IVAN KRIZNAR Alojzij Igličar stoletnik in Maistrov borec Glavni in odgovorni urednik Loških razgledov, France Podnar, me je v začetku leta prosil, da bi za naslednjo številko napisal prispevek o stoletniku in Maistrovemu bor cu. Alojziju Igličarju i/ Reteč pri Skorji Loki. Povabilo sem sprejel brez posebnega razmisleka o tem. kako bom sto let dolgo življenjsko zgodbo opisal. Začel sem s pripravo vprašanj in obiskom pri Jurčkovih, očetu Igličarju, njegovi hčerki Milki in sinu Alojzu. Pogovarjali smo se dobro uro in ugotovili, da ima stoletnik zaradi starosti nekaj težav z vitlom in hojo. druge funkcije pa mu za ta leta služijo zelo dobro in je zadovoljen, da je tako. Sredi novembra L999 sem se na domu Igličarjev ih oglasil še enkrat in dobil nove informacije, ki so dopolnile prejšnje in so vredne zapisa. Alojzij Igličar je bil rojen 6. junija L899. v Ketečah. po domače v Matevžovi bajti. Njegov oče Janez Igličar je bil doma v Stancžičah pri Šentvidu, mati Marija Jenko pa v Retečah pri Mežnarju. V tej hiši je bila kasneje šola. Alojzij Igličarje začel in končal šolanje v Retečah. Naučil se je dobro brati, pisati in nekaj malega računati. Rad se spominja učitelja, ki je prihajal poučevat peš od nekod daleč. Ljudje so govorili, da hodi izza Save. Začetek pou ka je večkrat zamudil. Otroci pa so ga imeli radi in v znak iskrenega otroškega spoštovanja so mu hodili naproti z za stavo, ki so jo naredili sami. Po opravljeni osnovni šoli je bil doma in pomagal staršem in ljudem pri kmečkih opra vilih. Kasneje se je zaposlil pri nekem mesarju v Kranju. Prišel je do svojega kruha, ki ga je pred tem zelo pogrešal. Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna, ki je tako nesrečno zaznamovala Slovence, tudi Igličarjeve. Oba. oče Janez in sin Alojzij sta bila vpoklicana v vojsko in se borila na soški fronti. Oče je padel, sin pa je po srečnem naključju ostal živ in se vrnil domov. Vojne razmere se še niso povsem umirile, ko je prišel poziv poveljnika Maistra - Al"Jzi' '"lk]lr "a soški :. . . . .. ... fronti. Uro, kito ima na voianova za boi na svoii zemlii. ... . , 1 ' roki, /e zamenjal za Kot prostovoljec je Alojzij znova oblekel vojaško suknjo kruh vendar mu je bil in za šest mesecev odšel na Koroško. Večkrat je pripove- kmalu zalem ukraden 443 LOŠKI RAZGLEDI K, doval o teh bojih. Pose bej mu je ostal \ spominu dogodek iz Velikovca, kjer so nanj streljali Nem ci s cerkvenega zvonika, ko je na lesenem vozu peljal oficirje. Zaščito si je našel pod vozom med kolesi. Razmere v bojih za severno slovensko mejo so se slabšale in postajale vse bolj ne obvladljive in borci so zapustili Koroško. To zgodbo je večkrat pri povedoval: 'Odšli smo osramočeni, z jezo in žalostjo r prsih. Občutek sem imel. da smo pustili tujcem del sebe. Ti kraji so bili tako naši. da jih ne bi smeli za pustiti. Pa nam ni preostalo nič drugega kot pot domov. Miselna ve: med izgubljeno slovensko zemljo in ljudmi ter osebnim odnosom do slor/ene krivice Še vedno obstaja. Nekateri borci so to tragedijo že zelo zgodaj zakopali, moja /vsi />a se še ni pomirila. Navsezadnje pa sem labko srečen, da sem ostal živ, mnogi so lam pustili svoje kosti. Plebiscit jepostal visok zid med Slovenci na eni in drugi strani meje. Hvaležni pa smo lahko našemil poveljniku, generalu Maistru, da smo dobili Maribor. Gornjo Radgono. Dravograd in več drugih krajev v severovzhodni Sloveniji. General in njegovi borci smo pravilno razumeli čas. v katerem seje odloča/o o pomembnih stvareh- Ko se je vrnil v rodne Reteče, ga je že čakal poziv za služenje vojaškega roka v Kraljevini Srbov. Hrvatov in Slovencev (SHS). Bil je v Negotinu. ko je zbolel za tre bušnim tifusom in komaj ušel smrti. Po ozdravljenju je kmalu stopil na skupno živ ljenjsko pot (1923) z Ivano Bogataj, rojeno 1900. Živela sta v Retečah. po domače prijurčku. Pridelala sta 11 otrok, od katerih je živih še 9. Žena bana mu je umrla pred 21. leti in je bila piva pokopana na novem pokopališču v Lipici. Pogrebno slo vo je opravil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki je pred tem pokopališče tudi blagoslovil. Časi, zlasti v letih gospodarske krize, so bili težki, otrok v družini pa vse več. Zato je oče Alojzij moral v službo. Dolga leta je vsak dan pešačil na Trato, kjer je kot brusač delal na Heinriharjevi žagi. in se pod večer vračal domov. Kosilo so mu pri našali otroci. V službi je bil delaven, kot človek pa pošten in trdnega značaja. Večkrat je povedal, da ti vztrajnost pri delu daje pogum in srečo. Do otrok, žene in vseh drugih je bil blag in ljubezniv. Težkih besed v njegovi družini ni bilo. Že pri svojih starših se je nauči zdravih in lepih odnosov. Bil je dobrega srca. nadvse pa je cenil poštenje. Kaj misli o neresnici, je rad ponazoril s pregovorom: Lažje kot rana. tudi če se zaceli, brazgotina ostane. V svojem ravnanju je bil Alojzij previden in moder. Nikdar zaletav. V dejanjih preti ljudmi in samim seboj je bil čist. To je imel za nor- Alojzij Igličar kol načelnik Igličar r šestdesetem letu Orlov v Retečah leta I') J. '< sla ms/i 444 Miil/JI H,lic AR S70/.A7A7A' /.\ MAISTROV BOREC mo. Pri pomembnih odločitvah ni želel nikomur svetovati. Ko so ga vprašali, zakaj ne svetuje pri pomembnih zadevah, je odgovoril, da ne želi biti krivec za karkoli. kajti nikoli se ne ve. ali bo ta nasvet dober. Morda zapelje koga celo v nesrečo. Krivec za nesrečo pa nihče ne želi biti. To bi bilo prehudo breme za vse življenje. Taka stvar se potem kuha v člov eku. Dr. Matjaž. Kmecl je za Štuklov ih 10(1 let napisal esej, v katerem se kar naprej vrstijo lepe misli, ki bi jih lahko namenili tudi Alojziju Igličarju, npr.: Srce nam je na najlepšem svetu od vseh svetov dano zalo. tla nismo kot kamen, in telo. da nam je r veselje, da je sedeč duha in svojevrstno orodje za vse. kar počnemo.- Alojzij Igličar je vedno rad bral in želel biti na tekočem z novicami. Danes pre gleda le še Gorenjski glas. Nedeljski dnevnik in Pratiko. Najprej so na vrsti sme.šnice. Ko jih prebira, razmišlja, koliko je v njih resnice in pameti. Pratiko prelista od prve do zadnje strani. Zanimajo ga prazniki, svetniki in vreme. Ob najinem zadnjem srečanju je pregledoval Merkurjev o reklamno ponudbo. Živali so bile njegova velika ljubezen. Svoje zemlje je imel le za solato, korenček in nekaj začimbnih rastlin. Zalo mu je z delom na sosednjih kmetijah in nabiranjem robidov ja ob Sori uspelo zagotoviti hrano za koze, zajce, kure in njemu najljubše kanarčke. Tudi ob časovnih stiskah in veliki utrujenosti na živali ni nikoli pozabil. Pogosto se dogaja, da ljudje njegove starosti zgubijo okus, potrebo in željo po normalni in zdrav i prehrani. Alojzij pa pravi: -Če dolgo ješ. dolgo živiš. Rad ima hra no, ki je je navajen iz mladosti: juho. kašo. zelje vseh vrst. šaro. loško medlo, ko ruzne žgance, kuhan pretlačen (pasiran) kostanj, različno zelenjavo, doma pečen kruh. za žejo pa kavo in čaj. Priboljšek pa so kroti, polnjeni z. marmelado. V mladih letih je kadil. Na srečo, kot pravi, je kmalu spoznal, tla mu razvada po bira zdravje in denar. Odločno je s tem prekinil, denar, namenjen za tobak in ciga rete, pa posebej shranjeval. Že po nekaj mesecih je za privarčevano vsoto kupil škor nje in s tem potrdil, kako nesmiselno je kajenje in govorjenje, da ima tobak svoj denar. Tudi pri tej odločitvi se vidi. da je stoletnik živel izvirno. Alojzij Igličar je bil vseskozi dobrega zdravja, če odštejemo negotinski trebušni ti- lus. Bolezni se je bal in je vse naredil, da bi bilo njegovo zdravje in počutje v varnih rokah. Za oboje že dolga leta vzorno skrbijo zdravnica Marija Zaman in njegovi hčer- (>ce . llojzij in njegovih devet otrok; sedijo ml leve Gabrijela. Cirila. Lojze in Marijan. stojijo ud leve Milka. Darinka. Marija. Albin in France 445 La^KJ RAZGtEDl 46 ki Milka in Marija. Navodila, ki mu jih dajejo, zanj niso moteča. Nasprotno, čuti jih kot podporo pri staranju. Nadvse je zadovoljen v svojem prijetnem domaČem okolju in to mu daje dodatnih moči. da že zdavnaj presega vsa povprečja svojih letnikov. Zdravnica Zamanova o 100-letnem varovancu pravi: »Za svoja leta Je duševno zelo svež. le sporazumeva se težje zaradi mala slabšega slaba. I endar le-ia še ni /oliko s/ah. da se ne hi mogli z njim pogovarjati. /'<> videza in telesni drži ne kaze svojih 100 let. Dobro je, da se še tako zanima za časopise. Dobro vidi in lahko bere. Seveda j>a mirujoč položaj ni najboljši za vse ostale organe. Nima nobene posebne bolezni. Dobiva jut lis/a zdravila in oskrbo, ki so potrebna večini že pri sedemdesetih letih, kaj šele pri 100-letniku. Dobro je, da rad je. Tudi krofi mu ne Škodujejo. Domači izredno lepo skrbijo zanj in to se tudi vidi. Rada ga ohiščem na domu. da ga pre gledam in uredim za 1>> starost običajne zadeve. Dnevno počiva in spi od 12-15 ur.« Nekatere obveznosti, ki jih še vedno opravlja sam. npr. britje, delno oblačenje, branje itd., ga ohranjajo pri močeh in niti pomagajo premagovati bremena let. Njegova modrost, sreča, delo, red. rod in skrb za dobro zdravje so zagotovo največ pripomogli k njegovi življenjski dolgotrajnosti. Za preživetje družine je počel mar sikaj: delal pri kmetih, izdeloval ograje, vrtne mize. klopi in stole pa igrače za svo je otroke (punčke, vozičke, puške. ...) itd. Hodil je k maši in telovadbi. Nekaj časa je bil celo načelnik orlovske organizacije v Ketečah. Čeprav mu življenjske sile počasi pešajo, pa se ne vda. Še malo pa bo svoje po tovanje skozi 20. stoletje uspešno prehodil. Še več. manjka mu le še slab mesec, pa bo živel v 3. Stoletjih in 2. tisočletjih. To pa je dano zelo zelo redkim. Alojzija Igličarja poznajo daleč naokrog. Ko je praznoval 100-letnic'o, ga je obiskalo več kot 60 sorod nikov in veliko ljudi od vsepovsod. Čestitkam sorodnikov so se pridružili še: Igor Draksler, župan občine Škofja Loka, Janez Podobnik, predsednik Državnega zbora, Franci Demšar, obrambni minister. Vincencij Demšar in Jože Možgan, poslanca Državnega zbora. Vinko Jen.stcrle. nekdanji tajnik borcev za severno slovensko mejo, Štefan Pavli, reteški župnik, in mnogi drugi. Oh zaključku redakcije 46. Številke Loški b razgledov nas je presiinila novica, da je Alojz Igličar, Maistrov borec, umrl 2. marca 2000 v Retečah. , , ~, ( rednistvo ,\a obisku pri stoletniku Alojziju Igličarju, nit leve: Štefan Pavli. župnik v Retečah. VincencJenšterie, nekdanji tajnik Zveze borcev za severno slovensko mejo 1918- l()ll). Srečo Žibert, predsednik KS Gorenja vas - Reteče, Igor Draksler. žujum Občine Škofja loka. Franci Demšar, obrambni minister RS, Jure Svoljšak, vodja Oddelka za družbene dejavnosti Občine škofja Loka. Marija Lenič, sestra Alojzija Igličarja. Jože Možgan in 1 'incencij Demšar. poslanca državnega zbora 446