- Miško Mežan. »Če hočeš biti grajan, se oženi; če hočeš biti hvaljen, pa umri!« veli pregovor. Mislim, da se nihče ne ženi zato, da bi bil grajan, in nihče ne umre zaraditega, da bi ga hvalili. No, angelov ni na svetu, in človeku, ki je vse svoje življenje hodil po ostrem kamenju med bodičjem, spremljan neprestano od krutih in trdih besed nepriiaznih ljudi, naj bo vsaj ob koncu njegovega umornega potovanja dodeljena dobra beseda! Umrl ie človek in učitelj Miško Mežan. Redkejše so vrste kranjskega učiteljstva, ki ne pozna klečeplazenja in hinavstva, ki je zvesto samemu sebi, zato tembolj čutimo izgubo, ako nam nemila smrt Predčasno pokosi trden značaj. Značajen je bil učitelj Miško Mežan. *Kar sem pisal, sem pisal,« je imel navadO' reči. In če bi bil prišel k njemu ne vern kdo in bi mu porjujal vse dobrote sveta v zameno za njegovo prepričanje, bi bil trd kakor kraška skala, ki ji je ostal zvest do smrti. Pognal bi ga brezobzirno in poučil, Ha se še dobe učitelji, ki ne klonejo tilnika m ne menjajo svojega prepričanja kakor ^ič perje. Zvest samemu sebi, je bil zvest 'Udi drugim. Rad bi se bil umaknil v pokoj, v kaerega bi ga bili radi spravili, pa želel je, počakati še toliko, da bi se regulirale plače, da bi na stara leta ne bi bilo treba beračiti njemu in družini. Zdaj je našel najboljši pokoj, in plača mu je gotovo bolje zvišana nego nam, čakajočim v upu in strahu . . . Bogata, poezije polna je bila njegova duša, a ljudje je niso umeli. Zalučali so biser v kot kakor črepinjo stekla in hodili po njem. .,,>¦.. Majko prirodo je Ijubil nad vse. Z njo se je smejal, ko je vstajala vsa prerojena in čila iz dolgotrajnega spanja, se kopala v zlati kopeli solnčnih žarkov in si nadevala bogato zeleno in s cvetjem vezeno obleko. Z njo je plakal, ko je vsa raztožena in zasolzena trgala s sebe kraljevsko naiičje, bledela in pešala, dokler ni vsa onemogla zatisnila motnega očesa v smrtni sen. Poznal je vsako cvetko, našel vsak tihi kotiček Sctnjajočega gozda. Vsako zgodnjo pomlad si je vzgojil umetno razno cvetje, ko so se zunaj šele odpirali listni popki. Čestokrat je stopal s puško na rami, čakajoč plena, a zastala mu je noga, ko je zaslutil vzvišeno moč prirode, in njegova duša je razpletla s tajno prirode čudovit nem pogovor. Bil je predober, da bi komu storil kaj zlega. Četudi je hodil osamljen in zaničevan. vendar ni imel nikdar žale besede za svojega bližnjika. Bil je vsestransko izobražen in bogatih talentov, ki pa jih je premrzlo ozračje ubilo. Da je živel med Ijudmi, ki bi ga umevali in podpirali, ne ubijali, bi se brez dvoma odprlo njegovo duševno bogastvo in raslo v svoji moči, da bi se ob njegovi smrti ne reklo samo, da je živel in umrl. Tople odeje oropan Kras je harmoniral z njegovo notranjostjo, zato ga je tako vzljubil. Vso dolgo dobo 30Ietnega učiteljevanja je prebil na Notranjskem, v prijetni Vipavski dolini na Slapu, v sosedstvu starega Nanosa v Podkraju, v njega okrilju v Studenem in prijaznem Orehku. Gledal ie Nanos od treh strani, a povsod mu je bil lep in veličasten, in ljubil ter častil ga je kakor dete svojo matfer. Upiral ie vanj svoje oko zjutraj, opoldne in zvečer; bil je del njegovega bitja. Miško, prijateljev nisi imel v minljivem svetu, a imel si jih v večnosti vsikdar varajoči prirodi. Nemi orjak Nanos ie bil priča tvojega bednega življenja, tvojih bojev in hrepenenj, strtih nad in obupne osamelosti in tvoje smrti. Lažje boš počival, vedoč pred seboj golo glavo zvestega, najzvestejšega svojega prijatelja. Tvoja duša rri našla miru in umevanja nied ljudmi, naj ?a dobi v nevidnem svetu, v bistvu prirode! In sivi očak Nanos, zvešto čuvaj tihi domek svojega čestilca! —č. f