NAŠI ZAPISKI SOCIALISTIČNA REVIJA. AVGUST BEBEL. — H. TUMA, GORICA : PREPOROD. — H. PAJER, PRAGA: INTELIGENCA IN POLIJIKA. — A. STEBI, SARAJEVO: DELAVSKI PROBLEMI IN ORGANIZACIJE. — ERA N SKOBL, TRST: IZ ZGODOVINE ŽELEZNIČARSKE ORGANIZACIJE V AVSTRIJI. — ANTON KRISTAN, LJUBLJANA : ORGANIZACIJA KREDITA IN DELAVSKO GIBANJE. — ABDITUS: BILANCA AGRARNEGA DEMAGOŠTVA. — H. TUMA, GORICA: SEKSUELNI PROBLEM. — P. BEZRUČ: HANAŠKA VAS. - RUDOLF — — GOLOUH, TRST: KAJN. —. PREGLED. — — UREDNIK IN IZDAJATELJ: Dr. HENRIK TUMA V GORiCI. - - - LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - - - Št. 9-10. (sept.-okt.) LETO X. VSEBINA: V GORICI 1913. TISKA : „GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK. Naši Zapiski praviloma 'izhajajo vsak mesec. Naročnina: za Avstro-Ogrsko za vse leto «K 5 s poštnino vred, za pol leta in za četrtleta sorazmerno; za Nemčijo K 5'80, za ostale države K 6’40 za naprej. Pošiljanje lista se z drugo številko po neplačani naročnini ustavi. Posamezna številka 42 vinarjev. Za organizirane delavce in dijake na 'leto K 3’60, posamezne številke 30 vinarjev. Celi letnilki 1911. in 1912. po 2 ikroni 50 vin. in poštnino. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov. Prihodnja številka izide 1. novembra. UREDNIŠTVO IN- UPRAVNIŠTVO. Avgust Bebel. 22.12. 1840 — 13./8. 1913. Er hat den Sieg nicht gesehen, aber er hat den Aufmarsch der kampfenden Heere gesehen, die siegen werden — ni videl zmage, a videl je nastop bojujočih vojsk, ki zmagajo. Viktor Adler. Er war ein Konig ohne Krone, ein Prie-ster ohne 51ysterien, ein Heerfiihrer ohne blutige \Vaffe, ein Vermogender ohne Schatz. — Bil je kralj brez krone, duhovnik brez misterij, vojskovodja brez krvavega orožja, bogataš brez zaklada. Karl Renner. Nemška socijal-demokratična stranka, največja stranka kulturnih držav žalovala je ob grobu svojega prvega predstavitelja. Avgust Bebel »razvil se je iz preprostega delavca, samouk, do pisatelja, organizatorja in voditelja nemške socijal-demokratične 'Stranske. Sirota, po ismrti matere 1. 1853. učil se je strugarstva. Leta 1860. željen društvenega življenja, vstopil je vandrovec v katolišlko društvo pomočnikov v Solnogradu. L. 1861. najdemo ga v Lipskem, člana demokratičnega delavskega društva, nastalega po revolucionarnih demokratičnih idejah meščanske stranke izza leta 1848., Kot 'Ostrega nasprotnika prvega ustanovitelja socijal-demoikratične stranke na 'Nemškem Ferdinanda Lassalle, za ustanovitve delavske internacijonale 1. 1863. vidimo ga zastopati interese delavstva ob strani liberalnega meščanstva, dokler ga 1. 1865. znanje z Vilhelmom Liebknechtom ni približalo socijalizimu. Leta 1867. izvoljen je kot prvi delavslki zastopnik državnega zbora severno-,nemške zveze. V seji 18. 3. 1869. očitno in prvič izpoveduje načela socialističnega delavstva. Avgusta Bebla ni privedla v socijal-demoikratično stranko teorija sooijalizma, ampak izkušnja in življenje kot delavca imed delavci. Iz tega prišel je do spoznanja neresničnosti in neodkritosrSnosti liberalizma, interesi delavstva narekovali so mu socijalistične ideje. Marx, Engels, Lassalle in Liebkneoht bili so inteligenti, po razumu in filozofiji prišli so do socijalizima — Avgust Bebel, sam delavec, 18 201 .postal je socijalist iz gibanja med imaso :nemškega delavstva. Av-gut Bebel je poznal vsakdanje potrebe delavstva na sebi in okolici. Z nastopam v socijal-demokratično stranko in kot poslanec v državnem zboru ni nikdar izgubil 'izpred oči zastopanja ožjih delavskih interesov. Sledil je velikim ciljem, hodil po širokih poteh, pozabil pa ni trenutka na delo vsakdanjosti. Ena prvih njegovih uspehov v držav, zboru 1. 1870. bila je odprava delavskih knjižic. Obraz življenja delavca, gibanje strokovnih društev, varstvo delavcev, zdravstvo in socijalna statistika, bili so mu bližnji cilji, bili so njegovi pridobitlki. Dveletni zapor radi veleizdaje in raz-žaljenje veličanstva za režima nemškega kanclerja Bismarcka prinesla mu je s svojo samoto teoretično ujedinjenje. V ječi šele čital je Mairxa, v ječi pridobil si je znanstveno izobrazbo. Ne-rušeni mir in duhovno delo je izmučenemu agitatorju-delavcu ukrepih) zdravje iin dušo. Izvoljen 11. 3. 1872. kot državni poslanec zjedinjene Nemčije kot protikandidat zadružničarja Schulze-Delitsch-a, vrnil se je 1. 1874. iz ječe prerojen. Tam zarodile so se mu misli njegovih najlepših del: Sozialismus und Ghristentum, Frau und Sozialismus. L. 1875. v Goti stal je pri ustanovitvi sedanje velike nemške so-cijal-demolkratične stranke, ujedinjenje nemškega delavstva bilo je tudi njegovo delo. L. 1880. seznanil se je v spremstvu Edvarda Bernsteina s Karolom Mariom v Londonu. Tega leta izšlo je njegovo najimenitnejše literarno delo »Frau und Sozialismus«, ki je ustvarilo Avgustu Bebl-nu svetovno slavo, ter je njega samega otelo obrtniškemu delu, da je mogel od leta 1889. naprej posvetiti vse svoje duhovne moči delavstvu, s katero je obudil žene !vsega sveta k samozavesti enakopravnosti. Odslej je Avgust Bebel no-sitelj marksizma. Tako utrjen in ujedinjen izvojeval je v najhujši dobi ob najveoji moči Bismarcka proti državnemu terorizmu največjo delavsko zmago. Z njim je marksizem zavladal v nemški s o c ij a -d emdk r at i dni stranki do danes. Leta 1882. bil je Bebel med ustanovitelji znanstvenega glasila nemške socijal-demokracije revije »Neue Zeit«, ki danes še izastopa v stranki strogo marksistično stran. V najhujšem boju raste in dviga se delavska stranka na Nemškem in z njo moč Avgusta Bebl-na. V državnem zboru stoji vedno s prostim, pogumnim čelom proti največjemu zastopniku nacijonalizma in imperijalizma knezu Bismarck, spoštovan iin uvaževan nasprotnik. Na strankarskem ,zboru v Halle 1890. zvenela je že iz njegovega poročila v imenu strankarskega odbora najkrepkejša zavest zmage socijalizma. »Vorwarts, vorwarts und immer vorwarts!« odmevalo je širom delavskih armad na Nemškem, širom socialne demokracije vseh kulturnih držav. Vsa neustrašenost, bojevitost in zimagovitost razširjala se je od Bebl-novega uma že taikrat, ko je ibil socijalizem med znanstvenim in državnim svetom 'nepoznan in zaničevan. Pod tem geslom je neznansko rasla delavska politična moč. Padli so zakoni v zatiranje socialističnega gibanja, dajali so se zakoni v varstvo delavstva, splošna volilna pravica prodrla je v vseh kulturnih državah. Proti bizantinizmu in oboževanju je Avgust Bebel 1903. v državnem zboru cesarjeviča brez bojazni apostrofiral: »dieser junge Mann«, v obraz strmečim kleče- plazcem buržoaznim in klerikalnim. Socijal-demakratična stranka postala je največja politična stranka vseh kulturnih držav. Avgust Bebel je v njej pokazal presenečenim učenjakom in državnikom: »Dass zur Ordnung der Welt der Ooldreif der Krone, das Eisen des Schwertes, das Mirakel des Pniesters, der Iklingende Lohn des Kapitails iiberfliissig ist«, da je za svetovni red odveč zlati obroč krone, odveč železo meča, čudež duhovnika, zveneče plačilo kapitala. (R. Renner.) Leta 1910. doživela je (knjiga Beblova »Frau und Sozialismus« 50. izdajo, že je prevedena v vse 'kulturne jezike sveta. Danes tvori 112.000 organiziranih nemških žen del silovite politične armade nemške delavske stranke. Ta čudovita knjiga, spočeta med zidovjem Hubertburške trdnjave takrat, 'ko so grozile svobodomiselnemu delavcu verige in bajoneti, je s svojo resničnostjo, iskrenostjo, svojim globokim gnevom in 'jasno zavestjo obudila milijone žen v državljanke. V predgovoru 25. izdaje 1. 1895. Bebel sam navaja, da je njegova knjiga odprla pot socijalizmu med meščanskim ženstvom, da je zanesla socijalizem v družino, to jedro vse državne moči. 70. letni Bebel s vojim bogatim življenjem dal nam je pregled svoje zgodovine, ki je ob enem zgodovina stranke: »Aus meinem Leben«. Socijalizem se tu zrcali kot osebno doživetje Bebela, zdi se kakor da bi vzirastel in se razvil brez vsake teorije v delu za blagobit delavca, v boju za njegovo politično moč. Ta življenjepis je dokument Beblovih uspehov iz njegove resničnosti, njegove srčnosti in njegovega svetlega optimizma. 50. let neprestanega dela in boja razgrinja se nam izpod njegovega peresa, njega, ki je vedno stal v prvi vrsti dela in boja. Vsa neizprosna odločnost v boju za pravice zatiranega stanu, peneče navdušenje v prvih vrstah delavskih bataljonov, ob enem pa prostorečnost, nepri-siljenost in iblagočlovečnost, ki je Avgusta Bebla storila tako dragocenega vsakemu delavcu, veje iz knjige. Bebel je s svojim pe- 18' 268 resorni in s svojo 'besedo potegnil delavske mase za seboj ne v leporečju ampak z resnobo mišljenja, iskrenim navdušenjem za veliike cilje in vestnostjo vsalkdanjega truda. -Avgust Bebel ostal je do svoje smrti revolucionarni demokrat. Nikdar ni izgubil izpred oči revolucionarne moči delavstva in njega avtonomije. Tako nam je Avgust Bebel predstavitelj čiste in demokratične ideje. Bebel na čelu soci ja 1 - d amdkr atičn e stranke vede ad absurdum pr vaš tv o in herojstvo liberalcev in nacijonalcev, Bebel (kot samouk in (kot nosi te! j socijalizima v državnem življenju kaže nam rnogo-čest in mogočnost pravega demokratizma, — demokratizma, ki je mogoč le iz prosvetljene delavske mase. Prosveta in avtonomija ste temelj 'demokratizma socijal-demokratione stranke. (Danes, (ko je aktuelno vprašanje nasprotja demokratizma in novoliberaliz-ma, nam Avgust Bebel s svojim življenjem in s svojimi deli daje nepobitni odgovor, da 'gre ves razvoj v demokratizem. Nemška socijalna demokracija ob grobu Avgusta Betela ne slavi osebe slavi zmago ideje, katere je bil mositelj. Samouka Avgusta Bebela danes nadomešča nebroj delavcev-samoukov, ki v njegovem duhu vodijo vrste delavskih bojevnikov.: »Vorwarts, vorwarts und immer vorwarts!« Slovensko delavstvo Ob strani nemških sodrugov v Avgustu Bebelu proslavlja moč demokratizma, imoč socijalizma. V procvitu in zmagi nemške socijal-demOkratične stranke vidi tudi bodočnost malega proletarskega naroda slovenskega. raizsioiraizsrajraraoiioiraatoiaioitairaraioiraioiioiraiaioi H. TUMA, Gorica: Preporod. II. Kreniti nam je torej na druga pota. Kam? Kaj je cilj? Gospodarski, sooijalni in politični položaj Slovencev se je zadnja leta toliko premotrival in razpravljal v 'javnosti, da ga smatramo dovdlj jasnim onemu, ki hoče ibrez predsodkov videti Avstrijska vlada proti nam ni vršila svoje dolžnosti, slovensko ljudstvo bilo je gospodarsko, kulturno tin politično zanemarjeno. Četudi je nastopila leta 1860. konstitucljonelna doba, je vlada porabila vsa sredstva in svojo moč, da je slovensiko ljudstvo zavirala v svobodnem razvoju. Res je sicer tudi, da je kapitalistični razvoj poleg in preko vladnega vpliva Slovence gospodarsko podjarmil tako, da so danes v industriji in trgovini docela odvisni od ptujega. laškega in nemškega kapitala. Slovenci danes niso druzega nego ljudstvo malega in srednjega kmečkega posestnika, malega in srednjega obrtnika in trgovca in delavca. V edinem velikem trgovskem in industrijalnem eimporiju Trstu nimamo nikake gospodarske moči in neka lastna politična moč, ki se je jela kazati v tem mestu, prihaja edinole iz delavskih mas. Te delavske mase pa se koncentrirajo v Trstu vsled razvoja p tuje veleindustrije in trgovine med nami. Vsi poskusi političnih strank med Slovenci, ustanoviti svojo industrijo in svojo trgovino so se klavrno izjalovili ter pokazali po eni strani polno nesposobnost in nemoč lastne inteligence ustvariti si novo gospodarsko podlago, po drugi strani pa niti vlada niti lastna politična organizacija ni storila ničesar, da bi se preimenila giospodarska podlaga Slovencev na teritoriju, ki ima vsled em pari ja v Trstu vse predpogoje, da postane indu-strijalen i:n trgovski narod. Malenkostni šovinizem, nezrelo strankarsko življenje brez potrebnega znanja vodeče inteligence, docela izgrešena birokratska šolska vzgoja, pomanjkanje skoraj vsake socijalne vzgoje, tiral je vse javno življenje Slovencev od velikih ciljev raz realno resno pot dela in učenja. Avstrijska vlada, ki je narodnostne spore vedno izrabljala in gojila v swho, da sebi prihrani absolutno moč, si je ravno vsled skrajno poostrenih bojev narodnih strank v deželnih zborih in v državnem zboru onemogočila tekom desetletij vsako krepko ekonomično in politično akcijo na zunaj in na znotraj. Tudi avstrijska vlada zašla je na pot malenkostnih upravnih poskusov in stoji danes bolj kakor kedaj brez ciljev, brez opore v ljudstvu. Avstrijsko državno idejo, če se sploh da o nji še govoriti, predstavlja danes dinastija in vojska. Veliki dogodki na Balkanskem polotoku 1912.—1913. odkrili so zastor nad prelkernim notranjim položajem Avstrije pred velikim političnim evropejskim svetom. Avstrijska diplomatična in politična imizerija stoji razgaljena. Očitno je, da Avstrija ne ve kam in kako in da ves čas svojega konstitucijonelnega življenja od poraza pri Kraljevem Gradcu 1. 1866. naprej ni vedla kam in kalko: Iz vsega 50-letnega životarjenja sili na dan ohranitev Habsburžanov in ohranitev stare germanizatorične sile prejšnjih vefkov. Zmeda je tim večja, ko se je Avstrija v svrho nadvlade nad slovanskimi narodnostmi delila na Avstrijo in Ogrsko. Dualizem ra-prezentira razdevajočo idejo: »preje in raje razpad enotne av- strijske države nego izvesti enakopravnost vseh narodnosti«, ‘kar je temelj in bodočnost enotne i:n močne avstrijske monarhije. Morda najbolj značilno za zmedenost avstrijske politike je obnašanje vlade avstrijske in ogrske proti Jugoslovanom. Vsled pre- bivanja Hrvatov in Srbov na teritoriju, ki sloni ob Adriji, moralo se je že takoj po Kraljevem Gradcu pokazati, da je vsa velika bodočnost Avstrije ob Adriji dn Balkanu, da pa je predpogoj temu polni kulturni, socijalni, ekonomični in politični raz-voj Slovencev, Hrvatov in Srbov na jugu monarhije, njih polna svoboda in združitev. Spoznanje tega bilo je vsled predsodkov ‘stoletij dinastiji in vladi docela nepristopno in je še danes kljubu velikim dogodkom na Balkanu. In ako Ikedaj, se je vsa razdvojenost avstrijske vlade pokazala ob srbsfco-bolgairski zmagi nad Turčijo in takrat, ko je Srbija mislila nastopiti misijo, seči do Adrije. Namesto, da bi avstrijska država pospeševala stremljenje mlade sveže Srbije, da zasede v naj večjem obsegu adrijansko obal, namesto, da bi avstrijska vlada in dinastija pospešila ob tej priliki tesno ekonomično združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev, storila je vse mogoče, tudi najsmešnejše diplomatične in politične korake, da bi preprečila pristop Srbije do Adrijanskega morja, da bi poostrila spor med avstrijskimi Jugoslovani in Srbijo ter je konečno preprečila ojačenje Črnogore po Skadru ter je plod mobilizacije in diplomatskega dela avstrijskega ustvaritev državice Albanske. Kakor je po nje mnenju s to državo zasajen klin v život jugoslovanstva, tako je dejanski po njej odprta pot preko Adrije brzo se razvijajoči Italiji. Četudi is podkupovanjem albanskih plemen in s trošenjem denarja, da bi opomogla mladi Albaniji do gospodarskega in političnega življenja, najde nekoliko odmeva, kažejo vsi zgodovinski, ekonomični in narodnostni predpogoji, da je Albanija ustvarjena na konečno korist sosednje Italije. S tem morajo jugoslovanski narodi računiti in s tem menda že sigurno računi Srbija in Ruska, ra-čunijo velevlasti sploh. Zgodovinski tok in razvoj se z malenkostnimi diplomatskimi spletkami in s podkupovanjem 'ustaviti ne da. Preporod Avstrije iz nje same, po državni upravi in dinastiji je torej izključen. Ko so stopili Srbi, Blgari in Grki združno v osvobodilno vojno s fevdalno in nekulturno Turčijo, bil je ves svet prepričan, da je zmagonosno vskipela narodna in demokratična ideja med balkanskimi narodi. (Pričeti boj nosil je vse znake 'vzbujenih krepkih mladih narodov, ki hočejo priboriti politični kulturno in gospodarsko svobodo. Zdelo se je, 'kakor bi dinastije balkanskih narodov impulzivno sledile mogočnemu toku narodnega čustvova-vanja in volje. To so predpolagali diplomatje angleški, ruski, francoski, italijanski in avstrijski ter nemški, zaradi tega je tudi docela umevno, da je med sosednimi Slovenci in Hrvati v Avstriji oživelo navdušenje za skiupne narodne ideale in se je zdelo, kakor bi nacijonalizetm prišel na slovanskem 'jugu in na Balkanu do polne nevzdržljive zmage, ki bi morala imeti odločilnih posledic tudi na avstrijsko državo (in nje notranje politično življenje. Tudi socialna demokracija je prvo vojno za osvoboditev balkanskih narodov simpatično, da celo- srčno pozdravljala. Četudi je morala povdarjati, da vojna ne more definitivno rešiti balkanskega in posebno ne narodnostnega vprašanja je tudi iz vrst nemške sooijalne demokracije enoglasno zazvenel klic: »Balkan balkanskim narodom«! Kakor je bil Karl Marx iskreno sledil gibanju Italijanov in Poljakov za osvoboditev, kakor je vsa evropejska socialna demokracija sledila z napeto pokornostjo leta 1905 ruski revoluciji, želeč, da se strmoglavi ruski avtokratizem, tako je socialna demokracija pričakovala osvoboditev balkanskih plemen od fevdalnega reakcijonarnega turškega sistema in s tem ojačenje demokratične ideje, kar 'bi vplivalo na celo Evropo. Bolj skeptično kakor nemški socijalni demokrat bila ie Srbska in Blgarsika socijalna demokracija sama. Do čim so njeni pristaši z maso opolčenja vred srčno prijeli za orožje za ljudsko svobodo, so njih zastopniki istočasno kazali na nemogočest pravične rešitve balkanskega vprašanja po izpraznitvi Evrope od Turkov, ker so videli edino rešitev balkanskega vprašanja le v enotni federativni republiki. Kazali so na dinastijah in lastni buržoazijski inteligenci vso neresničnost nacijonalizma, načelno zapreko definitivne osvoboditve ljudstva. Srbska in blgar-ska demokracija, !ki stojite v boju proti vsiljujočemu se kapitalizmu in imperijalizmu na Balkanu, ste dobro izpoznali, da so domače dinastije in domača buiržoazija orodje evropejskega imperijalizma. Tudi slovenska socijalna demokracija svest si rezultatov balkanske konference v Belemgradu leta 1909 in jugoslovanske konference v Ljubljani leta 1910, je združno z avstrijsko socijalno demokracijo proglasila načelo »Balkan balkanskim narodom«!, pozdravljala 'boj za osvoboditev od fevdalne in nekulturne Turške, ob enem pa soglasno s srbsko in blgarsko socijalno demokracijo kazala na srbsko dinastijo, buržoazijo in pravoslavno klerilkalstvo kot ovire definitivne rešitve balkanskega in jugoslovanskega problema. Ko sem jeseni 1912 kratko po bitvi pri Kumanovem 23. in 24. oktobra predaval na prošnjo Ljudskega odra v Trstu o Balkanski vojni, zavzemal sem ravno navedeno stališče jugoslovanske soci-jalne demokracije. Iskreno dal sem duška simpatiji ljudstvu v boju za svobodo, a tudi brez pomisleka pokazal na nezdravo ozadje balkans'kih dinastij in buržoazij in na Amperiijalizem evropejskih velesil. Dočim so me poslušaloi delavci proletarci prav umeli, so slušalci izmed nacijonalne inteligence, katere je interes za predmet privabil, žaljeni in ostentativno odšli iz dvorane, 'ko sem moral prerokovati na stallišču realnih 'razmer: Da bo konečni izid balkanske vojne spor balkanskih dinastij iza večji 'teritorij, s,por srbsko bl-garske inteligence za nad vlad j e enega plemena nad drugim, izkoriščanje prostega srbsko-blgairskega naroda kot žrtva kapitalističnega izkoriščanja, ki po vojni s tem večjo silo nastopi. 'Nesposobnost zdravo in realno misliti, prevladanje zmedene čuvstvenosti naše nacijonalne inteligence ise je 'tudi tukaj jasno pokazalo. Dočim slovenski delavec na sebi čuti gospodarsko izkoriščanje in-ternacijonalnega kapitalizma in dobro ve, da je isto enako ali pride že od Italijana ali Nemce ali Čeha, čuti slovenski inteligent predvsem malenkostno kulturno socijalno in politično (življenje okoli sebe in tembolje čuti potrebo višje zdravilne ideje ter jo misli najti v narodnem šovinizmu. Zavest domačega malenkostnega javnega življenja, zavest velikih dogodkov na Balkanu, kjer so si naslikali narode dovzetne kulture in željne svobode in enote, ustvarili so si neki skupni ideal sorodnega slovenskega srbskega in blgarskega ljudstva in pozabili ma realne razmere, brez razumevanja nezdra-vosti radikalnega nacijonalizma. 'Posebno mladina zavedla se je nizkega hlapčevskega položaja slovenskega ljudstva, zakrivljenega po lastni duhovni in posvetni inteligenci. Mladina prepojena z učenjem iz zgodovine o herojstvu in vstajenju narodov po vojni, morala je priti prva do želje po preporodu med nami, preporodu v smislu macinijanstva. Socijalni demokraciji in vsakemu, ki res želi svobode, moralo je biti prvo gibanje slovenske mladine simpatično, oboje, zavesit lastne nizlkote in ponižnosti in zavest velikih dogodkov in želja po vstajenju. Ob »Preporodu« pa je slovenska inteligenca pokazala vso svojo strahopetljivost in nesposobnost za preporod. Le iz bojazni zase obsodili so pričeto gibanje in s pomočjo vlade isto skusili zatreti. In vendar je v najsi mladini ostala želja po preporodu in to željo mora socijalna demokracija pozdravljati 'kot predjpogoj premembi v našem javnem življenju. Dogodki druge balkanske vojne vrgli so žalosten odsev tega strašnega požara na naše domače razmere. Druga balkanska vojna je dokazala, kako je imela srbska in blgarska socijalna demokracija prav, da vojna pomeni le novo suženjstvo ljudstev in da je edini izhod iz neznosnega položaja na Balkanu federativna republika. Balkanski narodi v dosedanjem državnem sestavu so nesposobni ustvariti balkansko ©noto ter rešiti jugoslovanski problem. Idejo boja za svobodo zadušili so dinastije, srbsfco-blgarsko meščanstvo, srbsko-blgarsko duhovstvo. Tu Srb, tam Blgar, tu eksarh, tam 'patrijarh, tu Karadjorjeviči tam Koburžani. Ti faktorji so 'bili dovolj vplivni, da so razplamenili bojino navdušenost prostega naroda ter izprevrgli plemeniti bog za svobodo v plemensko strast, da so borilci za svobodo, zmagovalci fevdalne vojaške turške, obrnili orožje drug proti drugemu in se ljuto zagrizli na življenje in smrt. »'Balkanski narodi so 'bili odvrženi od svojih dinastij, započela se je nova bratomorna borba do iztrebljenja. Zverski boji, ikalkor jih iredko pozna zgodovina, vršili so se na ogromnem frontu od Vidina do Egejskega morja. Eno je istina, da je ta vojna strašna, dosedaj nezapamtovana ljudska klavnica. Kakšna je ta krščanska borba sledi iz tega, da ranjeni oficirji in vojaki enodušno trdijo, da je bil boj s Turki proti srbsko-blgarskemu kakor igrača. Namesto velike Bligarsike, o kateri so sanjarili razpaljeni blgarski rodoljubi s svojim »modrim« carjem na čelu, zašli so v propast. Zaman je prašati ali so Bilgari ali Srbi prvi pričeli boj. Pravi vzrok treba je iskati v vojaški politiki balkanslki, katero politiko vodijo dinastije in kapitalistični razredi balkanskih držav. Šilo se je za »avtonomijo iMocedonije«, za »'zvezo balkanskih krščanskih narodov«, rezultat pa je Macedonija pretvorjena v razvaline in pogorišče. Mesto nacijonalne avtonomije razdelili so si Srbi, Grki in Romun: toliko teritorija med seboj, da so onemogočili prevlast dinastije Koburžanov, premoč blgarskega plemena«, piše blgarski socijalni demokrat 0. Dimitrov. Bolj ko je bila nacijonalna buržoazija razvneta, več ugleda ko je med njo uživala dinastija bolj ošabno in forezivestno se je gnalo ljudsko opolčenje v krvavo klavnico, za pridobitev na teritoriju dinastijam, za nadvlast enega plemena na drugim. Kakor je vsa Evropa uvidevala v prvi balkanslki vojni zmagovito prodiranje nacijonalne ideje, kakor so avstrijski patrijoti ž njo vred videli strašilo jugoslovanskega edinstva, tako je druga balkanska vojna pokazala vso gnjilobo evropejskega načijonaliz-ma, ki je le spremljevalec imperijaliama in kapitalizma. 'Poraz Blgarov in zmaga Srbov za Slovane ne pomeni nič drugega kakor nevzdržljivost .nacijonalne ideje. Prva balkanska vojna pokazala je krepko jedro narodnega opolčenja, druga balkanska vojna kaže zlorabo tega opolčenja v šovinistično nacijonalne buržoazijske namene, ponižanje demokratizma, zavladanje plemenske in verske strasti. Sooijalna demokracija lahko mirno stavlja drugo balkansko vojno kot ddkaz odvisnosti nacijonalne ideje od imperijalizjna proti kateremu se povsodi in načeloma bori. Nacionalistična ideja privedla je Srbe in Bulgare v boj 'do noža. Jasne zimage srbskega in blgarskega ljudstva postale so slava »božje venčanega« Petra in Ferdinanda Koburžana. Proč z dinastijami, konfesijami in zgodovinskimi predsodki, federativna republika. bil je klic in zahtevek socijalne demokracije tudi po zmagi pri Kumanovem in Ljule Burgas. Socijalna demokracija pokazala se je po zgodovini kot edina mogoča nositeljica jugoslovanske, zdrave nacijonalne ideje, v boju preti dinastijam in imperijalizmu, zahtevku po ljudskem oboroženju in demoratizmu, zahtevku družitve delavstva ne glede narodnosti in fconfesije brez izjeme proti kapitalizmu, domače in ptuje buržoazije. Avstro-ogrska monarhija stoji 'sedaj pred novim problemom. Blgarska, katera je brez dvoma v nadi na avstrijsko ozadje pričela tako lahkomišljeno boj s Srbijo 'je poražena in teritorijalno omejena. Važnejše Ikot oslabitev Blgarije pa je nadmoč, katero je dobila Romunska in Grška nad Sribsiko in Blgarsko. 'Kakor je po prvi balkanski vojni istalo v ospredju balkansko kot jugoslovansko vprašanje, tako po drugi balkanski vojni stoji v ospredju avstrij-sko-srbsko vprašanje in nova konstelacija sosednih velesil Ruske, Avstrijske in Italije. Na eni strani Avstrija in Srbija, Iki imajo eno smer in ene gospodarske interese, na drugi strani Romunska, Grška, Blgarska in Ruska. Kam krene Avstrija? Trdimo še enkrat, da je ,za preporod nesposobna. Albanska država zamotala jo je konečno med Balkan in Italijo. Sedaj ko je Albanija ustvarjena, mora jo Avstrija držati proti Italiji. Albanija kot protisrbska je danes že stopila iz pozorišča. Avstrija se je jela že zavedati, da ji ni nič pomagalo ustvariti Albanijo proti Srbiji. Iz nezaupanja, da smemo reči, iz z a vi s t i d o 1 a s t n i h narodov, je Avstrija igrala o d i 'j o z no vlogo za časabalkanske vojne. Vsa Bosna in Hercegovina je pregrajena z vojaškimi utrdbami, vse proti srbskemu domačemu in vnanjemu sovražniku. Vsa Dalmacija je pod policijiskim nadzorstvom in celo otročji slovenski »Preporod« je policija zatrla. Jasneje kot kedaj se je izkazalo, da je bil dualizem (ustvarjen proti lastnim slovanskim narodnostim. Vsa nenavist Ogrov in Nemcev 'je instinktivno izbruhnila proti slovenskim plemenom v lastni državi. Avstrijski vladujoči krogi se niso še iztrez-nili, preporod Avstro-Ggrske države je v nedogledni daljavi. Zato se morajo tembolj zavedati jugoslovanske narodnosti potrebe lastnega preporoda. Zavedati se morajo, da je na nas samih ležeče, ali 'se preporodi tudi Avstro-Ogrska. Le oni jo morejo vesti do tega. Na t e r i tori j u, k i o b k lepa A d r i j o in sega do Vardar j a, m e d n a r o d i, k i p r i r o d n o s p a d a j o k A d t i-j i, i z v r š i t i s e m o r a n a j p r e j oni p r e p o r o d, k i 'j e p r e-potreben in predhoden preporodu Avstrije. Zavest tega širokega in velikega pota med Slovenci, Hrvati in Srbi je 'tudi prvi znak preporoda. To zavest pa spremlja ona dosedanje zapuščenosti in nizkote. Kam nas je dovedel narodnostni boj? Kake kulturne, socijalne in ekonomične pridobitve imamo od njega? Kaka je bila naša kulturna pot in kam nas vede? Kaj nam haisne otročarija Ciril in Metodarije, Sokolstva in Or lovstva? Kaj ni danes slovensko in hrvatsko ljudstvo berač? Kaj ni vse naše ljudstvo delavstvo, ki služi tujemu kapitalu? Koliko so dvignili našo narodno kulturo naši profesorji in sodniki, kaj niso vsi sluge nemškega birokratizma? Vsa naša inteligenca je bolj pokvarila narodni naš živelj zadnja tridesetletja, kakor tisoč let zgodovina, kakor ves germanizatorni aparat vlade poprej in slej. Naša inteligenca nemško misli in nemško čuti. Ona 'je, katera nam najbolj pridi narodni slovenski jezik, katera vzgaja mladino za nove birokrate. Kaj imamo od naših meščanov trgovcev, kje .in kako je naša inteligenca ustvarila gospodarsko giibanje, ki bi le količkaj utegnilo tekmovati s ptujim kapitalom s ptujim delom. Vse kar je zdravega na našem telesu, je najnižji sloj trdega težaka, je prva mladina, ki se jame otresati gole čustvenosti in kateri prihajajo prve misli o realnem življenju. Vse to raste iin izhaja iz bogatih plodnih naših narodnih tleh, vse to se izgublja v ptujini in v poptujčeni buržoaziji — brez dela. Delavstvo pod vplivom lastne inteligence izgublja zdravo svojo delavsko zavest in postaja brezmiselna politična masa, ki poostriije boj za osebne nje pozicije. Preporod raste širom po svetu okoli nas. Milijonske delavske mase kulturnih narodov našle so nove ideale, ideale človeštva. Veliki cilji se postavljajo. široka pota se odpirajo okoli nas, mi ob Adriji pa se igramo po društvih in družbicah. Sanjamo o preteklih idealih narodnega herojstva in 'ne vidimo, da je ves preporod pred 'nami v preporodu široke ljudske mase. Kje so naši cilji ako niso oni, katerim sledi zdravo jedro ljudskih mas vseh kulturnih narodov? Ali ni naš cilj svobodna, enotna demokratska država — vseeno ali je že republika ali monarhija? Boj absolutizmu, reakciji in fevdalizmu avstrijskemu! Kulturna naslonitev Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki nam je dana na skupnem teritoriju in v sorodnem jeziku! Ekonomsko sodelovanje ob Adriji, ki preporodi sile naše, kolonizacija slovenska-hrvatska v novi Srbiji in Albaniji! To so naši cilji. Inže- ni rji, agronomi, tehniki — ne pustolovci, ne željni bogastva — željni znanja in dela, željni trdega dnevnega dela so pijonirji, ki nam odpre in pridobe šelej skupno domovino. Ustvarimo si rodbinske odnošaje, dovolj je slovenskih žena, slovenskih mož, da iščejo in ustanove krvno ne raz družno vez. Ti konkretni cilji se nam sami postavljajo, ta pota se nam odpirajo, voditelj nam je socijalizeim. Združenje ljudskih delavnih mas v polni individuelni in nacijonalni svobodi v boju proti internacij analnemu kapitalizmu, v boju proti izkoriščanju vlade in buržoazije, je ena sama velika naloga, ki pomeni odrešitev vsega ilgudstva, najbolj pa .odrešitev zaostalega malega slovenskega, brvatskega, srbskega naroda. Ena sama politična organizacija delavstva, organizacija inteligence po strokah, ki najde skupne stike literarnim potem. Enotna organizacija vede, skupna glasila modroslovja, socijologije, zgodovine, medicine, tehnike, malarstva, kiparstva in scenične umetnosti. Pro-učavanje zemlje in zgodovine, odrešitev akademične mladine od germanskega vpliva. Vsemu temu predpogoj: iskati -lastna pota lizpoznanja. Gojitev jezikovne individualnosti, ki se vrača k svojemu izviru, ločitev od germanske šole in teorij, naslonitev na latinsko kulturo, iskanje skupnega umstvenega središča ob Adriji. Velika univerza v Trstu, četudi sprva Jaška, nam mora postati konkretna vez latinstva in slovanstva ob Adriji. Mora nase pritegnit tudi Grke in Albance. Proč od nemštva, proč od Gradca, proč od nemštva Okužene Ljubljane, s svogo krokarijo, reakcionarnostjo in socijalno zarobljenostjo! Slovenska mladina proč od birokratizma in profesorizma! Demokratično organizirano ljudstvo se bo lažje borilo proti ptujemu birokratu nego proti lastnemu ponemčenemu. Dovolj naraščaja imamo za proste stanove, ki bodo stali na straži ljudske svobode, naša mladina pa spada v trgovino in industrijo, !k produktivnemu delu mora dati kolonizatorje Balkana. Naša dekleta izgubljajo se po Aleksandriji, Trstu in Gradcu. Naj zanašajo delavna, varčna in čista novo družinsko moč po jugu. Energija vsakdanjega dela in vez krvi bo preporod in enota jugoslovanstva! Dovolj smo bili praznih teorij, treba nam je realnega dela in občevanja. Skupna kri naj zapolje po našem telesu in ta bo nositeljica nove energije. Evropejska civilizacija, zanesena po zapadnih Slovanih na svežo zemljo srbsko ustvari preporod. Doma nam grozi gospodarska in kulturna smrt. Avstrijska nemška vlada in centralistična Ogrska hotoma zastruplja zdravo telo slovanskih •narodnosti, da na gnojišči išče sebi moči. Vela in izprijena je naša< inteligenca, preporod je edino mogoč v delavskih masah in v naši mladini. 27*- H. PA J ER, Praga. Inteligenca in politika. Ko so hoteli stari, da bi bila vidna svotla čednost, so dali državo v red ; ko so hoteli dati državo v red, so uredili prej svoje domače zadeve ; ko so hoteli urediti prej svoje domače zadeve, so spopolnili prej sami sebe; ko so hoteli spo-polniti sami sebe, so storili svoje srce pošteno; ko so hoteli storiti svoje srce pošteno, so napravili prej svoje mišljenje resnicoljubno ; ko so hoteli napraviti svoje mišljenje resnicoljubno, so spopolnili najprej svoje znanje. Tako je napisal kitajski filozof in državnik Kongfutse (551—478 pred K.) v Ta-hio, veliki knjigi. I. Sedanjost je nadaljevanje preteklosti dn začetek prihodnijositi. Ker se ne da spremeniti, 'kar se je enkrat zgodilo, 'ker se preteklost ne da popravljati, zato je umljivo, da v.rši na gotovi kulturni višini se nahajajoči človek vse svoje delo z ozirom na prihodnjost, katero sluti, ugane ali pa preračuna. Ako bi ne računal s prihodnjostjo. bi bilo vse njegovo delovanje birez vsake smeri, brez smotra rin brez oilja. Njegovo življenje bi bilo negotovo, tavajoče, nedoločeno, z eno besedo 'živalsko. Bilo bi to življenje od danes do jutri, kakoršno žive živalii in na nižjih kulturnih stopnjah stoječa človeška plemena. Človek je diružabno bitje, ki je navezano na družbo; zato je primoran, vršiti svoje delo tudi z večjiim ali manjšim ozirom na družabno skupino, v kateri živi. Popolna svoboda je v družbi izključena. Posameznik je lehko svoboden le do gotove meje, ki ije v različnih okoliščinah in v različnih razvojnih dobah različna, in katere ne more prestopiti, ne da bi naletel na odpor v svoji okolici. Človek mora računati toraj tudi z družabno skupino, v kateri živi. Ker je od družbe odvisen, je zainteresiran tudi na razmerah in zadevah skupine. Poleg individualnih potreb obstojajo družabne potrebe. Družabne potrebe so važnejše kot pa individualne, ker je družba več kot pa posameznik. Vsota posameznih vrednot je več kot ena saima vrednota zase. Skrajni individualizem, kateremu je posameznik vse, celota pa postranska stvar je v bistvu protisocialen, oziroma anarhističen. Delovati na to, da se zadosti potrebam socialne skupine, je namen politike. Da pa se zamore uspešno delovati k zadoščenju potreb, je treba imeti gotove ideje, občutke, nazore in načrte, kako naj se zadosti potrebam. Ker pa posameznik v diružbi navadno ničesar ne doseže, ali pa zelo malo, zato mora poiskati, ako hoče uresničiti svoje ideje in načrte, v svoji okolici takih posameznikov, ki imajo približno enake potrebe in občutke ali podobne nazore, ideje in načrte, kajti v družbi se da rešiti skupna zadeva uspešno le z združenimi močmi večje množice. Vsled dejstva, da ne stoje vsi člani socialne enote (naroda, države) na isti intelektualni višini, ker so ljudje različnih značajev in ker se nahajajo v zelo različnih gospodarskih večinoma neenakopravnih položajih, zato obstojajo tudi različne potrebe, različni interesi, ideje, nazori m načrti, kako naj bi se uredile javne zadeve, da bi bilo ustreženo tej ali oni skupini. Da se zamore zadostiti novim potrebam in željam, je treba navadno spremeniti obstoječe .razmere, reformirati nezadostne družabne uredbe ali pa nadomestiti sitare in slabše z novimi in boljšimi uredbami. Posamezniki skupine (naroda, države) so nezadovoljni z gotovimi uredbami v državi in začno vsled tega uvaževati, kako bi imelo biti, kako ibi se moral urediti družabni red, da bi bilo ustreženo njih interesom. Ti interesi pa bazirajo lehko na razredno egoističnem nazoru, ki vpošteva le en razred in je za nadaljni obstoj vseh gospodarskih razredov ali pa na protirazrednem altruističnem, ki stremi po odstranitvi vseh gospodarskih razredov, monopolov in neenakopravnosti v interesu celote. Občutki krivic, nazori in interesi se ‘razširijo polagoma čez večjo množico, ako dovoljuje to svoboda izražanja nazorov, svoboda tiska in svoboda zborovanja. In kakor hitro ima neorganizirana masa možnost odločevati v kaki javni zadevi, nastanejo takoj tesni interesi, nazori, ideje, načrti in ideali. Posamezniki s približno enakimi nazori, ide-ami in ideali, interesi in načrti se srečajo, se ustavijo, se spoznajo, se začno shajati ter zbirati, tvorijo v začetku politično strujo in z organiziranjem somišljenikov ter z javnim nastopanjem se porodi politična 'stranka. Na drugi strani pa nastanejo stranke, toi imajo namen zagovarjati obstoječe naprave, uredbe in družabni red sploh in se boriti proti reforimatoiiskim :in revolucionarnim strankam. V teh strankah se zbirajo vsi oni elementi, ki so popolnoma zadovoljni z obstoječimi razmerami in družabnim redom in 'katerim bi reforme in uresničenje načrtov nasprotnih strank vzele koristi, udobnosti, predpravice in monopole, katere ijim nudi »status quo«. 'I'o sta dva ekstrema, med katerimi se gibljejo vse politične smeri, struje .in stranke. Politične stranke so nastale še le z uvedbo konstitucije iin z začetkom demokratičnega razvoja, ki daje šele ljudstvu možnost odločevati do gotovo meje, svojo osodo. Ker imajo različne stranke različne kolektivne interese in nazore, ki so v bolj ali manj ostrem nasprotju med seboj in ker hoče vsaka stranka svoje zahteve tudi uresničiti, zato nastane nujno medsebojno trenje, ki se imenuje politični 'boj. Forma tega boja je odvisna od intelektualne višine in moralnih principov političnih borivcev. Čim nižja je izobrazba posameznikov, tem bolj je isuirov in zabavljiv ta boj, kar velja posebno za one, ki nimajo smisla za etično politiko. Odstraniti ta boj iz javnega življenja bi pomeujalo odstraniti politične stranke. Le naiven in solzavi slogaš, »nad strank ar«, »neodvisen« ali pa »vsenaroden« psevdopolitik pride lehiko vsled neumevanja politike s takimi nazori na dan. Kadar bodo imeli vsi ljudje ene skupine (naroda, države) enake interese, nazore in ideje in kadar se ne bodo javile več diference glede javnih zadev, takrat se bodo nehale stranke. Ker pa ni prav nič upanja, da se to v doglednem času zgodi, bo treba pač računati is političnimi strankami in s političnim bojem. Nazori in interesi nastopajo pri strankah v različnem medsebojnem razmerju. Pri eni prevladuje idejna pri drugi zopet interesna stran. Ker so družabne razmere, potrebe in interesi v tesni zvezi z idejami in nazori, je umljivo, da se opiirajo vse stranke bolj ali manj na interese kakega gospodarskega razreda. Družabne razmere vplivajo s svojimi nedositatki in krivicami na ljudi, ki streme po boljših razmerah in večji pravici; to vzbudi v glavah posameznikov nove ideje in nazore, po katerih si rišejo načrte za zboljšanje razmer in odpravo krivic. Na podlagi teh načrtov se grade nove razmere in talko se začenja ves proces zopet od začetka. Vse stranke trdijo, da delujejo za občni blagor družabne skupine. Ker pa trdijo to vse stranke in ker od dveh nasprotnih političnih zahtev ine imoreti obe prispevati k občnemu blagru, temveč le ena, je umljivo, da odrekajo stranke druga drugi delovanje za občni blagor. Vsaka stranka stoji na stališču, da bo za človeško družbo najboljše preskrbljeno, ako se uresničijo njeni ideali, oziroma, ako ostane vse pri starem; zato je nujno da dela vsaka stranka to 'takim ljudem ne pride ina uim. Ogrevajo se navadno za »nadstrankar-stvo«, skrivajo se za »neodvisne« iliste in govore zaničljivo o strankarstvu. To so navadno večni malkontenti, apolitični analfabeti z omejeno politično izobrazbo, brez umevanja političnega življenja in vziročne izveze družabnih pojavov, in ;zato tudi ne morejo ipriti do nikakih jasnili političnih stališč, nazorov in idej. Ko je stopil znani prof. Liszt dan po svoji izvolitvi za poslanca nemške napredne ljudske stranke (pri zadnjih državnozborskih volitvah) zopet v predavateljsko dvorano na berlinski univerzi in 'ko so mu priredili njegovi slušatelji ovacije je odgovoril: »Zahvaljujem se vam, gospodje, najprisrčnejše za vaš prijazni pozdrav. Dovolite, da spregovorim ob enem nekoliko besed 0 političnem življenju. 2e od davna sem prepričan, posebno pa od dobe, odkar delujem kot učitelj na berlinski univerzi, da je velika napaka v političnem življenju vsakega naroda, ako se možje, ki se tako radi nazivajo intelektualne, oddaljujejo političnemu življenju. ‘Politično delo v stranki :ne vpliva vedno s čisto radostjo, to vse vsak, ki se ije udeleževal političnega življenja. A m p a .k 1 z o ib r a ž e n č '1 o v e k se v e n d e r ne sme odtegovati temu delovanju, ako hoče popolnoma in veir.no spolnjevati dolžnosti, katere ima kot d;r ž a vij a n. Za me 'je bila vedno merodajna misel, da m o r a j o s tare j š i pred mlad i no z dobrim v zg 1 e-dom naprej, da ne bi se naučili akademiki samo govoriti, temveč tudi delovati kot d e-lavni sodelavci. Le navidezno gre tu za delovanje za gotovo politično stranko. V resnici je to delovanje za domovino.« Da večina še vedno .nima pravega smisla za politično življenje, je krivo v p/rvi vrsti pomanjkanje politične izobrazbe. (Ker pa se od povprečnega državljana ne more zahtevati, da bi se sam politično izobrazil, pade krivda v drugi vrsti na -naše šolstvo, ki čisto nič ne skrbi za politično izobrazbo svojih učencev. Enaka volilna pravica, samouprava in druge demokratične uredbe ne fungirajo dobro, ako se državljani o teh stvareh že v šoli ne in formirajo. Večjim pravicam odgovarjajo večje dolžnosti napram celoti (narodu, državi) in nobena sila nima toliko zmožnosti, napeljevati državljane k spolnjevanju državljanskih dolžnosti, kakor je ravno jasno razumevanje bivstva in namena politike. »Politična izobrazba je takorekoč duševni most od državljana do države«. (Dr. H. Rauchberg.) (Konec prih.) Delavski problemi in organizacije. Akoravno sem že prej omenil, da mi je naravnost neukusno, še danes zagovarjati gospodarski pomen strojnega dela, vendar sem prepričan, da je potrebno tako našemu delavstvu, kakor tudi našim strokovnim organizacijam. Pri presoji ročnega dela smo našli dve nasprotni značilnosti, ki so najvažnejšega pomena tako za narodno gospodarski razvi-tek, kakor za delavske stanovske organizacije. Jasno se izlušči iz ocenjevanja ročnega dela naravni zaključek, d a s t v a r n i i n t e-r e s i narodnega gospodarstva nasprotujejo osebnim interesom .delavstva. Pri ocenjevanju strojnega dela pride površni in nepoglobljeni razum do istega zaključka in sicer, da strojno delo le dviga proizvajanje blaga kvalitativno iin kvantitativno v korist kapitalizmu, a nasprotno, da uničuje delavske eksistence. To je ipa le navidezno, popolnoma krivičen in napačen zaključek. V resnici strojno delo zastopa splošno narodnogospodarske kakor tudi specijelno delavčeve koristi. Strojno delo: 1. spolnjuje delavne proizvode, 2. znižuje delavni človeški napor in olajšuje eksistenčni boi delavstva. Ta zaključek je naravnost nasproten onemu, katerega smo našli pri ocenjevanju ročnega dela. V tem slučaju namreč stvarna korist splošnega narodnega gospodarstva podpira osebne interese delavstva. Za prvo trditev, da strojno delo izpopolnjuje delavne proizvode, pač lahko pričakujem tudi od najbolj nevednega delavstva priznanja in to radi tega, ker si ono d omisli uje, da nima za to okol-nost nobenega interesa, da je njemu vseeno, kaki so proizvodi, samo da to izpopolnjenje delavnih proizvodov ne kolidira delavskega mezdnega vprašanja. Akoravno je večina našega delavstva v dnu svoje duše še reakcijonarno prepričano, da nadkriljuje finost ročnega dela bodisi katerekoli stroke na daleč strojno delo, vendar je toliko kompromisno, da formelno priznava to njemu nerazumljivo nadkrilje. Pravi: dobro, je boljše — magari, da dosežeš s strojnim delom take finosti, katere neobraženo oko niti opaziti ne more, zadovoljen sem tudi s to resnico, samo in sedaj pride konjsko kopito, kvariš s strojnim delom mojim materijelnim živ-ljenskim interesom. In to je ravno največja napaka nerazsodnega razumevanja strojnega dela pri našem delavstvu. Ono ne spregleda v vsej jasnosti, 'kako velikega pomena je tudi za njegovo eksistenčno vprašanje kvaliteta izvršenega dela. Delavstvo mora imeti vedno pred očmi, da je tudi v njegovem naijglobokejšem interesu, da proizvaja izdelke vedno boljše, vedno popolnejše. Delavca ne sme motiti okolnost, da prihaja ta zahteva vedno le od delodajalca. Napredno delavstvo naj stremi samo k temu cilju in na ta način lahko izklopi delodajalčevo pritiskanje. Vtem slučaju so interesi delavstva sorodni i n t e r e-s o m d e 110 d a j a 1 c a. Daleč smo še od onega cilja, ko faktično preneha vsa konkurenca, temelječa na proizvajalni prednosti različnih blagovnih vrednosti. To nesoglasje v temeljnem ocenjevanju blagovne vrednosti leži le v neenakosti razvitka delavnega problema različnih proizvajalnih podjetij. Vsak delavec si naj stavi le sledeče vprašanje: kako je mogoče, da poleg vseh varstvenih colnin (Schutzzolle) (prihajajo v naše kraje stroji iz Nemčije, Francije, Anglije ceneje kakor iz naših najbližnjih krajev? Kako je mogoče, da prevzame tuje delavstvo čisto enostavno delo, recimo zgradbo stavbe, zgradbo obširne kanalizacije pod dosti cenejšimi pogoji kakor zamore to delavstvo domačega kraja? In vendar je to tuje delavstvo boljše plačano in ima velike prevozne stroške delavskega in strojnega ma-terijada. Kdor se oglobi v to nesoglasje, mora priti do pravega zaključka, da uporablja ta konkurenca v dosti večji meri strojno moč, da premišljeno r a z p ir e d e 1 i vse delo v njegove najenostavnejše temeljne razrede in na ta način sistematično vse ovire dosti lažje premaga kot naša d o m a č a p o d j e t >j a. Vsakdo je že imel priliko opažati, da večja podjetja, katera imajo svoj notranji sestav na moderni podlagi, delajo z veliko večjim pazniškim, kontrolnim in pismenim materijalom. To je umevno. Kajti, ako hoče to podjetje gotovo delo za (absolutno) cenejšo svoto prevzeti in pri tem (relativno) več zaslužiti oziroma profilirati kot konkurenčno podjetje, mora vse delo v svojih najmanjših detajlih natančno presoditi in za vsako poedino delo upotrebiti le najboljše in najprikladnejše delavne moči. Na ta način doseže, da 1. h r a n i na človeškem delavnem m a t e r i j a 1 u; ne absolutno, ampak v primeri z obsegom izvršenega dela; 2. hrani n a pokvari surovin in ekonomično izrablja gradbeni imaterijal in 3. hrani na delavnem času. Najvišjo prosperiteto doseže toraj narodno gospodarstvo tedaj, ako najbolj ekonomično izrabi delavni materijal, lo je, a k o z n a j v i š ij i m u č i n s ‘k i m faktorjem i z ir a b 1 j a zaposleno delavstvo. In to ije mogoče le z najobširnejšo porabo Strojine sile. Ravno z ozirom na vedno silne j šo konkurenco je industrija kakor itudi splošno podjetništvo primorano nuditi vedno višje kvalificirane izdelke, vedno boljše delo. Interesi delavstva pa so kar najožje sklenjeni z ugodnim raz-vitkom domače industrije An domačega podjetništva. Iz tega sledi, da je tudi v i n it e r e s u delavstva samega, da vedno bolj izpolnjuje delavne proizvode, da dviga u č i m >s k i faktor svojega dela. Nerazumljivejše 'je navadnemu delavcu druga ugodna stran strojnega dela, ki kakor sem omenil, znižuje človeški delavni napor in olajšuje eksistenčni hoj delavstva. A tudi to je takoj razumljivo, alko se postavi vprašanje na širšo podlago medsebojnega upiliva telesnega napora in eksistenčnega boja delavca. Vsak človek ima vendar v sebi gotovo množino energetične sile, katero lahko izrablja na ta ali oni način. Iizraiba te sile je tem večja, čim dlje je v gotovo delo vprežena. Toraj je izmučen o st delavca direktno funkcija delavnega časa. Znano je pa, da se ravno z u vedenjem strojnega dela vedno bolj krajša delavni čas. Za našo presojo je pač vseeno, ako to skrajšanje delavnega časa delavstvo samo izsili od podjetnika ali ako podjetnik skrajša delavni čas z ozirom na delavni proces. Merodajno je le dejstvo, katero je neovrgljivo, da se delavni dan z (razširjenjem strojnega obrata vedno bolj krči in da se prosti čas delavca stalno, ako tudi počasi, razširja. Ako toraj zahteva danes delavni dan od delavca manjšo izrabo njegove energetične sile kakor včeraj, je jasno, da ostane temu delavcu nekaj energetične sitle p ir o is te, katero lahko izrabi ipo svoji volji. In gotovo bode to storil na katerikoli način, ako seveda ini tako nedelaven, da bi mislil v prostem času edino na jesti in spati. Skušal si bode pridobiti v tem protem času ojačenja svojih duševnih zmožnosti in novih strokovnih izkušenj. To je gotovo njegov osebni dobiček, kateri mu pomaga izboljšati njegov materijelni položaj. S tem utrjuje svojo pozicijo v podjetju, s tem izboljšuje svojo odporno silo in ojači rna njega odpadajoči del bojne sposobnosti organiziranega delavstva proti izrabljanju kapitalizma. Tako toraj v splošnem 'Strojno delo ne nasprotuje interesom delavstva, ampak nasprotno. Strojno delo dviga delavstvo duševno in telesno. Vvedenje strojnega obrata v gotovem podjetju pa še ne zadostuje današnjim ipotrdbam hitro se razvijajočega narodnega gospodarstva in s tem vedno se spreminjajočega iin izboljšujočega se delavnega procesa. Kakor je čas pri proizvajanju blaga in s tem pri ocenitvi dela samega nekompromisna funkcija delavnega procesa, tako je z vsakim nadaljnim korakom v razvitku inarodno (gospodarskega dela potreba strogega izbora prave delavne s p o-s obnost i z a g o t o v i delavni proces najvažnejši faktor vsakega modernega gospodarskega obrata. Univerzalnost delavčeve sposobnosti je vedno bolj nepotrebna stvar in naravni razvojni proces tehnike to univerzalnost s vsaikim dnevom bolj izklop,Ija iz vsakdanjega življenja. Res je, da se je ta potreba rodila iz naročja kapitalizma in da služi v prvi vrsti ravno kapitalizmu za povzdigo njegove profitne rate. A vendar je to tudi v interesu delavstva. V trenotku, ko svetovnemu gospodarstvu ni zadostovalo več ročno delo in je tehnika postavila prve stroje, ip r i č e i se je že proces s p e c i j a 1 i-z i r a n j a delavnega p r o ib 1 e m a naravnim potom razvijati. Kaj zahtevamo od stroja? V prvi vrsti da odgovarja svojemu namenu z najmanjšo izgubo efekta in da je izrabna doba delavne sposobnosti tega stroja kolikor mogoče velika. To je doseči de tedaj, ako ima stroj natančno zaokrožen delokrog. Še pred desetimi leti se je ma pr. na eni in isti stružnici (Dreh-bank) obdelovalo najrazličnejše predmete. Sedaj je delavec vklenil v stružnico oso vino in jo .stružil na različne forme in preimere. Ako je bil s tem delom gotov, vzel je drugo stvar v delo, popolnoma druge naravi kot prvo delo, na pr. jermenico, katera je bila namenjena za ono prej omenjeno osovino. Je li zapet s tem delom gotov, prišla je tretja, prvim dvem predmetom povsem drugačna stvar na vrsto, recimo sklop (Kupplung), kateri je vezal eno osovino z drugo. In tako se je vrstilo eno delo za drugim, eno 'bolj različno od drugega. Pri tem se je izgubljalo seveda največ časa s tem, da se je moralo poiskati za vsak predmet novih orodij, novih nožev, vsak predmet je bilo na drugi način vkleniti v stroj in dela- vec je vedno izgubil dosti časa na tem, da je moral pri vsakem predmetu dolgo razmišljati, kako najugodnejše opravi novo delo. Delavec je seveda imel pri tem polno posla. A drugače je bilo s strojem. V odmerjenih osmih urah delavnega dneva je bil stroj faktično mogoče le pet ur v porabi. Ostale tri ure so se izgubile radi pripravljanja k novemu delu, za vklenitev predmeta v stroj, za preureditev zobnih predložb v svrho druge delavne brzine itd. Delodajalec je pa seveda od stroja ravno tako zahteval vseh osem ur delavne izrabe, kot od delavca in naravno je, da je s časom razdelil delo tako, da je en stroj obdeloval le en in isti predmet. Delavec na ta način ni nič izgubil. Nasprotno! On je pridobil. ker mu ni bilo potrebno več toliko razmišljati kot preje, ko je vsako uro imel kaj druzega obdelovati, pridobil mu je tudi ma-terijelno, ker je preje dosti pokvaril, kar mu je delodajalec od zaslužka odtegnil. Njegovo novo specializirano de-lo se je tudi poboljšalo, ker se je lahko z intenzivnejšim interesom posvetil specializiranemu oibdelovanju. Ako snujemo kako novo podjetje ali prevdairimo kako novo delo, in naj bo to tudi v najmanjšem rodbinskem krogu, vedno pazimo na to, da napravimo to z najmanjšimi investicijskimi stroški in da kolikor mogoče izrabimo stroj ali orodje, katero uporabljamo. Mi skušamo toraj z vso silo dvigniti uči n skl faktor stroja ali izrabo gotove materije magari za desetinke procentov, le da izrabimo to pomočno silo kolikor mogoče ekonomično. A pri ocenjevanju lastne, človeške energetične sile srno grozovito konservativni, akoravno je baš ta delavna energija dragocenejša in občutljivejša, ko vsaka druga, kot vsak stroj. Človeško fizično ali duševno delavno sposobnost se smatra kot nekaj, kar je vsem razmeram prikladno, vsakemu položaju odgovarjajoče. A vendar tudi ta delavna energija ni nič druzega, kot delavni vir, delavni stroj, kateremu je od narave delokrog zelo zaokrožen. človeška delavna sposobnost ni univerzalna; ona mora ravno tako stopati po popolnoma predpisanih naravnih zakonih, ako se pričakuje od nje najugodnejši učinski faktor, kakor je to potreba mehaničnega stroja. Ta najugodnejši učinski faktor je le doseči, ako je gotovi delavni sposobnosti odmerjeno popolnoma gotovo delo, za katero je baš ta narav ustvarjena oziroma vzgojena. In to je doseči le potom n a j v e s t n e j š e g a in na j fine,j šega s ip e c i j a 1 i z i r a n j a razdelitve dela. Oni prej omenjeni jurist bi mogoče izborno zadoščal nalogam in duhu tržnega pregledovalca, ali natakar št. 2 brzojavnemu raznašalou — a pri njihovem današnjem, prisiljenem poklicu ne zadoščata ni sebi ni delodajalcu v 'korist: Da bi bila to mehanična stroja, bi jih že davno prestavili na pravo mesto. Čudno je to! Mi ljudje moremo vse pomočke znanosti izkoristiti, da ue inski faktor stroja kolikor mogoče dvignemo, a pri presoji najdragocenejše delavne energije, pri presoji človeške 'lastne delavne kvalitete mižimo in zatiskamo ušesa. Tu je treba napraviti red v lastni hiši! V lastno korist! Kajti ravno v tej pravični in pravilni razdelitvi delavne energije posameznega leži najgloblji in t e r e s delavstva, leži vir pravilnega delavnega proble ma. FRAN SKOBL Trst: Iz zgodovine železničarske organizacije v Avstriji. »Socialno vprašanje neha pri Po dm okli h « je 1. 1868. samozavestno dejal Giskra, notranji minister. Mož bi bil manj samozavesten, če bi bil takrat slutil, da se socialno vprašanje ne ustavi ipri Podmoklih, temveč, da prekorači mejo in tudi v Avstriji postane mogoče in odločujoč oinitelj. Storilo se je vse, da se uduši mlado in čilo gibanje. Ali socialni razvoj je pač že tak, da se ne ustavi na povelje neznatne ekscelence. Vkljub šikanam in programom je iskra razredne (zavednosti, enkrat zapaljena, tlela vedno dalje, dokler se ni razvila v mogočen plamen. Ko je po marčnih dneh leta 1848. zopet zavladala reakcija, je bilo treba ljute borbe, predno se je doseglo vsaj nekoliko združevalnega prava. Delavsko gibanje pa se je tudi potem razvijalo po večini v okvirju izobraževalnega dela. Trajalo je dolgo, predno je delavsko gibanje prebolelo mladostne bolezni, in se pričelo krepko razvijati. Šele pred dobrimi 20. leti so se pričele ustanavljati strokovne organizacije v sedanji obliki. Prej razkosane lokalne organizacije so se pričele družiti v močne centralne zveze. Ali tudi te so morale mnogo pretrpeti, predno so se razvile in do dobrega utrdile. Skoraj večina naših strokovnih organizacij je lansko leto praznovala dvajisetletnico svojega obstanka; med njimi tudi železničarska organizacija. Leta 1892. se je ustanovilo društvo .prometnih uslužbencev. V njega delokrog so spadali tudi uslužbenci cestnih železnic. S tem društvom je bil položen temelj železničarski organizaciji v Avstriji. Začetek je bil skromen. Pri vsakem koraku naprej se je moralo premagati velike zapreke. Agitacija za organizacijo je 'bila'zelo težavna. Treba je bilo že (izrednega poguma za očitno priznavanje pripadnosti k organizaciji. Odpust iz službe, ali vsaj zatiranje, je bilo .gotovo tistemu, ki je očitno priznaval, da je član organizacije. Komaj leto dni po ustanovitvi prve železničarske organizacije je že obstojalo pet strokovnih društev in sicer: za železničarske uslužbence in delavce državnih železnic, državno-želez-niške družbe (St. E. G.), južne železnice, severo-zaipadne železnice in severne železnice. Centrale vseh teh društev so bile na Dunaju; njih delokrog je obsegal vso Avstrijo. Ustanovitev posebnih organizacij, ločenih po železnicah, je izhajalo iz tega, ker so bile razmere pri državnih, kakor pri zasebnih železnicah, povsem različne. Vsaka centrala je torej zase vodila agitacijsko delo na železnici, ki :je spadala v njeno področje. Šele leta 1894. je bilo teh pet organizacij ‘in pa društvo prometnih vsilužbencev združenih v zvezo, ki 'je pa bila še precej rahla. Nje naloga je bila v prvi vrsti .posvetovanje in sklepanje o skupnih zadevah, kakor na pr. zavarovanje proti nezgodam, uprava in urejanje strokovnega glasila »Der Eisenbahner«, akcije splošnega značaja, agitacija itd. Urednik »Eisenbahnerja« pa je imel še celo vrsto drugih nalog: moral je voditi zvezne zadeve, in večinoma še poročati na agitacijskih shodih po deželi. Mejnik v razvoju železničarskega gibanja pa je tvoril prvi avstrijski ž e '1 e z n i ča .r s k i ko n g r e s, ki' ga je sklicala zveza železničarskih organizacij leta 1896. na Dunaj. 'Na tem kongresu se je razpravtljalo o skrajno slabih razmerah železniškega osobja v Avstriji. Uprave so takrat slikale položaj železničarjev javnosti v najlepših barvah, da ibi človefk mislil: ni delavske kategorije v Avstriji, ki bi se ji Ibolje godilo ikot železničarjem. Železniške uprave so označevale stremljenje železničarskih, strokovnih organizacij po zboljišarnju položaja uslužbencev kot delo hujskačev in rovarjev. Da se razprši te bajke v nič, je torej osobje s tem kongresom pokazalo javnosti, kako ijo varajo uprave. Dertegatje na kongresu so bili sami aktivni železničarji. Vedeli so le predobro, da iso odgovorni za to, kar so govorili na kongresu. S tem pa je bila ovržena trditev uprave, da je stremljenje železničarjev le delo rovarjev. Zasluga tega kongresa je bila, da je razkril javnosti bedni položaj železniškega osebja in da je označil smer za nadaljno železničarsko gibanje. Železniške uprave so skupno z vlado skušale onemogočiti kongres, ali pa ga vsaj otežkočiti s tem, da so zaibranjevale dopust delegatom. Poslanec s. P e r n e rstorfer je vodili deputacijo k železniškemu ministru G u■ Versicherungsschutz« dr. z. o. z. Danes se v Nemčiji lahko vse ljudsko zavarovanje izvrši ibrez kapitalističnih zavarovalnic. Predpriprave ije izvršila strokovna organizacija ob čili pomoči organizacije konzumentov. V vsakem pomembnejšem kraju je agencija tako v pisarni konzumnega društva kakor v sobi zaupnikov strokovne organizacije. Si je mogoče misliti ideailnejše razpo-■redbe in uredbe? Ves drag provizijski aparat agentov odpade; interes zgolj po zaslužku, po proviziji nadomesti razredna zavest organizatorja! Delavsko gibanje se izpopolnuje. »Država« v državi zadobiva vedno vidnejše oblike. »Denar — sveta vladar« se bo moral ud ati volji organiziranega proletarijata. Tudi za nas slovenske delavce je vprašanje organizacije denarja in kredita važno. Poleg političnih in strokovnih organizacij imamo že lepo število konzumnih društev in produktivnih zadrug. Glasom statistike objavljene v Naših Zapiskih št. 7. in 8. so imela naša konzumna društva 4,393.516 kron 10 vin. denarnega obrata, produktivne zadruge pa 1,490.558 kron 61 vin. — skupno skoraj 6 milijonov kron! — Proletarijat mora na celi črti organizirati svoje vrste. Dobiček, ki teče iz denarja malih ljudi doslej v žep kapitalista, mora začeti teči v prid malega človeka. Na Slovenskem bodo ikmalu dani vsi predpogoji za ustanovitev večjega delavskega kreditnega zavoda, ki bo tvoril zaledje obstoječim našim gospodarskim podjetjem ter pomagal stvarjati nova v korist delavskega gibanja po naših krajih. Skušenj dobrih in slabih so nam podale meščanske stranke dovolj. Ne bo tedaj težko najti zlato srednjo pot. Potrebna bo le dobra volja in neutrudljiva 'delavnost. ra CTraraarararaCTCTrarararararararaoraoitratoitatni ABDITUS: Bilanca agrarnega demagoštva. »Mi smo agrarcii, agraren je ;naš program in strogo agrarna mora biti vsa naša, to je slovenska politika!« — talko je pred leti odmevalo po vsej domovini, po vseh naših hribih, hribčkih in goricah. Slovenska delegacija v centralnem parlamentu je bitla strogi, skorajda fanatični izvršitelj tega ekstremnega gospodarskega programa, ki je s številkami in z besedo dokazoval svojo upravičenost. Slovenska iljudska stranka je v časopisju in na shodih z vehemenco dokazovala našemu kmetskemu 'lijudstvu potrebo visokih žitnih carin in prepovedi vvoza živine. Že tedaj, leta 1907., sem vprašal na tem-le mestu: Kaj je pel it iški stranki najvažnejše, ali njena etična in moralna načela, ali pa ruska moka in srbski prešiči? — Naposled se je izkazalo, da so bili srbski prešiiči pun-cturn saliens vsega vprašanja. Kdor se je navduševal za cenejše meso, ergo za svobodni woz srbske živine, ta je bil denunciran kot veleizdajalec, kot pseudopatriot, ki naj gre na popravilo k državnemu pravdniku. Tista agitacija za visoke carine, za neizmerno obdačenje konsumentov, je v gotovem delu slovenskega pa-triotičnega časopisja izvenela nekako tako-le: Kdor ni za visoke žitne carine in za prepoved vvoza inozemske živine, ni patriot, amipak veleizdajalec. V državnem in deželnih zborih je slovenska delegacija, sloneča tudi na etičnih in moralnih načelih Slovenske ljudske stranke, z vnemo in pridnostjo, ki zasluži pohvale, zagovarjala cilje, za katerimi so stremeli veleposestniki iz Češke, Tirolske, Štajerske in Morave. Kakšni so bili ti cilji? Da se potom visokih carin in zaprtih mej umetno dvigne cena žita in mesa. Na ta način so hoteli izboljšati gmotni položaj zadolženega slovenskega kmetiča. To je bilo med poljedelskim prebivalstvom agitacijsko sredstvo, ki je energično zahtevalo, da se ga izrabi do konca. In kmetu je zažarela nova zvezda v svetlobi, ki mu je jemala vid. Žito in meso in vse kar pridelaš, bo imelo dvakratno, trikratno in višjo ceno, kakor pa jo ima danes. Tako je zadolženi slovenski bajtar prisegel na program kneza Auersperga in Schwarzenberga, v obče na program vseh, ki so z zavistjo gledali čez ograjo ogrske meje, na blagostan, bogastvo, šport in poLitišIko moč 'Ogrskih aristokratov-latifundistov. Pa že čisto površni pogled v uradno statistisko nas mora pognati v dvom o rešilni akciji tega ekstremnega gospodarskega programa. V Avstriji je, glasom štetve iz leta 1903., 2,856.349 posestev, ki se po površini dele takole: do 1 hektarja — 780.776; od 1 do 2 hektarjev — 550.046; od 2 do 5 hektarjev — 807.290; od 5 do 10 hektarjev — 390.241; od 10 do 20 hektarjev — 245.930; od 20 do 50 hektarjev — 130.582; od 50 ido 100 hektarjev 18.437 posestev. V slovenskih deželah prevladujejo mala in srednja posestva in morda nikjer v celi Avstriji, izven Dalmacije in Istre, ni zemlja tako grozno .razparcelirana, kakor ravno pri nas. — Kranjska ima 75.477, Štajerska 150.426, Koroška 33.294, Primorska 79.759 in Dalmacija 83.759 posestev. Z narodno gospodarskega stališča je dejstvo očitno, da se koristi češkega, moravskega, 'tirolskega in štajerskega veleposestnika ne morejo kriti z koristmi malega in srednjega slovenskega kmeta. Pa se je vendarle našel leta 1907. slovenski kmet, ki je v dunajskem državnem zboru, ko je bil v razpravi znani Rennerjev predlog o draginji, z vnemo zagovarjal veleposestniško agrarno politiko — dokaz: kakšna nejasnost je vladala med slovenskimi kmeti samimi. Par let agrarne politike 'je zadostovalo, da se je z nedvoumno jasnostjo pokazalo, da je bilo tisto navdušenje za visoke carine slovenskemu poljedelcu naravnost kvarljivo. Veleposestnik je žito drago prodajal, naš kmet pa je, po veliki večini, drago kupoval. Veleposestnik, ki je imel v hlevu do 100 glav goveje živine, je, vsled visokih carin in zaprtih mej, bogatel na račun vsega ostalega prebivalstva, našemu malemu kmetu, ki je redil 3 kravice ali po en par volov, njegovo edino premično premoženje, je zmanjkalo klaje in je zato bil prisiljen prositi mesarja, da mu je živino odkupil. In kmetski hlevi so se izpraznili in se še vedno prazne. Namesto, da se je že dana produkcija povišala, se je poslabšala. Z vso gotovostjo se lahko trdi: Visoke carine so pognale na tisoče slovenskega kmetskega ljudstva v Ameriko. 2e razlika v obratovanju med malim in velikim posestvom kaže na to, da mali kmet nima izveze :z 'veleposestniškimi interesi: Kaj prideluje naš mali kmet? On prideluje v čisto malih količinah mleko, maslo, perutnino, jajca, zelenjav, sadje in ponekod tudi vino. Nikjer pri teh pridelkih, iki navadno niti za domači trg ne zadoščajo, malemu kmetu ne more koristiti visoka iz k or i š č e-v a ln a carina. Pri mesu? Res je, da je cena živine, vsled .zaprtih meja, močno poskočila. Razne korporacije, ki imajo namen pospeševati poljedelsko produkcijo, vrhu tega pri nakupovanju plemenske živine, cene še umetno zvišujejo. Krava, ki je pred leti veljala morda 200 iK, stane danes do 500 K in več. Kmet torej vtakne lep dobiček v žep — to je jasno. To imenujejo pri nas na Slovenskem in v obče v naši državi »izboljšanja živinoreje«. In to čisto resno. V resnici pa je to velika samoprevara. Statistika pove, da 75 odstotkov vseh poljedelskih obratov žito kupuje. Današnja visoka carina na žito, ki koristi v celi državi komaj 100.000 poljedelskim obratom, pa Obenem izvišuje stroške pitanja živine in mlekarstva, ki je pri gospodarstvu na slovenski kmetiji, posebno v bližini večjih naselbin, zelo važno. Mali kmet, iz enim ali dvema paroma živine, ima torej tudi višji kupni ceni primerno višje izdatke, mora klajo dokupovati in naposled dražje kupovati tudi vse druge potrebščine za življenje, ki jih proizvaja industrija in mali obrt. Kakor se draži živina, ravno tako se draže tudi izdelki industrije in sicer za veliko večji odstotek, kakor pa se višajo delavske mezde. — Talko srednji in mali kmet povišek cene živine, ki jo prodasta, in aiko ni pri živim nesreč (bolezni itd.), že sama založita v naprej; sama sebi dasta predujem. Z druge strani pa to umetno poviševanje cen 'živine uničuje tudi živinorejo samo. Če bi se Izpolnila prorokovanja naših »vele«-agrarcev, bi se morala živina, v prvi vrsti goveja živina, pomnožiti: Pa kaj lahko opazimo? Naši kmetje imajo živine vedno manj, manj kakor so jo imeli takrat, ko naše državne meje še niso Me tako strogo za-stažene in carina na Inozemsko žito še ni 'bila tako visoka. Čim dražja je živina, tem 'bolj naraščajo cene drugih potrebščin v vsakdanjem življenju, ki požro, poleg obresti, ves tisti po agrarnih politikih tolikanj hvalisani »višji« skupiček. Če pa je živina draga, jo kmet tudi težje kupuje in namesto enega para volov, se mali kmet kmalu mora zadovoljiti z eno samo kravico. In končno je vsaka bolezen in visaika nesreča pri živini danes neprimerno ob-čutnejša v gospodarstvu male kmetije. Vsi dosedanji poskusi dvigniti živinorejo z visokimi cenami živine, so se izjalovili. Renumeracije in darila, ki ,jih dajejo deželne uprave in druge poljedelske konporacije, imajo že uzuelno polit iško ozadje in so zanesle med poljedelce moralo, ki ni da ibi se govorilo o nji. ■Da se dvigne živinoreja so ponekod osnovali živinorejske zadruge. Dežele in država, zveste politiki veleagrarcev, so lake zadruge radevolje in bogato dotirale. Ampalk naposled se je izkazala resnica: Ravno viisoka, neprimerno visoka cena živine ubija tudi (te zadruge. Pri tem :se spomnim na intersanten slučaj: Pred dobrim letom se je v kranjskem deželnem zboru kmetski poslanec, odgovarjajoč na nek očitek, skliceval na veliki napredek, ki ga obljubujejo živinorejske zadruge in se pri tem poživljal na konkreten slučaj. Pozneje sem se prepričal, kako prazne marnje so bile, tisto sklicevanje in bahanje namreč. Nikjer, daleč naokoli niso im&li kmetje tako slabotne in mršave živine, kakor jo je imela dotična živinorejska zadruga. Švica, ki je vsem živinorejcem vzorna dežela, ne potrebuje 'tako stroge agrarne politike, kakor Avstrija in sijajno izhaja brez takih gospodarskih ekstremov. V obče postane vsaka varstvena carina, tisti hip ko se pre-vrže v izlkorišeevalno carino, monopol bogatašev. Ravno varstvena carina na žito v Avstriji to dokazuje. V naših alpskih deželah sejejo žito le za silo in 'to žito s tališča svetovnega gospodarstva niti najmanje ne prihaja v pošitev. Po slovenskih deželah pridelek žita ne zadošča niti za domačo porabo in ga mora kmet 'navadno kupovati. Največ zaradi visoke carine pa je žito v Avstriji za 80.80 dražje kot pa v največjem vvoznem pristanišču, v Londonu, in za 99.10 dražje kot pa v Odesi, ki je menda največje izvozno pristanišče v Evropi. Ker pa gospodarsko težišče slovenskega kmeta ni v žitnem polju, je več kot jasno, da ita carina, ki služi zgolj veleposestnikom, malemu in srednjemu kmetu silno škoduje. Ampak 'tudi v hlevu, ki ima za malo in srednjo kmetijo silen pomen, ni izključeno gospodarsko težišče malega in srednjega kmeta. Dokazoval sem že, da visoka prodajna cena goveje živine kmetu ne prinaša tistega dobička, o katerem agrarni politiki govore in se to tudi kmetu samemu dozdeva. Vsakdo se namreč moti, ki umisli, da večina poljedelskega ljudstva na Slovenskem živi z gol j od kmetije, kakor v nekdanjih dobrih časih. Skoraj sleharna vas pri nas se peča tudi z obrtjo, ki brez dvoma največ slovenskih kmetij drži na površju. Tako imamo v 'tej vasi same voznike, v oni -tesače, v itretji zidarje, v •četrti gozdne delavce, v peti kovače, v šesti krošnjarje, pa reše-tarje, pa čevljarje, pa lončarje itd. Naš slovenski poljedelec živi torej od kmetovanja, obrtovanja in kupčije. Visoke žitne carine in zaprte meje za inozemsko živino so našemu pritlikavemu poljedelcu ravno tako škodljive, kakor ibi mu bil škodljiv vsak drogi gospodarski ekstrem. Da vsa agrarna politika ni mogla poljedelcu prav ničesar dati, dokazuje neoporečno naraščajoče izseljevanje, ki morda ni bilo 'nikoli večje, kot pa je danes. Namesto povišane in izboljšane poljedelske produkcije, iki bi bila morala privezati poljedelce k rodni zemlji, kateri je po tradiciji, vzgoji in po poklicu navezan na njo, je prinesla bahava agrarna politika, ki je odmevala z vseh gričkov in goric, širom domovine — pomnoženo izseljevanje. Taka je njena resnična bilanca. * * * Na drugi strani je imelo nalogo pospeševati in dvigniti poljedelsko produkcijo centralistično ©rganizovano zadružništvo, predvsem denarno zadružništvo, ikakor si ga je zamislil in udejstvoval Raiffeisen. Te vrste denarne zadruge so se zadnja leta pri nas silno pomnožile. Ustanovitev takih zadrug se je tako forsirala, da na Slovenskem kmalu ne bo več večje fare, ki bi ne imela take zadruge. Sicer so ponekod na deželi še iz prejšne liberalne dobe poslovali posamezni denarni zavodi, pri katerih so polagoma ‘bogateli posamezniki. iNovo denarno zadružništvo se je v prvi vrsti obrnilo proti tem »'liberalnim postojankam«, zalkaj več kot očitno je bilo, da je bila mnogokrat zgolj želja po politiški moči temeljni povod, da se je pri fari osnovala nova denarna zadruga, ki je imela namen, brez dobička s kreditom pomagati malemu in srednjemu kmetovalcu. Kakšen namen ima Raiffeisenova denarna zadruga? Da omogoči malemu in srednjemu kmetu poceni, brez velikih tabularnih stroškov, na kratek rok kredit. Kmet bi namreč rad ikupiil en par volov, pa ne zmore sam cele kupnine. Gre v zadrugo, ki mu potrebni znoselk izplača na poroštvo. Taka zadruga ima majhen delokrog, pozna vsakega posestnika in njegove gmotne in družinske razmere posebej. Ima torej svoje dolžnike neprestano pred očmi. Poleg tega ima tudi poroka, kii pazi na dolžnika. Vsako presenečenje je torej do malega .popolnoma izključeno. Vsled že prej omenjene ekstremne agrarne politike je dobila živina in pa žito neprimerno visoke cene. Te visoke cene so imele naravno posledico, da so se zvišale tudi delavske mezde in za dvojno, trojno tega prebitka so se podražili itudi vsi izdelki industrije, sploh vse življenslke potrebščine. Podražila pa se je itudi zemlja. Vsaka njivica, vsak ‘travnik, vsaka Ikošenica je podvojila, potrojila svojo cenilno vrednost. Na eni strani zaradi visokih cen živine in žita, na drugi strani pa zaradi — odprtega kredita, ki ga je omogočilo novo denarno zadružništvo. Novi denarni zavodi so denar ceno in radi posodili in kadar se je nabralo veliko vlog, naravnost ponujali. 'Pri tem se 'je neredkoma grešilo proti načelu varnosti posojil. Zemljiški špekulantje so imeli sedaj zlate 'čase. Drago so prodajali svet, kolikor mogoče ga delili na male parcele in kmetje so ga drago kupovali večinoma s tujim, izposojenim denarjem. Vsako posestvece je nakrat imelo pretirano vrednost in ta vrednost je še poskočila, alko je imel kmet lepo gozdno parcelo pri hiši. Zadolženi kmetje so 'to priliko tudi porabili in najemali velika posojila. Ker ipa se nove zadruge, ki so .začetkoma tako rade denar posodile, niso strogo držale svojega omejenega delokroga, je kmet bil nakrat dolžnik pri dveh, treh zadrugah. On sam je poznal to svojo tajnost in je v mnogih slučajih zavedno vlekel svoie poroke za seboj — v 'gospodarsko pogubo. Načelo svobodnega poroštva, ki je samo .na sebi dobro, je danes pri nas tako zelo omajano, da bi se moralo v interesu dobrega poslovanja zopet zameniti s starim načinom posojevanja, ki zahteva tabular.no zastavo zemljišča. — 'Prišel je čas, ko bi moral kmet, ki se je zadolžil, posojilo vrniti, pa 'niti Obrestnega zneska ni zmogel. 'K temu je pritisnila še denarna kriza, ki jo baš sedaj preživljamo. in zemljišča so izgubila svojo umetno zvišano vrednost. Kredit se je podražil in postal 'bolj omejen, kupec na zemljišča je postal bela vrana — in nebroj kmetskih hiš je šlo na boben. Tako je ekstremna agrarna politika, ki je umetno povišala cene, koristila le velikim posestvom in zemljiškim špekulantom ter je pokopala nebroj malih in srednjih kmetov. Škodovala pa 'je tudi zadružništvu, ki je imelo namen in moč, pomagati malim poljedelcem, 'tako silno, da prepotrebno zadružništvo tega udarca še dolgo preboli. Bilanca te ekstremne agrarne politike, ki se je vpeljala tudi pri nas s tako bahavim demagoštvom, je skozinskoz pasivna. Račun pa plačajo v prvi vrsti tisti, ki so tej grofovski politiki brezmiselno sledili — mali in srednji kmetski posestniki, brez ozira na to, da je tudi delavstvo plačalo velik delež tega dolga, ko je bilo vsled neprimerne draginje primorano omejiti svoje živ-Ijenske potrebščine na minimum. Efekt izkoriščevalnih carin in zaprtih mej mora v kapitalist iško razviti družbi biti le neznosna beda v delavskih družinah, uničena trgovina in eksekutor v kajži poljedelca. HENRIK TUMA, Gorica: Seksuelni problem. (Dalje.*) Mladini je treba torej predvsem splošne izobrazbe in med njo spadajo temeljni nauki higijene, ki imajo največjo vrednost za spolno vzgojo. Mladina mora imeti največjo željo in spoštovanje do zdravja, ponosna mora biti na lepo, krepko in zdravo telo. Dosedanja vzgoja, pod vplivom cerkve bila je temu naravnost nasprotna. Spoštovanje in želja po zdravju lizmanjšuje nižje kontre-ktacijslke nagone ter dviga višjo ikontrektacijo v smeri lepega, zdravega in krepkega itelesa nasprotnega spola. Spolna higijena mora že mladeniču dati poznanja bistva spolnih bolezni ter svariti mladeniča pred nezakonskim spolnim občevanjem, mladenko pred zvezo z bolnim možem. Posebno važno je vzgojiti deklico, da odkloni sifilitičnega moža. Danes se večina možke mladine ne sramuje sifilitičnih bolezni, često se ponaša ž njimi, češ, da je moška bolezen. Tu je torej treba zahteve, katere sta vi ja Bloch: VerantwortLidhkeitsgefuhl mi d Selbsitbeherrschnng, vladanja samega sebe in čustva odgovornosti, ki brez poznanja spolnih funkcij in spolnih bolezni nista mogoča. (Momente aus dem Sexualleben stellen die nachsten, bedeutsamsten Ursachen eines jeden Falis von neurotischen Erkirankungen vor.) Trenutki spolnega življenja •predstavljajo najbližje, najpomembnejše vzroke vsacega slučaja neurotičnega obolenja. F.reud. Mladina mora vedeti, da izvirajo poleg iz alkoholizma vse bolezni uma iz spolnih ekscesov in spalnih bolezni v mladosti. Mladenič mora vedeti, da izprijena linfa v mladosti, četudi navidezno ozdravi in okrepi, pokaže svoje uničujoče nasledke v zreli moižki dobi. V tem obziru je markantna neozdravljiva progresivna paraliza, ki nastopi v polni možlki dobi od 40 let naprej, kot gotov dokaz spolne bolezni v mladosti. Koliko je mož, ki so si po dolgi izkušnji v življenju kotnečno našli srečo in ;mir v pravi zakonski ljubezni. Ob strani ljubljene žene in rodbine, a v cvetu moževnosti morajo v hiralnico radi paralize na možganih vsled mladostnih pregreškov, morejo poginiti takrat, ko bii šelej lahko pričeli vživati plodove trudaipolnega dela, pravo slast življenja! Enako važno, četudi iz drugih razlogov, je vzgoja mladine k praktičnemu življenskemu delu. Zakaj je srednješolska in aka- *) V št. 7—8 na strani 241 izpuščena je ena vrsta „jednostavnejše lastnosti moža in žene sklicujejo se raje na“ demična mladina tako razposajena? Ker .ima potrebo po delu v praktičnem življenju. Ali se .ni zrela mladina vedno z .revolucij on ar.no silo vmešavala v politično vrvenje? Ji je duševna potreba. In noben pouk mi bolj interesanten in tudi ni ibolj potreben nego oni, po katerem mladina s celo dušo hrepeni. Dajmo torej že srednješolski mladini temeljnih naukov za politično, gospodarsko in socijalno življenje. Suhoparni filologi nam takoj opazijo, da poleg njih snovi, ki k o n, kadar zahtevata abstinence, ustvarita prosti-t u c 'i j o, onanijo i n d ir u g e p e r v e r z n o 's t i. raraK2iioiraioicz]tniras32iraraioirao)ioiraoirararaEsoiioira P. BEZROČ: Mali domi, KaKor vrste belih ptičev, jedva da jih veter lahko boža. Tiho, kakor kri Hanakov, teče Romže. Trdni kmeti so na svojih gruntih. V Dunaju nekje je dobri cesar, Nemci pod gorami, v mestih Židi. Črne lehe repe kakor smola, rdečelaso dekle koplje v polji, ve, da enkrat mož že ponjo pride. Fant hanaški delo pregleduje, skrben, komaj se ozre v dekleta, ve, da enkrat pride žena v hišo, dneve tri in tri noči bo svadba. Kmet-orjak ožgan od solnčne žege, skor ošabno gleda na meščana, nikdar z zemlje svoje se ne makne. Pod Bezkydom pa je vse drugače! HANASKA RUDOLF GOLOUH: Trst KAJ H. Proslavljam te Kajn mogočni, uporni, Kajn glad ni, plugu in trudu obsojen, Kajn preganjeni, zaničevan, od matere lastne, od Boga zavržer,! Tebe in tvojih rod proslavljam! Vsi, Ki zemlji in okovom smo obsojeni, helotje dela, življenja nedeležni, ne blagoslova božjega ne ljubezni voljeni; Vsi Kajni smo tlačani, zavrženi... Mi orjemo... Blagoslovljeni Abelov rod žanje. V temi in prokletstvu tavamo po zemlji brez doma ... Proslavljen Kajn!... Sveto nam je tvoje maščevanje! PREGLED. Javno življenje. Politika. Anton Dermota — Gorica. D e- želnozborske volitve na Goriškem. -- Zdelo se je, kakor da so te volitve prinesle iz-premembo v političnem življenju na Goriškem. Ta domneva je temeljila v tem, da so v prejšnjem deželnem zboru na slovenski strani imeli premoč klerikalci, na italijanski pa liberalci; obojni so tvorili nekakšno delovno večino. Sedaj so prišli do nadvlade na italijanski strani klerikalci, na slovenski pa liberalci, ki se v svoji ponižnosti imenujejo tudi „samostojne“. Kake temeljite izpremembe te volitve na slovenski strani niso mogle dati, ker so samostojni poslanci tako pomešani s konservativnimi življi, da se napredni element, kolikor ga sploh med njimi je, nikakor ne bo mogel uveljavljati. Sicer je pa naravno, da se napredni živelj ni mogel bolj poka- zati, ker je popolnoma slučajno prišel do zmage. Če bi ne bili mladostrujarji vzdignili vojske za načela proti starostrujarjem, ali če bi bili vsaj počakali s to vojsko, da bi jo izvojevali po volitvah, bi bržkone niti en naprednjak ne prišel v deželni zbor s slovenske strani. Novostrujarji so mislili, da imajo veliko večjo moč v deželi, nego se je pozneje pokazala. Upali so, da premagajo i starostrujarje i liberalce. Ponesrečilo se jim je oboje. Ce bi bilo med novostrujarji res kaj političnih talentov bi ne bili začenjali boja za načela ob tako neugodnem času, kakor so bile letošnje deželnozborske volitve. Da novostrujarji talentov nimajo, sledi iz dejstva, da bi bili klerikalci, če se niso sprli med seboj, dosegli popolno zmago in dobili vseh 14 mandatov. Ker pa so spor provocirali baš sedaj, se jim vsaj lah-ho očita velika politična nespretnost in taktična nerodnost. Saj namen novostrujarjev pri celi njihovi akciji je bil lahko najboljši; pomladiti so hoteli politično življenje na Goriškem v Mahniču. Zahrepenelo se jim je po neki politični pomladi, po katoliški renesanci na Goriškem, Prepričani smo, da jim pomlad in renesanca ne odideta, seveda bo treba še nekoliko potrpeti. Sami so zakrivili, da taka spomlad pride za celo politično perijodo pozneje, kot so mislili. Novostrujarji so si sami napravili svoje delo težje in svoj položaj nerodnejši, ker so bili preveč nestrpni. Prezgodaj so se pomešali v politiko, katere še ne razumejo, in zato so dobili po zasluženju po prstih. V vsem tem volivnem boju se je jako mnogo govorilo o načelih. Zgodilo se je pa čudo, da se boj za načela ni vršil med katoliškimi strankami in liberalci, marveč v katoliški stranki sami. Za kakšna načela je pravzaprav bil boj? Ali so marjes starostrujarji postali liberalci? Ce bi bilo to res, kako pa so mogli potem novostrujarji naglašati, da bi v slučaju, če pride do ožje volitve med novostrujarsk\m kandidatom in liberalnim, šli raje volit prvega nego drugega. Če je po Mahniču katoliški liberalec — in takšni so starostrujarji — nevarnejši za katoliško stvar nego navaden liberalec, za kakšna načela bi se bili potem novostrujarji v takih ožjih volitvah borili? Ali ni med temi načeli precej kričeče nasprotje ? Saj je stvar enostavna: ali ste proti starostrujarjem zaradi načel, katerih, kakor pravite, nimajo, ali pa greste tudi z njimi, in potem molčite o načelih! Zakaj sami nimate takšnih, kakršno zahtevate od svojih nasprotnikov, da bi jih spoštovali. Po našem mnenju je bil ta boj za načela med staro in novostrujarji samo trenotna epizoda, ki je nekoliko ovrla politični razvoj na Goriškem, ki ga pa ne bo preprečila. Ta razvoj kaže, da bodo morali zginiti vsi dvoobrazni in dvorezni elementi s političnega površja in da jih bodo nadomestile odločno demokratične politične organizacije. Takrat bo ločitev duhov v resnici radikalna in se bo gotovo izvršila v tisti smeri, kakor je to pripovedoval že dr. Mahnič v Rimskem Katoliku pred skoraj 20 leti. Omeniti pa je treba še neko drugo epizodo, o kateri trdimo, da bo imela za politične in socialne razmere na Goriškem občutnejše posledice nego boj za načela med novostrujarji in konservativci. Pri volitvah v mestni kuriji na laški strani so slovenski volivci postali političen faktor. Odločujejo med italijanskimi klerikalci in liberalci. Ce bi se bila pri teh volitvah držala disciplina med slovenskimi volivci in če bi ne bilo uskokov med njimi, je bilo mogoče, da se popolnoma porazi in v prah stre italijanska liberalna stranka. To bi bil političen čin, ki bi imel za go-riško slovenstvo, specijelno za slovenstvo v Gorici, lahko dalekosežne posledice. Potem bi bila možnost dana, da se spremeni volivni red za deželni zbor, pa tudi za občino Gorica, tako da bi se Slovenci v obeh korporacijah mogli primerno uveljaviti in omejiti italijanski upliv. Kakšnega pomena bi to lahko bilo za slovensko šolstvo v Gorici in deželi in za kulturno stremljenje Slovencev sploh! Posamezniki, ki niso bili nikomur odgovorni za svoje dejanje so vse to preprečili, pomagali goriški liberalni stranki zopet za nekaj časa na noge, — mi jim želimo samo da bi se Slovencem ne bilo treba njihovega dejanja nikoli sramovati. Zborovanje „Zveze avstrijskih, jugoslovanskih učiteljskih društev v Ljubljani 6., 7. in 8. septembra 1913. Petindvajsetletni jubilej je bil to, zato se je praznoval liberalnejše kot kedaj prej. Vzlic temu in svetosti tradicije se je odigral v delegaciji društev intermezzo, ki je motil svečanostne trenotke; gospoda, ki je sedela pri krmilu, je dvignila glave in se s skrbjo vprašala: Ali nismo več in dovolj napredni? Dvomimo, da je danes stvar jasnejša red njimi, naj jim bo Henrika charrelmanna članek v prevodu odgovor; pisan je 1. 1912. in z naslovom »Disziplinarverfahren in der Lehrerschaft“ ter še vedno dovolj aktualen. Naj sledi! Nekaj let sem grasira v Nemčiji epidemija disciplinarnega postopanja. In ni skozi in skozi „črna Pruska" sama, ki disciplinarno preganja svoje učitelje. V najmanjšo nemško zvezno državo se razširja bolezen, katere nalezljivost je že davno splošno izpoznana. To je končno popolnoma naravno, veliki brat kaže in mali ga posnemajo. In če niso voljni, no, potem uporablja silo. Zato vendar živimo v zvezni državi 1 Značilno je, da so se, brez izjeme vsa discipliniranja v zadnjih letih nanašala na politične nazore učiteljstva ali pa so bila posledica konfliktov z šolskimi „oblastmi“ radi proučevanja dotičnih učiteljev. V vsakem nemškem uradniškem zakonu je namreč kakšenkoli slovitih kau-čukastih paragrafov, ki ga oblasti, komodno uporabljalo, da preganjajo vse nepriljubljene tovariše ali jih odslavljajo iz službe, če nočejo brezpogojno plesati po piščalki predstojnikov. Nemške oblasti so seveda dobile medtem izidom državnozborskih volitev pobotnico za neprestano briskiranje in tlačenje vsega stanu. Ta izid volitev je skozi in skozi delo nemških ljudskih učiteljev. Naj bo enkrat čisto odkrito povedano, da je nemško ljudskošolsko učilelj-stvo, ki je od ustanovitve cesarstva „de!aIo“ državnozborske volitve. Ni pa tudi stanu v državi, ki bi bil tako tesno aliiran z vsemi kulturnimi stremljenji, kot je ravno stan ljudskošolskih učiteljev. Če bi se učiteljstvo enkrat načelno odtegnilo vsemu privatno storjenemu kulturnemu delu in bi ustavilo vse svoje javno delo v službi ljudske izobrazbe in vpliva na javno mnenje, potem bi vsa država počasi a sigurno propadala vsled otopelosti. Nemški „Koofmich“, ki čestokrat tako široko in napihnjeno nastopa, se upošteva kvečjemu kot širilec kulture v kolonijah, duhovniki pa izgubljajo dan za dnem v svojih najzvestejših pokrajinah moč in vpliv. Tako in nič drugače so danes dejstva. Le zlobnost in nerazsodnost presojata stvari drugače. Ljudskošolski učitelj dela povsod sam. Nešteta društva vodijo učitelji, pri vseh stremljenjih k izobrazbi stoji on na čelu, vsi listi različnih smeri se poslužujejo večinoma njega. Vse politične stranke ga stalno in nujno prosijo pomoči. In k temu pride še, da mu je izročeno mišljenje in čustvovanje 95 odstotkov nemške mladine. Oblasti bi morale postaviti toliko nadzornikov, kolikor je učiteljev v cesarstvu, če bi hotele resno zdrobiti vso to ogromno moč. Vlade imajo vendar tudi .malo slutnje, kako stvari leže. Ce so namreč nove volitve pred durmi, se delajo učiteljstvu najčudnejše obljube zaradi izboljšanja plač, zato, da potem, ko so volitve srečno pri kraju, dovolijo kvečjemu zaboj cigar za osebo. Na te limanice se vlove naravno še nekateri stari gospodje, ki absolutno ne morejo več pojmiti spremenjenega časovnega položaja. Stan kot tak vidi hvala Bogu sedaj jasno in čisto ter dela ob času volitve politiko tako, kot se njemu zdi dobro. Kdo naj se potem čudi, da je nemško ljudskošolsko učiteljstvo vsled leta trajajočega neprestanega preganjanja in nasilnega tlačenja stanu, vsled sistematičnega dušenja vsakega svobodnega izražanja lastnega mnenja že davno izgubilo potrpežljivost ter se je na svoj način uprlo silnemu pritisku. Javni upor ne bi vendar imel namena, toda, tajno, proti vsem i n t e n z i j a m oblasti naperjeno krtovo delo pasivnega odpora je zato toliko uspešnejše. Koliko učiteljev je v Nemčiji, ki spadajo — seveda tajno v so- cialdemokracijo. Koliko jih stoji sploh politično in religiozno tako na levici kolikor samo mogoče. Koliko jih končno hodi v vseh učnih in vzgojnih vprašanjih čisto druge poti kot so oblastim ljube. Krivde na tem nima učiteljstvo!!! — Bilo je potrpežljivo dovolj dolgo. Tako trdimo, da nima nemška vlada nobene sočasno važnejše notranje-politične naloge, kot naposled vendar enkrat nesti srečo in zadovoljnost v hišo nemškega ljudskošolskega učitelja z zadostnimi službenimi prejemki, z ustanovitvijo pametnega uradniškega zakona, z dovoljenjem tako bridko potrebne svobode v vseh učnih zadevah ter z onim socialnim upoštevanjem učiteljskega stanu, ki mu gre radi kulturnega dela, ki ga vrši. V Nemški n i akademično izobraženi profesor, vtapljajoč se v takozvanih znanstvenih interesih, poln ubožnih stanovskih predsodkov in stremeč za protekcijo in bogato ženitvijo, ni profesor, ki maršira na čelu kulture, temveč ljudskošolski učitelj. Kdor ne more tega pojmiti, je slep za našo dobo. Od dvignenja učiteljskega stanu je končno odvisna osoda vsega naroda. H.Tuma: Hohenlohe-vi odloki, namestništva v Trstu vzburili so avstrijsko in italijansko javnost ter posvetili vso neodkritosrčnost politike. Avstrijska vlada brani se z nasprotnim orožjem iredentizma, italijanska potrebuje ga, da svoj vpliv na vzhodni obali jadranskega morja vzdržuje. Slovenska stranka na Primorskem izrablja ta položaj, da iz potrebe vsakdanjsga kruha hujska slovenskega delavca proti priseljencu Lahu. Pri tem pozablja na nedavno ono dobo, ko je bil Trst pristno laško mesto, ko so izključno italijanski delavci ali pa poitalijančeni delavci, za katere se živi krst med nami ni brigal, robo-tali, ko je slovenski delavec vsled pomanjkanja kruha na lastnem ozemlju postal priseljenec v mesto in izpodrival korak za korakom dan za dnevom italijanskega delavca od zaslužka. Prirodni razvoj industrijalizma premenil je danes položaj narodnosti v Trstu. Slovenski priseljenci se danes v odločilnem številu nad italijanskimi reklamirajo zase edino domovno pravico. Kakor povsod na svetu v političnem boju odločati je začela premoč delavske mase. Industrija je delavsko maso v Trstu ustvarila, delavska masa sedaj zahteva premoč zase. Inteligenca pa neoporečni zgodovinski razvoj prikriva. Mi pa ga vidimo istega jasno, zato se nam zde Hohenlohevi odloki brez pomena v narodnostnem boju v Trstu ter vidimo v njem le nepotreben korak samoobrambe vladnega aparata. Naravna pot bi pač bila ona, katero avstrijski militarizem narekuje, t. j. odstranitev avtonomije tržaške občine. Avstrijska vlada imela bi potem prosto pot, nam pa je vsak absolutizem zoprn, ker vemo, da je ravno trohica avtonomije odprla pot razvoju delavstva in posebej slovenskega ljudstva. Na Češkem je vlada na ljubo nemški nacijonalni stranki uničila avtonomijo ter prekršila s tem temeljne zakone avstrijske. Ker je pa avstrijska javnost vajena prenašati v državnem zboru § 14 in narodnosti politični boji kriče po uporabi tega § tudi ne moremo videti nič posebnega v dejstvu, da je avstrijska vlada poslala svojega cesarskega komisarja v zlato Prago, da gospodari v imenu nesposobnega deželnega zbora. Avtonomija nam je predpogoj vsemu javnemu življenju, za avtonomijo pa morejo biti državljani sposobni v tem, da isto bolj ljubijo kakor majhne osebne in strankarske cilje. Ako ne, da naj bo cesarski komisar memento meščanskim strankam, da so nesposobne zastopati avtonomijo in demokracijo. Strokovno gibanje med delavstvom na Češkem leta 1912 kaže velik napredek. V češko-slovanskem združenju je bilo 53 zvez z 106.448 članov, kar kaže proti letu 1911. 20.7410 narasti. Večji del članov je na Češkem 85.253 članov, na Moravskem 12'701, v Spodnjem Avstrijskem 4381, v raznih deželah 135 in na Šležkem 72. Leta 1905. biio je v 51 zvezah 29.511 članov. Število se je toraj v 7 letih več nego potrojilo. Podporščin izdalo se je tekom leta 1912 992,000.35 kron. Največ je organiziranih kovinarskih delavcev to je 17.522 z dohodki 450.892.00 kron. Strokovne zveze skupno izdajajo 42 časopisov od katerih 36 v Pragi, 2 v Brnu, 2 na Dunaju, 1 v Mostih in 1 v Toplicah, skupaj 121.730 iztisov. V Z j e d i njenih državah Severne Amerike stopile so dne 23. julija t. 1. v bakrenem okrožju države Michigan nazvanem Copper Country (Domovina bakra) delavci v štrajk. Med okoli 25.000 delavci je ogromna večina Slovencev. Zahtevajo 8 urni delavnik, najmanjšo plačo 3 dolarje (to je 15 kron) na dan za delavce pod zemljo (sedaj imajo 1.85 dolar je okoli 9 kron) ter priznanje rudarske organizacije v zvezi „Western Fe-deration of Miners". Slovenske delavce vzbujajo k odporu listi „Pro-letarec“ glasilo socialnih demokratov, „Glas svobode" glasilo svobodnih Slovencev v Ameriki in „Glasilo\ narodno-naprednih elementov. Žal se tudi v Ameriki neuki slovenski delavci dajejo zape-ljavati v stavkokaze. Poseben velik odpor vzbudil je med delavci nastop slovenskega župnika v Galu-metu Luka Klopčiča, ki je delavce v cerkvi poživljal na dela. Solidarno delavstvo si kljubu temu izvo-juje zmago kakor nedavno delavci v svinčevih rudnikih Missurija. Organizacija ainerikan-skih socijalistov. — Zedinjene države severne Amerike bližajo se brzim korakom številu 100 milijonov prebivalstva. Nekdaj agrarna država postaja eminentno industrijalna. Vsled široke površine je organizacija socijalistov težav- nejša nego drugod, s posebnim ozirom na to, da je skupna država sestavljena iz 48 avtonomnih zveznih držav. Že stroški sami za konference so veliki, da je socijal-demokratična stranka imela svoje zbore le vsako IV. leto, pred vsakokratnimi volitvami predsednika. Letos sklenila je stranka, da se bo strankarski zbor vršil vsako drugo. Osrednja organizacija je narodni svet 100 delegatov ki ima sestanke vsakih 6 mesecev, sedanji predsednik je Morris Hillquit. Najvplivnejši sodrug je Duncan. Mac Donald, tajnik strokovne organizacije rudarjev (80.000 članov) v Illinois. Važne diskusije so se vršile radi udeležbe amerikanskih socijalistov internacionalnega kongresa, ki bo leta 1914. na Dunaju. Sklenilo se je, naj se zahteva za organizacije severne Amerike 20 delegatov. Na prvi kongres pošljejo na vsakih 10.000 članov enega, skupaj 11 delegatov. Poleg tega gre več delegatov na lastne stroške. Ožji izvrševalni odbor narodnega sveta šteje 5 članov. Privatno uradništvo se v kulturnih državah vedno bolj bliža socializmu. Večje ko je mesto bolj čuti uradništvo potrebo ne le skupne stanovske organizacije, ampak tudi potrebo naslonitve na splošno delavsko organizacijo. Zadnja številka Trgovačkog Namještenika v Zagrebu prinesla je članek, s katerim poroča o sklepu uprave, da je zveza trgovskih na-stavljencev prijavila svoj pristop v mednarodno organizacijo strokovnih zvez. S tem sklepom, tako povdarja glasiio trgovskih uslužbencev, se je hotelo povdariti, da tudi organizacija trgovskih uslužbencev ne pričakuje nobenega uspeha od zastopanja samih stanovskih interesov, da ne pričakuje nobene milosti od delodajalcev, nego le od odločnosti v borbi skupno z delavskimi organizacijami. Zanimiva je statistika odvetniških uradnikov na Nemškem, katero je nedavno izdala zveza pisar- niških uslužbencev. 10.000 nemških odvetnikov inia približno 30.000 osobja. 86°/0 vajencev, 14°/0 ženskih pomočnic, skoraj polovica v starosti do 20 let. Iz tega sledi, da se izkorišča brezobzirno mlada delavska moč kakcr tudi, da služba v odvetniški pisarni ne nudi nikomur prihodnosti marveč je prehodna doba za mladeniče brez šole in posla. Večina pomočniškega urad-ništva ima do 75 mark na mesec, le neznatno percentno število nad 200 mark. Delavni čas je v 36°/0 8 ur na dan, v 147o 8 in pol, v 43% 9 ur, v 6'3°/0 9 in pol do 10 ur. Polovica osobja torej dela nad 9 ur. 15V/„' pisaren nima nikakega nedeljskega počitka, dočim je vsakoletni dopust v navadi pri 83%. Odvetniški uslužbenci izhajajo večinoma iz delavskih in malomeščanskih krogov. 75% imelo jih je le ljudskošolsko izobrazbo. Vse te žalostne razmere so vzrok nizkemu socialnemu položaju uradniškega osobja. Tarifna pogodba pridobiva priznanja v vseh kulturnih državah. Iz delavskih vrst po internacionalni organizaciji strokovnih društev prišla je inicijativa, ki vvaja nove elemente v občne državljanske zakone. Na Angleškem, Nemškem in Avstriji stopila je v moč cela vrsta pogodb med organizirami delavci na eni strani in delodajalci na drugi. Tudi francoski parlament sprejel je letos na predlog delavskega zastopnika Groussier-a načrt o kolektivnih pogodbah dela (pro-jet de loi sur la convention collec-tive du travail). Tarifna pogodba ustvarja stalno ekonomično podlago delavstvu in po principu Marxa mora iz te podlage rasti nova prosveta, nov razvoj. Kongres narodnih strokovnih organizacij zboroval je v Ljubljani 15. in 16. avgusta. Po osebah, ki so imele vodilno besedo, dr. VI. Ravnihar, dr. Josip Mandič, dr. K. Triler, dr. F. Novak in po vsebini njih izjav ne moremo priznavati kongresu za delavstvo nobenega druzega pomena nego to, da skušajo propadajoče narodne in liberalne stranke po separatističnih organizacijah cepiti slovensko delavstvo od močne internacionalne s’