TADEJA PRIMOŽIČ 
Klekljanje 
kot 
način življenja 
Slavke Vehar 
"... in taki so Zirovci: skozi živjenje gredo s tihim, zadržanim nasmehom." 
Leopold Suhadolčan 
Uvod 
Zanimanje za človeka in njegov način življenja je bilo značilno že za Valvazorja in 
razsvetljence. Vendar so avtorji v različnih zgodovinskih obdobjih različno razumeli termin 
način življenja in njegov obseg. 
Med obema vojnama je že mogoče zaslediti redko rabo pojmov način življenja in 
vsakdanje življenje. V letih po 2. svetovni vojni sta pojma ljudsko življenje in ljudska kultura 
bila pogosto uporabljena. Poleg teh dveh pa so se v naši etnološki literaturi uporabljali še 
najrazličnejši termini: življenje, življenjske oblike, kultura, ljudska kulturna dediščina, ljudsko 
izročilo, ljudsko blago, način življenja, življenjski način itd. 
Ob etnološkem proučevanju neagrarnih in sodobnih pojavov sta kategoriji ljudsko 
življenje m ljudska kultura zamenjala pojma način življenja in kultura. 
V 70. letih je način življenja postal uveljavljen termin v slovenski etnologiji in tudi 
neogibna sestavina razmišljanj o varstvu in prenovi kulturne dediščine. Od 1. pol. 70. let 
je bila trditev, da obravnava načina življenja oziroma raziskovanje življenjskega sloga tvori 
bistvo etnologije, že sestavina etnoloških učbenikov. Proučevanje načina življenja nujno 
pogojuje interdisciplinarnost, termin namreč zajema zelo široko območje in šele sodelovanje 
različnih strok lahko da popolnejšo podobo o medsebojnem vplivu materialnih, družbenih 
in duhovnih dejavnikov na način življenja posameznikov ali skupine. 
Kako torej proučevati način življenja? Kateremu od teh treh dejavnikov dati prednost? 
Vsa ta vprašanja so se zastavljala tudi meni, ko sem skušala odgovoriti na vprašanje, kakšen 
83 
RAZGLEDI 
je bil način življenja ljudi, zlasti žensk, katerim je bilo izdelovanje klekljanih čipk "poklic". 
Kako je 12- in večurno vsakodnevno klekljanje vplivalo na način življenja njih samih 
in njihovih družin ter kakšno je bilo življenje s "priklekljanim denarjem" sem skušala 
ugotoviti na primeru načina življenja klekljarice Slavke Vehar iz Žirov. 
Večini klekljane in klekljarjev je danes izdelovanje klekljanih čipk zgolj izvenšolska 
dejavnost v času osnovne šole in postranski zaslužek po odhodu v pokoj. Takšne klekljarice, 
ki so se v preteklosti preživljale le s klekljanjem, so v današnjem času le še redke. 
Toda že zelo kmalu bodo te žene dobile svoje "naslednice" v učenkah poklicne čipkarske 
šole, ki poteka v okviru Gimnazije Jurija Vege v Idriji. Le-te bodo po končanem šolanju 
dobile naziv "poklicne čipkarice". Kakšne so njihove možnosti, da s svojim klekljarskim 
znanjem in statusom preživijo sebe in svoje družine v prihodnje? 
Klekljarstvo na Slovenskem nekoč in danes 
Čipka - višek spretnosti, znanja in estetskega okusa, naj bi v Evropo iz Azije prinesli 
trgovci. Vsaka dežela, pokrajina, celo vas je v večstoletni zgodovini čipki vdahnila svojo 
podobo. 
Začetki čipkarstva pri nas segajo v 16. stoletje. Čipke so izdelovali po gradovih in v 
samostanih, o čemer pričajo freske v cerkvi sv Primoža nad Kamnikom (Marija s stojalom) 
in v Crngrobu (slika sv Nedelja). 
O izdelovanju čipk na Kranjskem nas prvi obvešča Janez Vajkard Valvazor leta 1689 
v svojem delu Slava Vojvodine Kranjske, ko omenja, da "izdelujejo v Ljubljani tudi veliko 
vrst nizozemskih in beneških čipk; razpošiljajo jih v razne dežele, a raznašajo jih daleč naokoli 
posebni kramarji"'. Vendar se iz tega obdobja ni ohranila nobena čipka. 
Najstarejši doslej znani pisni dokument o klekljanju je iz leta 1696 iz Idrije in pravi, 
da so podeželski kramarji prinašali v Idrijo živež in ga zamenjevali za čipke. Znanje 
klekljarstva naj bi v Idrijo prinesle žene rudarjev in uslužbencev iz čeških pokrajin. Vendar 
se v 17. in 18. stoletju ni klekljalo le v Idriji, temveč tudi v Trnovem, Krakovskem in v 
Radovljici, v tem času pa je že zamrlo v Kamniku z okolico in Ljubljani. 
V 19. stoletju se je klekljanje razširilo na vso idrijsko okolico, Cerkljansko, območje 
Trnovskega gozda, del Primorske, Selško in Poljansko dolino. 
Za strokovni razvoj je poskrbela Marija Terezija, ki je leta 1763 v Ljubljano poslala prvo 
učiteljico klekljanja, ki je v petih letih poučevala okoli 200 učenk. Prva klekljarska šola v 
Idriji je bila ustanovljena leta 1876, nato pa v letih 1884 v Soči, 1885 na Otlici, 1891 v 
Cepovanu, 1896 v Bovcu, 1900 v Cerknem in Horjulu, 1906 v Zireh, 1907 v Železnikih in 
1909 na Trati in na Sovodnju. 
Izdelovanje klekljanih čipk je torej našlo ugodna tla v neagrarnih krajih z delavstvom, 
kjer žene niso bile zaposlene, ter v agrarnih krajih in hribovitih področjih z dolgimi zimami. 
Mimo šol in tečajev pa se je klekljarsko znanje pri nas prenašalo iz roda v rod. Poleg 
žena so klekljali tudi moški ter skoraj vsi otroci, deklice in dečki. Otroci so si prav s 
84 
KLEKLJANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA SLAVKE VEHAR 
klekljanjem zaslužili denar za obleko in obutev 
Pomemben vpliv na razvoj klekljarstva je imela trgovina. Na začetku so čipke prodajale 
kar ženske same. Kasneje so se zbrale podjetnejše, ki so čipke v košarah na glavi nosile 
naprodaj v večja mesta. Iz krošnjarstva se je proti koncu 19. stoletja razvila tudi prva trgovina 
s čipkami. Prvo trgovino je v Idriji leta 1865 odprla Karolina Lapajne, ki je skupaj s svojim 
možem trgovala že od leta 1861. 
Prve natančnejše podatke o dohodku v tej domači obrti imamo šele za 19. stoletje. 
Klekljarstvo je v 19. in deloma še v 20. stoletju prekašalo ostale domače obrti. 
Vse do prve svetovne vojne, ko je Idrija na svetovnih razstavah na Dunaju (1872) in 
v Parizu (1873) dobila najvišje nagrade, se je klekljarstvo pri nas uspešno razvijalo. Po letu 
1918 je Idrija s Primorsko pripadla Italiji, ostali klekljarski kraji pa so prišli pod 
novoustanovljeno državo Kraljevino SHS. 
Ker je v novi državi prenehalo delovanje dunajskega Osrednjega zavoda za žensko 
domačo obrt, se je pokazala potreba po ustanovitvi novega zavoda. Leta 1919 je bil v 
Ljubljani ustanovljen Državni osrednji zavod za žensko domačo obrt po zaslugi 
ustanovitelja in prvega ravnatelja Ivana Vogelnika. Na svetovnih razstavah je zavod dosegel 
visoka odlikovanja in priznanja. S tiskanimi prospekti čipk in drugimi propagandnimi 
prizadevanji je zavod z ravnateljem Vogelnikom in kasneje z Božom Račičem širil sloves 
naših čipk po vsem svetu. Ker je zanimanje za žensko domačo obrt naraščalo, je zavod leta 
1939 izdal katalog klekljanih čipk in organiziral številne tečaje, tudi klekljarske, do leta 
1946, ko je prenehal s svojim delovanjem. 
Po 2. svetovni vojni je bila Idrija s Primorsko priključena državi Jugoslaviji. Leta 1946 
je vlada Ljudske republike Slovenije ustanovila Državni prodajni zavod za domačo in 
umetno obrt s sedežem v Ljubljani, ki se je kasneje preimenoval v Trgovsko podjetje za 
domačo in umetno obrt DOM in je na nek način nadaljevalo delo Državnega osrednjega 
zavoda za žensko domačo obrt. 
Prav tako leta 1946 je bila v Idriji ustanovljena nabavno-prodajna zadruga, leta 1956 pa 
podjetje Čipka. 
V 70. letih se je povpraševanje po klekljanih čipkah povečalo, primanjkovalo pa je dobrih 
klekljane. Eden od poglavitnih razlogov je bil prav gotovo zaposlovanje žensk v industriji. 
V 80. in vse do začetka 90. let se je pri nas stagnacija klekljarstva nadaljevala. Z novimi 
političnimi in družbenimi razmerami se je povečalo tudi zanimanje za klekljarstvo in ročno 
klekljano čipko zlasti v smeri romantičnega iskanja naših korenin in avtohtonosti ter 
poustvarjanja dediščine. 
Danes je klekljanje najbolj razširjena domača obrt na Slovenskem. Ocena števila aktivnih 
klekljane se giblje od 2 - 4 tisoč, "pravih " klekljane, ki obvladajo večino tehnik, pa je le 
še nekaj deset. Mogoče bo prav večje zanimanje za čipke pripomoglo k izboljšanju 
poznavanja tehnik, zlasti med mladimi. Veliko vlogo pri tem imajo klekljarske šole v Idriji, 
Zireh in Železnikih. 
Tako kot včasih se tudi danes s klekljanjem ne da obogateti. Dnevni zaslužki klekljane 
85 
RAZGLEDI 
se lahko določajo le relativno2. Odvisni so od spretnosti klekljaric in podjetja, ki čipke 
odkupuje. Gibljejo se od nekaj sto do tisoč tolarjev. 
"Preje", ki je bila včasih pomemben družabni dogodek, danes ne poznamo več. 
Nadomestila so jih vsakotedenska srečanja klekljaric v turističnih društvih in društvih 
upokojencev, ki imajo tudi danes socializacijsko in družabno funkcijo. 
Se vedno pa je zelo pomembno druženje mladih in starih. Babice z veliko mero 
potrpežljivosti bedijo nad svojimi vnukinjami in vnuki, tako kot so to počele že njihove 
babice. Tako se še vedno ohranja in razvija ljudsko znanje kJekljanja, ki ima pri nas v 
zgodovinskem razvoju prav gotovo najpomembnejšo vlogo. 
Oris kraja in klekljarstva na Žirovskem 
Zirovska kotlina leži na začetku Poljanske doline ob stiku Alpskega in Dinarskega 
gorstva, na meji Notranjske, Primorske in Gorenjske. Z vseh strani je obdana s hribi 
(Zirovski vrh, Mrzli vrh, Goropeke, Žirk,...). Po slemenu Zirka poteka razvodje med Črnim 
in Jadranskim morjem. 
Na podnebje Zirov vplivajo precejšnja nadmorska višina (480 m), kotlasta pokrajina, 
nevelika oddaljenost od morja (slabih 50 km zračne razdalje od Tržaškega zaliva) in dejstvo, 
da v tej smeri ni visokih gora. Vendar ima Zirovska kotlina še celinsko srednjeevropsko 
podnebje. Zemlja je plitva, peščena, v glavnem jo sestavljajo skrilavci in ne preveč rodovitna 
zemlja. 
Obstajata dve domnevi o izvoru imena Zin. Prva pravi, da naj bi ime nastalo iz plodu 
bukve, žira3, druga pa trdi, da ime izvira iz besede močvirje. Iz te besede naj bi se s časoma 
izbrusilo ime čvirje, kasneje žirje in končno Ziri4. 
V času Rimljanov je po Poljanski dolini peljala "Rimska cesta" proti Ogleju. Tudi čez 
Notranjsko je bila speljana cesta. Ti dve cesti sta bili preko Zirov povezani med seboj. V 
času preseljevanja narodov so se tu naselili Slovani. 
Leta 973 je nemški cesar Oton II. podaril Freisinškemu škofu Abrahamu poleg Loke 
in Selške doline tudi del Poljanske doline. V zadnjem desetletju 13. in v prvih letih 14. 
stoletja se je začelo močno kolonizacijsko gibanje. Upravno je bilo celotno žirovsko 
območje organizirano v posebno žirovsko župo. 
Do novega kolonizacijskega razmaha je prišlo šele čez dobrih 200 let in je deloma v 
povezavi z razvojem fužinarstva, ki se je v 16. stoletju pojavljalo na najrazličnejših mestih 
loškega gospostva. 
Po težavah s fužinarstvom sledi proti sredini 16. stoletja novo kolonizacijsko gibanje 
oz. t. i. rovtarska kolonizacija, ki se močno loči od prve sistematično izpeljane poselitve. 
Medtem ko gre pri prvi za izrazito gruntarski živelj, naletimo pri drugi na kmetske posestne 
enote najrazličnejšega obsega. Ziri omenja tudi Janez Vajkard Valvazor: "Župnija Ziri (po 
kranjsko "U Zerih") pripada gospostvu Skofja Loka in jo zato prezentira brizinski škof sam. 
Imena farne in podružničnih cerkva, kakor tudi župnikovega, mi ni uspelo izvedeti*". 
86 
KLEKLJANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA SLAVKE VEH AR 
Ziri so v preteklosti zamenjale več upravnih enot. V avstrijskih časih so gravitirale k 
Idriji in Logatcu, po 1. svetovni vojni so imele samostojno občino, nedaleč pa je potekala 
meja med Italijo in Kraljevino SHS. V občino Logatec so se Ziri vključile leta 1961. Naravni 
dejavniki so kraj bolj povezovali s škofjeloškim ozemljem in leta 1970 so se Ziri priključile 
občini Skofja Loka. 
Danes so Ziri samostojna občina s približno 5.000 prebivalci in 20 zaselki (Selo, 
Dobračeva, Stara vas, Nova vas, Ziri, Goropeke, Brekovice itd). V preteklosti se je večina 
prebivalcev ukvarjala s kmetijstvom, čevljarstvom in klekljarstvom, danes pa je 70 % 
zaposlenih v sekundarnem sektorju (Alpina, Etiketa, Kladivar, Poliks), 25 % v terciarnem 
in kvartarnem in le 4 % ljudi se ukvarja s kmetijstvom. 
Po doslej znanih podatkih so začetki klekljarstva na Zirovskem v 50. letih 19. stoletja, 
po ustnih virih med leti 1847 in 1868. Ze leta 1889 pa je bilo dokaj razširjeno, ker bi drugače 
nadučitelj Leopold Božič ne zapisal, da se "razen s kmetovanjem ljudstvo peča z rokodelstvom 
in ženske narede veliko čipk". Vzroki za dokaj pozen začetek klekljarstva v primerjavi z 
Idrijo so verjetno v tem, da so bile žene iz Zirov in okoliških hribov zaposlene s 
kmetovanjem, ali pa je šele takrat klekljarstvo postalo zanimivo kot vir zaslužka. Nenezadnje 
so bile ovira tudi slabe poti in hribovitost tega območja. 
Klekljarice so čipke v začetku prodajale s krošnjarjenjem, leta 1896 pa je domačin Anton 
Primožič odprl prvo trgovino, ki je v naslednih desetletjih postala ena vodilnih pri nas in 
je s svojim delovanjem po pričevanju pisnih zgodovinskih virov v veliki meri pripomogla 
k razvoju in promociji našega klekljarstva doma in v tujini. 
Medtem ko so se prve žirovske klekljarice učile te veščine v Idriji, so bili konec 19. 
stoletja že organizirani krajši tečaji. Leta 1906 je bila ustanovljena klekljarska šola; prva in 
dolga leta edina učiteljica je bila Leopoldina Peljhan, v tem času ena strokovno najbolje 
podkovanih učiteljic pri nas. Z ustanovitvijo šole ter organiziranim odkupom je število 
klekljaric v začetku tega stoletja naraslo na 2.000. 
Med prvo svetovno vojno je na Zirovskem v klekljarstvu nastal zastoj, toda takoj po 
letu 1918 se je število klekljaric spet zelo povečalo. V času med obema vojnama in tudi v 
času 2. svetovne vojne se je ta domača obrt nemoteno razvijala in poleg čevljarstva nudila 
glavni zaslužek mnogim tukajšnjim družinam. 
Po osvoboditvi leta 1945 je Kmetijska zadruga Ziri ustanovila klekljarski odsek in leta 
1952 organizirala čipkarski festival z razstavo in tekmovanjem med čipkarskimi zadrugami. 
Udeležilo se ga je nad 4.600 klekljaric iz Zirov, Sovodnja, Trebije, Gorenje vasi, Poljan, 
Idrije in Železnikov. 
V 60., 70. in 80. letih je tako kot tudi v drugih klekljarskih območjih tudi v Žireh in 
okolici opaziti upadanje števila klekljaric, zlasti zaradi zaposlovanja žensk v tovarnah. Velik 
pomen za ohranjanje znanja v teh za čipko neprijaznih časih je imela na Zirovskem 
klekljarska šola, ki je nemoteno delovala kot izvenšolska dejavnost od svoje ustanovitve. 
Danes na Zirovskem spet vse več žensk v svojem prostem času rado sede za "punkl" 
in si prikleklja dodaten vir dohodka. 
87 
RAZGLEDI 
Življenjepis Slavke Vehar 
Slavka Vehar, rojena Kavčič, se je rodila 6. aprila 1920 na Ledinici pri Žireh, v hiši št. 
9 (vulgo pri Znidarju v Dovcah) očetu Tomažu in mami Rozaliji (vulgo Petelinovi iz 
Zirovskega vrha) kot tretji otrok. V družini je bilo pet hčera (Francka, Slavka, Ivanka, Malka, 
Marta) in trije sinovi (Franc, Tomaž, Zdravko), vendar sta Francka in Franc umrla že v 
otroštvu, tako da je bila Slavka najstarejši otrok. 
V "daljno" šolo v Ziri je začela hoditi pri šestih letih in jo končala pri trinajstih. Po 
končani šoli je ostala doma in pomagala na kmetiji. 
Leta 1941 se je poročila z Jakobom Veharjem, rojenim 25.junija 1908 v Brekovicah št. 
2 (vulgo pr Debenc) in se preselila v Ziri. V naslednjih letih je rodila tri otroke: Jožeta 
(18.decembra 1942), Zdravka (15. maja 1944) in Tatjano (16. septembra 1945). Leta 1953 
se je družina preselila v lastno hišo v Starih Žireh. Leta 1972 je mož Jakob umrl. 
Danes Slavka živi skupaj s hčerjo Tatjano, zetom Milanom, vnukinjo Polono in 
pravnukinjo Tejo v skupnem gospodinjstvu. 
Otroštvo in mladost 
Slavka je svoje otroštvo in mladost skupaj z očetom in mamo ter tremi sestrami in dvema 
bratoma preživela na 4 hektare in 30 arov veliki kmetiji (22 arov gozda) na Ledinici. 
Dejstvo, da je bila družina 
številna, Slavka pa najstarejši 
otrok, je zelo vplivalo na 
njeno življenje. Ze od 
zgodnjega otroštva je morala 
pomagati pri delu na kmetiji, 
pri skrbi za brate in sestre in 
tudi pri služenju dodatnega 
dohodka, ki ga je v teh krajih 
v večini primerov nudilo 
izdelovanje klekljanih čipk. 
Družina je morala skrbeti tudi 
za preužitkarja, očetovega 
Družim Kavčič okoli leta 1938 očeta> ki se Je P°novno poročil 
in odselil, imel pa je "zgovor-
jeno" po Slavkinih besedah za tiste čase veliko količino pridelka (letno 420 kg krompirja, 
5 kg svinjine, 5 kg slanine, 3 kg masla, vsako peto mero sadja in 10 din mesečno) 
Slavko je naučil klekljati oče Tomaž pri štirih letih. Danes s kančkom grenkobe pravi, 
da se takrat otroci niso znali niti igrati. Igrač in igre v današnjem pomenu niso poznali. 
'Atroc smo bi sami, ne tak kat zdej, ka je treba gledat kod sa. Nisma mel igrač, prekucval srna 
se pa bi usrani." 
88 
KLEKLJANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA SLAVKE VEHAR 
Tudi njena vzgoja je potekala ob "pouštru". Ob njem je oče Tomaž naučil računati tudi 
vse otroke. Pravzaprav je veliko več časa preživela z očetom in sestrami ter bratoma kot 
z mamo. Mama je namreč vseskozi morala skrbeti za družino, gospodinjstvo in kmetijo. 
Oče in otroci pa so ves čas, zlasti pozimi, ko niso delali na kmetiji, posvetili izdelavi 
klekljanih čipk. 
Poleti je bila družina zaradi kmečkega dela malo skupaj. Oče je lovil "žernado" (dodaten 
zaslužek), hodil v "gmajno" sekat les in pripravljati drva, otroci in mama pa so skrbeli za 
kmetijo. 
Klekljali so, ko je deževalo ali ko ni bilo denarja. "Ni bi neč dopusta, vs cejt so blpouštri 
naštiman." Pleli so šele takrat, ko so izpolnili naročilo, saj so se roke pri pletju "farderbale". 
Očetova sestra jim je večkrat na ta račun dejala: "Se mi čudn zdi, de ste u bajt, krampirpa, 
pleunat." 
Slavka je veliko rajši klekljala, kot pa delala na kmetiji. Zlasti ni marala pleti "stmišnga 
karejna". Vendar je morala znati opraviti vsa dela. 
Ko je oče videl, "de vas cejt teži u pouštr", ji je naredil majhno blazino in "jerbas iz 
poukilske škatle cekurja", kleklje pa je imela kar "ta velike". "Sej niso misl, de jih mor met 
atrakpasebej." Najprej se je naučila izdelave "žurja" (ažurja), ki ga je delala zelo dolgo. Šele 
potem je smela klekljati zahtevnejše vzorce: rogljičke, kriščevke, gobice, pogačke itd. 
metrskih in zaključenih oblik. Mama ji je ob kopici dela večkrat rekla: "Boš pa ti naprej 
nardila", in tako je ona nadaljevala z izdelavo čipke. 
Slavka ni nikoli hodila v klekljarsko šolo. Novih tehnik in elementov jo je naučil oče 
kar sproti. Oče, ki je bil zelo strog in so se ga otroci bali, je budno pazil, da so hčere in 
sinovi ves čas pridno in kar se da hitro klekljali. Zato verjetno tudi ni bilo v navadi krajšanje 
časa s petjem, šalami in pregovori. Klekljali so čisto tiho, "že pr kazouc se je slišal, de 
kleklamo", in vsak se je trudil, da je naredili čim več. Občasno se je družini pridružila še 
družina očetove sestre, drugače pa se otroci niso družili in "niso smel križm". Teta ni pustila, 
da bi se otroci družili, niti če so morali narediti domačo nalogo. Večkrat je rekla: 'Atroke 
ima tist, ka jih more". 
Zgodaj se je naučila izdelave ribice, kar danes velja za enega težjih elementov in služi 
za delitev klekljaric na boljše in slabše. Vse vzorce je rada klekljala, še posebej cvetke, ki 
so jih po njenih besedah izdelovali že pred letom 1930 in so bile "zlo v čislih". 
Pri klekljanju je bila v navadi delitev dela, oče in včasih mama sta naredila zahtevnejše 
dele in elemente, npr. "tla pri plesalki", otroci pa so naredili enostavnejše. Pogosto so 
izdelovali tudi figure (čipke z motivi rastlin, živali, ljudi in mitoloških likov), npr. plesalke, 
angele, srne, pri katerih so morali klekljati z zelo velikim številom parov klekljev in so jih 
znali narediti le redki ter najrazličnejše oblike čipk v tehniki širokega risa, ki jih Slavka 
imenuje po obliki "krogi, talerji, romi, trikotniki". Sicer pa so imena za čipke določali 
trgovci. 
Sukanec začipke je družina morala kupovati sama "pr Dekl", kjer je bilo več izbire, "pr 
Lustik" ali "pr Cenet, kodr je biu debelejš, pa se ga je več ponucal". "Papirce", vzorce, so 
89 
RAZGLEDI 
dobili pri trgovcih s čipkami, kamor so čipke kasneje prodali. 
Čipke so se veliko laže prodajale poleti, po besedah informatorke zato, ker jih je bilo 
takrat manj, saj kmečke družine niso imele časa za klekljanje. V tistem času so jih prodajali 
trgovcem Dragotinu Lapajnetu, Cenetu Mlakarju, Štefanu Sorliju in mamini sestrični Ivanki 
Mravlje. Le-ti jih niso plačali takoj, temveč šele čez nekaj mesecev, največkrat šele, ko so 
jih prodali. Cena čipk v tem času ni bila odvisna od kvalitete izdelave. 
Ko je družina dobila "prkleklan dnar, ga otroc nismo vidi." Starša sta z njim plačala davek 
in zavarovalnino, kupila obutev in metrsko blago, ter druge potrebščine. Blago so potem 
nesli k "mojškr", da jim je naredila obleko; iz "cvirncajha" so bile hlače in krila, iz 
"kontenine" predpasniki, "firtahi". Večkrat so " pr Lustik" kupili "skazasto", cenejše blago. 
Obleko iz boljšega blaga so najprej dve leti nosili le ob nedeljah in praznikih, potem nekaj 
let vsak dan, še kasneje le za doma "Na konc nisi vedu iz kašnga blaga je bla." Otroci so 
obleko nosili eden za drugim. Starejši so tako dobili novo, mlajši pa le staro. Slavka je dobila 
prvi "kostim" pri 17 letih. 
Doma so pridelali vso hrano, le moko, saharin in sladkor so kupovali. Hrana je bila 
tako kot v večini družin na Zirovskem v tistem času enolična. Za zajtrk so bili največkrat 
krompirjevi žganci z ocvirki, kislo mleko, "kafe"(bela kava), sirotka.čaj, za kosilo "žele, 
fžu, repa, koruzn žganci" ter za večerjo krompir v oblicah, kislo mleko in "turšna župa". 
Od šestega do trinajstega leta je Slavka vsak drugi dan hodila v šolo. Med tednom je 
vstajala ob 6.45 in po eni uri hoda, ob 8.00, bila v šoli. Večkrat je bila pot Še daljša, saj so 
bile za območje Žirov v preteklosti značilne poplave, tako da so morali otroci v šolo po 
cesti preko Sela. V šolo je zelo rada hodila. "Se mi je zdel, de se mi ni treba neč učit." 
Večinoma je bila v šoli do 12., 13. ure, v dneh, ko je imela ročna dela, pa do 14. ure. Ko 
je prišla domov, jo je čakalo kosilo, "tist, kar so pusti od južne". 
Poleti je morala takoj po kosilu pomagati pri delu na kmetiji, pozimi pa je lahko najprej 
naredila domačo nalogo. Družina je med tednom klekljala do 22.30, ob sobotah pa do 21.30, 
saj so morali otroci zjutraj še preden sta se starša vrnila od "prve maše, zakurt in pomoust 
zvina". "Ka bi zdej mogl tuk delat, na vem, kak bi." Ostale dneve, ko ni bilo treba v šolo, 
je pomagala pri delu na kmetiji in pri skrbi za mlajše brate in sestre ter seveda klekljala. 
Edini dan, ko družina ni klekljala, je bila nedelja. Starša sta odšla k maši že zjutraj, otroci 
pa kasneje, ob 10. uri. Kosilo je bilo ob nedeljah boljše. "Mesna župa, govej mesu, krampir 
pa salata." Zimske popoldneve so preživeli različno. Oče je popravljal vzorce (povečal ali 
pomanjšal je del vzorca in ga prilagodil povpraševanju), mama je vezla, otroci pa so pozimi 
šli h "križeun pot" in vezli. Poleti so tudi ob nedeljah morali opravljati poljska dela, tako 
da večkrat niso obiskovali krščanskega verouka. Klekljali prav tako niso ob cerkvenih 
zapovedanih praznikih. Takrat so prali perilo, šivali in šli k maši v druge cerkve: na veliki 
šmaren v Smrečje, na mali šmaren k Svetim trem kraljem itd. 
Tudi njena mladost po končani šoli je potekala med kmečkimi deli in "pouštrom". 
Prostega časa, druženja z vrstniki ni bilo. Edina zabava so bili "bali", "preje". Slavka je nekaj 
zim preživela pri babici in teti v Zirovskem Vrhu. Takrat so se sosedje zbirali po hišah, ki 
90 
KLEKLJANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA SLAVKE VEHAR 
so bile lahko tudi zelo oddaljene, pri klekljanju, toda po besedah informatorke ji hoja ni 
bila težka. Večer se je začel s klekljanjem, ko pa so prišli "pobje", so hitro potegnili 
harmoniko in zaplesali. "U usak hiš so mel harmoniko in skar usak je znau mol potegnt. 
Kruh in šnopc sta bla za lačne in žejne." Taki bali so trajali do 2. ure zjutraj. "Sam punkle 
srna seboj nasil, naredi pa neč." 
Vzorci čipk so bili isti kot v času njenega otroštva. Dnevni zaslužki so bili različni in 
Slavka se jih ne spomni prav dobro. Najboljše cene so imele "cvetke", ker jih je znal le 
malokdo, in figure. Dnevno je z izdelavo cvetk zaslužila 8-10 din. "Krandovke zaupouštr 
so ble po 6 din, gobove, k so ble najbolj goste in je šlo največ cvima, pa 12 din. " Za lažjo 
primerjavo - cena 1 kg črnega kruha je bila 2,5 din. Denarja od prodaje čipk Slavka ni smela 
obdržati, razen če ni očeta "okolpmesla in ni vedu, kolk je nakleklala". Pred drugo svetovno 
vojno je na ta način čez zimo zaslužila okoli 600 din, za boljše gojzarje pa je odštela 160 
din. Se danes se spominja očetove jeze. 
Poroka in skrb za družino 
Slavka je spoznala svojega kasnejšega 
moža Jakoba poleti 1940 v gostilni "Pr 
Bahač", kjer naj bi se naučila kuhati, 
opravljati pa je morala vsa dela. Jakob je kot 
čevljar šival v sosednji hiši (danes je v teh 
prostorih trgovina Alpina) in je hodil v 
gostilno na kosilo. Po besedah informatorke 
je bilo dolgo časa to le znanstvo, šele potem 
je "začel hodt". Slavka je takrat načrtovala, 
da bo šla v Nemčijo, toda na mamino 
prigovarjanje "krvzem ga, bošvidla, de se boš 
lep mela z nim" je ostala doma in se 22. 
, , .,.,, .. v., ,., Slavka in Jakob na poročni dan 
decembra 1941 z njim poročila ter preselila 
V Žiri. 
Družina je najprej stanovala pri Katerniku, nato pri Vrabcu, med leti 1947-53 v Stari 
šoli6, leta 1953 pa so se preselili v lastno hišo Ziri št. 11, danes Sejmiška 10. Hiša stoji na 
zemljišču, ki je bilo nekoč vaško zemljišče, namenjeno sejmom, danes pa je last občine in 
sta ga zakonca dobila v najem za dobo 99. let. 
Slavka je s sabo v bali prinesla 10 m3 lesa za deske, kravo, posteljo, omaro, kredenco, 
mizo, štiri stole in 500 mark ter tudi 7 parov klekeljnov in "punkl". Kasneje, ko oče ni 
mogel več klekljati, je dobila tudi njegov klekljarski pribor. "Glavčne bučke" je kupila v 
trgovini "Pr Dekl", kakovostnejše rumene, ki niso počrnele "Pr Bizjak", košaro pa ji je 
naredil France Gregorač (vulgo Bendetov). Ker so se kvačke v trgovini zaradi velikega 
povpraševanja v tistem času težko dobile, jih ji je naredil bratranec Filip. "Pouštrčk", blazino 
za bucike, je naredila sama, tako da je dva koščka blaga sešila skupaj in jih napolnila z 
91 
RAZGLEDI 
žaganjem. Kasneje je tudi sama izdelovala "pouštre". Kos trpežnega blaga je zašila v 
podolgovato ovalno obliko, ga napolnila z žaganjem ter na koncu vanj zabila še "robat kou". 
Mož Jakob se je pri Kajetanu izučil za čevljarja in bil pri vseh mojstrih cenjen kot dober 
delavec. Najprej je čevljaril "Pr Zaje", kasneje v čevljarski zadrugi, iz katere se je leta 1947 
razvila tovarna Alpina. Slavka je ostala doma ter skrbela za družino in s klekljanjem služila 
denar. 
Začas med drugo svetovno vojno je bil značilen strah, drugače pa sami boji niso tako 
vplivali na življenje družine. Bili so bolj doma in niso vedeli, kaj se dogaja, le včasih se je 
kdo oglasil z novicami. Očitno so bile za obe vojskujoči se strani zanimive klekljane čipke, 
saj se Slavka spomni, da so tako "partizani kot beli večkat pobral špice, tud če so ble na 
punklu". 
Med vojno je primanjkovalo lanenega sukanca, zato so uporabljali sukance 
najrazličnejših kvalitet in barv. Se vedno so bile zelo priljubljene cvetke. Med vojno je za 
trgovca Antona Primožiča izdelovala cvetkove prte velikosti 50-150 cm. V tem času je 
klekljala še za Ivanko Poljanšek in Ivanko Primožič. 
Hišo je družina začela zidati leta 1946. Kar največ materiala so skušali dobiti brezplačno 
ali čim ceneje; v potoku Osojnica so nabirali kamenje, sami kopali pesek za malto, v gozdu 
so kupili smreke, ki sta jih z možem sama požagala ter pripeljala. Le včasih sta najela zidarje, 
večino dela sta opravila sama 
ob sobotah in nedeljah. "Jakob 
je zidau, jest sn pa cerahala in 
mauto nosila. Pa tukje bi treba 
mislt, kam boš dnar dal, de bo 
še za bajto ostal. Hadu se je bi 
obut pa oblečt. Danes pravi, "de 
bajta ni vredna tuk, kat se je 
matrala". 
Skoraj ves denar, ki sta ga 
z možem zaslužila, sta 
namenila za gradnjo hiše, zelo 
malo denarja je smela porabiti 
za blago, iz katerega je 
naredila otroške obleke. Vsak 
otrok je imel le tri obleke, 
nosili so staro obleko in čevlje. Bone, ki jih je dobila za otroke, je pri trgovcu Bizjaku 
zamenjala za žeblje, steklo in drugi gradbeni material. Hišo so gradili postopoma, najprej 
pritličje, šele ko so se vanj vselili, pa so dogradili prvo in drugo nadstropje. 
Po njenih besedah je bil čas, ko je morala skrbeti za tri majhne otroke in sta z možem 
zidala hišo, najtežji. Vstajala je skupaj z možem okrog 4.30 in ko je mož odšel na delo, je 
klekljala, dokler niso otroci med 7. in 8. uro vstali. Ko jih je nahranila in oblekla, je spet 
Družina Vehar ob prvem obhajilu sinov leta 1951 
92 
KLEKLJANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA SLAVKE VEH AR 
sedla za "punkl". Vmes je postorila še razna gospodinjska dela, oprala perilo, zašila in sešila 
obleko in skuhala kosilo, ki je bilo med 12. in 13. uro, ko se jim je pridružil tudi mož. "Za 
južno je bi tistu, kar je bi. Največkrat je biu žele, fžu, karuzn žganci pa jesprejn." Tudi celo 
popoldne je klekljala in vmes pazila na otroke. Zvečer, ko se je mož vrnil, je pripravila 
večerjo, za katero je bil največkrat kuhan krompir in kislo mleko. Klekljalo se je tudi vse 
večere do 23. ure, včasih ob večjih naročilih pa tudi do 2. ure zjutraj. 
Skoraj ves denar, ki ga je 
Slavka priklekljala, je morala 
izročiti možu. Sama ni imeli 
denarja, niti zase niti za 
otroke. Jakob ji ga je dal le za 
hrano ter ob redkih prilož 
nostih za nakup blaga oz. 
obleke ob svečanostih. "Se 
najlaži sn ga akulprnesla, ko sn 
•za h Primožič delala, ka mož ni 
vedu za vse špice, ka sn jih 
nardila in sn dnar kuj dobila." 
V tem času je največ delala za 
Primožiča, ker ji je poleg Vzorec-v tehniki "idrijskega risa"podjetja Čipka 
vzorcev dal tudi sukanec in ji 
ga ni bilo treba kupovati. V njegovi trgovini je z denarjem kupila blago in obleko za otroke. 
Ko je imel Jakob čas, se ji je pri klekljanju pridružil. Zelo lepo je klekljal ribice in 
največkrat jih je naredil prav on. Mož se ni branil gospodinjskih opravil in ji je rad pomagal, 
le posode ni hotel pomivati. Včasu, ko ni bil v službi (zlasti, ko je delal v tovarni Alpina 
od 6. do 14. ure), je pomagal znancem pri košnji, pripravi drv in butaric, takoj po vojni pa 
je delal "udarniške". 
Slavki je bilo klekljanje prvo in najnujnejše delo, vse drugo se je temu prilagajalo. 
Družina je imela v najemu tudi njivo, ki jo je bilo treba "odslužt", in redili so prašiča. Slavka 
danes o tem pravi: "Sam delat si mogu na niu, obleko si strgal, od tega pa nisi neč jemu". 
Po njenih besedah so bili njeni otroci bolj samostojni in bolj prepuščani sami sebi, kot 
danes pravnukinja Teja. Veliko časa so preživeli ob igri s "kolučki", ki jih jim je prinesel 
oče. Na tla v kuhinji jim je položila odejo, na kateri so se igrali, ona pa jih je ob klekljanju 
pazila. Prilagajala se jim je po najboljših močeh; poleti na primer, ko so se radi igrali zunaj, 
je tudi ona klekljala na prostem. Včasih je popoldne z otroki odšla "v Dolce pomagat na 
nivo". 
Vse čipke, ki jih je Slavka takrat naklekljala, je prodala. Čipk v tistem času klekljance 
niso uporabljale same. Klekljale so jih izključno za prodajo in s tem za izboljšanje 
ekonomskega položaja svojih družin. 
Po vojni so stari trgovci predvsem zaradi nacionalizacij prenehali odkupovati čipke. Se 
93 
RAZGLEDI 
neka| let po vojni je Slavka izdelovala vzorce s tehniko širokega risa (srčkovke, gobce, 
kranclovke, pogačke) za novoustanovljeni podjetji DOM iz Ljubljane in Čipka iz Idrije, 
cvetke pa so bile tedaj že predrage. Nato je zlasti pod vplivom podjetja Čipka in italijanskega 
trga začel prevladovati t. i. "idrijski ris", ki se je izdeloval kar nekaj naslednjih desetletij 
zlasti zato, ker so bile te čipke cenejše od tistih z zahtevnejšimi tehnikami. Tega risa, ki 
ga je Slavka imenovala kar "kurja čreva", ni delala preveč rada. V 60. letih je za približno 
10 ur klekljanja zaslužila 2,5 din, cen kruha ali drugih stvari pa se za ta čas ne spominja. 
Edini dan, ko Slavka ni klekljala, je bila nedelja, ko je po maši z možem delala pri hiši, 
kasneje pa skupaj z njim in otroki odšla v hosto pripravljat drva in butarice. Mož je imel 
navado, da so morali vse nedelje delati,čeprav to njej ni bilo všeč. Večkrat mu je rekla: "Tu 
je sam navada; kak pa uni ževejo, ka na delajo ob nedelah. Tu je sam navada, de misleš, de 
moreš skoz delat." Le ob zapovedanih praznikih in redkih nedeljah je družina odšla na 
sprehod na bližnje hribe. 
Za zabavo in počitek se je našel čas in denar le redko. Za pusta sta z možem Jakobom 
vsako leto odšla v gostilno h Katerniku. Slavka je bila dvakrat tudi na Brezjah, dvakrat na 
izletu sindikata Alpine in enkrat na morju v Umagu. "Se se kar odvadiš, de kam greš, sam 
zapraviš, pa še vozna z avtobusom mi na 
paše." 
Slavka je naučila klekljati tudi svoje 
otroke, hčer Tatjano že pred vstopom v šolo, 
obiskovala pa je tudi eno leto klekljarsko 
šolo. "Zmeraj sta bla dva pouštra naštimana, 
palpa, ker je utegnu." Tatjana in Jože sta zelo 
rada klekljala, Zdravko pa je rajši postoril kaj 
drugega - prinesel drva, šel v trgovino itd. 
Njeni otroci so po njenih besedah že imeli 
prosti čas in so tudi kaj zaslužili,če so 
pomagali pri klekljanju. Na vprašanje, kako 
so otroci sprejemali njeno vsakdanje 
klekljanje, je odgovorila: "Ja skoz so govori, 
zakej pa mi na gremo nikamor, sam delat 
Vzorec, ki ga )e Slavka izdelovala za Franca Svetliača mnrmn " 
Oba sinova sta se po končani osnovni šoli 
izučila za čevljarja in si ustvarila svoji družini. Hči Tatjana je ostala doma in se pri 14 letih 
zaposlila v oddelku tovarne Kroj v Žireh. Skupaj z mamo sta v prostem času klekljali. 
Neredko, ko se je mudilo, tudi cele noči. "če ms do cajta naredu, si drugič slab dobu." 
Slavka v 70. in 80. letih ni bila zadovoljna s poslovanjem podjetij DOM in Čipka. Zlasti 
jo je motil njihov odnos do klekljane. Sestanki klekljane Čipke so bili po besedah 
informatorke namenjeni predvsem graji in obljubljanju dobička. "Sestankje biu zatu, de so 
nam povedal, de premal pa grd delama, pa prevč cvirna ponucama." 
94 
KLEKLJANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA SLAVKE VEHAH 
V naslednjih letih je Slavka veliko raje klekljala za Franca Svetličiča (vulgo Tiišarjevga) 
iz Javorjevega dola, ki je plačeval bolje, imel boljši italijanski sukanec in je čipke "na črno" 
prodajal v Gorico. 
Danes 
Slavka je na vprašanje, zakaj danes pri svojih letih še vedno kleklja, odgovorila' "Nekaj 
morš delat. Ja a bom sam dremala?" Njena 
eksistenca danes ni več odvisna od klekljanja. 
Od leta 1972 prejema moževo pokojnino, s 
katero mora biti po lastnih besedah 
zadovoljna. Večkrat pove, da je bilo včasih 
zelo težko klekljati, zdaj "pa se spočije, ko 
se za klekle prime". 
Danes so čipke po njenih besedah veliko 
bolje plačane,čeprav ljudje še vedno ne znajo 
ceniti ročnih del. Denar klekljarica dobi takoj 
in nanj ni treba čakati "če bi bi tku kot učas, 
ne bi več kleklela." 
Njen dan se začne zjutraj okrog 7. ure, 
ko si ne glede na vreme obuje škornje in se 
sprehodi okoli vrta. Potem pripravi "fruštk" 
za pravnukinjo Tejo, hčer Tatjano in zase. V 
veliko veselje ji je prebiranje časopisov 
Slovenec, Nedeljski dnevnik, Dolenjski list 
in Gorenjski glas. "Ce bi teb. vse prebrat, ne Napenjanje "papirca na punkl" 
bi neč kleklela." 
Dopoldne Slavka pomaga hčeri Tatjani 
pri gospodinjskih opravilih, pri kuhanju kosila, pri delu na vrtu, včasih pazi pravnukinjo 
Tejo in približno dve uri kleklja v kuhinji. Čas si krajša s poslušanjem radia. Po kosilu 
začne s klekljanjem okoli 15. ure v dnevni sobi, katere stene krasijo njeni izdelki (divji 
petelin, križ, kokošja družina). S premori ga konča okoli 22. ure, ko se odpravi k počitku. 
Zelo rada gleda razne nanizanke in nadaljevanke. Skupaj s člani družine redno gleda TV 
Dnevnik in po njem "fiksa". Dnevno nakleklja toliko, "kokrse zavzame", vendar na količino 
vpliva tudi vreme. Če je lepo in sončno, lahko naredi veliko več. 
Se vedno ob nedeljah in zapovedanih cerkvenih praznikih ne kleklja. Ob nedeljah gre 
dopoldne k maši, ko pa se vrne, posluša radio, kuha, bere in lika. Popoldne rada gleda TV 
program. Se do pred kratkim je rada tudi "štrikala". 
Na izlete od avgusta leta 1990, ko je oslepela na eno oko, ne hodi, ker po lastnih besedah 
ni za dolga pota ,ker težko hodi in noče, da bi imeli drugi z njo "sitnosti". 
95 
RAZGLEDI 
Čipke, ki jih nakleklja, podari sorodnikom, prijateljem in znancem ali pa jih odkupijo 
podjetja, ki )i tudi priskrbijo vzorce in sukanec. Današnji vzorci se vračajo k nekdanjim. 
Spet je poudarek na cvetkah in vzorcih iz širokega risa, skratka po nekaj desetletjih premora, 
ko se je v večini izdeloval t. i."idrijski ris", je spet naraslo povpraševanje po zahtevnejših 
tehnikah in elementih. 
Mesečno s prodajo čipk zasluži okoli 10.000 SIT. S ponosom pove, da "če bi seštela 
dnar vseh špic za šenk, bi mela za fin avto" in pribije, da bo sedaj klekljala samo za prodajo. 
"Kar sami nej sluzjo, se majo vsi službe." 
Zaključek 
V današnjem času je odnos večine ljudi do naše ročno klekljane čipke in načina življenja 
klekljane še vedno izrazito romantičen. Toda življenjska zgodba klekljarice Slavke, ki ji je 
klekljanje resnično pomenilo svojstven način življenja, nam prikazuje drugačno podobo te 
obrti. 
Klekljana čipka je Slavki in verjetno tudi drugim klekljaricam vseskozi pomenilo 
predvsem ekonomsko kategorijo, čeprav je v zadnjih letih opazna tudi izdelava čipk za 
domačo uporabo (kot okras stanovanj in tekstilij) in ne več izključno za prodajo. 
Pa vendar se Slavka od večine današnjih klekljane loči prav zato, ker je čipko vzljubila 
in jo vsa ta leta izdelovala z veliko mero ljubezni. Ta ljubezen se zrcali v njenih izdelkih. 
Na koncu naj odgovorim še na vprašanje, kakšne so možnosti bodočih "poklicnih 
čipkaric", da preživijo sebe in svoje družine. Pri nas in v današnjem času, ko je ročno 
klekljana čipka v večini primerov zgolj premalo cenjeno tržno blago, in ko ni rešeno niti 
pravno vprašanje avtorstva, kaj šele status ljudi, ki jo izdelujejo, bo njihov način življenja 
z znanjem, ki si ga bodo pridobile v času triletnega šolanja, zelo težek. 
Boljši časi se jim obetajo šele, ko bomo našo ročno klekljano čipko znali in zmogli 
razumeti kot umetniško stvaritev, ki bo njenemu avtorju omogočila boljše življenje, kot 
je bilo življenje klekljarice Slavke. 
Viri 
Blaznik Pavle, Življenje na Zirovskem ozemlju v preteklih stoletjih, 30 let tovarne obutve Zin, Ziri 
1977 
Ceplak Franc, Ziri in Zirovci, 10 let Etikete Ziri, Ziri 1970 
Kremenšek Slavko, Etnološki razgledi in dileme 2 in 3, Univerza v Ljubljani, FF 1990 
Makarovič Marija, Klekljane čipke - vodnik po razstavi, Etnografski muzej, Ljubljana 1970 
Planina France, Geografska podoba Zirov, 30 let tovarne obutve Alpina Zin, Ziri 1977 
Primožič Tadeja, Klekljana čipka v letih 1993 in 1994, Seminarska naloga, FF - Oddelek za 
etnologijo in kulturno antropologijo 1994 
Račič Božo, Slovensko čipkarstvo s posebnim ozirom na loško območje, Loški razgledi 15, MD 
Škofja Loka 1968 
Stanonik Marija, Čipkarstvo v Žirovski kotlini, Loški razgledi 17, MD, Škofja Loka 1970 
Valvazor Janez Vajkard, Slava Vojvodine Kranjske, MK, Ljubljana 1984 
96 
KLEKLJANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA SLAVKE VEHAR 
Ziri in Zirovci v slovenski literaturi - Antologija, Žirovski občasmk 11 - 12, zbrala in uredila 
Stanonik Marija, Ziri 1987 
Opombe 
' Janez Vajkard Valvazor, Slava Vojvodine Kranjske, MK, Ljubljana 1984 
-' Klekljajo tudi moški, toda ker so ženske v večini, uporabljam žensko obliko samostalnika 
3 V preteklosti naj bi bila okolica Zirov poraščena s prostranimi bukovimi gozdovi 
1 V daljni preteklosti naj bi bila Zirovska kotlina jezero 
3 Citirano iz Ziri in Zirovci v slovenski literaturi - Antologija, Žirovski občasnik št. 11 - 12, Ziri 
1987 
6 Stavba je nekdanja pristava Freisinških škofov, danes je v njej čevljarska, klekljarska, slikarska in 
zbirka NOB Muzejskega društva Ziri 
ZUSAMENFASSUNG 
Kloppelei ah Lebensiveise von Slavka \fehar 
Im Beitrag versucht die Autorin, das Leben von "Berufsklopplerinnen" in der 
Vergangenheit darzustellen. Wie die zwolf- und mehrstiindige alltagliche Kloppelarbeit 
die Lebensweise von Klopplerinnen und ihren Familien beeinflufit hat, zeigt sie am 
Beispiel der Klopplerin Slavka Vehar, geb. Kavčič, in ihren verschiedenen 
Lebensabschnitten. 
Der vierjahrigen Slavka hat die Kloppelei ihr Vater beigebracht. Ihre Kindheit und 
Jugend hat sie auf dem Bauernhof in Ledinica bei Ziri verlebt. Die Familie war grofi, 
darum mufite sie schon von Kindheit an bei der Arbeit auf dem Bauernhof helfen. Sie 
mufite sich auch um ihre Geschwister kummern und beim Geldverdienen helfen, was 
in dieser Gegend meistens Kloppelarbeit war. Sie hat weder Kinderspiele noch 
Spielzeuge gekannt. Auch ihre Jugend ist zwischen den Bauernarbeiten und der 
Kloppelei verlaufen. 
Nach der Heirat mit dem Schuster Jakob Vehar im Jahr 1941 ist Slavka nach Ziri 
umgezogen. Neben der Sorge um die Familie waren Kloppelspitzen ihre bedeutendste 
Verrichtung. Nicht selten haben sich ihr bei der Kloppelarbeit auch ihr Mann und alle 
drei Kinder, die Tochter und die beiden Sohne angeschlossen, denn sie hat ihnen schon 
sehr friih die Kloppelei beigebracht. 
ObwohI Slavka heute okonomisch nicht mehr von der Spitzenanfertigung abhangig 
ist, setzt sie sich noch immer gern an den "pouštr". 
97