LISTEK. Skakajoča žaba dežele Kalaveras. Angleški spisal Mark Twain. Nekega dne sem obiskal starega Simona \Vheeler. Dobrodušen, zgovoren mož je bil in rad je pripo-ivedoval. Naprosil sem ga, naj mi kaj pove o davnoznanem Jimu Smilev. Ta človek je namreč svojčas silno zaslovel povseh Zedinjenih državah, ker je strastno stavil, stavil na vsa -ko reč in vedno tudi stavo dobil, — da, naravnost ži-yel je od tega, kar so mu stave nesle. Stari Simon me je posadil v kot pri peči, sedel pred mene in začel. Suhoparno je pripovedoval, nikdar seni nasmejal, nikdar ni izpremenil glasu, nikdar se ni razvnel, — in iz njegovega pripovedovanja je vcla res-noba in odkritost, da sem moral verjeti njegovi po-vesti —. In takole je pripovedoval. •Dobro torej —. Krog leta 1849 ali 50, nevem večprav kedaj, je živel tod neki Jim Smilev. Prav čuden človek je bil. Na vse je stavil, kar mu je prišlo pred oči, če je le našel koga, da mu je ponudil stavo. In srečen j« bil pri svojih stavah, neverjetno srečenl Vedno je dobil. Ce je bila kje konjska dirka, je bil seveda Smiley poleg in je stavil, če sta se na cesti zgrizla dva psa, je stavil, če sta se preganjali dve mački, je stavil, če sta se skavsala dva petelina, je stavil, — da, če sta na plotu sedela dva vrabca, vam je ponudil stavo, kateri bo prej odletel. Stavil je na gospoda župnika, ko je šel na prižnico, in ko je nekoč obolela žena njegovemu prija- telju, in mu je ta izrazil upanje, da bo kmalu okrevala, je dejal: «Kaj staviva, da ne bo več okrevala —.« — Kakor rečeno, stavo je vedno dobil. In živel je od tega. Nekoč si ujame žabe in jo nese domov. Dejal je, da jo bo »vzgojil.« In cele tri mesce ni delal drugega, — za plotom je sedel in je učil svojo žabo skakati. In na-^ učil jo jel 'Nekoliko jo je podregnil v zadek in v Lrenutku je Saba šinila v zrak — tri, štiri metre, še vcč, če se je dobro pognala, in je priletela zopet na vse štiri kakor mačka. In naučil jo je, da je v skoku ujela rr.uho. Vsako vam jo je ujela, če jo je le videla —. Pravil je, da žaba potrebuje edinole dobre vzgoje, pa vam stori in zna, kar hočete. — In verjamem mu. Saj sem jo sam videl, njegovo žabo, Daniel jo je imenoval, tule na tem pragu je bilo. «Skoči, Daniel, skoči!« tako je zapel in skočila je tamle preko mize in ujela muho visoko gori pod stropom. In nato je priletela na tla, sedla in se pokraspala z zadnjim krakom za vratom, — tako malomarno, kot bi ne imcla niti pojma, da jo storila več nego zna vsaka druga žaba. Niste je videli žabe, ki bi bila tako skromna in priprosta, vkljub vsej svoji nadarjenosti! In Smoley je bil strašno pon^sen na svojo žabo. Pa je tudi lahko bil. Kajti Ijudje, ki so mnogo sveta prepotovali in mnogo videli, so dejali, da je ni take žabe na celem svetu, pa je ni. Dobro. — Smilev je imel svojo žabo shranjeno ir leseni škatlji in včasi jo je prinesel seboj doli v mesta in je poiiudil stavo na žabo. Nekega dne pa je srečal Smileva in njegovo škatlo popoten človek, — tujec je bil, to se mu je videlo. Vprašal je Smilcya: «Kaj pa je tisto tamle, kar nosite v svoji škatli?« In Smiley mu je malomarno odgovoril: «Utegne biti papiga, utegne biti kanarček, — pa ni. Ni nič več in nič manj ko žaba.« In tujec je vzel škatlo in si je ogledal žabo, pozorno in pazljivo, in jo je obračal na to in na ono stran, nazadnje pa je rekel: «Hm —, tako je torej stvar —1 čemu pa vam je tale žaba —?« «Čemu —?« je odvrnil Smiley malomarno. «Čemu7 Za marsikaj! — Tale žaba na primer skoči više nego vsaka druga žaba v deželi Kalaveras.« Tujec si je iznova ogledal škatlo in žabo, skrbno in podrobno, jo vrnil Smileyu ter povedal počasi in s premislekom: «Hm —, ne uvidim, zakaj bi bila tale žaba boljša ko druge —!« «Mogoče —!« je dejal Smiley suho. «Mogoče da se razumete na žabe, mogoče pa da tudi ne. Mogoče da st« azkušen strokovnjak v tej stvari, mogoče pa da saiuo šušmar —. Kakorkoli, — jaz imam o tej žabi svoje oseb no mnenje in jaz stavim štirideset dolarjev, da skoči tale moja žaba više nego katera druga v deželi Kalaveras.« In tujec je premišljeval nekaj časa, nato pa je deal — otožno skoraj: •Skoda —! Tujec sem tukaj in nimam nobene žabe. Pa če bi imel katero, bi stavo sprejel.« In Smilev mu je odgovoril: »Dobro, dobro! Držite za trenutek mojo škatlo, pa yam pririesem žabo!« In Smiley je vzel škatlo, položil svojih štirideset dolarjev poleg Smileyevih, sedel in čakal. Smiley pa je šel po žabo. Tujec je sedel poleg škatle in premišljeval in prln;isljeval — In vzel je žajbo iz škatle, jej odprl usta na čiroko in jej nasul polno žlico svinčenih kroglic, — takih, ki jih rabijo za naboje lovci — prav do grla polno, in je djal žabo nazaj v škatlo. Smilc^ pa je med tem brodil po blatnem močvirju in ko je po dolgem iskanju našel primerno žabo in jo ujel, se je vrnil in rekel: »Torej, ako ste pripravljeni, pa postavite tole žabo poleg Daniela, njene sprednje krake natančno v eno vrst(» ;: Danielovimi!« In lako sta storila. ¦ In Smiley je štel: | «' .na — dve — tri 1« ln v sak je vščij^il svojo žabo v zadek. Tujčeva žaba je vesclo poskočila, toda Danir! sf ni premaknil. Napihova) se je, dyigal ramens, r.ti?zal kra- ke. pa zastonj, ni šlo in ni šlo, — obsedel je kakor bi bil pribit —. Smiley se je zelo čudil in jezen je bil. Kaj takega se mu še ni pripetilo! Tujec pa je vzel dolarje in naglo je odšel. Pri vratib se je še obrnil, pokazal s palcem preko ramena na Daniela in rekel: «Res ne vem, zakaj bi iraj bila tale žaba bofjša ko katerakoli druga —t« Smiley se je čehljal za ušesom in gledal svojega Daniela. «Čudno — hm —!« je govoril sam pri sebi. «Kaj mu je neki, mojemu Danielu —? Nekako oteten se mi zdi!« In vzel ga je v roko. «Kaj —?! Pet dolarjev stavim, da tehta več ko pet funtov —.« Obrnil je žabo navzdol in je spravil iz nje dve pclni peščici svinčenih krogel —. Seveda je skočil za neznancem, pa ni ga bilo več —.« Tako je pripovedoval Simon "VVheeler, mirno in doslojanstveno, ni se nasmejal, ni izpremenil glasu —. «Dobro torej«, je povzel, «tale Jim Smiley pa je tudi irael kravo, slepa je bila na eno oko, — pravzaprav je bila od svojega rojstva sem enooka, repa ni imela in namesto njega le —.« Pa nisem imel časa, da bi bil poslušal še tudi zgodbo o nesrečni kravi in ali je Smiley tudi z njo dobil knkn .iitf-vr> poslovil sem se in naglo odšel —. (Konec.)