GOZDNO
E GOSPODARSTVO
' SLOVENJ GRADEC D.D
Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec Cena 2,90 € (695,00 SIT)
naslovna tema
Uredniški odbor ocenil letnik 2006
kmetijstvo
Opuščene poljščine
čebelarstvo
Apel za pravilno uporabo FFS
ljudje in dogodki
Dobrodelne dejavnosti
Bra
Uredniški odbor ocenil Viharnik, letnik 2006
Ida Robnik ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■h
fotografije. Barvne strani smo uporabili tudi za oglaševanje, ker je bila to običajno želja oglaševalcev. Decembrsko izdajo smo pripravili v znamenju praznikov, dodali koledar, ki ga je sponzoriral ZIP center, in za naročnike simbolično darilo - pikapolonico.
Tudi v letu 2007 bomo nadaljevali s konceptom ustaljenih rubrik, dodali pa smo že nekaj razvedrilnih tem, npr. horoskop, občasno križanko ipd. V bližnji prihodnosti želimo obarvati še en vložek, to pomeni dodatne štiri strani, in se tako počasi približati kvaliteti primerljivih revij.
Sestanek je uredniški odbor zaključil s sklepno mislijo, da je Viharnik iz leta v leto boljši, vsebine privlačne, oblika dopadljiva.
Prihodnje leto je jubilejno - štiridesetletnica izdajanja Viharnika. Obeležili ga bomo z jubilejno številko in to primerno proslavili.
Okrogla miza »Gozdarstvo v obdobju 2007-2013 - priložnosti in ovire«
Ida Robnik
ceste, dne 28. februarja v Podgorju pri Slovenj Gradcu. Na okrogli mizi so sodelovali predstavniki KGZ Slovenije in Območne enote KGZ Slovenj Gradec, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, vladne službe za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Zavoda za gozdove Slovenije, vabljeni pa so bili tudi župani koroških občin, vendar se je razprave udeležil le župan občine Črna na Koroškem.
V	uvodu sta Štefan Štrekl, predsednik Območne enote KGZ, in Peter Vrisk, predsednik KGZ Slovenije, na kratko predstavila problematiko na področju gozdarstva v regiji in opredelila teme razprave s poudarkom na problemu gradnje in vzdrževanja gozdnih cest na Koroškem.
V	Sloveniji je ca 12.500 km
Letošnjo prvo sejo je Uredniški odbor za izdajanje Viharnika namenil pregledu lanskoletnega dela in pripravi vsebinske zasnove za leto 2007.
V enajstih izdajah smo skupaj pripravili 384 strani berljivega čtiva, opremljenega s fotografijami. Naslovnice so tudi v letu 2006 označevale glavne teme oziroma dogodke v mesecu izi-
da, v marčevski številki pa smo uresničili željo po več barvnih straneh in dodali barvni vložek v sredini. Odziv je bil pozitiven in pohvalen.
Vsebina posamezne izdaje je bila v skladu z vsebinsko zasnovo zložena v rubrike. Največ prispevkov je bilo s področja gozdarstva; zabeležili smo vse glavne dogodke tako iz Gozd-
nega gospodarstva kot iz Zavoda za gozdove. Ostale rubrike so bile zapolnjene približno tako kot v preteklem letu. Posebno skrbno smo zbirali teme za barvni sredinski vložek, kamor smo uvrščali vsebino z raznih prireditev, značilnih za posamezni mesec, ali razne dogodke iz naših krajev, katerim so bile priložene primerne
Z leve: Jože Repas, Tone Potočnik, Branko Sirnik, Ida Robnik, Franc Jurač, Marta Krejan, Silvo Pritržnik, Gorazd Mlinšek, Davorin Petrovič
gozdnih cest, od tega 1750 km Večina le-teh je bila zgrajenih v zivnost gradnje začela padati in v območju Koroške krajine, letih do 1980, po tem je inten- se v letih okoli 1990 skoraj usta-
vila. Sistem zbiranja sredstev za vzdrževanje je bil v tem obdobju dober. Sedaj so viri financiranja gradnje in vzdrževanja gozdnih cest naslednji: del proračuna, pristojbine lastnikov gozdov, občin, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov ter manjši del iz odškodnin po zavarovanju. Teh sredstev se zbere občutno premalo, še posebej za območje Koroške, kjer je gostota teh cest precej večja kot v drugih območjih. Gozdne ceste so sestavni deli gozda in so javnega značaja, zato kmetje pričakujejo dodatne vire financiranja. Bilo je nanizanih kar nekaj predlogov, med njimi župan občine Črna meni, da bi morala država del gozdov prenesti v last lokalnih skupnosti in s tem zagotoviti vir sredstev, tehten pa je bil predlog državnega svetnika Rada Krpača, da bi te ceste prekategorizirali v ceste javnega pomena in tako zanje zagotovili proračunska sredstva.
Organizatorji okrogle mize bodo probleme in predloge prenesli na odgovorne naslove v upanju, da bodo čim prej pripravili ustrezne zakonske podlage za rešitev tega perečega problema na Koroškem.
Franc Jurač
Mag. Jože Marovt, častni član Govedorejskega društva Slovenj Gradec
s
E

Govedorejsko društvo Slovenj Gradec je na predlog Upravnega odbora v skladu s 37. členom statuta na rednem občnem zboru 17. februarja letos podelilo naziv častnega člana društva mag. Jožetu Marovtu.
Mag. Jože Marovt, univ. dipl. inž. agr. je bil dolgoletni vodja selekcijske službe na takratnem Živinorejskem veterinarskem zavodu Celje in pred upokojitvijo tudi direktor zdajšnjega Kmetijsko gozdarskega zavoda Celje.
Rejci z območja Mislinjske doline smo ustanovili svoje Govedorejsko društvo aprila 1992. leta. Mag. Jože Marovt je društvu pomagal pri ustanavljanju, razvijanju, utrjeva-
nju ugleda ter imel veliko vlogo pri njegovi razpoznavnosti. Vseskozi je društvo podpiral z razumevanjem razmišljanja rejcev v zvezi z razvojem govedoreje, podpiral je nove pridobitve v govedorejski praksi z jasnim pogledom v bodoči razvoj. Društvo je cenilo njegovo strokovnost in izkušnje. Na sestankih je društvo redno obveščal o novostih s področja proizvodnje, osemenjevanja in reprodukcije, upošteval pri tem tudi predloge drugih članov in iskal rešitve, povezane s programi za izboljšanje posameznih gospodarskih lastnosti. Za glasilo Govedorejec je pisal strokovne članke. Kljub hitremu uveljavljanju črno-bele pasme v naše okolje je s svojimi argumenti uspel, da so
Predsednik Govedorejskega društva Slovenj Gradec Matej Skrivarnik izroča listino Častnemu članu mag. Jožetu Marovtu.
posamezne kmetije, ki so vlo- šega okolja izhaja šampionka žile veliko rejskega dela v neko državne razstave rjave pasme, pasmo, le-to ohranile in so da- Mag. Jože Marovt je deloval v nes z vidika razvoja uspešne, dobro rejcev, razumel je njiho-kar potrjujejo tudi uvrstitve ve težave in jim vedno skušal živali na državni ravni. Iz na- pomagati.
gozdarstvo
V Vuzenici smo obnovili gozdno učno pot Pistrov grad
Besedilo in fotografije: Zdenka Jamnik, univ. dipl. ing. gozd.
Pred osmimi leti smo gozdarji s sodelovanjem z občino Vuzenica uredili in opremili gozdno pot Pistrov grad, ki poteka po obronkih gozdov v neposredni bližine Vuzenice. Pot je dobila ime po ostankih ruševin nekdaj mogočnega gradu, kjer je živel in ustvarjal slikar Oskar
Na gozdni učni poti v Vuzenici
von Pistor.
Pot se začne pri Štoku, gradu iz 16. stoletja, kije v času odprtja poti bil še naseljen, danes pa s propadanjem izgublja svojo prvotno podobo in kulturni pomen. Pot se vije skozi gozd do bližnjega hribčka Štokkogl, od koder je čudovit pogled na Vuzenico, na pokrajino Kozjaka in del Pohorja. Nadaljuje se skozi gozd mimo ruševin Pistrovega gradu do naselja nasproti cerkve Device Marije. Možen je ogled cerkve in Slomškove kapelice. Od tu se popotnik vrača po prijetni romarski poti nazaj proti Vuzenici. Pot, ki je dolga dobra 2,5 km, se zaključi pri Valnerjevi kapelici v Spodnjem trgu.
V prvem delu do Pistrovega gradu je pot predvsem poučna, zato jo obiskujejo številni otroci in šolarji, katere velikokrat vodijo gozdarji. Drugi del je bolj sprehajalen in popotnike opozarja na varovalno vlogo gozda. Pot je zelo obiskana, saj se po njej dnevno sprehajajo ljudje, ki jim gozd in narava nudita sprostitev in rekreacijo.
Pot gre mimo kulturno-zgodo-vinskih spomenikov, zato so njeni obiskovalci tudi izletniki od drugod. Ob poti so stebrički z informativnimi tablicami o gozdu in so v pomoč za lažje spoznavanje le-tega, razmišljanje o njem in njegovih vrednotah. Smerokazi, ograja in klopi na poti sprehajalcu omogočajo
prijetno hojo in dobro počutje. Hrastovi stebrički, klopi in lesena ograja pa so začeli počasi trohneti. Precej poškodb, zlasti na napisnih tablicah, je nastalo tudi kot posledica
človeškega nasilja. Poškodbe na objektih kažejo slab odnos nekaterih posameznikov do gozda in do narave. Kljub poškodbam je bila pot vedno dobro obiskana in je vabila ljudi, ki jih oprema na poti ne moti, ampak spremlja, jih vodi in bogati. Zato smo se gozdarji odločili, da obnovimo poško-
dovane stebre, tablice, smerokaze, napise in klopi.
Lepa jesen je omogočila, da smo stebričke v celoti zamenjali in obnovili z macesnovim lesom ter izdelali nove napis-
ne tablice iz aluminija (rjavega). Pod vznožjem hribčka Štokkogl smo obnovili mizo in klopi, ki jih šolarji z veseljem koristijo pri svojem delu in pouku v gozdu. Ob prehodu čez potoček smo ponovno izdelali okolju prijazen lesen mostiček, ki sprehajalcu omogoča varen korak, okolico pa obogati s svojim lepim videzom. S skromnimi sredstvi in trudom pri sami izdelavi nam je uspelo obnoviti velik del poti in tako zagotoviti prijetno in varno hojo. Pot je vsa leta redno in lepo vzdrževana.
Obiskovalce je obnova poti navdušila. Vsi, ki skrbimo zanjo in smo z njo strokovno povezani, smo veseli vsakega sprehajalca, še posebej tistih, ki vloženo delo znajo ceniti. Osebno so me razveselile pohvale številnih pohodnikov prav v času dela na poti. Obnove poti pa bodo prav gotovo veseli tudi tisti osnovnošolci, ki bodo letos sodelovali na regijskem kvizu o poznavanju gozda. Letošnji kviz, že deseti po vrsti, bo ob Tednu gozdov konec maja na osnovni šoli Vuzenica na naši Gozdni učni poti Pistrov grad.
Gozdno učno pot Pistrov grad obiskujejo tudi pozimi
Informativni gozdarski storži v februarju
Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., <f Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec
Letošnja zima je pravo nasprotje lanski. Tudi predzadnji mesec v zimskem obdobju 2006/2007 ni bil nič kaj zimski. V februarju je prevladovalo za ta letni čas zelo toplo vreme. Na Koroškem smo uživali statistično gledano v 12 jasnih in delno jasnih dnevih. Jasno in deloma jasno nebo so oblaki popolnoma in deloma zakrili v 13 dneh. Snežnih padavin v februarju v dolini nismo imeli. Rahlo je rosil dež v noči s 6. na 7. februar, lokalno različno je še rosilo v dopoldanskem času (7. 2. 2007), čez ves dan je rahlo deževalo 9. februarja, močnejših deževnih padavin pa smo bili deležni v dolini v večernih in nočnih urah iz 12. na 13. februar, pobočja nad 600 m nadmorske višine je pobelil sneg (na vrhovih Pohorja in na višjih predelih planin okoli 20 cm). Dež nas je v dolini močil še v noči iz 25. na 26. februar, višje predele nad 500 m nadmorske višine je ponovno pobelil sneg (med 5 do 15 cm - v nižjih predelih moker in težek), ki pa snegolomov ni povzročil. Najnižje dnevne temperature so bile v prvem tednu februarja v jutranjih urah med -6° C in -4° C, od 16. do 21. februarja pa med -3 in -1° C. Čez dan je bilo sveže prve dni v poročevalskem mesecu, potem pa je sonce postajalo vse močnejše in je zrak po 14. februarju segrelo od 5 do 8° C, na prisojnih legah celo več. V Podpeci je na nadmorski višini 900 m osončene resave preletaval metulj, rumene metulje so opazili tudi drugje v območju. Živahno je postalo v čebelnjakih, za februar toplo vreme pa je pognalo kri po žilah tudi ptičem, ki so zadnje dni v mesecu v dolini že postali svatovsko živahni. Segrevati so se pričela tudi tla (razen na senčnih severnih predelih), aktivne so postale nekatere pionirske grmovne in drevesne vrste. Na leskah so poleg moških cvetov (dolge rjavorumene viseče mačice) zacveteli že ženski cvetovi (male temnordeče sedeče mačice), kateri običajno poženejo kasneje.
V nižinskih predelih so poleg lesk zacvetele tudi trepetlike.
Kljub toplemu vremenu so Črnjani v Podpeci uspeli zagotoviti zadosti umetnega snega za gradnjo snežnih gradov. Na planoti pod vrhom Pece se je 3. februarja iz različnih krajev Slovenije zbralo 76 umetniško nadarjenih ekip, ki so ustvarile veliko snežnih umetniških stvaritev. Kralj Matjaž in njegova Alenčica tudi letos vsaj nekaj dni nista imela težav s stanovanjsko stisko, saj sta imela na razpolago kar 76 gradov. Kljub velikemu ponujenemu stanovanjskemu razkošju pa sta raje ostala v votlini na Mali Peci, od koder se je kralj Matjaž verjetno zaskrbljeno oziral proti Podpeci, kjer je v državnih gozdovih na štirih sečiščih potekala strojna sečnja. Da sečnja s strojem ni možna povsod in za vsako ceno, še posebno pa na pomlajenih površinah in v neprimernih vremenskih razmerah (razmočena nezmrznjena gozdna tla), smo se prepričali na po strojni sečnji zelo poškodovanem sečišču. Primerna izvedba strojne sečnje je odvisna od dobre priprave objektov, dobrega strojnika, predvsem pa sprotnega vodenja in nadzora izvajanja sečnje in spravila lesa. Poškodovani predeli sečišč so lahko potencialna mesta za prekomerno namnožitev podlubnikov in nastanek žarišč lubadark, zato bodo morali izvajalci del - GG Slovenj Gradec - v predpisanem času urediti in sanirati poškodovane dele le-teh (sanacija poškodovanih predelov mladja, spravilnih poti in popolna izvedba gozdnega reda).
Da sonaravno večnamensko gospodarjenje z gozdom in pravočasna nega mladega gozda z dolgoročnim ciljem negovati stabilen gozd kvalitetnih debelih dreves ni petdeset- ali večletna kaprica slovenskih gozdarjev, so se 7. februarja lahko prepričali lastniki gozdov in drugi obiskovalci med ogledom debele in najvrednejše hlodo-
vine najrazličnejših drevesnih vrst na 1. licitaciji slovenske kvalitetne hlodovine. Dražbo zelo vrednega lesa sta ob pomoči Zavoda za gozdove Slovenije in Kmetijskega gozdarskega zavoda Maribor uspešno organizirala Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline in Zveza lastnikov gozdov Slovenije. Dražba je bila tako za lastnike, ponudnike hlodovine, kot organizatorje zelo uspešna. Če vas zanima, kakšno ceno so dosegli najkvalitetnejši lesni sortimen-ti in kako je potekala dobro obiskana dražba, vzemite v roko februarsko številko Viharnika in si ponovno preberite članek o zanimivem dogodku na slovenjegraškem letališču. Zelo zanimivo je bilo srečanje s posameznimi kmeti, ki niso lastniki velikih površin gozda. Kar nekaj med njimi jih je ugotavljalo, da lahko tudi oni na mali gozdni površini s pomočjo pravilnih gojitvenih ukrepov negujejo debelo kvalitetno drevo, za katerega bodo lahko iztržili več kot za večjo količino tanjših dreves. Garancija za dober nakup debelega hloda ni samo v
znano strokovno dejstvo, da listavci niso samo za drva!
Lastnica državnih gozdov je država Republika Slovenija, katero uradno zastopa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Slovenije, s koncesijo pridobljena dela pa v njih po navodilih Zavoda za gozdove Slovenije izvajajo delavci gozdnih gospodarstev. Tako kot za zasebne gozdove gozdarji javne gozdarske službe izdelujejo dolgoročne in letne načrte gospodarjenja in vlaganj tudi za državne gozdove. Za boljšo in kvalitetno izvedbo z letnim načrtom načrtovanih del je potrebno predhodno medsebojno usklajevanje vseh, ki aktivno gospodarijo v gozdu. Tako smo se 14. februarja v prostorih koroške javne gozdarske službe na usklajevalnem sestanku sestali predstavniki ZGS OE Slovenj Gradec, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Slovenije, GG Slovenj Gradec in Koroške gozdarske zadruge, da smo uskladili načrtovana dela v »skladovih« gozdovih v letu 2007.
Urejeno sečišče po končani strojni sečnji
kvaliteti zdravega drevesa. Dober izkupiček je odvisen predvsem od pametnega kupca, ki zna z nadaljnjo namensko obdelavo dolgoročno in raznoliko ovrednotiti vsak del kvalitetnega debelega hloda. Marsikdo od kmetov je po končani dražbi ugotovil gozdarjem že dolgo
Koroška regija je med najbolj gozdnatimi območji Slovenije, zato je gozdarstvo, pa tudi kmetijstvo, v njej med pomembnimi gospodarskimi panogami, katerih razvoj pa ni odvisen samo od lastnih prizadevanj lastnikov in izvajalcev, temveč tudi od državne
gozdarstvo
gozdarstvo
in druge pomoči. Za finančno pomoč so izdelani najrazličnejši programi za pridobitev finančnih sredstev - med njimi tudi za razvoj podeželja. Tako je Kmetijska gozdarska zbornica Slovenije 28. februarja 2007 v gostilni Kovač v Podgorju organizirala okroglo mizo z namenom predstavit-
Drugi del
Franček Lasbaher, prof.
Številka 5. Da imajo naši gozdarji posebne ljubljenke, spet dokazuje tokratna naslovna tema Sgermovo smreko smo ponovno izmerili; za to nalogo je bila potrebna prava množica sodelujočih, kakor pričajo poročilo Jerneje Čoderl in njeni natančni posnetki. Tega se dotikajo tudi Mlinškovi aprilski Informativni gozdarski storži, namenjeni še zlasti radgonskemu sejmu o lovu, pa tudi izobraževanju z vodilom ‘Gozdovi za prihodnost’. S slednjim se je ukvarjala še Delavnica o negi gozdov po zapisu Zdenke Jamnik. Sledita zanimiva polemična sestavka; v prvem Narava ne dela po merilih človeške etike Tone Pridigar odgovarja M. Konečniku na njegov zapis v prejšnjem Viharniku, Brane Sirnik pa zastavlja vprašanje Zveza malih gozdnih posestnikov - v čigavi službi? Slovenjgraško gozdno učno pot skupaj z nekaterimi pohodniki hvali Miroslav Žolnir v kratkem spisu Druga obletnica poti na Rahtelov vrh. Zlasti pri konjih pogosti Tetanus obravnava M. Sušeč, M. Bauer pa še enkrat zadovoljno sporoča: Pričenja se čebelarska sezona; pri tem se mu je zapisal enak naslov kot že aprila, v tokratnem prispevku pa obravnava čebelarjevo delo v maju. Jubilejni zapis Gospodu Jožetu za 80-letnico Leopold Korat posveča stanovskemu tovarišu mežiškemu župniku Lodrantu. G. Mlinšek ima še prispevek Mizarski mojster Alojz Rek starejši, v katerem beremo tudi o njegovem sodelovanju z lesarsko šolo v Slovenj Gradcu. Peter Cesar nam poroča, da so v
ve programa razvoja podeželja v obdobju od leta 2007 do vključno 2013 za vse, ki sooblikujejo koroško kmetijstvo in gozdarstvo. Na okrogli mizi so sodelovali predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zavoda za gozdove Slovenije, lastniki kmetijskih in gozdnih zem-
ljišč, predstavniki lokalnih skupnosti in drugi uporabniki koroškega podeželja. Najbolj vroča tema posvetovanja so bile gozdne ceste, ki so specifične za koroško krajino.
Naj zaključim morda nekoliko suhoparne februarske gozdarske storže z veselo novico. V
dolini so ptiči »ponoreli«, siničji samčki se že veselo ženijo in prepevajo svatovsko pesem, ne vem pa, kako sta ljubezensko naelektrena ruševec in divji petelin. Po neuradnih informacijah poskočnih »jagrov« sta že oblečena v svatovsko perje.
Koroški gozdarski Viharnik v letu 2006
Slovenj Gradcu Ob dnevu zemlje 22. aprilu odprli obnovljeni železniški most in kolesarsko pot po opuščeni železniški progi proti Dravogradu. Duška Kotnik objavlja poročilo Upravna enota Slovenj Gradec v letu 2005. F. Jurač v sestavku Mladi spoznavajo poklice piše o zadevnem projektnem dnevu na šmarški šoli, v potopisu Minulo delo pa nas M. Čuješ skupaj s pihalnim orkestrom ravenskih železarjev vodi med njihovimi nastopi v Španiji. Metka Tajzel nas pod naslovom Prebujanje kralja Matjaža pod Peco podrobno seznani še z drugim koroškim središčem za naravoslovne dejavnosti v šolah, tistim v Domu Peca nad Mežico. Nekaj spominov na osnovno šolo v Slovenj Gradcu pred 50 leti nam je napisal M. Krevh. Sklepni fotozapis Druga obletnica žagalnice Otiški vrh je delo F. Jurača.
Številka 6. Gorazd Mlinšek tu na prvo mesto postavlja prispevek Teden gozdov - gozdovi za prihodnost s podnaslovom 9. koroški kviz o poznavanju gozda; udeležilo se ga je nič manj kot 13 osnovnih šol, od katerih je prvo mesto pripadlo podgorski. Temu sledi njegov fotozapis Koroško gozdarsko društvo v Pahernikovih gozdovih, kmalu zatem pa glej: moja želja se je že izpolnila - Informativni gozdarski storži v maju imajo s poudarjenim tiskom lepo razvidne začetne vsebinske sklope, med katerimi izstopajo številne dejavnosti za oza-veščanje prebivalstva. Forum za nacionalni gozdni program nam opiše Branko Gradišnik
z izhodiščem, da več kot 60 % Slovenije zavzemajo gozdovi. Zatem lahko beremo Reberni-kovo nadaljevanko Zgodbe in spomini iz revirja, M. Tretjak pa nas seznanja z Združenjem rejcev konj na Koroškem, kakršno že deset let deluje tudi v Mislinjski dolini. Ana Mager poroča o Ekskurziji na Primorsko društva kmetic Mežiške doline. T. Pridigar objavlja Gospodarjenje z loviščem, Ida Robnik pa barvni vstavek 60 let lovske družine Slovenj Gradec. Junij je najlepši čebelarski mesec, nas prepričuje J. Bauer. M. Sušeč obravnava Naduho pri konjih, Lymsko boreliozo pri ljudeh pa Metka Markovič. Lep potopis Vožnja z vlakom in obisk galerije osnovnošolcev iz Črne v Slovenj Gradec je delo učiteljice Marine Krivonog. Jerica Mrzel spomine na Ljubo Prenner obuja pod uvidevnim svetopisemskim naslovom "Bogje ustvaril človeka po lastni podobi”. S. Hovnik poroča tudi o razstavi v Črni Znamke na panjskih končnicah iz znamenite zbirke Matevža Čarfa.
Številka 7. Uvodni del Pet let gozdarskega pevskega zbora Stezice je prispeval Mika Medved. Urednica nadaljuje fotozapis Strojna sečnja. G. Mlinšek svoje menda ne spet majske Storže, saj so na vrsti že junijski, osredotoča na gojenje in varstvo gozdov ter na tokratno sodelovanje s prevaljsko šolo. Od dveh čebelarskih strani prva pripada J. Bauerju (.Poletje v čebelnjaku), druga pa Jelki Sedar s Čebelarsko šolo nad Ravnami na kmetiji Ajnžik. O ljudskem pesniku,
pisatelju in glasbeniku z imenom Jože Krajnc - Ameršek iz Šentilja pripoveduje J. Potočnik: sodeloval je v knjigi Hvalnica Pohorju, pisal je tudi za Viharnik, npr. Reka Mislinja in žage pred vojno. Potočnikov je še naslednji spis Utrinki iz zgodovine občine Mislinja, od tod je še Juračev fotozapis V Mislinji so tekmovali gozdni delavci. Isti avtor objavlja še enega - Najevska lipa 2006. Iz obsežnega sklopa S. Hovnika omenjam Tri stoletja lekarne Slovenj Gradec, Pohod po poteh XIV. divizije, Koncert orkestrov in pedagogov Glasbene šole Slovenj Gradec. Stalna sodelavka M. Cigler nas celo razveseljuje s Humoresko v obliki pisem urednici. Preseneča nas tudi z zapisom Anton Breznik iz Ihana, 1881-1949, duhovnik in pomemben jezikoslovec. Pripominjam, da drugi viri zanj navajajo letnico smrti 1944.
Številka 8-9. Edina dvojna številka s 40 stranmi od povprečnega obsega odstopa za osem strani. Zlasti ob tej naslovnici pogrešam podatek, kje je bilo posneto nenavadno, v skupno deblo zraščeno sožitje med smreko in brezo. Začetni zapis Franca Hudrapa Tekmovanje lastnikov gozdov z motorno žago nas obvešča, da so se Korošci na njem v Gornji Radgoni z zmago Janka Mazeja odlično uvrstili. Mlinškovi Julijski in avgustovski storži so namenjeni zlasti zatiranju poletnih škodljivcev, njegova pa sta tudi prelep, četudi zelo kratek sestavek Koteljski čebelarji na Ravenskih dnevih ter osrednji fotozapis Gozdarski

Vih&irnik
dan v Črni, ki ga z enakim naslovom dopolnjuje še F. Jurač. Pred Prvimi hladnimi dnevi v čebelnjaku nas že svari J. Bauer. Prispevek Obnova gozdnogospodarskega načrta enote Plešivec (2007-2016) je napisal P. Cesar, Mirko Kumer pa nas seznanja s Kmetijo Kotnik, najmanjšo v občini Prevalje. Članek Ane Mager Peti izbor mlade kmetice leta nam osrečujoče pove, da je ta državni naslov na tekmovanju v Podčetrtku osvojila Anita Štriker s Prevalj. Neda Mandl objavlja zapis Dojenje s sklepno oceno, kako je z njim na Koroškem. Pod naslovom Jubilejni lovski rog Helena Merkač piše o zborniku Lovskega društva Golavabuka. Rok Gorenšek je prispeval Spomine na Prežihovega Voranca, Milena Cigler pa nadaljuje svoje humoristično dopisovanje z urednico Ido Robnik, ki ji pripada sklepni fotozapis 14. srečanje upokojenih koroških gozdarjev.
Številka 10. Na uvodni notranji strani beremo članek Milana Tretjaka Ali se gozdarstvu obeta vroča jesen? Mlinškovi Septembrski storži so ob začetku šolskega leta namenjeni zares zlasti med osnovnošolci priljubljenim gozdnim učnim potom. Mirko Cehner nas opozarja na Začetek naravovarstvene službe v Zavodu za gozdove. Z Janjo Hanjže tokrat obiščemo Ekološko kmetijo Rone na Razborju, z A. Mager pa potujemo na Izlet društva kmetic na Bavarsko in se lotevamo Opravil ob zimskih več-
erih. Viktorija Barbič in Darja Jeriček sta napisali poročilo Konec septembra se je zaključil projekt "E znanja na kmetije”. Milena Tretjak ima sestavka Zobje pri konjih in Žrebetiš-če Briga v Kočevju. Za naslovom Rado Krpač sledi, da se je z njim obširno pogovarjala urednica Robnikova. Fotoza-pisa Proslavili smo nove cestne pridobitve ter 900 let Šmartna - Predivo časa o obsežnem zgodovinskem zborniku in veliki razstavi v mestnem muzeju je prispeval S. Hovnik, spis Znamenje ob cesti - spomin na minule čase in ljudi pa R. Rebernik. L. Korat opisuje Praznik župnije sv. Urha v Podgorju, že na prvi in zadnji strani pa kot napovedano naslovno temo občudujemo Barvito bučno jesen (dogajala se je ob starotr-škem kulturnem domu) Tatjane K. Košan.
Številka 11. Med ne ravno obilno gobjo letino so gozdarji v Jazbini našli velikansko gobo z obsegom 170 cm, uvodoma sporoča G. Mlinšek, zatem pa opiše 60 let Lovske družine Prežihovo. Oktobrske storže namenja usposabljanju učiteljev biologije za mentorstvo naravoslovnih dejavnosti in strokovnih študijskih krožkov. J. Bauer piše Novembra čebele že počivajo, ne pa še Čebelarsko društvo Kotlje, poroča M. Cehner (Čebelarji so razvili prapor). Jože Pratnekar predstavlja Kmetijsko-gozdarski zavod Celje s podrobnim opisom njegovih delovnih nalog. M. Cigler je spet bila na bioprazni-
ku v Celovcu, Ida Robnik je sodelovala v delavnici Čustvena inteligenca pri delu, Tanja Hrib-šek pa se je udeležila srečanja skavtov mariborskega območja v Slovenjem Gradcu. Marjan Čuješ je napisal spomine na učiteljice in župnika Ludvika Viternika v Javorju. Prvi del barvnega fotozapisa Koroško gozdarsko društvo s splavom po Dravi in drugi del Lions klub Slovenj Gradec na križarjenju po Dalmaciji je delo Huberta Dolinška, tretji, Rastline vsi-Ijivke v naši bližini pa Mirka Krevha. Prispevek Leopolda Korata ima pomenljiv naslov 10. maša v čast sv. Hubertu, zavetniku lovcev, naslednji, od Duše Komprej, pa Folklorna skupina Gozdar se predstavi. Partizan Milan Razdevšek, upokojeni upravitelj slovenjgraške bolnišnice, pričenja svoje spomine z naslovoma Moja pot v partizane in Kmečke domačije, zveste narodnemu odporu. Sklepni barvni fotozapis Tradicionalno srečanje v Deželi škratov je mojstrovina v sliki in besedi Stanka Hovnika.
Številka 12. S prazničnim Voščilom jo pričenjata Silvo Pritržnik in Milan Tretjak. S čestitkami v zapisu Najskrh-nejši lastniki gozda v letu 2006 so dobili priznanja se jima pridružuje G. Mlinšek, z novembrskimi gozdarskimi storži zlasti o posvetu ‘Doživeti in spoznati gozd’ pa se od nas poslavlja. Maks Sušek opisuje Srečanje zrelejše generacije gozdarjev, Avgust Kunc Strokovno ekskurzijo lastnikov gozdov v
Beli krajini in Matjaž Ramšak Ekskurzijo na Trnovsko planoto ter Potep po Avstriji. Vmes je zgodba Krpuhov klobuk Gorazda Mlinška, za njim pa 900 let Šmartna Zdravka Krajnca brez pojasnila, da gre za ponatis iz mojega lanskega zbornika z enakim naslovom in dodatkom letnic 1106-2006. Seveda Krajnčev naslov zavaja, saj se z izjemo kratkega uvoda na noben način ne ukvarja s celotno zgodovino kraja, zato pa z nadaljevalnim naslovom Gozdovi našega kraja iz omenjene knjige kot vodja šmarškega revirja strokovno obravnava svoje območje. Letnik 2006 zaključujejo še Janez Bauer, Stanko Hovnik in Martina Cigler s prispevki Naše čebelarsko leto, Stare lipe v Šmartnem in Božič v cvetju. Mirko Tovšak v foto-zapisnem pogovoru z Ido Robnik potrjuje staro resnico Ko si v pokoju, imaš vedno premalo časa (kakor kdaj že pred tem, lahko doda marsikdo). Milan Razdevšek zaključuje svoje v prejšnjem Viharniku pričete partizanske spomine.
Končuje se tudi moj zapis o Viharniku v letu 2006. Ob večini številk sem bil v zagati zaradi velikega števila prispevkov in njegovega celo naglega porasta skoraj vsak mesec, zato sem jih bil primoran veliko izpustiti in se že vnaprej odpovedati vsem tistim v počastitev umrlih, kjer sicer nujno krajšanje ne bi moglo biti dovolj spoštljivo, pa tudi tistim številnim in razveseljivim o visokih poročnih obletnicah.
Jezikovne drobtinice: znova malce vejic
Marta Krejan, prof
Vejice - kje, kdaj, zakaj ...? Vsake toliko časa naletimo na poved, ko ne vemo, ali postaviti vejico ali ne; in kam, seveda. Vemo tudi, da jo včasih moramo postaviti pred in, vendar se ne spomnimo več, kako je že s tem. Kdo se pa še spomni tako natančno, kaj smo se učili v šoli?!
O vejici smo v Viharniku že govorili, vendar kakšna dodatna ali pa zgolj ponovljena
informacija nikoli ne škodi, pogosto namreč lahko zasledimo ene in iste napake, ki se navadno dogajajo zgolj zato, ker so določeni primeri oz. pravopisna pravila in posebnosti redki, zaradi česar nam ne ostanejo v spominu.
Vejico lahko pišemo pred ali, ne oz. niti, kadar naštevamo in je teh veznikov več (ne le eden - v tem primeru je ne
pišemo). V Pravopisu najdemo tele primere:	Kdo lase ti
razčesava, ali mati, ali sestra, ali vila iz goščav? - Nisem ji rekel ne zvečer, ne drugi dan, ne ob slovesu. - Niti mati, niti sestra, niti vila iz goščav ... - Ne kral nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval...
Pred in, pa, ter (vezalni vezniki), ali, oziroma, bodisi (ločni), ne - ne, niti - niti,
tako - kakor (stopnjevalni) pišemo vejico, če tako zahteva vrinjeni stavek, vmesni stavek ali dostavek: Moj prijatelj, tudi jaz imam prijatelja, in njegova žena živita v Kranju. - Da pride, je rekel, in da prinese kruha.
Hm, imamo raje one na drevesih, kajne?!
■
gozdarstvo
Ekskurzija članov društva podeželske mladine Dravograd
Branko Kašnik
Ker je v Društvu podeželske mladine Dravograd od zadnje ekskurzije minilo že kar nekaj časa, smo mladi s podeželja novo že nestrpno pričakovali. Nič kaj zimsko sobotno jutro je pozdravilo odhod avtobusa, ki je odpeljal iz Dravograda. Prvi postanek smo preživeli ob knapovski malici v temačnih rovih muzeja premogovništva v Velenju. Slikovit prikaz težkega dela tamkajšnjih »knapov«, katerega težo kruha poznajo le oni, je v nas vzbudil spoštovanje, ko smo končno uzrli sonce in nas je pot vodila v bližino Slovenske Bistrice. V kraju Spodnja Lužnica smo obiskali kmetijo Pušnik, kjer se ukvarjajo z vzrejo govejih pitancev. Kar okrog 300 naenkrat jih je na kmetiji. Ko so nas tako utrudili dolgi hodniki in sprehodi med velikani, nam verjetno nihče ni zameril, da smo po slovesu od kmetije in prijaznih gospodarjev zavili še na obilno kosilo. A ker dan ni bil namenjen počitku, temveč ogledom in naši radovednosti, nas je cesta med vinskimi griči
popeljala v Orehovo vas, kjer v sirarni Fingušt - Čuš s pridnimi rokami izdelujejo sir, ki si je že ustvaril gnezdo med veliko konkurenco. Kar sedem ljudi zaposlujejo v sirarni in mleko s treh kmetij vsak dan predelujejo v zelo kvalitetne sire. Ob zanimivi pripovedi Bernarde Čuš smo izdelke tudi poskusili.
Seveda pa ni sira brez mleka in ni mleka brez krav. Tako smo iskali pot od sira nazaj k mleku in mleko nazadnje našli na
nadmorski višini 700 metrov na kmetiji Frešer. Na kmetiji na srečo ne manjka pridnih rok, saj bi sicer okrog 160 krav in telic težko preživelo. V dveh dneh na kmetiji namolzejo približno 3900 litrov mleka, katerega v celoti predelujejo v sirarni Fingušt - Čuš. Poleg tega kmetija premore še okrog 7 hektarov vinogradov in na našo srečo tudi lastno vinsko klet, ki stoji tik poleg cerkve sv. Marjete v kraju Ritoznoj. Ker ni bilo več dvoma
o kakovosti mleka in sira, nas je seveda zanimala še kakovost vina. No, tudi o tem kmalu ni bilo več dvoma, o čemer je pričala vesela domača pesem, ki se je že v večernih urah razlegala iz vinskega hrama. Dan pa med toplino in domačnostjo vse prekmalu mine, kar pa ne velja za spomine, ki bodo ostali kot živ dokaz močne volje, vztrajnosti in pridnega dela, ne ozirajoč se na čas in prigode slovenskega kmetijstva.
Fotografijo smo posneli na kmetiji Frešer
Izzivi rokodelstva na Koroškem Filcanje - polstenje volne
Besedilo in fotografije: Nataša Konečnik Vidmar
Volna je obravnavana bolj ali manj kot stranski produkt, ki se predela le v manjših količinah. V zadnjem času pa se njena uporabnost kot materiala za izdelavo različnih izdelkov čedalje bolj povečuje. Eden iz-
med možnih načinov izrabe tega materiala za izdelavo naravnih izdelkov je tudi filcanje oz. polstenje volne. V Podjetniškem centru Slovenj Gradec skrbijo za razvoj rokodelstva na Koroškem tudi z izobraže-
vanjem zainteresiranih prebivalcev. V okviru Rokodelskega centra Koroške organizirajo različne tečaje in seminarje, na katerih se udeleženci učijo in spoznavajo različne rokodelske tehnike. Ker polstenje volne pri nas še ni tako razširjeno kot npr. v Avstriji, se pa na Koroškem čedalje več kmetov ukvarja z rejo ovac, so se odločili organizirati delavnico izdelovanja izdelkov iz filca. Medse so povabili strokovnjake iz Zadruge Solčava, kjer imajo na področju polste-nja volne in izdelovanja izdelkov iz filca bogate izkušnje in znanje. Interes za pridobivanje znanja filcanja je med prebivalstvom zelo velik, saj so izdelki
iz naravnih vlaken prijazni naravi in zdravju, njihova uporaba pa daje občutek domačnosti in topline. V soboto, 10. 2. 2007, se je kar 16 udeleženk in udeležencev pod vodstvom ga. Bernarde Prodnik iz Zadruge Solčava naučilo preproste tehnike filcanja volne in izdelalo svoje prve izdelke - klobuke in copate. Navdušeni rokodelci in rokodelke bodo s pridobivanjem znanja in z oblikovanjem novih izdelkov nadaljevali v študijskem krožku. To pa je lahko tudi podjetniška priložnost za vse, ki jim je blizu rokodelstvo, ki imajo smisel za oblikovanje in željo po izdelovanju izdelkov iz filca, po katerih vlada čedalje večje povpraševanje.
Mirko Krevh, upokojen učitelj
Polonij, strupen radioaktivni element
■o
o
m
o
■c
Ob koncu lanskega leta (2006) se je v številnih javnih občilih po svetu razširila vest, da je konec novembra v neki londonski bolnišnici umrl Aleksander Litvinenko, nekdanji obveščevalec ruske obveščevalne službe (KGB). Vest bi bila povsem vsakdanja, če ne bi zdravniki ugotovili, da je pacient umrl zaradi zastrupitve z radioaktivnim polonijem.
Ob tej nenavadni zastrupitvi so časopisi omenjali odkriteljico tega elementa Marie Curie Sklodowsko. Kdo je ta žena? Marie S. Curie (1867-1934) je bila zanesljivo največja znanstvenica v prehodu iz 19. v 20. stoletje. Izredno nadarjena je v razmerah stalnega pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin z odliko končala gimnazijo v Varšavi in po uspešnem
študiju diplomirala iz fizike na sloviti Sorboni v Parizu. Področje njenega znanstvenega delaje bilo proučevanje snovi, ki v naravi sevajo nevidne žarke. Te žarke je imenovala radioaktivni žarki in to ime uporabljamo tudi sedaj.
Z možem Pierom, profesorjem kemije, sta v preprostem laboratoriju po več letih težaškega raziskovalnega dela uspela iz več ton ničvrednega uranovega smolovca izločiti (1 gram) radioaktivna elementa polonij in radij.
Polonij je Marie imenovala po svoji domovini Poljski, ime radij pa je imenovala po latinski besedi radius - žarek.
Z neodvisnim eksperimentom je potrdila obstoj treh vrst žarkov, ki jih sevajo radioaktivni elementi, in sicer žarkov alfa (helioni), ki niso zelo prodorni, v telesu so pa nevaren strup, beta (elektroni), ki prodrejo tudi v človeško tkivo, in gama (fotoni), ki so kratke valovne dolžine in svetlobne hitrosti, zadrži pa jih le debela plast kamenin, beton, plošča svinca.
Za dosežke pri raziskovanju radioaktivnosti je leta 1903 skupaj z možem Pierom in znanstvenikom Becquerelom prejela Nobelovo nagrado. Za odkritje elementov polonija
in radia sta skupaj z možem že drugič prejela Nobelovo nagrado za kemijo leta 1911.
Leta 1935 sta prejela Nobelovo nagrado za kemijo zakonca Joliot - Curie (hči Marie, Irena Curie), prav tako za dosežke pri raziskovanju radioaktivnosti elementov.
Zadnjih 10 let je Curiejeva vodila Pariški institut za radij. Umrla je za levkemijo, stara 67 let, domnevno zaradi prevelikega radioaktivnega sevanja, ki mu je bila izpostavljena pri dolgoletnem raziskovanju radioaktivnih snovi.
Marie Curie je že za življenje doživela svetovno slavo. Bila je osebno skromna, vse življenje je posvetila družini in raziskovalnemu delu. Njena odkritja
so bila temelj nadaljnjim raziskavam atoma in jedrske energije. Danes je jedrska energija pomembna zlasti pri pridobivanju električne energije v zdravstvu, industriji, kmetijstvu, žal pa ob nepravilni uporabi predstavlja tudi stalno nevarnost uničenja pridobitev civilizacije in živega sveta.
Vir:
Asimov, L: Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Tehniška založba Slovenije 1978.
Misli madam Curie:
Nikdar ne bo postal svet boljši, dokler ne postanejo boljši ljudje. Če pa hočemo to doseči, se mora vsak zase izpopolnjevati. Zakaj vsak po svojem delovanju odgovarja za celoto.
S
O
•v
9
• ■M
Skala iz Bukovja
k
O
Besedilo in fotografija: Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., 9’ Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec bobu
H
8. februarja 2007 je v bližini kapele v Bukovju nad Dravogradom zaropotalo. Iz gozdnatega pobočja se je utrgala okrog 2,5 tone težka skalna gmota. Po pobočju se je v skokih kotalila 120 m med drevjem in na izravnanem delu travnika ob cesti Dravograd - Trbonje zaključila svojo rušilno pot. Lomila in podirala je odraslo drevje. Skala se je sprožila iz manjšega skalnatega grebena, v katerem so tudi posamezne skalnate samice, zaradi vetra. Sunkovit veter je s koreninskim pletežem vred podrl na robu grebena rastočo bukev, katera je s koreninami zadrževala to skalno gmoto.
Skalni udor je povzročil manjšo škodo v sestoju, polomljenih in poškodovanih je
nekaj listavcev (9 m3). Škoda pa bi bila ob mladem sadnem drevesu. Lahko pa bi večja, če bi skala nadaljevala pot čez cesto si izbrala pot v bližnjo stanovanjsko hišo, na železniško progo. Na srečo seje ustavila kar pa se na srečo ni zgodilo!
O
m

kmetijstvo
Prvi del
Ivan Uršič, univ. dipl. inž.
V drugi polovici prejšnjega stoletja so v hribovitih krajih Slovenije prenehali pridelovati številne poljščine. Njive so zatravili in se usmerili v tržno govedorejo. Ta kmetijska specializacija je v naših krajih segla do ravninskih polj. Prenehali so pridelovati preko 15 različnih poljščin - osem vrst žit, štiri vrste korenovk, štiri vrste oljnic in dve vrsti predivnic.
Večji izbor poljščin v preteklosti je zagotavljal dolgoročno in večjo zanesljivost za pridelavo zdrave, biološko bolj pestre in polnovredne hrane. Z usklajenim kolobarjenjem pa so ohranjali tudi večjo naravno rodovitnost zemlje. Vsega pa ni mogoče obnoviti - v hribovitih predelih so obdelava zemlje, setev in nega posevkov ter spravilo predragi, vendar nova spoznanja potrjujejo potrebo po večjem izboru nekaterih poljščin, ki smo jih že poznali in opustili, ter po uvajanju novih, alternativnih poljščin. Povečuje se povpraševanje po že opuščenih poljščinah (ajda, proso, riček itd.).
Da ne pozabimo na nekatere zanimive poljščine, ki so jih pridelovali nekdaj tudi na Koroškem, bomo s kratkim opisom nekdanjih načinov pridelave in lokalnimi izrazi za posamezna pridelovalna opravila predstavili pet poljščin, in sicer ajdo, proso, bar, lan in riček. Na Strojni, Ojstrici, Selovcu, Gmajni pa delno tudi na Pohorju še poznajo in znajo pridelovati riček (toter), pa tudi ajda še ni čisto pozabljena. Pridelovanje lanu, prosa in bara pa mladi rod kmetov ne pozna več. Riček (toter) je že predstavila M. Cigler, abs. agronomije, v 11. številki Viharnika leta 2004.
Ajda (Fagopyrum eskulentum Moench)
Je poljščina z visoko prehrambeno vrednostjo, z zdravilnimi sestavinami in velja za cenjeno posebnost v naši prehrani. Iz ajde pripravljajo pri nas in v svetu številne jedi. Na Koro-
Opuščene poljščine

škem najbolj cenimo ajdove žgance, cmoke h kisli juhi, štruklje s skutinim nadevom pa tudi ajdov kruh in ajdova potica sta znani, ajdove kašnate klobase pa so posebnost ob kolinah. F. Bavec v svoji knjigi Nekatere zapostavljene in/ali nove poljščine navaja bogato sestavo ajdove kaše in moke. Ajda vsebuje okrog 15 % beljakovin (krušna pšenična moka le dobrih 11 %), veliko
druga žita, botanično pa spada v popolnoma drugo rastlinsko družino in rod (dresni). Ajdovo seme je orešek trioglate oblike (tetraeder) z ostrimi robovi, zato so jo menda uporabljali tudi za kaznovanje (klečanje na ajdi!?).
Ajdi prija lažja peščeno-ilovna-ta zemlja, podobno kot rži. Ni zahtevna. Občutljiva je le na nizke temperature. Že pri -1°
dozorevajočo ajdo in občutno zmanjša pridelek. Ajda zanesljivo uspeva na izbranih jugozahodnih legah. Na obrobju naših dolin so v času spomladanskih in jesenskih slan temperature za 2 do 3° C višje kot na dnu dolin. Megla, ki tod prekriva zemljo, jo ščiti pred močnejšo ohladitvijo. Po dolgoletnih izkušnjah bo slana zagotovo »posmodila« ajdo, če jo obsije jutranje sonce (vzhodne lege).
Žanjice v Starem trgu po prvi svetovni vojni (1920)
rudninskih snovi, je bogata z vitamini B in P, ne vsebuje pa glutena, tako dajo lahko uživajo tudi bolniki s celiakijo. Ajda je tudi bogata medonosna rastlina. V ugodnih letih lahko čebele naberejo iz hektarja cvetoče ajde od 120 do 300 kg medu - pravo bogastvo - hkrati pa jo oprašijo (oplodijo). Ni čudno, da se čebelarjem tako toži po njej. V ljudskem zdravilstvu velja, da ajdove jedi zaradi svojih sestavin znižujejo krvni tlak, zmanjšujejo holesterol, omejujejo porast krvnega sladkorja in krepijo oslabljen organizem po težjih operacijah, kemoterapiji in obsevanju.
Ajda je prastara poljščina, izvira iz Azije. V Evropi je znana že pet stoletij. Uporabljamo jo kot
C zmrzne in propade, najbolje uspeva pri temperaturi 10 do 24° C, pri 24° C preneha z oplojevanjem, pri 10° C pa preneha z asimilacijo (preneha rasti). Zaradi temperaturnih omejitev se čas setve prilagodi.
Po času setve poznamo prašno ajdo, ki jo sejemo po ledenih možeh (15. maja), in strniščno ajdo, ki jo sejemo po žetvi in spravilu predhodnega žita - v juliju. Znani so ljudski pregovori za čas setve: Vsej ajdo do Lekša (17. julija), po Lekšu sej, samo sinu ne povej; Meči ajdo Lekšu v zobe, ne v hrbet. Ali pa: Jakobova ajda (25. julija) in Ožbaltova repa (5. avgusta) sta malokdaj lepa.
Pozna setev je tvegana, ker lahko zgodnja slana v jeseni požge
Na Koroškem so poznali predvsem dve sorti ajde: cojzlo in črno ajdo. Cojzlo (siva ajda) so sejali kot prašno ajdo. Zraste bolj visoko in ima zelenkasto steblo, cveti pa svetlo rožnato. Domačo črno ajdo so sejali kot strniščno ajdo, (po požeti rži), je nižje rasti, cveti so bolj temno rdeči in je okusnejša. V manjšem obsegu so sejali tudi tatarko, ki pa je primernejša za živinsko krmo. Pri nas (Biotehnična fakulteta, univ. prof. dr. I. Kreft) in v svetu (zlasti na Japonskem) so vzgojili številne rodovitnejše nove sorte za intenzivnejšo pridelavo.
Ajda ne potrebuje posebne oskrbe, niti ne kemične zaščite pred boleznimi in škodljivci., zato je zelo primerna
za sonaravno, ekološko pridelavo. V intenzivni pridelavi ajdo (rodovitnejše sorte) seveda tudi izdatno gnojijo, tako da pridelajo preko 4 tone zrnja na hektar.
Z ročno žetvijo so včasih pričeli, ko je bilo tričetrt oreškov zrelih. V snope povezano ajdo so zložili v kope ali v krajše kopice - daljše in krajše ostr-vi. Posušeno ajdo so omlatli in zmleli v moko ali pa phali (oluščili) za kašo. Danes je predelava predvsem na položnejših legah seveda mehanizirana.
Ajdi je posvetil krajšo črtico pisatelj Prežihov Voranc. V trpki pripovedki Ajdovo strnišče pripoveduje, kako ostarela in izčrpana babica žanje ajdo, da bi odslužila svoj bivalni kotiček v domači hiši in si zaslužila borno večerjo: mlečni močnik ali pa morda skodelico mleka z nadrobljenim kruhom.
To je pripoved o večnem obnavljanju življenja. O barviti jeseni, o zorenju ajde v temno-rdečkasti barvi, ko je izčrpala
hranilne snovi iz zemlje, dala hrano čebelam, ki jih je privabila na opraševanje (oploditev) z barvitimi in dišečimi cvetovi. Rodila je s hranilnimi in zdravilnimi snovmi bogato zrno za hrano človeku in za svojo reprodukcijo. Tako kot izčrpana babica, ki je žrtvovala svoje moči za rast mladega rodu, za večno obnavljanje življenja. Obe sta vredni naše pozornosti; ajda, da ne pozabimo, kako se prideluje, in kmečka biča, ki na hribovitih njivah po Koroški, od koder se vidijo Peca, Uršlja gora in Pohorje, žanje to dragoceno poljščino.
Proso
(Panicum miliaceum L.)
Spada v številno družino žit (trav). Ima metličasto socvetje, dolgo od 15 do 25 cm; v obliki lata ga sestavljajo drobni klaski. Plod je okroglo rumeno seme. Je prastara poljščina, razširjena predvsem v Aziji, od tam se je razširila tudi v Evropo. Je kratke rastne dobe, zato uspeva tudi na severu. V naših krajih so proso po predhodnem
phanju (luščenju) uporabljali za ljudsko prehrano kot kašo. Oluščenemu prosu pravimo pšeno, skuhani mlečni kaši pa jegliči. S pšenom so krmili tudi doma izvaljene piščance.
Proseno zrno vsebuje okrog 15 % beljakovin, preko 70 % škroba, 3,9 % masti in 1,2 % mineralnih snovi. Po sestavi je to zelo hranljiva poljščina. Proso sejemo kot jaro spomladi ali pa kot strniščni posevek v skrbno obdelano in čisto zemljo. Za velike pridelke je treba proso izdatno gnojiti.
Pri žetvi so proso povezali v snope in jih kar na njivi zložili ob posebne štante, da se je posušilo za mlačev. Suho proseno zrno so phali za kašo, slamo pa krmili živini. Mlečna prosena kaša (jegliči) je v kmečkih družinah predstavljala izdatno večerjo.
Bar (Setaria italica L.)
Baru pravijo pri nas ber ali laško proso, je pa v sorodu z mu-hičem - nadležnim plevelom
po njivah in vrtovih.
Zraste do 1,5 m visoko, pa tudi korenine razvije globlje kot proso, zato je manj občutljiv za sušo. Na vrhu razvije zbito socvetje v obliki klasa, ki je dolg tudi do 25 cm in ima premer do 5 cm. Seme je drobnejše kot proseno in obarvano od rumene, oranžne, rdečkaste do črne barve.
Ophano (oluščeno) seme se hitro skuha v okusno kašo. Starejši pridelovalci trdijo, da je barova kaša okusnejša od prosene. Oluščeno seme vsebuje (po Bavcu) 11,2 % beljakovin, 4 % maščob, 63,2 % ogljikovih hidratov, 3,3 % pepela in 6,7 % surovih vlaken. Tudi bar ne vsebuje glutena.
V naših krajih so bar pridelovali kot jar. Na skrbno pripravljeni njivi, ki je bila izdatno pognojena že ob predhodni poljščini, ga sejemo, ko temperatura zraka doseže 10 °C. Pridelava je podobna kot pri prosu. Bar je goden za žetev, ko socvetje (klasi) potemni.
Vampova acidoza (kisla indigestija vampa)
Martina Sušeč, dr. vet. med., VP Slovenj Gradec
Vampova acidoza predstavlja motnjo v vampovi fermentaciji, ki privede do padca Ph pod 5,50. Zakisanje nastane zaradi krmljenja z lahko prebavljivimi ogljikovimi hidrati. V to skupino krmil spadajo žitarice (koruza, pšenica, rž, ječmen), krmne mešanice, okopavine (krompir, sladkorna pesa), žitni zdrob, moka, odpadne testenine, kruh, sadje itd.
Za nastanek indigestije je pomembna prilagojenost živali na koncentrate, prehrambeno stanje živali, velikost delcev krme idr. Bolj odporno je govedo, ki je že prej redno prejemalo večjo količino ogljikovih hidratov, kot tisto, ki je bilo krmljeno s krmo z večjo vsebnostjo celuloze in beljakovin. Za nastanek acidoze je nevarno obdobje na začetku intenzivnega pitanja, ko se živali šele privajajo na koncentriran obrok. Pri kravah se pojavlja najpogosteje v zgodil i f*i rti i fc
njem poporodnem obdobju, kadar je v obroku nepravilno razmerje med voluminozno krmo in koncentrati.
Pri fermentaciji večjih količin ogljikovih hidratov (OH) se v vampu razmnožijo mikrobi (Streptococcus bovis, lakto-bacili), ki ustvarjajo mlečno kislino in količina le-te v vampu naglo naraste. Povečana količina razkrojkov OH, zlasti mlečne kisline, privede do poškodb vampove sluznice, prehajanja vode iz telesa v vamp,
razredčitve vampove vsebine, dehidracije in prehajanja mlečne kisline v kri, kar povzroči sistemsko acidozo.
Če pride v vampu do tvorbe velikih količin nižjih maščobnih kislin in majhnih količin mlečne kisline, poteka bolezen v milejši obliki, v hujših primerih pa pride do pogina živali. Klinična slika je odvisna od stopnje in trajanja vampove acidoze. Pri milejši obliki imajo živali zmanjšan apetit oziroma dan ali dva ne jedo, zmanjšana je dejavnost vampa, pride do padca mlečnosti. Acidoza velikokrat poteka brez zunanjih znakov (zmanjšana količina mlečne tolšče, slaba plodnost oziroma nevitalna teleta, pogostejše pojavljanje ketoze).
V težji obliki (12-24 ur po zaužitju obroka) pride do sprememb splošnega zdravstvenega stanja. Živali ponavadi ležijo, stokajo in škrtajo z zobmi, odklanjajo vodo in krmo,
so nemirne, pojavi se mišični drget in kolika. Pride do popolne atonije vampa. Kasneje se pojavi driska, iztrebki so zeleno rumeni, vodeni in penasti, včasih s primesjo krvi. Izločanje urina je zmanjšano zaradi dehidracije, očesne veznice in druge sluznice so zaprane, narasteta frekvenca srčnega utripa in telesna temperatura. Hudo prizadete živali kmalu padejo v nezavest in obležijo in če niso zdravljene, lahko poginejo že v 12 urah zaradi odpovedi krvnega obtoka. Zdravljenje je odvisno od oblike bolezni in od stanja živali. V lažjih primerih se poslužujemo aplikacij alkalnih mineralnih mešanic, v težjih primerih pa je potrebno opraviti rumi-notomijo (izprazniti vampovo vsebino in dodati vampov sok ter kvas), zdraviti z antibiotiki ter intravenozno aplicirati fiziološko raztopino z dodatkom glukoze in vitamina B.
veterina	kmetijstvo
Čebelarska svetovalna služba
Apel za pravilno uporabo FFS

Čebelarstvo ima tako v Sloveniji kot v sodobnem svetu zelo velik gospodarski pomen. Čebelje pridelke, kot so med, cvetni prah, vosek, propolis, matični mleček in čebelji strup, človek uporablja za hrano in kot pomoč pri lajšanju zdravstvenih težav. Prav tako pa so ti pridelki pomembni kot surovina za pridobivanje nekaterih živilskih in drugih proizvodov. Vrednost vseh čebeljih pridelkov pa je veliko manjša od koristi, ki jo imamo zaradi čebeljega opraševanja.

= - -
Naše medonosne čebele so najpomembnejše opraševalke žužkocvetnih rastlin. V sadjarstvu so ključnega pomena, saj se spomladi, v obdobju največjega cvetenja, preostali možni opraševalci ponavadi šele dobro prebujajo iz zimskega spanca (npr. čmrlji, metulji) in tako le malo prispevajo k uspešnosti opraševanja. Za povečanje donosov sadja, oljnic, zelenjave in drugih rastlin so ključni prav opraševalci, kljub temu pa je ta vloga čebele pri nas premalo cenjena. Verjetno je razlog za to enakomerna poseljenost čebel na celotnem območju Slovenije, saj je s tem zagotovljen brezplačen servis opraševanja.
>:
Zaradi intenzivne kmetijske pridelave, za katero uporabljajo zaščitna - fitofarmacevtska sredstva, je naša kranjska čebela dandanes zelo ogrožena. Ko če-
Janez Bauer
bele obiskujejo cvetove, na katerih nabirajo medičino in cvetni prah, pridejo v stik s strupenimi kemikalijami, ki jih pri svoji proizvodnji uporabljajo kmetje, in umrejo. Čeprav so pravilna raba, promet in kazni v primeru nepravilne uporabe FFS predpisani v Zakonu o fitofarmacevtskih sredstvih (Uradni list RS, št. 98/2004), smo priča stalnim pomorom čebel.
Prav zaradi vsakoletnih zastrupitev čebel s pesticidi se med mladimi zmanjšuje zanimanje za čebelarstvo. Stari čebelarji umirajo, mladih pa ni dovolj, da bi zapolnili vrzeli v čebelarskih društvih. Čebelnjaki, okoli katerih je šumelo in vrvelo od čebel, ostajajo prazni in zapuščeni, zato so kulturne rastline neoprašene, manjši pa je tudi pridelek kmetov.
Da ne bi bili več priča zastrupitvam čebel, čebelarji vse uporabnike FFS prosimo, da jih uporabljajo v skladu z načeli dobre kmetijske prakse in varstva okolja. Posebno pozornost naj čebelam posvetijo s sledečimi ukrepi:
-	škropijo v skladu z dobro kmetijsko prakso (fitofarmacevtski tečaj, testirana škropilnica, itd.);
-	pred načrtovano uporabo FFS natančno preberejo priložena navodila, saj je v njih in tudi na embalaži opozorilo, ali je sredstvo strupeno za čebele. V glavnem so za čebele škodljivi vsi insekticidi (FFS, ki zatirajo žuželke) in imajo to tudi napisano na etiketi;
-	priporočena sredstva naj uporabljajo v najnižjih priporočenih odmerkih;
-	uporabljajo za čebele manj nevarne pripravke;
-	škropijo v večernih urah ali ponoči in v brezvetrju;
-	se izogibajo prašiv in raje uporabijo pripravke oz. iz njih narejeno škropilno brozgo ali granulate;
-	pravočasno obvestijo čebelarja o nameravanem škropljenju s FFS strupenimi ali škodljivimi za čebele.
Vsakršno zniževanje številčnosti čebel lahko v naravi povzroči ekološko in gospodarsko katastrofo; še posebej v kmetijstvu. Zato slovenski čebelarji pozivamo vse uporabnike FFS, da so pri njihovi uporabi skrajno previdni.
Prišla je pomlad
Že zvečer so se okrog gorskih vršacev pričeli zbirati gosti temni oblaki. Ponoči je završalo med vrhovi dreves, ulilo se je in topel pomladanski dež je opral zadnje ostanke zime. Prebudili smo se v sveže, modro jutro in po obronkih so se pokazali prvi zvončki. Zadiša-
lo je po pomladi. Tudi v čebelji družini je nastopilo pomladansko razpoloženje.
Ko zadiši po pomladi, se čebele obnašajo čisto drugače. Ob prvem toplem dnevu se trumoma odpravijo iz panja in ga temeljito očistijo. Iz panja znosijo vse mrtvice, zunaj se otre-
bijo in nazaj grede prinesejo kapljico vode za lažje premagovanje žeje. Tiste najbolj pogumne se odpravijo do prvih cvetov pomladanskega žafrana, zvončkov ali leske in na nogah prinesejo prve grudice cvetnega prahu. Takrat prične matica v panju močneje zale-
gati, saj v toplih opoldanskih urah čebele že kar redno izle-tavajo. V panj nanosijo vodo in cvetni prah. Medu še ni, zato se morajo zanesti na jesenske zaloge. Pri tem pa je pomembno, koliko hrane še imajo v rezervi. Ob letošnji mili zimi so porabile kar veliko zimske
Viftcirnilr
zaloge in pri čebelarju, ki je lani varčeval s krmljenjem, sedaj čebele gladujejo. Tam tudi matica ne zalega in taka družina nazaduje v razvoju. Dobili bomo slabiča, od katerega ne bo medu. Za dodatno krmljenje je še prehladno, konec meseca lahko družini na matično rešetko položimo medeno pogačo. Tako pospešimo razvoj čebelje družine, ki bo že v aprilu napolnila cel čebelji panj in prinesla veliko medu.
Za Jožefovo pa le poglejmo v nebo. Kakršno je takrat vreme, taka bo medena letina. Tako pravi star pregovor. Je pa res, da se konec meseca že toliko ogreje, da lahko pogledamo v panj in ocenimo, kako so prezimile čebele.
Tudi če so preživele, še ni rečeno, da bodo dočakale konec leta. Državni zbor je konec januarja sprejel novelo Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih navkljub izredno ostremu nasprotovanju Čebelarske zveze Slovenije. Po noveli tega zakona bodo sedaj pesticidi dostopni vrtičkarjem, kmetom in vsem drugim uporabnikom v neomejenih količinah, saj dokazilo o usposobljenosti za ravnanje s škropivi ne bo več
potrebno. Med pesticidi, ki so pri nas v prodaji, je kar nekaj takih, ki imajo značaj živčnih vojnih strupov, številni so tudi genotoksični ali pa hormonski motilci najvišje stopnje tveganja. Večina teh pesticidov je strupenih za čebele. Najbolj je grozljiv pogled na pripravke na podlagi imidakloprida. Najbolj zloglasen med njimi je gaucho, zaradi katerega je pred leti pomrlo že veliko čebeljih družin. To je sistemski insekticid, v
katerega namakajo seme in ga nato rastlina vsrka skozi korenine. V zemlji ostane aktiven več let, zaradi tega se njegova koncentracija v zemlji kopiči in prehaja v zelene dele rastlin in cvetove, od tam pa na čebele. Ko čebela pride v stik s takim strupom, umre zaradi mišičnih krčev, pri manjši koncentraciji pa izgubi orientacijo in ne najde več domov.
Neka stara misel pravi, da kjer ne preživi čebela, tudi človek ne more več.
Ste kdaj pomislili, kaj vse zlivamo po poljih in travnikih in v končni fazi vse to tudi zaužijemo? Če že ne vpliva na nas, kaj pa tisti za nami? Ste kdaj pomislili, kako bodo preživeli naši otroci in vnuki?
Nataša Konečnik Vidmar
Vabilo na skupinsko razstavo mladih likovnih ustvarjalcev

Društvo likovnih umetnikov Maribor (DLUM), Mladinski kulturni center Maribor (MKC Maribor), Kulturni center Sinagoga in Fotoklub Maribor vabijo mlade vizualne umetnike, ki niso včlanjeni v društva ZDSLU in ustvarjajo na območju Slovenije, da se predstavijo na skupinski razstavi Vabljeni mladi 2007. Razstava bo na ogled od 20. 6. do 7. 7. 2007 v galeriji DLUM, v galeriji Media Nox
in v Fotogaleriji STOLP na
Zidovskem trgu v Mariboru. Ob razstavi bo izdan barvni katalog s strokovnim besedilom. Kandidirajo lahko avtorji od 20. do 35. leta starosti. Vsak od sodelujočih lahko prijavi pet (5) likovnih del srednjega formata v klasičnih tehnikah: slikarstvo, risba, grafika, kiparstvo in fotografija. Neuokvirjene risbe in grafike so omejene na format 70 x 100 cm. Prijavljena dela bo
pregledala strokovna komisija organizatorjev in izbrala tista, ki bodo uvrščena na razstavo. Podeljena bodo priznanja in nagrada Primavera. Nagrada izbranim avtorjem je samostojna razstava v razstavišču Kulturnega centra Sinagoga v začetku naslednjega leta ob slovenskem kulturnem prazniku, 8 februarju. Ob razstavi bosta izdana vabilo in zloženka. Dela, navedene podatke, izpolnjeno prijavnico,
kratek življenjepis, nekaj misli o svojem delu in portretno fotografijo naj avtorji osebno (!) dostavijo v galerijo DLUM (telefon: 02/25 23 681) 17. in 18. maja 2007 med 9. in 19. uro oz. 19. maja 2007 med 9. in 13. uro. Prijavnice dobite v galeriji DLUM od 29. marca dalje. Dodatne informacije na telefonski številki: 02/252 36 81 ali elektronski pošti: dlu. maribor@guest.ames.si.
Nariši lepšo prihodnost
Nataša Konečnik Vidmar
ZULK - Združenje ustvarjalnih ljudi na področju kulture objavlja natečaj, ki je del civilno-umetniške akcije za promocijo ustvarjalnosti in ustvarjalcev Razvijajmo ustvarjalnost. Izbrali bodo dva motiva v okviru pomladanskega natečaja in dva v okviru jesenske ponovitve. Vsak motiv bodo natisnili v nakladi 4000 kosov. Javnost pa nameravajo tudi letos presenetiti z izborom oseb, ki bodo na temo ustvarjalnost akcijo na-
gradili s svojo mislijo. Pomladanski termin natečaja Nariši lepšo prihodnost! bo odprt od 1. 3. do 31. 3. 2007. Zainteresiranim ustvarjalcem tudi tokrat ne postavljajo posebnih pogojev in ovir, tako da lahko poljubno izberejo motiv, tehniko izražanja in deloma tudi format, katerega velikost naj bo zaradi kvalitete tiska A5 dimenzije. Ustvarjalci naj svoje predloge pošljejo priporočeno na naslov: ZULK, Valvasorjeva 26, 2000 Maribor, s
pripisom Ne odpiraj - natečaj »Nariši lepšo prihodnost!«. Za pravilno prijavo štejejo pravočasno prispele likovne predloge. V priloženi zaprti ovojnici z oznako »osebni podatki« navedite naslov, na katerega vas obvestijo o rezultatih. Na natečaj je mogoče prijaviti več del; vsako mora biti označeno s svojim geslom. Za pravilno prispela dela bodo šteli tudi predloge v elektronski obliki: zulk@zulk.si. O končnem izboru nagrajenih predlog od-
loča tričlanska komisija, ki se bo o svoji odločitvi izrekla do 20. 4. 2007. Sodelujoči ustvarjalci bodo o izidu obveščeni najkasneje do 30. 4. 2007. Ker je natečaj anonimen, komisija prejme v obravnavo dela brez priloženih podatkov o avtorju. Predloge za ZULK zbira avtorica projekta Mira Muršič. Zmagovalci bodo nagrajeni s simboličnim zneskom 100,00 EUR.
:animivosti in obvestila
Srečanje koroških markacistov
Besedilo in fotografije: Mirko To vsak, oec
Markacisti planinskih poti so se pred kratkim zbrali v Mežici na rednem letnem srečanju, kjer so pregledali delo markacijskih skupin posameznih društev za preteklo leto in se dogovorili o nadaljnjem delu. Na teh že tradicionalnih srečanjih pa je tudi prilika, da podelijo zaslužena priznanja najbolj prizadevnim posameznikom in društvom in se jim tako vsaj na simbolni način oddolžijo za njihovo nesebično delo.
Vodja Koroškega odbora za planinske poti pri MDO Roman Močnik je v svojem poročilu poudaril, da so prav markacisti tisti, ki prostovoljno delajo na planinskih poteh, da so prehodne in označene z ustreznimi markacijami, smernimi tablami in puščicami. Le redko se pohodniki vprašajo, kdo skrbi za vse to. To so torej markacisti, ki si iz leta v leto zadajajo nove naloge in jih v večini tudi izvajajo. Srečanja koroških markacistov se vsako letu udeleži tudi vodja komisije za planinska pota pri Planinski zvezi Slovenije g. Tone Tomše. Ta je na srečanju postregel s svežimi podatki v upanju, da bo letos končno sprejeta nova zakonodaja o planinskih poteh.
Kot že nekaj let nazaj, so tudi letos podelili zahvale in pohvale, podelili pa so tudi laskavi naziv najbolj za-
služnemu markacistu. Naziv markacist leta za lansko leto je pripadel Vinku Kvasniku z Mute, ki opravlja tudi funkcijo pomočnika vodje odbora za planinske poti iz našega območja. Ima velike zasluge, da so planinske poti na Koroškem dobro urejene, v lanskem letu pa je opravil preko 100 ur prostovoljnega dela. Zahvale in priznanja pa so prejeli še Mirko Mlakar, ki je skupaj z župnikom iz Kaple g. Igorjem Glasenčnikom ustanovitelj Koroške planinske poti, Ana Kumer za zasluge
pri obnovi planinske poti na Olševo in Peco, PD Radlje za dela pri urejanju na novo nadelane poti Radlje-Bricnik in Vuhred-Janževski vrh-Le-hen, markacist PD Dravograd Jaka Kotnik, vodja markacijskega odseka PD Prevalje Avgust Kordež in Friderik Weiss za urejanje planinske poti s Slemena na Olševo.
Srečanje je potekalo v prijetnem vzdušju, del udeležencev pa si je še ogledal podzemlje Pece v opuščenem rudniku Mežica.
Vih€irnik
Dražba vrednejših sortimentov lesa
Jože Urbanci
Letošnja prva dražba vrednejših sortimentov lesa je pri nas vzbudilapresenetljivo veliko zanimanje tako lastnikov gozdov kakor tudi kupcev, medijev in širše javnosti. Tako v elektronskih kakor tudi v tiskanih medijih so bili objavljeni številni članki, reportaže, intervjuji in poročila o dogajanju na dražbi lesa, kije potekala ob športnem letališču Slovenj Gradec. Izrečene so bile številne pohvale na račun organizatorjev. Resnično je bilo opravljeno veliko delo, zato so vse te pohvale zagotovo upravičene. Za uspeh tako velikega projekta so zaslužni prav vsi, ki so na kakršen koli način sodelovali pri tem.
Pobuda je prišla od članov Društva lastnikov gozdov Mislinjske doline, ki so zbrali dovolj poguma in se lotili priprav na dražbo. Že na samem začetku je bilo jasno, da društvo samo ne zmore izpeljati tako obsežnega dela. Z velikim veseljem ugotavljamo, da so nam priskočili na pomoč prav vsi, ki smo jih za to zaprosili. Predolg bi bil seznam vseh sodelujočih, zato jih ne bom našteval. Pa tudi kaj hitro se lahko komu zameriš, če ga slučajno pomotoma izpustiš. Vsak sam pozna svoj prispevek in zato samo iskrena zahvala vsem.
Prav pa je, da omenim tiste, ki so za uspeh dražbe še posebej zaslužni. Poleg predsednika društva Vinka Lenarta so to še gotovo strokovni tajnik društva Jože Jeromel, gospa Veronika Valentar iz KGZ Maribor, ki je bila skupaj z Zvezo društev lastnikov gozdov Slovenije, ki ji predseduje Jože Mori, soorganizator, in pa predsednik odbora za dražbo Janko Ošlovnik. Pri vsem tem nam sta bila naklonjena tudi vreme in sreča. Ampak je že tako, da sreča vedno spremlja hrabre ali kakor poje tista hudomušna pesmica: »Se nikol ni en cagave pr zavbr-ni spav.«
Dobrodošli torej na drugi dražbi vrednejših sortimentov lesa 2008.
Priprave upravnega odbora na dražbo
Nič nas ni presenetilo, tudi snežne padavine ne. Bili smo pripravljeni.
Predsednik odbora za dražbo Janko Ošlovnik je pozorno pregledal vsak hlod
Trikrat očistiti sneg z 618 kubičnih metrov hlodovine ni mačji kašelj
gozdarstvo
Vzreja žrebet
Milena Tretjak
V naših rejskih razmerah izgube pri žrebetih dosega, včasih pa celo presega, 10 % od števila rojenih žrebet. Največ (kar dve tretjini) izgub beležimo v obporodnem obdobju, v obdobju od 300. dneva brejosti, ko so žrebeta že sposobna preživetja, pa do 4. dneva starosti, ko se novorojeno žrebe končno prilagodi zunanjemu okolju.
jo, obenem pa jim s tem omogočimo, da se s tvorbo ustreznih protitelesc prilagodijo na specifično hlevsko mikrofioro.
V pozni brejosti je potrebno kobilam zagotoviti tudi čim več izdatnega gibanja na svežem zraku. Seveda je nujno potrebno izvajati tudi vse preventivne zdravstvene ukrepe:
- preprečevanje stika s konji pa tudi z živalmi drugih vrst, ki
f
Različni neugodni vplivi, ki kakorkoli motijo razvoj plodu ali pa pripravo kobile na porod in laktacijo, se tako ali drugače največkrat odrazijo prav v tem času. V skrajnih primerih se žrebeta rodijo mrtva, pogosto pa so slabo razvita in se le težko prilagodijo na zunanje okolje (ali pa sploh ne).
Praviloma je potrebno kobile najkasneje 2 meseca pred pričakovanim porodom premestiti v objekt, v katerem bodo žrebile, tako da se v njem varno počuti-
kažejo kakršnekoli znake infekcijskih obolenj;
-	cepljenja proti kužnim boleznim - kužnemu kašlju, kužnemu izvrgavanju kobil, virusnemu artritisu;
-	redno preprečevanje zajedavskih bolezni;
-	preprečevanje različnih organskih obolenj, predvsem obolenj prebavil - kolik, ki so v pozni brejosti pogosto vzrok za izgubo plodu.
Brejost pri kobili traja okoli 11
mesecev, v povprečju 335 dni.
V naših rejskih razmerah traja brejost pri kasaških kobilah povprečno 338,9 dneva, pri noriških kobilah 334,2 dneva, pri kobilah slovenske hladnokrvne pasme pa 338 dni. Na splošno velja, da traja brejost pri toplokrvnih pasmah nekaj dlje kot pri hladnokrvnih. Vpliv letnega časa se kaže v tem, da je najkrajša brejost pri kobilah, ki žrebijo pozimi, konec decembra
ali v januarju, nato pa trajanje brejosti raste vse do junija, ko naglo pade. Nekoliko daljša brejost je pri starejših kobilah in v primerih, ko kobile nosijo moška žrebeta. Nevarna je krajša brejost od 320 dni ali pa daljša od 360 dni.
Znaki bližajočega poroda: mlečna žleza se prične večati 3-6 tednov pred žrebitvijo, zadnja 2-3 dni pa se vime napolni z mlezivom - kolostrumom. Pri večini kobil se 6-48 ur pred žrebitvijo na koncu seskov pojavijo kapljice rjavorumenega
mleziva, ki se zasuši - pojavi se »smola« na seskih.
Kobile največkrat povržejo ponoči ali proti jutranjim uram, le redko podnevi. Takoj po rojstvu žrebeta ocenimo njegovo stanje. Po 1-2 minutah naj bi se že dvignilo v t. i. sternalni položaj, ležalo naj bi na prsnici. Sesalni refleks mora biti dobro izražen, dihanje globoko in enakomerno. Po 60 minutah večina žrebet vstane in takoj za tem ali najkasneje po 4 urah tudi brez pomoči posesa mlezivo. Prepričati pa se je potrebno, če je žrebe pravočasno posesalo zadostno količino mleziva. Protitelesca, ki so v njem, lahko preko črevesa žrebeta prehajajo v njegovo kri le 18-23 ur po rojstvu. Proti okužbam se tako žrebeta zaščitijo šele, ko posesajo zadostno količino mleziva, v katerem so protitelesa proti mikrobom, ki so prisotni v okolju (pasivna imunizacija). Najkasneje po 24 urah mora žrebe tudi iztrebiti. Mekonij - črevesna smola je temno rjava, mazave konsistence. Zlasti pri žrebetih, ki pozno pričnejo s sesanjem, lahko pride do zaprtja.
Kobila po porodu, ki je potekal brez komplikacij, ne potrebuje kakšne posebne nege, važno je le, da se nekje eno uro po porodu očisti posteljice. Če se ne, je potrebna pomoč veterinarja. Zdravstveno stanje kobile in žrebet nekaj dni spremljamo zelo skrbno, obenem pa poskušamo preprečiti kakršnokoli vznemirjanje živali, zlasti ko gre za zelo občutljive kobile.
■■■■■■■■■■■■■■H
■■n
iwBMBWMBMnwBM»iiiiMMiHTfBiii[nritnTiirnTiirrwrirrir*riTiirr’iirii'riii' ‘'HiiiBiiiiiiiiiiiBmiii 1 iiihiiii 111111111111111 niihm 1 iiiiiihiii mi 1 ii mm111 m 1 hm 1 ii iin iht ii iriiiiiiiiiniiiiiM iuMT riini n iiiiiTiiiiiiiii iriiTTTr>i T~ rriiir nniiii
Sponzor te strani je:
(( SEVERPLASr	Proizvodnja
	pihane
Cesta 2. grupe odredov IVANČNA GORICA tel.: 011787 75 98, fax: 01/787 84 06 mob.: 041/777 598, e-mail: alojz.sever@siol.net	plastike
Skupina BUM
Na domačem glasbenem prizorišču se je odmevno pojavilo novo ime, ki že žanje prve uspehe in lep sprejem pri ljubiteljih slovenske narodno zabavne glasbe. Gre za mlado zasedbo z imenom Bum, ki s svojim delom želi zarisati opazno sled v tovrstnem dogajanju pri nas. Pravo zasedbo skupine so iskali dobro leto in jo našli v četverici, za katero se je pokazalo, da se imenitno ujema prav v vsem.
Prvi dosežek je bila dvojna nagrada ne festivalu na Graški gori, prvi posnetki pa tudi že doživljajo ugodne odmeve med poslušalci. Strokovni vodja zasedbe je Igor Podpečan, temeljna želja Bumovcev ta čas pa je, da bi čim prej posneli svoj krstni album, da bi se dobro pripravili za nekaj festivalskih preizkušenj v tem letu, predvsem pa da bi nadaljevali tako odmevno, kot so začeli in da bi nase opozorili tudi z nekoliko drugačnim, sodobnejšim zvenom ansambla.
Edini moški član zasedbe je
Simon Plazi z Graške gore, harmonikar in pianist, ki je s harmoniko prvič javno nastopil, ko je bil star 9 let, medtem pa je stalno igral z različnimi zasedbami in tudi s svojim ansamblom. Njegova sestra Anita Plazi je gimnazijka, vsestranska glasbenica, kitaristka, pianistka in solo pevka. Jerneja Štinek iz Mislinje je tudi srednješolka, vsestranska glasbenica, ki v ansamblu igra bas kitaro in poje. Polona Jazbec prihaja iz Velenja, je univerzalna glasbenica za različne vloge v ansamblu - vokal, bas kitara ter violina.
Nagrade:
-	festival Graška Gora poje in igra 2006 (skladba Daj, skuliraj se)
•	plaketa Zlati pastirček
•	nagrada občinstva
•	nagrada za najboljšo vokalno izvedbo
-	hit poletja (skladba Nikar mi ne zamerite)
•	Zlato sonce - zmagovalci v kategoriji narodno zabavnih skupin
Nastopi:
- Hrvaška, gostje na raznih kulturnih prireditvah, plesih, srečanjih ..., dogovorjeni za nasto- Graška Gora 26, 2381 Podgorje pe v Avstriji, Italiji in Nemčiji	P™ Slovenj Gradcu
031/614-280, 041/204-21,
Načrti: opisani zgoraj	skupina.bum@gmail.com



Potrebujete premoženjsko zavarovanje z osebno in pravno asistenco?
OPA! Prvič v Sloveniji zavarovanje premoženja vključuje osebno in pravno asistenco za vas in vaše najdražje. Varnost vašega doma smo razširili še na kritje stroškov odvetnikov, pravnih svetovanj, osebnih nezgod, medicinske oskrbe, prevoza v bolnišnico in drugih škodnih primerov.
Doma in v tujini!
PE Podružnica Slovenj Gradec, Francetova cesta 7 2380 Slovenj Gradec
tel.: 02/88 12 700, 02/88 12 730, faks: 02/88 12 737 e-pošta: pe-slovenj-gradec@zav-mb.si


PREMOŽENJSKO ZAVAROVANJE Z OSEBNO IN PRAVNO ASISTENCO
ZAVAROVALNICA
MARIBOR
080 19 20 www.opa.si
Viharnik
3/2007
zanimivosti in obvestila
ljudje in dogodki
15. zimski pohod po Šisernikovi poti
Besedilo in fotografije: Mirko Tovšak, oec
Planinsko društvo Slovenj Gradec, ki ima v upravljanju dve planinski koči na Pohorju (Koča pod Kremžarjevim vrhom in Grmovškov dom na Kopah) je letos pripravilo že 15. tradicionalni zimski pohod po Šisernikovi poti. Pohod je posvečen preminulemu planincu in rekreativcu Jožetu Šiserniku, ki je svojo življenjsko pot končal na Kopah, ko je na sindikalni tekmi presmučal veleslalomsko progo na Kaštivniku in ga je na cilju izdalo njegovo sicer širokogrudno srce.
Kljub napovedi slabega vremena je bil letošnji pohod v kar primernih vremenskih razmerah. Pot se začenja v Dravogradu, se nato strmo vzpne na najzahodnejše dele Pohorja, nato pa po razmeroma lahkih terenih nadaljuje do zadnjega vzpona na Kremžarjev vrh. Letos kljub temu da ta pohod
šteje za pohod v zimskih razmerah, na poti skorajda ni bilo snega, le na koncu poti pred Kočo pod Kremžarjevim vrhom smo nekoliko zagazili v nizko snežno odejo. V vpisno knjigo je bilo letos vpisanih 230 udeležencev pohoda, med najštevilnejše udeležence pa lahko štejemo planince PD Mislinja, saj se je iz tega društva pohoda udeležilo 54 planincev. Udeleženci, ki so do letošnjega leta opravili vseh 15 pohodov, so prejeli zlati znak Sisernikove poti. Takšnih je bilo vsega 6, med njimi pa smo zasledili znane planince Franca Bricmana iz PD Mislinja, Ivana Hartmana iz PD Slovenj Gradec, starejšega brata Jožeta Šisernika in še nekatere znane planince iz PD Slovenj Gradec. Naj na koncu še omenim, da je PD Slovenj Gradec v lanskem letu pričelo s temeljito obnovo Koče pod Kremžarjevim vrhom. Tako so do sedaj že obno-
Po začetnem strmem vzponu je trud poplačan z lepim pogledom na Dravograd.
Prvi pohodniki prihajajo na kočo pod Kremžarjevim vrhom.
Na Šisernikovi domačiji se pohodniki običajno ustavijo in okrepčajo.

Tudi takole lepo oblikovane smerne table smo videli na poti.
V koči je bilo kljub izmučenim nogam veselo in prijetno.
vili gostinsko sobo, kuhinjo in nad pritličjem namestili novo betonsko ploščo. V letošnjem letu jih čaka še obnova prostorov, ki so namenjeni prenočevanju gostov, saj računajo, da bodo do poletne sezone že
lahko sprejemali tudi goste, ki bodo na koči želeli prenočiti. Trenutno koča obratuje le ob vikendih. V mesecu marcu jo bo upravljal Stane Plevnik s svojo ženo, ki zna poskrbeti za prijetno počutje gostov.
Mirko Tovšak, oec.
Slovenska športna zveza na avstrijskem Koroškem, Slovensko planinsko društvo Celovec in Slovensko prosvetno društvo Rož iz Šentjakoba vsako leto organizirajo tradicionalni pohod na Arihovo peč v Avstriji. Ta pohod je posvečen spominu na preminule partizane, ki so 9. februarja 1945 na Ravenci pod Arihovo pečjo v neenakem boju padli pod streli nemških policistov, gestapovcev in Hitlerjevskega Volksvvehroma. Za nas je ta pohod zanimiv zaradi tega, ker
Ivan Bohinc - John, Franc Bogotaj - Rok in komaj 16-letni kurir Rudi. Zgodovinska resnica je, da so te žrtve, katerih priimki pričajo o njihovem slovenskem poreklu, pod Arihovo pečjo v mednarodnem protifašističnem odporu prispevale krvavi davek tik pred koncem druge svetovne vojne. Po poboju so mrtve partizane najprej razkazovali pri Šentpe-tru v Rožni dolini, nato pa so jih zagrebli v površno izkopano jamo v Dravljah pri Šentjakobu. Po osvoboditvi jeseni
Registracija udeležencev na začetku poti
Bili smo na Arihovi peči
Čudovit pogled v dolino proti Beljaku
Na koncu počitek in zasluženo pivo
Pod Arihovo pečjo je spominska plošča.
je bil med partizani, ki so sicer preživeli ta boj, tudi Drago Druškovič - Dragec, domačin iz Slovenj Gradca. Sicer pa je v tem spopadu izgubilo življenje osem partizanov in partizank. To so bili Mira Kmet - Andreja, Franja Marki - Breda, Cirila Kržišnik - Tona, Marija Živa-lič - Mira, Ivan Kordež - Ivan,
leta 1945 so jih po nalogu krajevnega odbora Osvobodilne fronte v Šentjakobu položili v skupni grob na šentjakobskem pokopališču.
Pohoda, ki smo ga organizirali planinci iz Mislinje skupaj s
PD Slovenj Gradec, se je udeležilo preko 30 pohodnikov. Lepo sončno vreme, ki je porajalo prve občutke prihajajoče pomladi, je prispevalo k dobremu vzdušju med udeleženci. Vsi pohodniki so po več kot triurnem pohodu prejeli
spominsko diplomo in značko, našega prihoda pa so bili še najbolj veseli domačini - koroški Slovenci, ki na tak način čutijo, da niso osamljeni v borbi za ohranitev slovenskega jezika na Koroškem.
Skupinska fotografija udeležencev pri koči nad Arihovo pečjo
ljudje in dogodki
Dobrodelne dejavnosti Lions kluba Slovenj Gradec
Hubert Dolinšek, univ. dipl. inž.
Klub je lani praznoval deseto obletnico svojega delovanja. V tem obdobju je s številnimi dobrodelnimi akcijami pomagal pomoči potrebnim.
Dejavnost kluba je pretežno usmerjena v humanitarno pomoč. Poleg letošnjih prispevkov je Lions klub v desetih letih delovanja za dobrodelne aktivnosti namenil preko 15 milijonov tolarjev oziroma 62.600 evrov.
Pomembnejše humanitarne aktivnosti v preteklih desetih letih so bile:
1996	- nakup anestezijskega aparata
za Splošno bolnišnico Slovenj Gradec
1997	- nakup stiskalnice za ZDUM
Črna
1998	- pomoč pri izgradnji centra
OZARA
-	nakup računalnika za slepo osebo - Radlje
-	pomoč invalidni osebi pri izdaji avdio kaset
1999	- nakup računalnika za invalidno
osebo
-	pomoč pri nakupu opreme na oddelku urologije v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec
-	pomoč novorojenim trojčkom na Ravnah
-	nakup računalnika za oddelek patologije v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec
-	pomoč socialno ogroženim družinam v Dravogradu
2000	- pomoč socialno ogroženim
družinam v Dravski dolini
-	pomoč varstvenemu delovnemu centru Radlje ob Dravi
-	pomoč društvu ZARJA
-	pomoč otroškemu oddelku Splošne bolnišnice Slovenj Gradec
-	pomoč Ozari
2001	- pomoč socialno ogroženim
družinam
2002	- donacija Ustanovi - Fundaciji
slikarja Karla Pečka za štipendiranje nadarjenih študentov umetnostne smeri
2003	- celotno plačilo letne šole v
naravi za 20 socialno ogroženih šolarjev osnovnih šol z območja delovanja kluba
-	nakup računalnika za slepo osebo - Šentjanž
2004	- pomoč pri nakupu opreme
za otroški oddelek Splošne bolnišnice Slovenj Gradec
-	nakup prenosnega telefona za slabovidno osebo - Slovenj
Gradec
-	nakup prenosnega računalnika za slabovidno osebo - Slovenj Gradec
-	sofinanciranje računalnika za slepo osebo - Radlje ob Dravi
2005	- donacija Ustanovi - Fundaciji slikarja Karla Pečka
-	sofinanciranje izgradnje slovenske vasi za žrtve cunamija na Šrilanki
Glavni vir dohodka Lions kluba Slovenj Gradec so zbrana sredstva z organizacijo vsakoletnega dobrodelnega plesa in donacije posameznikov in podjetij. Letošnji dobrodelni ples je bil konec januarja v hotelu letališča Slovenj Gradec. Sredstva smo zbrali z vstopnino, z donacijami posameznikov in podjetij, s srečelovom in z dražbo umetniških skulptur in slik, ki so jih podarili umetniki. Zbrana sredstva so letos namenjena nakupu invalidskega vozička za invalidno osebo iz Radelj ob Dravi, nakupu računalnika za slepe in slabovidne osebe za Knjižnico Radlje ob Dravi in bolni deklici iz Podgorja pri Slovenj Gradcu.
Pri naših človekoljubnih aktivnostih želimo in pričakujemo podporo radodarnih ljudi tudi v prihodnjem obdobju.
Barbara in Martin Jehart
Levo Tone Gašper, lanskoletni predsednik kluba, se rokuje z novim predsednikom Nadom Vodopijo
Moj ded Franc Rotar piše, poje, goji rože in »jaga«
Špela Rotar, 2. d, Srednja strokovna zdravstvena šola Slovenj Gradec

Idilična Koroška, ki jo povezuje reka Meža, doma in v tujini ni znana samo po Peci, Uršlji gori, Olševi, idilični kmečki vasici Šentanel in dolini Tople, po nekoč uspeš-
nem mežiškem rudniku, bogati gozdarski tradiciji, po ravenskih plemenitih jeklih, ampak je prepoznavna tudi zaradi ljudi. Prav ti z delom, s športom in kulturo že de-
Moj prvi intervju
setletja pomagajo sestavljati bogat in slikovit mozaik Mežiške doline.
Med mnogimi Korošci, ki so bili in so še vedno neutrudni ambasadorji svoje doline, je
tudi kar nekaj preprostih ljudi; takih, ki so ne zavedajoč ponesli dobro ime doline in njenih prebivalcev v svet. Mednje nedvomno sodi tudi Franc Rotar.

Veliko ljudi s te in one strani meje pa tudi drugod po Sloveniji ga pozna, predvsem zaradi dela, ki ga je z vso odgovornostjo opravljal vse do upokojitve. Bil je namreč kar 35 let poklicni gasilec. Nekateri ga bolj poznajo po novinarski plati ali pa kot lovca. Le malo ljudi pa ve, da je tudi velik ljubitelj domače koroške pesmi in pevec.
Da bi o njem tudi drugi izvedeli kaj več, sem se, ko smo v šoli pri slovenščini dobili za nalogo opraviti intervju, odločila pogovoriti z njim. Vendar ni bil takoj za to. Skromen, kot je, mi je rekel, da so drugi bolj znani in da so več naredili za dolino kot on. Zato naj pišem o njih.
Kot vidite, mi ga je le uspelo pregovoriti.
»Komaj sedem let sem bil star, ko sem postal prostovoljni gasilec v Črni, kjer sem se rodil pred dobrimi 60 leti. Tako humano in plemenito gasilsko poslanstvo opravljam že več kot pol stoletja. V sedemdesetih letih minulega stoletja pa sem na Ravnah postal tudi poklicni gasilec. Čeprav ima ta zahteven poklic, kot vsi ostali, lepe in težke trenutke, o delu poklicnega gasilca ne govorim rad. Prevečkrat so ti gasilci izpostavljeni nevarnostim, zlasti pa velikim stresom,« je pričel najin pogovor ded.
Kdaj in kje se je pričela tvoja novinarska pot, ki ji rad rečeš dopisniška?
»Dobro se še spominjam neke prometne nesreče, ki se je zgodila leta 1972. Ker je bila kar precej huda, smo reševali tudi poklicni gasilci. Ker sem o njej poročal za mariborski Večer, se je takrat tudi začela moja kar bogata novinarska - dopisniška pot. Čeprav sem kot dopisnik, takrat so redni novinarji prihajali na Koroško le občasno, velikokrat pisal za Večer, sem bil bolj redni dopisnik Informativnega fužinarja, glasila ravenskih železarjev. Pozneje sem tudi kaj napisal za Koroški fužinar. Seveda sem v začetku pisal (in fotografiral) o manj pomembnih dogodkih. Šele z leti, ko sem tudi s pomočjo kar nekaterih novinarskih tečajev, na
katere me je poslal moj urednik Marjan Kolar, spoznal novinarske zvrsti in ko sem postal bolj vešč pisanja, sem lahko pisal tudi o drugih, bolj pomembnih in zahtevnih dogodkih. Vendar ne samo o tistih, ki so se zgodili v železarni, ampak tudi v Mežiški dolini.«
Kdo vse je takrat pisal za Informativni fužinar?
»Poleg takratnega urednika, pisatelja Marjana Kolarja, je dokaj bran delavski časopis pomagalo ustvarjati kar nekaj bolj ali manj rednih dopisnikov. Med temi smo takrat bili tudi Zlatka Strgar, Mitja Šipek, Jože Šater, jaz in še nekateri. Šater je pozneje bil tudi urednik Koroškega fužinarja. Ko se je pri Informativnem fužinarju zaposlila mlada slavistka domačinka Helena Merkač, smo si nekako razdelili področja pisanja. Meni so zaupali politično področje. Kar nekaj let sem pisal za rubriko Politična misel v delovni obleki. Pokrival sem tudi delovanje krajevnih skupnosti iz Mežiške doline. V začetku je glasilo izhajalo enkrat mesečno, pozneje pa vsakih štirinajst dni. Lahko si predstavljaš, koliko pisnega in slikovnega materiala smo morali spraviti skupaj za vsako številko. Heleno, ki me je, moram priznati, veliko naučila o knjižnem jeziku, sem vedno zelo cenil kot dobro slavistko in prizadevno novinarko. Kar žal mi je bilo, ko je odšla iz železarne, saj je dobro poznala tudi delo urednika in tehničnega urednika.«
Koliko let si potem pisal za Večer? Baje si hkrati pisal tudi za druge slovenske tednike in dnevnike. Pa tudi za Koroški radio. O čem si naj-
raje poročal?
»Več kot 20 let sem bil dokaj reden dopisnik mariborskega Večera. Nekaj let manj sem pisal tudi za Delavsko enotnost, Komunista in za Kmečki glas. Za Večer in za Kmečki glas sem včasih pisal o aktualnih dogodkih tudi iz avstrijske Koroške. S pisnimi prispevki in z besedo sem delal tudi za Koroški radio, pri katerem sem bil še član programskega sveta. Zaradi širokega novinarskega dela sem bil nekaj časa tudi član republiškega Tiskovnega sveta.
O čem sem najraje pisal? Takrat nas ni bilo veliko, ki smo pisali za časopise, vsaj na Koroškem ne. Za Delo je pisal Ivan Praprotnik, za Večer Tomislav Ivič in jaz, pozneje pa tudi Miro Petek, za radio Ljubljana je poročala Mira Valtl, pri radiu Radlje sta bila Slavko Bobovnik in Kristl Valtl, pri Koroškem radiu pa Tomo Vrunč, Heda Praprotnik in drugi. Zato sem moral pisati o vsem, najraje pa sem delal reportaže, v katerih so svoje mesto dobili preprosti, delavni ljudje, ljudje v socialni stiski ... Tako sem pisal o mežiških »knapih«, ravenskih železarjih, kmetih, »olcarjih«, o furmanih in o kulturnikih. Pisal sem o delu in življenju tudi iz drugih nekdanjih republik, saj sem bil kar dvakrat potnik vlaka Bratstva in enotnosti. V Srbijo sem z beležko in fotoaparatom spremljal tudi naše koroške politike in gospodarstvenike.«
Baje si bil kar brano novinarsko pero, a tvojega pisanja niso vsi odobravali. Si se kdaj moral zagovarjati?
»Vsak - poklicni novinar in amater - si želi, da je bran in s pisanjem tudi prepoznaven. Če si hotel biti aktualen, si moral
pisati tudi kritično. Tako sem v Večeru kritično pisal tudi o železarni Ravne, torej o svoji delovni organizaciji. Ko sem večkrat napisal precej dolge članke o onesnaževanju mežiškega rudnika in železarne, o nepošteni takratni stanovanjski politiki, sem imel velike težave, zlasti pa zaradi prispevka Rdeči ravenski prah (ni) škodljiv. Tudi politiki in kulturniki so me napadali.
Kot kaže, neuspešno, saj sem tu in še vedno pišem.«
Menda ste imeli takratni koroški novinarji in dopisniki tudi svoj aktiv, ki je dobro delal, saj je skrbel tudi za družabna srečanja in izobraževanje.
»Koroški aktiv novinarjev je bil med najbolj prepoznavnimi v Sloveniji. Kar deset let smo Korošci organizirali nepozabna srečanja, ki so se jih udeležili mnogi znani slovenski časopisni, televizijski in radijski novinarji, tudi politiki in gospodarstveniki, saj so oni druženja finančno podprli. Pa zato o njih nismo nič manj kritično pisali.«
Za katere časopise in revije
sem redni dopisnik glasila Lovec, ki ga izdaja Lovska zveza Slovenije. Tudi sedaj me pošiljajo v razne kraje po Sloveniji, da pišem o delu in življenju lovcev. Za teden dni so me poslali celo na Slovaško in v Vojvodino. Baje sem bil tam za nagrado. Tu in tam napišem še kakšen govor ali pomagam pri izdaji jubilejnih almanahov.
Skratka - kot nisem mogel včasih brez pisalnega stroja, danes ne morem brez računalnika.«
Hvala za tvoj čas in odkrite besede, deda!
■
pišeš danes?
»Že kar nekaj
intervju
kultura in jezik
Fotografije skozi čas v občini Mislinja
Lepo ohranjen prostor, kjer je bila nekoč Pergerjeva graščina.
Fantje z vasi so otovoritev popestrili s starimi pesmimi.
Mirko Tovšak, oec.
Ob slovenskem kulturnem prazniku je znani zgodovinar in sedaj že upokojeni profesor Jože Potočnik skupaj s Turističnim društvom in Knjižnico Ksaverja Meška v prostorih mislinjske knjižnice pripravil zanimivo razstavo fotografij z naslovom »Fotografije skozi čas v občini Mislinja«. Jože Potoč-
nik, ki že leta skrbno zbira arhivski material po celotni Mislinjski dolini, se s posebno ljubeznijo posveča tudi gornjemu delu Mislinjske doline, ki jo sedaj zajema občina Mislinja. Tu je namreč preživel svojo mladost kot učitelj na osnovni šoli in ga na ta kraj vežejo še posebej lepi spomini.
Takšna je bila Mislinja v začetku 20. stoletja.
Na otvoritvi razstave se je zbralo lepo število Mislinjča-nov, ki so prisluhnili zanimivi predstavitvi zgodovine kraja in okolice. Samo Jože zna tako zanimivo in doživeto predstaviti zgodovinska obdobja, ko je Mislinja v prvi polovici dvajsetega stoletja dosegla največji gospodarski razvoj. Takrat je namreč večino gozdov dobil v last znani posestnik Perger, ki je poleg razumnega gospodarjenja z gozdovi poskrbel tudi za izgradnjo ozkotirne železnice iz Mislinjskega jarka, zgrajeni pa so bili tudi številni lesnopredelovalni obrati. Ti so dajali kruh velikemu številu družin, zato o Pergerju domačini še danes spoštljivo govorijo. V svoji predstavitvi seveda tudi ni mogel mimo obdobij, ko so na Pohorju obratovale številne glažute, kasneje pa
tudi železarstvo.
Živa legenda zadnjih predvojnih in povojnih obdobij v Mislinji je nedvomno tudi znana domačinka Poldka Bezlaj. Zato tudi otvoritev razstave ni mogla mimo njenega prispevka o razvoju kraja in zgodovinskih osebnosti v tistem času. Oba predavatelja sta se čudovito dopolnjevala, tako da smo obiskovalci zares dobili celovito podobo razvoja Mislinje in okolice koncem devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja.
Na otvoritvi so sodelovale tudi mlade pevke Andreja, Sonja, Sara in Tjaša, na koncu pa so Fantje z vasi zapeli nekaj starih ljudskih pesmi, ki jih danes bolj redko slišimo, so se pa ohranile na obronkih Pohorja.
Predavatelja Jože in Poldka
Številni domačini so napolnili prostor knjižnice.
Odsevanja
Stanko Hovnik mmmmm
V knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec sta bila 15. februarja 2007 predstavitev zadnje številke revije za leposlovje in kulturo Odsevanja in literarni večer z ustvarjalci iz domačih književnih logov. Sodelovali so: Anja Ramšak, Marijana Vončina, Peter Petrovič, Jani Rifel, Brigita Rajšter in Zlatko Verzelak, ki je večer popestril še s petjem ob spremljavi na kitaro.
Večer je povezoval urednik Andrej Makuc. V 63./64. številki revije je na več kot 100 straneh objavljenih 29 prispevkov 24 avtorjev z različnih področij kulture ustvarjalnosti na Koroškem. Precej
prostora je namenjenega pred- letnici njenega rojstva. Že no kulturno poslanstvo nosi stavitvi življenja in dela Ljube samo ti skromni podatki nam ta publikacija.
Prenner in dogodkom ob 100- jasno povedo, kako pomemb-
Z leve: Jani Rifel, Marijana Vončina, Anja Ramšak, Brigita Rajšter, Peter Petrovič in Andrej Makuc
Žalostinka za Jojem
nsHBi Milena J. Cigler
Lije, kot da so drevesa tvojih las vlila slapove mojih solz na gostiji, kjer bi moral biti ti. In kot da si naplavil dež na mizo dneva in spral sledove nočnih plesalcev, kjer sem te zaman iskala.
Moral bi se pojaviti med drevesi, a so ta zbežala na krilih vetra. Vse je, kot da boš
priplaval na
oblaku nedorečenosti, vse je enako kot takrat, če se ozrem, še vedno sediš komaj slišno za vratnim krilom želja, noge si ozemljil iz čevljev, z bosimi nogami si prisilil tla, da so spenila rdeči mošt. Brez besed dihaš nevihto in v tvojem pogledu so ranjene
uteži, z vaških streh bežijo zadnje sence in v tvoji kuhinji priškrneva sence za zapahe in si izmenjava svetlobi in porodiva beli dan. A seveda, spet si prišel in prav tiho sediš za vrati, da si ne upam pogledati tja, kjer sva včeraj odtočila zadnjo temo in napolnila prostor z vrtoglavo
bleščico luči. Dragi, dragi, ukrotiti želim moreče svežnje teme in jih zavaliti v tolmun, kjer se mehkobno potopijo v noč. Želim, da spet in spet prideš, pa čeprav le v sanjah mi izkljuvaš ljubezen iz oči in nahraniš z njo očesne votline, ki bodo mislile mene. Dragi, kako mavrično te čakam!
Nove poštne znamke in ilustrirana dopisnica
mmmmm Stanko Hovnik mmmmmmmm
V župnijski cerkvi svete Elizabete Slovenj Gradec je bila 24. 1. 2007 predstavitev ilustrirane dopisnice ob 800-letnici rojstva svete Elizabete, katero je izdala Pošta Slovenije. Izdane znamke in dopisnico je predstavil g. Peter Luetič, predstavnik Pošte Slovenije. 800. obletnico rojstva sv. Elizabete smo zaznamovali z izdajo ilustrirane dopisnice, na kateri je prikazan pečat s podobo sv. Elizabete, narejen po naročilu mestnega župnijskega urada iz Slovenj Gradca.
Novost v ponudbi Pošte Slovenije so osebne poštne znamke, katere motive bodo lahko izbirali in določali naročniki. Spregovorila sta še župan mestne občine Slovenj Gradec g. Matjaž Zanoškar in tukajšnji župnik g. Peter Leskovar. Kulturni program so s pesmijo popestrila Postavkova dekleta, s citrami Špela Palir, z violino pa Špela Vivijana Kristan.
Dopisnica in znamka izdana ob 800-letnici rojstva sv. Elizabete
^ Dan
kultura in jezik
oženje. Pesniška govorica je prefinjena, izbrušena, jedrnata, najlepše pa so pesmi o Beli Krajini, zato vam eno predstavljam:
Bela Krajina
Gledam
v soncu obeljene breze, plavo dihanje nad šuštečimi objemi, igrivost trav, odjek vseh strun nad resnobo kamenja.
Pikaste rute, jasminov grm, brenčanje čebel, tisoč življenj.
Znoj izpira utrujenost, klici jadrajo
na brezskrbnih oblakih.
Knjige, o kateri je bilo na »Večeru ob treski« največ govora, pa mi žal še ni uspelo dobiti, tako da o njej lahko napišem le to, kar sem slišala na predstavitvi. Rudi in Ivanka sta v tej knjigi predstavila življenjsko pot župnika Špeliča, kateri se je za poklic župnika odločil v svojih zrelih letih, pri tem pa je naletel na ogromno ovir oz. težav. Najprej naj bi si ustvaril družino, dobil ženo in otroke ...še preden se je odločil za svoj težek poklic. Težek zato, ker naj bi ga oblast preganjala zaradi političnega prepričanja.
Upam, da bo knjiga na razpolago v knjižnici, da bom lahko bralcem Viharnika povedala več o njej. Verjetno pa mora biti zanimivo branje glede na to, da je Rudi postal takšen mojster peresa, pri pisanju pa mu je z nasveti pomagala tudi Ivanka.
»Večer ob treski« je vodila Ajda Vasle, odlomke iz obeh proznih del je bral Peter Peruzzi, pesmi iz pesniške zbirke pa je brala Ivanka sama. Glasbeno spremljavo sta pričarali flavtistki Mira Stropnik in Janja Černjak iz Mežice.
Milena J. Cigler
Rudi Mlinar, ljubiteljski pisec iger za mladino in odrasle, doma z Leš nad Prevaljami, je pred šestimi leti srečal Ivano Vatovec, Belokranjko, stanujočo v Brežicah. Vnela se je ljubezen, pa se napojila z literarnimi vodami in skupno snujeta, pa tudi vsak zase. Ustvarila sta štiri knjige, od tega je skupna knjiga o življenju župnika očeta Špeliča Vsa njegova križpotja, katero sta predstavila na »Večeru ob treski« oz. jo je predstavilo Literarno gledališče Treska Mežica. Poleg te knjige je Rudi predstavil še zbirko črtic z naslovom Vstopite in Ivanka zbirko pesmi z naslovom Pod silo spomina.
Črtice sem prebirala z velikim užitkom in bi jih označila kot izredno berljive (veliko dialoga), psihološko dognane, mestoma, kjer avtor opisuje prizore iz narave, pa dosegajo umetniški vrh. Pod njegovo zgodbo se ne bi se sramovala podpisati ne Prežih ne Kersnik.
Tematika je vzeta predvsem iz kmečkega življenja koroškega kmeta, nekaj pa je tudi avtobiografske. Prav ljubka je črtica o hčerki Veroniki, ki se mi je posebej vtisnila v spomin, saj smo podobne pripetljaje z otroki doživljali malodane vsi.
Avtorju se pozna delovanje na področju dramatike, saj odlično obvlada dialog, monolog, opisuje notranje boje med podzavestnimi hotenji in izražanjem »za javnost«, ki ga večkrat pripeljejo do čudenja nad samim seboj in svojim ravnanjem navzven.
Zares toplo priporočam v branje te črtice, ker jih boste prebrali na »dušek«, kot radi rečemo. Pesmi Pod silo spomina so prav tako nekakšen šopek liričnih pesmic, katere pogosto prikazujejo prizore iz narave, s katerimi avtorica tolmači svoje notranje razpol-
24 H
lil«
Rudi Mlinar in Ivana Vatovec Vsa njegova križpotja
Rudi Mlinar in Ivanka Vatovec
Levo Mira Stropnik, desno Jasna Černajk
Od leve: Peter Peruzzi, Janez Potočnik, Rudi Mlinar, Ivanka Vatovec
Vifiorfiilr

Občni zbor Kulturnega društva Ksaver Meško Sele-Vrhe
Predsednica KPD Ksaver Meško Sele-Vrhe Nevenka Kotnik
Člani Kulturno prosvetnega društva Ksaver Meško Sele-Vrhe smo uspešno zaključili leto 2006 in se zaradi stoodstotne realizacije koledarja prireditev zadovoljni podali v naslednje leto, v katerem želimo pustiti nove sledi skupnega kulturnega ustvarjanja.
Na občnem zboru, ki se je s polno paro odvijal v soboto, 24. februarja, pri Brezniku na Selah, smo se z veseljem spomnili na večje dogodke, ki so zaznamovali leto 2006.
V mesecu marcu smo počastili 40. obletnico najstarejšega moškega pevskega zbora v Mislinjski dolini, MPZ Ksa-verja Meška. Kljub snežnemu viharju smo bili zadovoljni z udeležbo in vsi prav dobre volje nazdravili na naslednjih štirideset let uspešnega prepevanja.
Po tematskih poteh, ki jih na Selah, Vrhah in na Gmajni ne manjka, smo popeljali kar nekaj ljubiteljev kulture in pohodov željnih obiskovalcev, ki so se radi udeleževali nočnih in dnevnih doživljajev na Poti Rimljanov, na Meškovi poti ter na Poti v Škratkovo deželo, na katerih so skupaj z našimi zvestimi člani odkrivali skrite kotičke podeželja.
Otroci in mladi po srcu so se lahko razživeli v Škratkovi deželi na Zagmajškovem vrhu, kjer so se v mesecu oktobru srečali z bitji iz koroških legend in pripovedk. Skupaj z družino Kragelnik so naši aktivni člani zopet zaživeli kot škratje v pravljičnem svetu otrok in jim predstavili svoje navade in običaje, kakršne so poznali tudi naši dedi in babice. Nadvse navdušena pa je bila skupina etnologov Slovenije, ki je Škratovo deželo obiskala v dneh po prireditvi. Veselo je bilo tudi na zaključnem izletu na Kaplo na Kozjaku, ki smo ga letos uspeli organizirati z velikodušno pomočjo gospoda Igorja Glasenč-nika. Člani so pokali od smeha ob druženju z dravskimi spla-
varji v Ožbaltu, nato pa so jih z gospodom župnikom Igorjem Glasenčnikom na čelu zabavali domačini na Zgornji Kapli, ki vedno znova presenečajo s svojimi glasbenimi in igralskimi sposobnostmi. Vsako leto radi gostimo igralce njihovega Kulturnega društva, ki na odru večnamenskega doma na Selah spravijo v krohot vedno več ljubiteljev komedij.
Pri nas na Selah je že nekaj let v navadi, da krajani v januarju počastimo Meškovo obletnico smrti z različnimi prireditvami in dogodki. Vsi pohodniki, željni rekreacije, so se lahko v nesnežnem januarju na pobudo družine Kragelnik in KPD Ksaverja Meška udeležili nočnega pohoda z baklami po Poti škratov. Več kot sto pohodnikov se je zbralo na dveh zbirališčih, in sicer pri cerkvici sv. Urbana in na kmetiji Grobelnik. Od tod so se v soju bakel odpravili v Deželo škratov, kjer so bili deležni toplega okrepčila, za kar je poskrbela Vaška skupnost.
V nedeljo, 21. 1. 2007, pa smo krajani Vaške skupnosti Sele-Vrhe z osrednjo prireditvijo slavnostno zaključili praznične dni.
Dvorana večnamenskega doma je bila dobro zasedena s publiko, navdušeno nad programom, ki se je odvijal na odru. Kot vsako leto so na prireditvi tudi tokrat sodelo-
vali učenci OŠ Sele-Vrhe, ki se s petjem, plesom in recitacijo vedno radi pokažejo svojim ponosnim staršem, med katerimi se slišijo izjave, kot je bila tale: »Nemogoče, da je naša tak' korajžna na odru ...«
Skozi otroške oči smo na duhovit način z najboljšim spisom učenke Anje Pečoler, ki je bila zanj tudi nagrajena, spoznali žalostno resnico o stanju naših cest, ki polne lukenj vodijo skozi kraj. Veliko smeha se je v dvorani razlegalo ob komičnem povezovanju programa naših Micike in Pepija, ki sta ju tudi letos prepričljivo odigrala zvesta člana Kulturno prosvetnega društva Ksaverja Meška (Suzana Lah in Miran Luter).
V šali je bilo razkritih veliko dogodkov iz prejšnjega leta, mimo katerih nista mogla niti predsednik vaške skupnosti g. Peter Pungartnik in župan Matjaž Zanoškar, zvesti gost krajevnega praznika na Selah. Za vsestranski prispevek k razvoju in napredku kraja sta predsednik g. Peter Pungartnik in župan g. Matjaž Zanoškar podelila priznanja Osnov-
ni šoli Sele-Vrhe, Športnemu društvu Sele-Vrhe, Prostovoljnemu gasilskemu društvu Sele-Vrhe ter MPZ in Kulturno prosvetnemu društvu Ksaver Meško Sele-Vrhe.
Brez glasbe in petja pač ni praznika, zato so naša ušesa polnile melodije mladih članov glasbene skupine Bum z Graške gore, humoristične pesmi Milana Kamnika in ljudskih pevk Bršljank ter pesmi domačega MPZ Ksaverja Meška.
Dve uri zanimivega dogajanja na odru pa smo krajani zaključili s pogostitvijo in sproščenim klepetom ter druženjem do večernih ur.
Ob tej priložnosti se v imenu Vaške skupnosti Sele-Vrhe zahvaljujem velikodušnim gospodinjam, ki so prav za to priložnost spekle dobrot, zaradi katerih je bil naš vaški praznik še bolj sladek.
Kot predsednica društva se zahvaljujem vsem, ki radi pomagajo in s svojimi kulturnimi drobtinicami prispevajo velik delež v zakladnico našega kraja.
kultura in jezik
razvedrilo
VELIKA LJUDSKA SANJSKA KNJIGA in HOROSKOP
iz hrvaščine prevedel Zlatko Verzelak
OGNJENO ZNAMENJE, KI se v popolnosti odkriva ognje-MU VLADA MARS, JE SIM- vitost, značilna za ljudi tega BOL EKSPLOZIJE POMLADI znaka. Kot resnični simbol
Beseda: UPANJE
Še v primitivnih religijah je bil oven žival, namenjena za žrtvovanje, torej bogovom drag. V rimski mitologiji je imel še večji pomen: bil je simbol začetka vsake stvari in povezan s čudovitim ponavljanjem, ki se dogaja vsak dan s sončnim vzhodom. Oven označuje začetek kroga, imenovanega zodiak, tam kjer ima sonce najmočnejši učinek na osebo. Razen tega Mars daje rojenim v tem znaku neustrašnost in dinamičnost, povezani z impulzivnostjo. Ta izjemno gibljiv duh, obdarjen z neverjetnim življenjskim elanom, je instinktivno (nagonsko) usmerjen, da upravlja z drugimi in v vsakogar v svoji bližini vliva podjetnost, voljo in odločnost. Iniciativa (pobuda), pogum in entuziazem (navdušenje) povzročajo, da se ovni vmešavajo v vsako situacijo ne glede na okoliščine in vsaki stvari, ki se je lotijo, pustijo svoj pečat. Ovna lahko zato označimo kot znamenje mladosti (morda rek: mladost je norost - čez potok skače kjer je most?), polno nasprotij in konfliktov, v katerih vlada impulzivnost, razmišljanje pa je na drugem mestu. Takšna zaloga življenjskih sil ga včasih navede na agresivnost, ko
dinamične narave oven kaže v obnašanju veliko naravnost. Te osebe imajo posebno lahkotnost v izražanju in vedno prijateljski pristop. Njihova iskrenost, enostavnost in impulzivnost razorožijo druge ljudi in naredijo vsako situacijo prijetno. Oven vedno v popolnosti ve, kaj hoče, je neodvisne uporniške narave, zna zaščititi svoje interese in težko je vplivati nanj ali si ga celo podrediti. Nikdar ne čaka na posledice dogodka, ampak jih prehiti s svojo odločnostjo. To je pogosto rezultat neomajnega samozaupanja, takega, ki ga včasih napelje, da stopa v akcijo, ne da bi se zmenil za posledice svojih postopkov in dejanj. Tak način se kaže v nesposobnosti, da se poglobi v potrebe drugih, zaradi česar pogosto izpade egoist in egocentrik, čeprav se tega ne zaveda in niti nima volje ali želje, da bi koga prizadel. Ne glede na vse: ambicije teh oseb se mnogokrat izkažejo za upravičene - zares so pripravljeni in sposobni prenesti vsako žrtev, da bi dobili priznanje za svoje usluge in da bi bili v središču dogodkov. Delujejo nagonsko in tako hitro, da so velikokrat neoprezni in zaidejo v težave, ampak se tega ne ustrašijo, ker vedno zmorejo dovolj moči, da jih premagajo.
Ovnov ognjeviti in nagel značaj je vzrok, da sovraži vse, kar je komplicirano in kar lahko povzroči, da bi nekoristno zapravljal moči; nagonsko se izogiba preveč občutljivih oseb ali onih, ki ne razumejo njegove narave. Raje se neposredno in frontalno sooča s situacijami brez razmišljanja o tveganju in posledicah, ki jih povzroča njegovo znamenje. Ne moremo mimo dejstva, da oven nosi v sebi močno moralno osnovo, ki jo pretirano vestno spoštuje. Te osebe žive v sedanjosti (danes, tukaj, zdaj), pozabljajo, kar je že mimo, prihodnost pa jih zanima le, če se jim zazdi, da bodo njihove odločitve, povezane z njo, kmalu postale aktualne (nujne in pomembne). Po vsem tem ugotovimo, da lahko delo postane ovnu glavni smisel v življenju, ker predstavlja ventil njegovih moči in ker mu nudi zadovoljstvo, da ima stalni cilj, za katerim teži - tudi za ceno premagovanja težkih preprek. Oven sovraži zapletene posle in dejavnosti, ki terjajo potrpežljivost in diplomatske veščine, dobro pa se znajde v poklicih, kjer je potrebna pomoč prepričevanja, sposobnost obdržati posel na nivoju in določena disciplina. Pretiravanje v tem ga lahko privede do resnega despotizma (strogo vladanje), česar se nikoli ne zave(da). Glede na to, da je energija, ki upravlja ovna, živa in dinamična, je ta oseba vedno navdušena za podvige, pripravljena je začeti nekaj z zanosom, prizadevnostjo in optimizmom, če pa ni takojšnjega uspeha, njeno zanimanje naglo uplahne. Ako ugotovi, da lahko cilj doseže takoj, pokaže svojo marljivost in neutrudnost, ki ne poznata preprek, svojo neodvisnost in organizacijske sposobnosti ter močan čut odgovornosti. Če želimo odkriti posle in poklice, značilne za ovne, velja, da lahko tako moški kot ženske uspevajo na vseh področjih: od medicine ali vojaške kariere do športa. Postanejo lahko
vrhunski industrijalci, zdravniki, organizatorji v medijih, novinarji, umetniki. Ženske tega znamenja se pogosto posvečajo službam, ki zahtevajo odgovornost in nosijo prestiž na raziskovalnem področju ali v sferi izobraževanja, na polju mode in vedno so odlični sodelavci. Ekonomska neodvisnost nikdar ni problem za pravega ovna. Sooča se s težavami, ko je treba obdržati ali naložiti ustvarjen zaslužek. Te osebe ne znajo ceniti vrednosti denarja, vidijo ga samo kot sredstvo za plačilo svojih želja. Brezskrbno zapravljajo zase in za druge in redko mislijo na varčnost.
V ljubezni se je oven pripravljen dati brez omejitev. Ta oseba je sposobna največjih strasti in tiranske ljubosumnosti. Prevlada občutek polaščeno-sti. Ampak oven je idealist in če je prepričan, da se mu ljubezen iskreno vrača, močno ljubi. V zakonu je vedno oblasten, čeprav pripravljen, da se za ljubljeno osebo žrtvuje. Ni ravno vzor vernosti: od flirtov in slučajnih avantur ne beži, čeprav se vse to dogaja bolj iz nečimrnosti in nagonov kot zares iz zanosa. Krog njegovih prijateljev je zelo širok, resničnih pa ima zelo malo. To je posledica tega, da čeprav vpadljivo privlači druge, težko uspe zadržati z njimi pravi prijateljski odnos. Ko se pa prijateljska vez utrdi, je pripravljen iskreno pomagati, prijatelju organizirati življenje, če je treba, in mu odpreti nove perspektive hobijev, zanimanj in interesov. Da, biti prijatelj z ovnom pomeni: znati se soočati z dejstvi skupnih interesov, znati pogovarjati se, da se pokaže ovnova sposobnost spoštovati mnenja drugih in jih ceniti.
Glede na to, da je obdarjen z izjemno fizično vzdržljivostjo, oven obremenjuje svoj organizem s pretiranimi napori. Rezultat: kaj hitro lahko postane žrtev akutnih bolezni, a ima sposobnost hitrega okrevanja. Njihovo naravno zdravilo je
spanec. Dolg in globok, ki blagodejno vpliva na njihov živčni sistem. Infekcijske bolezni so redke, ravno tako kronične. Slabe točke ovna so zobje, oči, glava, želodec in ledvice.
EROTIČNO
SENTIMENTALNI
HOROSKOP
Imate odločen značaj, radi imate, kar je jasno, natančno, čisto. Živo reagirate ne vse, kar se dogaja okoli vas. Za vas je pomembnejša akcija kot razmišljanje. Skrbi vas tarejo občasno, a ne pustijo globljih brazd. Ne zapadete v malodušje in pesimizem. Vaš moto: stalno iti naprej. Obdarjeni ste s samozavestjo. Pripravljeni ste iti korak za korakom, da bi uresničili svoje življenjske zamisli. Trmoglavi niste. Spremenili boste mišljenje, če vam nekdo z logiko dokaže, da niste imeli prav. Ste pogumni in podjetni. Lotite se tudi tveganega, le da se ne bi izgubili v labirintu neodločnosti. Vaš entuziazem (navdušenost) in dinamičnost (gibljivost, nemirnost) sta dovolj močna, da prebrodite vse težave. Dajete pobude in ko se znajdete na križišču dveh možnosti, hitro odločate. Po glavi vam rojijo načrti, a ker vse delate na hitro, pogosto ne čakate pravega trenutka za realizacijo (uresničitev). Radi imate novosti in spremembe. Ko nekaj želite, želite vse ali pa nič. Odstopite od načrta, če ugotovite, da se vam ne splača. Preveč disciplinirani ravno niste v smislu pokoravanja družbenim normam, sploh če se vam zdijo prestroge in v nasprotju z vašim občutkom za neodvisnost. Radi se mešate v tuje zadeve, dajete nasvete, čeprav jih nihče noče od vas. Tako nastane nevarnost, da si pridobite sovražnike, ker svojega mnenja in kritik ne olep-šujete. Prezirate komplicirane situacije. Gnusijo se vam tisti, ki najdejo zadovoljstvo v kon-fuznih (zmedenih) zgodbah in dogodkih. Obnašate se nonšalantno (malomarno) in ne merite besed. Pogosto se zgodi, da tako koga grobo prizadenete, ne da bi sami želeli.
Vaš značaj ima pri obnašanju v ljubezni veliko vlogo. Nikdar se ne postavljate med tiste sužnje - moške ali ženske, ki se uklanjajo željam in zahtevam drugih. Preveč neodvisni ste, da bi se dali zapreti v kletko. Iščete vzajemno zaupanje, ki bo zagotovilo življenje brez scen, večnih sumničenj. Ljubosumni ste in to pokažete. Zahtevate jasne odgovore na vprašanja. Ni lahko vašemu partnerju, ko jih začne ignorirati in se jim izmikati. Če vas ljuba oseba prevara, je ranjen vaš ponos, ranjeno vaše samoljubje in ne boste šli zlahka mimo tega. Z vami v takih trenutkih ni prijetno. Samo pod pogojem, da naletite na čvrst, močan karakter (značaj), ki lahko vlada vašemu, boste prevzeli del odgovornosti. V vseh rečeh hočete svojo vlogo, ob vsaki priliki se mora slišati vaša beseda, v gospodinjstvu se nobena stvar ne rešuje brez vas. Če najdete šibkejšega od sebe, nastopi nevarnost, da si ga podredite. Tak odnos pa vam ni všeč, ker na dnu srca niste pristaš takšnega sožitja. Za vas je idealen tisti ali tista, ki ima močan karakter, s katerim vam bo imponiral (zbujal spoštovanje). Nežnost do ljubljene osebe kažete javno in ona je zaradi tega ganjena. Hočete pa, da tudi ona pokaže čustva. Tako v ljubezni kakor tudi v življenju zahtevate popolno predanost. Daste vse ali nič. Isto pričakujete od svojega sopotnika. Čeprav ste neskončno plemeniti, znate kazati tudi znake egoizma - najprej mislite nase, potem na drugega. Ne marate laži in sprenevedanj, kar vas lahko privede do neprijetne situacije. Ker ne marate ljudi, ki ne mislijo enako kot vi, so le-ti prisiljeni lagati. Oproščati znate. To je velika garancija za srečo v zakonu. Če ljubljena oseba naredi napačen korak ali kaj nesmotrnega, reagirate grobo, eksplodirate. Ko se prvi bes utiša, postanete razumni in ne želite poglabljati razdora, niti se maščevati. To ne pomeni, da se kdaj pa kdaj ne. Prisegate na oko za oko. Če odkrijete prevaro, ste pripravljeni pasti v prvi objem, ki se vam ponudi. V zakonu ste
sposobni držati krmilo. Logično razsojate in se odločate (v glavnem dobro), družinski proračun vodite na najboljši možni način. Vaš partner je lahko brez skrbi pri mnogih odgovornostih. Vse boste pogumno prevzeli nase. Kot starši se ne obnašate kot kokoška, ki zbira okrog sebe piščančke. Vaših čustev do njih ne bo manjkalo, vendar pa ne tratite časa z razvajanjem. Določene poteze vašega značaja hočete prenesti na otroke. Otrok ne sme biti slabič, ker veste, da takšen ne bo dobro krmaril skozi življenje.
ŽENSKA
LJUBEZENSKO ŽIVLJENJE
Na moškega, ki ga ljubi, hoče prenesti materinski instinkt. Razen tega pa je zelo ognjevita in je niti malo ne moti, da se njen izbranec v celoti naslanja nanjo in ne nasprotuje, da ga ona ščiti in vodi. Poleg fizičnega (telesnega) kontakta (stika) je zanjo pomemben tudi intelektualni in duhovni. Na žalost zna biti taka ženska preveč moška, v partnerju zbudi komplekse, ki sčasoma povzročijo razdor. Nepotrpežljiva je in nervozna (živčna), ne trpi ugovarjanja. Zlahka se prepira in dovolj je trmasta, da nikdar ne naredi prvega koraka.
SPOLNO ŽIVLJENJE
Nagnjena je vsem spolnim deviacijam (odklonom) in od moškega zahteva, da počne tisto, kar ji je najbolj všeč, ne da bi jo zanimal njegov užitek. Vztraja na klitorisnem orgazmu, zelo pa je naklonjena tudi oralnim odnosom.
Zase misli, daje osvobojena.
MOŠKI
LJUBEZENSKO ŽIVLJENJE
Najbolj srečen je ob ženski, ki ima duha, ki je občutljiva, a ne preveč, ki mu lahko konkurira in nasprotuje v diskusiji, ki ga
v trenutkih krize lahko tolaži in teši. Njegove spolne težave izvirajo iz tega, ker mu poklic vedno pomeni več kot čustva. Nesposoben je za nežnost in tiste drobne pozornosti, s katerimi ženska pogosto meri ljubezen.
SPOLNO ŽIVLJENJE
V spolnosti je hiter, uren, ročen - kot pri poslu. Nikdar se ne zadržuje pri ljubezenski predigri, niti nima razumevanja za drobne erotične stranpoti, glavno je, da opravi svojo fiziološko potrebo. Zaradi tega ima oven pogosteje kratke ljubezenske avanture kot čvrste ljubezenske vezi. Svoje slabe ljubezenske lastnosti pa lahko spremeni pod vplivom ljubljene ženske.
Viharnik
Viharnik
3/2007
razvedrile
d as ouioluiiuods
Valter Janiš Ivan Mazgan
.

Garača pretekle dobe
Že koncem minulega leta smo se z besedami zahvale poslovili od dveh zelo zaslužnih mož naše polpretekle dobe. Odšla sta zadnji kovaški mojster tega okolja
Valter Janiš, po domače Krive z Gortine, in
Ivan Mazgan, Močnik iz istega kraja.
Je bila navada, da smo za takšne može zapisali, da so bili »veliki«. Ta dva pa sta bila povsem navadna, preprosta kot vsi kmetje na vasi, vendar po svojih značajih in v delu tako drugačna, da zaslužita nekaj vrstic.
Je bil Valter kovač, ne edini, pa vendarle prvi in zadnji, ki je živel za svoj poklic, je bil daleč naokoli tisti, ki je v našo vas pripeljal avtogeno varjenje, je bil človek novitet in kovač in hkrati kmet, ki je kar hrepenel po napredku, po učenju in hkrati tudi po človečnosti do vseh, ki so se pri njem učili, naučili in šli v svet, v tovarne, med boljše »Krivčeve kovače«. Je že res, daje skoraj slehernega najprej vprašal, če ima »gnorje«, vendar ne boste našli nikogar, ki bi mu odrekel uslugo. Takšen je bil njegov način. In koliko bi se jih našlo, ki so mu ostali dolžniki? Najbrž precej.
Ivan je bil kmet. Preudaren, pozoren do sočloveka, do sovaščana, preudarna svetovalna duša. Koliko zagat, koliko problemov je znal razrešiti med kladivom in nakovalom v času zadružništva, v času obveznih oddaj, planiranega kmetijstva. Ker starejši vedo, da ni bilo lahko, bilo pa bi velikokrat težje, če ne bi bilo med nami diplomatov z zdravo kmečko pametjo in s košem korajže v tistem času. Kot napreden kmet sije kmalu nakupil osnovno mehanizacijo in ugotovil, da njegova Ivica zmore skoraj vse sama, zato se je zaposlil. Ampak glavno je nekje vmes. Nekako v sredini prejšnjega stoletja so tod še brlele petrolejke. Treba je bilo izvesti elektrifikacijo, graditi, obnoviti ali razširiti ceste, v vasi sta bili le dve vodovodni pipi.
S takšnimi, kot sta bila Močnik in Krive, je postajalo življenje lažje, ta planet bolj prijazen do vseh. Seveda je ob tem tekel pot, so bili vaški in drugi samoprispevki. Bili pa so tudi uspehi, ki jih ne smemo pozabiti. Da ne zatonejo v pozabo ljudje, ki so pustili globoke sledi, globoke, vendar zaradi njih skromnosti nezapisane, vnuki naj bi vedeli, kakšni delavni ljudje so jim bili dedje, predniki, ljudje, ki so ob pridnih rokah imeli še zlate duše. Bili so .... bila sta človeka, ki sta videla tudi lačne in bedne za plotom. Oba sta bila moža, človeka, kakršne med današnjimi več ali manj materialno usmerjenimi le še težko najdemo.
Kristl Valtl
Franc Vitko
-&1928
‘S‘2007
Ločitev od dragih težko nas zadene, je težja še bolj, kadar smrt nam jih vzame.
Učitelj - življenje nas vedno uči, brez solz in trpljenja nihče ne živi.
Usoda z udarci nam ne prizanaša, brez milosti dragim življenje ugaša, globoke nam rane zasaja v srce, brezčutno se ozira na naše gorje.
Besede, navadne in vsakdanje, besede, ki se nenehno dotikajo naših ušes, a nam pogosto ne sežejo do srca, nas pustijo brezbrižne samo do takrat, ko nemila usoda poseže v naše življenje in nam iz sredine iztrga naše najbližje - sorodnike ali znance. Kako boleče so lahko te besede, smo se zavedali, ko nas je tiho, kakor je tudi živel, zapustil naš dragi mož, oče, dedek in pradedek Franc Vitko iz Podgorja.
Ko je sredi sončnega dopoldneva v četrtek, 25. januarja 2007, še sam odhajal do avtomobila, ki ga je odpeljal v bolnišnico, se nihče ni zavedal, da so mu prvi spomladanski ptički, ki jih je vedno tako rad poslušal, zažvrgoleli zadnjo pesem. In res se ni več vrnil, še istega večera se je ustavilo njegovo srce.
Zadnje mesece življenja je večkrat odšel v bolnišnico, a se je vedno po krajšem času vračal domov. Vedno je bil poln energije in načrtov, kaj vse bo potrebno še postoriti.
Vsako leto je težko čakal pomladi in srečen je opazoval rezultate svojih pridnih rok. Vse je bilo pravočasno postorjeno na vrtu, okoli hiše, ob tem pa je še vedno rad spremljal, kaj se dogaja na njegovi kmetiji, ki jo je predal v nasledstvo svojemu sinu. Skratka, bil je skrben in delaven do zadnjih svojih moči.
Vsi ga bomo pogrešali, predvsem pa njegova žena, sinova, hčerka, pet vnukov in pravnuk. Pogrešali ga bodo tudi njegovi sosedje, sorodniki in znanci, ki so ga tako množično pospremili do njegovega groba.
Zahvala
Svojci se vsem, ki so nam izrekali sožalja, prinesli številno cvetje, sveče, vence in darovali za svete maše ter kakor koli pomagali, iskreno zahvaljujemo. Prav tako se zahvaljujemo pevcem za zapete pesmi ob grobu ter gospodu župniku Leopoldu Koratu in gasilcem gasilskega društva Podgorje kakor tudi vsem praporščakom in izvajalcu Tišine za pogrebni obred. Posebna hvala tudi govorniku Bertiju Konečniku za poslovilne besede. Vsem še enkrat hvala.
Žalujoči: žena Pepca, hčerka Olga, sinova Branko in Zvonko z družinami
2007
Martin Ošlovnik - Tini
Spomin
☆ 1957
U‘2006

Življenje tako živi, da gaje zmeraj manj; kot pesek med prsti polzi; dan na dan...
In nekoč pride do konca, ni več dneva, noči, ker življenje je minljivo ...
Martin se je rodil na Goriškem vrhu pri Kuplenu, in sicer kot četrti od šestih otrok. Njegova mladost ni bila lahka; ni bilo belega kruha, bonbonov in čokolade, bilo pa je trdo delo od jutra do mraka: zjutraj na pašo, potem pa na delo v gozd. Delali so cele dneve. Gozdove in les pa je imel Tini najraje. Vsako drevo mu je veliko pomenilo in morda mu je prav to pomagalo premagati vse težave.
Že kot mlad fant je bil v letih 1941 in 1942 v ujetništvu v Bremnu. Kmalu po vrnitvi na rodna tla je pri sosedu Rozmanu našel svojo življenjsko sopotnico Marico in že leta 1942 sta se poročila. Oba sta imela pridne zlate roke, s katerimi sta si ustvarila lasten dom, zgradila skedenj in »štalo«, ki nikoli ni bila prazna. Denar za preživetje je Tini služil z delom na Veržunovi žagi ter na žagi Otiški Vrh, kjer je ostal do upokojitve leta 1974. Tini je zelo rad hodil pomagat tudi sosedom na njive in travnike.
Zakoncema se je rodilo šest otrok, štirje še živijo. Pomagal jim je, da so si ustvarili svoje domove in prišli do slajšega kosa kruha, kot ga je imel sam.
Imel je veliko voljo do življenja, a bolezen je počasi načela njegovo telo. Tako kot je bil tih in
skromen, tako kot je vse življenje prenašal vse tegobe, je tudi v zadnjih mesecih znal potrpeti.
Tini, zelo te pogrešamo; ko si sedaj na lepo starost moral od trdega dela spočiti svoje telo, si tako rad posedel pred hišo in bil vesel vsakega pozdrava in tople besede.
Počivaj v miru in naj ti bo lahka zemlja, ki si jo tako rad obdeloval.

Štefka Škrubej
'&1924
U‘2007
Žalosten spomin
Še vedno se ne moremo sprijazniti z resnico, da je naša mama, babica in prababica za vedno zaprla oči in se 26. januarja 2007 poslovila od nas.
Njene dobrote ne bomo nikoli pozabili, kakor tudi naukov ne, ki so vedno govorili o poštenosti, delavnosti in odkritosrčnosti.
Prižgane sveče na njenem grobu iskreno govorijo, kako smo jo imeli radi in kako pogrešamo jo.
Žalujoči: hčerka Danica, sinova Zlatko in Boris ter ostalo sorodstvo
mm- ;t :
Vlado Pogorevčnik iz Dovž
Zaman te iščejo naše oči, zaman te kliče naše srce, srce ljubeče zdaj spi, nam pa rosijo se solzne oči...
Hvala vsem, ki postojite ob njegovem preranem grobu in mu prižigate sveče.
Žalujoči: žena Cvetka, sin Robi, mama Pavla ter sestra Vikica in svakinja Trezika z družinama
Naši dragi Ramšakovi - Zakeršnikovi s Kozjaka:
oče Dominik, mama Kristina, hčerka Štefka,
■&1922 - ^1997
1919 - ftžOOl
Vsi, kijih imamo radi, nikdar ne umro, le v nas se preselijo in naprej, naprej živijo ...
Hvala vsem, ki njim v spomin živite in jim prižigate sveče.
Z bolečino v srcih - vaši najdražji
Mama Kristina, oče Dominik in hčerka Štefka leta 1959

Vida Pogorevc


Spomin
Odšla si od nas v kraj miru, tja, kjer ni bolečin in ne trpljenja, tja, kjer vse hudo pojenja.
Spomin nate ne bo zbledel, vsak dan bo znova oživel, spomin boleč na srečne dni, ki bili so, a večjih ni.
Mineva tri leta, odkar je mnogo prezgodaj odšla od nas draga žena, mama in babica Vida Pogorevc Hvala vsem, ki se ustavljate ob njenem grobu, obujate spomine, prižigate sveče in prinašate cvetje.
Žalujoči: mož Ivan, otroci Ivica, Vida in Marko z družinami, Jure ter vnuki Katja, Veronika, Aleks, Nejc, Anže in Eva

spominjamo se ji
praznujejo	zanimivosti in obvestila
Sežiganje rastlinskih ostankov v naravi
hhhh Vladimir Nikolič ^m
Sezona požarov v naravi se v zadnjih letih zaradi tople ter suhe jeseni in pomladi podaljšuje. Najpogostejši povzročitelj je človek s svojo nepremišljeno dejavnostjo. Požare zanetijo lastniki zemljišč, ki želijo s kmetijskih površin odstraniti organsko maso zaradi lažjega obdelovanja ali zaradi čiščenja površin v dobri veri, da je to za kmetijsko površino koristno. Mnogi so namreč zmotno prepričani, da s požiganjem trajno uničijo plevel in zemljo s pepelom pognojijo. Takšna oblika spravila organske mase s kmetijske površine je tako z vidika varstva okolja kot z vidika agrotehnike najbolj neprimerna in neutemeljena.
Okoljski razlogi
Glavni razlog za prepoved kurjenja v naravi je, da se s požari v naravi povzroča velika okoljska škoda, da se pri kurjenju širi neprijeten vonj, kar je posebej proble-
matično v urbanih naseljih. Posebej skrb zbujajoče pa je dejstvo, da se zaradi ognja, ki ne razvije dovolj visoke temperature, v zrak sproščajo strupeni plini, dim ter saje, ki so po dognanjih strokovnjakov toksični in karcinogeni (glej tudi Evropsko direktivo o kakovosti zunanjega zraka) .
Razlogi z vidika agrotehnike in agrikulture
Praviloma s kurjenjem rastlinskih ostankov povzročamo negativne posledice za tla oziroma rodovitno prst. Pri kurjenju organske mase so tla izpostavljena visoki temperaturi, ki ni značilna za ta pedološki horizont. Visoka temperatura povzroča, da poleg mase, ki jo želimo sežgati, popolnoma propadejo občutljive vrste kmetijskih rastlin, ki bi jih še želeli obdržati. Ogenj in visoke temperature celo stimulirajo razvoj semena ne-
katerih trdovratnih plevelov, ki se jih bomo znebili s težavo, predvsem pa z višjimi stroški. Ogenj rastišče s svojim delovanjem tudi zakisa, v kisli frakciji tal pa uspevajo le manj intenzivne rastline in nekateri pleveli. Površina sicer po sežiganju z zakasnitvijo ozeleni, toda botanična sestava vzniklih rastlin bo na takšnih površinah po biološki in krmni vrednosti bistveno slabša. V zgornjem zračnem sloju orni-ce, torej na površini, kjer seži-gamo, je največja količina koristnih mikroorganizmov, ki iz organskih ostankov v procesu humifikacije proizvajajo rastlinam potreben humus. V tem sloju so tudi drobnoživke, ki skrbijo za proizvodnjo in strukturo humusa ter strukturo tal. Visoke temperature, ki jih povzroči ogenj, uničijo velik del drobnoživk in humusa v tleh, tla brez humusa pa so praktično nerodovitna.
V zadnjih letih se z linearnim zmanjševanjem staleža živine
zmanjšuje tudi delež humusa v tleh, zato bi morali težiti ravno k temu, da bi čim več organskih ostankov zaorali v zemljo in ne sežigali. S tem ukrepom bi tudi blažili učinke suše. Sežiganje trave oziroma organskih ostankov na njivah in vrtovih pa ni primerno zgolj z biološkega vidika. Gost, jedek bel dim moti bližnjo soseščino, kar seveda ni najbolj prijazna gesta.
Požgana tla v nagibu so ob večjem deževju dosti bolj izpostavljena eroziji in nevarnosti plazenja.
Delček neprevidnosti in precenjevanje lastnih sposobnosti pa sta lahko razloga, da goreča površina preide na področje, ki ga ne želimo požgati, kar lahko povzroči veliko materialno škodo in ogrozi človeška in živalska življenja.
Za vzdrževanje kultivirane krajine so bistveno primernejši postopki z organsko maso, kot so podoravanje, redna košnja, mulčenje ali kompostiranje.
Biserna poroka Eme in Ignaca Kerbeva
Urša Zdovc
12. novembra 2006 je bila v cerkvi sv. Marjete v Kotljah biserna poroka. Zvestobo do groba in medsebojno ljubezen sta si po šestdesetih letih srečnega zakona ponovno obljubila Ema in Ignac Kerbev z Javornika na Ravnah na Koroškem.
Rodila sta se kot kmečka otroka na Brdinjah, ona pri Maroltu, on pri Kerbevu. Vajena težkega življenja v otroštvu in rani mladosti sta po poroki leta 1946 z veliko ljubeznijo skrbela za svojih pet otrok. Oče Ignac je delal v Železarni Ravne, mama Ema je gospodinjila, vsak prosti trenutek pa sta izkoristila za priložnostna dela na kmetih, da sta prislužila krompir, fižol, jabolka in drugo hrano ter tako izboljšala
življenjske pogoje.	se izpolnijo vse njune želje, go zdrava in ljubljena v krogu
Njuni otroci so zrasli in si predvsem pa naj bosta še dol-	svojih najdražjih,
ustvarili svoje družine. Danes ju razveseljuje že deset vnukov in sedem pravnukov. Ker sta jih pazila, ko so bili starši v službi, ju imajo radi in z veseljem prihajajo v njun dom.
Tako si mladost in starost podajata roke in ustvarjata pogoje za srečo, veselje in ponos obeh slavljencev.
Biserna poroka v Kotljah in njen veseli zaključek pri Neži pa sta bila tudi čudoviti priložnosti za srečanje številnih sorodnikov in dobrih prijateljev. V prijetnem razpoloženju so, tako kot znajo le ljudje z bogatimi izkušnjami, pozabili na težave, slavljencema nazdravili in se z njima iskreno poveselili. Emi in Ignacu naj
Likovna razstava Jolande Nabernik
Nabernik (v belem plašču) med povabljenci na otvoritvi razstave.
Stanko Hovnik
V ponedeljek, 5. 2. 2007, je bila v razstavnih prostorih Info-pi-sarne v Dravogradu otvoritev likovne razstave domačinke Jolande Nabernik. Umetnico je predstavil Robert Preglav, ki je razstavo tudi odprl.
Jolanda Nabernik je ljubiteljska slikarka, ki se s slikanjem ukvarja že od mladih nog. Je članica Društva koroških likovnikov, v krogu katerega se redno udeležuje društvenih razstav. Imela je tudi že nekaj samostojnih razstav (tri v Slovenj Gradcu in eno v Mariboru). V Dravogradu je to njena prva samostojna likovna razstava. Njena najljubša tehnika je pastel, veseli pa jo tudi delo
D D
z ogljem in svinčnikom. Njena Ilustrirala pa je že tudi dve prioriteta so portreti in akti. knjigi. Zadnje čase jo privlači
kiparjenje, kjer je že naredila prve korake.
Jolandina ljuba tema slikanja	Čest,itke avtorici za dobro P°'
so portreti.	stavljeno in zanimivo razstavo.
Bernekerjeve nagrade in priznanja
Stanko Hovnik
Ob počastitvi slovenskega kulturnega praznika je Mestna občina Slovenj Gradec podelila tudi Bernekerjeve plakete in nagrado. Slovesnost je bila 7. februarja 2007 v Kulturnem domu Slovenj Gradec. Slavnostni govor je imela Mira
Strmčnik, lanskoletna dobitnica te nagrade za delo v Kulturnem društvu Šmartno. Bernekerjeve plakete in nagrado je podelil župan Mestne občine Slovenj Gradec Matjaž Zanoškar. Plakete za leto 2007 so prejeli: Anja Ramšak,
gimnazijsko kulturno društvo SPUNK, Lutkovna skupina VVZ Slovenj Gradec in Lidvi-na Jamnik, gledališka skupina KD Stari trg, nagrado za leto 2007 pa je prejel Janez Kolarič, Kulturno društvo Šmartno. Čestitamo vsem dobitnikom
priznanj in jim še naprej želimo veliko uspehov pri bogatenju kulturnega utripa v svojem okolju.
Po končani podelitvi so si obiskovalci lahko ogledali monodramo Pavlek.
3/2007
Dobitniki Bernekerjevih plaket in nagrade za leto 2007
Viharnik
kultura in jezik
1
Delovno zakorakali v leto 2007
Duša Komprej
ftH

Kot vsako leto smo tudi tokrat člani Folklorne skupine Gozdar iz Črne na Koroškem delovno pričeli leto 2007, in sicer z dvodnevnimi vajami, ki jih imamo že več let zapored v planinskem domu na Slemenu. V soboto zjutraj je bil prihod in namestitev udeležencev, nakar smo pričeli z vajami - tako plesnimi kot pevskimi. Vso soboto smo plesali in peli, vmes imeli kakšno vajo za sprostitev in oddih. Večer smo zaključili z občnim zborom, ki tokrat ni bil volilen, tako da bo tudi skozi to leto poskušal skupino čim bolje voditi dosedanji predsednik Gorazd Mlinšek in še naprej bomo plesali pod vodstvom Mateje Obojnik ter peli ob nasvetih Mojce Kovač Piko.
Na občnem zboru smo pregledali tudi poročila za nazaj in bili kar zadovoljni s svojim delom. Zastavili smo si kar veliko ciljev in načrtov za v prihodnje, ki jih bomo poskušali čim bolje speljati. Naj omenim le nekaj najzanimi-
vejših: v mesecu aprilu bomo pripravili posebno proslavo v počastitev 25. obletnice obstoja skupine in izdali bilten, prvomajske praznike bomo preživeli delovno s predstavitvijo skupine in s tem tudi Slovenije nekje v tujini, v mesecu avgusti pa bomo v okviru tradicionalnega turističnega tedna v Črni na Koroškem organizirali mednarodni folklorni festival. Vsekakor se bomo udeleževali tudi vseh kulturnih prireditev tako v domačem kraju kot izven njega in se še naprej vsak petek redno dobivali na vajah.
Večer smo zaključili s plesom in zabavo do jutranjih ur, po naporni noči pa nadaljevali z vajami in učenjem novih spletov, in to kar na prostem. Vreme nam je bilo namreč zelo naklonjeno in smo lahko ves dan, pa čeprav sredi januarja in na nadmorski višini 1096 m, preživeli na prostem. Po napornem učenju je sledilo okusno kosilo, z njim pa smo tudi zaključili dva dni prijetnega, predvsem pa poučnega druženja na Slemenu.
Viharnik