Kakor babica in dedek.
(Detinska slika,)
lislili smo, da sta Rupnikova babica in dedek že umrla, pa še nista. Pravzaprav se bomo že pozneje pogovorili, kako srao prišli do te vesele misli;   Rupnikova babica in dedek še živita,
Šc vedno kakor včasih hodita v gosti k Zornikovi botri. Zornikova kumica že ve, kako jima more takrat postreči.
Na mizi mora siati visoka vaza s širokim krožnikom, obloženim s sladkimi piškoti, svitki, srčki, zvezdicami, šolnčki, pcteliački, jerbaščki in kdove s čim Še.
Pripravljeni morata biti tudi dve beli skodelici, poveznjeni na krož-nik z modrim pasom. Poleg skodelice ne sme raanjkati srebrne žličice z okusno izrezanim imenom na držalu: Z. Z. Rupnikova babica in dedek sta že razumela, da to pomeni: Zofija Zornik. Šc nekaj. In to je glavna rec: Kava je morala biti že kuhana. Tako da Rupnikovima ni bilo treba storiti drugega kakor scsti in se dobro imeti.
Babica in dedek sta pa tudi vedela, kako morata nastopiti pred Zornikovo kumico. Babica je navadno pripeljala s scboj malo vnukinjo Vido, kateri }e bila Zornica krstna botra. Dedek pa je prišel v lepi bar-žunasti čepici, ki mu }o je ob njegovi zlati poroki naredila Zornikova Zofija sama.
Res! Prijetno je bilo pri Zornikovi kumici na obiskih. Posebno v mrzlih zimskih dnevih se je tako mehka toplota razširjala od velikc peči po prostorni sobi; in Če si še v okna pogledal, v katerih sc cvcteli ciklamni
6
82
m nagelm in vcasih celo acelejc, si mislil, da je pri Zoraikovih najlepša pomlad.
Tako je btlo včasih.
Ali danes je res pomlad. Pri Rupnikovih in Zornikovih pa letos ni več tako, kakor je bilo včasih,
Rupnikovo babico so zakopali ravno v osraini po prazniku svete Apolonije, ki je bila babičina patrona. Na Gregorjevo so pa Rupnikov dedek zatisnili oci za vselej,
Takrat je bilo pri Rupnikovih mnogo bridkosti doma.
Petletni M-irko se je vrgel k vratom, odkoder so odnesli dedka, in plakal je, da so mu pošle Že vse moči. Le včasih je še v dolgih presledkih in izdihih potegnil sapo k sebi in naposled -— zaspal. Ko se je prebudil, mu je bilo nekoliko bolje.
Vidi pa je bilo še huje pri srcu. Pomislite! Babico je ljubila kakor mamico. Če si jo vprašal: »Katero imaš rajša? Babico ali mamico?« — in če sta obe poslušali — si spravil Vido v največjo zadrego. Takrat je molče obc prijela za predpasnik in odgovor je bil dan. Sedaj pa babice ni bilo več. Pa tudi k Zornikovim ne pojdcta več in še mnogokaj drugega ne bo več.
Rupnikova Jelica je hodila že tretje leto v šolo. Med šolskim uče-njem, med knjigami in nalogami je preje pozabi!a na žalost bridke izgube, Polagoma so se dali utolažiti vsi Rupnikovi otroci: tudi Mirko in Vida, ali babice in deda niso pozabili.
Babica iti dedek sta ic vedno iivela v tvjihovcm spowin.u, še. več, tudi v njihovem govorjenju, vedenju in celo v igranju.
Kadar so bih posebno židane volje, iedaj so si rekli: »Igrajmo se babico xn dedka!«
In pogovorili so se,
»Jelica!   Ti boš Zornikova botrca.«
»Ja, ja! Jaz bom Zornikova botrca. Vidva, Mirko jn Vida, bosta pa dedek Ln babica.«
»Pa k tebi bova prišla v goste.«
»Saj rcsl   To bo prijetno.«
»Pa kave nama boš skuhala-«
»Bom! Bom! Samo ti, Mirko, moraš priti v dedkpvi Čepici. In ti, Vida, ne pozabi svoje punčikc«
»Začnimo!   Jelica, začnimo!«
»Takoj! Tja v stransko sobo pojdem. Tatn bo pri Zornikovih. Pri-pravita se m čez nekaj fiasa pridita.«
Dogovorjeno,
Jelica jc šla v stransko scbo pripravljat malo južino- Mirko in Vida pa sta se v prvi sobi napravljala za odhod.
Mirko si je pokril glavo z dedkovo Čepico; zadaj jo je spel z drobno bucico, da mu ni preveč uhajala na ušesa.
Vida je vzela v naročje svojo punčiko — Miklavžev dar.   Kakc  je
Poset.
84
bilo punčiki ime, tega Miklavž ni povedal, a danes je dobila ime po Vidi. To pa zato, da bo pri Zornikovih vse tako, kakor je bilo včasih.
Mislili smo, da sta Rupnikova babica in dedek že umrla, pa šc nista.
Le poglejte ju!  Zopet gresta k Zornikovim kakor včasih.
Babica nosi v naročju malo Vido, dedek pa sc svojo pipo pozabili doma.
Sta že pri Zomikovih.
Trk!   Trk!   Trkl
»Notri!«   Glas Zornikove kumicc.
»Dober dan, botrca!«
»Dober dan! Kakc sem vaju že težko čakala. Takoj se zasuČem, In kava bo na mizi.«
Dedek je pomenljivo pogledal po sobi ln položit desnico na babicino ramo. Mala Vida se je pa ali po nesreči ali po neuljudnosti obrnila prod. Babica jo fe mcrala pokarati;
»Ti otTok ti!   Kako sc obnašaš?   Poglej botrci v obraz;   če ne . ,.«
»Če ne ., .« — je nadaljevala botrca — »ne bo malice.«
»Porednica!« — so jo karali dedek — »nič ji ni treba dati.«
»Oh! Tudi vidva, babica in dedek, bosta morala še nekoliko po-čakati.   Krcp že vre.  Še kavo zmeljem,  Kakor bi mignil, pa bo.«
»Saj se ne mudi tako. Pa sedeva in se kaj pomenimo, Botrca, kako je s kupčijo?«  je pričcla pogovor babica,
^>Slabi časi! A beračit še ne pojdemo!« je ponosno odgovarjala botrca.
»Tudi pri nas imamo še vedno za pipo tobaka.« Dedek so seglt v žep po pipo. »Ti kačji pastir, ti!« — so se razjezili — »Spet sem jo po-zabil doma.«
»Jemine! Kaj rohniš? Ali moraš vedno kaj v ustih imeti kakor otrok.«
Botrca se je zasmejala.  A takoj potem jc vzkliknila:
»Joj, joj!   Mleko kipi...«
Tako jc bilo včasih in tako je šc danes pri Zornikovih, kadar prideta Rupnikova babica in dedek. Nista še umrla, ne. V svojih vnukih živita naprej.                                                                                    Kancijan.