■
Leto IV.
fU punaji 15 oktobra 1878.
List 20.
Na junakovem grobu,
n
pokončal si, tovariš mili. Dokončal tek življenja si;
In našel v tihi tej gomili Počitek od terpljenja si.
Osoda kruta ni ti dala, Da v rojstno legel bi zemljo,
Da tamkaj, kjer ti zibel stala, Počilo trudno bi telo.
Na tujem sveti, v dalnji Bosni Smert bleda te zadšla je;
In tuja zemlja tvoj ponosni Život v naročje vzela je.
Z domačega ti ni zvonika Pel mili, znani glas zvonA;
In znancev množica velika Za tvojim ni pogrebom šla.
Na'tvojem grobu ni točila Predraga mamica solza,
Na tvojem grobu ni molila Za brata sestrica Boga.
Edini jaz sem te izročil Prijatelj, zemlji materi,
Tovariš zvesti .le je točil Na zgodnji grob solzico ti.
Zapustil drago si družino, Zapustil si domači svet;
In sim v neznano li tujino Prišel vesel si, mladolet.
Rešiti sužnjega si brata Iz krutih turških hotel rok;
Da mu prostčst zašije zlata, Da mu potihne bridki jok.
A terda krogla priveršela. Prebila blago ti serce;
V nebesa duša ti zletela S te nehvaležne je zemlje.
Počivaj le, tovariš mili, Ti si končžil življenja boj,
Ti zmagal si v viharni sili -Zaslužil sladki si pokoj.
O Bosna, Bosna! Kaj grobove
Junakom izkopavaš ti, Ki tvoje rešiti sinove Iz turških hočejo pesti!
Pagliaruzzi.

Sodnikovi.
XVIII.
"^©a pojasnimo vedenje Seljanovo v go-Sfe sposki družbi pri Korenu, katero bi se utegnilo komu nekako čudno zdeti, treba je nam nekoliko nazaj poseči v naši povesti. Pošteni drevar ni bil prišel samo svoje hčerke gledat v Korenovo hišo, kakor se je reklo. Mož je bil tisti dan v veliki stiski in zadregi, kakor morebiti še nikoli prej v svojem življenji. Ugibal je in glavo si belil, kaj naj bi storil, da bi bilo prav; ali to je bilo težko ugeniti. Njegove dolžnosti so si bile tako navskriž, vsaj njemu se je tako zdelo, da se ni mogel za nobeno odločiti. Ko si človek ne ve sam pomagati, gre k prijatelju, znancu, da naj mu on svetuje, kaj storiti. Ali ta pot je bila Seljanu zaperta. Najboljšemu prijatelju ni smel razodeti, kaj ga teži, da samo povedati mu, kar je vedel. V tej zadregi je slednjič storil, kar bi bil morda mnogokedo drug na njegovem mestu. Ko se je zvečerilo, napot i se v gostilno; morebiti mu vino glavo razvedri, da mu prava misel zasveti, ali pa da si vsaj za nekaj časa prežene skerbi, ki mu nišo dale pokoja. Ni se mu posrečilo ne eno ne drugo, še s težjim sercem je šel od Korena in doma ni vso noč zatisnil očesa.
Kaj je bilo?
Popoludne je v gozdu počival, kakor po navadi, za nekaj časa od svojega dela. Solnce je gorko pripekalo z jasnega neba; legel je v senco za germovje. Kraj je bil samoten, vse tiho okrog. Ko tako leži, kar začuje korake in človeški glas. Bila sta dva človeka, ki sta se mu bližala po odri, malo izhojeni stezici. Moža sta bila v živem pogovoru, a to
lako, da se je eden jezil, kakor je bilo čuti od daleč, drugi ga je pogovarjal in miril. Ko prideta blizo njega, ustavita se oba in Seljan je bil, za germovjem skrit, nehotoma priča naslednjega pogovora :
»Jaz ti pa pravim, da ne grem več nazaj v ta berlog, saj nisem divja zver. Sit sem že tega pasjega življenja. Če mi ne morete dati poštenega stanovanja, kakoršno se človeku spodobi, pa grem. kaj pa imam tukaj pri- vas! Se dobre strehe ne; po vseh udih me že terga. Kaj je meni tega treba? Kaj imam od vsega svojega dela in truda? Pusti me, se Sodnikom moram govoriti !
(tlas, s katerim so bile govorjene le jezne besede, bil je Seljanu čisto neznan.
Nato je nekedo bolj šepetaje, vendar tako, daje Seljan vsako besedo razumel, tolažil svojega tovariša:
»Torej bodi vendar pameten; ne vpij vsaj takoj ko bi te kedo slišal! Ti si kakor vihar; daj si kaj dopovedati. K Sodniku menda vendar ne boš hodil o belem dnevi! Kaj hočeš se Sodnikom" ?
Ta glas pa je bil Seljanu predobro znan. Bil je Nosanov. Poslušalcu so začele čudne misli po glavi rojiti. Kaj imata ta dva moža? Z največo radovednostjo in pozornostjo je na uho vlekel tovarišev odgovor:
»Kaj hočem se Sodnikom? V svojo hišo me mora vzeti, najlepšo sobo mi dati, katero ima. Jaz hočem prebivati kakor človek. In to že od danes za-naprej<(.
»»Ali si z uma, prijatelj? Pri Sodniku
hočeš stanovati? Kaj te tako koža serbi, da jim hočeš naravnost v pest*"?
In če me primejo, kaj meni lo? Življenje me več ne veseli. Poštenosti sem se odrekel, preganjan se potikam in skrivam kakor zverina po svet u; truden sem, pokoja si želim, takega ali takega, da je le pokoj. Pregrešil sem se zoper postavo, izstopil sem iz človeške družbe, ki se mi je zdela krivična, da bi pomagal zatiranim siromakom ; kaj je moje plačilo? Nehvaležnost, gola, gerda ne-hValežnost.! Rabite me v svoj prid kakor orodje ; kje so moje pravice, kje je moj vžitek? Tega bodi konec"!
»»Gosposki hočeš torej v roke? Ali ne veš, kaj te čaka, Zaplotnik? Sam zlodej vedi, kaj me je motilo, da sem se speča! s takim človekom""!
»O ti zgaga! Tako I i z mano govoriš, ti, ki si desetkrat malopridniši mimo mene, dasi o belem dnevi zahajaš med ljudi! Da se moram brati I i z ljudmi, kakoršen si ti, to je moja najhujša pokora« !
»».laz nisem vedel, da si tak. Izdati se hočeš torej najprej samega sebe, potem še Sodnika in mene""?
»Tisto bo, kakor se mi bo šezljubilo; tebe vsaj bi gotovo ne bilo škoda, ko bi te obesili na pervo drevo, katero jim je pri roki, samo škoda drevesa; nobeno ni zaslužilo lake sramote"!
Tako je prav, to rad slišim; zdaj vidim, ljubi moj Zaplotnik, da se samo norčuješ z mano, da me strašiš, kakor je tvoja stara navada. Potolaži se, vse bo še dobro; sam bom govoril se Sodnikom; pripraviva ti najlepše stanovanje in vse, česar si želiš; najina skerb, samo miren bodi"".
Na lo je bilo slišati, da sla moža nadaljevala svojo pol. Kaj sta potem go-
vorila, kaj se je dalje zgodilo, ni več vedel Seljan. Ali že to mu je bilo dovolj. Zdaj mu je bilo jasno, odkod ima Sodnik zopet svoje premoženje, o katerem so ljudje tolikanj ugibali.
Zdaj se je začela Seljanu velika skerb. Že prej je slišal govoriti, da Zaplotnika tod iščejo, ali za to se je on malo menil. Toda zdaj? Če ga vjemo? če se jim morebiti sam izda, kakor je govoril v svoji nevolji. Za Nosana se pač ni bal; ali kaj bode potem se Sodnikom? Ne da bi bil rad imel prevzetnega moža, zakaj neki ? Sodnik ga je zaničeval kakor vsakega siromaka, in to boli tudi der-varja. Zlasti po tistem prizoru pri Korenu, ko je mladi Sodnik tako nespodobno nadlegoval njegovo hčer, Seljan ni bil poseben prijatelj Sodnikovi hiši. Za Sodnika samega torej bi ne bil genil z mazincem. Ali tu je bilo nekaj dru-zega. Njegov sin Matija je rad imel njegovo hčer, in ona je njega rada imela. To je mož dobro vedel. Zato se je zdaj bal za Sodnikovo hišo. Če jo doleti I a nesreča, ta sramota, da Sodnika primejo in obsodijo za hudodelnika, kaj potem? Ali bode mogla njegova hči kedaj vesela biti. Uboga Jerica, ubogi Matija. Poleg tega je bil tudi prijatelj mlademu Brezarju, ki je snubil Sodnikovo Ano. — Ne to ne sme in ne more bili! Ta strašna nesreča se mora od-verniti, ali kako? Ukrepal je na vse strani: najkrajša pot je bila pač naravnost k Sodniku, povedat mu, kaka nevarnost mu preti. Ali la pot mu je bila pretežka, prezoperna. Govoriti z njegovo ženo? prebridko! Naj raj i bi se bil obernil na njegovega sina, toda kje je bil ta? Povedati Brezarju? la bi se morebiti sam ne bil upal pred Sodnika. Slednjič je šel, kakor smo slišali, dobrega sveta
20*
ali vsaj tolažbe iskat, h Korena. Kaj je tam zvedel! Zdaj je še le prav videl in čutil, kako velika je nevarnost in kako blizo. Da bi le ne bilo že vse prepozno! Njemu na čast moramo pristaviti, da ga je pač obšla tudi misel, da bi bila prav za prav njegova dolžnost iti naravnost h gosposki ter razodeti ji, kar je bil tako nenadoma zvedel. Da se mu je zdela ta misel pregrozna, da ni čutil v sebi dovolj moči zveršiti jo; kedo ga bode obsojal zaradi te slabosti? Ali mu je bilo mogoče kaj takega storiti v njegovem stanji? Ni čudno torej, da je imel mož nemirno, težko noč po teh dogodbah. Danilo se je že, ko ga je slednjič zaspanec premagal.
Ko se je zbudil malo časa po tem, izginili so bili čudoma vsi dvomi iz njegove glave. Mahoma mu je bilo jasno, kaj naj stori, če tudi si ni bil nikakor v svest.i, zakaj.
Nekoliko časa potem ga vidimo, ki korači, kolikor moči praznično oblečen, proti Sodnikovim. Čudno! pot se mu ni zdela tako težka, kakor se je prej bal. Miren je bil, še mislil ni mnogo, ena sama misel mu je bila jasno pred očmi: Tako mora biti!
Prijazni bralec! Morebiti se ti to čudno zdi; ali pomisli, spomni se, kako ti je bilo, ko si moral iti vpervič k izpovedi. Ali se ti ni zdelo, da ni nič strašnejega na svetu, da tega ne moreš in ne moreš! Ali slednjič, ko si videl, da ni drugače, ujunačil si se, nastopil si. svoj križev pot, šel si tako rekoč miže v nevarnost, da celo nekako- lahko ti je bilo pri serci.
Tako nekako se je godilo našemu Seljanu. Ko pride pred Sodnikovo hišo, zagleda malega Andrejčka, ki se je že na cesti igral. Veselo ga ogovori deček: j
»Kaj pa vi, stric, tako zgodaj pri nas" ?
V serce je starega moža zabolelo to otrokovo vprašanje. Odgovori mu: »Očeta iščem; ali so že vstali"? »»Kaj pa da so, na dvorišči jih menda najdete ali pa na vertu"
Seljanu ni bilo treba moža po vertu iskati. Na dvorišči ga sreča, ravno je hotel z doma. Molče se gledata moža nekaj časa. Potem reče Seljan:
»Nekaj bi rad s tabo govoril, Sodnik . Te besede so bile govorjene s tako nenavadnim skoraj skrivnostnim glasom, da so Sodnika čudno zadele. Na misel mu ni prišlo, da bi se obregnil nad možem, kakor je bila sicer njegova navada. Mirno ga vpraša:
»Kaj takega? Govori, meni se mudi na polje".
»»Malo moraš že poterpeti, tako hitro ni da bi se to povedalo, tukaj že celo ne; sama morava biti"".
Molče gre Sodnik gori v svojo sobo, Seljan pa za njim. Ko bi bil v tem trenotji kedo Sodniku roko na levo stran persi položil, čutil bi bil, da mu serce hitreje utriplje.
Ko sta bila v sobi, sname Seljan ključ od zunaj iz vrat ter sobo od znotraj zapre.
Sodnik ga gleda in pravi: »Kaj pa to? Menda vendar nisi prišel iz slabega namena? Dobro, da nimaš sekire pri sebi".
Nato Seljan, kakor da bi ga ne bil slišal:
»Sodnik! Tvoj sin in moja bči se rada imata; zato sem prišel —"
Sodnik se oddahne pri teh nenadnih besedah, češ: to je torej? in jaz sem mislil, Bog ve kaj bo! Čelo se mu zvedri, veselo mu reče.
»In za to je bilo treba vrata zaklepati? Toda kaj pravim ? Prav si storil, Seljan; kaj takega res ni da bi svet slišal. Saj vendar nisi tako neumen, kakor sem mislil, Seljan. Snubit si torej prišel? Ali to je kaj novega; prej se je hodilo dekleta snubit; ti pa si staro navado na robe obernil. Vendar predno dalje govoriva, povej mi, Seljan, ali si bil že pri Žitniku ? tako zgodaj ? Koliko kozarčkov si ga pozobal? Hudega pravijo da ima Žitnik, lakega, ki po gerlu praska in v lase leze".
To je starega moža vendar malo zbolo, žganja ni pil, dasi je bil dervar. Precej ostro ga torej zaverne:
»Sodnik, ko bi vedel, po kaj sem prišel, premislil bi malo bolj, kaj govoriš. Ali povedal ti še nisem, ker si mi besedo prestrigel .
, Kaj nisi dejal, da zato, kar se, kakor praviš, moj sin in tvoja hči rada imata ? Ali zato se jaz ne menim, kaj moj sin rad ima. Vrata sem mu pokazal, šel je po svetu; pojdi ga iskat, in kader ga najdeš, naredita, kakor se vama vidi. Mene ni treba vprašati. Zastran mene naj vzame beračico, ciganko, ali še kaj hujega; njegova volja, njegova pokora. Če si pa prišel, Seljan, ali te je pa morda Matija sam poslal, pogajat se z menoj, da naj privolim v ta beraški zakon, da naj mu prepustim svojo domačijo; rečem ti, in ti si dobro zapomni, da iz te moke ne bo kruha; dokler bom jaz gibal, Matija ne bo prestopil s tvojo hčerjo Sodnikovega praga. Tako, zdaj sva pri kraji. Pojdi in odkleni vrata!"
Ko je videl, da ga Seljan ne sluša, hotel je iti sam in vrata odpreti. Ali Seljan ga prime krepko za roko ter mu reče odločno:
(Dalje
»Stoj, Sodnik; jaz menim, da bo vendar bolje, če vrata ostanejo zaperta, bolje zate, ne zame. Kar se pa tiče moje hčere in tvojega sina, rečem ti samo to : Ne prenagli se, da se ne bodeš kesal. Ti si me krivo razumel, ali se pa delaš, kakor da bi me bil. Ko bi jaz hotel, da privoliš v to ženitev, ne bilo bi potreba, da te prosim. Ti sam bi me prosil, predno potihne ropotanje tega voza, ki derči zdaj mimo tvoje hiše po cesti; na kolenih bi me prosil, Sodnik, samo da bi te jaz hotel tako ponižati; ali zaradi tega nisem prišel".
»»Prej sem menil, da si pijan, zdaj pa vidim, da si znoril; z norim človekom se samo norec pregovarja. Poberi se, če ne, ti pomagam"" !
Te grozeče besede je govoril Sodnik brez prepričanja, samo da bi zakril, kolikor moči, strah, ki so mu ga bile zbudile zadnje besede Seljanove. To je Seljan dobro čutil, hotel je končati neprijetni pogovor, reče mu torej naravnost:
»Sodnik! Zaplotniku so na sledu; to sem ti prišel povedal; stori zdaj, kar se ti zdi".
Strela je bila vdarila v hrast. Vsa kri je Sodniku silila proti sercu; bled kakor zid tresel se je po vsem životu, za stol se je moral prijeti, da bi ne omahnil. Ko bi mu bil Sodnik ne vem kaj storil, zdaj je bil Seljan za vse maščevan. Usmiljenje je imel z ubogim možem, ki je tako ponižan trepetal pred njim. V tolažbo mu reče z ginenim glasom: »Mene se ne boj, Sodnik! Storil sem I i zaradi tvojega sina kar sem mogel, morebiti več, nego sem smel; zdaj grem. Z Bogom" !
Nato odklene vrata in otide.
prih.)
B. M.
Narodna skupščina francozka.
Spisal F ran j o Šuklje. (Konec.)
aj se nam tedaj nikar v greh ne šteje,
ako se derznemo poleg silne stvarne težave, poleg različnosti zgodovinskih sodeb, subjektivno mnenje izustiti, kakor smo si ga pridobili o tem nenavadnem moži. Mi nimamo Rohespierre-a ne za licemerca ne za zavistnega, hudobnega sebičnika. Mi ga marveč prištevamo te verste nadarjenim ljudem, ki sicer ne rodevajo mnogo idej, a imajo posebno moč, misel, katere so se enkrat oklenili, dognati se skrajno doslednostjo do zadnjih mej ter jo obdelavati s čudovito logiko in neumorno žilavosljo. Spusti takega moža v viharni dobi na politično polje in postane I i pošten a zagrizen fanatik; kar se mu vidi resnica, to bode hotel utelesiti, neozi-raje se na upor drugega sveta, ne na žerlve, katere zahteva njegovo podjetje. Tako se je tudi Robespierre, napoten po Rousseau-u, navduševal za demokratično I j u do vi a d o, za deržavo, kjer ni ne bogatinov ne beračev, kjer enaka odgoja pod strogim deržavnim varstvom prouzroča enake šege in zbuja enako mišljenje, kjer deržavna oblast, opirajoč se na veliko množino, leto za letom, dan za dnevom skerbno pazi, da se dejanjska enakost ohrani in da se nikjer ne žali ona »republikanska krepost", katero Robespierre povsod naglasa kakor [travo podlogo in glavni pogoj vsake svobodne deržave.
To je bil deržavni ideal lega moža, njega uresničiti prizadeval sije se slepim a poštenim, nesebičnim fanatizmom.
Kedor pa je takrat nameraval kakor-
koli pomiriti in urediti frančozko deržavo ter odstraniti naj veče gorje, brezpostav-nost, moral je preje iznebiti se mož, ki so še vedno dalje po revolucijski poti gonili utrujeni narod, ki so širili brez-postavnost, ker je le-la najbolj ugajala njih poželjivosti ali krutosti.
To spoznavši moral je tedaj tudi Robespierre uničiti glave dosedanjih teroristov: Billaud-Varennes-a, Gol-lot-a, Rarere-a, potem glasovita trinoga Fouehe-a in C, arriera. Ker je bil ta smeri ni- boj neizogiben, pripravljali ste si obe stranki ves mesec julij na odločilno bitko. Ali Robes-pierre-ovim protivnikom se [to silnem trudu posreči, zagotovili si večino v narodni zbornici. Kar je bilo tam slabe vesti in nečistih rok, kar se je balo odgovornosti, potem kar se je prištevalo prijateljem girondistov ali Kantona in kar je bilo zmernih republikancev ali celo skritih rojalistov, to vse se združi v neko veliko zaroto, da uniči Robespierre-a in peščico zvesto mu udanih priverženeev.
Kako buren prizor v zbornici 27. julija 17!)'{■. (!). lermidorja po republikanskem koledarji)! Si. .lusl, desna roka tako rekoč svojemu prijatelju Robespierre-u, hoče v svojem poročilu napadali protivno stranko ter posebno obdolžili Billaud-a in C.ollot-a. Ali še ni izpregovoril pervih stavkov, že mu besedo prestriže brezznačajni Tallien in za njim napada Rillaud dosedaj lako mogočnega Robespierre-a. Ta hoče odgovarjati, braniti se, ali splošni krik: »Smeri trinogu"! zaduši njegov glas:
sedaj zahteva besede od predsednika Thuriot-a, ali la mu jo odreče ter ne preslane se svojim zvončkom. Od jeze bled, brez sape mu zakriči Robespierre, že popolnem spehan: »Predsednik roparjev. daj mi besedo ali določi takoj, da me hočeš umoriti"! vendar se Thuriot za to ne zmeni, Legendre in Tallien pa veržeta Robespierre-u psovko v obraz: .Glej, to je Dantonova kri, ki ga zaduši" !
Vendar se dolgo ne upajo izgovoriti odločilne besede; Louchet, prejemalo poznan poslanec skrajne stranke, predlaga pervi. naj se Robespierre v zapor dene. »Na glasovanje, na glasovanje", tako se mu burno priterdi od vseh strani. Preje pa, da se to sklene, zahteva mlajši Robespierre, zahtevata Lebas in hromi Gouthon v plemenitem navdušenji, naj ju zadene enaka osoda. Tedaj se sklene tudi zapor zate poslance in za St. Justa, gendarmi se jih polaste ter jih odvedo v razne jetnišniee.
in vendar boj še ni pri kraji! Mestna gosposka in silno uplivna družba Jakobi ncev udani ste Robespierre-u ter se ustavljati narodnemu zboru. Takoj se zbere občinski zastop pod županom Fleuriot-om v mestni hiši, poziva v boj pariško ljudstvo in ukaže oprostiti zaperte narodne zastopnike. Zopet nastane burno gibanje po tem strastnem nemirnem Parizu; sekcije se zbirajo, prepirajo se, odločujejo se, eni za Robes-pierre-a in mestni zastop, eni za konvencijo.
Že se plal zvona bije po pariških cerkvah, že žene pijani Henriot, poveljnik narodne straže, svoje topničarje pred Tuilerije ter tam nastavlja svoje lopove, že vlada strah in obup v narodni zbornici; le nekoliko energije, le urno
krepko postopanje in Robespierre, že oproščen se svojimi lovariši vred, bil bi vendar še premagal svoje protivnike v parlamentu. Ali do tega ga njegovi priverženci, P a y a n, C, o f f i n h a 1 in dr. ne morejo pripraviti! .le li seje v istini bal notranjega boja, boja v Parizu in grozovitih nasledkov, ali je bila misel, boriti se z mečem, sploh zoperna temu možu, ki je sicer le v pravni obliki in z golo besedo premagoval svoje sovražnike?! Med tem pa, ko Robespierre izgublja uro za uro, ohrabri se tudi zbornica, prekliče njega in njegove tovariše s pariškim mestnim zastopom vred, agi-tuje po mestu ter združuje konečno toliko vojno silo iz raznih narodnih straž, da more oblegali mestno hišo, kjer je zastonj še zborovala in se posvetovala Robespierre-ova stranka!
Bila. je ena ura čez polunoči, ko so pristaši konvencije planili na »Hotel de ville". Množica, zbrana na »plače de la greve" pred mestno hišo, dasi dobro oborožena, ne ustavlja se naskakujočim: strah pred postavno oblastjo jo je prešinil. Sedaj se zavale čete v poslopje, prodro v notranje prostore, kar se za-čujeta zaporedoma dva strela. Stopijo v dvorano za posvetovanja, zagledajo tam S t. Justa mirno stoječega, zaničljiv nasmeh mu je na ustnicah — na tleh pa leži poleg mertvega Lebas-a težko zadeti Robespierre z razdrobljeno čeljustjo, a vendar še živ! Ali se je sam hotel usmertiti ter se ni dobro zadel, — kakor se sploh terdi — ali je bil zavrat.no ustreljen od gendarma Mede, kakor hoče dokazali po spominkih tega sicer jako nezanesljivega moža Louis Blanc (1. c. XI. 256 in v obširni kritični opazki ibid. 269—273). Mlajšega Robespierre-a ne najdejo v dvorani; ko
.je ta videl pasti svojega brata, spravi se na okno ter se stermoglavi v bodala pod seboj. Pobero ga strašno razmesarjenega, na pol mertvega. Con t ho n, vedno bolehen in hrom, ležal je na cesti, težko ranjen na glavi; v takem položaji ga zasačijo ter ga izroče njegovim zopernikom.
Med tem prenesti Maks. Robespierre-a v Tuilerije in ga polože na veliko, dolgo mizo v neki dvorani odborovej. Pod glavo nima druzega nego skrinjico napolnjeno s plesnjivim vojaškim kruhom; rana njegova tudi še ni obvezana in curkoma mu teče kri iz zdrobljenih čeljusti. Okrog njega pa se raduje surova množica, največ ljudje, ki so ravnokar v prahu se plazili pred mogočnim t.ri-bunom, ki ga pa sedaj s psovkami in zbadljivimi besedami pitajo. »Vaše veličanstvo lerpijo«? vpraša ga ta. Kaj je mogoče, da si ti besedo izgubil" ? roga mu se on. Robespierre pa — in to bi vendar morali pomisliti oni, ki vedno še govoričijo o njegovi »strahopetnosti" — prenaša vse te grozne dušne in telesne muke s čudovitim junaštvom. Upiraje svoje velike modre oči v surovo druhal, leži mirno in tiho, poskuša semterlje s koščeki papirja ustaviti obilno kri — a ne z enim glasom ne razodeva prevelikih bolečin, katere terpi. Ob šesti uri ga vendar obvežeje, boječ se, da ne bi smeri vsled rane kervniku iz rok ne iztergala željno pričakovane žertve.
Kajli posebne pravde lil ni bilo; možje so bili preklicani »hors la loi" in na revolucijskem tergu jim je bila že pripravljena giljotina. Hočem li popisovati ta žalostni sprevod 28. jul. 1794-.? Eden-indvajset jih tirjajo la dan na morišče; na pervem vozu je Robespierre, pet-
indvajsetletni St. .lust, miren in zamišljen. Couthon, poleg njega umirajoči mlajši brat Robespierre-a. Okna so polna gledalcev, zlasli elegantnih dam, ki se veselo posmehujejo, kakor da bi se ravnokar veršila kaka šaloigra v gledišči. Niso li te dame vendar jako podobne oni dru-hali ženskih pošasti, ki se v divjem kolo-baru s krikom in tulenjem okolo voz sučejo in plešejo? Pridejo do morišča in Robespierre, dasiravno smertno ranjen, ima vendar še dovolj dušne moči, da se sam, brez kake podpore, po stopnicah na giljoLinsko ploščino splazi. Sedaj ga prime kervnik, kaže ga brezštevilnemu ljudstvu tej- mu hipoma z grozno surovostjo — odterga obvezo, tako da se spodnja čeljust kar loči od gornje. Nepripravljen na tako barbarstvo, izpusti Robespierre glasen krik — pervi je bil in zadnji, od kar je bil prišel svojim protivnikom v roke. Le eno trenotje pozneje — in konec je bil vsej zmoti
in vsemu terpljenju!
*
* *
Videl si narodno zbornico, čestiti bralec, seznanil sem te z najimenitnejšimi poslanci ter sem naslikal njih osodo, naveličal si se dolgega gledanja in poslušanja — treba tedaj, da zapustimo dvorano in zgodovinsko imenitno poslopje. A kolikokrat v duhu stopim v te prostore, zapustim jih vedno le z ginjenim. tožnim sereem. Glej, St. .lust,, ta starorimski značaj, dejal je nekedaj prijatelju: »Le v grobu se spočije revolucijonar (le repos des revolutionnaires est dans la tombe), in v istini, kar je bilo v slavnem tem parlamentu odličnega po značaji, iz-verstnega po nadarjenosti, nenavadnega po energiji, da celo po hudodelstvu, skoro
vse je kratko politično delovanje se svojim življenjem plačevalo. Svoboda je smert prinašala ravno onim, ki so jo najsi raslneje ljubili! Ni mi Ireba tedaj opra-
vičevati se zaradi gesla, prav primernega I emu sestavku:
»Sunt tacrimae rerum et mentem mortalia
tangunt".
Spomini s pota,
Spisal Fr. Pol j anec.
Med Savo in Dravo.
'fo sem pred nekaj časa slonel na ograji • černovškega mosta in gledal pod seboj bistro Savo, kako bodro vali modrozelene, sreberno obrobljene valove hiteč na jug, »med brate, med sestre, med naše ljudi", rodila se je v meni živa želja, iti za njo, da bi videl, kje ta meni toli priljubljena reka, utrujena dolzega teka, silnemu Du-navu pada v naročje. Gnalo me je sledili njen lek, da bi jo poznal od izvira do iztoka, njo, ki edina med našimi ve-čimi vodami ves čas teče po slovanski zemlji, in pa, da bi videl in se seznanil z bratovskim rodom, ki biva ob njenih bregovih. Ta misel, ki mi jo je vdihnila leščeča Sava, ukrepila se je na Je-žici, kjer so njega dni padali težki udarci, pri kupici rujnega Hervata do terdnega sklepa. Iste noči še šel sem na železnico ter se ob Savi vozil proti Her-vaškem.
Kmalu pod Ljubljano začne se dolina stiskali, stišče se vse bolj in bolj, tir za železnico moral se je torej mestoma vsekali v živo skalo.
I'ri Zidanem mostu, kjer se Savi pridružuje mlajša štajerska sestrica Savinja, začno polagoma gore odstopati od savskega korita ter se umičejo berstniin travnikom, pilotnim njivam, prijaznim vasem in lergom. Savska dolina od Zi-
danega mosta do Zagreba po eni in do Samobora po drugi strani je za moj okus lako lepa, da ji se more malo katera vzporediti. Gore se tii sicer ne dvigajo nebu pod oblake, ne vidiš tu stermih pečin in brezdanjih propadov, zastonj se oziraš po sopotih in slapovih, ki tako prijetno oživljajo gornjo savsko dolino: ali hribi so tukaj od podanka do verha zaviti v bujno zelenilo, po njih stoje bele cerkve, ki tako prijazno gledajo v dolino, a njim odzdravljajo lepi gosposki dvori, ki se izmed sadnega drevja zvedavo ozirajo v beli svet. Posred le di-vote teče mogočna reka in po njej vozi krepak narod dolge plave otovorjene z blagom solčavskih planin. In ako bi, dragi prijatelj, vso to krasoto videl, kader jo pretke jutranje solnce se svojim zlatom, ali kader tiha luna zatrepeče nad žubo-rečo vodo, gotovo bi mi pritegnil, da je la dolina lep kos slovenske zemlje.
Pa ni samo lepa, temveč tudi drugače je zanimiva in imenitna. Glej! tu pred nami leži Kerško, ki se je se svojo edino ulico na dolgo raztegnilo na ozkem prostoru med Savo in Terško goro ravno ondi, kjer se začne dolina širiti v prostorno kerško polje. Kerško je mesto, od starine že ponaša se s tem imenom. To meslo res govorimo resnico —
ni Bog si ga vedi kaj, veliko ni, ne bogato, tudi ne vzbuja drugače .pozornosti potnikove, ali ta skromni slovenski Be-tlehem ima v zgodovini našega naroda dosti veliko imenitnost.. Tu je na svoje stare dni v velikem siromaštvu živel in umeri največi in najpoštenejši kranjski rodoljub, ko je že prej ves svoj — ne ravno majhen - imetek žertvoval »Slavi vojvodine Kranjske". Tri leta pred smertjo moral se je tudi ločiti od bisera njemu najdražega, od svoje knjižnice, katero je prodal zagrebškemu vladiki Mikuliču. Tu na kerškem polji igral se je pogla-viti del kervave igre, ki je v zgodovini zapisana z imenom »kmečkega upora" za staro pravdo". Tu se je zbirala slovenska »raja", katero je nemško plemstvo kaj plemstvo! trinoško boljarstvo se svojim nečloveškim, v nebo za osveto kričečim ravnanjem prisililo, da je od-vergši motiko posegnila za britki meč in to dvakrat v enem stoletji. Kaj se je vse moralo zgajati prej, predno je naš pod ovco krotak in ponižen kmet spel se do maščevalca žaljene pravice in po-gaženega človeškega dostojanstva? Niso se upirali deželnemu gospodarju, kajti zmerom so povdarjali udanost. in zvestobo do svojega vladarja, hoteli so se samo povzdigniti iz živinskega stanja, v katerem jih je z železno pestjo der-žalo boljarstvo, hoteli so živeti po človeško, hoteli so biti ljudje. A tudi to se jim ni posrečilo, stoletja še so morali nosili sramotne, sužnje verige.
Nasproti Kerškega stoji prijazen Videm in za njim Stara vas. Tu so se po zimi leta 1573. se zimzelenom na klobucih shajali v posvet slovenski in hervaški možje, lii so se dogovarjali o skupnem delovanji in ukrenili udariti, kakor hitro bode začel kopneti sneg. Udarili so -
in bili so pobiti. Žalostno je zahajalo solnee dne 5. svečana onega leta, obsevajoč gomile kmečkih trupel na kerškem polji, in Sava je stotine in stotine mer-tvih Hervatov odnašala nazaj v domovino. Pa srečni so bili ti! Vae victis! veljal je tačas preostavšim živim trikrat in desetkrat. Pero se ustavlja opisavati grozodejstva, ki so jih t.erpeli nesrečni kmetje. Zgodovina kerškega mesta bi bila gotovo predmet vreden najboljšega domačega zgodovinarja, pa tudi slovenski romanopisec bi našel til hvaležna tla zgodovinskemu romanu.
Pod Kerškim leži na Savi sredi lepega polja veselo štajersko mestece Brežice, ki ima tudi odlično mesto v naši zgodovini, zlasti pa v ravno prej omenjeni kmečki ustaji. Brežice so bile pervo mesto, ki se je podalo kmetom ter jim imelo biti V zaslombo pri dalnjem vojevanji. Z onstran Save nas pozdravlja Čatež, ki se - kakor bi bil naslikan — naslanja na vinske gorice, in malo naprej stari jeseniški grad na kranjsko-hervaški meji.
Toda kakor lepi so ti kraji, ne utegnemo se dalje pri njih muditi, hiteti nam je mimo krasne dobovske cerkve proti hervaški meji. Otlo zaropočejo železniški vozovi preko mosta nad neznatno rečico. To je Sotla. • Na hervaški zemlji smo. Na levi strani odpira nam se pogled v divotno Zagorje, a pred nami se kažejo in zopet izginjajo gosposki dvori Laduč, Januševec, Lužnica, bivališče bivšega zloglasnega bana Baucha, Novi dvori, kjer leži pokopan ban .lelačič, in malo naprej zagledamo nad Savo razvaline Sosed-grada, kjer je nekedaj gospodoval grozoviti Ferko Ta hi, besna zver v človeški obliki. Ustaja zagorskih kmetov
bila je v pervi versli obernena zoper lega kervoloka.
Grad Jankomir, vas Stenjevecše hitro prebeži mimo nas, med potniki nastane
(Dalje
neko gibanje, ki oznanja, da se bližamo večemu mestu; hlapon zaberlizgne za-tegneno, vlak začne preskakovati iz tira v tir in naposled obstoji. V Zagrebu smo. prih.)
Deveta dežela.
Šesto poglavje.
Kratek čertež ustave v deveti deželi. Negoda je priča, ko župana volijo in o tej priliki vidi. da ^	imajo tudi v deveti deželi ljudje svoje napake.
toda tega tudi potreba ni, poglavitno je, ne kaka je posoda, leinuč kaj je v
Ker mi ni hitro kaj druzega na misel * prišlo, vprašam svojega znanca, ali ima kaj opravka v vasi. On mi odgovori: Kaj pa da, in še prav imeniten opravek imam; danes volimo novega župana. Ker vidim da ste tujec, utegnilo bi vas zanimati, kako se pri nas župan voli. Če hočete, pojfe z mano®.
Ta ponudba mi je bila prav prijetna. Po poti ga izprašujem, kolika je njih občina in kako je urejena. Zvedel sem to: Vsa deveta dežela ima sto občin, vsaka občina po kakih sto hiš, ena nekoliko več, druga manj. Središče občini je vas , v njej posluje, če tudi ne prebiva stalno, župan, ki se voli za leto dni. Vsej deželi središče je .mesto'', mi bi dejali glavno mesto, kjer ima svoj sedež deželna vlada. V mestu se zbira vsako leto enkrat .vseh sto županov, ki so torej poslanci ali zastopniki posameznih občin. Ta zbor" voli vsako lelo .glavarja , kateri zveršuje postave in naredbe, ki jih je ukrenil zbor. Na strani glavarju je poseben »odbor , katerega isto tako zbor vsako leto izvoli iz svoje srede. Kar je glavar za vso deželo, to je vsak župan v svoji občini. Ta ustava, kakor se vidi ni kedo ve kako umetna, nič posebnega;
posodi.
Iz lega je razvidno, da je župan v develi deželi imenitna oseba, tolikanj bolj me je zanimala njegova volitev, ki se je imela danes veršiti.
Pripeljeva se v vas. Velik prostor na .štiri vogle; ob straneh lepe prijazne hiše, ene velikosti vendar ne popolnoma enake; ob hišah spredaj košato drevje v versli, tako daje bilo prijetno izpreha-jališče med drevjem in hišami. Sredi prostora lepa, košata lipa, ki je kaj oblastno razprostirala svoje mogočne veje in oder je bil napravljen v njeni senci. To je bila vas. Okolo odra je bilo zbranih mnogo mož in vedno jih je še prihajalo. Pred neko hišo se ustaviva; moj znanec« izpreže, izroči konja in voz človeku, ki je stal pred hišo; potem se napotiva proti zbirališču, kjer se je imel župan volili.
Možje so se pogovarjali med seboj; tu pa lam je kateri roko podal mojemu tovarišu in ludi mene so prijazno pozdravljali, .laz sem ogledoval može, vsak so mi je vreden videl, da bi ga izvolili za župana, tako možati, tako česlili so se mi zdeli vsi.
Čez nekaj časa potihne šum; na oder stopi mož z lepo sivo brado in dolgimi lasmi, take si mislim stare očake v svetem pismu. Vse je bilo tiho kakor v cerkvi, vse je oči obračalo v moža na odru. S krepkim, donečim glasom izpregovori:
»Možje! Danes je, leto, ko ste me izvolili za svojega župana, danes je konec mojega županovanja. Prizadeval sem si vestno in pravično opravljati svojo častno službo. Ako sem pa vendar kedaj kaj pregrešil v svoji človeški slabosti, sodite me, možje. Kedor izmed vas mi ima kaj očitati, naj se oglasi, stopi naj na oder ter razloži čestitemu zboru, česa me dolži. Možje zato postavljeni bodo sodili".
Nato umolkne in se ozira po množici. St ar mož pomoli roko. Župan mu migne, da naj stopi na oder. To se zgodi. Starček ogovori množico:
Možje! Jaz sem menda najstarji med vami, ako meni kedo, da je on, naj se oglasi. Vendar je še bistro moje oko. Pozorno sem opazoval službovanje tega moža, in reči moram slovesno pred vami, da v njem nisem našel krivice. Ker se nihče izmed vas ni oglasil, predlagam, možje, da naj občinski zbor izreče našemu dosedanjemu županu svojo zado-voljnost; in v znamenje tega mu podajem slovesno pred vsem občinskim zborom svojo roko *. To starček stori in ves zbor enoglasno priterdi njegovemu nasvetu. Nato starček odstopi in župan pride zopet na oder ter tako začne:
»Zadnja moja dolžnost in oblast, možje, je ta, da vodim volitev svojega naslednika, novega župana. Prašam vas torej, možje, iio stari navadi: Kedo izmed vas se oglaša za častno županovo službo'* ?
Trije možje pomole svoje roke. Zupan migne najmlajšemu med njimi, da naj stopi na oder. Mož nastopi ter ogovori občinst vo:
»Možje! Jaz, ki stojim tu očitno pred vami, ponujam se vam za župana. Obljubljam vam, da hočem zvesto izpolnjevati svoje dolžnosti. Izvolite me, ako se vam vidim vreden te česti '.
Po tem kratkem ogovoru stopi malo na stran, da se umakne županu, ki stopi na njegovo mesto in tako govori:
»Možje, kedor izmed vas ima kaj očitati možu, ki je ravnokar govoril, naj se oglasi" !
Res pomoli nekedo roko: župan ga pokliče na oder. Mož nastopi in govori tako:
»Jaz sam sem bil priča, ko se je mož, ki se nam je pervi ponujal za župana, nekedaj obregnil nad svojim starim očetom. Oče ga je prašal, ko je nekaj delal: Zakaj pa tako? On je nespodobno zavernil očeta: Kaj vas to skerbi! Naj reče, ako more, da ni to res ! — Ker je to tako, možje, pravim jaz, da ta mož ne more biti za župana".
Nato vpraša pervosednik obdolženca, kaj more na to odgovoriti. Mož reče : »Tako je" ! Potem se mirno pridruži množici.
Zdaj pride drugi na versto. Njemu se je enako godilo. V kratkem govoru se je priporočal zboru za župana. A tudi na njem se je madež našel. Vstal je mož, ki je govoril tako: »Možje ! Ta mož je moj sosed. Nekedaj sem ga prosil, naj mi konja posodi, ker je bil moj nekaj obolel. Odgovoril mi je, da ne more, ker ga sam potrebuje. Potreboval gaje res; ali njegovo delo je lahko čakalo, meni se je mudilo; škodo sem imel zaradi njega. Ta mož ne more biti naš župan"!
Tudi on je bil zaveržen.
Tretji še le je bil za vrednega spoznan in enoglasno izvoljen za župana.
Prejšnji župan mu seže v roko, v znamenje, da mu izroča županovo čast in oblast. Novi župan se zahvali zboru, potem ga razpusti.
(Dalje
Tako se župan voli v deveti deželi. Ta volitev mi je dala priliko prepričati se, da tudi v deveti deželi ne bivajo sami čisti angeli. To mi je, da naravnost povem, nekako olajšalo staro evropsko seree.
Nego d a.
prih.)
Zakaj in v katerih mejah se Slovani lahko uče tujih jezikov ?
Slovani že dalj časa opazujejo med v seboj, da jim ni težko prisvajati si drugih jezikov. Pa tudi drugi narodi, ki so se Slovani bolj ali manj v dotiki, pri-poznavajo jim, nekoliko celo nehote, to lastnost.
Slovani to terditev kar naravnost jemljejo za veljaven zakon, in z njim kot z imenitno močjo celo osvetljujejo on žalostni del svoje zgodovine, kateri priča o slovanskem hlapčevanji. Pa tudi prihodnjosti se boje, posebno manjše slovanske veje, med drugimi tudi zlasti iz tega vzroka, ki bi neki utegnil pospeševati njihovo potuj če vanje.
Kakor se po verhu vidi, primerno je tedaj, da to prašanje na tanko ogledamo. K temu nas naganja tudi resnicoljubje, katero ne pripušča, da bi si pripisovali po krivici kako posebnost. Kajti ravno omenjena lastnost bi kazala ne samo na žalostne sledove dosedanje zgodovine, nego tudi na dobre praktične nasledke v prihodnjosti, ako se smejo v resnici ponašati Slovani s takim svojstvom.
Na drugo stran ima reševanje naše naloge tudi znanstveno vrednost, ker želi na tanko in jasno pokazati, koliko resnice je v tem tako rekoč že uterjenem mnenji.
Taka vrednost bi še narasla, kolikor bolj se nam tukaj ob enem posreči, uterditi dotični zakon vsem narodom.
Ne naslanjam se pa na nikogar pri tem pretresovanji. Splošni zakoni iz drugih ved mi zadostujejo.
Današnji dan imajo navado razjašnje-vati tudi narodne lastnosti po zakoniti razvoja na dotičnih organizmih. Zato tudi mi teh strani ne zanemarjajmo, tudi ko bi nam služite samo za za ni koval n o razsodbo. Dobiček tako vsaj onim ponudimo, ki bi se nam drugače upirali z odgovori, kakoršne smo sami najprej zavernili od sebe in katere radodarni prihranjamo po svoji moči takim ugo-varjalcem.
I.
Kedor veruje, da učenje jezikov Slovanom ne prizadeva težav, ta je tudi prepričan, da drugim narodom tako učenje ni v enaki meri lahko.
Tako prepričanje ravno zbuja našo radovednost. Drugače bi bilo prašanje od začetka splošno in bi hotelo zvedeli samo, kako se narodi sploh jezikov uče, ne pa zakaj se jih Slovani laže uče.
Ako se pa Slovani neoporečno razločujejo na to stran od drugih narodov, zavednost o tej lastnosti, lahko ter-
dimo, vendar ne more segali v daljnjo preteklost.
Slovani se še v zgodovinskem času zadnjih dveh tisočletij niso pečali z nobenim posebnim znanstvom. O jezikih imajo pa še dosedaj uplivniši narodi veče znanje iz najnovejše dobe.
Tedaj tudi naš stavek, se zavednostjo rečem, nima in ne more imeti velike starosti, ko bi njegova resnica segala tisočletja v pradavnost slovansko.
Slovani imajo sedaj Evropo za svojo domovino; v tem delu sveta so z drugimi narodi v dotiki; pri teh si prila-ščujejo njihovih jezikov: pri teh so Slovani zasledili, kako se jim godi pri učenji jezikov, in so imeli sosedni narodi priliko, opazovati eno in isto prikazen pri Slovanih.
Cez evropske meje tedaj ne sega izkušnja za naš stavek. Za evropske jezike je tedaj lahko resničen; ker pa ne našteva za svojo resnico določnih vzrokov, oporekamo mu lahko, kedar koli hoče prekoračiti meje svojega nastanka, na pr. v krog azijatskih jezikov. Ako bi tedaj na priliko hotelo pogoltniti azijatsko barbarstvo kak slovanski oddelek, bi po dosedanjih in golih izkušnjah, ki so oživile naš rek, ne mogli zagotavljati, da bo v njem izrečena lastnost potujčevanje zlajšala.
Vidi se tedaj, kako je laka prepričanost omejena, dokler nima določnih vzrokov za podporo. Moramo se po takem ozreti po razlogih, ki segajo čez meje dosedanjih izkušenj glede na čas in razne pokraj i ne.
Naj ima Slovanom pripisovana lastnost še toliko resnice v sebi, oni dozdaj vendar niso imeli kake bistveno drugačne metode pri učenji jezikov, za katero bi bil ustvarjen samo slovanski duh. In
vendar bi Slovani ne ravnali modro, ko bi si v takem slučaji ne osnovali le njim pripravnih slovnic. Lahkota, če je kaka, tedaj ne biva v tem, da bi se slovanske duševne moči za jezike po kakovosti razločevale od enakih moči drugih narodov.
Posamezni ljudje se razločujejo pri sprejemanji naukov. Eni so hitreji, drugi počasneji; eni bistreji, drugi okorniši. Narodom se enako godi, pa en in isti narod si pripisuje za kake učne predmete spretniše duševne moči, nego za druge nauke.
Ako enakomerno ogledamo Slovane za naš namen, mislimo lahko z drugimi, da imajo posebno zmožnost za jezike že od začetka, od časa, ko so živeli še skupaj se sorodnimi plemeni, ali pa, da so se po razhodu v teku tisočletij sposobili na lo stran.
Za pervi primer bi bili morali le Slovani tako lastnost ohraniti, drugi pa jo kakor koli izgubiti. Tu bi nam bila zmožnost zopet temna, pri enih kakor ohranjena, pri drugih pa njena izguba. Nasproti sedanja veda vsaj toliko dokazuje, da se v teku vekov moči razvijajo in množe, ne pa izgubljajo. Tudi jeziki so se le polagoma razvijali, torej tudi zmožnost za-nje. Podedovali pa Slovani lake posebnosti tudi niso. Kako pa in od kod?
V predzgodovinskem veku so bili jeziki vseh narodov nerazviti. Ako bi bili takrat Slovani kaj podedovali, ne zadostovalo bi lo za laže sprejemanje sedanjih razvitih tujih jezikov. Po drugi strani vidimo Slovane najmanj v dotiki z omikanimi narodi v zgodovinskih stoletjih. Zaradi tega so primeroma tudi najmanj sprejeli vsega tega, kar so drugi sosedje ustvarili. Ni jim bilo treba učiti
se tujih jezikov, in kjer so si jih prisvojili, naučili so se jih za dobro, t. j. tako dobro, da so svojega menda pozabili za vso zgodovinsko prihodnjost.
Dotika z drugimi narodi v zadnjih stoletjih pa ne pripušča misliti, da bi bili kar na mah zasadili sedanjim Slovanom ono sposobnost.
Kedor bi iz tako kratkodobne soseske zveze prideval Slovanom sposobnost za jezike, on bi ne prevdarjal, da dotika z narodi ne sili še, da bi na sploh sosed pri sosedu se jezika učil, najmanj, ako so sosedje narodi. In še potem bi si narod pridobil ono sposobnost le za jezike onih narodov, s katerimi je bil v dotiki. Slovanom pa zdaj vsaj za evropske jezike to sposobnost prilastujejo.
Nazadnje bi lahko še komu ostalo ter-diti, da vsaj svoj jezik je Slovan podedoval od roda do roda. No, za tako dedščino je bil dozdaj še vsak narod sposoben! Po poli podedovanja si tedaj nič ne pojasnimo. Sploh je tako razlaganje temno in rekel bi sko-lastično, ker si z besedami pomaga, kjer ni pri rokah pravih razlogov.
/a druge razloge pa zgodovina tudi ne ve. Če je kot slovanska zgodovina temna, temna je gotovo za taka subtilna prašanja. Zgodovino je sestavljalo sicer mnogo moči; mnogo takih je nam za zmerom zakritih. Ko bi tedaj ne mogli rešiti naše naloge drugače nego s preiskovanjem vseh moči, ki so utegnile
(Dalje
Slovane sposobiti za lahko učenje jezikov, težko bi prišli do jasnega. Ko bi ne mogli rešiti vozla drugače, terdili hi še vendar lahko, da mnenje nima dovolj prič in opazovanja za svojo podporo.
V resnici kaže opazovanje nekoliko nasprotja. Se on Slovan, ki se je uril v tujem jeziku in ki kaže zmožnost za to, pripoznava, da mu ni lahko naučiti se natanko tujih jezikov. Slovan po-prek pa je na to stran še nepopolniši.
Po takem bi bil Slovan za vsak jezik tako rekoč le za polovico na boljšem nego drugi narodi, katerim naša posebnost ni lastna. Tu smo v zadregi, katera omejuje našemu stavku dosedanji obod. Tu se še le kaže, v kaki leo-retični stiski bi bili, ko bi hoteli odgovarjati na prašanje z mislijo podedovanja. Čuditi bi se nam bilo, da smo podedovali posebno zmožnost za neke strani vsakega jezika, za druge dele islega jezika pa ne. In v najboljšem slučaji* bi vendar ne vedeli brez preiskave, kaj nam je lahko, kaj težko pri učenji katerega jezika.
Kakor tedaj vidimo, s podedovanjem ne opravimo nič. Kar koli smemo privoliti na to stran, je misel, da govorni organi ne delajo zapreke pri izgovarjanji domačega jezika. To pa je naravno, ker bi drugače še domači jezik ne mogel se razvijati.
France Podgornik.
prih.)
Slovenski glasnik,
—	»Postanje svjetovne papinske vi a s ti" 1 li pedeset godina talijanske historijo (729—779). Tako se imenuje zgodovinsko delo. katero je spisal Natko Nodilo. profesor zgodovine na zagrebškem vseučilišči. Tisek Albrechtov. 1878. Str. 160.
—	»Straža", knjiga za nauku, književnost društveni život. Izhaja v veliki 8° na 10 polah v zvezkih enkrat na mesec. Urednik L. Paču. Cena 10 gl. za vse leto. Naročnina naj se pošilja tiskarni A. Pajeviča v Novem sadu (Neu-satz, Ungarn). »Straža" serbski. časopis, pravi v svojem pervem zvezku, ki je ravnokar na svetlobo prišeL: Serbi in Hervati nimajo vzroka, da bi se prepirali zaradi slovstva; serbsko in hervaško slovstvo si je v bistvu enako. To je tedaj zopet list, kateri dela za mir in spravo med Serbi in Hervati na slovstvenem polji.
—	»Monumenta* spectantia historiam Sla-vorum meridionalium volumen VII. Documenta historiae Croaticae periodum antiquam illustran-lia, collegit, dig*essit, explieuit dr. Fr. Rački. Edidit academia scientiarum et artiuin. Zagra-biae 1877.
—	Bolgarsko slovstvo. Zadnjič smo poročali, da je v Plovdivu začel izhajati list: ,,j\fa-rica", kateremu je urednik Hrist Danov. Bolgarski pisatelji so začeli zopet pridno delovati na slovstvenem polji za omiko svojega naroda. Za središče svojega slovstvenega delovanja in gibanja, od kodar naj bi širili omiko med svoj narod, so si izbrali mesto Plovdiv. Tudi po drugih mestih izhajajo razni časniki. V Ternovu ureduje Lj. Karavelov lit. list: »Znanie"; v Ruščuku je začelo izhajati pod uredništvom starega bolgarskega pisatelja Blvskova: »Sla-vjanskoe bratsfc*vo".
—	»Predavanja drža na u sjednicah hrv. ped. književnoga sbora". Knjige 1. zvezek 1. Zaloga herv. ped. zbora. Tisek Drag. Albrechta. Zagreb 1878. Vsebina: 1. O na-rodnom uzgoju u hrv. pučkih školah od Lj.
Dlustuša. 2. Črte iz poviesti uzgojstva od Mi-jata Stojanoviča.
- Delovanje »Matice hervaške" v Zagrebu. Odbor Matice hervaške je predložil zagrebški deželni vladi, naj določi neko vsoto nagrade za lepe dramatične proizvode. Vlada je sprejela ta predlog želeč koristiti domači dramatični literaturi in je dovolila 400 gl. nagrade za najboljo izvirno igro, kateri mora biti predmet vzet iz herv. ljudskega življenja. Nagrado bo pisatelju določila Matica. Poseben odbor v ta namen bo prebral vse igre, katere se mu bodo poslale, in bo izbral tiste, katere se mu bodo zdele najbolje. Izbrane igre se bodo igrale potem v nar. dež. gledišči v Zagrebu. Nagrado dohode pisatelj, čegar igra bo imela največ uspeha. O tem več pozneje.
— Delovanje »Matice serbske" v Novem sadu. Matica serbska je razpisala nagrade za razne spise, kar ji je tudi lahko mogoče brez težave, če pomislimo, da ima bogate ustanove v la namen. Pisatelj, kateri spiše kako dramo, igro ali sploh kako dobro knjigo, lahko upa, da dohode nagrade 200—300 gl., in to je vsaj nekaj. Za prihodnje leto 1879. je razpisala Matica serbska nagrade za roman, dramo ali šaljivo igro iz serb. življenja po 200—300 gld. za vsako delo poselie. Za spis o estetiki serijskih narodnih pesmi je določila nagrado 300 gld.. za spis o novejši serbski dramatiki 200 gld.. za knjigo serbskim materam o odgoji otrok 50 rumenjakov i. t. d. Pisatelj lahko izda svojo knjigo sam, torej je knjiga njegova last, in zraven še dobi nagrado. _
^OPRAVEK.
V zadnji številki je pri pesmi: »Ubežni kralj" odpalo pesnikovo ime. Ako bi kedo ne vedel, čegava je ta krasna pesem, povemo mu, da je Levstikova. In tako je prišlo vendar tudi to ime slednjič v »Zvon", dasi se je tako dolgo branilo.
»Zvon" izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gl. za vse leto s podobami, 2'50 za pol leta: 4 gl. za vse leto brez podob, 2 gl. za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon", Wien, Wahring.
Herrengasse 74.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Horrv