315 Kmetijstvo. O zelenjavi. Vrtnar stori na vrtu vse, karkoli zahteva rastlina, in ravno s tem more na majhnem prostoru toliko pridelati, kolikor poljedelec na mnogo večjem kosu zemlje. Jedno oralo popolnoma dobro obdelane zemlje more re- diti cele družino poštenega in zvedenega vrtnarja. Blizo velikih mest so vrtnarji, ki imajo komaj jedno oralo zemlje in prav dobro žive, ker umejo največji pridelek dobivati iz zemlje. Pa tudi za vsacega gospodarja bi bilo prav, da bi si uredil lep vrt, v katerem bi prideloval vso, za domačo kuhinjo potrebno presnino; na majhnem kosu zemlje more prav lahko pridelovati mnogo zelja, repe, vohrota, dobrega krompirja, salate, spinače, radiča, čebule itd. Vrt mora biti zavarovan proti mrzlim vetrovom (burji) in obrnen proti solncu, ker skoraj vse vrtne rastline morajo imeti solnce in zrak, brez katerega nikdar vspešno ne rastejo. Ko izbiramo lego za zelenjarski vrt, se moramo ozirati tudi na vodo, katera je neobhodno potrebna v vrtnarstvu. Najboljša je voda iz kalov in deževnica, katera se vlovi v posebnih jamah, manj dobra pa je voda iz vodnjakov in studencev, ker je premrzla; taka voda more celo škodovati rastlinam, zato pa moramo napraviti kak kal, v katerega vsaj par dnij poprej spustimo vodo, da jo čez dan solnce ogreva. Najboljša zemlja za vrt je tista, katera je dovolj globoka in vsaj srednje zvezna, to je, lahka ilovica, zmešana s peskom in prhlico. Važno pa je, skrbno obdelovati in globoko rahljati zemljo, katera mora biti prav globoko rahljati zemljo, katera mora biti prav globoko prekopana že jeseni pred zimo, da jo potem zimski mraz dobro prešine. Zemljo za vrt moramo 50 cm globoko prekopati in zrahljati. Če je spodnja zemlja dovolj dobra, moramo jo izkopati, da pride na površje, kjer jo zrak rszkroji in k rodovitnosti obudi. Nobena rastlina ne potrebuje toliko gnoja, kakor zelenjava. Skrben vrtnar napravlja mešanico ali kompost, v katerega spravlja vse še tako različne gnojilne tvarine, posebno pa skrbi za živalske in rastlinske tvarine, ker iz teh se dela oprstenina, ki je za vrtno zemljo veliko vredna. Vrtnar mora imeti dovolj dobrega hlevskega gnoja, katerega ne more nadomestiti rudninski gnoj, ker hlevski gnoj zboljšuje zemljo ter pri razkrajanju razvija ogljenčevo kislino, ki pa tudi k razkrojenju mineralskih tvarin mnogo pripomore. Prav tako se razvija pri razkrojenju gnoja tudi gorkota, katera mrzlo zemljo ogreva. Razven navadnega hlevskega gnoja rabijo v vrtnarstvu še druge gnojilne tvarine, na pr. pepel, saje, zmlete kosti, nekatere kalijeve soli, tudi oglje, katero posebno nekateri vrtnarji prav hvalijo in priporočajo za bolj vlažno zemljo, ker popije vse kisline iz zemlje in tudi vlažnost prav dobro srka. Gnojnica je dobra za polivanje zemlje, ker rastlinam zelo ugaja. Vrt mora biti koristno pa tudi ukusno urejen. Napraviti moramo tedaj načrt, po katerem vredimo in razdelimo vrt v posamezne gredice in vrežemo tudi glavne in stranske stezice. Gredice so navadno 1*25 m široke. Preširoke niso pripravne, ker mora delavec sicer stopati na zrahljano zemljo, kar gotovo ne more biti dobro. V prvi vrsti potrebuješ dobrega in čistega semena, katero poseješ na gredice, moreš dobiti čvrste sajenice. 316 Seme je pa dobro, ako ima še ako vso kaljivost v sebi; čisto pa, ako ni pomešano z drugim semenom. Najbolje je, ako si seme pripraviš sam in sicer od jedne rastline za več let. Seme moraš skrbno posušiti in na kakem suhem kraju hraniti. Dobro dozorelo in skrbno hranjeno seme obdrži svojo kaljivost več let. Zlasti obdrže kaljivost kumare, buče in razno sočivje, manj časa pa česen, pe-tršilj, korenje in zelena. Seme sejemo, ko spomladansko solnce zemljo dovolj ogreje. Take, na prostem sejane rastline pa kaj rade po-zebejo, ker jim zelo škoduje ponočni mraz. Vsak umen vrtnar si napravi gnojne gredice, v katere more zgodaj posejati seme in mlade rastline varovati hudega mraza. Gnojne gredice napravijo se tako: Na kakem suhem in gorkem, proti solncu obrnenem kraju, najbolje pod kakim zidom, ki brani proti mrzlemu vetru, izkoplje se kacih 60 cm globoka in po potrebi dolga jama. V to jamo natepta se vročega, konjskega gnoja. Na ta dobro potlačeni konjski gnoj postavi se lesen obod tako, da je obrnjen proti solncu. Okrog oboga natrese se pa vsaj kacih 40 cm na debelo konjskega gnoja, kateri se dobro potlači. Obod napravi se iz štirih desk. Sprednja in zadnja deska ste po potrebi dolgi. Razen tega mora biti sprednja deska kakih 16 cm nižja od zadnje, tako, da leži pokrov, 8 katerim se pokriva gredica, nekoliko napoševno. Pod zgornjim robom desk pribije se letvica, na katero se polaga okno in pokrov. Čez nekoliko dnij se gredica ogreje ter začne iz nje puhteti. Sedaj se okno odpre, da izpuhti soparica. Ko smo prepričani, da se je gnoj popolnoma ogrel, moramo na gnoj nanesti dobre črnice ali prhlice kacih 25 cm na debelo in sicer najprvo polovico zemlje in ko se je ta ogrela, drugo polovico. Ko se je vsa zemlja segrela in iz nje ne puhti več soparica, potem je gnojna gredica napravljena in seme se lahko vanjo seje. Ko je seme vsejano, morajo se gredice prav pogo-stoma zračiti, ker brez zraka rastlinice ne morejo živeti. Pri gorkem in solnčnem vremenu odvzamemo okna ali jih pa prav visoko odpremo. Tudi pri slabejšem vremenu morajo biti okna malo odprta. Dokler so rastline še male, je dovolj, če odpiramo okna vsak dan le par ur. Ko so se pa rastline okrepile ter se prstenega stališča navadile, odpremo okno popolnoma in jih samo hudega ponočnega mraza varujemo. V zelo mrzlih nočeh naj se pokrovi pokrijejo še s slamno odejo. Take gnojne gredice vendar precej stanejo, zato hočemo povedati, kako delajo nekateri vrtnarji, da brez gnojnih gredic dobe že zgodaj spomladi dovolj potrebnih sajenic. čez zimo se napravijo lesene odprte skrinjice, katere se napolnijo z dobro zemljo. Že po zimi se poseje seme v take skrinjice, katere hranimo v gorki sobi. Ako je treba, polije se zemlja z mlačno vodo, ko je že gor-keje vreme nastopilo, prenesemo skrinjice na okno, katero je obrneno proti solncu. Polagoma začenjamo odpi- rati okna, da se mlade rastlinice navadijo zraka; tako si more potrebno mali vrtnar, ki ima le majhen vrtiček, odgovoriti potrebno množino sajenic. Vsem tem pa priporočamo, da si napravijo vsaj jedno gnojno gredico. (Dalje sledi.) 324 Kmetijstvo. O zelenjavi. (Dalje.) Predno presajamo sajenice, storimo prav, ako jim korenine nekoliko pomočimo v mešanico zemlje, gnojnice in kravjaka. Paziti moramo tudi na to, da niso koreninice ranjene. Sajenice presajamo v prav dobro zrahljane lehe na vrtu. Napraviti moramo dovolj prostorno jamo, v katero posadimo koreninice. T lačenje korenin ne more biti nikdar dobro. Opominjamo tudi na to, da se presajajo le popolnoma zdrave sajenice, katere imajo tudi dovolj lepih in krepkih korenin. Ranjeno koreninico moramo z nožem gladko odrezati. Krog korenine smemo nasuti le rahlje zemlje, v kateri se morejo koreninice lepo razprostirati. Ko so rastlinice presajene, moramo jim nemudoma vode priliti, posebno če jih presajamo v vročih urah. Najboljši čas, rastline presajati, je zvečer, zlasti če je tudi nekoliko dežja ali da se vsaj k dežju pripravlja. Nikdar 325 ne smemo več sajenic vzeti iz gredic, nego jih moremo nemudoma posaditi, ker kaj kmalu se posuše koreninice takim mladim sajenicam. Na vrtu so v sledečem popisana opravila vsa neobhodno potrebna: 1. Prilivanje. Rastlinam moramo prilivati, kakor hitro se je zemlja osušila. Nikdar ne smemo čakati, da bi rastline veneti začele. Redkvice, kolerabe in kumare rastejo le v vlažni zemlji. Za polivanje je najboljši čas večer, da se po noči razdeli voda po zemlji. Zjutranje polivanje koristi le malo, ker solnce kmalu posije in voda izpuhti. Pri pekočem solncu pa voda vedno škoduje. Le spomladi moramo polivati grede zjutraj, da se morejo osušiti čez dan. 2. Okopavanje. Okopavati moramo rastline večkrat in vselej o suhem vremenu. Z okopavanjem rahljamo zgornjo skorjo, torej okopavajmo, kakor hitro vidimo, da se je napravila na površju zemlje trda skorja, da potem moreta v njo zrak in dež. 3. Osipavanje. Z csipavanjem pospešujemo rast korenin in ckopavane rastline dajejo boljši, okusnejši in mehkejši sad. Posebno zeljne in krompirjeve rastline morajo biti osipane. 4. Pletev. Plevel se mora pridno odpravljati, izru-vati se nrora s kerenino vred; najhitreje gre to po dežji, ko je zemlja rahla. 5. Polivanje z gnojnico. Ako ima zemlja malo živeža in vidimo, da rastline slabo rastejo, pripomoči moramo rastlinam s prilivanjem gnojnice. Gnojnica mora biti dobro gnila in z vodo zmešana. V suhem in vročem vremenu ne smemo nikdar prilivati, ampak le tedaj, kadar dežuje. Sedaj, ko smo razložili, kar je bilo povedati sploh glede obdelovanja vrta, hočemo na kratko povedati nekaj besed o najvažnejših vrstah zelenjave. I. Salata. Salate razločujemo tri glavne vrste in sicer: Glavato salato, vezanico in endivijo. Vsaka teh vrst razpada zopet v mnogo razvrst. Jako dobra glavata salata je na primer velika rumena glavata salata, ki se nemško imenuje »gelber Trotzkopf*, in takozvana po-strvnica, „Forellensalata. Najbolj sloveča endivija je pa „eskarijolM. Vse salate zahtevajo dobro pognojeno prhlico. Poletno glavato salato dobimo, če posejemo seme takoj spomladi v dobre gnojne gredice. Zimska glavata salata seje se pa meseca avgusta in septembra v gredice, iz katerih presadimo sajenice meseca oktobra v 8—10 cm globoke jamice. Pred suhim mrazom obvarujemo rastline s tem, da jih prikrijemo s slamo ali z listjem, Ako pa pade sneg, ne pozebejo. Navadno poletno salato moremo sejati med druge rastline, na primer v zelnik. Seme se poseje spomladi in da imamo vse poletje salato, posejemo je vsakih štirinajst dnij nekoliko. Zimska endivija se seje v gredice meseca julija in sicer prav redko. Endivija zahteva močno gnojeno zemljo ter pridnega prilivanja. Ko je rastlina dorasla, se poveže s slamo, da do notranjih peres ne more dohajati svitloba. Na ta način bo endivija lepo rumena. Tudi voda se ne sme vanjo stekati; dobre je, če se v deževnem vremenu pokriva. Vezana salata se seje koncem maja ali meseca julija. Ona dobro prenaša vročino. Ker ne napravlja trdih glav, mora se, ko do-raste, povezati, drugače bo trda in neukusna. II. Spinača. Ta je dvojna: z zašiljenim ali pa z okroglim listjem. Pri nas obredi najbolje spinača z okroglim listjem. Spinača obrodi dobro v močni in zelo dobro pognojeni zemlji, zato jej gnoje vrtnarji navadno z vročim konjskim gnojem. Seje se navadno meseca avgusta, a more se sejati tudi spomladi, če nastopi po zimi hud mraz, jo moramo pokriti s slamo ali z listjem. Če hočemo semena dobiti, pustimo, da raste spomladi spinača naprej in že meseca maja stori seme. Zelo priljubljena je velika spinača z okroglim listjem. Spinača daje prav lepe dohodke, posebno meseca avgusta posejana, ker tej moremo odtrgati listje navadno dvakrat, jeseni in potem v zgodnji spomladi. (Dalje sledi.) 344 Kmetijstvo. O zelenjavi. (Dalje.) Zelje ali kapus zahteva močeno, tolsto in zelo pognojeno zemljo, katera je tudi dovolj vlažna. Posebno mu ugaja gnoj iz stranišč, sploh vse one tvarine, katere imajo v sebi mnogo dušca, prav zato je dobro razkrojeno rogovje zelju jako ljubo in tudi zmlete kosti mu izdatno pospešujejo rast. Brez obilega gnojenja ne moremo nikdar pričakovati lepih in velikih zeljnih glav. Zelo dobro zelje je mursko (štajersko), gorenjsko in nemško, tako zvano erfurtsko zelje. Zemlja mora biti za zelje prav dobro zrahljana, zato svetujemo, da se prvikrat zelnik že pred zimo prav globoko preorje, spomladi se vreze druga brazda in pred presajenjem se zopet zemlja prerahlja in skrbno poravna. Pri drugem ali pri tretjem oranji se ob enem tudi gnoji. Zgodaj spomladi moramo pripraviti gredice, v katere posejemo zeljno seme. Zemlja na tacih gredicah ne sme biti pretolsta. Ko so sajenice dovolj čvrste, presajajo se v zelnik. Nekateri imajo navado, da polivajo jamice, v katere posajajo sajenice, nekoliko gnojnice iz stranišč, katera je prevroč gnoj in lahko korenino požge. Presajati smemo le v vlažnem vremenu, da pa moremo presajati rastline v suhem vremenu, moramo vsem nemudoma in večkrat prilivati. Pregosto jih ne smemo presajati, ker sicer ne morejo dovolj razširjati se in naprav-ljati lepih glav, vsaj 50 do 60 cm naj stoji glava od glave. Koleraba raste nad zemljo ali pod zemljo. Kolerabe nadzemljice so najboljše: zgodnja bela dunajska, velika modra angleška in bolj pozna, po tem bolj rodovitna orjaška. Posebno se priporoča tudi erf urtska bela koleraba, ki se zove dreienbrunnen. Že meseca februvarja seje se seme v gnojne gredice. Meseca marca presade se pa sajenice iz gredic na vrt. Ako hočemo imeti vse leto presnje kolerabe, sejemo meseca marca seme bolj poznih kolerab, in da imamo tudi jeseni dovolj kolerab, posejmo meseca junija seme zgodnjih kolerab v gredice. Kolerabe, ako se kmalu iz zemlje ne spravijo, ole-sene. Kolerabam tekne močen gnoj in polivajne z gnojnico. Podzemeljska koleraba je prav dobra „Sutton Champion", kakor tudi glavna bela in kratka lisnata. Seme se seje meseca aprila. Sajenice presajajo se meseca maja. Te kolerabe zahtevajo močno pognojeno zemljo ter se morajo pridno okopavati in vsipati, da se glava popol-polnoma postorje, če ne, oleseni zgornji del. Velika koleraba se v kleti, v zemlji zakopana, dolgo časa da ohraniti. Vohrovt ali kodrasto zelje ne zahteva posebno močne zemlje, pa še dobro obrodi v mrzlih legah. Zgodnje kodrasto zelje se poseje že meseca februvarja v gnojne gredice, meseca julija moremo imeti že prav lepe glave. V gnojnih gredicah vzrejene sajenice se potem presajajo v vršno zemljo 50 cm. narazen, zemlja pa mora biti pred presajanjem še enkrat dobro zrahljana in še enkrat s straniško gnojnico pognojena. Mlade vohrovtove rastline moramo pridno okopavati in jim v suši prilivati. Pozni vohrovt se seje meseca marca ali aprila v proste gredice. Sajenice se potem presajajo meseca junija v zelnik. Dj pozne jeseni napravi že dovolj lepe glave. Če hočemo imeti še pozneje vohrovt, posejemo seme v gredice šele me3eca maja. V južnih gorkejih krajih presajajo vohrovt, katerega imenujejo vrzota, že proti jeseni, tako da ostanejo rastline vso zimo zunaj na njivi. Majhen mraz ne škoduje tej rastlini; v mrzlih krajih pa je vendar treba obvarovati jo, da ne pozebe. Oskrbuje se ta rastlina prav tako, kakor druge zeljne rastline. Vohrovt je prav priljubljena presnina, ker daje zdravo in okusno jed tudi po zimi, prav zato, ker njegove glave dolgo časa ostanejo v tem, ko so zeljne glave že porabljene ali gnile. Karfijol ali cvetoče zelje zahteva zelo gnojeno in vlažno zemljo. V suhi slabi zemlji ne obrodi. Mraz mu zelo škoduje, torej zahteva le gorko obnebje. Razkrojen kravjek in človeški gnoj mu je najljubši ter sploh le na zračni solnčni legi dobro obrodi. Goriški in tudi erfurtski karfijol se za naše kraje posebno priporoča drugače se ravna s karfijolom tako, kakor z zgodnjim kodrastim zeljem. Redkev. Tri redkve razločujemo, zimsko, poletno in mesečno. Redkev zahteva rahlo in globoko zemljo in dovolj slastnosti. O suši jej moramo dobro prilivati ter jo pridno okopavati in pleti. Najboljša zimska redkev je erfurtška, katera postane v močni zemlji zelo debela. Seje se meseca junija ali julija. Sajenice se ne smejo gosto saditi, ker se drugače redkev težko okopava in pleve; redkev potem ostane drobna. Rastlina bodi od rastline oddaljena vsaj 30 cm* 345 Redkev se jeseni posuje in v kleti, z repo in storsta na pesek položi. Poletna redkev seje se meseci janavarja in febru-varja. v gnojne gredice. V navadni vrt se pa seje meseca marca. Ako hočemo imeti več časa mlade redkvice, po-sejemo je vsakih štirinajst dni. Kumarce se dele na več sort, ki so jako različne po velikosti in tudi po hitrem in poznem zorenji. Ta rastlina zahteva gorko raslo in zelo pognojeno zemljo. Prav ljuba jej je primerna gorkota. dostojna vlažnost in posebno konjski gnoj. Seme se sme sejati le v ugreto zemljo, prezgodna setev prerada pogine. Seme počasi kali, zato pa nekateri vrtnarji popred namakajo. Izkoplje se jarek 30 cm. globok, ki se s konjskim gnojem na pol napolni in na to se potrese rahlja zemlja, v katero se poseje seme prav plitvo. Kumare moremo sejati tudi tako-le: Vsacih 60 cm. narazen izkoplje se 30 cm. globoka jama, katero do polovice napolnimo z dobrim konjskim gnojem na katerega se natrosi dobra zemlja, v katero se posadi 7—8 zrn. Mladim rastlinam moremo vedno prilivati. Ako hočemo imeti lepe kumare, posejemo seme v gnojne gredice meseca marca. Ko so mlade sajenice že tretji list napravile, treba jih je presaditi v vrtno zemljo. (Konec prih.) 354 Kmetijstvo. O zelenjavi. (Konec.) Šparga daje ne le bogate pridelke, ampak tudi zdravo presnino, katera tudi bolnim dobro tekne. Prva naprava špargovih gredic stane precej stroškov, katere pa obilno povrača, ker dobro zasajena in oskrbovana šparga raste tudi 30 let dobro. Šparga je ali rumena ali zelena. Šparga ljubi bolj peščeno, rahljo zemljo in solnčno lego; mrzla ilovica jej je zoprna in veliko ljubša jej je peščena zemlja, če je le dovolj močno pognojena. Gredice napravijo se tako: Gredica se prekoplje 1*5 m široko in vsaj 60 cm globoko, dolgo pa po potrebi. Na izkopano dno se nameče 30 cm na debelo dobre kompostne zemlje ter se pokrije z ^kopano zemljo ali s kako drugo boljšo vrtno zemljo, če je zemlja težka ilovica, moramo jej primešati nekoliko peska. Potem se potegne vrvica po sredi lehe in vsacih 60 cm narazen ob vrvici se vtaknejo količki, ki zaznamujejo, kje treba za-sajati špargove sajenice. Prav tako se ravna z drugo in tretjo vrsto, katerih je vsaka po 60 cm oddaljena od srednje vrste. Pri vsakem takem klinu ali količku se napravi z izmetano prstjo griček ali kupček, blizu 15 cm visok in nanj se sade špargove sajenice in sicer tako, da sedi sajenice na kupu, njene korenine pa se skrbno razprostro na vse [strani nakopičene zemlje ter se potem z zemljo pokrijejo in z roko trdno pritisnijo. Sajenice morajo biti dobro vkoreninjene in čvrste in se iz-rejajo iz semena, katero se poseje v močno in dobro zrahljano vrtno zemljo, v kateri ostanejo dve leti. Dveletne sajenice so najpripravnejše za presajanje. Na vsajene mlade rastlinice potrese se nekoliko prav dobre mešanice na pr. star že razkrojen gnoj, pomešan s prstjo, kakoršnega dobimo v starih gnojnih gredicah. Potem se vsa gredica s prstjo varno zagrne, da se špargove sajenice nič ne premaknejo z mesta in da glavica sajenice ne pride globokeje nego 8 cm pod zemljo. Poleti moramo pridno prilivati sajenicam, kakor jih tudi pridno okopa vati. Jeseni se stebla vsaj 15 cm visoko nad zemljo porežejo, ter se zemlja dobro prekoplje, paziti pa moramo, da ne ranimo glavic špargovih rastlin. Spomladi se zopet prisuje 5 cm zemlje in tako se ravna tudi tretje leto, da je vsaka sajenice blizu 20 cm pod zemljo, če hočemo, da bode šparga prav vprešno rasla, moramo jo pridno okopavati, tudi jo je treba vsaj vsako leto enkrat pognojiti. Jeseni pred zimo se navadno po lehi natrosi nekoliko dobrega gnoja (golobjeka, kurjeka ali tudi konjičeka), sploh bolj vroč gnoj je za to najpri-pravnejši. Spomladi se gnoj le bolj plitvo podkoplje; pri tem moramo zelo paziti, da ne ranimo glavic špargovih. Zato je prav umestno, da izvršujemo to delo mesto z jlopato z gnojnimi vilami, kakoršne rabijo navadno vrtnarji pri špargi. Prav izdatno pospešujemo vspešno rast šparge, če lehe polivamo z vodo, v kteri smo razstopili nekoliko navadne kuhinjske soli in nekoliko gvana; s to gnojilno razstopljino se polivajo špargove lehe potem, ko smo jih že izrezavali. Šparge se morajo že tretje leto podreza vati z ostrim, za to pripravnim nožem in najboljši čas za izpodreza- 355 Tanje je jutranja ura;; prav tako moramo paziti, da pri porezavanju ne ranimo glavic. Pred tretjim letom pa ne smemo podrezavati šparge, ker to bi močno kvarilo, da se bi ne razširjala. Šparga mora dajati v ugodnih slučajih na jednem oralu zemlje tudi blizu 1000 gld. dobička. Zelena zahteva prav močno gnojno in nekoliko vlažno zemljo. Seme se poseje že meseca februvarja v gorko gnojno gredico, ker potrebuje več tednov, da kali. Če nimamo gnojnih gredic, moramo ga par tednov namakati ter ga pomešamo med pesek, katerega hranimo na gorkem kraju in ga večkrat z mlačno ali vsaj mrzlo vodo namočimo. Potem se seme poseje na gredice in posehno prve dni po setvi moramo zemljo pridno polivati. Do meseca maja so sajenice že dovolj močne in se presajajo 40 cm narazen na vrt. Zeleni prav dobro ugaja, če jo vsak teden polijemo z gnojnico. Ker zelena počasi raste, moremo med vrstami posejati solato, katera kmalu zrase in tako izdatno poviša pridelek in dohodek. Da zelena prav debelo korenino napravi, odkoplje se, ko je že debela vsaj kakor drobno jabelko; in otrebijo se vse stranske korenine, potem se zopet zemlja krog rastline osuje. Pred zimo se izrujejo rastline iz zemlje in gomoljaste korenine se hranijo čez zimo v kleti v suhem pesku. Posebno se priporoča praška in erfurtska zelena. Pet r šil j. Tega poznamo več vrst. Jedna vrsta ima gladko, druge pa kodrasto listje. Najljubša mu je dobra črna, prhla zemlja, pa tudi v bolj lahki zemlji obrodi. Seme se poseje meseca marca v rednih vrstah. Če so rastline pregoste, treba jih je nekoliko poruti, ker le iz redke setve bomo dobili lep peteršilj. Rastline moramo pridno okopavati in vsipati, ker s tem izdatno podpiramo vspešno rast. Vlažnost mu je neobhodno potrebna, zato mu moramo v hudi suši prilivati. Česen zahteva bolj peščeno pa dovolj močno, gorko zemljo. Meseca avgusta je že listje rumeno in to kaže, da je česen zrel. Hrani naj se v zračnem suhem hramu. Čebula ljubi rahko zemljo in staro gnojivo, zlasti pepel in saje. Seme se > poseje meseca marca ali aprila in sicer zelo plitvo, ker počasi kali. Čebulo je treba pridno okopavati. Korenje zahteva prav globoko, močno in dobro zrahljano zemljo. Seme kali počasi, zato naj se pred setvijo namoči v vodi. Seje naj se v vrste in ne prepogosto. Če hočemo imeti korenje zgodaj na spomlad, posejemo ga v gorkih krajih lahko že jeseni. Nekateri vrtnarji ga sejejo po zimi v gnojne gredice. Popisali smo v predstoječih člankih poglavitne vrste zelenjadi in želimo samo to, da bi količkaj naši članki uplivali na povzdigo pri nas še zelo zaostalega vrtnarstva. E. K.