Poletni večer.
Ko silna podnevna vročina jenjuje, Ko vetric večerni prijetno pihlja, Ko solnčinih žarkov že moč omaguje, Drugam ko ogrevat se ono ravna: Sledim na zelene goričice travi, In radostin čudim se celi naravi.
Tam pelje po cesti na vozu pšenice Se hlapec, ter z bičem pokaje močno, Si zmiraj prepeva glasno veselice. Da z bližnjega gaja odmeva lepo. Za vozom pa vrabci ferfraje skakljajo, Si zern nabiraje veselje imajo.
Zdaj čujem prepevat od daleč žanjice Večernico lepo na poti damo, Presilne vročine ni belo jim lice: Od jutra do večera delale so. Pa kakor zaslišijo „Marijo" zvoniti, Omolknejo vse in začnejo moliti.
Iz paše se vrača živina goveja, Veselo prepeva pastirček za njo, Tako da veselja serce se mu smeja, Ko žene živinco na bistro vodo: Napaja in pije in žvižga in poje, In vedno tako se raduje po svoje.
Kak sladko prepevajo tički  po  logu, Kak pač ljubeznjivo mi slavček drobi, Kak slavo skazujejo svojemu Bogu, Ki jih in mladiče dobrotno živi. Skerjanček spusti se v zrak žvergojjajc Zgubi se v višave milo prepevaje.
Glej! že je za gore se solnčice skrilo,
Več kamba ne žuli voliča hudo.
Ze jela svetiti je lunica milo,
Ze kincijo zvezdice jasno nebo —
Ze vtihnilo je, kar čez dan je veršelo,
Potihnilo vse, kar veselo je pelo.
Kje najde se človek, ki danes žaluje? Ko kinči naravo najlepši nam kras, Ko vse, kar živi, se nebeško raduje, Ko čuje povsod se veseli le glas. „Raduj se v meni. o duša! veseli Se. dokler telo je v prijazni deželi".
Pivčan.
243