SLIKA. Ž. L. MÜZ1RSKL
Davno miiiol čas je zlati,
Let detinskili zlati čas,
Ko k sosednji stari mamki
Cesto sem uhajal v vas.
Pravljic sto je ona znala,
Slušal jaz sem starko plah,
Koprnel sem zdaj veselja.
Zdaj obhajal me je strah.
Čas mi vpletel v go.ste kodre
Mnogo jc srebrno nit, —
Sad spoznanja sem okusil,
Mrknil mi je sreče svit.
Zabil bajke sem skrivnostne
V trdem boju resnih dni, —
Slika le pravljice ene
Stopa mi še pred oči . . .
Ooro nehotično gledam
V duhu kot otrok nekdaj.
Kjer leži v verigah težkih
Vklenjen gorostasen zmaj.
Vitezi in njih oprode
Stražijo izhod teman ;
Da bi zmaj verig ne strgal,
Pazijo nanj noč in dan.
A zaman so straže pazne.
Zmaj zdrobil bo vez okov,
Preden novega stoletja
Zlat napočil svit bo nov !
Üj, gorje tedaj stiažnikom,
Krutim vitezem gorje,
Zadnjič takrat solnce rujno
Zrli belega so dne ! — —
Kiidar polnoči viharne
Truden prebedim brez suu,
Slika čudna se poraja
Mi na duše tožne dnu.
Vklenjeno in v prah teptano
üledam ljudstvo, bratski rod,
Straža mu je tolpa hlapcev,
Njim voditelj krut gospod.
V spone težke ijud i)okorni
Že stoletja je vkovan.
Prišel pa bo dan osvete.
Prišel bo rešitve dan I
Oj, gorje tedaj trpinov 1
Zatiralcem ljutim, joj, — :
Pravo svoje bo zahteval i
Do sedaj brezpravni roj ! — — '
.i
Lanci padajo jekleni, ¦
Narod vstaja vsepovsod — i
In ti sam zaspan bi dremal, i
Mili moj slovenski rod ? . . . I
Zora vztaja vže v izhodu, J
Svita se že beli dan, —
Zdrobi spone tisočletne j
Stopi svoboden na plan ! •
7