»Morala,   gospoda,«   kliče   Zarnik.   »Der
Bier, die Wein und das verfluchte Liebe
haben   scbon   manchen   auf   den   Hund
gebracht.«
»Kako ostudno mežika,«  se jadi Simon.
Lepa gospa Eeinlein ob njem pa je vsa
razigrana.
» Allerliebste Derdiedasmoral.«
»Nicht weit her,« pregovarja Simon, »aus
Benedix vielleicht wie auch sein langer
Jericbo.«
»Ach, das mochte ich kennen. Humori-
stisches lieb' ich gar so sehr.«
»Sie liebet gar so sehr,« se vzbuja Tine v
novo šalo. »Ne bo nič, precenjena. Toma-
nijci   smo   grozni.   Nobeni   prepeličarji.
Slovenec   samo   Slovenko   snubi.   Ali je
tako ali ni?«
»Pravo!«   rjove   nekdo.   Dunajčanka   se
nagne k Simonu.
»Was hat er denn gesagt?«
»Er   wird   grob,«   sodi   Simon.   Zamiku
zalije   bledota   lice.   Debele   ustnice   mu
trepetajo. Simonu je všeč, da ga je užalil.
»Gospoda,« krikne Zarnik, »prosvedujem!
V naši družbi —-«
»Halfs Maul!«
»V naši družbi se ne ženimo z Nemkami.«
»Lauskerl.«
»V naši družbi, gospoda, se tudi nemško
ne govori.«
»Pač pa kvanta in žali.«
»Meželj!«
»Terzit!«
»Nikodem dela Blatna.«
*       #     #
»Zarnik je sirov,« trpi Simon v sanjah in meni, da sodi bedeč, »a je zdrav. Besnico trdi. Sami prepeličarji smo. Kodoljubje nosimo na trg. Besede kramarske imamo. O domovini govorimo in sanjamo o zlatem teletu. Ves svet bomo z leti obljudili s svojimi don Kišoti iz Blatne vasi. Žalostna nam majka! Ljudstvo brez hrbtenice; pevci, pivci in samo tihi nikdar. Babe. Dedci v kikljah, fej! . . .« Simon se čudi in je nekdo drugi, ki govori in mu glas prehaja v zasmehljivo pesem.
»Herr Orendur, Herr Oren dur! Erklar' Er mal diesen Zwiespalt der Na tur.« »Babe!« trpi Simon in se prebuja . . .
#       #    #
VL. KIRIN: TROGIR Z ZVONIKA SV. IVANA.
Budi se v vonjivo septembrsko jutro malega  Šmarna.   Solnce  v  meglicah,   ajda, čebele.  Od Kranja in  Šmartna zvoni k deseti  maši.   Samcat  gre  čez  Labore  in srečuje ljudi z Brega in Drulovke. Sto pri jetnih srečanj. Pa ugasne radost. En pe-pelnato rumen obraz, ene zaskrbljene oči. Kolera? Neumnost! Kdor se je ne boji, je ne dobi. Pa tudi tobak prija. Prijetna je viržinija v rosnem dnevu. Samo še malo prijetne družbe. Vsaj do Brega. Da bi voz priropotal z mlado deklino in bi prisedel. »Anica?« »Metka.« »Pa še sama?« »Kako pa.«
»Šmentano. Pa fletna tako . . .« »Cesta so sanje,« misli Simon. »Neumne, a pot prikrajšajo . . .«
#    #    #