Leposloven, in znanstven list:
Štev. 12.
V Ljubljani, dnč i. grudna 1894.
Leto XIV.
v
C a r o v n i k.
zatišji gorskem, v senci vej zelenih, Puščavnik je ubožen dom imel; Po stezah skalnatih in zapuščenih I.e malokdaj kdo k njemu je priščl. Sam živel je v leseni koči svoji, Ki sam jo zgradil, z lubjem sam pokril; Bog vedi, koliko že let prebil
V	molitvah, prošnjah, v skrivnem je
pokoj i!
Obraz mu razordn kot skalna stena, Ki vanjo glodal je pravečni čas ; Oččm ugasnila je moč ognjena, Na lice tek mu let užgal izraz PreČuden je, čaroheu, brez imena. Po hrbtu padal sivih lds mu val, In do pasit razpletala se brada; Koreni, zelišča iz gorskih tal, Dovolj vse to ga čuvalo je glada. Na vrvi je, ki ž njo bil plašč prevezan, Križ visel, neumetalno izrezan. Bog slušal sam molitve je njegove, Pel v slavo psalme hlapec mu pokorni I»» ko je molil, stan njegov uborni Oživljali skovirji, hrosti, sove . . .
Ob gori vas je stala med vrtovi,
V	nji žil ob delu rok je oratar, A tudi vanjo časih je vihar Prihrul življenja, in strastij valovi Zajeli so v vrtinec srce mnogo . . . Mlad mož, ki je okusil zgodaj togo, Izbran, da teža ga podrč prevar,
Bolesti svoji želel jc zdravila.
Poslušal je, kar vas mu govorila:
»V zatišji gorskem, v senci vej zelenih,
Dom čudotvorni čarovnik imd,
Zdravnik on duš in src je zapuščenih,
Z besedo sdmo ti pomoči znd.c
Nekoč v pomladnem jutru dom ostavi
In v goro se k puščavniku odpravi.
Pogumno stopi prčdenj in proseče
Odkrije svoje mu sreč trpeče:
»Glej. oče, pred teboj stojim trpin,
Ti oslobödi vseh me bolečiu !
Spoznal sem, da je svet varljiv, nevaren,
Da sebe mu zaupati ne smem,
Najsi sem mlad, a vender dobro vem,
Da žitju danes zmoter vlada kvaren.
Mladenko našel sem, sreč ji svoje
V ljubezni zvesti sem poklonil jaz —
A ona kriva je nesreče moje,
Uničila mi žitja zlati čas!
Kaj, ona? ... Ne! — Le Človek, ki zaupno
Prijatelj žil sem mu od mladih let,
Z besedo sladko sreče moje cvet
Vzel sebi, pehnil me v življenje hrupno.
In to me peče, v srci me boli,
Ce hočeš, lahko mi pomoreš ti.
Čuj. govorč, da Čarovnik si zveden,
Kar si želiš, to glas ustvari tvoj.
In ako še dobrote jaz sem vreden,
Usmili se, rešitelj bodi moj!
Začaraj, da me bode spet ljubila,
Ukaži, veli, pdmlad se vrnila
V	globine bode mojega sred,
A nezvest ost, hinavstvo naj nebd Na glas tvoj pokori mogočna sila! Glej, čarovnik, pred tabo sem trpin, Ti oslobodi vseh me bolečin!«
In starec zgane se, z roko po bradi Molčč nekoliko si hipov gladi,
V	odgovor možu potlej to veli: »Da čarovnik sem, ljudstvo govori? Oh, ne! Kot ti sem solzne zemlje sin. Čuj, človek misli, govori in vzdiše,
A zabi, da nad njim Bog sodbo piše! Pomagam naj ti, praviš. Glej, pomlad Na polje siplje cvet, na drevje sad, Na zimo potlej cvetni čas premahne, In hipoma prirodi čar usahne. Ti kliči, prosi, čaraj — mrtvi cvet
V	lepoto se ti ne razvije spet.
Takd s teboj: Kar je v življenji bilo, To na povelje se ne bo vrnilo. Stvarčm je božjim isti pot odprt, In isti konec vsakemu je — smrt! . . . Če zlih dejanj sreč ti ne očita, Naj dnij te mladih zloba ne bol», Nekoč radösti večnost ti zasvita, A grešniku brezdanja noč preti. Vse bede, žalosti, skrbi in teže Največkrat človek si ustvarja sam In ko napdsled v smrtno spanje leže, Minulega življenja ga je sram. Oh, vem /dravilo ti: Sreč vardj, Strasti ne tebi, ti jim gospoduj!«
Posluša mladec v misli zatopljen, Jasni se mu življenja težki sin, Umolkne starec in z roko po bradi Molčč in zadovoljno spet si gladi . . .
Rdstislav.
Balada o cipresi.
grob mogotci te sadč, drevd, Na grob, kjer drago jim sreč počiva; Sladkri pod senco tvojo se počiva, Ko žalostno kipiš nad grob v nebd.
Pred mano vrtec grajski se prostira . . . Tja v kot nekdaj mogočni gospodar Ciprese žalne vsadil je mladiko. Ki v senci hrastovih dreves umira, Saj tu zaliva cvetkam le vihar . . . Imel prej vrtec je drugačno sliko In štel cvetic je nekatero diko; Po njem je šetala nožica drobna. In zdaj — žaluje tam tišina grobna — Na grob mogotci te sadč, drevö!
j. s.
V Zali.
Spisal dr. Ivan Tavčar. (Konec.)
\V\Jv/
ojtli v hišo, prčcej pridem za teboj 1«
To rekši, trenila je z okleškom po hlevnih vratih, da so kar zarožljala.
»Povem ti, da bi ga bila ubila, če bi mi ne bil ušel ta zajec! Le v hišo pojdi, samd prcoblcČem se, potem pa vse uredimo!«
Odšla je v gorenjo hišo. Bila je čedno opravljena, ali hotela se je obleči še lepše, ker ni bila samd močna, nego tudi nečimema, zeld nečimema! Stopim zopet v hišo, kjer jc za mizo z zadovoljnim obrazom sedel moj oče. Bil je sam; stari Jernejec je bil ravnokar odrinil v klet, da zopet natoči vina. Starca sta hitro pila, in mojemu se je že videlo, da mu vince sili pod lasč.
»No, Miholca, ali si ogledal dekleta? Kakd ti je všeč, in kaj praviš sedaj? Ni li pameten stari tvoj oče, fantč?«
»Deklč ni napačno,« odgovorim mu, »kar pa imata s hlapcem, pa mi ni käj všeč.«
»S kakšnim hlapcem?« začudi se oče. In takrat sem mu vse povedal, kar sem bil začul in doživel tam zunaj na vrtu in dvorišči. Upal sem nekoliko, da se oče raztogoti in da me naloži na voziček in odpelje kakor blago, ki se ni hotelo prodati pri tej hiši. Pa nič takega! Stari BrentaČ je dvakrat ali recimo trikrat pogledal proti stropu, nekcij zamrmral, natd pa hitro izpil vino, kolikor ga je imel še v kupi pred sabo. in molčal. Ni me hotel naložiti na voziček, in tedaj sem se zavedel, da mi je Romovševa Polonica z"a vselej vzeta in izgubljena. In Jernejčeva Maruša, ki še dandanes tlači dneve mojega življenja, njo so takrat prikovali k meni, da nikdar in nikoli nisem mogel pre-
trgati teh verig! Bridki so taki spomini, in zatorej mi natočite vina, da si poplaknem suho grlo, ker sem vam itak povedal že mnogo lepega!«
Ko izprazni čašo, nadaljuje Miha takd-le:
»Skoro prinese Jernejec vina in ga s srečnim obrazom postavi na mizo.
»Jernej, ko si lazil za vinom, padla je muha v sok. Stvar le ne grč skupaj. Prehitel sem se, prijatelj, prehitel sem se!«
Takd se oglasi oče in dela na vso moč kisel obraz.
»Kakd prehitel? Kaj prehitel?« zajeca Jernejec. »Ali nista morda prišla v pošteno hišo?«
»V pošteno hišo sva prišla! No, pa je Miha tam zunaj nekaj videl in gledal. Kaj bi ti pravil! Hlapec je, pa je mir besedij. Sam pa veš, da sc kaj takega zeld nerado jemlje s sabo v zakon!«
»Oj, ti preklicano deklč ti! Torej se niti danes ni mogla prikrivati ! Takega otroka bi človek kär položil na klop in pretepel do krvi! Tedaj še danes se ni prikrivala! Z otroki so križi, Jaka!«
»Križi, Jernej, prav si povedal, veliki križi!« Takd mu pritrdi oče. Nekaj časa se gledata v obraz in molčita. Natd deje Jernejec:
»Kaj bi mečkala to stvar! Ti si pameten, Jaka, jaz sem tudi pameten. In dva pametna človeka si še nikdar nista delala zgage. Zatorej pravim in rečem: Petsto še primaknem! Nä mojo roko, in Bog daj srečo!«
»Pametna beseda je to! In Bog daj srečo!«
In tlesknila sta si v roko in takoj sta bila jedina Veselje je prikipclo do vrha, ko je vstopila še Marušica. In videti bi jo bili morali! V lasčh je imela za tri prste širok žametast trak in okrog vratu najlepšo svilnato ruto. Bila je kakor oltar, kadar je ob največjih praznikih največ cvetja na njem. Pravim vam. da ni bila nič napačna. In ko je prišla v hišo še mati Jernejka ter postavila pred nas pečene race in hleb belega kruha, otajala se je tudi meni duša, in mislil sem si: »Že Bog hoče, da jo moraš vzeti!« — Pravijo, da Bog vse prav naredi', kar naredi'. Zatorej pa mislim, da tega zakona ni napravil Bog, ker res ni bil prav narejen!
Pa sva se vender vzela! In svatba je bila, kakor jih jc malo v dolini, in plesali smo in pili smo, in židane volje smo bili, da je bilo käj! Ko smo svatje stopili iz cerkve, stala je med drugimi gledalci ob vaški brvi tudi Romovševa Polonica. In prav bleda je bila, in tik nje je stal stari Romovš potrtega in skesanega obraza in bržkone ga je pekla vest, da je s svojim jezikom napravil to svatovanje ter
svojo hčer pehnil v nesrečo. Hudo mi je bilo, da sem moral pogledati proti B legaš u. da mi ni bilo treba gledati Romovševe Polonice in nje siromaštva ! Ej, pa smo brezumni ljudjč, kar nas je na svetu, in srečo odrivamo od sebe in sami silimo v nesrečo!
Dobil sem torej očetov dom in mlado in močno ženo. Ne bodem se pritoževal: dobra in pridna gospodinja je bila. In grabila in grabila je, kjer je mogla. — Za vsakim beličem je pogledala dvakrat, predno ga je pustila od hiše. In posle je ostro držala, da se jim ni godilo predobro in da niti za trenutek niso držali rok križema. Vsak čas jim je bila za petami in gorjč, kogar je izteknila na lenuški stezi. Ali jih je preslišal! Tudi mene je tiščala v škripcih, da se kär nisem genil. Ali mislite, da sem smel kdaj v pivnico ? Če sem le prestopil prag pri Prodovčevih, bila je kakor sapa za mano in prignala me je brez upora domov, takö da sem bil skoro po poroki v zasmeh vsi vasi! Dokler je živel oče, bilo je še nekoliko bolje. Pa je käj skoro umrl, in odslej sem bil za pravega hlapca pri hiši! Vedno sem ji delal premalo, vedno se je premalo zaslužilo, povsod preveč zapravilo, povsod se je premalo prihranilo. Bila je groza, rečem vam, velika groza! —
Tiste dni je vse drlo v Ameriko, kjer se je dobro služilo in od koder se je pošiljalo mnogo denarja k nam. Kadar jc kdo käj poslal, moral sem čuti: »Ta je zopet poslal toliko in toliko.« In popisavala mi je, kakd lahko bi odrinil tudi jaz čez morje ter služil lepega denarja, če bi nc bil takd len, da sedaj postopam brez dela. Vse se bode zajedlo, in na stare dni nam bode stradati in beračiti, ker prej vse snemo in poženemo. In čemu bi nc šel v Ameriko, ko bi ona lahko domä opravila in obdelala, česar je treba: »Vzel si močno ženo, ki se ne boji nikakega dela!« To mi je povedala stokrat in stokrat, in končno mi je bilo vsega preveč, in udal sem se in odšel v tuji svet, samd da sem imel mir. Takd lepo je sijalo solnce in takd čisto modro je bilo nebd, ko sem spomladanskega dnč odhajal iz vasi. Pa sem le odšel, samd da sem imel mir! Ej, Gospod Bog je moral tisti dan imeti usmiljenje z mano, takd sem bil siroten in zapuščen! Tik ceste zunaj vasi — saj veste, da sem moral hoditi peš — ondu je Polonica nekaj delala v zelenem grmičevji.
»Miha,« zaklicala je, »ali moraš res v Ameriko? In domä imate toliko kruha, da vam ga preostaja. Oj, oj!«
»Res grem,« odgovoril sem ji, in glas mi je zastajal v grlu, »res grem, samd da imam mir pred svojo ženo!« •
»Ko bi bil mene vzel, lahko bi bil ostal domä !« «Sedaj se ne da pomagati!«
In odrinil sem dalje, naravnost po stezi, ki drži do Amerike! Tam sem ostal dve leti in pol, prijatelji, dve leti in pol. A domä sem imel plačano zemljo in dvajset glav lepe živine in vsega drugega v obilici! Pa sem se pehal v tujih zemljah in delal kakor zamorec, da nisem imel od življenja ničesar, prav ničesar! Zaslužil sem res, pa sem tudi od meseca do meseca dobival pisma, naj pošljem kaj denarja. In pošiljal sem, da se ga je končno nabral lep kup. Ko sem si mislil, da mora biti tudi ženi že zadosti, pospravil sem svoj zveženj in pobral kopita ter se potegnil čez sivo morje. Dve leti in pol sta minili, ko sem jesenskega večera zopet stal pred Brentačevo hišo ter sopel vase tisto volno sapo, ki piha okrog naših hribov. Vesel sem bil in upal sem, da me bodo veseli tudi drugi. Pred hišo se mi vsili v pogled gostilniško znamenje, dolge rumene oblanice, viseče od strehe. Gostilno so si bili omislili v tem, in takoj mi je nekaj šinilo čez sreč, da morda ne bode vse prav in vse v tistem redu, ki bodi pri hiši, katere gospodar je v Ameriki. — Mislim si, pa vstopim v pivnico, da vidim, kaj in kakd.
Ni se mi bilo treba bati, da me kdo spozna. Delo in trud sta mi bila predrugačila lice, in prav zeld sem se bil postaral. Tudi sem sedaj nosil široko brado in ker sem bil oblečen polovično-gospodsko, ni me mogel spoznati nikdo. Tem menj, ker me ni nihče pričakoval. Nikomur nisem pisal, da pridem, ker sem vedel, da bi ženi ne bilo všeč, če pustim zaslužek ter pridem zopet lenobo past na dom. Hrabro torej vstopim ter sedem pri vratih k mizi, kjer je bilo precčj temačno. Pri drugi mizi jc večerjala družina, in videlo se mi je, da je sedaj precčj poslov pri hiši. Prihitela je drobna dekla in me vprašala, ali hočem kaj piti. Ukažem vina in se delam, kakor bi bil tujec pod streho te hiše. Nikdo me ni spoznal in v miru sem srkal svojo kapljico. Tedaj so se odprla vrata pri sosedni sobi, in začul sem, da je nekdo ondu govoril z mojo ženo. Pri odprtih vratih pa sem ugledal nekaj, kar mi je takoj razgrelo kri. Bilo je to nekaj malega — ali vender sem čutil, kakor da je padlo nekaj stotov name. Takd me je potlačilo: bila je zibelka. In da nisem kar nič dvojil, zajeČalo in zastokalo je nekaj v tej zibelki, in vsi veste, kaj stoka in ječi po zibelkah. »Vraga!« pravim si, »otroka imajo pri hiši, in jaz o vsem tem ne vem ničesar!« In že tedaj sem računjal na prste, koliko let utegne in prav za prav koliko jih smč imeti to otročč, da bi ne bilo kaj zmedenega. In taki računi, ljubi prijatelji, so nekaj čudnega, sosebno takrat, če se vse lepo ne strinja in ne ujema! In računjal sem in računjal, in sam sveti Bog vč, da se ni hotelo vse ujemati in da
se je počasi vse kuhalo po meni. Pa je bilo tudi vzroka dovolj l Komaj se zavem od prve začudenosti — in kdo bi se ne čudil, kadar je takd? — kär stopi iz izbe v hišo človek, in povem vam, bil sem omamljen, omočen, prav kakor bi me bila strela osmodila! Lepo rejen človek je bil to, in zdravje mu je kär cvetelo na lici. Napasen in spitan se mi je zdel kakor puran, ki se zakolje o binkoštih. Vse je kazalo, da je temu človeku prav dobro pod božjim solncem in da nima drugega dela, nego da si pase in redi trebušček! Oj, vsi tisti božji služabniki, katere praznujemo v dan Vseh svetnikov, vsi so mi priča, kakd slabo pa se je godilo meni pod tujim obnebjem in pri tujih ljudčh! Ali ves ta čas seje paslo to človeče, kakor se pase zajec na mladem žitu! In kdo, mislite, kdo je bil ? Nihče drug nego Gašper, ki je prej za hlapca služil v Podsteni, ali sedaj je bil hlapec in gospodar pri moji ženi in na zemlji, katero je bil stari oče priskopušil in priščedil zame. Mislim, da sem vam povedal vse, kar je treba vedeti. Čc sedaj vsega ne vidite, pa ste slepci! Pa mislim, da vidite vse in da se Čudite z mano, ker nisem pograbil po svetlem noži, ki je ležal pred mano na mizi in da nisem hlapcu Gašperju tega noža potisnil pod rebra I Pa sem se krotil, ker moja ura še ni bila prišla.
Oni pa je prav oblastno hodil po hiši ter zapovedaval in razkladal družini, kaj in kakd se bode delalo jutri.
»Da ne bodete spali,« končal je, »to vam povem! Lenuhov ne trpim pri hiši, to veste!«
Rekši je odrinil bržkone spat, dasi jc bilo še zgodaj in dasi je bilo še mnogo opravila v hlevu.
Na vse to sem moral vstati. Ko stopim na luč, spozna me volar Tone in zakriči:
»Jojmene! Oče je prišel iz Amerike!«
»Oče Gašper so pa sedaj na suhem!« zasmeje se hlapec Tine.
Jezen stopim v izbo, kjer je tekla zibelka. Ona je sedela tik postelje in bila vsa prepadena. Čula je bila besede, ki jih je izgovorila družina, in kdo bi se ne prestrašil, če je takd in takd! Pa se je skoro ujunačila in vprašala osorno:
»Torej si res domä in Še pisal nisi in denarja tudi nisi prinesel ?«
»Res sem prišel in vprašam te, kaj je to-le tukaj?«
»Kaj? Otroki Saj vender vidiš!«
»Pa kje se je dobil ta otrok?«
»Kakd vprašuješ! Kakor bi oženjeni ljudjč*ne smeli imeti otrdkl Lepa je ta!«
»No, pa vender, koliko let ima to otročč?«
»Koliko let ima? Dve leti ali kkj takega!«
Kaj sem hotel! Takisto osatasto me je gledala, da sem rajši umolknil. Vrnem se v hišo, kjer je družina tičala okrog peči ter se šepetaje razgovarjala o mojem prihodu.
»Pokliči hlapca!« rečem dekli.
»Ali Gašperja?« vpraša.
»Gašperja!«
»Tine in ti, Tone,« pravim hlapcema, »pripravita se nekoliko! Ali vesta, kakd se vrže človek, nadležen človek, čez prag. če ga ne marajo v hiši ?«
»Jaz bi že vedel!« zasmeje se Tine, in malone do ušes se mu odprd usta.
»Tudi jaz sem že nekaj slišal o tem!« zakliče Tone.
»Ali mi bodeta pomagala?«
»Saj komaj Čakava!« odgovorita oba.
Takrat pa je prihrul v sobo poštenjak Gašper; ves je bil razljučen.
»Kakšen vrag pa že zopet preganja to umazano družino? Še žival ima rada mir, kadar hoče spati, in vi ga ne privoščite poštenemu Človeku! Kaj je zopet?«
»Le mirno, Gašper!« izprcgovorim jaz.
»Kdo pa si ti, potepenec?« zarentači name. »Kdo je dovolil, da smejo taki ljudjč ostajati čez noč?«
»Tine in Tone, ali sta pripravljena?«
Oba odgovorita: »Pripravljena sva«
»Poprimimo torej!«
In planili smo po njem, in prišel je v pravi vrtinec, takd smo ga pehali in suvali po veži.
»Sedaj veš, da je prišel oče jz Amerike!« zakriči volar.
»In sedaj tudi veš, da se ne kuhajo več žganci zate v Brentačevi hiši!« Takd zakriči hlapec Tine.
In vrtili in sukali smo ga, da se mu je moralo vrteti v glavi. Pričetkom je rjul in klel. Natd pa je hipoma utihnil, ker je gotovo spoznal mene, hišnega gospodarja. In privrtili in prisukali smo ga do vežnih vrat in tam smo mu prav izdatno pomagali, da je čim prej prišel na nočni zrak. Za njim pa smo zaloputnili in zapehnili vrata, ali dni v temi je molčal in niti glasu ni dal od sebe kakor miš v cerkvi. Drugo jutro pa ga ni bilo nikjer in izginil je kakor slana pred solncem. Vidite, takd je bila prišla moja ura !
Ko sem se povrnil k ženi, bila se je le-tä zaprla v svojo izbo in na moje klicanje se ni niti oglasila niti ni odprla, Tudi prav ! Kar
sva si imela povedati, povedala sva si lahko drugi dan. Spal sem torej prvo noč v senu na hlevu in dobro bi bil spal, da nisem imel sitnih sanj, v katerih me je tlačila prav huda mora. In ta mdra je imela podobo težke železne zibeli. in na tleh pod njo sem ležal jaz, a na meni se je neprestano zibala težka, železna zibelka. In to ni šala, ljubi prijatelji!
In morila me je skrb, pa se nisem upal vprašati pri ljudčh. da bi se mi se bili smijali, saj veste, kakd je! »Kaj bi iztikal okrog,« mislim si, »stopi h gospodu, tam imajo krstne spise, tam zveš najlože, kakd in kaj!« Na večer — sram me je bilo — priklatil sem se v župnišče in hitro — da bi me nikdo ne bil opazil — blisknil po stopnicah navzgor, kjer je stanoval gospod Jurij. Dober gospod je bil, in radi smo ga imeli, dasi je bil časih osorne besede. Po hodniku je hodil tisti večer in pušil iz velike pipe, da se je vse kadilo okrog njega.
»Kaj bode dobrega, Brentač?« vpraša me. »Nič dobrega, gospod Jurij!« odgovorim mu; »morda dobim käj dobrega tu pri vas!«
»Pa se lože dobi käj slabega nego käj dobrega!«
In gospod se je prav prijazno nasmijal, takd da sem mu prčcej na vso moč zaupal.
»Česa torej želiš, Brentač?«
Pogledal sem v strop in odgovoril: »Nekaj obljub sem napravil v Ameriki, in to bi rad poravnal, ker nečem biti svojemu gospodu Bogu ničesar dolžan, ko je že vender takd težko, če je človek ljudem dolžan !«
Poravnala sva tisto, in gospod Jurij mi pravi: »Lahko noč!«
Pa nisem odšel, zopet sem pogledal proti stropu in dejal: »Nekaj bi še rad zvedel, če vas ne nadlegujem! Otroka imam —!«
»Otroka imaš!« odreže se gospod Jurij in izpušča goste oblake dima okrog svojega lica, »otroka imaš, Miha, in božji dar je vsak otrok, Miha, ker je nedolžna živalca, s katero moramo biti usmiljeni!«
»Nič ne rečem,« odgovorim natd, »vse je prav in pošteno, kar govorite, gospod Jurij. No, pa bi venderle rad vedel, koliko let ima moje otročč, ker sem bil v Ameriki, ko je prišlo na svet, in to mi povejte!«
»Ljuba duša,« začudi se gospod Jurij, »kje bi ti na pamet povedal käj takega! Saj vender veš, koliko otrdk imam vsako leto v fari!«
»Pa krstno knjigo odprite!«
»Prav rad bi jo odprl, pa je nimam domä. Milosti vi škof so pisali, da moram dati vse stare krstne knjige iz nova prevezati. In tudi naše vežejo sedaj v Ljubljani. Ko jih nazaj dobim, pa te takoj pokličem. Miha. In vse natanko pregledava, pa bodeš videl, da je vse v najlepšem redu, ker bi käj drugega jaz nikakor ne bil hotel zapisati v knjigo!«
Praznih rok sem moral odriniti. Ali verujte mi, pol leta sem hodil pozneje vsako nedeljo h gospodu, ali je že prišla knjiga iz Ljubljane. Toda še vedno so jo vezali v mestu, in gospod Jurij mi ni mogel odgovoriti natančno in vestno, dočim so sosedje dobivali spiske iz krstne knjige, kadar so jih le hoteli. Gospod je imel dobro voljo in zaradi hišnega mojega miru je menil, da je najbolje, če tavam v temi. Pa sem videl vse natanko in nič več nisem hodil vpraševat po krstni knjigi!
Imeti nekaj, kar ni tvoje, kar pa ima vender ves svet za tvoje, to je huda, peklenska reč. In nobena pamet vam nič ne pomaga, in vsaka stvar vam je zoperna, in ves svet je tak, da bi človek najrajši pluval nanj! Iz kratka: vrag je, in kaj bi vam pravil, saj veste, da sem že vinjen, ker sem vam pravil vse to in pripovedoval! Kdo bi delal, če mu kukavica kuka okrog ogla l In res, opustil sem vsako delo ter zahajal rajši v pivnice, kjer se je točilo vino. To pa to, vino je jedino zdravilo, katero je ustvarjeno za take ljudi! Kar nam je Bog vzel na dni strani, pa nam daje na tej sträni! In pili smo ga, da je bila cela miza mokra ! Če je prišla ona pomč, pa sem jo vzprejel z besedo in s pestjd, da ji je hitro pošlo veselje laziti za mano. Domä se je potem maščevala in prav pošteno me je večkrat preklestila, ko sem bil vinjen ter se ji nisem mogel braniti. Prve čase mi je bilo to nekaj nenavadnega, pozneje pa sem se privadil ter si mislil: »Le tepi, jaz bodem pa pil.« In pričel se je napravljati dolg, iz hlevov jc ginila živina, poslopja so prihajala nekamo umazana in raztrgana, ker jih ni nikdo popravljal. In da se ni prodal gruntec, morala se je ona umikati s svojo doto, in konec je bil, da jih je bilo toliko pred doto, da leta ni bila nič več vredna! Nekaj časa se je mašilo in mašilo, potlej pa je vse skupaj padlo na kup, in moral sem z Brentačevine, kjer so sedaj tuji ljudjč! Tisti dan, ko smo šli od hiše, pa sem živel malone prav tako veselo in zadovoljno kakor tisti večer, ko sem Ga-šperčka pri vežnih vratih metal na dvorišče!
Kaj sem hotel drugače! Čemu pa bi stradal, ker nimam svojih otrdk!
To je moj zakoni« —
In žalostni Miha je pulil mah iz zemlje in škripal z zobmi in solze je točil, ker je bil vinjen in nesrečen.
Drugo jutro pa smo imeli prekrasen lov, in dva petelina sta padla z veje, kjer sta pela zaljubljeno pesem. Ljubezen nam je vsem v pogubo, takd živali kakor človeku! —

Davorin Trstenjak.
Doneski k njegovemu životopisu. Spisal dr. Janko Pajk. (Konce.) III. Uredniška soba.
Pona tisek Trstenjakovega rokopisa. ')
ragi brate I Poroguješ se mi, da sem šel med urednike časopisov, in rad bi vedel, kakšen je moj »redactions-bureau«. Poslušaj! Moja soba je štirinajst stopinj dolga, deset široka, dva sežnja visoka in ima pol peči z raz-pokanimi pečnicami, katere pa si znam sam zamazati. Stene sem dal letos pobeliti; na njih visi ura, ki nikdar ne grč, dve diplomi, iz katerih gostje lahko vidijo, da pripadam učenjakom, potrebni »Lares et Penates«. Vrhu tega so v sobi raztrgana sofa, na kateri počivam od uredniških skrbij, dve mizi, jedna za kosilo, druga za knjige, dve omari za arhiv, zakaj znano ti je, da nisem samd »uredništvo«, nego tudi »uradništvo«. Za pomagača imam grbasto bablje, ki mi hodi na pošto po pisma sodelavcev mojega časopisa; ti so sicer pridni Slovenci, ali tudi imajo slovensko narodno krepost — lenobo. To bablje mi zajedno pita gos, katere pa mi ni kje poklonil kazališki igralec, da bi ga debelo pohvalil zaradi izvrstne igre, tudi ne književnik, da bi milo sodil o njega umotvoru, nego sam sem si jo kupil, pa tudi ne ob zaslužku uredniškem, temveč z delom, ki ga še imam zraven uredništva — s kmetovanjem. K meni ne zahajajo umetniki ali meceni slovenskega slovstva; blatijo mi tla jedino preproste kmetske noge; torej, dragi moj, nimam dnega komforta kakor drugi uredniki slovenskih časnikov, skrivni in očiti, nI sagov razpetih po tleh; moja soba ni večja nego kabinet »redaktora en chef« slavnih »Novic«; samd ta razlika vlada med nama, da je urednik »Novic« lastnik svoje hiše, a moja ni moja lastnina, temveč imam v nji le pre-užitek, dokler je božja volja. Okno ima moj uredniški kabinet samd jedno, in še to je golo; solnce zakrivam s svojim prtičem, kadar mi sije skozi okno, kar pa je sedaj redko. Pod tlomi časih zaropoče miška; tudi iz peči zapoje čuri-muri, gospod gril, in takd med gosjim in griljim koncertom pišem za svoj časnik in prebiram prineske svojih sodelavcev, katere naj pomnoži Oče nebeški! Glej, takd daleč smo
») Ta spis mi je bil očito poslan s Ponikve (leta 1874.?); podajam ga tukaj prvič 7. neznatnimi pravopisnimi i/.premembami.
napredovali v slovenskem slovstvu, da se je na kmetih v okolici, ki se ji pravi »mačja žalost«, moralo poiskati uredništvo en chef takega časnika, ki je namenjen znanosti in umetnosti 1 V beli Lubljani, *) ki bi bila, da ni ženskega spola, lehko poglavitno mesto in središče vseh devetih modric, niso še spoznali potrebe lepoznanskega časnika; tam so narodnjaki preveč aristokratje in se ne spuščajo v podjetja, ki ne nesd mastnih procentov. V Mariboru so za dobro spoznali ustanoviti glasila za politiške stranke, katerih je Slovencem treba kakor koruzi vran. Celje je le kraj za kislo zelje, Gorica je laška tetica, Celovec pa itak dela Čez svoje moči; v Kranji črnem ni veliko simpatij za slovensko slovstvo, v Novem Mestu so še vedno stari duhovi, Ribnica bi še bila, ali njena inteligencija je malokdaj domä, temveč potuje po svetu ali pa se preseli v Lubljano; v pisani Loki je pisan svet, v Kamniku se več čisla materija nego duh, v Tržiči bolj žeblji nego peresa. Kam bi torej šel urednik slovenskega lista, ako ne v »mačjo žalost« ? — Menda v Ptuj ? — Tam je še vse polno tujcev. Ali v Ričetvaroš ? — Tam pa ni potrebnega miru za duševna dela. V Brežice? — Tam bi me mamil pruski duh. V Mrhovec? — Ta mi je, najsi nisem ud nobenega ne liberalnega nc konservativnega društva, preradikalen, in utegnil bi biti tudi nevaren moji eksistenciji, ker tam kraljuje najhujši »furor teutonicus«. V drugih krajih, ki slovč v domoljubji, pa ne najdem vsakdanjega kruha; zakaj vedeti moraš, dragi prijatelj moj, da sem doslej še zmerom naplačaval in doplačaval svojo slovstveno delavnost in da bi si lahko, ako bi bil bolj realistiški, že s tem denarjem, kar sem ga potrosil za slovensko slovstvo, kupil lepo hišo v Lubljani ali pa bi bil »Verwaltungsrath« pri železniški družbi, imel svoj malin na Dravi ali vinograde kakor naši kanoniki ali pa hranilničnih bukvic veliko število kakor kapelani. Vender ne misli, dragi moj, da tožim zaradi tega; vesel sem, da bodem imel za Božič pečeno gos, nota bene, ako mi je prej kakšen rojak ne ukrade, zakaj Slovenci so, kakor lahko čitaš v organu naših konservativcev, res zeld »konservativni« ali po Božidarovem »uzdržniki« in radi »uzdržavajo« ne samd svojega nego tudi tuje blago. — Glej, sedaj sem ti popisal vse svoje uredniške okolnosti; vabim te samd še, da bi bil moj sodelavec. Piši svoje »mčmoires«, saj si že dosti izkusil v življenji; ali ne piši mi ničesar o bučelarstvu; te vrste spisov prepuščaj mariborskim profesorjem latinskih šol; tudi mi ne pošiljaj takih spisov, kakeršne prinašajo programi slovenskih — sit venia verbol — gimnazij, temveč piši rajši o
') D. T. dosledno pi5e ne „Ljubljana", ampak „Lubljana", izvajaje to imd ne od stebla „ljub-", nego od ,,lub-"; prim. Lubno in lubanja = lobanja.	Pis.
Homerjevi bradi, odkod so v Troji dobavljali elektron, kdo je sez dal prvi v Roženpahu pri Lubljani ono znano hišo, v kateri se kuha kava za lubljanske mlade in stare tete; piši zgodovino slovenskih programov od dnega, ki se je sklepal v Mariboru v gostilnici »zum Erzherzog Johann« N. 7., do dnega, ki se je skrpal v tesnem salonu lubljanskega poštenega čevljarja in cehmeštra! Piši dalje metamorfoze slovenskih prvakov, usodo raznih slovenskih lepoznanskih listov, najnovejšega neizimši, ker tudi njega čaka usoda vsega človeškega; popisuj muhe slovenskih pisateljev od abecedne vojske do vojaškega lista »Sokolovega« ! Pojdi večkrat v Lubljano in presojaj napredek slovenske Tah'je, Čudi se našim La Rochem, Anschützem, Löwom in Wenzelnom Scholzem I Samd Darwinovih sistem se ne loti, rajši mi pošiljaj članke o življenji govnačev, o jajcih kukavičnih, o jazbečevi masti! Tudi mo-droznanski nauki niso za slovenski publikum; kaj mu pomaga Fich-tejev »Ich« in »Nicht-Ich«? — Njemu je ljubše, ako mu ni treba napenjati možganov. Naš publikum je do cela praktičen, realističen; zatd, hvala Bogu, nikdar ne dobimo slovenskega Kanta. Tudi ga ni treba, saj za Slovenca misli — Nemec 1 — Glej. brate, končati moram, ker imam razven uredniških skrbij tudi skrbi v hlevu: ravno se pripravlja »Breza« za svojo »otroško posteljo«! — Da si mi zdrav! Ves tvoj Epicharmos. —
Slovo bi vzel.
^asih še poleže
V	prsih mi vihar,
V	dušo mojo seže Blage sreče žar.
Srce to zahvalno, Trikrat mi vzkipi; Iu oko mi kalno Zopet vzplameui.
Trikrat bi zavrisuil, Svet bi ves objel, K sebi ga pritisnil In — slovd bi vzel.
Dravinjski.
Napo v e d.
Spisal A. Koder.
isto leto je zadelo Draganovo hišo v Borovji trojno gorjd: poginila je krava liska, slana je osmodila ajdo, in Janeza Draganovega so potrdili k vojakom.
Oče Dragan je hodil vso pomlad z upognjenim životom okolo hleva ter računjal na pamet in na prste, koliko ima izgube v gotovini pri liski, za koliko ga je opeharil me-šetar, ko je kupil mlado kravo, in kakd bi se nadomestila ta izguba po drugem poti. Tudi mati Draganova je imela noči brez spanja in dni brez veselja. Podnevi je jokala po liski, ponoči pa je premišljala, kako bode dolgčas, ko bode nosil njen Janez bridko sabljo in vojaško suknjo. Oponašati ji ni treba solz, skrbij in nckove nenavadne sko-posti, s katero je tisto pomlad in tisto poletje skrivala vsako dvaj-setico v svoji omari — za Janezove večerje pri vojakih l One tri nesreče je čutila naposled vsa Draganova družina, ki sicer ni bila obila; čutili so jo pa tudi prosjaki, ki so se pogostoma oglašali pri Draganovi materi. Draganov jedini hlapec Peter je pripovedoval vse poletje mladi pastirici, da ne ostane več po Božiči pri Draganovih, ko bi ga plačevali s cekini, in siccr zatd nc, ker ni, odkar so potrdili Janeza, zadišati več svinjskega rilca v opoldanskem ječmenčku. Prosjaki pa so opravljali Draganovo hišo, češ, da bi bil vse leto štiridesetdnevni post, ko bi bil pri vseh hišah zapah za vrati takd debel in nov. kakor ga je stesal zadnjo pomlad stari Dragan.
In naposled, Draganov Janez je trpel kakor vsi njegovi vrstniki. Podnevi je nosil listek bel za klobukom in zakrivljena peresa, zvečer je ukal pod okno v sosedno vas, zjutraj pa je premišljal, ali mu bode mogoče živeti v ozki vojaški suknji pod bojnim bobnom in ali bi ne bilo lepše na svetu, ko bi potrjali k vojakom zgolj bojazljivce, ki se ne upajo vasovati in ne vedd, kaj je ljubezen . . .
Naposled se je približal tožni Čas, ko rije podlesek po senožetih iz tal, ko lastavice zadnjič krožijo ob slamnatih strehah in ko se poslavljajo mladeniči z listki za klobukom. Zadnji dan si je brisala Draganova mati že na vse zgodaj solze, stari Dragan je hodil z ugaslo pipo po veži, in sin Janez je kär zasopel, ko je zadel na rame bisago, v katero mu je naložila mati skriväj vse klobase in svinjino izza zadnjega predpusta.
»Pa Bogä ne pozabi, in ko ti bode dolgčas, pa k bisagi sčdi!« zakliče mati za sinom, ko le-tä prestopi vežni prag in se obrne na cesto, ki drži proti glavnemu mestu.
»Pa domov piši, če se ti bode tožilo po Borovji !« pristavi oče resno in spremi jedinca do vrtnega prelaza. Za slovd mu še stisne tri srebrne dvajsetice v pest, in pravi: »Stradati ti ni treba v cesarski službi, dokler smo na Draganovem domu, ki utrpi brez sile za vsake večje praznike nekaj grošev.«
Takd podprt s slanino, z dvajseticami in materinimi molitvami in očetovimi sveti, odkoraka Draganov Janez prvič v daljni svet, ki mu je bil doslej tuj, in v cesarsko službo, na katero je bil ponosen le v nedeljo pred cerkvijo, ko je majal veter beli listek na njega po-krivalu. Danes prvič ne vč, ali bi vriskal in prepeval, da bi ga čula domača vas, kakd hodi v vojake, ali pa bi premišljal, kakd brezskrbno se živi na Borovji ob očetovi skledi in kakd prijetni so večeri, kadar se oglasi fantovska pesem izpod lipe na vasi. Takih mislij poln se ozrč, prišedši na višino, zadnjič na domačo slamnato streho in na rdeči zvonik. Tukaj še jedenkrat prešteje materine in očetove dvajsetice ter se prepriča in preračunja, koliko dnij in nedelj bi utegnile uČakati njega klobase. Ko se potem zopet ozrč po prašni cesti pred seboj, ugleda v dalji staro potovko Cilo, ki koraka s koškom raznega blaga iz mesta domov. Slabo znamenje se vidi Janezu, da mora srečati na svojem takd znamenitem poti staro ženico, oznanjevalko nesreče. Ognil bi se ji bil rad, ali nikjer ni bilo opaziti steze ali strnišča, da bi stopil tja in se otel prerokovane nesreče. Šele v zadnjem hipu mu šine rešilna misel v glavo, da se Človeku na važnih potih ni ravno treba ogniti starki; saj je dovolj, da je sploh ne sreča 1 — Zatd razoprta Janez bisago, vrže jo na končišče ajdove njive, sčde poleg nje in pričakuje, da odide'Cila. Da ne bi mislila, češ: »Od žalosti že omaguje na prvem klanci«, poišče pipec v žepu in rdečo klobaso v bisagi ter jame uživati slastni materin dar.
»Bog ti blagoslovi, Janez, če si priželiš danes käj mesenega za pod zobe!« ogovori potovka našega znanca, ki sedi v cestnem rovu, rezaje klobaso na kolena in grdo gledaje starko. Ko Cila opazi Janezov ponos, ki nima niti odgovora nje pozdravu, pristavi:
»Ne davi preveč mesenine, ki je v mestu takd v Čislih, da si z jedno sämo klobaso pri svojih predstojnikih lahko nakoplješ gorjč ali srečo.«
Zgane se Janez ob teh besedah, nekamo prijazneje pogleda starko, zategne bisago in si misli: »Starka kolovrati okrog gospode v mestu;
vedeti mora, kaj gospodi tekne, kaj ne in kakd gospoda čisla to najboljšo jed na svetu.«
Vso dolgo pot se je potem postil in zatezal bisago. da mu je rdečica silila v obraz, kadar ga je zavajal hudobni duh: poželenje po mesu iz domačega dimnika. Ko pride naposled v mesto, vpraša na mitnici gospoda s svetlim cesarskim pokrivalom po vojašnici. Rado-voljno prikima Janez prijaznemu gospodovemu nasvetu in odrine dalje po mestnih ulicah. Ali toliko da odide, že priteče mož s cesarskim pokrivalom za njim, zgrabi njega bisago in mu jo hoče odnesti, tebi nič, meni nič.
»Tudi tej gospodski suknji dišč moje rdeče klobase, a imela jih ne bode; namenjene so mojim vojaškim gospodom!« misli si Janez, ko se puli z mitniškim biričem za bisago. Seveda je bil zmagalec v tem častnem boji on; zakaj odnesel ni biriču samd zarubljene bisage, temveč povaljal ga je celd po tleh za njega predrznost.
»Prav si dejala Cila, ko si mi prerokovala veliko moč in čast domaČih klobas!« pravi si Janez, ko hiti proti vojašnici; zajedno tudi sklene, da jih shrani za najtožnejše ure pri vojakih, ko bode treba — trpeti in molčati.
Takova prilika se mu ponudi takoj potem. Ko namreč prisope pred vojašnico, dobi vrata zaprta in pred njimi hudega brkastega vojaka s puško risanico na straži, ki ga zavrne ter mu zabiči, da je zamudil za pet minut vojaški oglas in da ga čaka jutri — določena kazen.
Stemni se Janezu in spomni se, da ga je teh zamujenih minut zadržal birič zaradi materinih klobas, ki ga pripravijo naposled v veliko nesrečo. Mnogo premišljuje potem, kakd bi si pomagal. Zdajci ga obide poštena in razumna misel.
»Tudi ta bradač izvestno vč ceniti domačo klobaso,« pravi sam v sebi in pristavi: »Ponudim mu najlepšo klobaso, in omečil se bode in mi odprl vrata.«
Trenutek pozneje je sedčl naš Janez na vojaški stražarnici brez bisage in klobas in zagovarjati se je moral zaradi zločina, da je hotel s klobaso podkupiti cesarskega vojaka na straži.
»Vražja klobasa in Cila, da si me spravila s svojo lažjd v tako nesrečo!« vzdihuje na stražarnici, dočim se mu smejejo vojaki in brijejo burke in dovtipe ž njim.
Znano nam ni, koliko kazni se je odmerilo Janezu zaradi podkupile klobase na vojaški straži, le toliko vemo, da se je nekaj dnij skrivaj otipaval po životu, kjer jih je čutil še vedno petindvajset, da je
stal že drugo jutro na dvorišči v dolgih vojaških hlačah in v cesarski suknji in da je jako neokretno vzdigaval noge po povelji in mahal z rokami po zraku, kakor bi gonil motovilo. Hud in brezpamcten se je zdel Janezu takšen posel; rajši bi bil domä ves teden dnij gnoj kidal in listje nosil. In v taki uri se je spomnil svojih klobas, ki so izginile na stražarnici, in se tudi domislil, da se je morda baš zaradi njih že prvi dan zameril svojim predstojnikom, ki se mu sedaj maščujejo. Še tisti trenutek sklene pisati materi, v kakšno nesrečo so ga spravile nje klobase, in to pismo bi bilo izvestno lepo in genijivo, če bi se bilo spisalo. Toda prvič ni znal sukati Janez niti jeklenega niti gosjega peresa, najsi je bil vpisan več let zapored v župno šolo. in drugič ni hotel nikomur zaupati svoje tajnosti. In ker se je bal, da mu mati käj skoro zopet pošlje motovilo klobas in ker bi ga pripravile šc v večjo nesrečo, sklene materi ustno poročiti o svoji usodi.
To pa je bilo lože sklenjeno nego z vršen o. Gospod stotnik je hudogled, strašno porasel gospod, drugi manjši gospodje z zvezdami pod obradkom niso nič boljši; izvestno ga zapodč, če jim zaupa svoje skrivnosti. In vrhu tega čuti še vedno na svojem telesi tistih domačih klobas žalostne nasledke, ki ga zadržujejo v nagli hoji. In vender, preprečiti mora novo pošiljatev kiobas, najsi se podere ves svet!
Takd premišljuje ves prihodnji večer naš Janez in čaka in čaka, da zaspč vsi njegovi tovariši. Potem zleze polagoma izpod odeje, stopa oprezno proti odprtemu oknu, dvigne se nanje, razprostrč roke proti bližnjemu strelovodu ob zidu ter se spusti po njem v nižavo. Vajen je bil sicer naš Janez bridkosti in trpljenja tega življenja, toda takih bolečin še ni čutil kakor ob železnem drogu, ki mu je rezal brezsrčno dlani in višnjeve cesarske hlače.
»Bodisi!« tolaži se Janez na nočni vožnji iz višine in naposled izpusti strelovod, misleč, da je že v niža vi. Zdajci se začuje čuden šum, kakor bi vrgel kdo debelo tnalo v tolmun, in naš Janez začuti, da je v globoki kadi, napolnjeni s čudno in neznano tekočino. Utegnil ni natančneje raziskavati svoje neprilike; zakaj vzdramil bi se lahko kdo njegovih tovarišev, in tedaj gorjč njemu — ubežniku!
Kar se dä urno zleze iz kadi in zbeži naravnost v tiho noč in na Borovje.
Noč je bila jasna, in svetilo je pol lune izmed drevja, ko je prisopihal v domačo vas. Tiho je bilo vse; samd domači sultan ga je zavohal in zalajal nanj. Ondu za plotom se je belila stranska steza v sosedno vas.
»Ponoči mati ne bodo pošiljali klobas v mesto l« misli si Janez in ubere pot v sosedno vas, kjer je poznal okence, takd pooljeno, da
46
bi ga ne Čul nikdo, če se odsloni tudi v najbolj tihi noči, ko slišiš celd netopirja v zraku.
Tisto noč pa je bil ondu strašen krik; z okna se je čul klic na pomoč — zakaj napovedal se je Ocvirkovi Neži duh Draganovega Janeza. In s kolcem je skakal stari Ocvirek okrog pohišja in tolažil prestrašeno svojo Nežo, da je pregnal napoved, če je le že kdo katero. Predno pa je zlezel tisto jutro mesec za Borovje, podil je stari Dragan mlado svojo kobilico proti mestu; zakaj prepričati se je hotel, ali se je res ponesrečil njega Janez, da se oglaša njegov krvni duh.
V tem pa je ležal naš znanec v domači listnici in tipal in ogleda val, koliko mu je napravil škode kolec starega Ocvirka, ker ga je takd brezsrčno izdala njegova Neža.
Šele ko se zdani, prepriča se Janez, da je rdeče pobarvan po vsem životu, da je rdeče pobarvana njega cesarska obleka in da je kriva samd tista nesrečna kad, napolnjena z barvo, če se ga je prestrašila Neža in ga imela za — smrtno napoved.
Kaj so poročili v mestu staremu Draganu in kako sta se pogodila naš Janez in stari Ocvirek za tiste batine, ki so bile namenjene njega smrtni napovedi, in ali je Ocvirkova Neža še kdaj izdala nočno napoved, tega ne vemo. Gotovo pa je, da stara Draganka ni več pošiljala klobas svojemu sinu k vojakom, pri katerih je potem dolgih osem let zvesto in udano cesarja služil.
Kadar žalost kruta Srce mi obhaja, V njem budim molitev, Ki k nebesom vstaja.
Zvezda se užiga, I)im tendk od hiše Do nebd se dviga.
Rästislav.
Sence.
^pllence legajo po zemlji, Vedno bolj temnč, In naposled v noč skrivnostno Zvezde zagorč.
Moje dni odeva v 11: ino
Čas mi neugnan, Da naposled v žitje trudno Siue zadnji dan !
Rästislav.
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec. V. Na obedu pri mestnih očetih.
ljubljanski mestni očetje pred dvesto in tristo leti so bili mogočni gospodje, kar so kazali že po zunanje. Nosili so se, piše Valvasor na 699. strani XI. knjige svojega znamenitega dela. drugače od drugih meščanov. Imeli so svojo posebno obleko. Najodličnejši med njimi, »svetovalci notranjega sveta«, ali ker jih je bilo dvanajst, tudi »Die Zwölfer« imenovani, oblačili so se v skrlat kakor benečanski plemenitaši; »štiri-indvajsetaki« ali »svetovalci zunanjega svčta« pa so nosili črne talarje.
Bili so mogočni gospodje; Valvasor jih imenuje »Die Herren von Laibach«. In takd so jih nazivljali tudi pri gosposkah in v deželnem zboru. Pismom, katera so jim pošiljali cesarski uradi, bil je naslov: »Unser Rath und die ehrbaren weisen, unsere getreuen, lieben N. Burgermeister, Richter u. Rath unserer Stadt Laibach«. Naslovi pa, s katerimi so jih ogovarjali someščani, sosebno če so jih kaj prosili, dolgi so takd, da človeku kär sapa pohaja. »Wohledle, gestrenge, edelste, ehrenfeste und fümembe (vornehme) auch ehrsame, wohhveise und hochgeehrteste Herren!« nazval jih je leta 1718. učitelj šent-klavske ljudske šole, ko je prosil podpore. Leta 1614. jim je častital učitelj L. Marius za novo leto: »Wünsche ich zu dero langwierigen und glücklichen Regierung, auch Beibehaltung dero hochbegabten Verstandes von dem neugeborenen Christkindlein Jesu unserem Erlöser und Seligmacher ein freundliches und E. E. und N. (okrajšani naslov) an Seele und Leib nützliches und ersprießliches, friedliches und gesundes neues Jahr.« — In celd mestni blagajniki, ki so bili vender sami svetovalci, največkrat še svetovalci notranjega zbora, ki so se torej sami ogrinjali s skrlatastimi plašči, izražali so se v računih o mestnih očetih, kolegih svojih, z najponižnejšimi besedami, n. pr. »Meine hochmögenden Herren haben beschlossen«. Ko je na sv. Marjete ali sv. Jakopa dan ves mestni zbor v skrlatastih plaščih in črnih ta-larjih spremljal novo izvoljenega župana ali sodnika z rotovža na njega dom, zvonilo je po vseh cerkvah, na Gradu so pokali možnarji in kanoni, in pele so dne včlike orgije, ki jih Valvasor slavi' kot posebno znamenito godalo. Pred sodnikom so zeleno in belo oblečeni
40*
mestni sluge stopali s pozlačenim sodskim žezlom kakor rimski lik-torji s sekirami in butaricami palic pred konzulom in diktatorjem.
Vender nekdanjih naših mestnih očetov ni vedno obkrožala ta-kova častitost in resnoba. Tudi z njih obrazov so časih izginile gubč, ki so jim jih delale skrbi za srečo in blagost njih someščanov. Saj človek celd sreče in veselja neče in ne more uživati neprestano, kakd li bi vedno prebijal resnobo 1 Vse ob svojem času ! Naši predniki so si sladili in olepšavah življenje veliko bolj nego mi, sedanji ljudjč • zatd so se časih pri bogatem obedu in pri kozarci sladkega vipavca ali terana radi odškodovali za trud in težave svetovalskega svojega dostojanstva.
Najrajši so storili to seveda ob mestnih troških. Takih prilik pa se je v letu dnij ponudilo dovolj.
Gotov je bil vsako leto obed pri sodniku. Povabiti vse mestne očete na svoj dom in jih tamkaj pogostiti ob svojih troških, bila jc starodavna in častita dolžnost, kateri se sodnik ni mogel odtegniti po svoji izvolitvi. Razven tega pa jih je moral do leta 1660. pogostiti tudi na dan tistih izrednih dveh sej, ki so ji imenovali »Stadtrechten«.
Za sodnika je bila to velika teža, zato je leta 1660. predlagal župan, naj bi se obedovalo odslej samd po jedni taki seji. zlasti zatd, ker sta bili imenovani seji v postu, torej v času, ki je malo prikladen banketom in hrumečim obedom, in ker se je duhovščina spotikala ob njih. Ta nepotrebna potrata se odpravi tem lože, utemeljeval je župan svoj predlog, ker se mestnemu sodniku s tem ne jemlje nobena njegovih pravic in noben starodaven privilegij.*)
Toda žc to leto ali pa jedno naslednjih let so sodniku še bolj olajšali priredbo običnega obeda. Prispevala je namreč troškom tudi mestna blagajnica. Toda samd prispevala je. Našel sem med mestnimi računi zapisek, koliko se je iz mestne blagajne potrosilo za sodnikov obed na sv. Jakopa dan leta 1680. Največ se je izdalo za sladkor, ki je prišel na mizo v raznih oblikah, »unterschiedliche Sorten candiert und gefärbt Zucker« 5 gld. 15 kr., »2!/2 Pfund glatten und gekreisten Con-fect-Zucker,« 2 gld. 30 kr., »I */4 Pfund runde und glatt zuckerte Confect-Piskotten«, 1 gld. 32 kr. Masleni kruh in potice so stale 8 gld. 20 kr. Mnogo se je na mizo prineslo sadja, »allerlei Sorten und die Menge Früchte und Obst« = 2 gld. 20 kr. Vina se je plačalo iz mestne bla-gajnice: dva bokala malvažijca = 1 gld. 36 kr.. 6 bokalov črnikalca in 16 bokalov vipavca.2)
>) Gerichtsprot. der Stadt Laibach, 1660, v mestnem arhivu ljubljanskem.
2) Ausgabcnbucf« der Stadl I^iibach 1680.
Seveda je večino troškov trpel sodnik sam, zakaj skoro ni misliti, da bi se ob toliki obilici sladkorja ne bilo použilo nič mesa. Zgolj na sladkor in potice jih izvestno ni vabili
Mnogi obedi pa so se plačevali vsi iz mestne blagajne. Jeden takih je bil vsako leto na Suici pri Dobravi. Po starodavni navadi je namreč vsako leto po jedenkrat odbor mestnih očetov, nalašč izbran v ta namen, objezdil meje sodnega okraja ljubljanskega ter po končanem opravilu obedoval v Suici, kjer kmetje seveda takim gospodom, kakor so bili ljubljanski mestni očetje, niso znali postreči. Če gospoda po končani, gotovo naporni ježi ni hotela biti lačna, morala je vse potrebne reči sama preskrbeti ter jih iz Ljubljane spečati na Suico. In res nahajamo v mestnega blagajničarja računu za leto 1608. zara-čunjanih 40 kr. za voznika na Šuico, »dem Fuhrmann mit zwei Ross zahlt 40 kr«.')
Z obedom ob mestnih troških je bila združena tudi razdelitev mestnih travnikov v Prulah in na Dolgem bregu. »Dolgi breg« se imenujejo še sedaj travniki na barji ne daleč od mesta med Ljubljanico in Ižansko cesto. Ti travniki, seveda takrat še zeld mokri, bili so mestni. Kakd so jih razdeljevali in komu, seveda samd košnjo, ali mestnim očetom ali pa so jih dajali proti plači v najem komursibodi, tega ne vem povedati. Ali najsi je bila stvar taka ali drugačna, toliko vem, da niso opustili nikoli obeda po tem opravilu. V Prule so hodili peš, na Dolgi breg pa so se vozili po Ljubljanici, in sicer so si najprej ogledali travo (najbrže le jeden ali dva, zakaj troški so leta 1609. znašali za ta ogled v Prulah 3 gld. 35 kr.) jeden teden potem pa so razdelili travnike. Ob tej priliki so bili navzoči, če ne že vsi mestni očetje, pa vsaj večinoma. Zatd je razdeljevanje travnikov provzročilo 24 gld. troškov za obed.
Vabiti so se mestni očetje tudi vsako leto dajali v razne samostane, kadar se je praznoval cerkveni ali samostanski patron. Zdi se mi skoro, da so jim bili ti obedi prav posebno priljubljeni. Vsaj odklonili niso nikoli nobenega vabila, ampak počastili so dotični samostan celoštevilno. Kdo pak bi se res tudi upiral takd prijaznemu povabilu» s kakeršnim so se n. pr. leta 1711. oglasili avgustinski menihi v sedanjem frančiškanskem samostanu. Pisali so magistratu: »Dnč 28. avgusta je obletnica svetega ustanovitelja in včlikega cerkvenega očeta Avguština. Ta dan smo imeli še vselej to veliko čast, da se je č. magistrat v velikem številu udeležil slovesnosti. Tudi to pot se zanašamo na to; zraven tega pa prosimo milostne vas gospode (anbei aber haben wir
») Ausgabenbuch des Stadtcammrers v. J. 1608 v mestnem arhivu ljubljanskem.
Euer Gnaden und Herren bitten wollen), da na določeni dan ne pridete samd k slovesnosti in službi božji, kakor je to stara navada, ampak nas tudi počastite s tem, da blagovolite po končanem opravilu počastiti naš refektorij ter se tam zadovoljiti z oskromnim kosilcem.«
Mestni očetje so vzprejeli to prijazno vabilo, toda pri tisti priči tudi sklenili, da podarijo menihom 30 gld. Vrhu tega so ukazali zanesti v samostan 10 bokalov čmikalca; tudi so godcem (pač tistim, ki so jim godli ob obedu) podarili 1 gld.
Prav takd radodarni so bili tudi proti drugim vabilcem.
Prilika pa je razven teh stalnih obedov prinesla gotovo vsako leto tudi kak izreden obed, takö po vsakem včlikem orožnem ogledu »Stadtmusterung«, potem ko so pregledali meščane, zbrane na Včlikem trgu, če so dovolj preskrbeni z orožjem.
Gostili so se tudi o sosebno veselih prilikah, takd leta 1680., ko so po dolgem času izvolili v deželnem zboru zopet jednega mestnih očetov v deželni odbor; — »als ein Verordneter ausgewählt wurde, ein Nachtmahl auf Befehl des Bürgermeisters gegeben.« *) Časih pa so imeli mestni očetje tudi sami goste, takd 11. pr. po dnem orožnem ogledu leta 1637., ko so priredili za pregledovalce (komisarje) in godce zajutrek, »ein Frtihmahl«. Vender je bil ta zajutrek (vsaj po računu blagajnikovem, ki je seveda zaračunjal rajši več nego menj) precej obilen.2) Zajuterkovalo se je na rotovži. zakaj rotovž je bil pred dvesto in tristo leti za Ljubljančane jedno prvih zabavišč, česar bi človek danes nikakor ne pripisa val častitemu poslopju. O pustu se je na rotovži
') To omenjamo še posebe zatd, ker pravi Valvasor XI. 699 a: »Vermuthlich ist selbiger (seil, ein besonderer Habit der Rathsherren) mit dem Ansehen der Stadt dahin gefallen, als man selbiger die Verordnetenstclle bei der Landschaft genommen.« — Časih so plemenitaši torej tudi še v Valvasorjevi ddbi izvolili meščana za deželnega »Verordneter«, vender je bilo to kaj takd nenavadnega in nepričakovanega, da je bilo mestnim očetom povod za praznovanje.
J) Bei der Stadtmusterung den 12. Avgust 1637 den Herren Commissarien und Spielleuten ein Frühmahl gegeben. Verzeichnis, was dabei verzehrt worden: Erstlich um Brod, Pogatschen u. Potizen = 2 Ii. 30 kr., per 2 Paar indianische Hühner = 2 fl. 44 kr.
2 Paar Kapauncr = 1 11. 12 kr., 4 Paar junge Tauben = 48 kr., ein Kalb = t 11. 12 kr., 1 Spanferkel = 2 11. 45 kr., Rindfleisch, Zunge u. Fleck = 2 fl., um 2 Mul-braten = 38 kr, 2 Kitz = I fl., Krebs = 20 kr., Maurachl = 12 kr., Pomeranzen = 22 kr., grünes Kraut = 0 kr., Butter = 20 kr., 3 Pfund Schmalz == 33 kr., 2 Pfund Speck = 12 kr , 1 Pf. Oel = 13 kr., i Mass Essig = 12 kr., Salz = 8 kr., Käse = 9 kr., allerlei Gewürz = 1 fl 20 kr. Mandel u. Confekt = 3 fl , der Köchin ihr Lohn = 1 fl. 30 kr., 3 Viertel Wippacher . 40 kr., 43 Viertel Terant 9 kr., 38 V. Marwein h 6 kr., zusammen 33 fl. 36 kr. — Ausgabenbuch 1637. Beilage.
plesalo, da se je vse kadilo, in če so prihajali glumači skozi Ljubljano, mogli so svoje umetnosti razkazovati samd na rotovži.
Časih so gostili mestni očetje prav odlične goste, takd leta 1638., ko so prišli v gosti nekov gospod pl. Hzingkh, nekov gospod Kren, »die Herren Patres«, najbrže jezuvitje, in celd vicedom sam.
Toda največje gosti, katere so kdaj doživeli, bile so pač dne leta 1601.
Nadvojvoda Ferdinand, poznejši neustrašni cesar Ferdinand II., zatiral je protestantovsko vero nekamo burnato krčevito. Ta je bil tisti, čegar mati je dejala, da bi šel rajši z beraško palico po svetu, nego bi na Štajerskem. Koroškem, Kranjskem in Primorskem trpel le jednega samega protestanta. Ob zatiranji nove vere je bil ljubljanski škof Tomaž Kren Ferdinandu najboljši pomočnik.
Leta 1600. so morali zadnji protestantovski pridigarji zapustiti deželo, in spomladi leta 1601. jc naznanil župan zbranim mestnim očetom, da je dobil od škofa (Tomaža Krena) pismo, v katerem mu poroča, da bode po sklepu stolnega kapitelja ljubljanskega na Včliki torek iz nova blagoslovil že toliko let oskrunjeno cerkvico Sv. Elizabete. *)
»Kaj porckd li gospodje svetovalci na to škofovo pismo?« vprašal jih je župan.
Ti so bili takrat že vsi katoličani in so sklenili, da se udeležč blagoslovitve, po slovesnem tem opravilu pa da priredč na rotovži obed ter povabijo tudi škofa; bržkone vzprejmd vabilo tudi gospod vicedom, deželni upravitelj (der Landesverweser), kanoniki in še druga gospoda. 2)
Pripravili so sijajen obed, ki je stal 126 gld., za tedanje čase takd visoko vsoto, da se je celd mestnim očetom zdela previsoka. Ko so pregledavali mestne račune, niso je blagajničarju odobrili, ampak priznali so mu samd sto goldinarjev.
Gotovo bi zanimalo tega in dnega, sosebno naše cenjene gospodinje, kaj li je obedovala takd odlična gospoda in kakove jedi so se takrat nosile na mizo ?
To nam povč še ohranjeni blagajnikov račun o troških, ki jih je imel za obed. Vsega nam seveda ne povč; ne povč nam n. pr., v katerih oblikah je hodila govedina ali teletina na mizo. Tudi bi naše gospodinje v natančnem računu, v katerem celd sol ni pozabljena
1)	Ta cerkvica, ki je bila v Špitalskih ulicah, v mestni hiši, v kateri ima sedaj trgovec Mayer svoje prodajalnice, bila je mestna svojina; mestni očetje so dovolili Trubarju že leta 1531., da smč pridigovati v nji. Oskrunjena je bila torej že 70 let.
2)	Gerichtsprot. a. 1601, p. 90.
(stala je 56 kr.), pogrešale marsikatere stvari, brez katere si dandanes niti ne morejo misliti navadnega obeda, kaj šele takega, kakor je bil ta.
Blagajničar je bil kupil 67 funtov govedine, funt po 2 kr., 12 funtov plučne pečenke (Mulbraten), tudi po 2 kr. funt, 2 volovska jezika, po 8 kr. jezik, pet kozličkov po 263/$ kr., 4 teleta po i gld. 24 kr. do i gld. 56 kr., svinjine za 7 gld. 6 kr., tri plečeta za 1 gld. in 6 pre-kajenih klobas po 2 kr.
Perutnine je nakupil: 6 parov puranov (indianische Hühner), par po i gld. 2 kr., 7 parov kopunov, par po 55Vs kr. 'n 3 Pare lobov, par po 12 kr. — čudno pa, da nič piščet! Ta perutnina je bila pač dobro pitana, zakaj snedla je bila 2 mernika prosä in 15 hlebčkov sira! S sirom so pitali purane, toda s kakšnim, ni povedano; rečeno je le, da so bili hlebčki po 4, 6 in 10 kr.
Seveda so prišle na mizo tudi ribe, domače in morske (Meerge-schmalz). Domačih sta z županom kupila na trgu in pri Krakovcih za 3 gld., morske pa so stale 15 gld. brez voznikovega zaslužka za vožnjo iz Trsta v Ljubljano = 2 gld. 13l/3 kr.
Zabele so porabili 47 funtov, in sicer: 40 funtov slanine ä 8 kr., 23 funtov masla a i o kr. in 4 funte olja a io2;'3 kr. Celd majhen pa je račun za prikuho, ne večji nego 10 kr., za kislo zelje, 9 kr. za razno drugo zelenjavo, morebiti solato, pa 3 bokale kisa ä 8 kr. Da bi bil natančni blagajničar v svojo škodo pozabil prikuhe, tega ni misliti. Najbrže je dobil prikuho s Fužin, zakaj jedna številka njegovega računa slove: »Für allerlei, so Herr Urbanič von Kaltenbrunn geschickt, verehrte (= schenkte) ich seiner Hausfrau einen Doppelthaler = 4 fl. 262/s«, kar je jako veliko darilo! Za ta denar se je tačas kupila že slaba krava!
Pšenična moka je stala 7 gld. 2 kr., (silna vsota!), jajca = 2 gld., oblate za torte = 6 kr. Lekarnarju se je plačalo za konfekt 1 gld. 57 kr., dve kuharici pa sta zaslužili vsaka po 2 gld.
Pili so dvoje vino, teran in vipavca; terana so popili 80 bokalov ä 8 kr.; vipavca pa tudi nekamo toliko, »jeden čeber»; stal je 8 gld. 53a/s kr.; po navadi je bil teran tedaj za krajcar dražji nego vipavec. Dolenjca (Marwein) so pili samo posli; dali so ga jim 20 bokalov.
Ta račun je zanimljiv tudi Še na drugo stran. Kaže nam, kakd silno je od takrat poskočila cena najimenitnejše jestvine, mesä, sosebno govejega in telečjega. Govedina stane sedaj v Ljubljani (na stari funt preračunjana) 36 kr.,l) leta pa je veljala samd 2 stara ali naše 3 nove
M Kačunjal sem po tržnih cenah v »Laibachericic.
krajcarje.l) Podražila se je torej dvanajstkrat. Prav taka je s teletino; tele se je leta 1601. kupilo za 1 gld. 24 kr. (pri mesarji l), danes, ne vem, če se dobi za dvanajstkratno ceno. Nekaj menj so v ceni poskočili volovski jeziki, sicer bi stal jezik po denašnji ceni 1 gld. 44 kr. Isto je reči o kozličku; če bi bil dvanajstkrat dražji, veljal bi nad 5 gld., toliko pa ne veljä.
Veliko menj se je podražila kuretina, torej je bila že takrat draga. Par puranov je leta 1601. stal i gld. 2 kr., malone toliko kakor cčlo tele! Dandanes jih dobiš za dvojno ceno. Za tisto, kar sta stala purana, dobil si 30l/a funta govedine. Nekamo ravno taka je s kopuni; golobje pa se niso podražili niti za polovico; bili so torej takrat najdražja, najbolj čislana kuretina, zakaj za par golobov je dal človek takrat 12 kr., to je toliko kakor za 6 funtov govedine. Danes je za par golobov ne dobiš niti jeden funt. Torej so si drago kuretino smeli privoščiti samd bogataši. Takrat je živela menda tista gospä, o kateri sem že večkrat slišal, da jc na piščetih zapravila sedem graščin.
Tudi mast je bila takrat primeroma jako draga, sosebno olje; funt je stal petkrat toliko kakor govedina; po denašnjem razmerji bi funt olja stal 36 X 5 = 1 gld. 80 kr. Ker je imel tudi kis ceno najboljšega vina, 8 kr. bokal, ubožni ljudjč pač niso použili mnogo solate.
Tudi vino se ni podražilo tolikanj kakor govedina. Bilo je jako drago, po 8 in 9 kr. bokal, torej takd drago kakor 4 funti mesä. Tesar ali mizar, ki služi dandanes v Ljubljani 1 gld. 40 kr. do 1 gld. 60 kr. — tolik menda je povprečni zaslužek — zaslužil je leta 1601. samd 12 do 14 kr. Na prvi pogled se nam zdi. da je služil malo, toda s svojim zaslužkom si je kupil 6 do 7 funtov govedine, denašnji si jih kupi komaj 4. Več pa si denašnji lahko privošči pijače. Tesar leta 1601, je za bokal vipavca ali terana izdal 2/s svojega dnevnega zaslužka, sedanji izdä komaj jedno tretjino.
Iz tega vidimo, da si tesar protestantovske dobe ni mogel privoščiti vina. kuretine in solate — to je bilo za bogatine — pač pa kruha in mesä. Kdor torej ni dobro gospodaril in varčeval, ta si tudi takrat ni prihranil ničesar, sosebno pijanec ne. Nevarnost pa, da bi stradal, bila je zaradi nerazvitih občil veliko večja. Slaba letina, vojska v sosednih deželah in druge take neprilike so hipcem lahko provzročile draginjo in stradež.
Tudi o tem vedd pripovedovati računi o obedih mestnih očetov. S početkom tridesetletne vojske je nastala na Kranjskem silna dra-
1) Goldinar je imel namreč takrat samd 60 kr.
ginja. Ko so leta 1623. obedovali mestni očetje na Šuici, stal je ko-Štrun1) 5 gld., tele 8, gld, par piščet 32 kr. Drage, silno drage so bile tudi druge reči, ki jih je bilo treba za jedi. Funt masla je stal 36 kr., funt špeha ali surovega masla 32 kr., funt olja 1 gld. 20 kr., torej toliko kakor leta 1601. cčlo tele; bokal soli 24 kr., bokal kisa 20 kr., par pomaranč 12 kr., par limon 24 kr. Bokal terana, ki so ga leta 1601. pili po 9 kr., stal je sedaj 34 kr., črnikalec pa celd 48 kr.; dolenjec je bil za polovico cenejši, vender še dosti drag.
Ta draginja pa mestnih očetov ni motila, da ne bi bili popili 92 bokalov terana, 20 bokalov črnikalca. dolenjca pa samd pet in pol!
Ali pa je z draginjo jestvin poskočil tudi zaslužek v tistem razmerji? Nikakor ne! Leta 1623. je služil mestni tesar, mizar in dninar toliko kakor leta 1601. Stradal je torej, da se je lupil. Šele ko je draginja trajala nekaj let, povišal je magistrat mestnim rokodelcem, mizarjem in tesarjem, zaradi njih neprestanega moledovanja zaslužek od 12 in 14 kr. na 30 kr. Dosti pa ob toliki draginji s tem ni bilo pomaga no. Čitatelj utegne iz vsega posneti, da tisti takd hvaljeni starodavni časi, ko je bila govedina po 2 kr. funt, vino po groši — in skoro bi še dejal, po pet krav za jeden groš — od blizu pogledani vender niso bili takd rajski, kakor se nam vidijo od daleč. Seveda pa je pri njih oceni jemati v poŠtev Še mnogo drugih, in sicer prav neprijetnih stvarij. Toda o tem zinemo morebiti kaj o drugi priliki.
*) V tem računu se tudi čita: „Dem Fleischhacker so die Castraun abgethan und die Würste gemacht, zahle ich 48 kr." Kaj, ko bi se iz tega sklepalo, da so delali klo« base od koštrunovega mestf ? Najbrže pa bi bil ta sklep prenagljen; tako slabega ukusa pač niso imeli mestni očetje, katerim je učitelj Marius za novo leto želel „auch Keibe-haltung dero hochbegabten Verstandes". Da bi leta 1623 ne bili še znali delati naših slavnoznanih klobas? To ni verjetno! Zatd recimo rajši, da se je blagajničar v svojem računu le neokretno izrazil, in pustimo kranjskim klobasam njih kolikor mogoče častito starost.
Vkreber.
^Vk reber stopal sem po cesti, Žuborel je mirno vir, Pa mi šepne val poreden : »J,e nazaj obrni tiri«
»»Dasi ložja pot je tvoja,
Možno, val, mi ni s teboj: Ti v doli šumiš globoke,
A nasproten pot je moj.«c Occultus.
Aforizmi o prijateljstvu.
Spisala Pavlina Pajkova.
aj je človeško sreč? Ni ga modrijana, da bi natančno odgovoril temu vprašanju. Sreč je brzo v svojih izpre-membah; hitro se z višine požrtvovalnosti pogrezne v najnižo globočino podlosti. Sreč ljubi, a brž potem sovraži; spoštuje, a prčcej potem zaničuje. Sreč je grozovita knjiga, katere ne prečita nikdo. Sreč je prva stvar, ki naznanja Življenje, prva, ki priča o smrti. Sreč je izvir laži, ki se prikaže na ustnih, takisto izvir resnice, katera se zablesti s čela. Časih se iz njega kaže poštenost, časih nepoštenost: sreč je časih suho zlatd, časih gnusna smet! Da bi od njega bila zavisna sreča ali nesreča posameznega Človeka, takisto vsega človeštva, zdi se na prvi pogled neverjetno; in vender je takd. Čustvo v podobi ljubezni je podlaga največji sreči, in čustvo v podobi strasti je izvir malone vsem človeškim bolestim. Čustvo in strast pa se obe porajata in vzgajata v srci in poganjata od ondot svoje blage ali pogubne korenine po vsem človeškem sestavu.
Reči utegne kdo: »Tudi brez ljubezni se dä živeti, brez črta in brez kateregasibodi čustva sploh.« Mogoče. Ali jedino resnično je to: Kakor si nista dva človeka popolnoma jednaka po zunanji podobi, takd si tudi nista podobna po notranjem življenji. Po prirojenem značaji, po nravi in nagibih čuti človek kolikor toliko potrebo ljubezni. Mnogim ljudem je ljubezen silna, nepremagljiva potreba, drugim je goreča želja, po kateri hrepenč neprestano, a mnogim je tudi le ma-lovažna stvar. Le ti poslednji, katerim ni do nikakeršne ljubezni, životarijo v preblaženem miru. Kakd so srečni!
Taki ljudjč živč res kakor brez sreä, kar se tiče sočustva; toda sreč jim zatd ni mrtvo, nego oglaša se v podobi drugih svojstev in teženj, n. pr. v učenosti, v igranji, v zabavi, v lovu, v skoposti, v pijančevanji, v ljubosumnosti in še v mnogih drugih lepih in nelepih navadah. Toda sreč ne miruje nikdar; sreč je in bode vseoblastni vladar vsake misli, vsakemu čustvu. Posledica temu je, da človek ni gospodar niti svojega čustvovanja, pa tudi ne svojega mišljenja. Mi sočustvujemo po nagibu sreä in mislimo, navdihnjeni od svojega čustvovanja. Toliko hvaljena krepka volja popolnoma izgubi svojo moč, kolikor se dostaje srčnega razmerja. Sreč ne vzprejema nobenih za*
konov, razven svojih. Sreč se veže, kadar mu pustimo slobodo. Sreč zahteva vedno, da bi se mu radost množila, da bi drugi čutili njega bolest; sreč hoče razburjati in hoče. da ga drugi razburjajo, ker vč, da pomeni gibanje življenje, pokoj pa smrt. Odtod njega neutešni nagib do ljubezni v katerikoli podobi, ker samd v čustvu in sočustvu dobiva sreč zadostila v brezmejnem hrepenenji. Vsak udarec sreä. bi vsekal človeku rano, in življenje bi bilo neprestano krvavenje, ko ne bi bilo sočustva. Sočustvo je jeden prvih virov poezije, poezija pa je jedina, ki nam daje to, kar nam prikrajŠuje priroda: neskaljeno srečo in večno mladost.
Iz tega izvira, da je ljubezea jeden najvažnejših pogojev do sreče. Le pomislimo, da kliče svetnica Terezija, satanu: »Nesrečnik, ti nisi nikdar ljubil!« Tedaj mčni tudi svetnica, da je srcu največja slast — ljubezen.
In Michelangelo pravi, da je ljubezen perut, katero podari Bog človeku, da bi se vzpel do Njega. Tudi tega veleuma mnenje je torej, da brez ljubezni ne doseže duša največje človeške blagosti — božan -stvenosti.
Toda moj namen ni govoriti o ljubezni z lokom in pušico, ki se začnč v mladeniški dobi in traja do zašle mladosti, o dni najslajši ljubezni, ki je baje duše nežen pomladanski cvet. o ljubezni, ki ima svoj čas kakor vsi prikazi prirodni. Tudi ne o čustvu, ki poteka iz te ljubezni, o domovinskem, materinskem in zakonskem, o čustvih, ki nimajo nič opravka z ljubeznijo dvajsetletnega srca. Naštete ljubezni so izvestno globočje in svetejše, ker so resnejše in izkušenejše, dočim je dvajsetletno čustvo bolj slepo, a zato nežnejše in vzornejše. Toda v svoji zaslepljenosti se blesti taka ljubezen kakor solnčni žar, dehti kakor vonjava najžlahtnejše vrtnice. Solnce blišči, in vrtnica dehti, odkar sta bili ustvarjeni, a mladeniška ljubezen plove v jasnih vzorih, odkar živi človeštvo.
Sreč ni nikjer vladeželjnejše nego v mladeniških prsih. Kaj pa bi bila mladost, če ne življenje sred? In kaj je sreč, če ne svetilka mladosti ?
Razpravljati hočem o drugi, sicer nekoliko menj vzneseni, ali zatd tem blažji ljubezni, o dnem čustvu namreč, katero se mi vidi po svojem izviru in vzgajanji najpodobnejše ljubezni, ki pa je vender takd različno po svojem vplivanji. Govoriti hočem o prijateljski ljubezni.
Ljubezen je burja življenja, a prijateljstvo njega pokoj 1 To je razlika med tema sorodnima čustvoma. Prijateljstvo se sicer rodi po malem in iz svojega nagiba takd kakor ljubav, toda prijateljstvo ni ogenj, podnečen s slamo, prijateljstvo ni čustvo, porojeno iz slučaja kakor ljubezen. Ni ga prijateljstva, ki bi nastalo v jednem dnevi; mirno in premišljeno, kakor je sämo, takd je tudi v svojem postanku izbirčno, ljubezen pa se časih vzbudi šiloma, in slepa, kakor je, ne pre-udarja, ne razmišlja, temveč takoj se udä nepremagljivemu nagibu.
Odsev prijateljstva ni takd Živobarven kakor ljubezenski, ali zatd je njega obstanek trdnejši ter prebije čas in beg domišljavosti. Prijateljsko čustvo je mirno in jasno brez strasti in pogubnosti, katera žal prepogostoma spremlja ljubezen.
Spoštovanje, ki jc podlaga vsem ljubezenskim čustvom, je tudi prva zaslomba prijateljstvu. Celd nemogoče nam je biti naklonjenim osebi, katere ne čislamo. In najsi bi bili komu dobrohotni, brž bi se z omahujoČim spoštovanjem razpršila tudi naklonjenost do njega. Krivo spoštovanje pa, ki nas je prevarilo do naklonjenosti, izpremenilo bi sc v zaničevanje. Temu zaničevanju se potem pridruži pomilovanje samega sebe, da smo z dobrohotnostjo osipavali, katero jc ni bilo vredno. V duši pa se pojavi bridko kesanjc po izgubljenem vzoru, kesanje po udarci, da so bile samd umišljene dne kreposti, s katerimi smo si predstavljali njega, ki nam je vzbudil dobrohotnost. Bridka je zavest, da je tisti, kogar smo imeli nekamo za višje bitje, nc samd navadna, temveč celd malovredna stvar.
In v tem vidimo zopet, da je prijateljstvo močno podobno ljubezni. Ljubezen in prijateljstvo, ti prekrasni čustvi, potrebujeta čislanja za temelj, da se ohranita, da se oblažita, zakaj brez tega temelja bi se izprevrgia sčasoma — ako bi mogla sploh trajati — v nečastno združitev.
Prijateljstvo je jedna najnežnejših cvetic stvarstva. Ono nam utegne podajati veliko in resnično tolažbo. Bodisi v veselih, bodisi v žalostnih slučajih, vselej slastno iščemo prijateljskega srca, ki bi z nami delilo čustva. Kadar se zbira nevihta nad nami, trudi se prijatelj razgnati nezgodo, ki je zatemnila naše podnebje. Kadar ugasne mladostna navdušenost, spremlja nas prijatelj v trpki istinitosti zahajajočih vzorov. Kadar se nam v dušo ukrade bridka dvojba, tedaj dobi prijatelj primerno besedo, ki prežene te neljube pošasti.
In v sladkem zaupanji iskrenih pogovorov, v katerih si dve srci odkrivata najskrivnejše misli, in v presrčnem, prijaznem, globokem po-
gledu, ki vse umeje, vse ugane, vse oprosti — in v vzpodbudnem, zadovoljnem nasmehu, in v obleditvi, v trepetu, v zadržani solzi svojega prijatelja dobivamo tolažbo, uteho in često tudi pozabo marsikatere viharne minulosti.
Koliko olajšila in tolažila nam podaja zvesto prijateljstvo! Kolikokrat jedna kratka zaupna potožba zmučene duše pomaga udano trpeti naše bridkosti I
In tudi v veselih urah, kako pomnožuje našo radost prijateljsko sočutje! Veselje in blagosti bi izgubile svoje sladkosti, ako bi jih ne mogli s kom deliti.
Toda rastlina, ki poganja nežno cvetje pravega prijateljstva, ne rase povsod; plodonosne zemlje ji je treba, da požene čvrsto in bujno; nje korenine se morajo širiti v zavetnem kotičku, da jih ne izrujejo nevihte. Potrebuje pa tudi vestnega vrtnarja, ki skrbi o pravem času za vzduh, luč in toploto, sicer ovene.
Pravo prijateljstvo, pravi Ciceron, podaja nam priroda kot pomoček, da lože dosezamo dobrotstva.
Seveda mčni Ciccron dno sveto prijateljstvo, katerega ni povsod, ki pa je zaklad njemu, kdor si ga je prisvojil. Toda žal, ni ga menda imena na svetu, čegar sveti pomen bi se bolj zlorabil, nego je ravno prijateljstvo. Vsak, sosebno pa mlad človek misli, da je ob vsakem koraku dobil prijatelja; toda le prehitro pride ura, da se prepriča o svoji prevari.
Ne vsakdo, kdor pravi: Tvoj prijatelj sem, izkaže se ti tudi za prijatelja. Mnogo jih je, ki so v besedah prijatelji, a redki, zeld redki so oni, ki bi besedam tudi pridružili dejanje.
Pravo prijateljstvo je. kakor že rečeno, postavljeno na vzajemno čislanje, na obČenitost nazorov in mišljenja, na sočustvo. ki pa mora biti odkritosrčno in globoko, da ga ne ohladi niti sovražna sreča niti razdalja.
Odkritosrčni prijatelji so si potrpljivi, vzajemno si prizanašajo po-greške, ker vč vsak, da ni nihče na svetu brez njih. Popolnost je toliko kakor nedosezna; bodimo torej zadovoljni, ako našega prijatelja krasita dve svojstvi: čist značaj in plemenitost. Samd ti kreposti sta brez sebičnosti in zavisti. Kakor nam izvabljata sočutje ob prijateljskih bridkostih, takd nam tudi dajeta radostno in nesebično udeleževanje prijateljskih zmag in užitkov. Koliko solza bi nam prihranilo prijateljstvo, koliko zmot bi odpravilo, da ni zavisti! Zavist, ta grdi strupeni gad človeškega srca, prileze tudi v prijateljsko sreč in ondu draži
in podpihuje, dokler ga ne pokvari. In takd se zgodi prepogostoma, da se ob težavah zastonj oziramo po prijateljstvu; nenadoma smo sami, zapuščeni, zmedeni, brezupni. Kakd resničen je angleški pregovor: »Človek ima lahko po tisoč znancev, a niti jednega prijatelja.« Ako imaš le jednega prijatelja, imej se za srečnega!
Pravo prijateljstvo je jedno najstanovitejših čustev na zemlji; podobno je bršljanu, ki vedno zeleni. Dočim zamori čas najgorečnejša čustva, ostane prijateljstvo krepko in čvrsto. Da je prijateljstvo čim dalje trdnejše, trebalo bi resnobnih prijateljev; ali ravno resni ljudjč so navadno občutni, takd da se njih prijateljstvo menja ter je sedaj jako ognjeno, sedaj hladnejše. Zatd se mi skoro vidi, da je moči najstanovitejše prijateljstvo vzgajati med osebami, ki so različne dobe: med starejšimi in mlajšimi. V takem prijateljstvu sicer ni poezije, a zatd prevladujeta v njem spoštovanje in zaupnost; in v brezupu se smč ta, kdor potrebuje utehe, popolnoma zanesti, da ga prijatelj uteši z resnično nelaskavo besedo. Med mladimi dušami pa se mi zdi pravo prijateljstvo skoro prazna sanja, katera da časih okusiti kupo bridkosti in prevare. Saj ni v prijateljstvu nič menj prevar nego v ljubezni. Sosebno nam ženskam so take prevare tem bridke j še, čim bolj so ženske odkritosrčne in čim bolj navdušeno in zaupno sklepajo prijateljstvo. Moški so v prijateljstvu bolj izbirčni in hladni ; zatd je prijateljstvo med moškimi redkejše, a tudi trdnejše. Da so ženske istinitejše in da zahtevajo menj kakor delajo moški, učakale bi mnogo menj prevar. Sploh ne smemo na tem svetu od nikogar zahtevati preveč, tudi če bi utegnili vse vrniti z isto mero. Življenje je treba ogledavati z modroslovnimi očmi, ker nekoliko nezaupnosti pomaga v življenji več nego obila preprostost.
Čim menj zahtevamo od koga, tem več dosežemo od njega; nikjer se menda ta resnica ne potrjuje bolj, nego v prijateljstvu.
Pravemu prijateljstvu je popolna zaupnost breuvetno potrebna. Brez zaupnosti ni prijateljstva. Ljubezen je lahko brez nje; tedaj je seveda kolikor toliko srečna, prijateljstvo pa ne more biti brez zaupnosti. Zakaj prijateljstvo ni nič drugega nego izmenjavanje vtiskov in mislij, nepretrgano in odkritosrčno zaupavanje. Najmanjša skrivnost skali prijateljstvo, če ga celd ne uniči.
Pravi prijatelj sme prestopiti naš prag ob vsaki uri; z nami mora deliti srečo in nesrečo; znati nam mora iz pogleda čitati misli in skrbi; poznati mora najsvetejše skrivnosti, katere nosimo v srci in
takö rekoč tudi dne, ki jih hranimo v predalih. Seveda takih prijateljev ima posameznik samd po jednega, največ po dva. Znanci sami niso še vredni imena prijateljev, niti ne smejo zahtevati gori navedenih pravic.
Iz vsega tega se lahko spoznä, kakd težko in zatorej kakd redko je najti pravega prijateljstva. Med moškimi je v obče prijateljstvo resničnejše in odkritejše nego med ženskami. Ženska je zvestejša, go-rečnejša v ljubezni nego v prijateljstvu; moški so stanovitnejši, zve-stejši v prijateljstvu nego v ljubezni. Ženske sicer čutijo prijateljstvo, kakor vsako čustvo sploh, živeje negoli moški, in najsi je njih Čustvovanje razteznejše in popolnejše, vender jim prijateljstvo ni takd stalno kakor pri moških.
Moški so v njem opreznejši, hladnokrvnejši in treznejši, zatd jc njih prijateljstvo redkejše, toda tem resničnejše. Moško prijateljstvo je odkritosrčnejše od ženskega, ker moški niso takd udani hvalehlep-nosti in zavisti, pregrehama, kateri sta žal bistveni veliki večini ženskih značajev. Naj podam jeden primer: Ženska ima prijateljico; udana ji je od vsega srca, ž njo je jednega mišljenja, jednega čustva, veseli se in trpi' ž njo, šla bi v ogenj zanjo; toda ker je prijateljica lepša, blažja, ljubeznivejša, kakd bi se ji ne porodila naposled v najskriv-nejšem kotičku njene duše nevedč rahla zavist, da ni jednaka prijateljici? Prijateljstvo potem ni več pravo, ni več odkritosrčno.
V drugem slučaji je prijateljica bogatejša, duhovitejša ali pa imenitnejša; čustvo, ki jo druži s prijateljico, podobno je bolj samo-ljubju nego prijateljstvu. Sama sebi laska, ker je tej čislani ženski družica, zaupnica — prijateljstvo pa ob tem izgubi veljavo, ni več blago, ni več resnično.
Sploh so ženske prave umetnice, kar se tiče prikrivanja svojega mišljenja in čustvovanja; izvrstno zakrivajo svoje slabosti ter se vedno každ v svitu najboljših svojih stranij. Kakd naj bi tedaj svet pravično sodil njih notranjost, kakd bi vedel, ali je njih značaj vreden zaupanja, tedaj prijateljstva ? —
S tem pa ne trdim, da bi tudi med ženskami ne bilo možno pravega prijateljstva. Žalostno, če bi bilo takd! Toda če je prijateljstvo že redko med moškimi, koliko redkejše je šele med ženskami!
Omenila sem prijateljstva med moškimi in prijateljstva med ženskami. Ostane mi sedaj še razrešiti vprašanje gledč prijateljstva med osebami različnega spola. Kakšno je prijateljstvo med moškim in žensko ?
Takega prijateljstva po mojem mnenji celö ni, razven če sta oba že davno prekoračila petdeseto leto. Omenila sem že, da je prijateljstvo najsorodnejše čustvu ljubezni, in takd bi se iz iskrenega prijateljstva med moškim in med žensko nevedoma naredila ljubezen. Jedini slučaj odkritosrčnega prijateljstva med osebami različnega spola bi menda bil še ta, če bi bila prijatelj in prijateljica zeld različne dobe: n. pr. on jako star in ona mlada ali narobe; tedaj bi utegnila biti med njima prava nesebična prijateljska zveza.
Mnogo se je že pisalo o prijateljstvu. Nezaupniki naravnost tajč, da bi ga kje bilo, sebičniki podajajo njega imenu najbridkejše dvojbe, a jaz trdno verujem, da je prijateljstvo na svetu. Priznavam pa, da se dobi jako poredkoma, ker se je res težavno srečati z dušo, ki bi bila naši duši podobna, najti koga, komur bi brez strahu zaupal vse, ne da bi naša odkritosrčna izpoved romala po družbah, krčmah in kavarnah. Prijateljstvo je krepost, katero vzgojč samd nežne duše; v sebi ima slasti, katere niso dane vsakomur. Ne samd, da verjamem v prijateljstvo, mislim celd, da je lahko tudi večno, ker ne živi ob zunanjih vtiskih, ker ni strast, ki bi zažigala in pokonča vala vsak drug srčni gibljaj. Prijateljstvo je mirno čustvo, blaga in čista presrčnost ter ima v sebi nekaj oblastnega.
Ko bi nadaljevala ta predmet, potrebovala bi Ciceronovc izgo-vornosti in Demostenove navdušenosti. Saj je znano, da nihče ni toliko hvalil in povišaval prijateljstva nego prav ta dva pisatelja. Jaz h koncu samd dodam majhen nasvčt, ki bodi nekakov ključ do prijateljskih src: Zaupajte bolj pogledu dnega, kogar imenujete prijatelja, nego njega nasmehu, a bolj njega desnici, sezajoči vam v roko, nego njegovemu pogledu. Okd je odkritosrčnejše, nego so usta, roka zvestejša nego pogled! —
&
^Mej, po širem svetu Zima ostra vlada, Na brezlistnato vejevje Ivje pada.
v J e.
In ko duši tvoji
Nridej vir presahne, V lice ti izraz bolestni Žalost dahne . . .
Rästislav.

Khevenhlillerjeva vojska na Turke leta 1578.
Spisal Ivan Steklasa.
(Konec.)
ete iz avstrijskih pokrajin so se zbirale v Celovci. Dnč i. avgusta se napoti vojska čez H o I 1 e n b u r g in Ljubelj proti Ljubljani. Imela je več manjših topičev in 18 železnih topov za silo, zlitih v Gradci. Dnč 4. av-gusta je prispela že v Ljubljano, kjer so se ji pridružile zbrane kranjske čete. Za podvoz topov in hrane je čakalo pripravljenih 500 Čvrstih könj. Kranjcev se je zbralo 300 konjikov in 600 pešccv. Vrhu tega je bilo 500 mdž za kopanje trdnjav. Vsa vojska iz slovenskih pokrajin je štela 850 nemških oklopnikov in 2150 lahkooboroženih konjikov ter 3950 nemških pešcev (tako so bili zvani po nemški noš nji in bojnem orožji). Vseh vojakov je bilo tedaj blizu 7000. Med kranjskimi podzapovedniki so bili v vojsko uvrščeni Ahacij Turn, Krištof Turjaški, Ivan Kisi, Maksimilijan in Sebastijan Lambergar. Iz Ljubljane se napoti vojska skozi Novo Mesto na Metliko, kjer ostane do dnč 13. avgusta. V Metliki se je zbrala tudi hrvaška vojska pod zapovedniki: knezom Jurijem Zrinjskim, Tomažem Nadaždom, škofom zagrebškim, knezom Tomažem Erdedom, Ivanom Tahom in Gašperjem Alapičem. Ivan Turjaški, naslednik Her-bartov v zapovedništvu vojaške krajine, zbral je 500 hrvaških konjikov. Zajedno je bila njega briga, da oskrbi vso vojsko s hrano, katero je zbiral v SteniČnjaku od hrvaških vlastelinov. Vid Kisi baron Fužinski, poznejši general karlovški (1601.—1609.), privedel je v tabor tudi 500 konjikov in 1500 haramij (hrvaških pešcev). Glasoviti junak Fern-berg, tedanji glavar v Senji in prvi general karlovški, bil je pripravljen za vojsko že meseca februvarja leta 1578. ter je imel zbranih okolo 606 konjikov in strelcev ter 1500 pešcev. Takd je štela vsa Khevenhlillerjeva vojska do 11.000 mdž. Malokdaj se je zbrala tolika vojska v teh krajih proti Turkom; zatorej je pa tudi vse pričakovalo, da ta pohod končd neznosne odnošaje na krajini in da se ndrod oslobodi večnih sovražnih napadov. Velika je bila nadeja, katero je gojil sam včliki zapovednik; vender je bil takd neoprezen kakor vsi njegovi predniki v zapovedništvu krajiških vojska. Četa je bila res takd mno-
gobrojna, da bi bil ž njo pogumen zapovednik premagal tudi mnogo-številnejšega sovražnika, nego je bila tedanja vojska bosenskega paše. Ali ravno opreznosti največkrat ni bilo našim zapovednikom na kra-jiških bojiščih. Turki so se vojskovali po navadi razkropljeno, takd da so morali tudi kristjani deliti svojo vojsko, kar jih je pa izvestno le slabilo. Vrhu tega je bila naša vojska slabo oskrbena, a vojskovala se je po zapuščenih in pokončanih krajih. Dobra oskrba vojnih čet pa je bil prvi uvet srečnega vojskovanja že takrat, in prav v tem pogledu se je za vojsko storilo najmenj. Hrana je bila v teh krajih silno draga, in najsi se je Ivan Turjaški trudil, da je čim več zbere v Steničnjaku, vender se mu to ni posrečilo, ker so se bližnji velikaši protivili prodajati žito in druge stvari po tisti ceni, katero jim je opredelil on. Pripetilo se je celd večkrat, kakor nam pripoveduje kra-jiški komisar Ahacij Tum (iz leta 1586.), da so vlastelini žito rajši sežgali na kupih, nego ga oddali po opredeljeni ceni. S Kranjskega voziti hrano je bilo pa prepočasno in jako težavno. Vojska se je morala tedaj večkrat oskrbovati sama. Takd jc nastal v vojski nered, kateremu se je skoro pridružila malodušnost — in najlepši uspeh jc bil pokopan. Takd je bilo tudi s Khevenhüllerjevo vojsko.
Turki so že na početku leta 1578. napadali prekounske kraje ter sklenili kar najsilneje predreti čez Kolpo na Kranjsko. Sedaj že se je bil raznesel glas po slovenskih krajih, da so Turki vzeli trdnjavo Drežnik in udarili na Bihač, ki ga zdvojno brani zapovednik Lamberg; zakaj če pade ta trdnjava, izgubljena je tudi Kranjska. Na vso srečo se je Bihač ubranil, ali Turki se zatd niso ustavili, nego so se celd tem besneje dalje drevili proti Kolpi. Najprej udarijo na Gradec blizu stare Petrinje, poplenijo vso okolico in odvedejo s seboj do 2000 prebivalcev. Meseca marca vzemd Turki trdnjavico in grad Perno, dom in posestvo Šubičev Peranskih, in obležejo gradova Dabar in Prozor pri Otočci. Ali druga četa udari prav tedaj res čez Kolpo, obsede in zavzame Metliko, katero požgč in popolnoma pokonča, kakor smo že omenili. Tudi v trg Kostel se priplazijo po izdajstvu. Ko so se vračali, osvetil se jim je za njih čine pri Topoloviči Jošt Josip Turn. Vender se prikažejo Turki že meseca junija zopet blizu Kolpe, kjer pokončajo ves kraj.
V tem pa se je zbrala krščanska vojska v Metliki pod vrhovnim zapovedništvom Jurija Khevenhüllerja. Ker se je bilo najbolj bati za Bihač, bila je izdelana vojna osnova v to zvrho. Dne 13. avgusta se vzdigne Khevenhüller s svojo vojsko iz Metlike ter prispe mimo No-
vega grada in Dobovca dnč 21. istega meseca v tabor pri Herendič
kaštelu, den a šnjem Sv. Petru, dobro uro hodä od Karlovca na senjski cesti. Tukaj napovč vrhovni vojaški zapovednik Khevenhüller Turkom vojsko po zapovedi nadvojvode Karola. Dan prej je dobil z Dunaja popoln vojaški propis za to podjetje. Po tem propisu naj bi se Khevenhüller posvetoval z banom in drugimi zapovedniki, kakd bi bilo oskrbeti trdnjavo Bihač z dovoljno hrano, da bi se držala v vsakem slučaji, zakaj Turki so jačji od navadnih naših vojakov ter tudi več prebijejo. Za hrano je v teh krajih vedno trda, pa če si tudi z božjo pomočjo osvojč Drežnik, Cazin in druge trdnjave s te strani Une, bilo bi venderle težko za hrano zaradi Turkov in vode Une, preko katere je treba iti čez tri mostove, ta stran pa je itak popolnoma opustošena. Vrhovni zapovednik naj pozvč, kaj bi bilo storiti s prebivalci v Bihači, ki so neki bolj turški nego cesarski, in ne bi li jih bilo treba odpraviti. Ali kaj bi bilo tedaj s poljem in vinogradi, ali jih bodo obdelavah vojaki ali prebivalci iz okolice? Tudi je bilo zapovedano Khevenhiillerju, naj utrdi vse prelaze in mostove na Otok, ne bi li takd sovražnika prisilili, da bi vsak čas ne napadal trdnjave. Posebna skrb bodi včlikemu zapovedniku, kakd bi se mesto Bihač popravilo in učvrstilo, da bi se vzdržalo proti navadnemu sovražniku. O tem naj čim prej poroči vrhovni oblasti, odkod bi se dobili delavci in rokodelci, ki bi to izvedli, in kakd bi se dobilo in spravilo orodje za to. Tudi za strelivo je treba poskrbeti in potrošeno httro nadomestiti; prav takd se opredeli, katere vojske, konjikov ali pešcev, je treba v mestu. Se neke sosebno važne točke ne smč pozabiti Khevenhüller. Ko ne bi dal Bog, da ne dobimo nobene trdnjave ali ne vseh s te strani Une, naj premišlja, kakd se uredi Krajina, katere trdnjave naj se pridržč, kakd jih je spopolniti s posadkami ter oskrbeti s hrano in strelivom; kakd se vrhovnemu zapovedniku sezidaj stanovanje in kakd se sploh iz nova uredi hrvaška Krajina. Ali naj bi se po Preynerjevem svetu Brest sezidal in povzdignil, Hrastovica pa podrla? Nadvojvoda Karol zahteva v svojem pismu iz Optuja dnč 20. avgusta od Khevenhüllerja, naj mu čim prej priobči, kaj so sklenili o gorenjih vprašanjih. Kaj je odgovoril Khevenhüller, ni nam znano; ali v vojnem svetu se je moralo skleniti, da se čim prej udari na sovražnika, zakaj že dne 27. avgusta je prispela krščanska vojska mimo Blagajskega Turna (na reki Korani) v Slunj. Drežnik, prva trdnjavica blizu Slunja, bila je že od pomladi v turških rokah. Khevenhüller ga je hotel osvojiti z jednim udarcem ter takd preplašiti Turke. Po zapovedi vrhovnega vojskovodje udari na Turke stotnik Jurij Kra-škovič z 200 haramijami in konjiki. Drežnik je bil res hitro osvojen,
saj je bila krščanska vojska še Čila in pogumna, zakaj dosedaj še ni prebila ničesar hudega. Da je Drežnik osvojen, to so prčcej prijavili nadvojvodi Karolu in njegovemu spremstvu v Gradec ter Albrehtu, vojvodi bavarskemu. Dnč 30. avgusta je prišla krščanska vojska blizu Izačiča, neznatne trdnjavice, kjer je pa že mnogo trpela od gladu in žeje. Pot je držala skozi puste kraje. Vojska se je morala prebijati skozi ozke soteske ter prelezavati pečine, kar je bilo že za ljudi same jako fegotno, a še teže je bilo voziti topove in hrano, natovorjeno na težkih vozovih Na vso srečo je imela vojska dobre vodnike, a sprednje čete so povsod krčile pot; kjer je bilo potrebno, posekali so hosto ali pa razvalili debele skale. Ali najsi je vojska na takem poti napredovala počasi ter se močno izmučila, vender se je že dnč 31. avgusta utaborila pri Topliškem Turnu (na potoku Toplici, desnem pritoku Korane, blizu Mutnika). Tukaj se pokažejo Turki kristjanom prvikrat. Bilo jih je do 500 konjikov. Andrej Turjaški, kesneje general karlovški (1589.—1593) i" slavni zmagovalec pri Sisku (leta 1593 ), napade jih hipoma. Turki nemudoma pobegnejo, in krščanska vojska grč zopet lahko dalje. Že dnč i. septembra pride Khevenhiiller z vojsko pred mesto Cazin, ki je bilo dobro naseljeno in jako učvrščeno. Tukaj pričaka kristjane Ferhat paša z bosensko vojsko, ali se prčcej umakne, čim se naši postavijo v bojne črte. Za T.'.rki udere kär naj-silneje Krištof Ungnad. ki je vodil prednje Čete. Sam pobije dva Turka, jednega z bodežem, drugega s sabljo. Nekov Hrvat, o katerem se je mislilo, da je nezanesljiv, ubije svojega svaka Turka, odseka mu glavo ter jo prinese pred generala, da takd dokaže svojo zvestobo in vernost. Od krščanske vojske je v tem boji padlo samd osem Hrvatov. Natd se našim podä Cazin z vso nakopičeno hrano in z vsem strelivom.
Dnč 3. septembra odrine Khevenhüllerjeva vojska proti Ostrožcu, mestu in trdnjavi na levem bregu Une. Turki so se hoteli tukaj našim skriväj osvetiti. Napolnili so stolp s smodnikom in netilom, češ, da naši, čim stopijo vanj, zdajci zletč v zrak. Slučajno to zvč stotnik Jurij Križanič, poznat kot silen krajiški junak ter osnovatelj denašnjega Križanič turna pri Karlovci. Hitro dä odpraviti upaljive stvari, in naši so bili takd oteti gotove smrti. (Lopašič, Bihač i Bihačka krajina, str. 26.).
Od Ostrožca se vzdigne krščanska vojska dnč 4. septembra leta 1578. proti Bužimu, severovztočno od Carina. Tukaj je krščanska vojska počivala nekoliko dnij. Ungnad poroči 'turški posadki, naj se podä in naj zastonj ne preliva krvi; Turki pa se temu zahtevu ustavijo. Nedvojbeno so poznali žalostno stanje naše vojske, katera ni samd
trpela hude lakote, nego jo je napadla tudi nevarna bolezen griža. Turška posadka pa je tudi vedela, da mora biti Ferhad paša blizu, kakor je tudi res bil. Le-t«l lokavi turški zapovednik se je doslej izogibal naših, kjer se je le mogel; celd posadkama v Cazinu in Ostrožci ni pomagal, nego je natihoma zbiral vojsko, češ: kadar se kristjani iztrosijo, udarim nanje z vso silo ter jih pokončam. In takd je tudi bilo. Po nekih poročilih je zbral Ferhad paša do 30.000 ljudij. Da se je sprijel z našimi prčcej na početku vojske, ja valj ne bi bil uspel; ali njegova zvijača mu je pomogla. S čilo vojsko pride pred Bužim, kjer ga posadka veselo pozdravi. Krščanska vojska se mu postavi v bran. Bitka je bila neodločena, najsi je sovražnika obležalo več nego naših. Med drugimi se je sosebno odlikoval Nikolaj Bradač. Polovična zmaga pa ni navdušila naše vojske, in sicer tem menj, ker so vojaki ginili zaradi nedostatne hrane in bolezni, dočim se je turška vojska še vedno množila. Khevenhüller naposled spoznä, da mu v teh krajih ni prebiti, zatd sklene s svojimi vojskovodjami, da se z vojsko vrne domov, a posadke po osvojenih trdnjavah okrepi, kolikor bi se dalo.1)
Khevenhüller se vzdigne dnč 13. septembra iz tabora pred Bu-žimom, a ne pride še do Izačiča, ko zvč, da so Turki zopet obsedli Cazin. Že dnč 27. septembra je bila ta trdnjava v Ferhadovi oblasti. Dnč 3. oktobra napadejo Turki s topovi tudi Ostrožac ter ga prisilijo na udajo. Zapovednik tej trdnjavi, Ivan Bogdanič Ostroški, potomec stare liške rodovine in silen junak na krajini, ni takd iz lahka izročil trdnjave, nego prej je še pomlatil nekoliko Turkov. Našim so potem Turki dovolili sloboden odhod, ali na poti so jih izdajno napadli ter jim zasužnili samega zapovednika, vojvodo, sedem vojakov in štiri žene.
Dokler so Turki osvajali hrvaške trdnjave, pomikala se je naša vojska prav počasi proti meji. Od mnogoštevilne vojske jih je ostalo komaj 4000 zdravih, ki so se pravodobno oteli po ostalih trdnjavah na krajini. Vojska, započeta takd sijajno meseca avgusta z osvojitvijo trdnjave drežniške, končala se je žalostno in sramotno z izročbo vseh prej osvojenih trdnjav ter z vrnitvijo krščanske vojske na Bihač in od tukaj do kranjske meje. Prav mčni zgodovinar Dimitz (Geschichte Krains III, str. 68.), da se mora oblažiti sodba o porazu Kacijanar-
x) Istvanfy, ogerski zgodovinar, pripoveduje o tej vojski precčj drugače nego Hammer in Ziukeiseu (Geschichte des osmanisehen Reiches), katerih pripovedovanje je osnovano večinoma po »Annales Ferdinandei«, katere je napisal Frančišek Krištof Khevenhüller (1588—1 <>50.), nc pa sum vojskovodja Jurij Khevenhüller, kakor misli Dane Gruber v svoji razpravi „Horba Hrvata sa Turci", str. 26., opazka.
jevem pri Oseku (leta 1537.). če pomislimo, koliko drugih dobro oskr-benih čet je prepadlo v teh zapuščenih krajih, opustošenih v vsakem pogledu.
Vse se je balo, da bi Turki zopet ne prihrumeli na Kranjsko, zakaj pot jim je bila odprta, ker trdnjava karlovška še ni bila dozidana. Sam Khevenhüller je takd poročil štajerskim stanovom, da Turki izvestno udarijo na Kranjsko, ker je sedaj ves kraj med Uno in Kolpo izgubljen za kristjane. Vender se Turki tistega leta niso upali več vojskovati, a nastopnega leta je bil Karlovec že toliko učvrščen, da je ustavljal sovražnika. Od tega časa je bila Kranjska od te strani varnejša.
Vsi kraji okolo Une in ž njimi osvojena mesta, vse je ostalo odsihdob v turški oblasti do denašnjih dnij. Junaška loža knezov Slunj-skih izumrč v moškem kolenu z banom Frančiškom Slunjskim. Njega sestra, Ana vdova Časar. izroči leta 1578. gradove svoje rodovine: Slunj, Cetin, Kladušo, Krstino in Kremen cesarju Rudolfu II. Tržaška loža Frankopanov, izgubivši Drežnik, Tržac in Furjan, umakne se v Bosiljevo. Knezi Blagajski, zdvojivši po strašni in dolgotrajni borbi o obstanku domovine, izselijo se iz Hrvaške ter dobč z mnogimi hrvaškimi plemiči pribežališče na bližnjem Kranjskem, kjer si je Štefan Blagajski s sinom Frančiškom leta 1547. kupil posestvo Kočevje. (Lo-pašič, Bihač i Bihačka krajina, str. 27.-28.).
Kar je bilo krščanskih posadk nasproti Glini in Korani v Vra-nograči, Kladuši in Tržci ter po bližnjih mestih, vzdržale so se še nekoliko let; toda ko se je bil narod iz teh krajev izselil ter je zemlja ostala pusta, ni bilo nI stražam tukaj več prebiti. Ves ta kraj si je osvojil kaj skoro (1590. —1593.) Hasan paša ter ga popolnoma opu-stošil. To je bil odslej novi turški sandžak (okrožje) ostroški. Nad pol veka je ostal ves severozapadni kraj bihaške krajine, pa tudi hrvaška krajina tja do Karlovca in Siska, brez naroda. Ker je bilo pa zaradi mej še vedno dosti prepirov, morale so se urediti, vender se je zgodilo to šele leta 1625. Poverjenik pri tem poslu je bil bivši ban Nikolaj Frankopan Tržaški, ki je najbolj poznal vse odnošaje v teh krajih. Po mirovnih ustanovah je šla meja od Bihača na Izačič, Bužim ter na Gvozdansko, Stari Novi, Zrinj in Kostajnico. Turki so smeli imeti od tega časa v naštetih mestih ter v krajih od zadi, namreč v Ripči, Sokolci, Ostrožci, Cazinu, Steni, Krupi, Buševiči in Otoki svoje posadke, ves ostali predel z mesti semkaj nasproti Kolpi je moral ostati po mirovnih pogodbah pust in prazen. Vender pa Turki s tem niso bili zadovoljni, nego so hoteli razširiti svojo oblast. Nastala je
zopet huda borba proti kristjanom pod vodstvom Mustajbega in Buljuk paše Hrnjice. Do leta 1637. so si osvojili na hrvaški krajini štirinajst opustošenih mest teb razširili svoje gospodstvo celd dalje od Ko-renice proti staremu Perušiču in Prozorcu. V te kraje so Turki naselili 4000 hiš Muhamedovcev in Vlahov, a bili bi razširili meje še dalje, da jih ni ustavil junaški hrvaški general Vuk Frankopan Tržaški z obema sinoma Gašperjem in Jurijem ter zetom Petrom Zrinjskim. (Lopašič, Bihač i Bihačka Krajina, str. 28.-29.).
Od leta 1693. je osvojil zaslužni ban Adam Bačan s hrvaško vojsko mnogo mest v teh krajih ter razširil meje krščanske Hrvaške čez Uno okolo Novega, Kozarca, Vranograča in Todorova, ali ti predeli so bili za Hrvaško zopet izgubljeni, ko so se uredile meje; to ureditev je izvedel grof Marsigli (leta 1700.) po osnovi karlovškega miru (leta 1699.). Po tem miru je bila priznana turška oblast nad velikim delom hrvaške krajine, katero so sicer Turki šiloma osvojili, ali do nje niso imeli pravice. Po sijajnih zmagah princa Evgena se zopet nekoliko razširijo meje hrvaške vzpričo miru požarevaškega (leta 1717.) 7. osvojitvijo turške Posavine. Kar se je takrat dobilo, izgubljeno je bilo zopet z mirom belgrajskim po nesrečni vojski kneza Hildburgs-hausna, ki je bil leta 1737. pri Banjaluki popolnoma razbit. Obseg bihaškc krajine se je prav malo zmanjšal leta 1791. v miru svištov-skem. po katerem so bili kraljevini Hrvaški ustopljeni kraji okolo Cetina, Drežnika, Lapca in Srba. Kakor so bile takrat meje ustanovljene med bosenskim vilajetom in Hrvaško, tako so ostale neizpre menjene do denašnjega dnč.
Turki so pa tudi še odslej käj radi zahajali plenit na krščansko stran, pa je bilo zaradi tega na meji vedno dosti prepirov, in krajiški generali so morali večkrat z vojsko preganjati objestne Turke. Takd je imel leta 1845. polkovnik Jožef Jelačič. poznejši hrvaški ban, pri Podvizdu s Turki prav hudo prasko, ker je bil nekov Turek ustrelil pri potoku Glini dečka, ki je lovil rake. Ker Turki niso dali zado-voljščine, napadel jih je Jelačič s tremi oddelki in jih pregnal daleč čez mejo. Od tega časa so se Turki bali Jelačiča kakor živega ognja. (Lopašič, Bihač i Bihačka krajina, str. 262.).
Tudi leta 1878. je izkusila avstrijska vojska v teh krajih marsikaj, na kar niti ni mislila. Kakd težko je bil osvojen Bihač, znano je še marsikomu iz izkustva. Toda še potem, ko je padlo to najvažnejše mesto, niso se udali vsi Turki, nego so se še ustavljali naši vojski pri KladuŠi in Pečih. Proti njim se vzdigne sam general Zach z znatno vojsko. Sosebno huda borba se je razvila pri Pečih. kamor
so pribegli, ko se je udal Bihač, zadnji poborniki krajiške slobode pod vodjami Hadži Hasanom Salkičem, Ahmedom MušiČem in Ibrahimom Medinelijo. Bilo je tukaj zlasti mnogo krajišnikov iz Kladuše, Todo-rova, Bužima, Jezerskega, Stene in Peči, a med njimi tudi do tristo nizamov (turške vojske). Vstaši so mislili napasti Cazin ter prisiliti ondotne prebivalce, da se združijo ž njimi. Avstrijanska vojska je imela dosti muke, in mnogo krvi se je prelilo na obeh strančh, predno so bili vstaši po soteskah in hribih okolo Peči premagani, dnč 6. in 7. oktobra leta 1878. Vsako ped zemlje so branili nenavadno hrabro, sosebno pa še Kladušani, ki so vztrajali najdlje. Pravijo, da je bilo v Kladuši samd šest braniteljev, pa so ostali vender 14 dnij v trdnjavi, dokler se niso naši približali; tedaj šele so ostavili grad. Prav takd so v Pečih razobesili belo zastavo šele tedaj, ko je prišla avstrijska vojska že pred trdnjavo samo. Te poslednje borbe najbolj označujejo, kakd strašne so morale biti vojske v dnih časih, ko so bili Turki še gospodarji na vsem balkanskem polotoku in so objestno neprestano napadali sosedne kristjane!
Očetov greh.
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Konec)
\f A//
^.ekaj trenutkov traja ta tišina v sobi, da je le tem glasneje Čuti piš in tuljenje južnega vetra ob hišnih oglih. Materi
so pale roke s kito vred na mizo, in trda in bela v lice kakor marmornat kip zrč svojega možd; nekaj ŠS^ nečuvenega. groznega ji sili v možgane, in pogled, katerega upira v Kačona, ni očitajoč, ampak brezupen in le proseč, milo proseč rešitve, pomoči.
Kačon pa položi pest, v kateri se mu trese med prsti dolga, komaj užgana smodka, trdo in mahoma na mizo. Sam se skoro zlekne nazaj na steno, in iz pepelnobarvenega lica mu vzplamti pogled, srepd uprt na sina.
»Lukčeva — praviš?« reče za nekoliko trenutkov medlo in hripavo.
Sin niti ne zapazi te nenadejane silne izpremembe, katero je pro-vzročilo njega vprašanje; sam ne vč, kakd bi očetu in materi lepše in ugodneje razložil svojo namero, in zatd se ves v zadregi igra s krušnimi drobtinicami ter ponovi sedii, ne da bi se ozrl:
»Tu nekje je bila nekoč Lukčeva koča, menda tam gori med Lisičjem in Korenom; in nekova Lenka je bila tu domä — Lukčeva Lenka, ki je pred dveindvajsetimi leti umrla v Ljubljani, v bdlnici — zatd jaz ničesar ne pomnim —: in* ta je imela hčer — nezakonsko hčer — Lenčika ji je tudi imč — in ta hči je sedaj učiteljica — gospodiČina — na Dunaji — in to deklico —«
»Ka-ä-aj?« zajeca Kačon, mati pa sklene roke nad prsimi, ki se ji krčevito dvigajo.
»To gospodičino — bodem vzel!« izusti sin naglo in veselo, kakor bi se bil zdajci iznebil težkega bremena.
»Ej — o — jej I« zatuli Kačon in pomete s pestjd po mizi, da sune napolnjeni kozarec vina sredi sobe, kjer se razdrobi na kosce. Glava mu pade nazaj na desko pod oknom, Jera plane kvišku k možu in ga stresne za rame:
»Kaj ti je? Saj si prisegel — pa reci, da ni res!« Glas ji je takd brezupen in proseč kakor pogled.
Student gleda zavzet in prestrašen ta prizor.
»Kaj je? Kaj se je zgodilo?« vzklikne na ves glas.
Kačon se vzravnä ob mizi; videti je. da mu je treba vse duševne in telesne moči. Lice mu nima nobene barve več, in glas mu je hripav, jezik se zapleta:
»Ne, Janez — te — te — ne — bodeš jemal!« zajeca polglasno, dočim omahne žena za korak nazaj.
»Ne? Zakaj ne?« vpraša sin, dasi iz prva prestrašen, a vender skoro obradoščen, ker se mu zdi očetov upor takd smešen, da bi ga skoro rad del na rovaš navidezne pijanosti.
»Zatd — zatd ne — ker je — moja — hčil In ti — ti si moj — sin!«
V tem zopet omahne na klop.
»Oče! Oče! To ni resi« zakriči sin in plane pred starca. »Ali se vam sanja ? Kaj ste pijani ?«
»Lažeš, Janez! Ni res! Saj si prisegel, da ni bila tvoja!« zastoče mati; »tedaj si storil resnico, sedaj pa lažeš!«
»Prisegel? Čermi prisegel?« vpraša sin kakor v sanjah, pa osorno. in skoro zapovedujč.
»Zatd, ker ga je tožila ona — Lukčeva — za otroka, za to Len-čiko ga je tožila, in on je moral storiti resnico! In storil jo je, pošteno storili Pa reci, Janez, reci vender, da je takd!«
Mati proseč dvigne roke, in malone takisto bi jih dvignil tudi sin, da se ne opira ob mizo, ker bi siccr padel. Vrti se mu v glavi.
»Recite, oče, izgovorite!« bruhne iz sebe.
Starec se zopet vzdrami; sedaj je bilo zaman — lagati ne more več! Toliko, oh, toliko let je nosil tega groznega črva v prsih, v srci
—	sedaj je prilika, da se ga iznebi'! Bodi, kar hoče, pogini vse: mati, sin, hiša in on sam! Iz ust mora ta beseda, na beli dan, da začujejo, da zvedd drugi, kaj je storil! S tem pač umori tisto skrivno, vedno Živo, nikdar mirno bitje, ki tiči v njem izza dnega svetega večera, ko je poklical Bogä na pričo za laž, za grozno svojo laži
»Svojega otroka se boj, ne tujega!« rekel mu je tedaj sodnik
—	in sedaj se mu bliža ta zavrženi, zatajeni otroki
»Bežita!« zarohni' na glas in si udari s pestmi' po prsih. »Ni res, ni takd! Jaz nisem storil resnice 1 Krivo, krivo sem prisegel — ali čuješ, Jera? Krivo je bilo. in tisto dekletce je moj otrok!«
»Janez, pijan si!« zakliČe mati.
»Res je, oče, pili ste preveč — vzdramite se!« ponovi' sin za njo.
»Pijan? Hohoho! Nikdar še [nisem bil takd trezen!« zavpije Kačon, in videti je, kakd dobro mu dč, ko le iz nova trga in ruje svojo izpoved iz srca. Sedaj se mu vrne tudi vsa prirodna moč, in trden in vzravnan stojf poleg mize, z levico se lahno opirajoč ob ogel, z desnico pa vedno bijoč ob svoje prsi.
»Oh, križani Jezus!« zakliče mati, sin pa omahne na klop.
»Pa nocoj — še nocoj grem k sodišču ! Zaprd naj me, kakor mi je tedaj pretil dni stari sodnik — zaprd — tedaj bode menda — mir — tu notri.«
V tem se opoteče proti vratom.
Student skoči za njim.
»Kam hočete, oče? Treba ni tega! Kdo vas vpraša po tem? Niti jaz, niti ona — vaša hči —« Krepko potisne očeta od vrat, sam pa plane iz hiše, potegnivši duri za seboj. Zunaj, na planem, pred hlevom postoji nekoliko; razoglav je, lahko opravljen; ali kaj mu do tega, da tuli oster veter ob bregu? Kaj mu dt> tega, da mu padajo debele kaplje jesenskega hudournega dežja na potno čelo? Bliska se od juga sčm, in zamolkel grom odmeva od hriba do hriba.
»Sestra! Sestra! Sestra!«
Takö mu šepeče jezik; sam pa se prijemlje za vročo glavo. In takd stopa naprej, po kolozovu ob bregu, iz prva počasi, a vedno hitreje, brez namena, brez zavesti . . .
Na ovinku, kjer se zasuče pot vkreber proti Korenu, mahoma postoji. V blisku se posveti pred njim prostrani breg pod vasjd in spodaj gosto zarasla strmina Lepega hriba.
»Tu gori je bila dna koča — spominjam se je — tu gori! A sedaj je ni več! In nje — Helene — tudi ni več — nič več zame!«
Udari se po prsih kakor nekoliko prej njega oče in vzklikne zamolklo bolestno. Natd plane po strmem bregu nizdolu v goščo, ki rase ob razvalini nekdanjega paganskega gradu. Skozi rakitovje in trnje sili dalje, ne meneč se, da ima hkrati lice krvavo, roke ranjene, obleko raztrgano.
»Sestra, sestra, sestra!«
Takd mu tuli vihar na uhd, in vsak udarec srca mu obnovi to misel in mu sili ta sikajoči vzklik na jezik. Ko bi bil rešitelj blizu — poleg njega, da bi ga dvignil le za nekoliko trenutkov iz tega vrtinca ! Ali ni ga — kje bi se vzel v tej samoti?
Sedaj stopi na plan, med skale, med ostanke mogočnega gradišča, tja kjer sta se nekdaj v dobi prve zlate in potem v dobi druge pregrešne ljubezni sešla oče in Lenka.
Kaj ga je privedlo semkaj?
Tega ne vč, ampak med skalami sili dalje proti prepadu, nad katerim je tudi nekdaj v usodni uri stala nekoliko trenutkov mati njegove ljubice — ljubica njegovega očeta.
In ko drevi in pleza takd s skale na skalo, šine mu druga misel v glavo, hipoma, tudi kakor blisek, ki sedaj in sedaj razsvetli gorovje:
»Kdo je kriv tega? Oče?«
Postoji. Kakor sčn iz mladih let, takd mu sili počasi na jezik rek, katerega se je bil učil davno, davno:
»Jaz sem gospod, tvoj Bog, goreč Bog, ki pokorim krivico očetov na otrocih do tretjega in četrtega rodu--«
»Sestra — sestra! Dä, takd je, takd je moralo priti — a jaz — jaz nisem kriv!«
Višnjevo-rumen blisek mu razsvetli prepad, nad katerim stoji, in grozen grom zabobni po dolgi dolini.
»Da, Bog govori — Bog pokori!« šepne mladenič, in dušo njegovo obide bohotno, slastno čustvo, kakor ga ima indijski fanatik, ki se vrže pod sveti voz, da mu razdrobi kosti.
»Sestra — Lenčika!« zakliče na glas, razpnč roke in se vrže z viška naprej v zrak — v prepad.
Ko se poleže zadnji odmev groma onkraj Limbarske gore, rožlji in hrešči le še nekoliko peska in kamenja v globino po rovih in drčah med skalovjem — za truplom, ki ga je ravnokar zdrsnilo za seboj . . .
XIV.
KaČonovine ni več.
Mati Jera je umrla; zadnjih groznih udarcev ni prebolela. Kačon pa je hodil dolgo dolgo k sodišču ter prosil in terjal kazni svoji krivi prisegi; vest mu ni dala miru! Toda v sodnih spisih je bilo zapisano, da ni povoda preiskavi, ker se njegova kriva prisega ne da več dognati; nikogar ni več na svetu, ki bi potrdil njega samoovadbo, njegovo krivico, in njemu samemu sodišče ne smč verjeti. In najsi je bilo vse kdaj res, zastarelo je sedaj gledč kazni. Končno je bila posvetna pravica mnenja, da Kačon ni pri pravi pameti.
Posestvo, oziroma ostanke nekdanje KaČonovine, prodali so mu krčmarji, pri katerih je popival; sam pa je prišel v občinsko oskrb, in deli so ga »na umare«. Kdor vč, kaj je to, tudi zna, da je ni lahko pod solncem hujše časne kazni, nego je občinska oskrb »na umarah«.
Dokler je hodil ali mogel hoditi, bilo je še; toda ko so mu zdajci od kapi odpovedale noge, metal ga je sosed sosedu iz hleva v hlev, s poda na pod ali pa izpod kapa pod kap; tu jeden dan. tam pri imovitejšem dva, tri — na slami ali v listji — nikdar preoblečen, nikdar umit — za hrano, kar je ostajalo drugim — malokdaj kje dobra, usmiljena duša — takd je živel sedaj zadnji gospodar nekdaj mogočne KaČonovine.
In takov leži gorkega jesenskega dnč v listnjaku Juretovega hleva, raztrgan, umazan, bolj podoben kupu gnojä nego človeškemu bitju. Domači pastir stoji z vilami v roki rohneč pred njim: »No, počakaj, mrcina. da te preobrnem!«
Takd kričeč potisne gnojne vile pod Kačonov hrbet in prevali možd na drugo stran; potem vrže dvakrat, trikrat kupe suhega listja na ležišče in takisto z vilami preobrne berača nazaj na njega novo napravljeno posteljo. Kačon je že vajen takemu ravnanju ter le stoče, ker ga bolč vse kosti.
Kar vstopita dve osebi: domači župnik, gospod Peter, ki je sedaj tu stalno nameščen, in za njim gospodsko opravljena gospä.
»Tu je!c reče župnik nemški in potihoma.
»Oh — Bog, moj Bog!« zaihti ona in omahne nazaj proti vratom. Potem seže v žep, stopi k beraču in mu potisne nekaj denarja v roke.
»A-a-a!« zavzame se Kačon; »hvala, hvala!«
Gospa in župnik sta že odšla, in Kačon kakor v sanjah pregleduje in stiska dnadva bankovca, ki sta mu ravnokar pala v roko.
Župnik pride tistega dnč iz nova k Jurčtu, in tedaj leži Kačon že v snažni postelji na mali kašti. ki so jo bili naglo izpraznili ter priredili v dokaj prijazni sobici. Dozdeva se mu še vedno, da sanja; dobro mu je, samd žejen je, pil bi rad, pil vino ali še rajši žganje; tega pa nima.
Ko vstopi župnik, tedaj mu berač tudi takoj razodene svojo željo.
»Malo žganja, samd malo!«
»Dajte mu ga požirek; pa ne več!« veli gospod Peter.
Potem sta samd v sobi.
»Gospod, gospod, kdo mi je preskrbel to dobroto?« zaječi Kačon.
»Ona gospa, ki je bila danes tukaj.«
»Gospd? Odkod pa je? Čegava je?«
Gospod Peter nekoliko pomišlja, potem deje resno:
»To je sedaj žena bogatega moža; na Dunaji živi; pa njeno mater si mordo poznal?«
»Mater?«
»Da, da, nje mati je bila doma tam gori pod Korenom: Luk-Čeva Lenka!« — Kačonovi živci so žc pretopi, da bi tudi najsilnejši dogodek käj vplival nanje. Ko bi udarila strela poleg njega, toliko bi se zmenil zanjo kakor za vile, s katerimi ga preobračajo na njega ležiščih.
Ali nekoliko se venderle vzdrami.
»Lenka, Lenka!« zajtca potihoma, in bridke solze mu zalijd oči.
Teden pozneje je umrl; dobra postelja in boljša hrana nista več ugajali njegovemu životu! —
Pogrebec.
Črtica. Spisal A. Funtek.
N\^j$m/zvestno ste ga poznali drobnega moii s Šiljastim obrazom, j^fflMqj ednakomerno počasno hojo, oblečenega poleti in pozimi zMzčPmh malone jednako, mozä, katerega je bilo redno videti, kadar se Je P° cestnih ulicah vil pogreben izprevod. Mogoče tudi, da je že korakal poleg vas, če slučajno niste dobil, družnika za pogreb; morda je stopal v vrsti tikoma pred vami, molčeč hladen in malomaren, takö da je bilo malone videti, kakor bi se bil navadil hoditi za sleharnim pogrebom, bodisi pogrebom bogatim ali ubogim 1
Res, kakor bi se bil navadil hoditi l Ako se navadimo dan za dnevom hoditi mimo tistih hiš, po tistih ulicah, mimo tistih dreves in obcestnih kamenov — takisto ni nemogoče, da se kdo navadi hoditi za pogrebom, ne da bi pri tem mislil käj posebnega. Celd poznati ni treba človeka, katerega spremlja k poslednjemu počitku 1 To je, kakor bi moralo biti takd, in naposled: morda ni takd napačno, ako se človek že za živih dnij navadi tiste poti, po katerih je šlo sto in sto drugih pred njim in po kateri pojde sto in sto drugih za njim . . .
Naš znanec — imč nič ne dč. recimo mu »Pogrebec«, kakor so ga zvali vsi vprek — bil je svoje dni prav takd mlad človek kakor mi vsi, in tedaj se mu niti ni sanjalo, da bi kdäj hodil sedanjo navadno pot. Narobe: takrat se je celd plašil smrti in vsega, kar bi ga spominjalo nje, in rajši se je izognil pogrebu, če se ie le mogel. Plašil pa se je tudi ljudij — ne morda, ker bi ga bili spominjali, kakd hitro mine vse na svetu, nego zatd, ker so se mu pristudili. Bil je namreč mladenič precčj neroden v družbi in ničesar ni mogel storiti, da ne bi bil izzval lahnega nasmeha, ali če je naneslo, tudi glasnega žalečega grohota. Zatd je končno ostavil družbo in hodil sam s svojimi mislimi.
Rekli smo pač nekoliko preveč. Zakaj tega, kar imenujemo misli, naš Pogrebec ni imel mnogo. Njegova krivica to ni bila. Dokler se je šolal, navzlic vsi pridnosti ni dosegel käj posebnega, če je hotela nesreča, tudi ničesar, in potem, ko je stopil v dejansko življenje in se zakopal v urad, kjer je vse žive dni imel posla jedino s številkami, tačas mu takisto ni bilo treba misliti kdo vč koliko. Dejali bi skoro, da bi bil ob svojih številkah celd pozabil svojih mislij, ako bi mu jih bil Bog dal. Čital v prostih urah itak ni ničesar razven semtertja
dnevne novice in telegrame, Časih, kadar mu je bilo sosebno po volji ali pa tudi sosebno dolgčas, časopisen listek, toda samd takega, ki ni sezal v prihodnjo številko — občeval ni z nikomer, priroda pa mu na samotnih izprehodih tudi ni vzbujala nenavadnih mislij. Gore so mu bile zgolj visoke grmade kamenja in skalin, drevesa potrebne rastline, pod katerih senco se poleti prijetno počiva, no, in cvetice, tiste žive, vesele cvetice, te so itak samd za otroke in otročje Ijud?, da jih trgajo in — raztrgajo. Vidi se torej, da ga ni človeka na svetu, ki bi v Pogrebčevem srci izteknil käj takega, kar imenujemo misli. Pa tudi skrbfj ni imel. Ne vemo, če zatd ne, ker ni mislil; mogoče pa tudi, da zatd ni mislil, ker ga ni bilo skrb za nič. Prvega vsakega meseca je dobil svoj denar, točno ga razdelil za svoje potrebe, in potem je teklo njegovo življenje kakor ura, ne prehitro, ne prekesno. Navijala pa je to uro priroda sama, in ker je bilo vse kolesje dobro, dalo se je vsekakor misliti, da se še dolgo ne obrabi, nikar da bi zastalo . . .
Nekdaj pač — bilo je takrat, ko se je resno pripravljal, da nastopi zasluženo pokojnino — nekdaj torej pa je bilo videti, kakor da je nekaj zmotilo to redno uro. Čuden prašek je padci vanjo. Ljubezen seveda je bila! Tačas je tikalo sidro v tej uri dokaj hitreje, in takrat je tudi ves Pogrebec hodil nekamo nemirneje in njega vodenomodre očf so se oživele, kakor da je vanje posinil vsaj jeden velik žarek božjega vsemirja. Ljubezen! Pogrebec ni premišljal o tem, kaj mu je; toliko pa je vedel, da bi brezkončno rad imel täko-le drobno stvarco, kakeršna je bila dna, ki je solznih očij, žalno oblečena, klečala na pokopališči, ondu ob grobu, kamor je bil nedavno sam spremil preprosto ženico s predmestja, katere nikoli videl ni. Pogrebec je ob tem prizoru nemirno hodil od križa do križa in marljivo čital napise na njih; časih pa je nehotč obstal in pogledal na objokano deklico. In čudno, smilila se mu je! Zakaj neki ne, saj ni bil hudoben človek l Kdo drug, ki bi bil hrabrejši, stopil bi bil morda bliže in izrekel tolažilno besedo mlademu bitju — Pogrebec je ni. Samd gledal jo je in gledal, in takd je do cela prirodno, da se je dna lična podoba käj dobro zarisala na mrežnico njegovega očesa — Bog ne zadeni, da kam globočje! — in da jo je potem videl povsod, kamorkoli je pogledal in kadarköli je bilo, ponoči ali podnevi. In potem se je takisto navadil te podobe, kakor se je bil navadil hoditi za pogrebom vseh ljudij — in še več: zgodilo se je celd, ko je dno deklico v prvi dobi pogostoma videl na ponižnem grobu, kakd ga je krasila s cvetovi in pobožno molila na njem, da je silila nekakšna toplota v njegovo sreč in da mu ni bilo kär nič prav,
ako slučajno na gomili ni zapazil nje, najlepše cvetice — pomisli in ostrmi človek, takö je že resnično mislil Pogrebec! — in naposled se je storilo celd takö, da se je upal nekoliko bliže, kakor bi iskal prilike, da nagovori to znano neznanko . . . Ona pa se ga ni nič bala — kdo tudi bi se bal tega preprostega obraza in teh vodeno modrih očij, ki so gledale v svet takd mirno. In vrhu tega: saj je vse mesto poznalo •starega čudaka in vedelo, da je dobra duša, sicer pa leden kakar najtrša skala v najhujši zimi gori kje v Severnem ledenem morji! . . .
Pogrebec je v tej dobi (morda je bila najlepša v njegovem življenji) vsak dan prihajal na grobišče, najsi je bil pogreb ali ne. Potem pa se je začel čuditi. Deklica je prihajala čimdalje bolj poredkoma in kadar je prišla, ostala tudi ni več toliko Časa na grobu. Zdelo se mu je mimo tega, da je dokaj vedrejša, nego je bila. In časih ga je zadel celd jako prijazen pogled iz njenih očij, in nasmehnila se mu je takö ljubko, da se je kär zgenil. Kakor okamencl je strmel potem za njo in mrmral nekaj, kar je razumel samd on. Bilo pa je tedaj, da se je podoba mile deklice zarisala globočje nego samö na mrežnico njegovega očesa: Pogrebec ji je odprl sreč in dušo, in nekaj se je zagibalo v tej dosihdob redni uri, česar ni bilo v nje kolesji . . . Pogrebec jc hodil zamišljen, in vse se mu je zdelo takd lepo, da nič takega.
Da bi bila tedaj prišla sama po sebi in mu dejala: »Rad me imaš — vzemi me!« Pogrebec bi jo bil prav globoko pogledal z brezizraznimi očmi in jo morda celd okorno pritisnil nase, češ: »Vidiš, želel, kopernel, mrl sem po tebi« — ali ker ni prišla, ni je pogledal globoko in ni je pritisnil nase. Sploh pa je potem ni videl dobro dolgo, dokler — — no, o vseh Svetih je bilo, ko je zopet stala ob grobu svoje matere, in poleg nje je stal nekdo drug, in držala sta se za roke, in Pogrebec je spoznal, da se je bila poročila s tistim bledo-ličnikom, do katerega je zdajci začutil velikansko jezo v prsih. In takisto se je togotil na njo, ki se je udala, ne da bi bila pomislila, kakd rad bi bil nekdo drug — oh, kaj! Ni vredno imena! Pogrebec se je zaničljivo obrnil od njiju, in vodene oči so mu zrle prav takö brezizrazno, kakor so gledale nekdaj, ko mu še ni vzrasel nobeden ženski cvet na svetu.
Ali menite, da ga je dolgo peklo ? Nikakor. Pozabil je svojo jezo in naposled je prav takd hladno kakor druge ljudi pogledal nekdanjo znanko, kadar jo je slučajno srečal z onim zopernikom. In niti žilica se ni zgenila v njem, ko jo je zopet kesneje srečaval z ličnim detetom v otroškem vozičku, veselo in srečno, kakor so matere sploh.
In ali menite, da mu je bilo zopet čez nekaj časa sosebno hudo, ko so pokopali očeta tega deteta? Od strani je poslušal jok mlade žene, ne da bi mu zazvenel v sreč. To sreč se je namreč zaprlo od tistega hipa, ko je tukaj na grobišči o vseh Svetih ugledal njo in njega, ki so ga sedaj položili v grob. Ali nekaj kakor zadovoljnost s samim seboj ga je obšlo, češ: »Glej, ni ti bilo treba jemati njega, ki je umrl takd zgodaj — jaz, vidiš —«. Otresel se je te misli in odšel. Spotoma pa se je zdajci ustavil: »Sedaj bode zopet hodila plakat semkaj gori na grob, dokler se ji ne poleže prva žalost — jaz pa, ne tega pa že ne — gledal je ne bodem!« In odločno je nastopil pot proti domu, in čudoma so se čudili ljudjč, ko ga niso več videli pri pogrebih, nego po novih potih v mestne nasade, v gozd. in nihče si ni vedel raztolmačiti te hipne izpremembe . . .
Čas je tekel in tekel, Pogrebec pa je bil videti, kakor bi večno živel. Nekoliko sključil se je pač, čelo se mu je nagubalo, rad se je opiral na palico, ali to je bilo tudi vse. Drugi ljudjč pa so mrli, ne da bi se menil zanje. Saj ni hotel več na pokopališče — nalašč ne l — In ali menite, da mu je bilo hudo, ko je opustil staro navado? Iz početka res — tedaj ga je nekaj šiloma vleklo mimo znanih hiš, na znano cesto proti belim grobnikom, kadar je zapel mrtvaški zvon, toda udal se ni. Moški je bil!
Le malokdaj še je srečal mlado vdovo z njenim dečkom, ki je že sam hodil. Obrnil se je od nje, da bi je ne videl. Ali ko se ji nekoč ni mogel več umekniti, zapazil je, kakd je slabotna in kakd pokašljuje, kakor bi nosila kal smrti v mladih prsih . . . Zmajal je z glavo in odšel dalje.
Potem je ni videl dolgo, dolgo. Z drevja je padalo listje, mrzli vetrovi so brili po ulicah, tačas pa je nekega dnč zopet zapel zvon s pokopališke kapelice, in Pogrebec, stopajoč po predmestji, videl je oskromen izprevod. Nekaj moških, nekaj žensk. Sorodnika nobenega. Pač! Prčcej za krsto je stopal poleg stare ženice — bržkone strežnice — droben deček solznih očij. Pogrebec je ostrmel. To je bil njen deček, in njo so nesli k pogrebu! Nepopisno čustvo se mu je zagibalo v prsih, in ustna so se mu krčevito premikala, staro teld pa mu je izprehajala mrzlota in vročina. Njo! Kakor bi ga kdo šiloma tiral za izprevodom, stopil je med pogrebce in po dolgem času zopet šel po tisti poti, katere je bil vajen toliko in toliko let . . . V grlu pa ga je dušilo, in oči so se mu rosile — bržkone zaradi ostrega vetra, ki mu je vel ravno v obraz . . .
Stal je ob odprtem grobu in strmel na krsto, katero so izpuščali vanj. In poslušal je brezupni glasek, ki je jokal blizu njega, in tedaj — tedaj se je sklonilo njegovo teld, in solze so mu privrele v oči — morda prve v vsem življenji I Ko pa so odšli pogrebci, položil je roko na glavo jokajočemu dečku in mu milo pogledal v oči.
»Uboga sirota!« ihtela je stara ženica, ki je prišla z dečkom, »takd sam, brez podpore na svetu! Oh, kaj bode iz tebe . . .«
Pogrebec pa se odločno vzravna. »Ne sam,« deje krepko in zdajci visoko dvigne dečka k sebi, takd da bi nihče ne zaupal tolike moči staremu telesu. »Dej, deček, ali bi šel z menoj?« šepne brezkončno milo in ga ljubeče in kakor strahoma pogleda z rosnimi očmi.
Deček pa je pač začutil, kolika dobrota zveni iz besed neznanega možd; spoznal je pač, da je to dober človek, ki bode skrbel zanj! In tesno se je ovil okolo vratu Pogrebčcvega, kakor bi tu iskal zavetja pred bodočimi nevihtami . . .
»Njen deček - moj deček!« šepetal je stari mož ves blažen, in videti je bilo, kakor bi se mu bila šele sedaj vzbudila speča — plemenita duša! . . .
Očrtki in profili iz modernega češkega
pesništva.
Književne študije. Spisal K. Hoffmeister.
(Konec.)
Znanih Balzacovih vzporednic k slovečim tragiškim osebnostim (Oče Goriot-Lear, veličina in padec Cezar-Biritteau kot pendant sloveče knjige Montesquieujeve i. t. d.) spominja
Sonet o razni tragiki.
Po Romeji in Juliji se mnoga Nocoj je bridka solza potočila . . . Ta tragika! Da strfc ju taka toga, Ko sta se vender tolikanj ljubila! Dobila pa se nista . . . Damam roga Shakespeare se zastareli brez števila; Da danes žitje prejmeta od koga, Do konca tudi bi drugače žila! ■ Naj pa se vzameta I Cez leta štiri: Romeo ne prepeva, nji se širi Teld obilo, pet otrdk imata v hiši . . .
4S*
Fej, z usten tvojih se, čitalka, sliši, A verijj, dete, da je v tem dejanju Pač večja tragika — sevč, lc zanju!
Če je Machar modem v mišljenji, v nazorih, ljubezni in refleksijah, prav takšen je ondu, kjer käj opisuje ali slika. Podaja nam nariske, ki so po čistosti in točnosti jednakorodni proizvodom modernega pokrajinskega in genre-slikarstva. Dano mu je, takö opisati katerokoli krajino v določeni raz svetljavi, o določenem letnem in dnevnem času, da jo kär vidimo pred seboj. Takö opisuje solnčni zapad — seveda, mestno dete, v mestu:
Sonet o solnčnem zapad u. Ne vidiš ga. Približno le je znati, Kje trudno tek zvrš{ na zemskih tleh; Vse ulice temi zagrne hkrati, Nebd žari obok na vseh strančh. Rudč se okna, tlak je v luči zlati, Meglica pdlje rujna vrhu streh, Odsev po zraku meniš rožen pldti, Ljudčm igrati z lic in po lasčh. In skoz odprto okno iz šumenja in trušča Vonjdv in težek dih se v sobo do tebe spušča, V njem prvič mesto po žgočem dnevi diline. In nehotč se spomniš dalj, kjer soj ta se živo Razliva po vasčh, na skale, na gozd in njivo . . . Vse blčsti . . . trava vonja . . . iu s trilčkom ptič utihne . . .
Žal, zavedlo bi nas predaleč, ko bi priobčili še več pesmij. s Zapad solnca meseca julija 1866. leta« imenuje sam, zavedujč se točnosti svojega opisa, »momentno fotografijo iz zgodovine«. Pesem je več nego fotografija, kakor vse takšne pesmi Macharjeve, realistiška slika je!
Ali je treba še omenjati oblike Macharjeve ? Navedeni stihi každ dovolj, kakö je preprosta, jasna, brez premnogih podob, ponekod morda nekoliko osorna — kakor priznava pesnik sam. In ali naj še ovržemo očitanje najkonservativnejših starejših gospodov, da so Macharjevi stihi premalo ali nič poetiški? Alfieri je odgovoril svojim protivnikom, ki so mu oponašali prav tisto:
»Non son cantati, Saran pensati« —
če niso pčti, pa jih bode treba vsaj premišljati! —
K četrtemu sešitku Wolfovega slovarja.
(Konec.)
uiom adv. sogleich. Krajačevič 255. — ileka, iloka f. imč kravi. — maliČ m. dim. inaš. Zagrebec 1.509. — izbris nuje n. das Auswischen Gašp. 1.942. — izbriševa/i Matakovič 2.31. — izcicati Skvorec 247. — izciguliti Habd. ad. 837. glej ciguliti. — izčutiti herausfühlen: ,Ti si to mogel lehko izčutiti.« —izhukdvati'. Koc. Filot 3.117 srdce naše oduška vleče na vuha, i kakti goder svoje miseli izhukava z jezikom, tak odihava na vuha, čez koja tudže miseli prijemlje. — izkdzanje n. Gašp. 1.971-Matak. 2.2. — izkaševati = izkazovati, Zagrebec. — izkotuiati Habd. ad. 782, Gašp. 1.898. 925. — izkrdtiti denegare: Zagrebec 2 34 prosil je prijet biti vu s. red tak zažgano, da mu milošča ni mogla izkračena biti — izkrikdvati Matakovič 2.55 iter, izkriknuti. — izkriknuti izkriknem ausrufen. Gašp 1.912. 963 i. t. d. — izkrikovati iter, izkriknuti. Matak. 2.119. — izkupljenje n. das loskaufen. Habd. ad. 210. — izlejdti = iz-liti Habd. ad. 167. 766. 999. 1022. — izminiti izminem. Habd. ad. 520. gda jezero let izmine. — izmištjdvanje n. das Erdichten, exeogitatio Koc. Fil. — izmüljcnje n. Erdichtung. Zagrebec 1.215, 24° Koc- Fil. 3.87.
M. Valjavec.
LISTEK.
Družba sv. Cirila in Metoda nam je poslala nastopni poziv:
Slovenci! Družba sv. Cirila in Metoda nosi v sebi vesoljno Slovenstvo, a najmiiejši so ji ta trenutek rojaki onostran Karavank
Zakaj? Zato, ker smo storili zanje do sedaj najmenj.
Vender pa jim je materina beseda tako ljuba kot nam vsem drugim Slovencem in ohraniti jo želč sebi in svojim potomcem prav tako, kot to želimo mi vsi.
Že dolgo časa je iz navedenega vzroka v namenih podpisane družbe slovenska ljudska šola v Velikovci na Koroškem.
Vodstveni seje naše družbe sklep pa je bil te dni tak, da začnemo s prihodnjo pomladjo zidati v Velikovci slovensko šolo, ki bode štirirazredna in izročena čč. šolskim sostram iz materine hiše v Mariboru.
Že imamo prav blizu mesta za 1250 gld. nakupljen tej šoli prelep stavbinski prostor; šola z bivališčem za sestre pa nas utegne stati okrog 15.000 gld.
Rojaki po vseh pokrajinah našega ozemlja ! Naša velikovška stvar Vam bodi, prosimo Vas, pri srci tako, kot so Vam pri srci Vaše najožje rodbinske stvari.
In Ti, rodoljubno ženstvo po Slovenskem! Ti si v, naši družbi izpričalo požrtvovalnost, o kakeršni ni vedela praviti do danes slovenska zgodovina. V svesti smo si tega, da boš tudi ob tej naši koroški šoli našlo srečnih potov in onih načinov — ki Ti je narčče Tvoja domoljubna iznajdljivost.
Vsak »Vodstvu družbe sv. Cirila in Metoda* prispeli najmanjši dar nas je volja objaviti v naših časopisih.
Slovenci! S tem označčnim Vam činom stopimo pač z mogočnim korakom naprej v prospeh verskih teženj med nami; v prospeh d i n as t iške mu čutu našega ljudstva ; v prospeh in brambo naše narodnosti v ljubljeni slovenski domoviui.
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda.
V Ljubljani, dnč 19. novembra 1894.
Tomo Zupan, prvomestnik.
Luka Svete c,	Andrej Zamejie,
podpredsednik.	ud drnibinega vodslva.
Knjige „Družbe sv. Mohorja". Kakor vsako leto, razposlala je tudi letos »Družba sv. Mohorja« svojim članom po šeste ro knjig, namreč: 1. »Zgodbe svetega pisma.« Slovencem priredil in razložil dr. Frančišek I.ampe. I. del: Zgodbe starega zakona; 1. suopič 2 »Krščansko devištvo« Nauki, vzgledi in molitve za dekleta. Spisal Anton Martin Slomšek, bivši knez in škof lavantinski. 3. »Umna živinoreja.« Slovenskim gospodarjem v pouk popisal Franjo Dular, okrožni živinozdravnik. I. knjiga: Kako se domaČa živina zdrava ohrani. 4. »Naše škodljive rastline v podobi in besedi.« Opisal Martin Cilenšek, profesor na dež. gimnaziji v Ptuju. III. snopič. 5. »Slovenske VeČernice za pouk in kratek čas.« 48. zvezek. 6. »Koledar družbe sv. Mohorja« za navadno leto 1895.« — Prostor nam jc pretesen, da bi natančneje poročali o vsaki teh knjig; zato bodi dovolj samö nekaj občih besed. Krasna je precej prva knjiga »Zgodbe svetega pisma«, iu to po svoji notrauji uredbi in po zunanji obliki. Uravnana je tako; da je besedilo Sv. pisma samega tiskano z večjimi, razlaganje pa z manjšimi črkami. Prestavljal je g. pisatelj naravnost iz vulgatc. dobro pa mu je rabilo tudi slovensko Sv. pismo, katero je izšlo v Ljubljani ob troških škofa Antona Alojzija Wolfa. Beseda jc povsod gladka, razlaganje lahko umevno, takd da je naše ljudstvo lahko hvaležno takd g. pisatelju, ki se je trudoljubivo lotil velikanskega iu težavnega posla, in družbinemu odboru, ki se ni ustrašil troškov za premnoge izborne slike iu za elegantno obliko, s kakeršno se ne ponaša nobena dosedanjih družbinih knjig. — »Krščansko devištvo« Slomškovo je učakalo že osem natiskov, kar jc najboljši dokaz, kako priljubljen je ta molitvenik. Družbino novo izdajo ja oskrbel č. g. M. Lendovšek, župnik v Makolah, in jo pomnožil z nekaterimi prav koristnimi dodatki; tudi je ta izdaja po svoji zunanji obliki dosti priročnejša in Čcdnejša, nego so bile prejšnje. — O »Umni živinoreji« Duliirjevi naj izpregovorč strokovnjaki. Očito je bilo treba take knjige, zakaj Bleiwcisova knjiga o tej stroki je že davno pošla, iu drugih tudi nismo imeli razven podobne Govekarjeve knjižice. Gospod Dulrir je osnoval svoje delo po predavanjih, katere je poslušal na Dunaji, in po svojih izkušnjah, takd da prav nič ne dvojimo o veliki vrednosti te knjige, po kateri naj se le vestno ravnajo naši živinorejci. Pripovedovanje ni nikjer zamotano, nego povsod preprosto in zato lahko umevno. — Cilenškove »Naše škodljive živali v podobi in besedi« tudi v svojem letošnjem tretjem snopiči ne zaostajajo za prejšnjima snopičema. Na glas moramo pohvaliti g. pisatelja, čegar vrline so našim čitateljem itak znane iz njega spisov v našem listu, da tako skrbno spisuje delo, o katerem bode seveda Šele potem izreči končno in jasno besedo, kadar izide poslednji snopič. Posamične rastlinske vrste pojasnuje obilo slik, ki so vse pogojene prav dobro. — V »Slovenskih Večer niča h« čitamo zbirko prav lepih in zauim-ljivih spisov, katere so objavili M. Slekovee, Fr. Kavčič, J. Štrukelj, Žaljski, f J. Freuens-feld in J. St. ; takisto prinaša »Koledar« dokaj izbranega pripovednega pesniškega in
poučnega gradiva, katero priobčujejo Iv. Lapajne, Pranja PodborJki, Joicf fatkar, Gašper Krilni k, Upe Vrbovski, Mih. Opeka, Janko leban, Podgoričan, Jolef Rozman, f Jož. Freuensfeld, Simon Cvahte, Simon Rutar, Anton Medved, Janko Kersnik, Janez Bifee, J. V. in dr. Ivan Križani!. »Koledar« je okrašen z mnogimi lepimi slikami; oblika mu je nekoliko večja od prejšnje. — »Družba sv. Mohorja« šteje letos 65.952 udov, za 8554 več nego lani Dohodkov je imela od dnč i. avgusta 1893. leta do dnč I. avgusta 1894. leta 74.779 gld. 28 kr., troškov pa 74.760 gld. 98 kr., glavnica je znašala do dnč I. avgusta 1894. leta 25525 gld. 55 kr. in je 11a obresti zavarovana v družbinih hišah in v tiskarni. — Za prihodnje leto se pripravljajo te-le knjige: 1. »Zgodbe sv. pisma«. Slovencem priredil in razložil dr. FratuUšek Lampe. II. snopič; 2. »Sveti Jožef« . Spisal stolni kanonik dr. Jolef Pajek s Mariboru; 3. »Umna živinoreja«. Slovenskim gospodarjem v pouk spisal Franjo Dular, okrožni živinozdravnik. II. knjiga: »O pasmah in umni reji domače živine«; 4. »Naše škodljive rastline v podobi in besedi«. Opisal profesor Martin Cileniek. IV. snopič; 5. »Pod lipo«. S prilogo: Otročje pesmi s podobami. Mladini v pouk in zabavo spisal profesor Jolef Stritar (s 30 izvirnimi slikami); 6. »Koledar družbe sv. Mohorja za prestopno leto 1896.« — Odbor razpisuje tudi za leto 1895. darilo 250 gld. za šest krajših izvirnih povestic, vsaki po 35 gld., ki obseza vsaj pol tiskane pole, in darilo 140 gld. za štiri poučne spise razne vsebine, vsakemu po 35 gld v obsegu pol tiskane pole. Za poučne spise naj si gg. pisatelji izbirajo kolikor moči nove, a dejanski porabne predmete Kakšnih spisov še ni objavila družba, pozvedeti je iz sestavka v »Slov. Večernicah« leta 1892.: »Štiridesetletno književno delovanje društva in družbe sv Mohorja«. Rokopisi naj se pošljejo družbinemu tajniku do dne i. maja 1895. leta brez podpisanega imena, ki se zapiši na poseben zapečateu listič.
Marjetica. Idila. Spisal Anton Koder. Drugi natis. V Ljubljani, 1894. Založil in prodaja Anton Turk, knjigovez. 246 stranij. Cena ( krona. — Prva izdaja te povesti je izšla, kakor znano, leta 1877., tedanji Stritarjev »Zvon« je priobčil o Kodrovem delu kaj ugodno oceno. In res je v njem naslikano vse naše narodno življenje; takri da bi dobil slikar v »Marjetici« dovolj tvarine za obširno delo: naš narod v besedi in sliki. Da jc pri nas knjiga pripovedne vsebine učakala drugi natisek, tega ne doživimo vsak dan; lahko torej rečemo, da se je priljubila občinstvu, in to ji je izvestno najboljše priporočilo.
Izvestja »Muzejskega društva za Kranjsko» prinašajo v svojem 5. sešitku konec Rutarjeve razprave o grobišči pri Sv. Luciji blizu Tolmina, natd nadaljevanje re-gestov (iz 9. stoletja) k domači zgodovini, katere priobčuje dr. Fr. Kos, »Še jedno (la* tinsko) poročilo o zmagi pri Sisku leta I593.«, priobčil Janko Parle, »Črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije«, spisal A. Koblar, in naposled med »Malimi zapiski« celo kopo jako zanimljivih beležek, tako o prazgodovinskih najdbah na Kranjskem leta 1894. /S. R.), o nekdanjem rogu na ljubljanskem Gradu (J. Vrhovec), o vojskinih ogledih ljubljanskih (J. Vrhovec'), donesek k zgodovini zvonov na Kranjskem (M. S.Jt poročilce o tiskarni Tomaža Hrena (J. Vrhovec), o Francozih v Smledniku (V. L.), o ljudskih spominih na Turke (M S.) in zahvala Tomaža Hrena za poslano mu vino. Na platnicah so zabeleženi darovi deželnemu muzeju leta 1894.
Domoznanstvo v ljudski šoli. Metodično navodilo. Sp'sal Jakob Dimnik, učitelj na II. mestni šoli v Ljubljani Cena 50 kr. Založijo in izdalo »Slovensko učiteljsko društvo« v Ljubljani. — Kakor pravi g. pisatelj v uvodu, ima knjiga namen slovensko učiteljstvo poučiti, kako naj se vrši opazovanje otrokovega obližja. Pokazati hoče približno pot domoznanskega pouka, ki je propisan po učnem Črteži avstrijskih ljudskih
šol za tretje, odnosno četrto šolsko leto. Temu namenu tudi ustreza knjižica in je dobro došla učiteljstvu za pripravljanje pri početnem zemljepisnem pouku. V dodatku pa najdeš tudi marsikaj migljajev iz matematiškega zemljepisa za zadnja šolska leta. Knjižica obseza ta-le poglavja: Obzor; strani neba; solnce, vir svetlobe in toplote; hiša očetova; domačija; bivališče; rojstveni kraj; pot v šolo ; šolska soba; šolsko poslopje; šolsko obližje; bivališče; zgodovina bivališča; ponavljanje in dopoluitev tvarine o bivališču; zemljepisni temeljni pojmi; okraj; prebivalci okraja; s Čim se pečajo? uprava, dežela; pro-sveta domovine; najvažnejši temeljni pojmi iz zvezdoznanskega zemljepisa. — Nc moremo pa se sprijazniti z načinom, kako g. pisatelj razlaga (na str. 8. in 9.) strani neba ali zavedanje. Taksno razlaganje je že zastarelo, ker otežuje zavedanje na zemljevidu. Učenci imajo samo dvakrat na leto priliko natančno opazovati vzhodno točko, iu sicer dne 21. sušca in dud 23 kimovca. Po 2f. sušci pa se solnčni vzhod navidezno premika proti severu, in dud 21. rženega cveta vzhaja solnce v naših krajih 350 proti severu od vzhodne točke. Potem se solnce zopet premika nazaj proti vzhodu in dne 23. kimovca vzhaja v vzhodni točki. Jeseni se premika solnce proti jugu in dud 21. grudna vzhaja v naših krajih 35° proti jugu od vzhodne točke. Ta zastareli način zavedanja se ne ujema z zavedanjem na zemljevidih. Tudi ne bi učeuci vedeli, kadar risajo načrt šolske sobe (str. 13. in 14.), zakaj je na desni strani table vzhod, na levi za pad i. t. d. Zemljeviden obrisek n. pr. ljubljanskega okraja bi še povečal vrednost knjižici, ker bi bil zajedno vzor za druge šolske okraje. Sicer pa priporočamo knjižico, s katero je g. pisatelj pomnožil naše itak oskromno pedagoško slovstvo.	n.
Ilustrovani narodni koledar za navadno leto 1895. Uredil in izdal Dragotin Hribar v Celji. Cena elegantno vezanemu izvodu I gld., broširanemu 70 kr. — To je že sedmi letnik tega prelepega koledarja, bogato okrašenega z ilustracijami. V zabavnem delu čitamo životopise dvornega svetovalca Fr. Sukljeta, dr. Jos. viteza Zhismana in dr. Fr. Račkega (vsi trije imajo tudi podobo), tri pesniške prevode Aškerčeve iz ruščine, črtico o Rajhenburgu (s podobo), potopisno črtico o Vezuvu, spisal prof. dr. A. Medved, razpravo o selitvi Slovanov proti jugu, spisal S. Rutar (nadaljevanje iz dveh prejšnjih letnikov), spis o Skendcrbcgu, priobčil Igo Kaš, naposled pa nekaj kulturnih Črtic o Slovencih. V teh črticah pač ne umejemo dobro odstavka na str. 152.: »Za glasbeno slovstvo, pa tudi za nižjo glasbeno izobraženost glasbenega ukusa pa skrbi zlasti .Glasbena Matica' v Ljubljani«. Vsa čast »Slov. pevskemu društvu« na Ptuji, katero po besedah koledarjevih med vsemi pevskimi društvi »zavzema gotovo prvo mesto«, menimo pa, daje naša »Glasbena Matica« venderle nekaj drugega, da je baš «Glasbena Marica« bodisi kot šola bodisi kot pevsko društvo taka, da smemo biti ponosui nanjo Čemu torej pisati, da skrbi tudi za nižjo izobraženost (reete izobrazbo) glasbenega ukusa! — »Koledar« obseza mimo naštetih podob šc lepo izdelane slike Krškega, trga v Mozirji, Ljubnega in Mohorjeve hiše v Celovci.
Levstikovi zbrani spisi. Kakor se nam poroča, šel je peti (poslednji) zvezek Levstikovih zbranih spisov že v tisek, in tako je upati, da ga prejmemo okolo Božiča.
Teoretično praktična pevska šola. Spisal Anton foerster. Četrti natis. Tiskal in založil R. Milic. — Če delo, sosebno šola, učaka že četrti natisek, tedaj je upravičeno, da občinstvo takisto rado seže po njem, kakor po prejšnjih izdajah, ker vd, da je delo vredno, dobro in da ustreza razmerju. »Ljubljanski Zvon« je itak ob svojem času nadrobneje razložil vrline te pevske šole g. Foersterja, kateri je kot ravnatelj orgljarske šole v vedni dotiki z glasbeniki in pevci na kmetih ter zato dobro pozna potrebe pevskih učiteljev. Prav tem je ustvaril vzorno delo, ki v majhnem obsegu podaja prav mnogo. Koliko je pisatelj izpremenil prejšnje izdaje, ne moremo odločiti, ker starejših
natiskov nimamo. Sicer pa je nepotrebno šc posebe priporočati »Teoretično praktično pevsko šolo« — ime pisateljavo je poleg štirih izdaj menda porok dovolj.
K. Hoffmeister.
»Pozdrav Gorenjskej« se imenuje valček, katerega je izdala in založila L. Schwent-nerjeva knjigarna v Brežicah ob Savi. Zložil ga je po slovanskih napevih gosp. Viktor Par/na iu ga posvetil g. dr. Edvardu Savniku v Kranji. Lepo delo bodi prav toplo priporočeno našim igralcem in igralkam na klavir, ki itak pogrešajo domačih plesnih skladeb. Cena i gld.
Slovensko gledališče. Od dnč 30. oktobra do vštetega dnč 29. m. m. so bile te-le predstave: Dnč 30. oktobra operi »V vodnjaku« in »Cavalleria rusticana« , dnč i. novembra »Mlinar iu njegova hči«, dnč 3. novembra »Materin blagoslov«, dnč 6. novembra prvič »V Diogenovem sodu«, spisal Jaroslav Vrchlickij, poslovenil Pr. Gestrin, in opereta »Mornarji na krov«, dnč 9. novembra »Mam'zelle Nitouche«, dnč It. novembra popoldne »Mlinar in njegova hči«, zvečer »O ti možjč!«, dnč 15. novembra prvič »Poljub«, prostonarodna opera v dveh dejanjih, po pripovesti Karoline Svčtle spisala EliSka KrdsnohorskA, uglasbil B. Smetana, preložil A. Funtek, dnč 17. novembra »Poljub«, dnč 20. novembra prvič »Vel i k o m cs t n i zrak«, gluma v štirih dejanjih, spisala Blumenthal in ATadelbttrg, dnč 23. novembra »Poljub« , dnč 25. novembra »Mornarji na krov« in »V Diogenovem sodu«, dnč 27. novembra Mosenthalov igrokaz »Na Osojah«, dnč 29. novembra opera »Čarostrelec«. — »V Diogenovem sodu« je drugo dramatsko delo Vrchlickega, katero smo videli uprizorjeno na našem odru. Vsebina mu je ta, da znani grški filozof v znanem svojem sodu skrije Parmenija, prijatelja Aleksandru macedonskemu, in njega ljubico Meliso, za katero se jc takisto vnel Aleksander, in da se inu potem s sarka-stiškimi opomnjami posreči potolažiti besnečega vladarja. Igra je duhovita in vredna, da se predstavi še večkrat. Partijo Diogcnovo je izvedel g. Fnemann tako decentno po maski iu igri, da bi bila vsaka hvala odveč; prčcej za njim imenujemo gospodičino Slavtevo in gospoda Danila. Gospod VerovJek je bil sicer velik Aleksander, zato pa še ne do cela Aleksander Včliki. — Druga novost tega meseca jc bila Smetanova opera »Poljub«, repertoarna točka dunajske opere. Vsebina: Mladi vdovec Luka (g. BeneSJ pride s svakom Tomo (g. NolliJ snubit Vronico (gospodičina Lei Hn ska). Ljubila sta se že prej, toda Luka se ji je moral odreči svojim roditeljem na ljubo; sedaj seveda Vronica prčcej dovoli v njega snubitev, poljubiti ga pa neče, češ, da bi poljub pred poroko užalil rajno ženo. Luka vzrase in naposled ves razsrjen odide v vaško krčmo, odkoder se vrne pod VronU čino okno z godci in dekleti. Vronica ne prebije tolike sramote in odide s teto Martinko (gospodičina Toioarnieka) k tihotapcem v gozd. Pred njima pa je prav v ta gozd dospel tudi Luka, katerega je že minila prva jeza. S svakom Tomom, katerega je gnala skrb za Luko, ukreneta, da Luka drugo jutro Vronico naprosi oprostila. Njiju pogovor posluša skrivaj voditelj tihotapcev Matevž (g. Per dan), ki tudi pozneje, ko dojdeta Vronica in Martinka, spozna, da ima dekle svojega ženina venderle še rada. Matevž odide, da bi Luki prinesel veselih novic o Vronici, obe ženski pa zaloti proti jutru stražuik (g. PavšekJ. Vender se Martinki posreči, da le-ta ne zaseže tihotapskega blagd, Vronico pa je tako zbegal prihod njegov in nevajeni nočni pot, da se za vselej odreče tihotapskemu življenju. Drugo jutro se zopet sprijazni z Luko, ko jo le-ta vpričo vaščanov res naprosi oprostila. Srčno se poljubita, in s poljubom sc konča dejanje. — Predstavljala se je znamenita opera, o katere glasbeni vrednosti so se pač zjediuili vsi veščaki, sosebno tretjič takd, da bi se težko bolje kje na provincijalnem odru. Primadona gospodičina l.esčinska si je pridobila posebno pohvalo s čudovito nežno in tudi po besedah milo pesmijo pri zibelki; na glas pa je občinstvo vselej odlikovalo tudi druge soliste, tako gg. Nollija, BeneSa,
Vasička in gospo Inemannovo (v manjši nalogi Barbke, služkinje pri očetu Vroničinem), ki je dovršeno zapela jutranjo pesem. Vse kaže, da se »Poljub« stalno ohrani na našem odru, dasi je ta opera proti 1»Prodani nevesti« neprimerno težja in tudi menj dostopna šircmu občinstvu; kaže se pa tudi, da se slovenska opera vzdrži na sedanji višini, zlasti ker je »Dramatično društvo« poleg zaslužnega kapelnika g. Gerbiča angažiralo še jednega kapelnika g. Beniiha, ki se nam je odlično predstavil pri tretji predstavi »Poljuba«. Za prihodnje mesece se pripravljala poleg drugega operi »Marta« in prva slovenska izvirna opera »Urh grof Celjski« , katero je uglasbil znani naš glasbenik g. V. Parmi. — O »Velikomestnem zraku« poročamo samo toliko, da je ta gluma dosegla svoj namen in kratkočasila občinstvo; to pa je pri takih proizvodih prva in poslednja reč! — Omeniti je še, da je g Freudenreich ostavil slovensko gledališče; posebno zadovoljen velik del našega občinstva itak ni bil ž njim.
Prvi redni koncert »Glasbene Matice« dne 12. novembra. Koncerti »Glasbene Matice« so izvestno, odkar je ta zavod popolnoma in pač za vselej odslovil zabavno-večerski zlog, najzanimljivejša umetniška proizvajanja v Ljubljani; zakaj vselej podajajo različne glasbene vrste skrbno izbrane in sestavljene, najsi delujejo z aparatom, to je z zborom. Vzpored prvega letošnjega koncerta je bil še sosebno interesauten zato, ker sta oba zhora, ženski in moški, nastopila zase, vsak v jedni veličastni skladbi, in ker so bile vokalne in instrumentalne točke jednakomemo razdeljene. — Predilna pesem, balada in scena iz Wagnerjevega »Holandca« je pač težko delo za gledališki zbor, kjer se običajno preveč nc pazi na vse finese. Ali tudi negalanten in strog kritik, ki je slišal, kako so dame »Glasbene Matice« pele to skladbo, poklonil bi se bil uljudno njim in pevovodji ter izrazil svoje popolno priznanje. Pristaviti bi utegnil največ to, da dia-loški del venderle precej izgubi na koncertnem podiji, da je bila Senta gospodičine Le-ščinska pač bolj podobna Brunhildi nego sanjarski deklici, pozabivši na ves svet, in da vojaška godba k&j takega venderle igra dosti slabo. — Druga velika točka moškega zbora je bilo »Jutro« Rubinsteinovo. Premišljal sem dlje časa, kakšen mi je bil vtisek tega veličastnega, mogočnega, vzneseno monotonskega zbora s svojo vnebokipečo stopnjat-vijo na konci. In zdelo se mi je, da je to skladba, katere lepota je podobna lepoti brezmejuega razpenjenega morja v jesenskem času. Težko je pač točno izraziti to, zaradi česar so dela giganta Kubinstcina takö gigantiška. Izvajalo se je »Jutro« izhomo, tudi v orkestralnem delu. — Novost, v kateri je nastopil mešani zbor, bila je Gregorčičeva »Kitica«, uglasbil A. Foerster. Lepo, samostojno razvedeni glasovi, združeni v jasno me-lodiško celoto in natančno izrazujoči pesemsko bistvo, to so znana svojstva Foersierjevih zborskih del; vsa se družijo tudi v »Kitici« — Drugi mešani zbor je bila Brucknerjeva »Ave Maria«, delo sivega mojstra, čegar duh pa hodi mladostno krepak po najnovejših potih. Odlikuje se po duhoviti osnovi — najprej damski zbor, od besed »Benedictas fruclus« tudi moški glasovi — po drzni zanimljivi harmoniki in resno vzvišenem razpoloženji. »O divina armonia!« vzkliknil bi z »Robertom vragom« tudi marsikdo izmed menj navdušenih vernikov. Občinstvo je zahtevalo ponovitev tega dela, ki se je tudi pelo čarobno lepo. — Instrumentalni del je obsezal iinena Dvofak, Rimski Korsakov, Smetana in Liszt, torej imenitno Četvorico. Dvofakovi »Slovanski plesi«, katere je pod vodstvom g. ilubada orkester izvedel prav dobro, pripravili so pač občinstvo rahlo na to, kar je Še prišlo: na Dvofakovo simfonijo. — Riuski-Korsakov, nekdaj pomorski častnik, potem profesor na peterburškem konservatoriji, je virtuoz v instrumentaciji, dasi ga ne igrajo mnogo. Zaradi svoje često čudne glasbene fakture in prebogatih barev, od katerih se bleste njega dela, soroden je najbolj Berliozu. Korsakov je glasben Makart. Njegova fantazija o ruskih temah je k?tr najfmeje izdelana koncertna skladba; igral jo
je g. K. Jeraj s priznano tehniko, pa tudi orkester je bil jako dober. — O klavirskih točkah ne morem pisati iz umevnih razlogov. Kar se dostaje Lisztove rapsodije, prepisal bi najrajši namesto kritike Tirza iz Baudelairjevih »Fleurs du mal« ; saj utegne takega glasbenika kakor je Liszt, pač najbolje označiti z besedami le pesnik. — Smetanovi »Češki plesi« se radi izvajajo šele sedaj, deset let po smrti skladateljevi; furiant je jeden izmed najlepših, najognjevitejših.
Če si torej ogledamo ves koncert, lahko konstatiramo nov korak dalje na polji naše umetnosti. Ozrimo se nazaj: koraki so vedno večji, kar ni mala zasluga umetniškega vodstva; poglejmo naprej: višine, na katere hočemo dospeti, so jako jako velike. Občinstvo naj uporablja vse sile, da jih združi z onimi, ki že delujejo; samd tako dospemo še hitreje še više!	K. Hoffmeister.
Rokopisna slovenska pesmarica iz 1. 1781. Gospod vodja J. Dentjač, upokojeni nadučitelj v Sevnici na Štajerskem, ima star rokopis v obliki male 40 z naslovom :
LAV l>A TE KVM IN C H O R DIS KT ORGANO Lobet ihm mit Seytenfpil und Orgien. Psal. 150 V. 4. Geherig
Dem Herrn Bernhardus Zimmermann Im Jahr Chrifti zusamgetrageu worden 1781
_I : M ; II ;_
Cantor.
ZU Sanct Barbara in Kallos über den Dragg Klus Ju,,y
Prostor med »Flus« in »Juny« jc tako zamazan, in predrt, da se ne more videti, kaj je stalo tam.
Rokopis obseza 286 stranij; do str. 45. so preludije in fuge za orgljavca; od str. 46. do 94. sta dve latinski maši ex C-dur; do str. 107. so zopet preludije, do str. 126. je spremljevanje k litanijam; do str. 133. je Requiem ex C-dur; do 136. preludije, do str. 139. je igra na orgijah za vdliki Četrtek, str. (40. je prazna; str. 141. —2. je »National-Walzer« ; str. 143.-44. modulacijc auš eiltet« £oiie in beti (Ulbert» $11 gefjetl uerillittelft bed *l6 Accord; str. 144.—163. so Praeambula pro missis dcfunctis« ; str. 164.—95. so prazne, str. 196. je »Marsch«; str. 198.—203. so prazne; od str. 204. do 236. je tekst nekaterih slovenskih pesmij brez sekiric, ostale strani so prazne.
Na Str. 204. — S. je DUHOVSKA PESSEM NA Zhaft Jesusu Marie inu Svetimo JoshebHo. (8 kitic'. Na str. 206.—7. je Postna Pcssem od jesushouga Terpleina (7 kit.). Str. 208.—211. je Pesserfi od Krischouga Potha (14 kit.), str. 212.—214 Pessem od Bashe Luwcsni (9 kit.); str. 215.—221. Pessem Per Saktermo DeLLu na to Terplein ehristusehovu (28 kit.); str. 222.—225. Pessem na sveti Vezher. (12 kit.). Na str. 231.
334 je Sinbiföcft $auerit i'iebr, str. 235 SBinbiidjcS it. 1. (Ia:ciniid)cft?) ^fraucit 1'ieb bon SOiaria 3efl.
»Pessem na sveti Vezher« in „SBinbijdjeS dauern Ctebt" sloveta tako: Lubi moi gregor, kaj menish, kaj je to, Jacob pober se, kai bosh godernou to, Kak ludje gredo od vsih krajo nizoi	Nei se mi Plpzhe to desno sagrello bo,
More bit kej noviga,	Navem al si obnorou ti,
Nedo upije hopsasa,	Al ti kai drusiga fali,
Slishem da klizhe valentna muhouza.	De me gor sheneš, kir vse drugo spi.
Otraglovi Janez, sei to poshlushei sdei, Kak upije en Pubizh, klizhe Paftirie vse Osnanuje jem, de se je rodi v to Nozh En lepi Kral mladi, tam veni Reuni stalozi.
Zhakei nei ustanem, sam ven shou gledat
bom
Zhe se mi slasesh sa meh te pahnou bom A v be pazh je res vse to, Lub moj Brad, kai s tega bo Gledat poidemo mi tudi vsi Sosedi.
Sdei ni dergazi s kazhi (?) h kovazhi Josepha Rezhi (?) doma leshi na pezhi. Gresli Miklousho, poklizhi ga sem Jest pa k Valentna grem De se vkob spraumo ino na pot podamo.
Slishish valenten, kai ponefsesh temo Detezo
Prediva shest povefsmu no S peha pet funlo
Glei ti lub moi Miklaush
Temu lud en O Her dash
Jest pa ponefsem mu Jaiz en pouhen Kosh.
Lubi moi Juri le huzho usemi tudi To jagne to plezhe bo pa Nesou Andreizhe Catra pa en par kokosh De pa supo skuhala bosh Sa divizo Mario ne Starga Josepha
Ti Miza no Spela, zhe bosh tud kai mela
Le hitro, le hitro klobase se she pezho
No en par golobiz
Eno Moshno Shest iz
De si bo mela Sa zhem kubt pleniz.
Hitro le poidmo, de Nozh ne mine pret Pote navemo, nei pa Joseph sveti naprei De hitro poidemo tei Tobaca Joseph ti dei
De se on sdrami, de poide hitro pred nami.
Sofset kai vidish, kai more nee to bit De tam uti Stali se je sazhelu svetit Guisho (guishno?) tam to Dete bo Kir nam je povedano Ja ja prav ti imash, lubi Miklaush
Zhakei per vratah tiho pogledamo, Glei ga tam vjaslah med offlam no volekom Aeh ti Dete Cartano Kak se sveti lebo
Sam Boch ga je Dau hnafsmo od Resheino.
Aeh luba nasha Mati pre sveta Diviza Sprosi nam to Nebo od toiga Jesusa De nam bo dau nebo H nafsimo Svelizeino De bomo na Kubu per svetmo Josephu.
Windifches Bauern Lied t. Ty S' teshkim dellam obloshen isvolen Kmetski stan Poslushai jest tebi ozhem, kyr si S'martroj obdan Povedati tvoj leben vefs, koku Se mash dershat Kai moresh strit, kir imash zhafs, kir ne moresh saspat Dai zhast Bogu, gori v Nebu sa ufse kar ty imash Smisfli, de ty sa ufse Blagu, mo Zhast no hvalo dash.
Kir S'jutraj ustanesh S'postele, nu Se Si Lize umeu, Poklekni dol na kolene, pret k bosh delu Sazheu, Sahvali tuoiga Stvarnika, de te je on to nozh Varvou od greha nu Pekla, pregnou peklensko mozh De te Hudizh Skoz Skushnave, ui mogu Smotiti Al pak Skos Smertne teshave, Dusho pogubiti.
Zhres tou Stur dobro manengo, Kedai Shiustanesh gor, Is tvojoj vestjoj Raitengo, popret ko gresh na dvor; Smisli, de Sgodua Manenga, ta dan srezheu sturi In sezer te zhaka Raitenga, ob posledni uri. Hudizh Si ja, koker en Ion, tebe ozhe poshreti, De bi te Saboj v pekli greu, tebe ozhe poshreti.
Kir fi Shi ufse Bogu zhres da«, Dusho, Serze, tellu Tvojo Drushino vkupei Sbrav, podai se k' kofsilu ; Na pafsi Se Sponishoostjoj našit (!) tvoju truplu Al var Se Sposhreshnostjoj, Samirit Se Bogu; Smifsli, de profsish ufsaki dan, dai nam ufsak daini K roh Satou tudi na bodi len, de te Straifa Bog.
Potem Se podai na polle S' vefselam delati
Stegni vunkai tvoje Roke, posabi marmrati,
Zhres to Rofso, zhres veter desh, zhres tu hudu vreme,
Bog posli le Rofso, veter, Desh, on dela ufse vreme.
Pa ftvar na fmeje marmrati, zhres Svoiga Stvarnika,
On Sna tud tebe Straifati, Svoiga Podloshnika.
O Shlahtni Stan, zhi prov dershan, o Srezhni kmetshki Stan
V	Paradishu od Boga Sbran h ozhetu Adam dan; Grofly, Fürshti morjo obstat, de nieh Predeidezi So mogli Pluga, koker ti Hmetezi
Jacob, David, inu Moijses, Isac no Abraham So Sklenali Skos leben vefs, med tim gmein Pastirjam.
Bog Sijsi rojen od Matere, ta kmetshki Stan Svoli, Na jishe druge Erberge, Slatku vstalzi Saspi Pa Angel osnanit pride Pastirzi v flaute gor O gloria nei fe fnidc, ufsa zhast samkei na dvor
V	Betlehcmski Stalczi, Jesus Kralcz leshi.
Pred Nijm Pastir lepu klczhi, Roke gori dershi.
Ta per vi Edel man je bin Paver St varjen na Svet Od nega je Kral, Zcfsar Shiu, rodiu ga jc ta Ilmet. Sakai fe ozhesh Shvarati, Zhes tvoi ponishni Stan, De mash velika predati, S' dcllam Smujoi olxlan > Poterpi ufse teshaue rad, usem tvoi Krish volno gor. Zhi ozhesh v Nebu kralovat koker Svet Isidor.
Svet Isidor je biu en Ilmet, ko ker tij
V	terpleinu Birtou dougo leit bres ufse nevolnofsti Defsetinu gospufki dau, Dazio Zefsarju
Gratalu mo je, Kar je Siau, nezh ni pomenkalu Potegni tudi tij Sa nijm, Zhi ozhesh srezheu bit, Bog jc Staboj, Se na bojim, ufse more tebi prit.
Zhasti tedai, kir si, Boga, Doma ali na Boli Hvali tij tvoiga Stvarnika, na bosabi ni kol Rezi Sjutrei, rezhi Svezhir: bod zheshen o gospod, Jest sem tvoi. tij Si moi Pastir, vishai mene poufod; Nei se Sgodi ufsel nad meuoi tvoja Sveta volla Zhem rad shivet pod Buteroj varvat se greha.
•
Tebe lubim, dokler shivim, dobrota narvezhi Tebi slush it jest oblubim is zele moje mozhij.
V	tvoji gnadi obdershi, te profsim ponishnu
Od tebe me ne savershi, ne zhasnu ne vezhnu Tebe, o Bog zhem shiveti, tvojo pomozh mi dai V tvoji gnadi Shelim vmreti, to . . . (zabrisano).
Pesniške vrednosti nimajo te pesmi, kakor sploh ne slovenski proizvodi te vrste do Vodnikovih »Pesmi za poskušnjo« leta 1806.; najslabša utegne biti »Pessem Per Sakteremo Delia id«, katero je morda zložil drug pesnik, ker piše »vfe« namesto »ufse«, dasi tudi drugje v pesmarici ne najdemo doslednega pravopisa. Narečje v obče je štajersko; to dokazujejo dajalniki na „o" n. pr. „Miklousho4*, „temo Detezo". Nahaja se tudi dolenjski „u" namesto „o" n. pr. „sazhellu"; tudi orodnik na „oj" pri samostalnikih ženskega spola kaže na narečje štajersko ob hrvatski meji, n. pr. „martroj". „Hmet" namesto „kmet" se ne govori na Štajerskem, kolikor je znano meni, morda je to organska posebnost dotičnega pisavca. Oblika „pouhen" tudi ni Štajerska. Lepi so nekateri sedajuiki v pomenu prihodnjikovem, n. pr. Jest pa „ponefsem" i. t. d.
Zanimljiv je ponos, s katerim naglašuje „SBiltbifdjcS dauern l'icbt":
Ta pervi Edelman je biu Paver Stvarjen na Svet.
Tu pa tam so se tudi stihi obnesli dobro. Kot rani poskusi posvetnega pesništva na Štajerskem iz dobe pred Vodnikom naj se ti dve pesmici otmeta pozabnosti.
Kdo je cantor J. M. H., nisem mogel zvedeti, dasi sem vpraševal pri župniškem uradu pri Sv. Barbari v Halozah.	Dr. K. Glaser.
Ivan Mažuranič, Smrt Smail-age Čengijiča. ProtumaČio F. Cherubin Šegvic'. U Zagrebu Tisak dioničke tiskarc. 1894. v. 8°. 58 str. — Minilo je skoraj pol veka, odkar je Ivan Mažuranič izdal svojo pesem (v »Iskri« leta 1846.) O tej pesmi se je mnogo pisalo, in sicer „najviše (— ineredibile dietu !) o očinstvu njezinu!", kakor pravi g. SegvM. Politična antagonija je zaslepila srbske nasprotnike pesnikove, da so mu jemali avtorstvo te pesmi in da je moral še lani sin pesnikov od sodišča iskati brambe za razžaljeno čast očetovo nasproti nedostojnemu opadanju. Pisalo se je tudi prilično dosti z estetskega in literarnega gledišča. Spominjam le razpravo dra. Fr. Markoviča (v šestem divot-izdauji. V Zagrebu leta 1876) in razprave J. Pa s ar i Ha v različnih programih zagrebške gimnazije. Ali tolmača, katerega je brez sumnje nujno potrebovala velika množica čitateljev in katerega si je zaželel že Vj. Klati (v programu zagrebške gimnazije za leto 1874./5.), tega ni bilo. Trebalo je skoraj dvajset le», predno se je izpolnila ta želja, premda se noben proizvod hrvaške književnosti ne čita takd obilo kakor baš Mažuraničeva Smrt Smail-age Čengijiča in dasi je bila potreba komentara očividna. Zatorej je g. Šegvič vreden vsega priznanja, da se je lotil tega prekoristnega dela, katero mu je dobro uspelo, kar priznavamo brez okolišajev in zaradi česar njegov tolmač prav toplo priporočamo.
V uvodu govori pisatelj o vztočnem vprašanji, ki je v oni dobi zanimalo sosebno „Ilire", in o povodu, kije pesnika navdušil, da zasnuje svoje delo Pridejano je nekaj besed o tehniki te pesmi, potem pa je natisnjena pesem z obširnim komentarom, ki se nanaša na pesmi realno in jezikovno stran. Na konci uvoda (stran 6 ) veli g. Segvič: . . čitatelj ... če uvidjeti namah, da nije ovo gorki izlijev mržnje protiv Muhame-dancima, koje je smatrao rodjenom bračom, nego živa slika mržnje, nesnošljivosti i okrutnog tiranstva, koje hoče, da se razara." V tolmači (stih 443.) pravi: „Nije Novica kakov obični pribjeg, on je junak i ako Turčin. Smutilo ga je tirjanstvo nemilog srdnika te u potlačenima nazrijeva svoju braču, ma koje vjere bili". Na konci komentara pa zopet uči, da je bil namen pesmi dokazati, kako iz kalnega blata mržnje „izviru jadi lijepe slovinske zemlje; ti če jadi prestati, kada se tiranstvo, oličeuo u Smail-agi Stade klanjati simbolu prave slobode, Krstu, kada mržuja potone na dno pakla, a zavlada si-
novima te zemlje bratstvo i ljubav. Ostati če Turčin jošter pod čalmom, održati če svoje osebiue, ali če prepoznati u raji braču svoju." Škoda bi bilo besed, ako bi hoteli dokazovati, da je to shvatauje pesmi povsem krivo. Vsi oduošaji, ki so vladali v oni dobi izmed kristjanov in muhainedovcev, vse mišljenje in čustvo jednih in drugih nam že a priori ne da misliti, da je hotel pesnik dati duška nekakvi sentimentalni ljubezni do brače, ma koje vjere bili. Isto nam potrjuje tudi vsebina pesmi same, kar je vsakomur jasno, ki ne gleda skozi motue naočnike najnovejše hrvaške narodne politike, ki hoče pridobiti muhamedovce za svoje politične težnje, pa zategadelj poskuša izbrisati ali pa vsaj ublažiti vsak spomin na prejšnje — žal da preveč upravičeno — sovraštvo izmed raje in njenih tiranov.
G. Šegvič se je posebno trudil iznesti na videlo paralele iz narodne, dubrovniške, klasične in italijanske književnosti. Tudi ni sumnje, da se je pesnik okoristil s temi književnostmi, katere je dobro poznal; vender ne smemo misliti, da je vsaka sličuost v izrazu zajeta naravnost iz tujega vrela.
Ne da bi nas tolmač opozarjal na vsako govorniško in pesniško figuro v tekstu, želeli bi rajši kratke razprave o tem predmetu v estetskem uvodu. Tako podrobno tolmačenje je umestno v šoli, kjer se čitajo pesniki ne samo zato, da čitatelj uživa krasoto njih del, nego da se iz njih uči slovnice iu nakičene sintakse (syntaxis ornata). Opazke, kakeršna je le-td(u). ,Jcr su, reče, vlašad ljuta . . . Takovo slaganje zovemo analogoin ili constructio ad sensum" so nepotrebne tudi za izobraženca srednje roke. — Nepotrebne so tudi nekatere etimološke razlage, n. pr (1104.) da je „izba" od staranem-škega „stuba". Saj tolmač, ki bi hotel navajali vse besede tujega izvora, bil bi preobširen. Tudi ,,puška, orožje" so besede tujega izvora, a ni mu došlo na kraj pameti, da bi jih tolmačil, ker je njih značenje itak vsakomur znano. Rajši bi bili zvedeli, kako jc dobil glagol „spodbiti" (522.) značenje „grabiti \
Nekatere opazke so celo naivne. Da je v 32. stihu „za krstovu vjeru" „vjera" = religio, ne pa — fides, to je tako samo ob sebi umevno, da ne vemo, čemu stoji ta opazka. Isto je reči o opombah (580). „Brana je sprava, što se š njom ravna izoranu zemlju". (322). „Oltar je onaj dio cerkve, na kojem se Bogu žrtva prikazuje" (morebiti je ta opazka potrebna za muhamedovske čitatcljc). (947). „Opisuje udesivanje gusala prama glasu. To je potrebito učiniti dvijek pred pjevanjem."
Z nekaterimi razlagami se ne ujemamo: Besede „Vlah" ni izvajati od besede „Valachus (Rumunj)", nego iz stvn. „walah" = tujec („walah" pa je nastalo iz lat. „gal-licus"). S to besedo so nazivali Nemci sosebno Romanc. Zato Slovenci še dandaues zovejo Italijane (V)lahe, in „vlaška ulica" v Zagrebu znači ulice, kjer so bili svoje dni naseljeni Italijani.
Kaj pomeni ,.namaknuti vola", razjasnjeno je v 35. štev. letošnjega „V i en C a'1, Nesrečnike so v resnici nasajali takd, da so bili vanje upreženi volovi. — „Lipov krst" (50.). Pravi se tudi „lipov svetac, lipov bog." Lipov čovjek = mlak, lijen (Vuk s. v. lipov). Podobe svetnikov in boga iz lipovega lesa so jako primitivne umetnosti, in baš take pokveke so bili ponižni in teptani kristjani proti ponositim Turkom. „Lipov krst" torej ne znači slabega človeka, nego človeka žalostne postave. — „Oko pasti" je prišlo v hrvaščino pač iz klasikov, ali preko nemškega „das auge weiden".
Pisatelj (781 ) misli, da se razkošje v Smailaginem čadorji ne ujema z njegovim junaštvom. Priznana istina je vender, da sta razbludnost in »grozovitost blizanki.
„Predlog „za" s infinitivom puki je italijanizam. Ovdje Mažuranič n a u m i c e se služi ovim idjotizmom, ... da oponaša Gunduliča." (888.). Ne verjamem. V hrvaškem Primorji se čuje ta italijanizem vsak čas. Cemu bi bil Mažuranič, Primorec.
baš na tem mestu hotel oponašati Gunduliča z italijanizmorn ? — »Udesnc" ni „stegnut oblik" za „udesene", nego adjektiv ,,udesan, na, no", a particip od „udesiti" je „udešcn". Adjektiva „udesen, ena, eno" nisem našel v Vukovem rečniku. (949). — „Narazance" ne pomeni ,,aeque", nego „getrennt, auseinander".
Izdajatelj je prepisal tekst pesmi v fonctskcm pravopisu. Ker pesem ni izdana v filološke zvrhe, strinjamo se s tem ravnanjem. Vender nam ni jasno, zakaj piše isto besedo na dveh mestih različno. Primeri: ,,Ne zvekeče gvoždje svijetlo", (267.) in „Što če momci ? Što oružje sv'jetlo". (485.). Sploh glas „ije" moti pri čitanji, ker je sicer dvozložen, a v naši pesmi ga je treba čitati ponajvečkrat jednozložno.
Citati niso povsem vemo navedeni. Tako čitamo (614.) citat: „UzviSene prispodobe prikrivaju nam realnu grozotu svjetlom vizijoni" i. t. d., a Markovič (divot-izdanje, str. XXX.) je napisal te besede takö-le: „. . . grozotu realnu svjetlom vizije" i. t. d.
Idijotizem ie sklanja tujih imen na „ijon", n. pr. „vizijon, opozicijon" po ženski /•sklanji. Priznavajoč upravičenost teh oblik namesto v knjigi navadnih „vizija, opozicija", mislimo ipak, da bi se povsod drugje na ozemlji hrvaškega in srbskega jezika, razven v južni Dalmaciji, taka imena sklanjala po moški <?-sklanji.
V tolmači jc ostalo tudi nekoliko tiskarskih pogreškov, sosebno v inojezičnih citatih str. 3. andaci n. audaci, str. 9. risov n. risovi, str. 20. facis n. focis, str. 23. p63o-SaxTvXo; n* (SooooaXTyXo;, str. 29. acchi n. occhi. str. 30. ushitije 11. ushtije, str. 42. sloutti n. sluti, str. 45. leres n. leves, str. 48. nuhem n. nubem, str. 52. s rž hu 11. srdžbu, str. 53. modo n. modi, str. 55. ttotuov n. j^t»jx>v, avSfOTTjT« n. avopotr4Ta.
Ako smo tukaj naveli nekaj nedostatkov, nismo hoteli cene knjigi nikakor ponižati. Te malenkosti obilo naknaduje veliko število drugih vrlin, katere so v tem tolmači. Iz nova priporočamo tudi Slovencem, sosebno pa učiteljem," ki čitajo z dijaki .,Smrt Smail-age Čengijiča", imenovani tolmač, ki jim bode posel izdatno olajšal. R. P.
Znameniti grobovi. Dnč 20. m. m. je umrl v Pcterhofu slavni ruski glasbenik Anton Grigorijevit Rubinstein. Porojen jo bil leta 1829. v Vihvotinci v Voliniji, odkoder so se njega roditelji skoro preselili v Moskvo. Tam je že v 10. letu javno nastopil kot pianist, kesueje pa je bil poldrugo leto v Parizu in je nato malone tri leta potoval po Evropi. Vrnil se je v Moskvo, nato bival v Berolinu in na Dunaji, leta 1848. pa prišel v Peterburg, kjer ga jc velika kneginja Helena imenovala za svojega komornega virtuoza. Od leta 1854. je zopet potoval po Evropi in prirejal sijajne koncerte, od leta 1859. pa je vodil ruski konservatorij v Peterburgu. Umrl je za srčno kapjtf. — Rubinstein je bil velik pianist in skladatelj. Zložil je več oper v ruskem jeziku, izmed katerih sosebno slovi »Demon«, nekaj v francoskem in nekaj v nemškem jeziku; znameniti so njega ora-toriji, katerim je pridružil tudi več nabožnih oper. Spisal je mimo tega ogromno skladeb za vsakovrstne instrumente, dokaj koncertov, sonat in sosebno nežnih pesmij. Zaradi tolikih mojsterskih del sluje po vsem svetu kot umetnik, katerega je prištevati prvim, glasbenim velikanom vseh časov in vseh narodov.
„Lubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. UpravniŠtvo »Ndrodua Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani.