909
Semič
Lojze Krakar
SEMIŠKA GORA TRTJE
Svetloba kamnov, zlatih gozdov, sonca in sinji julij nad gorečim dnevom. Edin spomin na moje praočete, ki so začarali me v beli kamen. O praočetje, ki pšenico mojo in trtje spremenili ste mi v večno popotnico za tjakaj, kjer ne bo več prekletstva te ognjene ilovice.
To trtje tu kot tisočletni kamen se vžira v ilovico in pobožne mušice molijo, da bi ti kamni prišli v svetišče med storoke sohe. Vsak kol se vbada zemlji do možganov in čez kolena sega grobna zemlja vsem dušam, ki pobožno kot mušice izprošajo si miserere nobis*.
*Usmili se nas.
910
ZAVRH    En sam večer mi je ostal v spominu.
Raj se mi zdel je, ko sem vanj potonil. Iz njega sem prinesel tisočero kraljevskih biserničnih školjk za tebe. Imele tvoje so srce polteno, visele v tebi so kot grozd črnine. O zlate sanje Zevsove! Ti šla si, umaknila si se pred mojim gladom. Kam naj te grem iskat? S kom preživim naj ostanek svoje dobe na tem svetu? Vrzite mi, bogovi, vsaj en koder iz njenih las, podobnih moji noči.
VEČER    Večer je dober kot mrtvi vojščaki, ki ves dan zaman so zabadali kopja v zidove graščine. Večerje miren kot ribica zlata, ki je izdahnila po dolgem, nesmiselnem plavanju k zraku. Večer je ves truden in ves nesrečen kot zgrbljena starka, ki je prinesla koš drv za večerjo, za zadnjo večerjo. Večer je dober kot klavna teleta, ki končno so v staji, da jih ubijejo. Večer je prišel na ubite ribe in na nek davni praznik v travi. Večer je miren kot orel, ki ulovil je v strmem skalovju krvavo zarjo.
STRELI    Zdaj v zvezde streljam. Njihovi bogovi V ZVEZDE    se jih oklepajo, ker njih boginje ne marajo roditi majhnih bogcev, ne morejo roditi vsaj klošarjev. Klošar v metrojskem rovu pa le čaka boginje, da bi dal jim vsaj cigansko življenje, polno zvezd in hrepenenja v ta zemski nič, poln himalajskih nožev.
Lojze Krakar
911
Semič
POGLAVAR    Ta poglavar, kralj orlov in sokolov, s pestmi me tolče, češ da sem izdajal gnezdišča kukavic in gnezda skobcev, ki služila so mu za kruh vsakdanji. Povabil sem ga na večerjo s polži, takrat pa me objel je, dahnil vame duha modrosti in z ostro sekiro podrl drevo, dom orlov in sokolov.
RESNICA    Ljudje od pesnikov žele resnico. Resnico samovladja dni današnjih. Vsi, ki nam vladajo, so laž potomstva, ki reklo je, da bomo zdaj zdaj v raju. Poniknile so reke naše žeje in kopnih gnezd ni več za naše čaplje. Ni kamna blagorodnega, da sedli bi nanj po tavanju skoz divje džungle.
VSE    Vse treba bo še enkrat preživeti, da bi kot sablja razcefrali nebes in vse ljudi spet vrgli na kolena in vse stvari povišali v božanstva. Vse splavljene otroke pa naj veter odnese v nebesa, nas pa vse v verige vklene, da bomo slišali, kako se poje mrtvaška pesem o novorojenčkih.
SMRT    Je še po smrti kaj? Se mar bo našel ljubimec, ki bo mrtve oči poljubil? Se bomo v krsti, zakovani z žeblji, lahko odrekli vigredi in zvezdam? Nekoč verjeli so, da smrt je nična in da šele po njej bomo živeli. O vrt otročji, upanje na zimo, naj na gugalnici v smrt odplovem.
TOLMUN I    V mehkobo tvoje kože se potapljam kot v zlat tolmun blagoslovljene vode, in v vinu zlatomašniškem se kopam s plavutmi, ki mi morski pes jih daje. V tolmunu zlatem najdeš še devico, ki gola hrepeni po tvojih ustih. Tolmun je dan bohemom, ki v metroju pariškem čakajo, da ne zgrešiš obale.
RAČUN    Podpisal sem ga ob rojstvu s prvim krikom groze pred tem, da bo treba živeti in da bo treba oditi. Vsak dan ta dolg odplačujem, a splačal nisem še niti prvih obresti in prve globe za ped svoje zemlje. V to zemljo hodim rudarit, da bi račun izplačal in bi nasitil svoje pesmi in njihove otroke. Hodim vse globlje, globlje, pa več nikogar ne srečam. Pojdi še globlje, slišim, mogoče se srečaš s sabo.
TOLMUN II    Kot zlata medalja zveni škržatji spev. Jutro se lesketa kakor zlat tolmun. V njem bom potonil še jaz. Ničesar več nimam na svetu. Samo še to posteljo iz listja in njene strašne krike.
912                                                                                                                          Lojze Krakar
913
Semič
HIŠICA NA KRASU
Na krasu imeti hišico in pred njo tolmun terana in v njem slepe ribe. ki nikdar niso zrle še svetišča in nekih čudnih, strašno ostrih nožev. V tem divjem kamenju in v divjih rekah imam samo še palico za slepe. In, slep nomad, si otipavam skale kot nage prsi in mednožja Vener.
SERENGETI NE SME UMRETI
Roke, ki branijo Kilimandžaro, se sklenjene dvigujejo k nebu, da izprosile milost bi za ptice in leoparde in za njih otroke. Kralj lev, ki ves podoben je človeku, podoben vsem gazelam gospodičnam in zebram, ki kot angeli krilati beže vsevprek pred nami, ljudožerci.
MOLK     Molčim: poslušam govorjenje molka in skal nad njim: to staro govorico vdihuje mi še sivolasi veter, ki ogenj v daljo bo odtod raznesel. Prišel bom k tebi: naju bo ta ogenj izničil do lobanje, ven prilezel, kot je iz lobanje v neki davni sagi prilezla kača in ubila carja.