List 44.
Politiški oddelek.
Občna volilna pravica.
m.
Sedaj, ko to pišemo, je največja zmešnjava na Du-naji. Srečno so jo pritirali do tega, da je ministerstvo dalo svojo ostavko. Karakteristično je pa, da sedaj, ko je palo ministerstvo, se iz tistih političnih krogov, iz katerih je izšlo nasprotje proti vladi, zatrjuje, da ni načelo vladne volilne predloge krivo toliko nezaupanja proti vladi, temveč to, kako je to predlogo predložila. Sprva se nam skoro smešno zdi, ko kaj tacega slišimo. Ce res ni načelo krivo nezaupanju, potem pač ne moremo vedeti, zakaj so liberalni in konservativni govorniki toliko zabavljali proti predlogi, kakor bi se ž njo imelo vse preobrniti.
Če je načelo dobro, in le morda kake posamičnosti niso prav, tedaj pač ni bilo treba tacega krika, vsaj bi se bili vender lahko v odseku domenili, kako naj se predloga premeni.
Samo zaradi tega, da Taaffe ni šel načelnikov klubov prositi dovoljenja, da stvar predloži, pač ne gre ovirati take važne stvari. In mi smo že večkrat tudi imeli priliko se prepričati, da vodje klubov vselej niso bili tako občutljivi. Sicer je pa pomisliti, da mi nimamo take parlamentarne vlade, ki bi bila izšla iz kake stranke, da bi njej bila torej za vsak korak odgovorna. Taaffejeva vlada ni bila nikdar v kakih tako tesnih zvezah z raznimi strankami.
In vsega si mi ne moremo drugače tolmačiti, kakor da gospodje, ki so sedaj proti grofu Taaffeju, so proti vsaki volilni reformi, ki bi utegnila morda malo prizadeti njih vpliv. Gospodje bi radi, da bi sedanje stranke, oziroma tisti stanovi, ki sedaj odločujejo politiko, nič na svojem vplivu ne izgubili. Taka volilna reforma ni mogoča, ker ovca cela in volk sit, to ni mogoče. Nekaj vpliva bodo vsekako morali odstopiti višji stanovi nižjim, če jih pokličejo k parlamentarnemu delovanju.
Tega pač ne smemo misliti, da je nižjim slojem prebivalstva menda že kaj pomagano, če se nekaterim iz njih morda dovoli, da bodo imeli čast se gugati v dr-žavnozborskih foteljih in pri blagajnici dobivati desetake. Pri volilni reformi se gre za to, da faktično vsi stanovi, ki spolnjujejo državljanske dolžnosti, tudi imeli primeren vpliv pri postavodaji.
Grozno se je risal od nekaterih strani na steno strah, da bodo v prah poteptani srednji stanovi. In res tudi od nekaterih strani prihajajo zastopnikom, ki so se tako potegnili za pravico srednjih stanov, pritrjujoče resolucije. Po našem mnenju pa tako naglašanje nevarnosti, ki preti srednjim stanovom, bas tem srednjim stanovom ne more biti posebno v čast.
V višjih in srednjih stanovih je vender doma denar in pa višja izobraženost. To sta vender dva faktorja, ki se ne smeta prezirati. Bas ta dva faktorja so v druzih državah, kjer je občna volilna pravica, srednjim stanovom obvarovala nekako prvenstvo, in ne smemo si misliti, da bi ga baš pri nas ne. Boljši stanovi v Avstriji niso toliko bolj onemogli, kakor v Franciji ali Nemčiji. Mi nikdar nismo duševnih močij in vpliva naših srednjih stanov tako nizko cenili, kakor nekateri politični vodje, da bi mogli misliti, da tisti volilci, ki na novo dobe volilno pravico, nakrat vse vženo v kozji rog.
Proti občni volilni pravici se tudi to navaja, da na Angleškem ni občne volilne pravice, kjer je vender parlamentarizem najbolj razvit. Mi to vemo, da je v Angliji volilna pravica navezana na lastno ali najeto letno stanovanje. To pa v Angliji nikakor posebno ne izožuje volilne pravice. Anglež, četudi delavec, rad priležno stanuje in če le more ima svojo hišo. Tako je v tovarniških krajih polno tacih delavskih hiš, ker so zlasti tudi tovarnarji pospeševali grajenje delavskih stanovanj. V Angliji ima zatorej rednejši delavski stan volilno pravico. Jedenkrat je že osem delavcev sedelo v zbornici. Da jih več ne pride v zbornico, je krivo to, ker imajo višji stanovi več sredstev za agitacijo, katera posebno v Angliji stane mnogo.
364
Sicer so pa še v nekem drugem oziru razmere v Angliji vse drugačne nego pri nas V Angliji ni občne vojaške dolžnosti, vojaki so le plačani prostovoljci. Tisti Anglež, kateri davka ne plačuje, nima do države skoro nobene dolžnosti in torej ne more zahtevati tacih pravic nego pri nas, ko vsakdo, če že ni ravno slep, popolnoma gluh ali pohabljen, more priti v položaj, da bode moral iti branit domovino.
Po naših mislih bi bila srednjim stanovom razširjena volilna pravica po Taaffejevi sistemi le v korist. Sedaj je zlasti v nekaterih srednjih stanovih neko mlač-nost za vse javne zadeve. To kažejo slabe udeležitve pri volitvah. Taka mlačnost za javno življenje ovira, da se razne naprave, ki so se ukrenile v povzdigo ljudskega blagostanja, ne morejo prav oživeti. Tako se čuje, da obrtne zadruge spe in tudi se je bati, da z novimi kmetijskimi zadrugami ne bode dosti bolje. Tako ostanejo naprave, ki bi lahko ljudstvu mnogo koristile le breme davkoplačevalcem.
Ko bodo pa delavci nastopili v političnem življenju, posebno če jih ne porinejo v posebno kurijo, se bodo pa srednji stanovi tudi hitro vzbudili in se jeli zanimati za javno življenje. To bi poživilo vse javne naprave.
Omenili smo, da mi sodimo, da so gospodje, ki so Taatfeju nasprotovali, proti vsaki širši volilni pravici, če tudi sedaj trdijo, da so za razširjenje volilne pravice. Jezi jih pač, da grof Taaffe poprej ni vprašal načelnikov velicih klubov. Ko bi jih bil vprašal, bi gotovo bili napeli vse sile, da bi se volilna reforma zbornici ne bila predložila. Tako je pa stvar prišla v tek in ne bode se več dala ustaviti. To vedo pač tudi vodje vseh strank, zato se pa tudi od vseh strank naglasa, da bode treba razširiti volilno pravico.
Iz tega sicer sedaj ni prav jasno, kako se naj to zgodi. Težko ni bilo ravno podreti Taaffejevo delo, ali težko bode gospodom, ko bodo morali od negativnega preiti k pozitivnemu delu. Začeli se bodo še hudi boji in več kriz še znamo doživeti, predno bode kaj vspeha. Še večkrat bodemo imeli priliko se pečati z volilno reformo, ker iz vsega sedanjega zamotanega položaja je le to jasno, da je pač mogoče odstraniti vlado, ki je sprožila kamen volilne reforme, da pa ne bode nobena dovolj močna, da bi ga ustavila.