Samo Vasiljev: Ob pustu. — Ivan Romanov: Pismo                   157
T.
Ob pasta.
a glej jih no, glej jih—vsi plešejo.    1 mršavi kosmatinec ni
Ej, pravcate seme to!                        tako plesati znal,
Našemljena vriska, glej, cela vas!    ki ga je oni stari Hrvat
No — zrelo pač seme to! . .          po leti v vas prignal.
Iz slame spletenega Kurenta             V nebesih nebeščani morajo se
ti pokopujejo,                                     smejati na ves glas,
a poleg kot turške opice                  ko   doli na zemljo  pod sabo zro
ti poskakujejo.                                   plesati celo vas.
I naj, i naj nedolžna  vas se pusta veseli, veselo raja in pleše naj — ko vendar ves svet se vrti! . .
Samo Vasiljev.
Pismo.
J   red mano pismo je duhteče, ki ti ga napisala si . . . In slika zraven tu je tvoja, ki v njem mi jo poslala si.
Pravilno lice, nežna brada, na čelu kodrov par . . . lepo! A lice tvoje je otožno, žalobno gleda ti oko.
In dalj ko ogledujem sliko, bolj pravi mi notranji glas, da bil obraz bi ta jasnejši, če bil bi takrat blizu — jaz.
Ivan Romanov.