Mihael Mihajlov:  Pesem.
599
močjo ob tla, da se je prevrnilo stojalo s sliko vred ter padlo na onesveščenega slikarja, kateremu se je iz globoke rane na glavi v tem hipu pocedila kri. Pajka se je polotila znova besnost. Razbijal, trgal, metal in uničeval je vse, kar  mu je prišlo pod roko ter klel, klel . . .
Tončka pa je bežala. Dospevši na ulico, je skočila v prvi voz, ki je prišel mimo ter hitela domov. In videč ondi svojo razbito miz-nico, je vedela, da je izgubljeno vse . . . Naglo je zmašila svojo hra-nilnično knjigo, svoje dragotine, darove svojega soproga v kovčeg in  — zbežala . . .
Ko je prišel Pajk domov, sta bila dojilja in Božidarček že sama. In ne zmenivši se za služkinjo, je omahnil odvetnik tik zibelke na tla, skril svoj obraz v otročjo odejo ter glasno zaplakal:
»Moj   sin!   —   Moj   ubogi   sin!<  -—   —  —  —  —   —   —   —   —
Se tisto noč je zapustila Tončka mesto. Pobrala je vso toaleto, kolikor je je imela v vili, napolnila štiri kovčege z različnimi dragocenostmi ter se odpeljala v   Budimpešto . . .
Dr. Strel pa je izdeloval svojemu šefu tožbo: »za ločitev zakona med doktorjem Pajkom in — gospo Tončko, rojeno Vrhnikovo« .. .
(Dalje  prihodnjič.)
i?!P^.
Pe
sem.
J
h! zapojte, zaigrajte Pesmico sladk<5 Na zabavo našo Z vajeno roko.«
In zapel sera,  zaigral sem Ljubim deklicam, Moji deklici predragi; In bilo jo sram.
Tak' lepo, tak'  hrepeneče Drobne strune pele so, Tiho pesem deklice Razumele so.
»Ej,  ej, zdaj  pa vemo,  vemo,' So veselo vzklikale, Druga drugi so poredno Si z očmi  mežikale.
»Ej,  ej,  zdaj  pa vemo,  vemo, Kaj  se vedno  brani le V našo družbo samotarka; Vgdnile smo,  vg&nile!«
Ona pa je tam sedela, Orosile so solzč Njena lica zardela, Meni tolklo je sreč.
Mihael Mihajlov.