SVOBODNA SLOVENIJA
ESLOVENIA LIBRE
Leto LXXVI | 11. decembra 2017 - Buenos Aires, Argentina | Št. 25
www.svobodnaslovenija.com.ar ^^	Svobodna Slovenija
65. SKUPNI MLADINSKI DAN
V nedeljo 5. novembra smo mladi praznovali naš 65. Skupni mladinski dan, v Našem domu v San Justo. Dan smo pričeli kar zgodaj, s sveto mašo v sanjuški stolnici ob 8. zjutraj. Za splošno organizacijo maše je poskrbela mladina Našega doma, maševala sta pa patra Ivan Bresciani in Drago Lavrič, ki sta bila na obisku iz Slovenije.
Po maši smo odšli v dom, kjer je predsednik centralne mladinske organizacije Jože Rožanec pozdravil navzoče. Po pozdravu argentinske in slovenske zastave so se nekateri udeležili zajtrka, drugi pa so se že zbrali okoli igrišča, kjer je začel turnir v odbojki: tekmovali so fantje iz 5 domov ter dekleta iz Ramosa in iz San Justa.
Ob 13. uri smo imeli kosilo, pred katerim je blagoslovil jedila pater Bresciani. Kosilo je bilo zelo okusno in postregli so nam mladi iz San Justa. Čez dan se je potem nadaljevalo tekmovanje v odbojki. Kar nekaj se nas je zbiralo okoli igrišča, da smo gledali tekme.
Kulturni program se je vršil ob 20. uri v dvorani. Pred programom je navzoče pozdravil predsednik, in potem smo predstavili kratko enodejanko, igro "Živijo Petelinček", ki jo je spisal Miroslav Vilhar. Dogajanje se začne s podoknico, ki jo poslušajo vse tri nastopajoče ženske. Zgodba se zaplete in na odru opazujemo romantično ljubezen, prijateljstvo, nadle-
žno ženo, ki se krega z možem, spletke, navidezni uboj in skrivanje trupla, ki kar naenkrat oživi. Vse to se dogaja v eni sami sobi, ki je istočasno dnevna soba, spalnica in laboratorij. Pri pripravi igre so sodelovali mladi iz raznih odsekov: Luči Ayerbe Rant, Danilo Bonino, lan in Andrej Fekonja, Tomi Grohar, Tanja Oblak, Jože Rožanec in Milena Zupanc.
Po končanem programu smo oddali priznanja zmagovalcem v športu: za skupni mladinski dan dekletom iz Našega doma ter fantom iz Slomškovega doma, letni pokal prav tako za dekleta iz Našega doma in fante iz Slomškovega doma, skupni letni pokal pa za fantovsko in dekliško ekipo iz Slomškovega doma.
Potem nam je g. Cukjati podal nekaj misli. Zahvalili smo se vsem ki so pomagali pri organizaciji celega dneva: od mamic ki so pripravile kosilo in tistim ki so pekli na žaru, mladini ki je postregla kosilo, do skupine za luč in zvok iz San Justa ter Nevenki Belič, Mikaeli Mehle in Ljudmili Smrdelj za maskiranje in česanje za igro.
Na koncu smo zapeli še mladinsko himno in odšli v spodnje prostore, kjer smo imeli prosto zabavo ob zvokih skupine Km 43. Tako smo končali dan, na katerega smo se dolgo pripravljali. Vložili smo veliko truda in ur dela in ga tudi lepo preživeli!
Gabrijela Oblak
65. SKUPNI MLADINSKI DAN
Govor predsednika Jožeta Rožanca
Letos praznujemo 65. Skupni Mladinski dan! Koliko let življenja: ljubezni, idealov in skupnega dela iz katerih so rastli naši predniki in iz katerih rastemo tudi mi.
Slovenske Mladinske Organizacije v Argentini so deloma nastale po vzoru in tradiciji slovenskega "Orla", ki je pričel delovati v Sloveniji leta 1906. Orli so bili katoliška telovadna organizacija, ki je kmalu dobila tudi kulturni in formativni značaj, saj so ustanovitelji razumeli da katoliška telovadna organizacija ni le telovadna, ampak v prvi vrsti izobraževalna in vzgojna organizacija. Postal je prostor kjer je Mladina vlagala čas in talente za osebno in skupno rast v krščanskem duhu - prostor, kjer so se vzgajali pokončni ljudje.
Časi se spreminjajo, a nekateri problemi so v osnovi še vedno isti. Zato je potreben spomin in ponižnost: da vemo zakaj je nekaj nastalo, zakaj je dobilo določeno obliko, da se iz te izkušnje sami učimo in moremo učinkovito delovati in se soočati s težavami v času, v katerega smo postavljeni.
Časi so takšni, kot so ljudje. Tako tudi z organizacijami: če želimo da ima trdno krščansko podlago, si moramo prvo sami prizadevati biti dobri kristjani. Če želimo zvestobo koreninam, bodimo prvo zvesti mi. Če iščemo v njih tudi prostor kulture in kakovostnega športa, gojimo ju tudi mi, znotraj in izven skupnosti! Če želimo, da organizacije živijo, naj nas izzivi ne ustrašijo in malodušje ne premaga. Iščimo globine. Nikdar ni lahko - a vse kar je vredno, zahteva napora in žrtev.
Ko se je pričenjalo leto, je bil v zraku dvom, ali bi nadaljevali s Centralo in če bi organizirali Skupni Mladinski dan.
Odločili smo, da bomo - odločili smo, da se splača.
Od te odločitve je sledilo mnogo dejavnosti, ki so nas bogatile: molitvena ura na Veliki četrtek; sodelovanje pri Misionski Tomboli, srečanje Mladine za formacijo glede dela v organizacijah in obravnavi skupnih problemov; Pevsko Glasbeni Večer; predavanja in ogledi filmov; ciklus katoliške formacije; razgovori z Mladino in slovenskimi škofi v Argentini; peš romanje v Luján; sodelovanje z organizacijo Ingeniería Sin Fronteras za gradnjo šole. Od tiste odločitve je sledil tudi današnji Mladinski dan.
Težave so bile, so in bodo. Od nas odvi-si, če jih bomo sprejeli kot izzive in rastli od njih - od nas odvisi odgovor nanje. Po minulem letu, hvaležno gledamo na vse, kar smo poskusili in naredili. Z upanjem tudi zremo v prihodnost, ker vidimo, da nas ni malo mladih, ki so nam svete krščanske vrednote, slovenski jezik in kultura - ker nas je še vedno mnogo mladih, ki cenimo in želimo graditi bodočnost v naši skupnosti.
Hvala delegatom, ki ste stopili v odbor. Hvala predsednikom, da ste poprli. Hvala vsem, ki ste v teku leta priskočili na pomoč, da je vsaka izmed teh dejavnosti uspela. Hvala vsem, ki ste se jih udeleževali.
Z zaključkom leta pa že iščemo nove moči - zato vabimo mlade talenta, da pristopite tudi v Centralo: če želite in zmorete, kot delegati v odbor; če ne pa z idejami, predlogi, konkretno pomoč za kakšno izmed vseh prireditev s katerimi si bogatimo življenje v teku leta.
Letos praznujemo 65. Skupni Mladinski dan: naj jih praznujemo še mnogo več, z božjo pomočjo!
SLOVENSKA MLADINA V ARGENTINI V LETU 2017
Letošnje delovanje mladinske organizacije smo pričeli z občnim zborom, ki smo ga imeli 26. marca. Odbor smo sestavili tako:
Predsednik: Jože Rožanec Tajnica: Gabriela Oblak Blagajnik: Ignacij Mazieres Športni referent: Matija Mavrič
Predsedniki krajevnih mladinskih odsekov so se obvezali, da bodo priskočili na pomoč za ostale potrebe.
• 13. aprila, na Veliki četrtek, je mladina kot vsako leto imela svojo molitveno uro po sveti maši. 23. aprila je bila v San Martinu misi-
jonska tombola: mladi smo sodelovali s pripravo iger za najmlajše.
•	14. maja je slovenska skupnost romala v Lujan in takrat smo tudi mladi sodelovali: nekateri so oblekli narodne noše, drugi nosili Marijini podobi, drugi pa na trgu delili podobice med procesijo.
•	24. maja smo imeli mladinsko sveto mašo na čast Mariji Pomagaj.
•	V soboto 27. istega meseca smo pa imeli srečanje/odprto sejo v San Justu. Zjutraj smo se učili kako delati v odboru: kaj dela vsak odbornik, pomembnost kvalitetnih prireditev in kako uporabljati tehnologije za boljše sodelovanje, popoldne pa je Mladina vsakega doma predstavila probleme, s katerimi se srečava in
potem smo se pogovorili o tem, kako lahko te probleme rešujemo in si pomagamo.
•	17. junija smo imeli srečanje v Slovenski hiši: gledali smo zgodovinski film Katyn, malo govorili o tej tragediji in končali večer s picami.
•	8. julija smo organizirali naš letni Pevsko Glasbeni Večer. Sodelovalo je kar veliko skupin, večer smo pa pripravili s pomočjo vseh domov.
•	15. julija smo imeli spet odprto sejo, tokrat v Slovenski hiši. Naslednji dan smo imeli mladinsko mašo, zajtrk in predavanje v Lanusu.
•	19. avgusta smo povabili skupino mladih na "Mladina pomaga": šli so gradit otroški vrtec v Quilmes s skupino "Ingenieria sin Fronteras".
•	30. septembra smo se mladi v lepem številu
pridružili romanju k Mariji v Lujan.
•	5. novembra je bil Skupni Mladinski Dan v San Justu, ki je k sreči dobro izpadel, o katerem bolj obširno poročamo v drugem članku.
•	18. novembra smo imeli sveto mašo in nato pogovor s p. Ivanom Brescianijem (provinci-alom jezuitov v Sloveniji) in p. Dragom Lavri-čem (ekonomom jezuitov v Sloveniji).
Skozi drugo polovico leta se je vršil tudi Ciklus Katoliške Formacije, vsako drugo in četrto soboto v mesecu v Slovenski hiši. Imeli smo doktrinalno vzgojo, in tudi razgovore o vlogi laikov v družbi.
Gabrijela Oblak
STRAN 2
11. DECEMBRA 2017 j SVOBODNA SLOVENIJA
MENDOZA j Poklon slovenskim glasbenikom, ki so živeli v Argentini
Mendoški pevski zbor je 1. decembra v Slovenskem domu priredil pomemben koncert v dveh delih. V prvem nam je Mariana Ruiz Diaz, članica zbora in odgovorna za vokaliza-cijo mendoških pevskih skupin, ob klavirski spremljavi Tonija Štirna zapela sedem skladb, med njimi tri iz dob renesance in baroka, tri slovenske in eno sodobno. Zapela nam je sledeče skladbe: Now, I needs must part in Come again in sweet love doth now invite, obe Johna Dowlanda; Dekliška sodba: avtor Hrabroslav Volarič; Castigo: besedilo Agustin Detone, glasba - Emilio Dublanc (mendoš-čan); Un di la bella Clori: Carlo Cesarini; Čas-tito: narodna, prošnja Odrešeniku; in končno Uspavanka: besedilo Oton Župančič, priredba Josip Pavčič.
Mariana se je odlično prilagodila različnim slogom skladb. Barva njenega glasu je nežna, prijetna in zelo veselo sprejemljiva. Na žalost je bilo tisti večer vreme deževno in mendoščani nismo navajeni na take vremenske nevšečnosti. Mariani in Toniju smo čestitali z dolgim aplavzom.
Drugi del je bil »Poklon slovenskim glasbenikom, ki so živeli v Argentini«. Pevovodja mag. Diego Bosquet je publiki razložil smisel večernega koncerta. Izbrani skladatelji so vsi spretni za zborovske priredbe, kljub različnim nivojem njihove glasbene vzgoje. Njihovo delo obsega številne priredbe in kompozicije. Pri vseh je pomembno omeniti ljubezen do slovenske zborovske pesmi in vere. Njihova glasbena značilnost je ta, da so doživeli beg iz Slovenije in begunstvo v Argentini. Pevovodja je dodal: »Nerazumljivo mi je, da so njihove skladbe in priredbe tako malo znane in da se redkokdaj pojejo v slovenskih krogih. V obširnejšem glasbenem
svetu so pa skoraj nepoznane. Čutim moralno dolžnost ohraniti in širiti njihove skladbe. Naš zbor bo v bodoče to uresničeval. Ne smemo jih pozabiti."
Na velikem ekranu nad zborom smo sledili prevodu vseh zapetih kitic. Prva pesem je bila: MARKO BAJUK - Lahko noč: besedilo Anton Martin Slomšek, priredba Marko Bajuk. Mendoški zbor in vsa skupnost so mu hvaležni za plodovito delo v Mendozi. Sledile so tri narodne: JULIJ SAVELLI - Se davno mra-či: narodna, zborovska priredba Julij Savelli, DRAGO ŠIJANEC - Domotožje: narodna, zborovska priredba Drago Šijanec; ALOJZIJ GER-ŽINIČ - Nagelj slovenski: besedilo Ciril Turk, glasba Alojzij Geržinič; CIRIL KREN - Današnji žarki zarje mile: besedilo Andrej Praprotnik, skladba Ciril Kren; GABRIJEL ČAMERNIK -Marija z Brezij, tvoja slika: besedilo Gregor Mali, skladba Gabrijel Čamernik. Sledil je JANEZ OGRIN - Caminito del norte: skladba in besedilo Rafaej Arancibia Laborda, zborovska
priredba - Janez Ogrin. Janez Ogrin je bil dolga leta župnik v Quinesu, San Luis. Zanimiva je, njegova priredba argentinske folklorne pesmi. Dodali so še: Sejaj žito in pšenico -prekmurska narodna v priredbi Daniela Gru-ma. Za konec smo dočakali himno Slovencev po svetu: JOŽE OSANA - Slovenija v svetu: besedilo Marko Kremžar, skladba Jože Osana, pri kateri je zborovodja povabil vse navzoče k petju. Besedilo je pa bilo natisnjeno na zadnji strani programa.
Pevovodja je dosegel navdušeno sodelovanje občinstva ter podal lepo sporočilo za mlade nove rodove naše skupnosti. Posrečena zamisel!
Pevovodji, vsem pevcem in ostalim sot-rudnikom izražamo iskreno zahvalo!
»Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj; kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si Slovenija!«
Božidar Bajuk
TRST j Nova izdaja Vauhnikove knjige "Nevidna fronta"
Po letu 1990 so veliko slovenskih knjig, ki so izšle v Argentini, ponatisnili v Sloveniji. Na nedavnem Knjižnem sejmu v Ljubljani je bila razstavljena tudi čisto sveža nova izdaja spominov znanega obveščevalca, zadnjega vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije v Berlinu polkovnika Vladimirja Vauhnika.
To delo ima za sabo zelo zanimivo, posebno pot, ki potrjuje latinski rek »Habent sua fata libelli«, ki pravi, da ima vsaka knjiga svojo posebno usodo.
Vladimir Vauhnik, ki se je rodil leta 1896 v Svetinjah pri Ormožu na Štajerskem, kjer je bil oče nadučitelj, se je januarja 1948 izkrcal v Buenos Airesu. Pred tem je živel v Bernu v Švici, kamor se je bil iz Ljubljane zatekel pred nacisti sredi leta 1944. Živel je sam, zadnje čase izmučen od Parkinsonove bolezni. Umrl je 31. marca 1955 in bil pokopan na pokopališču na Chacariti. Pozneje so njegove posmrtne ostanke pretihotapili v Slovenijo, kjer počivajo v družinski grobnici v Jakob-skem dolu pri Šentilju (občina Pesnica).
V Švici je v nemščini napisal svoje spomine v dveh tipkopisnih knjigah. Prvo je posvetil svojemu atašejskemu delu v Berlinu, ko mu je s pomočjo visokih osebnosti, ki so nasprotovale Hitlerjevim vojnim pustolovščinam, in svojega izjemnega strokovnega znanja uspelo odkrivati in javljati v Beograd največje vojaške tajnosti (tudi datum napada na Jugoslavijo). Druga pa je govorila o obveščevalnem omrežju, ki ga je vodil skupno s hrvaškim obveščevalcem, majorjem Antejem Anicem (tudi on je po vojni živel in umrl v Argentini) in je bilo povezano z britansko tajno službo.
Knjig ni uspel izdati, prebralo ju je le nekaj
prijateljev, poleg tega ju je kasneje posodil znanemu ameriškemu zgodovinarju, tako da po njegovi smrti sploh ni bilo jasno, kje sta.
Vauhnikov brat odvetnik, politik in publicist dr. Miloš Vauhnik (1895-1983), ki je po vojni živel prej v Italiji, potem pa v Nemčiji, je Vladimirja izredno cenil. To se vidi tudi v njegovih spominih. Pod naslovom Pe-fau, Spomini so izšli v dveh zvezkih v letih 1988 in 1989 v skrčeni obliki pri Goriški Mohorjevi družbi, v celoviti izdaji pa pod naslovon Pe-fau in XX. stoletje leta 2012 pri Založništvu Jutro v Ljubljani. Ker so brata mnogi občudovali, spremljale pa so ga tudi ostre kritike, delno v emigraciji, predvsem pa v Jugoslaviji, kjer so njegovo ime sramotili na več mon-tiranih procesih in v publicistiki, si je zastavil cilj, da ga javnosti predstavi v pravi luči.
Našel je tipkopisa, besedilo nekoliko skrčil in priredil ter prevedel v slovenščino. Delo je izšlo leta 1965 kot 23. knjižna izdaja Svobodne Slovenije v Buenos Airesu v opremi Ivana Bukovca, s spremnima besedama diplomata Frida Pogačnika in generala Ivana Prezlja ter nekaj dostavki časnikarja Janka Hafnerja. Naj dodamo, da je v tedniku in zbornikih Svobodne Slovenije pred tem in za tem izšlo še nekaj Vauhnikovih spisov.
Miloš Vauhnik je poskrbel, da so bratovi spomini nato izšli še v nemščini (Celovec 1967) in srbo-hrvaščini (München 1984).
Zelo zanimivo pa je še to, da so prvi - berlinski - del Nevidne fronte leta 1972 ponatisnili tudi v Ljubljani z laskavima spremnima besedama Vauhnikovega prijatelja, sicer visokega predstavnika povojnega režima dr. Maksa Šnuderla in zgodovinarja dr. Duša-
na Bibra. Izdajo je v knjižni zbirki dnevnika Delo oskrbel poznejši politični zapornik Viktor Blažič. Zgodilo pa se je, da so zaradi te knjige in podobnih pobud Blažiča premestili in knjižno zbirko ukinili, po kasnejši aretaciji zaradi Kocbekove afere in pisanja v tržaški Zaliv pa so ga zasliševali tudi o Vauhniku.
No, in zdaj smo pri novi izdaji, ki jo je dala natisniti založba Modrijan iz Ljubljane.
Tokrat gre za nov, zvest prevod, ki ga je opravil znani prevajalec Štefan Vevar. Spomini so pod nanovo skovanim skupnim naslovom Pod krinko izšli v dveh zvezkih, ki nosita izvirna naslova Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti, Tri leta vojaški ataše v Berlinu in Med izdajalci, vohuni in junaki, Zgodba o tajni obveščevalni organizaciji (1941-1944). Prvi zvezek šteje 239, drugi pa 333 strani. V vsaki knjigi je na začetku izbor dokumentarnih slik iz zbirke Vauhnikove nečakinje, Miloševe hčerke Štefke Mikluš, na koncu druge knjige pa je še Spremna beseda, ki jo je napisal upokojeni generalmajor Jugoslovanske ljudske armade Marijan F. Kranjc (1935-2017), ki je malo pred izidom umrl. Vsemu, kar je zapisal ta plodoviti raziskovalec slovenske vojaške in obveščevalne zgodovine, ki je dolga leta delal v varnostni službi JLA, pa ni mogoče pritrditi.
Če je novi, celoviti prevod Vauhnikovih spominov pomemben podvig, pa je velika škoda, da se založnik ni odločil za temeljitej-šo izdajo s strokovnim aparatom, saj v njej ni opomb, kazal, tudi omembe ne, v čem je nova izdaja »nova«.
Ivo Jevnikar, Trst
za Svobodno Slovenijo
Slike Cecilija Urbančič
NAŠ DOM
"Rifa" in večerja
Že 40 let Naš dom San Justo pripravlja žrebanje, s katerim pomagamo vzdrževati ustanovo, v kateri se vrstijo dejavnosti naše krajevne in tudi osrednje slovenske skupnosti. Glavni dobitek je nov avto. Po navadi je poleg tega še štiri ali pet lepih dobitkov. A vsako leto je posebna vrednota cilj tega srečanja: da poleg žrebanja preživimo lep večer v krogu članov in prijateljev Našega doma San Justo.
Na letošnjem večeru, v soboto, 25. novembra, smo se še posebno spomnili 70-letnice odkar so, po drugi svetovni vojni in po treh letih življenja v taboriščih v Avstriji in Italiji, prvi slovenski begunci prispeli na argentinska tla. Hvaležni smo Argentini, deželi, ki je sprejela naše starše in stare starše, in to smo tudi pokazali vsem, ki so se udeležili srečanja.
Kar precej dela je bilo: čiščenje in priprava prostora, hrane, empanad, izvrstnega mesa na žaru (»asado«) ... Vse to je združilo starejše in mlajše, dekleta in fante, žene in može iz okraja že več dni prej, posebno pa še ob zgodnji sobotni uri.
Srečka, ki je imela tri številke in s tem tudi tri možnosti za zadetek, je vključevala večerjo in show za 2 osebi. Tako se je na velikem dvorišču Našega doma zbralo nad 550 gostov.
Gosti so se ob prihodu lahko slikali v spomin na letošnji dogodek. Ob vhodu so vsakega presenetile dolge in lepo pogrnjene mize v svetlo-modri pastelni barvi ter z manjšimi tekači v beli barvi, simbol argentinske zastave.
Veselo vzdušje se je pokazalo tudi med večerjo. Lepa postrežba (nad petdeset mladih deklet in fantov) ter okusna hrana sta pripomogli k boljšem počutju, kot tudi pogovor med obiskovalci in gosti.
Z nastopom mladega orkestra »Km 43« se je vse še bolj razživelo na našem dvorišču. Doživeto so zapeli slovenske in argentinske pesmi ob spremljavi raznih inštrumentov. Njihovo glasbo je spremljal lep video posnetek, pripravljen posebej za to priložnost. Z njim smo se spomnili preživete poti naših prednikov in začetkov v novem svetu. Bila pa je tudi zahvala Argentini za topel in prijazen sprejem.
Pred žrebanjem je Miguel Ángel Cherutti, priznani argentinski humorist, poskrbel, da smo od smeha kar pokali, a nas je tudi popeljal preko časa in vrednot z oponašanjem priznanih domačih in mednarodno znanih pevcev ter njihovi pesmi.
Tudi letošnje žrebanje se je mirno vršilo pred sanhuško notarko, gospo Mario Raquel Lassallote. Veselje mladega dobitnika avtomobila je zaključilo srečanje obiskovalcev. A našega dela še ni bilo konec. Veliko pridnih rok je prijelo za stole, mize, rože in posode, in tako smo skupaj pospravili prostore, da je naslednji dan bil dom na razpolago, kot se spodobi, za redne nedeljske dejavnosti.
Hvala vsem sodelavcem in dobrotnikom tega večera. Hvala za pomoč, saj bodo naše ustanove lahko nadaljevale le, če jih bomo naprej pazili in podpirali.
Emi Urbančič Marušič
SVOBODNA SLOVENIJA | 10. SEPTEMBRA 2017
STRAN 3
PRI SV. MAŠI ZA ŽRTVE HUDE JAME
„Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno jih poslušaj in usliši. Amen."
Spoštovani gospod predsednik republike, dragi bratje duhovniki, dragi bogoslovci, dragi bratje in sestre. Z besedami te molitve se je sv. Bernard pred skoraj tisoč leti obračal na Marijo in jo prosil pomoči. Koliko bolj upravičeno se s temi besedami danes k Mariji zatekamo in jo prosimo pomoči mi, ki smo se pred njeno podobo zbrali zaradi molitve in prošnje za žrtve Hude jame.
Huda jama je kraj zločina in je simbolno mesto. Najprej kraj zločina, saj so v opuščenem rudniškem rovu sv. Barbare leta 1945 pomorili preko 1400 ljudi. Kako so ti ljudje umirali, ve samo Bog in pomorjeni sami, saj so ob odprtju tega rudniškega rova našli človeka, tako imenovanega begunca, „ki je pokol preživel, in se je skušal plaziti iz rova, našel je kos železniške kretnice ter kopal majhne grude ilovice ter prodiral centimeter za centimeter, medtem ko so na drugi strani ves čas dovažali material v
jamo. Dokler ni naletel na betonski okvir, obnemogel in obležal" (Mitja Ferenc, MMC, 3.3.15).
Simbolno mesto je Huda jama zaradi tega, ker je bil rudniški rov zaprt z enajstimi pregradami. „Najdebelejša pregrada je bila iz 120 centimetrov debele plasti betona, armirana z desetimi železniškimi tračnicami. Kot da bi šlo za atomsko zaklonišče in da nikoli nihče ne sme priti do žrtev"....
Čeprav si ljudje o pomorjenih včasih niti šepetati niso upali med seboj, je spomin nanje vendarle ostajal živ in je 24. februarja 2009, ko so rudniški reševalci predrli zadnjo, enajsto, pregrado in se je pred njimi zasvetlikala plesen na mumificiranih truplih pomorjenih, z vso silovitostjo planil v zavest Slovencev. Ljudje so onemeli - ne zaradi molka, ki bi ga narekoval režim, ampak zaradi pretresenosti ob dejstvu, kakšnih dejanj je sposoben človek. Sposoben je moriti in obenem s terorjem vsiliti molk o svojih dejanjih - bila so in vendar, kot da jih ni bilo. A molk ne izbriše dejstev in Bog, ki je Alfa in Omega, ki je začetek in konec, njegovi so časi in vekovi, v svoji usmiljeni previdnosti vedno poskrbi, da se na koncu vedno uresničijo Jezusove besede, ki jih je zapisal evangelist Matej: „Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo" (Mt 10,26).
Ko se danes spominjamo žrtev iz Hude jame
in iz drugih morišč, nas nagovarjajo besede knjige modrosti, ki smo jih slišali v mašnem berilu. „Duše pravičnih so v Božji roki. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad ... je bilo vendar njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo..." ... Tisti, ki so ta dejanja ukazali, so mislili, da so jih s smrtjo utišali in da so utišali tudi tiste, ki bi mogli ohranjati spomin nanje. Nič ni bolj naivnega. Nasprotnik je nevaren. Mučenec postane nesmrten. Nasprotnik je ranljiv, je samo človek. Mučenec je močan in obdan z avreolo tega, kar je moral pretrpeti. In ljudje režima so z vsemi nesmiselnimi pomori iz ljudi, ki so nasprotovali njihovi zamisli o ureditvi sveta, naredili mučence. Prst naše domovine je na več kot 600 krajih prepojena s krvjo mučencev - Slovencev in tolikih drugih, ki so umirali na naši zemlji zaradi želje po oblasti, ki se je ponujala kot ustvarjanje zemeljskega raja, v katerem pa ni bilo prostora za vse, ki so mislili drugače, kakor revolucionarna elita.
Prizadevanje, da bi pomorjene utišali, se še ni končalo. Po eni strani njihovo življenje in smrt vedno znova označujejo z nalepko narodnega izdajstva. Po drugi strani s potrjevanjem legalnosti odločitev samozvanih sodišč, ki so brez pravih postopkov mimogrede obsojala na smrt. A zločina ne more zakriti nobena nalepka in nobena odločba katere koli ustanove. Zločin ostaja zločin in s takimi dejanji tudi danes ljudje postajamo udeleženci zločina. Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.
Danes smo se, dragi bratje in sestre, zbra-
li na svetem kraju. K Mariji Pomagaj so naši predniki prinašali svoje stiske, potrebe, bolečine in nemoč, ki jih niso mogli izraziti nikomur drugemu. Kolikokrat je v desetletjih po drugi svetovni vojni poslušala besede tihe tožbe in žalovanja za pomorjenimi in kolikokrat je na tem kraju brisala solze po licih ljudi, ki nismo smeli žalovati.
Pred Marijo so lahko izjokali svojo bolečino. Danes tudi mi prihajamo prednjo in ji izročamo naš narod. Prihajamo s prošnjo, da bi bili sposobni priznati in sprejeti resnico, saj Jezus pravi, da nas bo resnica osvobodila. Vsaka laž, tudi laž o naši preteklosti, pomeni ujetost duha in srca. Samo resnica osvobaja za korak naprej. Samo resnica odpira prihodnost. Prednjo prihajamo s prošnjo, naj pred usmiljeno obličje Očeta prinaša žrtve vseh naših hudih jam. Naj skupaj z nami prosi za odpuščanje njihovih grehov. Naj pred Očeta prinese njihovo trpljenje in njihovo smrtno stisko. Naj pred Očeta prinese njihove molitve in smrtne krike. Naj skupaj z nami prosi za morilce in za tiste, ki so ta dejanja ukazali. Naj se usmiljeni Oče dotakne njihovih src, da se bodo kesali svojih dejanj in v kesanju našli odpuščanje in osvoboditev.
Predvsem pa prihajamo s prošnjo, naj Oče po svojem Svetem Duhu razsvetli razum vseh, ki imajo v našem narodu odločujočo vlogo, naj delujejo za spravo in mir, za medsebojno sodelovanje in za varnost nas vseh.
Marija Pomagaj in vsi naši mučenci - prosite za nas. Amen!
msgr. Stanislav Zore OFM,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
GORICA: PRIPRAVLJA SE PONATIS SPOMINOV MSGR. JANEZA HLADNIKA
Prvič so izšli pred 40 leti, prav tako v Gorici, ob brskanju po zapuščini dr. Tineta Debelja-ka, ki je od letos v NUK-u v Ljubljani, pa se je razkrila še zelo lepa zgodba, ki bi jo bilo treba poglobiti in raziskati. Predvsem s pomočjo argentinskih bralcev.
Goriška Mohorjeva družba (GMD) je najstarejša založba Slovencev v Italiji, nastala je v Gorici leta 1923, v skoraj stoletnem poslanstvu je skupaj s slovenskimi ljudmi na Primorskem delila nelahko 20. stoletje, od pritiska italijanskega fašizma do nove meje, ki se je zarezala med primorske in goriške ljudi, od prepovedi njenih knjig s strani jugoslovanskega režima do novega odnosa matice po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije.
Danes se Goriška Mohorjeva družba sooča z izzivi, ki so skupni vsem manjšinskim in izseljenskim skupnostim: nižanje bralne kulture, obubožanje slovenskega jezika in krčenje zavednega jedra skupnosti.
V skoraj stoletnem poslanstvu je GMD izdala morje knjig, ki niso bile namenjene le ožjemu goriškemu ali primorskemu prostoru, temveč so zajele tudi širše bralstvo. V redni zbirki za leto 1978 so izšli spomini msgr. Janeza Hladni-ka z naslovom Od Triglava do Andov, naslednje leto bo torej minilo 40 let od prve izdaje.
O goriški izdaji Hladnikovih spominov
Zakaj so izšli ravno v Gorici? Ker je pri nas živela družina Hladnikove sestre Angele, poročene Špacapan, ki se je iz Slovenske vasi, kamor se je preselila po vojni, v šestdesetih letih prišla v Gorico. Njen sin Bernard, zdravnik, družbeni in politični delavec, ki je dejaven med našimi ljudmi, je bil takrat v odboru založbe GMD, njegov oče Bogomir - Mirko, Hladnikov svak, pa je bil stavec v Katoliški tiskarni, kjer so se tiskale knjige GMD, pa tudi goriški tednik Katoliški glas.
Spomini msgr. Janeza Hladnika so začeli izhajali ravno v Katoliškem glasu 31. oktobra leta 1968, tri leta po njegovi smrti, pod skupnim naslovom Msgr. Janez Hladnik, V službi Cerkve
in naroda. Je pa bila potrebna še tretja oseba, ki je omogočila izid knjige in je neposredno povezana s Slovenci v Argentini: za podlistek si je prizadeval in za njegovo izhajanje skrbel Jože Jurak, povojni begunski duhovnik, ki je več kot desetletje živel v Argentini (1948-1961). Bil je tudi šest let urednik mesečnika Duhovno življenje, ki ga je prevzel ravno od Janeza Hladnika. Od leta 1961 in vse do svoje smrti leta 1989 je Jože Jurak živel v Gorici. Tu je bil dušni pastir, glavno delo pa mu je bilo urejanje Katoliškega glasa, kjer je bil sourednik, korektor in paginator. Jože Jurak je imel glavno vlogo pri pripravi knjižne izdaje Hladnikovih spominov.
Omenjenim podlistkom v Katoliškem glasu je Jurak napisal uvod, ki je ponatisnjen tudi v knjižni izdaji. Podlistkov je bilo vsega skupaj 137, v Katoliškem glasu so izhajali do 5. avgusta leta 1971, sami spomini Janeza Hladni-ka so se ustavili nekaj številk prej, zadnja štiri nadaljevanja je napisal sam urednik, v njih pa so opisana Hladnikova smrt, njegov pogreb v Lanusu, zaključijo pa se z opisom življenjskega utripa slovenske skupnosti v tem predelu Buenos Airesa, v domu, ki nosi po Hladniku ime, in v naselju, ki je bil sad naporov tega zaslužnega slovenskega duhovnika.
Hladnikovi spomini so, kot rečeno, izšli v knjižni izdaji leta 1978 v redni zbirki Goriške Mohorjeve družbe z naslovom Od Triglava do Andov in podnaslovom V službi Cerkve in naroda. Spomini. Knjiga je bila v Jugoslaviji uradno prepovedana tudi z objavo v Uradnem listu.
Pri pripravi izdaje je imel gospod Jurak tudi nalogo, da besedilo nekoliko skrajša, slike za knjigo pa je posredovala družina Špacapan. Knjiga je izšla v 2.000 izvodih.
Ponatis Hladnikovih spominov in nova zagonetka
Na pobudo skupnosti iz Rovt, rojstnega kraja msgr. Janeza Hladnika, smo se pri Goriški Mohorjevi družbi odločili, da bomo knjigo ponatisnili v naslednjem letu, ko bo minilo 40 let od
prve izdaje, predvidoma junija, ko obeležujemo obletnico Hladnikove smrti (20. junij 1965). Pri izdaji bo sodelovala tudi založba Družina. Letošnja zgodba pa se je obogatila z novim poglavjem, ki ga je omogočil prihod zapuščine dr. Tineta Debeljaka v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. V zapuščini dr. Tineta Debeljaka je tudi mapa s Hladnikovimi spomini. S pomočjo prijazne in prizadevne vodje Zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije Helene Janežič smo nekateri lahko pogledali v omenjeno mapo. V njej najdemo izvirno besedilo Hladnikovih spominov, ki so v nekoliko skrčeni obliki izšli v knjižni izdaji v Gorici. Besedilo je bilo skrčeno v glavnem iz tehničnih razlogov, ker knjiga po nalogu takratnega odbora GMD ni smela biti preveč obsežna. Hladnikov nečak Bernard Špacapan je izvirno in objavljeno besedilo primerjal in ocenil, da ni prišlo do vsebinskih odstopanj.
V mapi pa se hrani tudi zanimiv daljši tekst z naslovom Življenjepis Janeza Hladnika, ki ga je napisal sam dr. Tine Debeljak in je nastal na podlagi Hladnikovih spominov, zapisov v Duhovnem življenju in Svobodni Sloveniji ter drugega gradiva, ki se je takrat hranilo v Buenos Airesu. Življenjepis, ki ga je napisal Debeljak, je nastal po nalogu skupnosti iz Lanusa in na predlog takratnega škofa Schoela in župnika v Lanusu Toneta Škulja. 22. maja leta 1966 mu je to s pismom (ki se hrani v mapi) predlagal kulturni referent društva Slovenska vas ob prvi obletnici smrti Janeza Hladnika.
Naslednje leto je bil osnutek življenjepisa že pripravljen: 10 poglavij, ki so razdeljena v tri dele (Slovenija, Dušni pastir za Slovence, Dušni pastir argentinske škofije) in katerim je bilo treba dodati še zadnje poglavje o pogrebni slovesnosti in kasnejšem prenosu Hladnikovih posmrtnih ostankov s pokopališča v Lanusu v cerkev sv. Jožefa. Na omenjenih dveh dogodkih Tineta Debeljaka ni bilo, poglavje so zato morali napisati v Lanusu.
Uvodno besedo knjigi bi moral napisati škof
Schoel. Tekst, ki je bil napisan za argentinskega bralca, je v prvem delu predstavljal Slovenijo in Slovence, težišče knjige pa je bilo na dogajanju na argentinskih tleh. Besedilo so dali sproti prevajati v kastiljščino, prevajala pa sta zakonca Žužek v Lincolnu.
A zgodba se je v Lanusu ustavila in prekinila, tekst je tam ostal 10 let nedotaknjen in nedokončan, nakar je leta 1977 g. Petek (verjetno je to bil lazarist Janez Petek) besedilo vrnil dr. Tinetu Debeljaku. A rokopis je ostal na Debe-ljakovem domu le en dan. Že drugi dan ga je nekdo obiskal, "znanec, ki ni bil literat", ki si je zelo želel prebrati tekst in dr. Tine Debeljak mu ga je posodil za nekaj dni.
"In tragedija je tu: ne vem, komu sem ga izročil - vse znance, ki bi prišli v poštev, sem že vprašal, in tudi v Svobodni Sloveniji sem objavil prošnjo za vrnitev, a neuspešno. Dotični mi ga še ni vrnil in je pozabil rokopis, kakor sem jaz nanj. Ali pa ga je kam založil, ker ni bil literat."
Omenjene odlomke sem prepisala iz pisma, ki razlaga celotno zgodbo in ga je napisal dr. Tine Debeljak, hrani se v omenjeni mapi, vendar nima naslovnika in tudi datuma ne.
V mapi je le delovni osnutek Hladnikovega življenjepisa izpod peresa Tineta Debeljaka, vendar je na njem veliko popravkov, mestoma se tudi težko bere ter je verjetno nepopoln.
In zgodba v zgodbi je tu. Tako kot sem jo sama razumela in rekonstruirala na podlagi gradiva, ki je bilo meni na razpolago.
Če bi se našel kdo, ki bi lahko izpopolnil ali popravil zgodbo, ki jo ponujam v branje, bi bilo zelo dobrodošlo, na tak način pa bil lahko obogatili novo izdajo Hladnikovih spominov.
Naravnost enkratno pa bi bilo, če bi se našla dokončna verzija Debeljakega teksta v slovenskem jeziku ali v kastiljskem prevodu in bi doživel izdajo, tako kot so pobudniki računali, da bo.
Erika Jazbar, članica odbora GMD, GORICA
erikajazbar@yahoo.it
za Svobodno Slovenijo
STRAN 2
10. SEPTEMBRA 2017 | SVOBODNA SLOVENIJA
KOLEDAR
16. decembra ob 7:00 pm
Praznični kulturni večer S.K.A. Slovenska hiša,
17. decembra ob 7:30 am
Duhovna obnova in priprava na Božič v Slovenski hiši, vodi g. Toni Burja
17. decembra ob 12:30 pm
Članski "asado" društva Slovenska vas Slovenska vas,
21. decembra ob 8:30 pm
Božični koncert v Catedral de Morón
23. decembra
Božični koncert v Slomškovem domu Vabita Ex Corde in MPZ San Justo.
23. decembra ob 5:00 pm
Božični koncert Zbora Lanús - Carapachay v Federación Gallega, Chacabuco 955, CABA
23. decembra ob 8:00 pm
Božični koncert Zbora Lanús - Carapachay, cerkev María Reina Slovenska vas,
24. decembra ob 8:00 pm
Slovenska polnočnica v cerkvi Marije Pomagaj Slovenska hiša,
OSEBNE NOVICE
rojstvo
4.decembra 2017 je bila rojena Kamila Poglajen, prvorojenka Aleksandra in Gabriele Lavagnino. Čestitamo srečni družini!
POROKA
V	cerkvi Svetega Juda Tadeja v Lanusu sta se poročila Maria Paula Cukjati in Carlos Alejandro Solier. Priči sta bila nevestin oče Marko Cukjati in ženinova mati Alejandra Negra. Poročil ju je nevestin stric France Cukjati. Želimo jima srečo na novi poti!
■j" smrt
V	torek, 5. decembra, je umrl pri 87 letih po dolgi bolezni umrl Lojze Kočar. Družini naše iskreno sožalje!
MALI OGLASI
ING. AGR. JORGE L. KOMAR Y ASOCIADOS
Asesoramiento agropecuario Consultoría — Administración — Proyectos
Argentina - Uruguay Tel (+54 9) 4049 3950 jorgekomar@gmail.com
CKC | Fabricación de biofertilizantes para la agricultura
Adm. y ventas: Montesquieu 520, CABA www.ckc.com.ar
CA - CONSULTORES ASOCIADOS
Consultoría integral y dirección técnica de empresas de saneamiento ambiental y control de plagas urbanas y rurales
Cel (011) 4941 - 5777 akocmur@ckc.com.ar
MARCOS MELE
Productor | Asesor de Seguros Administración de Riesgos
Tel (+ 54) 4623 2932 | 4623 4936
info@marcosmele.com.ar
www.marcosmele.com.ar
novica tedna | Pripor za bivšo predsednico?
V Argentini smo skoraj vajeni tega, da je december izreden mesec. V strahu pričakujemo, da se bo kaj pretresljivega zgodilo. In letošnji december se je že v prvih dneh izkazal za pristnega in nam postregel z neobičajnimi novicami.
V četrtek, 7. decembra, je zvezni sodnik Claudio Bonadio odredil kazenski pregon in preventivni zaporni nalog za bivšo predsednico države Cristino Fernández Kirchner zaradi domnevne izdaje in prikrivanja vpletenosti Irana v najhujši teroristični napad v državi leta 1994, ko je bilo v bombnem napadu na judovski center "AMIA" v argentinski prestolnici ubitih 85 ljudi.
Ti kaznivi dejanji naj bi bili storjeni s podpisom dogovora s predstavniki režima v Teheranu, po katerem naj bi Argentina v zameno za opustitev sojenja domnevnim napadalcem sklenila ugoden trgovinski posel z islamsko republiko. Sporazum je potrdil celo argentinski parlament, v katerem je tedanja vlada imela absolutno večino in je zato pridno potrjeval vse njene želje. Vendar nikoli ni stopil v veljavo, ker ga končno v Iranu niso potrdili, čeprav smo v zadnjih tednih izvedeli še to, da je bil enostransko sestavljen v Iranu že veliko časa pred podpisom.
Ker pa je bivša predsednica v tem tednu nastopila kot novoizvoljena senatorka, sodnik
aretacije ne more izvesti brez predhodnega postopka odvzema imunitete. Bodočnost gospe Kirchner je tako v rokah kolegov v parlamentu, kjer je zaenkrat jasno, da odvzem imunitete ne bo uspel.
A pregon bivše predsednice je le najbolj aktualna in odmevna točka te zgodbe. Bonadio je po več kot dveh letih zavitih sodnih ovinkov zdaj prijel v roke obtožnico bivšega tožilca Nismana. Alberto Nisman je tik po vlogi obtožnice zoper takratno predsednico umrl v nejasnih okoliščinah. Vlada gospe Kirchner je smrt hitro označila za samomor, kar je takratno sodstvo tudi potrdilo in zatem zavrnilo njegovo obtožnico. V tistih časih je bilo nepojmljivo, da bi se sodniki zo-perstavili volji predsednice, iz čigar ust smo že slišali, da "je treba sodnike pritisniti". Pa zgleda, da so se zdaj isti sodniki zavedli svojih dolžnosti in prijeli za delo. Nismanova obtožba je bila sprejeta in Bonadio na njej gradi kazenski postopek, ki Cristino Kirchner močno skrbi - verjetno skoraj toliko, kot tisti zaradi domnevnega pranja denarja pod krinko turističnih in nepremičninskih dejavnosti zoper njo in celo njeno družino.
Mnogi mislijo, da se je tu sodnik prenaglil, da zoper Cristino (še) nima zadostnih dokazil. Je pa Bonadio istočasno močno udaril malo nižje: v četrtek so bili v omenjenem
kazenskem postopku aretirani bivši predsedniški sekretar Carlos Zaninni, prijatelj Kirchnerjevih Luis D'Elia in Jorge Khalil, bivšega ministra za zunanje zadeve Timerma-na je pa zaradi starosti in bolezni doletel le hišni pripor. Oscar Parrilli in Andrés Lar-roque sta, med drugimi, zdaj tudi tarča kazenskega pregona.
Vsa ta dogajanja so zasenčila celo (ne)na-predek v iskanju podmornice ARA San Juan, o kateri še danes ni sledu, pa čeprav jo še vedno iščejo prvovrstne ekipe večih držav. "To je tako, kot bi iskali cigareto na nogometnem igrišču", so iz mornarice opisali iskanje. Ob tolikih dogajanjih je zanimanje za usodo podmornice in njene posadke upadlo in na zadnjih sestankih za medije skoraj ni bilo več prisotnih novinarjev.
Teden pa zaznamuje še seja ministrov iz vsega sveta v okviru Svetovne trgovske organizacije, ki poteka v Buenos Airesu med 10. in 13. decembrom. Vodi jo bivša ministrica Susana Malcorra, otvoril jo je predsednik Mauricio Macri. Med udeleženci je tudi slovenska delegacija, ki jo vodi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek. Prisotnost ministrov in drugih pomembnih funkcionarjev iz 164 držav sicer v centru mesta povzroča velike prometne nevšečnosti, po drugi strani pa vzbuja upanje, da bo Argentina počasi spet pridobila mesto, ki ji med narodi pripada.
Mariana Poznič
ŠTIPENDIJE V UCEMA
Becas en UCEMA
Univerza "UCEMA" je leta 1978 začela z delovanjem na področju diplomskega in podiplomskega študija ekonomije. V vodstvu univerze je tudi Slovenec in član naše skupnosti cont. Tone Marin, ki je stopil v stik s krovno organizacijo Slovencev v Argentini Zedinjeno Slovenijo in obvestil, da bo UCEMA meseca marca 2018 odprla novi oddelek za študij prava. Potomcem Slovencev nudi možnost štipendije v višini 100% šolnine skozi vsa leta študija.
Pogoj za štipendijo je povprečna srednješolska ocena 8 ali več, na razpolago je pa 5 štipendij.
Kandidati se lahko javijo po emailu na naslov esloveniau@gmail.com.
Zedinjena Slovenija
A»)
Spoštovani bralci
Vabimo Vas, da svoja praznična voščila objavite v Svobodni Sloveniji!
Vaši pozdravi bodo dosegli veliko število slovenskih strank in prijateljev, s tem boste pa tudi podprli izhajanje našega časopisa.
svobodna.ba@gmail.com
m ■■Sm r /*Pt
■¿«CJ
¿ožim,
KONCERT
!	KONCERT BOŽIČNIH PESMI,
Itfšh'	ZDRUŽENI GLASOVI
^^m^^T CARAPACHAY- LANUS
■inifllll"* '' ORQUESTA DE CÁMARA DE V A . y L .' .C*- .	FEDERACIÓN DE
r n	*	ASOCIACIONES GALLEGAS
W~ *. *
Sobota 23. decembra 2017
ob 17. uri, v Federación de Asoc. Gallegas,
Chacabuco 955, CABA ob 20. uri, v župnjiški cerkvi Marije Kraljice Mons. Hladnik 4029, R. de Esc.
Sobota 30. decembra 2017
ob 20. uri, v Slovenskem Domu Carapachay, Dra. Grierson 3867, Carapachay
Antonio Podržaj e Hijos S.R.L.
Diagonal 160 N° 5776
Villa Loma Hermosa (1657) Buenos Aires, Argentina
Tel / Fax: 54 (11) 4769-0581 I 1653
antonio@podrzaj.com.ar
www.podrzaj.com.ar
SVOBODNA SLOVE NIJA | Glasilo Slovencev v Argentini
Ustanovitelj Miloš Stare
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija
Predsednik Jure Komar
Uredniški odbor
Mariana Poznič, Erika lndihar, Jože Lenarčič, Marko Vombergar, Miloš Mavrič Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznič Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbančič
SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar