Pogovori.
Gosp. L. M. „Moj šopek" je napis pesmici, katero ste nam poslali. Pesem je polna lepih besedij, a brez jedra. Celotne misli ni v njej. Pa tudi logične misli pogrešamo. „Narava" — „ljuba mati", se igra sred cve-tečega sveta — v naravi! In da bi te „na-rave" „Luč življenja naklonile Mile tvoje so roke, — Te so nežno me povile, Dale zlato mi srce!" —Ali ni to nekako panteiško mišljenje — v teh besedah? In da Vam je
dala   „zlato   srce'
no! zato bi   se smeli
res prav „globoko" zahvaliti. Toda samo-svestno se nam zdi, če kdo o svojem srcu pravi: „Jaz imam zlato srce." In kaj pa je prav za prav tisti šopek, ki Vam ga daje narava, ko „Seže v torbico pokrito, Krasan šopek mi poda" ? In slednjič je „pesem" prav sentimentalna, ko se pesnik spomni: „Ko bo rajsko zazibalo Trudno vmoje se oko Pride d6ba — kmalo — kmalo Šopka za-me več ne bo!" Da se „trudno oko — rajsko zaziblje" — to smo slišali sedaj v življenju prvič. — Torej šopka ne bo več — in vendar hočete: „Zadnji šopek mi vsadite Na gomile hladni dom, Milim bratom pa recite, da jih tukaj čakal bom." Zopet se nam vprašanje sili... kje je in kakšen je tisti šopek — pa zadnji, katerega naj vsadimo na „hladni dom gomile", kjer hočete brate čakati? Ne zamerite, ljubi gospod pesnik, s praznimi besedami se tudi nič ne pove! Več misliti, več čutiti treba, ako hočete biti pesnik.
Gosp. y. Ž. naB.L. — „Danes je no frišno jutro itd." —¦ Tako se začne, se ve „narodna" pesem, katero ste slišali 1. 1872. Mi smo dali prostora že več narodnim pesmam, da se tako ohranijo in iz njih kaže značaj naroda. Toda, kakor ni vse zlato, kar se sveti, tako tudi ni vse „narodno", če morebiti kak kmetiški fant v svoji fantaziji — in zakaj bi je le-tak ne imel — kako zapoje. In ne vemo tudi prav za prav, zakaj bi se meni nič tebi nič smelo kar vse zapisati iz same „pijetete" do „narodnega blaga!" Kar je ne-lepo, nemoralno, spodtikljivo — mislimo, da ni dobro zato, ker je „narodno". — Zato, oprostite, da nismo natisnili Vašega dopo-slanega rokopisa. Prosim pa, da nam ustrežete s takim blagom, ako ga kje dobite, da bo le dobro in res — narodno.
Gosp. Potoski. Nekako hudo Vam je, da smo tako izbirčni z Vašimi pesmicami: ,,Ko
bi vsaj v listnici — v pogovorih prišla jedna ali druga, pravite. Potolažite se s tem, dobri gospod Potoski, da se tudi drugih pesnikov „proizvodom" ne godi veliko bolje. Sicer pa, ne samo, da bi Vas potolažili, ampak, da se bo potrdilo mnenje naše, da kažete res lep napredek memo prvih poskusov, hočemo vendar priobčiti tu v pogovorih — brez poprave to-le Vašo „Lovčev dom."
Lovcev dom.
Ko mlado jutro mi zasine Crez tiho mračno še ravan; Že s hude, skalnate strmine Oko mi zre na gozd prostran.
Gorovje nad menoj visoko Se dviga strmo, v sinji zrak; Pod mano brezdno je globoko, A v njem kraljuje večni mrak.
Tihota večna tukaj vlada, Objema dole, breg in grič, Le včasih tožno z nad prepada Oglaša se samoten ptič ....
Le včasi lovski rog se čuje Iz tamno mračnatih lozov, A zopet — stari gozd miruje, Ko jenja lajanje pesov.
Nevihta tudi včasi hruje
In grom bučeči vdarja vmes —
Nešteto vihra tu izruje
V stoletnem gozdu mi dreves.
A ko poneha vihra rezka, Bučeči ko pojenja grom — Je zopet mirna vsa soteska In miren spet je lovcev dom!
To se bere prav prijetno, ima dobro misel in slika to misel, ne rečemo sicer mojstersko, vendar pa prav prilično dobro. Torej tako naprej —- do še boljšega!
„Mira.u Vaše pesmi natisnemo kar brez opazke.
Ob gr ob lj i.
Solnce plove že k zatonu, Zadnjič še rudi obzorje; Ter blestečimi prameni Dol obseva in pogorje.
In poslednje vpira žarke V podrtine vrhu griča, Ki samotno v zrak kipijo — Dnij nekdanjih — tužna priča.
Pesen nekoč je zvenela
V  začrnelih teh zidinah; Zdaj tu le skovir samuje, Gnezdo stavi v razpoklinah.
Samo groblja nam pričuje O nekdanjih dnij sijaju . . . Se bršljin zidu opleta Zdaj v tem zapuščenem kraju.
Kje je ljud zdaj, ki tod bival? Kje roke, ki to gradile ? — Vse pozabljeno i mrtvo, Strto vse od časa sile!
Samo groblja še sameva In minljivost nam oznanja, Kliče jasno in umljivo: Vse na svetu je le -- sanja!
Oj trdje svet . . .!
Oj hud je  svet in pa brezčuten, Kaj mari tuje mu gorje! Vsak sebe le okoriščuje, Mu druzih niso mar solze.
So srca blaga in čuteča, Je čednost, vera jim v zasmeh; Sebičnost le na svetu vlada, Šopiri poleg nje se greh.
Kdo zmeni se za cvet ob poti, Ki v prah pogažen vene, mre; A nekoč je dehtel, naslajal . . . Kdo zmeni zanj se zdaj ? — Nihče.
Kdo vpraša pač, če srce bedno
V  bolesti meni krvavi? Kdo gane se, da bi obrisal Sosedu solzo iz očij ?
Oj trd je svet in neobčuten, Ljubezni bratske ne pozna; Ohol, okruten in lokav je . . . Sirota to najbolje zna!
Nada.
Čuden stvor srce je naše, Le po sreči hrepeni; Nihče ga ne zadovolji, Ker si vedno več želi.
In naj nada ukanjiva Vara nas še tolikrat, Človek se za to ne zmeni: Stvarja si jo znova rad! . . .
Kaj bi bilo i na sveti, Nada da ne spremlja nas ? Ona nam sladi življenje, Lepši daje mu obraz.
In če tudi revne zemlje Nada ne pretvori v raj: Lije nam tolažbo v dušo, Da bo enkrat bolje vsaj!
Prejeli smo iz Prage to-le znamenito vabilo:
Často byl u nas v poslednich letech vvslovovan stesk, že po zaniknutl Jelinkova Slovanskeho Sborniku nemarne listu, jenž by nas soustavne seznamoval s vfenim života ostatnich kmenu slovanskych. A pfece od nas vyšla myšlenka vzajemnosti slovanske, jež pry u nas nejutešeneji zkveta. Ma-li tomu byti tak, ma-li tato idea, jejiž potfebu prave v pfitomnych dobach citime, mezi nami mohutneti, tfeba jest ky-pfiti ji pudu poznavanim tech, s nimiž chceme udržo-vati co nejpevnejši duševni svazky. To citili jsme všichni zejmena pri nedavnych slavnostech Pala-ckeho, jež se staly prvym slovanskym sjezdem sveho druhu. Uznavajice vše to, odhodlali se podepsani vydavati od fijna tohoto roku mesičnik „S 1 o v a n-sky pfehled, sbornik zprav, dopisu a stati o současnem živote všech kmenu slovanskych". ,,Slo-vansky pfehled" bude si bedlive všimati všeho, co tvori současny život slovanshy, tedy snah kulturnich i narodnich, af se jevi v literature, vede, umeni či v politice, v proudech života socialniho, ve vzajemnych vztazich slovanskych kmenu, af se je vi ve svetle Či v stinu. Štej na laska ke vsem, ale i štej na spra-vedlnost ke vsem povede redakci v rozlišovani svetla a stinu — dle hesla Palackeho: Svuj k svemu a vždy dle pravdy! Abvchom mohli podavati zpravy co nejauthentičtejši, zajištili jsme si dopisovatele spolupravcovniky nejen v kruhu domacich odborniku ale hlavne i ze stfedu všech vetvi slovanskych. Nadejeme se, že zejmena tyto prime korrespondence vzbudi živy zajem pro veci slovanske v kruzich če-skeho čtenafstva.
Ku prohloubeni našich vedomosti o svete slovanskem hodlame krome „Slovanskeho pfehledu" vydžvati pozdeji i „Slovanskou knihovnu" samostatnych pojednani a studii o jinych slovanskych a o riiznych otazkach, tykajicich se slovanskeho života. K vydavani knihovny, jejiž každy sešit tvoriti bude samostatny celek, konaji se již pile pfipravy.
Hlavni snahou naši pri Slovanskem pfehlede bude, učiniti jej pfistupnym nejširšim vrstvam. Proto začiname jej vydavati zatim v rozmčrech skrovnejšich, totiž v vešitech tfiarchovych (s prazdninovou pfe-stavkou), aby mohlo byti pfedplatne co možna nizke. Ročni pfedplatne 3 zl. 20 kr. jest zajiste mirne, považi-li se krome jineho, že bude Slovansky pfehled dle potfeby take illustrovan. Najde-li hojne pfatel, bude nam možno jej objemem rozšifiti, po pfipade vydavati i v kratšich lhutach. Všechny pracovniky, jimž zaleži na rozkvetu listu, venovaneho zajmum a vecem slovanskym, pak prosime, aby nas perem svym podporo vali. Pfejeme si upfimne, aby se Slovansky pfehled stal organem všech, kdož u nas pracuji ve vecech slovanskych.
Poroučejice již naš podnik, založeny v idealnim uznani jeho potfeby, pfizni široke vefejnosti, za-znamenavame, že již nyni lze činiti pfihlašky u na-kladatele nebo v kteremkoli knihkupectvi. Adolf Černy, redaktor, F. Šimaček, nakladatele. Celoročni pfedplatne na Slovansky pfehled s portem: Do všech zemi Rakousko-Uherska, Bosny a Hercegoviny zl. 3-20. — Do Nemecka zl. 3-50. — Do Srbska zl. 3"60. Do celeho ostatniho stareho i noveho sveta zl. 3'80.