Prava ljubezen vse premore.
Pater Rijan, afrikanski misijonar, je po opravljenih stanovskih dolžnostih še nekoliko časa molil v cerkvi — kar zasliši stopinje.   Misleč, da je kdo, ki bi rad opravil
175
spoved, se ozre. Pa kaj zagleda? Ljubko dekletce kakih petih let je upiralo vanj svoje črne oči. Ni poznal de-kletca, pač pa se mu je dozdevalo, da ga je videl večkrat v cerkvi.
»Kako ti je ime?« popraša mašnik dete z vso prijaz-nostjo.
»Rožica — pestunja je zaspala, pa sem šla v cer-kvico.«
»Pa, ljubo dete, mamica bo skrbela za te, ko te po-greši.«
Solze so napolnile otrokove oči in milo reče: »Ma-mica mi je umrla.«
Po teh besedah hoče deklica oditi, kar zapazi nekaj, kar jo pridrži.
»Glejte, kaj pa je to?« pokaže živahno s prstičem na lepo izdelan kip Srca Jezusovega.
»To je Jezus,« ji razloži mašnik.
Prvikrat je dete slišalo to ime, pa je neprestano še-•    petalo:   »Jezus, Jezus!«
Da bi bolje videla kip, vzdigne jo pater kvišku. Dolgo in pozorno je gledala deklica na kip, a hipoma šepetne: »Čemu pa izteguje roko, kaj pa hoče od mene?«
»On hoče tvoje srce, Rožica! — On želi, da ga ljubiš, da mu daš to, kar ti je najdražje.«
»Rožice, rožice!« vzklikne dete, »te najbolj ljubim, te prinesem Jezusu. —¦ A kdo ga je tako ranil?« vpraša de-kletce, kažoč na ranjeno srce.
»Židovi,« odvrne misijonar.
»Židovi,« ponovi dete počasi. — »Moja pestunja mi je pa rekla, da sem tudi jaz židovka. No, da — ali jaz ga nisem ranila.   Ne. tega jaz nisem storila, nisem ne!«
»Prosim, dajte mi, da ga poljubim!« Ginjen dvigne pater deklico do kipa.
Dekle se oklene z obema rokama Jezusa, svoje ne-dolžne ustnice pritisne na srčno rano in reče: »Jezus, jaz te nisem ranila!   Ti veš, da te ljubim!«
Pred cerkvijo se je mašnik poslovil od svoje male znanke.   Zvečer pa je prisrčno molil za nežno Rožico.
*      *      *
176
Prešli so tedni in meseci, a pater ni videl več male deklice. Enkrat pa mu pove nekdo, da je deklica bolna. Prav prvi petek v mesecu se je potem pokazalo, da je zastonj vsako upanje.
»Oče,« mu je pripovedoval vrtnar, »deklica blede, po vsej sili hoče v vašo cerkvico. Služabnica pravi, da vedno kliče: Jezus me zove! To mora biti kaka pomota, saj je deklica židovske obitelji.«
Proti večeru gre pater obiskat malo bolnico, a celo hišo najde v velikem razburjenju. Kratek čas je bila strež-nica iz sobe, no, zdaj pa ni male bolnice nikjer. Hitro je zapustila hišo in se odpravila v cerkev. In glejte, ni se motila: Rožica je bila pred kipom. Kot ptičica se je pri-vila pred noge kipu presvetega Srca.
Ljubezen je močna, vse stori. Ljubezen je tudi tej deklici okrepila oslabljeno, s smrtjo se boreče telo.
Dekle je ležalo kot angelček božji na oltarjevih stop-nicah. Pokliče jo pater po imenu, a začuje le tih šepet: »Jezus kliče Rožico! Jezus vabi Rožico.« Lahen trepet pretrese telo in — Rožica se preseli s tega sveta, da cvete vso večnost pred presvetim  Srcem Jezusovim.
M.. Marijina