STOPINJE 1996 Izdalo Pomursko pastoralno področje Franc Kodila, Martin Poredoš, Izidor Veleberi Uredil uredniški odbor: Jože Ftičar, Lojze Kozar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak, Franc Puncer, Jože Smej, Jože Zadravec Naslovna stran ovitka: Plečnikova cerkev v Bogojini Zadnja stran ovitka: Zlata jesen - posnetek Jože Ftičar Barvni posnetki na straneh 18-32 - Jože Ftičar Zbornik STOPINJE spada med proizvode, za Rep. Slovenije z dne 8. 11. 1995, št. 415 -prometa proizvodov. Tisk: GP Pomurski tisk, STOPINJE STOPINJE 1996 18)(059) 20079060 MURSKA ' ’ SOBOTA o C P- °- 5 Leto 1996 je prestopno leto, ima 366 dni, začne se s ponedeljkom in konča s torkom. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z večjim rdečim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Cerkveni prazniki: Zapovedani: telovo - 6. junij, Marijino vnebovzetje - 15. avgust, vsi sveti - 1. november, božič - 25. december. Nezapovedani: novo leto (Božja Mati Marija) - 1. januar, sveti trije kralji - 6. januar, svečnica - 2. februar, sv. Jožef - 19. marec, Gospodovo oznanjenje - 25. marec, velikonočni ponedeljek - 8. april, vnebohod - 16. maj, sv. Peter in Pavel - 29. junij, Marijino rojstvo -8. september, Brezmadežna - 8. december, sv. Štefan - 26. december. Državni prazniki: novo leto - 1. in 2. januar, Prešernov dan - slovenski kulturni praznik - 8. februar, dan upora proti okupatorju - 27. april, praznik dela - L in 2. maj, dan državnosti - 25. junij, dan spomina na mrtve - 1. november, dan samostojnosti - 26. december. Dela prosti dnevi so tudi naslednji verski prazniki: velikonočna nedelja in ponedeljek - 7. in 8. april, binkoštna nedelja - 26. maj, Marijino vnebovzetje -15. avgust, dan reformacije - 31. oktober, božič - 25. december. Kratice; c.uč. = cerkveni učitelj, dev. = devica, duh. = duhovnik, muč. = mučenec, pušč. = puščavnik, red. = redovnik, red. ust. =redovni ustanovitelj, spok. = spokornik. Lunine spremembe: polna luna© mlaj® prvi krajec > zadnji krajec € SREBRNIM STOPINJAM Stopiti v sledi STOPINJ, ko dobivajo laneno srebrnkast odsev, sijaj petindvajsetih let; ko duh otipava obrežja tretjega tisočletja, pomeni slediti daru in klicu večnosti v času. V četrtini stoletja ni bilo vsem nam, pravnukom Koclja, ponujenih malo darov v STOPINJAH: zgledov, nasvetov, spodbud in vabil, vse za plemenitost bivanja, danih v sliki in besedi. Ko se spomin ozre v srebrno sled STOPINJ, zazna, da niso iz časov, ko bi na setev sijalo sonce. V sedemdesetih letih, ko so priklile na svetlo, so sejalcem besede mnogokrat sodili. V osemdesetih letih so vse bolj širile obseg in moč ljubezni do Boga in do človeka, ki je na bregovih Mure, Lcdave in Rabe branil svoj resnični obraz. Na začetku devetdesetih let so se STOPINJE okrasile s slovensko zastavo. Uresničil se je sen naših očetov m pradedov, da bi Slovenci v samostojni državi krušili drobtine od kolača božje naklonjenosti, katere sled sledimo v davno pradavnino. In kam usmerjati STOPINJE sredi devetdesetih let? Zdaj, z nihilizmom okuženem času tudi človeku Slovenske okrogline ni lahko: življenje ga vabi vse više na goro užitkov, h klečanju pred stvarmi... Kam? STOPINJE bodo morale še bolj stopiti, še bolj hiteti v smer Življenja in Ljubezni, proč od kulture smrti in nesmisla, s čimer je okužen naš čas. Tudi zgodovinski obrisi in spomini bodo morali v sedanjem zmešanem času kazati pot Duha, pot navznoter. Tako bo človek laže razločil, kaj vse - tudi napačnega -zveni in poje okrog njega. V to smer nas vabijo stopinje in besede papeža Janeza Pavla II., ki prihaja k nam. Bralec in bralka, ko boš vzel(a) v roke STOPINJE 1996, naredi vsaj skromen korak na »poti navznoter«, v kraljestvo duha. Najvišjemu pa pokloni vsaj tihi vzdih zahvale za vse žive in rajne sodelavce STOPINJ. STOPINJAM pa želim srečno in blagoslovljeno pot do žlahtnejših jubilejev. Naj bodo vsi blagoslovi z vami. Stanislav Zver ZAPISKI JANUAR 1996 Prosinec 1 P NOVO LETO, OSMINA BOŽICA, BOŽJA MATI MARIJA (1) 2 T Bazilij Vel, in Gregor Nacianški, šk., c.uč. (3) 3 S Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč. 4 C Angela Folinjska, red.; Gregor Langreški, škof 5 P Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 S Gospodovo razglašenje. sv. Trije Kralji (1) 7 N JEZUSOV KRST (2); Rajmund Penjafortski, duh. Ta je moj ljubljeni Sin (Mt 3, 13-17) 8 P Severin Noriški, opat; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. 9 T Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan, opat 10 S Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež; Peter Orseolo, red. 11 C Pavlin Oglejski, Škof (3); Teodozij, opat 12 P Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč., Ernest, škof 13 S Hilarij, Škof in c. uč. (4); Veronika Milanska, dev. 14 N 2. NAVADNA (2); Feliks (Srečko) Nolanski, duh, Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1, 29-34) 15 P Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 T Marcel, papež; Berard in tov., franč. muč. 17 S Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč. 18 Č Marjeta Ogrska, red.; Priska, muč. 19 P Kanut (Knut), kralj; Gcrmanik, muč.; Arsen, red. 20 S Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), muč. (4) & Pečarovci 21 N 3. NAVADNA (2); Neža (Agnes, Janja), dev,, muč. Jezus začne učiti (Mt 4, 12-23) 22 P Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4); Teodolinda, kralj. 23 T Emerencijana, muč.; Ildefonz, škof 24 S Frančišek Šaleški, škof, c. uč. (3); Felicijan, Škof, muč. 25 C Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč. 26 P Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Štefan, red. ust. 27 S Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež • » 28 N 4. NAVADNA (2); Tomaž Akvinski, duh., c.uč. Osinero blagrov (Mt 5, 1-12) 29 P Valerij, škof; Julijan Ubogi, spok. 30 T Martina, dev., muč.; Hijacinta Marescotti 31 S Janez Boško, red. ust (3); Marcela, vdova. FEBRUAR 1996 Svečan 1 C Brigita Irska, dev.; Pionij, muč. 2 P Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana 3 S Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof (4) 4 N 5. NAVADNA (2); Andrej Cursini, škof Naloga Jezusovih učencev (Mt S, 13-16) 5 P Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa 6 T Pavel Miki in tov., muč. (3); Amadej Belgijski, škof 7 S Nivard, red.: Adavkt in frigijski mučenci 8 C PREŠERNOV DAN; Hieronim Emiliani (4); Janez de Matha 9 P Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. 10 S Sholastika, dev. (3); Viljem Veliki, pušč. 11 N 6. NAVADNA (2); Lurška Mati Božja Jezus dopolnjuje postavo (Mt 5, 17-37) 12 P Evlalija, muč.; Benedikt Anianski, opat @ 13 T Katarina de Ricci, red.; Gregor II., papež 14 S Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno Kverfurtski, muč. 15 C Jordan Saški, opat; Georgija, dev.; Agapa, dev., muč. 16 P Julijana, muč.; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta 17 S Sedem ustanoviteljev servitov (4); Frančišek Clet, muč. 18 N 7. NAVADNA (2); Simeon Jeruzalemski, škof, muč. Ljubite svoje sovražnike (Mt 5, 38-48) 19 P Konrad iz Piacenze, spok.; Barbat, škof ® 20 T Sadot in tov., muč.; Evherij, škof; Pust 21 S t* Pepelnica (1); Peter Damiani, škof, c.uč. 22 Č Sedež apostola Petra (2); Marjeta Kortonska, spok. 23 P t Polikarp, škof, c. uč. (4); Dositej, menih 24 S Matija, apostol (2); Sergij, muč. 25 N 1. POSTNA (1); Tarazij (Taras), škof Jezus zavrne skušnjavca (Mt 4, 1-11) 26 P Matilda iz Hackeborna, dev.; Porfirij, škof 9 27 T Gabrijel Žalostne MB, red.; Leander, škof 28 S Roman, opat; Hilarij (Radovan), papež 29 C Osvald (Ožbalt), škof; prestopni dan MAREC 1996 Sušeč 1 P v Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, muč. 2 S Kvatrc; Neža Praška, dev.; Karel Dobri, knez 3 N 2. POSTNA (1); Kunigunda, cesarica Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1-9) 4 P Kazimir, kraljevič (4); Arkadij, Škof, muč. 5 T Janez Jožef od Križa, red.; Evzebij, muč. 6 S Fridolin (Miroslav), opat; Kolcta (Nika), dev. 7 C Perpetua in Felicita, muč. (4); Gavdioz, škof 8 P t Janez od Boga, red. ust. (4); Beata, muč. 9 S Frančiška Rimska, red. (4); Gregor Niški, škof 10 N 3. POSTNA (1); Štirideset mučencev; Makarij, škof Jezus in Samarijanka (Jn 4, 5-42) 11 P Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok. 12 T (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), muč. ® 13 S Kristina, dev,, muč.; Teodora (Božidara), muč. 14 Č Matilda, kraljica; Florentina, opatinja 15 P t Klemen M. Dvofak, red.; Ludovika de Marillac, red. 16 S Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof; Julijan, muč. 17 N 4. POSTNA (t); Patricij, škof Jezus ozdravi sleporojcncga (Jn 9, 1-41) 18 P Ciril Jeruzalemski, škof, c.uč. (4); Saivator, red. 19 T Jožef, mož Device Marije (l); Sibilina, dev. ® Cankova 20 S Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof 21 C Nikolaj Fliie, pušč.; Filemon, muč. 22 P t Lea, spok.; Katarina Genovska, spok. 23 S Turbij iz Mongroveja, škof (4); Viktorijan in tov. 24 N 5. POSTNA (1); Dionizij in tov., muč. Jezus obudi Lazarja (Jn 11, 1-45) 25 P Gospodovo oznanjenje (1); Dizma, desni razbojnik 26 T Evgenija, muč.; Kastul, muč. 27 S Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč. B 28 Č Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč. , 29 P t Bertold, red. ust.; Evstracij, menih 30 S Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Ncussa 31 N CVETNA NEDELJA GOSPODOVEGA TRPLJENJA (1) Trpljenje našega Gospoda J K (Mt 26,14 - 27,66) Prehod na poletni čas APRIL 1996 Mali traven 1 P Hugo Grenobelski, škof; Venancij, škof, muč. 2 T Frančišek Paolski, red. ust. (4); Teodozija, muč. 3 S Rihard, škof; Sikst L, papež; Agapa, tnuč. 4 Č Vel. četrtek (1); Izidor Seviljski, škof, c. uč. © 5 P tt Vel. petek (1); Vincenc Ferrer, duh. 6 S Vel. sobota (1); Irenej Sirmijski, škof, muč. 7 N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) Jezus vstane od mrtvih (Jn 20, 1-9) 8 P Velikonočni ponedeljek (1); Albert, škof, muč. 9 T Marija Klopajeva, svetopis. žena 10 S Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., muč. 11 Č Stanislav, škof, muč. (3); Domnij (Dujam), Škof ® 12 P Lazar Tržaški, muč.; Zenon, škof 13 S Martin L, papež, muč.; Hermenegild, muč. 14 N 2. VELIKONOČNA, BELA (I); Lidvina, dev. Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19-31) 15 P Anastazija, muč.; Peter Gonzales, red. 16 T Bernardka Lurška, dev,; Benedikt J. Labre, spok. 17 S Rudolf, muč.; Inocenc, škof; Fortunat, muč. 18 č Apolonij, muč.; Elevterij Ilirski, muč. ® 19 P Leon IX., papež; Ema, red.; Dioniz, muč. 20 S Hilda, dev.; Teotim, škof; Sulpicij, muč. 21 N 3. VELIKONOČNA (1), Anzelm, škof. c.uč. Jezus na poti v Emavs (Lk 24, 13-35) 22 P Leonid, muč.; Agapit, papež 23 T Jurij, muč. (4); Vojteh, škof, muč. Sv. Jurij ob Ščavnici 24 S Fidel (Zvest) Sigmarinški, duh., muč. (4) Sv. Jurij v Prek. 25 Č Marko, evangelist (2); Ermin, Škof, muč. 9 26 P Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 S DAN UPORA PROTI OKUPATORJU; Hozana, dev. 28 N 4. VELIKONOČNA (1); Peter Chanel, duh., muč. Jezus dobri pastir (Jn 10, 1-10) 29 P Katarina Sienska, dev., c. uč. (3); Peter Veronski, muč. 30 T Pij V., papež (4); Jožef Cottolengo, red. ust. MAJ 1996 Veliki traven 1 S JOŽEF DELAVEC (2); PRAZNIK DELA 2 Č Atanazij, škof in c, uč. (3); Boris, knez 3 P Filip in Jakob ml., apostola (2); Teodozij Kijevski, red. 4 S Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof ® 5 N 5. VELIKONOČNA (1); Gotard, škof; Angel, muč. Jezus je pot, resnica in življenje (J n 14, 1-12) 6 P Marija, Sred niča milosti; Dominik Savio, dijak; Frida 7 T Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, muč. 8 S Viktor Milanski, muč.; Dezider (Željko), škof 9 10 11 Č Pahomij, opat; Bcat, pušč.; Dan zmage P Antonin, škof; Gordijan in Epimah, muč. S Sigismund (Žiga), kralj; Mamert, škof 12 13 14 15 16 17 18 N P T S Č P S 6. VELIKONOČNA (1); Leopold Mandič, duh.; Pankracij, mul. Jezus obljubi Svetega Duha (Jn 14, 15-21) Prošnji dan; Servacij, škof; Mucij, muč. Prošnji dan; Bonifacij, muč.; Justina, muč. Prošnji dan, Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet Gospodov vnebohod (1); Janez Nepomuk, duh., muč. Jošt, pušč. (4); Paskal Bay!on, red. Janez L, papež, muč. (4); Erik, kralj Bogojina 19 20 21 22 23 24 25 N P T S C P S 7. VELIKONOČNA (1); Peter Celestin, papež Jezusova velikoduhovniška molitev (Jn 17, 1-11) Bernardin Sienski, duh. (4); Plavtila, spok. Krispin, red.; Valens, škof; Evtihij in tov. Renata, spok.; Marjeta Kasijska, red. Evfrozinija, red.; Janez de Rossi, duh. Marija Pomočnica (3); Socerb, muč. Beda Čast., C.uč.; Gregor VIL, papež (4) 3 26 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1); Filip Neri, duh. Prejmite Svetega Duha (Jn 20, 19-23) 27 P Marija, Mati Cerkve (2); Avguštin Canterburyjski. škof 28 T German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. 29 S Maksim Emonski, škof (4); Teodozija, dev. 30 Č Kancijan in tov., muč. (4); Ferdinand Aragonski, kralj 31 P Obiskanje Device Marije (2) Markovci JUNIJ 1996 Rožnik 1 S Kvatre; Justin, muč. (3); Pamfil, muč. © 2 N SV. TROJICA (1); Marcelin in Peter, muč. Odranci, G. Petrovci, Oče pošilja Sina na svet (Jn 3, 16-18) 3 P Karel Lwanga in lov., muč. (3); Klotilda, kralj. 4 T Frančišek Caracciolo, red. ust.; Kvirin iz Siscije, muč. 5 S Bonifacij, škof, muč. (3); Svetko, muč. 6 Č REŠNJE TELO IN RE$NJA KRI (1); Norbert, škof 7 P Robert Ncwminsterski, opat; Ana Garzia, dev. 8 S Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof M. Nedelja 9 N 10. NAVADNA (2); Efrem Sirski, diakon, c. uč. Jezus je prišel iskat grešnike (Mt 9, 9-13) 10 P Bogumil, škof; Janez Dominici, dubrovniški škof 11 T Barnaba, apostol (3); Jolenta, red. 12 S Janez Fakundski, red., Adelhajda, dev. 13 C Anton Padovanski, red., c.uč. (3); Trifil, Škof 14 P Srce Jezusovo (t) ; Elizcj, prerok 15 S Marijino Srce; Vid (Vitomir), muč. (4) Velika Polana 16 NIL NAVADNA (2); Frančišek Regis, duh. Jezus razpošlje učence (Mt 9, 36-38; 10, 1-8) 17 P Gregor Barbarigo, škof; Adolf, Škof 18 T Marko in Marcelijan, muč.; Amand (Ljubo), škof 19 S Romuald, opat (4); Nazarij, škof 20 C Silverij L, papež, muč.; Mihelina Malatesta, spok. 21 P Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3); Evzebij, škof 22 S Pavlin iz Nole, škof; Janez Fishcr in Tomaž More, muč. (4) 23 N 12. NAVADNA (2); Agripina, dev., muč. Jezus uči apostole (Mt 10, 26-33) 24 P Rojstvo Janeza Krstnika (1); Kres S Ljutomer, Razkrižje 25 T DAN DRŽAVNOSTI; Viljem, opat; Doroteja, dev. 26 S Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, muč. 27 C Ema (Hcma) Krška, kneg. (3); Ladislav Ogrski, kralj Beltinci 28 P Irenej, škof, muč. (3); Potamijcna, muč. 29 S Peter in Pavel, apostola (1); Marcel, muč. Hotiza, G. Radgona 30 N 13. NAVADNA (2); Prvi mučenci rimske Cerkve Lastnosti Jezusovih učencev (Mt 10, 37-42) JULIJ 1996 Mali srpan 1 P Teobald (Bogoslav). pušč.; Estera, svetopis. žena 2 T Oton Bamberški, škof;Vital (Živko), muč. 3 S Tomaž, apostol (2); Heliodor, škof 4 Č Elizabeta Portugalska; Urh, škof (4) 5 P Ciril in Metod, Slovan, ap. (!) 6 S Marija Goretti, dev., muč. (4); Bogomila, spok. Kadenci 7 N 14. NAVADNA (2); Izaija, prerok; Vilibald, škof Mali umevajo božje razodetje (Mt 11, 25-30) S P Kilijan, škof, muč.; Prokop, muč. 9 T Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 S Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč. Benedikt v Prekin 11 Č Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneg. 12 P Mohor in Fortunat, muč. (4); Nabor in Feliks, muč. 13 S Henrik (Hinko) L, kralj (4); Evgen, škof 14 N 15. NAVADNA (2); Kamil de Lellis, duh. Prilika o sejavcu in semenu (Mt 13, 1-23) 15 P Bonaventura, škof, c.uč. (3); Vladimir Kijevski, knez 0 16 T Karmelska Mati Božja (4); Evstatij, škof 17 S Aleš (Aleksij), spok.; Marcelina, dev. 18 C Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof 19 p Arsen, diakon, pušč.; Aurca (Zlata), dev. 20 s Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok 21 N 16. NAVADNA (2); Lovrenc iz Brindi.sija, duh.; Danijel Prilika o ljulki med pšenico (Mt 13, 24-43) 22 P Marija Magdalena (Majda) (3); Meneiij, opat Kapela 23 T Brigita Švedska, red. ust. (4); Apolinarij, škof 24 S Krištof (Kristo), muč. (4); Kristina, dev., muč. 25 Č Jakob, apostol (2); Olimpija, vdova Dobrovnik 26 P Joahim in Ana, starša DM (3); Valens, škof Bakovci 27 S Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); Pantaleon, muč. 28 N 17. NAVADNA (2); Viktor (Zmago), papež Prilika o zakladu in o ribah (Mt 13, 44-52) 29 P Marta iz Betanije (3); Olaf, kralj, muč. 30 T Peter Krizolog, škof, c.uč. (4); Angelina, kneg 31 S Ignacij Lojolski, red. ust. (3); Fabij, muč. AVGUST 1996 Veliki srpan 1 Č Alfonz M. Ligvorij, škof, c. uč. (3); Makabejski bratje 2 P Evzebij iz Vercellija, škof (4); Štefan, papež 3 S Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 N 18. NAVADNA (2); Janez M. Vianney, duh. Jezus nasiti množico (Mt 14, 13-21) 5 P Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kralj 6 T Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. € 7 S Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) 8 Č Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov. 9 P Peter Faber, red.; Roman, muč. 10 S Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. 11 N 19. NAVADNA (2); Klara (Jasna), dev. Jezus hodi po morju (Mt 14, 22-33) 12 P Evplij, muč.; Inocenc XI., papež 13 T Poncijan papež in Hipolit, duh., muč. (4) 14 S Maksimilijan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima, duh. ® 15 C MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč. Apače, Grad, Turnišče 16 P Rok, spok.; Štefan Ogrski, kralj (4) Cezanjevci, Dokležovje 17 S Hijacint Poljski, red.; Liberat (Slobodan), opat 18 N 20. NAVADNA (2); Helena (Jelka, Alenka) cesarica Pertoča Kristus hvali vero poganske žene (Mt 15, 21-28) 19 P Janez Eudes, red. (4); Ludvik Toulouški, škof 20 T Bernard, opat, c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok 21 S Pij X., papež (3); Baldvin, kralj; Sidonij, škof 22 Č Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof 3 23 P Roza iz Lime, dev. (4); Filip Benizi, red. 24 S Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, red. 25 N 21. NAVADNA (2); Ludvik IX., francoski kralj Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13-20) 26 P Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof 27 T Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij, škof 28 S Avguštin, škof, c. uč. (3); Hermes, muč. © 29 č Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč. 30 P Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 S Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof SEPTEMBER 1996 Kimavec 1 N 22. NAVADNA (2); ANGELSKA; Egidij (Tilen), opat Hoja s križem za Kristusom (Mt 16, 21-27) 2 P Maksima, muč.; Kastor, škof 3 T Gregor Vel., papež (3); Mansvet, škof 4 S Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 C Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč. 6 P Petronij, škof; Favst, Makarij in tov,, muč. 7 S Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. 8 N 23. NAVADNA; Marijino rojstvo (2); Tišina Jezus naroča spravljivost (Mt 18, 15-20) 9 P Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. 10 T Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, red. 11 S Prot in Hiacint, muč.; Erntruda (Ema), dev. 12 Č Gvido iz Andcrlcchta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. 13 P Janez Zlatousti, škof, c. uč. (3); Mavrilij, škof * 14 S Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev. Črensovci, Križevci 15 N 24. NAVADNA (2); Žalostna Mati Božja (Dolores) Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18, 21-35) 16 P Kornelij, papež in Ciprijan, škof, muč. 17 T Robert Bellarmino, škof, c. uč. (4); Lambert, škof 18 S Jožef Kupertinski, duh.; Irena in Zofija, muč. 19 Č Januarij, škof, muč. (4); Emilija de Rodal, red. 20 P Korejski mučenci (3); Kandida (Svetlana), muč. Ž 21 S Kvatre; Matej, apostol in evang. (2); Jona, prerok 22 N 25. NAVADNA (2); Tomaž Villanovski, škof Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20, 1-16) 23 P Paternij (Domogoj), škof, muč.; Lin, papež 24 T Rupert Salzburški, škof (4); Marija rešit, jetnikov 25 S Avrelija (Zlata), dev.; Sergij Radoncški, škof 26 C Kozina in Damijan, muč. (4); Nil, opat Kuzma 27 p Vincenc Pavclski, duh. (3); Hiltruda, dev. © 28 S Venčeslav (Vaclav), muč.; Lovrenc Ruiz in jap. muč. (4) 29 N 26. NAVADNA (2); Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli Veržej Prilika o neenakih sinovih (Mt 21, 28-32) Vrnitev na sončni čas 30 P Hieronim, duh., c. uč. (3); Zofija, spok. OKTOBER 1996 Vinotok 1 T Terezija Deteta Jezusa, de v (3); Remigij, škof 2 S Angeli varuhi (3); Teofi) (Bogoljub), spok 3 C Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč. 4 P Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof 5 S Marcelin, škof; Flavija, muč. 6 N 27. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Bruno, red. ust Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21, 33-43) 7 P Rožnovenska Mati Božja (3); Marko I., papež 8 T Demetrij, muč.; Pelagija, spok. 9 S Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 10 Č Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč. 11 P Emilijan {Milan), škof; Aleksander Sauli, škof 12 S Maksimilijan Celjski, škof (4); Serafin, red. ® 13 N 28. NAVADNA (2); Edvard, kraij; Koloman. muč. Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22, 1-14) 14 P Kalist L, papež, muč. (4); Gavdencij (Veselko), škof 15 T Terezija (Zinka) Velika, dev., c. uč. (3); Avrelija, dev. 16 S Hedvika, red,; Marjeta M. Alakok, dev. (4); Gal, opat 17 C Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, Škof 18 P Luka, evangelist (2); Julijan, muč. 19 S Izak Jogues in kanadski muč.; Pavel od Križa (4) 20 N 29. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Vendelin, opat O davčnem denarju (Mt 22, 15-21) 21 P Uršula, dev., muč.; Hilarion, opat 22 T Marija Saloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 S Janez Kapistran, duh. (4); Severin iz Kolna. škof 24 C Anton M. Claret, škof (4); Feliks, škof, muč. 25 P Knzant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan. muč. 26 S Lucijan, muč.; Amand iz Strasbourga, škof 27 N 30. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (1); Frumencij, škof Največja zapoved (Mt 22, 34-40) 28 P Simon in Juda Tadej, apostola (2); Cirila, muč. 29 T Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, dev. 30 S Marcel, muč.; Alfonz Rodriguez, red. 31 C DAN REFORMACIJE; Volbenk (Bolfenk), škof NOVEMBER 1996 Listopad i p 2 S VSI SVETI (1); Cezarij, diakon, muč. Spomin vseh vernih rajnih (1), Mareijan, pušč. 3 N 31. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Viktorin Ptujski, škof Jezus obsoja farizeje (Mt 23, 1-12) 4 P Karel Boromcjski, škof (3); Vita! m Agrikofa, muč. 5 1' Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 6 S Lenari (Narte), opat (4); Sever, škof, muč. 7 C Engelbert, škof, muč.; Ernest, opat; Vilibrord, škof 8 P Bogomir, škof; Deodat, (Bogdan), papež 9 S Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) 10 N 32. NAVADNA (2); Leon Veliki, papež, c.uč. Pametne in nespametne device (Mt 25, 1-13) il P Martin iz Toursa, škof (3); Menas, pušč. ■gp Martjanci, Kobilje 12 T Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3); Kunibert, škof 13 S Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec 14 C Nikolaj Pavelič, muč.; Lovrenc O’Toole, škof 15 P Albert Veliki, škof, c. uč. (4); Leopold, knez 16 S Marjeta Škotska; Jedrt iz (lelftc (4); Otmar, opat 17 N 33. NAVADNA (2); Elizabeta Ogrska, red. Prilika o talentih (Mt 25, 14-30) 18 P Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, prerok 19 T Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. 20 S Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, red. 21 C Marijino darovanje (3); Gelazij, papež 22 P Cecilija (Cilka), dev., muč. (3), Maver, škof, muč. 23 S Klemen, papež, muč.; Kokimban, opat (4) 24 N JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) O poslednji sodbi (Mt 25, 31-46) . 25 P Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. ® Lendava 26 T Leonard Portomavriški, red.; Valcrijan Oglejski, škof 27 S Virgil, apostol Karantanije (4); Jožef Pignatelii, red. 28 C Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, škof 29 P Saturnin, muč.; Radogost (Radobod), škof 30 S Andrej, apostol (2), Justina, dev. DECEMBER 1996 Gruden INI. ADVENTNA (1); Natalija (Božena), spok. Opomin k čuječnosti (Mr 13, 33-37) 2 P Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 T Frančišek Ksaver, duh (3); Kasijan, muč. S 4 S Janez Damaščan, duh., c. uč. (4); Barbara, dev., muč. 5 C Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 P Nikolaj (Miklavž), Škof (3); Apolinarij, muč. Dolenci, Sobota 7 S Ambrož, škof, c. uč. (3); Agaton, muč. 8 N 2. ADVENTNA; Brezmadežno spočejte DM (1) Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1, 1-8) 9 P Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 10 T Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena 11 S Damaz I., papež (4); Daniel Stilit, pušč. 12 C Ivana Frančiška Santalska, red. (4); Amalija, muč. 13 P Lucija, dev., muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 S Janez od Križa, c. uč. (3); Spiridion (Dušan), škof 15 N 3. ADVENTNA (1); Kristina, dev. Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Jn 1, 6-8. 19-28) 16 P Albina, dev., muč.; Adelhajda, cesarica 17 T Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ust. * 18 S Teotim in Bazilijan, muč.; Gacijan, škof 19 C Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 P Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški, opal 21 S Kvatre; Peter Kanizij, duh., c. uč. (4) 22 N 4. ADVENTNA (1); Demetrij, muč. Angel oznani Kristusovo rojstvo (Lk 1, 26-38) 23 P Janez Kancij, duh., c.uč. (4); Viktorija, dev., muč. 24 T Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 S BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. 26 Č DAN SAMOSTOJNOSTI; Štefan, prvi mučenec (2) 27 P Janez Evangelist, apostol (2); Fabiola, spok. 28 S Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov., muč. 29 N SV. DRUŽINA (2); Tomaž Becket, škof, muč. Jezusovo darovanje v templju (Lk 2, 22-40) 30 P Liberij, škof; Roger, škof; Evgen, škof 31 T Silvester L, papež (4); Melanija, opatinja Jože Smej Nekaj biserov iz Matejevega evangelija Recimo, da ste dobili za nalogo: Poišči tri naj lepše Jezusove izjave, ki jih je ohranil samo Matejev evangelij, tri stavke, polne tolažbe, ki veljajo v vsaki življenjski okoliščini, v vseh dobah človeškega življenja in na vsakem kraju. Kaj bi si izbrali? Branje Svetega pisma ob nedeljah in praznikih med mašno daritvijo je namreč razvrščeno v triletni krog tako, da pridejo na vrsto ista berila šele vsako četrto leto. V letu 1996 (označeno s črko A) je nedeljski in praznični evangelij po večini vzet iz Matejevega evangelija. Za premišljevanje si vzemimo nekaj biserov, Jezusovih besed iz tega evangelija. V govoru na gori reče Jezus: »Blagor krotkim, ker bodo deželo podedovali« (5,5). Že starozavezni psalmist pravi: »Krotki bodo deželo posedli« (Ps 37,11). To je tretji blagor (po vulgati drugi) in se navezuje na prvi blagor: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (5,3). Že v 2. stoletju je veliki teolog Klemen Aleksandrijski napisal knjigo z vprašanjem: Kateri bogati n se lahko zveliča? Ni vprašanje, ali se bogatin sploh more zveličati, saj je božje kraljestvo odprto vsakomur, torej tudi bogatinu. Vprašanje je, kakšen bogatin je dejansko odrešen. Odgovor: Samo tisti, ki priznava, da mu je vse, kar ima - tudi duhovne in telesne dobrine - dano od Boga v korist vseh bratov in sester. Bogatin v Jezusovi priliki, ki se vsak dan sijajno gosti, a ne privošči drobtinice ubožcu, ni odrešen, medtem ko je Jožef iz Arimatcjc - čeprav bogat - blažen, saj celo svoj novi grob deli z Jezusom. Ubogi in ponižni so navadno tudi krotki, in nasprotno: bogati in ošabni so često nepotrpežljivi, prepirljivi. Uboštvo v duhu in krotkost sta sorodni kreposti. Že hebrejska beseda »ani« (ubog) se glasi podobno kot »anau« (krotak, ponižen). Teologu Bcrnhardu Haringu je neki škof iz Latinske Amerike med koncilom zaupal, da se ne čuti zadosti izobraženega, da bi mogel presojati različne teološke smeri, ki so o njih razpravljali na koncilu, zato se je pri glasovanju vselej pridružil tistim, ki so nastopali z največjo krotkostjo in ponižnostjo. Krotkost je sad Svetega Duha. Jezus sam pravi: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (11,29). Torej Jezus nas ne poziva k temu, da bi se učili od njega delati čudeže, ampak krotkosti, ponižnosti. Le v krotkosti vsajena beseda odrešuje (Jak 1,21). Ce se nc strinjamo s svojim predstojnikom ali župnikom, ne izbruhajmo v jezi nanj toče žaljivih besed, ampak mu prijazno povejmo,* čem se ne skladamo z njim. Se manj primerno je pisati žaljiva pisma. Mož, ki je bil zelo nagnjen k oporečništvu, je dobil za pokoro, naj sc eno leto zdrži vsake kritike zoper bližnjega. Premagal se je in naloženo pokoro dobro opravil. Izkusil je srečo drugega blagra: Blaženi krotki. " .. zakaj ti bodo deželo posedovali. Katera dežela je to? Najprej obljubljena dežela, Kanaan, ki so jolKTitrkii v puščavi željno imeli pred očmi. Toda to deželo so, odpeljani v babil^^fcostižri^s^^ za 70 let zgubili. Po letu 70 po Kr. so jo zasedli Rimljani in dokončno se je 17 Nedeljski počitek pretrgala enotnost med Bogom, ljudstvom stare zaveze in deželo. Tudi pogani so namreč postali dediči obljube, dane Abrahamu. »Dežela« je torej postala simbol neminljive dediščine nebes. »Blagor Čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« (5,8). Obljuba, ki jo daje ta blagor, je čudovita: gledati Boga. Hrepenenje po lepoti je globoko vsajeno v človeka. Toda vsa krasota vidnega sveta je le medla podoba Božje krasote. Po tej Božji lepoti hrepeni starozavezni pevec, ko poje. »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu: kdaj pridem in se prikažem pred tvojim obličjem?« (Ps 42,3). Ni hujše nesreče, kakor če ima človek umazano srce, kajti iz njega prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine (15,19). In ni večjega veselja, kakor če ima človek Čisto srce. Danijel Halas, duhovnik, mučenec (u. 1945) si je dal na novomašno podobico zapisati besede iz zlate knjige, iz Hoje za Kristusom: »Ako je veselje na svetu, ga ima človek čistega srca« (H, 4). V tem blagru vidim smisel češčenja Jezusovega srca. Iz njega prihajajo dobre misli, ljubezen do bližnjega, kristalna čistost... Tretji biser iz Matejevega evangelija: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil« (11,28). Jezus Kristus je Božji Sin, enega bistva z Očetom. Da se ne bi zgrozili pred njegovim vzvišenim božanstvom, Kristus razodeva svojo ljudomilo človeškost, dobrohotnost, krotkost. Ce je bilo že v Mojzesu rečeno, da je bi! zelo krotek, 18 bolj kot vsi ljudje na zemlji (4 Mz 12,3), koliko bolj velja to za Kristusa. Pridite... Ne toliko z nogami, marveč bolj s čustvi vere, upanja, ljubezni. ... k meni. K tistemu, ki mu je Oče izročil vse, ki ga je poslal na svet kot zdravnika (9,12). ... vsi, ki ste utrujeni in obteženi. Nobeden ni izključen. Ni ga na zemlji, ki ne bi bolehal, bodisi na duši ali telesu. Tega se zaveda že starozavezni modrec, ko pravi: »Minljivo telo teži dušo in zemeljsko bivališče tlači mnogo mislečega duha« (Mdr 9,15). ... in jaz vas bom poživit. Beseda »poživil« se v izvirniku glasi »anapauso«. Tu se skriva izraz »pavza«, tj. čas, namenjen sprostitvi, olajšanju, odmoru, počitku (S. Kuzmič prevaja; »i jaz vam počinek dam«). Kristus nas poživlja s svojo besedo, z zakramenti, z milostjo in notranjo tolažbo. »Zakaj smo vsi utrujeni in obteženi«, se sprašuje sv. Avguštin, »če ne zato, ker smo umrljivi, krhki, slabotni, ker nosimo prstene posode, ki druga drugo utesnujejo? Če smo utesnjeni glede na posode naših teles, naj se razširijo prostori ljubezni!« (Sermo K) in Malh.). In kje naj sc razširijo prostori ljubezni, če ne ob Jezusovem srcu, čigar ljubezen je višja od neba, globlja od podzemlja, daljša od zemlje in širša od morja (prim. Job 11,8-9). Nikoli namreč ne bomo mogli doumeti, kolikšna je širokost in dolgost >n visočina in globočina (Ef 3,18) žarečega ognjišča ljubezni Jezusovega srca. Pridite k meni vsi, tega vabila ni izrekel noben modrijan, noben mislec, le Jezus iz Nazareta. Jakob Šešerko Večerna molitev »Bomo molili?« je vprašala mati. Vendar to m bilo pravo vprašanje. Sploh ne. Vsi smo bili že tako - za. Šlo je bolj za znak - zdaj 1 Na pol slepa babica jc mnogo molila sama, podnevi in ponoči. Mati podnevi ni imela časa, ponoči je bila zbita od dela. Midva z bratom - šolarja Pa sva bila odvisna od skupne molitve. Večere za skupno molitev je odbirala mati. Kar se tiče pogostnosti večerne molitve, nismo bili ravno vzglcdni. Takrat se je namreč po družinah molilo vsak večer, vse od začetka jeseni do pozne pomladi - tudi rožni venec. Pogosto kleče. Danes bi bilo to malodane ponižanje »krone stvarstva«, žalitev pobožanstvenega človeka. Z bratom sva potegnila vsak svoj stol k sebi, pokleknila in sc $ komolci naslonila; enako je storila mati. Babica jc obsedela na klopi ob pcči^V hiši je bilo poltemno. Petrolejke še nismo prižgali, ker smo štedili s petrolejem. Poltema je bila tako čudovito primerna za bližan je k Bogu. Mehko in božajoče je lilo tisto malo svetlobe skozi majhna okna. Včasih smo skozi »luknjice« na nebu videli v nebesa. Le ko jc bila polna luna, ni bilo tako lepo, ker jc bila preveč radovedna. Če je miška Potakala oreh pod posteljo, je bilo zvočno kar prijetno, vendar ne primerno. Atenska ura je sicer glasno lomastila, a mi je nismo slišali. Ko je črhnila, smo vedeli, da bo za nekaj časa začela biti: cin-cin. To nas je večkrat zmedlo, celo mater, ki jc vodila molitev. Nehote smo šteli: šest ali sedem. Po tem smo vedeli, če smo bili pozni. Materin molitveni spored se je ravnal tudi po številu cin-cin. 19 Bog daj, soseda ! Mati ni bila nikoli predolga. Po naših glasovih je čutila, kdaj naj bi bila krajša. Zato nobeden izmed nas ni med molitvijo zaspal. Znala je mnogo čudovitih molitev. Izbirala jih je po vsebini in jih prilagajala cerkvenim časom in praznikom. Moram pa pripomniti, da smo rožni venec molili bolj poredko. Nikoli pa nismo izpustili očcnaša za očeta, ki je bil v Ameriki Mati je vedno poudarjala, da ne zaradi tega, da bi čim več denarja poslal. Višek in neobhodnost molitve sta bili zame izraženi, ko smo molili k Mariji: »Ti odvrni karško dujev, sprosi dušnih nam dobrin...« Karška dujev! Ta je bila zame nekaj grozotnega, krvavega, ogromnost zla, več kot Damoklejev meč, apokaliptični jezdeci. Karška dujev je stalno visela nad nami in jo je bilo potrebno vedno sproti odganjati. Vedno znova se je spuščala nad našo slamnato streho in vse nas v raznih oblikah: Nevarnost strele, ognja, napada tolovajev, če bi pujsek ne hotel več jesti, če bi Brezi poginilo tele, če... 20 Vse to je bilo zame zajeto v karški dujevi, a sama prava karška dujev je bila čez vse to, nekaj najgrozlivejšega, tuzemska in onstranska strahota, krvavi dež. Ko smo odmolili karško dujev, sem bil vedno pomirjen, zadovoljen, kot bi opravili ogromno delo in pozneje sem zaspal v blaženem varstvu. V dijaških letih sem prevzel slovnično izpiljene molitve in pozabil na karško dujev kot molitev in kot nekaj hudega. Ugotovil sem, da pri besedilu molitve ne gre za karško dujev, ki sem jo po svoje oblikoval in razumel, ampak da se molitev pravilno glasi: »Ti odvrni, kar škoduje...« Moč zla v svetu je bila vedno velika, a človek jo je vedno podcenjeval prikrival. Tudi v tem super modernem času je tako, čeprav človek stresa tehnične čudeže iz rokava, a postaja sam žrtev tehnike. Človek ni več gospodar samega sebe, bolj suženj nekih sil v in zunaj sebe. Moja »karška dujev« v tem času so: vse vrste nasilja, medsebojni pokoli, nakopičena smrt v bombah, umori kot konjiček, smrt od lakote tik ob smrti zaradi presitosti, zastrupljevanje okolja, rušenje ekosistema, preobrat pojmov dobro -slabo, kršenje človekovih pravic... Človek je postal krut do Zemlje, Vesolja in do Sebe. To pa še ni najhujše. Najhujša je njegova slepota, da lega ne vidi. Ostaja mu molitev, ki more v svoji danosti požlahtnjevati in odvračati današnjo »karško dujev«. borovo f>oxtuvtmje 21 Govori škof Anton Martin Slomšek Gospod škof Anton Martin, v vaši oporoki ste med drugim zapisali: »Naj mi Oče luči podeli najvišjo in zadnjo milost, da bi mogel pred njegovim prestolom s svojo priprošnjo koristiti«. Kako smo srečni, da bo v našem Času ta vaša molitev v polnosti uslišana — bolj kot ste vi v svoji ponižnosti upali prositi. Po božji volji vas Cerkev slovesno proglaša za blaženega med svetniki v nebesih. Mnogi verni Slovenci smo v minulih desetletjih redno v molitvi prosili Očeta luči, naj vas poveliča in nam v vas da prvega slovenskega svetnika in posebnega priprošnjika pri Bogu. Vi sle mož molitve. Že v najnežnejših letih ste na paši molili in druge otroke navajali k molitvi. V vaši družini je bila molitev vsakdanje opravilo. Ko ste študirali v Celju, so vas pogosto našli v cerkvi zatopljenega v pobožno zbranost. Utrujeni od dušnopastirskega dela v župniji ste svoje delo zalivali z obilno roso molitve. Znano je, da ste imeli kot škof svoje dneve naravnost razdeljene z molitvijo. Rožni venec je bil vsak dan vaš zaključek dneva. Zdi se, da današnji slovenski rod na splošno premalo moli. Prosim spodbudite nas in povejte nam kaj lepega o molitvi. Da, kristjana celo življenje ima biti Jezusa vredno moljenje. Molimo. Naša duša je od Boga, po molitvi se k Bogu povzdiguje, z Bogom govori. Največja čast je z Bogom govoriti, največje veselje nam torej bodi moliti. Ptičice pojejo, levi rjovejo, vse stvari dajejo hvalo Bogu, mi pa bi ne molili? Molitev je angelsko delo in opravilo svetnikov. Veste da samo tisti vedo prav živeti, kateri znajo prav moliti. V molitvi človek nebeško moč zauživa in milosti dobiva premagati skušnjave, prenesti vse težave, doseči sveti raj. Kar je telesu sapa, to je duši molitev, telo mora dihati, duša pa moliti, da ne one more. Molite. Molitev je zlato orožje, kratke molitvice so ognjene puščice nad skušnjave in dušne sovražnike. Molitev srce pomoči in izrahlja, da se ga božja beseda prime, poduk obsejc, gnada božja pa rodovitno stori. Gospod škof, vi ste versko življenje v župnijah in škofiji gradili na družinah. V teh naj bi se verska zavednost in življenje po veri prenavljala in prelivala od staršev na otroke. V skupni družinski molitvi ste videli sredstvo, ki bo ohranjalo slovenske družine verne. V sodobnih slovenskih družinah mnogokje žal skupna molitev usiha, z njo pa tudi vernost in življenje po veri. Vaša beseda naj, kol nekoč, vzpodbudi naše družine za družinsko molitev. Učite, starši, svoje otroke moliti zjutraj, zvečer, pred jedjo, po jedi in kadar zvoni moliti. Ako se dete od matere in očeta moliti ne nauči, ne bo vse svoje žive dni prav moliti znalo. Skrbite, da bo vaša družina rada molila pri mizi naglas, vsaj o svetih večerih sveti rožni venec. Molitev je otrokom zlati nebeški ključ. Matere, ne zamudite svojih otrok zjutraj in zvečer k molitvi opominjati, očetje, naglas naprej moliti. Taka molitev bo otrokom jutranja zarja srečnega življenja. Molitev nedolžnih otrok je zlata vredna. Da bi vsi, starši, za molitev bolj skrbni bili in otroke zmladega moliti učili. Česar se Človek navadi, star človek zna. 22 Gospod škof, vi ste z novo razmejitvijo škofij in prenosom škofijskega sedeža v Maribor rešili velik kos Slovenije potujčenja. Sedaj se je Slovencem uresničil tisočletni sen, da smo se osamosvojili in ustanovili svojo državo. Prvotnemu navdušenju pa je žal hitro sledilo razočaranje. Skoraj polstoletno enoumje je precejšnji del slovenskih ljudi prevzgojilo, da ne znajo samostojno razmišljati in graditi resnično demokratične družbe. Sebičneži in povzpetneži si prilaščajo premoženje in oblast in sejejo nemir in razdor med ljudi. V tem času, ko tudi od zunaj preži mnogo nevarnosti na našo malo domovino, bi morali zlasti verni ljudje samostojno razmišljati in se v javnem življenju prizadevati, se povzpeli nad sebičnost in vsak na svojem mestu v slogi varovati ta prelepi košček zemlje, ki mu je ime naša domovina. Naj bo vaša beseda v teh tako odločilnih dneh dramilo Slovencem. Vsakdo dobiva od svoje domovine mnogotere in velike dobrote. Zato je vsak prebivalec domači deželi hvalo, ljubezen in pomoč dolžan. Kdor svojo domovino ljubi, se bo vsega veselil, kar srečo domovine povišuje, srce ga bo bolelo, če jo nadloga in nesreča zadene. Ni dovolj vse vesele in žalostne prigodke svoje domovine v srcu čutiti in ji vse dobro in koristno iz srca žplcti. Dober deželan je tudi pripravljen z besedo in dejanjem v potrebi svoji domovini po svoji moči pomagati in skrbeli, da se odvrne vse in obvaruje vsega, kar bi ji bilo škodljivo in nevarno. Kdor svojo domovino ljubi, bo tudi davke radovoljno in po svoji vesti natanko opravljal. Spilakov mlin 23 Cekre pletejo Kdor svojo domovino ljubi, bo tudi rad, če je poklican ali iz svoje dobre volje službe opravljal tudi takrat, kadar mora svoje življenje v nevarnost postaviti Kdor svojo domovino resnično ljubi, bo tudi svoje želje za srečo domovine k Bogu pošiljal, večkrat bo prisrčno zanjo moli). Kdor svojo domovino ljubi, ne brani dežele materinske samo zunanjih sovražnikov, ki z orožjem v deželo planejo, on mora svoj kraj skrivnih zapeljivcev m podpihovalcev varovati. Taki sleparji so dežele najhujši sovražniki. Slajša ko je njih beseda, večja je sleparija. Lepša ko je njih obljuba, grozovitejša bo nesreča, ki jim za petami hodi. Budite s petjem svoj sorod, naj se v omiko žene, obhajajte veseli god Slovenije oživljene. Svojo domovino in z njo vred vse njene prebivalce ljubimo kakor svoje brate, bodimo si med seboj kakor dobri otroci ene matere, enega očeta in pomagajmo pošteno z vsemi močmi k sreči cele domovine in vsakega prebivalca. V vašem času ste st neumorno prizadevali, da bi slovenski ljudje ohranili slovensko govorico, se ne potujčili, ostali zvesti svojemu rodu in veri. Ljubezen do materinske besede sle širili v svojih nagovorih, pridigah, pesmih in knjigah. Vi ste po župnijah ustanavljali prve slovenske šole. Ob tem prizadevanju ste doživljali mnogo nasprotovanja in trpljenja. Pa niste jenjah tudi svoje bogoslovce, bodoče dušne pastirje učiti lepe slovenščine, jih usposabljati in navduševati za slovensko govorico v cerkvi in šoli. 24 Mnogo naših ljudi živi zunaj domovine, tudi p daljnih deželah. Nekateri od njih hvalevredno ohranjajo slovensko govorico svojim otrokom, premnogi izseljenci pa žal že v drugem kolenu ne znajo več jezika svojih prednikov. Tudi v domovino vdira v govorico in pisano besedo polno tujk, nedostojnih izrazov, v glasbi in petju imajo vedno bolj prednost tuja besedila, trgovine in podjetja se kitijo s tujimi naslovi, na srajcah m majicah čitamo vse mogoče, le slovenskega nič, tujcem prerodi postrežejo z govorico v njihovem jeziku, čeprav včasih ni potrebno. Nas dragi slovenski škof, pisatelj, pesnik, učitelj, narodni buditelj, p Drobtinicah ste tako lepo zapisali: »Oj ljubi lepi in pošteni slovenski materinski jezik, s katerim sem prvič klical svojo ljubeznivo mamo in dobrega aleja, v katerem so me moja mali učili spoznavati boga, v katerem sem prvič častil svojega Stvarnika. Tebe hočem kakor najdražji spomin svojih staršev hvaležno spoštovati in ohraniti, za tvojo čast in lepoto skrbeli po pameti kolikor premorem, v slovenskem jeziku do svoje poslednje ure najrajši hvaliti boga, v slovenskem jeziku najrajši učili svoje ljube brale in sestre Slovence in želim kakor hvaležni sin svoje ljube matere, da, kakor je bila moja prva beseda slovenska, tako naj bo slovenska tudi moja poslednja.« Povejte Slovencem še kaj lepega o materinem slovenskem jeziku. Vh jaslicah 25 Velik božji dar je naš materinski jezik s katerim Stvarnika hvalimo in govorimo od brezštevilnih čudežev božjih. Ne pozabimo, srečni otroci, da je beseda materinska vseh dobrot največja dobrota, jasno ogledalo vsakega ljudstva, mila dojka vsakega nauka in izobraževanja narodnega. Materinski jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od svojih starišev. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, polepšati in zapustiti svojim mlajšim. Otroci, ki se slovensko govoriti od svojih staršev ne naučijo, veliko premoženje izgubijo, ki se več povrnili ne da. Ravno v tistem jeziku, v katerem so vas vaši starši žebrati in lepo govoriti učili, ste dolžni tudi vi svoje otroke učiti. Ako ne, niste dobri sinovi in hčere svojih poštenih staršev. Vaš materinski jezik je tudi varuh vaše vere. Materinski jezik je prvi božji dar, v katerem spregovorimo in za njega nam ima pred vsemi drugimi jeziki mar biti, da ga častimo, likamo in slovenski radi govorimo, prepevamo in se v njem veselimo. Kdor spoštuje svoj narod, ima spoštovati tudi besedo materno ter skrbeti za njeno čast kakor za diko svoje neveste. Dokler beseda materinska slove, se narod časti in oživlja. Kakor beseda materinska umira, peša tudi naroda slava in moč. Kdor ljubi torej svoj narod, njemu so dragi tudi matere mili glasovi. Prijatelji, ne pozabimo, da smo Slovenci. Če hočemo, da bo slovenska beseda slovela, imela čast vpričo narodov naših sosedov: sami jo prvi spoštujmo. Naj sc beseda materinska čujc v naših družbah in pri veselicah, na izprehodu in doma. Tako bodo tujci našo slovensko besedo spoštovali, če bodo spoznali, da jo mi prvi spoštujemo. Žalost, katera moje srce boli, je slaba navada Slovencev, da se sramujejo svojega rodu in jezika in še govoriti nočejo, ako jih ogovorimo v materinem jeziku. O nikar tega. Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik. Za čast svojega jezika vsak pošten mož skrbi kakor pošten ženin za čast in poštenje svoje neveste. Ljubimo svojo domovino, ljubimo svojo besedo materinsko. Pa ne le v besedi temveč v dejanju in resnici iz čiste ljubezni do Boga in svojega roda. Kdor slovenščino ljubi, jo cedi in lika pri sebi in drugih, govori kakor bi rožice sadil. Pustite Slovencem dve reči, ki sla nam dragi kakor svetle oči; sveto katoliško vero in pa besedo materinsko. Stvar, ki nam naj draga in ljuba bo kakor naše svetlo oko, je naša slovenska domovina, naša beseda materinska. Vrli Slovenci, naj vam bo drago materinsko blago: sveta vera in beseda materinska. Prava vera bodi vam luč, materinski jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike. Gospod škof Anion Martin, hvala vam za tele vaše besede in za vse, ki so zapisane v vaši zapuščini. Že doslej so Slovencem bile, odslej pa bodo še bolj svetla luč na poli skozi zemsko domovino k vam v nebeško. »Pogovarjal« se je Franc Puncer Viri: Drobtinice 1849, 185(1, 1852, 1855, 1858, 1861, 1862. Ponovilo 1854 Govor v mariborski Čitalnici 1862. Navori od katoliške vere III Laibachcr Kirchenzeitung 1848 Zgodnja Danica 1850 Govor ob slovesu na duhovnih vajah na Slatini 1861 Pridiga na Bhitogradu 1838 26 Jože Zadravce »Za vse sem Bogu nadvse hvaležen« Akademik prof, dr, Anton Trstenjak - devetdeset letnik l e nekaj dni po trikraljevskcm prazniku v letu 1996 vstopa akademik prof, dr. Anton Trstenjak v zadnje desetletje prvega stoletja svoje življenjske dobe. Sin želarja ali polkmeta iz Rodmošcev pri Gornji Radgoni - eden izmed osmih otrok -jev tein življenjskem loku postal ugleden doktor znanosti filozofije in teologije. Šopek katarinščic evropsko, celo svetovno znan psiholog, nosilec mnogih priznanj, mednarodnih in domačih, cerkvenih (Odličje sv. Cirila in Metoda, papežev »hišni prelat«), »zlatega doktorata« (Univerza, Innsbruck), častnega doktorata (Univerza, Ljubljana), dopisni in redni (1979, 1983) član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kajpada šele poleni, ko je že dalj Časa bil redni ali dopisni član pomembnih tujih akademij, strokovnih združenj v Nemčiji, Franciji, Nizozemski, Belgiji, Italiji, Svict - in morda še kje. Teološki fakulteti v Ljubljani je daroval svoja intelektualna obzorja kot profesor filozofije in psihologije v letih 1940 in 1973. 27 Turniška cerkev ponoči Vsekakor je zelo obsežen, po vsej Sloveniji in še čez razvejan »corpus mysticum« bralcev njegovih del. Preprosti in učeni, kmetje in meščani, sociologi, filozofi, literati, duhovniki in laiki še vedno iščejo v njegovih delih tisto, kar bi jim navdihovalo misel in srce ter žlahtnilo duha. Knjige in njihovi pisci imajo sicer svojo usodo, gotovo pa je, da jih bodo še brali in iskali rodovi zanamcev. Koliko izpisanih strani v 85 knjižnih enotah, v neštevilnih razpravah in člankih! V vseh ta akademik - v mnogih pogovorih, ocenah imenovan kot »simbol človeške pokončnosti« - posega na področja teoretične, uporabne, socialne, pastoralne in eksperimentalne psihologije ter umetniškega ustvarjanja. Koliko vztrajne hoje za človekom - simboličnim bitjem! »Ni je knjige izpod mojega peresa, s katero ne bi poskušal priti bliže k človeku, k resnici o njem.« Vsak človek piše vse življenje en sam veliki tekst! Kar je pripisal vlogi simbola, morebiti velja pripisati tudi vsem njegovim delom: »Simboli nas opozarjajo, da onstran telesnega sveta obstaja še duhovni svet, ki je bogatejši in močnejši od telesnega. V moči simboličnega mišljenja se nam odpira duhovni svet. Ta je namreč skrit za zastorom telesa in njegovih pojavov; jc pa odločilen za vse naše življenje.« Da bi imeli oči uprte v ta duhovni svet, sc je naposled akademik izpisoval na vseh straneh svojega velikega življenjskega teksta. 28 Prav tik pred svojim jubilejnim letom je hotel Slovencem še podariti svežino svojih misli v dragoceni knjigi, ki jo je naslovil: Slovenska poštenost. Tisočletje nas je preživela slovenska poštenost, značajnost, brezgrajnost. »S poštenostjo živi in propade slovenstvo,« piše v uvodu. Trstenjak, Slovenec - duhovnik, teolog, psiholog, filozof, pisatelj - se v 25 esejističnih zapisih ozira po preteklosti, odstira zaveso s slovenskega spomina, pokaže na pokončne drže naših ljudi, motri vse tisto, kar sc je duhovne dediščine ohranilo v naše dni. Odkriva preteklost, »da bi zanesljiveje upali v prihodnost«. Tako zelo »opevano slovensko poštenost enciklopedično motri, kritično pretresa, znanstveno raziskuje pri posameznikih, v sistemih, v obdobjih, v ustanovah, sklicujoč se pri tem tudi na množico znamenitih osebnosti, literaturo, vire, dogodke in dogajanja. Kamorkoli se že v tej knjigi zalistatno, povsod je mnogo poučnih utrinkov iz življenja in zanj. Kam se je premaknil svet - in človek v njem - od pradavnosli do naših dni? Tako vprašujoča je pogosto Trstenjakova beseda v mnogih delih. Velikanskemu tehničnemu napredku navkljub je človekova psiha ostala nespremenjena: človek Biblije, epa o Gilgamešu, pa Mahabharale ali modrosti starih Maycv in starih Grkov se je vedel in odzival, je mislil tako kot mi - »morebiti celo bolj modro in zrelo«. Ne zgražajmo se nad primitivnostjo pradavnega človeka, ko pa nam sodobnikom to mnogo bolj pritice. »Vse iznajdbe in izume, ves tehnični napredek uporabljamo zmeraj bolj tako, da z njimi onesnažujemo zemljo in vodo tet zastrupljamo zrak, človekovo misel in srce, da se zmeraj krutejc vojskujemo in Zimsko jutro na vasi 29 grizemo med seboj, da naše medčloveške odnose in etične prvine spravljamo na čim nižjo raven.« Vsem sodobnim slovenskim trenjem navkljub izpoveduje akademik moč vere v slovenskega človeka! »Ali smo Slovenci narod nasprotnikov, ki sami sebi nasprotujejo, kadar bi morali najbolj složno poprijeti, ali pa smo končno vendarle tudi narodnostno politično zreli za velike odločitve, s katerimi rešujemo svoj obstoj?« Kljub temu z življenjsko vedrino veruje in upa v našega človeka, v »njegov duhovni in etični preskok v novo, boljšo kakovost«. V istem letu akademik Trstenjak praznuje tudi 65-letnico svojega mašniškega posvečenja. Nedvomno bo potrdil tisto, kar je povedal že ob bisernem jubileju svojega mašništva: »Eno samo besedo imam za to: To je milost! Načrtoval že nisem vsega tega. Za vse sem Bogu nadvse hvaležen!« Akademiku Trstenjaku k njegovemu visokemu jubileju čestitajo (udi vsi v uredništvu Stopinj z vsemi njenimi bralci doma in po svetu. Zanj - vseslovenski dar-se Bogu zahvaljujemo ter želimo mnogo blagoslovljenega ustvarjalnega miru Zima 30 Franc Puncer Trstenjakovih devetdeset Ker se ne neha razdajati, ga tudi Bog ne neha ohranjati v razumski in dokaj tudi telesni čilosti. V malem naselju Rodmošci stoji visoka hiša s številko 17. Za čas, ko so jo zgradili, je bila gotovo kar izzivalno visoka. Steno te hiše krasi marmornata plošča z napisom; V tej hiši se je 8. januarja 1906 rodil Dr. Anton Trstenjak, prelat, akademik, psiholog, teolog, filozof, mislec, narodnjak... Njegovo mamo sem poznal, v njej iskal in našel izvir sinove bistrosti in še česa. Pri tem razglabljanju sem se nehote spomnil na Goethejev: Vom Vatcr hab ich die Statur... Seveda je tu šlo za popolnoma drugo podedovanjc. Oče je gotovo tudi bil bistra glava, saj |c bil med drugim tudi župan. Mame imenoma, če se ne motim, v svojih knjigah ni imenoval, prepričan pa sem, da v poljudnih spisih igra pomembno vlogo. Ljudje so mi povedali, kako je kot študent hodil v Radgono peš in gredoč bral knjigo. Enkrat vsaj so ga videli, da je v desni držal knjigo, v levi pa dežnik, ker je pač deževalo. Ko sc je Trstenjak kot doktor bogoslovja 1933 vrnil s študijev v Innsbrucku v Maribor, je bil nekaj mesecev kaplan v Kamnici, nato pa 1934 nastavljen za duhovnega voditelja v dijaškem semenišču. Jaz sem tisto leto obiskoval sedmo šolo. Spiriluala Trstenjaka smo imeli radi: bil je mlad, lepo ga je bilo poslušati, ko nam je vsak dan z gromkim glasom povedal homilijo, predvsem pa nam je bilo všeč, ker je bila kratka. K duhovnemu vodji si lahko šel tudi posamezno na duhovni razgovor. Nekaterim se nam je zdelo imenitno, da ta mladi doktor posveti nekaj svojega časa prav tebi. Takrat pa nas je nekdo »poučil«, da je ta gospod neke vrste samohodec, da Je pri »mladinskem gibanju«, da bere in menda tudi piše v revijo Križ na gori, da nekateri od njih - trn ne - namesto v cerkvi ob nedeljah molijo v gozdu aii 'ia kakem griču. Ko sem torej (smrkavec bi rekel) šel na duhovni razgovor, sem 'Honda kar izzivalno začel o tem spraševali. Ne spominjam sc več, kako je razgovor Potekal, to pa vem, da se njegov odnos do mene zaradi tega ni poslabšal. Ker pa sem bil tedaj nekaj časa »mladec« in pripadal tistim »ozkim«, ki smo v debatah največkrat rekli: Roma locuta, eausa finita, se je Trstenjak morda spomnil, zakaj sem bi) ob tem razgovoru »ozek«, čeprav se mi - resnici na ljubo - še sanjalo ni o mladinskem gibanju. V drugem in tretjem letniku visoke bogoslovne šole nam je Trstenjak predaval tundamenialno teologijo. V tisti revni kletni predavalnici - hades smo ji rekli -S) se moral pogosto med predavanjem boriti s spanjem. Ob Trstenjakovih Predavanjih sc to ni godilo. Pogosto je zapustil kateder in skripta, se namestil na odru in z mogočnim glasom doživeto razlagal razmeroma težko vsebino. Vojna vihra nas je razkropila. Leta 1945 sem prišel v Gornjo Radgono in naslednje leto postal župnik Trstenjakove rodne župnije. Mamo je pogosto obiskoval in tako smo bili njegovih obiskov deležni tudi v župnišču. Ni mi treba poudarjati, da mi jc njegovo Opogumljanje ob prevzemu župnije bilo v veliko oporo. Medvojni avstrijski dušni Pastir si je namreč v Radgoni s svojim poštenim delom in nešovinističnim obnašanjem srca župljanov zelo navezal nase. Ni ga bilo lahko naslediti. 31 Večerna zarja S Trstenjakom sta v tistem času prihajala v župnišče tudi rojaka Peter Kovačič in France Veber, pa tudi Stanko Cajn kar. Razgovori v taki družbi so me pogosto obogatili. S Trstenjakom govoriti ni zadrege. Ko pride ali prideš k njemu, pusti ob strani visoko znanost in vodi razgovor o povsem preprostih rečeh. Kakor da mu prija priložnost za malo čenčanja. Če v trenutku ne veš, koliko si ali kdo drugi star, ti on pove. Da, ta njegov spomin. Lahko mu jc pisati knjige, ko iz računalnika, nameščenega v glavi, dobi sporočilo, kje in kaj je o stvari napisal ta in ta. Do sogovornika je izredno spoštljiv in ga - tudi za kako majceno vrlino -kuje visoko. To se mi zdi tembolj čudno, ker v svojih knjigah včasih nastopa kot razsodnik in kar odločno reče bobu bob. Neko podjetje je v tisti sobi župnišča, kjer smo Trstenjaka prenočevali, shranilo luksuzno pohištvo z dovoljenjem, da ga v potrebi uporabljamo. Nekaj let smo tej sobi rekli »Trstenjakova soba.« Potem so začele po tekočem traku izhajati knjige. Ni treba poudarjati, kako nas je duhovnike razveselila in kako nam je dobro služila »Pastoralna psihologija«. V tistem času za kaj verskega ni bilo papirja. Gotovo nas je bilo precej Trstenjakovih slušateljev, ki smo sklenili, da bomo vsako njegovo knjigo prebrali. 32 pa naj je še tako prehiteval. Kadar je hodil do človeka in s človekom in za človekom in napisal poljudno, je seveda šlo. Dva debela »Špeha« - »Orisa sodobne psihologije« pa sla naš dober sklep pokopala. V take višave mu morejo slediti le s psihologijo, filozofijo in še s čim podkovani. Pa taki, ki niso tako polno zaposleni s poklicnim delom kakor na primer radgonski župnik. Na Trstenjakovi polici v moji knjižni omari pa od leta 1946 do danes število knjig raste, meter in trideset jih je. Tiste tanjše od Mohorjeve, one mogočne velikega formata, prevodi v druge jezike, razprave iz revij. Večina njih ima osebni poklonilni vpis avtorja. V prihodnjem tisočletju bodo krasile župnijsko knjižnico. S posebnim užitkom sem nedolgo tega predelal »Pet velikih« (1992). Ne bi bilo napak, če bi bil on v njej kot »šesti.« V času enoumja so se oblastniki sicer hvalili s Trstenjakom kot svetovnoznanim psihologom, dvorane v Cankarjevem domu in drugih sredstev javnega nastopanja pa mu skoraj niso privoščili. Zadnja leta ga na televiziji, radiu in vseh mogočih prireditvah vsak čas vidimo in slišimo. Svoj čas so nekateri v njegovih knjigah pogrešali besedo Bog in krščanstvo. Tistim bi sam gotovo zelo lahko pojasnil. Odgovarjajo jim vse njegove knjige, v katerih naslovu je beseda človek in one z izrazito religiozno tematiko. V Trstenjakovem primeru moraš biti zelo na preži, če mu hočeš čestitati in voščili ob množici cerkvenih in svetnih odlikovanj in priznanj. Toliko jih je. hanc Kuzmič Klekl kot urednik in izdajatelj To področje Klek love dejavnosti je tako bogato, da zasluži samostojno mono-gralsko publikacijo, a sc spričo omejenega časa in prostora skušajmo soočiti le z bistvenimi značilnostmi. O potrebi in težavah glede tiskane besede med ogrskimi Slovenci ter razmerah naj najprej spregovori Klekl sam. »Ko smo prišli med narod kot dušni pastirji, smo z vso vnemo širili slovenske knjige... Oblast je postala nervozna... in je delala velike ovire v naročanju slovenskih knjig, naročnike pa preganjala z žandarmerijo. Ta ovira in okoliščina, t,a večina našega ljudstva ni razumela knjižne slovenščine, sta bila vzrok za izdajanje Kalendara Srca Jezušovoga, Marijinega lista in Novin.« (1) , Klekl je kot kaplan na Tišini začel leta 1899 izdajati v gajici (in ne v madžarskem črkopisu) mesečnik »Dober Pastir«, a je bila že prva številka prepovedana. 1’repovcdala ga je šovinistično usmerjena svetna oblast. (g) . Som hotelski Škof Hidasy je v svojem pismu lvanocyju zatrjeval, da mesečnika s,ter ne za branj ujej a ima pomisleke, če ho kaplan Klekl to zmogel in da »ne bi Pri tem zamenjal svoje poklicne dolžnosti, ali bi mu zdravstveno stanje dopuščalo tako neprestano dejavnost?« (3) Potem je moral Klekl v Inced, pa tudi ostali slovensko misleči duhovniki z oznako »panslavisti«, so bili premeščeni v razne kraje proč od ožje domovine doda v Kleklu je tlela želja po mesečniku Dobrem Pastirju še naprej, celo Hn, naslovom, medlem ko se je lvanocy navduševal za Marijin list Klekl se je čez leto vrnil v domovino kot kaplan v Crensovce. * * Ivanocy je s svojimi pretežno mladimi sodelavci pripravil prvi katoliški koledar za prekmurske katoličane - Najszvetejsega szrca Jezusovega veliki kalendar za liidsztvo na 1904-to presztopno leto. To je Klekla opogumilo, da je skušal izposlovati pri madžarskih oblasteh dovoljenje tudi za mesečnik. Delo je bilo nadvse težavno, a je vendarle dobil od sombotelskega škofa 4. septembra 1904 dovoljenje. Tega dela se je lotil brez denarja, bolehen in celo kot kaplan v veliki župniji preobremenjen z delom. To je bilo prvič v zgodovini, da je verska oblast dovolila izdajanje verskega lista v prekmurščini. Klekl je ob desetletnici lista opisoval vse te težave in celo omenil, da so leta 1904 več tednov verniki v črensovski cerkvi za to molili, on pa je opravil celo mašo, da bi se škof omehčal in dovolil izdajati Marijin list. Obisk pri škofu je opisal: »Po šestih tednih molitve sem šel v Sombotel k škofu Vilmosu Istvanu, pokleknil predenj in ga prosil, naj dovoli izdajanje Marijinega lista. Vidno ganjen me je dvignil in dal pismeno dovoljenje s pridržkom, da se mora Marijin list tiskati v madžarskem črkopisu in da se iz misijonske hiše, ki se bo iz čistih dohodkov M. lista ustanovila, bolj sistematično širi madžarizacija« (4) Klekl se je namreč odločil, da bo s čistim dohodkom od Marijinega lista zidal samostan v slovenski krajini »naj zadovoli dušne potrebe vogrskih slovencov«. Tako je 8. decembra 1904 izšla v 2000 izvodih prva številka Marijinega lista z naslovom - Nevtepeno poprijeta Devica Marija, zmozsna Goszpa Vogrszka. Urednik je bil Jožef Klekl, kaplan v Črensovcih. Naročnikov je bilo 2000. Odmev med ljudmi je bil izreden, saj je urednik v svoji notici zapisal: »Zares veliko veselje lahko obide vse pisce tega lista, ko vidijo, da je vrlo slovensko ljudstvo v hipu razneslo dvatisoč snopičev in da se prvi snopič mora ponatisniti zaradi velikega števila naročnikov.« (5) Z letom 1908 je zaradi bolezni prevzel vlogo urednika »na volo« škofa Ivan Baša v Novi Gori (na Gradiščanskem), pozneje župnik v Bogojini. Čez deset let je imel Marijin list že 4063 naročnikov. Močno se je zakoreninil tudi med prekmurskimi izseljenci in sezonci po svetu; v Ameriki je bilo kar 400 naročnikov. Največ naročnikov je bilo v prvem desetletju po prvi svetovni vojni, ko je bilo 6000 naročnikov. Prejemala ga je skoraj vsaka druga katoliška družina v Prekmurju. Urednik in pisci so delali vse zastonj. Ob 25-letnici je celo papež zaželel blagoslov vsem, ki v list pišejo, ga berejo in širijo. (6) Marijin list je prinašal članke o Mariji, o češčenju Srca Jezusovega, razlago velikega katekizma, o cerkveni zgodovini, življenjepise svetnikov, liturgično razlago cerkvenega leta in obredov, pridige itd. Ob 30-letnici izhajanja lista je Klek! dokazal, da je Marijin list in druga publicistična dejavnost prispevala na več področjih, med ostalim najbolj v službi Cerkve, kar je Klekl dokazal celo s 500 imeni. (7) Marijin list je pred prvo svetovno vojno krepil slovensko narodno zavest in zajezil vpliv madžarizacije. Leta 1913 je začel Klekl izdajati še tednik z naslovom Novine. Tudi pri tem so bile težave. Časopis takšne vrste bi morala najprej dovoliti politična madžarska oblast. To je Kleklu uspelo, saj je bil po vsej verjetnosti namestnik velikega župana Žalske županije Lajos Arvai, Kleklov osebni prijatelj. Prva številka Novin na 4 straneh je izšla 8. decembra 1913 z naslovom Novine za Vogrske Slovence. Družbeni, zabavni, podučeni list. Klekl kot izdajatelj in 34 urednik je zapisal: »Od vseh strani so jih želeli in zahtevali.. Branimo krščanstvo, ljubimo svoj jezik, svoj narod, svoj dom! Na delo! Črensovci, 8. decembra 1913.« (8) S I. januarjem 1918 je prevzel uredništvo Novin Klekl ml., ki je bralcem sporočil; »Uredništvo se sicer spremeni, toda duh Novin ostane isti. Novine berejo slovenski kmetje...« Temeljna vsebinska zasnova Novin ni bila politična, ampak verska in pastoralna. Poleg informativne dejavnosti so objavljale versko-poučne, vzgojne, kulturno-zgo-dovinske članke in leposlovje. Obenem so bile glasilo zdomcev in izseljencev. Klekl je bil ves čas izdajatelj, urednik pa s prekinitvami. Novine je urejal v letih 1913-1717, potem 1919 (od št. 30) do 1925 (do Št. 49) in nato še od leta 1933 (od št. 33) do leta 1940 (do št. 14). Po prvi svetovni vojni, v novi državi, je urednik bralce seznanil z usmeritvijo Novin v bodoče: »Novine bodo v tistim pomirljivem duhi kak dozdaj iskale sporazum doseči med vsemi narodnostmi in verskimi ločinami v Prekmurju na najstarejšem i vsikdar varnom temelji, na podlagi krščanske ljubezni, štera vse ljudi obsega i objemi je brez razlike vere i narode, brez pogleda na prijateljstvo ali sovraštvo. V toj ljubezni vsi naši.« (Novine, 28. 3. 1920, str. 3). Pri urejanju Novin se je poleg Klekla zvrstilo 12 urednikov, a vsi le krajši čas; vsi pa so nadaljevali pod vplivom in vodstvom Klekla. (9) Pri tem pa moramo hiti pozorni na večkratne neresnične in krivične izjave v preteklosti, kot »Klekl je v Novinah pisal...« Pri tem se moramo prej vprašati in v tisti sami številki preveriti, ali je bil on res takrat tudi urednik ali pisec določenega članka. Novine so imele dokaj visoko naklado, za leto 1929 imamo podatek, da so jih tiskali v 15.200 izvodih. (10) Vedno znova je Klekl v tiskih spodbujal bralce in širitelje, naj verski tisk razširjajo, kolikor je le mogoče. V enem od pozivov je bralce pozival: »Žalostno je gledati poleg grab, po cesti, Po smeteh pa indri, falačke od naših lepih »Novin«. Komaj smo se včakali te sreče, ka mamo v sladkom materinom jeziki novine, in zdaj je tak malo ništerni spoštujejo. Novine pa dosta driigoga lepoga majo v sebi. Tak npr. razlaganje sv. Evangelija, kakšo lepo pesmico itd. Kak bi lepo bilo, če bi sc novine celo leto, tjeden za tjednom kam na stran devale, na konci bi si pa saki sam vkiipzašio ali Prikelo. Tak bi vsako leto napravo lepo knjigo z Novin. (...) Dosta bole je pa e$če vredno vkup devati Marijin list. To bi pa zaistino vsaki mogeo leto za letom ttali lepo zvezati. Kelko lepih knig sc tak sčason nabere pri hiži, štere do lehko steli vnuki vaših vnukov. (...) Te do vidili... ka smo lubili in spoštilvali materin jezik.« (H) . V naslednjem letniku jc zapisal; »Vsaki, ki ma Novine, mora vzeti tudi Marijin '■st. Razločiti jihva nc moremo zavoljo dragoče. SiromakPpravi, če ne morejo za oba cele naročnine platiti, jihva dobijo za menšo ceno ali pa brezplačno popolnoma s’romaški. Vredništvo.« (12) V isti številki jc pod naslovom Glas z Renkovec zapisal: »Domovina piitarov P^ kupinarov veselo napreduje nc samo v trgovini nego tudi v pobožnosti i Ijubeznosti do svoje materne reči. Magdič Martin, zvonar, širitel naših listov je z svojov gorečnostjov podvojo število naročnikov. Lani jih je bilo 42, zdaj pa 82. ~ Zaistino hvalevreden uspeh! O da bi v vsakoj občini živo lakši zvonar, čeravno Jc ne zvonar, ka bi zvonio za Novine i Marijin list.« 35 Tako je ravnal tudi pozneje. »Širitelje! To prvo številko razdelite na ogled brezplačno v vsako hišo ali bar v dve hiši edno i je ne trbe nazaj pošilati Včasi javite, keliko naročnikov ste dobili.« (13) V posameznih številkah Novin so tudi spodbude »Na podporo« Marij inoga lista in Novin. Vseskozi so imele Novine, pa tudi ostale publikacije, prostor, kjer so se oglašali bralci, posebno izseljenci, zdomci in med prvo svetovno vojno vojaki s fronte. Zelo laskavo oceno je zapisal o Novinah znani slovenski arhitekt mojster Plečnik, ko konec leta 1938 Klekiu piše; »Velcčastitj gospod 1 Srčno se zahvaljujem za poslano mi lepo spominsko številko Novin. Ob priliki poletnih slavnosti Slovenske Krajine napisal sem Vam, »nevem, če ima še kateri časopis tako čisto vest, kot vaš.« (14) Novine je prav tako pohvalil slovenski zgodovinar, etnolog, geograf in muzeolog Franjo Baš - s pripombo, da so Novine najboljši slovenski ljudski list. (15) Kako sc jc Klekl posvečal urednikom, ki so prevzemali to delo, vidimo tudi iz primera (pisma), ki ga je Klekl pisal Ivanu Camplinu leta 1940. V njem mu svetuje, priporoča: »Večkrat se obrnite na naročnike potom širitelov, da zveste, ka želejo.« Na koncu zaključuje: »Ve pa, drage Novine, sad liibezni do Boga i mojega slovenskoga naroda, tlačite naprej pot liibezni do Boga i bližnjega! Bog z Vami!« (16) Klekl je bil urednik Kalendarja Srca Jezušovoga v letih 1920-1932, potem pa še 1934-1941. Od leta 1933 jc imel koledar naslovnico, katero je oblikoval arh Plečnik. Pri uredniškem in izdajateljskem delu pa ne smemo prezreti še njegovega zavzemanja za gajico, kajti ta je bila po njegovem primerna našemu jeziku, ker sc nekateri slovenski glasovi ne skladajo z madžarskimi, pri soglasnikih sc olajša pisava m branje. V gajici jc začel žc svoj sicer zabranjcni mesečnik Dober Pastir, potem svojo knjigo Hodi k oltarskomi svestvi (1910), od leta 1913 naprej pa Marijin list m Novine. (17) Leta 1932 je Klekl poskrbel še za najmlajše, ko je kot prilogo Marijinega lista začel izdajati Marijikin ograček. (18) List je izhajal do decembra 194(1. Klekiu je uspelo to, kar si je prizadevalo več kot 200 učiteljev, a jim ni uspelo. Poleg vsega naštetega jc Klekl izdal svoj molitvenik Hodi k oltarskomi svestvi (leta 1910) in nato leta 1923 ponatis oz. drugo izdajo. Nadalje jc pri uredništvu Marijinega lista in Novin izšlo še 8 del, in sicer brošurica Den Marijine zapuščenosti (1915), trije zvezki Priprava na srečno smrt, potem Vilka Novaka knjižica o Stevanu Kuharju, povest Na križopotji življenja (1939) izpod peresa Matije Balažiča ter Nedelni i svetešnji Evangeliomi (1939). V Marijin list so bila vključena še dela: Življenjepis Blažene Jezušekove Trezike (19), imenik Apostolske administrature Slovenske Krajine katoliški cerkvi (20) ter P. Ernesta Prcmišlavanja od BI D. Marije. (21) Med bivanjem na Madžarskem jc Klekl še prevedel in izdal življenjepis Štefana Kaszapa (1943). Vedno pa jc Klekla spremljala misel na domačo tiskarno (22), ki je končno začela delovati leta 1933, a jc morala iz raznih vzrokov prenehati. Tik pred drugo svetovno vojno je s pomočjo prekmurskih duhovnikov kupil nove tiskarske stroje in pod predsedstvom soboškega župnika Jožefa Vojkoviča jc v Murski Soboti začela delovati Tiskarna sv. Družine. (23) Na slovesnosti v Turnišču 22. avgusta 194(1 je Klekl izročil Marijin list, Marijikin ograček, Kalendar Srca Jezušovoga in tednik Novine društvu, imenovanemu 36 Katoliško tiskovno društvo v Slovenski krajini. Vsi stroški so bili pokriti. Želel si je Je, da bi za nedoločen čas obdržal uredništvo Marijinega lista. (24) Pri tem je pomembno še dodati, da Klekl ni imel svoje hiše, ne stanovanja, ne župnišča, ampak je svoje tiske 27 let (25) urejeval v hiši Ivana Bedernjaka, potem pa se jc preselil v Naš Dom v Črensovcih. Cc iz vsega povedanega povzamemo, vidimo, da jc bil Klekl za Ivanocviem prvi, ki je v ogrski državi organiziral redni domači tisk v zelo nemogočih in skoraj neizvedljivih časih. Vsem listom jc bil s kratkimi presledki sam urednik, tudi izdajatelj, če smo točni. Okrog listov je zbral in zbiral inteligenco, duhovniško in svetno, Nekateri so začeli znanstveno in literarno pol prav v teh listih. (26) Tudi preprosti človek te pokrajine je z leti spoznaval pomembnost tiska in potrebo po večji oz. temeljitejši poučenosti in informiranosti. In kot je nekdo zapisal »s svojimi listi je združo ves naš pošteni i veren narod v edno velko krščansko i slovensko družino... v edno miseo - Klekl i prekmursko lustvo.« (27) Po ugotovitvah Jožefa Smeja pa ne smemo prezreti tudi dejstva, da Kleklovi listi niso bili veliko mlajši od ostalih takratnih slovenskih nabožnih in prosvetnih listov. Porej. kljub vsemu, Klekl je na izdajateljskem in uredniškem področju opravil veliko poslanstvo, kar ne bo težko bodočim raziskovalcem nadrobneje potrditi. Marijin list je urejeval 33 let, Kalendar Srca .lezušovoga 21 let, Novine 20 let, Marijikin ograček pa 9 let. Ob nekem govoru svojim sotrudnikom je Klekl povedal: »Viipanje sem pa meo kak goro visoko i morje globoko!« (2S) OPOMBE (1) Kalendar Srca Jezušovoga (dalje KSJ) 1941,31 '2) KSJ 1941. 31 (J) Dekanijski arhiv Murska Sobota. 1899. 7 'J) KSJ 1941, 31 J5) Marijin list (dalje ML) 1(1905). 6 ML 26(1930) 12. 2 ' ) KLEKL, Jožef: Važnejši dogodki Slovenske pokrajine... Szombathcly 1941. Tipkopis. Prevod v slovenščino, kopija shranjena v Pokrajinskem muzeju v Murski Sobolj, str. 91. s> Novine (dalje N) 1(1913) 1,1-2 l1-’) Uredniki Novi n po vi smem zaporedju so bili: Jožef Klekl sl (1913-1917). Jožef Klekl ml (1918-1919/12), Vilmos Tkalec (1919/13-1919/29). Jožef Klekl st. (1919/30-1925/49). Andrej Berden (1922/1-1922/36 je bil namestnik urednika), Henrik llolscdl (1925/50-1925/52). Ivan Jerič (1926-1927/41). Franc Bajiče (1927/42-1929/34), franc Kolenc (1929/35-1932/3). Jano« Edšidl (1932/4-1932/39). Jožko Maučec (1932/40-1933/18), Vilko Novak (1933/19-1933/32), Jožef Klekl sl. (1933/33-1940/14), Iva« Camplin(1940/15-1940/31), Matija Balažič (1940/32-1941/14) •■O) Pregled mesečnega liska leta 1929 Novine 15200 izvodov, Marijin list 6000, Muravidek 3200, Duševni lisi 131X1, Evangeličanski kalendari 22IKJ in Dober pajdaš 221X) izvodov - Priin. Delo Prekmurske tiskarne, v: Novine 17(1930) 16 (20. 4.), 2 1 H) N 3(19(6) 5(30 ) )( 2 l|2) N 4(1917) 3(21 L). 3^4 Se nekateri pozivi iz Novin. ki utegnejo biti zanimivi: »Prosim prav lepo vse, ki liibijo naš narod m našo Slovensko krajino, nuj mi odkrito naznanijo, kako naj se Novine vrejujejo. Naj mini Uidi naznanijo, kak so oni pripravni pomagati! Za dobro vrcjiivanjc je potrebno, da I) pošilatc dopise pa članke, 2) širite Novine i 3) podpirajte jespenezi I« (N 19(1932)3(17 L), 2) »Samo zavolo siromaštva prijx>ročamo, naj bi po dvej hiši, ineli edne Novine Posliijnitc nas' 37 Nej je težka reč to. I samo Vam je na hasek « (N 20(1933) 53 (31. 12.), 2) ... »list naše Novine.. Ga podpiramo? Ne podpiramo ga, se glasi odločen naš odgovor. Ne podpiramo ga, ne naročamo si ga, ne plačujemo ga redno. Zakaj? Za pilo mamo peneze, pa vnogoga to v teli stere i v duši pogubi. Za kadilo mamo peneze. . za nepotrebno gizdo v obleki mamo peneze... za nepotrebne tožbe mamo peneze.« (N 20(19833) 31 (30. 7 ), 1) »Novine nam vmirajo. Premalo zraka majo, ne morejo si odihavati. Dragoča je davi.« (N 3(1916) 25 (18. 6.), 1) »Vsi, ki so s pisanjem ali na kakši drugi način pomagali uredništvi ali upravi, se lepo zahvaluvlemo i jih prosimo, da nas v tom pogledi šče nadale podpirajo. Obračamo se pa tudi do vseh drugih, ki imajo pero i tento ali svinčnik (plajbajs). Kem več bodo mele Novine sotriidnikov (dopisnikov), tem bole bodo zanimive. .. Vsi za Novine i Novine za vse!«(N 17(1930) l (2. 1.), 2) Pri navedenih navedkih moramo ponovno biti pozorni, kdo je bil pisec in kdo tedaj urednik! (13) N 22(1935 ) 1 (6. 1.), 1 (14) N 26(1939) 1 (1. L), 1 (15) N 22(1935) 5 (3. 2.), 4 (16) N 27(1940) 18 (5. 5.), 1 (17) Prim. Stopinje 1981, 34; ML 9 (1913, 32. (18) »Manjikin Ograček se zove list za našo neodraslo mladino . (Marijika okopava v ogračeki, ki je s trnjem zagrajen, lelije. Te lelije so duše vaše dece, dragi starišje « Namen, da »obdržimo na pravoj poti, da ostanejo nedužne « (N 19(1932) 4(24. 1), 3) (19) ML 1927, št. 7-12 (20) ML 1935, Št. 9-12 (21) ML 1941-1943 (22) Nekaj od tega je tudi v Novinah leta 1932. Klek! se je zavzemal za družbo, za založniško hišo, ki bi skrbela za tisk. Zavedal se je. da posameznik kot on, star, ne pomeni za prihodnost veliko. N 19(1932) 3(17, 1.), 1). (23) Več o tem glej: N. Brumen: Tiskarne v Pomurju. Kronika 9(1961) 2, 86-88. (24) KSJ 1941, 35-36 (25) Od 1. 9. 1911 naprej. (26) Med njimi naj omenimo vsaj: Miško Kranjec, Ferdo Godina, Ivan Camplin, Lojze Kozar, Ivan Zelko, Ivan škafar, Anton Vratuša itd. (27) N 21(1934) 48 (2. 12.), 3 Ob Kleklovi 60-letnici mu je bila posvečena posebna številka Novin - 2. 12. 1934. (28) ML 1935, 7, 125 38 Jože Zadravec Dober večer, Tokio! Misijonar, svetovljan in pesnik, jezuitski pater dr. Vladimir Kos, po rodu doma !z Gorn je Radgone, rojen v Soboti, je 40 let predaval filozofijo na katoliški univerzi 1 okio. Po 50 letih je 19. julija 1995 spet stopil na slovenska tla, a je že 1. septembra odpotoval nazaj med svoje Japonce. Ko je po tolikih desetletjih spet prišel v svojo Prvo domovino, se mu je zdelo, da se je znova rodil. »Na meji so me slovensko nagovorili, zatem sem vsepovsod videl samo slovenske 9apisc. Razgledoval sem se po valoviti pokrajini, srečen in vesel, kako je Bog to našo deželo obdaroval s polno mero lepote. Kamor sem sc ozd, mojim pogledom s° se podarjale cerkvice - božja znamenja. Sem se je torej po tolikih desetletjih naselila tudi svoboda. Pogovarjal sem se zatem z ljudmi. Polstoletni komunizem Je zasejal usodno praznino - in še naprej prefinjeno uničevalno gospoduje.« Ves svet - vsak Japonec pa še posebej - je 6. in 9. avgusta svareče obudil spomin na tragične dneve pred petdesetimi leti. Mesti Hirošimo in Nagasaki sta upepe)ilj dve atomski bombi. V prvem uničenem mestu je najprej ugasnilo 85.000 človeških življenj, kmalu zatem pa je podleglo ranam in radioaktivnemu žarčenju Se 20 000 ljudi. V drugem mestu je izgubilo življenje 36.000 ljudi, hudo ranjenih Pa jih je bilo 4O.(XM). Posledice atomskega bombardiranja čutijo še dandanašnji. Vljuden, prijazen, dobrosrčen Japonec — sPoštljivo prisluhne tujcu, ki ga otožno spomni na ameriškLjedrski poseg v njegov SVel> dve lepi mesti, v njegov narod, njegov ponos, pogum, človečnost. V 2aupnem, prijateljskem pogovoru pa bo odkril mnenje japonske večine: Bila je sreča v nesreči 1 Zapečatila sc je druga svetovna vojna, sicer bi se dobremu milijonu Zrtev, ki jih je do tistega dne japonskemu narodu pridelala morija zadnje vojne, Pridružil še kakšen milijon žrtev; Japonec se namreč do zadnjega bori in umira Za svojo domovino in svoj narod. Japonsko so potem zasedli Američani in jo, do tal uničeno, v zelo kratkem času in s svojim kapitalom povsem obnovili. Njihov °dnos do Japoncev je bil zelo krščanski, človeški. Drugače je bilo s tistimi Lelami, ki so si jih podredili Sovjeti. 39 V velikem svetu Japonske živi 122 milijonov ljudi. Dve veliki verstvi sta jih duhovno in kulturno zaznamovali: šintoizem in budizem. Le dober milijon je katoličanov in evangeličanov. Občestvo kristjanov je duhovni potencial - ki ga Japonska visoko ceni. Katoličani in evangeličani zajemajo vrhnjo plast družbe: izobraženstvo. Japonec v svoji osnovni miselni naravnanosti nima jasnih načel, izčiščenih pojmov, denimo o življenju, urejevanju rojstev, vojni, miru, evtanaziji. Zelo radi prisluhnejo radijskim ali televizijskim oddajam in tudi drugim medijem, ki te stvari osvetljujejo s krščanskega zornega kota. Z veliko naklonjenostjo prisluhnejo takim razlagam. Zelo hitro jih potegne za seboj tudi val trenutnega razpoloženja. Kaj radi nasedajo kakšnim modnim ideološkim muham. Vendar gre za manjše skupine. V tokijski nadškofiji - - vseh japonskih škofij je nad deset - je okrog 350.(MX) katoličanov. Tokijski so drugačni od nagasaških; prvi so dosiednješi od drugih. Ko ti zapustijo svoje mesto, zelo hitro pretrgajo vezi s Cerkvijo; opustijo božjo službo, skratka Cerkvi se odtujijo. Tokijski župnik se je začel zanje posebej zanimati, da bi jih privabil v cerkev. Ugotovil je, da v samem Tokiu živi nad 50.(MM) nagasaških katoličanov. Božični in velikonočni prazniki pa spet privabijo veliko število ljudi, med katerimi je kar precejšen odstotek poganov, ki jih je h katoliškem obredju privedla zgolj radovednost. Veličastna - po japonsko kajpada - je tokijska katedrala. Po načrtih japonskega arhitekta so jo zgradili katoličani iz Kolna. Na turista deluje sicer edinstveno, kristjana pa njena notranjost pusti hladnega oziroma ga duhovno ne nagovori, saj je njen avtor človek, ki ni kristjan. Pravijo, da je to dežela mnogih verskih sekt. Kot gobe po dežju so se ji navrgle v desetletjih po zadnji vojni. Več kot 10 tisoč jih je. Pišejo celo, da jih je 20 tisoč. Te številke dajejo videz - da je Japonska naklonjena tem sektam. Nasprotno, zelo nezaupljiva je do njih, njihovemu načinu življenja in tudi nauku, v katerem so nakopičene sestavine različnih verstev. Nadnarave ne priznavajo; vse je zgolj v mejah naravnega, mnogokaj pa tudi nenaravnega. V središču je vodilna samozvana osebnost, ki potegne za seboj skupino ljudi, norme jim določa in po potrebi tudi spreminja. Zelo opazna skupna značilnost teh sekt je, da si nakopičijo - posebno vodilni -ogromno denarja. Biti Japonec - pomeni v verovanjskem pogledu biti budist ali šintoist. Taka je rodovna in narodova tradicija; verstvo podeduje, o njem pa komaj kaj ve. Običajno je, da se poroči v šintoističnem templju, ob pogrebu pa ga nesejo v budističnega, ki zato v očeh Japonca vetja za neke vrste pogrebni zavod. Najslovesneje praznujejo novo leto. Ta praznik poleg vsega drugega potrjuje vendarle, da imajo razvil čut za duhovnost. Ne oziraje se na kakršnokoli pripadnost, on veruje v Bitje, ki je nad nami, z nami in v nas. Japonski katoličan spoštuje svojca, ki je šintoist ali budist; ob posebnih priložnostih, denimo ob poroki, se bo skupaj z njim udeležil obreda v templju. Iz pozlačene obredne posodice bo izpil sake - opojno žgano pijačo ali riževo pivo, japonsko narodno alkoholno pijačo brez zadrege pa jo bo lahko tudi odklonil. 40 Katoliško univerzo v Tokiu - vodijo jezuiti. Od leta 1956 do konca marca letos je med njenimi predavatelji - na oddelku za filozofijo - bil tudi p. Vladimir Kos. Ko je pred 40 leti pristal v 'eni velikanskem mestu, je takoj začel predavali fundamcntalno teologijo - ne v japonskem, temveč v latinskem jeziku. Oddelek za ruski jezik in književnost vodi P- Janez Mihelčič. Filozofske študije je Kos začel med zadnjo vojno v Ljubljani, nadaljeval v Pragli, v benediktinskem samostanu blizu Padove, z doktorskim naslovom pa jih je končal na Gregoriani v Rimu. Mihelčič je ruščino študiral v Beogradu. Univerzo obiskuje 12.000 slušateljev. V profesorskem zboru so katoličani manjšina, večina so pogani, sprejeti pa so na podlagi strokovne usposobljenosti in z zagotovilom vsestranske omike, poštenosti in odgovornosti. Med fakultetami je tudi oddelek za teologijo m filozofijo, ni pa med njimi medicinske. Kosova filozofija - in na začetku tudi teologija - ni zgolj evropska, čisto katoliška, temveč se opira tudi na mnoge zdrave idejne sestavine drugih verstev, denimo šintoizma in budizma. Sicer pa so slušatelji zrastli iz drugačne miselnosti, kulture, jezikovnih sistemov, zato je povsem utemeljena njihova pravica do ugovorov, vprašanj, dvomov do tistega, kar je pognalo-iz evropske kulture. »Inkuhuracija«, o kateri tako rada in že dolgo govori Cerkev, predvsem njeni izvedenci za misijonska vprašanja, dobiva pri tem zelo praktičen izraz. Kako je mogoče - prodreti v dušo naroda? Prvega jezika ne pozabljamo, ker smo ga »vsrkali z materinim mlekom«. Drug jezik pa se učimo vse življenje, a ga vsega nikoli ne moremo do konca spoznati. Slovenci imamo dvanajst ključev za jezike. Mnogo hitreje se naučimo drugega jezika kot pripadniki druge narodnosti. Pri drugače govorečih ljudeh hitro ujamemo različne odtenke njihovega jezika. V japonščini sem se tako izpopolnil, da lahko prepoznam sogovornika ah nastopajočega na televiziji, iz katerega kraja Japonske je doma. Kmalu ob prihodu na Japonsko, v letu 1957, sc pravi po dobrem letu, sem že pisal pesmi v njihovi znameniti obliki haiku, najbolj priljubljeni obliki japonske lirike. Zanjo m bilo sicer potrebno veliko znanja japonščine. Eno pesem, 31-zložno tanko, sem poslal na razpis v Tokio. Pri izbiri izmed približno 25.000 pesmi je bila šele na koncu izločena, vendar pa sem prejel pisemsko priznanje. Japonci so zelo vljudni ljudje. Četudi sem na samem začetku uporabljal zelo majhno število besed, so me kar naprej hvalili, češ kako dobro že govorim japonsko. Po dvajset ali tridesetih letih bivanja med njimi pa bodo Je občasno povedali, da vas še zdaj čisto ne razumejo. Predvsem sem misijonar - Kot duhovnik, profesor, pesnik, pisatelj, vzgojitelj - misijonar v vsem in obenem. Še vedno se učim japonščine, čeprav sem ji vešč ne le v praktičnem sporazumevanju, zborno, knjižno - tokijsko in nagasaško - temveč tudi v pesemsko literarnih izdelkih. V japonsko omiko in kulturo, duhovnost in miselnost je mogoče prodreti le ob globokem poznavanju jezika. Selc po dveh letih trdega Jela sem začel razumevati to japonsko drugačnost. Jezika si ne moremo prisvojili zgolj iz knjig oziroma učbenikov. Včasih sem uporabljal besede iz slovarjev ali iz knjig, za prenekatero so mi Japonci rekli, da tista pač ni v rabi. Še tako dobro znanje jezika še ne zadostuje. Japonske ni mogoče razumeti brez poznavanja zgodovine njenega naroda, posebno njene prelomnice, ki jc zanjo pomenil konec Jruge svetovne vojne. Pomembno je, kako sedaj mislijo, čutijo, živijo in delajo, ^sc to sc zliva v eno samo celoto. Šele zatem se začenja osebno poglabljanje in razumevanje. Da sc to spočne, je potrebno na Japonskem živeti leta in leta. Vse 41 je tako močno različno od vsega tega, kar nas je v Evropi samoumevno versko, duhovno, kulturno, civilizacijsko oblikovalo. Samim Japoncem pa tuji jeziki ne ležijo; včasih še celo deset let učenja nič ne pomaga, v vsakem primeru pa si denimo angleščino po japonsko prikrojijo tako, da jih je kar težko razumeti. Vladimirjev oče je bil doma v Gornji Radgoni, mati pa je bila iz Krapine. V letu 1924 se je bil Vlado narodi] v Soboti, družina pa sc jc že po enem letu preselila v Maribor. Postaje šolanja in študija: Maribor, Ljubljana, Gonars, Lienz. Praglia, Rim, Tokio. Doslej je izšlo sedem njegovih pesniških zbirk: Marija z nami je odšla na tuje (Lienz 1945), Deževni dnevi (Lienz 1946), Križev pot prosečih (Buenos Aires 1955), Dober večer, Tokio (Tokio 1960), Ljubezen in smrt: In še kaj (Buenos Aires 1971), Spev o naši gori (Buenos Aires 1981), Tisoč in dva verza z japonskih otokov (Buenos Aires 1991). Vsi jeziki na svetu so lepi - slovenščina pa še posebej. V daljni Japonski je to Kos dobro občutil. Šele lam je spoznal, kako prožen je naš jezik, uporabnejši od same japonščine. S kom govori slovensko »v živo«? Z nikomer! In govori tako tekoče, sočno slovensko. Slovenije, slovenščine ni mogoče pozabiti! Iz Argentine, Avstralije in Amerike sem prejemal slovenske liste, revije, knjige. Dopisoval sem si veliko, v Slovenijo pogosto le z materjo v Mariboru. Do lanskega leta me je čakala, da bi se še enkrat na tem svetu videla. Prepozno sem prišel. Ko sem bil še otrok, je vame vcepila ljubezen do jezika, pesmi, pripovedi. Učila me je tudi madžarskih pesmi. Hotenje, da bi kaj napisal, pesem ali povest, me do današnjega dneva ni zapustilo. Največ mojih stvaritev je objavilo Meddobje v Buenos Airesu. Štirje jezuiti so se poskušali v poeziji - Vladimir Kos, Vladimir Truhlar, Jože Cukale in Pavel Berden. Prvi je avtor sedmih pesniških zbirk. Le čemu so se zatekali v poezijo? Pesniku duhovniku Gregorčiču so njegovi sobratje očitali, češ »kaj bi neki duhovnik luno gledal in otrobe vezal«. Tako je pač menil nekdo na Primorskem. Čeprav je molil iz brevirja svetopisemske psalme in hvalnice, bisere poezije izvoljenega ljudstva. Na poezijo se je pač manj spoznal kot krava na klavir. Globoko v dušo se me je dotaknila pesem - ki mi jo je kdaj pela ali recitirala moja mama. Nobena mojih pesmi se pozneje ni porajala iz kakšnega domotožja. V meni je bila neka sila, da sem moral upesniti, kar sem doživel v sebi. Pesem upoveduje celostno resničnost, duhovno globino življenja, prostranost duha, ki osrečuje. Napišem jo najprej zase, samo po sebi pa je umevno, da je pesem naravnana k bralcu, hoče nagovoriti. Kadarkoli se mi je posrečila dobra pesem, vselej je bil v meni poseben občutek sreče. Še vedno pišem pesmi, ne morem brez lega, napišem pa jo najprej v slovenskem jeziku, v besedi svoje matere, šele potem jo prelijem v duha japonskega ali angleškega sporazumevanja. 42 Mladenič s filozofskim čelom Pogovor z biscromašnikom Ivanom Camplinom Letos je minilo 50 let od konca 2. svetovne vojne. Tudi Vas je vojna zaznamovala ' težko preizkušnjo, z ječo in pregnanstvom. Kakšna so bila ta leta? Ivan Camplin: 1. februarja 1941 sem postal upravitelj nedelske župnije. Po madžarski okupaciji Prekmurja sem na duhovniški konferenci v Soboti od som hotelskega škofa zahteval dovoljenje, da lahko še naprej uporabljamo slovenski knjižni jezik. Moja predanost slovenstvu seveda ni ostala skrita civilnim oblastem in kmalu so mc klicali na zaslišanje. Prilika za aretacijo pa se je ponudila, *o so ustrelili Štefana Kovača. Nekaj dni prej je Kovač, moj sošolec iz gimnazije, Prišel k meni, k Nedeli. Kot sošolca sem ga seveda lepo sprejel, čeprav sem vedel, da se je povsem zapisa! komunizmu. Takrat se je skrival pred madžarskimi žandarji, nosil je velik klobuk, umetne brke in star cekar v rokah. V cekarju je 'mel skrito bombo. Pokazal mi jo je in rekel: »Veš, Ivan, vojna je in kazen za izdajstvo jc smrt.« Na izdajstvo seveda nisem niti pomislil, čeprav sva bila vsak na svojem bregu. No, izdal ga je pa potem eden njegovih. Ko so ga čez nekaj dni madžarski žandarji ustrelili, so pri njem našli zapiske, kje vse je bil. In tako so prišli tudi po mene. Od Ncdcle so me peljali v Kuzmo, foni pobrali Miška Jeriča in naju odpeljali v Soboto, v grad. Spraševali so naju, Zlikaj nisva prijavila Kovačevega obiska. Zagovarjal sem se, da je bil Kovač moj sošolec in da nisem čutil potrebe, da ta obisk prijavim. Zapisnik so pisali malo drugače kakor sem govoril in ko sem protestiral, so me potolažili: »Saj je vseeno, h)ko in tako boste šli domov.« Naivnež sem podpisal, potem pa so me na vojaškem sodišču v Vacu držali za vsako črko. Po nekaj dneh so me res izpustili, a kmalu Ponovno aretirali. Žandarji so naju z Jeričem zvezana peljali od soboškega gradu na železniško postajo in od tam v Budimpešto. Istočasno zaprli tudi polanskega župnika Daniela Halasa. Pred razpravo nas je neki oficir poklical v majhno sobo in vprašal zakaj smo Zaprti. »Nismo prijavili sošolca, ki je prišel na obisk,« sem rekel. »Kaj ?«je vzkipel. »Niste ga prijavili? Cc bi bil moj brat, bi ga ne le prijavil, temveč ustrelil.« Sem Sl mislil, če si ti tak divjak, jaz nisem. Na posebnem vojaškem sodišču v Vacu se je Miška lepo zagovarjal. Jaz pa sem mislil, da bo najboljše, čc vse lepo po pravici povem, kar me bodo vprašali. In Potem sem jaz dobil pet let najtežje ječe, Miška je dobil štiri, Halas pa leto in Pol. Moj glavni greh je bil ta, da nisem prijavil Kovača, komunista, in sem s tem 43 rušil madžarsko državo. Tako sem obsedel v budimpeštanski ječi od 29. novembra 1941. Kasneje sem zvedel, da je pristanek za mojo aretacijo dal sombotelski škof Grosz, da bo »zastrašujoč zgled za druge duhovnike«. Glej ironijo: Ta isti škof je pozneje, koso oblast prevzeli komunisti, dobit pet let ječe in pet let odsedel! Obsodba me je zelo prizadela in v samici sem zelo trpel. Potem je Miška nekako izposloval, da je smel v mojo celico in potem mi je bilo lažje. Tisto noč sem v sanjah slišal peti znano pesem: Slovenec sem... Po enem letu so Haiasa izpustili. Seveda sva mu bila nevoščljiva, ker pač nisva niti sanjala, da odhaja v smrt. Naslednje leto, 22. decembra 1943 so nama prekinili prestajanje kazni za nedoločen čas. Zakaj ? Nedelski verniki in drugi so kar naprej pisali škofu pa tudi na druge naslove, tudi meni v ječo, celo samemu Horthy Miklosu. Tako je škof zaradi mnogih prošenj posredoval, da so nama prekinili prestajanje kazni. Ko so na oblast prišli njilaši, so takoj zaprli vse, ki smo bili na »dopustu«. Takrat sem bil kaplan v Banokszentgyorgyu. Zgodaj zjutraj sta prišla dva žandarja in me odpeljala v Komarom ob Donavi, v ječo seveda. V sobi nas je bilo več izobražencev, tudi križevski evangeličanski duhovnik Aladar Darvaš. Nižji uradnik iz peštanske ječe je bil tam šef zaporov. Nekega dne je prišel neki duhovnik in videli smo, da se z njim objema in poljublja. V srcih nam je zagorelo upanje, da bomo morda šli domov. Komaj smo čakali, da je duhovnik prišel med nas in ga vprašali, kaj to pomeni. Z našo rešitvijo seveda ni bilo nič, saj je tudi on pristal v ječi, le onadva sta ob srečanju ugotovila, da sta doma iz iste vasi. Nekega dne so nas poklicali v pisarno. Neki oficir nam je rekel: »Nima smisla, da pripravimo razpravo, to veliko stane in vsak laže, kolikor se le da.« Nato so zapisali naše osebne podatke in pri mojem imenu dodali; »Angoibarat«, to je prijatelj Angležev. To je bila sodba. Kmalu so obsojence začeli pošiljati na fronto pobirat mine, to je toliko kot iti v smrt. Zaradi duhovnika, ki je bil iz iste vasi kakor upravnik zapora, je ta vprašal na ministrstvo v Budimpešto, če naj tudi katoliške duhovnike pošlje pobirat mine. Odgovor je bil: ne. Potem so nas, pet katoliških duhovnikov, zaprli v posebno sobo. Na srečo je bil ta zapor krajši, od 3. novembra do 18. decembra 1944. Tega decembrskega večera je prišel stražar pome in me peljal v pisarno. Tam me je čakal dolenski župnik Franc Horvat, bogojanski rojak, sicer pa ameriški državljan. Vzkliknil je: »Ivan, domov greš!« On je priskrbel in plačal prevoz in se že prej dogovoril z Lutarjem s Hodoša, njiiašem, ki je podpisal izjavo, da garantira zame. Tudi škof Kovacs je posredoval zame, vendar so me izpustili prej kakor je bila rešena njegova prošnja. Ko pa sem bil že v Dobrovniku župnik, mi je Horvat sporočil, da listi, ki me je rešil iz ječe, Lutar, sedaj sedi v ječi, ker je bil njiiaš. Seveda sem takoj odpotoval v Soboto. Sodnik Podlesek me je vprašal, če me je Lutar res rešil iz madžarske ječe. Potrdil sem in Lutarja so izpustili. Toda odpeljali so ga v bližino madžarske meje in naročili: Ti in tvoj sin, pojdita tja proti meji! In so oba v hrbet ustrelili. Dobili pa so njegov mlin in žago. Prevzaprav Vas je Štefan Kovač s svojim obiskom pahnil v ječo. Kaj je Kovač storil dobrega za Prekmurje, da njegovo ime nosijo mnoge ulice, društva ? Organiziral je Osvobodilno fronto. Propagiral je komunizem. To je vse. 44 Se zmeraj ni razjasnjena smrt polanskega župnika Daniela Halasa? Poznali ste ga, bili ste skupaj z njim v ječi. Ali so ga res ubili Madžari? Niso bili Madžari. Oni so imeli drugačne metode. Ubijalci so bili le oblečeni v madžarske uniforme. Povsem jasno je, kdo ga je ubil in sicer po naročilu komunistov Kranjca, Žalika in drugih Obsodba je bila izrečena na partijskem sestanku v gomiiički šoli, sam Ferdo Godina je to pripovedoval. Bil je zraven, z razsodbo pa se ni strinjal. Obsodili so še Ivana Jeriča in Čačinoviča. Eno obsodbo so izvršili Eden, ki je bil zraven pri umoru, še živi. Že 60 let ste duhovnik. Ves čas oznanjate evangelij in skušale ljudi pridobili za Kristusa. Kako presojate ljudi? So bili pred 60 leti bolj verni kakor danes? So takrat živeli bolj v skladu z evangelijem ali pa je danes boljše? Takrat so gotovo bolj izpolnjevali verske dolžnosti. Tudi k maši jc hodilo več ljudi. No, mogoče bolj zaradi tradicije, kakor iz prepričanja, vendar te je tradicija Uidi držala pokonci. Pred 2. svetovno vojno je bilo celotno ozračje prežeto z vero. Predvsem vzgoja je bila verska. Doma in tudi v šoli. Tudi v gimnaziji smo imeli verouk. Ocena iz verouka je bila na prvem mestu, sc pravi, vera je bila vrednota, javno priznana vrednota. Verouk v gimnaziji je bil velika opora, vsaj za nas katoličane. Poučeval nas je g. Pavlič, dobra duša, evangeličani pa so spet imeli svojega veroučitelja g. Kovača. V Soboti so živeli tudi Židje, v gimnazijo jih je hodilo tnalo in ne spomnim sc, da bi rabin hodil poučevat na gimnazijo, pač pa je hodil Poučevat v Maribor. Ko smo sc nekoč vračali z izleta, smo srečali soboškega nadrabina dr. Lazarja Rotha. Rekel nam je: »Jaz sem Žid, ampak apostola Pavla cenim in ga rad berem « Govorili smo še o raznih verskih vprašanjih, tudi o izvirnem grehu. Glede tega Je rabin imel svoje mnenje, pa sem mu rekel; »Morda vas moti ta izraz: izvirni greh. Dejstvo pa je, da je naš razum omejen, da ne moremo vsega jasno spoznati Dejstvo je tudi, da je naša volja nagnjena k slabemu, da nas nekaj vleče, da bi ‘telali slabo.« In nadrabin jc vzkliknil: »Ti pa imaš filozofsko čelo!« Po 2. svetovni vojni sc je marsikaj spremenilo, seveda na slabše. Verouk so lzr|ml> iz šol In toliko desetletij brezverske in celo protiverske vzgoje mora pustiti Posledice. Zato je versko življenje danes gotovo slabše kakor nekoč. Ne samo gjedc obiska nedeljske maše, temveč glede izpolnjevanja moralnih obveznosti. Gotovo jc danes manj poštenosti, pa več laži in preklinjanja. Pred 60 leti jc bila vera v javnosti cenjena, bila je splošno priznana vrednota, danes pa se spet vera smeši. Razni politiki, pa tudi novinarji in drugi napadajo 1,1 blatijo Cerkev, da bi jo čim bolj onemogočili. Kljub vsemu pa je v Sloveniji veliko glolroko vernih ljudi, ni vse samo tradicija, Zunanjosi. In če gledamo duhovnike, ti ne opravljajo samo neko službo, temveč 2'vijo iz prepričanja, z veseljem in zavzetostjo opravljajo svoj poklic, kljub krizam 1,1 težavam. Kako je pa s kulturnim življenjem na vasi? Smo v šestih desetletjih napredovali 111' pa nazadovali? Pred 2. svetovno vojno smo imeli prosvetna društva, ki so jih vodili duhovniki 'tli vsaj spremljali. Pripravljali smo razne igre, Ko sem bil kaplan pri Sv. Juriju, sn,° pripravili igro Sanlaremski ministranti. Celo liberalno usmerjeni učitelj mi jc 45 čestital za lepo uprizoritev. Bojčova Mariška, ki je igrala Marijo, se še danes rada spominja igre. Bil sem tudi tajnik Prosvetne zveze za mariborsko škofijo. Delo po župnijah ni bilo prepuščeno iznajdljivosti in navdušenosti posameznikov, temveč je zmeraj nekdo skrbel za vzpodbude, za povezavo. Pomembna je bila povezava med duhovniki in učitelji. Oboji vzgojitelji so sodelovali, z besedo in dejanji so podpirali vzgojno delo drugega. Po vojni se je to spremenilo. Duhovniki se nismo smeli ukvarjati s kulturo, učitelji pa le kolikor so bili za to posebej plačani. Šola ni podpirala vzgojnega dela Cerkve, velikokrat je to naravnost rušila. Spomnim se, da so v šoli otrokom pregledovali šolske torbe in kdor je imel s seboj veroučno knjigo, tega so zasmehovali in mu grozili, da bo imel slabše ocene, če bo te knjige še nosil s seboj. Nekateri učitelji so veroučne knjige in zvezke celo metali v peč. Otroci pa so jih morali imeti s seboj, ker so po pouku imeli verouk. Šel sem k ravnatelju, da bi se lepo pogovorila, pa ni zaleglo, še naprej so otroke strašili, da ne bodo izdelali razreda in podobno. V Genterovcih so mi otroci povedali: »Tovarišica nas je spet vprašala, kdo hodi k verouku in smo rekli, da ne hodimo.« Pričakovali so, da jih bom pohvalil, ker so učiteljico tako okrog prinesli. »A tako,« sem jim rekel. »Zdaj boste še lagali? Mislite, da vas bom hvalil, ker ste tako boječi.« Potem so me pa samo žalostno gledali. No, potem sem se pritožil v Ljubljano in tam so mi zagotovili, da bodo zadevo uredili. Čez čas mi je neki funkcionar povedal: »Tovariš Camplin, zadevo smo raziskali. Veste, vi ste bili preveč naivni. Otroci so med šolskim poukom delali domače naloge za verouk in se učili, ker so se bali slabih ocen pri verouku, zato so učitelji tako ravnali.« Izrekel je tako očitno laž, da sem se takoj obrnil in odšel. S takimi ljudmi pač nisi mogel govoriti! Otroci so takrat kljubovalno vztrajali, toda strup je ostal v njih in posledice so danes jasno vidne. Kakšno pa je poslanstvo duhovnika danes? Poslanstvo duhovnika je danes zelo težko. Mnogi ljudje so se oddaljili od Boga, izgubili čut za vrednote. Zdaj, ko ni več ovir, bi lahko več ljudi prihajalo k nedeljski maši, pa opažam, da jih prihaja še manj. Kaj naj torej stori duhovnik? Naj samo moli, opravlja bogoslužje, živi v svojem svetu? Ne, to je premalo. Gotovo pa je molitev zelo pomembna. Ko sem zvedel, da je papež Janez XXIII. vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca, sem si dejal: »Dragi Ivan, če je papež našel čas za vse tri dele rožnega venca, potem sram te bilo, če ti tega časa ne najdeš!« Od takrat naprej vsak delavnik, Če res ni kaj izrednega, še preden se dobro zdani, zmolim vse tri dele rožnega venca. Čez dan pa še brevir. V molitev vključujem vse ljudi, ljudi, ob katerih živim, vse farane in druge. Molim za potrebe Cerkve in vem, da molitev ni zaman. Pomembna je tudi sv. maša. Tako za duhovnika kakor za vernike. Saj maše si ni izmislil kakšen papež, temveč Jezus. To delajte v moj spomin, je naročil apostolom. Sv. maša je največja vrednota, naj večji dar človeku, vir moči in milosti. Opustitev maše po lastni krivdi je za človeka največja izguba. Kako pa je z duhovnimi poklici? Nekoč jih je bilo veliko, v vaši rojstni župniji, v Bogojini in drugod, zakaj jih je danes tako malo ? Starši so danes tako prepojeni z materializmom, da so duhovne vrednote nekje daleč zadaj. Tudi javno mnenje ni naklonjeno duhovnim poklicem. V družinah 46 je manj otrok kakor nekoč. Starši niso preveč naklonjeni misli, da bi si njihov otrok izbral duhovni poklic. Pravijo: »Drugje bo bolje služil, bo bolj ugleden in pa na starost bo skrbel za nas. Zakaj bi postal duhovnik, potem boš siromak, odvisen od darov svojih vernikov. Izberi si rajši neki praktičen poklic, kjer boš čimprej prišel do službe, do dobre plače in boš preskrbljen.« Takšno mišljenje je seveda popolnoma zgrešeno. Hvala Bogu, ne mislijo vsi tako. Ivan Čamp lin ima svojo hišo, ima dva avtomobila, ima svojega šoferja. Je torej velik gospod. Kaj pravite sami o sebi ? Velik gospod nisem, saj sem že po postavi majhen. To hišo sem dobil kot darilo iz nebes. Ko sem zapustil prejšnjo župnijo in pomagal bolnemu nedelskemu župniku Rousu, je bila ta hiša naprodaj. Ker pa je bila bolj v slabem stanju, je nihče ni maral kupiti. Potem sem jo jaz kupil in od takrat jo počasi urejam, že Šestnajst let. Ta vrata v sobi so iz naše stare hiše v Bogojini, še pokojni ata so jih dah narediti. Tudi omara je naša stara, ki so jo hoteli zavreči. Glede avtomobilov. Eden, ficek, je župnijska last, ni moj. Drugi, hrošč, pa je star 20 let. Pertočki župnik mi je rekel: »Ti imaš dva avtomobila, pa oba skupaj nista vredna za enega.« Šofer pa j c samo moj nedeljski šofer. Vsako nedeljo imam štiri sv, maše na štirih različnih krajih in prevozim čez 40 km. Če bi moral sam voziti, bi že zdavnaj nekam treščil in se ubil. Vesel sem, da je Toni tako prijazen, da je sprejel to nedeljsko službo in se zame žrtvuje. Sicer se pa tudi sam še vozim. Ko sem začel hoditi na Gorenji Senik, mi je najprej župnik ponudil, da mi povrne potne stroške, potem pa še cerkveni odborniki in sem rekel: »Hvala, ne vzamem ničesar, toliko denarja imam, da se prepeljem teh par kilometrov. Letos so mi tudi na mariborski škofiji hoteli dati določeno vsoto in sem odklonil. Naj dajo ta denar za Andreanum, jaz hočem delali zastonj, dokler mi Bog da zdravje. Na Seniku so me takoj prosili, da bi maševal za tega ali onega. Vsem seveda ne bi mogel ustreči, zato sem rekel: »Jaz vsako nedeljo mašujem za vse vas, za žive in za pokojne, Bog pa potem že ve, kako to porazdeli.« Dokler mi Bog da zdravje in pravo pamet, bom zmeraj hodil maševat, ni govora o kakšni nagradi. Dobivam pokojnino, skromno sicer, pa vendar. Tudi mašujem še lahko in tako iz dneva v dan. Večjih izdatkov si sicer ne morem privoščiti, npr. novega avtomobila, toda dovolj mi je to, kar imam. S tem sem zadovoljen, s to skromno hišico, s starim avtomobilom. Zadnjič mi je sosed prinesel dve novi obleki, ki sta bili premajhni, meni pa ravno prav. In zakaj ju ne bi vzel, saj sta skoraj novi? Mislim, da Vam nihče ne more zavidati vašega bogastva. In ob lem pričevanju Ie prav smešno govoričenje nekaterih o bogati slovenski Cerkvi. S čim pa se poleg dušnopastirskega dela še ukvarjale? linam tudi gorice, slo trsov. Tukaj pred hišo. Saj mi je že skoraj žal, da sem Posadil trsje, ker mi vzame preveč časa. Saj ne da bi moral, ampak nekaj me vleče, da delam. Ko obrezujem, delam to počasi, dva, tri tedne, kakor je čas, Pnlem pa sem zadovoljen z opravljenim. Urediti bi tudi moral knjižnico. Knjig res imam veliko, to je moje veselje in •noje bogastvo. Udi ste tudi izseljenski duhovnik v Franciji. Takratno delo za naše ljudi danes Nadaljujete na drugačen način, pomagate jim do francoske pokojnine. Kolikim ftidem ste priskrbeli pokojnino? 47 Tega nisem štel, bilo pa je ogromno ljudi pri meni. Reševal sem mnoge, tudi zapletene primere. Nisem spraševal, če je katoličan, evangeličan ali kar koli. Še sedaj prihajajo. Od nikogar nisem ničesar prosil, le včasih me je kdo prisilil, da sem vzel kakšno nagrado. Včasih pa sem komu celo kaj posodil. Ker poznam Francijo, ker imam mnoge potrebne naslove, sem ljudem v Prekmurju oskrbel ogromne vsote denarja. Francozi me gotovo že preklinjajo, ker morajo toliko plačevati. Če bi bili ljudje prepuščeni sami sebi, ali bi zadeve urejali le državni uradi, bi mnogi ostali brez francoske pokojnine. Pred leti je k meni prišla neka ženska s Kobilja. »Gospod, če bi mi mogli priskrbeti francosko pokojnino. Jaz imam dovolj za življenje, toda naša država je siromašna, morda bi ji s tem denarjem malo pomogla.« To je bil enkraten primer. Že zato Kobiljančani zaslužijo svojo občino! Kakšno sporočilo ima biseromašnik za ljudi, morda posebej za duhovnike? Duhovnikom bi povedal: Vzemite sv. mašo kot središče svojega življenja. Če je le mogoče, poskušajte pri vsaki maši povedati nekaj sebi in vernikom. Pri maši iščite navdihe in moč za delovanje. G. Klekl so mi večkrat rekli: »Pa ste si že z Jezusom v tabernakli pogučali od tega ali samo tak po svoji glavi ščete?« Vernikom bi rad povedal, naj posvečujejo nedeljo. Kakšna tvoja nedelja, takšna tvoja smrt, to stoodstotno drži. Spomnim se moža iz Dobrovnika, Bog mu daj nebesa, ki nikoli ni šel k maši, ne k obhajilu, ne k spovedi. V nedeljo zjutraj je dal na ramo torbo in hajd na brege, v gorice. Tam v goricah ga je zadela kap in je umrl, Bog sc ga usmili. Če bi bili sombotelski škof, kako bi uredili razmere v Porabju ? Ko sem bil med vojno ponovno zaprt, jc zame posredoval tudi sombotelski Škot Sandor Kovacs. Škof me je povabil v Sombotel in me zelo prisrčno sprejet. Objemal me je in poljubljal ter vzklikal: »Ivankam, Ivankam!« Naš škof me ni nikoli tako prisrčno sprejel in imenoval moj Ivanček. Navdušen nad škofovo prijaznostjo sem se mu v pismu zahvalil. Škof Sandor je bil dober in pravičen. Kar pa se danes dogaja v Porabju, vsaj na cerkvenem področju, je neka čudna zakulisna igra. Ko bi bil jaz sombotelski škof bi gotovo našel slovenskega župnika za Gornji Senik. Tudi v Števanovcih bi se dalo lepše urediti, zopet uvesti več slovenščine. Nihče, kdor Vas vidi tako čvrsto stopati v hrib proti kapeli, Vam ne bi prisodil 83 let. Kljub letom je Vaš korak še mladosten in misli sveže. Vsak, kdor se pogovarja z Vami, mora pritrdili soboškemu rabinu, res imate filozofsko čelo. Ostajate pa preprost, skromen župnik. Hvala za ta pogovor in za vse Vaše šestdesetletno dušnopastirsko delo. Naj Vam Bog nakloni zdravja in moči, da boste sredi svojih vernikov dočakali še železno mašo. Potem pa se bova že zmenila za naprej. Pogovarjal se j c Lojze Kozar ml. ■Jože Smej Soneti ob duhovniških jubilejih - 1995 (z akrostihom) V letu 1995 sta obhajala svoj biseromašni jubilej Ivan CAMPLIN, rojen 23. 6. 1912 v Bogojini, v duhovnika posvečen 7. 7. 1935 v Mariboru in Janez GREGOR, rojen 10. 12. 1911 v M. Soboti, v duhovnika posvečen 7. 7. 1935 v Mariboru. V istem letu je obhajal svoj železnomašni jubilej Alojzij ŽALAR, rojen 17. 10. 1901 v Križevcih pri Ljutomeru, v duhovnika posvečen 13. 9. 1925 v Mariboru. Vsem trem jc papež Janez Pavel II. poslal apostolski blagoslov. Podpisani jim posveča sonete z akrostihom: 1 Besedo sveto v psalmih David hrani, izliva vanje svoja čustva milo, sedanjih in prihodnjih dni znanilo, edinstven to je spev njegov izbrani. > Rad vzame citre, harfo v uri rani, njegovo petje Savlu je zdravilo, izganja zlo mu in pekla strašilo, ceneno s tem ga pred sovragom brani. Alumnus naš je šel iz Bogojine, mamila ni matura ga z odliko, pusti posvetno, ki vse hitro mine. Lep jezik, Košičev o zdaj omiko igraje kakor David med lestenci naglasa med Porabskimi Slovenci. 2 Joannes, Zebedeja sin očeta, apostol, ki nasloni svojo glavo na prsi Jezusu, v naročje pravo, edinstveno, ki blaženost obeta. Zgrnila nanj so se življenja leta, Gospodovo naglasa le postavo, rad venomer ponavlja kol za stavo edikt Njegov: Ljubezen bratska sveta. Gotovo NOMEN OMEN^u velja. Oko ne vrača za oko, le milo roti: Ljubezen več je od zlata. Tako se v jubilantu je spolnilo, iz dneva v dan GRE GOR k Ljubezni večni, hoteč privesti tja vse v raj presrečni P? Z velikimi črkami zapisani latinski besedi pomenita, da jc ime hkrati tudi znampnje. Ta pregovor ,c zapisal |>|;iutus (ok 254-JK4 p. Kr ). 49 3 J USTITI A CUM PACE, CARITATE, učil je Jezus, v novo vtkal zavezo. Bil nauk la je trden kot železo, izbrusil ga je v vest kot v table zlate. LAUDATE D EU M. DOMINO C ANT AT E. Alojzij Zalar pod življenja pezo nikoli nisi klonil pod pretvezo: Telo ne zmore, v sence grem košate. Železna sveta maša, kakšna sreča! Alibi tvoj so steze Gorce jasne, ljudi vsa srca, kvišku hrepeneča. Ah, kaj zato, če noge so počasne, raduješ se, ker v večnost sveti sveča, Ljubezen jo prižiga, ne ugasne. Op. Z velikimi črkami zapisane latinske besede pomenijo: PRAVIČNOST Z MIROM, LJUBEZNIJO in HVALITE BOGA, GOSPODU PREPEVAJTE Sever Pesmi MINILI so ČASI Minili so časi, ko smo na večer pod podokni cimpranih hiš sedeli. Minili so časi, ko čas smo imeli: za otroke, za delitev jim dobre besede, za molitev in za vse sosede. Minili so časi, ko slišal je otrok grlice ljubezni spev, ko odkril se je oče na njivi, pesmi zvona v odmev. Minili so Časi, ko imeli smo čas biti ljudje. A danes vsi beže -otrok, mama in ati. Da, Še srce od nas. 50 UTRINKI SPOZNANJA Pomladne bolečine obrezane solzeče trie si na jesen lastijo solze grozdne jagode, pesem b ra če v in vrisk vinogradnika. Tudi r lahnem vetriču lebdeči utrinki z regratovih lučk me vabijo k presoji Tvoje volje. Pijan od razkošja Tvoje po trat n osti, večni Kjerkoli, minevam iz sedanjosti v prihodnost, kjer odzvanja zgolj ljubezen. PESEM MOJA Pesem moja se smeje in joče med brazdami njive življenja, in čaka zrna daritev, da brstela bi k nebu, kot upa tešite v. Slaboten njen je napev, brez mesta v spletu vencev pesnitev. Kot v razkošju cvetličnega vrta skrit je za grudo, marjetice divje cvet, odmev njen ostaja samo revna molitev. Jože Gerič Pesmi RAZHAJANJA Vsak k sebi odhaja in k nikomur ne pride, vse se v začaranem krogu zmeraj ponavlja. Tukaj sem jaz, na drugem bregu si H, dva tujca vsak k sebi, dve ugašajoči senci. Nekje vmes pa lahko samo tanka stena, ki nas ločuje, samo temna reka, ki se ne da prebresti, samo votla beseda, ki se neplodno oglaša, samo moreči molk, ki zbliževanja odvrača 51 IZGUBLJENE SANJE Na belem travniku sem pustil svoje sanje, pod nizkimi jelšami zakopal otroški smeh, potem se voljno predal žuborenju besed. V srebrnini večera tipam izgubljeno sled do kristalnih izvirov prosojne luči. Tiho se vračam z ranjeno dušo in molče božam ugasla hrepenenja v sebi. V DUSl VIHAR V duši (divja) vihar, večna lučka v božjem hramu ugaša. Samo noč ima grabežljive roke za nenasilna hlastanja, samo zablodela misel se v mrak oglaša, samo brezsmiselno tavanje iz časa v brezčasje, samo skrita bolečina v omamnih globinah. V duši vihar zunaj varljiva tišina, o samo da nikdar ne ugasne božja bližina. Tone Kuntner Dve pesmi DOBRO JUTRO Dobro jutro in dober dan! Kličem, da se zbudite iz sanj, ki sanjate lepe, rožnate sanje, ki sanjate težke, moraste sanje, in ki nikoli ničesar ne sanjale. Kličem, ko se rojeva nov dan. Kličem k delu nevajene dela, kličem k počitku zgarane in trudne, kličem k mizi lačne in žejne, kličem k pogovoru, k petju in molku... Kličem k druženju in ločevanju, k posameznemu m skupnemu, kličem k zbranosti in norenju, kličem k molitvi za zdravo pamet, za prave ljubezni, za upanje... Kličem k luči novega dne. BOGLONAJ VSEM Boglonaj vsem ljudem na teh cestah, -da niso postale slepe ceste te domovine! Roglo naj vsem ljudem na teh poljih, -da niso postala zaraščena polja te domovine ! Boglonaj vsem ljudem v teh hišah, -da niso postale gluhe hiše te domovine, gluhe hiše, gluhi domovi — za njene zgubljene hčere in sine! 52 Stanislav Koštric Tri pesmi ZIMSKA BOLEČINA Jata divjih gosi je v preletu čez večerno nebo odplula v pristan zarje minevanja. Njihov bivanjski srh je preroško odstrl mrzle dni samevanja. »Zakrvavel sem v grozo jeklene zmrzali.'« PRED POSTOM Drobno sneži in daleč v samoto so ovenele goreče sanje. Na ozki dlani je zadrhtel pozabljeni spomin neuresničenih spoznanj kol krvav dotik nezavedne bolečine. »Pretih sem, le valovi hrepenenja naplavijo vrzeli sle po odrešenju!« ENAKONOČJE V večnem ravnovesju so se na tehtnici bivanja umirile uteži preteklosti. Od gora je zadišal sveži hlad kol pozno poletno cvetje. Zamolčano kot zapuščeni*grob so se zaiskrile strme poti iskanja. »Na tihih sledeh kakor zablodeli brodolomec iščem jesensko enakonočje!« 53 Terezija Luk Pretrgana struna Pretrga se struna, omahne ranjena ptica. Stoletni brest klone v viharju. Utrinek časa udarja takt bivanja. Danes si, jutri nisi. Utrujeni v večnem beganju za trenutke sreče. Poraženi v boju za sanje pozabe. Mi zaznamovala mirovanja, in ujetniki svojih misli. Čemu in do kdaj? Neki trenutek se utrne zvezda, in sled korakov zabriše veter. Hrup glasbe preglasi slovo, zob časa tre spomine, vse mine, mine, kot da nikoli ni bilo ... In vendar - tam ONSTRA N vse na novo bo. Avgust Pavel O ne bolijo me odhajajoča leta! O ne bolijo me odhajajoča leta, tudi ne tiktakajoče trkanje mrtvaške ure, ki je drevesu bolečin vseh bolečina. (Kajti samoobsodna in bedna je modrost: za dvajset - trideset neznatnih let izogniti se usodi večni brezmejnih milijonov let in se ošabno skriti pred tiranskim kukcem.) Toda boli in vse do smrti bo bolelo, da ko sem še na travniku lenaril med marjeticami in narcisami; nisem vedel, kakšna velika skrivnost je sonce, majnik, rožni duh; nikoli nisem se do kraja opijanil ob teh smejočih se in pisanih čudesi h. 54 (Kajti od daleč, pod mračnim obzorjem so v naslajajoči nevihti divje udarjale strele pred moje vrsteče se jutrišnje dni brez zavetja.) Zato z ledenimi pestmi srce mi stiska bolečina, če me kdaj na moji poti ustavi pozno hrepenenje za teboj, ki iz včerajšnjih dni v brezmejnost izginulih z obžalovanjem gledaš name, kot na varljivo le slepilo. Oz zbirke Vak volgy olen igy szolozsmazok prevedel Lojze Kozar) Lojze Kozar ml. Od Razkrižja do Bistrice Potovanje - ej, to je življenje! Življenje - eno samo potovanje! Hotel sem okusiti oboje. Slast potovanja in slast življenja. Možnosti za Potovanje je veliko. Najprej kako? Lahko potujem z avtomobilom. Če želim nekam priti, če imam pred očmi samo cilj, potem je avtomobil primeren, Če pa želim užiti čar potovanja, če želim okusiti življenje, moram zapustiti pločevinasti oklep. Naslednja možnost je torej kolo. Potovanje s kolesom je življenje! Če se Peljem s kolesom, sem jaz motor, sem jaz usmerjevalec, sem jaz voznik, sem jaz Klavni. In sem neposredno povezan z življenjem, s soncem in z dežjem, z vetrom s cesto, s travo in z grmovjem, s ptiči in z mušicami. Sem del tega sveta. Majhen, nebogljen, ker me žge sonce, ker mi grozi nevihtni oblak, ker me pere dež, ker mi nasproti piha veter, ker je cesta dolga in le počasi teče pod kolesi, ker me na ozki poti božajo koprive, ker se mušice zaletavajo vame. Pa vendar sem velik, ker sem močnejši od vetra, ker me sončna pripeka ne požene v senco, ker me niti dež ne more zaustaviti, ker se niti kopriv ne prestrašim. Če pa potujem 2 avtomobilom, je glavni avtomobil, jaz sem le njegov ujetnik. Ločen sem od Zlvljenja, ne slišim ptičjega petja, ne duham vonja sena. Kaj mi mar strma cesta, kaj mi mar nebo, vedro ali oblačno! Ujet sem v udobje« in življenje beži mimo ^ene. Morda se le jezim na tega počasneža, pa na onega norca, ki divja in me Prehiteva. , Poleg kolesa je Še ena možnost, to so noge. Potovati peš je Še boljše, še bliže Sl življenju in še bolj si glavni. Seveda peš ne prideš kam daleč. Toda, je treba Priti daleč? Kaj ni tudi prav blizu tebe veliko življenja, veliko lepot? Kam naj tOrej potujem? Svet je velik, raznolik, lep, a vračam se tja, kjer ima srce svoje korenine. Res, enkraten je pogled na zasneženo goro Hermon, ko stojiš ob izviru Jordana in se okrog tebe z dreves ponujajo oranže in banane, loda prav nič si ne želiš ostati 55 tam. Potuješ naprej, občuduješ mirno gladino Sredozemskega morja, Sinajsko puščavo, pa še to in ono, a zmeraj greš dalje, srce se ti nikjer ne nasiti. Tudi stvaritve človeškega uma so vredne občudovanja. Koliko paše za oči in za srce ti ponujajo vatikanski muzeji, pa pariški Louvre. toda povsod sem sc lepote kmalu naveličal. Dunajska katedrala sv. Štefana je bolj muzej kakor hiša molitve, rimske katedrale ravno tako. Kaj mi torej svet lahko ponudi? Kaj nima moja dežela boljše ponudbe? Odločil sem se torej za potovanje s kolesom ob Muri gor in ob Muri dol. Da bi potovanje res bilo življenje! Mlin na Muri Avgustovska jutra so prijetno sveža, toda sedaj ni več jutro in svežina se je že izgubila. Sonce vse bolj kaže svojo moč, a lahen vetrič je moj zaveznik. Stojim sredi mosta čez Muro pri Bistrici ali pa pri Razkrižju, kakor se vzame. Ne stojim pa samo jaz, stoji tudi štorklja, pa ne na mostu, pač pa na otoku sredi Mure. Stoji seveda le na eni nogi, drugo je dvignila. Bog ve, kdo jo je tako učil. Morda opazuje pisane kamne, ki jih je voda iztrgala avstrijskim hribom, jih med potjo obrusila in tukaj za nekaj časa odložila. Morda štorklja misli na žabe, ki jih je zjutraj pogoltnila. Morda premišljuje kje bi jih nalovila za lačna mlada grla. Morda pa stoji kar tako, ker življenje ni le hrana in pijača. Voda odteka nekam v daljavo in tudi štorklja sc bo čez čas s svojo skupino dvignila visoko pod nebo in odjadrala proti jugu. Moje potovanje se začenja, ti boš še malo počakala. Tvoj čas še ni nastopil. In premišljujem: kdo od naju je večji? Jaz za potovanje uporabljam pripomoček, kolo, ti se zadovoljiš le s svojimi krili. Jaz se moram držati zgrajenih cest, tvoje poti so na nebu. Čeprav tam sploh 56 ni poli, ti vseeno potuješ. Jaz sem doma natančno preučil zemljevid m ga za vsak primer vzel s seboj, ti pa imaš vso dolgo pot v glavi, ali pa v perutih, kjerkoli, enostavno veš za pot, najdeš cilj m se naslednjo pomlad vrneš v staro gnezdo, Dovolj je primerjave' Priznavam svojo nebogljenost in tvojo veličino. Kaj pa duh? Saj telo ni vse! Iz srca privre molitev: »Gospod, naš Bog, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji.« Saj si ti poučil štorkljo in ji dal moč v krila. Poučuješ tudi mene in mi daješ veliko več kakor štorklji, daješ mi moč duha. Zalo se z lahkim srcem poslovim od štorklje in v tvojem imenu. Gospod, začenjam to potovanje. Kolo je namazano, noge spočile. Iz obinurskega gozda kmalu zraste vas s cerkvijo na hribčku. Razkrižje. Pravzaprav bi moral takoj, pred prvo hišo, zaviti desno, tam vodi moja pol toda mimo cerkve ne smem. Saj sem že večkrat bil v cerkvi, vendar ne bi bilo lepo, če najpomembnejše stavbe ne bi pogledal, če ne hi pokleknil v svetišču sv. Janeza Krstnika in počastil njegovega krščenca. Toda Janez Krstnik se je umaknil v puščavo in vrata za seboj zaklenil. Ostal sem zunaj 'n njegovega klica k spreobrnitvi ne slišim Menda še zmeraj kliče kakor nekoč <»b Jordanu: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki je nima... Nikogar ne ■vsiljujte in ne varajte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker v cerkev ne morem, stopim na drug posvečeni kraj, na pokopališče. Le nekaj deset metrov se povzpnem nad ravnino in že mi zaigra srce. Zelena ravan Malovi v rahlem vetru, le zvonik črensovske cerkve (rdno stoji sredi lega zelenega morja. Rahla meglica zakriva druga razpoznavna znamenja v daljavi, ne more pa skriti lendavskih goric, prvih goričkih vzpetin, ki se na zahodu nadaljujejo po ',vMrijski deželi in se končno upehane vračajo proli Ljutomeru. Kako dragocen hrib, pa naj bo še tako nizek! Gmogoči ti povsem drug pogled na svet. Tudi pokopališče odpira nov pogled na svet. Tam so križi. Znamenja vstajenja m življenja. Pokojni Razkrižanci uživajo lep razgled: na zeleno dno nekdanjega Panonskega morja in na svet, za katerega ne potrebuješ oči. Po bregu navzdol leče kolo bliskovito. Ob koncu vasi zavijem v levo, na ^Jugasto cesto proti Veržeju. Dno panonskega morja od blizu ni tako očarljivo kakor z višine. Cesta ni asfaltirana. Kolo poskakuje čez debelejše kamne, katerim sc hočem izogniti, pa potem ravno zapeljem nanje. Gramoz se vali po kolesoma. Ju hoče preusmerili in zaustaviti. Toda vztrajam in počasi vozim mimo prašne koruze. Te je na polju največ. V daljavi pred menoj sc začne vzdigovati oblak m se mi vse bolj bliža. Ko mirno pripelje avtomobil, sem prisiljen vstopiti v oblak. Cez čas se prah poleže m spet se mi v hrbet upirajo vroči sončni žarki. 'Ved Moto me pričaka asfaltni (rak in tako z večjim navdušenjem zapeljem skozi ljutomersko župnijo. Župnijske cerkve seveda ne bom videl, je daleč od moje poti. Vidim pa kapele na Moti, na Cvenu in v Krapju. Tri obmorske vasi, usmerjene k Ljutomeru. Pa vendar si Mota podaja roko čez Muro z Gornjo Bistrico, Krapje z Melinci. Zdi se, da tukaj živijo prijazni ljudje. Ko zapuščam Cven, se proti meni s kolesom pripelje neki fantek in mene, tujca, neznanega človeka pozdravi. Reče »zdravo«, pozdravi pa le. Verjetno mu ni nihče povedal, da ima na razpolago še druge možnosti, lepše, primernejše. Jutro je že preraslo v dan. zato bi lahko ^ščil: dober dan. Če je kristjan, bi lahko uporabil (udi bolj krščanski pozdrav: ^(>R daj, oziroma Bog daj dober dan. Toda v javnosti smo se odvaditi krščansko Ozdravljati. Avstrijce ni sram, ko v pozdravu Griiss Gott omenjajo Boga. Mi pa 57 Boga skrivamo za domačimi in cerkvenimi zidovi. So nas pač pol stoletja učili, da Hvaljen Jezus ne spada v življenje. In Slovenci smo zelo učljiv narod! Zapuščam ljutomersko župnijo in se ponovno spomnim škotskega inženirja Mac Adama, po katerem se tudi ta cesta imenuje makadamska, nič kaj prijetna za kolesarja. Ker pri železniški postaji ne zavijem proti Banovcem, ki vabijo turiste, kopalce, se vse bolj bližam župniji in cerkvi sv. Mihaela. Veržej se z marsičem ponaša. V kraju je bil rojen skladatelj Slavko Osterc, ki ima sredi trga spomenik. Veržej ima praznik narcis, pa edini mlin na Muri, nekdanji salezijanski zavod, ima župnijsko cerkev in seveda slavne zgodbe o Veržencih. Spodobi se, da najprej stopim v cerkev. Vrata so morda odklenjena, toda tik pred vhodnimi vrati, na pragu, leži velik, svetlorjav pes. Ustavim se nekaj korakov pred vrati, se pravi pred psom in čakam. Kosmatinec ne pozna olike, ne umakne se mi. Morda pa je to njegova naloga, da varuje cerkev pred nepoznanimi obiskovalci, ki prihajajo Bog ve s kakšnim namenom. Spoštujem pravico močnejšega in odidem na pokopališče za cerkvijo, kjer med salezijanskimi sobrati čaka vstajenja veliki misijonar Jožef Kerec. Ko se vrnem k cerkvi, stražar še opravlja svojo nalogo. Ne bi se rad zapletel z njim v spopad z negotovim izidom, zato se rajši odpeljem k Babičevemu mlinu. Veliko kolo se vztrajno vrti, voda curlja z desk, kolesje škripa, v mlinu hrumi. Zadiši po kruhu, po življenju in smrti, po minljivosti in po večnosti. Leseno kolo se vrti, pa vendar se čolna, »kumpa« nikamor ne premakneta. Premika se voda, teče iz neznanega v neznano. Kaj se pravzaprav dogaja: Ali kolo poganja vodo, ali voda kolo? Ta svet ob Muri je drugačen od našega vsakdanjega. Voda teče kar naprej, a se ne vrača, nalomljena deska na obodu kolesa pa se vedno znova vrača v vodo. Človeško življenje ni kolo, je reka, ne vrača se, teče v večnost. Potujem naprej, skozi Bunčane. Koliko lepih hiš, starodavnih, obnovljenih, skrbno negovanih! Nato še tretjič zmanjka asfalta. Oziram se na levo, kjer se je v nebo zapičil obnovljeni zvonik križevske cerkve. Bližam se Stari Novi vasi. Čudno ime: Stara Nova vas! In kje je potem Nova Nova vas? Morala bi biti, drugače je sedanje ime brez pomena. Kako bi lahko bilo? Nekoč je bila neka vas. Potem so poselili novo in ji dali ime Nova vas, za razliko od one prejšnje, stare. Je poleg Nove vasi kasneje nastala še druga nova? In so tisto prvo Novo poimenovali Stara Nova vas, novejšo pa Nova Nova vas. Stara Nova vas se je ohranila do danes, Nova Nova vas pa je verjetno propadla, ker je nikjer ni. Ali pa se je tista Nova vas postarala, kakor se postara človek, in dobita ime Stara Nova vas? V moji glavi je zmešnjava in še skozi Bučečovce in VuČjo Vas premlevam staro in novo. Iz Vučje vasi so pregnali volkove, vsaj videti ni nobenega. V Hrastju-Moti pa so posekali hraste, tudi teh ne vidim. Vidim pa rojstno hišo kardinala Jakoba Missie. Spominska plošča na hiši je tudi vabilo: Hodi za menoj, služi Bogu in ljudem! Da bi jo le opazilo veliko ljudi! Pred manoTurjanci in Rihtarovci in kmalu za mano. K cerkvi Marije Magdalene bi se moral povzpeti, ko se že vozim skozi kapelsko župnijo. Od tam bi se šele odprl razgled! Pa sem že v Radencih, pred cerkvijo sv. Cirila in Metoda. Vrata na stežaj odprta - hvala Bogu. Vstopim in vpijam mir, spokojnost, domačnost. Moja duša se krepi. Oltar je v znamenju vrelca. Seveda, saj cerkev stoji v zdraviliškem kraju, ob vrelcih zdravilne vode. Najmočnejši zdravilni vrelec je pa prav tukaj, v cerkvi. »Iz mojega osrčja bodo tekle reke žive vode.« Kristus ozdravlja rane človekovega 58 duha, krepi voljo, obnavlja življenje. Tukaj in pri vseh vrelcih. A kdor ne pristopi m ne pije, je daleč od življenja, vedno žejen in hlasta za vodo, ki ne odžeja. Radenčani imajo življenje v izobilju, saj imajo zdravilišče, imajo mineralno vodo, imajo tri srca. Kako je to: živeti s tremi srci? Za koga bijejo? »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« In če imaš več src, imaš lahko več zakladov! Moral bi nadaljevati vožnjo proti Gornji Radgoni, vstopiti v prijazno svetišče sv. Petra, nato naprej proti Mariji Vnebovzeti v Apačah in še dalje, toda ta pot je le enosmerna, vračati bi se moral po avstrijski strani, Zato se poslovim od prijazne Prlekije in se namenim v Slovensko Krajino. Tako se spet približani Muri, njenim nevarnim vrtincem, utrjenim bregovom, nanosom proda in vsemu, kar Muro obdaja: vrbam, visoki in gosti podrasti, zlatim rozgam, nedotikam in drugemu okrasju. Toda sedaj vsega tega nc vidim, kajti ujet sem v drugo reko, pločevinasto, hrumečo, renčečo, cvilečo, bruhajočo strupene pline. Čez most se vali reka vozil, osebnih in tovornih z vseh koncev sveta. Najprej v eno smer, nato v drugo, kajti delavci popravljajo most in je ena stran zaprta. Ob zeleni luči se tudi jaz prebijem na levo stran Mure, v Petanjcc. Skozi vso vas, pa še skozi Tišino sem stalno v smrtni nevarnosti Vozniki tovornjakov so na varnem. Kaj jim en tak kolesar! Predstavlja le oviro. In taka ovira se zlahka premaga. Saj niti ni treba zmanjšati hitrosti, zaviješ le malo v levo lri si mimo. Oviro pa val zraka skoraj odpihne s ceste. In kako si sedaj ta ovira želi dobre, stare makadamske ceste. Tam je bil vsaj mir in življenje ti ni viselo Na nitki. Na Tišini me privabi obnovljena cerkev. Je predvsem spomenik vere. Mnogi rodovi so tukaj častili Marijo in še danes je svetišče živo. Oživljajo ga verniki, ki sc zbirajo ob biseromašniku k sv. daritvi. Sedaj pa je popoldanska ura in cerkev skriva svojo notranjo lepoto. V Tropovcih zavijem s smrtonosne ceste v svojo, Kolesarsko ulico. V Gradišču se peljem mimo rojstne hiše pokojnega Janoša Kuharja, ki že osmo leto spremlja svoje siničke vernike iz večnega svetišča. V prizadevanju za ohranitev vere in slovenstva v Porabju jc bil osamljen, pel jc psalme v naročju slepe doline, sedaj Pa počiva med svojimi verniki na »groubišču«, njegovo delo pa z enako ljubeznijo Nadaljujejo drugi. Ni bilo zaman trpljenje, izgnanstvo, osamljenost. Seme mora Umreti. Življenje se obnavlja počasi in mukoma. So potrebna še nova semena? , Črnci ne živijo le v Afriki, nastanili so sc tudi v deželi ob Muri. Med Gradiščem ln Satahovci prebivajo Murski, blizu Cankove Gornji, pri Apačah so pa kar Navadni Črnci Na Dolinskem je en sam Črnec in še ta je potok. Vasi na levem bregu Mure so bogatejše od onih na desnem bregu - vsaka ima Pokopališče. Ustavim se na satahovskem. Koliko življenja sc skriva za imeni in PrNmki! In kolikšno vero izpred sto let razodeva napis na križu sredi pokopališča: »Hvalen bojdi Jezus Krisztus! Klecsecs Te proszimo bojdi nam voj vu zsitki, trost Vu szmni i milosztiven szodec na den szkradnyi! 1898« Kristus, tudi danes bodi Naš voditelj sredi tega nemirnega življenja, bodi nam tolažba ob smrti in usmiljen sodnik. Zaenkrat sem še sredi življenja. Njive so oddale pšenico, krompir je v glavnem Pripravljen za izkop, koruza zori svoja rumena zrna. Ob cesti cvete vratič, ta Nadležni plevel, ki pa je za oko vendar tako lep. Tudi krvenke so v polnem razcvetu. Rumeni cvetovi lučnika svetijo s svojih sivkastih, dlakavih stolpov in Pravzaprav oznanjajo, da sc bliža jesen. Ko bodo zacveteli cvetovi prav pri vrhu stcola, bomo vedeli, da poletna luč ugaša in se vse živo počasi vrača v zemljo. 59 Zapeljem se nekaj krogov po Krogu, po vasi, ki časti sv. Florijana, si ogledujem lepe hiše, mnogo je novih, modernih, nato pa zapustim soboško župnijo. Bakovci so se pred leti osamosvojili, nič več jim ni treba hoditi v Soboto, razen v službo, saj je tudi sv. Ana dobra priprošnjica pri Bogu, ne le sv. Nikolaj. V Dokležovju pozdravim sv. Štefana m nato drugič prečkam železniško progo. Nos mi pravi, da se bližam prašičji farmi Nemščaku. Malo bolj pritisnem na pedala in sem hitro mimo. Beltinska župnija ima ob Muri dve Marijini kapeli: Karmelske matere Božje v Ižakovcih in Marije Snežne na Melincih. Kapela je srce vasi, tam se pri verouku vzgaja mladi rod, tam se daruje sv. maša preden vsakemu zaželijo: Počivaj v miru! Moja pot se izteka, skozi drevored vitkih topolov se bližam zadnji postaji. Bistric je v Sloveniji zelo veliko. Nekatere Bistrice so reke, druge so naselja. Posejane so po vsej Sloveniji Med večjimi naselji so Slovenska, Ilirska, Bohinjska, kar tri pa so ob Muri v črensovski župniji: Gornja, Srednja in Dolnja. Moja pot vodi le skozi Gornjo, kjer zadiši po svežem bučnem olju. Saj bi tudi tukaj moral nadaljevati potovanje skozi Srednjo in Dolnjo Bistrico, Hotizo in dalje vse do Petišovec in Benice, a je tudi ta pot enosmerna, saj bi se moral vračati čez hrvaško ozemlje. Tako pa se usmerim k Muri in na mostu pri Bistrici sklenem svoje krožno potovanje. Štorklje ni več na otoku sredi Mure. Seveda, saj mora tudi jesti. Kamni pa so ostali, oni živijo drugačno življenje, za svoj obstoj ne potrebujejo ne hrane, ne zraka, ne sonca, ne vode. Tudi jaz bom nekoč podoben kamnom! Sonce se utaplja v Muri, moje noge so sicer utrujene, a moja duša je bogata. Ves dan sem okušal življenje, V duhu še enkrat opravim krožno potovanje. Mislim predvsem na ljudi, ki živijo ob Muri. Kako in kam potujejo? Na njivah sem videl malo ljudi in še ti so se pripeljali z avtomobili. Veliko več bi jih videl po raznih tovarnah, kjer nekateri dobro zaslužijo, mnogi pa veliko bolj garajo kakor nekoč na kmetih, pa vendar borno zaslužijo. Nasedli so propagandi, da je kmečki poklic manjvreden. Danes ni manjvreden, je le inanj donosen - po zaslugi državne kmetijske politike. Vračam se, ne s kolesom, pač pa le v duhu, na že prevoženo pot, da bi bolje spoznal, kako živijo ljudje v pokrajini ob Muri. Ponovno se ustavim pred zeleno tablico, na kateri piše: »Občani - pozor! Varujte podtalnico pred onesnaženjem, da boste imeli zdravo pitno vodo iz črpališča na Moti.« Dodana je še rdeča tablica z napisom: »Tukaj je že vplivno območje, v katerem ravnajte previdno, kot določa občinski odlok.« Vesel sem te table in prepričan sem, da tudi kaj zaleže. Toda premalo jih je. In opozarjati bi morale še na drugačno onesnaženje. Varovati bi morali tudi drugačno podtalnico. Kaj ni ogroženo naše duhovno ozračje? S čim se napajajo naše duše? Tudi s polresnicami, lažmi, podtikanji, zavajanji, poveličevanjem lažnih vrednot. Saj ves tisk ne ponuja le suhega zlata! In na mnogih hišah sem videl »krožnike«, ki lovijo slike evropskih TV' postaj. Kakšen jedilnik ponuja tak »krožnik«? Ko prebiram program, vidim kako malo je zdrave hrane, pa veliko postanih, plehkih, pokvarjenih in celo strupenih jedi. In vendar tudi te jedi zauživajo otroci, mladi in odrasli - sebi v pogubo! Kdo še onesnažuje »duhovno podtalnico«, naš duhovni svet? V pokrajini ob Muri so se udomačila mamila Tudi smrtne žrtve so že terjala med mladimi. Zakaj nihče pred zbirališči mladih, pred njihovimi nočnimi zabavišči ne postavi velikih tabel z napisi: »Občani - pozor! Varujujte se pred preprodajalci mamil. Tukaj je zelo nevarno območje, zato bodite previdni!« Morda bi se kakšen mlad človek 60 napotil drugam, v bolj zdravo družbo, morda bi starši bolj pazili, kje sc potepajo njihovi sedmo- in osmošolci, če so jim srednješolci že ušli iz rok. Zakaj ni takega občinskega odloka? V pokrajini ob Muri deluje več diskotek. Lastniki diskotek, kaj ponujate mladim? Jih vaša dejavnost, s katero si služite kruh, dela boljše ali pa pomaga k razbojništvu, k divjanju, k nasilju, jim pomagate na poti v omamo in propad? Poleg vsega pa strokovnjaki ugotavljajo, da je hrup človeku vsestransko škodljiv, za sluh, za splošno telesno počutje in za duhovno ravnotežje. Kaj vse bi vedeli povedati sosedje, ki prebedijo mnoge noči, ker zaradi hrupa in divjanja tako ali drugače omamljenih ne morejo spati! Kaj bi povedali mnogi starši, ki imajo radi svoje otroke in ne zaspijo, dokler se ti proti jutru ne vrnejo! Kaj bi vedeli povedati policisti, če bi imeli bolj budno oko! Razvedrilo je potrebno, zabava tudi, le mera je potrebna. Možnosti pa je veliko. Plakati vabijo na veselice, na dneve in noči. Da, dneve in noči. Skoraj vsaka vas prireja eno ali drugo. Prav. Zakaj pa ne? Toda, kaj ponujajo organizatorji dnevov in noči? Tudi kulturo, ali samo zabavo? Ali še hujše: Pričakujejo le dobiček ne glede na ceno, ki jo plačuje ljudstvo? Če kakšna noč odvrne otroke in odrasle od nedeljske maše, potem je gotovo nekaj narobe. Z nočjo ali pa z ljudmi) Če verni pustijo sv. mašo in bežijo od obhajila, da bi videli prihod »velikega bujraša«, Potem nekaj ni v redu. Ali predsednik države ne spada na veselico, ali pa tja ne spada sveta daritev? Navsezadnje postane eno in drugo le vaba za ljudi, priložnost za večji zaslužek. Moji ljudje ob Muri, kam potujete? Pa tudi kako! Na cestah sem spoznal tudi omiko ljudi. Večkrat sem bil v smrtni nevarnosti, predvsem na cesti od Radence do Tišine, kar dvakrat pa sem že molil kesanje. Na Razkrižju bi kodrolasi mladenič kar peljal s stranske ceste na glavno. Saj je moj tovornjak večji in bo kolesar Počakal, si je verjetno mislil. Nisem bral njegovih misli in sem kar peljal naravnost pred tovornjak. Zadnji trenutek je mladenič zavrl, da ni treščil vame. Ra še vrata zadaj na zabojniku je imel nastežaj odprta! Sreča, da me ni prehiteval. Drugič sme bil v smrtni nevarnosti blizu Turjanec. Peljal sem se po cesti, kjer so bili še jasno vidni sledovi neke prometne nesreče. Zaslišal sem cviljenje gum. *Zza koruze je skoraj po dveh kolesih pridivjal beli golf. Peljal je ne le po sredini €este, ampak kar po moji polovici. Sem se že videl pred nebeškimi vrati! Pa jc norcu le uspelo speljati ovinek. Ne, saj ni norec, le revež je, ubog na duhu. Bog Se ga usmili! Zakaj nam je življenje tako malo mar? Kaj ni že tako dovolj siniti? Se sami begamo roko nad sebe in nad druge, tudi nad nerojene. Smo Slovenci tudi tukaj °b Muri zapisani smrti? Tudi kot Slovenci? Saj mi razne usluge ponujajo Caffe Vienna, Foxy lady, Black Style, Royal Flash, Cappuccino band, Tropicano, R'ayboy, Hay in drugi. Kolesarjenje ob Muri gor in dol mi je razkrilo tudi drugačno podobo: svetlo, Prijazno, upanja polno. Križ sredi polja, okrašen s svežimi rožami v vazi, je Znamenje zdrave podtalnice. Veliko je takih znamenj: križev, kapelic, vaških kapel, župnijskih cerkva. Videl sem obnovljena župnišča in cerkve, novogradnje y Veržeju, v Crcnsovcih, pa še v Gornjo Radgono, v Gaberje, v Dolnji Lakoš in Se kam bi sc moral zapeljati. 1 n če bi mogel videti listo, kar sc s telesnimi očmi ne da videti! Plemenite duše tlsl>h, ki so se v počitnicah udeležili oratorija, duhovnih vaj, raznih srečanj v Kančevcih in drugje. In koliko ljudi se je usmerilo k Bogu ali pa to usmeritev Potrdilo ob Veliki maši v vseh naših cerkvah, predvsem v Turnišču! 61 Tam so se izročali Bogu po Mariji, izročali sebe, svoje otroke, svoje bližnje. Nekateri so prihajali k Mariji pod logom že v dneh pred praznikom. Glavnina romarjev se je zbirala na predvečer in na sam Marijin praznik. Nekateri peš, tudi iz oddaljenih krajev, drugi s kolesi, z avtomobili, z avtobusi. Poklekali so pred spovednike, priznavali svoje grehe, odložili breme in Bogu obljubili, da bodo lepše živeli. Kdo bi preštel to množico spovedanih, na sam praznik jih je gotovo bito čez tisoč. In kdo bi preštet množico tistih, ki so sledili škofovi maši, ki so vztrajali zunaj in v soparni cerkvi dve uri in več 1 Kdo bi izmeril moč vere, zaupanja, ko je ta množica zapela Veš, o Marija, moje veselje! Kakor prijeten dež je bilo vse to dogajanje. Kako je torej z ljudmi ob Muri, v njeni bližnji in daljni okolici? So kakor Mura, ki jo onesnažujejo tujci in mi? So kakor zemlja, ki kljub onesnaženi podtalnici rodi trideseteren, šestdeseteren in stoteren pšenični klas? So kakor štorklja, ki se kljub svoji teži dvigne visoko pod nebo? Na mostu čez Muro, že v večernem mraku, izročam Bogu svojo prošnjo: Vsemogočni, blagoslavljaj te moje ljudi, varuj jih pred zastrupljevalci in vodi jih v polnost življenja 1 Noč je, a svetla noč. Potovat sem od Razkrižja skozi slovenske obmurske vasi do Bistrice. Spoznaval sem kraje in ljudi, skušal sem gledati v dušo - pokrajini in ljudem. Marsikatera duša je »razkrižana«, ločena od Kristusovega križa, ujeta v ta svet. Mnoge duše pa kažejo lepo, jasno, bistro podobo. Da bi bilo čim več bistric in čim manj razkrižja! Tudi v mojem življenju. Ujet sem v ta svet, a hrepenim po bistrih obzorjih. In želim, da se vsak poda na to lepo, osrečujoče potovanje od Razkrižja do Bistrice in da cilj doseže. Lojze Kozar mi. Družina potuje v Monošter Za vse so krivi Babilonci. Tisti Babilonci, ki so živeli pred mnogimi tisočletji, še pred Mojzesom in Abrahamom. Ni jim bila dovolj zemlja, tako lepa in prijetna za bivanje, hoteli so se povzpeti do neba, zasesti Božji prestol. Za to predrznost so bili kaznovani. Bog jim je zmešal jezike, pravzaprav ustvaril je jezike. Vsak seje oprijel enega in ker so bili jeziki različni, se ljudje med seboj več niso razumeli. Zato so res Babilonci krivi, da se šolarji potijo pri urah nemščine ali angleščine, da iz teh predmetov dobivajo slabe ocene, potem pa še kazni doma. Kdo se potem ne bi jezil na te povzpetneže, ki so naredili toliko zmede v svetu! Toda nekateri so prav hvaležni Babiloncem, saj si zaradi različnih jezikov služijo kruh. To so predvsem razni prevajalci, na primer tisti, ki spremljajo politike in si ob njihovi nevednosti zlahka služijo bel kruh. Babiloncem so hvaležni tudi turistični vodiči, ki tujce vodijo po ulicah, po muzejih in cerkvah, včasih pa jih vodijo tudi za nos. Starim Babiloncem izkazujejo hvaležnost tudi trgovci, saj so tujci, nevešči njihovega jezika, pogosto lahek plen. Babilonci imajo svoje častilce tudi v marsikateri družini. Oče, mati in otroci govorijo včasih vsak svoj jezik. Tako skupno bivanje običajno ni prijetno. Zato se govori, da bo šola uvedla nov predmet, kjer se bodo otroci in odrasli učili, kako v družini govoriti isti jezik, kako se maščevati Babiloncem. Na mednarodni 62 ravni je bilo že več poskusov, da bi popravili babilonski greh in uvedli enotni jezik. Na srečo ni uspelo ne Hitlerju z veliko Nemčijo, ne Miloševiču z veliko Srbijo. Izgleda pa, da bo brez nasilja uspelo Angležem. Toda dovolj o tem! Družina že čaka, da odpotuje v Monošter. Makovi so imeli dva šolarja. Jan je obiskoval osmi razred, Nika pa zadnji letnik srednje šole. Mali je služila kruh s šivanjem v Muri, oče pa je delal na kmetiji Tako je bilo življenje lepo urejeno. Vsak je imel svoje delo, svoje skrbi in težave, Janu je delala težava nemščina. Pravzaprav ne nemščina, marveč učiteljica za nemščino. On bi bil s svojim neznanjem kar zadovoljen, učiteljica pa mu ni dala miru. Zahtevala je, da se Jan mora znajti v zmedi tujih besed. Pa saj Jan ni nameraval spremljati politikov na njihovih potovanjih in si tako služiti kruh. Čemu mu bo znanje nemščine’ Tudi Nika je imela težave z jezikom. Pa ne z nemščino, čeprav se je v šoli ubadala tudi z njo. Večje težave ji je povzročal drug jezik, tisti Pravi, ki ga vsak zmeraj nosi s seboj in ga lahko uporabi tudi za izražanje svoje kulture, ko komu pokaže jezik. Ta njen jezik, ki se je stalno vrtel in obračal v 'istih, je bil vzrok mnogih prepirov in prepirčkov. Predvsem doma. Zdaj je ugovarjala materi, potem je spet negodovala nad očetom ali jezila Jana. Tako so 'dli dnevi pri Makovih kar pestri in zanimivi. Očetu pa ta pestrost ni bila preveč Po volji »Jan, spet si bogatejši za eno enko iz nemščine. Veš, da bogatini ne pridejo v nebeško kraljestvo?« »Ampak, oče, bogastvo je minljivo, tudi ta enka bo izginila.« »Samo po sebi prav nič ne mine, sploh pa ne enka. Če ne boš pljunil v roke, Jih bo šc več.« »Jaz bi raje kam drugam pljunil.« »Ga slišiš, oče, kako govori!« se je vmešala Nika, »Ti pa kar tiho bodi! Saj tvoj jezik premore še mnogo hujše besede.« »Jaz da grdo govorim, ti smrkavec! Ti bom že dala.« »Zdaj pa dovolj! Takole se bomo zmenili. Če se boš ti, Jan, malo bolj oprijel pemške vadnice in izdelal razred, in čc boš ti, Nika, bolj obvladala svoj osebni Jezik, bomo v počitnicah šli na izlet.« »Hura, na izlet! Zdaj pa ima nemščina več možnosti, da prodre v mojo glavo.« »Kam bi pa šli? Skočim po atlas,« je zažarela Nika. »Kar pusti. Slovenijo poznani tudi brez atlasa.« »Pa menda ne bomo potovali kar doma, saj je toliko dežel, toliko lepih mest P” svetu!« »Kaj svet, a ni naša domovina najlepša! Jo vidva sploh poznata?« »Saj bo še priložnost, da spoznavamo Slovenijo, za tako nagrado pa že moramo nekam čez mejo, a ne, Jan?« »Seveda. Moj sošolec Peter bo v počitnicah šel k teti v Francijo, njegov bratranec Milan pa s starši na potovanje po Italiji.« »No, dobro. Potem pa gremo mi v Avstrijo.« »V Avstrijo pa ne! Ze v šoli imam dovolj nemščine, da bi jo še tam poslušal! ' °jdimo kam drugam.« »Potem pa na Madžarsko.« »O, to pa. Na primer v Lenti. Tam je velik sejem, kjer lahko čisto poceni kupiš v*c mogoče. Se nikoli nisem bila na sejmu v Lcntiju, pa vsi hodijo in hvalijo, kako je vse lepo in poceni,« se je razvnela Nika. 63 »Oh, Nika, saj je tisto blago brez vrednosti. Pri nas imaš veliko lepše in boljše obleke in vse drugo, Bog ve od kod privlečejo blago dvomljive kakovosti in tam poceni prodajajo,« »Zakaj pa pol Slovenije hodi kupovat v Lenti?« »Ker v njih ni prav nič ponosa. Denar je sveta vladar. Mnogi bi za nekaj drobiža prodali še svojo domovino. Naj jim tujec samo s prstom pomigne, že bodo bežali tja in se mu klanjali. Ne, jaz ne bom Šel na sejem v Lenti.« »Mene kupovanje sploh ne zanima. V šoli smo se nekaj učili tudi o Slovencih na Madžarskem. Kaj, če bi si ogledali kraje, kjer živijo naši rojaki?« »Jan, to pa je pametna misel.« »Toda, kaj bom pokazala prijateljicam, če ne bom mogla ničesar kupiti. Ne, jaz hočem v Lenti!« »Pa združimo oboje,« se je oglasila mati. »Sodelavke z Goričkega hodijo kupovat nekam v Monošter. Tam, pravijo, je tudi sejem, še boljši kakor v Lentiju, ker ni take gneče. In pravijo, da se lahko tudi kaj slovensko pogovoriš, ker tam nekje v bližini živijo tudi Slovenci.« »Seveda, to so porabski Slovenci, tako smo se v Šoli učili.« »Naj bo, pojdimo potem v Monošter,« se je sprijaznila Nika. »Počasi, počasi. Kako smo se zmenili? Potovanje bo nagrada. Vse je še v vajinih rokah, Jan in Nika, pravzaprav v vajinih jezikih.« »Brez skrbi, oče, zdaj se bom pa zares potrudil. Slovenske kraje na Madžarskem bi pa res rad videl.« »In jaz bi rada kupovala na sejmu v Monoštru.« »Ja, kako pa se pride v Monošter?« »Oče, to pa kar meni prepusti. Imam sošolke z Goričkega in se bom do podrobnosti pozanimala za pot « Minevali so tedni in meseci. V trudu, znoju, premagovanju in napetem pričakovanju. Končno je Janu uspelo prepričati učiteljico, da si z nemščino ne bo služil kruha in mu je zaključila dvojko. S sijočim obrazom je Jan doma pokazal spričevalo. Tudi z Niko sta bila oče in mati kar zadovoljna, tako glede jezika kakor glede šole. In tako je nastopil veliki dan, ko se je Makova družina odpravila na potovanje v Monošter. Moški del družine je zasedel prednja sedeža, oče za krmilom, Jan ob njem, da bo pazil na kažipote. Ženski del družine je kraljeval na zadnjih sedežih. Niki to ni bilo čisto po volji, saj je spredaj udobnejše, več vidiš, pa še nekoliko prej prispeš na cilj, razen, ko voznik vklopi vzvratno prestavo. Ko so zapustili Soboto, je sonce že prijetno grelo skozi steklo. »Nika, kako se že imenuje ta prehod, kamor smo namenjeni?« »Si že spet pozabil, oče? Prehod je v Martinju, oziroma na Seniku, Gornjem ali Dolnjem ali kakor mu že pravijo.« »Poglej jo, še tega ne ve, pa bo naša vodička! Seveda je Gornji Senik, saj po radiu večkrat slišim to ime, pa tudi televizija včasih pokaže to vas.« »Kaj se spet repenčiš, Jan! Saj sem vedela, da je prehod na Gornjem Seniku, Dolnjega sem kar tako dodala, da bi te preizkusila.« »Kaj bosta spet začela! Rajši povej, Nika, po kateri cesti se moramo peljati, da pridemo tja. Pred nami je Garda, tukaj moramo verjetno zaviti v levo.« »Seveda. Peljati se moramo po cesti proti Hodošu. Vendar ne do Hodoša, temveč le do Mačkovec. Tam bomo zavili spel v levo, nato pa po označeni cesti kar naprej do Martinja. Sošolka je rekla, da je od Mačkovec na vsakem križišču kažipot, na katerem piše Martinje. Tako ne moremo zgrešiti.« 64 »Kako pa potem naprej do Monoštra?« »Tam pa je še bolj enostavno. Peljati sc moramo skozi Gornji in Dolnji Senik m še skozi nekatere slovenske vasi, dokler ne prispemo v Monošter. Drugam ne moremo priti, saj cesta iz Senika pelje samo v Monošter.« »Toliko znanja si zbasala vase, da boš nazadnje še počila. Upam le, da medtem niso naredili kakšne nove ceste,« ni mogel biti tiho Jan. »Kaj blebečeš! Kaj pa ti veš o Porabju! Slišal si za ime Gornji Senik in zdaj misliš, da veš vse. Moja sošolka je doma iz Trdkove, tam nekje čisto blizu meje in vsak mesec vsaj enkrat gre v Monošter. Tako podrobno mi je opisala pot, da l*i našla Monošter z zaprtimi očmi.« »Nikar se preveč ne bahaj. Rajši premišljuj, kaj vse boš kupila na tistem tvojem sejmu.« »Brez skrbi, bom že izbrala kar bo prav. Kakšne lepe obleke imajo tam, sošolka mi je pripovedovala...« »Ti bi že izbirala, kdo bo pa plačal?« se jc oglasil oče. »Oh, oče, saj vem, da me ne boš razočaral. Prvič se peljemo na izlet Čez mejo m celo na nagradni izlet. Mislim, da to nakupovanje spada k nagradi.« »Bom še premislil,« je počasi izrekel oče in Nika je vedela, da z očetom lahko računa. V Makovcih so zagledali tablo z napisom Martinje in se začeli vzpenjati v breg. Kmalu jih je objel gozd in jih spremljal do vrha hriba, kjer se je svet odprl. Peljali so se skozi Otovcc in Vidonce, pravzaprav ne skozi, temveč mimo. Kajti cesta razmejuje obe vasi. Na desni ležijo Otovci, na levi pa Vidonci. Makova družina seveda tega ni vedela, pa za njihovo potovanje to niti ni bilo pomembno. Glavno, da so se držali prave ceste in (o ni bilo težko, saj sta jih v Otovcih ali pa v Vidoncih, kakor se vzame, usmerila kar dva kažipota. Spet jih je objelo zelenje gozda. To je bilo kar prijetno, saj je v vročem dopoldnevu senca zelo dobrodošla. Gesta sc je pa kar zvijala skozi gozd, gor in dol po gričih. »Ta gozd se ne bo nikjer končal Da nismo zašli, Nika!« »Brez skrbi, na vseh dosedanjih križiščih so bili postavljeni kažipoti, ki so nas Usmerili proti Martinju.« »Ampak ta makadamska cesta je slabo znamenje.« »Slabo je le za avtomobil, kot znamenje pa ni slabo. Saj mi je sošolka povedala, da se bomo nekaj časa peljali tudi po taki cesti.« »Doma o taki cesti nisi nič govorila.« »Saj nisem mogla vsega povedati. Tako je vsaj več novih doživetij.« Končno so st oddahnili. Izvili so se iz gozdnega objema, zagledali pravokotno tablo z napisom Martinje, zagledali hiše in asfalt. Kmalu so se ustavili na mejnem Prehodu. »bober dan. Sc tudi vi peljete v Monošter?« je vprašal policist, ki je prišel iz ‘^ne, nove hišice. . »Dober dan. Ja, malo gremo pogledat. Nismo še bili v Porabju in bi radi videli ,e kraje.« »Prav, prav. Vidim, da imate potne liste, zato kar peljite. Srečno pot.« Na drugi strani meje jih je madžarski uniformiranec pozdravil kar slovensko, Nato je pobral potne liste, j ih odnesel v zabojnik in jih okrašene z žigi kmalu vrnil. »Tako, zdaj smo na Madžarskem,« je rekel oče, ko je vozil skozi gozd navzdol P° strmem pobočju. "Da, na Madžarskem, toda v slovenskem delu, v Porabju,« Jan je žarel od Ponosa in prijetnega vznemirjenja. 65 »Ustavili se bomo pri cerkvi. Tam bo gotovo kaj zanimivega.« Toda cerkev je bila zaprta, zato so si jo ogledali le od zunaj. Postali so pred spomenikom padlim vojakom in se razgledovali. Ob cerkvi je stala še neka velika stavba, verjetno šola, na drugi strani ceste je bilo več stavb. »Poglejte, tam piše GOSTILNA. Pojdimo tja, jaz sem že žejen. Pa tudi slišal bi rad, kako ljudje tukaj govorijo.« Vstopili so v staro poslopje in se usedli za mizo ob oknu. Pri točilni mizi sla stala dva fanta, zraven njiju še starejša ženska. Za mizo sredi prostora je samotno kinkal možak z belimi brki. Kmalu so vstopili š trije moški in zasedli mizo nedaleč od Makovih. Pristopil je natakar in jih pozdravil v madžarščini. Oče se je nekoliko zmedel, nato pa izpustil samo eno besedo: »Špricer.« Natakar ga je čudno pogledal, nato pa nekaj vprašal. Seveda ga nobeden ni razumel. Končno se je znašla Nika. »Pepsi.« Po obrazu se mu je razlezel smehljaj, znamenje, da je razumel. Ponovil je čudežno besedo in pogledal Jana in mater. Oba sta prikimala, čeprav bi Jan rajši pil gosti sok. Ampak kako naj to pove in Bog ve, če to sploh imajo! Oče se s pepsijem nikakor ni mogel sprijazniti, zato je ob natakarjevem pogledu odločno odkimal. Ta je še nekaj žlobudral, nato pa izrekel novo čudežno besedo: »Pivo?« Sedaj se je očetov obraz razlezel v nasmeh. Kmalu so pili vsak svojo pijačo in prisluškovali pogovoru ob točilni mizi. »To imaš sedaj svoje porabske Slovence,« je Nika poočitala Janu. »Natakar razume le dve slovenski besedi: pepsi in pivo. In tam ob točilni mizi se pogovarjajo le madžarsko.« »Saj pepsi tudi ni slovenska beseda,« jo je poučil oče. »Seveda ne, razumemo se pa le.« »Saj ne morejo vsi govoriti slovensko, tukaj živijo tudi Madžari, tako smo se učili v Šoli.« »Pusti že svojo Šolo, sedaj smo na izletu, na nagradnem,« je Nika poudarila zadnjo besedo in zvito pogledala očeta. Ta pa se je le zazrl v steklenico piva. »Poslušaj, tukaj pri mizi za nami govorijo slovensko. Vidiš, da smo našli tudi porabske Slovence, ki niso pozabili svoje materne besede. In kako prijetno jim teče beseda. Kako lepo, blago zveni ta slovenska, porabska govorica To je še nepokvarjeni, stari, pristni slovenski jezik.« Vsi so utihnili in poslušali pogovor treh mož pri sosednji mizi. Ko so spili m plačali, je Jan rekel očetu: »Kajne, oče, da mi boš izpolnil majhno željo? Hočem čestitati tem možem, ker so ohranili tak lep jezik, ti boš pa vsakemu plačal eno pivo,« Oče je mrko pogledal in hotel nekaj reči, pa ga je Jan prehitel. »Saj smo na nagradnem izletu, a ne?« Oče se je kislo nasmehnil in pomignil natakarju. »Pivo, tri.« Najprej je pokazal tri prste, nato pa z enim može pri sosednji mizi. Natakar je bil brihten in je takoj razumel. Ko so oni trije začudeno segali po novih steklenicah, je pristopil Jan. »Čestitam vam, ker tako lepo slovensko govorite. Saj je danes malo takih. Mnogi se kar sramujejo slovenskega jezika, vi pa tudi v gostilni, v javnem prostoru. 66 uporabljate la blagozvočni slovenski jezik,« se je razgovoril Jan in uporabljal visoke, odlične besede, kakor jih je v zvezi s slovenskim jezikom slišal v šoli. »Ja, kako pa naj bi govorili drugače?« seje oglasil mož z bujnimi črnimi brki. »Lahko bi govorili madžarsko, kakor mnogi drugi, tudi oni tam pri točilni mizi.« »Potem bi morali najprej v sole, saj mi madžarsko sploh ne vemo govoriti. Sola PU mi nikoli ni dišala, pa bi se učil sedaj na stara leta!« je odvrnil mož, ki je bil še daleč od starosti. »Da ne znate madžarsko? To je pa čudno. Živite v madžarski državi, desetletja odrezani od Slovenije, med Madžari, ki vas hočejo pomadžariti, pa ne veste madžarsko.« »Kdo pa pravi, da živimo na Madžarskem. Mi smo sem prišli samo pit, ker 'mujo poceni pivo, doma pa smo z Goričkega, iz Boreče.« Jan je stal oh mizi oblit z mrzlo vodo. Vse misli so mu zastale. Končno se je ovcdel, se brez besed obrnil proti izhodu. Ostali trije so se že rinili skozi vrata. »Pa vseeno hvala za pivo!« je zaklical eden izza mize, a Jan ničesar ni slišal. Da se je tako osramotil! Ne le pred lemi možmi, temveč še bolj pred očetom in materjo. In pred Niko. Ta ga bo sedaj zbadala in se mu posmehovala. Tega ne b» prenesel Usedli so se v avtomobil in sc odpeljali. Nihče ni spregovoril niti besede. Vsi se čutili osramočene, saj so vsi mislili, da poslušajo porabske Slovenec. »Dolnji Senik,« je s table prebral oče in pretrgal morečo tišino. »Mislim, da se 'ukaj ne bi ustavljali, mogoče pozneje, ko se bomo vračali.« »Ja, tako bo boljše, pojdimo najprej v Monošter.« Peljali so se mimo lepo obnovljene cerkve in naprej po dolini, ki se je prav l,kaj zelo razširila. Kmalu so prispeli do novega naselja. »Slovenska ves, piše na tabli. V tej vasi pa gotovo živi veliko porabskih ■ lovenccv, sicer se ne bi tako imenovala,« sc je Janu slovenski ponos spet malo »Morda. Ampak v gostilno nc bomo šli,« mu je Nika spet zbila pridobljeni »Čaka nas nakupovanje na monoštrskem sejmu.« ( esta se je vila skozi Slovensko ves, mimo majhne cerkve, mimo hiš, od katerih ,e Uilo veliko lepih, novih, modernih. Bližali so se nekemu mestecu, ki je ležalo na ravnini, ob robu gričevja. Oče jc upočasnil vožnjo in Jan je skušal prebrati 1,11 e kraja. »Szentgotlhard. Uh, kako čudno in težko ime.« »Kam pa sedaj ?«je vzkliknil oče, ko je vozil proti velikemu križišču sredi mesta. Jan je zaman gledal številne kažipote, vsi so bili popisani samo s tujimi imeni. 'Mka je nekaj mencala na zadnjem sedežu in se jezila na sošolko, ker ji ni omenila nt>benega križišča. Oče je ustavil avtomobil ob robu ceste. »Tako! Nika nas je pripeljala v Monošter! Saj sem vedel, da bo nekaj narobe. Moral bi se sam pozanimati za pot. Pa kar je, je. Kdo bo-vprašal za pot?« »Naj vpraša Jan. On jc hotel v Porabje.« »Ti pa si hotela v Monošter, na sejem.« »Saj vidim, da si strahopetec. Pa grem vprašat.« ^'ka je stopila iz avtomobila in se razgledala. V nizkih hišah vzdolž ceste so pniovaJe prodajalne, na eni strani je stala velika restavracija, čez cesto spet neke v,soke zgradbe. Ko je šla malo naprej po ulici, jc zagledala visok zvonik in mogočno cerkev. Nika je nagovorila starejšo žensko. »Kje se pride v Monošter?« 67 Gospa je samo zmajevala z glavo in nekaj momljala v tujem jeziku, Nika je vprašala drugo žensko. Tudi to zaman. Potem je za seboj zaslišala nemško govorico. Neka mlada družina jc stopala proti restavraciji. »Madžarsko ne vem, nemško pa nekaj le. Poskusila bom z nemščino,« si je rekla Nika in v svoji okleščeni nemščini vprašala za pot v Monošter. »Bitte I Monostor?« mladi mož je zmajeval z glavo, pogledal ženo in tudi ta je odkimavata. Nika je še enkrat poskusila s slovenščino, a starejši mož je odgovarjal le madžarsko Tedaj se je Nika skoraj razjezila. »Zdaj vas pa imam preko glave. Nihče ne ve, kje je Monošter, čemu pa potem imate se nje 1« V svoji ihti jc za sejem uporabila kar domačo, narečno besedo. Mož pa je zažarel. Gospodična je očitno iz Slovenije in ne ve domov. Saj je rekla senje. Verjetno ne ve prav izgovoriti. Gotovo je hotela povedati Bajansenye. Tam je mejni prehod s Slovenijo. Pa sc bova le zmenila, gospodična! In je začel razlagati in mahati z rokami. Nika ni ničesar razumela. Vedela je le to, da jc mož končno doumel, kaj želi od njega in da ji sedaj kaže pot v Monošter. Mož ji je na listek napisal nekaj imen krajev, skozi katere sc mora peljati. Nika sc mu je zahvalila, seveda kar v slovenščini, saj je spoznala, da jc mož odprte glave in marsikaj razume. Odhitela je k avtomobilu. »Sedaj pa kar na pot. Uspelo mi je najti pravo smer. Peljimo se kar naravnost, potem pa skozi vasi, ki jih imam napisane na tem listku.« Oče je pognal belo škodo in kmalu je bilo mestece za njimi. Peljali so se skozi vasi z dolgimi, čudnimi imeni, kakor je bilo napisano na listku. Cesta je nato zavila v gozd, se vzpenjala naravnost na vrh griča in se po drugi strani spuščala, zavila malo sem malo tja, pa spet naravnost brez konca. Sonce je že z višine grelo avtomobil in potnike v njem. »Ti, Nika, kako daleč pa je ta tvoj Monošter?« se je oglasil oče. Ni bil samo on nestrpen, temveč vsi štirje. »Ne more biti več daleč. Tukaj na listu imam zapisano samo še eno vas.« »Pa smo še zmeraj v Porabju?« »Seveda smo, saj Monošter leži v Porabju,« je vedel Jan. »Pa si rekel, da v Porabju živijo Slovenci, tukaj pa srečujemo samo madžarske napise.« »Seveda, ker Madžari zatirajo Slovence in jim ne dovolijo niti slovenskih napisov. Slišal sem o lem,« je spet ponosen na svoje znanje povedal Jan. Spet so za nekaj časa umolknili, saj je vse morila skrb in jih mučila negotovost. »Obrnimo se in peljimo nazaj, gotovo smo zašli,« je plaho rekla mati. »Kako zašli! To je zadnja vas, ki jo imam zapisano na listu, takoj bomo v Monoštru.« Še nekaj ovinkov in ustavili so se - na mejnem prehodu. »O moj Bog, kje pa smo!« jc vzkliknil oče, Nika pa je modro molčala. Pred njimi je stal avtomobil s slovensko registracijo in oče jc hitro stopil do njega in vprašal voznika, kaj je na drugi strani. »Tam čez? Tam je Hodoš.« »O, strela! Kje pa je potem Monošter?« »Jaaa, Monošter? Peljati se morate nazaj do križišča, tam zavijete levo in nato naprej...« Mož je še nekaj razlagal, toda oče mu več ni sledil. Ker sc je bližal carinik, se je hitro poslovil, se usede] v razžarjeni avtomobil in sunkovito odpeljal. 68 »Saj sem sam kriv, zakaj sc pa zanašam na otroke!« Ta otrok je Niko zelo zbodel in ob drugačni priložnosti bi očetu krepko odgovorila, sedaj pa je krotko molčala. Na prvem križišču je oče zavil v levo, kakor mu je povedal mož na prehodu. V naslednji vasi so se ceste spet križale. »Kako je že povedal mož, levo ali desno?« je premišljeval oče. »Z leve smo se prej pripeljali. Tam Monoštra ni bilo. Peljal bom torej na desno.« Pa tudi na tej poti Monoštra ni hotelo biti. Ne po desetih, ne po dvajsetih kilometrih. Zdaj so bili že vsi naveličani vožnje. Pa tudi lačni in žejni so bili. Toda sredi tega iskanja niti ne bi mogli jesti. »Sedaj smo pa zares zašli,« je mati izrekla misel vseh. »Obrnimo se, saj ni treba, da bi prišli v Monošter.« »Toda tam spredaj se dvigajo neke visoke stavbe,« je Jan stegoval vrat. »Seveda, mesto je pred nami. To bo gotovo Monošter. Na cilju smo.« Ko pa so se bližali tabli z napisom mesta, je vse štiri začel oblivati pot, srce Bm je butalo kakor noro. Na tabli je bilo razločno zapisano: Zalaegerszeg. Oče Je ustavil škodo in nekaj časa so vsi štirje molče strmeli v napis kakor v strašno Prikazen. »Zalaegerszeg,« je glasno in počasi izgovoril oče. »A veste, kje je Zalaegerszeg? skoraj pri Baiatonu I« Kar tam sredi ceste je obrnil avtomobil in odpeljali so se nazaj. Na svetu je velik| cest in tudi na Madžarskem jih imajo obilo. In cesta te lahko pripelje tudi kamor nočeš. Vračajočo Makovo družino je pripeljala v Kdrmcnd, kjer so se spet močno čudili, kako da jim je uspelo najti to mesto, ki ga nikakor niso nameravali obiskati. In po dolgi, napeti vožnji so spet zagledali znani napis: szentgotthard. »Pa smo res neumni, da sc samo vozimo. Kar je, je. Če nismo našli Monoštra, Se zaradi tega svet nc bo podrl. Kaj, ko bi se tukaj ustavili in nekaj popili?« »Prav imaš, oče. Tudi jaz sem strašansko žejen. Pa lačen tudi.« Zavili so v restavracijo na križišču in ob hladni pijači in dobri ciganski pečenki se jim je povrnila dobra volja. Po poznem kosilu so se še malo razgledali po pestu. Stopili so tudi v mogočno baročno cerkev in si ogledovali prizore turške bitke, ki jih je slikar tako živo naslikal na strop. Šli so še malo dalje po ulici in nenadoma je Jan zaklical: »Kaj ni tam tržnica?« »Seveda je. Pojdimo tja, da vsaj tukaj nekaj kupimo, če že Monoštra ne moremo najti « Nika je pohitela naprej in med mnogimi stojnicami znova oživela. Sedaj sc je pdi jan navdušil za nakupovanje. Tudi mati jc prebiral^ blago, si ogledovala °rbice, preproge, zavese, razna oblačila, le oče je stal bolj ob strani. Seveda, Zaradi plačila. Toliko časa so sc vsi štirje motovilili med stojnicami, da sc je očetova denarnica pošteno izpraznila. Zato pa so imeli polne roke vrečk in zavojev. “Saj je tudi ta tržnica kar zanimiva. Koliko vsega imajo, pa še poceni je. Drugič onio spet šli sem. Pa naj oni tam v svojem Monoštru prodajajo komu hočejo!« »Res je, Nika. Le kako, da tvoje sošolke z Goričkega ne hodijo kupovat sem, emveč v tisti Monošter, ki je Bog ve kje skrit.« »Kaj pa jaz vem Verjetno te tržnice se niso odkrile. Jim bom povedala. lo b°do zijale!« 69 Končno so se vsi člani Makove družine zadovoljni vračali. Niso se več ustavljali, ne v Slovenski vesi, ne na Dolnjem Seniku. Na meji ni bilo težav in pohiteli so proti domu. Pred trgovino v Martinju je stala Nikina sošolka Mateja. »Oče, ustavi, to je Mateja, moja sošolka iz Trdkove.« Oče je ustavil in dekleti sta sc veselo in bučno pozdravili. Nato je Mateja pozdravila še ostale tri. »Pa ne, da ste bili v Monoštru ?« »No, v Monoštru ravno nismo bili, čeprav smo imeli ta namen. Smo si pa ogledali druge madžarske kraje, pa tudi nekaj malega smo nakupili.« »Niste bili v Monoštru? Potem pa ste bili samo na Seniku?« »Ne samo na Seniku, še naprej smo se peljali. Daleč, kaj jaz vem, kje vse smo se vozili.« Nika je že obžalovala, da so se tukaj ustavili. Hodoša ji ni marala omeniti, Zalaegerszega še manj. Bi se ji Mateja skrivaj smejala! »Kje ste pa potem nakupovali ?« »Veš, odkrili smo imenitno tržnico. Kaj vse imajo tam! Niti ni daleč od tod, še bliže kakor Monošter. Čakaj, kako se že imenuje ta kraj?« »Ah, neki Szentgotthard ali nekaj takega,« je rekel Jan. »A tako, v Szentgotthardu ste bili, tam ste kupovali?« je vprašala Mateja in obraz se ji je začel pačiti od zadrževanega smeha. »Tam, ja, v Szentgotthardu. Kaj se pa režiš?« »In praviš, da ste se peljali še naprej od Szentgottharda?« Nika ni mogla več tajiti. »Seveda. Bili smo tudi v Kormendu in Zalaegerszegu.« Mateja je bušnila v smeh. »Bili ste tako daleč? Ja kaj ste pa tam iskali?« »Monošter, kaj pa drugega. Ampak zakaj se tako neumno smejiš?« Niki je bilo vse bolj nerodno, tudi zaradi Jana, pa očeta in mame. »Kako se ne bi smejala, ko pa praviš, da ste bili v Szentgotthardu, v Monoštru pa ne! Ali ne veš, da je to eno in isto? Madžarsko se pravi Szentgotthard, slovensko pa Monošter.« Nika jo je nekaj časa gledala, kakor da se prebuja iz sanj, potem pa se je tudi nje lotil Matejin smeh. Začela se je glasno smejati, pa tudi Jan, oče in mati se niso mogli premagati. »Pa mi nisi mogla tega prej povedati?« »Saj me nisi vprašala! In sploh slutila nisem, da tega nc veš.« »Ko bi ti vedela, koliko smo zaradi tega prestali in kaj vse doživeli!« »To mi pa moraš povedali!« »Saj bom, saj bom. Saj sve in ostane ve dobri prijateljici.« Res je, Babilonci so krivi za zmešnjavo jezikov. Krivi so tudi za ta ponesrečeni nagradni izlet. Pa ne samo oni. Krivi so tudi tisti, ki se danes povzdigujejo do neba in zviška gledajo na druge. Ali je res tako težko pod tablo z napisom Szentgotthard namestiti Še eno z napisom Monošter? Kakorkoli že, odslej Makova družina večkrat potuje v Monošter. In ko potuje v Monošter, tudi pride v Monošter in ve, da je v Monoštru, čeprav tega napisa ni. Mnoge družine pa še zmeraj iščejo Monošter. Tudi številni Slovenci v Monoštru še zmeraj iščejo svoje mesto. 70 Stanko Zver Njiva V kapelici sv, Ane je odzvonilo večerni ave. Rahla sapa prijetnega septembrskega večera je božala jesensko polje. Utrujen je Stefan sedel na vzglavnik osredka domače njive. Nikoli mu ni bilo dovolj vonjav, ki so kipele iz zemlje in rasti na njej. Dozorevajoča koruza je ponujala iz vse bolj orumenelih listov svojstven duh in šelestenje. Sosednja njiva, fešena gomoljev krompirja, pa je dehtela svežino zorane prsti. Le vonj po ajdi raslo iz trenutka v trenutek, ko je nekje zviška opazoval sebe, kako leži na deskah, ob njem pa Draš ves strt in pretresen trepeta z vsem telesom m ne ve, kaj bi z revolverjem, ki ga preklada v roki in ga oni drugi nadere: »Zdaj pa še sebi kaj naredi, bedak! Spravi orožje in primi tega za noge, da ga vrževa v vodo. Saj veš, kakšno navodilo nama je dal Tinč. Je pa težak. In kivije imel za tri druge.« Draš je ubogal in vse delal kakor avtomat, odsoten in ves moker od potu. Komaj se je slišal rahel šum, ko je truplo padlo v vodo in Dani je videl v tisti Liidni, nezemeljski svetlobi, v kateri je vse stvari gledal ne samo na površju, ampak nekako skozi, kako se na vodi rahlo pozibava kakor v prijetni zibelki in kako ga vodni tok odnaša dalje in dalje in Dani ve, da sc mu bo suknja zapletla v veje 'n ga bodo kmalu našli. Zaradi vsega tega ni ne vesel ne žalosten, kakor da se to njega nc tiče, kajti on ve da se njegova sreča, blaženstvo z vsakim trenutkom Veča in se bo v nekem trenutku popolnoma zlilo z vsem, kar ga obdaja čudovitega, Uubcznivega in ljubezni polnega; za kar je bilo vredno živeti, trpeti in tudi umreti, ^daj ni bilo več nobene skrbi, nobene pomanjkljivosti, nobenega nereda, ampak ena sama nedopovedljiva sreča in blaženost v Božjem sijaju in ljubezni. ^Zornemu duhovniku Danijelu Halasu, župniku v Veliki Polani, ob 50 letnici nasilne smrti vsi, ki srno ga imeli radi. Janko Kleibenzetl TRI ZGODBE Časar lam na Goričkem je na enem izmed bregov stala hišica z majhnimi okni, skozi ^tera ne bi mogli gledali hkrati dve osebi. Pokrita je bila s slamo, kakor vse ^rugc kajšie v okolici. Takrat so bile s strešniki pokrite le bogatejše kmetije. Pri Casarovih je bila revščina posebno huda zalo, ker je bil gospodar Stcvck 2el<) bolan. . Komaj dobrih petnajst let po prvi svetovni vojni, katere udeleženec je bil Števek, Jc bilo zanj kolikor toliko dobrih. Oženil se je s svojo Trczo, ki je bila zadirčna 77 in huda kot strup. Sprva sla imela kdaj pa kdaj tudi lepe dneve. Včasih je Treza le znala biti nekoliko bolj prijetna. Z leti se je Števckova bolezen, kdo ve, kakšna je bila, hudo poslabšala in postal je vedno bolj suh in betežen. K zdravniku Števek ni šel, ker za to ni bilo denarja. Treza tudi ni razumela moža bolnika, saj je sama bita močna in zdrava kot kobila. Števek je bil umsko zelo bister človek. Sam si je zgradil majhno delavnico, v kateri je stala delovna miza, nad njo pa police z raznim orodjem, ki si ga je večinoma sam izdelal. V kotu je stala lesena stružnica in brus na nožni pogon. Pred vrati v Števekovo delavnico je stal nekakšenjarem za nošenje vode. Izdelan je bil iz smrekovega lesa in je imel na sredi primerno vdolbino, ki se je lepo prilegala njegovemu vratu. Na konceh je bil jarem okovan. Tako je ubogi Števek nosil vodo, sključen z upognjeno glavo. Suhe koščene roke so krčevito oklepale ročaja črnih posod. Gotovo se je zelo bal. da se vrča ne bi razbila. Kaj bi rekla njegova Treza. Nekaj let je bila Števeku nošnja vode še kar znosno opravilo, čeprav je bilo daleč pa tudi teža vode in vrčev je presegala dvajset kilogramov, kar je bilo za bolnika mnogo preveč. Najbolj hudo je bilo, ko je bila suša. Mlaka pri hiši je bila suha, za to je bilo treba nositi vodo tudi za kravo in dve svinji iz vodnjaka, oddaljenega od hiše nekaj manj kot kilometer. Bolni starec je moral večkrat počivati. Takrat se je stokajoč sklonil in položil vrča na pot, odpel je kavlja z ročajev, in mrmral nekaj nerazumljivega. Potem si je zopet oprtal svoj jarem, težko dvignil in odstopical do naslednje postaje. Dostikrat še dobro ni položil vrčev ob pot, že je zaslišal z brega, kako se jezna baba dere: »Števek, ti prekleli manjak, nesi to vodo, gda mo pa gesobed kujala! ?« Števek je Trezino zmerjanje jemal kot neko pokoro za svoje grehe. Nekaj je zamrmral, dvignil vrča in nekoliko hitreje odstopical proti domu. Tam je bil deležen še ene polivke hudih besed. Poslušal je, nič ni rekel, pač pa se jc kolikor mogoče hitro odpravil v svojo delavnico, če mu Treza ni že prej kaj drugega naročila. Vedno, dokler je mogel, je revež nekaj delal. Jeseni je sedel na podseku trnaca m jemal seme iz buč, spletal čebulo in česen v vence, luščil in zbiral fižol, čistil solato, spravljal razna semena, pač, kar je mogel. V hladnih dneh je kaj počel v svoji delavnici ali v hiši. Zelo lepe košare je pletel iz slame s pantovcovimi vitrami. Stari Časar je bil znan tudi po izdiranju zob. Marsikoga je rešil boleče škrbine. To delo je opravil z nekimi posebnimi kleščami, ki jih je imel zavite v beto krpo. Sosedje so pravili, da je bil Števek v avstrijski vojski pri saniteti in da se je tam naučil izdiranja zob, a tudi nove, so pravili, da je vstavljal; menda iz aluminija ali neke druge kovine. Ce se je kdo v soseski tožil, da ga boli zob, so ga v šali napotili k Casaru. Bile so šolske počitnice pa je Števekov mali prijatelj imel več časa. Bolnika je obiskoval skoraj vsak dan. Pomagal mu je iz postelje in ga odpeljal pod oreh. Tam je bila lepa senca. Števek je fantu pripovedoval o svojih doživljajih. Govor se mu je izboljšal. Mogoče je k temu pripomogla dečkova radovednost pa tudi družba, ki jo je hudo pogrešal. Gre in ure sta tako z dečkom presedela v pogovoru. Nešteta vprašanja so Števeka včasih celo utrujala, pa vendar je pletel svoje spomine iz prve svetovne vojne, o raznih bitkah, o ranjencih, junaštvih na avstrijski in ruski strani, o kozakih, o Rusiji in življenju Rusov in kdo ve še kaj je pripovedoval. Nekega dne je Francekov mali zopet potrkal na vrata Casarove bajte, slišati je bilo le slabotno stokanje. Treze ni bilo doma. Vrata so bila odprta. V postelji je 78 ležal Števek na poležani slamarici. Pokrit je bil s staro prešito odejo le čez sredino telesa. Koščene suhe noge so visele čez rob postelje, z eno roko je skušal poklicati dečka, druga pa je mrtvo visela s postelje kot da ni njegova. V oni živi, je držal okrvavljeni robec ali cunjo. Oči jc imel polne solz. Hotel je nekaj povedati pa ga otrok ni razumel. Prišla jc Treza. Videti je bila prestrašena! Sklonila se je k bolniku, ki ji je dolgo nekaj poskušal povedati. Kazal je nekam ven, nato pa je s prstom krožil po odeji, kakor da bi pisal. Treza ga je razumela. Sla je iz hiše in prinesla malo leseno škatlo, v kateri je bito polno črk m številk m pečat podolgovate oblike ter steklenička barve. Z roko je Stevek nato poklical svojega malega prijatelja, dotaknil se je škatle in Trczino roko z njo porinil k fantu. Razumela je moža. Poslovil sc je od malega prijatelja z najdragocenejšim predmetom iz svoje zbirke. Treza je fantu ukazala, naj teče domov in pove, da je Štcvcku zelo slabo, Fant le stisnil k sebi dragoceno darilo. Spogledala sta se s Števekom. Bolniku so sc 2opct ulile solze. Mali ga jc poboža! po roki, se obrnil in zdirjal domov. Sosedje so, kakor je na Goričkem stara navada, pomagali Trezi, da je bilo vse, se spodobi za pogreb. Vsi so pozabili na Trezino grobost. Tudi ona sama je bila vsa drugačna. Tiho jc stala ob mrtvem možu. Ni jokala, toda tu in tam se je njenih prsi izvil težak boleč vzdihljaj. Sosedova Hana je rekla: »Vidite, tako Je Prežo napravilo težko življenje in slaba sreča.« Steveka so pokopali tiho, brez petja na grobu in brez govora, le duhovnik je mrmraje izmolil svojo nagrobno molitev. Preža je nemo stala ob grobu, Iz oči so ji padale debele solze. Boleče je vdihnila, hvaležno pogledala po pogrebcih in brez besed odšla Sosedova Agnješka . Soseda Agnješka jc bila ženska vitke postave, v letih čez petdeset. Oblečena Jc bila v obleke, kakršne so nosile ženske v Prekmurju v tistih časih. Rokavci iz Gnkega lanenega platna so ji pokrivali gornji del telesa, od pasu navzdol pa je n°sila dolgo, okrog pet opletajoče krilo, ki si ga je glede na potrebe včasih ustrezno sPodvihala. Njen obraz jc bil veder, kar lep. Z njega so sijale v svet iskre, nagajive Pa ni bila vedno taka. Prišli so tudi dnevi, ko ji je obraz potemnel. Na njem 111 bilo nasmeha, njene kretnje so bile hitre, odsekane in jezne. Ko je bila taka, Sern se je raje izognil. Še pozdraviti je nisem upal. Da je imela Agnješka temne dneve, je bilo razumljivo, saj jc imela vzkipljivega moža, pa so se zato včasih ^^kre kresale«. Nekega dne smo pri Korcovih za veliko mizo sedeli: stari Sepek, Agnješkin glava družine, Gusti, Agnješka in jaz. l ega dne sem jim nekaj pomagal. Iz ^upnc lončene sklede sc je kadila in dišala mlečna prosena kaša, moja slast. Ni Gjšega kol skorja, ki se naredi na ohlajeni mlečni kaši. Meni so sc okrog čeljusti nabirale sline, tako da še moliti nisem mogel. Stari Sepek pa je tistega dne tudi doigu vlekel svojo molitev. Po očenašu, zdravimariji in veri je končno prišlo tisto ^adnje; »Blagoslovi nam gospodne bože ete tvoje svet dari, štere mo po Ivo joj dohrotj k nam jemali, pa našem gospodi Jezuši Kristusi, amen.« sem zagrabil za žlico in Gusti uidi, pa naju jc stari Sepek s pogledom Pnkoval. Agnješka jc bila mrka, brez besed, malo sajava po obrazu. Stari pa jc Začel; »Zdaj pa cšče eden očenaš za našo Agnješko, ka bi njoj Bog jezik razvezal 1« ’TJče naš, ki si v nebesaj, ...« jc bilo slišati, potem pa jc Agnješka pol v jezi, pol 79 v smehu dejala: »Ti vrag stari, mene dražiš, pa Boga čcmeriš..,« Še nekaj je hotela reči pa jo je stari prekinil. Pogledal je k razpelu v kotu in rekel: »Hvala ti gospodne bože za tvojo dobroto, moja Agnješka že pa guči. Reč se n joj je povrnola pa trej dnevaj.« Še vedno je stari gledal tja v bogčev kot, potem pa je tudi njega popadel razposajen smeh. Kaša je bila ravno prav hladna in kmalu je bilo slišati le še zajemanje jedi iz skupne sklede. Reckova Plona Po stezi od Vodovec, mimo naše hiše, prek Cerkvenjaka, se je počasi pomikalo ogromno breme trave. Tako smo videvali Reckovo Plono. Bila je to ženska, ki je ljudje niso mogli pozabiti. Plona je bila ženska čudnih mer. V višino najbrž ni segla več kot stopetdeset centimetrov, toda vsa je bila široka, krepka, čokata. Nosile so jo močne mišičaste noge, ki so bile v stopalih prav tako čezmerno široke. Poleti Plona ni bila obuta, saj so se ji noge utrdile, zlasti še podplati, ki so se jasno zarisovali v vlažno ilovnato zemljo, kjer je hodila. Bile so to sledi, ki so razodevale precejšnjo težo svoje lastnice. Imela je kot vse drugo, zelo močne roke s kratkimi prsti in široke dlani, ki so bile žuljave, trde in opraskane od trave in trnja. Plonin značaj so izražale velike in lepe plave oči, ki so sijale z njenega prijetnega obraza. V njih se je dalo razbrati Plonino razpoloženje in razodevale so njena čustva. Bila je, neglede na njeno čudno postavo, prav prikupna oseba. Ni znala ne pisati ne brati, saj je v šolo hodila, kot jc pripovedovala, le če je bil čas. Za take neumnosti pa pri Reckovih v času njenega otroštva ni bilo časa. Polona je rada pripovedovala o svojem življenju, ki je bilo od otroštva dalje nič drugega kot eno samo garanje. Večji del leta je bila na sezonskih delih v Slavoniji, kasno jeseni je prišla domov in čez zimo garala doma na revni kmetiji, kjer sta z možem redila kravo, včasih tudi eno tele, pa eno do dve svinji. Zemlje niso imeli več kot petdeset arov, pa še tista je bila revna, v rebri, slabo obdelana, ker zanjo m bilo časa in tudi ne delovne sile. Dajala pa je vendar ta zemlja družini toliko, da je bilo mogoče skromno živeti. Imela jc Plona petero ali šestero otrok, ki so se raztepli po svetu, se poženili m zaživeli svoje življenje. Le en sin, ki se je priženil na sosednjo malo kmetijo, je mater večkrat obiskoval, zlasti še po očetovi smrti. Za Plono so bili prekrasni dnevi, ki so se na »Jeleno« zbrali doma vsi njeni otroci in vnuki. Pretesna je bila takrat hiša in premajhna miza, v srcu stare Plonc pa neizmerna radost. Ko jc minil praznik, je bila Plona zamišljena in tiha. Njene še vedno lepe oči so utrujeno zrle v svet. Iz njih sc je kot iz knjige dalo brati zgodbe o težkem življenju, o delu in grenki samoti. Še pri njenem šestem križu in čez, smo jo videvali, kako nese mnogo pretežko breme trave, zvezano v travnjek. Hodila je počasi, a vztrajno. Nekoč sem jo srečal, ko je stala ob stezi z bremenom na glavi, pa sem jo vprašal: »Počivate, Plona?« Pritrdilno mi jc odgovorila, nato pa se je naglo napotila dalje proti domu. Tam pa, kjer jc počivala, je ostala lužica... Plona je počivala z bremenom na glavi, zato, ker če bi ga odložila, bi ga utrujena le s težavo zopet natovorila. Danes ne najdemo več takih korenin Drugačen je zdaj tam svet, drugačno je življenje. Kjer je stala Reckova revna bajta, zdaj stoji lična družinska hišica enega izmed Ploninih vnukov. SO Štrkov Jožek S črvivoga prečnjeka edne stare skrinje SPOUVID NA DALJAVO Čestita sestra, pošliivana tetica! - Ciravno san nej moti namejna pijsati van, moren to zdaj fčinit: Ka ne pride do kakše svaje. Mati pa mainca sta vas prčci hidou meli, gda sta vaše pismo čteli, kak ste praj vse na istino preobrnoli. »Nej zaman ka ži napoti slejpa«. so klumali mamca, mati pa: »ve njoj že vbstreskan, nan nou grehe nakladala, štere smo nej fčinoli!«. Zravna so van naškrabali Pfeci dtigo pismo pa mi ga dali, naj ga odnesen na pošto. Jcs san ga pa pflc ober kropa podržao pa pismo skrma prečtio. Rejsan je preči čemerov v njen v slove zlijdnij, ka reko svojin domačin nalagate grehe, štere tan v kloštri nemrete delati Pa tak dele... Dosta je v pismi takšega, ka bi vas srce bolelo, zato san ga djao Za tram. Tak ka te znali, zakoj ga ne dobite v rouke. Žmetno mi je voovaditi, eli moren se vdarili po prsaj: jes san kriv vajnoga krejganja. Gda san pisao pismo namesto mamce, san van nej notridjao, ka sc vse to samo mamci senjalo. Natenci san vlejkeo na viiha, gda so svoje senje pri lunčeki šmarnice pripovidavali Strininoj svojoj pajdašici. San si mislo, tak tc raj čteli, ve na kunci notridenen, ka । senje bile, da so nas pa oča prle stiraii vb delat. Pismo so pa odnesti Lcjmezov 'Ovnjaš. Tak ste kakpa vse gorzeli za pravo sveto istino. To je moj grej, zato se ^"j moren spovedati, čiglij ste jako deleč pa vas prositi, ka mi odpistfte v imeni .. Bormeš mi je žao, san nej mislo, ka se lej ko stoga skoti, cildu zdaj gda nase ženske zavolo be tožnika ži tak pomenje spijo. Nadele vas, draga tetica, lej ko polroštan: dedeki se nej zmejšalo pa jij Uidi nej Zadejla kap. Falabougi izda znajo za sebe, samo ječijo sakši bougi den, ka jij praj Jako v prsaj srnica... Ci mate čas, kaj molite zanjij, vas oča Boug bole poslime nas navadne zemlanc. Znate, naš dedek bi si radi šče kaj poživeli. Cvak je pa prinas vse po slaron, samo zaj ne bdin več telko manjuštrivat, kak se škoula začnola. Samo mi bole žao, ka nega več časa za špilaraj pa ka bi šli Borican, ge je moje najvekše veselje. Tan nej irbčj telko delati kak doma, te se lejko špilan s svojimi trejmi seslrimami. Najjakšc je tc, gda pride knan šče 'kina Martika, vancarova čij. Ona nima kit kak naše dekle, liki duge, valovite . Pi1 J° radi vlačimo za nje. Meni fčasi pistij, ka jo počešem Tak pa fajno ka nej forma ! Ona praj nosi trajno, kak ženske po varašaj. Z mamov Anuškov svčtcšnje oblečenivi tudi delavenden, taksi lejko! Ovak so pa sinnaški, majo '^no takso cimprano ižo kak mi j pri goricaj. Z Mat tikov se špilamo vkup fsefele: J^nckamo, rastvece obračamo, se vganjaino, dokeč nas oča naš ne rastirajo. )ostakral mi velijo iti v hunto k Somiji na našem brejgi. Scuni so nej samo močen, cbeli človik, liki trdi Vogrin, da pa mene radi majo, ka se znan iipbu pokloniti vogrsko: »jonapot kivanok« ali »diesertessek a Jezus Krisztus«; znan tudi Povedati »kezet csokolom«, pa »savanyu vizet kerem«. Gda pa dobin, čobc ^okrožin pa bleknen »koszonbm«. Gda bon vekši, se šče več nafčin vogrski. Ja, ei'ca, naše gorice z Lendavov so nej kajšte, tii živejo trije narodje: Vogri, Slovenci P'1 Hrvatje, nej zaman ka sc tudi dečinji špiu zovč: Vidiš bejlo Lendavo? - mij ’ se to dostakral špilamo. U|k, zaj pa moren iti nalogo delal. Zato ne bojte preveč čemerni na mene, Mica, čiravno san toga vrejden. Ne pozabite pa mi dati pokoro za moj grej, šteri si bi skoro gratao vekši, kak san jes velki. Samo naj nou pokora tak velka, ka bi se mi jo vnoužalo delati. Domačin greha ne vupan ovaditi, samo van; vij samo Bougi služite, tak te lejko moj grej najbole pravično zvagate. Tak se van teda priporača pa vas odeleč pozdravla - Š. Joužek GDA SE PO GRMLAJCI NEBOL' RAZVEDRIJ Predraga mi sestra Ana! — Ne zosagaj se, ka po prvon dobiš včasi drugo pismo. S Stevanon sišijva na Varaškon; on je šou k Vrteleki vojs, jes pa na pošto. Til mi bar nišče nou pod klajbas gledao. Znaš Ana, nikšega mera niman odtistijmao, kak san ti poslala zadnje pismo. Naffčkala san ti ga tak po bežečki, nej ka bi dvakrat premislila. Cejlo nouč san nej mejla mera, nikaj mi rovalo v glavi, ka san te preveč hidou mejla. »Ka pa či si jo ošonala po krivici«, me je klalo šče trij dnij, »prenaglila si se, zemi rejč nazaj!« Čten, obračan tvoje pismo, te mi pa adno zajtro nikaj preblisnolo smeteno glavbu: ka pa či naš mali himcvut nej notridjao, gda je pisao mamčino pismo, ka se njin vse to samo senjalo? Či je dolnapisao, kak da bi se zaistino zgodilo? Bormeš, on bi toga zmožen buo! Zravna ga vržen s štampeta pa pozoven na odgovor tak sagurno, kak da bi stao pred birovon. Malo se zosagao, knap, te se pa hapo vogučati, kak je šteo na kunci notridjati od mamčinij Senj, te pa oča brekno »hajd na njive!«, pa nej več ftegno. »Čakaj, knap nevalani, znaš ka si zdaj svajo napravo med nama s teticov!« zregiilin pa ga namegočen s prvin baton, kij mi prišeo v rouke. Ve mi žao, Ana, ka san ti skoro bodikaj zgučala, da pa znaš, mislila san, ka moren braniti čest naše iže, štera je bijla po krivon ošpotana. Svadilo naj z mamcov tudi tvoje pisanje, ka majo dedek naš za cejlo oslico grehov. Ge bi je pa sirmak fčinoli? Dni so nej v varaši, liki na vesnici. Nasenji so si telko grehov nej mogli naklasti, čiravno si je šteri možak potočo ge kakšo kupico pa potepkao kakšo košnato kelnarco. »Ve da bi jo li, rok stari!« pravi Bara Strinina, »te de bar v pomenkanji luckij kiflinov tudi domače gibice raj žulo.« Viš, tak lidje presodijo. Zdaj je vse na mesti, falabougi, pa se nouvi več objedali, dobro tak? Našemi himcvuti pa li voskladi, ka ga ide, ka node več lidij za nous vlejkeo pa v grej napelavao. Samo zato nej preveč, ka njemi srce ne optehne, v to formo, kak nindri v evangeiiomi piše. Znaš, dičak rad oči včasi kaj nazaj pošikne, zato ka ga ma preči na kratkoj vajački zepnjenoga. Moreva razmiti tudi knapa, čiglij je mali. Tak se poslovin od tebe v meri božen, v požaliivanji za svoje lagoje pismo; či moreš mi odpusti, pa za dedeka moli, ka so čiduže bole nevolni odtistijmao, kak so v deždži z goric prikefali peški, ka jij Števan tannahao. Se rejsan bojimo, ka se od pliičnice na zvračijo več. Spovid so pa opravili, te lejko potroštan, oviden je Viktor farovski pripelo Hajdukovega gospoda, ka so ravno doma bilij pa so njin dali tildi slednje mazanje. Tak viš, sestra moja draga, lejko si odejnevi. Zdaj pa moren skimčati ka pošto zaperajo, Boug daj, ka bi ti lejko drgoč napisala kaj veselejšega. Zbogon stani. V. 82 C1RKLMBEDERUN ZA DEDEKVN PA ŠKONIKOVA TlJŽNA PESEN Nejsan si mislila, draga sestra, kan ti mogla pijsati ži tretje pismo, prle kak mi tij na ovivi dvej odgovor ftegneš dati. Eli tak je, klajbas mi je porinola v rouke nesmdena smrt: oviden smo sprevodih na božo njivo našega dedeka. Dušo so zdejnoli sirmak preči ležej, kak so se prle mantrali. nej zaman ka so njin kaplice 2 Dobromka hajdi pomenšale bolečine. Samo znaš, srce njin oslabelo po dugij betegaj pa se njin v srejdo zajtra samo pretrgala nit živienja, brezi sakše breke. Mamco pa Števana je preči potrlo, eli se mi tak vidi, ka šče bole mene. Izda Hh bruli po glavi Cirkumbederun, nemila pesen popovska, štero so na trij glase spejvali na sprevodi trije naši gospodje, dikan, kaplan pa škonik. To ti je dijačka Pesen (popi pravijo latinska), od štere mij prosti lidje ničes nikaj ne razmimo, eli seadno nan njena viža rastuži srce do bolečine, zato je po vozebrana za cerkveni Pokoup krščanskij duš po cejlon svejti, štere se z ete skuzne doline preselijo na Ov svejt. Tak so pa li močno spejvali, ka je riim šou po vsej Škegnjaj, nouš vorvala, mara je zanejmila! Lejko ti prisegnen, krave so se henjale pasti pa ftegiivale duge šinjeke prti našemi sprevodi. Lčjko so vidili vsi, ve nas bilou za adno prošecijo, kak tildi nejma mara preštiinle neskunčano žalost človečo... Eli žalosti sten nej bilou kunec. Gda smo ži zlecani od skuz pa oslabelosti po dvej nočej varestuvanja priklenckali na cintor, te nan šče najbole obteršo srce naš g škonik s svojov dugov nemilov pesmijov, s šterov je od nas slovdu jemau. To 9 šče bijla manlrača 1 Kumaj smo si malo odejnoli pri obrednij molitvaj. več nan Je začno škonik prejšati dušo pa srce z bridko zložen in slovdujemanjon. Ne ven, C1 ži te taksa šega bijla, gda si bijla šče tij doma, samo meni se tak vidi, ka te te ^antrnije šče nej bilou, nej zaman ka smo šče nej meli školanoga škonika. Mislin, Ka so pesen vpelali sledkar. po prvoj bojni, gda ži tebe nej bilou tu. Ve mi tak v glavbu stopila, ka mi furt muvi notri, tak ka znan nej samo slove, liki tudi vižo, ,užno zategnjeno: »Ku je človik na ton svejti, malo časa le živij; komaj začne on živeti, proti grobi že hitij... Vsa zdravila toga svejta smrti ga ne rejšijo, ker prešteta so ži lej ta, se ločiti moramo!« šče dele je, samo vsega nevcn. Eli kumaj je škonik zospejvao prvivi dvej ^•Gci, smo meli ži pa skuzne očij, te sc pa hapo znaš posla vlati od vsej domačij, ''Jo formo, kak da bi pokojni slovo u jemau od sakšega domačega pozosek. Da bl l|j znala iiiba Ana, kak te stisne za srce, gda se poslala od tebe* Tou je tak ^esmileno bridko, ka smo eden za drOgin kil nekali, me ženske skoro naglas, kak bi nan trgao srce vo sprsi. Za sakšega v hiži je zospejvao kitico, pa tou tak, da bi jo dedek samij fkupsklali pa veleli škoniki zospejvati na cmton. Sto se l’i jokao, nega takše duše krščanske, ka jc ne bi potrlo pa do teu genolo. Sče ycki so jokali i vsa naša rodbina, za štero je tildi bijla kitica fkupsklajcna za pednje slovdu $čc Jožek naš je vse šmrklavi bitu od skuz, Ana pa Mica pa cildu, art sta se mogli brisati. Mogco bi biti jako jako trdokornoga srca, šteroga takše s|ovou ne bi strsnolo. Mene je bar tak prcsOnolo, kak da bi moj oča mrli eli pa ^ž, viš ka si šče tretji den moren brisati skuze, nej zaman ka so me pokojni 83 dedek jako štimali pa radi meli. »Zbogon stani, nevesta mila«, tak nikak je škonik slovbu jemati od mene, »cejli čas si mi vorno dvorila v beteli, mi vedrijla žalostno srce«. Povej mi, draga sestra, kak se naj vtolažin, zvonij mi v glavi notic pa den! Boug moj Gospod moj ge blodi denok zdaj dedekova nemrtelna duša? So srečni, nesrečni? Vidijo, čutijo našo grozno žalost? - V ton tali si tij na boušen, Ana, kij si deleč od domačije. Ve san štela, ka bi ti poslali grafejr, pa me Pišta dolzgučao, ka reko nima pomejna, itak prej na sprevod nemreš priti, te pa seadno, či zvejdiš eden den prle eli sledkar. Zato ti pa pišen ži prvo nedelo, ka boš prle lejko molila zanjij. Kakšte so včasi lagoji bilij, se Štukali kaj z ednin pa driigin, mislin ka jij Boug v svojen neskunčanon smilenji seadno ksebi gori zeme, jeli ka jij? Ve so zadosta trpeli za svojega Žitka. Samo kak se mij vtolažimo, kij ostanemo šče eden čas na zemli, to se spitavlen, kak si najdemo zadosta trošta? Zato se pa obračan k tebi, draga sestra, tij zvrači rane mojega srca, ka mi odklenka žnjega ži ednok ta tužna pesen škonikova. V ton viipanji te pozdravla tvoja nevtolažena sestra Veruna. Samo šče tou: či moreš, prijdi domou pa vse povrži tan, ka se lekaj rejsan pa bojna redi. Ve mamo zdaj v fari svoje novo nunsko zavetišče. Najpomembnejše sporočilo za vso Slovenijo v letu 1995 je: Sveti oče Janez Pavel 11. bo v dnevih 17., Hi. in 19. maja 1996 obiskal tudi našo deželo. Povsem upravičeno se tega veselimo vsi, predvsem pa kristjani. »Da zagotovo prideš, si sporočil. Prihodnje leto sredi maja. Pričakujemo te z vso preiestjo naše dežele Pozdravljamo te z vsem, kar se je plemenitega porodilo na tleh slovenstva od njegovih začetkov do naših dni. kar je spoznanj vodilo duše k Bogu, kar se je preizkušenj in pesmi v plamen vere zaiskrilo, kar je molitev z naših ognjišč in svetišč i' nebo pohitelo. Priih z vsemi blagoslovi za naš narod, da bo pokončen, duhovno zdrav, uglašenih src ter državniških drž stopi! v tretje tisočletje N 84 Jože Zadravec FOTOKRONIKA «5 Prva tiskovna konferenca o pripravah papeževega obiska Cerkvi v Sloveniji je bila v L^jtebljani 3. julija, v Mariboru pa 26. julija. Predsednik odbora za mariborsko Škofijo je kanonik Viljem Pungert, glavni tajnik pa dr. Stanko Lipovšek. Sveti oče želi s svojim obiskom počastiti Cerkev na Slovenskem ob 1250-letnict karantanskega misijona, ob 1200-letntci oglejske sinode, ob 1000-letnici Brižinskih spomenikov, prvih slovenskih pisnih spomenikov. Mariborska škofija se je na seji vseh dekanov, v sredo, 18. januarja, odločila za gradnjo nove kompleksne stavbe, v kateri bodo prostori za Teološko fakulteto - srce mariborske škofije. Novo porajajočo stavbo je Škof dr. Franc Kramberger poimenoval po glavnem zavetniku lavamlnsko-marihorske Škofije, sv. Andreju. Tako že naslov sam - Andreanum - povezuje novo teološko ustanovo s tistim delnim zavodom, ki ga je imel Slomšek pri Sv. Andražu p Labotski dolini in pozneje v Mariboru, pa tudi s škofijskim dijaškim semeniščem Maximilianum-Victorinum 86 letu 1995 sta slovenski kulturni prostor zaznamovali dve veliki razstavi: o delih Modernega arhitekta Ivana Vurnika ter 'jotika k Sloveniji. Prva je bila i' prostorih f dnkarjevega doma v Ljubljani; odprli Mjo p zadetku januarja. Vurnika, najpo-Membnejšega pionirja slovenske moderne arhitekture (in vsa povojna leta zamoiče-l‘anegu) je razstava pregledno predstavila na 63 panojih in v 16 vitrinah. Prešernovo nagrado za leto 1995 je prejel tržaški pisatelj Alojz Rebula. Na večer pred slovenskim kulturnim praznikom je nagrado utemeljil ter mu jo vročil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani predsednik upravnega odbora za podelitev Prešernovih nagrad prof. Mirko Mahnič. 87 V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani je bila v soboto, 3. decembra 1994, osrednja akademija ob 75-1 et niči Univerze v Ljubljani, Ta dan so na slavnostni seji univerzitetnega sveta med drugim med a zasiužne profesorje« prišteli tudi milega rojaka iz Beltinec prof. dr. Vilka Novaka, rojak iz Gornje Radgone akademik prof. dr. Anton Trstenjak pa je prejel častni doktorat Svetovno srečanje mladine v Parizu je privabilo nad IIK> tisoč mladih iz vsega sveta, predvsem iz evropskih držav. Novoletnega srečanja se je udeležilo tudi 3260 mladih Slovenk in Slovencev. Med udeleženci je bilo 55.000 Poljakov, 3000 Hrvatov, 6200 iz baltskih dežel. 2000 Romunov. Doslej je bim to na j več je evropsko »taizejsko srečanje mladih«. 88 Večdnevnih duhovnih vaj se letno udeleži nad 5W0 slovenske mladine. Poleg dnevov zbranosti so nuli aruge oblike skupnega duhovnega bivanju, posebno v počitniških mesecih. Zadnja leta se vedno bolj uveljavlja tudi t.im. Oratorij. Za leden ah dva prihajajo otroci v župnijski dom. v katerem bivajo ves ‘lun; z njimi so tudi odrasli, ki skrbijo, da je srečanje vsestransko razvejano- v pesmi, igri, molitvi ter mznih drugih dejavnostih. V juliju IW5 so bili oratoriji na 20 krajih - tudi v Odrancih. ^otoliška ('erkev v Sloveniji.se je -na svoj način in v zvestobi svojemu poslanstvu- pridružila praznovanju "bca druge svetovne vojne, k nedeljo. N maja, je bilo v ljubljanski stolnici somaševanje, ki ga je r,,'H nadžkof dr. Alojzij Šuštar. Te maše za domovino« se jc udeležilo veliko uglednih zastopnikov "^^ga družbenopolitičnega življenja. le najvišji predstavniki slovenske države se tega pomembnega '•Uida tliM 89 V petkovem popoldnevu, 12. miga, se je na Kolniku nad Ljubljano, zbrala velika množica slovenskih redovnikov. S križevim potom ter bogoslužjem v cerkvi so se častno spominjali 50 obletnice koma druge svetovne vojne. Množico prekmurskih romarjev je privabilo spominsko slavje, v nedeljo. 9. julija, r Marijino cerkev v Turnišče Slovesno somaševanje ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne je vodil pomožni škof dr. Jožef Smej Zadn/a vojna je tudi Prekmurju vzela takratni cvet mladosti. 90 Med duhovniškimi zlatimi jubilanti je v letu 1995 bil (udi ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas. Na nedeljo. 16. julija, je ime! v ljubljanski stolnici zlutomašno slavje, ki so se ga udeležili vsi slovenski škofje, prestojniki slovenskih redovnih skupnosti ler 60 duhovnikov Na praznik svetih slovanskih apostolov bratov Cirila in Metoda. 5. julija so se r mariborski stolnici ^eh Škofih zbral, duhovniški jubilanti škofije: železmnašmk Alojz.) Zalar. biseroma, mka Janez '’rvgor ter tv„„ Camplm zlatomašmki in srehrnomafnikt. Hiseromašnika Gregor m Camplm sta imela ^na bogoslužna slavju vsak v svoji Župniji, obema je bil slavnostni pridigar pomožni Škof Sme,. 91 Na petrovo in pavlovo zvečer, 29. juniju, je bit v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani spominski koncert, imenovan »Resurreauris« (Tistim, ki bodo vstali) ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne. Glasbeni triptih so oblikovali trije skladatelji: akademik Primož Ramovž (Simjimija Pleta), Jože Trošt (Rekviem) in Samo vremšak (Ecerdtus grandis nimis valile). Pisatelj Zorko Simčič je besedila uredil po izboru verzov iz poezije Balantiča, Gradnika, Majcena in Debeljaka ter iz besedil preroka Ezekijela. Na Brezjah so preživeli v drugi svetovni vojni v soboto. 10. junija, ob kapeli milostne podobe božje Matere pritrdili spominsko ploščo 15.000 padlim mladim Slovencem, prisilno mobiliziranim v nemško vojsko. Pred tem, na binkošti, so preživeli v Žužemberku postavili spominsko ploščo 295 žrtvam svojega kraja. V poletnih mescih so se vrstila žalna slavja. Tudi ob Lipi sprave na Ljubljanskih Zalah. V duhu sprave so Skofjeločani postavili spominsko ploščo kulturniku dr. Tinetu Debeljaku. Prav tako so v Radovljici postavili doprsni kip pesniku Ivanu Hribovšku (nu sliki). 92 Mi leharjah, v Kočevskem Rogu, v VfirhtfU in ie na mnogih drugih krajih se je pinija /W5 zbiral slovenski namd ter se ob 50-letnici konca druge svetovne vojne spominjal žrtev nasilja. Na Teharjah se W zbralo več kot 4UM ljudi. Maina slavje je vodil fkof Kramberger, z njim je somaševulo 25 duhovnikov. ' kočevskem rogu se je zbralo okrog i5.1X10 ljudi, ob treh nadškofih je maševalo 45 duhovnikov. diiuli'1’^11^’ n^uspeino pa 1124 Med uspekne so se uvrstili (z dvema popravnima izpitoma [tudi V, ' iasclme gimnazije v Zelimlpih in v Vipavi. Med uspeSninu Kimmaztpt Zelimlje) je bit tudi Rajko fi lurniiča. ki se je zalem vpisal mi leoloSko jaktiltcto v Mariboru. 93 V nedeljo. 6. avgusta, je bilo na Svetih Višarjah srečanje »treh Slovenija, zastopnikov iz matične domovine, iz Argentine, Avstralije, Kanade in Avstrije. Mašo je vodil koprski škof Metod Pirih, državni sekretar dr. Peter Vencelj pa je zbranim govoril o »slovenski spravi«. Slovenski misijonarji, ki so v letu iW5 prišli na kratek dopust, so se v začetku avgusta zbrali v Stični, r nedeljo, 6. avgusta, pa v Lescah na Gorenjskem Med misijonarji je bil tudi jezuitski pater dr. Vladimir Kos, misijonar na Japonskem. Prvič po 50 letih je prišel p Slovenijo. 94 Nad 400 slovenskih romarjev mi Cela z ljubljanskim jiomožmm Škofom Alojzem Vranom je sredi murni '^iskalo benediktinski samostan Pritglia pri Padovi. Pred petdesetimi leti se je vanj zateklo 16 slovenskih "ogoslovecv m profesorjev. V samostanske prostore se je zaiasno nasolila visok« bogoslovna kola iz Ljubljane. Ekonomske posle je v njej opravlja! prekmurski rojak, salezijanski duhovnik dr. Andrej P^rkaS. Homarji so zalem obiskali Se Assizi, znano romarsko sredisee duhovnih sinov sv. 1-ranMka ^sifkega ter sv Klare. Praznik rojstva Janeza Krstnik«, 24. jtmijm je ,wd 35W nuSth rojakov poromalo v Padovo, na grob Antona IPadovanskeea) ob 800. obletnici njegovega rojstva. V smeri Padove so iz.l.jtdrljane m^ lr'' posebni vlaki ter 30 avtobusov Romanje je vodil ljubljanski pomožni ikaf ztammafmk Jožef K vas. 95 Sredi marcu so minoriti, redovna skupnost sv. Frančiška Asiškega, ob koncu štiridnevnega IX. rednega provincialnega kapitlja v svojem ptujskem samostanu, izvolili novega višjega predstojnika - p. Janeza Kurbusa. Doma je od Sv Z enarta v Slovenskih goricah, od leta 1983 je bil " vrhovnem vodstvu svojega reda m Rimu. Konec novembra 1994 je ljutomerski žttpmk in dekan Izidor Veleberi i cerkvi sv. Janeza Nepomuka na Razkritju umestil duhovnika mariborske škofije Marijana Rolo za prvega župnika te župnije. Tako se je Razkritje dokončno vključilo v pastoralni načrt ljutomerske dekanije. 96 Mnogo polnilnikih zdomcev je tudi p Slullgarlu ut okolici; vključeni so i' tamkajšnjo narodno župnijo. Konec decembra 1994 so praznovali 20-ietnico Slovenskega domu, v letu 1995 pa 35-letnico slovenske župnije. A' ‘‘ začetku oktobra /994 vodil mašno slavje ob 50 letnici, kar je bila tu usttinrnd)eml >m Škof Kramberger. Zan/o - in pozneje za ustanovitev župnije - si je prizadeval predvsedt^ 1,1 ■ Lojze Kozar, prvi in dolgoletni odranski župnik Sedaj jo vodi Lojze Kozar ml. i Ob vseh slovenskih škofih ter 25 duhovniki je pomožni Škof dr. Jožef Smej v nedeljo, 11. decembru 1994, v mariborski stolnici praznoval svoj zlatomašni jubilej Slavljenca sta posebej med mašo nagovorila Škof Kramberger ter nadškof m slovenski metropolit Šuštar. Stefan Časar, doma iz Išogojme, od lem 1971) župnik in dekan v Juršincih, pri Sv. Lovrencu je I* avgusta pripravil slavje blagoslovitve dveh novih zvonov. Slavje je vodit Škof Kramberger, 98 tujska Gora je starodavna Marijina božja pol, kamor radi poromajo tudi Prekmurci. V nedeljo, 2. množici romarjev ter 25 duhovnikih mariborski Škof dr. Frani Kramberger blagoslovil za Marijino svetiSce tri nove zvonove - da bi spet tako ubrano peli kot pred davnimi leti. p '"oaavncm svetišča Treh kraljev mi Benedifkem Vrini, k ter župnijo že dolgo tel vodi nas rojak iz d‘k^a ^van Zanjkovii, se je v nedeljo, 14. maja, zbralo 260 cerkvenih pevcev iz desetih Župnij žu l-e,,i,rt v Slovenskih goricah. Dekanijo že dolgo vodi Jože Horvat, doma iz Pogojine, sedaj ko’ ' ' l>r’ Av Slovenskih goricah. Horvat je vsem zborovodtem v zahvalo za sodelovanje na ** n reviji pesmi podelil posebna priznanja. 94 Moris. Viti Gumilar, domu iz Vidonec, dolgoletni Župnik r Vitanju, je r nedeljo, dl), julija, pripravi! slavje blagoslovitve treh zvonov za Marijino cerkev na Hriberci. Zvonove je blagoslovil Škof dr. Franc Kramberger. laka so po polstoletnem premoru na Hriberci spet zazvonili zvonovi r nekdanji fliriflanski zasedbi. Ko se šliriglusno oglasijo, zapojo staro koralno melodijo.' Tebe Hoga, hvalimo! ' Jože Gerič, doma iz črensovskc župnije, sedaj župnik na Polenšaku prt Pntju, je r soboto, K. julij‘L pripravil slavje ob blagoslovitvi treh novih zvonov. Obred z mašo je vodil pomožni Škof dr J o Že j Smej, z duhovniki ptujske dekanije ter množico vernikov je škof oblikoval »poteniki dogodek stoletja«. KaAir se oglasijo vsi štirje zvonovi, zapojo melodijo koralne pesmi Salve Regina (Pozdravljena kralju a! 100 ^’tu je v treh katoliških gimnazijah v Sloveniji 7M dijakov, profesorski zbor Šteje k v Nadškofijski klasični gimnaziji v Ljublpini-SeiUvid je 16 oddelkov s 646 dijaki ter 46 profesorji, gimnaziji Želindje je v S oddelkih IN7 dijakov s 22 profesorji, v vipavski klasični gimnaziji pa so 4 Oddelki z zborom 22 profesorjev. trti bil naf't^,a '' Draga v rinigurjevem parku na Opčinah pri Trstu je tudi v letu 1995 privabila veliko o , "'jakov iz matične domovine, iz zamejstva in zdomstva. Draga mladih je imela osrednjo temo lem '1 ,nf,tycv "a človeku. Druga odraslih je imela osrednjo lemo: Pel lel demokracije r Sloveniji. O pnj-p kiteord z mm novinar Danilo Slivnik. O ekologi n duha - grozljivi vsestranski načelosti ljudstva "glavom - pa je govoril univerzitetni profesor, psiholog, psihiater in politik dr. Hubert Požarnik. 101 Množica pri mufi na Slomškovo nedeljo pri stolnici v Mariboru, ki se je zbrala iz vse Slovenije in iz zamejstva. Peli so združeni cerkveni pevsk, zbori vseh mariborskih župnij, somaševato pa je okrog ISO duhovnikov. Prinašanje simboličnih durov pri darovanju med sveto mašo, ki so jo z duhovniki vodarovali vsi slovenski škofje. 102 Škof dr, Franc Kramberger ima v roki dragocen spomin na svojega prednika *ofa Slomška: njegovo prelepo pastirsko Palico. 103 Metka Fujs Zgodovina, kultura in naše resnične družbene korenine -Izročilo naših rodov je duhovno oporišče, iz katerega je mogoče iskati poli iz sedanjosti v prihodnost« Ta misel, ne vem več iz katerega in čigavega teksta, me je vzpodbudila, da bralcem Stopinj ponudim nekaj spoznanj in razmišljanj. Spoznanj in razmišljanj o sebi, o nas, o naši zgodovini, o naših resničnih družbenih koreninah, o naši kulturi, o naši veri, o naši identiteti. Nikoli se namreč ni več, kot prav v zadnjih letih pisalo in govorilo o naši identiteti, predvsem kulturni in narodni, ker je bilo v času oblikovanja lastne narodne države najpomembneje urediti prav te pojme. Sprašujem pa se ali smo dovolj in v pravo smer govorili in pisali ali pa smo to počeli tako kot mnoge stvari drug mimo drugega, ostali pa nevedni. Če bi namreč vedeli, ne bi vedno znova pozabljali Cankarja in njegovih že skoraj devet desetletij starih razmišljanj o narodni kulturi, da je ta »rezultat vsega našega duševnega in materialnega dela od začetkov zavednega narodovega življenja do danes« in da je »zgodovina narodove kulture iti zgodovina naroda samega zgodovina njegovega političnega, družbenega in gospodarskega razvoja«. Smo torej vse to, kar so rodovi pred nami doživeli in ustvarili, smo to kar sami doživljamo in ustvarjamo, smo vir rodovom, ki prihajajo. Naša identiteta je preplet z rojstvom dodeljenih etničnih posebnosti in množice različnih vplivov, ki oblikujejo vsako, na kakršenkoli način opredeljeno kulturno enoto. Od kod v nas potreba, da nekatere od teh vplivov kar zanikamo, kakor da jih nikoli ni bilo, od kod v nas potreba, da zanikamo dele lastne zgodovine, če nam niso pogodu, od kod potreba, da rušimo ali celo huje; v pretirani samoljubnosti nestrokovno in neestetsko spreminjamo spomenike lastne preteklosti? Od kod kratkovidni lokalizmi, ki nas duhovno in čustveno siromašijo, od kod indiferentnost do drugih, zakaj meje med enakimi, ko pa je že tako dovolj meja med različnimi? Uničujemo si dele lastnega telesa in duše, povzročamo si rane, ker škodoželjno mislimo, da so to rane drugih in da nas ne bodo nikoli bolele. Kakšno leto nazaj, mi je slovenski znanstvenik, zaposlen na enem od državnih inštitutov, na povabilo, da bi prišel predavat, ne v Prekmurje, v Ljutomer odgovoril, da se za to nekako ne more odločiti, ker je zanj to nekje na začetku noči. Vseeno se je opogumil, prišel in bil navdušen nad našo gostoljubnostjo, kot nekakšno zanimivo folklorno posebnostjo. Bilo je skoraj podobno kot takrat, ko je Ivan Jerič leta 1919 prepričeval predstavnike slovenskih oblasti in vojske, da naj storijo nekaj za priljučitev Prekmurja k Sloveniji, ker tukaj tudi živijo Slovenci, pa jim je na zemljevidu komaj razložil kje ta pokrajina je. Pa so prišli in v pomanjkanju tankočutnosti skoraj uničili tako težko ohranjano in vzdrževano narodno samozavest. Ta zavest je bila namreč po z dualizmom sprejeti osamosvojitvi Ogrske leta 1867 težko na preizkušnji. Vizija o velikem, enotnem madžarskem narodu je drugim ljudstvom na Ogrskem popolnoma odrekla pravico do svobodnega narodnega razvoja. Da se narodna zavest ni zlomila, so bili na prelomu stoletja, tako kot že mnogokrat prej, zaslužni domači duhovniki, zbrani okrog Franca Ivanocyja, ki jih Jožef Smej imenuje Ivanocyjev krog. Jožef Klekl, Ivan Baša, Peter Kolar, Franc Rogač in Jožef Sakovič s še nekaterimi so bili skupina duhovnikov, ki se je namenila, da s svojim delom, predvsem pastoracijo, knjigami 104 m časopisi v slovenskem jeziku ohrani slovenski značaj tega prostora Kako boleč je bil za te ljudi po priključitvi Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev Poleni odnos novih slovenskih oblasti do te pokrajine in njenih posebnosti, se je Pokazalo v rahljanju vezi in razdoru, ki je nastal med njimi. Jožefu Kleklu, duhovnemu in političnemu voditelju tukajšnjih Slovencev v času nastajanja nove države so namreč očitali, da jih je odpeljal k Slavom, ki jih sedaj mučijo s skoraj revolucionarnim vsiljevanjem knjižne slovenščine v uradih, šolah in pri verouku. Svojevrstno nezaupanje v narodno zavest tukajšnjih Slovencev so pokazale jugoslovanske oblasti tudi z odločitvijo, da v kraje naseljene z madžarsko narodno skupnostjo, ki je ob razmejitvi ostala na tej strani, naselijo primorske in istrske koloniste, ki jih je rapalska pogodba oropala njihove zemlje ali pa so se morali izseliti zaradi svojega protifašističnega delovanja. Izbrati za to Prekmurje, daleč najbolj gosto naseljeno slovensko pokrajino, pokrajino s številnimi nerešenimi gospodarskimi in socialnimi problemi, ki je prav zaradi tega stoletje dajala največ izseljencev in sezonskih delavcev, je možno narediti le zaradi pomanjkljivega znanja. Obnašali so se tako kot so sc obnašale madžarske oblasti zadnjih petdeset ■et m bili zaradi tega tudi enako »uspešni«. Dodeljevanje zemlje le po narodni Pripadnosti z namenom »izboljšanja narodne sestave obmejnih predelov« in zanikanje socialnih razmer ni moglo uresničiti pričakovanja, da bo po naselitvi kolonistov mejno področje narodno utrjeno. Domačini so jih zaradi socialnoekonomskih razlogov, Madžari seveda tudi zaradi narodnih, odklanjali, zato so eni in drugi živeli zase, vsak s svojim deležem težav in revščine. Na koncu jih je še enkrat pregnal fašizem, tokrat madžarski, kolonije pa so začele ponovno dobivati prvotno narodno sestavo. Nekakšno podobno izkušnjo s kolonizacijo je doživelo Prekmurje po drugi svCtovni vojni. Ker zaradi številnih vzrokov, predvsem oblike madžarskega okupacijskega sistema ni razvilo takšne oblike narodnoosvobodilnega gibanja, kakor smo ga poznali na celotnem slovenskem ozemlju, je bilo ponovno deležno Nezaupanja in očitkov o madžaronstvu. Temu so se po, za novo oblast poraznih rezultatov volitev v ustavodajno skupščino leta 1945 pridružili očitki o »nesposob-n°sii za odločno revolucionarno akcijo«, zato so morali vse pomembnejše funkcije ' pokrajini prevzeti kadri iz drugih delov Slovenije, katerih najpomembnejša kvalifikacija je bila, da so sodelovali v revoluciji. Kakršnekoli barve že je bila ljica, angel, Rafael, Terezija), skratka vrsta motivov iz bogate zakladnice svetopisemskih zgodb. Z motivi, ki sc prepletajo, ustvarja globoko moralno simboliko. Vendar pa v teh pesmih ni nič legendarnega, pravljičnega, bajeslovnega, fantastičnega, apokrifnega, vraževernega. Osebna doživetja so čutenja človeka, ki ga nosi modrost stoletij, ljubezen do naroda, slednjega poedinca. Ko upoveduje doživljanje narave, mu ta opisnost ni sama sebi namen; vse združuje s poukom, spodbudo, nasvetom, svarilom. Četudi se mu la občutja rada drobijo na posamezne močne 'n učinkovite nadrobnosti, pri čemer se krhajo estetska načela poezije, je vendar Pesem izpoved nenačete močne osebnosti. Pesniki so navadno močno ponotranjeni ,n k sebi obrnjeni; pojejo o sebi, svoji bolečini, razklanosti. Klek lova bolečina pa 111 m, župnik in prodekan v G. Radgoni, da se tudi v rakičanskem domu oskrbovancev napravi poseben bogoslužni prostor, kjer se bodo verni mogli zbirati k molitvi. Sklenjeno je bilo, naj bo ta hišna kapelica ekumenska, zato smo k s°delovanju povabili tudi brate evangeličane. Vodstvo doma nam je ve i o u no na razpolago eno sobo, ki je bila po načrtih arhitekta Kvaternika prirejena 2a bogoslužje. Denar za to adaptacijo so zbrale evangeličanske m katoliške župnije Našega področja. Vodstvo doma nam je Širokogrudno priskočilo na pomoč. Vse mojstre so Srbeli oni, pa tudi vse pogodbe in drugo skrb pri tej adaptaciji je prevzela aPrava doma. Zares zgledno sodelovanje. 119 Pred dvema letoma je bila hišna kapela v Rakičanu obogatena z dvema barvnima oknoma - vitraž. Načrte zanje je naredil akad, slikar Milan Bizovičar iz Ljubljane. Vitraž v kapelici predstavlja trpečega Zveličarja, vitraž v veži pa Marijo z Jezusom. Kapelico je slovesno blagoslovi! ob prvi obletnici pom. Škof dr. Jožef Smej. Tako je to okolje primerno za prisrčno srečanje z Bogom. Vsak dan se tam zbirajo nekateri verniki, ki tam najdejo mir in duhovno tolažbo. Gotovo pa je kapelica tudi blagoslov za dom sam, saj se oskrbovanci od tam vračajo duhovno pomirjeni, kot ugotavlja osebje doma, in se to pozna tudi v medsebojnih odnosih. Spomin se mi vrača v leta mojega otroštva, v čas pred 11. svetovno vojno. Po mnogih krajih in vaseh so bili vaški reveži, ki so živeli v preprostih kolibah od vseh zapuščeni in smo jim vaščani nosili hrano. Hvaležni smo Bogu in tudi socialnim ustanovam, da je danes za tiste, ki na stara leta nimajo kam iti, bolje preskrbljeno. Res pa je tudi, da noben dom ne more nadomestiti družinske topline, kajti Človek potrebuje Človeka, vendar je dom le človeka vredno zatočišče za tiste, ki nimajo nikogar. Tudi duhovna oskrba je dobra in lajša ostarelim in onemoglim bratom in sestram večer življenja. Vsi pa čutimo, da bi bil potreben duhovnik, ki bi se izključno posvetil duhovni oskrbi kakor v bolnišnici tako tudi v domu oskrbovancev. Prestane krivice v socialističnem raju (Pogovor za Stopinje z g. Ivanom Martonom) Gospod Ivan Marton, na zadnjih volitvah so vas vaščani Dolnje Bistrice izvolili v črensovski župnijski pastoralni svet. Vsako nedeljo vas vidimo pri službi božji-Naši ljudje vas poznajo kot odličnega zidarja, dobrega gospodarja in pletarja košar in košaric. Manj znano pa je našim ljudem, da ste po drugi svetovni vojni doživljali izredno hude krivice od takratne tako imenovane »ljudske« oblasti. Tedanja varnostna služba OZNA vas je popolnoma po nedolžnem aretirala in z vami izredno brutalno postopala. »Ljudsko« sodišče v Mariboru vas je obsodilo na večletno zaporno kazen s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic in po prestani kazni nekaj let niste smeli živeti v domačem okraju. Ker je podobno usodo po drugi veliki vojni doživljal še marsikdo, se mi zdi primerno, da ob sklepu mednarodnega leta strpnosti tudi Stopinje objavijo drobec teh pretresljivih doživetij. 120 Vprašanje: Gospod Ivan, najprej bi nas zanimala vaša kratka osebna izkaznica, hkrati pa nam pojasnite, kako so vas mogli takratni obveščevalci ne le osumiti, ampak celo obdolžiti sodelovanja s »križarji«, ki so se prva leta po vojni menda pojavili tudi v Prekmurju? Odgovor: Dovolite, da se spoštovanim bralcem Stopinj najprej kratko predstavim. Sem letnik 1924, srečno poročen, oče dveh hčera, ki sta brez družbene pomoči dosegli fakultetno izobrazbo. Živimo na mojem rojstnem domu na Dolnji Bistrici '32- Z ženo se baviva predvsem s kmetijstvom. In sedaj moj odgovor na drugi del vašega vprašanja. Po stari navadi smo se fantje ob večerih zbirali na vasi, se pogovarjali in vmes zapeli. Nič drugače ni bilo tistega usodnega aprilskega večera leta 1947. Fantje smo se srečali tudi z neobičajno uniformiranimi in oboroženimi moškimi, o katerih nismo niti slutili, da so nekaki »križarji«. Izmenjali smo nekaj besed in nič več. Pozneje je OZNA za dva dneva priprla nekaj naših vaščanov, ki so bremenili nas fante, češ da smo vedeli za »križarje«, a jih nismo prijavili. Sledile so aretacije tistih, ki pri tej zadevi nismo bili nič krivi. Vprašanje: Ali so vas aretirali domači »janičarji?« Kje ste bili v preiskovalnem Priporu in kako so z vami ravnali preiskovalci? Menda še danes čutite posledice barbarskega ravnanja preiskovalcev? Odgovor: V zgodnjih jutranjih urah, 10. aprila 1947, me je na domu, ob sodelovanju KNOJ-a, aretiral zloglasni podporočnik OZNE, Ivan Žunič. Vtaknili so me v »marico« in me prepeljali v črensovski preiskovalni zapor, ki je bil v nekdanji Bauerjevi klavnici. Na betonskih tleh je bilo nekaj slame. Kmalu sem "doživel« prvo pravo razbojniško zaslišanje. Zasliševal me je imenovani podporoč- Takoj na začetku mi je zastavil vprašanje, če mi je znano, zakaj me je aretiral. Jaz sem odgovoril, da ne vem, in da mora on vedeti. Tedaj me je tako kruto Pretepel, da sem obležal v nezavesti. Kako dolgo je trajala moja nezavest, mi ni znano. Moj neusmiljeni zasliševalec se je zopet pojavil, sedaj s kosom papirja v roki in z zahtevo, naj podpišem priznanje, da sem nameraval zrušiti legalno "ljudsko« oblast, ko sem sodeloval s »križarji«. Takrat se mi je v glavi posvetilo, ua je mislil na tiste čudne može, ki smo jih fantje pred dnevi srečali v domači Va$i Seveda sem podpis odločno odklonil. Tisti hip pa me je preiskovalec z veliko pištolo tako silovito udaril po levi strani obraza, da sem za dalj časa zgubil zavest. Obudil sem se v mlaki krvi, ki mi je še vedno tekla iz nosu in levega ušesa. Od lakrat sem gluh na to uho. Po še nekaj »obdelavah« so me prepeljali, ne v bolnišnico, ampak v mariborski preiskovalni zapor. Vprašanje: Kdaj, kje in kako je potekal sodni proces zoper vas in zoper vaše sotrpine? Kaj vam je očitalo sodišče? Ste imeli obrambo in razbremenilne priče . ''Skšno kazen vam je izreklo sodišče? Odgovor: Po enomesečnem preiskovalnem zaporu, so mi na predvečer sodnega Procesa vročili obtožnico. Proces se je začel naslednji dun, 23. maja ob 8. uri 2Jutraj, in je trajal približno pol ure. Na zatožni klopi se nas je znašlo osem Obtožencev in sicer na Okrožnem sodišču v Mariboru. Sodišče nam je oči ao, • a ^ho se udeležili sestanka s »križarji« in da smo nameravali zrušiti ljudsko o as . naj bi bilo razvidno tudi iz dejstva, ker »križarjev« nismo prijavili oblastem Obrambe ni bilo. Ce je kdo od nas obtoženih skušal kaj povedan, ga je sodnik prekinil, češ da nimamo pravice govoriti. V imenu »ljudstva« smo bih bsojeni na zaporne kazni s prisilnim delom od treh do desetih let, na izgu ^avljanskih pravic in na prepoved bivanja v domačem okraju za določen cas po °dsluženju zaporne kazni. Meni so prisodili pet let zapora, tri leta izgube 121 državljanskih pravic in tri leta prepovedi bivanja v domačem kraju po prestani kazni. Za nas ni bilo ne obrambe ne razbremenilnih prič. Kar je OZNA posredovala sodišču in kolika naj bo kazen, je sodišče hlapčevsko potrdilo. Spomnim se, da nas je sodnik vprašal tudi, kako so ravnali z nami S preiskovalnem zaporu. Nekaj nas je dvignilo srajce in pokazali smo sodišču hrbte, polne krast in podplutb. Sodnik je zarohnel nad nami, češ da blatimo socialistično oblast. »Podučil« nas je, da se v socializmu z zaporniki postopa humano in nič drugače. Pred kratkim je bila v Soboti obnova takratnega sodnega procesa zoper nas. Soboškemu sodišču je uspelo dobiti naše sodne spise iz Maribora, Tam stoji, da je proces trajal od 8. do 14. ure, kar pa ne drži. Trajal je le kake pol ure, kot sem vam že prej omenil. Vprašanje: Nato so sledile številne postaje vaše zaporniške kalvarije. Kratko nam jih naštejte in pripovedujte nekoliko o zaporniških tegobah, ki so bili vaši vsakodnevni spremljevalci pri prestajanju kazni, še posebej pri vas, ki ste bili tam po krivici ? Odgovor: Vesel sem bil, da sem po dobrem mesecu zapustil mariborski preiskovalni zapor. Tega se še posebej nerad spomnim zaradi mnogih mučenj in nedopovedljivo hude lakote. Ko danes opažam, da nekateri presiti otroci odmetavajo lepe kose belega kruha, se z bridkostjo spomnim prav mariborskega zaporniškega stradanja (dnevno sem dobil 15 dkg koruznega zdroba, ki naj bi predstavljal kruh in rjavo vodo, ki naj bi bila kava!) Hkrati pa se spomnim še Gregorčičevih besed: »Kdor kruha ubranega ne je, ni okusil sirotenja, kaj je trpljenje, on ne ve, on ne pozna življenja.« (S. G., Siromak). Iz Maribora me je zaporniška pot vodila v ljubljanski KPD, ker sem dober mesec okušal »samico«. Končno so nas dali v skupne velike sobe, kjer smo bili politični jetniki pomešani s kriminalci. Med njimi so bili ovaduhi, prijelo se jih je ime »cinkarji«. Te smo kaj kmalu spoznali in se jih tudi primerno varovali. Zlasti v pogovorih ob njihovi navzočnosti smo bili previdni. Od tu so nas začeli voditi na delo. Čeprav so od nas zahtevali preseganje delovnih norm, smo se kljub temu zunaj počutili bolje. Tako prijazno se nam je od daleč smehljala svoboda! Naj kar tu omenim, da je v ljubljanskih zaporih in pozneje na mladinski progi Šamac-Sarajevo in na Jesenicah, jetniška hrana bila boljša kot v Mariboru, pa moram hkrati poudariti, da polovica zapornikov ne bi živa dočakala svobode, če ne bi od doma prejemali paketov. Vsak zapornik je imel pravico do enega paketa na mesec, če ni stori! kakšnega zaporniškega »prestopka«. Enkrat na mesec smo smeli najožjim sorodnikom napisati kartico s šestimi vrsticami. Napisati smo smeli npr. da smo zdravi, da nam gre dobro itd. Kritika zaporniškega režima je bila zabranjena. Taka pošta nikoli ni dosegla naslovnika; pisec je bil povrh kaznovan. Mesečno enkrat smo smeli prejeti obisk od domačih. Obisk je trajal četrt ure, seveda pod nadzorstvom-Ob teh obiskih domačih pa nismo skoraj nič govorili, ampak jokali na eni in drugi strani. Kot zidarja so me uporabili tudi pri preurejanju Marijinega doma, prej last ljubljanskih usmiljenk. Čudovito lepo kapelo smo morali spremeniti v veliko miličniško obednico. Pri podiranju oltarja so me oblivale solze. Vprašanje: Ivan, ali se spomnite kakega posebnega dogodka iz vaših zaporniških dni? Odogovor: Joj, pa Še kolikerih se spomnim! Samo tri bom na kratko opisal, ker se mi zdijo poučni. Nekaj časa smo imeli za nadzornika (paznika) miličnika, ki je užival, če je lahko katerega od zapornikov kaznoval z dodatnim delom. Imel je tudi izredno željo, 122 da nas politično prevzgoji. Nekega dne ga nismo več videli. Zvedeli smo, da se je v prometni nezgodi smrtno ponesrečil. Zaletel se je v tovornjak in bil pri priči mrtev. Njegov sin. ki je bil z njim v avtomobilu, se je hudo poškodoval. Bog ne daj, nismo mu privoščili nesreče, toda poslej ni bilo več divjaškega kričanja nad nami. Posebno živo se spominjam našega zaporniškega praznovanja svetega večera v Šiški. Nekateri zaporniki, ki so delali v gozdu, so prinesli s seboj nekaj zelenja •n igličastega vejevja. Barako smo z vejicami skromno okrasili, nanje smo privezali nekaj keksov in nataknili tu in tam kak kosmič vate. Verni zaporniki smo sami zase tiho molili in se skoraj vsi solznih oči spominjali Številnih lepih svetih večerov doma. Pri svojem obhodu barake je dežumi opazil božične okraske v naši baraki. Začel je neznosno kričati. Ozmerjal nas je s klerikalci, fašisti, revanšisti (res ne v«m, nad kom naj bi se maščevali s skromnim božičnim praznovanjem). Posledice celo barako so bile hude. Zjutraj ob pol treh, na sam božič, nas je vse jetnike v *ej baraki gromko prebudil in nam ukazal, naj se v spalnih srajcah in coklah nemudoma zberemo k jutranji fizkulturi. Sneg je bil takrat kakega pol metra globok in tiste božične praznike je bila razmeroma ostra zima. Ta sadist nas je tako dolgo priganjal k raznim počepom in zgibom, da so se jetniki začeli onesveščati. Premraženi in skrajno utrujeni in hkrati hudo ponižani, smo se skrivaj dogovorili, da bomo na tako skrajno samovoljo posameznika-paznika odgovorili 2 gladovno stavko. Kolektivno smo začeli odklanjati hrano, dokler za zadevo m 2vedelo tudi notranje ministrstvo. To je poslalo v naš zapor v Šiški svoje zastopstvo, ker se je vest o naši zaporniški stavki že raznesla po Ljubljani. Sklicali 50 jetnike k apelu in si dali povedati, kaj se je zgodilo. Eden od zapornikov je Pripetljaj pojasnil in v imenu vseh zahteval, naj omenjenega dežurnega pred celim zborom do golega ostrižejo. To se je dejansko zgodilo; paznika so javno ostrigli 111 pozneje nismo več videli v naši baraki. Nekaj pa smo le dosegli, čeprav smo h'li brezpravna raja. w In tretji, nepozabni dogodek. To pa je bilo moje osebno srečanje z mojim nekdanjim mučiteljem-podporočnikom v črensovskem preiskovalnem zaporu. Morda ne boste verjeli, a je res. V Ljubljani, na Miklošičevi, sem v tamkajšnjem skladišču nekaj popravljal. Mimo skladišča je stopal mož v zaporniški obleki. Dih nn je zastal, ko sem v tem jetniku spoznal svojega nekdanjega preiskovalca. Kje Je bila tista skrbno zlikana oficirska uniforma, kje tisti našivki na ramenih, kje njegova vzravnana in ohola drža?! Nagovoril sem ga; tudi on je mene spoznal. vprašal sem ga, kaj dela tukaj v zaporu. Še danes se spomnim njegovega odgovora; »Smena mora biti«. Hotel je reči: ti greš kmalu domov, jaz sem prišel, :a nadaljujem tvojo kalvarijo. Žalostno je povesil oči in nadaljeval svojo pot. •akrat sem še bolj živo spoznal človeško revščino. Mož se mi je zasmilil, meni a Sem mu že tisti hip odpustil. Zagotovo pa pozneje. Ta nekdanji mož postave je , zdavnaj odšel s tega sveta. Upam, da je pred svojim odhodom nase moc *®Sanja in je postal deležen Božjega usmiljenja. .. Vprašanje: Kdaj se vam je iztekla kazen in kako ste doživeli svobodo. Odgovor: Jaz ne bi rekel »kazen«. Saj so mi vendar po krivici ukradli nekaj mladih let, ki so v življenju skoraj slehernega človeka v najlepsem spominu. Jaz spominjam s trpkostjo. Ko sem »presedel« štiri letai v zaporu, je • 'Oglasila splošno amnestijo, katere sem postal deležen tudi jaz. -a s^o j ji ^Vobodo sem izvedel na Jesenicah, kjer smo popravljali stavbo Notranje uprave. 7*ega dne mi je moj paznik sporočil, da se mi zapor konca naslednji dan Ta n°V|ca je bila zame pravi šok: iz rok mi je padlo zidarsko orodje m malo je 123 manjkalo, da se nisem zgrudil na tla, kot nekoč v preiskovalnem zaporu; takrat pod težo fizičnih udarcev. Pred odhodom iz zaporov nam je upravnik strogo zabičal, da v javnosti ne govorimo o doživljajih v zaporu, sicer se lahko zopet znajdemo tukaj. Vprašanje: Po osamosvojitvi Slovenije ste bili skoraj vsi, ki vas je socialistični režim po krivici obsodil na več let trajajoče suženjsko delo in ste ostali še pri življenju, podobni Cankarjevemu hlapcu Jerneju pri iskanju pravic. Vam je pred meseci uspelo doseči sodno rehabilitacijo. Madeža krivde ste prosti. Ali upale doseči tudi materialno nadomestilo za povzročeno psihično in fizično trpljenje -za vsa izgubljena leta? Odgovor: Sem član Združenja žrtev komunističnega nasilja. Upam, da nam bo kdaj kaj povrnjeno, kar bi bilo prav in pravično. Bojim se le, da s stalnim odlašanjem ne bodo imeli več prilike popraviti krivice, ker bodo prej vsi oškodovanci odšli k Njemu, ki je naj pravičnejši Plačnik. Gospod Ivan Marton! Vam in nekaterim vašim sotrpinom je sodišče končno le »podelilo odvezo« za nestorjene grehe. Vseh krivic pa vam, žal, nihče nikoli ne bo mogel popraviti, še posebej tistim ne, ki so že pomrli. Vsi vemo, da je hude krivice težko pozabiti. Vemo pa tudi, da so duhovno močni ljudje krivice zmožni odpuščati, saj le močne duše Bog izbere za velika dela. Take duhovne junake in junakinje potrebuje danes in jutri naša domovina, pa tudi ves svet! Gospod Ivan, hvala vam za pogovor! Pogovarjal se je Franc Tement Franc Tement Rimskokatoliške šole v Črensovcih (1808 - 1947) Za razumevanje osnovnega šolstva na Ogrskem in hkrati v župnijah ined Muro in Rabo, je treba upoštevati tesno povezanost med šolo in raznimi verskimi skupnostmi, med državo in Cerkvijo. Te povezanosti nobene uredbe oblasti niso razrahljale. Zakonodajalec (ogrska državna oblast) je vedno rade volje upošteval pridobljene zgodovinske pravice verskih skupnosti, ki so bile ustanoviteljice tedanjih osnovnih šol in nikoli niso odklanjale svojega deleža za njihovo vzdrževanje. Črensovska župnija je bila ustanovljena 21.5. 1807. Vse osnovne Šole na njenem ozemlju so nastale po navedenem datumu in sicer kot rimskokatoliške šole. Med letoma 1807 - 1809 so pozidali enorazredno osnovno šolo v Črensovcih, nedaleč od župnijske cerkve. Njen prvi kantor in učitelj je bil Mihal Strinji. Leta 1860 so v Črensovcih dogradili novo cerkev. Iz gradbenih ostankov stare cerkve so zgradili novo šolsko poslopje, ki je služilo svojemu namenu do začetka šestdesetih let leg*1 stoletja. Ob rekonstrukciji magistralne ceste skozi Črensovce, sc je šola moral*1 umakniti. Leta 1963 so porušili tudi pozneje prizidani del poslopja. Ostanke gradbenega materiala je kupil zasebnik. Nazadnje je bila ta šola petrazrednica Do ustanovitve ostalih osnovnih šol v župniji, so znanja željni otroci iz vseh vasi obiskovali to šolo. 124 Razmeroma zgodaj, že leta 1829, se na področju črensovske župnije pojavi rimskokatoliška šola na Srednji Bistrici, a le za nekaj let. Na tej šoli je takrat poučeval Adam Kuzmič od Grada, ki pa je najbrž zaradi uporne drže do takratne gosposke učiteljsko službo tudi izgubil. S tem je prenehala delovati srednjebistriška šola za nekaj desetletij - do leta 1857. Okoli tega leta so občani treh Bistric (Srednje, Dolnje in Gornje) postavili enorazrednico za šolarje vseh treh vasi. Leta 1867 je ta šola postala dvoodelčna, svoje poslanstvo pa je sklenila kot Šestrazred-nica. Dobrih sto let je stala ta »učilna zidana« in nudila osnovno znanje mladim rodovom. Leta 1960 jo je dala porušiti takratna beltinska občina. Njena opeka Je služila zidavi gasilskega doma na Gornji Bistrici, Tako piše župnijska kronika. ^iskokaioliška šoki v Črensovcih Srcdnjebistriški rimskokatoliški osnovni šoli je leta 1902, priskočila na pomoč c9ooddelčna šola na Dolnji Bistrici, kjer so si nabirali znanje otroci te vasi in tudi 8'oinska mladež. Ko je prenehala služiti prosveti, jo je odkupil zasebnik in jo Preuredil v stanovanjsko hišo. • Občani Trnja so pozidali svojo rimskokatoliško osnovno Šolo leta 1894 v ^cetku je bila tudi ta šola enooddelčna, dvajset let pozneje dvooddelcna, leta je dobila še tretji in četrti razred. Ukinjena je bila leta 1965, ko so trnjarsKi, c,c»sovski in žižkovski otroci družno sedli v klopi nove črensovske so e. . Nazadnje, leta 1906, je dobila svojo osnovno šolo tudi vas Zizki. Leta 1927 so Jo koi enorazrednico prevzele šolske sestre sv. Frančiška Asiškega. Za časa “Povijanja sestre Pavle, ic poslala žižkovska šola dvorazredmea. Naj bo omenje-,n°’ da je bila redovnica s. Pavla rodna sestra znanega jezikoslovca, narodopisca ’n Pesnika dr. Avgusta Pavla. Konec decembra 1949 je oblast to solo laizirala. 125 Redovnice-učiteljice so bile takorekoč na cesti, ker jim je socialistična oblast zaplenila tudi samostan in ostalo skromno premoženje. - Na tleh nekdanje žiškovske osnovne rimskokatoliške šole in njene ohišnice stoji danes tovarna »TOKO«. In še nekaj besed o nadaljnji usodi rimskokatoliških šol v naši župniji (pa tudi v ostalem Prekmurju). Šolske oblasti, v kraljevini Jugoslaviji niso kdove kako prijazno gledale na rimskokatoliške šole; imele so jih za tujek v takratnem šolskem sistemu. Zato se je Kn. škof, ordinariat v Mariboru zavzel za pravice rimskokatoliških šol. V svojem odloku št. 1508/5 z dne 22. 12. 1930 je naglasil, da s predvideno ukinitvijo rimskokatoliških šol še ni izrečena razsodba o pripadnosti njihove imovine. Iz tukajšnje župnijske kronike povzemam pravni spor, ki je nastal med tukajšnjo črensovsko občino in črensovskim župnijskim uradom prav zaradi ukinitve statusa tukajšnjim rimskokatoliškim šolam. Leta 1933 je takratna banska uprava na predlog občine v Črensovcih izvedla preknjižbo imena »rimskokatoliška šola v Črensovcih« v naziv »šolska občina v Črensovcih«. Tedanji črensovski župnik Matija Zadravec je zoper preknjižbo vložil priziv, ki je šel do najvišje banovinske instance. Prizivu je banovina ugodila. Ostalo je pri dosedanjem nazivu in pravicah do konca predaprilske Jugoslavije in tudi vsa štiri leta med madžarsko okupacijo Prekmurja. Tudi Madžari so redno poravnavali najemnino za vse šole v črensovski župniji. Svoj konec, sedaj brez priziva, so naše rimskokatoliške šole dočakale kmalu po končani drugi veliki vojni, ko je v naši deželi »zasijala svoboda«. Ne le to, da »tovariši« niso več upoštevali statusa tukajšnjih osnovnih šol. Prepovedali so molitev v šolah, križi iz učilnic so romali na »odpad«, kmalu so iz šol »pregnali« tudi verouk. Vzgoja miadeži se je morala izvajati po smernicah »nezmotljive, napredne, vseosrečujoče partije«. Tako imenovano napredno šolstvo naj bi pomagalo zgraditi raj na zemlji po zgledu »velikega brata - Sovjetske zveze«. Obratno: ne le, da dobrega pol stoletja potem o toliko opevanem raju ni ne sluha ne duha. Šolstvo brez Boga in brez moralnih norm je povzročilo ogromno škode, ki jo bo težko popraviti. To pa bo toliko težje, ker »potomci« nekdanje oblastne nomenklature hočejo z vsemi silami ohraniti nekdanjo »socialistično« šolo. Pod udar povojne agrarne reforme so prišle tudi rimskokatoliške šole s svojimi zemljišči. Vsa šolska zemljišča je nova oblast nacionalizirala. Glede šolskih poslopij se je »tovarišem« zdelo lastništvo (državno!) tako nesporno, da niso izdali pisnih odlokov o nacionalizaciji! Slovenska skupščina je ob navzočnosti vseh treh takratnih zborov 20. novembra 1991 izglasovala zakon o denacionalizaciji. Že pred dobrimi tremi leti smo vložili zahtevek za odškodnino po vojni nacionaliziranih rimskokatoliških šol in zemljišč. Do danes brez uspeha. Pa četudi ne bomo uspeli, bomo vendar imeli prijetno zavest, da je bila Cerkev vedno med prvimi »na okopih«, ko jc šlo za prosvetlje-vanje našega naroda in za njegovo bit. 126 S - Pavel Judit Spomini na Avgusta Pavla V začetku januarja 19% bomo obhajali 50 letnico smrti Avgusta Pavla. S tem odkrivamo tudi dobo, ki se vedno bolj oddaljuje in njen družabni pomen. Važno je, da se tega spominjamo, kajti osebni znanci in učenci, ki bi mogli naslikati njegovo zvesto življenjsko podobo, so vsaj že v 65. letu. Redči se njihovo število, bledi in izgublja se njihov spomin. Življenje in delovanje Avgusta Pavla se je odvijalo na ozemlju, ki mu danes pravimo Panonska regija. Sedaj ob koncu stoletja S1 pisatelji, znanstveniki, cerkvene ustanove in celo politiki prizadevajo, da bi ob Mnogovrstnosti kulture na tem prostoru ustvarili sodelovanje in bratsko sožitje. Vzor in usmerjevalec tej veliki nalogi je bil Avgust Pavel. ... V letošnjem poletju bo minilo 110 let, ko se je na Cankovi, v vasi, ki je takrat spadala k Železni županiji, narodil Avgust Pavel. Starši so mu bili doma iz majhnih sosednjih slovenskih naselij: oče Ivan je bil evangeličanske vere, ki se je ob kmečkem delu izučil še za krojaškega mojstra, in mati Elizabeta Obal, katoliške v®re. Oba, kol večina v tem okolju, sta govorila tudi madžarsko in nemško, kajti v uradih in pri vojakih so govorili večinoma madžarsko, v bližnjih trgih in v trgovinah, kot v Radgoni, pa nemško. Spoštovanje do staršev, navezanost na družino, ljubezen do rojstne vasi je zvesto do smrti ohranil tudi pridni, prizadevni. Podjetni, verni, za lepo branje in pisanje navdušeni mali deček, ki se je že zgodaj Mčil od doma. Kot monoštrski, kmalu pa sombotelski gimnazijec in pozneje %dimpeštanski univerzitetni slušatelj, je samo božič in poletne počitnice preživel doma. Odlično se je učil, da bi bil oproščen šolnine in da bi dobil štipendijo ter tako zagotovil možnost šolanja. Zmožnim in pridnim fantom je tudi pred sto 1,1 bila dana možnost za študij, revščina in žrtve v zvezi s študijem so bile lahko celo spodbuda za krepitev volje in značaja. Leta 1905 je dosegel na budimpeštanski univerzi Petra Pazmanya profesorsko diplomo iz madžarsko-latinske stroke, leta 'd : pa iz slovanske filologije doktorski naslov. Vredno je, da se nekoliko podrobneje pomudimo pri univerzitetnem študiju revnega vaškega fanta pred stoletjem, ki je v monarhiji pripadal manjšinskemu %rodu. Njegova usoda ni izjemna, je pa značilna. 'Železniški vozni listek od Budimpešte do doma si je zaslužil samo v septembru in juniju. S sošolcem Gezo ; alom (Pollak), ki je bil doma iz iste vasi, je stanoval kot skromen podnajemnik, a podlagi učnega uspeha je dosegel, da je bil prost plačevanja šolnine in da je °bi| štipendijo, z instrukcijami zasluženim denarjem pa je kril vsakdanje izdatke, -^•služil si je tudi za to, da si je kupil takrat izšle pesniške zbirke Adyjevih pesmi. Največ časa je uporabil za učenje in branje. Razen obveznim predmetom je nJegovo zanimanje veljalo srbščini, hrvaščini, ruščini in poljščini. Jz teh predmetov odlično opravil izpit in napisal take znanstvene razprave, ki jih je njegov PMesor imel za vredne, da jih je bral na Akademiji znanosti. Njegove duševne sposobnosti, podobne pridnemu življenju njegovih staršev in obetajoči uspehi ^Jub skromnim zunanjim okoliščinam olepšujejo njegova univerzitetna a. Budimpeštanska študijska leta od 1905 do 1910 so srečna leta njegove mladosti. Junija 1914. leta se je poročil z Ireno Benko iz Monoštra, ki je po očetovi strani p0 rodu prav tako doma iz Cankove. Toda izbruhnila je prva svetovna vojna ki je odtrgala od žene, nalezljiva bolezen pa jima je vzela prva otroka m tudi 'M se je komaj rešil iz strahotnega pekla, ko je bil ranjen. Naj hujša po zanj pa je bila ta. da ga je nova določitev državne meje odrezala od rojstnega 127 kraja, bratov in sester in od staršev. Namesto prejšnje družine je našel novo družino, toda po prvih desetih nemirnih letih je našel mir in možnost za ustvarjalno delo šele, ko je bil leta 1920 imenovan za profesorja na dekliškem liceju v Sombotelu. Od leta 1920 do 1946 je poučeval v mestu kot gimnazijski profesor in poleg svojega (krušnega) poklica še pisal, odkrival, zbiral, pripravljal in prevajal vse, s čimer si je ovekovečil ime. Ustvarjalno življenje so večinoma v podobnih razmerah živeli v tej dobi splošno znani duhovni delavci: botanik-sodnik Gayer Gyula v Sombotelu; gimnazijski profesor, pisec, etnolog Vilko Novak v Soboti; jezikoslovec Beke Odon; Mora Ferenc v Szegedu; mladi umetnostni zgodovinar Bogyay v Zalaegerszegu in drugi prijatelji. Za srečanja niso imeli dovolj časa, tudi ne denarja, po telefonu se niso mogli dolgo pogovarjati. Povezovala jih je skupna naloga in ljubezen do znanja. Avgust Pavel je dopoldne učil na dekliški gimnaziji, potem pa na Faludijevi gimnaziji, ob prostih urah pa je odkolesaril ali v kak urad ali k obrtnikom ali pa je dopoldne šel v muzej, kjer je med knjižnimi policami bila pisalna miza. To je bila »delavnica ustvarjanja« poleg delovne sobe na ulici Szent Imre herceg. Pred vojno je bilo kulturno središče v Sombotelu »Dom kulture« v današnji stavbi Muzeja Savaria. Razen zbirke umetnin je tu dobila mesto tudi današnja Berzsenyijeva knjižnica, z lepo galerijo in odlično akustiko zgrajeno gledališče, dvorana za glasbene nastope, predhodnica današnje Slikovne zbirke, Zbirka lepih umetnosti, do leta 1931 tudi Glasbena Šola, kakor tudi edini uradni prostor Kulturnega društva. Za vse to je skrbelo Županijsko kulturno društvo. Vse naloge so zastonj opravili ali pa za častno nagrado mestni profesorji in drugi izobraženci in so v mestu ustvarili zelo živo književno in drugo umetniško ustvarjanje. Kot profesor na liceju je Avgust Pavel poskrbel najprej za to, da je knjižnica postala uporabna. Brezplačno je sprejel Častno službo njenega varuha v Kulturnem društvu. Ker je bil odličen profesor, je med učenci našel vedno več takih, ki jih je tako navdušil v ljubezni do slovstva, da so mu z navdušenjem pomagali pri ureditvi knjižnice. »Romantičnost« pri tem delu je bila v neprestanem pomanjkanju in poskušal je v boju za obstoj in njen napredek najti vedno nova pomembna odkritja. Kako pomembnih je bilo 21 let, ko je bil vodja knjižnice, tega v preteklem desetletju ravnatelj Berzsenyijeve knjižnice Miklos Takacs ni mogel ob raznih priložnostih dovolj poudariti. Vzor Avgusta Pavla je že v šestdesetih letih našel pot k soboški knjižnici in je zgradil do nje še danes živo, prijateljsko strokovno vez. Literarni razred Kulturnega društva je v dvajsetih-tridesetih letih zbral krajevne profesorje literate, pesnike in priredil lepe večere na visokem nivoju. V tem krogu je Avgust Pavel imel več literarnih večerov. Pomembnejša med njimi so bila predavanja o Jokaiju, Adyju in o jugoslovanski literaturi. Med mnogimi pesniki amaterji in med pesniško nadarjenimi je tudi sam začel pesnikovati. Leta 1^33 jc izšla prva zbirka njegovih pesmi z naslovom: Tako pojem psalme v naročju slepe doline. Naslov da slutiti, da so pesmi razglabljanja človeka, ki se bori z življenjem So sodobna podoba družbenega zla v dvajsetih-tridesetih letih, kakor jih vidi s humanimi, razumskimi očmi in jih občuti s svojim srcem. Vidi, da poteka dogodkov v svetu, njegove bede in krivičnosti tudi on ne more spremeniti, toda poskuša to s peresom. Poleg odkrivanja družbenega zla je glavna tema njegovih pesmi domotožje po rojstnem kraju. Pogosto in prisrčno oživlja v svojih pesniških vrsticah svojo otroško dobo, svojo mater, »ob motiki sanjajočega pesnika«, ki je imel dovolj časa, da se je ob nedeljah popoldne sprehajal z otroki ob robu gozda in jim pripovedoval o kralju Matjažu, »in mu je beseda kot mehko raztopljeno 128 zlato kapljala iz ust«, ki se mu ima zahvaliti za »vedno zeleno vero in za vse čudesa, ki jih je tolikokrat uporabljal« v življenjski borbi Vse mestno razumarsko življenje čuti v svojem pesniškem pretiravanju kot »laž«, kajti »vse moje lasne korenine kriče tam zunaj na vrbovih prelogih«. Daljni spomin na očeta, brate in sestre, na domačo vas ga gane do solz: Kdo bo izmeril brezmejno bridkost, bolečino odtrganih bratov? Kdo bo občutil, kdo bo vedel, da so na državnih mejah čuječi kamni samo drug k drugemu vabeče bratske in prijateljske, proseče, ponujene, ohromele roke?! Tudi v obupu se za vse zahvaljuje staršem: Usoda in moja mati sta mi napolnila potepuško torbo s tisoč davnimi dobrotami. Njegove pesmi so izšle tudi v slovenskem prevodu, kakih 17 do 20 še za njegovega življenja, pozneje pa v raznih letnikih Stopinj. Avgust Pavel ni bil samo varuh knjižnice, ampak tudi namestnik ravnatelja Muzeja. Ravnatelj Muzeja Miške Kahnan, ki je živel v Koszcgu, mu je dejansko Poveril vodstvo Muzeja. Avgust Pavel je poleg uradne skrbi za knjižnico in osebnega prizadevanja za njen napredek, bil tudi varuh narodopisne zbirke. Predvsem je obiskoval Orseg in slovenske vasi, zbiral in o tem pisal odlične ruzprave. Veliko zanimanje je zbudil leta 1927 z razpravo O odprtih ognjiščih v kuhinjah v slovenskih vaseh na Madžarskem, ki jo je priobčil skupaj z narečnim slovarčkom in z njegovo madžarsko besedno razlago v glasilu Madžarskega narodoslovnega društva. V prevodu Vilka Novaka je leta 1931 izšla tudi v ljubljanskem etnologu. Tako začetno delo bi lahko imelo lep napredek ob Vzyjemnem delu z obeh strani. Žal razen Avgusta Pavla ni bilo na Madžarskem nobenega etnologa, ki bi bil mogel nadaljevati začeto delo in ki bi se v to delo ^Mjučil. Avgust Pavel je poleg tega napisal še podobno razpravo O lovu na reinovke. Ta natančni opis je podal v dveh jezikih, toda bil je predvsem literat 111 ludi drugi važni posli so ga odvrnili od tega njemu tako dragega dela. Njegova vzornika sta bila učena premontrejska profesorja Vilmos I ipp m plemen Karpati, ki sta leta 1871 za zbiranje in razstavo starih umetnin ustanovila 7vezo starožitnosli in njegovem letnem poročilu objavila starine. Podoben načrt N imel tudi Avgust Pavel, ko je ustanovil Društvo muzejskih prijateljev, da bi Acta Saveriensia, sicer vredno, toda občasno izdanje nadomestil z re mm Rajajočim časopisom, ki bi objavljal domače znanstvene izsledke. Urejanje Ogleda Železne županije, pozneje Prekdonavja mu je vzelo zelo veliko časa, l()da zelo mu je prirasel k srcu, kajti z revijo se je naenkrat šini tu i rog 71'anstvenikov in umelnikov-sodelavcev. Z zamenjavo časopisa so g as o piša e ji razPrav ponesle od Finske do ZDA. . , . . , , Spominska tabla na družinski hiši Avgusta Pavla ima napis: »V tej b |e • ■ Za Poglobitev madžarskih in južnoslovanskih stikov«. Zanj to m ’ Predvsem pa nc politika. Kaj mu je torej pomenilo? Zavestno ravno czje Politiko, samostojna drža pogumnega znanstvenika proti javnemu mn , * gojil slovenske stike tudi takrat, ko je oblast na to s sovraštvo > sv»jo družino je vsako leto med počitnicami potoval v Slovenijok in ।, i ■< mr Nretom in sestram, ki jih je vse leto težko pogrešal. Obiskal je rojstno vas, pišoče 129 prijatelje. Srečen je bil, ko je govoril slovenski, svoj materni jezik. Bral je slovenske časopise, literaturo. Tudi za prevajanje Cankarja je izrabil poletje. Dopoldne je pri pisalni mizi delal 5 - 6 ur in z velikim užitkom prevajal. Ni potreboval »grobega« prevajanja, saj je razumel in dobro poznal slovenski in srbski pomen besede, njeno začinjenost in ljudski način mišljenja. Z lastno pesniško sposobnostjo in s popolnim znanjem madžarskega jezika je prevajal tudi ljudske balade. Sočnost njegovih prevodov se še danes ni izgubila. Neki kritik je o njem pisal, da prevaja, kot da bi pisal v madžarščini. To pa je največ, za čimer je vredno stremeti. Zanimiva naloga bi bila primerjati njegove prevode s poznejšimi, ki so nastali za njim. Ne samo lastni verzi, tudi iz jugoslovanskega slovstva izbrana dela kažejo isto pojmovanje sveta. Prevajanje prav tako kot pesnjenje mu je bilo žleb, ki je preusmeril vsako bridkost in njegova energija se je sprostila, da je v njem znova zmagalo večno upanje. Mislim, da je na prelomu tega sijajnega, vendar tako žalostnega stoletja zopet potrebna tista človeška samozavest, katere vzor nam je Avgust Pavel. Zato je značilno, da so 55 letni maturanti meseca maja 1994 poiskali našo hišo in so se spomnili priljubljenega profesorja. Poleg kruhoborskega dela jc gojil znanost, literaturo in gnan od ljubezni do rodnega kraja ni gledal na osebne koristi, ki jih je porinil v ozadje in delal, snoval več desetletij; to je velika stvar. Prijatelji so ga zato večkrat grajali in mu očitali, da je idealist. Toda niso slavni prijatelji, ne pisci prijateljskih pisem ali njegovi učenci naredili Avgusta Pavla velikega, čeprav so ga toplo slavili v Spominski knjigi, ki je izšla I. 1949 in potem ob vsaki važnejši priložnosti, ampak njegovo delo, neizbrisno vgrajeno v sombotelskc kulturne ustanove: v Muzej, knjižnico, Vasi Szemle, in v kulturno življenje in v zgodovino povezanosti med Slovenci in Madžari, Ob trideseti obletnici njegove smrti so izšle njegove izbrane razprave in članki, 1986 pa izbrani prevodi in pesnitve. Njegov spomin varujeta doprsni kip pred sombotelskim Muzejem in prav tako na tankovskem glavnem trgu, ter po njem imenovano sprehajališče ob bregu Gyongyosa. (Emekezes Pavel Agostonra, Iz madž. prevedel Lojze Kozar) Vilko Novak Dve stari cerkveni pesmi v Marijanski pesmarici O naši najstarejši cerkveni rokopisni pesmarici, nastali v Martjancih delno že v 16,, povečini pa v 17. stoletju, smo v Stopinjah že večkrat pisali in objavili iz nje nekaj pesmi. Najobširneje smo jo opisali m označili v razpravi o mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje 01, 1990, 57-82, prej pa že v zagrebškem časopisu KAJ XX, 1988. Tu hočemo pokazati, kako so prireditelji Martjanske pesmarice I (starejše) med sedmimi pesmimi slovenskih protestantskih pisateljev XVI. stoletja prevzeli vanjo in priredili tudi dve zelo stari katoliški pesmi, ki so ju potem iz Martjanske pesamricc prepisovali tudi mnogi katoliški kantorji (organisti) še v naslednjih stoletjih. Pesmi so prevzeli iz protestantske pesmarice Ta celi katehismus (V Witembergi. 1574, faksimile v Ljubljani 1984), ah pa iz katerega njenih ponatisov, mogoče iz 130 zadnjega, ki ga je pripravil Felicijan Trubar 1595. - Prva od teh še srednjeveških Pesmi je v Marijanski pesmarici I. zapisana z začetkom: Ete den je vsega veselja— (str. 100-102) objavili smo jo v Stopinjah za 1978,19) in je z majhnimi spremembami Povzeta po Trubarjevi priredbi starega katoliškega besedila, nastalega najbrž v >5. stoletju po latinski Dies est laetitiae. Trubarjeva se začenja: Ta dan je vsiga veselja, /divica je rodila/ tiga Sinka božiga... Trubar jo je prvič objavil v knjigi Ene duhoune peisni 1567 in jo imenuje Ta stara boshizhna Pejssen. Prireditelj v naši pesmarici v kajkavsko-prekmurskem jeziku je nadomestil nekatere izraze, ki bi bili našim ljudem nerazumljivi, s takimi besedami, ki so bile v tedanjem cerkvenem jeziku zagrebške škofije, v kateri so bile dolinske župnije, razumljivi, npr.: namesto divica — devica, deiva: — Odrešenika - ohranitela (danes so nam umljivi tudi ti Trubarjevi izrazi, tedaj pa so bili drugi bolj y rabi), -predvsem pa germanizme: gnado - milost, Skuš glasb - čres steklo, pa še. luč od luči - svetlost od svetlosti, rešil nas od hudiča - od vraga mentuval. V tej petkitični pesmi je posebno zanimiva tretja o združitvi božje in človeške narave v Jezusu s podobo luči, ki neovirano sije skoz steklo, ki jo je uporabil že tatinski pesnik različice te pesnitve: Kak sunce čres steklo preide te se steklo nestere, glih ravno tak ro-djen je Jesus od Marie, kak svetlost od svetlosti ide, sunce pusti svetlost sebe, vseli vnjem ostane, tako Bog porodi sina, znami vsegdar prebiva. Trubar: Koker sonce skuz glaž gre, glaž se ne razbije, v glihi viži rojen je Jezus od Marije. Koker luč od luči gre, sonce svojo svetlost pusti, vuner v nim ostane, taku Bug od Buga gre, Bug Oče Sinka rodi, večnu v nim prebiva. , Poleg te božične pesmi so za Marijansko pesmarico I jeZUS nam batina »To božično Peissen: Puer natus« z začetkom: notri Jmest. v naši pesmarici: Denes je Jezus nam rodjen. >iam Trubarja jn ^tlehemi... Jezikovna primerjava te in drugih p.sr' m z zatetkom: Od ^d|matina, bo objavljena v Slavistični reviji 1 ■ božični pejssm prido Angyelje... je prirejena P° LuJ®^ ‘"^'le da K Dalmatinovo »Ta [Ta celi katehismus, 117-119). - Posebno zanimi o ■ priredil z začetkom ^aležna božična Peissen« (po latinski A solis ortus • da jsto beset|j|o sunčenoga shajanja nekdo za Marijansko pe ■ • . natjsnijj v ^oro dobesedno zapisano v kajkavski pesimoiii । ■ -afno sam0 zato, da Mubljani 1991 z začetkom: Od sunčenoga isImh ko peJsmarico, imenovano Pomnimo na nepojasnjeno zvezo med našo m 1 'J' ■ je|n0 prirejenih ^jPavlinskizbUnk. V obeh najdemo namreč več p 131 iz madžarščine, česar pa Hrvati nočejo vedeti in tudi niso sami dognali tega. Do pred kratkim so prav to pesmarico (o kateri je prvi obširneje pisal Slovenec Janko Barle pred 80 leti) imeli v svoji slovstveni zgodovini za najstarejšo datirano kajkavsko pesmarico, na njeno mesto pa so zdaj postavili Marijansko (z imenom Prekmurska). Samo omenimo še prevzem Trubarjeve pesmi Na božični dan. Od Kristuseviga rojstva ene Pejssen pod naslovom v Martjanski pesmarici: Hvalimo mi denes Boga, te se veselimo... Med velikonočnimi pesmimi, ki so jih prevzeli v našo pesmarico, je najpomembnejša v Trubarjevi različici objavljena: Ta stara velikanočna pejssen, v nekuliku mejstih popraulena (Ta celi katehismus 148-151). Pesem je nastajala v slovenščini od 13. do 16. stoletja in je ohranjena v več različicah. V naši pesmarici se začenja: Jesus nam je od smerti vstal, pridmo hvalmo Boga... (v prvem delu, 109-114). Primerjava s Trubarjevim besedilom pokaže, da so tudi tu germanizmi in nekateri drugi izrazi nadomeščeni z domačimi, da prireditelj ni razumel npr. besed »vusulni (=vesoljni) Sveit« in je zapisal: Ves svetli sveit. Zelo zanimiva pa je vsebinska primerjava, saj so iz Trubarjevega besedila izpuščene nekatere vrstice; dodane pa so vrstice, ki niso znane v nobeni drugi različici - le v rokopisu te pesmi, privezanem izvodu Hrenovega lekcionarja v Narodnem muzeju v Ljubljani. Samo omenimo Še, da so med postnimi pesmimi prevzete še: O greišni Clovik vsaki čas... (drugi del, 1-15) v petnajstih kiticah dobesedno po: Passion is vseh štirih Evangelistov, vtej viži, kakor zgoraj ta Pejssen: Sveti Paul v enim listi, skusi Jurja Dalmatina. Tudi to pesem, jezikovno podomačeno, so prepisali poznejši katoliški organisti, npr. v gorenjeseniški pesmarici 1780 v celoti, v prvi pertočki skrajšano, v četrti pertočki pa v celoti. Tu omenjeno pesem z začetkom: Sveti Pavel v jedom Listi ino ti Evangeliste (prav tam, 15-18) so priredili po Trubarjevi: Od te večerie ali prave Maše Jezesove, objavljene že v njegovem Catechismu 1550 in potem v sledečih pesmaricah. Tudi to besedilo je jezikovno prirejeno kot prejšnje pesmi. Vsi ti primeri prevzema besedil iz pesmaric naših protestantov v 16. stoletju v našo Marijansko pesmarico in iz nje v mnoge druge prekmurske rokopise, dokazujejo - poleg drugih dejstev - da je ta naša najstarejša pesmarica slovenska m da si je kljub kajkavskemu jezikovnemu značaju, v katerem pa so izrazite prekmurske glasovne in oblikovne prvine (npr. ei, ou d, Ci, gj, tj itn.), nima pravice prisvajati hrvaško slovstvo, Slovenci pa smo jo dolžni - kar bi bili že davno morah narediti - čimprej izdati z obširno vsestransko razlago. Srebrni jubilej vikariata družbe usmiljenih sester sv. Križa Na praznik sv. Jožefa, delavca, 1. maja 1995, smo se sestre sv. Križa zbrale na Mali Loki (pri Domžalah) pri najsvetejši daritvi z željo, da se Bogu zahvalimo za vse milosti in dobrote; za božje varstvo in blagoslov v 25 letih samostojnosti-Somaševanje je vodil dr. Franc Perko, beograjski nadškof, ki je bil dolgoletni hišni duhovnik sester na Mali Loki. V mašnem nagovoru je poudaril: »To evharistično slavje bo naša skupna daritev, molitev in prošnja k Bogu, naj še naprej spremlja vašo skupnost s svojim blagoslovom; naj vam da novih duhovnih 132 Poklicev, da bi se tako 25-letna mladika Družbe sester sv. Križa v prihodnje še krepila, služila Bogu na čast, Cerkvi v dobro in v korist vsem ljudem « Našemu veselju ob prazniku so se pridružile tudi zastopnice sester iz Švice, Avstrije in Hrvaške, pa tudi naši prijatelji, dobrotniki in sovaščani. Pri zahvalni maši so prepevali pevci od Grada, kjer delujemo sestre sv. Križa. V kulturnem programu, ki je sledil popoldne, pa so nastopili igralci KUD A. M. Slomšek iz Renkovec z igro Teophilus. V teh 25 letih samostojnosti je bilo dosti preizkušenj, toda sestre srno Bogu hvaležne, da mu smemo služiti v ljudeh, ki so v najrazličnejših Potrebah. Mati M. Terezija Scherer °b KOD IZHAJAMO SESTRE SV. KRIŽA? . Družba usmiljenih sester sv. Križa je bila ustnaovljena leta 1852 v Švici. V Prejšnjem stoletju so tudi tam bile razmere zelo zapletene in neurejene. Gmotna ln moralna beda je pestila prebivalstvo. Sirilo se je brezverstvo, samostani so bili večinoma zaprti. Delavske družine m J” e ogrožene zaradi nezaposlenosti; delavci, tudi ženske m otroci, ki so e a i p °^rnah, so bili izkoriščani in slabo plačani. , k- i v«e to je videl kapucin p. Teodozij Florentini (1808-1865). Rad bi pcmag i otrokom, starčkom, bolnikom, delavcem. Toda sam m zmoge v«811- Je v šoli, ki je bila tedaj zelo zanemerjena. Tudi sam je poučeval m polagoma 133 reformiral šolstvo. Mladini je želel dati krščansko in praktično vzgojo za življenje. Videl je, da bi mu bile potrebne redovnice, toda moral bi si jih najprej vzgojiti. Našel je tri dobra dekleta in jih dal izšolati za učiteljice. Tudi sam jih je poučeval in obenem uvajal v redovniško življenje. Oktobra 1844 se je v kapucinskem samostanu v Altdorfu pri njem oglasila Katarina Scherer iz Meggena (1825 - 1888). P. Teodozij ji je razložil svoje načrte in jo vprašal, če mu je pripravljena pomagati. Obljubila je. Tudi njo je poslal v šolo, da bi postala učiteljica. Ko so te Štiri sestre naredile svoje prve zaobljube pred p. Teodozijem, jih je on poslal na njihovo prvo delovno mesto. V gorski vasi Menzigen so sestre poučevale na osnovni šoli. Medtem je p. Teodozij postal generalni vikar škofije Chur. Sedaj je še bolj videl potrebe revnih ljudi in je želel vsem pomagati. Odprl je bolnici v Churu in se obrnil na Menzingen, da mu pošljejo Katarino, ki je medtem postala sestra Marija Terezija, da bo vodila bolnico. Ona jc namreč že pred vstopom v samostan delala kot bolniška strežnica v bolnici v Luzernu. Sestra M. Terezija je zelo vzljubila svoje delo na šoli in ga je tudi uspešno opravljala. Zanjo je ta premestitev pomenila veliko žrtev, toda ostala jc zvesta ustanovitelju in je prišla v Chur. Pridruževalo se ji je vedno več deklet, ki bi rade postale usmiljene sestre. Tako se je sestrska skupnost hitro večala. Mestne oblasti so nasprotovale temu, da bi v Churu nastal samostan. P. Teodozij je iskal novo središče za svoje sestre. V Ingenbohlu je kupil zapuščeno kmetijo, ki se je počasi z velikimi napori, delom in žrtvami prvih sester spremenila v samostan in matično hišo sester sv. Križa. P. Teodozij je postavil s. M. Terezijo Scherer za prvo vrhovno predstojnico Družbe usmiljenih sester sv. Križa v Ingenbohlu. Družba se je zelo hitro širila. Povsod so potrebovali sestre za šolo, bolnišnice, domove onemoglih in zapuščenih otrok. Prošnje za sestre so prihajale tudi iz sosednjih držav: Avstrije, Nemčije, Češke, Madžarske. Na prošnjo škofa Josipa J. Strossmayerja je mati M. Terezija poslala prvo skupino sester v Djakovo, kjer je bila potem leta 1868 ustanovljena hrvaška provinca sester sv. Križa, (provinca je združenje več redovnih hiš pod istim predstojnikom). V to provinco so vstopala tudi dekleta iz Slovenije - od leta 1970, ko je bil ustanovljen sedanji slovenski vikariat (vikariat je združitev več redovnih hiš pod istim predstojnikom, ki še nima pogojev za ustanovitev samostojne province, ampak je odvisen od vrhovnega predstojnika). PRIHOD SESTER SV. KRIŽA V SLOVENIJO Slovenska dekleta so vstopala tudi v provinco v Gradcu v Avstriji, ki jc bila ustanovljena leta 1870. Sestre iz graške province so začele odpirati svoje postojanke tudi na ozemlju ljubljanske, lavantinsko-mariborske in sombotelske (Madžarska) škofije. Šematizem sombotelske Škofije iz leta 1914 (str. 132, 133) navaja, da v Prekmurju že delujejo sestre sv. Križa. Leta 1894 je bila ustanovljena prva postojanka sester sv. Križa v domu »HEDVIGINLJM« v Beltincih. V tem času jc Prekmurje pripadalo somboteiski škofiji. Tu so oskrbovale bolnike in poučevale dekleta v ročnih delih. Leta 1904 so sestre sv. Križa prevzele oskrbo bolnikov v takratni županijski bolnišnici v Murski Soboti. Tukaj so delovale vse do leta 1948, ko jim je takratna oblast prepovedala delovati. Šematizem Lavantinske škofije za leto 1937 (str. 208) omenja, da se njihovo delovanje ne omejuje samo na nego bolnikov v bolnišnici ali zdravstvenem domu, kjer so leta 1934 tudi začele delovati, ampak je njihovo 134 poslanstvo tudi v vzgoji ženske mladine. Sestre so delovale še v Frančiškovem domu za dijakinje. Kolikor je znano, so prav sestre sv. Križa bile prve redovnice, ki so delovale v Slovenski krajini, kot so takrat imenovali Prekmurje. Ljudje so jih od blizu poznali, jih spoštovali in tudi cenili njihovo delo. Gotovo so bila to za skupnost sester sv. Križa rodovitna leta, saj je veliko prekmurskih deklet vstopalo v to redovno skupnost. Marijin list v zadnji številki za leto 1935 med drugimi redovnicami, kamor so odhajala prekmurska dekleta, po imenu našteje 131 sester ‘n 7 kandidatk sester sv. Križa, ki so takrat živele in delovale v graški, djakovski in tudi v madžarski provinci. Leta 1896 so bile sestre sv. Križa že v Ljubljani, v večnamenskem domu »JOZEFISCE«, kjer so začele voditi šolo za šivanje. Sprejemale so tudi dekleta, ki so bila v različnih službah v samem mestu. Premožne ljubljanske gospe so v isti stavbi ustanovile sanatorij. Danes je na tem mestu, na Poljanski cesti. Dom zn starejše občane. Svoje poslanstvo v Ljubljani so sestre širile, ko so sprejemale nove dolžnsoti. »MESTNA UBOŽNICA« na Japljevi ulici v Ljubljani (danes bolnica za nalezljive bolezni) je sprejela sestre za strežbo in nego oskrbovancev. Med drugo svetovno vojno so oskrbovance iz te ubožnice preselili v »MARIJANISCE«, nato pa v Dornavo. Po vojni so sestre morale zapustiti Dornavo. . V »CUKRARN1« v Ljubljani je bil otroški dom za »Vojne sirote«; za otroke, ki so izgubili starše. Le tega so vodile sestre. Ta dom so leta 1941 prešel h v ^nrijatiišče, ki so ga prav tako oskrbovale sestre. Tako so se na raznih postojankah v Ljubljani sestre posvetile otrokom, bolnikom, ostarelim in onemoglim. Leta 1897 so bile sestre sv. Križa v bolnišnici Rdečega križa v Prevratu, ki spada y župnijo Slovenske Konjice. Tam jih še leta 1924 omenja Sematizem Lavantinske škofije (str. 116). Leta 1906 delujejo sestre sv. Križa tudi v Litiji v Delavskem domu. Leta 1933 so prišle sestre sv. Križa na Dolenjsko v Ponikve pri Dobrepolju. In so imele dom za starejše občane, zaposlene pa so bile tudi v zdravstvenem domu. Vodile so gospodinjsko šolo, svoje moči in nekaj prostora v sami hi si so Posvečale tudi tistim ljudem, ki so prihajali v ta kraj na zasluženi oddih. Delo v "beh domovih je lepo potekalo, vendar se je ob koncu druge svetovne vojne ze c9tila napetost. Sestre so morale zapustiti ljudi, s katerimi so živele in delale, ter delovna mesta leta 1955. . . Po končani prvi svetovni vojni, ko so se državne meje ustalile, so bile vse Postojanke, kjer so že do tedaj delovale sestre v Sloveniji, leta 1924 priključene draški provinci sester sv. Križa v Djakovem. V letih po drugi svetovni vojni so tudi sestre sv. Križa delile usodo Cerkve in redovništva na Slovenskem. Večina sester se je umaknila iz Slovenije, kei tu ms ■ srnele delovati v redovni obleki. • _ . .. . Z vednostjo predstojnice v Djakovem so sprejele razne dolžnosti po župnijah ln bolnicah v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, kjer so lahko tudi v službah fosile redovno obleko. Edina postojanka v Sloveniji je ostala na Mali Loki. samostan na mali loki Leta 1918 je vodstvo Usmiljenih sester sv. Križa v Gradcu grščino na Mali Loki, ki jo kronika tega kraja omenja ze leta 131 z e prej 'Cenjeno »Jozefišče« v Ljubljani je imelo že nekaj časa na Mali loki svoje 135 posestvo. Tudi takratni nadškof Anton B. Jeglič se je zavzemal za nakup graščine s posestvom. Ob tem skupnem dogovoru in pomoči pri nakupu graščine s posestvom vidimo preroško slutnjo, naj bi bilo na Mali Loki nekoč središče slovenskih sester sv. Križa. Ko so sestre prišle na Malo Loko, so začele s postrežbo bolnikov v okolici in skrbele za kmetijsko gospodarstvo. Ves čas bivanja sester na Mali Loki se je počasi pripravljalo središče sester sv. Križa v Sloveniji. Ob nakupu posestva leta 1918 sta bili na Mali Loki dve ločeni hiši. V eni so stanovale sestre, druga pa je služila v gospodarske namene. Duhovni voditelji s tedanjim škofom so kmalu opazili, da ie Mala Loka primeren kraj za duhovne vaje. Sestre so del hiše odstopile v ta namen. V Bogoljubu iz tistega časa beremo, da je malološka graščina dobila naziv »Dom duhovnih vaj«. Leta 1932-33 so dozidali kapelo in okrogli stolp s polžastim stopniščem ter tako povezali Samostan sester sv. križa na Mali Loki obe stavbi. Ob slovesni blagoslovitvi kapele (24. 11. 1933) je tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman izrekel željo: »Naj se po dekletih in ženah, ki bodo tu opravile duhovne vaje, širi božji blagoslov po bližnji in dalnji okolici in po vsej Škofiji.« Ob tej priložnosti je blagoslovil tudi kip Brezmadežne, delo slovenskega umetnika Jožefa Urbanija, ter dotedanji dom duhovnih vaj preimenoval v »Dom Brezmadežne«. Duhovne vaje so se vrstile od leta 1931 pa vse do druge svetovne vojne. Med vojno so samostan zasedli Nemci in odprli tu gospodinjsko šolo za nemška dekleta. Zaradi težkih razmer na Mali Loki je vodstvo graške province ter generalno vodstvo iz Švice zahtevalo, naj sestre zapustijo Malo Loko in se preselijo na Golnik ah v Celovec. V teh preizkušnjah so se sestre še bolj goreče zatekle k molitvi in iskale rešitev, ali naj odidejo, ali naj ostanejo. V hudi stiski je bila njihova goreča prošnja k Bogu za pomoč, da bi se pravilno odločile. V zaupanju v božjo pomoč so sklenile, da bodo žrebale in tako se naj pokaže božja volja. Vlekle so listke z napisi. Po nekajkratnih poizkusih je vsaka vsakokrat potegnila listek z napisom »nikamor«. O tem so se prepričale tudi sestre iz Gradca. Spoznale so, da Bog hoče, naj ostanejo na Mali Loki, kar jim je dalo poguma in moči za nadalnje delo. Kmalu je prišla tudi pozitivna rešitev iz Švice, in tako so sestre ostale na Mali Loki. Vztrajale so kljub pomanjkanju in raznim političnim pritiskom 136 h pri skupni molitvi na Mali Loki takratne nove oblasti. Iz teh ruševin in pritiskov pa je ra raslj Razen ^54 so sestre znova uredile kapelo. Skupnost je zau p h ,n obiskovale gospodarstva so se sestre vključevale v pastora no delo dopuščale, bolnike po domovih ter v domu za Starejše obča m , t i., središče slovenskih Vse bul, pa ic v njih dozorevala želja, da b. Mala Loka po al. sredrs« s^„ sester sv. Križa. Ta velika želja je bila uresničena I. •» . sedežen, na ustanovljen sedanji slovenski vikariat Usmiljenih ses i । Mali Loki pri Ihanu. . sester nekaj je Danes je v tej redovni hiši večje števtlo staryJM ' !b j. ' _ , izdelovanje in tu<-li mlajših. Področja sestrskega dela na Mali " ' P r|i., a ostarelih ■'"IIV I|i-I . • l.•"lllh ■ i'l 1. 1 b.e. Ilir. >||. lOMi.i de .1 1 ■ ■■' \ | - zelišč in to holnih V In.......... bolnikov v okolici, gojenje cvetja »#««« P^tje tet igranje pri hogmluiju. . K,_m *■ sprejem / - । K leta IT-; bil dozidan novi del. ki sedaj sluzi | . |... .. Sličnih skupin: ŽPS, birmanske skupine, razne molitvene skupim, I P* dekletom, ki iščejo svojo duhovno pogini, s ,■> jh duhovnih poglab-Središče vsega življenja redovne skupnosti ku < . vKena po načrtih 'Jonj je samostanska kapela. Leta 1980 je bila povečana m obnovljena p arhitekta Franca Kvaternika. SpREjEM V REDOVNO SKUPNOST Db vstopu v samostan ima dekle najprej na voljo čas kandidature (določen čas ^'Prave za redovno življenje pred začetkom novmLita) da preveri svoj po icjn ' d ° njem presodijo tudi predstojniki. Po lem či>u vsmpl v pnMulal (določen cas prc‘zkušnje redovnega poklica pred vstopom v noviciat), ki traja sest mesecev. 137 Potem vstopi v noviciat (določena hiša ali čas, v katerem oseba začne redovno življenje v samostanu, preden naredi zaobljube), v katerem se duhovno in praktično uvaja v redovno življenje. Noviciat navadno traja dve leti. Po vstopu v noviciat novinka lahko obdrži svoje krstno ime, ali pa si privzame novo redovno ime. Po končanem noviciatu sestra naredi zobljube uboštva, čistosti in pokorščine, najprej za dve leti, po nadalnjih treh letih pa za vse življenje. Ves čas kandidature, postulata, noviciata in začasnih zaobljub je oseba prosta, da se lahko odloči tudi za izstop, v dogovoru s predstojniki. V kandidaturi in po prvih zaobljubah ima možnost, da po svojih darovih in presoji predstojnikov nadaljuje svoje izobraževanje. Dekleta, ki se zanimajo za našo Družbo, lahko preživijo nekaj časa v naši skupnosti, da bolje spoznajo naše življenje in duhovnost. Sestre apostolsko delujemo najprej s tem, kar smo, šele potem s svojimi različnimi dejavnostmi. Prizadevamo si živeti po Jezusovem naročilu: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Kristusovo luč skuša danes prinašati na svet približno 5.300 sester sv. Križa, ki delujejo v Švici, Italiji, Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, Češkem, Slovaškem, v Sloveniji, v Romuniji, ZDA, Braziliji, Burundiju, Ugandi, v Indiji in na Tajvanu- »Ljubezen ne pozna meja« - to je bilo vodilo s. Ulrike Nisch, ki je bila razglašena za blaženo 1. novembra 1987. Njeno skrito delo v kuhinji v Baden-Badenu (Nemčija) je spremljala izredna ljubezen do križa in do Evharistije, do sester in drugega osebja. »Z Bogom in za Boga se da veliko storiti!« je velikokrat ponavljala in tako živela naša soustanoviteljica mati M. Terezija. Danes smo poklicane me, čeprav Sestre z nadškofom dr. Francem Perkom leta 1993 138 * nas ni veliko, da bi ob vseh bolečinah, zaskrbljenosti, žalosti in trpljenju ljudi, ki jih srečujemo, izžarevale razumevanje in ljubezen, ki vse objema in vse čudovito ureja. .. »Odkrivajmo zrnce zlata, ki je skrito v vsakem človeku!« (m. M. Terezija) BOŽJA dobrota ne pozna meja Ana Marija Katarina Scherer je zagledala luč sveta 31. oktobra 1825. leta. Bila je četrta od sedmih otrok staršev Scherer-Sigrist. Družina je imela majhno kmetijo v Meggenu ob Vierwaldstattskem jezeru. Po nenadni in prezgodnji očetovi smrti so sorodniki sprejeli sedemletno Katarino in jo lepo vzgajali. Osnovno solo je obiskovala v svojem domačem kraju. , ,, Kot 16-letno dekle se je Katarina zaposlila v Mestni bolnišnici v Luzernu. v začetku ji je bilo težko skrbeti za reveže in streči bolnikom, toda »milost je kmalu 2fnagala«, tako je pozneje sama zapisala o tem času. , Na romanju v Einsiedeln je začutila, da je Bog kliče v redovniško življenje. 1, marca 1845 se je pridružila »Kongregaciji sester učiteljic«, ki jo je nedavno pred tem ustanovil p. Teodozij Florentini OFM Cap.. Ta Družba naj bi imela svoje središče v Menzingenu. Že jeseni istega leta je Katarina naredila svoje prve zaobljube kot sestre Marija Terezija. Po enoletni praksi v Galgenenu je poučevala v Baaru, nato pa v Oberageriju m bila obenem predstojnica teh majhnih skupnosti sester Leta 185 jo je p. Teodozij poklical v Nafels, da bi vodila ubožnico in sirotišnico; tako je postala »mati revežev«. P. Teodozij je istega leta kot stolni župnik v Churu odprl majhno bolnišnico; leta 1852 je vodstvo bolnišnice izročil sestri M. Tereziji, Štiri le a Pozneje se je morala odločiti, ali bo ostala v Družbi sester učiteljic iz Menzingena, al‘ pa bo kot Usmiljena sestra članica razširjene ustanove p. Teodozija. Po dolgi molitvi je v njej dozorela odločitev, da bo služila revežem in bolnikom er a o lzpolnila ustanoviteljev načrt. Zvesta idejam p. Teodozija je kot prva generalna predstojnica v Ingenbohlu v°dila družbo usmiljenih sester sv. Križa, ki se je hitro širila. Mati M. lerezija te pošiljala sestre v ubožnice in sirotišnice, v bolnišnice in šole, posebno se . telesno in duševno prizadetim. Vodilo p. Teodozija: »Potreba časa je božja vo ja«, te sprejela kot svoje življenjsko vodilo. Čeprav ni mogla izpolniti vseh ustanoviteljevih načrtov, da bi Usmiljene sestre Prevzele tudi vodstvo tovarn, mu je vendarle ostala zvesta tudi po njegovi nePričakovani smrti 15. februarja 1865. Prevzela je težko breme dolgov, ki so •Ostali zaradi propadlih tovarn, in s tem rešila čast velikega socialnega apostola. . preprostost in skromnost sta značilni lastnosti matere M. Terezije. V živ jenju "je vodila ljubezen do Boga in nesebično razdajanje bližnjim. Kljub te i e esm ™lezni je neutrudno obiskovala svoje sestre na postojankah v domovini m tujini. . Osebno pozornost je izkazovala sestram, ki so stregle ranjencem v lazareti . vsem prava mati. „ . , • Med vizitacijo v Rimu je njena bolezen hitro napredovala. Po»dolgem m ^Pljenju je mati M. Terezija umrla 16. junija 1888 v Ingenbohlu. Njen • , ''sede so bile: »Nebesa, nebesa!« T • (.. . Kmalu po njeni smrti se je začel postopek za razglasitev za blaze . JC leto zaključen. Slovesna razglasitev bo letos 29. oktobra vi ~ tako potrdila in priznala pot ter delo matere M. Terezije. P P 139 posnemovalka Kristusa je skupaj s kapucinom p. Teodozijem Florentincem zapustila velike sledove upanja v Švici, Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, Češkem, Slovaškem, Hrvaškem, v Sloveniji, ZDA, Braziliji, Burundiju, v Indiji in na Tajvanu. Sestre sv. Križa Mala Loka Imre Jerebic Ukradli so mi Jezusa Prej ali slej se vsak kristjan sreča z Jezusom iz oči v oči. Številna znamenja govorijo in pričajo, da je Jezus tukaj med nami. Eno najmnožičnejših znamenj o Jezusu je križ. Povsod ga najdemo; na obeskih, na knjigah, v revijah, po stanovanjih, na poljih, po naseljih, v cerkvah, na pokopališčih. . Križ je versko znamenje m ne samo moderen, starinski ali umetniški izdelek. Niti 50-letna izredno močna ateistična - protiverska ideologija ni uspela uničiti znamenj križa, ker so bila in so izraz vernosti našega naroda. Ustavil se bom ob križih na naših pokopališčih. Rad zahajam na te božje njive, posebno na tiste, kjer so pokopani najbližji sorodniki ali prijatelji. Če je pokopališče zraven cerkve, se običajno takrat, ko grem pozdravit Jezusa, ali ko grem k maši, vsaj za kako minuto ustavim na pokopališču. Že davno me je minila radovednost, da bi zgolj prebiral napise, kdo počiva v določenem grobu. V srcu me stisne, če naletim na grob, ki ne izraža nobenega verskega simbola. Grob z verskim znamenjem je kot »drevo, ki raste ob vodi« in kako močna so bila ta drevesa pred 30 in več leti. Dandanes, ko nam gre bolje, pa je naše »božje njive« zajeta suša. Vse drugo je važnejše. Bolj kot križ izstopa marmornata plošča, marmornata vaza, podstavek za sveče, okvir... Takorekoč skoraj ni možna kombinacija starega z novim. Pred 30 leti so na vaških pokopališčih domovali le mogočni leseni in železni križi, danes skoraj le marmornati spomeniki z vrisanimi majhnimi križi brez Jezusa. Seveda gre pohvaliti simbol Vstalega ali Jezusa na Oljski gori ali Jezusovo glavo na marmornatih ploščah, toda to so bolj izjeme. Ko se večkrat sprehajam po domačem pokopališču, občudujem urejenost pokopališča, grobov, sočutje domačih z umrlimi, saj na grobovih vedno gori kakšna svečka. Ohranja se tudi lepa navada, da posebno starejše žene zmolijo vsaj kratko molitev za drage pokojne, ko pridejo zalit rože, zamenjat cvetje, prižgat svečke.-težko pa sprejemam moderni žira nosi pokopališča, ko so v dobrih 20. letih skopneli železni in leseni križi s pokopališč kot sneg v pomladanski odjugi. Mislim, da j® trenutna miselnost ljudi drugačna kot moja, ne »sekirajo« se za stare preživele simbole, saj ne najdem niti enega lesenega hrastovega križa s plehnato polkrogi0 streho in malim železnim križem, niti deset železnih križev ne... Opisal bom negativne in pozitivne izkušnje v zvezi s simbolom križa z domačega pokopališča. Pred približno 10 leti sem poprosil starega grobarja Štefana, ali lahko vzameš kar dva zapuščena, odlomljena železna križa izmed petih, ki so ležali tam zadaj za mrtvaško vežico. »Kar vzemi, saj nimam kam z njimi, ker so železni, lesen0 že skurim skupaj s suhimi venci, železnega pa ne moreš, za staro železo pa ni, ker je križ... Vzel sem večjega, še zelo ohranjenega in enega manj lepega, zelo rjavega, vendar je bil videti Jezus kar »zdrav - dober«. 140 Prvega sem nameraval namestiti v kmečko sobo. Očistil sem ga, odstranil rjo, rial zvariti ploščico, ki je nosila ime pokojnika pravokotno s križem, da odslej služi kot podstavek za križ. Končno sem ga nekajkrat prebarval in ga postavil na polico v takoimenovani »bogkov kot«. Polico sem okrasil Še s svečami, rožo plezalko... Všeč mi je bila ureditev, saj ko si odprl vrata kmečke sobe, ti je pogled ostal na Jezusu na križu. Obiskovalci niso z navdušenjem sprejeli ureditve »bogkovega kota«. Komentirali so, da je preveč mrtvaško, da železo ne paše, da bi bilo lepše postaviti kaj modernega... »Čudno, čudno«, sem razmišljal; ali nas moti Jezusova navzočnost v prostoru, ko se moraš nujno iz oči v oči srečati z Njim ali pa jaz nimam okusa za nove reči. Zgodba drugega križa je še bolj zanimiva. Odromal je na drugi konec Slovenije. Z železnega križa sem z lahkoto odstranil Jezusa (drugo je bilo neuporabno), mu °dstranil rjo, prebarval z barvo proti rji in ga zlakiral s črno barvo. Nekje na drugem koncu Slovenije so sorodniki želeli urediti grob in ponudil sem jim, ■ a Pm preskrbim klasični leseni hrastov križ s pločevinasto strešico in Jezusom. Ni hilo težko dobiti mizarja, da je pripravil leseni križ, niti najti primerne pločevine, ki so jo v bližnji tovarni zastonj pocinkali in upognili v polkrog z lepim dvaccntimetrskim robom z obeh strani. Sam sem namestil Jezusa na kriz. . Zares lep križ smo odpeljali na pokopališče in ga postavili v sprednji vogal, da K lahko prišla do izraza majhna polkrogla plošča z napisi pokojnih. Novi križ m doživel niti pohval niti graj. Kot samotar je le nekoliko izstopal, zato je bila njegova življenjska doba kratka. Razlog je bil, da na majhni polkrogli klasični Plošči ni bilo prostora še za enega umrlega, zato so bližnji domači zeleh ure' m ?rob na novo. Cpal sem, da bo nov leseni - starinski križ našel mesto ob moderni maimoinati Plošči. Pravijo, da kamnosek tega ni mogel skombinirati, zato je leseni kriz pristal v garaži. Malo iz kljubovalnosti, še bolj pa iz odnosa do križa, sem ga postavi Pred počitniško hišico v istem kraju. Tu je zopet doživljal kritiko, da tja ne sodi, ^oživel pa je tudi nekaj priznanj, npr., ko gre starejša gospa po cesti, se ozre Pr°ti križu in se pokriža. Otroci so sprejeli odgovornost, da oplevejo travo okrog križa in v vazo prinašajo sveže cvetje. Sam se ob njem vsaj enkrat na dan ustavim 111 pogled usmerim k Jezusu, ter ga v srcu pozdravim. Iretja zgodba z zgodovino nekega križa z domačega pokopališča je se najbolj ^animiva in še vedno nedokončana. Ob zadnjih božičnih praznikih, pred 8 meseci, sem se zopet mudil na pokopališču. Kot ponavadi jc bilo zadaj za mrliško vežico khkih H) novih, ošiljenih lesenih križev, ki so jih začasno zasadili v sveži groo, 0 pa venec ovene, ali ko uredijo grob dragega pokojnika, običajno v enem e u smrti, tisti leseni križ s katerim so pokojnika spremljali od doma, odstranijo. s' veino, da je to začasni nekvalitetni križ s plastičnim ali papirnatim »bogecom«. opazil sem dva zelo razpadajoča - starinska hrastova .^verjetno zadnja kuža m encga železnega. Ne vem zakaj mi je tisti železni križ zopet padel v oči. lolil ol ra desetih letih, odkar sem dobil v dar dva železna križa, sem opazil med drugimi udi kak železni križ, šel sem mimo in ga prepustil drugim, da ga pospravijo ali uporabijo, Še nekajkrat, ko sem prišel domov m obiskal pokopališče, sem se SreCal s tistim železnim, zapuščenim križem. Preprosto, zdel se mi je preveč lep ln Predobro ohranjen, da bi bil za odpad. V poletnih dneh sem se mudil v duhovnem centru v Kančevcih m voditelj me lc Prosil, ali imam kakšen večji domači križ za novo kapelico. »Imam ga, Kmalu dobiš«, sem rekel. Bil sem prepričan, da tisti dobro ohranjeni ki iz so i 141 duhovni center Kančevci, ker bi nas lahko ob soočenju s samim seboj spominjal na naše korenine, na pokojne, na minljivost, predvsem pa bi govoril, da je trpeči med nami včeraj, danes in jutri... Drugo jutro sem pred mašo odhitel na pokopališče, da še enkrat ocenim, ali bi bil tisti železni križ dober za duhovni center Kančevci ali ne. Toda joj, na železnem križu ni bilo več »bogeca« - Jezusa. Kdo ga je le neki vzel...? Poparjen sem odšel v cerkev in hitro v sebi razčistil, da nisem imel niti dovoljenja, niti nobene pravice, da bi si lastil tisti železni križ in Jezusa na njem. Med mašo sem razmišljal in prepletal misli v zvezi z »mojimi železnimi križi«. Utrnila sc mi je misel. Kako reven postaneš, če ti nekdo zares ukrade Jezusa, ki ti je bit skriti zaklad v srcu. Spraševal sem se, kdo mi lahko ukrade Jezusa in ali je to lahko: - javno mnenje, ki vztrajno uveljavlja liberalistično »svobodnjaško« miselnost brez povezave z evangelijem in zdravo tradicijo; - služba, ki me lahko dobesedno zasužnji, da garam le za »ljubi kruhek« in lastno uveljavljanje; - družina, ki ne zmore živeti starih vrednot vere, sožitja, solidarnosti, ljubezni; novih pa še ni odkrila. Jože Hozjan S prekmursko duhovnostjo v zahodno Evropo Že dvanajst let hodim v počitnicah v Luksemburg za dva tedna nadomeščat župnika, če gre na dopust ah če je bolan. Z luksemburškimi in nemškimi duhovniki smo se spoznali na pastoralnih tečajih na Dunaju. Tako tudi ti duhovniki radi prihajajo s svojimi verniki k nam na obisk. Pred leti je prišla k nam na obisk tudi zdravnica Pavla. Udeležila se je maše v nabito polni beltinski cerkvi. In po maši je bila vsa objokana. Ko sem jo vprašal, kaj se je zgodilo, je začela govoriti: »Kako srečna sem, da sem bila tukaj pri sveti maši. Ali je v Evropi to še sploh mogoče? Da ljudje še v tako velikem številu prihajajo v cerkev, da tako pobožno molijo in vsi tako lepo pojejo. Mislila sem, da v Evropi nikjer več tega ni. Zame je to nova velika spodbuda v mojem verovanju.« Kakšno je torej versko življenje v Luksemburgu? Cerkev v Luksemburgu pesti veliko pomanjkanje duhovnih poklicev. Srednja starost duhovnikov je okrog 65 let. Tako doma skoraj ne morejo dohiti duhovnika, ki bi župnika nadomeščal v Času dopusta ali v času bolezni. Mladi z največjim standardom v Evropi se za duhovne poklice ne zmenijo. Sicer pa bogati Luksemburg nima niti svojega semenišča in bogoslovja. Čc se kdo kljub temu odloči za duhovni poklic, mora iti študirat v Belgijo, Francijo ali Nemčijo. I” ponavadi se mnogi ne vrnejo domov, ampak ostajajo v deželi, kjer so študirali- Verouk imajo v šoli. Ker duhovnikov primanjkuje, ponavadi niso vključeni v' katehezo. Tako pa zgubljajo stik z otroki in mladino. In večina otrok in mladih tudi ne prihaja v cerkev. Verouk poučujejo največ laični kateheti. Ker je problem prevelikega števila učiteljev za razne predmete na šolah, se mnogi prekvalificirajo z raznimi tečaji za katehete, ker katehetov primanjkuje. Tako pa ni mak’ 142 katehetov, ki sploh ne hodijo redno v cerkev ali pa imajo neurejeno življenje. V 2upniji GREVENMACHER, kamor hodim pomagat, poučujejo verouk trije svilno ločeni kateheti. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru so zelo opustiti tudi ljudske pobožno-sb. Tako marsikje ne poznajo več prvega petka in prve sobote, prav tako ne cetrtka pred prvim petkom, ko molimo za duhovne poklice. Pri njih ne zasledimo tudi prevelike pobožnosti do Manje in svetnikov, kot to Poznamo pri nas. Marsikatera njihova cerkev pa je bolj podobna evangeličanski Kot naši katoliški cerkvi. Notranjost cerkve v Grevenmacherju 2ak se ne odloča več za cerkveno poroko, ampak živijo v zunai po nns^’^ skupnostih. Tudi pri cerkveno poročenih je nastala moda da nekaj let Po n’maj° otrok. Tako lahko bolj uživajo življcnjotn hodijo po potovanjih Pa ,sem svetu- Kar se tiče rojstev, Luksemburžane rcšuiejo tuji delavci - zdomci: 7ugalci in Italijani. niti r *V tak° so zelo zanemarili zakrament Cr)krat iiv lvlu vet uc gre k spovem, k oonajuu pa greuo večino, ko »o gn žensk^^' sem v tch ‘ct'h, hodim v Luksemburg, spovedal samo eno sprave - sv. spoved. Večina katoličanov ne leto več nc gre k spovedi, k obhajilu pa gredo vedno, ko so pri marsikje laiki - Člani župnijskega sveta vodijo župnijsko ekonomijo oeTO« pa moram nekatere verne laike, ki se radi vključujejo v cerkveno •n s mars,Mc Itiiki - člani župnijskega sveta vodijo župnijsko ekonomijo e župniku ni treba ubadati z denarjem in s popravili cerkvenih zgradb. Prav 143 tako tudi z novogradnjami ne. Verni laiki vodijo tudi cerkvene vrtce, šole, bolnice in domove za ostarele. Tudi dobrodelnost jc zelo razširjena med Luksemburžani. Tako radi pomagajo misijonom in ljudem v nesreči. Tudi begunci na ozemlju bivše Jugoslavije so deležni njihove materialne pomoči. Tako so osebno povezani s škofom Komanco iz Banja Luke in že nekaj let materialno podpirajo vse trpeče v njegovi škofiji. Ob tem kratkem pregledu verskega življenja v Luksemburgu lahko spoznamo, da tudi mi lahko nekaj ponudimo Zahodni Evropi. Ponudimo ji lahko svojo PRISTNO LJUDSKO DUHOVNOST, ki je Evropa marsikje več nima. IN EVROPA NAM BO HVALEŽNA. Sestre H.M.P. Kdo so sestre salezijanke Hčere Marije Pomočnice? Bog kliče kadar hoče, kakor hoče in kogar hoče. Poklical je tudi mariskatero dekle s prekmurske ravnine, ki so se Mu z veseljem odzvale, predvsem iz Odranec, z Melinec, iz Kroga, Trnja in Bogojine. Kliče pa tudi danes. Božja previdnost je v preteklem stoletju poklicala sv. Janeza Boška, da bi se zavzel za ubogo in zapuščeno mladino. Leta 1859 je po navdihnjenju in s pomočjo Marije Pomočnice ustanovil v Turinu Salezijansko družbo za vzgojo dečkov. Toda Marija mu je v videnjih dala razumeti, naj bi nekaj storil tudi za vzgojo revne ženske mladine. Ko je don Boško spoznal, da je Božja volja, sc je z vnemo lotil Sestre salezijanke z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem 144 •Jela. Temeljni kamen za novo družbo si je Marija že pripravila v italijanski vasici Morneze, ki leži v južnem Piemontu. Tam se je 9. maja 183' rodila Marija Dominika Mazzarello, soustanoviteljica Družbe. . Po razglasitvi verske resnice o Marijinem Brezmadežnem spočetju, je duhovnik Dominik Pestarino ustanovil Marijino družbo »Hčera Brezmadežne«. Med članicami se je posebno odlikovala Marija Mazzarcllo. Ko po hudi bolezni ni bila več zmožna za težka poljska dela, sc jc izučila za šiviljo in s prijateljico Petronillo odprla lastno šiviljsko delavnico. Tja je sprejemala deklice, ki so se hotele naučiti šiviljske obrti. Učila jih je šivati,'toda uporabila je vsako priložnost, da jih je vzgajala v krščanskem življenju. Marija Mazzarello jc kmalu postala voditeljica družbe Brezmadežne. Med članicami si je vzgojila dobre pomočnice za svoj apostolat. Don Boško je prek don Pestarina izvedel za to skupino deklet in za njihovo delo. Leta 1864 je obiskal Morneze, kjer jih je osebno spoznal, ter Jih vključil v svoj načrt. Nova redovna družba je bila ustanovljena 5, avgusta 1872, ntt praznik Marije Snežne kot »živ spomenik don Boskove hvaležnosti Manji«. . Mlada Družba Brezmadežne si je utrdila pot skozi nerazumevanje, revščino in izredne žrtve. Vse to jc prve sestre utrjevalo v strogem, odpornem, a ven ai vedrem in veselem življenju ter bilo vir številnih poklicev. .... Družba se je naglo širila v Italiji in prek njenih meja. Do današnjih časov se j« razrasla v mogočno drevo, ki je razširilo svoje veje po vseh celinah. Danes je navzoča v 74 državah. Šteje 16572 sester, ki delujejo v 1581 hišah. Vrhovna hiša Družbe se je iz Morneze preselila najprej v Nizzo Monterato, nato v Turin, od leta 1969 pa je v Rimu. , Soustanoviteljica Družbe Marija Dominika Mazzarello jc bila 2 ju • Proglašena za svetnico. Družba ima še več sester, ki so svetniško umrem vc ganski mučenki iz leta 1936. Kol potrdilo uspešnosti vzgojnega sistema Družne, D bila 3. septembra 1988 proglašena za blaženo enajstletna gojenka Hčera Marije Pomočnice, Laura Vicuna. • Naše življenje don Boskove karizmatične izkušnje ima poseben pečat, ki ji ga Jc dala soustanoviteljica, sveta Marija Dominika Mazzarello in prva s upnos Pester. Ta t akni me nova ni »morneški duh« ima naslednje značilnosti. Prizadevamo si za življenje v živi veri in globokem, ljubečem združenju z ogon 111 božjo materjo Marijo. Med sestrami in mladimi, predvsem dekleti, veje Prepiostost in veselje v družinskem duhu. Sestre živijo svojo redovno poklicanost Prek evangeljskih svetov: devištva. ki nas odpira za nesebično služenje, uboštva, ki sc izraža v odgovorni in iznajdljivi delavnosti m velikodušne Pokorščine, ki je razpoložljivost za vsakršno obliko dela in poslanstva. Prepričane smo, da ni dovolj, da imamo mladino rade, ampak morajo to mladi Sarni tudi občutili , Apostolska razsežnost Morneškcga duha se izraža v vnetem delu za rušenje "’Ddih na vseh področjih njihovega življenja. • .... . - ■ Posebna značilnost naše družbe je marijanska razsežnost, ki jo zc mizna«j nnc. Marija jc na poseben način navzoča v družbi tako ob njenem nastanku kot V vsej zgodovini. Pri njeni duhovni usmeritvi se navdihuje vsaka hccika Manje o’nočnice. Ona nam je vzor tudi v vzgojnih posegih. ( t Naše poslanstvo temelji na božjem odrešenjskem načrtu. Depis« Posebne ljubezni do mladih ter nas obvezuje, da postanemo zanje t < c Posredovalke ljubezni Kristusa, Dobrega Pastirja. pr<*vi-ndv- pri tem nam pomaga krščanski vzgojni načrt v slogu don Bos < sistema, katerega glavne sestavine so razum, vera in ljubeznivost. Na* 145 Kolikor otrok, toliko veselja za sestre salezijanke pastoralni načrt teži k celostni vzgoji ženske mladine, zlasti najrevnejše. Delo Hčera Marije Pomočnice v svetu se odvija v mladinskih domovih, kjer se dekleta učijo šivanja, ročnih del, gospodinjstva, glasbe in uporabe prostega časa, zato imajo razne športne panoge v naših domovih važno vlogo. Skratka, učijo se vsega, kar bi jim lahko v življenju koristilo. V ta namen sestre vodijo šole vseh stopenj, od otroških vrtcev, prek osnovnih m srednjih šol, do višjih in strokovnih. Zn izobrazbo in usposabljanje lastnega osebja ima družba v Rimu tudi svojo fakulteto »Auxilium« za vzgojo znanosti, v Latinski Ameriki in Aziji pa še pet drugih fakultet. Sestre izdajajo tudi revije za doraščajoča dekleta in mlade, sodelujejo pri radijskih in televizijskih oddajah na področju kateheze in razvoja žene. V revnejših deželah vodijo sirotišnice m zavode za zapuščeno mladino. V misijonskih krajih, kjer deluje približno desetina vseh Hčera Marije Pomočnice je naše delo prilagojeno krajevnim potrebam: vodijo ambulante in bolnišnice, tudi med gobavci. Pri vsem našem delu je poseben poudarek na vzgoji v veri-Naša Družba želi mladim povedati tole: »Bodite veseli 1 Odkrivajte veselje v Bogu m z njim v sebi in okrog sebe. Ponesite vaše odkritje v vaše družine in v svet, da bo prodrlo vanj neminljivo veselje, ki ga oznanja evangelij.« Hčere Marije Pomočnice v domovini Marija Pomočnica je po delovanju Salezijancev poklicala v družbo Hčera Marije Pomočnice tudi slovenska dekleta. Prva je izpovedala zaobljube že leta 1916, n11 to so v Italijo vsako leto odhajala dekleta, da se pripravijo na apostolat v domovini Do konca II svetovne vojne je v Italiji izpovedalo redovne zaobljube že 54 146 slovenskih sester, ki so v srcu nosile gorečo željo, da bi jim bilo čimprej mogoče delovati tudi v domovini. . . Domača zemlja je sprejela pod svoje okrilje prve sestre leta 1936 in sicer na prošnjo tedanjega salezijanskega inšpektorja Franca Walanda. Vodila jih je s. Alojzija Domanjko, doma iz Bučečovec (Križevci pri Ljutomeru), ki je dolga leta Ostala slovenskim Hčeram Marije Pomočnice voditeljica in predvsem mati. Začetki njihovega dela so bili zaznamovani z izrednim uboštvom, žrtvami m odpovedmi. Kmalu po prihodu so začele s skromnim nedeljskim oratorijem. Zaradi pomanjkanja prostorov so zbirale dekleta na bližnjem travniku. Dve leti kasneje so mogle Kupiti del hiše z dvoriščem in tako so v Ljubljani odprle internat za dijakinje, ki obiskovale državno gimnazijo, otroški vrtec in mladinski dom, kamor so ob ncdeljah prihajala dekleta iz mesta in okolice. Zaradi svojega požrtovalnega dela so sestre postale vse bolj iskane in zaželene. , ... Vojna vihra je uničila že lepo cvetoče delo. Ker je bila hiša v Ljubljani nacionalizirana, so sestre izgubile svoj dom. Preskrbele so si delo po tovarnah ali K»t gospodinje po salezijanskih župniščih. Čeprav je bilo njihovo življenje zelo težko, so ostale prisrčno povezane med seboj in so druga drugi pomagale z dejavno ljubeznijo, da so lahko kljub preizkušnjam ostale zveste Bogu in Družbi. To so bila težka leta. Sestre niso mogle živeti v skupnostih, še manj pa opravljati svojega vzgojnega poslanstva, zato so tudi poklici usahnili. Sele po 18-tih letih so sestre mogle ustvarili nov skupni dom. Na Reki so kupile skromno hišo, kjer so našle svoje zatočišče. Začele so sprejemati prve kandidatinje. Od tedaj napiej Poklici niso nikoli usahnili. Med mladimi sestrami je močna apostolska zavest, ki Ph sili, da vse svoje mlade moči posvečajo mladim. Tudi misijonska zavest je med njimi živa: štiri mlade sestre že delujejo v ^•sijonih: ena v Braziliji - s. Agata Kociper in s. Milena Zadravec na Bližnjem vzhodu v Libanonu, obe iz Odranec, dve na Madagaskarju in ena v Angoli. Za uspešno delo med slovensko mladino se naše sestre usposabljajo na naši tekulteti v Rimu in na raznih fakultetah v Ljubljani. V domovini skušamo °sredotočiti poslanstvo na vzgojo ženske mladine. To delamo predvsem s katehi-^■jo, vodenjem otroških in mladinskih pevskih zborov, z duhovnimi vajami, 'droškim vrtcem, oratoriji in raznimi drugimi dejavnostmi. Na Bledu in po raznih ZuPnijah prirejamo vsako leto več tečajev duhovnih vaj za dekleta in fante. Tako Pridemo v stik z mladino, ki je željna spoznati Boga in pravi smisel življenja 1 ornem bno mesto v našem apostolskem delu zavzema tudi katehizacija in delo s sterši veroučcncev. Nekatere hčere Marije Pomočnice so zaposlene tudi kol B°spodinjc po Salezijanskih domovih in tako z delom, molitvijo m žrtvijo Podpirajo rast duhovnih poklicev in delo tistih sester, ki so v neposrednem stiku 2 mladimi. živimo v globokem upanju, da s svojim delom in pričevanjem pripomoremo k uresničitvi don Boskovcga načrta, da bi bila Družba hče*a Marije Pomočnice ziv sPomenik njegove hvaležnosti nebeški Materi za njeno pomoč in varstvo, ter tako Uc’nkovito znamenje njene materinske navzočnosti v življenju mladih , Sestre imajo svoje redovne hiše v krajih: v Ljubljani na Rakovniku m na trnjem trgu, na Bledu, v Soboti, v Radljah ob Dravi in v Zclimlju. 147 Franc Puncer Žena Franza Wiegela Vsako noč odide mož, vsako noč mi pride, vsako noč prinese mi mrtvaško glavo. (Milčinski, Volkasin) Ko me je tisto soboto opoldne (konec oktobra 1942 je bilo) gestapovec Wicgele po celjskih ulicah vračal od zaslišanja na »grofiji« v »Stari pisker«, je bil povsem drugačen človek. Doslej sem ga poznal samo kot popadljivega volka, ki brez vsakršnega čuta človečnosti preganja svojo žrtev, dokler je ne stre. Tudi z menoj je lako opravil, ko sem mu »priznal« nekaj, kar je zadostovalo za obsodbo na smrt. Zdaj je ta rabelj, ki je stotine nedolžnih ljudi pošiljal pod strel, naenkrat dobil človeške poteze. Mislim, da je bil srečen, ker mu popoldne in naslednji dan v nedeljo ne bo treba vihteti žilavke in rjoveti nad nebogljenimi bitji. Ta zavest ga je razganjala in ta občutek sreče je moral nekomu povedati. In ker drugega ni imel pri roki, je to storil meni. Njegova prijazna človeška beseda me je tako iznenadila, da jo po več ko pol stoletja še dobesedno pomnim in natančno vem za kraj v ozki celjski ulici, kjer je bila izrečena. »Franc, jaz se sedaj peljem v Maribor in še dalje, tam je tako lepo.« Takrat sem revček mislil: zdajle mi bo odklenil vklenjene roke in me bolj človeško peljal po ulici. To sc m zgodilo, jaz pa sem vendarle skušal kaj izbiti iz tega trenutka m sem ga prosil: »Herr Obersturmfuhrer, uredite, prosim, da se, pred no bom ustreljen, kratko srečam z duhovnikom Izidorjem in opravim spoved.« Na prošnjo nisem dobil odgovora, pač pa jc zamrmral: »Ti nc boš ustreljen.« (Vendar mi življenja ni rešil gestapovec Wicgcle, mapa k je v tistem času mariborski gauieiter za dva meseca ustavil streljanje talcev in takrat sta dva transporta slovenskih zapornikov iz Celja odnesla pete v Dachau.) Pozneje sem večkrat razmišljal, kako neki se je ta divjak Franz Wiegclc vedel v svoji družini m med znanci. Je konec tedna komu pripovedoval, kaj med tednom počenja? Ali so ti, če jim ni povedal, kaj slutili, na kako krut način si služi kruh in položaj? Ali pa si je znal tako spretno nadeti drugo masko, biti dober m nežen, da niso ugotovili na njem nič nečloveškega? Tudi njegova žena - če jo ima - ne? Tu pa se moja zgodba začne m hitro konča. Dva primera sta me zanimivo povezala z Gornjo Radgono. Prvi: ko sem na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, ležal pred škofom, ki nas je v Mariboru posvečeval v duhovnike, je ob isti uri obležal v krvi moj prednik župnik Martin Gabre v Gornji Radgoni kot prva žrtev nacističnega vdora v našo domovino. Jaz tega takrat seveda nisem vedel. Drugi: ko mi je takrat gestapovec Wiegelc povedal, da gre popoldne na luštno, se je peljal v Gornjo Radgono, kamor je na varno nastanil iz Gradca svojo žen« in mater, kjer sta tudi brez truda uživali sadove te zemlje. Konce tedna pa se jima je pridružil tudi obersturmfuhrer Franz. Tudi lega takrat seveda nisem vedel, mnogo let pozneje pa so mi o njih povedali župljani, ki so vse tri dobro poznali Tudi skromno hišico, v kateri so gostovali, so mi pokazali. 14« Naboj temnih sil v Človeku Kako more biti človek tako nečloveški? Tako podivjati, mučiti m ubijati zavestno popolnoma nedolžne ljudi? Zgodovina o takem početju piše na vsaki strani: suženjstvo, iztrebljanje domačinov, pokoli celih plemen, narodnostno Čiščenje, podi, zločini v taboriščih, s pomočjo znanost, prefinjeni načini mučenja na najbolj občutljivih delih človeškega telesa, množične likvidacije s polnjenjem skupinskih grobov. Zarodke takega iztirjenja vidim na primer v namernem mučenju živali. Ali, ko čujem, kako so otroci razbt i vse svetilke na pokopa odrasli' pa sc znesli nad polovico kamnitih spomenikov na posvečenem knju Živali ne ubijajo brez vzroka, še manj iz sadizma, človek pa. cc ■ i ■■ > । homini lupus (človek človeku volk), smo krivični do živalskega sveta Bo j zadt e bsto: izmed vseh zveri, ki jih je ljubi Bog ustvaril, zna biti c ove naJ . Hubert Požarnik (Vojaška zmaga in zmaga nad seboj, S ovcnec, II I ■ ■ . razdeli človeške podivjance v pet skupin. ir „„ „ m, . Prvi so sadisti Ti v resnici uživajo pri mučenju m ubijanju ljud ne C Žrtev prav nobenega usmiljenja, nikoli jih ne peče vest, ker je pr po- . . Drugi so slepi poslušneži. Brez slehernega ugovora, kol hruidt^t .ivUmrnu mirne vesti izvršujejo ukaze nadrejenih. „ . . u H Gonilo zlobnosti in nasilnosti tretje skupine so obcut t manj _ ničevi ni so imeli težko mladost, ali imajo telesne napake, so bdi z- o ™ ecvan zapostavljeni. Globoko v sebi sovražijo druge in sc j im, ce sc p....P ■ ruto maščujejo za gorje, ki so ga bili deležni. 1 /c'J hišici je preživljala vojna leta družina Wiegela 149 Četrta skupina likvidatorjev in mučiteljev se maščuje za tisto, kar jim je, po njihovem mnenju, sovražnik storil. Svojega sovraštva ne zmorejo krotiti, pustijo mu prosto pot. Peto, Požarnik jo imenuje najbolj tragično skupino, sestavljajo ljudje, ki so prisiljeni sodelovati v likvidacijah, da s tem dokažejo svojo zvestobo. Mnogi se potem do smrti ne otresejo krivde, ki jih razjeda. Za konec Ob proslavljenju polstoletnice konca druge svetovne vojne pogosto čuiemo besede: »nikoli več vojne, nikoli več revolucije, nikoli več takih zločinov.« Ce pa gledamo nazaj v večtisočletno zgodovino človeštva (ki jo v precejšnji meri že 2000 let skuša krojiti tudi krščanstvo), nehote postanemo realisti: vojne bodo, revolucije tudi, podobna zločinska dejanja najbrž še tudi. Kaj storiti? Jokati? Dati prav pesniku: človeka nikar? Spraševati: kje je Bog, da dopušča? Ne. Upati ne glede na brezupno stanje in moliti. Franc Tement Odšla sta duhovnika Janez Utroša in Martin Prša Sredi junija 1995 je iz Estorila na Portugalskem prišla vznemirljiva vest, da je salezijanskega duhovnika JANEZA UTROŠA, rojaka iz črensovske župnije, zadela možganska kap. Naša zla slutnja se je uresničila čez nekaj dni, ko so nam sporočili domači s Srednje Bistrice, da je Gospod odpoklical svojega zvestega služabnika v petek, 23. junija. Pogreb je bil naslednji dan v Estorilu. Tri kratke besede »Hodi za menoj« so nekoč popolnoma spremenile mišljenje in življenje judovskemu mitničarju, da je iz Levija postal Matej, Gospodov apostol in evangelist. Podobno se je pred mnogimi desetletji brez pridržka odzval Gospodovemu klicu Janez Utroša, sin Štefana in Terezije s Srednje Bistrice, rojen 16. junija 1911. Kot zakasneli duhovni poklic so ga salezijanci sprejeli v soboško Martinišče, kjer je končal nižjo gimnazijo. Predstojniki so ga nato poslali v Turin, od tam pa na Portugalsko, kjer je ostal vse življenje, če odmislimo vojaščino, ki jo je vmes odslužil v kraljevini Jugoslaviji. Po študiju bogoslovja je bil posvečen v duhovnika 16. marca 1946, star skoraj 36 let. Tudi poslej je služil Bogu in Cerkvi na Portugalskem, več let kot vzgojitelj in predavatelj v srednješolskem zavodu. Svojo priučeno angleščino je nekajkrat izpopolnjeval na Angleškem. Sicer pa je zelo rad potoval po širnem svetu. Obiskal je rojake Slovence v Združenih državah, Kanadi, Nemčiji, Franciji, na Švedskem in še kje; v nekaterih omenjenih deželah je bil celo večkrat. Pri rodni sestri v Avstriji je skoraj vsako leto preživel del svojih počitnic. Od vseh bratov in sester živi samo še ona. še najbolj pa ga je vleklo v domovino, kamor pa po drugi vojni, žal, ni mogel priti. Tudi novo mašo je daroval na Portugalskem. Doma je leta 1954 ponovil novomašno slovesnost v črensovski župnijski cerkvi. Poslej je prihajal skoraj vsako leto na letni oddih na svoj rojstni dom na Srednji Bistrici. Že lansko leto pa smo zaskrbljeni opazili, da mu vidno pešajo moči in zdravje. Tudi sam je slutil, da se bliža njegov odhod in srečanje z Njim, ki Mu je vse življenje zvesto služil. 150 t Janez Ulroša SDIJ Gospod Janez je ostal vedno tesno povezan s svojo Zanimal božič in vsako veliko noč so je oglasil z eP™' zclpm 'P o Za je, kaj je novega v njegovi rojstni m tam. >»w. W» se jc ™ ko je priSel na letni oddih, je redno prm.ll lud z P^ pKtir!i,u je med pogosto Oglasil m bil prijeten sogovornik. Fuch . Jenl duhovniškem Ščitnicami z veseljem poprijel. Naj se odpočije na s I Brobišču v Estorilu na Portugalskem! V Občem šetnatizmu Katoliške Cerkve v Jugoslaviji iz' lf*“ LL odličen beremo med drugim: »DON MARTIN PRŠA zagreli • duhovnik.^l^cen Misijonar med bolivijskim prebivalstvom škofijf * ' 1 * umr| :e za Je sklenil svojo duhovniško in misijonarsko pol ■ " ; , Orituco Pljučnico. Njegov pogreb je bil naslednji dan v žup ni se razprostira na pobočjih Meridske Kordiljere v ra ° , qlpl1lJ^užeI med revnimi župljani Indiosov ki jim je skoraj pel sM- 'ja n škofije bon Martin Prša, zlatomašnik, stohn ^alabozo, se je rodil na Gornji Bistrici. župnij. t ■ ; vasj Urednik kot sin kmečkih staršev. Osnovno šolo je obiskova .............. _ mladega Janjinega lista. Jožef Klekl, ki je v Prek morju u-i ne gnidije T,neka navdušil za frančiškane, za katere sc je m . ] u [<035. Svojo Je opravil v dalmatinskem Trogiru. V mašHka jt p Jezusovega. 21. novo mašo je pel v črcnsovski župnijski cerkvi, na ■ ■ J K|ek] Ko ga ’IJnija 1936. Na novi maši mu je pridigal njegov m J £ j, k mladi frančiškanski pater Silvester prosil za slavnostnega pridigarja, j 151 prošnji zapisal tudi sledeče: »Prišla je pomlad in bilo bi primerno, da pokažete pred vsemi, da je resnica, da bo tisti, ki seje dobro seme, imel dobro setev. In ta dobra setev bo čez čas rodila sad. Vaša roka je posejala dobro seme po straneh Marijinega lista, ker je tisti, katerega je vzgojilo vaše seme, postal duhovnik« (ML 1938). Do konca druge vojne je p. Silvester ostal v službi hrvaške frančiškanske province. Kdaj in zakaj se je pozneje pridružil škofijskemu zboru duhovnikov, tukaj ni znano. Najbrž zato, ker kot begunec ni našel več stika s svojimi redovnimi sobrati. Kmalu po »osvoboditvi« jc postal duhovnik Prša tarča hudih šikaniranj s strani varnostne službe. Njegove preizkušnje so bile skoraj na las podobne tistim apostola narodov, ki jih je opisal v 2. listu Korinčanom: »... Trikrat sem bil šiban, enkrat kamnan... Mnogokrat sem bil v nevarnostih... pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki... v nevarnostih pred lažnivimi brati...« S plavanjem čez nevarno reko Muro je komaj ubežal pred zasledovalci. Malo je manjkalo, da ga »možje postave« niso prebodli z bajoneti, ko so ga iskali v setiu na domačem podstrešju. Končno mu je nekako uspelo pobegniti v tujino. Po težki usodi izgnanca je postal misijonar med revnimi župljani župnije Sabana Grande de Orituco, v provinci Guarico v Venezueli. Tem revnim Indijancem jc poslej posvetil vse svoje duhovniške in dušnopastirske talente. To so znali ceniti tudi na tamkajšnji škofiji. Škof škofije Calabozo ga je imenoval za stolnega kanonika in 152 generalnega vikarja. Obe službi, poleg župniške, je opravljal do svoje smrti kar iz »svoje« župnije Sabana Grande. Zadnja leta so ga začele obiskovati starostne tegobe: opešale so mu noge, popuščala sta mu vid in sluh. Pol stoletja bivanja v tujini je bilo zanj hkrati pol stoletja hrepenenja po domovini. Zal do pred štirimi leti na obisk domovine ni mogel misliti. Ko pa je Slovenija postala svobodna domovina, mu zdravstveno stanje približno 8000 km dolge poti ni več dopuščalo. Tako je končno zvesti Božji služabnik našel večni mir med svojimi Indijanci, ki So ga globoko spoštovali in ljubil) kot svojega očeta. Don Martin Prša nadvse požrtovalni misijonar med južnoameriškimi Indijanci prihodke L) - tako upamo - pel svojo biserno mašo pri SVOJEM BOG U. •luže Smej V spomin sodelavcem Stopinj 1. Jakob Šešerko . . . .___ ' Na veliki petek, 14. aprila 1995, zgodaj zjutraj, je na svojem stanovanju Maribor, Goriška 16, umrl veliki sodelavec Stopinj, pisulch in pesnik Jakob Šešerko. Počiva do vstajenja na mariborskem pobreškem pokopališču. kamor ga p spremljal podpisani ob asistenci Antona Majca, župnika 2u|H»i c s n Mariboru in upokojenega župnika Alojza Lasbahcijn sošolt m rojaka p • I t •• - ik.i oI'lihIui ..। ।i.i-...11;i um pl' 1 ■ h: župnika Lasbaher in ajc, p Miroslav Slana-Miros in podpisani. Pesnike je že antični svet ime za P^-ro ■ Latinska beseda »vates« pomeni preroka m pesnika. Šešerko je prero- P> . "Rad se povzpnem/ do najvišje line/ v Duhovški zvonik 1 1 ‘ , R. / vzhodu v dalje,/ v Blatnega jezera odblesk,/ strižem z usesi " I« •e .1 _ ^ad se povzpnem:/ od tam ni več daleč/ Desnega razbojnik i i.u P°vzpnem najvišje,,. / in se ne vrnem« (iz Šešerkove pesniški /hn i k " i • . s,r- $8), Tako se je preroško spolnila njegova NAVPIČNICA (naslov pesmi, iz katere so vzeti navedeni verzi). O njegovem življen ju in delu gl. članek J. Smej, ^emdesetletnica Jakoba Šešerka, v: Stopinje 1994, str. 152). ■ I‘rof. Miloš Rybar Na praznik sv. Jožefa Delavca, I. maja je na Kliničnem centru v Ljubljani u,nrl univ, docent prof. Miloš Rybar. Rodil • K 7. novembra 1928 v Ljubljani, vendar N svoje otroštvo in mladost preživel na i°mu svoje matere v Laškem. Tako je bil ''ščaii po srcu in duši. Diplomiral je na Pravni fakulteti (leta 1952), na Filozofski č^ulteti iz zgodovine (1965), bil je najprej ^Miotekar, nato vodja stvarnega kataloga . Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljub-Dui, od leta 1988 pa docent na Filozofski 153 fakulteti v Ljubljani - smer bibliotekarstvo. Poleg drugega je bil član Mednarodne liturgične komisije v Rimu. Sestavljal je Bogoslužni koledar, saj je podrobno poznal liturgična pravila in rubricistiko. Za Stopinje je vsako leto pripravil koledarski del. Za njegovo delo smo mu hvaležni, tako uredniški odbor Stopinj kakor tudi bralci. Maša zadušnica je bila zanj v Laškem, Poleg domačega nadžupnika in dekana je somaševalo še osem duhovnikov, med njimi prelat mons. Franc Vrhunc, ki je v nedeljo 7. maja vodil tudi pogreb. 3. Franc KRAMPAČ »Bližata se dve častitljivi obletnici v naši župniji: 200 let sedanje župnijske cerkve (1795) in 660 let, odkar sc omenja župnija sv. Jakoba v Dobrovniku (1334). Obe obletnici bomo združili in častitljive dogodke dostojno proslavili 15. oktobra 1995,« tako je pisal podpisanemu dobrov-niški župnik Franc Krampač, m sicer že leto prej 28. oktobra 1994, Te slovesnosti ni dočakal, ker jc svoj odhod s tega sveta združil s Kristusovim vnebohodom. Na praznik Kristusovega vnebohoda, 25. maja 1995, je na Onkološkem inštitutu v Ljubljani umrl. Rodil se je 26. januarja 1947 v vasi Gaberje, lendavska župnija. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1975 v Mariboru. Vsa svoja duhovniška leta je preživel v Dobrovniku, najprej kot kaplan, nato župnijski upravitelj in končno župnik. O življenju in delu Franca Krampača smo lahko brali v Družini 44 (1995), 24, 16 m v občasnem glasilu POTI K BOGU 1995, št. 10, str. 23. »Pred nami je priprava na praznovanje 200 obletnice župnijske cerkve in 660 obletnice omembe župnije sv. Jakoba v Dobrovniku. Vse župljane prosim za sodelovanje pri pripravi na proslavo,« tako je zapisal Franc Krampač v Stopinjah 1995, str. 214, To je sedaj njegov klic iz večnosti Prepričani smo, da mu bodo Dobrovničani prisluhnili, saj so se zanj zavzeli v zemeljskem življenju in tudi p° smrti tako močno in lepo, kakor menda do sedaj še nobena župnija. Vilko Novak Pripombe h Kleklovemu simpoziju v Rimu (1994) V zajetni knjigi (278 strani) je pred nami zbornik o Kleklovem simpoziju v Rimu, ki ga je lani organizirala Slovenska teološka akademija v Rimu. O zelo pomembni osebnosti naše polpreteklosti, ki jo je pa silno težko pravično tet vsestransko ovrednotiti, govori v njem kar petindvajset ljudi. Čeprav so se mnog' zelo potrudili in pregledali tisk ter nekateri tudi druge vire o Kleklovi dejavnosti, 154 je mnogo stvari ali težko umljivih tistim, ki Klekla samega niso poznali in ne živeli v njegovem času, nekatere stvari pa so napačno podane. Ves zbornik bi moralo Pred objavo temeljito pregledati in pretresti več poznavalcev, da bi bila K le k lova podoba bolj izčiščena in zbornik brez vidnih napak. Te namreč prepisujejo in hi ko sc Širijo napačna dejstva od npr. madžarskih krajevnih imen (to vidimo v neki novejši zgodovinski knjigi) do dejstev o Klek In ali njegovih sodelavcih. I u hočemo opomniti le nekaj takih napak in slabosti. Težavno jc prikazati že »Prekmurje v Klekovem času« na ne celih desetih straneh (Miroslav Novak). Že tu pripominjam, da celotnemu zborniku manjka jezikovna pila, ker že na začetku tega referata motijo take (nekatere stalne) napake našega tiska: »v Szombathelyju«-če že noče uporabljati slovenske utrjene oblike »Sombotelu«, potem vsaj brez »j«, ker se ime ne izgovarja. Sombatcli, marveč Sombathej... »Porabje« je novejše poimenovanje za nekoč organski del Prekmurja. Da na Madžarskem ni bilo ne »sovjetske« republike m niso ustanavljali »sovjetov«, je bilo že večkrat popravljeno - »sovjet« je ruska besede za slov, svet, madž. tanaes, nem. Rat in Madžari niso nikoli imenovali svoje republike sovjetske. ■ na dolnje lendavskem« hoče biti »Dolnjelendavskem« po modi, ki zadnji čas Pstvarja lake skovanke, zato jih vsaj pravilno pišimo. »Srez« je srbski izraz za »kraj in ga lahko uporabljamo le kot navedek v narekovanju; najmanj pa »srezki«, ker tudi Srbi pišejo »sreski«. Pisavo »Katoliška Cerkev« sredi stavka berem tu Prvič v tej obliki. Itd. Toliko bodi dovolj, ker ni moč v vsej knjigi našteti napak le vrste. Ker je Kleklovo javno delovanje prenehalo v začetku 1941, jc tu in v drugih referatih odveč obravnavanje razmer po 1945, Zdi sc preveč, na štiri in po S[raneh obravnavati upravno in gospodarsko stanje z naštevam mi podro nos mi ~ v primeri s celotnim referatom. Premalo oprijemljivo je govorjenje o , i teni elitah« (kar osemkrat ta izraz!) v Prekmurju. Josip Godina vendar m nikoli »vodil Poskusa ... zasedbe Prekmurja«, saj sc j c le pridružil Jurišiču, Oznaka političnega ^Ijenja je delno prenadrobna, delno nejasna. Mnogo je nepotrebni imen m »ejsiev, mnogo potrebnih pa manjka. V S. Zvera pregledu Kleklovcga življenja in dela je nekaj ponovitev m premalo strnjenosti. Jožefa Smej a referat o Klek lovi dušnopastirski dejavnosti skozi prizmo oseone Svetosti je vzor, kakšen naj sestaven in jasen referat bo ter prvič prikazuje nazorno stran K. osebnosti. Tudi K, Bedernjak se prvič loteva osrednje K. dejavnosti, teološke in moralne 'hisli v njegovem oznanjevanju. Strokovno natančno, vendar bi nekaj strnjenos i k°ristilo. . . Janez Sraka v uvodu o Kleklovem razumevanju krŠčat^kega družbenega nauka k politike po nepotrebnem obširno razlaga ta dva pojma. Posebno v pog avJL* Politiki jc preveč splošnega in premalo dognanj o Kleklovem gle anju er i , Vendar ta prvi pogled na to področje njegovega delovanja veliko prinaša A. Ciglarja obširni spis vsebuje marsikaj, kar tudi drugi referati, ' kladitve Pogrešamo v vseh. V zelo izčrpni obdelavi je marsikaka navedba ocvec. p • stran pesmice. . Oglarjev in Camplinuv referat o Klek lovi socialni dejavnosti je f*rey^ Iz navedkov iz njegovih člankov; dobra pa je končna oznaka njege g ln zadržanja. 155 J. Vugrinec je obdelal Kleklovo slovenstvo in voditeljstvo - od mnogih osporavane lastnosti. Tu se del razprave o rabi narečja v tisku krije s Ftičarjcvo razpravo. Premalo pa je označeno njegovo politično voditeljstvo. L. Kozar st. je napisal temeljito analizo in oznako o vplivu Marijinega lista, kar je obenem z označitvijo Novin nazorna predstavitev Kleklovega dela in pomena. Referat je pomemben tudi za našo kulturno zgodovino. O pisateljih bi bil moral vprašati še koga in bi zvedel, da je Sz-cs - J. Sakovič, da je bi. in Bg. res Ivan Baša. Ni upoštevan Števan Kuhar bratonski z več članki, posebno o sv. Cirilu in Metodu 1911, gl. več v moji knjigi: Števan Kuhar, Ljudsko izročilo Prekmurja, str. 22! L. Kozar st. je tudi prelistal Novine in jih temeljito predstavil. Ko bi le ta dognanja upoštevali slovenski taki in drugačni zgodovinarji novejših dni! Že v pričujočem zborniku beremo take nemogoče trditve: »Med urednikom lista Novin Julijem Kontlerjem...« (Klasinc, str. 248) in še: ».. med J. Kleklom in Julijem Kontlerjem, več kot dvajsetletnim urednikom Novin...« str. 249) - kako naj to razumemo?! - J. Maučec je bil urednik že 19.32 (gl. moje spomine v lanskih Stopinjah). - Avgust Pavel je prispeval več pesmi, ne le eno. V tej Kozarjev! odlični označitvi in predstavitvi Novin bi bilo potrebno le še poudariti, da smo v tridesetih letih objavljali spise mnogih slovenskih pisateljev, prirejenih v narečju in s tem seznanjali starejše bravce z njimi. Lojze Kozar ml. piše enako temeljito o Kalendarju Srca JezuŠovoga, pomanj' kljivi so podatki o sodelavcih po 192(1, med laiki manjka npr. Franc Bajlcc, Janko Sever, Jože Maučec, podpisani od 1932 do 1943, ko nam je med zasedbo cenzor pačil jezik in vsebino, ker nikoli nismo pisali »Vend-Slovcni« (vsi moji članki, navedeni na str. 135). Bili smo poklicani tudi na odgovornost in kaznovani. Kočljivega vprašanja sc je temeljito lotil F. Just: Klekl literat (pesnik) in razbral vse vrste Kleklovega oblikovanja v vezani besedi, ga označil vsebinsko in oblikovno. Najbrž nihče drug ne bi bil sposoben tako težaške in uspešne raziskave o področju, ki v Kleklovi dejavnosti res ni v ospredju. Jožeta Ftičarja razprava o jeziku v Kleklovih delih je sicer zelo natančna, izziva pa pri poznavalcu dokaj ugovorov. Predvsem, da ni vsega zapisal Klekl sam, kar je objavljeno v njegovih publikacijah in kar ocenjuje A. Pavel v svoj) razpravi, iz katere Ftičar izhaja (v njenem madž. naslovu se mu je zapisalo: tortenete nam-nyelve str. 149). Pavel je vendar »nenavadno ugodno ocenil kulturni pomen najnovejše prekmurske književne tvornosti«, ker je to bil v primeri s preteklostjo v resnici »izreden razcvet« in ta ocena ni v nikakem nasprotju z zares neurejenim-slabim jezikom v ocenjevanih glasilih. Ftičar se je prest rokovno razpisal in za nestrokovnjake nepregledno predstavil jezik Klekla in njegovih sodelavcev. -Pavel ni nikoli »izdal študijo« o jeziku Markov - odkod mu to?! In kako bi mu pomagalo »sklicevati se« pri oblasteh na Asbotha ali kogarkoli zaradi oznake »vend« - to sem doživel sam 1942! Referent bi bil moral izhajati iz časa p zgodovinskega razvoja, v katerem je ta jezik nastajal. In pokazati, da so iste težave imeli že povečini prekmurski pisatelji pred njim česar nista dovolj vedela ne Pavel, ne Klekl. Več ugovarjati tu ni mogoče - Kje je ostala opomba 4? O Klekovem sodelovanju pri Kuharjevi slovnici sem pisal v knjigi Ljudsko izročilo. Metke Fujs Kleklov politični portret je stvaren, dovolj natančen - pri op. 9 j reformaciji. o njenih vžjvkih in pofekm o J Sloveniji in sc ob tem podrobneje ustav. ob Trubarju Sled. Prekmurju, ko je bilo veliko zmede in nejasnosti, Pa yiet.e vere imeli doživljali tako evangeličani kakor katoličani, saj so za j g literarna dejavnost evang^anov v P^-rjen A= prikaže Jelo 22 pU,; BakoSa, S. Kuzmiča, Trnku novejša zgodovina po 1. svetovni vojni, ustanovitev se i < Zadnji del knjige zajema popis o*- Moravci, M. Sobota, Puconci, Selo. fotnprafii Knjiga jc lepo opremljena, krasi jo veliko barvnih m c- posamc- Zaniiniv bi bil tudi pregled sedanjega stanja, stevi 0 L . . . - služhe znih cerkvenih občinah, število krstov, pogrebov m £rok verouka in podobno. Sicer pa avtor sam z uvodno bese o praveio m Popolno in morda bo kot takšno izziv še komu, da nc< orece ’ . Vsekakor je ta knjiga pomembna m dragocena za razum * J Kozar ml. 'n sedanjosti. Alojz Lasbaher: Moja protirevolucija, Mohorjeva družba, Celje 1995 D* Alojz Lasbaher, rojak od Sv. Jurija ob ^vn.C. pnjx^ 'n duhovniški poti ined 2. svetovno vojno m po njt|. delovnem taborišču 8» zaprli najp rej Nemci. Skoraj |>oldiugo leto J^P^ve v delov mt or Vi-Tmui (Slr’U) pn Pu„o Od um je rMlK£*& •Navdušenje se jc kmalu poleglo, saj je spoznal, da tudi p p Kar jc tvoje, je moje, kar pa je moje, ni tvoje. ....Oreto delo l oda Po vojni in novi maši sc jc tudi zanj začelo redno < U^,1OK ■ uj| zas|jšan, [akratna komunistična oblast jc nagajala tudi njemu, e J innorfh kaznovan in zaprt. Po enoletnem zaporu so ga pregnali z zup j l •cžavah se je končno življenje nekoliko umirilo. ^i^ivli-Ji nodobno Lasbaher jc eden izmed mnogih slovenskih duhovnikov i sc ‘ । v ^odo. Nekateri so spomin nacisti težki čas ohranil, v knjižni obhk.; Mojih celicah, Marc v Črepinjah, Kozar v Neživem ,uj^ Protirevolucijo pridružuje tudi Lasbaher. ludi to knjigo je v hupezni * -je duh odpuščanja, sprave, ker kaže pot k pravni vrednotam, k ven ^0“ spomina v spomin, Berlin 1995. Lepo oprem j J^.[etmci slovenske uredila Mariin Horvat in Katarina Lavs. Knjiga je zs.< |S| trjnflj,,tlh |)Udi, ^Pnijc v Berlinu Po uvodni besedi obeh urednikov s <- J . ‘ Kac1) ni vam k| So tako ali drugače povezani s slovensko župnijo ' |(. $kofa Pirih in Povedali, tak je skupni naslov teh zapisov, ki so ji I F > Kramberger, Peteric, Vencelj in drugi. • zdomci, o bledijo zapisi o Slovencih in zdomstvu, o prosve "branjanju maternega jezika. 163 Osrednji del knjige, na 130 straneh, prinaša podroben pregled življenja in dela Slovencev v Berlinu. Za vsako leto je poseben naslov: Pisalo se je leto... Ob branju teh zapisov se nam odstira pogled v življenje naših rojakov, ki so si s svojimi dušnimi pastirji, izseljeniškimi duhovniki prizadevali ohraniti vero in pripadnost slovenstvu. Bilo je veliko dela, žrtev, veselja, pa tudi preizkušenj in bridkosti. Knjiga prinaša seznam 228 otrok, ki so jih v 25. letih v Berlinu krstili slovenski izseljenski duhovniki p. Janez Sodja, dr. Stefan Steiner, Stefan Vereš, Anton Steki, Stefan Antolin in Martin Horvat. Poročilo se je 50 parov, pokopani pa so bili štirje ljudje. Koristni so tudi naslovi raznih društev in organizacij. V zadnjem delu knjige sledimo dogodkom v sliki in besedi. Objavljenih je čez sto barvnih in nekaj črnobelih fotografij, ki nam 25-letni utrip slovenske župnije v Berlinu še bolj približajo. Lojze Kozar ml. Lucijan Bratuš, Peter Kuhar in Katarina Lavš na predstavitvi knjige v Ljubljani 164 Važnejši dogodki župnij pomurskega pastoralnega področja APAČE - Preteklo leto se je v župniji Apače zvrstilo več dogodkov, ki so ostali vernikom v lepem spominu in ljudje so se še bolj povezali s svojo cerkvijo, ki je posvečena Mariji Vnebovzeti, . . Na začetku pastoralnega leta se je ustanovil novi cerkveni pevski zboi pod vodstvom g. Janeza Urbaniča, v katerem sodelujejo večinoma mladi. V enem letu so lepo napredovali. V mesecu maju so že sodelovali na reviji cerkvenih pevskih zborov na Stari gori pri Vidmu v prelepi cerkvi Sv. Duha. Bog daj, da bi vztrajali ln peli v božjo slavo. V jesenskem času smo dali obnoviti križ pri cerkvi. Na obeh straneh križa smo Postavili spominski plošči z imeni mladih fantov in mož, ki so bili žrtve 2. svetovne vojne. Na pokopališču smo zgradili kapelico, v kateri je postavljen prav tako obnovljeni križ. . . V cerkev smo namestili obnovljeni kip Janeza Nepomuka, ki je bil nekoč v grajski kapeli v Črncih. . Vse zgoraj našteto je 27. novembra 1994 pri slovesni maši blagoslovil g. skot Jožef Smej in daroval mašo za žrtve vojne. Lepe božične praznike so nam v cerkvi popestrili igralci od Sv. Trojice z odlično odigrano Božičnico. Trije mladi organisti: Marjetka Urbanič iz domače župnije, Daniel Lazbaher iz č Radgone in Felicita Heric iz Radenc, so pripravili v cerkvi orgelski koncert in s svojim nastopom navdušili poslušalce. V naši župniji je več kapelic, ki so bi e 165 že potrebne obnove. V tem letu smo obnovili in blagoslovili kapelico v Nasovi in v Podgorju. V mesecu juniju je vsa župnija žalovala za 10 letno Marijo Bogataj, ki je izgubila življenje v prometni nesreči. Starša, bratje in sestre so tragično izgubo sprejeli z veliko vdanostjo v božji načrt, kar zmore le globoko veren kristjan. V mesecu juliju se je od župnije in vernikov poslovil župnik g. Janez Ošlaj. Po 41 letih duhovništva si je zaželel v zasluženi pokoj. V apaški župniji je deloval kar 38 let. Verniki so to njegovo željo z razumevati j eni sprejeli in mu ob tej priliki pripravili lepo slovesnost ter se mu zahvalili za vso delo in žrtev, ki jih ni bilo malo. Nastanil se je v G. Radgoni, od koder mu ne bo daleč priti še med svoje prijatelje, S 1. avgustom 1995 pa je mesto župnika prevzel g. Janez Ferencek s Kobilja Župnijsko občestvo mu je pripravilo prisrčen sprejem in ga sprejelo z velikim zadovoljstvom. Verniki so mu zaželeli obilo božjega blagoslova pri delu v župniji-Tako je letos 15. avgusta na praznik župnije, g. Ferencek že pripravil čudovito slovesnost v čast Marijinega Vnebovzetja. Pobožni slovesnosti je prisostvovala množica vernikov domače župnije in tudi od drugod. BAKOVCI - Gotovo je veliki dar božje milosti in sad molitve druga nova maša, ki jo je župnija Bakovci doživela v 14. letu svojega obstoja. Daroval jo je bakovski rojak g. Robert Smodiš na rožno vensko nedeljo, 2. oktobra 1994. V domači župnijski cerkvi, Bog ga je vodil po težki in strmi poti trpljenja do oltarja. Zato je bilo duhovno veselje tem večje. G. novomašnik je bil posvečen na Slomškovo nedeljo, 25. septembra 1994, v mariborski stolnici. Domača župnija mu je pripravila veličasten sprejem. Novomašno slavje je bilo v prekrasnem jesenskem Nova maša g. Roberta Smodiša, 2. 10. 1094 166 Hlagoslo vite v zvona v dopoldnevu zunaj pred domačo cerkvijo priklenil k 1 odobnik DJ nas je s svojo preprosto in globoko . - , bi[a •lom, da smo ostrmeli in začeli razmišljati. Rudi pogn dvorana sta bili na visoki duhovni ravni brez plehkega veselja« nj . slovesnost okrašeni kakor ob svojem največjem prazniku. Bog .J, hila spodbuda, da bi župnija tudi v bodoče kaj podobnegr . Drugi pomembni dogodek v župniji je bilads;i .um zvo........................ luhja 1995. Livar Perncr iz nemškega mesta I assau jc Padovanskemu 'n vlil Judi dva nova. Prvi zvon ima glas D m je posvečenw. - J (Antonovo leto). Drugi zvon ima glas E m je posvecen aim A Tretji zvon ima glas G in je posvečen Devici n(W in novo stolpno Posvečen drugemu zavetniku sv. Jožetu. F lektr c J Blagoslovitev l’to je s svojimi sodelavci strokovno izvede je onravil g. poni, 'n posvetitev novih zvonov jc bila 23. julija -■ • ■ Sprcmljala k<» .1,. Jožct Smej Velik« inn.tto vernikov. lepo slovesnost. Posebno doiivctic je bilo, ko so moz) . ■ „ ()ru jc g. škol s’olpne Ime in potem prisluhnili novim zvonovom. ■ ■ . žena kot Povezal posvetitev zvonov s papeževim pismom ....... Inati božji smehljaj otroku, ki ga je rodila. ^duril '^iscP In ti V svojem pozdravnem nagovoru pa jc »mad _ I । । skjcnii: Naj bakovska župnija, kam hitiš? V življenje ali n u h(^ ?-nmga žaljenje in naj zvonovi pojejo novo pesem zupmj . 167 Poslanstvo zvonov je lepo označila tudi deklamacija, ki jo je za to priložnost sestavila mlada Bakovčarka, Ena izmed kitic se takole glasi: Zvonovi bodo milo zvonili; žive k molitvi vabili, mrtve objokovali, temne oblake pregnali. BELTINCI - Srečanje bivših salezijanskih gojencev je bilo 17, in 18. septembra v župnijskem domu. Srečanje je vodil salezijanec Tone Ciglar, Pogovor je potekal o temi, kako bi lahko bivši salezijanski gojenci (udi kot laiki naredili čimveč dobrega v družbenem in cerkvenem življenju v Sloveniji. Kot bivši gojenec je bil navzoč tudi poslanec v državnem zboru Štefan Kociper. Prav tako je potekal pogovor o želimeljski gimnaziji, ki so jo prav v tem času povečevali zaradi velikega zanimanja zanjo po vsej Sloveniji. Vsi udeleženci srečanja so v nedeljo sodelovali z raznimi uvodi pri 10. sv. maši. Nabirka pri maši je šla za želimeljsko gimnazijo. Katehetsko nedeljo v septembru vsako leto slovesno praznujemo. Pošolska mladina pripravi sodelovanje pri 8. maši, osnovnošolski otroci pa 10. mašo. Tudi homilija je to nedeljo o katehezi - verouku. Na ta način najbolje opozorimo vse vernike, da moramo biti vsi kristjani kateheti z besedo, predvsem pa z zglednim življenjem. TV nanizanko: Velja za vsak dan smo obravnavali med drugim tudi na mladinskih srečanjih. Nemško nanizanko je za naše razmere pripravil Pastoralni inštitut. Pošolska mladina je nanizanko dobro sprejela, saj so božje zapovedi v njej prikazane zelo življenjsko. Somaševanje pri zlati maši 168 Ob tednu Karitas smo imeli v osnovni šoli kulturni program in okroglo mizo z naslovom: DRUŽINA ŽARIŠČE VSEH VREDNOT. Prvič po drugi svetovni vojni smo sodelovali tudi z osnovno šolo in z vrtcem ter drugimi kulturnimi skupinami. Obiskovalcev je bilo veliko, saj smo napolnili dvorano. Betlehemsko lučko, ki jo z letalom pripeljejo na Dunaj, od tam pa jo dobimo •udi v Slovenijo, so na 4. adventno nedeljo prinesli v našo župnijo naši skavti k Večerni sveti maši, pri kateri so skavti tudi sodelovali. Betlehemska lučka je pred oltarjem gorela vse do Gospodovega razglašenja. Tako so si lahko to lučko v svoje domove odnesli tudi naši verniki. Ob njej so se potem v božičnem času zbirali k skupini družinski molitvi za mir. Ob skavtskem Ubornem ognju Starševski dan smo v župniji obhajali na praznik Gospodovega oznanjenja ^ariji, dne 25. marca, v osnovni šoli. Navadno smo prej obhajali starševski dan Samo v cerkvi. Župnijska Karitas ga je pripravila skupaj s Krščanskimi demokrati, z osnovno šolo in vrtcem. Po kulturnem programu smo starše, ki se jih je zbrao Vcliko število, tudi skromno pogostili. „ Zlato mašo gospoda Stefana Žemliča smo obhajali na belo nedeljo, dne ~ . ‘•Prila. Zlatomašnik je doma iz Lipovec in je že dolga leta župnik v Vuhredu v dravski dolini. Slovesni pridigar je bil njegov sosed doma v Lipovcih in pred upokojitvijo sosed v pastoralnem delu v župniji Remšnik Avguštin Siaka. Prvo sveto obhajilo smo imeli 14. maja. Prvoobhajancev je bilo 9(1. Izpoved vere smo imeli 28. maja. 92 fantov in deklet je končalo osnovnošolski ^muk. , . Skavtski tabor je v mesecu juliju imela skavtska skupina izvidnikov in vodnic * naše župnije. Skavtski tabor je bil ob Blaguškem jezeru (pri Vidmu ob Ščavnici). °$tavili so si 8 šotorov za spanje in en večji šotor za shrambo, v em skavti opravili tudi izpite. Med slovesno sveto mašo v naravi, ki so se je u udj družinski člani skavtov, je skavtske zaobljube opravilo 22 fantov in ikMU . Župnijsko romanje smo s tremi avtobusi imeli v Crngrob, Veles , °ko. Idrijo in Spodnji Logatec. 169 V Crngrobu in Velesovem smo bili kot romarji, Škofjo Loko smo si ogledali s kulturnega vidika, saj je mestno jedro zelo lepo obnovljeno, Idrija nam je ponudila lepo moderno cerkev za pete litanije, župnijo Spodnji Logatec pa smo si ogledali tudi kot zgled dobre župnije. Župnija ima namreč poleg zelo lepo obnovljene cerkve, tudi cerkveni vrtec, tlom za ostarele, Marijino legijo... Obnove in popravila: V Lipovcih smo v sodelovanju s krajevno skupnostjo prekrili in obnovili zunanjost lipovske kapele. Prav tako jc zunanjo stran poslikal naš domači slikar iz Beltince Martin Mertiik. V kapelo smo priskrbeti tudi ozvočenje. Letos smo tudi končali večletno obnovo župnišča. Uredili smo fasado župnišča, prav tako pa uredili tudi okolico župnišča. Ob cesti v beltinskem parku smo obnovili kapelo sv. Antona, ki je bita prej last grofov, sedaj pa je še nacionalizirana, Ker pa je zelo propadala, smo jo verniki pod vodstvom Zavoda za varstvo spomenikov iz Maribora obnovili. Vse denarne stroške je krila župnija. BENEDIKT - So kotički sveta, izbrani in določeni po Božji previdnosti, da bi v njih lažje našli mir in polnost Božje prisotnosti. Med te kotičke sveta spada (udi Bedenički breg na Goričkem: cerkvica sv. Benedikta in ob njej že dve leti delujoči Dom duhovnosti. Tudi dejstvo, da je bil ta košček naše domovine v preteklosti izbran, med tolikimi lepimi griči Goričkega, za domovanje benediktincev, potrjuje duhovno izbranost tega kraja. Domišljati si, da je mogoče predstaviti delovanje Doma duhovnosti, je predrzna misel. Predstavitev je nujno omejitev, kajti Gospod, ki je edini gospodar Doma duhovnosti, stori več kot to, kar oči vidijo in ušesa slišijo. In prav listo Več je v domovih, kakršen je Doin duhovnosti, najpomembnejše. Tudi za to bo predstavitev Doma kratka, ujeta v nekaj podatkov. Pravo vsebino pa naj vsak razbere med vrsticami zapisanega in v svojem obisku in bivanju v Domu pri sv. Benediktu. Mnogo jih jc, ki prihajajo v Dom. Najprej naj omenim posameznike, med katerimi so tudi takšni, ki jim je, vsaj v začetku, svet duha tuj. Dobesedno notranje prisiljeni (materializem začne slej kot prej dušili, morili uživalca) odpirajo vrata Doma, da bi v pogovoru in v postopnem odpiranju lastni globini (in v njej Bogu) končno našli polni okus življenja. Med njimi so, ki nosijo v duši strašne muke pekla. Iztrgali jih iz ujetosti muke obvezuje brate kapucine, ki imamo v delu doma svoj samostan, k tesni in nenehni povezanosti z Gospodom, ki je edini Odrešenik. Sadovi Njegovega delovanja v Domu duhovnosti prebujajo občudovanje in hvaležnost in zavezujejo k predani zvestobi. In potem so tu skupine. Od novega leta pa do danes, ko zapisujem te vrstice (4. september), je bilo v Domu duhovnosti 119 skupin z 4434 udeleženci različnih duhovnih vaj, seminarjev m srečanj. Počitniški dnevi, vse do konca septembra so izpolnjeni do zadnjega dneva, mnogokrat tudi z dvema, (remi ali celo štiri mi skupinami. Tihota, molitev, razmišljanja, jrogovori, potekajo v ritmu različnosti skupin: otroci, mladostniki, starši, zakonci, ostareli, osamcljcni, invalidi, samski, molilci... Bližina tabernaklja, v molitvi posvečena moč kraja, v mističnem zanosu valovita pokrajina... odpirajo srce valovanju Duha, ki prebuja spoznanja kol izziv za nove, bolj odrešene življenjske korake. Preveč je, da bi našteval in opisoval vsa srečanja. Rad pa bi omenil Bcdcničke družinske popoldneve, ki potekajo vsako prvo nedeljo v mesecu (z začetkom ob 14. uri) - nanje so povabljeni vsi člani družin, od malih in večjih otrok, mladih, staršev, zakoncev, starih staršev, stricev in tet - skratka vsi! 'Listi, ki se jih udeležujete, veste kako potekajo. Najprej jc v galeriji Doma otvoritev likovne 170 razstave s kulturnim programom; nato sledi srečanje z gostom, ki osvetli določeni vidik družinskega življenja. To srečanje (ko je lepo vreme, poteka na prostem v senci starodavnih lip) je namenjeno odraslim članom družin. O (roči pa preživljajo ta čas v igrah in spretnostih pod vodstvom skavtov v lepi okolici Doma. Teh srečanj se udeležuje lepo število družin in posameznikov. V mim l udi vas, ki prebirate te vrstice, da sc jim pridružite. Vsako srečanje je vsebinsko tako bogato, obogateno z izkustvi družinskega življenja, da je netnala duhovna skodu, za tiste ki bi lahko prišli, pa se na vabila (plakati, oznanilo pri masi radio) ne odzovejo. Naj ob koncu zapišem (udi to, da se Dom duhovnosti na Bcdeničkem bregu Počasi, a vztrajno dograjuje v dveh še nedokončanih na' •siropjih. Iz števila skupin jn obiskovalcev ste lahko sami razbrali, da je bil ta korak več kot potreben. Župnijam, njihovim duhovnikom in vernikom se iskreno zahval j uje mo za p mmč Bog povrni za vse misli, besede in dejanja vzpodbude, Bog povrni vsem, ki Pomagate z delom, živili in denarnimi prispevki (odraslim za dar pn župnijski nabirki, otrokom za prispevek pri postni akciji, posameznim dobiotnUom D<’-ma.,.). Vse dobrotnike vključujemo v osebno in skupno mo'to k L-d teden se za njih daruje tudi sveta maša. . ....... In za konec povabilo tebi, ki prebiraš te vrstice, tvoji oruzmi prijate jem... Dom duhovnosti je dom tudi zate. Opogumi se m pridi im Bedcmčka breg po blagoslov za pot življenja - naj te tudi (voj dom ne čaka zaman! J J p Karel Gržan pnpis: Vsi, ki bi želeli podrobnejše informacije o programu Doma duhovičil Benedikt, pišite ali pokličite in vam ga bomo poslali. Naslov: DOM DUH()\ NO-STi BENEDIKT, KANCEVCI 38,69206 KRIŽEVCI V PREKMURJU. Telefon: (069) 54-138. BOGOJINA - Da je na svetu dobrota, je treba dobro delati. Vehko v okviru župnije lahko naredi in stori vsak njen dai . P' Posamezniki in skupine, ki dodajo še »kaj vec lepega m l Jk' ’ R božjo je v minulem pastoralnem letu v naši župnij. Župnijska n Preprogo trosila kose m koščke dobrote, z staršem s pripravljanjem predavanj, otrokom z Miklavže. , P živil in sredstev... , . . . . . . v lenem Številu V stopinje Učitelja dobrote so stopali tudi mladi ki so Py udeleževali mladinskih srečanj (tudi molitvenih v e Ministranti so bili večkrat na duhovni obnovi. Sledili so jim tud. dani Župnijske Karitas in ključarji. , roLki i' Berlina knjigo Iz Januarja so v dvorani vaškega doma predstavi j Berlinu. Na spomina v spomin, ki so jo izdali ob 25-leimcis o c ■ otro§ki zbor in Prireditvi je sodeloval oktet iz Berlina, naš dekliški oktet Tahta, otrošKi domači mešani cerkveni zbor. spomnili vseh 12. februarja smo se z mašo in krajšun kulturnim programom spi naSih kulturnih in duhovnih »delavcev«. dr. Erika Zclko. V aprilu je mlade »svarila« pred zasvojenost jo mladostnikov in otrok ^konca Gorjanc iz Prevalj pa sla pomagala sla^m mladostni odkrivati »Pol spremljanja«. ... i (Mjkrivati pot dobrote. V postnem času pa je p, Karel Gržan vsej župniji pomagal odkrivan p 171 Bogojanski prvoobhajanci Na binkoštni praznik je prvo obhajilo prejelo 19 otrok. Nedeljo pozneje pa je 28 osmošolcev izpovedalo vero. Dan prej so preživeli v Domu duhovnosti v Kančevcih. Seveda smo v minulem pastoralnem letu tudi romali v Porabje. MariazeH, Stično. Sedmi Košičev teden kulture smo posvetili Ignaciju Maučecu (1914-1978) organistu, glasbeniku in skladatelju. Teden se je začel s celovečernim koncertom domačega cerkvenega zbora, katerega delo korenini v življenju pokojnega organista Maučeca. Ob vrsti duhovno-kulturnih prireditev: blagoslovitev obnovljene kapele Sv. Križa na Bukovnici, nove mrliške vežice na Ivancih, nove asfaltne ceste v Filovcih; odprtju nove telovadnice v Bogojini, je svoj delež dodalo tudi Turistično društvo iz Bogojine. Dneve kulture pa smo sklenili z biserno mašo g. Ivana Camplina. Na slovesnosti je pridigal g. škof. dr. Jožef Smej. Peli pa so združeni cerkveni pevski zbori iz G. Bistrice, Beltinec, Črensovec, Odranec, Martjanec in Bogojine. Še pogled v »snovni« svet župnije. V teku je obnova kapele v Filovcih. Končana je obnova kapele Sv. Križa (ob 90-letnici) na Bukovnici. Župnijska Karitas jc dobila svoj prostor. Obnovljen pa je bil tudi del ostrešja na farni cerkvi. Velik »dogodek« za župnijo je bila vrnitev kipov sv. Štefana, kralja in sv. Ladislava, kralja, ki sta župljane presenetila v novi zlati preobleki. Hvaležnost za vrnitev župnija najprej dolguje upokojenemu veterinarju g. Dušanu Rešku, ki jc kipa brezplačno vrnil, čeprav ju je od župnije nekoč odkupil; in g. škofu Smeju, ki je obema »kraljema« omogočil novo obleko. V imenu župnije; »PRISRČNA HVALA OBEMA!« 172 Vsi dogodki, prizadevanja in pridobitve naj nas vse člane župnijske skupnosti nagibajo k življenju po božji volji. CANKOVA - Novo pastoralno in veroučno leto mašo, recitalom in molitvijo na tretjo nedeljo v sep'e ( . jskan;u Duha za razsvetljenje; Marija pa nam naj bo pnprosnjic i ' ‘ Prave poti k Bogu. Pogostno sveto obhajilo pa nam na J ’ molitveni vztrajali na poti zvestobe in poštenja. To je bila tudi mise ■ I ■ , ■ P |( ^a uri šolarjev na dan celodnevnega češčenja Svetega Res 'J*^. , ■ oznanjal [a dan smo povabili gospoda patra mag. Karla G zana iz a ?(irničnih Mjo besedo in delil zakrament svete spovedi. V adventnem času se p y svetih mašah posebej spominjamo vseh ustih naši luran ’ . J ?5 y k večnost od zadnjega adventa. V adventu 1994 smo °d teh ima svojo zgodovino in vsem smo zeleh vtx 1 Zahvalo za njihova dobra dela tu na zemlji. 7n-ičilno za njega . 26. aprila 1994 je umrl Jožef Lovenjak, doma ' Jd ' 11 rad vsake p ,itn i/ Domuiinec> Kot kmet je »Hvala in zbogom.« 22. maja pa je umrl Janez , bolnikom in drugam; r«dil konje in z njimi velikokrat peljal cenkovskega mi sredstvi V adventu Posebno še takrat, ko je bil konj še med glavnimi [ K' ' , ‘ t 1995 ponovitev ««■> sc le dogovorili s patri minoriti, da d.*;; ™d' ’ 'J, k..., svetega misijona, ki je bil na Cankovi I >92- bolimo za uspeh obnove svetega misijona. Molile / 1 ■ 173 V postu smo imeli posebno postno akcijo - zbiranje denarja za potrebe Doma duhovnosti v Kančevcih. Veroukarji so zbrali 33.200,00,- tolarjev (najboljši je bil 4. razred) in so za to dobili posebno priznanje Doma duhovnosti. Drugi župljani pa so oddali svoj dar na praznik svetega Jožefa - farnega zavetnika. Za to priliko smo naprosili patra Karla Gržana, da bi kot priljubljeni govornik in pronicljivi spovednik povzdginil župnijsko praznovanje. Ker ni mogel priti, ga je nadomestil pater Štefan Balažič iz Celja, ki je kljub bolezni odlično opravil duhovni del župnijskega praznovanja. Na tiho nedeljo je bila posebna proslava materinskega dne za našo občino Cankova - Tišina v župnijski eerkvi na Tišini. Pripravili so jo predstavniki župnije Tišina in Krščanski demokrati s predsednikom Omarjem. 21. maja je bila blagoslovljena nova kapela v Beznovcih. Predsednik vaške skupnosti Koloman Benkič je ob tej priliki dejal: Kljub slabemu vremenu ste v velikem številu prišli od blizu in daleč, da se veselite z nami, vaščani vasi Beznovci, ob predstavitvi in blagoslovitvi nove kapele svetega Florijana in zvona. 21. maj 1995 bo v zgodovini naše vasi zapisan z zlatimi črkami. Vas Beznovci je ena izmed vasi župnij Bodonci in Cankova, saj živimo tukaj v medsebojni slogi in razumevanju verniki evangeličanske in katoliške veroizpovedi. Vas šteje 204 prebivalcev. Vaščni smo že dolga leta želeli graditi kapelo v vasi, saj je doslej še nismo imeli. V prejšnjem letu pa smo dobili načrte za kapelo, vso potrebno dokumentacijo in dovoljenje ter 20. junija lanskega leta položili temeljni kamen, V temeljni kamen smo položili in vzidali tudi ustanovno listino, v kateri je poudarjeno, da je kapela svetega Florijana last vaščanov vasi Beznovci in da stoji na vaškem zemljišču. Duhovniki ene ali druge veroizpovedi ali skupaj pa bodo dajali duhovne usluge, kadar jih bodo vaščani potrebovali in v kolikor jih bodo duhovniki zmogli. Kapelo smo gradili vsi vaščani s pomočjo prostovoljnih darov prebivalcev okoliških vasi Blagoslov kapele 174 ter dobrotnikov od drugod. Enako velja tudi za zvon, ki tehta 200 kilogramov; izdelalo pa ga jc podjetje Ferralit v Žalcu. Zvon je na električni pogon. Bog naj vsem prav lepo povrne! . . . Kapela nam bo v ponos in opomin k molitvi, posebej k molitvi za mir družinah, med sosedi, narodi in v svetu. Sveti Florijan, zaščitnik gasilcev, pa naj nas varuje časnega in večnega ognja. Tako je govoril gospod Benkic. ape o je blagoslovil dr. Stanislav Ojnik, profesor na Teološki fakulteti v Mariboru. avzi sta bila - tudi somaševala sla - gospod Friderik Gumilar, župnik v Pecarovcih in gospod Anton Fakin, župnik na Cankovi, ob prisotnosti zastopnikov oblasti in lepega števila drugih vernikov. Zvonu, katerega jc prav tako blagoslovil dr. jm , sta botra gospod Cipot, direktor zavarovalnice Triglav v Murski Soboti in gospi Vučak, kmet iz Bcznovec, ki se je zelo potrudil, da stoji v Beznovcih nova kape a. Istega dne - torej 21. maja - popoldne pa je bil v naši cerkvi zelo lep in odmeven pevski nastop. Pripravil ga je gospod pater Pashal Prša iz Velike Polune ssvopmi učenci. Nastopali so vsi njegovi učenci iz Prekmurja; navzoči pa so bili tudi nji ovi starši in drugi. Že med sveto mašo so ubrano prepevali in igrah, posebej pa so se ujeli v pevskem in glasbenem nastopu po sveti maši. Gospodu patru - ccs 1 a’™* Starši naših učencev pa so pripravili vsem navzočim v vaško-gasilskem domu o Prvo sveto obhajilo smo imeli na nedeljo po Gospodovem vnebohodu, da so lahko bili navzoči tudi tisti starši, ki so na delu v inozemstvu in se ne vračajo vs. Petek domov. Prvoobhajance so pozdravili z deklamacijo zastopniki proobhajance v iz prejšnjega leta in se z veseljem postavili pred fotogravski aparat gospe ‘ Bračko-Grein iz Radence. Pa še izpoved vere osmošolcev, skupno sveto obhajilo Recitatorji ob prvem svetem obhajilu 175 in podelitev spričeval - in že je bil konec veroučnega leta, ne pa pastoralnega in molitvenega. Na praznik svetega Roka smo romali po ožji domovini božjega službanika Antona Martina Slomška. V rojstni župniji na Ponikvi smo imeli sveto mašo, med katero nam je duhovnik Miha Herman delil zakrament svete spovedi, potem pa nam je kot dober župnik župnije svetega Martina razložil notranjost čudovito lepe župnijske cerkve. Spomnili smo se, da je v tej župniji pokopan gospod Štefan Recek. Nakupili smo nekaj spominčkov ter darovali za obnovo Slomškove domačije na Slomu. Okrepčani v gostilni BohorČ v Šentjurju smo se podali k svetemu Roku v Šmarju pri Jelšah m nato v Olimje, kjer je imet Slomšek prvo sveto mašo (novo mašo). Prek Rogaške Slatine in domačije našega žunika nas je odlični šofer pripeljal na Ptujsko goro, kjer smo se srečali z našim misijonarjem. Blagoslovitev lekarne Zdi se nam primerno, da omenimo lepo pogostitev, ki so jo pripravili v zimskem času najprej člani Župnijskega patorainega sveta, nato pa še pevci cerkvenega pevskega zbora domačemu župniku ob 25. letnici njegovega prihoda na Cankovo. Pogled v matične knjige nam pove, da je bilo v župniji - v letu 1995 do sedaj krščenih 11 otrok (1 deček m 10 deklic), poročenih II parov, umrlo in cerkveno pokopanih pa je bilo kar 21 ljudi. Zaradi prostorske stiske v Stopinjah naj omenimo samo gospo Ano (Neto) Berta la nič, ki je bila dolga leta gospodinja |» župniščih. Za njeno požrtovalno delo in molitev naj ji bo Bog bogat plačnik. Zapišimo še to, da je 14. januarja 1995 magistra Brigita Pavlinjek odprla lekarno »Apoteko« na Cankovi. To je bila prva privatna lekarna v Prekmurju in med prvimi v državi. Lekarna je dobro založena in pravi blagoslov za bolnike teh krajev. Bilo jc več drugih večjih in manjših prireditev; posebno gasilskih Prav v tem času - proti jeseni - pa potekajo dela na kanalizaciji na Cankovi in izboljšanja cestišča skozi vas. 176 ČRENSOVC1 - Kot uvod v lansko Kleklovo slavje je bil v Rimu med 12 in 17. septembrom 1994 znanstveni simpozij o Klekiu ob njegovi Vodil ga je pom. škof dr. Jože Smej, gotovo eden in njegove dobe. Pripravo na simpozij je prevzel prot. dr. j , g , j p< je bi) rektor Slovenika dr. Maksimilijan Jezernik. Skoj dr. F. Kramberger blagoslavlja Kleklov spomenik t’ W - 1^8 DUllbVNiK ’ uredhik NASOD« bubitel Na sam 120. Kleklov rojstni dan, so zastopniki KlekJ°v^' na njegov grob v Soboti (13. 10. 1994). V petek zvečer ( 4 10) črensovske šole novinarska konferenca, ki ji je sledl' . . -..^r-vec predstavili Naslednji večer (15. 10.) sta kulturni društvi z Bis ne m 1. . P a Qb Klckla z odrskimi nastopi. Sklepna slovesnost je bila v ne- ‘J - • . • , v kulturnem programu je škof dr. Franc Kramberger “ spomin duhovniku, uredniku in narodnemu buditelju Jože u J cerkvj ki akademski kipar Viktor Gojkovič. Sledilo je mašno slavje v g ga je vodil mariborski škof. Mašno slavje so popestrili z- 1 P oazvrižja Beltince, Bogojine, Martjanec, M. Sobota, Majina Potočniku 'n Črensovcc pod vodstvom organista Andreja Mart-> - J (orgle). Klckkšoga slavju se je udeležila vrsta Javo,h deia.ee>; n,. «)»,, tu« 'akratni slovenski zunanji minister Lojze Peterle. Isto ne>cj p P * F. Kramberger blagoslovil v Trnju novo nnhško vežico * Za mlade fante in dekleta, pripravnike na zakon si m|acjincev Naj bo '995 priredili predzakonski tečaj, ki sc ga je udeležb n,wredovali mladim beseda, ki so jo predavatelji domačega pastoralnega p)>jnrA zjmv^ LETA’ vseh ™skib kuphaJov. Vs. mu Zbor duhovnikov-rojakov se jc to km zrna n . I( ; cnn g aVausta 23. 1995 je umri v Es.oniu na ^^£5$ ■stega leta pa Še misijonar Martin Prša v Venezueli obeh odličnih duhovnikov!) , l znnniii smo letos doživeli žalostni DOBROVNIK - V dvojezični z^nik Franc Krampač je bil dogodek, ker smo izgubili našega župnika. ' Gospodovega vnebohoda med nami 20 let. 2 leti je bil kaplan. Letos na p.^mk Gospodo je v 49. letu življenja in v 20. letu duhov™'v^_u w ga spremljali gospod Pokopan na dubrovniškem pokopališču. . njcgOvi domači, znanci in Skor dr W smej, okoli «> p.« Na, p«. Prijatelji ter domači verniki, ki jim je bil toiiKo v božjem miru in med nami dočaka dan ŽUpnik Jožef Bernad iz Po župnikovi smrti je MiupraUpl Žuj •• 1 । Samak. puimigali so Lendave, lendavski gospod kaplan in nas dom.« m hidi ostali duhovniki iz lendavske dekanije. 179 1. avgusta smo dobili novega župnika. K nam je prišel dosedanji soboški župnik Franc Režonja, doma iz Trunišča. Sprejeli smo ga v nedeljo, 6. avgusta na praznik Gospodovega spremenjenja. Gospod kaplan Tomislav Santak je na binkoštni praznik pripravil slovesnost prvega svetega obhajila 23-im prvoobhajancem, 26 osmošolcev je izpovedalo vero v nedeljo 25. junija. ISO DOLENCI - Tudi preteklo pastoralno leto so versko življenje dolenske župnije zaznamovali majhni, toda zato nič manj pomembni dogodki. Na Slomškovo nedeljo se je skoraj vsa župnija zbrala ob budrnskem zvoniku na pokopališču h blagoslovitvi nove mrliške vežice. Ob ubranem petju župnijskega pevskega zbora pri maši, ki jo je vodil domači župnik in blagoslovu, smo jo izročili svojemu namenu. , , , „ , , .... Zahvala in pohvala, da sc je ta dolgoletna želja dela Budinčarjev uresničila, gre predvsem glavnemu pobudniku in organizatorju g. Vendelu Zido s so lelavci, ki je veliko svojega časa in denarja žrtvoval za to novo vaško pridobitev. Dolenski prvoobhajanci Člani ŽPS se radi udeležujejo dekanijskih srečanj (čeprav ne vsi), ki so vsako k-'lo v drugi župniji. V' tem pastoralnem letu pa jc bilo to srečanje vseškofijsko v Mariboru, na katerem so tudi naši člani dejavno sodelovali, saj so bile teme zelo ‘•ktualne. praznik vseh svetih, ko sc v zbranosti zbiramo oW grobovih na pokopališčih 1,1 molimo za rajne, je bil na dolenskem pokopališču med obredi blagoslovljen n°vi mrliški voziček. Takoj po novem letu, to je 2. L 1995 so bili tradicionalni pevski nastopi obmejnih župnij. Letos je bila organizator in gostitelj župnija Markovci. Tudi Pevci našega cerkvenega zbora so bili med nastopajočimi. Zaradi častitljive starosti in dotrajanosti j c zob časa opravil z božjim grobom, zato je kričal po obnovi. To delo smo zaupali poznanemu prekmurskemu umetniku 8 linču Merniku. V velikem tednu se jc na zadovoljstvo vseh obnovljeni božji Rfob zasvetil v vsej lepoti. 181 Čudovita narava, mir in jasa ob cerkvici sv, Ane v Boreči je 21. 5. 1995 privabila pevske zbore nekaterih župnij soboške dekanije. Nastopali so tudi naši pevci. Ob pogostitvi in prijetnem druženju po nastopih, smo vsi odhajali duhovno bogatejši, saj je pesem tista, ki nas dviga in plemeniti. Prav tako so naši pevci sodelovali 28. 5. 1995 na reviji pevskih zborov pri sv. Juriju ob Ščavnici. Čeprav nam vreme ni bilo naklonjeno, nam ni pokvarilo prijetnega razpoloženja. Binkoštna nedelja je bila za 7 otrok in vso župnijo srečen dati, dan prvega svetega obhajila. Prvoobhajanci so se na ta težko pričakovani dan pripravljali dve leti. Na nedeljo, 18. 6. 1995 ko smo obhajali zunanjo slovesnost S.R.T., sta letošnja osmošolca (samo dva) z izpovedjo vere, pred župnijskim občestvom izpovedala pripravljenost graditi svojo mladost in prihodnost na tistih temeljih, ki so jima jih položili v srce njuni starši in osemletna veroučna srečanja. V tednu, pred velikim šmarnom je dolensko župnijo in širšo okolico, kot strela z jasnega vznemirila novica o vandalskem dejanju oskrunitve križnega znamenja; po domače »Trajbarncga križa«, ki stoji v križišču Dolcnci-Budinci. Poškodovani korpus je bil najden v bližnjem grmovju. To znamenje s častitljivo starostjo sta dala postaviti iz zaobljube Štefan Ivanič in žena Marija r. Matuš v čast bi. Devici Mariji leta 1913. Križ je iz marmorja. Kip Matere Božje je bil razbit leta 1948. Kot viri poročajo, so bili storilci v uniformi. Zdajšnji vandali, kot vse kaže, so bili obsojanja vredni, objestni mladoletniki, ki jim ni nič svetega. Za storilce bi lahko rekli, da jabolko daleč od drevesa ne pade. Pač, sadovi liberalizma so na delu in so vidni na vsakem koraku. 182 GORNJA RADGONA - Pogosto radi rečemo: »Na mladih svet stoji« in tudi Jezus jih je povabil z besedami: »Pustite male k meni«, zato bomo letošnje poročanje iz naše župnije začeli v smislu približevanja m povezovanja otrok m mladine v katoliško Cerkev. Veroučenci in mladina Prvo sveto obhajilo so naši drugošolčki sprejeli na binkoštno nedeljo. 70 parov trepetajočih drobnih ročic jc prvič čutilo dotik hostije, ki Jim je po em v srci izžarevala ljubezen najboljšega brata Jezusa. Kljub temu, da v naši župniji v tem letu nismo imeli sv. birme so veroucena že pričeli s pripravo na ta zakrament za naslednje le o. ovc. < J'nn tno in oddajo prijavnice gospodu škofu so bodoči birmanci opravil, na prvo postno j, j v. vhr di v nedenskem popoldnevu v župnijski »edclio. Skupni , svojimi Mil sko(. dr. Franc «Tkvi ob pobožnosti knlcvega M HI pMobnikom v Kramberger. Lanski birmanci pa so se srccan s mesecu maju. V sproščenem prijateljskem pogovoru, v igri ir >. J J P- ' prehitro minil. Mladi so sc srečevali vsako soboto pri m i ' ' 'h |n . vodi g. kaplan. Radi so se odzvali vabilu na duhovne vaje v ‘ P _ Križu nad Belimi vodami. Vsak mesce pa sc u e ezijo 1 , dekanijsko „ „■>?; cerkvi pripravili mladinsko dcKamjsKo dekamjL V Purmšče. Tud) v molitveno srečanje. Na predvečer velikega srnama Stični so sc pridružili množici mladih iz vse Slovenije. ..... . „ Srebanje ........MOSTOV. rOVKUl^ katol. združenje AMOS, Združenje slov, ka < . wf.dni{, AvJslriie ie podeželske mladine m Katohska mladma H m[ade resnično povezala, v lepem nedeljskem p ‘P ’ Bad Radkersburgom. kjer ob oltarj i na mostu reke Mure med Gmeh več srečanj m pogovorov z duhovni) ■ in p^obnik. V nedeljo, 9. obnovi pred božičem, ki sta jo vodila p- pa se veliko staršev še 4. pa je staršem veroučencev govoril dr □ n in vedno premalo zaveda odgovornosti, ki jo majo uku p 6 j Zato udeležba na teh srečanjih ni bila najbo jsa. 183 Bogoslužja in slovesnosti v župniji V mesecu oktobru smo rožnovensko Mater častili z molitvijo rožnega venca vsak dan pred večerno sveto mašo. Ob tej priliki smo povabili vernike k molitvi v cerkev in sicer vsak dan nekaj vasi iz župnije. Pa se jc pokazalo, da si ne znamo ali nočemo vzeti časa za molitev, saj ni bilo pravega odziva. Na praznik vseh svetih smo po darovanju svete maše na pokopališču blagoslovili mrliško vežico. Adventni čas smo pričeli z besedami Janeza Krstnika: »Pripravite pol Gospodu« in v času tridnevnice prisluhnili besedam p. Marklja in p. Podobnika. Božični večer smo doživeli ob božičnici naših otrok z igrico Jaslice brez Jezuščka in ob slovesni polnočni daritvi svete maše. Praznično vzdušje vse tja do novega leta so nam popestrili še s koncertom mladi organisti, med katerimi je tudi naš semeniščnik Daniel Lasbaher in mešani pevski zbor iz Lenarta, ki je gostoval v naši cerkvi. 25. marca, ko praznujemo tudi materinski dan, so naši veroučenci pripravili krajšo slovesnost za svoje starše pri nedeljskih mašah. V postnem času smo imeli ob petkih in ob nedeljah pobožnosti križevega pota in se tako pripravili na Veliko noč. Z vstajensko procesijo smo obogatili praznovanje in doživetje velikonočnega jutra, saj nam po velikem petku in velikt soboti to jutro zasveti nova luč vstalega Zveličarja. Šmarnične pobožnosti so privabile lepo število otrok in odraslih, tudi po vaseh ob kapelah. 8. 6. je za našo župnijo dan celodnevega češčenja. Priti, častiti in moliti Najsvetejše v cerkvi je naša pravica in dolžnost, ki pa je ne znamo ali nočemo izkoristiti in izpolniti. Srebrna maša g. Cirila Kocbeka 184 Pri procesiji v čast sv. Rešnjemu telesu sc nas je zbralo lepo število. Od oltarja do oltarja smo z molitvijo in petjem častili in prosili božjega blagoslova. Srebrna maša . V nedeljo 3. 7 je pri sv. Petru v domači cerkvi daroval srebino mašo g. ( trii Kocbek, domačin iz Rodmošc, sedaj župnik v Zg. Kungoti. K veselju in sreči srebrnomašnika je svoje prispeval še gospod dr. Trstenjak, ki je s svojo toplo domačo besedo slavje še obogatil. S ponosom, da sta rojaka iz župnije, da sta rojena v isti vasi da sta oba prisluhnila Božjemu klicu, da mu je pridigal na novi maši, je g. Trstenjak zaželel g. Cirilu dočakati zlato mašno slovesnost, zase pa je dejal, da bi bilo zanj preveč, če bi mu moral še takrat pridigati. Lepo obnovljen najsiarejši del cerkve - Križeva kapela -dar rojakinje Conel!y Ag/ies Blagoslovitve . jc vedno prisotna, tako Skrb vernikov za ohranitev verskih znamc j ■ kr|ž v Lastomercih. Ob smo v decembru blagoslovih lepo obnovj.-g - d mačiji obnovili križ. Potrditvi zlatega DA zakoncev Fujs iz Sp. Staniče ki ga je blagoslovil g. kaplan Ivan Kranjec. v na;j cerkvi blagoslovil Na Petrovo, župnijskem žegnanju je g cerkve Sredstva za obnovljeno križevo kapelo, ki je tudi nap J conelly, ki živi v Angliji obnovo križeve kapele je v celoti darov.iL / J{vv jz Maribora je restavriralo 'n sc rada vrača v rojstno župnijo. Sporne < k obn(wiU oltar> Ob tej priliki je g. kipe, škofijska restavratorska delavnica | < .1 , v Qrehovskem vrhu, ki dr. Grmič blagoslovil tudi obnovljeno Kri ' j sestavki skupina kipov Pa je trenutno nameščeno v župnijski cerkvi. KnKmjc U f 185 Križanega, Marije in Jezusa, ki imajo veliko zgodovinsko vrednost, saj izvirajo iz konca 15. stoletja. Sredstva za restavriranje je zagotovila Občina Gornja Radgona in ZVNKD Maribor. Bolni in ostareli Tako kot vsako leto smo tudi letos v naši župniji poskrbeli za božično in velikonočno spoved bolnih in ostarelih. Duhovniki smo jih obiskali in jim ponesli Najsvetejše. Na binkoštno nedeljo pa so se zbrali v cerkvi pri sveti maši, kjer smo jim pripravili pogostitev. ŽPS Člani ŽPS sc srečamo vsak drugi mesec na sejah, kjer razpravljamo in sprejemamo določene sklepe o življenju in delu v župniji. Na 3. seji smo sprejeli sklep o načinu formiranja cerkvenih pogrebov, ker sc Krajevna skupnost z dosedanjim načinom ni strinjala. Tako od tega sklepa naprej ni več organiziranega pogrebnega sprevoda iz cerkve na pokopališče. Pri vsakem cerkvenem pogrebu je najprej pogrebna maša in nato pogreb. Na željo svojcev pa se pokojnika lahko pripelje v cerkev in iz cerkve v vežico le z avtomobilom. Gostovanja Mešani pevski zbor naše župnje je sodeloval na slovesnosti ob odkritju spomenika Kleklu v Črensovcih. Prav tako pa so se udeležili revije cerkvenih pevskih zborov Pomurskega pastoralnega področja. Letos je bilo srečanje pri Sv. Duhu na Stari gori v župniji Sv. Jurij, kjer so kljub slabemu vremenu preživeli lep popoldan ob prepevanju cerkvenih in narodnih pesmi. Romanja Lepo je romati. Romati v Lurd je posebno doživetje. Tam čutiš, da nisi sam. Pred votlino lurške Matere smo v tišini in poglobljeni pobožnosti izročili v varstvo vsak sebe, svoje domače in vse, ki so nas za to prosili. O Lurdu sc ne da veliko povedati. Lurd je potrebno doživeti. Mi smo ga, dva polna avtobusa nas je bilo. Dekanijsko romanje na Ptujsko goro je bilo letos še posebno lepo. Okrog 250 vernikov iz župnije je ta dan izrazilo Mariji svoje prošnje, molitve in zahvale. Nazaj grede smo si ogledali še cerkev pri Mariji Snežni (Zg. Velka), v Jurovskem in Jakobskem dolu in na Zg. Kungoti pri našem rojaku g. Cirilu Kocbeku, ki je bil romarjev iz rojstne župnije še posebno vesel. Lepote teh vasi, kjer se hiše in domačije skrivajo med griči in lepo obnovljenih cerkva, ki so v ponos vsakemu kraju, marsikdo izmed nas še ni videl, pa čeprav živimo v neposredni bližini. Povsod so nas lepo sprejeli in nas pogostili. Nebeška in naša Mati nas vabi tudi na Brezje, zato smo se odločili in se 9. septembra udeležili molitvenega dne za duhovniške in redovniške poklice. Da je v naši župniji vedno več vernikov, ki čutijo na romanju nekaj več, kot če gredo na izlet, je vzrok, da smo tudi na Brezje romali z dvema avtobusoma. Ustavili smo se še v romarski cerkvi na Kureščku. Gospod je poklical Kot je nekoč gospod poklical v svojo službo našega rojaka g. Valterja Dermoto, tako ga je letos poklical iz zemeljskega življenja v večno življenje. 'fudi g. Franc Bračič, doma iz Ivanjševec, dolgoletni župnik v Ribnici na Pohorju, katerega zlato mašno daritev smo slavili lansko leto v naši župniji, je dokončal zemeljsko življenje. Obema naj Vsemogočni poplača, mi pa se ju radi spomnimo v molitvi. 186 Gradnja večnamenskega objekta Gradimo Božje kraljestvo, tako v duhovnem kot v materialnem smislu. Lanskoletne Stopinje navajajo začetek gradnje tega objekta v naši župniji. Ni lahko, ni enostavno, pa le počasi in z božjo pomočjo gradimo in delamo, kot smo si zastavili. Objekt jc dokončan do tretje gradbene faze z vsemi instalacijami. Naša želja in cilj je, da bi v zimskem času lahko pričeli s poučevanjem verouka v treh novih učilnicah. Letošnje poročilo za Stopinje začenjamo z mladimi. Pa jih s to mislijo tudi končajmo. Mladi si danes želijo marsikaj. Večkrat radi rečemo, da so nehvaležni, da zahtevajo vedno več, da ne znajo spoštovali in ceniti tega, kar imajo. Prepričan seru, da bodo naše napore in odrekanja znali vrednotiti, če bodo deležni prave krščanske vzgoje in ljubezni, ki jo lahko dobijo in doživijo v dobri družini ob skrbnih starših in v župniji z živo vero. Le to bi jim radi dali in posredovali v našem večnamenskem objektu, katerega bomo sestavili kot mozaik iz tisoče in tisoče darov, žrtev in molitev nas vseh. Naj bo v župniji pristna krščanska ljubezen tista vez, ki bo vse te elemente povezala v mogočno stavbo, v kateri bo prostora tudi in predvsem za našega Boga, ki nam daje vse, predvsem pa ljubezen. In kjer je ljubezen ni zavisti in sovraštva. Le tam lahko pričakujemo tudi obilen Božji blagoslov. Veroučne učilnice GRAD — Razcni dogodki posegajo v ustaljeni red župnifs*eg< Hsljcnji in - 1 tudi popestrijo. V pastoralnem letu 1994/95 je bila pred naim o!......n m -ona. V tednu med (retjo in četrto adventno nedeljo, tj. od src Jv, - dccembia. nas topa v Markovcih. Prav tako so se cerkven, pevci (odrasli in dek iskO odzv« TAriv.P. k. ,,,,,, i ii* i ", m । n ipno mesto ie prišla sestra 1 erezij a /a i.i> i, s 1994 odpoklicalo z župnije. Na njeno mcsiu jl. t j । • . । , j,,.,, ti k uchezo osnovnoSokcv. mladino, intnUilnlU' c prevze a n eno dosedan c delo. tj. Katcncz navzele mi-ime le Da pa orgle v cerkvi ne bi utihnile, so na pobudo s. Mirjam prevzele igran e e ya pa org.c v ccis pomoč pri vodenju zborov od časa do dekleta Za medsebopro usklajevanje P y .1^ 25 časa prihaja sesti a . lc zaključilo svoj osnovnošolski verouk, prvoobhajanccv 30 osmoscev H u K. J p| ( V Jem pastoralnem letu sla mn v župniji j , ,. .. okni« je bil to »Sukičev križ pri Benki«. Po pnpovec ovanju ■>ta Mesec avgust jc vsako leto v znamenju Marije Vnebovzete. Duhovno pripravo, ki smo jo začeli H. avgusta, je vodil p. dr. Vinko Škafar, urednik Naše družine in priznan duhovni voditelj mladih družin. Pomagal mu je pravi neutrudni Frančiškov brat p. Miha. V tem stilu: Ves Tvoj, ves Kristusov, za Življenje, za Ljubezen, so potekala vsa srečanja za motilce, ministrante, župnijske svete in njihove družine, za mladino, ki je na predvečer praznika (več kot 350 mladih) v veliki duhovni zbranosti taizejske in Marijine pesmi odpirala svoja srca Mann m Kristusu, pevsko srečanje otroških in mladinskih zborov, srečanje za vse poročene, ki so dodobra napolnili obe cerkvi ter prisluhnili pričevanju zakoncev Šuster Iz 241 Mozirja, gorečo molitvijo in pesmijo vso noč, že tradicionalno mašo ob polnoči, z dobesednim obleganjem vernikov Marijinega svetišča, romarjev od blizu in daleč, tako, da mirno zapišemo: Toliko častilcev Marija ni videla in slišala v nobenem svetišču, kot v Turnišču. Zares se izpolnjuje njen slavospev: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi na zemlji.« Glavno romarsko slovesnost za madžarske in slovenske romarje jc vodil g. škof dr. Jožef Smej. Posebej Bog plati vsem dekanijskim duhovnikom za sodelovanje pri celotni pripravi, pomoč pri spovedovanju in udeležbo skupaj s svojimi verniki pri mnogih srečanjih. Praznovanje smo zaključili s klici, prošnjami in solzami, s srečanjem bolnikov iz cele naše dekanije, ki ga je vodil naš rojak, novi dobrovniški župnik brane Režonja. Tudi več romarjev iz vseh strani naše domovine je poromalo k nam. Moja požagana desnica Bilo je 4 julija tega leta. Na župnijskem dvorišču smo že več dni pospravljali odpadni material pravkar obnovljenega župnišča. Najrajši sem žagal, poslušal pesem žage cirkularke, kako so se kosi odpadlih desk spreminjali v drva. Se malo, še morda dobre pol ure pa bo gotovo. Vse bo pospravljeno, vse bo lepo za prihod g. škofa Sineja, za blagoslovitev popolnoma prenovljenega župnišča, ki smo ga obnovili v majhen »hotel«. Tako so moje misli ob žagi, ki je pela z vso močjo, rojile sem in tja: Se to in ono moram sam, to bodo drugi; saj tudi ta popoldan nisem bil sam, le najbolj nevarno delo sem pridržal sebi. Odpadne deske dotrajanega poda, polne žebljev, to je bil moj posel. Ob 7. zvečer mi jc naenkrat roka zdrsnila, ko sem segal čez pojočo žago. Zavpil sem od strašne bolečine, kri je brizgnila v curku in še samo zdih pri samem sebi: »Moj Bog, moja desnica jc šla, požugal sem jo!« Sam sem si nudil prvo pomoč in z golo levico stiskal desnico v zapestju, da ne bi izkrvavel. Še samo trenutek in že sva s prijateljem Klavdijem brzela proti bolnišnici - M. Sobota, kjer sc pa ni nič več mudilo, da bi rešili mojo desnico. Pri sprejemu sem bil najprej okregan, sledila je normalna procedura zapisovanja podatkov in šele nato nudenje prve pomoči. Sledila je strašna noč, kakor da bi gorel v ognju. Ni bilo nobenega kirurga, da bi poskušal zakrpati in spojiti vse požagane žile, kite in živce. Ko sem sam skušal iskati pomoč in ko sem nemočen gledal, kako venejo prsti moje desnice in na vse prošnje, naj me pošljejo naprej v Maribor ali Ljubljano, mi je pomagal samo odgovor, da ni denarja in da naj potrpim! V smisel trpljenja verjamem, verjamem pa tudi v človeško pomoč in zdravniško vedo. V tisti svetli noči s četrtega na peti julij, polni ognja in krvavega potu sem bogatejši za spoznanje, kakšen revež je v naši državi navaden človek, ki nima zveze. Ko gre za golo reševanje življenja, ni denarja, tako je menda sklenil parlament, ki je predpisal, koliko receptov sme zdravnik napisati (tudi to, da nisem dobil recepta za zdravila antibiotike in da sem jih moral na črno kupiti, je posebna zgodba) v enem mesecu. Parlament, ki vodi tako skrb za skupno dobro, je brez morale in etike, je v službi samemu sebi in kasti priviligiranccv, vse drugo pa je uboga raja drugega in tretjega razreda. Pa vseeno bi se rad zahvalil vsem, ki so mi pomagali, da bo morda moja roka znova pisala in blagoslavljala: Najprej dr. Potočnikovi v M. Soboti, ki je po 14 242 urah od nesreče uspešno povezala vse vitalne funkcije, vsemu bolniškemu osebju, ki so mi pomagali, bolniškemu župniku Miru Šlibarju, ki jc naredil zvezo s Kliničnim centrom, dr, Solincu, ki me je sprejel, fizioterapevtkam, ki se mučijo z mojo roko, da bi jo naredile delavoljno, kot jc bila nekoč. Vsem hvala! Lojze Ratnik, župnik VELIKA POLANA - V STOPINJAH 1995 jc bilo napovedano, da bo novo pastoralno leto 1994/95 v polanski župniji birmansko in jubilejno. Torej razgibano. Napovedano se je tudi v celoti uresničilo. Zato Bogu hvala in vsem, ki so kakorkoli sodelovali! Tukaj pa naj ostanejo zapisane važnejše stvari. Kakor vedno tako tudi to leto smo z veroukom začeli takoj v začetku septembra. K sodelovanju smo povabili tudi družine birmancev in ostalo občestvo. V oktobru so birmanci vodili v cerkvi molitev sv. rožnega venca. V adventu jc po družinah birmancev romal Marijin kip. Povsod so ga lepo sprejeli: molili, peli in se pogovarjali. V postnem času je tako romalo sv. pismo. Tudi to je naletelo na dober odziv. Vsaka družina jc prebrala vsaj eno poglavje določenega evangelija in se o prebranem pogovarjala. Tako so birmanci in njihovi domači skupno prebrali vse štiri evangelije. Konec aprila so sc skoraj vsi birmanci podali na duhovno pripravo na sv. birmo v Dom duhovnosti BENEDIKT v Kančcvcih pod skrbnim vodstvom p. Miha. Že 13. maja smo imeli birmansko skušnjo. Sv. birma pa je bila v Veliki Polani v nedeljo, 25. junija, ob 10. uri dopoldne. Birmovalcc jc bil dr. Franc Kramberger. Birmancev vseh 76. Dva sla bila od drugod. Polanski prvoobhajand pri zajtrku 243 Polanski birmanci 1995 Drugi zelo odmeven dogodek v polanski župniji in njeni širši okolici pa je bil sv. misijon. Četrti po vrsti. Tokrat od 18. do 26. marca 1995. Geslo misijona je bilo: »PRIŠEL SEM, DA BI IMELI ŽIVLJENJE«. Misijonarji-patri kapucini: dr. p. Vinko Škafar, p. Karel Gržan in p. Stanc Bcštcr. Za vse je bilo dovolj dela. Saj je bil obisk misijonskih govorov vedno lep. Spovedovanja sorazmerno veliko. V času misijona je bilo spovedanih 1139 ljudi in razdeljenih prek 4500 sv. obhajil. Ob misijonu je štela župnija 1260 vernikov. Prihajali so tudi od drugod. Nekateri dogodki so bili enkratni: npr. slavje ob 50-obletnici pogreba polanskega župnika-mučenca Danijela Halasa, materinski dan, sklep misijona. O tem so poročali tudi mediji (radio: Vatikan, Ognjišče, Murski Val; Družina, Poti k Bogu...). V letu 1995 smo se spomnili še dveh jubilejev: 70-let pozidave cerkve (zgrajena je bila v rekordnem času: od 9. 7. 1924-15. 11. 1924), in 70-obletnico rednega dušnopastirskega dela v župniji Velika Polana (23. 2. 1925 je prišel za stalno kot ekspozit v Polano g. Anton Rantaša, do tedaj kaplan v Turnišču, tja sta v župnijo spadali dolga stoletja Mala in Velika Polana). Vse to smo praznovali v nedeljo 6. avgusta 1995 na Donatovo proščenje, kose vsako leto spominjamo obletnice posvetitve cerkve. Polanska cerkev je bila posvečena, 10. avgusta 1975 - torej pred 20 leti. Posvetitelj je bil takratni mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Zato smo ga povabili tudi za letošnjo slovesnost Donatovega proščenja. Tako smo letos imeli v Polani vse tri škofe iz Maribora; ordinarija dr. F. Krambergerja za sklep misijona in sv. birmo, dr. Jožefa Smeja, pomožnega škofa za skušnjo verouka pred sv. birmo in naslovnega škofa dr. V. Grmiča v avgustu. Bogu hvala, g. škofom in vsem, ki so se z nami veselili in praznovali, vsem in vsakemu iz tega mesta, iskren Bog plačaj’ 244 Izpoved vere v V. Polani 1995 Poleg tega smo imeli v mesecu decembru na god sv. Miklavža lepo miklavžcva-nje. Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca, prisrčen materinski dan. V nedeljo, 2K. maja, jc 21 otrok pristopilo k prvemu sv. obhajilu. Čez dva tedna, 11. junija, pa je 17 naših osmošolcev izpovedalo vero. Polanski cer k veni pevski zbor 245 Tudi nekaj romanj smo imeli. Naj omenim izlet cerkvenega pevskega zbora po Gorenjski (Brnik-Kropa-Bohinj-Bled-Brezje). Župnijsko romanje smo imeli v soboto, 19. avgusta po rojstnih župnijah dušnih pastirjev v polanski župniji (Črensovci-DokJežovje-Križevci pri Ljutomeru-Sv. Jurij v Prekmurju-Gornji Pc-trovci-Kančevci-Bogojina). Povsod so nas lepo sprejeli in doživeli smo, da je naša domača dežela prijetna: polna lepih krajev in dobrih ljudi. Bog jo naj še ohranja v tretje tisočletje in še naprej do dovršitvc sveta. Ob vsem tem nismo držali križem rok tudi pri vzdrževanju cerkvenih zgradb. Marsikaj smo morali za slovesnosti prenoviti. Omenim naj samo nove prostore Župnijske KARITAS v delu gospodarskega poslopja, ki jih je na dan sv. birme blagoslovil g. škof dr. Franc Kramberger, predsednik Slovenske Karitas. VERŽEJ - Pastoralno leto je bilo tudi pri nas zelo razgibano. Usmerili smo delo posebno v papežev bližnji prihod in na bližajoče se dvatisočletje. Radi bi potrdili v veri sebe in vse farane dobre volje, kakor nam priporoča sv. Oče. Navedem nekaj iniciativ. - Duhovni vikendi in srečanja. Ponudili smo jih družinam, mladini, otrokom, posebno ministrantom, ki imajo tudi redna tedenska srečanja, voditeljem skupin in skavtom. Odziv je bil malo boljši, kot lani, kar nas vzpodbuja, da nadaljujemo to delo. Posebno lepo je bilo srečanje na Pohorju v Dominikovem domu staršev prvoobhajancev s svojimi otroki. - Župnijski pastoralni svet, s svojimi komisijami in podkomisijami, je zelo aktiven. Ima redna študijska in organizatorska srečanja, ki ne ostanejo le na papirju. - Razne organizacije... H Karitas se je pridružila KOLPINGOVA DRUŽINA. Slovesno smo jo ustanovili 19. marca, ob obisku predsednika in članov Kolpingove Družine iz pobratene župnije Erlangen. Obe organizaciji zdaj z roko v roki skrbita Frančiškanke Brezmadežne oh 40. obletnici prihoda v Veržej 246 Gradnja novega poslopja za pastoralne potrebe za bolne, ostarele, uboge, prizadete. Nekaj od teh je že prejelo bolniške vozičke in druge potrebščine. Važni so obiski na domovih, ki jim prinesejo toplo bratsko besedo. - Molivci in inoiivke ter rože živega rožnega venca so velika duhovna pomoč. Vsak dan pred jutranjo in večerno mašo se jih zbere okrog trideset pri molitvi rožnega venca, za poklice, za spreobrnjenje grešnikov, za mir in spravo v naši domovini, ter še posebno za papeža. To je tudi glavna spodbuda za poglobitev in razširitev pobožnosti do Presvetih Src Jezusa in Marije ter prvih petkov in sobot. Vsako zadnjo nedeljo popoldne imamo srečanje molivcev in Don Boskovih prijateljev pred Najsvclcjšim. Z avtobusom pridejo tudi mnogi romarji iz Prekmurja, drugi s svojimi prevoznimi sredstvi. Opravimo ta dan tudi VAJO SREČNE SMRTI, ki jo je Don Boško priporočal. - Sestre frančiškanke Brezmadežne so druga duhovna pomoč za našo župnijo. So štiri, tri ostarele. Veliko so storile za bolnike, za cerkev, za reveže. Devetdesetletna s. Jerneja še vsako jutro s sosestrami priroma v cerkev in s svojim močnim glasom vodi molitve. Predstojnica, s. Danijelama skrbi za zakristijo, za oltar in liturgične predmete. Drugi sestri sta Angela (88 let) in Regina (83 let). Letos smo slovesno praznovali 40 let njihovega prihoda v Veržej. Bog jim daj še moči, posebno pa novega naraščaja. - Romali smo na Ptujsko goro, na Rakovnik, na Kurcščck in na Brezje. Mladina tudi v Slično, skupina članov ŽPS in Kolpingovccv pa v Erlangcn, kjer so jih bratsko sprejeli. — Glavne praznike smo zelo slovesno praznovali s pametno pripravo. Pred božičem je MARIJA POPOTNICA potrkala na vrata številnih družin v Veržeju, 247 Banovcih in Bunčanih. Povsod so jo prisrčno sprejeli. Mladinski pevski zbor je priredil božični koncert doma in v Beltincih. Nastopal je na več krajih na kulturnih in verskih prireditvah. - Skupaj z moškim oktetom sta priredila pevski koncert v cerkvi, ki ga je vodila prof, glasbe Tatjana Rozmarič z organistom Francem Rozmaričem. Tatjana je tudi pokazala, da je mojster na orglah s predvajanjem skladb Bacha in Wagnerja. Župnijski starejši cerkveni zbor si je tudi počasi opomogel, po smrti organista Štrakla lani in je že nekajkrat zapel zopet v cerkvi, kot v nekdanjih časih. Otroški zbor z Marjeto Ivančič nas tudi pogosto razveseli s svojimi nastopi med mašo, med katero vsi štirje zbori radi sodelujejo, saj so prepričani, da »kdor pobožno in lepo poje, dvakrat moli«... Med velikonočnim tridnevjem so vse tri dni izmenoma nastopili. Verjetno je to tudi pritegnilo farane, da je obisk bil boljši kot druga leta. - Še dve veseli novici. Prva je, da so zavod Marijanišče končno vrnili Salezijanski Družbi. Begunci ostanejo v njem še do prihodnjega leta. Medlem sc pripravljajo programi, da bo Marijanišče postalo kot nekoč koristno ne samo Pomurju, ampak vsej Sloveniji. Druga novica je, da smo podrli staro gospodarsko poslopje poleg župnišča. Tam že stoji pod streho novo enonadstropno poslopje, v katerem bodo učilnice, druge sobe za razne župnijske organizacije in ena precej prostorna dvorana. Dela vodijo domači mojstri, delajo pa prostovoljci in nekateri plačani. Že v decembru lani so člani ŽPS in gradbenega odbora obiskali družine in jih povabili k sodelovanju. Kot vedno so jim nekateri pokazali vrata. Večina pa je razumela pomen zgradbe, za sedanjost in prihodnost, ter obljubila pomoč v prostovoljnem delu in denarju ter obljubo izpolnjujejo. Dobili smo tudi pomoč iz pobratene župnije in Kolpingove Družine iz Erlangena ter od nekaterih institucij in podjetij. Organizirali smo srečanja ansamblov s srečelovom na glavnem trgu, podoknico s srečolovom pri Babičevem mlinu ob Muri, orglarski in pevski koncert v cerkvi, pa še nastop naših glasbenih upov: harmonikar Richard Zadravec in saksofonist Rene Hanžekovič. Ljudje so prireditve podprli z darovi in z udeležbo. Prispevki so bili darovani za zgradbo. Novo poslopje pod streho 248 25 LET STOPINJ 249 25 LET STOPINJ STOPINJE STOPINJE 1978 STOPINJE 1979 250 25 LET STOPINJ STOPINJE 1981 251 25 LET STOPINJ STOPINJE STOPINJ E 252 25 LET STOPINJ 1991 253 25 LET STOPINJ Kazalo Stran Stanislav Zver: Srebrnim Stopinjam 3 Koledarski del 5 Jože Sinej: Nekaj biserov iz Matejevega evangelija 17 Jakob Šešerko: Večerna molitev 19 Govori škof Anton Martin Slomšek 22 Jože Zadravec: »Za vse sem Bogu nadvse hvaležen« 27 Franc Puncer; Trstenjakovih devetdeset 31 Franc Kuzmič: Klekl kot urednik in izdajatelj 33 Jože Zadravec: Dober večer, Tokio! 39 Lojze Kozar ml.: Mladenič s filozofskim čelom 43 Jože Smej: Soneti ob duhovniških jubilejih 49 Sever: Pesmi - Minili so časi, Utrinki spoznanja, Pesem moja 50-51 Jože Gerič: Pesmi - Razhajanje, Izgubljene sanje, V duši je vihar 51-52 Tone Kuntner: Dve pesmi - Dobro jutro, Boglonaj vsem 52 Stanislav Koštric: Pesmi - Zimska bolečina, Pred poslom. Enakonočje 53 Terezija Luk: Pretrgana struna Avgust Pavel: O ne bolijo me odhajajoča leta! Lojze Kozar ml.: Od Razkrižja do Bistrice Lojze Kozar ml.: Družina potuje v Monošter Stanislav Zver: Njiva Lojze Kozar: Danijeva smrt • Janko Kleibcnzell: Tri zgodbe štrkov Jožek: S črvivoga prečnjeka edne stare škrinje Jože Zadravec: Folokronika za Stopinje Metka Fujs: Zgodovina, kultura in naše resnične družbene korenine Jože Zadravec: Razpon Klcklove pesniške duše S.: Birma na Gornjem Seniku 54 55 62 71 72 77 Sl 85 255 Martin Poredoš: Na polju znamenje stoji... (S. Gregorčič) 115 Martin Poredoš; Duhovna oskrba v Domu oskrbovancev v Rakičanu 118 Prestane krivice v socialističnem raju 120 Franc Temeni: Rimskokatoliške šole v Črensovcih 124 S. Pavel Judit: Spomini na Avgusta Pavla 127 Vilko Novak; Dve stari cerkveni pesmi v Marijanski pesmarici 130 Srebrni jubilej vikariata Družbe usmiljenih sester sv. Križa 132 Imre Jerebic: Ukradli so mi Jezusa 140 Jože Hozjan: S prekmursko duhovnostjo v zahodno Evropo 142 Sestre H. M. P.: Kdo so sestre salezijanke 144 Franc Puncer: Žena Franca Wicgela 148 Franc Temeni: Odšla sta duhovnika Janez Utroša in Martin Prša 150 Jože Smej: V spomin sodelavcem Stopinj 153 Vilko Novak: Pripombe h Kleklovemu simpoziju v Rimu (1494) 154 Knjige naših ljudi in o nas 157 Varga Sandor: A Lendvai Plebaniatemplom tortenetebol (Jože Smej) 157 Borut Brumen: Na robu zgodovine in spomina (V. Novak) 159 Irena Savel: Predzgodovinske naselbine v Prekmurju (V. N.) 160 Jože Žohar: Veku bukev (Vilko Novak) 160 Dr. Franc Sušnik: Koroški zapisi (Vilko Novak) 161 Tone Sušnik: Življenje in delo doktorja Franca Sušnika (1898-1980) Vilko Novak 161 Dušan Rešek: Brezglavjeki (J. Ftičar) 162 Vili Kerčmar: Evangeličanska Cerkev na Slovenskem (Lojze Kozar ml.) 163 Alojz Lasbaher: Moja protirevolucija (Lojze Kozar ml.) 163 Več avtorjev. Iz spomina v spomin (Lojze Kozar ml.) 163 Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja 165 25 let stopinj 250-254 256 POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA Poštnašt. Tel. štev. (069) Župnija Apače 69253 69-063 Bakovci -- M. Sobota 69000 43-032 Beltinci 69231 42-239 Bogojina 69222 47-050 Cankova 69261 40-015 Cezanjevci - Ljutomer 69240 80-100 Črensovci 69232 70-073 Dobrovnik 69223 79-018 Dokiežovje - Beltinci 69231 41-604 Dolenci -Šalovci 69204 59-077 Gornja Radgona 69250 61-236 Grad 69264 53-010 Hotiza - Lendava 69220 76-001 Kančevci - Križevci 69206 54-138 Kapela - Radenci 69252 65-305 Kobilje - Dobrovnik 69223 79-329 Križevci pri Ljutomeru 69242 87-406 Kuzma 69263 55-023 Lendava 69220 75-096 Ljutomer 69240 81-065 Mala Nedelja 69243 82-020 Markovci - Šalovci 69204 Martjanci 69221 48-394 Murska Sobota 69000 32-121 Odranci - Črensovci 69232 70-181 Pečarovci - Mačkovci 69202 51-057 Pertoča - Rogašovd 69262 57-028 Petrovci (Martinje) 69203 56-036 Radenci 69252 65-207 Razkrižje - Ljutomer 69240 89-012 Sv. Jurij ob Ščavnici - Videm ob Ščavnici 69244 68-021 Sv. Jurij v Prekmurju - Rogašovci 69262 57-017 Tišina- Mobitel 0609613886 69251 46-704 Turnišče 69224 72-015 Velika Polana 69225 70-083 Veržej 69241 87-556 Evangeličanske župnije Bodonci 69265 49-066 Domanjševci- Križevci v Prekm. 69206 Gornji Slaveči - Kuzma 69263 55-037 Hodoš 69205 Križevci v Prekmurju 69206 54-003 Murska Sobota 69000 22-304 Moravci - - Martjanci 69221 48-234 Petrovci 69203 56-039 Puconci 69201 45-381