NEKA) VEČ O NAŠEM PROGRAMU prijateljem in neprijateljem. Ker smo list nekoliko povečali in razširili na vsak mesec, se nam zdi priložen čas, da pojasnimo na vvodnem mestu slovenskemu občinstvu svoje stališče. Prijatelj in ne-prijatelj poznaj naš program, da bo vedel, česa ima v našem listu iskati, česa si obetati od nas. Mi hočemo sveto, nesebično služiti sveti domovini. Zatorej ji hočemo v prvi vrsti braniti, kar ima najsvetejšega — katoliško vero. Naše stališče je tedaj pred vsem defenzivno. Odbijali bomo vsake ršne napade na katoliška načela, naj prihajajo od koderkoli, naj se javljajo kaker-koli: po časnikih, po govorih ali drugače v javnem življenji. Opominamo tedaj vže za naprej : ne jezi se nihče, niti nam kdo ne očitaj, češ, ne znamo drugega nego mahati ! Da, mi ne bomo mirovali, dokler bo na Slovenskem le eden, kateri se drzne javno rušiti tisto sveto vero, ki je edina ohranila narodu slovensko ime, mu dala v zgodovini slavno mesto, ki mu je še dandanes edino tolažilo za boljšo bodočnost v tem in pri hodnem življenji. Hoče se prizanašati lažnjivim prerokom, zato ker prihajajo ohaljeni se slovenskim narodnim plaščem ! Kliče se, zarotuje se : Za skozbog potrpite, saj ni še tako hudo, saj tudi liberalci ljubijo narod ! Priporoča se nam zmernost, krščanska ljubezen ! Nikdar jim nismo dovolj previdni — tem aposteljnom miru in sprave. . . . Da, dosti smo vže prenesli radi svoje odločnosti! Slovenija je dežela, kjer se cedi mleko in med. Skoro bi verjel, kar nekateri trde — da Slovenci smo prišli iz Indije, dežele sladkorja, ker vsaj de- vetdeset odstotkov našega bitja je sam čisti — cukrenec . . . Prosimo : mi vemo, kaj je krščanska ljubezen, ter jo skušamo tudi v dejanji izvrševati — ne priporočaj nam je nihče ! Mi se hočemo na vse moči truditi, da spet priborimo katoliški ideji vse, kar je izgubila po nesrečnem liberalizmu, kateri se mej nami širi vže nad dvajset let. Slediti mu hočemo v najskrivnejše kote, v katere se je ali vže zaril ali se še zariva, da pod krinko narodnosti in napredka slepi kratkovidneže, posebno pa mladino. Kaker smo doslej ocenili Gregorčiča, kaker sino v luči resnice osvetlili lice Stritarju, kaker smo razodeli piškavi realizem Gorazdov, in pokazali, kdo je dr. Ivan Tavčar, tako pridejo na vrsto drugi pisatelji in pesniki, pretekli in prihodni, ki se nam bodo rodili. Vsakemu hočemo priznati, kar mu gre, a grehov proti resnici in nravi ne odpustimo nikomur. V kratkem prinesemo oceno Jurčičevih del Ne od nas, ampak od nasprotnikov krščanskih načel je odvisno, kaka bode oblika naše pisave : polemična ali mirna. Ko ne bomo več videli na bojišči nasprotnikov, se tudi bojevali ne bomo ; in ko bi prišel kdaj tak čas za Slovence, čas pravega, ne piškavega miru, tedaj bomo dosegli, kar smo namerjali od prvega početka : čisto ohraniti Slovencem katoliško vero. Toda ne le braniti, ne le pobijati, ampak tudi zidati hočemo. Zidati pa na podlagi, katero je postavila v Slovencih Božja milost, na podlagi, ki je Jezus Kristus sam in njegova vera. V tej veri je pognalo slovensko deblo svoje korenike, od nje je neločljiva naša zgodovina, naša slava : iz te hočemo, da se razcvete tudi naša prihodnost. Naslov našega lista izraža naš program. Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek. A v naslovu izpovedamo rimsko katoličanstvo. Tudi to pomeni nam nekaj, veliko. Vek devetnajsti, vek absolutne narodnosti, pozna tudi francosko katoličanstvo, nemško katoličanstvo, hoče osrečiti tudi nas Slovane z narodno-slo-vanskim katoličanstvom — ta apostolat izvršuje pri Slovencih „Slovanski Svet“ — ta vek hoče različiti, razkrojiti cerkev Kristusovo, ki je edna in nedeljiva, v nacijonalne cerkve . . . Zatorej se mi tem bolj, z neomejeno vdanostjo, z vso ljubeznijo poslušnih otrok, obračamo v skalo katoliške edinosti — v Rim. Ne le nam je rimskega papeža beseda nezmotljiva v veri in nravnosti, ona nam je sveta tudi v filozotičnih, tudi v politiških, v socijalnih in v vseh drugih vprašanjih, o katerih koli se oglasi. Da. tudi v posvetnih zadevah nam je Rim — zvezda-vodilnica. Rimska stolica stoji osem-najststo let, nepremagljiva, neomajljiva. Starega, srednjega in novega veka modrost in izkustvo odsvita se iz papeževe tijare. In stoje nad narodi vesoljnega sveta nam Rim tudi dandanes razmotriva časovne vganjke, razganja prihodnosti skrivnostne tmine .... Od čestitljivega orakelna, ki nam daje božanstvene odgovore, naj bi se odvračali k — javnemu mujenju, ki se spreminja po žepih vmazanih Judov in oderušnih advokatov!? Pa rimski papež ima po katoliškem svetu svoje zastopnike. svoje od Boga postavljene namestnike. Oni so naši škotje. Mi spoznavamo pred vsem svetom, da častimo škofe kot očete, kot voditelje, za katere gremo v ogenj, v smrt. Njih beseda nam je viša od sklepov vseh državno- in de-želno-zborskih večin, svetejša od volje ministrove, in celo od volje — narodnih tribunov — dr. Tavčarja, dr. Ferjančiča, Hribarja in karkoli jih je ! Skrajen čas je, da se zganemo. Časi so kritični. Poglejmo li malo okol sebe. Živimo v Avstriji. Avstrija je katoliška po početku, po prebivalcih, po poklici. Avstrija, ako ni katoliška, ni Avstrija. A vsodo Avstrije določuje dandanes državni zbor. Letos bomo imeli volitve v državni zbor. Od zadnjih volitev smo imeli toliko britkih skušenj, skušenj, katere bi nas pač lahko prepričale, da kladvo fra-niasonstva drobi vže temeljne kamne nekdaj tako mogočne, tako slavne Avstrije. Breznačelno ministerstvo Taaffejevo nima za Avstrijo drugega pomena, ksker da se pod njim liberalizem prosto razrašča na vse strani, liberalizem, ki se je zadnjih let razcvel vže skoro pri vseh avstrijskih narodih do skrajnega radikalstva v slovstvu, v politiki, v socijolo-giji. Katoličane zna Taaffejeva vlada izvrstno — za nos vo- diti. Njih izjave se prezirajo, njih zahteve se zavlekavajo od leta do leta; s pokloni in obljubami se dajo katoličani vspavati v brezskrbno nedelavnost. Skrajen čas je, da se konec naredi zistemi gnjilega miru in oportunitete, zistemi kompromisov in „viših ozirov11 ! A zdi se, da je nad katoliško Avstrijo izrečeno prekletstvo. Bližajo se, rekli smo, volitve v državni zbor — edino sredstvo, ki nam daje vstavna država, da zajezimo tok liberalizma. Tu bi morali avstrijski katoličani se zedinjenimi močmi krepko seči v politiko . . . Toda katoličani avstrijski — čujte! — nimajo še zdaj, ob enajsti uri, skupnega programa! Sramota! Po mnogem obotavljanji je predlanskim komaj prišlo do drugega avstrijskega katoliškega shoda — do tretjega, Bog ve, ali kdaj pridemo, in če pridemo, po kolikih blodnjah in pomišljavanji ! Poglejmo v ožišo — slovensko domovino. Kako majhna je naša domača hiša, in v ti hiši smo krščeni vsi na katoliško ime — in vender celo tukaj ne govorita v javnosti niti dva Slovenca en jezik ! Pride do volitev v mestna starešinstva, v državni ali deželni zbor, in tu moramo doživeti sramoto, da kandiduje duhoven proti duhovnu, da imajo radikalci svoje zagovornike v katoliških duhovnih. Vse negotovo, vse nedoločeno. Zakaj ? Ker niti katoliški Slovenci nimamo skupnega programa, kaker ga imajo naši načelnostih nasprotniki — liberalci. Zakaj pa ga nimamo? Zato ker ni v nas toliko skupnostnega čuta, da bi se kdaj zbrali in posvetovali ter skupno, javno povdarili svoja n a-, čela, po katerih bi se nam bilo ravnati v javnem življenji — do katoliškega shoda ne moremo priti! Vedite torej : kar bo v naših močeh, bomo v svojem listu vstrajno povdarjali in na razne strani razjasnjevali tista načela, katera morajo ediniti Slovence, ako hočejo zatreti liberalizem ter katoliškim idejam pripomoči do zmage v vseli strokah javnega življenja. In ker je v dosego te edinosti, akoravno ne absolutno potreben, vender nad vse koristen slovenski katoliški shod, bomo nevmorno delali na to, da se tak shod tudi skl če. In ko bi ga ne hoteli sklicati katoliški voditelji v Ljubljani, skličemo ga mi brez vsega ropota, brez vsakih formalnosti in drugih ceremonij. Ravno tako bomo vedno pisali in delovali za to, da bi se vsi avstrijski katoličani brez razlike narodnosti zbližali in združili v skupno postopanje proti liberalizmu, ki čedalje bolj razjeda avstrijsko celoskupnost. Da se pa ta skupna vez sklene in vtrdi, smatramo pred vsem za neobhodno potrebno, da se avstrijski katoličani redno vsako leto shajajo na avstrijski katoliški shod. Sicer hočemo svoje pisateljsko delovanje v „Rimskem Katoliku“ raztegniti na vse važniše stroke javnega delovanja, vse pa motriti z najvišega principa, ki je Kristus — principium, qui et loquor. Razpravljati hočemo filozo-fična vprašanja v smislu peripatetične šole ; ocenjali bomo znamenitiše umotvore se slovstvenega polja, kateri znajo v dobrem ali v slabem smislu vplivati na duševni razvoj našega naroda ; ravno tako bomo poročali, koliker bo mogoče, o duševnem napredku vseh nam sorodnih slovanskih plemen ; tudi na politiko se bomo ozirali, ne sicer da bi na drobno zabilježevali posamne politiške dogodke, kar je naloga poli-tiških tednikov in dnevnikov, ampak razmotrivali bomo po-litiško gibanje bolj z višega, zgodovinsko-filozofičnega stališča ; svojo posebno skrb pa hočemo odslej obračati socijal-politiški stroki, katera postaja od dne do dne važniša tudi za nas. Vabimo tedaj duhovne in svetne razumnike, kateri se zlagajo z našimi namerami, naj se nam pridružijo, naj nas duševno in gmotno podpirajo ; vabimo vrle bogoslovce slovenske, kateri so nam vže tolikokrat i z besedo i s pismom izrazili svojo vdanost; slednjič se nadejamo, da najdemo tudi mej slovenskimi vseučiliščniki zaveznikov — junakov, ki se ne sramujejo očitno izpoznavati vero svojih očetov. Pogumno na dan s katoliško zastavo, naj stane kar hoče ! Sicer pa ne smemo svojega delovanja omejiti na slovstveno polje; ne le s peresom, ampak tudi z živo besedo, s krepkim dejanjem moramo poseči v javno življenje. Posvetiti moramo sveti stvari vse svoje moči ter organi-zovati se v najširšem pomenu besede. Naše društveno delovanje se mora preosnoviti na katoliških tleh z jasno določenimi, bolj praktičnimi smotri nego doslej; načela, katera zagovarjamo pismeno, morajo dobiti živ izraz v društvih, da po njih preobličimo naše javne razmere. Na to hočemo tudi delovati : prijatelji in zavezniki — pristopite nam ! Mi imamo svoj smoter jasno nred očmi, v svesti si, da je vzvišen, da je svet. Za njim hočemo težiti, dokler je kaj moči v nas. Ko pa bomo opešali, se ne bojimo : za nami stoje mlajše moči, ki gredo nevstrašno z nami v ogenj in smrt za svete ideje ! Dr, Mahnič. Novodobna veda - pa Aristotel in Tomaž Akvinski. Vvod. No, zastareli Aristotel in srednjeveški Tomaž — še teh je bilo treba! Pustimo ju vender v miru spavati! Tempora mutan-tur! Kolo časa se vrti, in denašnji napredek zahteva vse drugačnih zabav, nego li je zakajena tomistika in aristotelika . . . Ne sicer, da bi kar tako prezirali zasluge Aristotelove, tudi Tomaž naj velja, ako hočeš, a le na teologiškem polji. Toda, da ju hočeš primerjati z novodobno vedo, to je vender predrzno! Taki glasovi koliker toliko izražajo naziranje novodobnih naprednjakov ; tako sodijo več ali menj o starogrški in skolastiški modrosti. Toda da bi jo vsaj poznali, predno si prisvajajo o nji sodbo ! A Tomaževa in Aristotelova filozofija je denašnjim izobražencem po največ deveta dežela, v kateri si vsak po lastnem okusu stvarja svoje nazore. Ova filozofija se prezira na vseh naših učiliščih, češ Aristotelova in Tomaževa zvezda je vže davno zatemnela pred bleskom denašnje vede! In vender, ako temeljito proučimo aristoteliško-tomistiške nauke ter jih primerjamo s proizvodi modernih mislecev, moramo koj razvideti, kako globoko, kako bistro sta mislila Aristotel in Tomaž, in naobratno, kako plitvo in površno, kako enostilmsko in pri tem kako nedoločno in temno so mislili in pisali korifeji novodobnega napredka! Toda ne boj se, prijazni bralec, da hočemo na dolgo in široko razkladati nauke aristoteliško-tomistiške filozofije — to bi presegalo okvir pričujoče naloge, nego tem vrstam je namen v glavnih obrisih označiti bistvene nazore rečene filozofije, kateri nazori — in to je njih najlepša hvala kaker tudi nevarljivi znak njih resnice — se do cela strinjajo z obče-človeškim razumom ter popolnoma vtešijo človeške nujne težnje po sreči in družbenem blagru; ove nazore hočemo zajedno primerjati z nauki in rezultati modernega mišljenja Povdarili smo obče-človeški razum; ker ako ta pri preiskovanji resnice nima absolutne veljave, nam preostaja edino le splošni, recimo absolutni skepticizem, obsodba človeške pameti, sploh človeštva, katero bi bilo nezmerno nesrečniše nego mrtva, nerazumna snov. In zares, da nam obče-človeška pamet ne zagotavlja resnice, nas narava sama tira v prevaro, z druge strani pa nas neka vrojena, nepremagljiva težnja goni k spoznanju resnice, katera edina more vtešiti našo dušo —• v tem slučaji bi človek v istini bil stvar vredna pomilovanja, bil bi kaker nesrečni Tantal vspenjajoč se zaman po prepovedanem sadu. Koliko srečniše bi bile živali, rastline, rude! Drugič smo omenili človeške težnje po sreči: kajti nauk, ki bi moral in vender ne more dovoljno rešiti velevažnih vprašanj, od katerih je zavisno celo nravno in družbeno življenje človeštva, nauk, ki celo vgonoblja nrav in socijalni red, moramo odločno zavrniti kot lažnjiv. Tu moramo pomisliti, da vse, kar je resnično, mora biti zajedno dobro in lepo, t. j. v našem slučaji resničen nauk mora vplivati blagodejno na človeško nrav in dosledno na družbeno življenje, na srečo posameznikov in naroda, in naobratno kriv nazor, ali zmota mora preje ali sleje obroditi poguben sad v nravstvenem in socijalnem oziru : zgodovina človeštva posebno v zadnjih stoletjih je temu porok. Pri naši razpravi ali bolje primerjajoči preiskavi ni treba torej bogvedi kake bistroumnosti, nego zdrava pamet in ozir na nravne in socijalne posledice sta nam v nevarljivo vodilo ; ovo vodilo nam bode nekaka luč, razsvitljujoča nam pot po labirintu modernih zmedenih nazorov: zdrava pamet in praktiške posledice dotičnih naukov nam bodo pojavile, kdo uči resnico — Aristotel in Tomaž ali pa novodobni „prosvitljeni“ filozofi in „svo-bodni“ misleci. Toda najprej moramo kratko označiti bistvo in dostojnost vede: tako si stvarimo podlago nadaljnim preiskavam. * r * * Kaj je veda ? Ako ovo besedo vzamemo v strogem pomenu, ni vsako spoznanje veda, nego le neko posebno, določeno spoznanje. V tem se strinjajo moderni misleci se starimi. Toda ako gre natančniše označiti, kako spoznanje določuje in dejstvuje vedo, se večina modernih več ali menj loči od aristoteliško-tomistiškega nauka. Zakaj nekateri izmej njih kar zanikajoč s Kantom objektivno veljavo kavzalnosti, so dosledno vničili vedo v zmislu stare filozofije ; drugi, osobito skeptiško, oziroma materijalistično navdihnjeni, trde, da vzroki narave, zlasti viši, prvotni presegajo našo spoznalno zmožnost in zbog tega ni nam v njih gotovega, znanstvenega spoznanja. Pri modernih znanstvenikih prevladuje vse bolj nazor, da veda je zistematiška razvrstitev in koliker mogoče kratek izraz (matematiške formule in zakoni) mnogoličnih spoznanj, oziroma faktov o katerem koli predmetu : to zovejo eksaktno, pozitivno vedo, češ, ker se ne zgublja, kaker neki srednjeveška filozofija po Aristotelovem navodn v zračne svetove načelnih razmišljevanj. V zistemi in zakonih javljajočih se v stvarstvu vršiči pojem novodobne vede; podmene in hipoteze in tako zvane teorije služijo najprej ali celo izključljivo onemu smotru : vse drugo je ovi vedi dvomljive vrednosti. Torej v istini prava, nevarljiva veda bi ne smela smatrati za prvi smoter preiskavo prvih vzrokov, bi se ne smela dvigati do najvišega naziranja stvarstva, v katerem vlada, kaker zahteva zdrava pamet, nepretrgana vrsta vedno višili in plemeniti-ših vzrokov gor do prvega izvora vsega realnega — do Boga ? ! Ne, nikaker ne. Izbacivši preiskovanje višili in prvotnih vzrokov je moderna veda podpisala človeški naravi najtrpkejšo nezaupnico. Saj naša razumna narava, ki se nujno javlja vže v otroku nemirno prašajočem: zakaj to in ono — teži z neko nezadržno silo po spoznanji stvarstva ter ne more mirovati, dokler ne prodere do njegovili najviših vzrokov, do prvega absolutnega bitja. Veda pa služi v dopolnitev razuma, torej le ona je prava veda, katera zadovolji razumove težnje ali katera mu razkriva vzroke stvarstva : od tod nauk aristoteliško-tomistiški, da veda je gotov o spoznanje s t v a r i j v njihovih vzrokih. Čim viši in prvotniši so pa vzroki, tem vzorniša mora naravno biti veda razkrivajoča jih, ker nam odpira čedalje više, razsežniše obzorje. Toda filozofiji je predmet najviši in najsplo-šniši pojem sostva (des Seins), kateri se ne d& podrediti višemu pojmu, ker vse, kar more biti objekt našemu razumu, si moramo misliti kot bivajoče, bodisi v istini ali pa vsaj v možnosti. Ker se torej modroslovje peča z najvišim pojmom b, namreč sč stvarmi "’) giede na počela ali principe njihovega bivanja, nas mora ‘) Pojem nam rabi v zmislu stare filozofije v dvojnem pomenu : 1. pomeni obliko ali obrazek v duši posredujoč spoznanje zunanjega predmeta ; U. zunanjo realnost v stvari primerno ovi obliki. Se ve, tu nam rabi v drugem pomenu. Pojem sostva je torej bitje vkoliker biva ali more bivati: ovi pojem je, kar vsak razvidi, najviši, ker obsega ves svet realnosti in možnosti in zunaj njega je absolutni nič. 2) Razločiti nam je dobro materijalni in formalni objekt katere si bodi vede : s t v a r s a m a je materijalni, določeni ozir, kateri se pri stvari raziuatra, je formalni objekt. Tako ima filozofija taisti materijalni predmet, kaker druge vede, namreč stvari, toda oziri so povsem različni. dosledno dovajati k najvišim, prvim vzrokom vesoljstva. Človek pa naravno teži po spoznanji resnice, torej modroslovje posvečeno razmotrivanju najviših resnic podaja njegovim težnjam naj-veče in najžlahtniše zadostilo. In v istini so vsi narodi sledeč naravin glas smatrali modroslovje za najvzornišo vedo ali kraljico vednosti, modroslovca pa za največega učenjaka. Res sicer, da naš vek. morda kaker noben prejšnjih, prezira modroslovje: temu so največ krive — da ne vzamemo v poštev gorostasnih nezmish modernih tako zvanih transcendentalnih filozofov it la Hegel in Ficlite — materijalne smeri denašnjega časa, ter enostransko skoraj da izključljivo učenje naravoslovnih ved. Temu nasproti moramo opomniti, da. ako hočemo rešiti človekovo dostojanstvo, moramo priznati plemenitost človeške narave hrepeneče po vzročnostnem spoznanji, torej dosledno i plemenitost umovanja, torej modioslovja. A dasi je modroslovje samo na sebi vzvišeno, divno, vender je v roki človeški dvorezen nož, ki mu vtegne vsekati osodnih ran, t. j. duševnih in nravstvenih ran ; toda temu ni krivo modroslovje, nego človek, kateri zamore vzlasti v svojem napuhu zabresti, ker ne pazi ali noče paziti na pogoje, od katerih je zavisna resnica človeškega spoznanja, ali ker se predrzne prezirati, akoravno je duševno še nedorasel, priznano avktoriteto. Od tod krivi nazori, najneslaniši, mej seboj skrajnostno nasprotujoči nauki modernih „mislecev“ : ove zmote bodemo najprej označili na modroslovnem polji, zmote, katere so 'zaplojene s kartezijanskimi novotarijami, dospele so do vrhunca v znanstvenem in socijalnem nihilizmu naših dni in katere se nam javljajo kot naravni plod ter posledica preziranja bistvenih principov aristoteliško-tomistiških. Slednjič hočemo tudi malo na dno pogledati denašnjemu napredku osobito na naravoslovnem polji. Moderni modroslovci pa Aristotel in sv. Tomaž. Ne more nam biti na umu natančno preiskovati in narisati vseh modernih modroslovnih zistem v njih početku in razvijanji od oholega idealizma, skozi podli materijalizem pa do obupnega nihilizma; no tu hočemo le kratko označiti poglavitne pojave. Za početnika ovim zmotam moderne filozofije se s pravico smatra Descartes ali, kaker se navadno zove Kartezij, sicer imeniten prirodoslovec, a manj srečen modroslovec, ki se je v svojih filozofskih nazorih dizno ločil od stare. t. j. one tradicionalne filozofije, katera v splošnih in negotovih obrisih vže narisana od orijentalskih, vzlasti indiških filozofov, je dobila določeno in definitivno obliko po Aristotelu ter slednjič bila dovršena po sv. Tomažu v svitu božjega razodenja. ’) ') (ilej : Hnttner Geschichte del’ Philosophie. Karteziju je bila dosedanja filozofija preveč dogmatiška : da se torej modroslovec osvobodi dogmatizma ter iz njega izvirajočih predsodkov, da gotovo in jasno spozna resnico, mora iz počečka pretresati vse svoje dosedanje znanje, katero se mora zavreči, da se pri tej preiskavi ne izkaže neovrgljivo in nujno ; t. j. modroslovec mora, da hoče vzgraditi nezmajno zisteino, najprej dvomiti o vsem. ob istini zunanjega sveta, vseh racijonalnih principov in celo inatematiških dokazov ; to je tisti zmameniti filozofski ali znanstveni dvom. V tem občnem potopu ostane ne-zmajna le ena istina. namreč istinitost zavesti; iz zavesti mišljenja sklepa potem Kartezij istinitost svojega bivanja ; evo njegov glasoviti stavek: Cogito, ergo sum. Ta stavek naj bi bil začetek filozofskega mišljenja ter izvor in merilo njegove resnice. Toda zavest mu ne samo zatrjuje lastnega bivanja, nego mu je i vodilo tei nekak ključ odpirajoč nam svetišče resničnega spoznanja ; kajti vsako spoznanje, katero se izkaže jasno in določeno. kaker zavest, mu je resnično. Po jasni, ter nam vrojeni (!) ideji božanstva sklepa in dokaže Kartezij bivanje Boga ; ker pa Bog kot. večna resnica ne more varati, so naše spoznalne zmožnosti, ker so božja stvar, zanesljive, torej se da doseči gotovost spoznanja. S to kritiško preiskavo se pristen filozof reši dvoma ter si vstvari temelj nevarljive filozofske zisteme. ') Kaj pravi k temu pretresovanju zdrava pamet? Odločno je mora obsoditi. Zakaj ? Iz mnogih razlogov: omenimo le nekatere. 1. „Mislim. torej bivam“ ni kaker bi morala biti v Kartezijevem zmislu, prva resnica, t. j. resnica, ki bi bila absolutno ali brez vsake podmene nedvomna ; kajti ovi stavek pomeni nekak sklep, katerega istinitost in veljavnost je pa odvisna od absolutne veljave logiških zakonov in osobito zakona prekoslovja. In zares, ako eno in isto. ali v našem slučaji, ako misel more ob enem bivati in nebivati, bi ne smeli veljavno sklepati iz bivanja misli bivanja mislečega subjekta. 2. Ovi sklep je slab, ali milo rečeno, dokaj otrošk : kajti človeku je ravno tako jasna zavest lastne eksistence, kaker mišljenja, da uaobratno, ako smemo le en trenotek dvomiti o lastni eksistenci, t, j. ako bi jo morali še le dokazati, morali bi tem bolj dvomiti ob ekzistenci mišljenja, kajti poslednje predpolaga misleči subjekt, brez katerega se ne da misliti. Sicer rečeni stavek lehko pomeni dvojen od zavesti spričevali fakt. misel, ter bivanje mislečega subjekta. V tem pomenu je resničen, toda iz njega se ne da nobena druga resnica izjaviti, ako niso prej gotova in veljavna prva razumova načela. — Glavna napaka nadaljne argumentacije Kartezijeve, s katero dokaže zanesljivost naših spoznalnih moči, je tako zvana „petitio principih1, ker ravno to, kar hoče še le dokazati potom ') Glej: Tongiorgi: Iilstitutiones philosophicae. Vol. 1. str. 1141. rte rtu-bitatione methodica. druge istine, mora priznavati „a priori", t. j. brez nobenega dokaza, ko le z njegovo pomočjo dokaže posredovalno istino: kajti Kartezij dokaže z božjo eksistenco zanesljivost spoznalnih zmožnosti, ova zanesljivost mu je torej še negotova istina, ker v njegovi podmeni potrebuje še le dokaza; z druge strani pa ne more eksistence božje, katera naj bi služila v dokaz rečene zanesljivosti, drugače dokazati, nego pričujoč „a priori* taisto zanesljivost kot absolutno gotovo ; ovo dokazovanje je, kaker vsak razvidi, piškavo ter se vrti v večnem kolobaril. Dalje. J. J. Metafizika spolne ljubezni. Vvod za kratek čas. Kaj ne, kako vabljiv naslov! Ali recimo — kake- nam je poredno očital pred letom dni liberalen slovenski list — eden tistih zijalastih naslovov, s katerim znamo vzbujati v občinstvu pozornost na svoj list. Pa li bodi! Vsekaker pritrditi nam morajo tudi naši dobri prijatelji — liberalci, da ni mogoče dandanes stakniti mikavnišega vprašanja, kaker je to. In jaz bi stavil, da tudi oni. od prvega do zadnjega, če bodo dobili „Kato-likatt v roke, se ne bodo mogli zatajiti, da ne bi — seveda na skrivšem — pogledali, kaj vže spet uči goriški Radamant o ljubezni. Upamo celo, da bodo iz naše razprave slavni „Brusovi“ erotični poetje navzeli se nove vsebine in idej in da na zadnje res še zna priti mej nami in skrajno levico v „Narodni tiskarni* do nekega sporazumenja ali vsaj do tega, kar se pravi „modus vivendi*. Moj Bog, kdo nas bo pobratil, če ne ljubezen, ki vse veže, vse edini! Pa da bi nam li Bog vfe kakih namenov ne podtikali! Da bi nas ne razvpili za nasprotnike celibata in tožili še v Rim 1 Spolna ljubezen — pa „Rimski Katolik", kako gre to vkup! To je pač neverjetna prederznost — govoriti o reči, katere mi, rimski katoliki v črni suknji, ne poznamo, ni ne smemo poznati! Pa potolažite se, no! Ne bojte se, za ženitev nismo in ne bomo; vže za snubljenje bi bili preokorni. Opravili bi pri tem toliko kaker svoje dni Hodulja na Dunaji. In katera bi bila pač tako iz pameti, da bi le pogledala take grde pošasti kaker smo mi! Toda s šalo na stran, akoravno je pust. Spolna ljubezen tedaj je tako rekoč živenjska žila, ki bije po vsem človeštvu. Speljana je po vseh udih društvenega organizma, kateri se da od nje kaker od nekake električne moči na vse strani gibati, nagibati in pregibati. Da govorimo s Schopenhauerjem : „Spolna ljubezen, v vseh svojih prikaznih in pojavih, igra važno vlogo ne le v igrokazih in romanih, ampak tudi v življenji, kjer se poleg ljubezni do življenja javlja kot najsilniši nagon ; v mlajšem delu človeškega rodu zabava neprenehoma polovico moči in misli . . . ona vpliva na najvažniše zadeve, moti najresniša opravila o vsaki uri, neredkokrat omami za kratek čas cel6 največe duhove; ta šmant se predrzno prikrade mej razprave državnikov in raziska-vanja učenjakov, svoja ljubivna pisma in kodre zna vtikati celo v ministerske portefelje in mej filozofijske rokopise ; vsak dan snuje pogubne prepire, razrušuje najcenejše razmere, trže naj trd* niše vezi. večkrat zahteva v žrtev življenja ali zdravje, pa spet bogastvo, dostojanstvo in srečo; da. človeka, sicer poštenega, zapelje k brezvestnosti, iz zvestega naredi izdajavca.“ Res, da ne pozabim, ko sem ravnokar navedel Schopen-hauerja — spovem se tu prav odkrito, da sem naslov tej razpravi vkradel iz Schopenhauerja. Vsakemu svoje! Ne da bi prodajal zelje, ki je zraslo na tujem zeljniku, z a svoj pridelek, kaker je delal svoje dni nekdo na Slovenskem. Sicer naj pa nihče ne misli, da namerjam širiti po Slovenskem schopenhauerjanstvo. Prepričan sem, da tudi ljubezen Schopenhauerjeva bi ne bila Slovencem prida. Vender se hočemo tu pa tam k Schopenhauerju zateči; to pa tem več, ker ima tudi 011 v novejšem času besedo pri naših pesnikih in leposlovcih. In prav zarad teh smo se namenili razpravljati to kočljivo in opol-zlo vprašanje. Kaj je ljubezen sploh ? Na to vprašanje odgovarja nam Dionizij ob kratkem : „Vsa-katera ljubezen je zedinjujoča moč — „vis unitiva" ; in sv. Avguštin pravi, da „ljubezen je nekaka vez, ki dva druži, ali ju želi združiti1*. Ljubezen tedaj teži po združenji, po edinosti ; ta je njen najbolj lasten včinek. Gibanje po združenji se pa vrši z namenom, da bi se v tem dosegla viša popolnost; ona je gibanje potencije k aktu ali k dejstvu — da govorimo s iilozofi. Po ljubezni se giblje bitje od sebe k drugemu, da bi s tem združeno našlo vteho, srečo, popolnost. Bog pa. ker je sam najčistejši akt brez primesi vsa-katere potencije, ne more ničesar zunaj sebe ljubiti v onem smislu, da bi kaj poželel v svojo večo popolnost ali vteho ; marveč Bogu kot neskončno popolnemu je edini predmet vse poželjnosti njegovo bitje samo. Od vekomaj ljubi Bog samega sebe kot izvor lastne sreče in vtehe. Ker pa je v Bogu izključena vsaka različnost, tako je tudi ljubiti v njem isto kar biti. Od tod izhaja kratka, a resnična in duhovita določba: Bog je ljubezen, katero nahajamo pri sv. Janezu. ‘) Ako je pa Bog ljubezen, ni mogel ničesar stvariti brez ljubezni, kaker ni ničesar včinil brez razumnosti, zato ker je na sebi in po bistvu razumnost sama. Kaker se tedaj v vseh delih Božjih javlja razumnost, in kaker vse, kar biva v stvarstvu, izraža eno ali drugo misel ali idejo Božjo, tako je tudi vsem stvarem vrojena od Boga ljubezen. Ta se javlja na dvojen način : kot moč, ki sodržuje posamezna bitja vsako za se ; in kot nagon, vsled katerega se nagiblje vsaka stvar na tisto stran in k tistemu bitju, v čegar združenji se ohrani ali spopolni; ravno tako, kaker skuša vse izločiti, kar je pogubno njenemu obstoju ali rasti. Tako teži vsako telo proti zemlji, rastlina se stega po svitlobi in mokroti, žival poželi hrano; duha žene za resnico : vsako bitje po svoji naravi. Ljubezen je tedaj vesolna, vse obsegajoča vez, katera vzdržuje v bivanji i posamne stvari i vesol-stvo. Sicer ne moremo o vesolnem stvarstvu reči, kar uči sv. pismo o Bogu — da je ljubezen, vender vsem stvarem je naraven, je bistven nagon po samoobrambi in po združenji z drugimi lastno srečo dopolnjujočimi bitji, nagon, ki ga tu zovemo ljubezen. Vse stvari, vkoliker bivajo, vtoliko ljubijo : in čim više stoje v bivanji, tem silniši je oni nagon. Ljubezen je od bivanja neločljiva. V ljubezni moramo ločiti dva pojava ali dve strani: aktivno in pasivno. Ljubezen se javlja kot aktivna, vkoliker je princip poželjive moči ali poželjivosti; a ljubezen je/tudi pasivna, vkoliker se ljubeči subjekt daje vplivati in določevati od reči, ki je zunaj njega in katera ga vleče nase. Ta reč1 včini na ljubečem subjektu spremembo, in vtoliko je poslednji pasiven. V tem smislu trdimo o ljubezni, da je strast. Vsaka ljubezen je tedaj nekaka strast. Iz tega, kar smo doslej rekli o ljubezni, je razvidno, da ljubezen sama na sebi ni razdevajoča, pogubljiva strast, ampak ohranljiva in popolnjujoča; saj ljubezen giblje eno bitje k drugemu, da se s tem združi in tako spopolni. Vse je pa odvisno seveda od tega, da kdo ljubi le bitje sebi primerno, in je ljubi po načinu, ki mu po naravi pristoja; ako ne, bode tudi ljubezen škodljiva, razdevajoča strast. Ker se konečna bitja pri vsem, kar delajo, dajo nagibati le od dobrega, katero požele, da bi ž njim dosegla višo popolnost in srečo, lehko raz vidimo iz tega, da karkoli čini človek ali- katero drugo bitje, včinja vse le iz ljubezni. „Propter amo-rem boni omnia agunt, qnaecunque agunt" — uči Dionizij.2) Tudi sovražimo le iz ljubezni. ‘) I. 4. 10. 2) De div. noin. Sicer pa ne moremo obširniše razpravljati o ljubezni sploh,' ker namenili smo se pred vsem govoriti o spolni ljubezni. Spolna ljubezen. Spolna ljubezen se zove tako, ker ima svoj početek v spolnosti, in konečno teži po spolnem združenji oseb, ki so po spolu različne. Stvarnik je hotel, da bi se človeštvo ohranilo in množilo. Množenje pa se ni imelo vršiti le po enem človeku, ampak po dveh. V to je različil stvarnik človeško naravo po dveh spolili: možkem in ženskem. Združenje obojega spola je potrebno, da se človeštvo more množiti. To združenje pa omogočuje le ljubezen : in ker se ta, kaker smo rekli, spočenja v spolnosti in se vteši v spolnem združenji, zovemo jo spolno ljubezen. Potem takem je spolna ljubezen sama na sebi naravna, dobra, prvič, ker izvira iz spolne različnosti, katere početnik je Bog sam ; drugič pa. ker omogočuje ohranitev in pomnožitev k človeštva, kar je tudi dobro in naravno, ker vsaki stvari je prirojen nagon po samoobrambi in ovekovečenji; ker pa človek kot tak se smrtjo preneha bivati, ga žene narava, da se ovekoveči v individuih, na katere je prenesel svojo naravo. Ker se pa to ne more zgoditi brez spolne ljubezni, tedaj je tudi ta naravna, dobra. Spolna ljubezen izvira tedaj iz nagnjenja, katero je Stvarnik vcepil človeški naravi; ona ima svoje razloge in svoje opravičenje v naredbi Božji, v volji Božji. Spolna ljubezen ie moč, ki služi Božji volji, v dosego smotra, ki ga je Bog sam postavil človeku. Ona ni tedaj vsodna moč, o kateri bi ne vedeli, odkod izhaja, niti moč demonična, človeku sovražna, katera bi ga gnala brezsmotreno v pogubo. Vsa zla, ki se porajajo iz spolne ljubezni, ne izhajajo iz nje kot take, temveč iz vzrokov, katerih nimamo iskati v naravi ali v volji Božji, ampak drugje. O teh zleli pa in njihovih vzrokih kasneje. Zdaj oglejmo si Nauk Schopenhauerjev o spolni ljubezni. V zmislu Schopenhauerjeve filozofije v vesolstvu vse giblje in goni svetovna volja, ki se v poedinkah vpredmetuje (objekti-vira). To nevmorno poželenje voljino po vpredmetbi se polasti tudi moža in žene; tu se nezavestno pojavi kot namera vpred-metiti se v točno določenem človeškem individuu, kateri se pa ne more roditi nego ravno od tega očeta in te matere. Metafizično ozadje spolne ljubezni je (edaj v svetovni pravolji, ki se v tem slučaji javlja kot volja po življenji v tem ali onem po-samnem človeka. Po Schopenhauerjevi teoriji nastopi ta svetovna volja kot pleme — Gattung. „Pleine“ je v peripatetični filozofiji universa-lija t. j. pojem ali ideja, ki si jo nasnujemo potoni abstrakcije s posameznih pojedink Te pojedinke so v našem slučaji posamezni ljudje. Pojem „pleme;‘ ima sicer v pojedinkah realno podlago, a sam na sebi ne biva tako, da bi imel objektivno realnost ali bivanje zunaj mislečega duha Schopenhauer pa stavlja vso realnost in vso silo v svetovno voljo, katera se v pojedinkah le vpredmetuje Pojedinke tedaj nimajo lastnega obstoja, niti lastne moči, določuje in goni jih le pravolja. Tako je tudi pri spolovili ljubezni. Svetovna volja se javlja kot pleme ali plemenski genij; pleme je tedaj resnična sila, katera nepremagljivo nagiblje po-samne osebe. Individualna volja, katero zovemo prosto, je nasproti plemenskemu geniju ničeva. Brezvspešno, nespametno, ker nemogoče je vsako vpiranje. Ta genij si je zabil v glavo, da se hoče vpredmetiti v določenem človeku ; in ker ta ne more priti na svet nego li po tem očetu in po tej materi, obsede ravno ta dva. Tedaj ne zdajo nič nobeni oziri, nobena postava, nobena nevarnost ali zlo, ki preti iz združenja, niti suiert sama — združenje se mora zvršiti, ker k temu primora osebi plemenski genij. „Kdor ljubi, stoji pod vplivom nagona, ki ga prisili, da se odpove vsem razlogom razuma, da teži po svojem smotru brezpogojno in se za vse drugo nič ne zmeni: ne more drugače * S tega stališča je Schopennauerju „Decamerone“ Boccaccio-v „blosser Spott und Hohn des Genius der Gattung iiber die von ihm mit Fiissen getretenen Bechte und Interessen der Indivi-duen“. „Plemenski genij se vedno bojuje z angelji varuhi indi-viduov, je njih preganjavec in sovražnik, vselej pripravljen neprizanesljivo vničiti osebno srečo, da more doseči svoje namene; da celo sreča celih narodov je bila žrtev njegove trme.* Sicer pa^ zna plemenski genij pri vsi svoji krutosti stvarem dati precej komično lice. Tako se večkrat pripeti, da združi v zakon duševno in telesno najrazličniša bitja, v katerih ni najti le od daleč najmanjše sličnosti . . . „E r roli, kraftig und be-schrankt, s i e zart,, empfindend, fein denkend, gebildet, iisthe-tisch u. s. w.; oder er gar genial und gelehrt, si e eine Gans“. K tej komediji podpiše Schopenhauer za komentar pesnikove besede : „Sic vi sum Veneri; cum placet impares Formas atgue animos sub iuga aenea Saevo mittere cum ioco*. Potem takem je spolna ljubezen po besedah našega filozofa resnično „ein feindseliger Damon, der Alles zu verkehren, zu verwirren und umzuwerfen bemiiht ist“ ! Toda drugače ne more biti! „Wozu “ č. I.) A dunajske punktacije so bile le priložnost, o kateri je začela razpadati, pravega vzroka pa iskati nam je drugod: staročeska stranka ni imela jasnih načel, bila je glede vere indiferentna, mrzla in koketovala je v tem oziru za hrbtom spravljivih katoličanov z Mladočehi. Poslušajmo! BStaročeska stranka ni bila niti katoliška niti konservativna. Ona se je začela ozirati po duhovstvu k večemu pred volitvami . . . sicer pa kjerkoli je mogla, mu je katero zasolila • . . in če sama ni tega storila, se je pa smejala in mela roke. V katoliških rečeh ni nikdar barve pokazala, da bi se komu ne zamerila; ni bila gorka ne mrzla : zato sedaj razpada. Vzrok, da je duhovstvo s to stranko držalo, je, ker vender niso tako brezobzirno vdrihali po cerkvi kaker husitski Mladočehi". (Č. XII.) „Kako nam je mogoče segrevati se za stranko, katera (vsaj včasih) predlaga za svoje kandidate može odpadle od naše vere, žide ? Kako moremo zaupati stranki, ki predlaga za kandidate može, ki naše prave zahteve — verski poduk — ne vidi rada in ne podpira ? . . . Dokler staročeska stranka ne pokaže v teh rečeh druge — in odločne barve in se ne bode več vetrno spreminjala ... do tedaj ne more se ji zaupati, in resno smatrati interese te stranke za interese naše“. („Cech“ č. IX.) „Na drugi strani poznamo plodove husitizma, wikleflzma in luteranizma predobro, da bi mogli lahkomiselno zaupati oso-do „svetovaclavskega naroda" rokam liberalnih Mladočeliov, ki vlačijo one nazore zopet na dan“. (Č. I.) „Zato se mi katoliški Čehi ne moremo vnemati ne za jedno ne za drugo stranko". ((’. XII) A ker vstavna vlada, kaker je v Avstriji, ne zagotavlja državljanskih pravic le Židom, brezverskim liberalcem in spravljivim katoličanom, ampak tudi odločnim katoličanom, tudi njihovim duhovnikom . . . zato „misli katoliško duhovstvo češko si vstvariti samosvojo k a t o 1 i š k o stranko." (Č. IX.) Tako spoznavajo razni dopisniki „Čechovi“ neizogibno potrebo odločne katoliške stranke iz političnih, a drugi tudi iz kulturnih nevgodnih razmer. Jasen dokaz, kako opravičena in nujna je vstvaritev take stranke. Dopisnik od Lužice n. pr. piše v 10. številki: „Imam vže petdeset let . . . kot deček pred štiridesetimi leti se spominjam, kako so naši rokodelci radi čitali, spoštovali svojo vero in svoj jezik ... A prišli so v roke brez-božnikov, kateri so jim izruli vso vero iz srca in so naredili iz njih brezbožnike. Posebno v zadnjih desetih letih izhajajo različni delavski listi, organi socijalnega demokratizma, rudeče internacij onale, posebno „Zafe“, „Organisace“, „Svčtlo", „Volnost", „Pravda“ in „Nova Doba" ; ti so vdušili našim delavcem zadnjo iskro pobožnosti in mu vcepili sovraštvo do Boga, vere, duhov-stva, odgajajoč je z ognusnimi povestmi, izmišljenimi od Židov. V zadnjih letih vsi tožimo, da so delavci odpadli od Boga in zdivjali, da so izgubili ljubezen do domovine, in da so postali orodje masonske rudeče internacijonale. A kdo je pokazil naše delavce ? Peščica zdivjanih ljudij, koji, neimajoč drugega posla, so postali »redaktorji" teh bednih lističev .... Pred 1. 1860. je poljuboval rodoljub rodoljuba ne vprašaje, kdo je, dosti, da je bil rodoljub — „vlastenec“ . . . nikdo ni bil izdajica — Ceh je ljubil Čeha in skušal koliker mogoče mu koristiti. Tedaj sem študiral še na nemškem gimnaziji — sedaj imamo zadosti čeških gimnazijev, in vender dandanašnja učeča se mladina . . . išče le zabav, dobro literaturo zanemarja in se vkvarja le s politiko in se pridružuje oni stranki, ki bolj — kriči . . . veruje njihovim novinam kaker sv. evangelju, sramoti zaslužne može in jih razglaša za izdajice, staro šaro . . . Krvavi romani, prevodi opolzlih pripovesti preplavljajo naše ljudstvo, in kdor tega ne čita, ni — Čeh . . . Mej tem pa v resnici narodni in znan- stveni časopisi, kaker „Sbornik historicky“, Sbornik zemepisny„, „Sbornik slovansky“, itd. itd. so brez naročnikov in morajo pre-nehovati. Vse se trudi podreti z dinamitom, kar je bilo v preteklih dobah s trudom postavljeno, a novega ne postavljajo nič .... Samo jedna nada: „Strana k at o lička". stranka katoliška, katera se popred ni nikdar mogla vstvariti, začenja poganjati korenine, možje vstajajo, kateri spoznavajo, da kaker so se nemški katoličani v nemškem cesarstvu vspeli, tako moremo tudi mi Čehi le s takimi možmi pomagati svojemu narodu iz blata, v koje so ga naši kričači brezvestno — zavedli". Zatorej: ,.Predno koga volimo, ga moramo vprašati, ali veruje ali ne veruje". Sicer pa ne misli stranka katoliška vže zdaj se svojimi kandidati stopiti na politično bojišče: tla niso še pripravljena ; ampak: ,.Najboljše za sedaj je : gledajmo od strani, da si ljudstvo izkuša in spozna, kdo je njegov prijatelj." Moči se morajo prej izšolati in britke skušnje morajo prej v narodu pripraviti tla navzetna za čisto katoliško politiko ! Izvrstno nadaljuje o tem isti list: „Tirjamo stvaritev odločne katoliške stranke, odločnih katoliških poslancev .... A predno takih v parlament pošljemo, jih moramo i m e t i v starešinstvu, pri glavarstvu. Jih pa imamo? Torej si jih moramo še le vzgojiti. Da bomo takih mož imeli, popred je potrebno odločno delovanje, društveno življenje se mora razcvesti na krščanski podlagi In upamo : kajti boljši duhovi se povračajo h krščanskim nazorom in vsaj začenjajo priznavati blagodejen vpliv cerkve .... Delajmo torej trezno, pazljivo .... visoko politiko pustimo .... od zdoiei gor vstvarimo si okoli sebe krog dobro mislečih, prijateljev naše sv. stvari. Poiščimo si jih! . . . . Proti modernim h u s i t o m se n e k a ž e vojskovati po shodih, taborih, ampak bolj v — socijalnem življenji, na družinskem ognjišči. Visoka politika nam je za sedaj — prazna slama. Za sedaj nas čaka vspešno delovanje pod streho našega ljudstva — pod streho kmetsko! ‘) Kako pa mislijo katoliški Cehi organizovati katoliško stranko ? Čehi kat. so prepričani, da se morajo ozko združiti, ako hočejo, da posamezniki vstrajajo v boji in dosežejo, kar jim je krivica vkrala : „Naj bo posameznik značaja trdnega kot skala . . . vender osamljen onemore . . .“ (Č. III) ,.Mislim, da mi vsi želimo dobro cerkvi in domovini: zato bi se morali mi bojevati pod jednim praporom — in tedaj bomo nepremagljivi." Osnovanje te odločne kat. stranke vodi T. Škrdle, redaktor leposlovnega in znanstvenega lista ,,Vlast". (Žižkov pri ') A kdo more bolj vplivati v tem svetišči — kaker kat. duhovnik ! Torej na noge, bratje!! — Pis. Pragi.) Ta kat. stranka je sklenila paziti, kaj brezverski liberalci češki pišejo v politiki in literaturi sploh, posebno v zgodovinski in leposlovni. Za ta pot Vam poročam samo o njihovem političnem organizovanji. Za glaven organ kat. stranke so si izbrali praški dnevnik „Čech“. Temu piše v štv. 111. neki dopisnik: „Pazite, da svoj organ ohranjate stalno in vsestransko dovršen. Se vender drznem upati, da katoliško pisateljstvo je toliko izobraženo, da lahko zadostno zalaga izdajateljstvo z dobrimi spisi. Ne mislimo tu le na pisatelje duhovne, ampak tudi na lajike. Duhovnik, ako hoče vestno spolnjevati svoje dolžnosti, mora se vedno vzdrževati nad vsakdanjo izobrazbo . . . .Komur časa ostaja, žrtvuj se dopisovanju'1. — „ Kaj ti papirnata vojska se mora bojevati z papirjem11. (C. V.) — „00011“ ne sme biti le kronika malenkosti in ne sme prinašati poročila le iz duhovskega kroga, ampak biti mora vseobčen . . . Mogoče, da bi se tudi v tujini dale pridobiti dopisnikov mej duhovstvom, koji vsi, vže glede svojega poklica, teže za isto svrho". (C. III.) In res število dopisnikov „Čechovih'1 rase od dne do dne. Garda teh dopisovalcev se imenuje „Liga“. Vsak ud nosi stalno svojo številko 11. pr. Liga f 1, Liga + 30 . . . Vže 1. januarja piše zmagoslavno „Čech“ : „Liga „Čechova“ veselo raste ; ko te vrstice pišem je vže dosegla štv. 81. j) Stalni dopisniki so vže pridobljeni: na Šlezkem, Koroškem. Štajerskem2) .... Nekdo nam piše: „Ideme s Vami všichni! starejte se nam hlavriG o „Čecha“. Hlavni vGc jest horlivh a četna redakce11. Drugi nam piše : „Vesel sem gibanja, ki se je prikazalo v zadnji dobi mej nami. Deus confortet. Jaz hočem posebno kontrolovati pedago-gično literaturo in šolske postave11 . . . (Č. I.) „Bodimo kiižarji proti liberalizmu. Raz de li m o s i de 1 o, a združimo svoje moči. Nikdo izmej nas ne izgovarjaj se, da je novinec v žur-nalistiki . . . Nikdo se ne rodi žurnalist . . . Kdor liberalne žur-naliste bliže pozna, dobi o njih slabejši pojem, kaker je imel, ko je bral njih tiskani papir ... Mi smo napadani, a hočemo se tudi odločno braniti . . .“ (Č. V.) In kaker je videti, vže samo kat. gibanje je liberalne širo-koustneže oplašilo, ker dopisnik iz Lužice piše v štv. 10: „Osnav-ljajo se listi odločno katoliški, v katerih se odbijajo napadi na duhovstvo kat. in vero ... In vidi se, da se naši iiberalni koži vže ježi koža ... Od nas je odvisno, da bomo acies ordinata . . . naj nas le molče prezirajo liberalni listi, a vender vedo, da ra-semo. Še nedavno je bila pri nas navada, da si je vsak mleko-zobi paglavec, hote pokazati svojo omiko in modrost, oteral sra-motč in sarkastično svoj kljun ob vero, posmehoval se sv. spo- ‘) Mej tem je narastlo število vže na 50. — Pisatelj. a) Tudi v Bosni, Slavoniji, v Galiciji. — Pisatelj. vedi, kat. sprevodom in obredom . . . To vse je zahteval — „bon ton“. Vender, hvala Bogu — ta moda je nekoliko prenehala . . . Katoliška apologetika našega časopisja, posebno „Če-■cha“ in „Vlasti“, jim je zarezala žilo.“ Brezglavnost slovenske, politike. — Posnemajmo češke katoličane! Besede, katere smo navedli iz praškega dnevnika o čeških razmerah, pojasnjujejo čudovito tudi naš politiški položaj, tako da ni treba nego prenesti jih na Slovensko. Vender je mej nami in češkimi katoličani razlika v tem. da oni so naredili odločen korak naprej, da ^o se začeli otresati kompromisnega jarma z liberalci in levičarji, a mi si ga le še bolj potiskamo na vrat. Zdi se res, da pri Slovencih nima nobena druga ideja dražljive moči, kaker narodnostna. Ona sklepa še vedno versko ali brezversko najrazličniše skrajnostno si nasprotne elemente. Mi Smo o jalovosti, o nezmisli takih fuzij govorili jasno, odločno, in čakali smo, da nam bo kdo tudi odgovoril — a molči se, prezira se vse, kar pišemo ali ne pišemo! Mi pa ne moremo molčati — zamera gor, zamera dol! Vedno, vstrajno, dosledno bomo povdarjali, bomo vtrjevali svoje nazore: prodreti morajo, prodrli bodo ! Kaker avstrijske katoličane sploh, tako tudi slovenske našle so nove volitve — nepripravljane, brez programa, brez glave ! In tako prepustimo tudi zdaj sebe, svojo reč, katoliško šolo, katoliško prihodnost — slučaju. Slučaju ? ! Ne pač . . ! Saj se je v Ljubljani vže osnoval ,, pri p ra vij eni volilni odbor4-, in ta je izdal poziv na volilce . . . In ta poziv sta prinesla oba slovenska dnevnika, prinesla na čelu, prinesla eden in isti dan. Smisel tega poziva je označena pač najbolje s tem, da se v njem pogreva spomin na nesrečni „fia'sko“, ki ga je naredila politika naših spravljivih konservativcev 2. oktobra sč shodom slovenskih poslancev v Ljubljani. Mi smo vender mislili, da bo vsak toliko političen, če ne več — vsaj molčati o shodu, katerega smo vže hitro takrat imenovali mrtvo rojeno dete. No pa — zdaj nekoliko opazk o pozivu samem, ker nam res čudovito pojasnjuje — celo politiško mizerijo slovensko. Po našem mnenji mora vsak političen list, toliko bolj dnevnik, imeti svojo glavo t. j. držati se mora nekaterih načel, katerim ostane dosledno zvest od konca do kraja •, in sč stališča istih načel ima vsak razumnik pravico soditi vse, kar dotični list piše. O brezglavnosti „Slov. Naroda44 ne bomo dosti govorili. Njemu je kar samo ob sebi lazumljivo, da prinese danes na čelu omenjeni poziv kot svoj, poziv, v katerem se prisega na prapor: „Vse za vero, dom, cesarja!“ akoravno deluje od prvega po-četka do zadnjega dililjeja edino na to, kako bi Slovence zvabil spod tega prapora, akoravno je še le par tednov od lega, ko je očitno zasramoval krščansko pobožnost in milosrčnost, tako da so se morali verniki javno pc cerkvah opominati, naj mu zabranijo razširjanje mej krščanske družine ! . . A mi se čudimo „Slovencu“ . . . Ali pa tudi -- ne čudimo, ker spravljivost z liberalci v imenu slovenske narodnosti je »Slovencu** tri, štiri leta sem, odkar ima novega vrednika, vodilo. Mi le hočemo o tej priložnosti vže spet opozoriti, v koliko nedoslednost, v kolika protislovja spelje taka spravljivost. Vzemimo tedaj »Slovenca*' štv. 25. od letos. Na prvi strani beremo vže večkrat omenjeni poziv: „Volilci!“ — na drugi strani nam prinaša članek : „Državnozborske volitve**, kjer razklada in vtemeljuje lastnosti, katere bi morali imeti prihodnji poslanci slovenski. Naši poslanci »morajo biti konservativci v vsakem oziru % ker ,.ako bi mi Slovenci v državni zbor odposlali liberalce, bi ti gotovo mej konservativnimi elementi ne našli potrebnih zave-znikov**. — Spet: „Naš narod je katolišk, zatorej tudi njegovi zastopniki morajo biti katoliški možje, in to ne le po imenu, temveč tudi po svojem mišljenji . . . Vže naš narodni interes zahteva, da na Dunaj odpošljemo le odločno katoliške može.“ Tako .Slovenec** na 2. strani. Prav, izvrstno 1 Toda kako se vse to vjema z imeni: dr. Ferjančič, Šuklje, z imeni mož —• liberalcev, katere isti „Slovenec" v isti številki na 1. strani priporoča za državne poslance? ali z imeni: Ivan Hribar, dr. Tavčar, dr. Vošnjak, mož — spet veleznanih libeialcev, kateri spet po prepričanji »Slovenca** — naj bi imeli voditi volitve v državni zbor?! In tisti »odločni katoliški** možje druge strani so li spet možje prve strani: dr. Poklukar. Šuklje, ali celo dr. Ferjančič, Hribar in — dr. Tavčar?! .Slovenec** na 2. strani: »Biti morajo možje ki se na merodajnem mestu ne bodo sramovali priznati pravega katoliškega mišljenja. Na to morate posebno gledati, kajti šolsko vprašanje še vedno čaka vgodne rešitve**. In ti možje naj bi bili isti. kateri so še zadnjo jesen v deželnem zboru kranjskem tako sijajno pokazali svojo — zagrizenost proti šoli na verski podlagi, možje — beri njih imena na istega »Slovenca** strani 1 ! »Slovenec** na 2. strani: »Pri nas so nekaterniki jako navdušeni za zvezo z Mladočehi ... S tako stranko se mi Slovenci pač zavezati ne moremo**. Toda .Slovenec*' na 1. strani daje znanim »nekaternikom** sam vodilno besedo v deželnozborskih. volitvah, in sredi mej slovenskimi Mladočehi: Hribarjem in Tavčarjem nahajamo ime »Slovenčevega** vrednika samega ! »Slovenec** v iste številke prilogi piše : »Mi bodemo z vsemi močmi delali proti v rad n iški m kandidaturam “, ker »mi potrebujemo v vsakem oziru neodvisnih mož.“ In „Slovenec“ na strani prvi iste številke .priporočajoč naznanja da c. kr. vra-dnik, namreč profesor Šuklje, prevzame vnovič poslanstvo, če volilci temu pritrde !! Slednjič: „Slovenec“ na 1. strani spodbuja k slogi, češ, kar nas razdvaja doma, za državni zbor nima pomena. To ni res! Pa „Slovenec“ sam na 2. strani potrjuje, da ni res, ker sam razvija, kako nas razdvaja doma versko vprašanje, in ta razkol se kaže v dveh nasprotjih : katoličanstvu in liberalstvu. To nasprotstvo ima pa pomen tudi za državni zbor, sicer čemu „Slovenec" zahteva, da nimamo pošiljati v državni zbor liberalcev, ampak odločne katoličane ? Pa dovolj tega. Vsled kompromisovanja vlada dandanes v slovenskem taboru taka zmedenost, taka nedoslednost, toliko navskrižje na vse strani, da je joj ! Na eni strani se zbirajo (2. oktobra) v skupno politiško postopanje vsi poslanci brez razlike verskega prepričanja — v enem meseci se ta zveza pokaže absurdna o priložnosti, ko pride na dnevni red vprašanje dekliškega izobraževališča v Ljubljani. Navzlic povdarjanju politiške solidarnosti vseh slovenskih politikov osnovalo se je vender na desni ..Katoliško politično društvo", na levi pa politiško „Sloven-sko društvo" ; prvemu je katoliška ideja nad vse. drugemu narodnostna ; prvega težnje zagovarja in zastopa „Slovenec“, drugega „Slovenski Narod"; v prvem gospoduje Klun. v drugem dr. Tavčar: obojega težnje — vsaj po programu in po delujočih močeh — grejo vsaksebi kaker nebo in zemlja — in vender zdaj — pred volitvami — se vse moči, od tu in od tam kaker da bi kdo pricopral, spet zbero pod zastavo: „Vse za vero" i. t. d. ter „Slovenec“ in „Narod“ si prilepneta kompromisni bavbav na čelo. mej tem ko i ..Slovenec" i „Narod“ tako očitno, tako odločno povdarjata vsak svoje stališče, prvi katoliško, drugi libe ral no ! — Razumi vas vsega vedni Bog !! Resnično, kar se tiče teorije, „Slovenec" pove marsikatero tako odločno, tako krepko, da se sploh ne da lepše pisati. A ko bi imel iz abstrakcije stopiti v konkretnost t. j. ko bi imel, potem, ko je pisal o liberalizmu, o potrebi šol na verski podlagi, tudi imenovati slovenske liberalce, imenovati nasprotnike verske •tole, in občinstvo odvračati oil njih: ti in ti so — bežite pred njimi! — tedaj mu vpade srce. tedaj trpi, da se mu strahovi, Po katerih je vdrihal, posedejo na prsi ter mu kaker mora jemljejo sapo in glas! Nasledek vsega tega je, da naša katoliška politika biva Vedno še v zraku in naši ideali ostajajo prazne sanje — brez ttiesa in krvi. Kei krepko ne vrežemo v življenje, v obstoječe fazmere, vedno imajoč sto in sto ozirov, boječ se zamere, zato nas liberalci, ki vse drugače razumejo svojo nalogo, čedalje bolj Potiskajo iz javnosti. Vgnezdili so se v mestnem starešinstvu ljubljanskem, v deželnem zboru — iu zdaj odpiramo jim pot, v državni zbor. Da. Mladočehi pričakujejo zaveznikov tudi se Slovenskega, in Mladočehi bodo dobili zaveznikov tudi se Slovenskega. Mi se se „SIovenčevo“ konservativno politiko ne zlagamo — mi gledamo na korak, ki so ga storili odločni katoličani na Češkem, mi se hočemo ločiti i od liberalcev i od polovičarskih oportunistov duha staročeskega, kateri poznajo duhovne in vero le za časa volitev, a se potem, ko so si vtrdili sedež — za šest let, za hrbtom krotkih in spravljivih katoličanov smejajo in ko-ketujejo z liberalci. Li dalje kompromisujte in volite in dajajte se voliti, koliker hočete — mi se hočemo postaviti na katoliško stališče ter poskusiti, ima li še v 19. veku katoliška ideja v sebi toliko moč, da zmaga brez zveze in kompromisa s poganskim liberalizmom. Na tej podlagi se hočemo organizovati Zveze v imenu same narodnosti nam ne ponujajte ! Nam so bliže nemški in vsi drugi katoličani, kaker liberalci slovenski. In da bi res kdaj prišlo do alternative : kaj hočete žrtvovati — vero ali narodnost ? — odgovorili bomo: ohrani naj se nam vera ! ker le ona nas pripelje v večno življenje. Ker pa ni mogoče, kaker so zdaj razmere, katoliški ideji v Avstriji pripomoči do zmage in zajeziti pogubni tok liberalizma in radikalstva, nego da se vsi katoličani avstrijski spojimo v mogočno katoliško stranko, zatorej bomo nevmorno težili za tem smotrom. Liberalci slovenski pa naj si iščejo zaveznikov pri tistih, ki so jim bratje po duhu ; saj tudi do zdaj je bila vedno veča atrakcija mej radikalnim Nemcem in radikalnim Slovencem, nego mej slovenskim radikalcem in slovenskim klerikalcem. Sicer pa nam je v obči katoliški zvezi zajamčena tudi narodnost; germanizujoči centralizem je pognal kali iz liberalizma, a ne iz katoličanstva. Re-šivši vero bomo rešili tudi narodnost; če ne drug. rešiL nam jo bo Bog, ki je obljubil, da nam bo vse privrženo, ako bomo iskali pred vsem njegove pravice, Bog, ki ne potrebuje pomoči od liberalcev, naj manj pa od Tavčarja in Hribarja! * * * Ko je bil vže spisan pričujoči članek, prejeli smo s Kranjskega od odličnega rodoljuba pismo, katero nam natančniše pojasnjuje politiški položaj na Kranjskem in v Ljubljani, iz katerega pa tudi razvidimo, da se z našimi ravnokar razloženimi nazori vjemajo tudi drugi odlični gospodje. — Iz tega pisma le nekoliko mest! „Koliko je hinavščine v oklicih naših poslancev! In v besedah pa še več. Dr. Frjančič je v Ilirski Bistrici bil proti verski šoli, kakeršno škofje zahtevajo. Sedaj se pa tako religi-joznega dela!“ Bi ne bilo torej prav — dostavljamo mi — ako bi ne le duhovni, ampak tudi vsi drugi, katerim je še kaj do katoliške reči, od dr. Frjančiča in morebiti tudi od katerega drugega kandidata, ki tako rad preminja barvo, zahtevali, naj se izjavi pismeno, da'hoče delovati za versko šolo, kakeršno zahtevajo naši škofje ? Sicer naj bi se postavil drug kandidat! Hudo, pa pravično ožigosa naš dopisnik vsestransko brez-načelnost iu nedoslednost dozdanjih poslancev, ter pride do trditve: „Iz tega se vidi, da je našim poslancem le na tem, da ohranijo enoj nos t stranke, če tudi pri tem žrtvujejo načela.“ Tako je! „Tej neznačajnosti — sklepa dopisnik — ne bode prej konec, dokler se ne osnujeti v ljubljanskem deželnem zboru dva kluba, kak er ste se osnovali tudi dve društvi: „Katoliško-politično društvo" pa „Slo-vensko društvo." In s to željo, oziroma s tem predlogom, sklepamo tudi mi! Tiste dni je kaker strela z jasnega neba vdarila z višega mogočna cesarjeva beseda: državni zbor je razpuščen, razpisane so nove volitve! Vse se je prebudilo, vse je zmedeno povpraševalo, kaker brez glave: kako in kaj ? In nihče ni vedel povedati, niti kako niti kaj, ampak vse križem je začelo letati in zborovati in pisati in kompromisovati Najemale so se javne dvorane po gostivnicah, sklicavali se shodi, vse se je trlo od kandidatov in njih agitatorjev: kandidati na desni, kandidati na levi, kandidati na sredi. Ako bi bili hoteli, kaker je bila šega pri Rimljanih, vse obleči v bele kožuhe (bila je namreč zima, in sicer huda), bi morali popolnoma zatreti rod — belih medvedov. Iz dnevnika Stefana Hodulje. V pustu spisal za post Tone od Kala. XIV. Tudi jaz sem se koj odpravil v deželo vže od nekdaj dobro mi znano, katere pa tu ne imenujem: hotel sem poskusiti, kako se politikuje, za agitacije sem bil pa vedno pripraven — upal sem kaj zaslužka. Ko sem pa dospel v tisto deželo, sem po cesti dohitel vže priletnega možiceljna — vse je kazalo, da je kmet Majhen klobuk mu je čepel na glavi; v lica in v čelo bil je rudeč, kaker da bi bil zakuril v želodci; od časa do časa je pa postal in zavriskal, kaker petelin, ko so mu potrosili zrnja. Vse je kazalo, da je prav Židane volje. „Kani pa greste, prijatelj ?“ „Na bojišče — danes si jih bomo dajali. Glejte to pest!“ „Koga pa boste branili ž njo ?“ „Štatueijo — pri moj’ duši! Živela štatucija !“ „Jo poznate, gospo štatucijo?" „Dobra je . . . Glejte, vže osem dni nič drugega ne delamo. kaker pijemo, jemo in pohajamo — v imenu štatucije. Pa premislite, jaz bi se zdaj lahko peljal s parom konj; hoteli so poslati pome s kočijo, pa jaz sem rekel, da ne, jaz sem raji vtaknil v žep, kar bi bilo šlo za gospojsko vožnjo. Glejte no, ta gospoda se toliko poganja pri volitvah, in toliko berači za en glas: vse, kaker pravijo, v imenu štatucije! Nate 110, sem rekel, dam Vam svoj glas! Prodal sem ga prav pošteno vže peterim za lep denarček. Ha, vidite tukaj, kako lepo rožljajo tolarčki v žepu!“ „Tudi Vi ste tedaj volivec ?“ „No, kdo pa, če ne jaz ? Jaz sam sem v celi občini, kar nas je starejših možakov, da se znam podpisati z gosjim peresom, kader pride g. glavar k nam; in tudi precej dobro vganem muhe tiste gospode iz kancelije; zato sem tudi župan vže dvanajsto leto — recite, prijatelj, dvanajsto leto! In zdaj so me možje poslali, da izberem poslanca. Kaj mislite, to so velike skrbi — izbirati može, ki pojdejo pred cesarja!“ „Koliko jih pa imate voliti ?“ „Prav za prav enega samega." „Kako pa: rekli ste, da ste prodali glas vže peterim?" „Ej no, jaz vsakemu rečem : moj glas bo za Vas, ako kdo drug boljše ne plača. Zdaj se bo videlo; vdarili sevbomo, da bo kaj. Tisti iz gor imajo svoje, mi tu zdol pa svoje. Čakajte, tu si vrežem gorjačo, če bo treba, bom treskal na desno in na levo." * * * Prišli smo pa v trg. Na prostornem travniku se je ljudstva vse gnjetlo. Na več krajih se je valil gost dim proti nebu. Ko se prerijem skoz množico, zagledam, kako se je nad žrjavico pekel na železnem drogu preboden vol. Le na glavi so pustili še kožo; mej velikanskimi rogovi pa stala je tablica, na kateri si bral: „zmerna opozicija — kandidat Jošt Drejčič.4' Malo v stran pa je bil postavljen sod, kateremu so pridno praznili zlato-ru-meno alkoholično vsebino, ki je neprenehoma tekla skoz veliko pipo zdolej. Vola so pa pridno odrezavali in odščipavali zad in ob straneh, tako da mu je ogenj komaj prepuhal trebuh, ko nisi videl na zadnjih skokih drugega nego obrane kosti. Tu je dobro biti, Hodulja — sem si mislil, in ostal sem tu. Najprej pa sem začel zijati: „Živela zmerna opozicija Živio edini naš kandidat Drejčič !“ In zaorili so za mano vsi: „Živio !“ Tedaj še le sem imel tudi pravico bliže stopiti in vrezati si od volovskega telesa prav tolst košček, s katerim sem si poživil izlakani želodec. Potem pa so mi dali, da sem prav globoko pogledal noter proti dnu vinskega vrča; tako mi je vleklo, da nisem mogel ustnic več odtrgati, kaker da bi pil iz vira večnega življenja. Potem pa se je približal kandidat Jošt Drejčič, ali prav za prav štirje korenjaki so ga prinesli na ramenih s ceste, kamer se je bil pripeljal. * Živio “ in ploskanja ni bilo konca ne kraja. Še le ko se brup malo poleže, stopi majhni Jošt na govorniški oder poleg soda in začne: „Prišel sam, da me vidite. Jaz sem bil vedno miren, in prepirov sem se ogibal, kar se je dalo. Vender bi bilo treba ministrom na Dunaji katero povedati; vse tudi ne more iti, kaker bi hoteli ti gospodje. Tako na primer nakladajo čedalje veča bremena na naša zemljišča; posebno vinogradi so obteženi, vinorej-cu se kmalu ne bo več moči gibati. Strupena rosa, črna bolezen, filoksera in kaj vem še, se je spravilo nad trto; poslednjič pride še finančni minister: daj, kmet, meni plačaj pa od zemlje, v katero si vsadil vinski trs! Pa da bi bilo mogoče vsaj prodati to malo vinea, kar se pridela! A še to moramo hraniti po sodih, dokler se posuši. Našega vina ne pijejo več niti meščani niti gor-jani; prvim ga delajo fabrike, drugi so se vrgli na žganje ; pa še to ni vinsko žganje, ampak ne vem, kaka blodnja iz špirita in drugih snovij, s katero krstijo vodo. Jaz bom tedaj delal v državnem zboru na vse kriplje, da se davek odvzame od trte in ves prenese na nesrečno žganje !“ Pri ti priči se zažene silen hrup tam od strani. Skopičila se je cela tolpa gorjanov, katerim se je očitno videlo, kako jim je žgoča tekočina zbledila lice in zakužila živce. Vdarijo na govorniški oder, da se vse prekucne, in govornik — kandidat Drejčič se prekobacne, da bi si bil gotovo razbil nos in glavo, ko bi njegovi ne bili stegnili rešilnih rok nasproti in ga vlovili. Tedaj se prične krik in tepežnja. Trde gorjanske pesti padajo po hrbtih tistim iz nižave. Tam od soda pa letijo majolke in steklenice nad gorjanske glave. Slednjič se začnejo gorjaui vmikati, a od jeze se zaženejo v železni drog, da bi vrgli vola v žrjavico. Pri ti priči se zmaje volovska glava, in tablica zmerne opozicije z imenom Jošta Drejčiča vred — pade v ogenj in zgori! Videl sem, da tu ni varno dalje ostati. Kar so me noge nesle, podvizal sem proč. Tam sredi travnika so pekli na ražnji nabodeni dve teleti; sredi mej njima pa je stal visok drog, na katerem ti je tabla oznanjevala, da tu kandiduje „socijal-demo-krat Vaso Tepčič". Pogovarjal se je tedaj z nekaterimi svojih, ki so prav zvesto poslušali, kar jim je razlagal iz „Delavskega lista" o splošnem volilnem pravu in o preosnovi socijalnih razmer, ki se ima postavnim potom t. j. po državnem zboru vršiti v smislu socijalista Marxa. „Izvršiti pa nove postave", dostavlja Vaso Tepčič k sklepu, „moralev bodo vaše pesti. Potem se boste vsak dan mastili s pečenko !“ „Živio Vaso Tepčič ! Živela teleta !" * * * Glavna oseba tistega dne pa bil je gospod Florijan. Ljudje so mu rekali „gospod Frjan." Zgodilo se je pa, da je gospod Frjan ravno tisti dan, dan volitev, obhajal petindvajsetletnico svojega delovanja. Kakšno je bilo prav za prav to delovanje, je težko določiti. Pa njegovi prijatelji in čestivci so menili, da se delovanje gospoda Frjana najbolje označi z besedo „ narodno". O tem delovanji, in sploh o osebi gospoda Frjana, bi se dala napisati cela povestnica. Učen ni bil sicer gospod Frjan, ker še do sedme se ni mogel preriti. Je li bila temu kriva nesreča ali vsoda ali kratkovidnost profesorjev, ki niso mogli spoznati. kak veleum tiči v Frjanovih možganih — nisem mogel do dobra zvedeti. Pa bodi temu kaker hoče, res je, da v kratkem je svet v g. Frjauu občudoval pisatelja, govornika, narodnjaka. Največ zaslug pa si je pridobil se svojimi izleti po deželi. Ni se odprla čitavnica, ni se obhajala beseda, da bi ne bil navzoč gospod Frjan. Imel je pa, kaker so mi pravili, gospod Frjan, poreden, špičast jezik. Najraji ga je špičil proti gospodom „nuncem“. Tako je nekje o pustu, potem ko se je končala „beseda“ in so, kaker navada, zagodli na ples. kmete prepričaval, da ni ravno vse tako, kaker jim govori gospod župnik, šesto zapoved treba v naših časih drugače, bolj ua široko razlagati itd. Pa tudi drugje in drugače je g. Frjan marsikatero bleknil proti . „farjem“ in „sveti“ cerkvi. In kdor ga je od bliže poznal in zasledoval stopinje, katere je g. Frjan puščal po svojih mnogih poteh, mu ni prav nič zaupal, češ — Frjan je liberalec skoz in skoz ! Pa danes je, rekli smo, g. Frjan obhajal petindvajsetletnico svojega narodnega delovanja. In o tej priložnosti je ljubezen krščanska marsikaj spregledala g. Frjauu, češ, to tudi zahteva blagor raroda in slovenske reči; da, dobil je g. Frjan tisti dan celo telegram od nekaterih mlajših gospodov „nuncevu, ki so mu čestitali kot vzornemu domoljubu, kot zvezdi ua govorniškem obzorji itd. Bi se smeli potem takem čuditi, da je g. Frjan ravno svoj jubilej smatral kot vgodno priliko, da bi zdaj, ko so zanj gorela vsa slovenska srca, kar naravnost stopil pred občinstvo kot kandidat za državni zbor ? Svojo misel je pred tedni ponižno razodel enemu izmej osnovalnega odbora za veselico, ki se je imela prirediti v slavljenje srečnega jubilanta. To misel so vrgli v javne liste, in misel ta — našla je vgoden odmev. I11 danes, v dan slavnosti, je vse vprek agitovalo za g. Frjana. Prišel je v trg, in prva njegova pot je bila v hišo, kjer je imelo sedež tamošnje katoliško-političnu društvo. Vedel je, da tu najde danes dosti duhovnov. Brez veliko vvodnih besed prijeli so ga gospodje naravnost za tisto stran, kjer je imel danes kon-centrovane misli in želje: ali želi res biti poslanec ? In ko je odgovoril: da — pozvali so ga, naj odgovori, ali priseže na znano konservativno slovensko geslo ? On pa, ginjen do solz, pograbi tam iz kota društveno zastavo, ki je nosila trisagion: „Vse za vero, dom, cesarja!“ in jo visoko dvigne : „Svet,a mi bo ta zastava. Naša dolžnost je, pobožnemu narodu slovenskemu neoskrunjen ohraniti najdraži biser: sv. vero Cerkev, duhovniška kon-grua. pred vsem pa verska šola — to so točke, ki bodo vedno stale na prvem mestu v mojem programu. Gospodje, to vse se razume samo ob sebi!“ In nihče seveda se ni mogel več vstavljati g. Frjanovi kandidaturi : s takim ognjem, z odločnostjo sv. Pavla, govoril je v družbi čestitih duhovnov. Potem pa se je poslovil gorko stiskaje roke gospodom. *Bog“ in /Božja volja“ in * Božja previdnost ' se je kar neprenehoma vsipalo čez ustnice; še en — „Hvaljen bodi Jezus Kristus !“ — in g. Frjan bil je na cesti. Letel je naravnost v gostilno „k zlatemu kladvu“, kjer je našel oži krog „svojih“. Komaj so vže nanj čakali, ne toliko radi njega, marveč bolj radi šampanjk, katere so na mizi nevoljno pričakovale odrešenja. „Saj smo sami?' to je bilo prvo vprašanje došlega. In ko se mu je zagotovilo, da so sami, je velel odpreti prvo buteljko, ki je z veliko silo vstrelila. „Ta strel na čast gospodom .,nuncem“, ki se dajo tako izvrstno voditi za nos. Živeli !“ In pritrdilo se mu je. Potem nadaljuje : „Zdaj zakadimo malo v čast gospodom nuncem." In pri tej priči začne deliti mej pričujoče tobak in papir; in vsi si začnejo zavijati cigarete. „Glejte prijatelji, tako se povijajo farji z lepimi besedami in komplimenti.“ ,.Zdaj pa prižgimo!“ — In pnžgo vsi. „Glejte, tako gorijo farji, in tako — glejte — tako, kaker ta dim, spuhti njih katoličanstvo v politiki!“ In zakrohotali so se vsi . Pa še več drugega so „bratje“ govorili, česar bi navaden človek še verjeti ne hotel. Jaz pa verjamem, in vsi, ki boste to brali, verjamite mi, da je bilo tako, in še hujše. Ko bi pa kdo hotel slišati, kako morem jaz vse to vedeti, mu povem, da sem eno polovico pozvedel vže v trgu, drugo pa od g. Frjana samega Ko sem namreč popoldne slišal, da je g. Frjan izvoljen za poslanca, sem hotel imenitnega jubilanta osebno spoznati. Na večer se je imel vrniti iz trga domov, zatorej sem ob cesti čakal nanj. Ko se pa mimo pripelje, se mu globoko poklonim in odkrijem. „Hodulja, ste Vi, kaj hudiča tod vganjate ?“ Jaz sem kar ostrmel, kako da me pozna. „Saj je bilo treba kaj agitovati“, pravim. „da ste laže zmagali." „Kam ste se pa odpravili, gospod Hodulja ?“ „Na Brdo.“ „Pa prisedite; skoz Brdo se peljem tudi jaz.“ Prisedel sem na voz. Ko mi je pa g. Frjan vso svojo zgodovino današnjega dne dopovedal, sem začel tudi jaz po svoji navadi. „Dovolite, gospod državni poslanec, če se ne motim: niste li Vi ondan pri shodu na G. povdarjali, da verska šola je zastarela, da Vi ne boste plesali po farskem taktu ?“ „Resnično. jaz sem bil, dragi moj Hodulja." „Prav, a jaz ne morem razumeti kako ste mogli danes o-betati, da boste zagovarjali versko šolo?" „Ej Hodulja, danes je šlo za to : biti ali ne biti voljen v državni zbor. In da se more biti voljen, je treba glasov; da se pa dobi glasov, je treba, razumeti posel." »Razumeti ? . . Kaj pa vest ?“ „Ej Hodulja, vest je relativna: se da nategniti, da imata Bog in hudič vanji prostora, fali pa tudi skrčiti, da je preozka za enega in za drugega. Sicer pa jaz, ljubi moj Hodulja, jaz priznavam teorijo o dvojni vesti, o javni in o privatni; v poslednji li vkaži Bog in njegova postava ; kar se pa tiče javne vesti, je odločivna korist Korist, korist — ljubi moj, to je molila 19. veka! Niste še ničesar slišali o ti najbolj praktični filozofiji ?“ „Meni to ne gre v glavo, gospod poslanec; jaz vsaj moža, kateri danes imenuje belo, kar je včeraj imenoval črno, ne morem imeti za značajnega. Ir. značajnost je možu neobhodna." „Značaj, Hodulja, značaj! ? Ne norite — kje ga pa še najdete ? Mi smo značaje vže dolgo k pogrebu nesli. Hodulja: dr- žavno poslanstvo, pa 10, recite: deset forintov na dan — to je značaj!“ „Tedaj breznačajni ste vsi! ?“ „Pa, Hodulja, Vi ste se razgreli! Potolažite se! Glejte, tu je veja. Vam je všeč, da sprazniva eno buteljo starega dorn-beržana?“ „To pa to — ne eno, ampak dve, tri . . Živio gospod Fr-jan, državni poslanec !“ Jules Simon o sestrah sv. Vincenca Pavlanskega. Katoliški redovi, kongregacije so liberalcem trn v peti. Preganjajo jih tudi na Francoskem. Jules Simon, katerega liberalci gotovo ne morejo obdolževati liberalizma, piše o sestrah sv. Vincenca Pavlanskega: »Svet jih ne pozna dobro. One se kongregacija in niso. Njih samostani so, kaker pravi sv. Vincenc Pavlanski, bolnišnice, njih celica je najeta sobica, kapelica je njih farna cerkev, njih križev pot so ulice ali prostori bolnišnic, njih klavzura vbogljivost, njih samostanski zid je strah Božji in njih zavoj sveta spokornost.“ »One, nadaljuje Jules Simon, vzderžavajo šole, delavnice, strežejo v bolnišnicah in v lekarnicah za vboge. Mnogi jih obsojajo, ker te sestre govore mnogo o Bogu '), a pri lajikih je pa druga slaba navada — da pa sploh nič ne govore o Bogu. Svetne oskrbnice so nastavljene za denar, a njih misli so drugje nego v bolnišnici ; sestre te pa so sestre vbogih, sestre bolnih. Jaz bi jih ne mogel pahniti v stran, saj se žrtvujejo dobrovoljno . . . Vem dobro, da nismo narod odveč katoliški, vender moramo priznati, da smo narod sestavljen — iz katolikov. In povsod, kjer se pozna želje bolnih, bi ta želja morala biti — zakon. Najboljša vseh vlad je vlada — svobode. Na Francoskem in v Evropi imajo te sestre 2434 bivališč, v katerih se vzgaja 185.000 otrok in oskrbujejo 45.635 bolnih v bolnišnicah, ne da bi vračunali mnogoštevilnih bolnih, koje oskrbujejo pb zasebnih hišah. To je vender nekaj ! A sestre se ne zadovoljujejo z delovanjem v Evropi. ') To je tudi vzrok, da jih liberalci ne morejo videti. Te ponižne sestre so pijonirji civilizacije. Razširjajo ime francosko po daljnih krajinah in pridobivajo spoštovanje in srca, česar drugi potniki in preiskovavci ne morejo. Ko se je nekdaj v senatu govorilo o teh sestrah, je moj prijatelj Fournier, bivši poslanec v Carigradu, stopil na tribuno in rekel: „Ne pozabite njih delovanja tudi izven francoskih granic.u V Levantu je znano brodovje angleško, rusko — a na najboljšem glasu je spital — francoski in šola francoska. To je propaganda ljubezni, ki je trajnejša od nasilja. V Aziji in obeh Amerikah imajo sestre 328 bivališč. Vzgajajo 32.978 otrok vseh narodnosti in — ver. Oskrbujejo v svojih bolnišnicah 75.950 bolnih in dajajo 2,947.000 bolnim zdravil — zastonj. Tudi v vojski so se žrtvovale. Jedni sestri je bil zavoj na glavi prestreljen v trenutku, ko je obvezovala rano ranjencu. Minister jo je hotel olikovati, a predstojnica je odklonila, da sestre ne sprejemajo odlikovanj, njih odškodnina je prilika koristiti ljudstvu. “ Tako Jules Simon v „Tempsu\ Svoboda vesti v Ameriki in — krščanski Evropi. Vradni list amerjkanske republike „Costa Ricca“ je objavil nedavno to-le določbo : 3 8 Narodna Palača San Jose d. 1 3. 1890. Ker vemo, 1) da večina ljudstva želi versko vzgojo svojih otrok ; 2) da vstava zagotavlja svobodo vesti in priznava, da je večina prebivalcev v Costa Ricci vere rimsko-kato-liške in apostolske, tedaj podpora vlade ; ker vemo, 3) da do sedaj ni imela cerkev v Costa Ricci dovolj osobja niti sredstev, da bi mogla zadovoljiti želje ljudstva gledč verske vzgoje, koja vender pripada le cerkvi, in je jedna glavnih dolžnosti duhovstva; ker vemo, 4) da je dostojno in vredno, da se pod vlado demokratično hvali in podpira prostovoljno, a ne prisiljeno versko učenje; — zato predsednik republike določuje : 1) Vsako soboto se mora mladina, ki se uči na elementarnih ali srednjih šolah, oprostiti obligatnega poduka od 11 do 2 popoldne, da bi se v tem času učila kršč. nauka, ako bodo zato prosili stariši ali oskrbniki; določuje: 2) prositi škofa, da bi določil in naznanil stroške potrebne za podučevanje; 3) minister za uk ima 'mesečno izplačati 1000 pesos za stroške. 4) Ta določba ima se vveljaviti. Namesto prezideuta : tajnik ministerstva za uk : Volverde ; tajnik ministerstva za bogočastje : Gutierrez. Pri nas se pa milijoni podpisov iz mej ljudstva lcršč. mečejo pod klop. Vbogi narodi evropejski — kaka svoboda jim cvete! Pomenljiva knjižica. Kako se je začel tudi v protestanski Nemčiji tajati led mržuje in sovraštva proti katoliški cerkvi, razvidimo prav dobro iz knjižice „Ein Wort zum Frieden*, ki se je nedavno natisnila v ,,Frankfurter zeitgemasse Broschureir1. Spisal jo je luteransk teolog. Iz nje odmeva klic po zedinjenji s katoliško cerkvijo. Prava Kristusova cerkev ne more biti nego le ena, nedeljiva. Pisatelj razpravlja potem glavne točke, v katerih se ločijo protestanti od katoličanov : o sv. pismu in ustnem sporočilu, o opravičenji, o cerkvi, o papeži itd. Zanimivo je, da se pisatelj povsod nagiblje h katoliški cerkvi in njenim napravam. Skuša pa dokazati, da nasprotja mej cerkvijo in pravimi, prvotnimi protestanti niso tolika, da bi se ne mogli zediniti. Da je prišlo do tolikega nasprotstva, je zakrivila pozneje strast Lutrova in drugih reformatorjev za njim. Sploh se zdi. da je začel mrtvo telo protestanstva prehajati nov duh. Jelo se je gibati, v otrpnele ude se vrača življenje. Vže to pozdravljamo kot posebno znamenje, da se v ortodoksnih protestantih obuja želja po neodvisnosti od državnega gospodstva, da so začeli otresati železni Cezarjev jarem. V tem zmislu se vrši najnovejše gibanje mej nemškimi protestanti, kateremu na čelu je znani Schloezer. Da, nam se zdi dosti, ako piše naš pisatelj, protestant, tako-le: „Kristus je svetno in duhovno, versko in politiško polje strogo razločil, in jasno izrekel, da ima oboje ostati nezmedeno.11 In spet: »Država ni za kristi-jana najviše. Ona ni, kaker uči Hegel, sama sebi namen.“ „Dr-žava in cerkev ste različni, vsaka sč samostojno svrho in delokrogom, vender niste ena drugi nasprotni, ampak od Boga odločeni, da se mej seboj dopolnjujeti in podpirati.“ Ako prodirajo mej protestanti taki nazori, potem smemo pač pozdravljati v tem prvi početek k povratu v katoliško cerkev. Da, katoliška ideja napreduje, katoliška ideja si bo v sto letih vpokorila celo Evropo ! „Ekumenični“ patrijarh razkolniške cerkve glava — le „idealna“. Znano je. kako pokoren sluga in rob je carigrajski pa-trijarh turški vladi. A mnogi na zahodu vender mislijo, da je priznan vsaj od raznih razkolniških cerkva, za pravo de- j a n s k o glavo. Ne. priznavati ga hočejo le za „idealno“ glavo. Evo vam neomajnega dokaza: Iz Carigrada prihajajo vesti, da ondašnji grški patrijarh namerjava sklicat zbor vseh nekatoliškili cerkva. O tej nakani je metropolit Roman, glava Rumunov grškega obreda na Ogrskem in Sedmograškem, te le misli povedal : Cerkev od mene vladana je v svoji celoti narodovo zjedinjenje na podlagi demo-kratiške organizacije. Radujemo se, da te zakone zbor tudi priznava. Cerkev rumunska priznava, da patrijarh mora nevstrašno braniti autonomično pravo svoje cerkve nasproti turški vladi, zato je pa tudi prepričana, da so zahteve Bulgarov opravičene, ker se popolnoma zlagajo s §. 34. vstave izhodne cerkve o narodni samovpravi posameznih cerkva. Siljeno je sedaj napeti vse moči, da bi izhodne cerkve mogle bivati druga poleg druge, kot svobodni narodovi organizmi, koji bi ekumeničnega patrijarha priznavali za svojo idealno glavo. Grki in Rusi se trudijo spraviti pod se posamezne cerkve, a to nasprotuje apostolskim določbam kanoničnega prava, in tako ravnanje tudi rumunska cerkev obsoja.“ Carigrajski patrijarlii, ki se niso hoteli pokoriti papežu — se pokorijo Turku, in tudi od svojih so priznani le za „idealno“ glavo Kako edinstvo mora biti pri takem prepričanji v razkolu! „Przeglad powszechny“ zagotavlja,: „0 tyle tylko m o ga one (razkolniške cerkve) udavač przed šwiatem i przed sobij; jak%š košcieln^ jednošč, o ile kwestyi spornych, dogmatycznych, czy hierarchicznych, ani wogole žadnej kwestyi ne tvkaja.“ Le toliko morejo one razkolniške cerkve kazati pred svetom ali doma nekako cerkveno edinost, koliker se ne dotikajo razpornih. dogmatičnih ali hijerarhičnih vprašanj. Nimajo glave, nimajo Petra-skale. In s cerkvijo brez glave bi nas rad osrečil „Slov. Svet“ !! Nekoliko v pojasnilo razkolniške propagande mej avstrijskimi Slovani. „UpFimni katolioi a vlastenoi nesinžji nečinnž k tomu pfibli-žeti, nybrž varovati sve zradci a zhoubci naroda. “ „Čech“ č. 14. 1891. Nedavno je pisal „Slovanski Svet“ : „30 čeških rodbin, ki bivajo na Dunaji. je prestopilo k pravoslavju. Nemški časniki so pa poročali o 150 takih rodbinah „Velehrad“ poroča, da je sestavil pravila dr. Tieftrunk, in da bodo ista tudi potrjena. Te rodbine hočejo zasnovati svojo cerkev in dosledno tudi svojo šolo . . . Nemški listi bi raji videli, da bi Čehi dunajski pristo- pili k protestantizmu nego k pravoslavju. Jednake želje goje menda dandanes tudi nekateri latinizatorji, ki so gluhi za vse težnje, da bi se Slovanom zapadnim povrnil cirilometodijski obred v uniji z Rimom „Slovanski Svet“ ni pa toliko pošten, da bi nam tudi povedal, odkod prav za prav izhaja razkolniško gibanje mej dunajskimi Čehi. Na to odgovarja „01omoucky Mir“, da namreč dr. Zivny sam, vrednik „Parlamentar-ja“,v pobratim našega ..Slov. Sveta11 in češkega „Velehrada“, isti Živnv katerega evangelij ■se oglaša iz vrst „Slov. Sveta", vabi dunajske Čehe v razkol obetaje jim pravoslavne cerkve s češkimi pridigarji-*. Kako čudovito pojasnjuje to tudi težnje „Slov. Sveta" mej Slovenci! Pa poslušajmo, kako označuje o tej vesti pražki „Čech“ skrivno rovanje teh nesebičnih Slovanov: „Čuditi so moramo nesramnosti teh gospodov, da se drznejo sč svetoskrunsko roko segati in se mešati v reči človeku najsvetejše, in z vero, katero nam je sam Sin Božji prinesel in zanjo vtnrl, počenjati kaker s „hruškami na kramku** (mi imamo drug rek. nelep sam na sebi, a primeren takim gospodom). Kaj mislijo ti veternjaki, da se vera da kupovati in menjavati za ruske rublje! Nikaker . . . Tudi smo prisiljeni dvomiti o zdravem (!) razumu teh zbesnelih — drugače jih ne moremo imenovati — saj ako bi imeli razum in bi bili pravi rodoljubi, bi morali sprevideti, da s takim postopanjem ne pridejo dunajski Čehi do nobene veljave v javnosti, da si kopljejo sami sebi grob .... Pa kaj je tem zbesnelim do vere, narodnosti — samo da si svoje izdajske roke in mavhe polnijo rublji, in se z iškarjotskim pridevkom dobro pitajo po Dunaji.“ V tak „miskredit" smo prišli tudi mi po norem počenjanji nekaterih narodnih (!) uesebičnih (!) rodoljubov (!) h la Krutorog! *Čech*‘ sklepa: ..Resnični katoličani in rodoljubi ne smejo leno na to gledati, ampak varovati in braniti morajo svoje rojake teh izdajavcev in vničevavcev naroda. V resnici jok nas sili: ne Nemec nas vbiva. ampak izdajski Čeh vbiva Čeha." Mi pa za naše razmere rečemo : Ne Nemec, ne Lah, ampak slovenski verski odpadnik, kateri ni prišel ob vero doma pri slovenski materi, ampak na brezverskih srednjih šolah in vseučiliščih. vbija slovenski narod, delaje mej nami razpor! Nekateri rusinski poslanci so v poslednjih zborovanjih izrazili, da hočejo priboriti srečo svojemu narodu, ne ravno se oziraje na katoliško vero .... A metropolit Sembratotvicz je v svojem in svojega ljudstva imenu javno protestoval proti tej izjavi, ker ne izhaja iz naroda, ampak iz njegovih odpadnikov . . . Temu protestu so se pridružili tudi poslanci rusinski, kaker Ro-manscuk, Sawczak. Ogonowski in drugi. Marcin Czerminski pravi o tem protestu: .Nismo dvomili o pravovernosti naroda in po slancev, vender jasna ločitev narodno-katoliške politike rusinske od breznačelnih i z r o d n i li Rnsinov je važen k o r a k 11 a p r e j ... “ To imajo biti naši kompromisi. Slovenci! V drugo : razpis in poziv 1 V četrtem zvezku II. tečaja ,,Rimskega Katolika" smo razpisali tri nagrade za tiste gospode slovenske vseučiliščnike. ki bi najboljše rešili eno izmej naslednjih treh filozofičnih vprašanj : 1. Izvestnost človeškega spoznanja. 2. Kak pomen za naše spoznanje ima Kantov nauk o sintetičnih sodih a priori 3. V čem se razlikuje stara klasična umetnost od krščanske V Z 31. januarjem je obrok za rešitev teh vprašanj potekel, ne da bi se bil kdo zglasil z rešitvijo. Ker so bila stavljena vprašanja taka, da morajo zanimati vsakega, ki se sploh peča s filozofijo, ne more vzrok, da jih nihče ni rešil, tičati v vprašanjih samih, pač pa znabiti nekoliko v tem, da smo obrok postavili prekratko. Zato razpisujemo ista vprašanja z istimi pogoji (beri „R. K.“ 1890. str. 472.) le s pristavkom, da se smejo koukurza vdeležiti tudi gg. bogoslovci slovenski, in sicer ne le oni, ki se izobražujejo po vseučiliščih, ampak tudi gg. po škofijskih bogoslovnih semeniščih. — Obrok pa, do katerega naj se blagovolijo poslati razprave vredništvu „R. K." v Gorici, raz- tegnemo do 1. septembra 1891. * * * O tej priložnosti spet pozivljemo slovenske rodoljube, da bi podpirali našo idejo z večimi ali manjšimi doneski, vsak po svoji moči. Nadalje sta nam poslala v isti namen: P. n. g. M. Karba, kapelan na Dobrni, for. 5 ; p. n. g. dr. Jos. Lesar, prof. bogosl. v Ljubljani for. 5. Dr. A. Mahnič. Organizacija. Vsak organizem ima enovit živenjski princip, ki posamezne dele celotno spaja in giblje k dosegi skupnega smotra. Čim neovirniše deluje živenjska moč, tem zdravejše se razvija organizem. Kaker brž se pa v organizmu kaj premakne ali pokvari, začnejo tudi deli bolehati in razpadati. Isto nahajamo pri moraličnih celotah : pri društvih in državah. Vsaka država je celotna tvorba, je organizem ; kot taka je osnovana na podlagi katere ideje ; ta ideja, praktično vpotrebljena, se zove smoter države. Iz osnovne ideje izhaja v posamezne dele, v posamezne narode, ki sestavljajo državo, moč, ki jih spaja, krepi in nagiblje k skupnemu smotru. Ako ta ideja zatemni in se ne more več oveljaviti v mišljenji in delovanji državljanov, se začne tudi celota razpajati. Avstrijsko cesarstvo je mej državnimi tvorbami brez-dvomno ena najidealniših, najčudovitiših. Nikjer ne nahajamo države, v kateri bi bilo toliko narodnostno, versko in kulturno najrazličniših elementov spojenih v eno družino. Kaj je omogočilo tak.• združenje? Vzrokov moramo iskati pred vsem v zgodovini. Pokrajine, kjer so se bili naselili sedanji avstrijski narodi, bile so skoz stoletja terišče, po katerem so se gonile barbarske čete z jutrovega proti za-padu. Narodi so si želeli miru in stalnosti ; a v svesti si, da se vsak zase ne more vbraniti silovitim navalom, so se začeli shajati v veče skupine. Po dolgih bojih in prevratih se je ob Donavi vtrdila država, kateri so se pod habsburškim žezlom prostovoljno pridružili narodi daleč na jug in izhod. — Avstrije osnovna ideja je tedaj zgodovinska. Kdor pa le količkaj pozna avstrijsko zgodovino, ve tudi, da je avstrijske narode k mejsebojnemu zbližanju silila viša moč — verska ideja. Po sedanjih avstrijskih pokrajinah je bilo seme krščanstva in kulture zasejano vže za rimljanske dobe ; narodi pa, ki so se po razpadu zahodnorimskega cesarstva tod naselili, so se vdali krščanstvu ; zadnji so Madjari sprejeli evangelij Kristusov, ž njim za-padno kulturo. Krščanski veri in omiki je začela pretiti nova nevarnost od islama. Videvši tedaj, da se ne morejo vstavljati silovitemu navalu, nego se združenimi močmi, so se jeli podonavski narodi zavezavati v boj za krst, pod zastavo svetega križa. Da, vera je bila, ki jih je zedinila, oživila, ki jih je gnala pod skupno žezlo habsburško. —-Tako tedaj dobiva zgodovinski početek avstrijske države viši razlog v verski ideji. Svojo gorenjo trditev dopolnimo potemtakem: Avstrije osnovna ideja je v e r s k o - z g o d o- vinska. Versko-zgodovinska ideja mora biti torej vodilna v organizaciji našega cesarstva. Avstrija ne more o«tati sama sebi zvesta, ako ne zajemlje moči iz vere in zgodovine. Katoličanstvo in federalizem hranita Avstriji živenjske pogoje. Toda vže nad sto let se žalibog Avstriji spodmika osnovna podlaga. Katoličanstvo in federalizem sta se začela spodplavljati po liberalizmu in centrali/.mu. Poslednji zatira narodom individualne svojosti in zgodovinsko pravo in jih tako vznevolja in odganja od skupnega središča, liberalizem pa jim pridiga evangelij absolutne narodnosti ter jih speljuje na pota, ki vedejo k razpadu Avstrije. Slep je, kdor ne vidi, kako tem potom Avstrija drvi v propad. Reorganizacija. Kjer organizem ne deluje več redno, se mora pričeti reorganizacija, katera ni nič drugega nego odstranitev vsega, kar ovira prosto razvijanje živenjskega principa. Naša reorganizacija nalaga nam tedaj pobijanje liberalizma in centralizma. Potrebno je oboje. A vprašati se zna, kaj je nujniše. Nam se zdi prvo ; ker gotovo je svoboda, kjer ni vere in strahu Božjega, bolj pogubna nego koristna. Najmanj je pa sedanja liberalno vzgojena generacija avstrijskih narodov zrela za tako zvano narodnostno avtonomijo. Avstrija naj bi se preosnovila po narodnostnih skupinah, strgale naj bi se zgodovinske vezi, ki od pamtiveka vežejo razne narodnosti po avstrijskih kronovinah! Klic po tej prevstrojitvi izhaja posebno od tiste strani, ki se odlikuje po liberalnih nazorih in se klanja principu absolutne narodnosti. Pri Slovencih to idejo zagovarja »Slovanski Svet“, katerega raz-kolniške in panslavistične težnje so obče znane. Vže to priča dovolj, kaj uamerjajo ti ljudje: mejseboj ločene narodnostne skupine naj bi kot zrelo, od skupnega debla odpadlo jabelko pripale zunanjim sovražnikom, kateri obkoljajo Avstrijo od vseh strani. Ne! program narodnostne avtonomije nima zgodovinske podlage, zatorej ni avstrijski, on bi avstrijske narode le še bulj razdvojil in enega drugemu odtujil. Ne ločiti, ampak pobratiti se moramo, to pa ravno zdaj tembolj, čimbolj si prizadeva loža narod proti narodu naščuvati. Reorganizacija se mora tedaj vršiti na zgodovinski podlagi, po programu pokrajinske avtonomije. Sicer bi se znalo tudi tu vgovarjati, češ, po deželni avtonomiji bi se narodnostne manjšine izdale samovolji večine. Toda zatirati tujo narodnost znajo le liberalci ; katoličani, ki so prešinjeui od duha sv. ceikve, izpoznavajo načelo enakopravnosti. Predno se tedaj vredi pokrajinska avtonomija, ali se prične katerakoli politiška prevstrojitev, je neoblmdno potrebno, da se avstrijski narodi prerodijo po katoliškem duhu. V to pa je treba prvič cerkvi podeliti neomejeno prostost v njenem delovanji, in drugič šolsko vzgojo postaviti na verska tla. Boj proti liberalizmu, pa verski preporod avstrijskih narodov je naša prva, najimenitniša naloga, tako da bi ne smeli za zdaj na kaj drugega niti misliti, dokler je nismo popolnoma rešili. Ako to zanemarimo, more vsaka druga, navidezno še tako koristna prevstrojitev, razpad Avstrije le povspešiti. Našim škofom tiče tedaj prva beseda v notra-' nji politiki. Vem, da se bodo „S1. Narodu" lasje ježili, ko bode bral ta stavek — toda po tem, kar smo doslej rekli, ne more biti drugače. Liberalizem je negacija teoretičnega in praktičnega katoličanstva ; in ker so škofje učitelji in varuhi poslednjega, morajo isti biti tudi voditelji v boji proti liberalizmu. In naši škofje umevajo svojo nalogo. Pogumno, krepko stopajo na politiško polje, ne zmenivši se za krik, za sumničenje z nasprotniške strani. V poslednjih letih so se vže večkrat oglasili v politiških zastopstvih ; prejeli so stvar pri koreniki — pid ljudski šoli. Najodločniše, naj- obsežniše so pa govorili v zadnjem skupnem listu. Iz tega bi morali tudi mi enkrat za vselej spoznati, da katoličanom avstrijskim ni več dovoljeno politikovati brez škofov, a še manj proti škofom. In vender, kaker se zdi, tega govora ne razumejo niti vsi tisti, kateri bi morali pač vedeti, kaj je „oboedientia Canonicau. Take seveda bomo kmalu — povemo „S1. Narodu" in „Slov. Svetu* v tolažbo —- lehko sešteli na prste. Pa vender se mora še tu pa tam slišati : „E kaj, škofje se nimajo mešati v politiko — nihče jih ni dolžan poslušati !“ Pa bilo bi morda tu na mestu nekoliko vrst iz pisma, ki smo je pred mesecem dobili od daljnega prijatelja: pisal nam je kmalu po tistih dueli, ko so škofje izdali omenjeni pastirski list. Mej drugim pravi : „Nekateri nimajo pastir- skih listov nič posebno v čislih. Skupni pastirski list so prečitali le površno preskakuje ga, češ: ljudstvo ne razume. Jaz pa ne tako. Povabil sem posebno gospodarje, naj pridejo popoldne poslušat list. Prišlo jih je prav mnogo, ter so z velikim zanimanjem list poslušali. Imena škofov so jim imponirala. Kaj toliko jih je ? so potem povpraševali. Vprašal sem jih, ko smo iz cerkve prišli, so li kaj razumeli. „Vže vemo kaj hočejo škofje reči", so mi odgovorili . . • Pridiga se vže tako celo leto vsako nedeljo in praznik, celo po dvakrat, škofovski list pa se čita le enkrat v letu. Mi- slini tedaj, da ko se ima list čitati, bi morala navadna pridiga vtihniti, in škof naj pridiga po listu ... Še tako je škof premalo v dotiki z ljudstvom. Naše ljudstvo je sicer dobro, ali svojih škofov premalo pozna ; preredkokdaj jih sliši, škof mu je tuja oseba. Nasproti pa so okoliščine take, da prihaja ljudstvo vedno bolj v dotiko s takimi, ki so škofom nasprotni. Sploh nekateri vse po strani gledajo, kar pride od škofa. Vse sprejemajo z neko čudovito mlačnostjo, vse jim je pretirano11 itd. Te razloge odobrujemo tudi mi. Pastirski list prinaša besedo škofovo — od kod pa naj se oglaša beseda škofova, beseda višcga duhovnika, ako ne s prižnice ? Da, besedo škofovo bi morali sosebno v naših časih vernikom na drobno razlagati kaker sv. pismo, in vsak pastirski list moral bi se v celi vrsti govorov do zadnje pičice vernikom raz-praviti. Tako in le tako je mogoče, da približamo čedo pastirjem in da oživi duh škofovski, ki je duh Kristusov, verno ninožico. In ako je tudi vsebina pastirskega lista politiška, mari-li škofje tega ne vedo ? In je li naša reč škofom določevati, kaj naj pišejo ? ! Ali politiko avstrijskih škofov je odobril še drug glas, glas, ki je, kaker upamo, častitljiv, svet tudi tistim, katerim se sicer toliko mrzi pred škofovsko politiko. To je glas rimskega papeža. Zadnje pismo Leona XIII. do naših škofov je odmev, ki ga je našel na najvišem mestu njihov pastirski list, tedaj odmev politiške pomenljivosti. In v tem papež tudi izrecno omenja in hvali list, ki so ga nedavno škofje združeni poslali svojim vernikom. Bodo torej skoro potihnili tisti, ki obsojajo, ki sumničijo škofovsko politiko ? Ako imajo še kaj katoliškega čustva in vesti, bi morali pač spoznati, da odslej se ne more več brez greha niti javno niti privatno razsajati proti politiki naših škofov. Ker, denimo tudi, da niso vže, kaker menijo, dolžni poslušati škofov, kaj pomenijo li besede p a-peževe, s katerimi nas opomina: »Potrebno je, da katoličani zedinijo pod vodstvom škofov vse svoje težnje in moči v odpor“ ? Politiški program, ki so nam ga škofje načrtali. Ta program obsega tri glavne točke : verska šola, so-cijalno vprašanje, mejnarodno sporazumenje ali sprava. Motijo se pač tisti, ki, kaker naši liberalci, menijo, da bode škofom pogum vpadel, da bodo odjenjali, ko bodo videli, da se njih tirjatve prezirajo. Liberalci sodijo škofe po sebi. Ne, škofje ne bodo odstopiii niti za las od svojih tirjatev. Poslušajte li, kaj zatrjujejo slovesno glede verske šole: „Kaker dolg, katerega ne moremo koj plačati, ostane na nas in vsak hip veže k plačilu, dokler ni splačan, tako ostane za nas tudi dolžnost, da skrbimo za vvedenje katoliških šol, tako dolgo, dokler ne dosežemo tega s m o tra.u Glede poslednje točke, mejnarodnega sporazurnenja, so nam škofje očividno namignili, da popustimo program narodnostne avtonomije, kateri bi narode avstrijske ne le ne zbližal in pobratil, ampak jih le še bolj razdvojil in enega drugemu odtujil. Kaker obsojajo škofje vsako krivično pri-kračevanje jezikovnih pravic nasproti drugim narodom, tako zavrgavajo pogansko ločenje narodov. Ne da bi se vsak narod na se omejil in odločil, ampak da bi se drug drugega bolj spoznali, spoštovali, ljubili — to želijo, k temu opo-minajo škofje. Besedo škofovsko je potrdil papež. Treba le z vernim prepričanjem sprejeti opomine in migljaje Kristusovega namestnika. V teh nam daje papež vodilo, kako se organizo-vati. Kaker spodbuja škofe, naj bi se zbirali vsako leto k skupnemu posvetovanju, tako kliče i nas pod zastavo škofov. Treba, da svoje težnje in moči združimo in se borimo pod vodstvom škofov. Verniki morajo pokorni biti svojim škofom „z vsem srcem in spoštovanjem." Snujejo naj se za svetna društva, pa le taka, katera „odobruje in priporoča sv. cerkev" t. j. škofje. Največ pa naj se skrbi za dobre knjige in časopise, kateri se imajo pa zopet tako pisati in vrejevati, da „v nobeni reči ne nasprotujejo škofovi sodbi, ampak da se prizadevajo v vsem podvreči se njegovi previd-n 0 s t i in v o J j i.“ Škofje in papež so govorili ! Katoličani, tu je naš prodni, tu je naša organizacija ! Kako bi se morali tudi mi organizovati ? Mi srno svojemu listu dali naslov: „Rimski Katolik". ” tfcrn nismo hoteli razobesiti dveh besed brez pomena, am-Pak besedi, kateri bi v kratkem izrazili naš program. Tega Pr°grama smo se doslej zvesto držali. In držali se ga bomo tU(!i za naprej. Katoličanstvo je v škofih in v papeži. Kar 'lam prihaja od te strani, ne povprašujemo, kaj, zakaj, ka-*° — ampak sprejmemo slepo in brezpogojno, kaker da bi n«ni govoril Bog. Tako razumemo mi katoličanstvo. Naša dolžnost je tedaj, da besedo učeče cerkve verno sPrejmemo in skušamo od svoje strani po njej vravnati Sv°je delovanje. Škofovska in papeževa beseda mora po vsej ^'striji najti pri vernikih odmeva, da se obudi povsod novo živ]jenje. Nehajmo z besedami, lotimo se z dejanjem. Tudi na _'°venskem živo pogrešamo organizacije. Liberalizem napra,-je veliko razdejanja. Nemalo čilih moči nam je odnesel, r,|gih skrhal. Pravih, odločnih, doslednih katoličanov je malo. Mi smo od prvega početka visoko držali zastavo či-^ga, odločnega katoličanstva, katoličanstva brez kompro-rn‘Sa, brez vsake liberalne primesi. Morda so se marsikate remu, ki nam je sprva nasprotoval, oči odprle, in je spredel, da le ta evangelij nas more odrešiti. To odločno katoličanstvo povdarjamo zdaj spet. Ob ^' ki ne vtegnemo, ko Vas, ki vtegnete. Mi pa in ne Vi smQ pravi sinovi 19 stoletja, rojeni v njega drugi polovici, mi: preobloženi z delom, s vprašanji, s knjigami, s časopisi, s preglavicami. Izvolite pogledati po mojih mizah. Evo Vam «Rimskega Kat. —» oprostite ne vem kako naglašati — Cvetje, Biicherka-talog, Vrtec, Summa D. Thomae,' Amtskalender, Exercitia s. Iguatii, Entwurf eines Gesetzes, betreffend die Einftihrung eiues Strafgesetzes, Cours d’ Ecouomie politique, Gefangnisscongress ‘ itd. itd. Tisti urbar tam je star antifonarij iz Ogleja. Še danes,, bom prepeval nanj. Toda poglejte sami. Kaj ? ali vtegnem ? Jaz ne vtegnem ! Vi ste morebiti menili, da mi ničesai ne delamo? To se motite, g. vrednik. Dela imamo črez glavo. Celo naše življenje je večno «pogaujauje», naše življenje je resničen lov, naše življenje je pravi semenj. Mi smo vedno na cesti. A poleg «vsestranskega, nevmornega delovanja* piori nas huda skrb, kako li dovršiti preo-bilo delo. XIX stoletje gre h koncu, dela pa in vprašanja nakopičila so se nam v cele skladove. Kdo naj dodela? Kdo reši? Kdo odgovarja? Mi ne vtegnemo! «Čemu si toliko nakladate? Ostanite pri eni stvari!» * Ne gre, ne gre, g doktor! Mi smo tako vzgojen1; od prve mladosti. Od kar v šolo hodim, ne vtegnem. Dandanes ni paglavci ne vtegnejo več. Po starem so pač vtegnili, ali stara šola se ne more meriti z ovo šolo. Dandanes zna deset-1 letni paglavee več ko uekdajui «filozofi». Nekdaj so hodili čreZ «Eselsbriicke» v VIL gimnazijskem razredu; zdaj gredo paglavd vže I razredu žuboreč črez mOst. Ali Vam je razmerje mej staro in novo šolo : 1 : 7. Črez «most za osle* ipak vsaki osel morai sicer ne «pride naprej«. «Meni se vse zdi, da ljudje hodijo dan danes samo črez pa zopet nazaj.» Vi ste poredni, g. doktor. Sam ne vem, kako bi Vam dopovedal. da ne vtegnem. Poglejte tam na ulici paglavca. Enajsl let je star, pa v šolo gre. V II. gimnazijskem razredu sedi letos-Pod pazduho ima cel sklad knjig, da se sirota šibi na eno stran. Veste, kaj ga čaka daues v šoli? 1. geografija, 2. latinsko, 3' naravoslovje, 4. geometrija od 8 — 12. Popoldne ima še eno uro šole. Saj je pa tudi premalo 4 ure na dan. Kaj bi delal celo p°’ poldne, da ne gre v šolo ? Poglavcem ni nič zaupati. In vendef g. vrednik, ali se morete Vi meriti s tem paglavcem ? Ne rečeni ; Vi ste učen mož, Vi ste doctor universae theologiae, toda gri^1 si bi prste, ako bi Vam kdo rekel: «Jutri bodi gotov iz dogffla; tike. prava, starožitnosti, arabskega.« Menim, da ni Vam ne h' prebival čas pisariti, rekli bi tudi Vi: «Ne vtegnem » Včeraj je bil oni paglavec eno debelo uro pri meni, pa sva enkrat «skoz naredila« geografijo itd. Vsakemu predmetu sem od’ ločil 15 minut. Iz geografije je bil prvi stavek o Japoncih. Pisan0 pa je tako : «V Japoncih ima *niže ljudstvo« vero v «više bitje*! niso pa zaostali v »kulturnem razvoji« (Culturentvvickelung), vspeli so se celo do jako »svobodne vstave* (freiheitliche Verfassung). Go-špodine moj dragi! Poznal sem doktorja vašega kalibra, ki ni bil na čistem z besedo: vstava ! Dobro, da sem jaz vedel, ne mogel bi sicer paglavcu povedati. Pojasnil sem mu po vrsti : kaj je «niže ljudstvo«, a kaj li je «viša gospoda«, kaj «više bitje« itd. Ob Koncu — 20 minut je vže preteklo — vprašam : «Kdo so «niže ljudstvo?« Molči. Povej, kdo so «viša gospoda*? «Viša gospoda« je «više bitje*. Tedaj sem videl, da me fant razumel ni. Začel bi s kraja razlagati, ali čas je pošel. Kdaj dodelam še latinsko, naravoslovje, geometrijo ? Skoraj ni bilo kdaj. Vidite: ta paglavec je vže prav blizu mojega doktorstva: ne vtegne, pa je. Tako ‘se lovijo učenci od predmeta do predmeta, od profesorja do profesorja, celih osem dolgih let na gimnaziji. Toda gimnaziji niso še nič. Pravi vzor moderne šole so 11-čiteljske pripravnice. V 4 — 5 letih je treba tam ravno toliko proučiti ko na gimnaziji in še več, ker — jaz sodim po javnem mnenji —■ izprašani učitelj mora znati več ko osmošolec, t Na gimnaziji poganjajo s parom, na učiteljskih pripravnicah z. .elektriko. Ako so pa vže učenci toli učeni, kaj pa še le profesorji! Mej profesorji zgodovine ali pedagogike najdete včasih biblicište, ki Vam govore o sv. pismu s tako gotovostjo, kakeršne zastonj iščete na vseučiliščih. Skoda, da nikdo ne piše za njimi. «Kaker je podobno, Vi ste jako navdušeni za novo šolo ?» Navdušen jaz? Ne, gospod vreduik ! Vsemu sem se učil v šolah, ali navdušenja niso predavali. Ostali smo pri treznem razmišljanji. «No, no hotel sem reči, da ste prepričani, daje nova šolska sistema neizmerno bolja od stare.* »Prepričani? G. vrednik. po kaki logiki ste se učili zuaustve-mu govoru? Ali Vam je znano ime Mili? Ne? Nič ne dč, jaz nisem nič prepričan, jaz samo tako menim. Tako treba govoriti: jaz menim; vsaki človek svoje mnenje meni. Menim torej, da Vi menite, da jaz menim, da prav menijo tisti, ki ne menijo nikdar več predrugačit nove sisteme. Jaz pa ne menim tako, kaker Vi menite, da jaz menirn. Vže na gimnaziji sem bil enkrat tako nespameten. pa sem zapisal v nalogo, da preobilica predmetov in profesorjev slabo vpliva na značaj in znanje učencev. G. profesor me je modro zavrnil : da gimnazij ima obdariti mladino z raznoterim znanjem; strokovnemu, globljemu učenju poedinih tvarin je prostor na vseučilišči. Moder profesor! Ali je bil nekdo drug še bolj moder, ki nam je razlagal besedo universitas tako-le-le : (rei) uni — versum (studium). Ta izpeljava je čisto jasna, temna je samo od spredaj in od zadaj. Kdo naj vgane, kaj-li je res, a kaj-li studium ? Toda beseda «uni» je zlata vredna beseda. Nisem je pozabil. Komaj sem čakal, da se poslovim od gimua-zija. Spominjam se še dobro, kako sem zavidal bogoslovce, ki imajo samo 3 ali 4 ure šole na dan in pa toliko «prostih dni» ! Tam bo čas in prostor korenitim študijam! Tam je obljubljena dežela, kjer ljudje še «vtegnejo !» Tako sem mislil, tako sem upal — a žal, da ui bilo tako. Naše bogoslovnice so podobne gimnazije m: po številu strok in razbijanji moči. Izvolite pogledati v I. razred. Mladeničem se je boriti z latinskim jezikom, s hebrejskim celo prvo leto, z osnovnim bogoslovjem, s filozofijo, se sv. pismom, z storožitnostmi, z introdukcijo, kritiko, eksegezo, s , čitajem sv. Tomaža Akv. Kdaj naj ti ljudje vtegnejo ? V II. razredu prebaviti je bogoslovcem H 11 r t e r p. II v enem semestru poleg hermeneutike, poleg razlaganja N. Z., poleg retorike, čitanja iz sv. Tomaža. V IV. razredu imajo o nekarerih dneh 7, rečem sedem predavanj, pa so še nekateri mašniki! Ali si mogo misliti Vaši možgani, da se da pri takej sistemi resno razmišljati, da se more kdo filozofiški izobraziti ? Pravili so mi, da je četrtek prost dan v bogoslovnici. Prost dan! Poslušajte: od 8 — 9 retorika, 9 — 10 • včasih liturgija, od 10 — 11 petje, od 11 — 12 razlaganje sv. pisma. S tem se jutranji čas čisto razdrobi. Ni čuda, da niso bogoslovci veseli nikakih predavanj, niti more biti komu neznano, zakaj se sliši pri izpitih tako vbogo malo točnih odgovorov. Kdaj naj se naučijo ? Bogoslovci ne vtegnejo ! «Tako hudo ni kaker Vi pravite. Ne smete pozabiti, da bogoslovnice niso vseučilišča. Bogoslovnice so odgojevališča dobrih dušnih pastirjev. Bog nam daj dobrih pastirjev ! Ali dan danes ne more biti dober pastir brez globljega poznanja dogmatike in vsaj nekolikega znanja filozofije. Ne vgovarjajte mi, saj ste Vi sami tako učili. Toda vidim, da Vam ni ljubo, da se «opravlja» bogoslovnice, ker ste Vi sami profesor bogoslovja. Govorimo raji o vseučiliščih. Tam ne bo gotovo nobene zamere, ker ne bode nikdo poslušal nanji-nega modrovauja. * * * Kdor more, gre najmanj na dve vseučilišči poslušat, ali pa na tri, štiri. Kar je več, je več. Mila volja mojih poglavarjev je bila, da sem šel tudi jaz na dve jako različni in razhodni vseučilišči. V Rim u sem se vpisal na ravno isto vseučilišče kjer je proučil bogoslovje sivolasi Leo XIII za svojih mladih dni. Vpisal bi se bil lehko drugam, ali mislil sem si: «Kjer so izšolali toliko razboritih mož in razposlali na vse strani sveta, tam bode i za tvojo senco zadosti lepih naukov. • Ni mi žal! Posebno pa se spo-minam vesel, da sem izbral eno samo stroko za celi dve leti. Ponujali so mi poleg kanoničnega prava tudi starorimsko vabeč me Z nazivom «Dr. utriusque». Nisem mogel pristati, ker sem vže takrat želel biti «praelatus uullius«, a kam li «utriusque» ! Kaker sem se učil jaz, učili so se tudi drugi slušatelji : vsaki si je izbral eno samo stroko. Kdor se je maličil z več predmeti, delal je tako po naročilu od doma. kjer so mu pri odhodu potiskali v kovčeg : «to pa še to». Na isto vseučilišče so zahajali vsi gojenci «collegii germanici« rdeči ko sami stožeruiki (kardinali) : sami izbrani mladeniči, odlični Po nadarjenosti in lepih vrlinah. Ko so prišli mej nas j črnorizce», So cveli mej nami. Vže boja (barva) je pričala, da so cvetovi na vrtu «universitatis Gregorianae.» Zanimalo Vas bode zvedeti, česa se učijo ti odlični mladeniči celih sedem let v Rimu. Prvo leto učijo se : filozofije, drugo jeto : filozofije, tretje leto : filozofije ; ostala leta pa : dogmatike. Cesar se učijo še poleg tega, je neznatno. Nasproti pa so v predmetih toli omejeni, da ne hodijo poslušat niti predavanj o delih sv. Tomaža Akv. Po naših pojmih vračajo se ti mladeniči neizobraženi, duševno omejeni v domovino. Vračajo se brez zgodovine (Vascotti), brez cerkvenega prava, brez više eksegeze, brez Pastorale itd. Kaj pa znajo ? Kaj delajo tam celih 7 let ? Kaj delajo ? Pohajajo !! Ne morem Vam povedati, kako sem jaz zavidal srečo tistih lantov. Sedem let pohajati! Sedem let v Rimu, v središči katoliške cerkve, v obližji sv. Očeta, mladi, nadarjeni, veseli na tihem, l'čeč se eni stvari temeljito, vedno zbrani, vedno v molitvi in premišljevanji, poleg lepih vzgledov, pod ravnateljstvom svetih in ve-' Izučenih mož ! Kolikokrat sem si požele! njih sreče, in še dandanes ; da nisem P. S................hotel bi biti gojenec «collegii germa- niciv Ali zdaj, kar je, je; zdaj sem vže zapisan mej tiste, ki nikoli ne vtegnejo ! * * * Brez vse svoje zasluge peljal sem se iz Rima na Dunaj. Du-"nj je mnogo veči od Rima in ima vseučilišče, na kojem se šo-lajo bodoči ministri, in prvi velmoži cele Avstrije. Od dunajskega vseučilišča je zavisna blaginja vsega občestva, blaginja cerkve in države. Naj povem, kako se mi je tam godilo. O vseh fakultetah ne smem govoriti, ker nimam ni samo-Svoje skušnje ni podatkov iz drugih rok. O juristih pa vem iz Svoje skušnje, da — ne vtegnejo. V prvem letu jim predavajo : Cerkveno pravo, nemško pravo, rimsko pravo. Ali menite, da *vtegnejo» novinci ravno došli z gimnazija proučiti te stroke ? Res,-°a imajo dolge počitnice, in prav radi tega vtegnejo mnogo pro- učiti. Toda pozabiti ne smemo, koliko zlatega časa gube vseuči-liščniki s časopisi, s čitalnicami, s politiko občno ali zakotno, s koncerti, s plesi, s pohajanjem, z bosim ljubovanjem do fizičnega brezsilja in brezsramnosti. Na naše slovenske vseučiliščuike pritiska tudi vboštvo. Kdaj naj torej ti mladeniči «vtcgnejo» proučiti, recimo: samo cerkveuo pravo? Niti jasnega pregleda nimajo o cerkvenem pravu, a kam-li jasnih načel in pojmov! Večinoma (poe-dine rad izvzamem) se pilijo pred izpitom noč in dan. rajše po spisih nego li po knjigah ali virih, V naglici uagnetejo si vse žepe s številkami, z imeni, z golimi definicijami, pa gredo za zeleno mizo. Tako znanje kmalu izpuhti. Ako meni ne verujete, recite komu, naj Vam spiše kaj, in takoj izveste koliko imajo v glavi. PopraŠajte koga za svoje mnenje, in čudom se bodete čudili, da velja na vseučilišči kaker drugod znani rek : iurare in verba magistri. Živ dokaz duševne plitvosti naših vseučiliščnikov podaja nam «Brusa, kojemu je došlo mnogo člankov — z dunajskega vseučilišča. «Brus» — glasilo slovenskih visokošolcev! O bogoslovski fakulteti velja razmeroma isto, kar sem rekel o bogoslovnicah; še več, ker se tam čas trati tudi po poti v šolo in iz šole. Poleg vseučilišča je na Dunaji zavod, ki ima dolgo ime : K' k. hoheres Priesterbildungsinstitut bei St. Augustin in Wien. Temu zavodu so dolžne hvalo male ne vse viadikovine v Avstriji. Ta zavod ima preobilo zaslug za izobražeuje in odgojo avstrijskega duhovstva, preobilo nego da bi mu mogla kršiti slavo tudi naj-rezkejša sodba. Iz hvaljenega zavoda imamo skoraj vse škofe, vse dostojanstvenike, vse profesorje in odgojitelje mladih duhovnov. Jaz sem bil eno celo leto tam. Žal, da sem došel tja nekoliko prepozno. Bil sem vže vsemu vajen in razvajen, mene se je malo več prijelo. Zato pa menim, da smem nekoliko trezneje so-čiti tudi o tem zavodu nego li kdo drug. Ime ima zavod svoje. Ne vem, ali se še kateri bogoslovski zavod zove c. kr. (zdaj menda c. in kr.) ‘) — Se meuj mi je znan zavod z imenom: «Hoheres — sublimioris culturae«. Mož, ki je s to besedico naličil zavodu čestito čelo, imel je svoje na umu. Želel sem si v zavod, da bi iz svoje skušnje vedel, kako tam «vtegnejo»-Koliker sem jaz vtegnil videli v enem letu, moram reči da nit* tam — ne vtegnejo. Ne vtegnejo, ker so gg. gojenci ravno tako obloženi ko bogoslovci. Prebavljati jim je ravno tisto navlako ko bogoslovcem in sicer po ravno istih knjigah, imenoma : Hurter* Muller, Aichner (auctor), Vascotti (do slova), Zschokke, Vosen i> e. der kleine Gesenius. Toda poreče se mi: «Vse to so oni gospodje vže predelal* enkrat v bogoslovnici, v drugič je dosti, da rečene knjige preglo* ‘) V Petrogradu je menda zavod za kat. bogoslovce z istim nazivom. NE VTEGNEM 137 dajo, pa se mogo učiti po .obširnejših knjigah.« Kdaj naj čitajo Pr> tolikih prelekcijah in izpitih doma iu na vseučilišči? Izpitov je. toliko, da se morate tudi Vi .začuditi, ako Vam rečem, da mladenič doktorstva željen ali potreben je dolžen napraviti 43 izpitov •z raznih strok. «Kako ste izčislili to število? Vzmnožili ste je s 3.» Nisem vzmnožil. Štejte sami. V bogoslovnici imamo 19 iz- pitov, v zavodu 17 domačih, ki so pa hujši od rigorozov, 3 se-' Astralne na vseučilišči, 4 rigoroze = 19+ 17 3 -f- 4 = 43. ■Te izpite je treba dodelati v 7 ali 8 letih, vsako leto 5 — 6 iz- Pitov, t. j. vsaka dva meseca en izpit Zdaj pa povejte meni, ali ni to pravi semenj? ali ni to večen lov, večen ljemir? Kdaj naj ti mladi gospodje «vtegnejo» proučiti zapovedane tvarine? Kdaj naj se učijo filozofije? Kdaj naj Vam čitajo sv. To-ntaža Akv ? > * Naj bodo še tako nadarjeni, naj bodo še tako dobro podkovani, misliti ne vtegnejo. Izpiti zahtevajo, da se drži človek e n e k n j i g e, da se ne izgublja v globlje razmotrivanje. Ijpiti «0 gotovo potrebni. Šola brez izpitov ni šola. Izpiti pa imajo tudi Svoje nedostatke in vsaki človek je vesel, ko so pri kraji. P o-navijanje vže prestani h izpitovje največi nesmisel v celi naši bogoslovski sistemi. Ponovljen lzpit ne pomenja uikakeršnega napredka. Bogoslovec, ki je ižgo-tovil v bogoslovnici izpit iz zgodovine (Vascotti) &odlično>, v zavodu ; ..odlično« ; na vseučilišči «odličnc», ostal je vedno pri istih kislih. V znanji je vbogo malo obagatel Kdor bi vse tvarine tako dodelal, vrnil se bi v domovino s sijajnim spričalom in zlatim prstanom od promocije e priznati njih kompetentnost v tej reči. Ako jim pa kdo noče tega priznati, . . . reci jasno, umni ni ne do tirjatev škofov, ne papeža, ne Boga — potem vemo, s kom imamo opraviti. Bog nas varuj lažnjivih prijateljev — jasnih sovražnikov varovali se bomo sami. Da se nam verska vzgoja v šoli rudi postavno zagotovi* tirjamo po naravnem pravu. Oče rodi. redi in živi otroka; on ga najbolj ljubi in skuša najsrrastnejše osrečiti ga. Torej gotovo njemu v prvi vrsti pripada določiti, kako se ga im*1 vzgajati; a naša prosilna šola in brezverska postavna vzgoja mu ne zagotavlja, da bode njegov rodni otrok versko vzgoja«- Palje: družina ie bila pred državo, kajti država je sestavljena 12 družin. Ako je tedaj koje društvo v državi postavno in njegova vprava nedotakljiva, je gotovo — družina. Oblast poslan-v zbornicah morajo tedaj spoštovati in braniti naravne pra-Dce, koje imajo očetje v družinah. A naša brezverska šolska postava združena s posilnim obiskovanjem teh šol tepta drzno naj-svete.jše pravice materam, očetom: tiraje — kaker vidimo in kujemo in so pričali tudi podpisi proti brezverski šoli — vernih starišev deco, proti njihovemu prepričanju in volji, v — šolo, %r jim ni zagotovljena verska vzgoja. Živela liberalna svoboda ! To surovo nasilje obsoja sam brezverec Ledru Rollin : „Se more b očetovo oblast in dostojnost bolj teptati, kaker tedaj, ko se bbi tirajo otroci v tako šolo, kojo on sam smatra za kraj pogube. in ko se mu otroke šiloma goni v tabor sovražni1* Našim baje radodarnim liberalcem, ki branijo brezverstvo v naših šolskih postavah, bi morali isto vreči v obraz, kar je 1. 1870. polneč Baudry d’Asson vrgel francoskim: „Napisano imate na gojili javnih poslopjih : Jibertč. fraternite, egalite** — a po vaših surovih dejanjih dajte si napisati: servitč, rapacite, iniquite! Da se nam verska vzgoja v šoli postavno zagotovi — tir-Jaino tudi po zgodovinskem pravu. Tudi pred Jezusom Kristusom so cvele umetnosti, znanosti v mnogih krajih, a narodnih s°l, šol za množico nižega ljudstva paganstvo poznalo ni. Poznati ni moglo, ker učeni paganski svet navadnemu možu iz ljudstva, posebno robu, ni niti človeškega dostojanstva prisojal jb je znanost smatral le. za nekak privilegij viših stanov. Še le krščanstvo, ki uči, da imajo vsi isti izvor, vsi isti končni namen, aa smo vsi dostopni za resnico in imamo i pravico do nje, in bu se morajo vsi bodisi vbogi ali bogati po mogočnosti poduče-y.abi, posebno v veri, koja edina znanost nas more po smrti re-®bi. še le krščanstvo je začelo od prvega začetka vstanovljati ‘be le vseučilišča, ampak i prave narodne šole, koje so bile odprte ne le bogatemu, ampak tudi plebejcu. Taka učiteljišča so s® vstanovljala pri katedralnih, farnih, vikarijatnih in samostanskih šolah. Te narodne šole — so vsa stoletja ohranila verski jjbučaj, saj še začetkom tega stoletja je bil neposreden nadzornik šole v občini župnik in v škofiji korar — školastik. Popolnoma Cerkvenemu vplivu je narodna šola bila iztrgana še le leta 1868 P° brezverski postavi, ki jo je majhna peščica nemških liberal-Cev skovala in jo sedaj tudi slovenski veliki narodnjaki strastno zagovarjajo Torej po zgodovinskem pravu imamo pravico lrjati, da se nam vrne verska šolska postava, verska vzgoja. ... Da se nam verska vzgoja v šoli tudi postavno zagotovi, bjamo dalje po državnem pravu. V Avstriji je cerkev ka-bŠka priznano društvo, torej država tudi ne sme cerkvi kratiti ^goja njenega obstoja, sicer bi si država vgovarjala. Glaven *°goj obstoja cerkvenega pa je: tako podučiti, tako vzgojiti si novih članov, da bodo ponosni pristaši njeni. A brezverska šolska postava cerkvi to brani. Tedaj . . . Pravi se: V državi, kjer je več ver, se v postavodajalstvU ne sme ozirati na vero . . . postavodajalstvo mora biti nekonfo* sijonalno. Ni res. Država je sestavljena iz Ijudij, a ti priznavajo jedno ali drugo vero z neznatno izjemo. Tedaj tudi v postavoda- jalstvu se mora ozirati na vero: sicer bi bila strankarska, ker bi se ozirala le na brezverstvo. kar se tudi godi v Avstriji. To- j rej vsakemu svoje! Ako hočejo naši liberalci brezverske šole -7" | habeant sibi, država naj jih jim da, a naj privoščijo tudi katoli' i čanom, protestantom, Židom, ki hočejo verni ostati veri svojih očetov, šole, saj jih tudi ti žele. Ta tirjatev menda je liberalna in res radodarna — a naših liberalcev vpiranje je despotičnO; tiransko. Vže nad dvajset let se v Avstriji podučuje po postavi lahko brezversko: da bi od tedaj bilo več srečnih Ijudij na svetu, manj zločinov mej mladino, več vbogljivosti nasproti voditeljem in manj defravdacij, kaker nekdaj, menda teško kdo do- , kaže, pač pa kdor se za sodnijske obravnave briga, pride do drugega sklepa. Tega ni krivo, ker se od tedaj mladina mogoč® več uči, ampak ker se hoče učiti — brez Boga. To je čutil tudi ■■ veliki državnik lord Salisbury govoreč, 1. 1890 v NewportU; „Slišali smo govoriti o nravni gnjilobi, o kateri nismo še ni111 sanjali. So ljudje, koji tirjajo leka od — postavodajalstva! . • • Jaz poznam le en lek in gotov: krščanska vzgoja — otrok11! V. K. St. Tomaž - naša zvezda y vedi in čednosti. Beseda slovenskim bogoslovcem. Ko je slavno vladajoči papež Leon XIII. dne 4. avgust® 1880 proglasil sv. Tomaža Akvinskega zaščitnikom vseli katoliških šol. vodili ste ga pri tem dve misli: da je namreč an geljskj učitelj (doetor angelicus) uajveči učenjak mej svetnih1 in n a j v e č i svetnik mej učenjaki. Glede na učenost primerja papež sv. Tomaža morju, v katerem se je stekla veda neverniških modroslovcev, cerkvenih očetov in učenikov, kratko : vseh velikih duhov, ki so pred njim Ž1' veli. Takošne učenosti pa si ni sv. Tomaž bil samo nabral: vedno^ njegova je bila tudi očiščena, otrebljena vsega nepravega. In 10 vednost svojo je pomuoževal, spopolnjeval, vrejeval in sicer v *ako jasni obliki, v tako primernih izrazih, da je učenjakom po-ZQejših časov podal obilo prilike, posnemati ga, a doseči ga — se zdi — je nemogoče. Razun v čudoviti učenosti, pa se odlikuje sv. Tomaž tudi v veliki svetosti. In ravno posebna njegova čednost je bila, kaker Pravi sv. Oče, vir in podlaga velikih duševnih močij. Na očividen način je Bog sam čednost sv. Tomaža dovršil in spričal. «Ko je b'i namreč nekoč premagal jako hudo skušnjavo zoper sv. čistost, 11111 je dal Bog posebno milost kot v plačilo za srčno zmago ; čutil je, da so se mu na skrivnosten način ledja s pasom opasala, ter da je vsled tega vsa poželjivost v njem izginila. Po tem do-. £°dku je bil do Konca življenja prost vsake nečiste poželjivosti«,') Ker je bila torej Tomaževa čednost in učenost sv. Očetu Povod, da ga je proglasil patronom vsem katoliškim šolam, vsem učiteljem in učencem, je tudi vseh teh imenitna dolžnost, širiti na-*~*a sv. Tomaža v učenji ter posnemati njega svitlo čednost v ‘ivljenji Da, čednost mora biti tudi pri njih, kaker pri sv. Tomažu, vir in podlaga učenosti. Skrbi torej najprvo za nedolžnost, Potem si prizadevaj tudi za učenost. «Začetek modrosti je strah oožjis, 2) o Čednost«, pravi zopet sv. Oče v označenem pismu, ‘čednost je najboljša priprava za delovanje z dušnimi močmj in *a nabiranje vednosti. Kdor čednost zanemarja, upa zastonj, pridobiti si trdne in koristne učenosti; kajti modrost ne gre Vhudovoljno dušo, tudi ne prebiva v telesu, pre-* S e h a m vdanem«3) ,. Prav res : po nauku sv. Tomaža samega ni nobene reči, ki 1 bolj temnila dušni vid, pa tudi ki bi bolj slabila telesno oko, *aker nebrzdane strasti, zlasti pa ona, ki bi se mej kristij ani po oosedah sv Pavla niti imenovati ne smela. ‘) Ta strast je primerjati oblaku, ki solnce zakriva; ali obrazni ančici, ki ovira oko, da ne more jasno gledati; še več trdimo : a strast gloje tudi na vidnem živcu samem Zato gledamo z ža-°stjo nesrečne posledice mesene strasti v marsikaterem motnem, ^mirnem očesu brez svetlosti in ognja; kajti oko je ogledalo dae. izraz razuma. Še bolj pa slabi ta strast notranje ali duševno lco) ker jemlje mu ostrost in jasnost, zlasti za one resnice, ki ’) «llreve» Leona XIII. dne 4. avg. 1880. *> Ekl. I. 16. '■') Modr. I. 4. 4) I.uxuria propter vehementiam delectationis et concupiscentiae totaliter ^jmit rationem, ne prodeat in actum . . . Unde philosophus : »Venus fura- pjl. Il'tellectum multum sapientis«. II. II. q. 55 a. 8. ad I. — In s sv Jsronimom pravi: Per limiriam praecipue mens humana deprimitur, ut ad su- net,a ^erri non possit. 4. Sent. dist. 9. 9. 1. a. 3. quaestionis 5- solut. — In zo-f“t: NiKil :*_ :____n* 2—;* i ________*_____i„*i____ • :_______________ • r Mat Nihl1 ita impedit spiritualem contemplationem sicut immunditia carnis. In ^ter **** mundo corde*. — Luxuria causat inconstantiam, tota- exstinguendo judicium rationis. II. II. q. 53. a. 6. ad I. presegajo obzorje tega sveta, ki so žarki čezuatorne luči. Kaker namreč bolno oko skorej ne more prenašati solnČDe luči, prav tako oslabe mesene dušne moči, da ne’morejo umevati nadnaravnih resnic Iz tega sledi torej-, da je čistost srca ueobhodno po' trebna, če si hočemo ohraniti jasno in zdravo dušno oko. In ko-liker bolj skrbi kdo za čistost srca, toliko bolj se ostri razum, da more spoznavati, «kar je od zgorej, kar prihaja od Očeta luči.1* Zato zlasti čiste duše večkrat prav bistroumno sodijo in sklepajo o božjih rečeh. To tudi lahko umemo, če prevdarimo, da ravno deviška nedolžnost najbolj oprosti dušo in telo zemeljskih spon, tfer jo povzdigne kot na lahkih krilih y kraljestvo angeljev, ki so brez teles in Boga gledajo z obličja v obličje. Bogoslovska veda pa je ravno — tako uči sv. Tomaž — ona veda ki je v odvisnosti podrejena vednosti božji in angeljev in svetnikov. ‘) Ne čudimo se torej, da je bil sv. Tomaž, ki se mora vsled ohranjene krstne nedolžnosti v nekem smislu augeljem prištevati, tudi prav posebno deležen angeljske vednosti, in da je razsvitljeuo, bistro duševno oko svoje kot orel obračal v solnce večne resnice, kjer si je nabral poln° morje luči, katera je z njega odsvitala na druge. «Dar umnosti,’ trdi*on sam s sv. Avguštinom. «oni dosežejo, ki so čistega srcaj ki z razsvitljeuim očesom gledajo, česar ni videlo nobeno drugo oko.') Navzemimo se torej od augeljskega učenika otroške uedolŽ-uosti, in tudi naše duševno oko bode — kaker njegovo — pri' pravljeno za žarke njegovega solnca, katere bode kaker mirna, prozorna vodna površina v se vsprejemalo, da bodo potem tem lepše odsevali na druge. V obojnem obziru nam je dan sv. Tomaž patrouom ali zaščitnikom : patronom nedolžnosti, kaker patrouom vednosti. In ka- ; ker se je vstanovila posebna Šola: šola Tomistov. ki si je prila' stila Tomaževe nauke, tako so se zbrali učitelji in učenci, starim mladi, možje in žene, mladeniči in deklice v posebno družbo, v . posebno- bratovščino z imenom: «augeljska vojska*, da bi si 1i ozirom na gore omenjeuo opasauje ledij sv. Tomaža po njegovem vzgledu, nauku in priprošnji ohranili, oziroma zopet pridobili aO' j geljskb čednost.s) Vsi ti dobro umevajo in čutijo pomen evaii' i geljskih besedij : «Blagor jim, ki so čistega srca, ker bodo Boga, i gledali.«4) Kaker so bili angelii sv. Tomaža opasali, tako si ti sa*| ‘) Sacra doctrina procedit ex principi is notis lumine superioris scienti»e’ cpiae scilicet est scientia Dei et lleatorum. I. q. i. a. 2. 2) Sed contra est, quod Augustinus dicit (De serm. Dom. in monte l. I- c' 4. ante med.) : «Sexta operatio Spiritus sancti, quae est intelleetus, convenit n"'”' dis corde, qui purgato oculo possunt videre, quod oculus non vidiU. II. II. q. 8. 7' 3) Prim : Der hi, Thomas von Aquin als Patron der Unschuld in der m*1, gevveihten Gtirtelbruderschaft, Spisal Kr. Tomaž Esser, O. 1’. Rezno, Manz 1883*' iz katerega delca so večinoma tudi te misli povzete. 4) Mat. 5. 8. mi opasajo ledia, da to'iko zdatnejše premagujejo skušnjave zoper čistost srca. O tej bratovščiui piše neki francoski pisatelj1): «Ta sveta legija, oborožena za zmago duha nad mesom, se je čudovito hitro širila po vseh krajih Evrope. Pod praporom te lepe in tiste vojske so se družili možje in žene vseh stanov, počenši od onih, katerim vzbuja in množi bogastvo napačne strasti, pa' do onih, v katerih revščina ne more premagati hudih želja. Kralji in kraljice so si šteli v čast, opasanim biti s pasom sv. Tomaža; zlasti pa so se dijaki na vseučiliščih radi ž njim opisovali. Iu kdo bi mogel prešteti, koliko nečistih želja je bilo pod njim zadušenih, , koliko cvetlic junaške čednosti je iz njega priklilo? Kdo bi mogel navesti vse nameravane nerednosti, katere so se po tej bratovščiui zabranile, a kdo na tudi opisati vse one srečne slučaje, v katerih je ta bratovščina rešila mnogo oseb obojega spola strašnih nesreč ali vsaj nevarnih mladostnih viharjev ? Sveta dedščina velikega moža iu velikega svetnika, dragoceni spominek onega odločilnega boja, ki je rešil svetniku, učenjaku ob enem nedolžnost in duhovitost, kako bi želel, da bi te nosil, spoštoval iu častil tudi sedanji rod!» Tem navdušenim besedam moremo le iz celega srca pritrditi; in naša goreča želja je. da bi se tudi mej slovenskimi bogoslovci čedalje bolj širilo češčenje največega krščanskega filozofa, katero obsega prvič posnemanje njegove angeliske čednosti, potem pa pridno, vstrajno učenje njegove filozofije. Dr. L. * * *■ Dostavek vredni š. tv a. — Kar se tiče poslednje točke, opozarjamo gospode bogoslovce in mlade duhovne na najnovejšo izdajo teologične in filozofične Summae» sv. Tomaža: v Rimu tip. Sanatus. Prva obsega 6 zvezkov in stane l£ for. 6.50, druga, v enem zvezku, za for. 1.50. Oboji, ali vsaka posebe, se dobivati v Gorici: kujigar Jos. Pallich. *) Bareille, Histoire de St. Thomas d’ Aquin. I.ouvain 1845. c. 8. pag. 53. (v nemški prestavi Mettenleiter-jevi. Rezno. 1856. str. 62 s.) Težnje »Slovanskega Sveta“ proti vstoku in njega krivi nazori. Po nepristranski, najnovejši zgodovini in skušnjah spisal M. Mihael j e v. Opravništvo „Slov. Sveta“, ki se je nedavno p-eselilo iz . bele Ljubljane v Trst, je razposlalo koncem januarija t. 1. svojo prvo številko mnogim domoljubom po Primorji na ogied, z opazko. „da mu je ni treba vračati, naj se kdo naroči ali ne.“ Tako sem prejel tudi jaz en iztis istega iista. ki zaman zatrjuje, da mu ni za razkol, ampak le za cirilo-metodijsko cerkev na podlagi slovanskega obreda v okviru katoliške cerkve, po zgledu unijatske rasinske cerkve. A laž ima-kratke noge. kaker pravi pregovor. V istem prvem listu pripoveduje z neko radostjo, ki se čita mej vrstami (glej stran 4!), „kako se slavjanski kolonisti v Rusiji asimilujejo s sorodnim jim ruskim narodom — Čehi v Volinji po cele stotine sprejemajo pravoslavje” itd. Na 5. strani pa bije z gorostasno smelostjo v obraz nepristranski zgodovini nove in najnovejše dobe pišoč: ..Neoprevrgljivi fakt je , da v nobenej (tiskano z razprostrtimi čerkami ali naglasom!) državi Poljaki ne žive tako pokojno (!) in dobro (!) kot v Rusiji, se ve da masa poljskega naroda11 itd. Dalje se drzne še k izreku, „kako o pritiskanjih prostega poljskega kmeta —katere činijo Poljaki in prišli Nemci —lati-nizatorji modro molče, danes ali jutri pa povedo svojim glupim ovcam (laskav poklon za nas katoličane latinskega obreda!), da ruska vlada „Poljake preganja" Da so Nemci naseljeni na jugu Rusije in ob dolenjem teku reke Volge brezozirni, kaker povsod, do Slovanov, to je res, in je tudi vže „Slovenec‘ (1890) dokazal v mnogih člankih; in kako nevarni vtegneje postati ruski državi sčasoma ali ob kaki morebitni prihodnji vojski Rusije z Nemčijo, to si lehko mislimo in radi verjamemo. Da je ruska vlada po poljski vstaji 1831 mnogo zboljšanju kmetijskega stanu z odpravo „niewoleu ali robstva t j. nesvobodnega podloštva pripomagala, to je tudi resnica. Ali to je storila Rusija le iz sebičnega namena, da je s tem strla moč poljskih žlahtičev (plemstva). Da so si pa Poljaki svoje sedanje žalostne osode v Rusiji mnogo tudi sami krivi, to trdi tudi nepristraska zgodovina. i)o znamenite poljske vstaje 1831 je bilo poljsko kraljestvo skorej le v personalni uniji z Rusijo; imelo je lastno vojno, obstoječo iz samih Poljakov, pod velikim knezom Konstantinom, bratom cara Nikolaja I., (1825-1855.) lasten kovan denar s poljskim napisom in lasten državen zbor. Ali še nezadovoljni s temi predpravicami so se hoteli Poljaki popolnoma otresti ruskega iga (jarma) ter so ob vstaji 25. januarija 1881 izključili rusko vladarsko hišo Romanov od poljskega prestola, v čemer je bil popolnoma podrt most k . spravi s čarom! — Kako pa se vede Rusija glede prostosti vesti in katoliške vere s Poljaki odsehmal ? Po krvavem osvojenji Varšave dne 7. septembra 1831.‘) je porabil car Nikolaj I. svojo zmago v to, da odstrani življe prihodnje vstaje Vboga Poljska je prav v živo občutila staro rimsko prislovico: „Vaeh victis!“ (Gorje zmaganim!) Kako. to pove tudi nepristranska zgodovina vzlic hvalisanju, s katerim se „Slovanski Svet,** laska povsod in v vsakem oziru „svetojoj Rossiji1*. „Man merkt die Absicht und wird verstimmt!“ — Februarja 1832 je bila Poljska vtelešena, t. j. tesno spojena z Rusijo, tako da ni ostalo od nekdanjega poljskega kraljestva — ki je nekdaj segalo od baltiškega do črnega morja (stari: Pontus euxynus) ter obsegalo blizo 14.000 □ milj z 15 milijoni duš — ničesar razun imena. Vsi, ki so se prostovoljno vdeležili vstaje, so prišli ob vse svoje imetje, katero je dala ruska vlada na povelje samodržca Nikolaja I. večinoma ruskim generalom in častnikom za nagrado hrabrosti! Tako je prišlo „per fas“ — vojne postave — in „per nefas“ — proti 7. Božji zapovedi — veči del vsega zemljišča na Poljskem v ruske roke, kaker se nahaja tudi zdaj. Poljski vseučilišči v Vilni (v Livoniji) in v Varšavi ste bili odpravljeni, pozneje ste bili sicer zopet vstanovljeni, pa z ruskim učnim jezikom! Vojaške gojence kadetnic (kadetnih zavodov) in vojaške sirote so prestavili v Petrograd; vse više vrade zavzemajo od tehmal ruski vradniki. Novi red čuva vojska blizo 100.000 mož, vojaške novince vtikajo v rusko vojno mej ruske polke ter jih odvajajo tje h Kavkazu, tako da veča in zdatna vstaja je postala celo pri najvgodniših okolščinah nemogoča. Kar pa žigosa*) „Slov. sveta** trditev, češ, „daruska vlada ne preganja v ničemer P o 1 j a k o v,“ je to, da je vka-. zal car Nikolaj I (vmrl 2, marca 1855, nekateri pravijo radi srda, ker mu ni šla krimska vojska po godu, drugi, da je bil skrivši otrovan) Poljski strgati iz rok zadnjo oporo njene narodnosti —- katoliško vero. ker so morali Poljaki polovico katoliških cerkva popolnoma prepustiti Rusom; povsod imajo spoznovavci rusko-grškega razkola delež v katoliških cerkvah. In to ni bilo še dovolj, ampak leta 1839 je izšel nov „vkaz“, ') Ruska vojna pod generalom Tollom, kateremu je izročil ranjeni viši poveljnik Paskevič poveljništvo, je zgubila v dvodnevnem boju (6-7 septembra) 3.065 mrtvih in 7.460 ranjenih; rusko topništvo je izstreljalo v Varšavo 29.000 jeder (rusko: za zrno ali kroglo). Pis. — -) Žigosati ali vžgati sramotno znamenje — brandmarken. Pis. 148 „ SLOVANSKI SVET“ PROTI VSTOKU ki je kar z eno potezo združil 3—4 milijone unijatov1) v bivših poljskih pokrajinah: Voliniji, Livoniji in Podoliji z rusko-grško cerkvijo ter je imenoval škofa Paulovskega za metropolita vseli katoličanov v Rusiji. Zastonj je vgovarjal temu krutemu nasilstvu papež Gregorij XVI. v svoji alokuciji na kardinale dne 22. novembra 1839 in 1842, da isti vkaz ima namen, polagoma vse katoličane dovesti v rusko-grško cerkev. In po taki svobodi v Rusiji naj bi mi katoliški Slovenci imeli skomino, kakeršno ima vrednik „Slov. Sveta“ s bezobraznim hvalisanjem, kako se katoliškim Poljakom dobro godi! Ako bi bilo temu res tako, zakaj se pa Vatikan pogaja z Rusijo še dan-danešnji za versko prostost katoličanov in duhovščine leto za letom, večinoma brezvspešno, ker Rusija se skesa vselej, ko je v čem odjenjala? Kaj trpi od 1831 katoliška cerkev in unijatska v Poljski in njenih bivših pokrajinah, ni mogoče opisati. Vender ne morem si kaj, da ne bi tu objavil, kar sem sam na lastne oči videl in skusil. — Ko je romalo 1881 do 3000 - 4000 Slovanov raznih plemen k sv. Očetu Leonu XIII in k slovesni „tridnevnici sv. Cirila in Metoda,“ (2.—5. julija), sem videl katoličane vseh pokrajin in slovanskih obredov zbrane v cerkvi sv. Klementa, kjer biva grob sv. Cirila, da bi se vdeležili slovesnosti, ki so se obhajale v čast sv. slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Znano je namreč, da je sv. oče papež 1. 1880 z encikliko „Grande munus“ češčenje sv. bratov raztegnil na celo cerkev. Iz hvaležnosti za to prišli so Slovani v Rim poklonit se Leonu XIII.2) Videl sem in tudi govoril z bolgarskimi katoliškimi duhovniki latinskega in slovanskega obreda, živečimi v tedaj še ne z Bolgarijo zedinjeni vshodni Rumeliji, videl sem zastopnike vseh slovanskih rodov ne le iz Avstrije, ampak celo poznanske Poljake iz Gdanskega (Danzig), kjer je ravno divjal zloglasni nemški „Culturkampf“. Pruska vlada je dovolila, ter dala potne liste svojim Poljakom za slovansko romanje v Run, a ko sem povprašal nekega poljskega sobrata, meščana z Gdanskega, ni li prišlo tudi kaj zastopnikov iz Ruske-Poljske, mi je odločno trdil, da ruska vlada ni hotela dati nobenemu svojih podanikov dovoljenja v ta namen in da je prišel en sam duhoven — Poljak iz rusko poljskega kraljestva v Rim. ki je po čudnih potih pobegnil iz sibirskega pregnanstva (neki g. Ružička.) Dalje, kako dobro se godi katoliškim duhovnom poljske narodnosti, katerih biva mnogo v pregnanstvu v Sibiriji, n. pr. *) Izdajice so bili tudi pri tem trije unijatski škofje, kojih enega ime je Jožef Siemazko, ki so s svojo duhovščino in ljudstvom radi strahu pred knuto in Sibirijo v razkol potegnili. — Pis. a) Več o tem ima: „Denkschrift der romischen Curie vom 15. November 1866 tiber die Verfolgungen der Kirclie in Russland und Polen" itd. Pis. ob reki Obu, v Beresovu, Jakučku, Transbajkaliji in drugod, nam povejo: »Katholische Missionen11, katere nabirajo celo v Nemčiji : milodare „za stradajoče duhovne v Sibiriji11. Ko bi takšnih tam ne bilo, gotovo bi se ne nabirala miloščina vže mnoga leta v tak namen. Ua, celo svete podobe (bodisi male ali velike oblike) ne smejo na dan brez podpisa ruske cenzure! Tako sem videl čudodelno podobo: »Matere Božje Čestohovskekjer je znamenita božja pot, pod katere napisom je stalo s cirilico v ruščini: potrdila ruska cenzura! Niti celo cerkveni »directorium44 in imenik duhovščine v rusko-poljskih škofijah ne sme biti samo v latinščini tiskan, ampak na eni strani je latinsko, na drugi strani poleg pa je prevod v ruščini, prav tako, kaker smo imeli nekdaj šolska nemška berila s slovensko prestavo!') (do 1848.; Unijatov s slovanskim obredom je le malo več v Rusiji, razun v Voliniji je še unijatska škofija v mestu Vilni; pa 1885 je ruska vlada papežu in katoliški cerkvi zvestega škofa, slavnega spoznovalca Hreneivickoga, za katerim je unijatsko ljudstvo, koje je na poti blagoslavljal, britke solze pretakalo — prepeljala v notranjo Rusijo v pregnanstvo, iz katerega je bil še le konec 1890 po dolgoletnem pogajanji z rimsko kurijo izpuščen, s pogojem, da ne sme bivati v Rusiji! Lepa ta — svoboda! — Zato je prišel čez mejo v Galicijo, kjer je bil zlasti v Levovu od Poljakov slovesno pozdravljen in sprejet. Škofovska stolica v Vilni stoji pa še vedno prazna in bo stala, dokler ne najde ruska vlada sebi naklonjenega državnega vladike. To so, kaj ne, »Slovanski Svet44, ruske blaginje, katere vži-vajo katoličani obeh obredov v Rusiji, ki so ves drugačen „neo-povrgljivi fakt44 — potrjen je iz moje skušnje in neopovrgljive naj-novejše zgodovine Ko bi govoril vrednik »Slovanskega Sveta11 resnico, bi ne bil rajnki sv. oče papež Pij IX. naročil v svojem apostolskem listu (17. oktobra 1807) molitve po vsem svetu ..za preganjano cerkev v ruskem carstvu in v poljskem kraljestvu44! Slednjič še en sijajen dokaz nasproti smeli trditvi .Slovanskega Sveta“! Ko je odvedla ruska vlada 1839 z zvijačami in izdajstvom na enkrat tri škofije grško-zedinjene cerkve, t. j. 3—4 milijone unijatov, v razkol kar z eno potezo, se je zbrala istega leta razkolniška sinoda v Petrogradu pod predsedništvom samega cara Nikolaja I, v kateri se je potrdilo zedinjenje škofov, duhovščine in ljudstva, ki so bili prej del rimske cerkve, z grško-rusko cerkvijo ter se je »tvoržestvo pravoslavja'4 prav slovesno obhajalo. V spomin te s kovarijami dosežen »zmage44, so skovali tudi neke svetinje z napisom: »Tvoržestvoe pravoslavja 1839*, ') Takšen „latinsko-ruski directorium11 za 1. 1879 sein sam videl; pokazal mi ga je neki iz Rusko-Poljske pregnani duhovnik potujoč peš 'v Rim 1879. — Pis. t. j. zmaga pravoslavja! Takšno veliko svetinjo sem videl tudi jaz o neki priliki 1885 pri osebi, ki pa ni vedela, kaj pomeni, ker je bil napis v ruščini in s cirilico. Nevede je hotela tista oseba dati. kaker je navada na božji poti, blagoslovit veliko bakreno kolajno, ali k sreči je umel dotični duhovnik dobro ruščino, ter je pojasnil stvar: kaj takšnega se nikaker ne sme blagosloviti, naj jo imajo otroci za dutiko ali igračo! Omenjena kolajna je bila namreč prinesena iz Trsta na božjo pot na Sv. Gr. Dal jo je bil neki razkolniški učenec svojemu sošolcu. Pa bodisi kakerkoli. ona jasno kaže, kako lehko je potegniti v Rusiji unijate s slovanskim obredom v razkol, ker enaki obredi motijo nevedno ljudstvo, češ. eden in drugi zedinjenih in nezedinjenih obredov sta si podobna, ostalo pa stori zlobna prekanjenost ruske vlade in njenih popov! — Da pa priporočuje „Slov. Svet“ kakih 15—16 ruskih časopisov raznega obsega, tudi versko-raz-kolniškega, kaker na priliko: „Rlagovest“; „Vera i-razum", kaj mar to tudi nič ne pomenja?! — POLITIČNI ODDELEK. Aristotel o razliki mej družino in državo. Predmet praktične vede, ki se imenuje politika, je država. Da more tedaj biti kdo pravi politik, je pred vsem potrebno, da prav misli o državi. O državi, o njenem po-četku, o njenem poklici so dandanes obveljali krivi nazori. Sledimo v tem vprašanji največega rnislitelja starega veka — Aristotela. V prvi knjigi, kjer razpravlja o državi, omenja koj v začetku nekatere, ki menijo, da ni drugačnega razločka mej vladarjem v državi pa očetom v družini, nego da prvi vlada veči, drugi pa manjši množini, češ, velika družina je isto, kar majhna država. Pa filozof se ne zlaga s tem naukom : to ni pravo — tako se glasi njegova sodba. Res sicer, da se je država razvila iz družine, toda državo istovetiti z družino je napačno. Smoter družine je po bistvu in delokrogu različen od smotra državinega. Družina, kaker uči Aristotel, se spaja iz onih, ki ne morejo bivati nego vkup, namreč iz moža in žene ; k temu druženju ju pa nagiblje narava, ker naravna je želja ohraniti samega sebe ; ker pa se smrtjo premine lastno bivanje (kot člove-. ško), priganja narava človeka, da se ovekoveči v drugih iz njega izhajajočih človeških individuih. To doseči ni pa mogoče nego po dveh : moži in ženi. Smoter družine je torej človeško naravo po individuih tvarjati in množiti. Drugače pa država. Nje smoter je ohraniti, kar se iz družine poraja. Smoter države je torej tudi naraven, ker narava teži ne le po tvaritvi novih bitij, ampak tudi po njih ohranitvi. Družina rodi in poganja, država ohranja, odganjajoč vse, kar more zavirati razvoj individuov, pa pov-spešujoč, kar je temu razvoju vgodno. Na podlagi teh razlogov zove Aristotel družino vsakdanje društvo. K temu pripomni Tomaž Akvfnski : „Vse občevanje mej ljudmi obstoji v nekojih dejanjih. Dejanja človeška pa so nekatera vsakdanja, kaker jesti, greti se za ognjem in druga te vrste; druga pa niso vsakdanja, kaker kupčevati, bojevati se in kar je enakih. Naravno je pa ljudem, da v obeh vrst dejanjih mej seboj občujejo, drug drugega podpiraje. Zatorej pravi (Aristotel), da država ni nič drugega nego nekako občestvo, ki je po naravi osnovano za vsak dan t. j. za dejanja, ki se morajo opravljati vsak dan". Drugače je pri občini (vasi). Ta se spaja iz več družin, to pa „n e radi vsakdanje koristi." O pravem pomenu poslednjega stavka poslušajmo spet razlago sv. Tomaža : „Oni, ki so iz iste vasi, ne občujejo mej seboj v vsakdanjih dejanjih, kaker občujejo tisti, ki spadajo k eni družini, kaker je n. pr. jesti, sedeti za ognjem itd., ampak občujejo le v nekaterih zunanjih ali javnih (ex-terioribus), ne vsakdanjih dejanjih". Kar je rečeno o ožiši občini ali vasi, velja tem bolj o državi. In tako najdemo v navedenih besedah kratko, a vender točno in vseobsežno označen smoter države. Ob enem nam je pa tudi Aristotel s tem zarisal meje, ki ločijo državo od družine. Družina t var j a človeške individue, država je ima ohranjati. Zatorej je družina pred državo, in država za rad družine. Država je poklicana, da odvrača od družine vse, kar jo ovira v naravnem razvoji in. rasti, ne pa, da sama deluje po družini. Država nima razvijati družine, ampak omogočiti, da se družina sama ob sebi in iz sebe razvija. Država nima potem takem pravice do dru- žine in do posameznikov nego le vkoliker potrebuje njih pomoči v dosego svojega smotra. Ta smoter obstoji po tem, kar smo rekli, poglavitno v ohranjevanji vže bivajočega. Ohranjevanje se pa konkretno vrši kot odbijanje napadov na obstoječe in odstranjevanje ovir, ki zadržujejo prost razvoj. Vojska pa kaznovanje zločincev je glavna naloga države. V izvršitev te naloge pa potrebuje država sposobnih moči. Zdravi vojaki, izomikani, vestni sodniki, zvesti redarji itd. so državi neobhodno potrebni : in ona ima tudi pravico prepričati se, ali so tisti, ki se oglasijo za kak državni posel, zanj tudi Sposobni. Da bi jih pa sama za to sposabljala, ali določevala, kako, kje, po kom se imajo sposabljati — to presega njen deloitrog. Pripravljanje ali sposabljanje za življenje in javne posle je naloga odgoje. Odgoja pa zahteva, da govorimo v smislu Aristotelovem, vsakdanjih dejanj, spada torej v delokrog „vsakda- njega društva“ t. j. družine. Eazuu tega meri odgoja v do-vršitev ali spopolnitev bivanja ; po nji ima človek dozoreti do človeške popolnosti. Ker ima pa družina smoter tvarjati individualna človeška bitja, tedaj spada tudi odgoja v njen delokrog. Šola in odgoja nima z državo in s politiko kot tako nič opraviti. Tako zvano ministerstvo za uk je protinaravna vstaneva, ker ž njim si država vsvaja pravice, ka- tere ima le družina, ž njim stopa država iz lastnega delokroga, ker začne staviti „vsakdanja dejanja", za kar je od narave postavljena družina. Politiško najzrelejši narod, Angleži, so si ohranili toliko zdravega čuta, da niso šole podjarmili državi, ampak jo prepuščajo družini in privatnim društvom ; Angleška vstava ne pozna učnega ministerstva v smislu kontinentalne Evrope. Sploh je moderna država v obče daleč prekoračila meje svoje delavnosti v kvar družini in njenemu naravnemu pravu. Privatno življenje se čedalje bolj gubi in gine pod pritiskom vedno bolj rastoče državne samooblastnosti. Indi- vidualue težnjo državljanov se zatirajo, privatno imetje je po neznosnih davkih in nakladah, katere provzročuje vojaštvo in na vse stroke razširjajoča se državna vprava, malo da ne absorbirano v državnem dolgu ; država nam vgrabija celo otroke, da nam poobči in po enem kopitu prevstroji še glavo in srce. Nedavno smo slišali, da namerja na Oger-skem država vže dve- ali triletne otročiče iztrgati materam iz naročja, da jih uči v otroških vrtih Hoditi, govoriti in — jokati! Kmalu se bo pri nas godilo, kaker pri starih Kret-cih, kjer je, kaker piše Aristotel, vse država odgojevala in redila : ženske, otroke, možke. Država nam redi mladeniče v vojakih, može v javnih službah, nam odgoja otroke po šolah. Država za nas misli in hoče, nam bo kmalu vse. Ako tako napredujemo, pride v kratkem čas, ko bomo morali vse popustiti in državi na milost in nemilost se izročiti : Mati, daj nam jesti, ako nočeš, da poginemo ! S krivo teorijo o državi in njeni oblasti je politika vkrenila na kriva pota ; da se povrne v meje, katere ji je postavila narava, treba pred vsem, da spet zadobimo prave nazore o bistvu in smotru države. K temu nas pa privede temeljito učenje tiste filozofije, katere početnik je Aristotel. Se enkrat: Lavigerie pa njegova republika. Odprto pismo. « Vi ste tedaj, neznani prijatelj, bili tako dobri, da ste mi nedavno poslali številko meni doslej še nepoznanega lista, opo-zorivši me na spis: „ C kameleon et faux prophčte-1. Zato se Vam še enkrat toplo zahvaljujem. Mi verjamite pa, da mi je še precej glaVo zmedlo, ko sem v naglici prebral sodbo, ki se tu izreka o Lavigerie-u ? Vender sem kmalu spet zbral misli — šinilo mi je v glavo : no, potolaži se, pisal je — Francoz ! Morebiti vganete, kaj hočem s tem reči. Pa razložil Vam bom. Sicer nisem nikdar verjel, da bi me kdaj doletela naloga zagovarjati moža, ki se znano francosko ognjevitostjo proslavlja — republiko ! To je za me malo težko. Kaker pač veste, marsikdo na Slovenskem mi ni posebno naklonjen. Da bi me tedaj ne razvpili še za republikanca ! ? Nemogoče ni. Našli so na meni vže vse mogoče in nemogoče skrajnosti. Vsekaker važno je — vprašanje o republiki, katero je na viši migljej obudil svetovno znani mož, vprašanje, ki dandanes globoko in odločivno sega v politiško naziranje in gibanje narodov, ki je — hočemo ali nočemo priznati — tudi za bližnjo prihodnost Evropino najviše pomenljivosti. Čast naša tedaj zahteva; da je na vse strani pojasnimo, objektivno, brez francoskega ognja. Rekel sem: pisal je Francoz. Gotovo ste vže slišali o francoskem temperamentu: Francozu le prehitro kri vskipi, in tedaj je pač najboljše — ušesa si zamašiti, da ga ne slišimo, ker pametno bo malokdaj govoril. Kaj takega, menimo, se je pripetilo francoskemu monarhistu „ Bon de F.“, pisatelju omenjenega članka. Prevzela gaje strast, zatorej ni mogel pisati, kaker piše razumen in trezen mož. Ni težko se o tem prepričati. Tako nepremišljena je n. pr. trditev, katero je postavil koj od začetka svojega spisa : „Kar-dinal Lavigerie se je tako onečastil v očeh vseli monarhistov in katoličanov ; mi postavimo navlašč ta dva dopolnjujoča se pojma skup, ker ni na svetu branitelja oltarja, kateri bi ob enem ne bil tudi branitelj prestola. “ To sega vender predaleč — za pravega katoličana, kateri mora poslušati cerkev in papeža. Vemo pa, da je nedavno papež Leon XIII — da molčimo o izrekih njegovih prednikov — jasno podučil katoličane: — „Ako hočemo prav prevdariti, se z izreki in odloki (šv. cerkve) sama na sebi ne zavrguje nobena izmej raznih državnih oblik .... in one za-morejo, ako se jih modro in pravično vpotreblja, državo obdržati v najboljšem stanu.11 ') A mej raznimi državnimi oblikami je tudi republikanska. Torej tudi to priznava cerkev kot dobro in koristno. Zatorej pa nikaker ne smemo trditi, da kdor ne brani prestola ali monarhije, je s tem vže nasprotnik oltarja, cerkve: s tem bi papeža samega krivili, da odobruje načela cerkvi pogubna. Torej tudi republikanec more braniti oltar in cerkev ; in najnovejša zgodovina nam kaže, da na vsem svetu ni papežu bolj vdanih držav, kaker so ravno nekatere republike v južni Ameriki. Naš monarhist imenuje Lavigerie-a: „le maladroit“ — kratkovidnega! Očita mu, da je „z nezaslišano nesramnostjo sč svojega majavega trinoga izvlekel orakel. po katerem ima Evropa v kratkem postati republikanska.“ Psuje ga »krivega republikanskega preroka11, češ, da je „nevaren sovražnik" monarhičnim državam ! Jaz — izpovedani odkrito — ne morem razumeti, kako si je zaslužil kardinal tacih očitanj. Niti mi ne gre v glavo, čemu se kardinalovo prerokovanje smeši, kaker je 11. pr. storil grof de Janssay: „Bodo li vsi samovladarji v Evropi z veseljem pozdravili to prerokovanje ? Ne vem. Se bo li z močjo teh žu- ganj rušila tripelalijanca ? Jaz dvomim o teni.11 ') Ene. „Immortale Dei.“ Vemo pač, da taka izjava o prihodnosti Evrope ne more v?ajati monarhistom, in meni tudi ne vgaja, toda — všeč ali Devšeč — sivega kardinala besede obdržijo vender svojo moč; da, nam se zdi. da te besede so res preroške. Ne Lavigerie, am-Pak tisti, ki noče videti, kako se resnično državna vladavina po svetu bliža z orjaškimi koraki republiki, zdi se nam kratkoviden. Koliko monarhij smo videli se zmajati za novejših časov. tudi kjer so se skušale znova vtrditi, kaker n. pr. v Španiji, kako nestalne so ! Saj ne prejde skoro teden, da bi ne zvedeli °d tu ali od tam o kaki novi republikanski zaroti; da, celo mej vojaki se širi vže republikanska ideja. Bog ne daj, da bi se v.re-sničile besede Napoleonove, katere navaja tudi Lavigerie, da bo aainreč Evropa v novem stoletji ali republikanska ali kozaška. »Morda bi — dostavlja Lavigerie tem besedam — Napoleon 2adnjo besedo zamolčal, ko bi bil priča 'o napredovanji in rastoči drznosti nihilizma." To zadnje je žalibog, kar se tudi mi bojjmo. Nihilizem v bajširšem pomenu : v filozofiji, v nravoslovji, v politiki, nihilizem, •ki se javlja v državnem življehji kot negacija vsake avktoritete, v društvenem kot socijalizem ■. ta se čudovito širi, pred našimi °ide-r°t. d’Alembert dražili po svojih spisih in ščuvali ljudstva-proti 8vojim vladarjem in sploh proti vsaki postavni oblasti. Kaker vsi evropski tedajni vladarji, bila je tudi Katarina II tako zaslepljena. da je te najhujše nasprotnike svoje k sebi vabila, podpirala, oboževala .... Njihovi spisi so se širili po Rusiji in °likani, posebno plemenitaški stanovi, so jih hlastno požirali. Masonske lože so se snovale, da. leta 1761 je bila Katama sama pokroviteljica neke lože in se je Skrivaj vdeleževala j^asouskih sej. Ti so začeli rivolucijonarna' načela, zajeta iz francoskih enciklopedistov, širiti tudi mej niže stanove.') A kjnalu je začela ruska despotična vlada spoznavati svojo neprevidnost : Katarina je 1. 1792 vkazala zapreti vse masonske lože. 1’udi car Pavel I. je prepovedal za svoje carstvo vsa tajna društva — posebno masonstvo. Radi tega so masoni vže tedaj za-t(di, kaker priča njih kronika „Acta Latomorum“, rovati proti v ‘) Herzen. l)u developpement des Idees revolutionnaires en Kussie. Londres 1853. Thun : Geschichte dei' revolutionilren Be\vegung in Kussland. Leipzig 1883. 196 REV OLUCIJ ON ARN O GIBANJE NA RUSKEM carskemu dvoru in ministrom. A vkljubu carskim prepovedim je vender masonstvo životarilo, posebno v peterburški kadetni šoli pod vodstvom Boebera. Ko je Aleksander I, gojenec jakobinca La Harpe, stopil na prestol, &a je koj Boeber premotil, da je masonstvo človeštvu zelo koristna vstanova. Leta 1803. je bilo masonom dovoljeno osnavljati lože.') Od tedaj se je naglo širilo. Leta 1820 je bilo vže 80 lož, v njih 1600 „bratov“ iz najvplivnejših stanov. Začele so se v vseh društvih govoriti in povdar-jati pravice posameznega človeka, fraze o prostosti in bratstvu vseh ljudij v zmislu masonstva, ki zanika vse dolžnosti, vsako avktoriteto. Kopernenje po veči svobodi se je nžgalo posebno v častnikih, ki so se bojevali po letu 1812 proti Napoleonu in ga premagali, ki so z lastnimi očmi videli, z lastnim srcem občutili , veselje in radost od krutega Napoleonevega despotizma rešene zapadne Evrope. Videli so na zapadu večo svobodo vstanov, svobodo go-Vora ; da, oni so rešili Evropo despotizma — a vrnivši se domov. našli so despotizem! Druge reševati, osvobojevati, a sam ne biti rešen, svoboden — je britko .... Mnogim blagomisel-nim se je gabila tudi korupcija in brezobzirna samovolja vladnega činovništva. Aleksander I. je odpravil sužnost v Estlan-diji, v Livlandiji, Kurlandiji — a v sami Rusiji tega ni hotel. Dal je Poljakom vstavo — a Rusom ne. V Rusih, posebno v viših, zavednih krogih je začelo vreti. Da bi priborili tudi Rusiji evropsko vstavo in delovali za zboljšanje ruskega činovništva, so leta 1813. nekateri častniki carske straže osnovali društvo po vzgledu nemškega „Tugend-bunda“ in so je krstili „zaveza vernih in pravih sinov domovine". Kasneje je bilo to društvo prekrščeno v „tajno zavezo". Tudi njih težnja ni bila več vstava, ampak država po vzgledu Syice in amerikanskih zjedinjenih držav. Načelnik temu društvu je bil knez Aleksander Trubeckoj, ki se je nekdaj junaški bojeval pri Borodinu in Kulmu. Glavni stebri „tajne zaveze" so bili polkovnik viatskega polka, protestant Pestel2), Sergej Mu-rajev Apostol, oberstleutenant černigovskega regimenta, Konrad Rilejev, artelerijski častnik in na zadnje tajnik „rusko-amerikan-skega društva". Leta 1825. se je pridružilo ,tajni zavezi" tudi društvo „sojediniennye Slovanie". Kaker se je iz kasnejše preiskave zvedelo, so leta 1817 udje te zaveze obsodili Aleksandra I. v smrt. Kapitan Jakuhin se je ponudil, da ga vmori. Vnior se pa ni niti poskusil. Zakaj, se ne ve. Dasi je bilo vse tajno, vender Aleksander I. je moral slutiti, da vre v sami carski straži nekaj proti njemu; kajti nenadoma pošlje 1. 1821. iz Ljubljane, ‘) ZalenskiRistoryczny Rozw6j Nihilizma. Przeglsjd powszechny. a) Pestel je tudi v svojem spisu „Ruskaja pravda" načrtal namen društva. kjer je bil shod vladarjev, vkaz v Petrograd, da naj se osnuje tejna policija, ki bi pazila carsko stražo. A zarote ni bilo konec. Pa, društvo sklene vnovič vmoriti cesarja. Določen je bil mesec ®aj 1826, ko bi bile manovre v južni Rusiji. Do tedaj so se hoteli revolucionarji pripraviti, da bi po vnioru preprečili nastop novega carja. A nepričakovano vmre Aleksander vže 1. 1825. Prvega decembra. Revolucijonarji niso bili pripravljeni, a bali so te,_ da bi se despotizem zopet stalno ne vtrdil, ako bi ne vporabili te prilike. Niže vojaštvo pa ni bilo dosti obdelano za vpor, te manje pa ljudstvo. Da bi je vender v naglici pridobili za svoje namere, so širili vest, da Nikolaj, drugi sin Aleksandra I, novi car, ni postaven, ampak Konštantin; torej se morajo vzdigniti proti Nikolaju. A v resnici je bil Nikolaj postaven car, kajti Konštantin se je bil prostovoljno prestolu odpovedal, česar Pa ljudstvo ni vedelo. Zatorej je bilo zbegano, in tako tudi vojaštvo. Nekateri regimenti so potegnili z revolucijonarji. in Nikolaj se jim postavi sč svojimi zvestimi v bran. Posrečilo se mu je, (la jih je premagal. Okoli 120 je bil o poslanih v Sibirijo, ali Vl'ženih v ječo. Pestel pa. Murajev, Rilejev, Bestužejev, Katov-ski so bili obešeni. Njih trupla so pokopali v skupen grob, čez &)'ob so speljali Nevo, da bi se vničil vsak sled za njimi. Golobu trdi, da so jih odpeljali v ladiji in potopili v morje. Ti re-Volucinarji se imenujejo v zgodovini „dekabristiu po ruskem »dekaber1 (december) — ker so se v meseci decembru vprli. Nikolaj, razjarjen od revolucijonarskega vpora, in spoznavši, da je to gibanje pognalo iz zapadnih idej, je hotel „sveto Rusijo11 čisto ločiti od „gnjilega“ zapada. Da bi zabranil poto-tenje na zapad, prepovedal je dajati potne liste. Ničesar se ni več smelo tiskati brez dovoljenja carske cenzure Vsaka besedica, le količkaj sumljiva, se je nevsmiljeno prečrtala. A širijo ljudje ne le se spisi, ampak tudi z govorom leliko svoje nazore; teto je nastavil po vseh mestih, trgih in vaseh svoje ogled u-k e. Gorje mu, kdor je le količkaj kritikoval vlado ali izrazil jteljo po veči prostosti! Trumoma jih je pošiljal v — Sibirijo, 111 mej njimi nebroj najbolj nadarjenih mladeničev, gimnazijcev, vse-ueiliščnikov. Da bi svojim Rusom pokazal, kaj tudi njih čaka, ako se mu vprejo, maščeval se je trinoško nad Poljaki 1. 1831. S takimi nenaravnimi sredstvi je hotel Nikolaj zatreti v Rusih spočete revolucijoname težnje! . . . V resnici si je nakopal še hujših političnih smrtnih sovražnikov. Olikani možje, ne-°dvisni in celo odvisni od carja, so vsaj skrivaj simpatizo-ya 1 i z dekabristi, smatrali je za — mučenike. Ostro oko so lmeli na mejah stražniki, a vender so se vtihotapljali re-Volucijonarni in socijalistični spisi iz zapada. Ovena, St. Simona, Reroux-a. Fouriere-a, Blanc-a, Lassale-a so skrivaj željno prešteli in tolmačili posebno po salonih v Moskvi, v Petrogradu, kjer so imeli tedaj največ vpliva Ogarov, Aksakov, Katkov, pred 198 REVOLTU'I.TON ARNO OIBAN.TE NA RUSKEM vsemi pa Herzen iu Rakunin. Ravno tako so kritike carske vlade, satirične pesmi proti nji v rokopisi h romale od rok do rok. Ta tajnost je dajala enakim spisom še večo moč. A tudi domača literatura je jela vkljubu ostri cenzuri širiti nezadovoljstvo; kajti cenzura ni mogla prečrtati, kar je bilo mej vrstami, kaker je pisan n. pr. Gogoljev „ Revizor", kjer se smeši carsko činovništvo; dalje posebno „Karmanyj slovarnaučni slovnik v — liberalnem zmislu. Širili so tudi indirektno ocenjujoč revolucijonarne spise zapadnih pisateljev, in navajajoč tu in tam bolj pikantna mesta, ali pa prelagajoč jih pod različnimi pretvezami, n. pr. dela George Sand, Dickensa. Dostikrat je cenzura tudi nehote pregledala ostre obsodbe ruske vlade. Tako n. pr. je pisal tedaj Čadajev v Teleskopu : „ Rusija ni nikdar še po človeško bivala. Ona je črna pega v civilizaciji in more biti v svarilen zgled ostali Evropi. Njena preteklost — brez sadu. njena sedajnost brez — vrednosti, bodočnosti po teh razmerah si ne more dobre obetati." Vstavljeno je bilo sicer izdajanje, a kar je bilo izdano, je bilo izdano, vin nezadovoljni življi so se po teh izjavah še bolj vpogumili. Še bolj je rasla nevolja proti despotizmu po nesrečni krimski vojski. Od tedaj je tudi mej ljudstvom car zgubil veliko veljave; začeli so smatrati tudi njega le za navadnega vmrljivega — človeka. Vse je kipelo v Rusiji, vse grozilo, da bruhne dan na dan, nezadovoljnost povsod. Tu vmrje nenadoma Nikolaj 1. 1855. Vse se je oddahnilo. Herzen je naznanil Nikolajevo smrt svojim prijateljem na „roza-papirji“. Vse je upalo oduška od novega carja Aleksandra II. Do tukaj sega doba revolucije bolj čisto političnih teženj-Doslej niso hoteli revolucionarji tudi vere vničiti ali države sploh, ampak želeli so si le drugačne državne oblike, vstave ali republike, želeli veče svobode v govoru in pisanji. Do 1. 1855. se je rusko društvo, tudi olikano, držalo vere in bilo o njej vsaj radi tradicij prepričano, ker je posebno Nikolaj, koliker mu je bilo mogoče, branil, da bi Rusi kaj boljšega ne spoznali, pa tudi da bi jih ne okužila skrajna anarhistična in brezverska načela se zapada. II. Doba skrajnega anarhizma političnega in verskega — doba nihilizma. Ko je Aleksander II. stopil na prestol, je spoznal, da mora dati svojim podložnim nekaj oduška, nekaj več svobode v govoru in pisanji, v vzgoji, v občevanji! Vsaj previdnost je tako svetovala, ker zdelo se je, da si drugače ne more vtrditi stališča. In res, dal je Rusom oduška, a večinoma takega, da je v ljudstvu nezadovoljnost še bolj rasla, kar je bilo zanj tem ne- varniše, ker revolucijonarji so začeli v tej dobi zametati tudi Vero, Boga, posmrtnost. Aleksander je osvobodil kmetski stan. Kazal je odločno Voljo prevstrojiti posebno svoje činovništvo, ki je bilo radi svoje drznosti in korupcije najbolj krivo revolucijonarstva. Kender tu ni imel pravega vspelia, ker ni bil način pravi, ka-ker so priznali tudi sami vladni listi ruski — po Aleksandrovi smrti. Kmetje so morali izplačati precejšne svote prejšnjim gospodarjem: bili so pred sužnji srednjeveški — a spremenili so se v sužnje moderne — v dolžnike. Glede činovništva se reforme tiso izvrševale. Na Ruskem se postave dajejo, a malokdaj se Povsod in vselej izvršujejo, izzimši proti katoličanom. Pagane, Pravi Golovin Ivan, bivši minister ruski, pusti ruska vlada raje v miru glede vere nego — katoličane.1) Da bi vmiril vpome duhove, je koj po nastopu zapovedal, da bodi cenzura milejša, straže na mejah so začeli puščati v Rusijo tudi liberalne, celo revolucijonarno navdihnjene spise. Dovolil je profesorjem na vseučiliščih, gimnazijah Večo prostost v predavanji, po vzgledu zapada. Dovolil je tudi ruski mladeži učiti se na zapadnih učiliščih . . . potni list se je dobil brez posebnega truda. Rusi, popred šiloma priklenjeni na dom, so se mladi in stari kar trupoma vsipali čez mejo na zapad, kjer se je ravno tedaj bujno razcvitala revolucija pod Cavour-jem, Garibaldi-jem itd. kjer se je Bnilada“ Italija porajala in prestole podirala ne oziraje se ne na božje ne Uaravno pravo, kjer se je povsod na vseučiliščih predaval ma-ierijalizem, darvinizem brezvestno. Ruska mladina je te nazore srebala in primerjala, kako je vse — drugače doma, v Rusiji Ker ruska vera kot taka se ne more braniti proti vgovorom, ka-keršne pozna zapadni brezverec, je ruska mladina kmalu zgubila — vero. Začeli so jo smatrati le za predsodek ,glupih mu-žikov“. Rusi so se tedaj začeli na zapadnih učiliščih učiti le pod vPlivom darvinizma kemije, matematike, prirodoslovja. Le te Vednosti so jim nekaj veljale — zgodovino, filozofijo so prezi-rali. S tem znamenjem v glavi in z revolucijonarnimi brošurami v žepih so se vračali mladi možje domov .... Aleksander II je hotel res biti „napreden“ in osnoval je Vseučilišča tudi za ženske, v Petrogradu, Moskvi, Odesi, Kijevu. Rajraje so se posvečevale medicini, prirodoslovju, a to se jim je Predavalo po Danvinu, Biichnerju. Več prostosti ni dovolil Aleksander Rusom, najmanj pa v Vstavi. Mladi možje, ki so se povrnili se zapadnih učilišč brez Vere, pod vtisom še porajajoče se — „mlade Italije", nezadovoljni z despotizmom, so osnovali društvo „nilada Rusija11 okolu ') Golovin „Der rnsisclie Nihilismns. Leipzig. 1880. leta 1859. da bi pripravljali pot političnemu prevratu Povsod se je^jelfTvpiti: ..napredek11, ,,izobraženost". ,.osveta“. „svobo-da“ !! Tedaj je bila „moda“, da so se tudi celo najviši činov-niki kazali malo „liberalne“ — „svobodoljubne“ .... V to in enaka društva so se najrajši vpisovali vseučiliščniki. posebno — medicinke. Kar ni vže zadosti kipelo v teli mladih prsih, dražili in ščuvali so jih proti vladi še ižseljenci. ki so bodisi prostovoljno ali prisiljeni zapustili Rusijo. Naseljeni so bili večinoma v Parizu, Geniu, Londonu Največ vpliva sta imela na te duhove Herzen in Bakunin. Aleksander H e r z e n je bil vkljub svojemu nemškemu imenu — pravi Rus. Bil je nezakonski sin kneza Jakovljeva. Ta mu je dal nemško ime Herzen. Na smrtni postelji mu je oče zapustil okolu — jeden milijon denarja. Herzen je bil divje narave. Vže kot dijak je zbiral okolo sebe „svobodomiselno11 mladež. Pregnali so ga v Permo. Koprneč po veči svobodi šel je na zapad 1. 1847, najprej v Nemčijo. Tu je občeval z vodjami socialističnega gibanja. Od tod je še1 v Italijo. Švico. Bil je ateist. Golovin1) pravi o njem: ko sem mn Newtonovo mnenje navel, da je moral le Bog. neko večno bitje, prvi zagibati planete. mi je odgovoril: „Torej je Bog centropetalna moč11. Glede nesmrtnosti duše mi je rekel: ,.Kaj naj nas preživi ?!“ V Nizzi je izdal brošuro : „Razvoj revolucionarne ideje11. Ruska vlada ga je pozvala domov. Ni šel Vlada mu je zasegla v banki nakaznico na znano svoto. Občeval je s Proudhonom. Njegovega sina je podučeval Karl Vogt. Vstopil je v evropejski demokratični komitat. Leta 1851 je šel v London. Vstanovil je tiskarno. Tu je deloval do 1. 1865. Pisal je prirodoslovne, politične, socijalne razprave, in celo kupo brošur o zgodovini revolucije, o bednem stanji in sužnosti v Rusiji. Podpiran od Bakunina, Ogareva, je začel izdajati časopis ,.Kolokol“. V tem je spočetka z navdušenjem pozdravljal reforme Aleksandra II. a ko je po njegovem mnenji ostal le na pol poti, začel je kritikovati vse, kar se je v Rusiji godilo, vse razmere, vero, vlado, spravljal na dan vse blato iz ruskih vladnih krogov. Bil je v vsem dobro podučen. Sotrudnikov je imel celo v obližji carjevem. Dostikrat so o vkazih vedeli popred v Londonu, kaker v Petrogradu. List je bil znamenit. Skrivaj so ga vnašali na Rusko. Posebno mladina ga je kar požirala. Golovin pravi, da posamezne številke tega lista so se prodajale — po '200 rubljev! Kasneje so ga za rabo cesarjevo zopet tiskali izpustivši najpikrejša mesta. Od leta 1857—1862 je bil ta „genijalen emigrant11 apostelj ruske mladine. Iz Lon- ‘) Golovin. Der Russiscbe Nihilisnms str. 6*>. doiia je šel v Grenovo o obrnena, ne mika, ampak odganja. Krščanska umetnost se odlikuje pred staro, kaker stoji krščanstvo nad poganstvom. Njena moč je pa v ideji. V krščanstvu je Bog zemlji razodel svoje obličje, v njem nam je zažarilo s°l"ce večnih idej. Nadalje nadkriljuje krščanska umetnija sta-r°-grško po svoji nežnosti in milobi. V krščanstvu so se nebesa zmedila — coeli meliflui facti sunt — kaker se izraža sv. cerkev. Bog je poljubil človeka in vsadil čustvo ljubezni v otrpnela s,,ca. Nekaljiv mir. jasnost, čeznaravna veselost, neomejena vda-host v Božjo voljo — so znaki krščanske umetnosti, kateri se Po vsem pogrešajo pri stari klasični, dasi se poslednja glede o-ohke in somernosti delov navadno odlikuje pred krščansko. Iz krščanskih umotvorov se odzarja nebo, Bog. O tej točki govoril sem v tem listu vže obširniše, in sem J? posebno pojasnil primerjajo Murillo-vo Madonno z milonsko 'enero. Oba umotvora se nahajata v Louvre-u zastopajoč nekako oba veka : grško-poganski pa krščanski. Kar se tiče nežnosti in milobe, je nedosegljiv Raffael. Znane so njegove angelj-ske glave. Najviše je pa dosegel v svojih Madonnah z Božjim J-)etetom. VT Louvre-u se hrani njegova ,,velika* sveta družina; nad vse pa očaruje z ljubkostjo tako zvana „la belle Jardiničre“: v- Devica z Jezusom in malim Janezom (Krstnikom). Sem spada jjdi Leornardo da Vinei-jeva: Marija, Jezus in sv. Anna. Jezu-Cek se igra ž jagnjetom; otročja nedolžnost, ljubeznjivost, na- ravna neprisiljenost — vse to gledalca prevzame tako prijetno, da se ne more nagledati; in vender je had vsem izlit žar Božjega veličastva, kar nas navdaja sč svetim češčenjem. Ne, do takih božanstveno-človeških idealov se ni znal duh vspenjati. dokler se ni v Jezusu Kristusu večna, nestvarjena lepota spojila v eno osebo s človeško naravo. Ključ do idealov krščanske umetnosti nam daje skrivnost včlovečenja. Središče in prava zakladnica celega Louvre-a je „Salon carre-1. Ta dvorana dobiva svitlobo od zgorej. Raffael, Murillo, Paolo Veronese, Rubens, Tizian itd. očarujejo tu se svojimi nebeškimi umotvori obiskovalce, katerih mnogi so prišli iz daljnih dežel vgašat si žejo iz nevsahljivih virov božanstvene, vedno mlade, duha pomlajajoče umetnosti. Od tu stopimo dalje v velikansko, 300 m. dolgo galerijo, ki se po pravici zove »Grande Galerie.1* Kaj je vsega tu nakopičenega, se ne da dopovedati-Potrebovalo bi se ne ur, ampak tednov, vse na drobniše si o-gledat. Francoski, španjski, italijanski, nemški, nizozemski in drugi umetniki tekmujejo mej seboj. Tu se duh vspne nad razliko narodnosti v kraljestvo najviših idej. Led se taja, srce se ogreva in širi. Da, tu prideš k spoznanju, da nobenemu narodu ni zaprt vhod do obče človeškega, do večno resničnega in le' pega. Tu se Francoz zamakne v tvorbo, ki nosi zdolej ob strani ime umetnika — Nemca. Italijan obuja navdušenje v srci Francoza, Nemec izvablja solze Slovanu. Ne, tu ni Španec, ni Slovam, ni Anglež, tu smo vsi otroci nebes, tu se objemamo kot bratje. Tu smo doma. O umetnost, hči nebeška, boginja miru, da bi pač vpoznali tvojo vzvišeno poslaništvo! Zatorej je pa tudi „Grande Galerie“ skoraj do zadnjega kota zasedena od raznih risarjev, ki sčm zahajajo iz daljnih dežel, da bi se šolali ob nedosegljivih originalih krščanske umetnosti. Drugim je več do zaslužka ter pridejo le posnemat origi' nale, da svoje izdelke po svetu razprodajajo. V Louvre me je posebno mikalo; v petih dneh sem ga trikrat obiskal in zapustil le s težkim srcem. Seveda ni bil način, s katerim so Francozi v Louvre-u skopičili toliko klasičnih urno; tvorov, vselej pošten, vender če jim milostljivi Bog kdaj odpusti njih velike grehe, jim izbriše gotovo na prvem mestu, kar so se pregrešili iz prevelike ljubezni do lepih umotvorov, katere so skupaj pograbili, kjerkoli so mogli, ljubezni, o kateri naj sijaj niše priča njih ponosni, njih kraljevski Louvre. Narod, ki zna tolik0 ceniti umetnijske ideale, ne more biti nego blag narod. Slo vs tv o JDušeslovje. Napredli joti m Sla vencem napisal France Lampe, doktor bogoslovja, in modroslovja, profesor bogoslovja. — Izdala in založila „Malica Slovenska11. V Ljubljani. 1890. Za prospeh vede nevmorno delavna Matica Sl.“ je lansko Jesen razposlala po deželi knjigo, kakerfina do sihdob še ni Prišla mej Slovence. Modroslovne z domačim jezikom pisane knji nismo imeli. Dr. Lampe nam jo je poklonil. Njegovo »duše-slovje“ je temelj modroslovni književnosti v Slovencih. In vprav zato, ker je doktorja Lam peta knjiga ogelni kamen novi zgradbi, Jy tem važneje prašanje: kakošno je rečeno „dušeslovje\ na kadrih načelih sloni, starih ali novih, in kako so vporabljena iz '"•ana načela? Opomniti moramo, da knjige nismo brali radi kritike; brali s'iio jo v svoj pouk in si zapisavali, kar nam je vgajalo, pa tudi °no, kar nam je bilo manj všeč. Priobčimo pa svoje pripomnje vže zato. ker do sedaj prav za piav še nihče ni javno govorilo (R- L. „dušeslovji“. Knjiga je dostojna da se o njej govori; riolk bi bil nekamo slabo znamenje, ne toliko za knjigo, kaker nas. — 1. Evo Vam načel, slopov, na katere je oprto dr. Lampeta riodroslovje. Na 70 str. „ V voda v modroslovje" je zapisano: "Resnično je to. kar razvidim, kar je evidentno, ali kar razvitim kot gotovo, kar spoznam kot, gotovo... Ta razvidnost... ■D zadnji razlog'resnice. Kdor išče drugega, trudi se brez vspe-‘ri, ali pa spodkopava spoznanje." — Kdor le količkaj pozna Rodovino modroslovja, ve, da so te besede modroslovja podstava. Kavt.ezij. ki se je prvi drznil zavreči stavek »razvidnosti-1, Spodmaknil je temelj celokupnemu modroslovju. Od Kartezija Se začenja nova doba modroslovja. Kaker rak, ki se zaje v meso, Polagoma razdene zdravo telo, tako trnje dvom novo modroslovje; Sestav se ponavlja za sestavom, obstanka ni nobenemu. Edino to "ačelo nam je vže verodostojen svedok, da dr. L. „dušesIovje“ 116 more biti slabo. — Pa oglejmo si še nekaterih stavkov. „V ^znavi je predmet tak, kakeršen je.“ Čutila ne izpreminjajo mi* kov. »Kdorkoli se opira na kak fizičen pojav ali fizičen zakon s tem namenom, da bi tajil ali izpodbil kak duševen zakon, ta iz-l)()dbija sam sebi tla. (Gl. »dušesl.11 str. 148, 151, 175—183). -— Vsi ti stavki se dotikajo stržena dušeslovja; naperjeni so proti Kantu in vsem onim, ki manj ali bolj prigovarjajo, da nas čutila varajo. — Kje je izvir našemu spoznavanju, to vprašanje je zagonetka, ob kateri si je vže toliko modroslovcev vbijalo glavo. So, katerim se zdi, da v pojmih gledamo Boga samega; drugi trde, da se kar rodimo učeni. V dr. L. „dušesl.“ beremo na lbR str: Celotni razvoj duševnega življenja „nam kaže, da izvira vse, spoznavanje iz onih pojavov, ki se polaste naše duše z nepremagljivo močjo“, t. j. iz o b č u t, kov. S tem stavkom obsodi ontologiste in idealiste. Taka so načela dr. Lampeta. Vsak vprašaj svoj zdravi razum, so li prava ali ne. Toda ker se nekemu slovenskemu listu vidi, da je dr. Lampe obrnil hrbet starini modrosiovcev, Aristotelu, in krenil na novo pot, moramo vender zvedeti, čegava so povedana načela. Naj se nihče ne vstraši odgovora. Rečena temeljna načela dr. L. so načela Aristotela samega. Žal, da občečloveške, vekovečne resnice tudi izmej Slovencev mnogim ne gode; pa če je nam svobodno povedati svoje mnenje, zahvalimo dr. Lampeta, da je vsprejel Aristotelova načela, in voščimo srečo sami sebi, da smo dobili tako knjigo. Radi pritegnemo „Slovanskemu Svetu“, da se je „sedanjim in bodočim filozofom slovenskim11 držati poti, po kateri hodi dr. L., nedoumno pa nam je, kako nas more isti „Slov. Sv.“ ob enem svariti, naj se varujemo dr. Mahniča, ki priporoča Aristotelovo modroslovje. Nam je do načel; da bi meni nič tebi nič vse od kraja pobivali v knjigah Aristotelovih, tega nihče ne zahteva. Mislimo si cerkve, ki so zidane v istem slogu, toda v raz- nih dobah. Isti slog, in vender kolika raznoličnost! Nevešče oko le po dolgem preiskavanji uvidi, da so glavne poteze v načrtu povsod enake, Tako so tudi modroslovske knjige, katerim so podlaga ista načela, mej seboj vender zelo različne; vsaki se pozna, v kateri čas pristoji. Dejali smo, da dr. L. rabijo stara načela; s tem pa nismo nikaker hoteli reči, da je dr. T,. kar prepisaval Aristotelove knjige. Dr. L. sam pravi v „Predgovoru“, da je hodil „po koliker toliko novi poti.“ Lampetova knjiga je po resnici nova; nova, ker ni preloga tujega dela, ampak samorašč plod obilega truda; nova tudi. ker se odlikuje od mnogih duše-slovnih knjig v tem, da druži v sebi stara neovržna načela z vednostnimi pridobitvami nove dobe. To je hvale vredna posebnost Lampetovega „dušeslovjaK; niti Nemci, ki so „narod mo-droslovcev11, nimajo takih knjig na izbiro. — 2. Srečno je zasnoval učeni g. prof. svoje delo; poglejmo sedaj, kako je rešil svojo nalogo. Jasno je, da ob zanesljivih vodilnih načelih logiški misleč modroslovec ne more zgrešiti prave poti; a tudi pot, ki sicer ni kriva, je lahko prestrma, morda celo nevarna; vesten pisatelj se tudi take ogiblje. Priznamo: dr. L. se je potrudil, da zbere koliker moči najboljo pot; vender Pu smo se sem ter tja pomišljali, bi li stopili za g. pisateljem ali ue. »llušeslovna veda mora razkazovati prvine duševnega in sestavljene pojave izvajati iz enostavnih. Zato mora biti naša Pi'va skrb, da dobimo takih prvin .(str. 132). — Od 123. do (4<). str. ovrže g. pisatelj raznih modroslovcev misli o prvinah bi potlej razloži svoj nazor: „V duševnem pojavu je vselej zna-“je, vedenje, zavedenje" in to je npodlaga duševnim pojavom", »bistveni del ali moment v duševnih pojavih. Imenovali bodemo... tisti glavni pogoj: z a z n a v a, ker pojav zaznamo in pojav s tem začenja biti, ko ga zazna duša." (str. 141). — To je dr.u L- prvina duševnih pojavov; sam dr. L pravi, „da se prav na tem mestu razlikuje moje (t. j. dr. L) razkladanje od razlag drugih pisateljev, a kar trdim, to tudi dokazujem." (str. 141). Videli smo, da je dr. L. sprejel v svojo knjigo Aristotelova bačela ; ker razven tega na mnogih mestih opozarja bralca, kako lepo se njegov nauk vjema s starim modroslovjem, in ker se vrhu vsega tega še poteguje za duševne zmožnosti in Jih zagovarja, in pojem zmožnosti dobro označi na 133. 515 in dl 7. str., moramo si vender ogledati razlogov, ki so ga premogli, da se je izneveril starim modroslovcem, iščoč prvin duševnih pojavov. — Denimo sem glavni dokaz. — Zmožnosti ne moremo "neti za prvine Kajti prvina mora biti enostavna, nahajati se mora kot bistveni del v vseh pojavih, in pojavi se morajo razvijati iz prvin... A zmožnost ni nikakor taka prvina. Kakšna je zmožnost, to spoznam še-le po dolgem preiskovanji... še-le ob konci kakega preiskovanja..." (str. 137). Pač pa ima zaznava Vsa svojstva prvine, zakaj: 1.) nahajamo zaznavo v vseh duševnih pojavih; 2.) „zaznava je v vs h pojavih isti enostavni rin ali isto stanje"; 3.) „iz zaznavanja moremo izvajati vse duševne pojave"; 4.) v duševnem življenji „je samo eno in enovito organsko delovanje . , . Razni so predmeti, razni so načini, ^ delovanje je vselej isto . . . duševni pojavi (so) le posamezni mili, posamezna dejanja enega in istega duševnega delovanja" 142, 143). Predno odgovorimo k temu dokazovanju, moramo pripomniti, da se izmej čveterih naštetih razlogov 1. in 3., 2. in 4. ne ‘°dijo bistveno. Zakaj „duševne pojave razlagati (ali izvajati) m drugega nič, nego pokazati, kako je ona prvina zares v vseh i,0javih“ (str. 143). In „Zaznava je. v vseh pojavih isti enostavni čin ali isto stanje" pomeni isto, kar v duševnem življenji je ^delovanje vselej isto". — Recimo, da je popolna opredelba prvine, kakeršno nam Podaje g. pisatelj. Zakaj ne more zmožnost biti taka prvina ? Mislili bi, zato ne, ker se ji ne prilaga opredelba prvine. A g. Pisatelj tega ne dokazuje, marveč navaja drug razlog. ..Kakšna zmožnost, to spoznam še le po dolgem preiskovanji . . .“ Da Moramo prvino najpreje spoznati, tega pogoja ne beremo v opre- delbi. No, bodisi kakorkoli; mi sedaj ne mislimo koga preverjati, da je zmožnost prvina, ampak samo pogledati, koliko so močni razlogi, s katerimi g. pisatelj brani svoj nazor. Zaznava je v vseh duševnih pojavih (str. 1-1;.'). Ob teh besedah se nam je kar samo od sebe ponudilo vprašanje : Je-li zaznave treba tudi v pojavih teženja? Na 145. str. smo našli odgovor: Jeza („kot ježa — duševni pojav, ne fizično delovanje živcev“) ni nič, dokler je ne zazna človek11. In v V. delu, kjer je govoijenje o teženji, pravi g. pis. na 484. str. : „želja ni poprej duševni pojav, pralno je ne zaznamo. Pa bo zaznavanje ni želja, ampak le zaznamo, da želimo . . .“ Ali je g. pisatelj pogodil rešitev našega pomisleka ? Da — s svojega stališča; a vprav tega ne moremo odobravati, zakaj s svojega stališča je moral g. pisatelj skriti pojem „duševni po-jav“. — „Actus appetitivus“ in „Regung des Sterbevermogens41 pomenita vže sama za se duševni pojav; zakaj bi torej v slovenščini besedi „duševni pojav" dajali tako omejeno značenje, da bi brez zaznave duševno delovanje ne bilo „duševni pojav11 ? Dr. L. sam pravi, da zaznavanje teženja ni bistvo teženja, in da je teženje in zaznavanje sveta različno delovanje duše. —' Dobro ! — Ali „duša deluje" znači isto kar „duša se javlja11. Ker pa duša deluje v zaznavanji in teženji, moramo reči, da se tudi javlja v zaznavanji in teženji. Zakaj bi torej zaznavanju in teženju vsakemu za se ne vstrezalo ime „duševni pojav“? Dr. L. nas zavrača: „Oneuiu, ki bi trdil nasprotno, lahko bi povedal, da sedaj morebiti strašanski viharji jeze divjajo po moji duši, dasi jaz o takih ničesar ne vem, in imam prav mirno in krotko srce4* (str. 145). — K temu odgovarjamo: nemogoča podmena je, „da strašanski viharji jeze divjajo po moji duši in jaz o takih ničesar ne vem“. In ko bi bilo to tudi mogoče, nič ne de. Blisk na nebu je pojav v naravi, naj ga vidimo ali ne; kadar se v nas užge želja, vname strast, duša deluje in se j a vij a, naj mi to javljanje zaznamo ali ne. — Pa omejimo pojem „duševni pojav" v zmislu dr. L in pre-iskajmo, ali zaznava drugo potrebno svojstvo prvine, je li zaznava „v vseh pojavih isti enostavni čin ali isto stanje4* ? — Temu brez okolišev pritegnemo, samo je treba besedico „i s t o4‘ prav umeti. Razločevati je dvojno zaznavo: umsko in čutno. Ka-derkoli kaj zaznamo, res je, da vedno „obsežemo predmet s svojim spoznavanjem, ali da ga začenjamo spoznavati4* (str. 141); da bi pa bilo dejstvo zaznavanja samo v sebi vedno isto, tega menda g. pisatelj ne misli; zakaj od 323. do 327-str. temeljito dokazuje: „umsko delovanje se razlikuje bistveno od čutnega delovanja.** — O 3. in 4. razlogu, ki ga navaja dr. L. za svoj nazor, ne zdi se nam potrebno govoriti, ker sta 1. in 3., 2. in 4. razlog v bistvu jednaka. — Povejmo na kratko, kaj mislimo o zaznavi kot prvini. — Denimo, da je vse dobro, kar pravi dr. L. o zaznavi; vprašamo pa, ali je g. pisatelj s tem dosegel svoj na-toeu, ali je nam res podal „enojno in enotno razlago cele-? a duševnega življenja'**? (str. ,Š2) Dušeslovje obdeluje duševno življenje, v koliker se javi v sPoznavanji in teženji. Naloga dušeslovca je torej razlagati spoznavanje in teženje; in kdor hoče enotno razlagati duševno življenje, mora vsprijeti v podstavo prvino, ki je b i s t v e-11 a v dejstvu s p o z 11 a v a 11 j a in teže 11 j a. — Izvestno je, (la je zaznava bistven del spoznavanja. Dognano pa je tudi, in rti'. L. sam to zagovarja, da zaznava 11 i izmej bistvenih rtelov teženja. Kaj je teženje samo v sebi, tega ne moremo nikdar razlagati iz zaznave. Poiskati si moramo drugih prvin, in rtr. L. je to Uuli storil: na 387 str. beremo: „0 b č n a prvina Pojavov teženja . . . je ta, da se naše, naša osebnost, smer našega notranjega gibanja obrne proti nekemu predmetu in se tako veže ž njim kot predmet s predmetom.“ — Dobro, izvrstno je Popisano b i s t v o teženja; toda o zaznavi, ki naj bi bila bistven del vsega duševnega delovanja, ni ni sledit ni tiru. Drznemo se torej reči, da je g. pisatelj preveč obljubil pišoč na '?2. str., da bode razlagal enoj 110 in enotno celo duševno življenje; k večemu bi bil mogel dejati, da bode enotno rHzvil „duševne pojave11, omeji v ši po svoje pojem „duševni Pojav11. Toliko se nam je zdelo umestno pripomniti o prvinah du-zevnega življenja. Dasi nam z zaznavo kot prvino ni ni dosti 111 toalo vstrežeuo, kader razglabljamo bistvo one plati duševnega življenja, ki se javlja v teženji, vender naj radi tega nihče ne ^isli, da dr. L krivo razlaga teženje. Nikaker ne ! Razprava o teženji je klasiška. Starim modroslovcem je tudi zaznava bistven del spoznanja : razlagajoč duševno življenje pa se ozirajo na zmožnosti, ki so nujen pogoj v s e m u delovanju. Dalje. L Leon XIII. — moder gospodar. Ditateljem „R. K.“ bode gotovo ljubo, ako jili seznanimo z državnim gospodarstvom Vatikana ter z zasebnimi stroški sv. Očeta. O tej stvari prinaša nasprotno časnikarstvo marsikatero laž ali izmišljotino — se ve, ne iz najboljših namenov. Tu podajamo iz zanesljivega vira pregled papeževega gospodarstva : posamezne številke so povprečno posnete na podlagi zadnjih računov. 1. V zasebno razpolaganje sv. Očeta 500.000 lir 2. Za kardinale 700.000 „ 3. Za vboge škofije 460.000 „ 4. Prefektura apostolskih palač 1,800.000 „ 5. Državno tajništvo 1,000 000 „ 6. Za vradnike 1,500.000 „ 7. Za šolske namene in troski papeževega milodarnega vrada 1,200.000 „ Skupni znesek: 7,160.000 Lir. Kar se tiče prve točke, 500.000 lir, se nanaša na vse tro-. ške prispadajoče ožemu gospodarstvu sv. Očeta ter na neposredne troske papeževe za razna darila do visokih oseb in za druge dobrodejne namene, v koliker ne spadajo v 7. točko. 700.000 lir je namenjenih kardinalom „in curia“, t. j sto-lujočiin v Rimu. Vsak iz mej njih dobiva po najinenj 20.000 lir, katera svota je dokaj majhna, ako pomislimo, kako dostojno morajo živeti cerkveni vladike Tretja točka je jasna: sv. Oče mora namreč vzlasti italijanske, vboge škofije in župnije podpirati. Številka na 4. mestu se nanaša na svoto, lcoja je na razpolaganje Maggiordomo-u sv. Očeta. Tu sem spadajo različni troski: kakor za Vatikansko in druge palače in poslopja, katera so še ostala papeževi lasti; dalje troski za različne muzeje in galerije apostolskih palač, za obrambo, ozir. poprave neštetih umotvorov in spomenikov i. t. d. 5. Troški ti se nanašajo na vse nuncijature 1. in 2. reda, ter internuncijature, apostolske poslance v politiških rečeh in druga izvanredna poslanstva ter veliko število papeževih vrad-nikov „in curia“ ali aktivnih. 6. Svota je za vradnike, kateri pri silnem navalu Pijemon-težev v Rim 20. sept. 1870 niso hoteli stopiti v italijansko službo. Pij IX. kateri tedaj ni mogel več rabiti vseh teli mnogih vradnikov, jih je po največ vpokojil s primerno pokojnino. Kar se tiče zadnje točke, sv. Oče mora skoro vse zasebne katoliške šole v Rimu iz lastnih troskov vzdržavati. Dalje vbo-štvo v Rimu vsled žalostega gospodarstva državnega in mestnega čedalje narašča ; za. vboge pa Leon očetovsko skrbi, kar se vže iz tega razvidi, da je za ta vrad milodarov, kateri se zove »Klemosineria11, nameščenih n vradnikov. Kajpada v tem pregledu niso zaznamenovane obilne izredne svote, katere sv. Oče često daruje raznim zavodom, sploh za "ajrazličniše cerkvene, znanstvene in umeteljnostne namene. 0-Wenimo le velikodušnih darov kongregaciji „de Propaganda fide“, kateri je Leo vže trikrat podaril po 500.000 lir; dalje Velike troške za preosnovo apside v Lateranski baziliki, za izropanje katakomb in za zvezdarno, katero je Leon v preteklem letu vstanovil na starodavnem stolpu Gregorija XIII nad Vatikansko knjižnico. Naj svet na podlagi teh avtentiških podatkov zve, kako sv. Oče vpravlja svojo malo državico — tako sklepa Marchese Caniposanta, kateremu smo posneli te bilježke - da se verniki vzgledajo, nasprotniki cerkve pa obmolknejo in zarnde. Zakaj On, ki porabi sam za-se le 5 lir na dan ter se vsemu odreče, da vse žrtvuje plemenitim namenom, je vzgled celemu svetu. In kdor naših nasprotnikov ni še do cela prišel ob pamet, mora °čitno priznati, da se v Vatikanu s temi primerno majhnimi svo-tami več trpežnega, velikanskega, „aere perennius11, stvari nego 1' marsikje drugod s trikrat ali štirikrat večimi zneski. Darovi v podporo mladih pisateljev. Odobrujoč vzvišene naše namere, katere smo obširno pojasnili v „Rimskem Katoliku11, 1890, str. 359 ss., str. 471 s. in *®8l, str. 96, poslali so nam zavedni p. n. gospodje duhovniki ljubljanskega mesta velikodušno darilo 143 gld. v podporo mladim pisateljem, vseučiliščnikom in bogoslovcem, ki bodo reševali ?d nas stavljena vprašanja. Darovali so p. n. gg.: "resv. g. dr. Leonard Klofutar, stolni prošt itd. . . tor. 5 „ „ dr. Henrik pl. Panker, stolni dekan in generalni vikarijv . „ 5 ^ » „ dr. Andrej Čebašek, prelat in kanonik . . „ 5 reč. „ Andrej Zamejic, kanonik..........................„ 5 h „ Luka Jeran, kanonik............................. „ 5 p n „ Janez Flis, kanonik in stolni župnik . . „ 5 ijVesv. „ dr. Anton Jarc, prošt itd........................ „ 2 1>eč. „ dr. Matija Leben, častni kanonik itd. ... „ 5 Skupaj : for. 37 Prenos for. 37 Preč. g. Josip Marn, častni kanonik itd n 5 11 n dr. Janez Semen, častni kanonik in profesor Josip Smrekar, profesor itd n 5 Veleč. ii jj 5 JJ ii Anton Zupančič, profesor itd jj 5 JJ ii dr. Ivan Janežič, profesor itd n 3 n ■)i Ivan Rozman, mestni župnik v 5 jj ii Martin Malenšek, mestni župnik .... ii 5 ii ii Mihael Potočnik, nunski spovednik . . . j* 5 il ii Anton Kržič, nunski katehet, itd n 10 ii 1 rt Žiga Bohinec, sem. podvodja 3 • 11 n Josip Erker, sem. spirituval n 3 11 11 Ivan Gnjezda, profesor . ii 3 ii 11 Anton Missia. vpok. župnik • jj 3 ii JJ N. N ii 3 n 11 Hotebor jj 2 ii 11 Valentin Eržen, kapelan jj 5 11 11 Andrej Kalan, kapelan Mihael Trček, kapelan jj 5 ii n jj 5 n n Anton Oibašek, vpokojeni župnik .... jj a ii n Mavrilij Šarabon, stolni vikar jj 2 n 11 Ignacij Zupanec, kapelan jj 3 ii JJ Josip Sterben, vpok. duhovnik jj 1 ii rt dr. Sebastijan Elbert, kn. škofijski tajnik tj 3 n ii Josip Šiška, kn.-škofijski tajnik jj 3 v ii Leopold Gestrin, vpok. župnik ii 2 ii jj Janez Oblak, kapelan » 3 n jj Rok Merčun, kapelan jj 2 ii n Janez Smrekar, katehet » 2 Dalje je, daroval, in sicer v drugo, veleč. g. Ivan Breneč. župnik pri sv. Gregorji nad Sodrašico JJ 1 Skupaj : for. 144 Evangelij miru in sprave ali najnovejša stranka na Slovenskem. i. — Nemški list. Gospodu Vekoslavu Spinčiču. Nedavno nam je odlična oseba pokazala številko nemškega lista naročivši, da bi prebrali zanimiv članek. List naslov : Es werde Licht! Piše in vrejuje ga K. Scholl. Smisel lista je framasonska : vrednik razlaga in vtrjuje nadela, katera so vodilna za masone in njih delovanje. V tem listu je priobčil K. Scholl „odprto pismo nekemu nemškemu škofu. “ Poslednji ‘) se je predrznil (!) v 8vojem postnem listu nemškim socialdemokratom očitati — krezverstvo. Scholl smatra za „sveto “ dolžnost svoje ljudi braniti proti temu napadu. Stvar pa obrača tako, da dokazuje, kako je mogoče nemškim socijalistom biti ne le nravstvenim, ampak celo vernim — brez vere t. j. brez tega, kar imenuje škof, kar imenujemo sploh vsi katoličani verske Tesnice. Da celo ravno socijalisti, edino oni, izpoznavajo pravo vero, pravo krščanstvo. „ Pravim Vam — tako na-zivlje škofa — ravno nasprotno stoji reč ... Ne ljudstvu vero vzeti, ampak k veri mu pripomoči, katera Um je potrebna, ne ljudstvo razkristijanjevati, ampak vcepljati mu ona načela, katera so temeljna in bistvena v evan-§eliji, ki ga je vstanovitelj krščanstva sam oznanjeval — to je edini smoter, edina naloga, ki smo si jo postavili mi j)krezverci“ t. j. socijalisti in masoni! ‘) Frančišek Leopold, škof v Eichst&ttu. In kaj je edino bistveno v evangeliji Kristusovem f Ljubi svojega bližnjega kaker samega sebe —■ kar je več, je baje vse privrgla cerkev, in s tem popačila prvotno krščanstvo ! Mi ne uamerjavamo tu polemizovati proti nemškemu socijalistu. Imamo marveč mej ozkimi mejami naše Slovenije ljudi, kateri trobijo nekaj let sem v isti rog. Naši liberalci so ko jajce jajcu po duhu podobni — nemškim masonoim Ni je več krščanske resnice, katere bi ne bili očitno ali skrivšim zatajili, ni je v tujih slovstvih protikrščanske ne-zmisli, ki bi je ne bili zatrosili v slovensko knjigo ; trudijo se, kako bi se silo, se zvijačami narodu zavdali se sovraštvom do škofov, do papeža ter ga zvabili v ruski razkol: vže osem let delata na to navlašč v to svrho osnovana lista: očitalo se je vže tem ljudem javno, da dobivajo ruske rublje; persiflujejo svete zakramente in kerščansko pobožnost, obrekujejo in blatijo slovensko duhovščino itd. itd. —-in pri vsem tem ponavljajo in zatrjujejo slovesno, da jim je drag, nedotakljiv najsvetejši biser slovenskega naroda —■ vera! In ne le to, ampak — oni sami še vedd, kaj je prava vera, pravo krščanstvo, oni branijo Kristusov evangelij — proti škofom in duhovnom!! V kaj pa stavijo bistvo krščanstva ? V ljubezen — druge vere nam ni treba, je izrekel njih oralcel na Dunaji, Stritar. Pa ondan se je spet oglasil Stritar se svojim zlatim „drobižem “ — vsaj 011 si ga je dal se zlatom odvagati —-od vbožnih Slovencev. I11 zasviral je staro pesen o kristi-janstvu, ki ima identično biti se slovanstvom! Zatorej : „ Rešitelj svetu bodi ti, Slovan, naj blaži mej narodi; Nov evangelij se uči, Ti njega blagovestnik bodi!“ In kaj mislite : katerega Slovana imenuje Stritar naj-blažega mej narodi, katero slovanstvo naj prinese „Krivici vojsko, krotkim mir, Pravico vsem“ ? . . . Cujte : to ima biti „slovanstvo pravoslavno14!! Te-(^aj tista Rusija, katera tako gorko na prsi pritiska Slokane- brate Poljake, in celo same zedinjene katoliške Huse — brate, ta Rusija naj bi prinašala tujim, ne-®r a t s k i 111 narodom pravico, mir in ljubezen?! . . . Toda naš namen ni, da bi se vže spet spulili sč Stritarjem in slovenskimi liberalci; naš list je v tem gotovo 8Polnil svojo dolžnost, bolj nego katerikoli drug slovenski. *Že tako ostane naša kritika vprašanje brez odgovora — <)(1 liberalne strani. Stritar sam pravi: „E kaj se boš ? Ne se jim je zdel ta govor „pretrd" in: „kdo ga more slišati? ‘) Mat. 26. 63 sa. nv ko ni navzlic temu hotel še „zmernejše“ govoriti, so ga ^eli har zapuščati, in od tistega časa „niso več hodili ž 7»“. Jaz sem prepričan, da bi bila vrednika „Edinosti“ ali »Aove Soee“ tam pričujoča, gotovo bila bi zgrabila odhajajoče ?ey6rneže za suknjo in jih tirala nazaj h Gospodu: No, ne 0ala s toliko ljubljenimi „sinovi človekovimi,“ in to na > b° — enemu samemu verskemu stavku, kateri bolj ne-v«ak drug vpogiblje razum pod jarem verske poslušnosti, v. Enako načel no s tn o, nestrpno odločnost in nesprav-^ °st najdemo tudi pri Kristusovih aposteljnih. Vzemimo li t.' Pavla. Le njega bi trebalo dandanes: ne vem pač, kako j Se gledala z g. Vjekoslavom Spinčičem, kateri trdi, da v >slaviji ni še sledu tako zvanega liberalizma, niti celo v ■ Earodu“, v „Brusu“ in v „Slov. Svetu“?! ^ Pritihotapili so se bili tiste dni nekateri mej Galačane j.180 začeli vernikom mesti verske pojme, češ, ni ravno vse ^°! kaker vas je učil pretirani Pavel. Brž ko Pavel o tem ’ Napiše do Galačanov list, iz katerega švigajo same strele p *'a tiste, ki se drznejo drugače učiti, kaker od Boga ih ||a^čeni Kristusovi namestniki. In celo „ angel j iz nebes. a ‘j1 vam drugače pridigal, kaker smo vam pridigali mi — Ve!! . nR sit!“!) Tedaj niti angelj — — — kaj pa še le ki naših liberalnih listov, kateri večinoma se niti skoz tlazij niso mogli preriti ali celo višega gimnazija videli niso?! A. Eo je šlo za vero, apostelj Pavel ni gladil z rokovi-Op/’.a«ipak je kar treskal na desno in na levo. Imel je vbi Pavel tudi s fino olikanimi Grki, posebno s Korin- čani. Sofistično izpiljeni in opolzli v govoru so se znali *vl' jati in barvo preminjati, da jim ni bilo lehko do živeg* priti. Toda Pavel — dandanes bi si gotovo zaslužil epitel grobosti in neotesanosti — Pavel je tudi za Korint ... . v f vedno „v pripravi imel maščevanje za vsako neposlušno^1, ter „zavzemal je vsako pamet na poslušnost1* Kristusi veri ‘). Tako in ne drugače — ta je bila Pavlova beseda ko je šlo za vero, in gorje mu, kdor se je predrznil ‘e črhniti! Grški modrosti ni šel v glavo nauk o vstajenji mrtvit’ Ko ga je Pavel omenil atenskim modrijanom na Areopa^ so ga koj odslovili: Poslušali te bomo o tem drug Pot' Sploh ni grškim racijonalistom (liberalcem) nič kaj vgaj11)1' vstajenje mrtvih. Nekateri so je kar naravnost tajili. Pa so tudi drugi, kateri — v duhu spravljivih tudi-katof čanov so hoteli posrejevati — mej Pavlovo dogmo racij onalizmont, razlagaj e si „ vstajenje" v duševnem, nep1* vem pomenu, češ, vstali smo vže v Kristusu — od in grehov. Tako so od ene strani mislili pogoditi pravov^ nim, obdržavši besedo, ne da bi od druge strani sprli ' z brezverci, podtaknivši besedi pomen, katerega so prav želeli. Me j temi sta bila Himene j in Filet. Seveda Pavlu ta komedija nič kaj vgajala. Obsodil jih je prav trdo brezbožneže, rekši, da „beseda njih razjeda kaker rak“.) Da, beseda breznačelnih posrejevalcev mej katolik resnico in liberalizmom razjeda resnično kaker rak telo ^ toliškega življenja, ker obsoja katoliški živelj k nedelavno^ ki je začetek duševnega hiranja in gotovega pogina. Da bi nam pač Bog še enkrat obudil aposteljna Pa' ' kateri bi z ostrim mečem krepke, odločne besede enkrat zmiraj presekal nenaravno vez mej katoličani in liberalci pregnal temo, v katero je katoliško zavest zavila nezmise^' za katoličane večno sramotna družljivost z liberalnim el mentom! Dr. Mahnic- ‘) II. Kor. 10 55. s) II. Tini1 2. 17. Novodobna veda - pa Aristotel in Tomaž Akraski. Nihilizem — rezultat modernega mišljenja.. Dalje. Skrajnostno nasprotujoče si zmote v svetovnem naziranji °i\ile so slednjič obroditi v duhovih resnice željnih, a do cela . 'redlih najtrpkejši sad: obup nad lastnimi duševnimi silami,. a' nen todten Hund hinter dem Ofen hervorziehen, geschweig« denn Leben in die todte Materie hiueinbringen kanu; das Leben i s t, g e s t e h e n w i r e s nur offen, f u r u Bs ein nnlosliches Rathsel“.‘) Napredek torej modernih fiziškili ved nam ni nikaker od' grnil bistva čudovitih sil, katere skrivnostno snujejo in vladaj« v organskem in neorganskem svetu, še menj pa so moderni P1'1' rodoznanci iztaknili, da bi ovo bistvo bilo vse drugačno ter nasprotno filozifijskim načelom aristoteliško-tomistiškim, katerb kot taki, se nikaker ne dotikajo ovih tajnih sil in njihovih za* konov, nikar, da bi bili posneti iz njih napačnega spoznanj«-Kaj pomeni torej zbadanje in ropotanje mungih modernih nav«' voslovcev proti Aristotelu in posebno proti sv. Tomažu, kot lil«' zofom, in sploh proti celi peripatetiško-skolastiški filozofiji, ak« ne ali gorostasno nevednost, ker ne znajo ločiti predmeta filozo' lije od predmeta naravoslovne vede ter devajo v en koš n«' ravoslovca in filozofa, ali pa zlobnost, katera jih tira obrekoV«' ti ono, česar ne poznajo ali nočeio poznati. Ali ne moramo j1*1 zavrniti se starim rekom: sutor ne ultra crepidam ? Ali bi kdo h°' tel trditi, da pristni filozof ima preiskovati ter natančno določe* vati zakone, po katerih snujejo prirodine sile ter vvaževati cel« njihovo vporabnost za izdelanje različnih priprav in slednji« vzgraditi na matematiških izrazih ter fizikalnih prikroji« stolp (zares babilonski stolp!) svetovnega spoznanja?! No, i k«J tacega je vže rojilo in menda še roji v nekaterih glavah, kateri«1 je matematika in mehanika vse, kateri iščejo neke splošne )««' tematiške formule obsegajoče ves svet bitij in resnice! Toda kd« bi se hotel ozirati na take čudake? ‘) Dreasel: Del- belebte und unbelebte Stoff. v Na tem mestu zdi se nam primerno kratko označiti sta-*]šče, katero zavzema filozofija nasproti modernemu prirodoznan-8tvu in njegovim istinitim pridobitvam. Nikaker nam ni na umu i^nikati važnosti naravoslovnih ved i za filozofa posebno v na-času, nego nasprotno menimo, da temeljito poznanje naravah sil in zakonov je dokaj koristno, oziroma prepotrebno za Vsestransko rešenje vseli kozmologiških vprašanj, katera so navala vzlasti v našem veku. Tu moramo opomniti, da prava filo-2°fija, dasi je kot zistema ter v vseli glavnih načelih in naukih dovršena po Aristotelu in vzlasti sv. Tomažu, vender nikaker 116 izključuje nadaljnega napredka in razvoja, v koliker se nam-roč rečena načela dado bodisi dalje razširjati in razvijati, bodisi uporabljati pri rešenji posameznih podrobnih vprašanj, seveda *u
  • ri izvršitbi, vtilinile bodo tožbe o neizvedljivosti prave cerkvene glasbe. Glavni vir enakih piitožeb je pa — lenoba. Komaj pristopi Pevec pevskemu zboru, vže bi hotel „furore“ delati se svojini glasom. Skladbe naj bi bile take, da bi se pele kar samo ob sebi, nič druzega naj bi ne trebalo, ko samo na kor iti, ter usta niaio odpirati — pozabijo, da kovač še žeblja ne more narediti, nko se ni — učil! Naj se nihče ne vstraši v začetku svoje Pevske r kari j ere" uriti se pri »dolgočasnih" „solfeggio“ — trud se izplača izvrstno! Pevec, ki se zanaša le na spomin in na Posluh, bo imel čez par let isti trud, ko v začetku, a kdor se koj začne učiti nekoliko bolj temeljito, da bode pel se »zavednostjo" — pel bo v istem času vže kar — na prvi pogled. Pevovodja si lehko prihrani več ko pol truda, ako uči svoje pevce s početka „glaske zadeti in takta se držati." Ne rekajmo torej: prava cerkveua glasba je pretežka, te- muč skrbimo, da ne bodemo sezali previsoko, bodimo previdni pri izbiranji skladeb, a naše geslo ne sme biti: 1 e h k a bodi cerkvena glasba, temuč: cerkvena glasba bodi po naših moče h — popolna. Trud, kateri v ta namen obrnemo, je dobro shranjen, ker je plačnik Oni — ki stoterno povrača. 2. Prav, da se glasba v cerkvi reformuje, a greste prenaglo, polagoma naj se ljudstvu zboljša okus! Ko bi hotel biti hudoben, bi vprašal: Ali se boluik tudi boji, da bi „prekmalu“ ozdravel? Toda pretiravati nimam navade in vem, da je pri vsaki bolezni treba previdnosti, premočna zdravila škodujejo in kdor prenaglo leti, se kmalu usope. Vem, da bolnemu „želodcu“ ne smemo ponujati koj prvi dan ^gorenjskih klobas-1 in „na žgancih tropin”, temuč „mleka“ — in, ker sem vže pri primeri z bolnikom (bolan okus) — omenjam, da mora biti prva skrb odpraviti to. kar je bolezen provzročilo, varovati ga vsega, kar bi mu škodovati vtegnilo, rabiti pa treba one pripomočke — pri raznih boleznih različne — ki bodo bolnika prej ko prej — ozdravili. Glede cerkvene glasbe: Kar je samo na sebi slabo, kar bi dobremu, — ali pa vže bolnemu okusu škodovalo — brez pardo-na odpraviti, torej proč s plesnimi, s teatralnimi, s sentimentalnimi komadi — a namesto teh naj se vpeljujejo prijazni, a veuder cerkveni. Iz skrajnosti v skrajnost ne skakati, iz Babilona se v Rim ne pride z enim skokom, treba hoditi, a vsak korak bodi na bolje. So cerkvene skladbe, umetne, lepe, na katere, je pa treba leta in leta pevce in „občinstvo“ pripravljati, še muzikalno izobraženim ljudem ne vgajajo na prvi pogled — teh ne koj! So pa tudi cerkvene skladbe — prijazne, pri-kupljive, ki človeku koj vgajajo — iz teh treba izbirati namestnike st..rim, necerkvenim. Posebno je treba gledati, da se na novo vpeljani koščeki dobro in občutno pojo, da „ljudstvo“ nevede kdaj pozabi stare — egiptovske lonce. Opomniti moram, da ni nobeno „cecilijansko“ društvo glede naglice v reformovanji ničesar določilo. Ako je kdo toli nepreviden, da hoče z glavo skoz zid, gre to na njegov rovaš. Društvena pravila niti ne morejo določiti „programa“, ki bi vgajal vsem slučajem. Pot na Dunaj pelje od nas proti severu, a s Češkega proti jugu. Bolehen in kraljev človek pojde počasneje, zdravi bode brzo korakal, a kdor ima penez, vsede se kar na železnico. Kdor hoče kaj doseči, res, mora biti previden, a le tako ne delati, kaker ona gospodinja, ki je hodila samo gledat na njivo, kako plevel raste, ter se žalostna vračala domu, češ: plevela je preveč in njiva prevelika! 3. Glasba v cerkvi mora vgajati ljudstvu, prijetna, prisrčna mora biti, da bo ljudi „geniia“. Cecilijanska glasba je pu-s t a, goni ljudi ven iz cerkve. Vgovor, pomisleka vreden! Ako bi bil resničen, zaslužili bi „cecilijanci“ s polenom po hrbtu; ljudi goniti veu iz cerkve in v naših časih, ko vže sami tako rneredno“ vanjo zahajajo! Najpoprej treba določiti, je li res „ljudstvo“ prvi in merodajni sodnik o umetnostih oziroma pri cerkveni glasbi. Znan mi je rek : lepo je, kar dopada. Nekaj resnice je na njem. ako ga pa vzamemo apodiktično, ni ga za pravo umetnost nevarnejšega grobo kopa! Glej kmeta, ko bode podobe kupoval — izbiral bode in izbiral, a nazadnje bode izbral „svetnika“, ki ima na sebi prav mnogo rudeče in zlate barve, če so prav usta malo kriva, ali, če je prav rudečica, ki bi imela biti na ustnicah, vsled slabega tiska kje gori na — nosu, nič ne de! Boš li morda pripo-znal kompetenco tacega — soditi konečno o — slikarstvu ? t Kakošni so altarji tam, kjer so imeli ,.ljudje“ prvo besedo? Gotovo vgaja ,.ljudstvu“ nekje na Hrvaškem videti Kristusa v — surki, je li prav? Ako bi umetnik napravil lep altar iz belega marmorja in bi kak hudomušnež opazil: nov je. pa je vže „ples-njav“> ali naj ga posluša — in podere ? Aškerc pravi, da se „ Pegaz" ne sme do ,.osla“ ponižati, in pri cerkveni glasbi bi isto kar zahtevali! Umetnik, nekak „polubog", ki se resno bavi se svojo umetnostjo, ki izobražuje svoj okus leta in leta, bodi odvisen in vstrezaj takim, ki niti pravega pojma nimajo o do-tični umetnosti! Konj vodi voznika, učenec uči mojstra, koza pasi pastirja — narobe svet! Umetnik bldži ljudi, kaži jim, kaj je lepo, boljšaj jim okus, vzdiguj jih! Kdor uči: prvi namen umotvora je, da ,,dopada", lepo je to, kar okusu (tudi spačenemu) vgaja — poje umetnosti „Miserere“. Nisem rekel: umotvor ne sme „dopadati" — temuč le, Umetnik ne sme biti odvisen od spačenega okusa ljudskega! Ako je umetniku mogoče, podal se bode javnemu mnenju in še rad, ako isto od njega nič napačnega ne zahteva. Veseli se vsak, ako vidi, da so njegovi poizvodi priljubljeni. Pravi u-motvori imajo vže sami v sebi neko tajno silo, ki človeka nekako očara — da, le naj dopadajo, naj le razsveseljujejo, da, ui o raj o vgajati kaker — — pridiga! Ako „govor“ v cerkvi ljudi ne ogreje, naj se govornik skrbno izprašuje, kje tiči vzrok morda je vzrok sam, ker je premalo pripravljen — recimo »otrobi vezal", mogoče, da je govoril premalo „popularno", ne-fazvezljivo, morda sam ni bil zadosti „vnet“ za dotični predmet — v teh slučajih se mora sam poboljšati, bolje pripraviti se, bolj poljudno govoriti, bolj vneto — a mogoče tudi. da so p o-s 1 u š a 1 c i sami krivi, ker jim resnice, katere slišijo, ne prijajo, ker je njih srce spačeno, morda celo trdovratno in v tem slu-°uji se glede resnice same ne sme govornik spreobrniti, temuč Poslušalcem priporočati, naj se o n i spreobrnejo. Krit enim tem-Pus, cum sanam doctrinam non sustinebunt — a govorniku ue Priporoča sv. Pavel iti za „ljudstvom“ temuč: argue, increpa, °bsecra! Isto tako naj pevci naredijo. Na okus ljudstva naj se ozirajo, dokler se od njili kaj nepravega ne tirja. Ako njihovo petje ne vgaja, naj pogledajo, kje tiči vzrok. Ako jim bo vest očitala, da meri ona božična: „Eno vpitje sem slišal" nanje, ali, da pojo brez občutka, da morda še vedno zadostno pripravljeni niso, naj se le tolčejo ob svoja prsa — mea culpa! — a kritiki naj jim le „sekundirajo“ „tua culpa" — a ne rekati: cerkvena glasba ne vgaja temuč: taka glasba ni lepa. Vzroka pa ni iskati v pravilih cecilijanskega društva, temuč poiščite ga tam, kjer je. Le tirjajmo, glasno tirjajmo: gkisba bodi v cerkvi zares lepa, g 1 a s b a, k i n i 1 e p a 11 i cerkvena! in pritožbe, da ne vgaja bodo odpadle same ob sebi. Stavek „lepo je, kar dopada" bi se imel glasiti: „kar je lepo, dopada", ume se, naravnemu, nepokvarjenemu okusu. Nepoboljšljivemu pijancu pridiga o zmernosti ne bode vga-jala, nespravljivemu sosedu tudi ne govor o ljubezni do sovražnikov, ali naj vsled tega cerkveni govornik uči: pojdi, pa se „geruša" nalezi, da boš za plotom obležal, ali pa: če ti da tvoj sosed klofuto, vrni mu dve ?! In, ako dotična vsled pravega nauka iz cerkve bežita, kdo je kriv? Ali naj hišni oče zvečer skupno molitev opusti, ker neroden sin tačas iz hiše beži ? Glasba v cerkvi mora biti molitev — če se bo kdo zarad cerkvene glasbe (vi menite, da je prava, se trudite, da bi bila res cerkvena) pritoževal, glejte, ali moli dotični rad, ali ima morda druge muhe v glavi — zanimivo in podnčno bo tako opazovanje. Ako se Alban Stolz o koralu pritožuje, da je ,,aschgrau“, znamenje, da so slabo peli — a obsodba lehko-miseljnega človeka ne sme nas spraviti iz „kouteksta.“ Najboljša je ona glasba v cerkvi, pri kateri se leliko — moli, ki obrača srce proti nebesom, a ne na — kor, niti na „brejarje", niti v gledišče, oziroma k „veselicam“. „Wer ein Geld bat, kann ins Theater fahren, und wer keins hat, maclit sich z'Haus den Naren", pravi neki „Schnaderhiipfel“ — a v cerkvi — ne tega ne bode nihče zagovarjal, torej zadostuj. Ni vse dovoljeno, kar vabi ljudi v cerkev. Dostojno, cerkveno bodi vse v cerkvi, koliker mogoče lepo, pa bodo ljudje radi vanjo zahajali, in ako bi kdo ne hotel v cerkev, ker bi ga tudi glasba molitve spominjala, ali naj njemu na ljubo v cerkvi zatajimo, da smo — v cerkvi ? Saj bi ne zgubljal o tem toliko besedi, a ta je eden glavnih vgovorov, s katerim se hočejo oni, ki nimajo dobre volje, opravičiti. Glasba v cerkvi le bodi prijetna — kar ni lepo, ne spada v cerkev, glejmo najpoprej, da bo prijetna — Bogu, ljudi bo genila vže sama po sebi, rajše bolj priproste skladbe, a dobro izvršene, toda — cerkvene morajo biti in ako nam kedo vsled tega iz cerkve zbeži — priskrbimo mu — misijonarja, a ne „valcerjev“, teh ima najbrže vže itak preveč v svoji glavi. Sicer je pa ono „bežanje“ iz cerkve, ako se prav poje — izmišljotina, dokaz dobre volje vbraniti se vplivu cecilijanskega društva. Za „ljudstvom“ bodimo, a le dotlej, dokler ne tirja nič nerodnega, a kar ni prav, pa ni prav, če ravno kdo godrnja! Prvo besedo pri glasbi v cerkvi morajo imeti umetnik in sv. cerkev, a okus ljudstva je poštevati, ako ta dva ne nasprotujeta. Tako mora biti pri vseh umetnostih v cerkvi! Reiolucijonarno gibanje na Ruskem. - Nihilizem. Logike ima rnska vlada malo. Politična vzgoja vsega ljudstva je zanemarjena; zaradi tega gre vse nasproti krvavi revoluciji. Ivan G o 1 o v i n. BivAi minister ruski. Novejši ruski revolucionarji niso imeli do leta 1860 posebnega imena, ki bi izražalo natančneje njih težnje in jih ločilo od revolucijonarjev drugih dežel. Prvi, ki jih je krstil z ozna-čilnim imenom, je bil Turgenjev. Ta zgodovinar in fotograf temnejše strani ruskega društva je istega leta spisal roman „Očetje in sinove*, kier je v osebi Bazarova narisal novejšega revolucijonarja ruskega. Krstil ga je po njegovih nazorih in težnjah za — nihilista. Evo v glavnih obrisih njegov značaj: — Kaj je prav za prav ta tvoj prijatelj Bazarov ? vpraša stric svojega nečaka Arkasa, ki je bil, končavši študije na visokih šolah, ravno prišel domov spremljevan od absolviranega me-dieinca Bazarova. Arkad se nasmehne in reče: — Nihilist je. — Kaj ? seže vmes malo začuden oče Arkadov. — Da, nihilist je, ponavlja Arkad. — Nihilist!... Beseda prihaja iz latinskega „nihil“, nič; tedaj, ako prav sklepam, zaznamuje človeka, ki ne priznava ničesar, ki ne spoštuje ničesar.... — Da, moža ki opaža vse se stališča kritike in vse sam sodi, pritrjuje Arkad, moža ki se ne klanja nobeni avktori-t e t i, ki ne priznava nikakega načela brez poskušnje, tudi ako je sicer še tako splošno priznano. (Pogl. V.) — Načel ni nobenih. Le čustva bivajo. Vse je odvisno le od čustev. Pravi nekega dne nihilist BazarovArkadu. — Kako razumeš to? vpraša Arkad. — Vzemi si v vzgled n. pr. mene. Ako me navdihuje čustvo zanikanja in vgovarjanja, vgaja mi zanikati — torej zanikam — in punctum! Zakaj mi vgaja kemija? Zakaj ješ ti rad jabolka? Tako mora biti. Globlje ljudje ne prodro nikdar. Samo prizna se nerado. — Ako je res tako, ga zavrne Arkad, potem čednost, krepost je le plod čustev. — Da. (Pogl. XXI.) — Kar se mene tiče, jaz bi ne dal niti beliča za Rafaela, in drugi menda tudi niso boljši, pravi Bazarov. (Pogl. X.) — Dober kemik je dvajsetkrat koristnejši kak er najboljši pesnik ; najboljša umetnost denar si pridobivati in kurja očesa izrezovati..... Imel sem čast Vam vže reči, da ne verujem ničesar .... se izpoveda nihilist Bazarov stricu Arkadovemu. (Pogl. VI.) — Pomisli — de nekega dne Bazarov Arkadu — tvoj oče bere Puškina! Prosim te, prepričaj ga, da je smešno. Saj ni več mladič. Tako neumnost naj zabrusi vragu. Daj mu citati kak pameten spis. — Kaj naj mu dam ? — Začelo bi se lahko s Biichnerjavim „Kraft und S t o f f“. (Pog. X.) Arkadov oče je živel po smrti svoje žene v divjem zakonu. Na to pravi Arkad Bazarovu: — Bolje bi bilo, ako bi se pošteno poročil. A Bazarov: — Tako, tako.... kako visokodušnost tedaj pripisuješ zakonu, kako vrednost?! Tega nisem pričakoval od tebe. (Pogl. IX.) — Mi delamo, kaker se nam zdi n a j k o r i s t n e j š e. Za sedaj se nam pozdeva koristno zanikati in zanikamo. — Vse? — praša osupnjeno stric Arkadov. — Absolutno vse. — Kaj?! Tedaj ne le umetnost, poezijo, ampak tudi.. — Vse, ponavlja Bazarov mrzlo in odločno. — Vender dovolite mi — Vi vse zanikate ali da jasno rečem, Vi vse podirate; pa treba je tudi — zidati. — Do tega za sedaj nam ni.... Najprej se mora prostor iz sčisti ti. Imenujte mi — de kasneje Bazarov — samo eno vstanovo pri nas, ki bi ne zaslužila biti čisto izkoreninjena. — Kako se pa more podirati, ako se ne ve — zakaj? ga zavrača stric Arkadov. — Mi bomo podirali, ker čutimo v sebi — mo č. _ — A pomislite, da Vas je le peščica nasproti milijonom, ki Vas stro. — No, če nas stro, naj nas, moramo se vdati, a rečem Vam, da Vaš račun ni pravi.... mi smo mnogoštevil' niši1) kaker mislite. Še samo edna iskra je zažgala celo Moskvo..,.. (Pogl. X) — (Jas, ki nam je odmerjen za življenje, je tako neskončno majhen v primeri z večnostjo, v kateri nisem in tudi — ne bom. Bazarov. (Pogl. XXI.) Bazarov ni dolgo živel. Ostrupil se je bil, ko je mrliča razteleševal. Vidno je pešal. Čutil je, da se mu bliža smrt, in rekel je nekega dne starišem: „Za nekoliko dni me pokopate . . Ti oče in ti mati storita dobro, ako se zatečeta k veri. Lepa priložnost, da jo poskusita11. Jokala sta vboga stara in vzdihovala. Spoznala sta, da ni rešitve. Plašno sta hodila okol skoro vmirajočega sina. Videti jima je bilo, da bi mu bila rada nekaj rekla, a nista se upala; poznala sta sina. Končno se oče vender ojunači in z vdušenim jokom pravi sinu: „Evgen, zgrudi se na kolena .... Evgen, saj ti je nekaj bolje, in z božjo pomočjo o-krevaš. Pa porabi te trenutke. Stori na ljubo svoji materi in meni. Spomni se svojih dolžnosti kot kristijan. Težko mi je svetovati, a še strašnejše bi bilo.... Saj je za večnost, Evgen! Pomisli! — Bodi, odgovori Bazarov, ako ti s tem vgodim, vender počakam, saj praviš, da se mi boljša, in tudi če se varamo, kaj de! Saj dajajo tudi nezavestnemu absolucijo. — Za Kristusovo voljo, Evgen! — Počakam. Bi rad počival. Pusti me Prišel sem pod kolo. Kako dobro sem storil, da mi ni bilo do bodočnosti. Smrt je stara pravljica, a za vsakega nova. Do sedaj se ne bojim ... kmalu zgubim zavest in —• ft!... Upal sem veliko izvršiti in sedaj je vsa moja naloga — vmretil... Nič ne de, a potuhnem se ne kaker pes. Proti večeru — pravi Turgenjev je Bazarov, nihilist, zgubil zavest. Pop Aleksij je prišel in je storil, kar je mogel. Ko mu je delil zakrament za vmirajoče in mu je sv. olje kapljal na prsa, odprl je bolnik oči in ki je videl duhovnika poleg sebe v orna-tu s kadilnico, in sveče goreče pred podobami svetnikov, m u je strah in groza šinila v obraz (Pogl. XXVII.) Ti so nazori, te so težnje, taka smrt „nihilistov“ po Turgenjevu. * * * Od leta 1860 se imenujejo vsi skrajni revolucionarji na Ruskem nihiliste, in tudi zgodovina je sprejela to ime. Od te- ‘) Nihilistov je Golovin cenil 1. 1880 okol jeden milijon na drugem meit.u govori o treh milijonih. Istega leta so neki imeli 400.000 rubljev v skupni denarnici. Samo za vmor Mezeneeva in Krapotkina so izdali 12.000 rubljev. daj so se zaželi nihilisti bel j oklepati drug drugega, osnavljali razne skrivne zveze in društva. Dosledno je nihilizem po društvenih pravilih dobival vedno bolj določene obrise. Tako je B a-kuni 11 osnoval „Zavezo socijalistične demokracije," ki je segala tudi v Itusijo in bila tam sestavljena od nihilistov. Tej „Zavezi“ je dal ta-le pravila: „Zaveza“ se okliče za brez b o-ž n o .. .. „Zaveza“ izpoveda, da hoče pripravljati splošen prevrat— političen, filozofičen, gospodarski in socijalen, in vse v istem času, to pa najprej v Evropi, potem pa po ostalem svetu, da ne bode mogel od obstoječega reda ostati kamen na k a m 11 u, bodisi da se opira na pravo lastništva, ali na goljufijo, ali na princip avktoritete verske ali metafizične .... Smrt tiranom, katerimkoli gospodarjem! Mi kopernimo v n i č i t i vse cerkve in države, se vsemi njihovimi vstanovami in postavami verskimi, političnimi, pravnimi, gospodarskimi, policijskimi, socijalnimi da se bodo vsi oni milijoni varanih, zasmehovanih, mučenih, zlorabljenih vbogih človeških bitij, mogli končno vender le oddahniti s popolno prostostjo. ‘) Tudi Ne čaj e v je osnoval v isti dobi društvo nihilistov: ,Ljudsko maščevanje11. Največ pristašev je imel mej dijaštvom peterburškega vseučilišča. Temu društvu je spisal pravila obsegajoča 26 paragrafov. Le nekoliko mest: Revolucijonar je mož ki je naredil obljubo. On ne sme imeti osebnih interesov, opravil, čustev, premoženja. On se mora zanimati le za jedno stvar, za jedno misel, jedno strast: za jedino revolucijo .... On ima le jeden namen, jedno samo znanost: v n i č e v a n j e. Zato in zanič drugega ne uči s e m e h a n i k e, f i z i k e, k e m i j e in zdravilstva. Revolucionarju je vse moralno, kar pospešuje zmago revolucije; vse, kar jo zadržava, je nemoralno. Mej njim in društvom je vojska na smrt, neprestana, nepremirljiva. On mora biti pripravljen vmreti, prenašati muke, vmoriti z lastnimi rokami, vse, ki zaprečujejo revolucijo. Toliko sramotnejši, ako se da vezati na tem svetu od sorodstva, prijateljstva, ljubezni .... V istem času mora živeti sredi društva, hlineč se biti, kar ni ... . povsod mora skušati priti v vojaštvo, mej vladne vradnike, v skrivno policijo, v cerkev, v palačo cesarsko .... Nov ud se sprejme še le, ko se je izkazal ne le z besedami, ampak tudi z dejanji . . . . Dragocen živelj so — ženske... brez njih ne odpravimo ničesar. *) Da doseže nihilist, kar namerjava. mora deliti na tri vrste. V prvo spadajo oni, ki faktično močno zavirajo revolucijo in v korenu vničujejo — te se mora vmoriti. V drugo vrsto spadajo oni, ki sicer zatirajo vsako prostost .... a se svojo divjostjo bolj duhove dražijo, kaker jih vničujejo. Te ‘) Rae, U socialismo contemporaneo c. VII. U mliilismo russo. s) Civilta Cattolica 1890. st. 66:1. je treba pustiti žive, ker indirektno pomagajo revolucionarjem. V tretjo vrsto spadajo ženske in bogatini kratke pameti; tem je treba tudi pustiti življenje, a treba okoristiti se z njihovim premoženjem in vplivom. Bodoči društveni organizem se razvijo sam od sebe iz življenja svobodnega ljudstva. Ta proces je treba prepustiti času, za sedaj treba le podirati in podirati *).... Da bi za take namene pridobili rusko dijaštvo, so posebno skrivaj sirili prestavo Biichneijevega „Kraft u. Stoti',“ ki naravnost zanika krščanstvo in vsako vero. *) Propaganda je segala tudi mej nedorasle g i m n a z i j a 1 c e. Po takih spisih se je začel širiti mej mladino teoretičen ateizem. Dosledno so se manj ali več iz prepričanja začeli oklepati nazorov Herzena, Baku-nina, Nečajeva. Zajcev, sotruduik pri listu „Ruskoje slovo", pravi: Rotim se pri vsem, kar mi je sveto, mi (nihilisti) nismo bili egoisti, kaker so nam očitali. Morda smo se motili, a p r e p r i-č a n i smo bili, in vsak iz mej nas je bil pripravljen pod sekiro položiti glavo za Moleschota ali Darvina. 3) Razven dijakov ima nihilizem veliko pristašev mej ž e n s t v o m, kaker so pokazale sodnijske preiskave proti nihilistom. To je mogoče, razven globočih razlogov, ker žena na Ruskem je v mnogem oziru svobodnejša kaker v drugih deželah in skoro enakopravna možu. „In Russland haben die Frauen Rechte, wie sie nirgends existiren. Sie bleiben im Besitze ihres Vermogens und der Mann erbt nur V« davon. Die Ehegatten kommen einer fiir die Schulden des andern nicht auf und es hat Beispiele gegeben, dass Frauen ilire Manner wegen ihrer Schulden an Sie selbst haben in’s Gefangniss stecken lassen. Von einer Gemeinsehaft der Giiter zwischen Gatten will die russische Gesetzgebung nichts wissen4). Ta neodvisnost socijalna ruske žene, skoro brezverska domača vzgoja, in pravica obiskovati visoke šole, je izvabilo mnogo hčera bogatejših rodbin od rodnega ognjišča, šle so na vseučilišča — vpisale se v — tajna društva in živele A la George Sand. Tako se je zanesla revolucija celo v družine. Roditelji si niso mogli pomagati. Leta 1872 je obiskovalo gotovo 500 mladenk v Petrogradu medicinsko fakulteto j1). Nihilistinje so bile tudi iz n a j v i š i h krogov n. pr. gospica Si-pov, nečakinja bivšega generalnega adjutanta, Hertz-felda, hči generalnega majorja, da celo nečakinja ruskega državnega k a n c e 1 a r j a, kneginja Natalija Gorča- ‘) l’rzysly spoleczny organizem wyrobi si? sam przez si? z žycia i ruchu narodovego. Zosta\vid ten proces naležy czasowi, a teraz burzyd i je-szeze burzyd. Historiczny rozw6j nihilizmu v Rosyi. Przeglsjd powszechny. 1691. str. 98. *) Tako se izpoveda nihilist Stepnjak. Przeglad st, 91. 1891 s) Das unterirdische Russland. str. 2. 5. *) Golovin: Meine Beziehungen zu Hetzzen und Bakunin 102. &) Civilta cat. 1891. 661. kova. Zadnji dve sti bili v smrt obsojeni. Prva je bila pomilo-ščena in za nedoločen čas obsojena v ječo. Druga je bila vsmr-čena ‘). Nihilistinje zanietajo zakon kot nerazdružljivo vez: priznavajo le zakonsko pogodbo na pet let. Da je tudi mnogo Židov mej nihilisti, ni čuda, a čudna na prvi pogled je trditev ruskega eksministra : „D i e S b h n e u n d T o c h t e r d e r G e i s 11 i c b e n s i n d e r k 1 a r t e N i-hi listen"*). „Nessuua classe neirimpero fornisce un numero tanto esteso di reclute alle file dei nihilisti, quanto quella dei figli del — Clero. Alcuni dei collegi ecclesiastici sono stati i semenzai del nihilismo ; e tanto nelle Universita, quanto altrove di questo desolante Čredo politico e religioso sono figli di popi rurali:|). Na Ruskem je država vse. Vsak je le toliko vreden koli-ker je — činovnik. Vsak tedaj, posebno plemiči, skuša priti do kojega čina; če se mu pa ne sponese, kaker želi, vstopi nezadovoljen v vrsto revolucijonarjev, vsaj — z dušo. In res nahajamo skoro pri vseh procesih proti nihilistom ne le izobražencev srednjih stanov, ampak tudi plemenitaše. Te razmere nam tudi pojasnijo, kako je v organih ruskega činovništva, tudi vojaštva mogoč tolik dualizem, ki ga nam riše tudi Turgenjev: isti činovnik, ki ima vender le eno vest, eno prepričanje, je sedaj av-tokratičen kaker ruska vlada — ko se sme pa brez strahu izreči, je „svobodomiseln" do skrajnih nihilističnih nazorov! * * * Nihilizem ni mogel dolgo na skritem tleti v brezverskih srcih. Prvi nihilisti, ki so se upali javno nastopiti, so bili, kaker smo vže omenili, vseueiliščniki v Petrogradu 1. 1861 pod vodstvom prof. Mihajlova. Mnogo jih je bilo poslano v pro-gnanstvo. Občinstvo je simpatizovalo ž njimi. Še bolj pa so se mladi duhovi osrčili, ko je istega leta tudi plemstvo prosilo še veče svobode — vstave. Leta 1862. so pogosti požari vni-čevali Petrograd. Vlada je slutila, da to včinjajo nihilisti, hoteč s požari tudi niže ljudstvo prisiliti, da bi se i ono vzdignilo in ž njimi vred tiijalo od cesarja veče svobode. Da je ruska vlada od tega leta naprej vse zločine pripisovala nihilistom in kot take razglašala, je moralno moč nihilistov neizmerno povspe-šila. Po koledarji „Narodne volje" se je od leta 1862 do 1865 vršilo 21 političnih procesov. Obsodba se je glasila: Sibirija, ‘) Golovin. Dcr rus. Nihilismus str. 29. *) Ravno tara 34. 3) Rae, U Socialismo contemporaneo. Cap. VII. L’einpire des Czavs III. str. 269. ječa ’). A tudi nihilisti so se jeli organizovati še bolje. Osnovali so 1. 1865 v Petrogradu društvo ,P e k 1 o”. Glavni udje so bili Išutin, Jurasov, Jermolov, Nikolajev, Stranden, Hudjakov. Obsodili so cesarja v smrt. Plemič K a rak o so v se je ponudil, da izvrši obsodbo. Ni se mu sponeslo. Izbil mu je revolver iz rok neki Komisarov. To se je z g o d i 1 o 1. 1860. 4. m a j a. Karako-sova so vjeii in obesli. Zaperli so blizu 800 oseb le po slutnji, kajti lvarakosov ni hotel ničesar izdati. S tem atentatom v zvezi je bil tudi proces An d ruše n k e in 37 tovarišev. Mnogi so bili obsojeni v ječo ali v Sibirijo. Nihilisti se niso dali ostrašiti. Leta 1 8 6 7. je v Parizu o svetovni razstavi Poljak Berežev-ski zopet poskusil vmoriti carja. Leta 1 8 6 9. je Nečajev z lastno roko ostrelil in zadavil študenta Ivanova v Moskvi, ker se mu ni zdel več zanesljiv. Nečajev je vtekel v Švico. Pa izdali so ga Rusiji. Ž njim vred pa je bilo zatoženih 87 tovarišev. Obravnava je bila javna; mladina je koprneč poslušala tajne spletke. Obsodili so jih v ječo do 20 let in v Sibirijo. Leta 1 8 7 4. bilo je zatoženih 193, a obsojenih le 16. V zaroto so bili zapleteni iz vseli tako zvanili omikanih stanov: plemenitaši, vradniki, učitelji. Voditelji so bili večinoma poloiz-obraženi mladiči. Ideja se da premagati le z idejo in ne z materijalno silo. Aleksander 11. pa je hotel le z materijalno silo potlačiti razdivjane duhove, duševnega protisredstva menda tudi ni mogel dobiti nikjer niti v razkolniškem duhovstvu. Z drakonsko ostrostjo je hotel vse sovražnike streti v svarilen vzgled onim, ki bi na-merjavali tudi kaj takega začeti. Aleksander II. je za svojega vladanja p r o g n a 1 čez 300.000 ljudi v Sibirijo, neštevilnokrat biez pravih dokazov. Tako priča eksminister Aleksandra II, Go-lovin “). Dal je obesiti nad 20 Rusov. Aleksandra II, ki je bil o nastopu pozdravljen kot „blagodušni“, so nihilisti imenovali „o-bešalca“. Pregnancev je pobegnilo iz Sibirije do 30.000 na leto. A ti so vstopali v društva nihilistov 3). V Sibirijo je Aleksander pošiljal celo 1 7 let ne neizkušene dijake, ki so le slučajno bili v zvezi s katerim nihilistom, kateremu so shranjevali spise, ne da bi sami poznali njih vsebine. Da so le bili pregnani! Tako je bilo na tisoče mogoče najbolj prebujenih glavic onesrečenih i njih konec: samovmor ali zblaznenje. Seveda so te nedolžne žrtve duhove še bolj razdražile *). Nihilisti so dobili še večo moč po rusko-turški vojski leta 1877. Car »osvoboditelj “ je poslal svoje podanike, da osvobodijo ‘) Przeglijd powszechny str. 92. 1891. '•') Golovin der rus. Nihil, str. 43. 3) Golovin str. 28. *) Kennan Sibiricn I. str. 263, brate Bulgare, Srbe .... Osvobodili so jih. Za njih svobodo je palo 300.000 Rusov, in tri milijarde je Rusija žrtovala .... Aleksander je osvobodil Bulgare, Srbe, a take svobode ni hotel dati niti osvoboditeljem Srbov in Bulgarov! To je razžalilo nihiliste ; da je pa Rusija bila primorana odstopiti Bosno iu Her-cogovino Avstriji, je razžalilo panslavistično stranko v Rusiji: „Uud das slavische Comite stiess zu dem Nihilisten-Comite* ‘). Po vojski so dobili generali: Gurko v Petrogradu, Todtleben v Odesi, ki so se bili pred celim svetom proslavili v zadnji vojski, povelje — vničiti šiloma nihiliste. Nihilisti so odgovarjali: Leta 187 8. 5. febr. je vstrelila Vera Sasulič mestnega poglavarja v Petrogradu, generala Trepova, ker je grdo delal v ječi sč študentom Bogoljubovim. Ta je bila vpletena vže. kot IG letno dekle v zaroto Nečajevo leta 1869. Vero je sodišče — o-prostilo .... Ljudstvo je ploskalo. Dasi oproščena na vkaz carjev, so jo hoteli žendarmi zapreti. Ljudstvo jo jim je iztrgalo' iz rok. Šla je v Gent' in tam sojo pozdravili kot „regeneratricelt človeštva. Nihilistom je pogum rasteh V Gentu je bil njih organ ,,Messager de la Volentč du peuple“. Leta 1 S 7 8. 16 avg. so vmorili šefa III. oddelka, generala Mezenčeva v Petrogradu. Leta 1 8 7 9. 21. feb. governerja kneza Krapotkina v Harkovu. Leta 1 8 7 9. 25. apr. naslednika Mezenčevega, generala Drentelena. Istega 1 e t a je Solovjev učitelj petkrat streljal na carja. Ga ni zadel. Obešen je bil 10. junija.1) Leta 1.879 1. dec. so nihilisti poskusili z dinamitom pognati v zrak carsko palačo v Moskvi. Leta 1 8 8 0. 17. febr. eksplozija dinamita v carski zimski palači v Petrogradu. Leta 1 8 8 1. 13. marcija so nihilisti vmorili carja Aleksandra II. z bombami. Leta 188 2. 25. nov. so vmorili prokuratorja vojnega sodišča, Strelnikova v Odessi. Leta 1 8 8 3. 28. dec. so vmorili policijskega obersta Su-dejkiua, ker se je bil vtihotapil v njih društvo kot ogleduh. Celo dobo preganjanja so nihilisti tudi zažigali ‘) Golovin str. 43. 2) „Die Angstlichkeit uiid Nervenerregung (les Kaisers Alex. II. — vsled atentatov — sind so weit gekommen, dass ein zur Diele fallender Helm ihn zura Zittern bringt. Als er eines Abends in Livadia in seinem Kabinet sass, ging die Thilre auf und der Zaar schoss aus dem Revolver auf den ein-tretenden, in -vvelchera er seinen Preund, den Adjutanten Fttrsten D— er-schoss ! Man hat alles gethan, um die Sache zu verbergen.“ Golovin, der russische Nihil. str. 105. vasi, mesta. Irkutsk, Uvalsk so vpepelili, da bi ljudi prisilili se ž njimi združiti in vzdigniti proti carju. A prepričali so se, da jedro ruskega ljudstva je še vedno prekonservativno in preversko, da bi vže sedaj skušalo s takimi nemoralnimi sredstvi pomagati si do veče svobode. „Nihilisti so blazni1*, je pisal Castelar v „Epoca“. Dalje. Ig. Kralj. POLITIČNI ODDELEK. Reorganizovanje katoliških Čehov. Katoliški centrum za Češko se osnavlja in dobiva vedno bolj jasne obrise. Za to je pa tudi skrajen čas. Mladočehi, ki se sedaj čutijo popolne gospodarje, začenjajo se kazati jasno, kar so vže davno bili. O tej priliki le nekaj podatkov iz časopisa „Zaf“ ■(,.zarja44,) ki se izdaja baje „pro šifeni osvety a hajeni pravdy44 („za širjenje osvete in v obrambo resnice11)- Izhaja v Pragi, stane — 94 kr. Ta list, ki je v prvi vrsti namenjen delavcem, je radi svoje drznosti in brezobzirnosti splošno znan in bran. Namen ima pa „Za?“ zatreti v ljudstvu vso vero. V to se poslužuje dvojih sredstev. Prvo: Skuša, one ki branijo kat. vero, obrekovaje ali opravljaje vničiti pri ljudstvu. Drugo: Izpodkopava ljudstvu vero v dogme: posebno v bivanje Boga, duše, v posmrtnost itd. Dogme skuša tajiti v vvodnih člankih, a ob veljavo spraviti z obrekovanjem zagovornike kat. resnice; isto namerja v raznih dopisih in noticah — od prve do zadnje. Kako sistematično, premišljeno dogme ruši — le nekaj citatov iz treh ali štirih številk. „Materija je glede časa brez konca in brez začetka, isto tako glede prostora, katerega zavzema.41 (Zač r. 1891. č. 23). „Mi cenimo materijo tem bolj, ker vemo, da je istega Jodu kak er duh, iste podstati ... in da duh ne biva brez Pie . . . vemo tudi, da smo en del prirodine celote. Materija je mati, vse rodi, a tudi vse vničuje in vsprejema zopet v svoje naročje, da je zopet znova prerodi.“ (Č. 24.) „Sedanje prirodoslovje pušča nauk, daje svet bil od nekoga v s t v a r j e n, le — otrokom, a možem naroča o teh stvareh se bolje podučiti Sama priroda nas prepričava, da svet ni postal iz niča, ampak da je — večen", (č. 24.) ,,Ljudje, ki so bili vzgojeni v — vražah, mislijo, daje sv. pismo — resnično ... in da je bilo spisano po vkazu božjem, a kako vse drugače je v istini 1 Ta knjiga je polna nedoslednosti in bogokletstva.“ (Roč. II. č. 3.) ,,Nekatera verstva nas uče, da po smrti duh človeški še živi brez materije. Taka verstva trde nekaj, kar vgovarja razumu. Kako more živeti duh sam na sebi ? Duh je sicer večen, a materija tudi. Materija je spremenljiva, a duh tudi. Smo nevmrljivi, a ne le po duhu, tudi po telesu. Materija ne zginja, ampak iz jednega se poraja drugo .... Ne žalujmo, ako vsak izmej nas mora vmrcti, saj od nas se niti prašek ne izgubi se sveta.“ (Roč. II. č. ‘J.) „Gotovo nihče ne bode vgovarjal, da se vzdržavajo cele čete raznih bednih č 1 o v e č i č e v, da bi le, slepili ljudi češ: potrpite, saj boste poplačani na onem svetu. Čudimo se, da se še dandanes ljudstvo da varati in celo take življe podpira!" (Roč. II. č. 2.) V člankih „Narodove bez nhboženstva“ (roč. I. č. 23.) in -O naboženstvich činskych“ poučuje ljudstvo, da je ideja o Bog u, nekem najvišem bitji, nam vcepljena le po vzgoji, češ, da bivajo narodi, ki te ideje ne poznajo. „N a uk Kristusov je bilo najčistejše in najplemenitejše oznanjevanje društvene svobode, d a s i mu niso bila popolnoma z n a n a sredstva in nameni! a nikaker oznanjevanje katerega verskega novotarstva. Trditi o Kristusu, da je osnovatelj koje vere in z njegovim naukom dušiti v ljudstvu energijo, je delo mojstrov, ki so iz ljudi delali — sužnje . . . • Kristus se ni b a v i 1 z verstvom prav nič . . . Kristus je bil obsojen v smrt, ker je bil socijalen, a ne verski novotar .... Moral je vmreti, ker je povzdignil prapor huma* nitete in svobode za dva tisoč iet prezgodaj.“ (Roč. I. č. 23.) Roč. II. 1891. č. 2. st. 4. podučuje, v kaki obliki se mora naznanjati polit, oblasti izstop iz kat. cerkve. Poleg tega prinaša životopise od kat. cerkve odpadlih duhovnikov n. pr. Smetane, Nieuwenhuis-a; prinaša zlobne, jezuitom podtaknjene govore, izreke, oskrbuje prestave Renano-vih, Russeau-ovih opisov itd. Ni čuda tedaj, da so se katoličanom na Češkem začele oči odpirati. Mnogi, ki so se sicer s temi mladimi življi tako radi bratili, se odvračajo. Spoznavajo, da so bili prepopustljivi — radi ljubega miru, radi narodne sloge. Mislili so pridobiti si jih z molkom in krotkostjo, a sedaj vidijo, da so mladi rogovileži se svojim krikom vse ljudstvo premotili in za seboj potegnili. Res, da bi bili ti brezverski „uarodnjaki“ vže davno tako pikro pisali, kaker v istini sedaj pišejo, a da bi se jih bilo tudi vže od začetka tako odločno zavračalo! Katoličani bi bili vender na boljšem: bi bili vsaj imeli zaslombo za seboj; a tako imajo — le posmeh. Voditelji katoliškega gibanja na Češkem hočejo priboriti zopet katoliškim idejam moč v javnosti. Nečejo se slepiti, spoznavajo, da morajo začeti z n o v a, iz tal, da m o r a j o v v s e h vrstah ljudstvo prebuditi, vcepiti mu ponos in havdušenje za katoliške ideje. Ta nov katoliški organizem mislijo imenovati cent r u m, in ne strank o. Kajti četudi so v resnici na Češkem mnogi polomikanci odpadli od katoliške vere, vender katoličanstvo mej samim češkim ljudstvom ni tako globoko padlo, da bi katoličani tamkaj bili iev— stranka. Osuovatelji katoliškega centruma za Češko so prepričani, da mora vsak zaveden katoličan v teoriji priznavati nauk in nazore, k a k e r jih uči rimska stolica, 1 n jih tudi na življenje v p o t r e b 1 j a t i. To je Sl a v e n, t o j e e d i n p o g o j j e d i n s t v a, brez katerega ni. vspeha. Jedinstva bo pa potrebno posebno pri volitvah. Kajti v bodočnosti se ne bode več volilo toliko, ker je kandidat Čeh, nnipak vprašalo se bo, ali je pristen katoličan. Narodnostna ide-Ja, — to kaže tudi rovanje liberalnih narodnjakov proti so rojakom kat. prepričavja — se vmika verski ideji. Edini bodo morali biti posebno duhovniki. .Tedinost pa ni mogoča, ako se ne drže vsi enega in istega glasila. Žalostno je in neznansko škodijo duhovniki svoji časti, da, posredno sami veri, ako se dajo voditi od liberalnih časopisov, mesto od listov, ki iz-Poznavajo katoliška načela. — To glasilo bodi — „Čeh“. Njegova liga rase. Stalnih dopisnikov ima vže okolo 70. Važen činitelj mej. ljudstvom so tudi učitelji. Ti so sicer, kaker sploh srednješolci, vzgojeni po postavah, ki nimajo ravno namena vzgajati zagovornikov katoliške ideje, vender mnogi mej njimi ostanejo zvesti svoji veri in vestijin imajo srčno voljo bolj-spoznavati svojo vero in tudi delovati v njenem zmislu. Ti 'horejo kot lajiki biti najkrepkejša podpora katoliškemu centru-®u. V ta nameu je društvo „Ylast“ osnovalo pedagogiški list »Vychovatel“. Pri tem sodelujejo učitelji in duhovniki. . _ Kdor pridobi mladino zase. njegova je bodočnost. Vzgoja v s°li je sedaj liberalna — bodočnost bi morala biti liberalcev; in ? tudi bode. ako ne bodo katoličani po drugih poteh spodbijali hberalen vpliv na mladino. Na mladino v ljudskih šolah se lahko na.)bolj vpliva z vestnim k a t e h e t i z o v a n j e m. Druge P°ti skoro ni. posebno ker je družinsko življenje dandanes moč-,l° rušeno, da se ni nadejati mnogo od družinske vzgoje. Mnogi otroci, posebno po mestih, ne hodijo v šolo in jih tudi ne silijo kaker na deželi, tedaj tudi krščanskega nauka ne slišijo; tako Pasejo otroci sredi mej katoličani v — popolne verske ignorante, Pegane. Na mladino srednjih šol se dandanes naj vspe-shiše vpliva, ako se krščanski nauk apologetično predava, posebno pa one resnice, katere se v življenji najbolj spodkopavajo. Vspeli vsega truda pa je odvisen, da se jim pokaže puhlost vseh predsodkov glede vere, in ničnost vgovorov, vjemanje verskih naukov z razumom, da se jim pokaže, kako katoliške resnice vže tu osrečujejo, ako se jih dejanski izvršuje. Drugo sredstvo, s kojim se na srednješolce vpliva, J e leposlovje in z g o d o v i n a. V ta namen so osnovali Čehi društvo „Vlast“. Delo si je društvo razdelilo. Eden oddelek skrbi za leposlovje drugi za zgodovinske spise, tretji ocenjuje vsa izšla dela, opozarja, kaj je za katoliško mladino, kaj ne. Mladina na srednjih šolah dostikrat želi se baviti rudi se spisi katoliških pisateljev, apologetov, a o teh se v šoli molči. Poleg katoliškega leposlovnega lista naj tedaj vsaj katehet opozarja mladino na take spise. S tem bode neizmerno koristil katoliški ideji in mnogega mladeniča iztrgal liberalstvu. Živimo v vstavni državi. V tej izhajajo postave od ljudstva. Kakeršne poslance voli ljudstvo, take postave imamo: brezverske, če je volilo po večini brezverske poslance, verske, če je volilo verne. Ljudstvo je torej najvažnejši faktor v vstavni državi. To pa je tudi edino upanje katoličanov, kajti srednji stanovi so skoraj čisto odtujeni verskemu mišljenju. V tem upanji pa nas tudi potrjuje vesela resnica: da je naše niže ljudstvo, torej jedro celega naroda, dasi hodi sedaj za liberalnimi kričači, — ker katoličani molče — še vedno katoliškega prepričanja in da zapusti liberalce ter pojde za katoliškim praporom, ko je bodo katoliški voditelji navdušeno, n e v s t r a š e n o za seboj klicali. Dandanes pa je treba v ljudstvu ločiti dva življa — kmetft in rokodelca. Obeh teh zaupanje si mora katoliški centrum pridobiti: od tega je vse odvisno. Kako pa? Osnavljati morajo po trgih in vaseh katoliška politična društva, ki bi priznavala za vodila ista načela kaker centralno vodstvo. Taka društva imajo za časa volitev največ vpliva, da, skoraj vso moč* Isto tako treba osnavljati društva za rokodelce, da bi s0 jih iztrgalo brezverskemu socijalizmu. Katoliški centrum mora tudi skerbeti za berilo nižemu ljudstvu. Časopisje je v s e. Niže ljudstvo prisega bolj na pisano, kaker na besedo-Ljudstvo dandanes zna č i t a t i, in čitalo bode liberalne liste, ako ne bode katoliški centrum skrbel za liste katoliških načel, ki bi jih svarili pred zanjkami nasprotnikov. VstanoV-Ijati je treba tedaj liste za kmete, liste za delavce, ki bi zagovarjali njihove pravice, svetovali, kako poboljšati njih gmotno stanje. Važno sredstvo, posebno v mestih, so knjižnice prav vrejene. Sicer se lahko tudi privatno posoja, a če se ne zapiše, komu se knjiga posodi, se lahko zgubi, kar se ne zgodi tako lehko pri prav vrejeni knjižnici. Da se pa osnujejo listi, da se osnujejo društva, treba j0 popred imeti izurjene navdušene pisatelje, sposobne voditelj0* Takih pa nam ne da liberalna vzgoja; moramo si jili prirediti sami s privatnimi sredstvi, privatnim potom osnavljaje razne konvikte, spodbujevaje n a d a r j e n i š e mladeniče, da se Urijo v pisateljevanji, bodisi leposlovnem ali znanstvenem. Da se pa to doseže, je treba napraviti fond za mlade pisatelje. Pisateljevanje je v dandanašnji papirni dobi — pravi apostolat; katoličani še vedno to resnico preveč prezirajo. Ko se bližajo volitve, morajo katoličani vže vedeti, koga kodo volili: poznati morajo odločne kandidate, ki bodo delali čast volilcem, čast katoličanstvu. Takih pa se ne more bajti v zadnjih trenutkih. Zavoljo tega je treba vže nekaj let naprej misliti, koga bi se vtegnilo o bodočih volitvih kandidovati. Tak kandidat naj bi se za deželno, oziramo državno poslanstvo pripravljal. Ako se učimo za razne podrejene službe, zakaj bi se ne pripravljali za prevažno deželno, državno poslanstvo!? Ali naj ravno tukaj odločuje — slep slučaj?! Vse to ne zadostuje. Manjka še en faktor, katerega so do sedaj katoličani in sploh konservativci preveč v svojo pogubo zanemarjali .... Ta faktor, nekak zadnji deduktor idej v življenje, ki je končen smoter vsega pisateljevanja, posvetovanja itd. ta faktor je agitatorstvo. Zakaj povsod liberalci zmagujejo, zakaj gre ljudstvo za njimi? Ker ti razpošiljajo ceh armado a-gitatorjev po deželi, govorijo tu, govorijo tam .... ljudstvo sliši in posluša njih gladek jeziček in si misli: ti so fantje, ti so za nas! Mej tem pa konservativci, prepričani o svoji dobri stvari, mislijo, da bo njih ideja z lastno notranjo močjo zmagala, drže križem roke in ljudstvo jih — zapušča. Ari stokratno vedenje je v vstav ni državi poguben anahronizem Ne priporočam, da bi se ljudstvu z lažjo, s Praznimi obeti prilizovali, ampak da bi se mu približevali in je z resnico napeljevali. Agitatorstvo je moč, ki jo po vstavi imamo rabiti v svoj blagor in ne v pogubo. V ta namen bi se ne le za časa volitev, ampak vže davno pred morali pošiljati agitatorji zmožni jezika, Navdušeni za katoliške ideje, na deželo, ki bi ljudi podučevali o dnevnih vprašanjih, ki bi pokazali puhlost brezverstva, ki bi razjasnjevali socljalno vprašanje, razlagali nauk sv. cerkve o kapitalu in delu .... Ako bi ljudstvo spoznalo pristen nauk, bi gotayo se ne vedlo tako nezaupno nasproti nam. Vsak agitator pa nima toliko, da bi za potovanje mogel iz svojega vse potrositi ; tedaj je treba za vsak slučaj skrbeti tudi kaker za pisateljski, tako tudi za agitacijski fond. V, slogi je moč. To vedo dobro nasprotniki. Ti objedajo pangermane, irredentiste, ko je treba škoditi katoličanstvu. )iZartt n. pr. (č. 3. R. II.) pozdravlja po namenih sebi soroden ^asopis v nemškem jeziku „Morgenrbthe“ v Pragi: „Pozdrav-Jjamo z ne hlinjeno radostjo tega novega sobojevalca na polji omike, katerega smo vže davno pogrešali, in ga priporočamo najtoplejše svojim drogovom, ki so vešči nemškemu jeziku. “ Liberalci sicer imajo vedno na jeziku, da jim je narodnost — vodilna zvezda, a če bi v resnici bila, bi ne bruhali toliko srda in blata na sorojake, samo ker zagovarjajo katoliške ideje, ako vže ne iz drugih uzirov, vsaj da bi ne pohujšali naroda od njih baje toliko ljubljenega. Da, liberalci so glede sovraštva proti veri internacijonalni — v tem je njihova moč; ta internacionalna sloga jim je priborila brezkonfesijonalne šolske zakone — in tudi katoličani si ne priborijo verskih zakonov, dokler se ne otresejo narodnostne ozkosrčnosti in se ne združijo s katoliškimi Nemci, Lahi, Čehi, Slovenci proti liberalnim Nemcem, Lahom, Čehom. Slovencem. Zavoljo tega hode katoliški centrum za Češko moral stopiti v zvezo s katoliškimi centrumi družili narodov. Kaker vsako katoliško podjetje, tako ima tudi porajajoči se centrum za C e s k o sovražnikov, nasprotnikov. Sovražniki so mu Mladočehi. A ti se svojo brezobzirnostjo le povspešujejo njegov razvoj . . . . Hujši sovražnik od Mladočehov so polovičarski Staročehi. Kajti ti zadržujejo, da, v samem k o-renu hočejo v n i č i t i katoliški centrum, češ, saj ni treba takega centruma, čemu tolika odločnost?! Ali vam nismo mi, Staročehi, dovolj branili verskega vašega prepričanja ?! Torej čemu tretja stranka ? Držite z nami! „Zajite neni mezi nami ni-koho, kdož by chtel popirati, že bez naboženstvi neni žadne osve-ty a st&tniko pofadku, ano prisvedčujeme, že ve mnochych ve-rejnych institucich by bylo radno miboženske zasady ku včtši platnosti privesti. Z t o h o v š a k n e p 1 y n e jeste n u t-n o s t, a b y c h o m k u p o 1 i t i c k y m Stranam našim zakladali ještč novo u stran upolitickou... • pr otože dokazano jest, že stran a staročeskš otazkam n š, b o ž e n s k y m — vždy tovčla.“ Tako Mattuš 10. aprila. Ali mislijo Staročehi, da so vže s tem dovolj branili kato-ličanstvo, da ga niso sicer napadali, a skoro vedno molčali 0 njem. da, kaker kaže vprašanje Husovo, družili se celo z Mladočehi proti veri! ? Ne. Katoliški centrum noče sicer nič opraviti z Mladočehi, a tudi ne s č Staročehi: razu n če bi i ti hoteli vsprejeti v svoj program: v boj, odločen boj, za katoliške ideje, za kat. post a v e. Tako se organizujejo katoliški Čehi. In mi — — ? Ig. Kralj■ I. Pismo. Prečastiti gospocl doktor! Velespoštovani gospod v rednik! Po naključji ali po Božji volji dobil sem zadnjo številko Vašega cenjenega lista »Rimskega Katolika11 v roke. Misliti bi si morali, prečastiti, kako sem se zavzel, ko jamem čitati vže takoj na prvi strani, kako vestno znate varovati svoje na-zore, svoje ideje in svoj poklic in z veliko hrabrostjo umete naše, kaker tudi druge liberalce, potipati na pravo žilo. Le tako naprej, gospod doktor, in vera ne bode vpešala, ampak tudi mi, konservativci, povzdignili bodemo svoj prapor, a pod nami ležal kode liberalizem — poteptan. In ako bi vsi tako ravnali, kaker Vi, zgodilo bi se to vže zdavno, a žal, tudi mi imamo dovolj mračnjakov v svoji sredini, ki bi se pač zmage radi veselili, a bojevati se jim ne diši. V Ljubljani so torej liberalci pridejali si ime »narodno-na-predna stranka11, a po mojem mnenji je to le »nazadnjaška stranka. Kaj bodo neki opravili? Čisto nič! Kaj pomaga v viharnem vremenu, ako se valovi še tako zaletujejo v trdo skalo, ^drobiti je vender ne morejo. A ko vihar poneha, odjenjati morajo tudi valovi, a skala še vedno tako stoji kaker prej. In taka Je z nami: Ako se liberalci še tako zaganjajo v nas. opravili ^ender ne bodo nič, kajti mi stojimo enako trdi skali, trdo držeč se našega gesla: »Vse za vero, dom, cesarja!“ Pa kaj bi Vam dalje pisal! Saj vem, da so z menoj vred vsi naši somišljeniki enakih misli, torej ni potreba, da bi nadalje odkrival hibe liberalizma ter našim somišljenikom navajal sredstva, kako braniti se »narodne-napredne stranke.“ Naj zadostuje za sedaj. Prihodnjič pa kaj o »koranu11 liberalcev — »Rodoljubu11! Vam vedno vdani Neduhovitih. Sl o v s Dušeslovje. Napredujočim Slovencem napisal France Lampe, doktor bogoslovja in modroslocja, profesor bogoslovja. — Izdala in založila „ Matica Slovenska“. V Ljubljani, 1890. 3. Poiskali smo temeljnih načel v dr. L. „dušeslovji“, po* vedali svojo sodbo o prvini duševnih pojavov, in sedaj moremo zasledovati raz vi tek celokupnega duševnega življenja. Ne mislimo pretresavati poglavja za poglavjem in zato rečemo le v obče, da vsaka stran priča o natančnosti in temeljitosti g. pisatelja ; pomuditi pa se hočemo pri stvareh, ob katerih smo se knjigo beroč vstavili in premišljevali, ali bi pritegnili z g. pi' sateljem ali ne. Ker je pa skoraj vsem pomislekom isti vir, za-doščuje, če prevdarimo po eno točko o čutnem in umskem spoznanji. Na 1S3. str. beremo : „idealisti . . . trdijo, da naša duša ne more sprejemati tega, kar je v tvarinskem svetu . . . Kako bi neki moglo biti — vprašajo — kaj tvarinskega v netvarinski duši ?“ Tako vgovarjajo idealisti, ki pravijo, da ni moči spoznati sveta zunaj nos, kakeršen je sam v sebi. Težkoča ni da bi dejal lahka. Dr. L. zavrne vgovor na str. 184: „Temu moramo odgovoriti, da se iz besede : n e t v a r i n s k ne sme izvajati preveč. Prvič je ne samo mogoče, ampak gotovo, da sprejema netvarinska duša od tvarine gibanje.“ To trditev skuša g. pisatelj dokazati. Posnemimo dokaz v malo besedah: Kaker ločimo v telesih tvarino in silo, tako more tudi netvarinska substancija imeti sile. „Sila (pa) je vzrok gibanja.“ — To je, če se ne motimo, jedro dokaza. Kaj moremo razbrati iz tega ? Nam se zdi, da nič drugega kaker da more tudi netvarinska substancija biti vzrok gibanja. Iz bistva netvarinske substancije se da dalje sklepati, „da taka substancija more še bolje delovati, še natančneje sprejemati vtise, nego tvarina.“ G. pisatelj Pa seže še dalje in pravi: „Torej v istini ne moremo najti praV nobenega pomisleka ali tehtnega vzroka, zakaj ne bi mogla n e-tvarinska duša sprejemati delovanje čutil in pa živcev. Da, še lože netvarinska duša, nego tvarina.“ — Ta posledica ni vte-meljena v dokazu: iz dokaza je pač razvidno, da duša sprejema vtise bolj p o p o 1 n o, ,,n a t a č n e j e“ nego li snov, ali iz tega da sprejema „n a t a n č n e j e“, ne da se še sklepati, da more sprejemati kaker šnekoli vtise. Neovržno je načelo- i-Nihil corporeum imprimere potest in rem incorpoream.“ (S. Tli. Sm. th. I. q. 84. a 6). Nam se vidi, da po tej poti ne pridemo do živega idealistom. Rešiti pa se da vgovor drugače in g. pisatelj nam sam Podaje pomagal, da se izmotamo iz zadrege. Poglejmo v :,Vvodu“ do. str. „Ako smo spoznali, kako da je duša združena s telesom, potem tudi lahko razumemo, kako biva ali »prebiva" duša v telesu... Tako je treba tudi določiti, kako da deluje duša sku-Paj s teles om.“ — O tem preimenitnem iu ob enem težkem vprašanji v knjigi ni govorjenja ; obsledili smo pa nekaj stavkov, iz Katerih bi se dalo posneti, kak je nazor g. pisatelja o tej stvaii. /Pako vlada duša nad snovjo, da ji vtisne obliko, da ji življenje . . .“ (str. 158). „Duša je vir življenju našemil . . . tudi telesno življenje izvira iz duše, ker ne moremo najti v sebi Poleg umske duše nikake druge. n. pr. živalske . . . (str. 520). -Kot čudovita in nevidna moč oživi in oživlja duša človeško telo, katero si nareja po svoji podobi iz tvarine“ (str. 528). „Duša je notranja, je nevidna, je enotna stran, skratka: je „forma“ človeškega bitja. “ (Str. 521). Iz povedanega moremo slutiti, kaj odšli dr. L. o zvezi mej dušo in telesom. Denimo, da smo vga-Oili njegov nazor; če pomeni dr. L. beseda „ forma" isto kar starim modroslovcem, rešena je težkoča idealistov na več mestih y dr. L. knjigi. Vže na str. 185 piše dr. L. „Delovanje telesa bi duše nikaker ni vravnano samo v nekako vsporednost, marveč je popolnoma enotno. Zelo nerodno, pa tudi napačno bi bilo »dsliti, da prihaja gibanje iz živcev v dušo tako kaker iz ene tvarine v drugo. Marveč duša deluje s telesom skupaj, in sicer tako deluje v čutilih kaker tudi v živčnem središči.11 — Se bolj določno govori na 240 str.: „Duša deluje v čutenji, a ne tako, da bi n. pr. naše telo delovalo samo v očesu, potem v živci in Naposled v možganih: na to pa bi delovanje „preskočilo“ v dušo. Marveč oko naše je orodje našega vida. ker ga oživlja duša. Čutenje je pač delovanje duševno, a ne duše same, marveč duše delujoče s telesom." — „V vseh pojavih se kaže vzajemnost duše in telesa, taka vzajemnost, da je njuno delo eno samo delo.“ (Str. 521). — Ko človek bere take stvari, zdi se mu, da ima pred seboj samega Aristotela ali pa sv. Tomaža. »Aristoteles . . . sensum Posuit propriam operationem non habere sine communicatione corporis, ita quod s e n t i r e non sit aetus a n i m a e t a n t u m, sed conjuncti“, namreč duše in telesa, (gl. S. Th. Sm. th. k q. 86 a 6.) S temi besedami je vgovor idealistov ovržen, če je dr. L. duša „forma“ telesa v smislu Aristotela in sv. Tomaža. Če si pa dr- L. drugače kaker stari modroslovci misli dušo kot formo te-*esa, ne vemo, kako je umeti naštete stavke o zvezi mej dušo telesom, in zato tudi cele rešitve ne moremo pojmiti, dokler nam g. pisatelj sam ne pojasni svojih nazorov. Ne tajimo, da smo se namerili na stavke, iz katerih bi se dalo razbrati, da nismo pogodili pisateljeve misli: če je čutenje delovanje »duše delujoče s telesom11, zdi se nam čudno, kako da „je predstava sama popolnoma netvarinska** (str. 305); zakaj moč predstavljanja je „č utua zmožnost1* in predmet predstavljanja ima nekatera t v a r i n s k a svojstva (str. 248); sodelovanje živčevja torej bi bilo bistveno potrebno ; a če je predstava popolnoma netvarinska, vidi se, kaker da bi bilo to sodelovanje potrebno samo kot pogoj. Besedi „bistveni del“ in »pogoj** se seveda često zamenjavati v navadni govorici, a modroslovec strogo loči oba pojma; no, ker ne poznamo do dobra nazorov dr. L., ne moramo stvari dalje razpredati; vsak pa vidi, kako globoko sega vprašanje: .Kako bi neki moglo biti kaj tvarin-skega v netvariuski duši ?“ — 4. Kdor dr. L. „dušeslovje“ le površno pregleda, vidi, da je knjiga zelo natančna o »čutnem spoznavanji**, zdi pa se mu morda, da je g. pisatelj premalo prostora odmeril „umskemu de-lovanju.** Res govori malo bolj na kratko, a zato tem bolj jedrnato ; vender ne bi škodovalo knjigi, ko bi nam bil g. pis. nekoliko več povedal o »tvornem umu“. »Spoznavanje moje more po svoji prirodni zmožnosti seči do bistva1* (str. 330); to je vže res; samo kako se to vrši, zakaj je treba tvornega uma, to je drugačno vprašanje. G. pis. se opravičuje pod črto; razkladanje te stvari po resnici ni lahko, vender pa je zelo važno; mi bi bili raje izpustili logaritemske in diferencijalske račune na str. 194 195. To samo mimogrede. — Prijatelj modroslovja, beri poglavja o »pojmih**, »sodbah**, in »sklepih**, in potlej premisli še enkrat, je li res ali ne, kar g. pis. tako lepo dokaže v I. zv. od 34 do 41 str.: »Duša je netvarinska, od telesa različna** , razlogi, katerih začetkoma morda nisi mogel umeti, sedaj so ti jasni. — Preje smo obljubili, da si bodemo neko točko o umskem spoznavanji bolj na tanko ogledali. Bilo nam je na umu vprašanje : kaj je zavest? K temu vprašanju bodemo sedaj odgovorili ; zakaj kdor se drugače še ni bavil s to stvarjo, ni mu lahko iz dr. L. knjige povzeti jasen, določen pojem zavesti. — G. pis. nam zavest tako-le razloži: „ni duševnega pojma, ako gane zaznamo. Zaznavamo pa mnogo duševnih pojavov in jih ločimo mej seboj. Torej mora biti v vsem delovanji nekaj stalnega. kar ni drugačno sedaj, drugačno za nekaj časa . . . (str. 231); »tisto moč, ki druži vse pojme mej seboj . . . imenujemo zavest**; zavest ,.je nepretrgano duševno delovanje, ki izvira seveda iz čisto duševne moči“ (str. 262). — Čitatelj, pomni, kar pravi g. pis.: zavest izvira iz »čisto duševne m o č i“. Na 365 str. pa beremo : »Zaznavanje in zavedanje sta b i-stveno isto delovanje, samo da je prvo . . . pogoj, da se more zavest razviti. ** Na isti strani malo bolj spodaj : »V pred- stavah je tudi zavest, pa ta zavest ni stvarno različna od Predstave, ampak je isti čin kaker predstava.“ — Primerjajmo, kar pove g. pis. na raznih mestih. Če je za zavest treba „čisto duševne moči,“ ne moremo reči, da je zavest predstav »stvarno" isti čin kaker predstava: zakaj moč predstavljanja ni čisto duševna, ampak čutno duševna. — Tako bi dejali, dokler nismo brali, kar je zapisano na 570 str.: „Pa treba ločiti: zavedanje svojega čutenja — ker čutimo, da čutimo ; a umevanje svoje umevamo.“ — Ko smo to prebrali, tedaj smo seveda vvi-deli, da smo g. pisatelja nekamo krivo umeli, a nismo ga mogli drugače. Sedaj se nam je nekaj posvetilo, ali do dobra nam stvar še ni jasna. Čutenje svoje čutimo — umevanje umevamo ; čutenje in umevanje je dvojno delovanje, torej izvira tudi iz dvojnih moči; preje pa je bilo govorjenje samo o eni moči in to čisto duševni. Kaj je torej prav za prav zavest ? Zavest imeti se pravi znati za se in za svoja dejanja. Zavest v tem pomenu izvira iz čisto duševne moči, namreč iz u m a, zakaj samo z umom moremo obsezati svoj „jaz“ (samosvest) in v s e duševno delovanje, spoznavanje in teženje, čutno in umsko. — Z »občnim čutom" (gl. str. 238—240) čutimo samo, da čutimo; krnskega delovanja in svojega „j a z a“ ne moiemo občutiti. Zavesti, v koliker »zavedati se" pomeni „znati za se in za svoja dejanja", ni v čutu; in ker nam beseda obično samo v tem pomenu rabi, ni dobro pri čutih o zavesti govoriti; če pa vže pravimo, da se tudi čut „zaveda“, opozorimo čitatelja, kaj pomeni beseda »zavest" v tem slučaji. G. pisatelj je na str. 261. in 262. popolnoma dobro povedal, kaj je zavest v pravem Pomenu, in ker je na 262 str. izrečno povedano, da izvira zavest iz čisto duševne moči, ni lahko vganiti, kako daje Zavest tudi v čutni zmožnosti. — 5. O bistvu teženja smo vže govorili. ■— Našim leposlovcem, zlasti pesnikom, in njihovim čitateljem priporočamo poglavja o »čustvih", »afektih" in »človeškem srci". — Iščoč domačih modroslovnih besed smo pregledali o priliki naše pesnike, kako oni opisujejo duševno življenje. Bira izrazov ni bila bogata; Pesnik ni modroslovec. Vir vsemu duševnemu delovanju jim je »srce"; brez števila krat se ponavlja ta beseda v naših pesnih. Kdor hoče umeti vse ^pridevke" in »prilastke" srca, beri dr. L. »dušesl.". In vi mladeniči, ki ste prejeli od Stvarnika nebeški dar poezije, bodite malo bolj izbirčni v svojih »epitetih" ; vemo. da imate svoje pravice, in mi jih vam ne kratimo ; ali »vbogo" stce ne more vsega prenes+i, zato ga ne obkladajte preveč. ^ — Predno končamo, omenimo še nekaj malosti, katerih nismo mogli drugam v vrstiti. G. pisatelj često govori o duševnih zmožnostih. Na 253. str. navaja pod črto odstavek iz Srn. Th. I. q. ?8, a 4; zadnje besede so te-le: »Et sic non est ponere nisi ^Uatuor vires interiores sensitivae partis, sc. sensum communem, iniaginatiouem, aestimativam et memorativam“. G. pis. dostavi: „Dasi je to resnično, vender ni še taka razlaga, kakeršna se podaje v našem delu“. Na 305. str. pa beremo: „domišljija ni nič drugega nego zmožnost spominjanja.“ ~ Kaže se, da se je tu vrinila nedoslednost; zakaj če pravimo, da je resnična razlaga sv. Tomaža, ne smemo števila zmožnosti skrčiti in iz treh zmožnosti zvariti eno samo. No, ker tomisti sami o tej stvari ne mislijo enako, ni vredno, da bi dalje govorili o tem. — Hvalili smo g. pisatelja, da je svojemu „du.šeslovju“ vrgel v podstavo neovržna načela starega modroslovja; da pa je g-pis. sem ter tja vpletal v svojo razlago stvari povzete iz Ari-stolovega modroslovja, ne da bi bil preje pojme pojasnil, to vtegne biti knjigi na kvaro. Nate vzgled s 303 str.: Vsled mika ostane v duši neka „zmožnost za delovanje in sicer za tako, kakeršno je provzročil mik. Nova slika naredi v duši poseben vtisek, ki se tudi javi še potem, ko je mik izginil. Vtisek je tedaj še istiuito delovanje („actus“). Ko preidemo — predstavljajoč si — do drugega predmeta, ni ta vtisek več delovanje, ampak samo zmožnost („potentia“)." Ker razvija dr. L. duševne pojave od druge platijcaker peripatetiki, tega stavka ne more umeti. kdor se ni učil staremu modroslovja. Tako se bode modroslovja nevešč čitatelj tudi zastonj trudil, da l>i zvedel, kaj je „species impressa“, „species expressalt (str. 235), in »species intelligibilis11 (str. 232). — Naše opomnje so pri kraji Občo in vender na vse strani pravično sodbo o kaki knjigi izreči, je vedno težko, in modro-slovno knjigo v malo besedah presoditi, je še mnogo teže. Prebrali smo od kraja do konca 52S str. debelo knjigo. Naša končna sodba bi bila: Kraj vseh majhenih oskodnosti, katerih smo omenili, moramo reči, da ima dr. L. „dušeslovje“ potrebna svoj-stva, ki jih hoče knjiga odmenjena ne strokovnjakom, ampak sploh izobražencem. Podlaga ji je trdna; snov je dobro izbrana, izvrstno obdelana; jezik modroslovski dovršen in lahko umljiv-— Bog nam ohrani učenega g. profesorja, da nadaljuje začeto delo. liojaki, gotovo smo vsi hvaležni g. pisatelju za lepo knjigo; a naša hvaležnost bodi dejanska. Dr. L. nam ni napisal modroslovne knjige, da bi jo prah pokrival po policah, ampak da se učimo iz nje modroslovja. Ozbiljno se baviti z modroslovjem pač ne vtegnemo vsi; živa pa je potreba, da vsak ve vsaj temeljna načela. Kogar je skrb narodove in svoje sreče, beži nemških slutvo-modroslovcev, katerim je človekov namen na svetu nerešena vganjka, prosta volja in vest — prazna beseda; rabimo svojo knjigo, katere načela so vekovečne resnice. — F. S. V. Kaj loči učitelje od duhovnikov. (Odstavek iz „01iristlich-paedag'ogisclie Bliitter", štv. 8. I. 1891. Učitelji povdarjajo mnogokrat z besedami in pismom krivično, da so duhovniki sovražniki učiteljem. Ta trditev pa je sama na sebi protinaravna in nezmiselna, po tem pa tudi neresnična. Najvažniši faktorji na polji ljudske omike so dandanes duhovniki in učitelji. Kjer oboji složno delujejo, se jim posreči vzvišena naloga v blagor državi, v prid ljudstvu, v veselje duhovnikov in učiteljev. Kjer si pa nasprotujejo in drug proti drugemu rujejo, propade ljudska nrav mej mladino in odraslimi, trpi občina in država, pojema veljava obeh stanov in se konečno popolnoma zgubi. — Kdor duhovništvo in učiteljstvo drugega proti drugemu ščuva, je sovražnik domovine, je izdajica vladarja in države, je sovražnik Boga in društva. Taki sovražniki potisnili so v boj načelnostno nasprotje; ali prav lahko preobrazi se nasprotje načel v osebno nasprotstvo, ker prav težko je pripro-stemu človeku razločevati načela in osebe, katere zastopajo. Tak boj v načelih je o tem, kaj pomenja vera. Znano je, da je mnogo ver. Komur je vera razmerje mej Bogom in človekom ; kdor veruje v resničnega stvarnika, ohranitelja in vladarja sveta, kdor ga ima za najmodrejše in najpopolniše bitje, mora ga verno pripoznati kot enega Boga, mora visoko čislati razmerje mej razumno stvarjo, človekom in edini m Bogom, kot e n o, pravo vero. Razumen stvarnik in gospod — in kor takega mora vender pripoznati z razumom obdarjeni človek Boga — moral je svojo stvar stvariti za določen, razumu primeren smoter; ta smoter mora objaviti, mora razodeti. Razodetje je predmet ene, edino prave vere. Razumno misleči človek mora tedaj pripoznati: ena sama vera je pristna, je prava in sicer ona, katera uči razodetje enega Boga popolnoma in nepokvarjeno. V tem razmotrivanji mora so človeški razum vaditi, tukaj mora raziskovati, ocenjevati mora dokaze pro in cotra in odločiti se potem za pravo Vero. Bedasta in neumna je trditev, da so vsi verski nazori, tudi najbolj v bistvu si nasprotujoči, enake veljave ali vsi enako brez veljave, kaker pravi Lessing v svoji priliki o treh prstanih. in kaker mnogi za njim blebetajo, celo odgojitelji mladine, ne da bi pomislili, kakšna nezmisel je to in kakšne nasledke L. ima. Tako se podučujejo tudi mladi učitelji v berilih c. kr. učiteljišč, knjiga 3. str. 147. [Luise v. Voss]. S tem nazorom pade vsa gotovost v tako važni zadevi. Vsaka podlaga verskemu prepričanju se spodbije in indiferentizem in slednjič popolno brez-verstvo so naravne in neizogibne posledice. To je tudi slednji in pravi vzrok, iz katerega si razlagamo obžalovanja vredni novodobni verski indiferentizem in pogubni odpad od vere, od Boga, katerega vidimo pri mlajših učiteljih. Ker vera gole domišljije katera je samo pojem brez stvarne vsebine, se ne nahaja v življenji, katero je polno strastij, polno skušnjav, prekoslovij in človeških dozdev. Bog resnice je le en Bog; resnica ne more in ne sme biti sebi v protislovji, ker drugače ni več resnica. Cerkev, katera vsa verska naziranja, tudi nasprotna, razglasi za enako veljavna, gubi sama sebe, nima več vpliva na vodstvo duhov. Morejo se ljudje motiti, ali vsi niso krivi, kateri se motijo; zato se dela v katoliški cerkvi razloček mej osebo, katera se moti, in zmoto; oseba se mora poučiti in ljubiti; zmota se mora zavreči s poja-snjenjem resnice. Toleranca nanaša se na osebo, katera je v zmoti, ne pa na zmoto samo. Ako n. pr. kdo trdi: zemlja stoji in solnce se zasuče v 24 urah krog zemlje, in tako nastane dan in noč; drugi nasproti: ni res, ampak solnce stoji in se zasuče v 24 urah krog svoje osi, tako da nastane dan in noč, nobeden pameten bi prvemu ne rekel: ti imaš prav, in drugemu: ti imaš tudi prav; ostani vsak pri svojih nazorih in ne prepiraj se : „bodimo edini, bodimo bratje!“ In vender bi v tem slučaji razlika nazorov ne imela nikakega vpliva na nravno življenje enega ali drugega, bi ne bila tedaj toliko važna. Vse drugače pa je z versko resnico, katera vpliva na vse mišljenje in dejanje, na vse življenje človekovo. Tukaj tedaj se mora za resnico bojevati in mora resnica obveljati. V besedah in pismu novodobnih učiteljev najdemo večkrat krive nazore o veri, kaker v 4 štv. t. 1. „Niederosterr. Schul-zeitung", kjer se glasi str, 57. — Der Gebildeten Pflicht. Heiligste Pflicht der Gebildeten ist. es in unseren Tagen, Pure,h die geistige Kraft, die ihnen die Gottheit geschenkt bat, Und die stark gevvorden dureb Lelir’ and eigene Schnlung, Jene Hillie deni Volk erklimmen zu belfen, von der aus Fttr die Bekenner versebiedener Confessionen das Banner GlSLnzt, das in unvenvelklicben Zeichen den Konnnenden meldet: „Kinder eines Vaters! Stellt das Streiten ein; Menschen sind wir alle, lasat uns Brttder sein!“ Ta zmota se podaja mladim učiteljskim pripravnikom na c. kr. učiteljiščih obojega spola. Ta zmota, katera ima toliko važnih posledic, se vedno zopet zabija v glavo novodobnim učiteljem v delih Dittes-ovih. Toda kaker se ne družijo voda in o-?enj, svitloba in tema, razum in neumost, resnica in laž, tako Nemogoča je združba, ako so taka nasprotja v načelih, mej duhovništvom in učitelji, kateri se držijo navedene zmote. Katoliška cerkev bi ne bila več prava, od Boga razodeta in blagonosna vstanova, ako bi priznala tak nauk. Se združenjem pod takimi pogoji ti se cerkev sama izdala, sama sebe vničila; nehala bi biti ozna-Njevalka resnice in na resnici slonečega, blagoslov delečega nravstvenega zakona. Ako bi bila vsa veroizpovedanja enako Prava, ne bilo bi treba, da je božji učenik na zemljo prišel in oznanjeval resnico. Arogantni bili bi njegovi izreki: Jaz sem Pot, resnica in življenje. Kdor vrne veruje, se zveliča, kdor Pa ne veruje, se pogubi, ker ne veruje besedi edinorojenega Sina božjega11; ali: „Kdor vas posluša mene posluša; kdor vas sovraži, mene sovraži; kdor pa mene sovraži, sovraži njega, kateri me je poslal11, ali: „Kdor ni z menoj, je proti meni.11 To naj pomislijo oni, kateri žele miru mej duhovništvom in učiteljstvom, kateri hočejo v resnici nravstveno-versko odgojo mladine. — Interkonfesijonalna šola je tudi zato velika nesreča, ker ruši soglasje v podučevanji in odgoji, in zato. ne more imeti pravega vspeha. Posledica je, da se gubi spoštovanje do do-tične vere in vere sploh, in dosledno se ruši tudi nrav, katera ima v Veri svojo podlago. S tem je v naravni in potrebni zvezi, da se ruši Princip avktoritete, da se rušijo vezi, katere bi morale spajati družino; poslednje podlaga je avktoriteta, ta bi morala vezati ljudstva in narode spojene v veliko celoto. Iz tega izvira sdcijalna beda v družini, občini in državi. Tukaj se kaže veliki pomen šole za splošno blaginjo. Zato ne sme biti šola Predmet strankarskim nameram, ampak sloneti mora na neomaj-Ijivih načelih. Kdor ima šolo, ima bodočnost ali bolje: v šoli in šolo se pripravlja bodočnost. Država, katera ima dobro šolo, stavi si podlago za obstoj; ako pa ni šoli podlaga objektivna in večna resnica, je nemogoč trden in srečen obstoj države. Boj za šolo je radi tega boj za obstanek osrečujoče resnice, boj za blagor domovine, za blaginjo posameznikov in občestva; zato je ta boj vreden, da se porabijo vanj vse moči, vreden je še tako velikih žrtev, vreden, da se v njem trudijo Vsi plemenito misleči. Komur vera, prava, od Boga razodeta vera kaj velja in komur čez vse velja, ne sme se vstrašiti nobene zapreke, dokler si ne priborimo verske šole! Dr. Romihu. Dr. Romih si je pač svest svoje neprekosljive učenosti. Na flašo kritiko o dr. Lindnerjevem krščanstvu-1 pobobnal je po vsem Slovenskem razposlavši svojim »zaveznikom44 še ne — dve eeli strani protikritike, s katero nas tako temeljito pobije za vse večne čase, da sklepa svoje pisanje: „S takim človekom je daljša polemika nepotrebna in brez pomena41. In vender bi dr. Romih še rad kaj zvedel od nas; vže spet se je oglasil pod firmo „dr. Tomaž" nepotrpežljivo pričakujoč, kdaj bo goriški „Don Quixot‘‘ spet eno bleknil — kaker da bi človek res ne imel važniših opravkov nego odgovarjati na njegovo filozofijo ! Nekaj je vže dobil zadnji pot, danes spet nekaj. To pa zadeva vprašanje o dr. Lindnerjevi pravovernosti in „krščanstvu44-Stvar je tako. Mi smo trdili, da pri dr. Lindnerji ni pravega krščanstva, nego da izpoznava framasonski evangelij čiste človečnosti. Dr. Tomažu ni bilo to všeč. Toda mi res ne vemo, zakaj bi se doktor, ki gotovo temeljito pozna novejšo filozofijo (?)r radi tega toliko hudoval. Dr. Liudner sam priznava Kanta za kralja in zakondajalca v kraljestvu mišljenja — „Kbnig und Ge-setzgeber im Reiche des Gedankens44; sicer tudi dr. Tomaž ne bo tajil, da Herbart in Lindner slonita na Kantu. Prav. A gotovo ve tudi dr. Tomaž, da je osnovni stavek Kantove noetike zmajal metafiziko : resnice o Bogu, o nesmrtnosti duše in druge enake nimajo več objektivne veljavnosti; in to je dovolj, da smatramo Kanta in vse njegove učence za — brezverce. G. div Tomaž, ako tega ne razumete, piosiino, podučite se nekoliko boljše o bistvu pravega t. j. katoliškega, ne Stritarjevega krščanstva pa o principih Kantove filozofije ! Tu nimamo niti prostora niti volje vse Vam razlagati. Pa dr. Tomaž nam navaja tudi mesta iz Lindnerja. Čujmo l „In der Erziehung \virkt die Religiou als oberste Autoritat, wel-che durch die Veranstaltungen des religiosen Cultus liber alles Irdische erhoben und durch die Beziehung auf Gott als.ihren Mittelpunkt gegen jede Abniitzung geschutzt wird. Diese Autoritat ist die Gruudiage fiir die sittliche Lebensfulirung und fiir die nachmalige Entwicklung des Charakters, indem sie an der Stelle des unpersbnlichen Sittengesetzes und der subjektiven e-thischen Wertschatzung die Gebote Gottes, also einer Personlich-keit stellt, die von der hochsten Autoritat getragen wird.44 Da, da, tako je, g. dr. Tomaž 1 Toda, ako prav poznate Kantovo filozofijo, bi morali vedeti, da v njej je „bog“ le postulat praktičnega razuma, a ne i z v e s t n o spoznano čeznaravno bitje, o katerega objektivnem bivanji bi bili p r e p r i č a n i. Iz t e g a in po tem sodite tudi veljavo Kantovega in Lindnerjevega verstva. yera v zinislu teh filozofov nima objektivno realne veljave, zatorej tudi ne lastne moči, tako da bi i z s e b e prevzemala človeka, vso moč marveč dobiva od drugod. Ako pa ne poganja iz sebe življenja, je vsa nje veljavnost le relativna, začasna. Vera je človeku nekako le toliko po- trelma, kaker potovalcu slabih nog — palica: ko so noge okrevale, vrže ,io od sebe. In to se mora tudi s pozitivnim krščanstvom zgoditi po Kantovem, pa tudi po Lindnerjevem naziranji. čemu bi sicer Lindner od vzgoje zahteval, da gojenec se ne sme. podvreči težnjam nobene moralne osebe, kakeršna je pred vsem cerkev, posebno katoliška! Čemu stavi Lindner konečno Nalogo vzgoje v to, da se otroci vzgajajo za čisto človečnost? čemu zahteva za ideal nravstvenosti (Sittlichkeit) brezsmotre-nost (dass es unmotiviert sei) ? V tem pač jasno izraža raci-jonalizem, ki je negacija vsake pozitivne vere, ki odkaže krščanstvu le minljivo, začasno veljavo, hoteč je v bližnji prihodnosti nadomestiti z občo kulturo, ki jo ima razširiti v narodih moderna šola. Res sicer, da Lindner verstvo imenuje avktori-teto, katera „an die Stelle des unpersbnlichen Sittengesetzes und der subjektiven ethischen Wertschatzung die Gebote Gottes, also einer Persbnliclikeit stellt, die von der hbchsten Auctoritat ge-tragen wir:l“ — toda Lindner s tem le konstatuje, kaka je v resnici vera (katoliška), s tem pa ne izpoznava te vere kot objektivno prave, ampak, kaker smo rekli, njegov nauk vršiči povsod v stavku, da se mora i vzgoja i n r a v s t v e n o s t, v s a j po idealnem teženji, odtegniti k a t e r e m u - k o 1 i vplivu zunaj človeka, tedaj tudi vplivu, ki prihaja od Boga; to pa je očitno isto, kar smoter vzgoje in kulture staviti v čisto, od Boga neodvisno človečnost, kar se pravi: tajiti vsako vero. Ali ne uči Lindner od besede do besede : Der Zbgling ist Persbnliclikeit und darf daher kei-nem ausser ihm gelegenen Zvvecke geopfert werden? Same te besede povedo vse. Pa preidimo k točki, v kateri dosega dr. Tomaževa modrost svoj vrhunec. Mi smo o Lindnerji zapisali, kako uči, da ima vera le izposojeno moč — „die Macht der Religion ist eine erborgte". Pa dr. Tomaž nas dolži, da tu podtikamo krivično njegovemu varovancu nazor tujega pisatelja — John St. Mill-a; Lindner namreč navaja mesto iz Mill-a, v katerem poslednji pripisuje veri le izposojeno moč. Vedeti bi tedaj morali (mi), da ne Lindner, ampak St. Mili uči tako ! Človek bi res ne verjel, da more razumnik tako pisati, kaker piše dr. Tomaž, in pa da more s tako uezmislijo „nabar-Vati“ slovensko učiteljstvo ! Pa, g. Tomaž, čemu vender navajamo v svojih spisih besede tujih pisateljev ? Gotovo, da jih ali zavrnemo kot nasprotnike naših nazorov, ali pa da z njimi n a-še nazore vtrdiino. In v to, v poslednje namreč, navaja tudi dr. Lindner St. Mill-a. Ali ste morda vstani dokazati, da dr. Lindner kakerkoli obsoja nazor, ki ga izraža v navedenem citatu St. Mili ? Pač pa je citat Mill-ov v dotičnem Lindnerjevem vlaiiku „Die Religion" zmatrati kot eden imej razlogov, s katerimi Lindner podpira svoje racijonalistično naziranje o veri. Ker dr. Lindner v naslednjem, ne da bi le z besedo izrazil vsaj dvom o resničnosti Millo-vega nauka, navede spet drugo mesto istega, kjer se mej dragim bere: „I)ie Religion ist machtig gewesen niclit dureh die i n n e r e Kraft, sondern weil sie jene g e w a 11 i g e r e Macht (der offentlichen M a i n u n g) in Bewegung gesetzt liat.“ In tako dalje se razgovarja dr. Lindner, slede izpeljavo Mill-ovo. Potem pa nadaljuje sam, pa v istem smislu. Ali ne piše dr. L i n d u e r koj v naslednjih vrstah : ,,Dieses — namreč : das offentliche Be\vusstsein — ist und bleibt der letzte Hort des religiiisen Glaubens“ ? G. doktor Tomaž, ni li to isto. kar uči St. Mili, da biva silniša moč. katera giblje vero, namreč javno mnenje — die offentliche Meinung, tej moči. ne pa moči, ki bi v veri tičala, imamo pripisovati velike včinke verstva na človeštvo? Kar imenuje St Mili »offentliche Meinung“, isto zove dr. Lindner »offentliches Bewusstsein“ ; to dvoje je pač bistveno isto. Ako je pa „das Bewusstsein der letzte Hort des religiGsen Glaubens*1, potem je vera podvržena javnemu mnenju, katero ni nič drugega nego pojav ,.des offentlichen Bewusstseins“, in dobiva vso smisel, vso veljavo in moč le od tega. In prav zato, ker noče katoliška cerkev podvreči pomena svojih dogem preminjajočemu se javnemu mnenju, zaganja se dr. Lindner strastno v njo, češ, da je nestrpljiva, da je ona zakrivila krvavo-rudečo inkvizicijo, (kdo bi tu ne občudoval temeljite zgodovinske — plitvosti »velikega moža in učenjaka11 Linduerja!) In te cerkve ne ve konečno dr. Lindner točniše o-značiti nego z besedami — protestanta Klopstocka, kjer jo psuje: »des Bluts und des VTiirgens Priesterin! Tochter des ersten Emporers! — — Schwarz wie die ewige Nacht! voli Grauns! — — Rauberin ! Slednjič imenuje jo : a b s c h e u 1 i c h ! Pa dr. Tomaž najbrže spet poreče: to so besede Klopsto-ckove, ne Lindnerjeve. Res da — a kaj pomeni pa to, da jih dr. Lindner h koncu svojega članka vvaja s tem stavkom: »Die historische Erscheinung der Religion (t. j. katoliške cerkve) .... lasst sich niclit treffender zeichnen als mit d e n W o r t e n K1 o p s t o c k s ... .“ (Sledi omenjeni citat.) To je vender isto, kar: Prav, izvrstno govori Klopstock, katoliško cerkev označujoč z naslednjimi besedami. Kiopstock govori nam iz srca. Mi se ž njim popolnoma zlagamo ! — Tako umenio stvar mi, g. doktor Tomaž. — Imate zdaj dovolj? O priložnosti, kader se bo nam zljubilo, ovržemo še ostale točke. Sicer pa, dr. Tomaž, ako nam še kdaj pridete s takimi budalostmi, povemo Vam očitno, da ne bomo več mazali lista z odgovarjanjem; potem Vam odkažemo prostor edino še — na platnicah! Dr. Mahnič. Tožba! Gorenji članek: „Dr. Romihu" — je bil vže stavljen ter dobili smo ga v popravo, ravno ko smo se vrnili domov — od sodnije. Pri sodniji smo pa zvedeli, da je dr. Romih vložil proti nam — tožbo radi žaljenja časti. Tožba je po njegovem mnenji osnovana v tem, da smo nui v .,listnici vredništva" III. in IV. št. „R. Kat.“ t. 1. očitali » zavijanje “ter obsodili njegovo počenjanje, oziroma modrovanje proti naši znanstveno-fllozofični kritiki za »nesramno in smešno". S to tožbo dobi naša polemika proti dr. Romihu in učiteljskim zaveznikom viši pomen. Mi smo pripravljeni, in smo dr. Romihu iz srca hvaležni, da nas s tem prisili spet prijeti za orožje ter še enkrat, javno, pred vsem svetom, od_ vrha do dna razmotriti vprašanje, katero nam je bilo vedno pri srci in katero gotovo najboljše pojasni glavno stran našega javnega šolstva. Prijatelji so nam svetavali, naj bi ne odgovarjali več na plitve neslanosti „Popotnikove“, in mi smo res vže mislili molčati. Zdaj pa ne bomo več molčali, ker ne moremo in ne smemo. Da se vidimo — pri Filipih! »Nova Soča". To so vam mojstri! Gospodje namreč, ki pišejo »Novo Sočo" ali se zanjo skrivajo. Ni jih pač pod Božjim solneem ljudi, ki bi tako izvrstno umeli katoličanstvo in liberalizem gnjesti v en Žakelj. No — kaj pa je ? ■ „Nova Soča" pri vsem svojem katoličanstvu še ne ve, komu bi dala prav: »RimskemuKatoliku" ali »Slovanskemu Svetu"» ki blati naše škofe, ki tako dosledno, tako zvito deluje mej Slovenci — za rusko-grški razkol. Zdi se ji najboljše biti popolnoma indiferentni, ter ne enega ne drugega lista ne priporočati ne odsvetovati “ No, mi nismo nikdar pričakovali in tudi zdaj ne pričakujemo, da bi nas' »Nova Soča" — priporočala. Laže pa, da je indiferentna — ona, katero imenuje sam »Sl Svet" — sVojo ljubo sestrico. Od »Nove Soče" dozdaj »Rimski Katolik1* ni dobil nego — klofute, »Slov. Svet" pa — božkanje. »Katoličanstvo" goriške »Nove" je take široko, da objema nelo mladočestvo, in vse slovensko liberalstvo. Saj. če se še dobro spominjamo, „Nova“ je svoje dni celo branila »krščanstvo" Stritarjevo, in sploh vporekala, da biva liberalstvo na Slovenskem ! Pa mi menimo, da se bliža za »Novo" in tisto gospodo, ki stoji za njo, kritičen čas. Duhovi na Slovenskem se ločujejo na desno in ievo, in gospoda „liberalno-katoliškega centrnma“ bodo prisiljeni stopiti na levo ali na desno. Da, kmalu bo vže tudi „Novi“ popolnoma nemogoče premi* njati barvo ter kazati se na tej strani katoliško, na drugi liberalno, kaker zahtevajo okoliščine — Ljubljanski liberalci so pretrgali zadnjo vez, ki jih je še sklepala s konservativci. In ti. o „Nova Soča“ ? Govoriti boš morala, in tvoj glas bomo slišali in po tem te sodili. Da bi vender nasproti „Rimskemu Katoliku" in „S1. Svetu' nedolžno „indiferentna“ „Nova Soča“ kdaj počastila enega ali drugega naših odločno katoliških sotrudnikov vsaj z enim ali drugim tistih pohvalnih epitetov, s katerimi proslavlja dr. Lavriča, ki je zatajil katoliško vero, ki je speljaval slovensko mladino na kriva pota, dr. Lavriča — kričača, dr. Lavriča — sa* momorivca .... On je bil navzlic vsemu temu „blaga duša“, mož z „lepimi lastnostmi, človekoljubnim in vsmiljenim srcem". Kaj smo pa mi, povej, „Nova Soča^, mi. ki obsojamo take pisavo, ki se sramujemo, da se drznejo „voditelji" slovenskega naroda tako pisati — katoliškemu narodu! ? Misliš li resnično, da narod po Goriškem na kolenih moli spomin verskega •odpadnika, samomorivca ? Darovi v podporo mladih pisateljev. Naše delo ni brez vspelia. Na naš poziv so začeli darovi dohajati od raznih strani. Veseli nas, da se čedalje bolj pripo-zuava, kako potrebno je, da si vzgojimo mladih pisateljev, kateri kodo i sposobni i nevstrašni, da zastavijo pero za resnico. Kolo naših mladih somišljenikov se ne le širi, ampak tudi vtrjuje. Sicer ni nam dosti do števila: deset krepkih moči, tesno združenih v katoliškem načelu, je trdnjava, ob kateri se razbijejo vse liberalne sile na Slovenskem. Združimo se! Boj brez zveze, brez kompromisa s pogubnim liberalizmom, boj do skrajne meje — evo naše geslo! Darovali so na dalje: Preč. g. Suta Rupert, dekan na Zavrču........................for. 5 „ „ Zbašnik Fran, župnik v Hinjah............................„3 » „ J- V. v V..........................................„ 2 „ „ dr. Sedej Fran, dvorni kaplan na Dunaji . . „ & Popravek. — Na 210 str. „R. K.“ v 23 vrgti od zdolaj beri: „da bi • . . vse od kraja pobirali . . ne pa po bi vali; str. 212 v 14. vrsti od agorej: „g. pisatelj (je moral) skrčiti pojem“, ne skriti. SLOVENSKI „HENOTIKON“ Star pregovor pravi, da ni nič novega pod solncem. Tudi dandanašnji spravljivi „katoličani“ imajo v zgodovini Prednikov. Nikoli ni manjkalo ljudi, ki so iz ljubezni do Jttiru resnico spajali z lažjo. Komu bi tu ne prišel na misel zgodovinsko veleznani »henotikon“ iz petega stoletja ? Oholi grški racijonalizem se tti mogel podvreči krščanski dogmi; vedno je razjedal ver-8ke skrivnosti ter poplitvoval njih vsebino. Iz tega racionalizma se je porodil hidi evtihijanizem, kateremu ni vgajal nauk o dveh naravah, božji in človeški, v Kristusu. Papež Leon Je obsodil Evtihov nauk; tudi občni cerkveni zbor, ki se je zbral .v Kalcedonu, ga je zavrgel, točno določivši razodeto pesnico. Pa ne da bi se bili Evtihijani podvrgli! Dajal jim Je potuho carski dvor v Bizanci. Vender po dolgih prepirih 8e je našla pot do sprave. Carjigrajski patrijarh Akacij sko-val je omenjeni „henotikon“ ali dejali bi nekako spravno Pogodbo, katero naj bi ti in oni podpisali. V tej se obsojajo sicer verske zmote, tudi Evtihova, a z druge strani se Zamolči znano evtihijanizem obsojajoče pismo, katero je bil Poslal papež Leon Flavijanu; kalcedonski koncilj se omenja le v kratkih besedah, ne da bj se izrecno priznala njegova Veljava, pač pa se dostavlja, da bi se koncilj zavrgel, ako bi se njegov nauk ne zlagal s „henotikomu ! To je nad vse označivno ! Od ene strani se je obsojal evtihijanizem — in vstreženo je bilo katoličanom ; od druge Pa so se istemu evtihijanizmu odpirala vrata v cerkev s tem, se je vničevala veljava cerkvenega koncilja, kateri je evtihijanizem obsodil — in tako je bilo vstreženo heretikom.! Enaka komedija se ponavlja tudi dandanes. Igrajo jo tisti zmerni, spravljivi Slovenci, ki si noč in dan vbivajo glavo, kako bi združene ohranili elemente, ki so večno nezdružljivi: element katoliški in liberalni. Njih hcnotikon je tak, da imata v njem prostora resnica in laž, Bog in hudič. Besede papeževe, besede škofovske, bodi še tako jasna, odločna, ne sprejmejo nikdar tako, kaker se glasi, brezpogojno, ampak le polovičarsko in koliker vgaja njih svoje-glavnim nameram: s tega, svojega stališča sodijo in razlagajo, kar uči sv. cerkev. To jim koristi na dvojo stran: ker se deloma zlagajo z naukom sv. cerkve ter radi pov-darjajo svoje „katoličanstvo“, jim daje to v očeh kratkovidnih katoličanov videz pravoverstva; a ker se na drugi strani ravno tako v mnogih točkah ločijo od sv. cerkve ter se skrbno ogibljejo vsake žalne besede nasproti liberalcem, so’ v milosti tudi pri teh. Ko bi jim katoličani hoteli očitati brezverstvo, so vedno pripravljeni nagromaditi sijajnih dokazov in izjav, iz katerih je razvidno njih katoličanstvo ; ko bi jim pa liberalci očitali klerikalstvo — kar se pa navadno nikdar ne zgodi: kdaj se je pač „S1. Narod“ ali „S1. Svet“ shudoval nad „Novo Sočo“ ? — imajo spet sto dokazov za svoje liberalstvo ! Najnavadniši „henotikon“, ki dandanes spaja katoličane in liberalce v skupno delovanje, je oni, ki se snuje pod geslom „narodnosti“. Narodnost sama na sebi je dobra, naravna, in narod ljubiti mora vsak dober katoličan; zatorej se ne bo nikdar pomišljal visoko dvigniti narodno zastavo. A narodnost — pretirana je paganska in nič bolj ne ruši pravega krščanstva nego princip absolutne narodnosti. Kdor proglasi narodnost za geslo, ki bi imelo družiti posameznike v skupno delovanje, zbira pod svojo zastavo ljudi, ki mogoče versko in načelnostno zastopajo najrazličniše, da celo skrajnostno si nasprotujoče nazore. Narodnostni princip sam na sebi nas ne naredi enega duha, enega, mišljenja, tedaj tudi ne enega hotenja in teženja. To pa za to ne, ker ideja narodnosti ni najviša. Visokost ideje je odvisna od bistva, katero izraža: čim popolniše je poslednje, tem viša je ideja. Ideja narodnosti ima svoj substrat v narodu ; narod pa ni niti neskončen niti absoluten; zatorej ni tudi ideja narodnosti absolutna, najviša. Najviše, absolutno bitje je Bog-, zatorej je tudi ideja o Bogu t. j. verska ideja najviša. Kar je pa najviše, je tudi absolutno eno. Zatorej se more nerušljiva, nad vse načelnostno različje vzvišena edinost doseči le v verski ideji. Narodnostna ideja dobiva določbo od verske. Kakeršno versko naziranje imaš, takošen si določuješ tudi pomen narodnosti. Kdor nima vere t. j. ne veruje v Boga, mu je narodnost najviša, merilo vse nrav-stvenosti, dobrega in slabega, slava narodova mu je najviši smoter. Kdor pa veruje v Boga, bo javno in privatno delovanje v prid naroda vravnaval le po Božji postavi, ki se nam javlja bodisi po evangeliju bodisi po vesti. Dovoljeno mu bo, ne kar začasno koristi narodu, ampak kar dovoljuje Božji zakon. Kdor si tedaj obeta, da bo v imenu narodnosti stvaril stalno, nerušljivo edinost, se močno moti, ako ni „narodnost“ 8amo prej določil z višega, verskega motrišča; ker geslo Versko nedoločene narodnosti sklepa najverniše katoličane z brezverci t. j. združuje ljudi, kateri niso in ne morejo biti ni istega mišljenja ni istega teženja. Tako združenje je tedaj le navidezno, slepivno, in se kot tako resnično tudi razodene prej ali kasneje. Človek je razumno bitje; razum pa teži po najvišem, absolutnem razlogu, kar bi rekli drugače: po najvišem, absolutno enem načelu. Kak er je v svetu bivanja Bog najviše, absolutno bitje, tako je v svetu spoznanja ideja o Bogu, t. j- verska ideja najviša; po njej se vse druge ideje, vse drugo spoznanje določuje. Ako nismo tu edini, ne moremo biti tudi v drugih rečeh. Liberalca, ki zanikuje in sovraži Boga, vodi povsod, k vsemu nagiblje sovraštvo do Boga; to sovraštvo je celo veče od ljubezni do domovine, ker skušnja uči, da se liberalec, ko gre proti cerkvi, proti veri, vedno zavezuje 2 liberalci kateregakoli naroda tudi v kvar narodnih koristi, in vedno je pripravljen žrtvovati celo lastno narodnost nego svoje liberalstvo. Nasproti temu, kar je najviše in absolutno, b j. nasproti Bogu, ne more biti človek indiferenten, ampak mora biti ali zanj ali proti njemu, in ker, kar je najviše, zavzema vse druge, se mora ta diferentnost javiti v ysem njegovem mišljenji in delovanji. To naj bi si zapomnili naši liberalci. Ker so se abso- lutno načelnostno, t. j. versko ločili od nas, ne moremo se' več družiti ž njimi niti v imenu napredka, niti v imenu svobode, niti narodnosti, ker te besede pomenijo nam vse kaj drugega nego liberalcem. Po tem se tudi naša politika razločuje in se bo na veke razločevala od politike liberalne,-naše slovstvo ni in ne bo slovstvo liberalcev, naše leposlovje ne njihovo leposlovje. Pa oni sami so se ločili od nas. Prav in pošteno, da so se ločili! Nikdar ne pridi jim več na misel, da bi poželeli naše zveze, dokler ostanejo to, kar so: liberalci, brezverci. A isto bi si zapomniti morali tudi tisti katoliški Slovenci, katerim se, kaker se zdi, še zdaj milo zdi po tistih časih, k:o je vladal pri nas ljubi mir. Navidezen mir, gnjil mir ! Čemu pač koprneti po rečeh, ki so in ostanejo večno nedosežne! In kratkoviden je pač, kdor bi si od takega miru obetal, da bo pridobil liberalce za dobro stvar ; zdravo-jabolko, ki smo je vrgli mej gnjile, še samo zgnjije. Druženje z liberalci more le zavirati prost, vsestransk razvoj katoliške ideje, more le kvariti in dosledno popolnoma zastrupiti katoliško mišljenje in življenje. Katoliška ideja zmaguje-svet le s tem, da se čisto in brez primesi katerekoli zmote, očitno in odločno pred svetom pojavlja. To idejo proglasimo-in priborimo ji v javnosti veljave, priznanja, in liberalcem bo vpadel pogum, liberalce bo ta ideja osramotila in pometala v stran. Nihče se ji ne more dolgo vstavljati. Ta ideja nas kliče na katoliški shod-Kako dolgo ga boste še odnašali? Naš „henotikon“, Slovenci, je katoliška ideja : cela, ena, nedeljiva! To je naša zedinjena Slovenija. Drugo vse je — liberalna utopija! Dr. Mahnič. Ljubezen y Petrarkih rimah z ozirom na slovenskega lirika-prvaka. „I)el vario stile, in eh’ io piango e ragiono, Spero trovar pietft., nonchč perdono.“ Petrarka. Sonet I. „Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi.“ — Prešeren. Gazele, 7. Človek, ki ničesar ne ljubi, je, smemo reči, v nekem žmislu yže končal življenje: saj je ljubezen nujni živelj, v katerem žive ter se gibljejo vse žive stvari pod solncem: da celo v mrtvi tvari zasledimo, dasi v drugem pomenu, skrivnostno delovanje in snovanje ljubezni — pomislimo le na zvezne in sorodne 8ile, ki obvladajo ter presnavljajo ves telesni svet. In takisto bi nemara ne bilo kar tako le poetiški sen, kar nam slavni pesnik strjuje: ^Zaljubilo se je morje v luuo, Zaljubilo z neizmerno silo, Ž njo združiti se srčno želelo." ln kar še sledi ljubimskih vzdihljajev in solz! Ako bi pa kdo radoveduo vprašal, zakaj je temu tako, ga ne bodemo zavrnili, češ, da slepec praša o barvali, nego opozorili na staro fllozofijsko načelo, po katerem vsaka stvar dela iu se trudi, toda ne radi temnega nedosežnega ideala, kaker bi hoteli nekateri novodobni modrijani — mej njimi se ve i Stritar — nego radi določenega in ravno zato i dosežnega smotra. Ker je Pa smoter vedno nekaj vgodnega, prijetnega in dotični naravi Mležnega ter dovršiinega, kratko nekaj dobrega, se v stvari dovzetni rodi neko naravno teženje, oziroma neko sladko kopr-nenje po rečenem smotru, rodi se ljubezen v najširšem pomenit. Čim više, popolniše je pa katero bitje, čim blažili in razno-noniših sil ima, tem više in silniše se mora naravno javljati moč ljubezni. Kaj bi torej rekli o človeku, stoječem na naj viši stopinji čutnega stvarstva in tako relcoč v vežbi nadčutnega sveta, ®yeta čistih duhov, blaženih v nestvarjeni ljubezni — Bogu ? ^uj je človek brez ljubezni ? Človeštvo ga smatra za svojo sra- moto. A kaj naobratno v ljubezni, ljubezni vzorni, čisti, plemeniti ?! Toda kaker niso vsi ljudje enaki, tako tudi njih ljubezen ni enaka glede na postanek, globokost in, da se oziramo na nravno stran, glede na predmet. V rahlem, občutljivem človeku se lože in brzo vnema — „Amor, che al cor gentil ratto s’ap-prende1*, peva Dante, t. j. „ljubezen, ki se brzo polasti srca plemenitega1* — dočim se v tako zvanih mrzlih značajih komaj zapazi njen sled : in zopet je ljubezen v blagem, krepostnem človeku blaga in čista, a v spačenem grda, nizka. Pesnike pa, to je prave pesnike, po milosti božji, smatramo vsi za nenavadne prikazni: na pesnika vplivajo globoče in sil-niše raznovrstni pojavi naravinega, osobito človeškega življenja, pesnik je izvanredno, recimo „privilegirano“ bitje, katero bolj živo in v mnogem oziru vse drugače čuti nego mi navadni zemljani, ki nam ni dano piti iz Hipokreninega vrelca, bitje, v katerem je dosledno i potreba ljubezni prav posebno silna in nujna. Iz-mej pesuikov pa so vzlasti liriki obdarjeni z globokim čutenjem, zato so oni pristni pesniki, pesniki * * ❖ Liriškim pesnikom pripada v prvi vrsti Petrarka, ki je •osobito glede na množino liriških pesmi največi lirik ne le italijanskega, nego sploh vseh modernih narodov. V svojih „rimah“ stvaril je prekrasen in do denašnjega dne še nedosežen vzorec liriške ali prav za prav erotiške poezije. „Toda kaj nam do Petrarke ?** vtegne kdo hudomušno pripomniti. »Pusti Petrarko Italijanom, kateri ga vže bodo cenili, kaker velja in kaker jim je — drago : mi Slovenci imamo dovolj in več nego dovolj domačih skrbi!11 Dasi tudi bi nas ne mikalo, da se nekoliko od bliže seznanimo s Petrarko, vže njegov veliki pomen ter slavno mesto, katero zavzema v slovstveni zgodovini novejših narodov, podaje Petrarki nekaj poseben pomen za slovensko slovstvo : sorodnost in vpliv Petrarkov na Prešerna. Ali bi torej ne bilo vredno, da si nekoliko ogledamo Petiarkovo muzo, da natančniše motrim0 sloveči „Canzoniereil in vzlasti v njem izraženo ljubezen, oziraje se tu pa tam na našega lirika-prvaka ? Ta misel nas je napotila, da podajemo čitateljem „R. naslednje črtice, oziroma opazke, kaker so se nam rodile pr1 branji in razmotranji obeh pesnikov. * * * Petrarke si skoro ne moremo misliti drugače, nego v tesn1 zvezi z Lavro: od tod ga navaduo zovejo Italijani „il gentil cantor
  • a^ enkrat omeni tudi Julijino krepost povišajoč jo celo nad ^aVrino: 4) Po beneški izdaji 1. 1832. „In tam na telinico svet’ga Mihela S Petrarkom djala sva sonete svoje, Visoko moja skled’ca je zletela. Pridjala čednosti sva nje in tvoje Vsak' svojim pesmam, in skodela Njega ni bila niž’ od skledice moje.“ Sicer se Prešeren za te Julijine resnični ali domišljene čednosti ne zmeni več, kaker za — lanski sneg. Sploh moramo obžalovati, da se je Prešeren, ki se je toliko naučil od Petrarke v formalnem oziru, živo malo navzel njegovega kristijanskega mišljenja. Lavra je bila stroga, neizprosna nasproti Petrarki, tako i Julija, toda javaljne iz enakih krepostnih nagibov, ako mej drugim pomislimo veliko razliko mej dično postavo Petrarke, obče spoštovanega, ter vbogim Prešernom, ki ga Stritar pri-spodablja Sokratu trdeč, da je bil „slaba, nelepa posoda najblažih misli, najviših resnic !“ Mogli bi navesti mnogo verzov, v katerih označuje Petrarka krepostno in modro obnašanje Lavrino nasproti pesniku omenimo le 86. sonet (II. del), kjer proslavlja njeno milo žuga-nje brzdajoče pesnikove strastne želje, njeno sladko odurnost polno čiste ljubezni ter vsmiljenja, njeno čisto, čednostno govorico, njen pogled zdaj trd in strog, zdaj tolažeč nesrečnega pesnika ; in slednjič spoznava, da ga je Lavra tako rešila pogube „Questo bel variar fii la radice Di mia salute, eh’ altramente era ita.“ Po pravici pravi zato italijanski pisatelj Foruaciari o Lavri : „Tu je ženska, katera poboljšava moža ter ga zavira, da ne zabrede . . . Lavra, prekrasen nravni vzorec, žrtvuje sama sebe prvi dolžnosti svojega spola: poštenosti.“ V Julija pa je bila trda in neizprosna — tako vedno toži njen pevec — iz gole prevzetnosti in mržnje. — Srečna spoji' tev notranje in zunanje lepote Lavrine, v kateri obstoji prvotnj vzor človekov, je branila zaljubljenega pesnika, da ni predale« zagazil, je bila vzrok, da je v pesniku, dasi le po trpkih bojih in dolgih zmotah, slednjič vender obveljala boljša, plemenitniša stran. Se ve, zmaga je bila do cela dana pesniku še le po smrti Lavrini, ko se je njegova ljubezen popolnoma otresla zemeljskega prahu — nizke poželjivosti, ko se poblaži v ljubezen do angelj' ske duše Lavrine, nekam tako kaker Dantejeva ljubezen do Beatrice. Od tod bistven razloček mej poezijami, katere je Petrarka pel v čast žive Lavre ter mej poezijami, katere je posvetil njeni smrti. Tam po največ razjedajoča strast, ki obvlada razum in voljo, potoči solz — „Occhi miei, occhi non gia ma fonti!“ (sonet 110) — in otroška jadikovanja brez konca in Jeraja; tu navzlic vsej žalosti vsled britke izgube preveja sladko verze mir, tolažba, blaženost iz srčnega hrepenenja po božji lepoti. Zato le nekoliko vzgledov : Petrarka strastno ljubi — „Predno se mi srce vmiri Ter iz oka gine solza — Ogenj mrzel, vroč bo sneg." II. sestina. V sonetu „Ahi, bella libertd“ (67, I del) toži, da je izgubil prostost, odkar ga je zadela „pušica“ : celo ujegovo bitje je kar tirano za Lavro, besede, noge iu roke. Eavuo taka se je godila Prešernu: „Oči pri nji v deklet so bile sredi, 0-ovor’la usta le od nje so hvale, Roke po sili nje ime pisale Hodile so uoge le po nje sledi.“ Dalje nam Petrarka često pravi, da mu strast pali iu razveva srce, in žile, da se taje kaker sneg (!) Tako v 90. sonetu, V 7. sestini, v 12 spevu itd. — Toda Petrarka se ne vda do cela burni strasti, zdaj pa 2(laj se vender zaveda svojega nevrednega stanja ter prosi božje Pomoči: „Vsmili se nevredne moje boli! Na bolje mi obrni zmedlo pamet.“ Sonet 40 (I del). Prešeren pa ne išče pomoči in tolažbe pri Bogu: nevsliša-nesrečna ljubezen ga tira v obup: „Pogled ta brez miru me dalje žene V obupa brezno po brezkončnem poti.“ Preidimo na 2. del Petrarkovih pesmi, katere je peval v cast vmrle Lavre. Pesmi te so posebno krasne, zveneče, polne joilobe in melodije: podobne so srebrno-beli studenčnici, ki se bebko in bodro vije preko cvetne livade. Pesnik upa videti svojo Lavro v nebesih: „Vgasnilo je solnce naše. oči Moje —■ ne -. v nebesih sije lepše, Tam je zrli bomo, tam nas čaka.'1 Pogled na njeno nebeško prikazen uči pesnika krepost in modrost ter ga bodri vstrajati v težkih borbah; pesnikov duh, vžaljen ob Zemljinih revah, biva najraji v nebesih, kjer blažena Lavra vživa nepopisno srečo — nekam tako je nekdaj milo pe* val S. Gregorčič, koprneč po minulem prijatelju: „Gledaje sliko tvoje sreče In zroč nebeški tvoj obraz, Iz duše vzdišem koperneče : „Naj grem, naj greni s teboj še jaz.“ Pogosto jo vidi v duhu spremenjeno v nebeškega krilatca, ki priplava iz nebes tolažit osamelega pesnika; zdaj se mu toži po Lavri, brez katere ne more živeti: „Tožne rime, pojdite na trdi Kamen (grob)............. Truden sem, recite ji, života.11 Sonet 59. Zdaj se zopet z njo veseli, ker jo vidi blaženo v vživanji večne ljubezni, ter jo prosi, da naj pri Bogu moli za pesnika. Sploh je ta blaga žalost in srčno hrepenenje čudom pobla-žila in omečila v že od narave nežnega pesnika ter mu navdihnila najmilejših pesmi. Izmej njih je znan vsacemu Italijanu mej drugimi sonet, ki začenja: „Zefiro torna e ’1 bel tempo rimena“, kjer z nedosežno milobo slika lepoto in radost v pomladi prenovljene narave, lepoto in radost, ki le tem bolj oživljati v pesnikovem srcu žalost vsled trpke izgube ; dalje sledeči sonet: „Quel rosignol, che si soave piagne Forse suoi ligli o sua cara consorte," v katerem piavi, da ga tožna slavčeva pesem spominja njegove trde osode ; in prejšnjemu po misli slični, a morda še milejši sonet: „Vago augeletto, che cantando vai Ovver piangendo il tuo tempo passato," Slednjič se Petrarka v prekrasni in čudovito mili pesmi „Vergine bella, che di sol vestita“, katera je ena najlepših pesmi Marijinih, obrača k blaženi Devici z otročjo ljubeznijo ter Ž zaupanjem, proslavlja njene vzvišene vrline in milosti, iskreno proseč, da bi oblažila pesnikovo srce, očistila njegova zadnja leta, ter ga priporočala Božjemu Sinu, ki naj milostno sprejme Poslednji pesnikov vzdih. Žal, da je mili in pristno kristijanski značaj 2. dela Pe-trarkovih pesmi malo vplival na oblažitev Prešernove ljubezni, v koliker se nam javlja iz njegovih pesni; sicer nam epiško-li- 1-iška pesem fKrst pri Savici11 priča, da je Prešeren koliker toliko čutil ali vsaj slutil lepoto ter vzvišenost vzorne ljubezni, ljubezni prešinjene in oblažene od kristijanske vere. J. J. PISMA BREZVERCU o najvažniših filozofijskih in verskih vprašanjih. VIII. Se nadalje, rasgovarja o prostosti človeške volje. Nisem se motil. Vedel sem predobro, kolika naloga me čaka, ako začnem dokazovali Vam prostost človeške volje. Ne zaderite, ako odkrito povem, da se prav čudim, kako ne morete pritrditi jasnim in očividnim dokazom mojim. Vse moje dokazovanje imenujete navidezno, brez trdne podlage. V podporo svoje trditve kličete na pomoč razne avktoritete. No, da Sclio-Penhauer in drugi taje prostost človeške volje, Vam resnično ne morem vgovarjati, ali — da se sklicujete celo na Danteja, moram Vam odločno vporekati. Ne spominjam se sicer na prvi pogled, kje je dotično mesto, na katero se sklicujete, ali prepričan sem, da ima v svojem stiku drug, Vaši trditvi popolnoma nasproten po-den. Imam tudi pred seboj brez števila drugih mest omenjenega Pesnika, ki jasno dokazujejo pravo naziranje njegovo o prosti Volji. Dalje je sploh znana resnica, da je bil Dante strogo pravoveren. Saj je v njem določeno izražena cela „Summa theolo-£ica“ sv. Tomaža Akvinskega. Pred vsem pa hočete svojo trditev vtemeljiti sklicevaje se na nekdanje, splošno krivo mnenje, da se vrti solnce okrog zemlje. Reči hočete, da je splošno mnenje o prostosti volje človeške kljubu svoji splošnosti vender lehki krivo, ker mogoče je, da se Vsi motijo. In ako bi se tudi kdaj posrečilo priti do pravega sPoznanja, da volja ni prosta, bi vender le mislili in govorili po stari navadi, kaker do zdaj. Saj pravimo še vedno: Solnce vzhaja, solnce zahaja itd. — dasi ni res. Tako Vi! Odgovarjam: Navedeni slučaj nikaker še ne potrjuje Vašega mnenja. Zakaj ako so se ljudje splošno motili o premikanji solnca, ne vem, kako morete sklepati, da se motijo tudi o prostosti volje človeške. Iz tega bi smeli k večemu tako le sklepati: Ljudje so se nekdaj splošno motili o premikanji solnca in zemlje, mogoče je, se motijo zdaj tudi o prostosti volje človeške ! S tem bi bili torej k večemu dokazali, da se mogoče motijo, ne pa, da se v resnici motijo. Vaša primera bi imela le tedaj veljavo, ako bi bili že vse krepko dokazali, :la je moje dokazovanje po vsem krivo. Toda tega Vi niste storili! In ako prav dobro premislimo, niste s to-le primero niti dokazali, d a s e 1 j n d j e m o g o č e motijo. Po mojem mnenji se je ne sme niti vporabljati na naše vprašanje. Nikaker ne tajim splošnih zmot. Tudi celo človeštvo se lehko moti. Ali dobro moramo razločevati. Zmote so dvojne vrste. V prvo vrsto prištevamo zmote, katerih predmet je zunaj človeka ter ž njim v nebistveni, slučajni zvezi. Tu ne moti človeka narava sama. Zmota je bolj negotivna. Zmote kriva je končnost človeške narave, ki pa ni nič slabega ali protinaravnega, ker je popolnoma po človeški naravi, da ni neskončna in vsega-vedna. V drugo vrsto prištevamo zmote, ki prihajajo neposredno iz narave, ako bi n. pr. narava sama sč svojim glasom učila neresnico. Na to pravim, da je splošna zmota v prvem smislu brez dvojbe mogoča; toda splošna zmota v drugem smislu ni nikaker mogoča. Nočem ponavljati, kar sem že zadnjič pisal, ponovim samo, da bi se na ta način narava sama sebe hudo slepila, ker bi si pripisovala za trdno nekaj, česar v resnici nima. Bila bi torej narava sama se seboj v razponi, bila bi pravi nestvor, živo nasprotje. Tega si pa ne moremo misliti. Ampak, ker ne more biti narava ob enem nenarava, ne more biti tudi spričevanje človeške zavesti o prostosti krivo. Ako o tem dvojite, morate isto dvojiti o vseh drugih resnicah, kojili očividnost sloni neposredno na spričevanji naše zavesti, kaker na pr. o stavku nasprotja ali izključenega tretjega. Za Vas bi te resnice ne mogle imeti več nobene objektivne veljave. Toda na ta način moralo bi dosledno prenehati vsakošno logično mišljenje in govorjenje, prenehati bi morala vsakošna znanostj Dalje pišete o prosti volitvi: „Človek izvoli izmej iaznih stvari vedno sebi najboljo.“ Ta vgovor je deloma resničen, ali ni nikaker nasproten prostosti volje človeške. Res je, da išče človek v vseh svojih dejanjih blaženstva. Nagon po blaženstvu vlada mogočno v človeku kaker v živali. Ali s tem ni še vni-čena prostost v človeku. Kaj je bistvo prostosti? Bistvo prostosti je, da volimo iz- mej raznih stvari, ne da bi bili k eni ali drugi nepremenljivo "določeni. Dasi išče človek, kaker vsaka druga životinja v vseh svojih dejanjih nujno svojega blaženstva, pokazuje vendev svojo Prostost: I. Ker si prosto voli svojo zadnjo srečo in svoj Zadnji smoter. Dejanstvena resnica je namreč, da iščejo Nekateri svoje zadnje sreče v Bogu, drugi, kaker čitamo v stari zgodovini o Epikurejcih, v nasladnostih, o Stojikih, v čednosti, drugi v znanosti, drugi v bogastvu in d e-barji, drugi celo v v niče n ji samega sebet. j. v samomoru! Ne tajim, da izvirajo posamezna dejanja iz splošnega teže-bja po blaženstvu, in, da so v tem smislu določena, ali trdim, da so tudi prosta, ker prihajajo vsa brez izjeme od čisto prostega čina naše volje, s katerim se mej raznimi smotri odločimo za poseben smoter, po katerem hočemo težiti in svojo srečo doseči. Poglejmo pa žival! Tudi pri živali opažamo sicer, kaker Pri človeku, da jo vodi nepremagljiv nagon po blaženstvu. Ali žival pozna en sam z a d n i i smoter t. j. počutno Uživanje. Da je le počutnost sita, nima žival nobenih višili potreb in nobenih drugih smotrov. V tem se žival bistveno razlikuje od človeka. Pri živali torej ne morem govoriti o prosti Volitvi zadnjega smotra, kaker pri človeku. Žival je popolnoma Neprosta. Vgovarjat.e: „Znano je, da se na pr. pes, izgubivši svojega gospodarja, velikokrat do konca sestrada in nad grobom pogine. Dčividno, da pozna tudi še druge, više potrebe, nego samo na-sladnost.“ Priznavam to pasjo navado. Toda pes dela tako, ker ne hiore drugače. Ta pasja zvestoba izvira iz popolno razvitega voha: ima torej v fizični naravi svoj razlog. Čim bolje in na-tančniše je razvit voh, tem veča je tudi pasja zvestoba. Razvitje Voha doseže leliko tako stopinjo, da se pes popolnoma navadi bližine gospodarjeve in da izgubivši njega, ne more več živeti. So pa tudi psi, ki niso svojim gospodarjem prav nič zvesti. Kriva loga je nepopolna razvitost volia. Vi pišete dalje: „Človek dela in si voli svoj smoter po o-sebnih lastnostih ali, kaker pravijo, po svojem značaji. Ako je Njegov značaj nagnjen k počutni nasladnosti, izvoli si počutno Nasladnost, ako pa je nagnen k višemu, vzornemu teženju, izvoli si na pr. modroslovje, umeteljnost itd.“ Pokazati Vam hočem, da ni tako. Kolikokrat slišimo, da se ljudje, ki so bili prej vdani počutnim nasladnostim ali bogastvu, Pozneje naenkrat odpovejo vsemu ter posvetijo bodisi 'znanosti, bodisi premišljevanju ali ascezi, bodisi ljubezni do bližnjega! •Moremo li misliti si, da se je značaj ali osebna narava na mak prevrgla v naravnost nasprotno ? Včasih povzroči, kar je nad vse čudno, en sam pojem na pr. pojem o lepoti, čednosti ali o velikosti rajskega veselja takošno korenito premembo ! Vem, kaj porečete: da so pojmi in včinkivtako mogočni, da človeka na enkrat spremenijo in spreobrnejo. Človek, pravite, je igrača slučaja . . . Ali vedite, da so to prazne besede. Saj je tudi žival tem včinkom podvržena. Zakaj o živali nikdar 'ne slišimo, da se je na mah spremenila ter zapustila početne nasladnosti in se posvetila znanosti ali obrtniji itd. ? In koliko se včasih trudijo se živalijo, da bi vplivali nanjo umeteljno, ali kljubu vsemu ne more nikdar posrečiti se ! Ali mislite Vi zares, da se vtegne kdaj venderle posrečiti človeški umeteljnosti, da bi privadili psa miši lovit in mačko zajcev ? Ali mislite, da je res mogoče opico toliko spopolniti, da bo začela graditi vseučilišča za svoj rod, kjer bi se predavala medicina in kemija ? ! Kdo ne vidi na mah, da je v človeku drug, viši princip, katerega pogrešamo v živali popolnoma, t. j. princip proste volje, ki presega fizično nujnost? II. Toda še nekaj druzega očitno dokazuje v človeku prosto voljo. Žival se namreč poslužuje v dosego svojega smotra vedno istih sredstev, ne menjajoč jih nikoli, kaker izkušnja uči. Človek pa se poslužuje v dosego svojih smotrov najbolj raznoličnih sredstev, izbira si jih slobodno in jih vedno boij popol-njuje. Mislite si na pr. dolino, po kateri teče bistra reka. Gori na planini pase se čreda brzih jelenov. V bližini je mala vas. Jeleni in ljudje potrebujejo vode. Reka je torej njih skupen cilj-Dobro! Ali kaj vidimo? Jeleni prihajajo vsaki dan, ko se napasejo, na breg pit vode. Tako hodijo vže stoletja in stoletja. Kaj pa ljudje ? Ljudje so se kmalu naveličali piti vode iz reke. Začeli so jo nositi v posodah na dom. Da, izmislili so si vodotok, po katerem jim teče voda iz reke naravnost v hišo. Vidite, koliko raznih sredstev vpotreblja človek za isti cilj. Vprašam, zakaj je zmožen samo človek voliti mej raznimi sredstvi Jn zakaj ostaja žival vekomaj na istem mestu ? Ali pa mislite si, da kdo napade človeka in žival. Braniti se je treba, ter sovražnika premagati. Žival se bojuje vedno na isti način, človeku pa rabijo vsa mogoča sredstva. Žival nima o orožji nobenega pojma. Človek pa si svobodno izmišlja raznovrstno orožje. Kako silno velika je raznoličnost, kako silno velik je napredek in popolnost v tej stroki. O tem govorijo imena: meč, strup, revolver, repetirka itd. In vender je cilj za človeka in za žival isti, namreč: obraniti se in sovražnika vničiti. Ali porečete: Človek dela vedno, kar se mu zdi po zrelem premišljevanji boljše. Odgovarjam: Rad priznavam, da dela človek, ako je pri pameti, vedno kar se mu zdi boljše. To je čisto naravno, ker drugače bi ne mogel priti nikdar do delovanja. Ali yže samo premišljevanje, ako bi bil človek za eno določen bi ne imelo smotra. V naravi pa ni nič brez smotra. In recimo, da ima tudi žival zmožnost premišljevati, kaker hočete Vi. Ali vprašam : Od kod prihaja, da si voli prevdarjajoči človek vedno razna sredstva, žival pa, ki po Vašem mnenji tudi premišljuje, tiči vekomaj v enem in istem ? Toda, da bi bil človek mejno in nepremenljivo za eno določen in sicer za ono, kar se mu zdi boljše, je gotovo neresnica. To Vam hočem kmalu dokazati. GLASBA V CERKVI. Vgovori nasprotnikov. (Nadaljevanje.) 4. Zašel sem. Mea culpa! Rad pripoznam. Namenil sem se (prav po načelu „Rimskega Katolika* : več luči!) svečico prižgati, da bi ne videli strahov tam, kjer jih ni — a svečo sem držal previsoko! Tam notri pod klopjo je menda strah še skrit, prav ob temelji hiše. — Ako hočemo pri kaki disputaciji priti do konca, morajo biti temeljni pojmi popolnoma jasni, in jaz revež pišem o pokorščini do sv. cerkve in pozabim povedati Prej: kaj je sv. cerkev, v čem obstoji njeno bistvo! Torej že enkrat: mea culpa ! Meniš, da se šalim ali da mi morda vže gradivo pohaja, ker sem začel „dlako cepiti* prav po vzgledu „slavnoznane“ deutsche Grundlichkeit! Ne eno, ne drugo ! Nisem mislil o tem nobene besedice zapisati, ker se mi je zdelo samo po sebi umljivo, žal, da sem (malo kesno res) prišel do nasprotnega prepričanja. Na pravo pot me je pripravil neki gospod nasprotnega tabora (kjer je posebno v čislih), ki mi piše v vsi resnobi kot uVgovor“ na moja dosedanja razmotrivanja: „Kaj je sv. cerkev ? S kakošno bistvenostjo se peča ?“ Bog pomagaj! Daleč sem prišel ! Torej to, kar pišem se ne vjema niti s pojmom o sv. cerkvi ! — Osupnila me je malo ta prikazen, toda kmalu sem bil zopet na mestu. Morda pa res marsikdo naših nasprotnikov meni, da je treba samo one cerkvene določbe spoštovati, ki so „bist-Vene11, a druge — kaker glede glasbe v cerkvi — smemo prezirati, ker so najmanjšega pomena! Vsaj koliker meni znano, nam še nikdo ni očital, da smo „falsarii Literarum Apostolica-rum" ali pa določeb cerkvenili kongregacij — (pred par leti je „Cerk. Glasbenik* celo darilo razpisal za vsacega, ki bi doko-zal, da je kak odlok neresničen 1 in vender jih je še toliko, ki Cecilijina društva po strani gledajo ter — ovirajo! Saj je pač naš glavni greh samo to, da smo si pokorščino pravnim cerkvenim oblastim tudi glede cerkvene glasbe na svoj prapor zapisali Temu nasproti ne more nihče druzega najti, kaker razne „raz-loge“ vzete iz svojih lastnih možganov. Mi pravimo, da je vsak katolik dolžan spolnjevati, kar mu veleva sv. cerkev po svojih organih — nasprotniki godernjajo in se hudujejo nad teni, ter uče s tem, da se sme, da celo mora isto prezirati-Vprašanje, „kaj je bistvo sv. cerkve*, nam pove, da meni eden ali drugi — samo one zapovedi treba spolnjevati, ki so bistvene, druge so postranska stvar! Vidite, da nisem še pri ^cepljenji dlake“, to je prav bi- stven vgovor. Ako ni resničen, padejo nasprotniki popolnoma „skoz klobuk11, ako je resničen, je pa po nas ! Ako pa pridenm v tej točki do sporazumenja — no, potem odpadejo vsi drugi vgovori, saj so prav prave lapalije v primeri s tem. Ta vgovor je vzrok nekakega „prepričanja“ nasprotnikov, tu je vzrok, da bi se Blasali“ še leta in leta in vender bi menili obe stranki, da imati — prav! To bi bil imel na prvem mestu razprav- ljati, saj je Pegamova (v narodni pravljici o Lambergerji) srednja glava. Da obstoji bistvo sv. cerkve, da vsi „ene nauke verujejo in ene sv. zakramente prejemajo11, mi ni potreba povdarjati, ker ne bo nihče oporekal. Opozarjam pa, da je bistven znak sv cerkve tudi edinost v poglavarji in sicer je edini pravi poglavar rimski papež. Kaj smo temu poglavarju dolžni? Kerščanski katoliški nauk“ za ljudske šole, po domače „katekizem % pravi na str. 36: „Četrta zapoved (božja.) ne zadeva samo otrok in starišev, temuč tudi vse podložne in vse njihove duhov-ske in deželske gosposke.41 Na isti strani: „Podložni so dolžni proti svojim vikšim in predpostavljenim, naj si bodo dobri ali hudi, tako zadržati se, kaker otroci proti svojim stari-šem.“ Kako se morajo pa ti zadržati, najdemo na prejšnji strani'-„. . . . naj otroci svoje stariše ljubijo, spoštujejo . '. naj jim bodo v v s e m, kar ni zoper božjo zapoved, pokorni . . Pa smo na mestu. Kdor hoče, beri še: „Kaj je v četrti zapovedi prepovedanega ?“ in „Česa se je bati otrokom, ki te zapovedi ne spolnijo ?“ Da, p o k oir š č i n a je v sv. cerkvi isto tako bistve-n a, kaker pravi nauki. Kdor noče pripoznati papeža kot pravega zakonodajalca, bi bil razkolnik, kdor pa naukov sv-cerkve ne veruje, je krivoverec ali neverec — razumi vselej, da to svoje mnenje tudi na zunaj kaže. Toliko na sploh. —- Nisem še pri zapovedih glede cerkvene glasbe in ne mislim še nasprotnikov cecilijanstva, ker se dosein še vsi vjemamo. Vkazi sv. cerkve so nekatere večega, druge manšega pomena glede važnosti dotičnega predmeta, ali recimo: nekateri so bistveni, drugi ne. Ta razlika pa n e velja, ako govorimo o tem, ali smo sploh dolžni biti pokorni ali ne. temuč je merodajna samo tedaj, kedar se sodi, je li bil prestop dotične zapovedi velik ali mal greh. Da smo dolžni spolnovati vse, kar nam sv. cerkev veleva, pričajo besede Kristusove : „K a r k o 1 i boš zavezal41 itd. — zapomnimo si ta „karkoli“ ! Dolžnost pokorščine je sicer veča ali manja, kakeršen je vkaz, a dolžnost ven-der le ostane. Tudi to, kar se nam ne zdi posebno imenitno, ne smemo Se imeti za indiferentno, kaj tacega bi nam pač sv. cerkev ne vkazovala, saj mora biti ravno n j e j [najbolj znano žuganje Iz-veličarjevo, da bo treba od vsake prazne besede račun dajati! Denimo vse one odloke glede cerkvene glasbe magari v najnižo vrsto, da nam ne bo kdo očital, da pretiravamo, a v vrsto vkazov jih moramo vender le še vvrstiti, kar nam dokazuje že „stilizacija" dotičnih. Le recimo, da so posebno malenkostnega pomena, a zarad tega vender še nihče ne sme učiti, da jih sme m o prezirati. Bodisi, da bi bil popolnoma prostovoljni prestop čisto mal greh, vender ne sme zarad tega nihče reči, da je prav tako, ali, da ni treba vbogati, ker bi bilo to zaničevanje postavodajalne oblasti, ki je vselej v e-1 i k greh. „Contemtus formalis legis vel legislatoris reatuin mor-talis peccati inducit etiam in re m i n i m a. Ita omnes. Dico : formalis, i. e. deliberatus contemtus legis vel legislatoris qua tališ, qui obtinet, quando quis ideo legem transgreditur, quia non vult esse subiectus legi ex indignatione ergaipsam legem vel legislatricem potestatem, quasi v i-1 i s et abiecta esset.“ ') Tako govori znani Miiller vi. zv. svoje moralke § 56, 5. Kot nekako ilustracijo, ki sicer, hvala Bogu, ni bila za naš slučaj prirejena, vender pa kaže neko sorodnost tako v kakem četrtem ali petem členu, naj navedem sledeče: Kazni obredi, ki so v rabi pri deljenji sv. zakramentov, gotovo niso bistveni, saj so po raznih škofijah različni in bi sv. zakrament bil veljaven, da se le to vse izpolni, kar je bistvenega. Da, vse druge pritikline se smejo in celo morajo izpustiti, ako bi bila nevarnost, ‘) Zaničevanje postave ali postavoilajalca je vselej smrten greli tudi v najmanjši reči. Tako vsi (učijo). Pravim : zaničevanje (premišljeno) postave ali postavodajalca kot takega t. j. ako bi kdo postavo zato prelomil, ker postavi noče podložen biti iz nevolje do postave ali do postavodajalčeve oblasti, češ, da je ista malovredna, ali zaničevanja vredna. (la bi moral bolnik sicer prej vmreti — in vender pravi Tridentinski cerk. zbor (sess. 7, de sacr. canf 13.) „Si quis dixeiit receptos et approbatos Ecclesiae catholicae ritus in solemni Sa-cramentornin administratione adbiberi consuetos aut contem-n i, aut sine peccato a ministris pro libito omitti aut in novos alios per quemcunque Ecclesiarum pastorem mutari posse — a. s.“ Za naš slučaj nočem iz tega ničesar (lruzega izvajati, kaker samo, kako velikansk razloček da je mej navadno nepokorščino (v nebistvenih rečeh) in pa mej zavednim propoveda-vanjem, da ni treba biti pokornim ! Ne smemo prezirati, da imajo odloki Congr. Rit. isto moč in veljavo, kaker ko bi jih dal sv. Oče sam. (Od Pija IX. potrjena določba Cong. Rit. od 23. maja 1846). Naj bi pač nihče več ne vgovarjal kaker bi nam nič mari ne bilo, kar še nam glede cerkvene glasbe veleva, naj bi se pač nikdo ne izgovarjal, češ, vsaj niso te zapovedi tako ostre, tako posebno imenitne! Ali sme otrok nagajati in nepokoren biti. dokler mu oče ne zažuga, da ga bode od hiše spodil ? Za pravega katolika mora zadostovati, da ve, kaj nam je sploh zapovedano ali prepovedano, da, niti popraševal ne bode, ali bi bil velik ali mal greh, ko bi ne vbogal — res, čuden otrok, ki bi pri vsaki očetovi zapovedi popraševal: Bog ve, ali bi me oče sč šibo našeškal, ali samo malo za „te sladke11 pocukal. Ne bodimo, kaker taki neporedni paglavci! Kar nam sv. cerkev vkazuje — nas veže. Nisem našel in tudi iskal ne bodem avktorja '), ki bi dokazoval, da smemo prezirati, kar se nam od kompetentne cerkvene oblasti zapoveduje ali prepoveduje. Edini dvom bi še lehko nastal, kaj nas veže, kaj je n a m naročeno. Tudi tu smo na trdnem, saj je naš z a-v e t n i k sam mil. knezonadškof, čigar dolžnost bi bila nas ostro zavrniti, ako bi bili na krivem potu, ali vsaj ostentativno se pokroviteljstvu odpovedati; dokler smo pod takim varstvom, nam prav za prav še dokazovati ni treba, da ni naše društvo na napačnem potu — praesumptio govori z a nas in bila bi naloga prav za prav nasprotnikov dokazati, da so motimo, kar se pa ne bode nikomur posrečilo, dokler bodemo na tem stališči kaker smo dosedaj, kaker se tudi dosedaj ni posrečilo. Za one, ki so „dobre volje", zadostuje, onim pa, ki nočejo resnice videti in se je z vsemi štirimi branijo, bi bilo zastonj, ko bi prav še enkrat toliko napisal in magari še desetkrat bolj jasno, torej — basta ! Prihodnjič kaj bolj kratkočasnega. J. Kolcošar. ‘) T. j. čigar spisi bi bili od cerkvenih oblasti potrjeni. Revolucijonarno gibanje na Ruskem. - Nihilizem. Logike ima ruska vlada malo. Politična vzgoja vsega ljudstva je zanemarjena ; zaradi tega gre vse nasproti krvavi revoluciji. Ivan Golovin. Bivfii minister ruski. Beseda „nihilizem“ se izvaja iz latinskega „nihil“, nič. Nihilizem zaznamva sploh vsak nauk, ki kaj zanika, taji. Nihilizma je več vrst in se tudi v različnih stopinjah javlja. Nauk, ki zanika, da biva, kar v resnici biva, je metafizičen nihilizem. T e o 1 o g i č e n — je nauk, ki taji bivanje Boga ali zanika Bogu popolnosti, ki mu v resnici pripadajo. Etičen nihilizem je oni, ki taji sploh veljavne večne nravstvene zakone in zanika, da smo dolžni se jim pokoriti. Nauk, ki taji katero resnico, se imenuje logičen nihilizem. Političen nihilizem odreka postavam, na katerih slone razna človeška društva, veljavnost in zanika, da smo dolžni jih izpolnjevati. Nihilizem, ki zanika in taji sploh vse, kar biva (das Sein iiberhaupt) — ka-ker moderni idealisti — se imenuje absoluten, relativen Pa, ako le to ali ono bitje, to ali ono resnico ali zakon taji. Nihilizem na K u s k e m se javlja kot političen nihilizem.- odreka veljavnost postavam, na kojih je osnovana družina ali država, in skuša z vsemi sredstvi, bodi moralnimi ali nemoralnimi, da so le pripravna, doseči svoj namen: razrušiti vsako društvo. Nihilist ruski, kaker pričajo izjave njihovih Voditeljev in njihova dejanja, vidi povsod vse črno, obupava pesimistično nad svetom in noče priznavati nič za dobro, za po-boljšljivo ; zatorej je vse obstoječe vredno, da se vniči. Buški nihilist, videč na tem svetu toliko gmotnega in moralnega zla, a ne verujoč v izvirni greh, v odrešenje, v posmrtnost, v plačilo ali kazen po smrti, smatra svoje in drugih življenje za brezsmo-treno. Zato mu je samovmor nekaj naravnega in hladnokrvno Vmori drugega. Ruski nihilizem se sicer javlja kot političen: a koren svoj ima v metafizičnem, verskem in etičnem nihilizmu, ki tli v srcih ruskih revolucijonarjev. To priznava sam nihilist Stepnjak: .Temeljni nauk nihilizma je brezobziren individualizem. Nihilizem je negacija vseh dolžnosti naloženih pojedincu po društvu, družini, veri. Nihilizem prav za prav ni reakcija proti politični avktoriteti, ampak končno je le boj proti moralnemu despoti z-m u, ki je obveljal v zasebnem in javnem življenji.11 ’) Nihilizem ruski ni niti po besedi niti p0 svoji vsebini ruska iznajdba. V srednjem veku so imenovali nihiliste krivoverce, ki so učili, da v Jezusu Kristusu nima človeška narava pravega bivanja, ker je neki čisto absorbirana od božje osebe, in zato nekak — nič. Ta nauk je papež Aleksander III. 1. 1179. zavrgel. Ideje pa, ki ruski nihilisti dandanes zastopajo, so vže davno drugim revolucijonarjem rojile po glavi. Tako n. pr. nahajamo prave nihiliste vže v XIII. stoletji v Parizu. Imenovali so se „Fratres et sorores liberi spiri-tus“ — svobodomiselni bratje in sestre. Ti so i-tneli namen priboriti pojedincu vsestransko neodvisnost, potrgati vse vezi, s kojimi vera, cerkev, država, društvo, družina, zakon zavira pojedinčevo prostost. Teh nazorov so bili Adamiti na Češkem. Iste so zastopali tudi Miinzerjani v Nemcih, Socinijani v Švici in na Poljskem. Pravi nihilisti so bili tudi teroristi o francoski revoluciji. Nauk, kateri sedaj ruski nihilisti izpoznavajo, so 1. 1796 teoretično zagovarjali Babeuf in Bonarotti. „Mi nočemo niti vlade, niti cerkve, niti višili učilišč." Glede končnega namena so vsi nihilisti jedini, a glede načina, kako priti do tega namena, se delijo na štiri vrste. V prvi vrsti so K a rak o sovci, ki trde, da edino vui-čenje carske rodovine jim omogoči namen. Drugi so B a k u n i-s,t i ali anarhisti pristaši Bakuninovi. Ta je učil : Državna oblast se more strmoglaviti jedino s pomočjo državljanov. Da se to doseže, ni treba veliko se učiti. Dovolj streloma šiniti mej ljudstvo, užgati je z ognjeno besedo, vliti mu samozavest — in koj se vzdigne. Bakunin je bil sanguinik. Prezrl je trezno narav ruskega ljudstva. Itusko neomikano ljudstvo je vsled cezaropapizma navajeno staviti carja poleg — Boga. V tem se je motil Baku-nin. Največ pristašev šteje Bakunin mej mladino: saj se ni treba učiti in vse se doseže hipoma. Tretja vrsta so L a v r o v c i, pristaši, obersta Lavrova, ki je Bakuninu nasproti trdil: Predno v Rusiji vdari ura vspešne revolucije, je treba se vestno učiti, narav ljudstva proučavati, in mnogo let s časopisjem, prepričava-njem, nagovarjanjem pripravljati razne stanove za revolucijo. V četrti vrsti so pristaši K a č e v a in Mihaela Č a j k o v-skiva. Ti so voditelji nihilistov naše dobe. O teh kasneje. * * * Nič ni brez vzroka — tudi ra ki nihilizem ne. Na-veli smo jih vže mnogo. Najglavnejši mej vsemi zunajnimi pa je ‘) Przeglijd 1891. st. 227. Tom. XXIX. gotovo despotičen carizem. „Nihilismus ist der Wieder-hall der Absolutismus". ‘) Ne kaker bi absolutizem kot tak moral provzročiti nihilizem, ampak ker ruski samodržci so se ne-brojnokrat in silno pregrešili in grešijo proti naravnim pravicam svojih podanikov t. j. ker zlorabijo svoje samooblastvo. Krivica pa rodi na poškojeni strani odpor, in ker se pridruži strast in slepa maščevalnost, skoraj vedno odpor, ki prehaja — v krivico. Ruski podaniki, videč, da ruski vladi niso svete pra-yice podanikov, so po njenem zgledu, začeli tajiti svoje dolžnosti do vlade. Zgled vleče. Samo-eblastni cari so se tudi nad katoličani močno pregrešili, a po-vrača se jim. Tresejo se oni pred čarom, in tisoče nedolžnih je vže popadalo zadetih od ruskih svinčenk na vkaz carjev, a tudi car sredi nebrojne straže se trese, boječ se bodala, samokresa od nihilistov. Ne glede, da so cari ruski zlorabili svojo [oblast, »carizem sam na s e bije dandanes v Evropi — anahronizem.8 Tako Leroy Beaulieu. Povsod, v vseh državah razun Rusije, imajo svobodo tiska, govora, nekako svobodo poduka, vesti, povsod se ljudstvo samo vdeležuje postavodajal-stva, in zavoljo tega ni toliko nezadovoljno, ako ni vse tako, kaker bi se želelo . . , . a v Rusiji vsega tega ni. In v Rusih, ki se zavedajo svoje človeške veljave, razuma, ki poznajo razmere v drugih državah, kipi proti temu robstvu. Tudi je car faktična glava ruske cerkve, .zastopnik božji na zemlji". „Svod zakonov" vkazuje, da se cara versko mora v vsem vbogati iu žuga s prekletstvom vsakemu, ki bi se drznil vzdigniti pioti njemu. Rusi pa so vender ljudje, kaker mi — kaker nas, tako tudi nje gotovo vzburja, da si sveten vladar prilaščuje vladati in voditi duše in da to duševno vlado rabi v čisto materijalne, časne svoje namene. S tem se človeško dostojanstvo neskončno žali. In ravno prilaščevanje, voditi tudi vesti podanikov, je bilo — kaker je dokazal tudi Vladimir Solovjev — vzrok razkola vže za časa Nikona. Ker je tedaj na Ruskem vera z despotizmom tako ozko zvezana, da jedne brez druge si ne moremo misliti, in ker nihilisti vedo, da je grška vera na Ruskem despotizmu najtrdnejša podpora, hočejo izpodkopati še njo. S carizmom je na Ruskem ozko zvezano tudi plemstvo in — d u h o v s t v o. Zavoljo tega je oboje sovraženo, kaker carizem sam, in zato je oboje bolj povod nihi-zmu, kaker lelc proti njemu. Peter Veliki ni le dovolil, da morajo vsi plemiči vstopiti v državno službo, ampak odrekel je celo pravico glasovanja v ,.zemstvah“ vsakemu plemiču, ki bi ne bi °b jednem carski činovnik. Carski činovnik je tudi rusk„ *) Golovin 1. c. str. 105. duhovnik. Na zapadu ve ljudstvo, da katoliški duhovnik ni državni vradnik, da oznanjuje resnico mnogokrat, tudi če ni ljuba ravno vladi, a ne tako v Rusiji. Glava cerkve ruske je car, kajti „sv. sinod“ je le „pravi akt ingereneije carjeve v cerkev.“ *Sv. sinod“ sam je nadzorovan in vodjen od posvetnega —; carskega vradnika, oberprokuratorja imenovanega. Ta veli posvetne sekretarje, ki nadzorujejo škofe in konzisto-rije. Pope po deželi pa nadzoruje bolj — carski žen dar m in vaški načelnik kaker vladika. Semeniščem in štirim duhovnim akademijam pošilja zopet carska vlada rektorje, profesorje, nadzornike. Na zapadu ima mašnikovo posvečevanje neizbrisljiv znak; od tod neko tajno spoštovauje do duhovstva, a na Ruskem se more pop z dovoljenjem sv. sinoda in — carja znebiti d u h o v s k e svoje oblasti in znaka ter se povrniti mej — lajike. Popa, ako se mu dokaže zločin, de-gradujejo kaker sicer vsakega posvetnega vradnika.l) Peter Veliki je vkazal spovednikom, da morajo pod smrtno kaznijo ovaditi skrivna društva proti vladi in caru, ako zvedo o njih v — spovedi.2) Ruski pop je tudi oženjen. Tedaj tudi ako bi liotel kaj reči proti krivičnim zahtevam avtokratične carske vlade — veže mu jezik s k r b z a družino. Tudi njih izobraženost ne more biti posebna, ako je res, kar piše o njih. n. pr. *realist“ Turgenjev. Kaker to „belo“ ali svetno, ravno tako tudi samostansko ali „črno“ duhovstvo rusko, ki se bavi le z ascezo, kaj malo imponuje ruskemu brezvercu. Inteligentni krogi na Ruskem se — svojega duhovstva ogibajo. S m a-t r a j o jih za orodje carjevo. Liberalni Golovin 3) pravi: „Die Geistlichkeit (in Russland) macht durch Versprechen der evvigen Seligkeit freie Leute zu — Knecliten“. Nihilist S t e p-lijak piše: „Prvo zmago si je nihilizem priboril na polji verskem. Boj ni bil dolg, ne težak. Končal se je mahoma, ker na celem svetu ni kraja, kjer bi se bila vera v vseh vrstah tako malo vkoreninila, kaker v Rusiji. Prejšen rod je bil iz navade nekoliko krščanski, a brezbožen po omiki. Ali sedaj je kolo mladih, s prirodoslovnimi nauki in s pozitivno filozofijo oboroženih mož polnih talentov, ognja in žara vstalo in krščanstvo se je zvalilo, kaker strhla zapuščena koliba. Reč je šla hitro in gladko : kajti nikdo ni branil oltarjev in bogov . . Vclilca sreča, da pri nas duhovstvo ni imelo nikdar duševnega vpliva, ker je zarobljeno in poleg tega, oženjena se zakopava v družinska opravila .... Boj je, bil lahak, zmaga trajna .... Dandanes je v Rusiji človek omikan, da bi ob jed- ‘) Przegl?d Tom. XXIX str. 236. 2) IIi. 237. ») L. c. 112. r,em ne bil tudi materi jalist, bela vrana. Ja zmaaa je neizmerne važnosti.2) Čudne in skrajne pojme — pravi Zairski v svojem spisu »Geneza nihilizmu w Rosyi“ — imajo različni ljudje o verskem čustvu Rusov. Edni si predstavljajo, da je Rusija najbolj krščanski kraj na svetu: povsod same cerkve, kipi, verski obredi se spajajo se vsemi privatnimi in javnimi opravili. Drugi, ki so si Rusijo bliže ogledali, trde pa, da se Rusija ni se še dala popolno-nia od krščanstva prešiniti. A n a t o 1 L e r o y B e a u 1 i e u, prijatelj Rusov in član akademije, piše v svojem delu „L’ empire des Czars et les Rus-ses“ : „Rusija, dasi je prijela vže pred tisoč leti krščanstvo, ni krščanska. Zunanje oblike krščanstva zvršuje, a naukov krščanskih le nekatere. Večina knezov moskovskih so prijeli krščanstvo iz političnih nagibov in je vsilili nižemu ljudstvu, ne da bi bili skrbeli za njegovega duha, in mu izkoreninili p a g a n s k e nazore. Sprejeli so obliko krščanskega bogočastja, a duha paganskega je mnogo ostalo/ Razlog temu je: Rusi neso prejeli krščanstvo iz Rima, ampak iz Carigrada, in sicer tedaj, k o s e j e C a r i-grad vžejel trgati od Rima in je prava vera v ujem vže vgašala. V ruski cerkvi je formalnost vse. Gola formalnost zadoščuje, dokler se človek ne zavede, dokler ne premišljuje, a kaker hitro se jame izobraževati, spoznava, da sama formalnost brez verskega znanja in prepričanja ne zadoščuje človeškemu srcu. Pridružijo se mnogi vgovori proti veri sami, predsodki. Pop nima dosti izobražbe, da bi mu jih izpodbil in napredni mužik — zgubi vero. Res, da tudi na zapadli odpadajo mnogi na zunaj od vere, a ker so v svoji mladosti spoznali ne le formalnost, ampak tudi nazore in duh krščanski, ker so sami v sebi občutili sladek sad teli nazorov ali ga vsaj vidijo na drugih, ki se dajo od r.jih prešinjati, nevede in nehote živijo po krščanskih postavah. To imenujemo praktično krščanstvo. „A u c h d i e j e n i g e n, w e 1 c h e a n d i e Offenbarungen des C lir i s t e n t h u m s n i c h t m e h r g 1 a u b e n, mochte icli daran erinnern, dass die ganzen Begriffe von Moral, Ehre und Mitgefiihl, nacli denen sie ilire Handlungen in dieser Welt einrichten, doc h wesentlich n u r die f o s s i 1 e n U e b e r r e s t e des C h r i s t e n t h u m s ') Turgenjev to potrjuje v svojih romanih. 3) ... . Spravva posula bardzo gladko, bo juž nikt nie bronil oltarzy i bog6w. U nas na szcz?šeie kler nie mial nikdy žadnego duchovvnego wply-"’u, ho jest bardzo ciemny, i dlatego jeszcze, že ksi?ža ženice si?, zatopieni w swe spra\vy familijne .... Ilzisiaj w Rosyi czlowiek, inajsjcy odobrili? Jykstalcenia, a nie niaterialysta, uchodzilby za bialega kruka. Podzemska Rusija, st. 2. ihrer V a t e r sin d, die i h r e Handlungen u 11 b e-wusst bestimmen.11 Tako je povedal Bismarck v parlamentu 9. januarja 1882 liberalcem Zato zapadni brezverec ne čuti v sebi tolike praznote in v praksi ne žameta popolnoma krščanstva. Pri brezverskem Rusu pa je to praktično krščanstvo — teže kaker pri zapadnem brezvercu, ker vere krščanske ni nikdar globoko poznal, in ni niti njega, niti njegovih pradedov tako prešinjala, da bi zavrgši vero, nevede še po njej živel : vera zbegne popolnoma iz njegovega srca in pusti za seboj samo neskončno praznoto, mrzloto, obup, zgolj nič. kar ga tira v skrajne zločine. In ravno ta m r z 1 o t a, ta obup, ta praznota, ta — nič v srcu je ruski nihilizem-Jedina ta praznota in obup sta mogla narekovati Bakuninu grozne besede: „Da pridemo do tamnega vsevničenja, je prvi pogoj — tolpa razbojnikov. Mi koprnimo vničiti vse cerkve, države, z vsemi vstanovami*. In Nečajevu: „Nihilist ima le jeden namen, jedno samo znanost: vničevanje. Zato in za nič drugega se ne uči mehanike, fizike, kemije, zdravilstva.‘‘ Da, ruski nihilizem je glad duševen. Zapadni socijalizem izvira iz materijalnega glada in se res r e k r n t u j e izvbogih ali pa obožanih, a nihilizem ruski vsaj do okolo 1. 1880 seje rekrutoval le iz dijakov, vseučiliščnikov, dijakinj, medicink, profesorjev gimnazijskih in vseučiliščinih in vi-sokorodnili dam, literatov, generalov, ob r sto v, častnikov, s kratka: iz najviših in srednjih stanov — posebno iz polomikancev. Ti pa gotovo niso stopili v nihilistično zavezo radi m a t e r i j a 1 n e lakoti, torej iz duševne lakoti, iz lakoti po veči svobodi, kojo jim krati krivični despotizem ruski, in radi duševne žeje po večni resnici, koje jim ne more dati ruska cerkev, rusko duhovstvo. In ravno ker nihilisti niso imeli nižega ljudstva za seboj, vsaj v dobi, o kateri govorimo, niso mogli dospeti do svojih nakan.') Posameznik je pred državo. Posameznik ima vrojene, neod-stopljive pravice, katere mora država mu braniti, a ne jih še sama teptati. Na Ruskem pa cezaropapizem take pravice krati ‘) Nihilizem vosyjski r6žni si? gl?boko od pospolitego aocyalizmu. Ten ostatni jest tylko kwestysj glodu materyaluego, nihilzein zaž przedstawia si? jako symptomat glodu duchovvego. Socyalizem pospolity szerzy si? wszystkich krajach prawie wylacz nie wžr6d proletaryatu — nihilizem rosyjski grasuje jedynie wšr6d warstew jakotuko ožwi?conych, a nie uczepia si? ludnoSei pra-cujacej. To wlasnie slabožd stanowi rnchu niiiilistyeznego v Rosyi — že nie-ma ludu za „soh? ; al e tak že sto no w i j ego groz?: že ten lud si? nie može ucywilizowad bez popadni?ncia, niemal konieeznio, w nihilizem. Zal?ski. Geneza nihilizmu. Przeglijd str. 235. Tom. XXIX. in tepta. Ako bi se nihilisti vpirali tem pravicam, ako bi branili svoje pravice in skušali odpraviti zapreke s poti z moralnimi sredstvi, bi bile njih težnje opravičene, njih v p o r dovoljen, moralen. A nihilisti hočejo, zavrgši Boga in njegove večne zakone, krivico s krivico povračati, oni zanikajo, da bi imeli kojo dolžnost nasproti državi. Z a v r g š i Večna načela in oklicavši t r enotno čustvo za Vodilo svojemu delovanju, koprne po svobodi brez mej, ki jih stavi razum, vera, vest, država, društvo : koperne po divji svobodi. Nihilistom, z a t a j i v š i m razliko mej dobrim in slabim, je vsako sredstvo, tudi najnemoralniše, da le je vspešno, moralno: „Revolucija posvečuje vse: strup, bodalo . . .“ Ruski car pa je dolžan spolniti težnje nihilistov vko-liker so opravičene, vresničiti jih v blagor podanikov, države. Dandanes so nihilisti tihi. Vsaj izven Rusije se malo o njih zločinih sliši. Mnogi optimisti trde, da izvmirajo, da so skoro vže izvmrli. Da so tihi, je mogoče zasluga Aleksandra III, kateri je odpravil mnogo zunanjih vzrokov. Vender mi ne moremo verjeti, da bi izvmirali. Kjer ostanejo vzroki, morajo bivati tudi posledice. A notranji vzroki nihilizma so ostali: despotizem, ce-zaropapize m, popolna odvisnost duhovstva od carja, njegova povprečna nizka izobraženost, ki se ne more vspešno vstavljati moderni verski negaciji. Niže ljudstvo do sedaj res ni bilo z nihilisti, ker ni še znalo samo misliti, a p o modernih v s t a n o v i h civilizovano bode jelo zame t a ti v e ro, k e r b o d e spoznalo, da vera, vsaj v k o 1 i k e r j o ono pozna, ni — *r a t i o n a b i 1 i s“. Da je tako, zatrjuje tudi nihilist Stepnjak : „Dandanes je v Rusiji olikan človek, da bi ob jednem ne bil tudi materijalist (nihilist) —- bela vrana". In Zairski: „Nihilisti so brez moči, ker nimajo ljudstva za seboj ; a na drugi strani je tudi človeka strah, če pomislimo, da to ljudstvo, ker ne pozna pristnega krščanstva in tudi v teh razmerah ni upanja, da bi je spoznalo in iz prepričanja se ga oklenilo, da to ljudstvo zavrže vero in sploh krščansko kot nasprotno razumu, in se dosledno vrže v naročje — nihilizmu.“ Se tedaj mogoče ne širi tudi dandanes nihilizem mej Rusi skrivaj in polagoma, ter upa ravno po tej poti gotovo doseči, česar ni mogel šiloma in nagloma? (Konec prih.) Ig. Kralj. LISTEK. Božji volek. Vmrl je. Vreden je pač, da potočimo dve solzi na njegovem grobu. Jaz sem si pa nekdaj mislil, da ni bil človek ta Božji volek. Takrat, ko sem hodil za kravami na pašo, sem v svoji o-tročji domišljiji razne reči vgibal, kaj bi znalo pomeniti Božji volek. In mislil sem resno, da je bil žival iz volovskega rodu, nekako podoben tistemu Sivcu, ki je tako ponosno korakal v sredi mej razkočnimi teleti. Ko se je pa pripetilo, da je nekdaj v pasjih dneh Bzbezljal“, sem se tako razjezil, da sem mu kar s palico hrbet premeril s komentarom: Ti Sivec nimaš na sebi nič od Božjega volka ! Mej drugim sem prišel na misel, da je znal Božji volek biti tisti, ki je za rojstva Gospodovega bival v Betlehemskem hlevu. Vsekaker pa sem si le dobro domišljal o njem: rogove je imel iz maslenih kolačev, grivo na glavi iz najbolj fine svile, in, da bi bil vže takrat globok mislitelj kaker Stritar, zapazil bi bil brezdvomno v njegovih — volovskih — očeh izvenredno »duhovitost “ .... Pa motil sem se, močno motil. Ker ko sem zrasel in malo po svetu se ogledal, sem našel, da Božji volek ni žival, ampak — človek. In po dolgem iskanji in pozvedavanji sem, slednjič celo zvedel, kje biva. Zdaj pa vam vse zvesto popišem, kar sem pri njem videl in slišal. Boste videli, kako zanimiva je zgodovina Božjega volka. Hišo je imel Božji volek daleč od svetnega hrupa. Ljubil je namreč nad vse samoto. In tudi če si ga obiskal, te je navadno po kratkih besedah odslovil. Veleznani „Ne vtegnem“ ali »Imam to in ono opraviti, kar se ne da odložiti1*, ali kaj enakega si moral slišati in — hote ali nehote — pogledati, kje so vrata. Pozvonim. Zvonček je imel mil in gladek glas, da je uho kar božal, ne dvomim, da je bil izlit iz najčistejšega srebra. Po dolgem hodniku, ki je bil preprežen z dvojnim tapetom, pritihotapi sluga. „Je tu Božji volek ?“ „Psst, psst!“ mi pošepne na ulio. „za skozbog, tiho!“ Kmalu potem sem stopil skoz vrata v : sobo in stal sem pred — Božjim volkom, ki se je valil po mehkem sola. Da bi bil Homer, hotel bi vam ga popisati po pravilih e-stetike t. j. hotel bi vam razločiti, kako se je kos za kosom pridružil tisti celoti, ki je sestavljala telesno substancijo Božjega, Volka. Ker pa ae poznam zgodovine njegovega razvoja, hočem Vam ga narisati po moderno. Imel je Božji volek zabuhla lica, trije podbradki so kaker trije zakopi od zdolej zagrajali težko glavo, okrogel trebušček je pričal kaker nos dobrega upanja, da tu notri se dobro prekuhava. In ker je bil Božji volek telesno precej nizek, bi vsak nehote Božjega volka primerjal buču: bil je, kar bi rekli, nekak „tululuc“. „Božji volek, Vam se dobro godi“. „Dobro, dobro, prav dobro, hvala Bogn“, mi zatrjuje kro-hotaje se. „Pa kaj vraga delate, da se ohranite tako zdrave in čile ?“ ,,Skušam vedno normalno živeti — pa punctum!“ Da pa razumete, kaj je Hotel s tem kratkim odgovorom Božji volek, poslušajte, da vam nekoliko popišem njegove navade in vsakdanje življenje. Jedel je vsak dan ob istem času, isto mero, tako da je želodec ob uri kar sam ob sebi opominal, kaj je storiti. Tedaj je pa Božji volek sedel za mizo in nobena sila bi ga ne bila zmaknila z mesta, dokler ni zadostil telesni polovici svojega bistva. Pripetilo se je nekdaj, da je mej kosilom tam nekje v gorenjih sobah začelo goreti. Klicali so: ogenj! Božji volek pa: Kje ? Reko : V drugem nastropji. On pa: No, prav ! Pojdite po gasilce! In nadaljeval je kosilo do konca . . . Tam na poletje mu je nekdaj šinilo v glavo, da bi šel v kopeli. Ko se je zvalil na vož, ga je par konj mej velikim škripanjem pripeljalo do bližnje postaje. Pa tu je zvedel, da ne bo niogoče kositi o navadni uri — in vkazal je vozniku, da ga koj odpelje nazaj na dom. Božji volek bil je konservativen v vsem, le glede svojega telesa ne, ker širilo se mu je od leta do leta; vsled tega je prihajal vedno bolj okoren in nevkreten. Ako bi ga potem takem smeli krstiti po imenu najnovejše slovenske stranke, reči bi mu morali „nerodno napreden.1' Bil je pa Božji volek rojen Slovenec, in sicer pravi tip znane slovenske pohlevnosti. Jaz tedaj sem ga vprašal: „Kako sodite, Božji volek, o Hašem naroduem razponi?" „Ne govorite mi!“ — me zavrne, in kri šine mu v obraz. »Vže misel mi razdraži živce in zadostuje, da pride unoje ravno-dušje v nevarno krizo. Tako se je godilo pred leti, ko sem v nekem slovenskem listu pred oči dobil članek: „Duliovi se lomijo." Kaki duhovi? Čujte: slovenski! Ti imajo odslej razdru- ženi biti v dve stranki: v katoliško in liberalno. Ko sem ko-nečno še bral izzivajoče, razžaljive besede proti domišljenim liberalcem, mi je kri zavrela, in dati sem si jo moral puščat. Čemu pa treba stikati liberalstvo mej nami ? Nismo li vsi Slovenci ? Slovencu je pa krščanstvo prirojeno — pa basta!“ „Tedaj Vi celo Ujite, da sploh bivajo liberalci na Slovenskem ?!“ „Tako je, Slovenec ni vstani biti liberalec.11 „Pa, Božji volek, ne zamerite, ste li brali, kako udrihajo po duhovnih, škofih in celo po papeži ?“ „Jaz ne berem in na veke ne bom bral, kar diši po polemiki. Kar se pa tiče škofov in papeža, menim, da pač ne vzdržujejo oni pravega krščanstva. Oni so Kristusovo vero le spačili. Naj bi vender kdaj nehali pošiljati v pekel vsakega, kateri misli nekoliko drugače kaker oni pridigajo." „Pa, Božji volek, menite li, da škofje metajo liberalce v peklenski ogenj ? Niste brali, da jih bo Kristus sam na sodni dan izročil hudiču ? Duhovni in škofje pa celo molijo za trdovratne liberalce, da bi jim dal Bog nulost spokorjenja.“ „Vender to ni prav, da vedno strašijo s peklom in s hudičevimi rogovi. To vznemirja duhove in ovira splošno blagostanje. Tudi risati bi ne smeli hudiča. Videl sem nekje glavo Luciferjevo, ki ga je naslikal Guido Reni; to mi je toliko razgrelo domišljijo, da mi je šumelo po glavi dva meseca; zdravniki so se bali za mrtud. Nastavili so mi pijavk in — to me je za takrat rešilo. “ „Kako si pa mislite Vi pravo krščanstvo ?“ ^Krščanstvo je najpopolniša vera; pa ne krščanstvo, kaker se pridiga dandanes. Krščanstvo je plod vsega dobrega in večno veljavnega, katero se nahaja v človeštvu. Pa kaker človeštvo ne ostane na istem mestu, ampak vedno napreduje in se razvija, tako se ž njim na razne strani spopolnjuje in preminja objektivna vsebina krščanstva. Dogme so kaker železni oklepi, kateri zavirajo prost razvoj večno mladega krščanstva. Krščanstvo ima v sebi sile, katere se ne dajo vklepati: prej ali kasneje stro vse. Ima pa krščanstvo tudi atraktivno moč, s katero na-se povleče najboljše življe vsakega veka. Krščanstva tvarilna moč je-ljubezen. Vsa plemenita, za obči blagor vneta srca se mu sama ob sebi odpirajo. In tako je krščanstvo, ako je sodimo od konkretne strani, v bratovski zvezi spojena skupina vseh najblažih ljudi, kateri žive.“ „Spet ne da bi zamerili, Božji volek, da Vas pretržem. Vi,-Božji volek, ste gotovo brali Renana?* „Renan mi piše iz srca. Tako bi trebalo razlagati evangelij, in zgodovina bi nam ne imela pripovedovati o inkviziciji, o jinatemih, o verskih vojskah, o „syllabu“ itd.“ Pripomniti pa moram, da se je Božji volek pri zadnji be- sedi stresel in zbledel, tako da sem se kar bal za-nj. Zatorej jaz : „Zakaj Vain pa „syblabus“ tako pretresa živce, Božji volek ?“ »Presekal je zadnjo vez, ki je še katoliško cerkev spajala z modernim napredkom. Prvič, ko sem ga bral, mi je kri zavrela, da so obupali za moje življenje. Še le za pol leta sem o-kreval. Stavek, kjer zavrgava papež spravo z modernim napredkom, mi reže dušo in srce. Za to rano bom vmrl.“ „Pa Vi ste zelo občutljivi, Božji volek ?“ „Jejščene, kdo bi pa ne bil? — Ljubezen je Bog, v ljubezni je stvaril Bog svet, zatorej hoče, da se vse stvari ljubijo. Bo mojem prepričanji, prijatelj, nihče bolj ne razdira Božjega dela, Pego kdor seje mej ljudmi nauke, kateri so jih vstani po mišljenji kakerkoli ločiti. Zatorej je ona vera najboljša, katera ne pozna teorije, ampak goji le ljubezen. In ljubezen — to je krščanstvo. Ljubite se, glejte, v tem je vsa postava. Apostel Kristusov bi moral po svetu tekati od naroda do naroda ter v enomer klicati : Ljubite se, ljubite se! Jaz bi koj se sprijaznil s papežem in morda celo pripoznal njegovo nezmotljivost, da bi le kdaj pustil brezpotrebne definicije in prosto dal vsakemu, naj veruje kaker se mu zdi. Hahaha! Kako dobro se vender človek počuti, ako mu misel prosto pohaja, ne da bi kje zadevala ob trde dogmatične skale. Pa tudi telesu kako dobro to de: kjer se duševno življenje prosto in neprisiljeno razvija, ostanejo tudi živci v normalnem stanu, kri se mirno pretaka po žilah in vsled tega se — hvala Bogu — tudi prebavljanje redno vrši. Dobro prebavljanje pa spet povspešuje duševni razvoj ter je tako glavni Pogoj kulturi in duševnemu napredku. Jaz sam bi se gotovo ne bil povspel do tolike intelektualne kulture, da bi si bil glavo vbijal s katekizmom. Timotej je bolehal na želodci, slabo mu je prebavljal; jaz se temu ne čudim : apostel Pavel mu ga je bil zabil z anatemi. Sreča, da je imel kapljico dobrega vina.“ »Božji volek, Vi poznate tudi filozofijo ?“ „Jojmene, verska filozofija je moj priljubljeni predmet. Svojo filozofijo pa izrazim najkrajše in najtočniše z besedo sinkre-tizem.“ „Sinkretizem ? Po mojem mnenji je ravno sinkretizera najmanj prebavljiv, ker hoče spajati prekoslovne verske nazore.“ „Pa molčite mi vender o nazorih!“ „V čem pa obstoji Vaš sinkretizem ?“ »Ravno v tem, da zahtevam od vsake vere, naj popusti ?he nazore in nauke, po katerih se vera loči od vere. Če se to izvrši, potem imamo mir, potem nam napoči doba občnega krščanstva. “ »Pa Vi bi hoteli, da bodi človek sploh brez nazorov, brez Pameti ? Ne zamerite, Božji volek, po Vaši teoriji bi moral pravi blozof biti brezpameten, in le brezpameten bil bi pravi filozof.1* „Spet vže imate teorijo v ustih. O teoriji jaz nečem vedeti. “ „Potem pa priznajte, da niste mislitelj, niti filozof?" „Jaz, jaz, Božji volek, jaz ne filozof ?!“ zarenči in se naglo dvigne sč sedeža grozeč mi s pestjo .... „Potolažite se, Božji volek, zdaj pa hočem iti.“ Po vsem tem se lehko razume, da je Božji volek bil nad vse miroljuben. Njegov zlat rek, ki si ga brai nad vhodom V sobo, je bil: „Nur kein Aufsehen machen !“ Pa tudi spravljiv bil je Božji volek. Ko so se kje sprli, poslali so jih kar k Božjemu volku, in vrnili so se gotovo potolaženi, ako ne popolnoma spravljeni. Zadnja leta se je zdelo Božjemu volku celo primerno, da je osnoval nekak pomirjevalni vrad, nad katerega vrati si bral'-„Beschwichtigungsbureaux“. Kjerkoli niso mogli razdraženih strank vpokojiti, poslali so jih v ta vrad. Božji volek jih je navadno sprejel sedeč v naslonjači: „Haha! vi ljudje Božji se tedaj prepirate! Haha! Vi ljudje Božji — kaj pa hočete ?“ Potem je vsakega malo pobožal s tolsto roko pa lehno vdaril na lice: mir Božji bodi z vami, ljudje Božji! In šli so, ne da bi se celo domislili, radi česa so prišli. To in še marsikaj drugega sem slišal in videl pri Božjem volku. Ne zamerite, da vam nisem vsega povedal. * * * Kasneje je Božji volek še živel, dolgo živel ter dočakal vi; soke starosti; pa še više bi bil dočaka!, ko bi ravno tiste dni ne bil začel izhajati „Itimski Katolik11. To je bilo osodepolno zanj. Ne da bi bil kaj bral iz tega najnovejšega kolomona, ampak vže epiteton »rimski11 v naslovu razgrel ga je tako, da ga je napala vročinska bolezen. Hladili so mu sicer čelo in stran z ledeno mrzlimi obkladami, a vsa skrb ni zdala nič — v treh dneh bilo je po njem. Potem so ga pokopali. A še le pred kratkim se je osnoval odbor, da bi nabiral denar za njegov spomenik. Posvetovali smo se, kaj bi mu zapisali na grob. Jaz pa sem rekel: „Je li trebaj da ga slavimo ? Če pa vže hočete napis, svetujem, da bi bil kratek :y „Tu počiva Božji volek. Lehko je dihal, mirno živel z vsemi. Ž njim je izvmrl rod Božjih volkov.11 II. Pismo. V e 1 e č a s t i t i gospod dr. N i č m ali! Velespoštovani gospod Tone od Kala! Začudili se bodete morebiti, gospod vrednik, ko berete tak naslov, a nič se bati! Jaz sem Vas nazval le po vzgledu ®aših liberalcev, oziroma njih glasil „Slov. Naroda“ in »Ljub. ^vonatt. Mislili bodete, da Vam piše kak Ljubljanski liberalec Nezaupnico, a bodite preverjeni, da Vam piše najbolj pristni Vaš Prijatelj, ki ve Vaš zgorenji naslov obrniti na pravo in d o-'J t' o stran ! Jaz si tolmačim stvar tako-le: Ker Vam liberalci zastran Vašega nasprotja in klubovanja iz s a m e jeze ne morejo nič Riniti, mislijo, da Vas bodo na tak način ponižali ali Vam celo Vaše delovanje preprečili. No, pa kaker sem rekel poprej, naj si liberalna gospoda le v svesti, da se to ne bode zgodilo nik-pi'. Jaz vem, da v tem oziru Vam liberalci še take priimke piko prikladajo. a Vi se jih ne vstrašite, še manj pa, da bi Vas t° oviralo v Vašem delovanji. Lepo pristoja takim slučajem nemški pregovor, ki pravi: „Die schlechteste Frucht ist eben niclit, a.h der die Wespen nagen !“ Res je to ! Liberalci so si vže mar-8lkaj prizadeli in marsikateri načrt se je vže koval, da bi Vas ^tlačili ter očrnili pred svetom, a to se do sedaj še ni zgodilo, tor se tudi najbrža ne bo ! — „Naprednjaki“ mislijo, da jim bohote Vi ,ganz einfach“ kar hrbet nastavili, oni bi pa vdrihali P° njem ! No, to bi bilo jako žalostno, a še bolj žalostno je pa vonder le to, ako liberalci sploh kaj tacega mislijo. Poskušali ?.° vže večkrat, a ni se jim posrečilo. Sedaj mislijo baje s svo-■Phi »Rodoljubom41 to doseči, pa menim, da se od tega »rodoljub-Nega (!?)“ lista ni bati slabega vremena. Ako bi se to imelo pričakovati od »fortšritlerjev44, torej bi morala vže zdavnej toča P°biti ves konservatizem in zraven tega bi zadnje „algirske“ kobilice še posebno vse črne pohrustale, kar se pa seveda ni z?odii0. Da bo imel »Rodoljub" namen, podučevati kmeta, to rad ^erjamem, o tem, kaj bode podučeval, pa zelo dvomim. Da ga ne pde učil moliti Boga, v cerkev hoditi, duhovnike spoštovati, to Vem. Davkov in drugih bremen mu pa mislim tudi ne bode od- vzel, ali ga teh vsaj nekoliko rešil. Kar se pa domačega gospodarstva in najpotrebnejšega poduka tiče, v to pa zadostuje „Do-moljub“, ki je že v veliko krajih zelo priljubljen list, bodisi za* radi vsebine ali zaradi nizke cene. „Rodoljubu“ bode glavni namen, protiviti „Domoljubu“, ka-ker je bilo čitati v priporočilu v „Slov. Narodu1*. Zelo radoveden sem torej, kaj da bode prav za prav obsegal „Rodoljub‘‘, .ako pravimo, da „Domoljub“ uči vse prav. Rezultat razviden je vže sedaj, ko list še izšel ni: Ako „Rodoljub“ pravi, da bode nasproten „Domoljubu“, ta zadnji list pa uči vse prav in je sploh koristen in priljubljen list, torej ostane „Rodoljub“ škodljiv list, in kot tacega ga bode malokateri zaveden človek, oziroma kmet, kajti temu je v prvi vrsti namenjen, vspre-jel pod svojo streho. Da Vas bode ta „rodoljubni“ komar tudi nekoliko skušal pikati, to vže naprej vem, a nič se bati! Vaš Neduhovitih. Nov program. S. Gregorčič. Pač zadeli ste jo, prijatelj „neduhovnik“, poznali ste komarja vže pred njegovim rojstvom! Vže v svojem programu na prvi strani se nas spominja „Rodoljub“, ker očitno je pač, da naj-krepkejše besede programa merijo na nas: „Zasejala se je mej nas stranka — kdo jo je zanesel, o tem danes nočemo govoriti — ki se je iznevirila stari slovenski zastavi ter sluteč v vsakem narodnem napredku nevarnost za vero, poteptala v blato naše najodličnejše pisatelje in pesnike, hotela v nič potisniti naše najboljše može in vsakega, kdor se je upal v bran postaviti temu početju, ožigosala kot verskega mlačneža ali pa celo brezverca!“ . . . Glejte no, kako jadikujejo na grobu slave Stritarjeve, Tav-čerjeve, Vošnjakove, Celestinove ? Ako smo jih res v blato poteptali, te najodličniše Slovence, zakaj pa ni nikogar, da bi jih iz blata izvlekel? Zakaj ostaja naša „vničevalna“ kritika vprašanje brez odgovora ? Tukaj, tukaj začnite, naprednjaki, ako si hočete pri treznih misliteljih rešiti čast, ako nočete na vse veke veljati za brezmiselne blebetače, katerim je edino orožje — fraza. Zadeti od naših pušic vsi besni divjate okol nas, ne da bi kdo imel poguma resno se nas lotiti, kaker je častno in spodobno za prave možake. Ne, mesto tega greste dražit ljudske strasti in narod hujskat nad nas. Mesto da bi nas zavrnili z uma svitlim močem, se znanstvenimi dokazi, apelujete na ljudsko — nevednost, da bi nas prekričali in užugali — se silo, s pestmi ! Prav tako, kaker Husiti in Mladočehi! Tako delajo demagogi in prekucuki, ker tako se ljudstvo zbega in zmede, da po- stane slepo, brezvoljno orožje v rokah tistih, ki je nainerjavajo zlorabiti za svoje namene .... Še nekaj res klasičnih mest se nahaja v programu našega ^Rodoljuba44. Mej drugim trdi, da se še dandanes v Koroški, na Primorskem in na Štajerskem duhoven in liberalec borita roko v roki za narod slovenski. Tempi passati — radikalci ljubljanski ! Da, še je morda kateri duhovnik tako slep, pa na Goriškem, hvala Bogu, naštejemo take lehko na prste — drugi vsi se sramujejo hoditi se stranko „81. Naroda41, „S1. Sveta1* itd. In še to malo številce krči se od dne do dne. Nič ne de, da pesnik Gregorčič vstraja z liberalci ter jim je začel spet topleje stiskati roke. Pesnik Gregorčič, kateri se spet oglaša v radikalnih glasilih. In vže na drugi strani ,,Rodoljuba “ izdaja zlate besede papeža Leona XIII našim zakletim sovragom — liberalcem, besede, katerih ne morejo razumeti nego krivo, nego na kvar veri. Peva namreč tako-le: Vprašanje glasno, čuj. hrumi: „Li narodnost, li sveta vera, Katera prva je, katera ?“ To v tabor0(.nas dva deli. K čemu, oj bratje, ta razpor ? Kaj treba pravde in prepira ? . . . . Pesniku Gregorčiču zdi se tedaj brezmiselno vprašanje: katera je prva, vera ali narodnost ? z drugimi besedami: brezmiseln je boj, ki ga bojujemo z liberalizmom, in prav ima V. Spin-čič in ž njim vsi radikalci pri „Narodu“, „81. Svetu1* itd., kateri trdijo, da vera ni v nevarnosti, da liberalcev sploh na Slovenskem — ni. Mi si za zdaj Gregorčičeve besede dobro zapomnimo . . . Njemu samemu pa bi svetovali bolje, da bi raji molčal ka-ker tako pisal; drugače tudi mi ne bomo molčali, in ako bo moral katero trdo slišati, vedi, da si je zakrivil sam. Mi ne poznamo nobenih ozirov, ko gre za čistost nazorov. Spet nekaj za dr. Romiha. Na vse veke nam ne pojde v glavo, kako more g. Romih, kot doktor filozofije, pisatelja, ki je in hoče sam biti Herbarti-janec, pisatelja, ki proslavja Darvvina za največega moža 19. voka ‘), kar pač pomeni izpovedati darvvinijanizem sam, kako *) Encycl. Handbuch S. Erz. more Lindnerja smatrati za pravovernega katoličana! Za skoz-bog, dr. Bornih, kje ste pač staknili svoj doktorat ?! Da ne boste mislili, da smo zabili na Vas, Vam posvetimo tudi ta pot par vrst v premišljevanje, pridržavši si glavno stvar, kaker pričakujemo, za obravnavo — pred porotniki. Mi smo v svojem listu pisali, da „dr. Lindnerju niso tudi redovniki pri srci“, reč, ki „se mora pač razumeti sama ob sebi“. Dr. Bomihu ni to po godu. Mi pa pravimo, da Lindnerju so redovniki ravno tako pri srci kaker katoliška cerkev in katoliški duhovni . . . Katoliška cerkev nui je „abscheulich“ ... kaj so mu tedaj redovniki in duhovni, naj sklepa dr. Bornih sam. Pa dr. Bornih navaja iz Lindnerja mesta, na katerih se poslednji pohvalno izraža o benediktincih, frančiškanih, premon-stratenzih in cistercijenzih, češ, oni so delotali za kulturo. Mi pa odgovarjamo dr. Bomihu: za kulturo seveda — srednjeveško. Po Kantovih in Lindnerjevih nazorih ima tudi katoliška cerkev kulturonosno veljavo in sicer veliko, a ta veljava je po temeljnem naziranji racijonalizma le prehodna, začasna. Dr. Lindnerju je stališče pozitivnega krščanstva, t. j. stališče katoliško v 19. veku — ein iibenvundener Standpunkt. V srednjem veku je bila cerkev sč svojimi dogmami, z redovniki in duhovni dobra, a le relativno dobra t.j. dokler ne napoči nova doba, doba racijonalistična. V tem smislu nam je tudi vzeti dr. Lind-nerjevo pohvalno priznanje redovniškega delovanja. V našem veku je farjem in redovnikom za zmirom — odzvonilo. Čemu bi sicer Lindner govore o šolstvu na Francoskem, v Italiji itd. tako radostno izražal svoje veselje, da je klerikalcem iz rok iztrgana javna vzgoja ? Ako si duhovnov in redovnikov toliko želi pri šoli, kako, da piše str. 105 v članku: „Belgiens Schulwesen“ tako-le: „Es wird viel Zeit und Geld kosten, um die Ecoles normales aus dem s c h m a h 1 i c h e n Zustande emporzuheben, in den sie unter clericaler Fuhrung gerathen sind“ ? In pa še, kar piše o jezuitih! „Um friih den blutigen Ernst zu sehen und zu schmecken, wurden sie (die Jesuitenschiiler) zu Hinrich-tungen der Ketzer mitgenommen ! Hass gegen die Ketzer wurde ilmen auf jegliche Weise eingeflosst“ ‘). Jezuitska vzgoja je „selbstsiichtig im Sinne der Alleinherrschaft des Ordens“. Jezuitski vzgoji očita „mechanische Dressur des Geistes", „Gross-ziehen der Heuchler“, „Ersticken der rein menschlichen Ge-ffihle“ itd. Pa — da ne govorimo o jezuitih — so li res dr. Lindnerju vsaj redovniki srednjega veka toliko pri srci ? Kaj pa! Na istem mestu Lindnerieve enciklopedije, s katerega je dr. Bornih privlekel citat, kako priljubljeni vzgojitelji so bili v >) Str. 402. srednjem veku fančiškani, izreka dr. Lindner koj v naslednjem stavku to - ie vničevalno sodbo o frančiškanskem poduku : „Ilir Uuterricht erhebt sicli jedocli nirgends liber das Niveau m e c li a n i s c h e r Gedachtnisubung und religibsen Jormelkra m s“ ? Tako o frančiškanih, katere vender dr. Lindner više čisla od benediktincev in druzih — kaka bi bila tedaj sodba še le o poslednjih ? Da, kaj dobrega sploh še ostane y redovniški vzgoji srednjega veka, ako njegovi najboljši vzgojitelji niso boljšega znali nego brezmiselno kvasiti in kramariti z verskimi frazami ? In dr. Romih je še vedno prepričan, da danvinijanu Liiul-uerju so redovniki resnično pri srci! ? Na svidenje, g. dr. Romih ! Mladoslovenski — frančiškani. Ni davno od tega, kar je tako zvani „Slovenski Narod“ z blatom ometaval tretjerednike sv. Frančiška. A poslednjega časa se je tako korenito spreobrnil, da podaje v „listku“ svojim brav-eeni nauke istega sv. Frančiška, katere izvrševati je glavna naloga tretjerednikov. Prav ginljivo je brati, kako proslavlja sv. iVančiška ljubezen do Boga in do bližnjega, otročjo vdanost v Božjo voljo, njegovo ponižnost, zmernost, ljubezen do vboštva itd. Opozarjamo čestite očete Frančiškane v Ljubljani, naj se dobro pripravijo za letošnjo porcijunculo, ker vsi ljubljanski radikalci pridejo k njim delat generalno spoved, potem se pa dajo Vpisat v tretji red. Iz nekega, doslej nam temnega prerokovanja rajnkega Stefana Hodulje smo zvedeli, da pojde 2. avgusta procesija iz „Narodne tiskarne" k oo. fračiškanom, katere se vde-ležijo bosi in gologlavi vsi naši radikalni vredniki in njih sotrud-*dki. Tistega dne bodo odvrgli po vzgledu sv. Frančiška ljubljanski liberalci svojo mošnjo, (katero kaker znano, ni prazna), palico in črevlje, si pridržali le raševno rujavo haljo, ter se prekašali z vrvjo." Zdaj tudi vemo, zakaj se Ljubljanski Sokoli tako radi mej seboj nazivljejo z „brati;l .... Seveda izpadejo °dslej naprej vsi pustni in postni plesi, vsi izleti itd. in mesto tega se bodo po cerkvah ljubljanskih ob nedeljah pozno v noč upravljale devetdnevnice za spreobrnenje razkolnih Rusov, za razsvitljenje Mladočehov itd Mesa več ne bodo jeli, vegetarijanci bodo vsi, ker, kaker uči „Narod“, sv. Frančišek je °bjemal sč svojo ljubeznijo vse stvarstvo, tudi živali, imenoval Ptice svoje bratce, lastovice svoje sestrice, tudi muhe in pepel je bil brat .... kdor se pa živi o kuretini, je požeruh. Na ljubljanske klobase se bode v par letih letih pozabilo .... Pa g. Sevničan, ki je v Gorici na sv. Barbare dan spisal 2a „Narod“ spodbudni članek o sv. Frančišku, se zdi, kaker da bi bil hotel nas podučiti, nas spreobrniti. Nas, pravimo — tako vsaj ga razumeva vrednik „Narodov“, g. Josip Nolli, kateri se ne more zdržati, da ne bi pozival ^blaženega Antona od Kala", naj si zapomni zlate opomine serafinskega Sevničana; želi pa, (la bi mi ..pripovedovali mir11, in da bi „n:kdar ne dali povoda, da se ljud jezi". Ta »ljud11 so naši liberalci. Verjamemo jim, da bi bi jim bilo vstreženo, ko bi enkrat molčali. Da se pa ta „ljud11 jezi, nam je sicer žal, a pomagati ne moremo .... Sicer, kaker se zdi, se vedno še gospodom liberalcem sline cedijo po neizmernih zakladih, katere si kopičimo se svojim pisateljevanjem. Saj naše pero je vže stokrat prekupljeno od škofov, od vlade in morda celo od „Gustav Adolfovega fonda11 ! In gotovo imamo neizmerne svote založene pri dunajskih bankah ! ! . . . In vender to je še vedno njih edina polemika proti nam!! . . • Vsekaker pa za 2. avgusta bi radi poslali Štefana Hoduljo v Ljubljano, da bi nam sč svojo nedosežno izvirnostjo slikal prizore, katerih bodo priča srečni Ljubljančani. Darovi v podporo mladih pisateljev. Preč. g. Arko Mihael, kurat v Šturjah, poslal je vsoto nabrano pri dekan, konferenciji v Vipavi dne 17. julija.......................................for. 16 „ „ P. A. v R......................„...................„ 6 „ „ Hvalica Anton, dekan v Šempetru pri Gorici „ J „ „ Brezavšček Andrej, župnik v Rifenbergu . . „ 10 AUT-AUT! Naš „aut-aut“ bo na Slovenskem kmalu prišel v prigovor. Treba torej, da njegov pomen nekoliko pojasnimo. Bravcem, ki ne razumejo latinščine, povemo, da je latinski „aut-aut“ isto, kar slovenski „ali-ali“. „Aut-aut“ izraža pa strogo izključljivost dveh nasprotij, n. pr. ali življenje ali smrt. Mi pa prenesemo ta pojem na polje spoznanja. Pravo spoznanje obstoji v resnici t. j. v zlaganji spoznajoČega razuma z rečmi, ki bivajo. Vse reči bivajo pa objektivno take, kakeršne jih je Bog stvaril. Zatorej je v višem onto- logiškem smislu resnica isto, kar objektivno bivanje reči, vkoliker se ono stavi v primerje sč svojim idealnim vzrokom, ki je Božji razum. Od tod izhaja znani metafizični stavek: Verum et ens convertuntur t. j. resnica in bivanje je isto. Nasprotje bivanja (des Seins) je nebivanje (das Nicht-sein). To nasprotje je absolutno izključljivo t. j. bivanje kot tako izključuje nebivanje, poslednje pa, kot tako, nima z bivanjem ničesar skupno, je čisto negacija bivanja. Z bivanjem se metafizično istoveti (ulentifikuje) resnica, katere nasprotje je neresnica ali laž. Kaker bivanje izključuje nebivanje, tako tudi resnica neresnico, in nasprotno. Kaker pravimo : ali kaj biva ali ne biva, prepričani, da mej bivanjem in nebivanjem ni mogoče tretje, srednje, isto tako rečemo: ali je kaj res ali ni res, ravno tako prepričani, da Uiej „res“ in „neres“ ni srede. To absolutno izključljivost izraža „aut-aut“. Po tem se ravna tudi spoznanje. Ono je resnično le tedaj in vtoliko, kader in vkoliker se vjema z objektivnim bivanjem reči: ali se vjema — tedaj je resnično, ali se ne vjema — tedaj je neresnično. Da bi pa kaj v istem po- gledu bilo resnično in neresnično, je absolutna nemogočost, kaker se absolutno izključuje, da kaj v istem pogledu biva. in ne biva. Od tod velja tudi za človeško in vsakatero drugo spo-znanje absolutni: ali-ali: aut-aut. V spoznanji naš razum n1 prost: navezan je na objektivnost reči; ne ravna se poslednja po razumovem mišljenji, ampak razum .se mora v mi8' Ijenji ravnati po nji; vsako samovoljno oddaljenje od njega oddaljuje od resnice. Razum se po svoji naravi nagiblje k resnici. Ko Je tedaj Bog človeka vstvaril, mu je tudi omogočil priti do tolikega spoznanja resnice, koliker zahteva narava v svojo dopolnitev in srečo. Greli je pa razum zatamnil; naravo®' njegova, mej resnico in neresnico razločujoča moč, se jo okrhala; kaker je volja začela omahovati mej dobrim in slabim, tako se je tudi mej oni večno nespojljivi „ali-ali“ z®' legla megla spoznavne negotovosti in nevednosti. Spoznanje starih modrijanov je le malo stavkov dognalo do tolike 1®' vestnosti, da bi z vso zavestjo in nedvomljivostjo trdilo: tako je, in n e drugače. Označiven za staro filozofijo je skepticizem, ki je obupal, da bi se mogel kdaj povspeti do absolutno razločivnega „ aut-aut “. Jezus Kristus, Sin Božji, je pregnal meglo z obzorja človeškega spoznanja. V njem se je svetu spet razkrilo absolutno nasprotje mej resnico in neresnico. Da, on sam je človeštvu pojavil kot eno dveh nasprotij: „Jaz sem . resnica". Vsled tega je zažugal: „Kdor ni z menoj, Je proti merii“, t. j. mej resnico in neresnico ni srede; kdor mene ne prizna kot resnico, nasprotuje vže s tem resni®) in je v neresnici; ni mogoče moj nauk z naukom meni n®' sprotnega sveta tako spojiti, da bi bila resnica v sredi. ^ besedah Kristusovih izrečena je absolutna izključljivost resnice od laži ali laži od resnice, kar je isto z absolutno nespojljivostjo obeh, izrečen je naš „aut-autu. Isto uči z drugimi besedami apostelj: „Božji sin Je' zus Kristus, katerega smo mej vami oznanili, ni bil „da in „ne“, nego „da“ je v njem bilo “.x) Pa spet, vprašajo ‘) II. Kor. 1. 19. Korinčane: „Kakošno občinstvo ima svitloba s temo ? Pa kakošno je vjemanje Kristusa z Belijalom ?“ ‘) Absolutnost krščanskega načela je izpovedala katoliška cerkev skoz vse veke in jo izpoveda še dandanes, brezobzirno obsojajoč vse nauke, kateri nasprotujejo njeni dogmi. Cerkev je nespravljiva s heretiki t. j. z vsemi onimi, kateri se v verski teoriji brezpogojno ne podvržejo njenemu nauku. Ta pomen imajo njeni anatemi. Najnovejši, da tako rečemo, Uradni dokument v tem oziru je ,,Svllabus“ Pija IX. od 1. 1864. Njegova smisel, ako jo v kratkem izrazimo, je : ne-spojljivost krščanskih načel z načeli, katera dandanes zastopa liberalizem, nespojljivost resnice z neresnico.3) Sploh je dogmatiška izključljivost in nestrpljivost za katoliško cerkev označivna, posebno ako je primerjamo z ^katoliškimi sektami, katere so, kaker znano, v načelnost-ttem naziranji tako popustljive in strpljive, da sploh vže ne postavljajo za podlago ali pogoj verskega združenja verskih stavkov ali resnic, ampak — ljubezen; mej tem ko nam ^že ljubezen sploh ni krščanska brez krščanske vere. Seveda ima katoliška cerkev tudi razloge, s katerimi opravičuje svojo versko nespravljivost. Prvi, objektiven razlog je, kaker smo vže zgore omenili, da resnica more biti le ena, kaker je Bog eden. Ne velja pa tu vgovor, češ, Bogu more biti malo ali nič do tega, kaj in kako se misli o njem. Nikaker! Bog sam je dal človeku razum, kateri po svoji naravi teži po resnici, tako da le v nji najde vteho ; ker je pa Bog zadnji vzrok resnice, resnica sama, tudi razum teži po Bogu, kaker telo teži proti središču zemlje. Ako je tedaj Bog, vstvarivši človeka razumnega, razodel svojo voljo, da človek teži po resnici in jo doseže, ne moremo z druge strani trditi, da mu je vse eno, ali ga človek išče, pa kaj in kako sploh misli o njem, ker Bog je resnica, katera obstoji za človeka v zlaganji razuma z objektom. Kdo pa poreče, da ni n. pr. nič na tem, kako misliino o matematičnem stavku 1 -k 1 ? Ali da smemo misliti, da 1 -k 1 je = 0, sli 1 + 1 je = 1, ali pa 1 -k 1 je = 3 ? Ali nam for- ‘) Ibi 6. 14, 15. 2) Prim. posebno stavek LXXX. mula 14- 1=2 ne zaveže razuma, tako da smo hote nehote vklenjeni ? In kaj bi pač pomagalo, ko bi kdo hotel to tajiti ? Reklo bi se mu, da je — norec. Taka je resnica. A1 i priznaš, da je 1 4- 1 = 2, in to je resnica, cela resnica, edina resnica; ali ne priznaš, in to je neresnica, kakerkoli jo obračaš: ali vzameš 1 4- 1 = V* ali 1 4* 1 = 0 ali — 1 V* itd. in infinitum. Pa vzemimo zdaj, da bi matematična resnica, katero-izraža formula 14-1 = 2, bila konkretno subsistujoče, razumno, neskončno bitje — kako bi mogla pred seboj trpeti tistega, kateri bi ji v obraz rekel: ti si 1 4- 1 = V4 ali sploh vse drugo, kar se da misliti, le 1 4 1 = 2 nisi ? Podstavimo tedaj matematiški resnici Boga — njemu naj bi ne bilo do tega, ali ga kot takega spoznamo in priznamo, pa k a j in kako o njem mislimo t. j. nič do tega, ali sploh imamo vero, in katero imamo ? Potem takem bi ne moralo do tega biti tudi očetu, pred katerega stopi sin z izjavo : Dvomim, ali si moj oče; sploh sem prost, ali te hočem za svojega očeta priznati, spoštovati in ljubiti ali ne 1 Denimo tedaj, da je res, kar krščanstvo uči, da nam je Bog razodel: jaz bivam kot en Bog v treh osebah, poslal sem svojega Sinu na svet itd. — tudi Bog ne more prepustiti naši volji, da se nasproti vsemu temu indiferentno vedemo, ' in sploh razodenje sprejmemo za resnico ali ne. Katoliška cerkev trdi: tako je razodel Bog, t o je resnica — to in tako treba (po veri) spoznati in priznati; drugače misliti je neresnica : aut-aut! Pa zdaj še le pridemo do razlogov, s katerimi katoliška cerkev opravičuje svojo versko-načelnostno nestrpljivost- Dr. Malmič. Škofje pred sodiščem javnega mnenja. Ni ga pač vprašanja, ki bi bilo našim časom primer- niše od tega; mikalo bo vsakega omikanca, ako se le ko- ličkaj zanimlje za naše javno življenje. Ni davno od tega, ko smo morali od neke strani slišati očitanje, da se v svojem listu nikoli ne upamo črhniti žal besede proti škofom. Kar pa tu posebno povdarjamo, se dotična oseba drugače popolnoma zlaga z našim listom in njegovo smislijo. Od iste strani se pričakuje in želi, da bi odločno besedo spregovorili o neki škofovski naredbi, katera je nedavno od tega naše liberalno časopisje toliko razburila. Čutimo res potrebo, da na tem mestu razložimo, kaj in kako se ima ali sme po naših nazorih v listih pisati in sploh javno soditi o naših škofih in njih delovanji. Pred vsem je skoro nepotrebno omeniti, da so škofje zmotljivi in grešni ljudje. Kot katoličani verujemo sicer, da je papež nezmotljiv, a to le v verskih in nravstvenih določbah, kader govori „ex cathedra“; mej tem ko more privatno i motiti se i grešiti. Škofje pa niso nezmotljivi v nikakem oziru. Da, zgodovina nam spričuje, kako so se vže motili, kako globoko so tudi nravstveno se pogreznili. To se moi’e goditi tudi dandanes; in tudi nočemo tajiti, da se tu pa tam resnično tudi zgodi. Vprašamo pa: komu pristoja pravica škofe, ki 8e ali verstveno motijo ali nravstveno pregreše, soditi in jih kaznovati? Kaj so škofje ? y Škofje so služabniki sv. cerkve, v kateri zavzemajo odlično mesto ; da nam bo tedaj mogoče odgovoriti na /gore stavljeno vprašanje, si moramo pred vsem od bliže ogledati vredbo ali konstitucijo Kristusove cerkve. Kristus je sezidal svojo cerkev na podlago apostolov (Ef. II. 20.); teh apostolov pravi, neposredni nasledniki so pa škofje. In kaker je izročil Gospod apostolom vso oblast, da vladajo njegovo cerkev, tako so tudi škofje pravi vladarji Kristusove cerkve; to Oblast dobivajo od sv. Duha, kateri jih je postavil vladat Božjo cerkev (Dej. ap. XX. 28.), ne pa od vernikov ali od naroda. Ako jih pa narod ni postavil, niso tudi narodu odgovorni, in jih ne sme soditi niti narod niti tisti, kateri narod in njegove pravice zastopajo bodisi v časopisji, bodisi v javnih zastopstvih. Ne, ampak škofje so sodniki vernikov, ker vladarska oblast, ki so jo dobili od Boga, je ničeva brez sodne vlasti. Ako so pa oni sodniki, in verniki sojenci, ni mogoče, da bi bili verniki njih sodniki, a oni vernikov sojenci; to je protislovno. Yže v državni vpravi je sodnijski stan nedotakljiv, neodgovoren. Poskusite vi, kateri vsako besedo, vsako naredbo naših škofov tako nemilo kritikujete, poskusite odloku državnega pravnika, ali obsodbi državnega sodnika pridejati le ono razžaljivo opombo ali jo celo z blatom ometavati! Kar je v državi sodnik, to in veliko več je v cerkvi škof: sodnik nedotakljiv, od podložnikov neodvisen, odgovoren na zemlji papežu, v nebesih Bogu, kaker je sodnik odvisen le od svojega cesarja in viših sodišč. Pa katoliški škofje so svojim vernikom več kot vladarji in sodniki — oni so njih očetje, duhovni sicer, a ravno radi tega — očetje v višem pomenu. „Tudi če imate deset tisoč odgojiteljev v Kristusu, a ne veliko očetov. Ker v Kristusu Jezusu po evangeliji sem vas rodil, “ tako je sv. Pavel Qpominal Korinčane (I. 4, 15.); z istimi besedami, z isto pravico se vsak škof obrne na svoje podložne vernike. Ni mi pač treba razlagati globokega pomena navedenih besed. Duhovno očetovstvo vtemeljuje mej škofi in verniki isto razmerje v čeznaravncm redu, katero se nahaja mej stariši in otroci v naravnem. Poslednje razmerje je pa Bog pozitivno potrdil iti' posvetil v četrti zapovedi. Toda ista zapoved velja obče tudi za razmerje mej predstojniki in podložniki; iz iste zapovedi izvajamo za posle pokorščino in ljubezen do gospodarjev, za državljane zvestobo do vladarja in gosposke oblasti. Tem bolj pa zavezuje četrta zapoved vernike nasproti škofom in duhovnikom k pokorščini, spoštovanju, lju- bežni. Ta resnica je globoko vkoreninjena v zavesti pobožnega katoliškega ljudstva, katero s tolikim češčenjem svojega duhovnika nazivlje „duhovnega o četa.“ Škofom pa pristoja to ime v višem, popolnišem pomenu, ker oni so očetje duhovnih očetov. Da pa prenesemo pomen četrte zapovedi na vprašanje, katero razpravljamo: kako bomo sodili sina, kateri slabosti svojega očeta raznaša mej ljudi, kateri javno toži: glejte, tak in tak je moj oče; tako govori, tako nas izdaja; ne išče nego svoje koristi itd. ? Rekli bi mu: ti ne poznaš četrte zapovedi, ki veleva: spoštuj očeta! In enako ali še hujše govoriti po javnih zastopstvih, enako pisati po listih o škofih, jih soditi in ljudstvo hujskati na nje — naj bi bilo dovoljeno katoličanom ? ! Pa vzemimo denašnje, posebno politične liste, kateri si vsvajajo pravico, škofe pozivati pred svoj sodni stol in njih delovanje brezobzirno kritikovati! Kaj so ti listi ? Odgovorilo se nam bo skratka: glasila javnega mnenja. Prav. Kaj pa je javno mnenje ? Javno mnenje je to, kar ljudje večinoma mislijo o tem ali o onem. Javno mnenje tedaj ni nekaj, kar bi se dalo stvarno ločiti od ljudi samih — ono je le pojem, ki smo si ga nasnovali po abstrakciji od posameznih mislečih človeških individuov. Kaker pa celota ne presega narave posamnih delov, iz katerih se spaja, tako tudi javno mnenje nima više veljavnosti, nego čisto človeško. Kaker se mora tedaj posamezen katoličan klanjati avktori-teti škofovski, tako tudi cela skupina katoličanov ; in torej tudi javno mnenje, kot izraz te skupine, nima nikakeršue oblasti škofe soditi ali obsojati. Iz teh neovrgljivih razlogov naj bi razvideli tudi naši vredniki, ali njih listom, kot glasilom javnega mnenja, pristoja, škofe, kaker vsakega drugega človeka, soditi; ali se zlaga s katoliškim imenom, nasproti škofom sklicavati se na to, kar ljudje v obče mislijo, odobravajo ali obsojajo škofovske naredbe, sklicavati se v zmislu, kaker da bi to, kar škofje vkrenejo, dobivalo svojo dobroto ali veljavo še le iz sodbe, katero izreče javno mnenje, ali pa celd z namenom, da bi se s tem dokazala „neumestnost“ ali pogubnost škofovskih naredb ? Poleg javnega mnenja se naši listi tako radi opirajo na „narod“ ali njegovo voljo, češ, drugače misli in hoče narod; in neredkokrat se celo škofom žuga se sodbo, katero bo izrekel narod nad njimi. Kaj radi ponavljajo taki ljudje znano framasonsko geslo: „Bog in narod.“ Kaj pa je narod ? Naj se nam ne zameri, da ponavljamo tu, kar smo vže o drugi priložnosti razpravljali. Narod je tudi pojem, ki smo ga nasnovali abstraktivnim načinom od posameznikov, kateri se v izraženje svojih misli poslužujejo istega jezika. Zatorej „narod“ ne izraža nič višega nego skupino ljudi istega jezika. Prisvajati „naroduu drugo, višo realnost, kaker je ona posameznih individuov, bi zua-čilo tisti nezmiseln idealizem nemškega panteista Hegela, ki občnim pojmom samim na sebi prisvaja vso in edino realnost. Kaker niso pa posamezniki skupine, ki se zove narod, sodniki svojih škofov, tako tudi cela skupina, tudi narod ne sme jih soditi. Ne po naroda, ampak po Božji in apostolskega sedeža milosti in volji so škofje dobili oblast nad na-rodi; zatorej tudi ne pristoja nikomur drugemu pravo jih soditi nego Bogu in apostolskemu sedežu. Slabi zastopniki „naroda“, krivi preroki so vredniki, pisatelji ali poslanci, kateri ali izrečno ali z dejanjem, kako ima dvomiti o po-stavnosti vsake škofovske naredbe, o umestnosti vsakega njih lista, ali kako ima z nezaupnostjo sprejeti vsako njih besedo, vsak opomin ! Pa se nekaj o denašnjih listih. Večina njih so politični, ker razpravljajo javne zadeve. Kot glasila javnega mnenja pa zastopajo pri tem nasproti vladi koristi podložnikov, koristi ljudstva. Prav. Kaker pa vsakdo mora priznati, dobivajo politični listi toliko in rekli bi edino važnost iz konstitucije, katera dovoljuje ljudstvu, da se pri vladanji sovde-ležuje po svojih zastopnikih. Konstitucijonalna vladba je ena izmej več oblik, po katerih se dajo države vladati. Oblika vladanja je pa premenljiva, kaker po okoliščinah in časih bolje vgaja. V Božjem kraljestvu na zemlji ali v cerkvi ni pa tako. Jezus Kidstus ni le cerkev vstanovil, ampak- ob •enem ji je dal vladavino ali vladno obliko, nepremenljivo, veljavno za vse veke. Ta vladavina ni konstitucijonalna ali sploh taka, da bi verniki delili vladno oblast s papežem in škofi. Vernikom je zapovedano poslušati, vbogati, kratko in ponižno kakor ovcam — učiti, a ne ne soditi, ne zapovedovati. Zatorej pa v Kristusovi cerkvi niso na mestu tako zvana glasila, v katerih bi verniki nasproti škofom zastopali svoje koristi ali branili svoja vstavua prava ter tako nekako brzdali škofovsko samovladnost. Ljudje tedaj, ki po javnih zastopstvih ali političnih listih presojajo in brezobzirno kriti-kujejo cerkvene zadeve pa škofovsko delovanje, tirajo cerkvene zadeve na polje državne politike ter se, kar je nad vse osodepolno, temeljito motijo o bistvu in temeljni vredbi katoliške cerkve, prenašajoč človeški konstitucijonalizem devetnajstega veka v Božje kraljestvo. Slednjič se nam zdi skoraj odveč omeniti, da je večina političnih listov v rokah koristolovnih Židov, vmazanih koristolovcev, ponesrečenih študentov in družili obupanih ljudi, katerim nareka politiko kruhoborstvo, nevednost, še večkrat pa strast in zaslepljenost pa zagrizenost proti cerkvi. In taka svojat naj bi sodila škofe, kateri vsako besedo, vsak korak pred Bogom prevdariio ter se vedno z vestjo po- svetujejo?! Vgovori. Kaj pa sploh se sme proti škofom? Prvi in glavni vgovor je ta: Ločiti moramo mej cer- kvijo in državo, torej mej cerkvenimi in državnimi zadevami. In stricte ecclesiasticis, v verskih in duhovskih rečeh — no, tu naj škofje zapovedujejo, koliker jim vgaja, a v politiko, v državne reči, v narodnost nikar in nikoli ne sega škofovska oblast — o tem naj molče, in ako govore, smemo jih soditi kaker katerega drugega človeka: pripišejo naj si sami sebi, ako slišijo kako neprijetno! Tedaj — ločiti? Komu pa pristoja ločevati mej cerkvenimi in posvetnimi zadevami? Kdor ločuje, mora soditi — in nasproti škofom ločevati ter predpisovati, kaj je cerkveno, kaj državno, kaj tedaj spada v njih delokrog, kaj ne, je isto kar škofom dajati pravila, kako se imajo vesti, kdaj in kako govoriti, kje zapovedovati. To pa spet ne pristoja podložnim, vernikom, niti listom političnim, glasilom javnega niuenja. Kaj pa bi rekli sinu, kateri bi na vsako zapoved ali prepoved očetovo začel se pomišljati in vgovarjati: Čakaj, pred vsem mi je premisliti, ali sploh imaš pravico kot oče kaj takega mi vkazati. Ločiti mi je mej tem, kar mi smeš ali ne smeš vkazati — še le po tem se bom ravnal. Iz tega sodimo tiste „katoličanew, ki o vsaki škofovski besedi majajo z glavo pomišljajoč, ali so smeli škofje tako govoriti, ki tako dolgo ločujejo, zvijajo in zavijajo, dokler se iz tako svetili vezi škofovske pokorščine popolnoma ne izvijejo. Kaj, ali ni to „ločevanje“ krivo, da ostanejo dandanes pastirski listi in še tako sveti opomini škofov pri naših „omikancih“ skoro popolnoma brezvspešni, bob ob steno ? Pred štirimi leti so naši škofje govorili v skupni okrožnici, so prepovedali „Slovenski Narodu in druge liste, toda koj se je slišalo : ločiti nam je mej cerkvenimi in političnimi zadevami; prve spadajo v področje škofov, poslednje nikaker; „ Narod je pa političen list; torej nič me ne veže škofovska prepoved. Pozneje so avstrijski škofje povzdignili glas za versko šolo: in glej, zavohali so v tem izdajsko zavezo s Taaffe-jcvo politiko, in sumničili jih celo veleizdajstva na slovanstvu! In tako dalje. Sploh vsaka škofovska izjava se tako obere, tako ogrdi, da ne ostane od nje nego razcapano strašilo, s katerim odganjajo narod od višili, po Bogu postavljenih pastirjev in od cerkve! No, ker vže govorimo o politiki, je li res, da škofje se nimajo nikoli in nikar vtikati v politiko, in, ako se to zgodi, da verni katoličani niso tedaj zavezani njih glasu poslušati ? O tem bi se dalo na daleč in široko razpravljati; nekaj smo o tem tudi vže rekli, rečenega nočemo ponavljati. Ker se pa naši „katoličani“, da bi obveljavili škofovsko besedo in narod odvrnili od škofov, proti poslednjim tako radi sklicujejo na avktoriteto papeža samega, češ, škofje ne ravnajo v smislu rimske stolice, jim podajemo tu odlomek iz pisma, katero je, bo od tega tri leta, sv. oče Leon XIII. poslal nadškofu Turskemu na Francoskem. Povod temu pisanju je dala neke vrste zadeva, katero tudi pri nas tako radi razpravljajo liberalni listi, akoravno ne spada v njih delokrog niti pred občinstvo, za katero pišejo. Imenovani so bili neki novi škofje na Francoskem. List „ Journal d’ Indre et Loire“ je smatral za svojo dolžnost imenovane više pa- štirje v svojih predalih klicati pred sodni stol in svojo sodbo izjaviti o njih imenovanji — isto, kar tako oblastno in nesramno vganjajo tudi naši listi, ko gre za to, da se imenuje nov škof, ali je vže imenovan. Nadškof Turski je omenjeni list opominal, kateri pa opomina ni sprejel niti se podvrgel. Na to je dal papež v svojem imenu pisati nadškofu list, v katerem je po vsem odobril njegovo ravnanje; a kmalu potem je Leon XIII, kot najviši učitelj sv. cerkve, poslal sam nadškofu list, v katerem koj od začetka obsoja oblastno pisanje dotičnega lista, označujoč je kot „graje vredno, ker žali sveto avktoriteto škofov, in ker napada ne enega, ampak več njih, govoreč o njih naredbah in njih vlado vanji s pikrimi izrazi, pozivajoč jih pred svoje sodišče, kaker da bi bili zanemarili svoje najvaž-niše in najsvetejše dolžnosti. Ne, nadaljuje, ne sme se ni-kaker trpeti, da bi lajiki, ki izpovedajo katoliško vero, prišli do tolike predrznosti, da bi si vsvajali pravico, javno v predalih katerega lista ovajati in obsojati z največo smelostjo vsako vrsto oseb, ne izvzemši škofov, lajiki, kateri menijo, do smejo o. vsaki reči, ra-zun kar se dotika vere, misliti, kaker njim v gaj a, in da njim pristoja soditi cel svet po svoji domišljiji.“ Kmalu potem pa : „ Pokorščina namreč se ne sme omejiti na stvari, ki spadajo v vero, njeno gospodstvo je veliko širše. In da bi se mej katoliškimi škofi našel tak, kateri se je resnično spozabil svojega dostojanstva, vender, dokler bi ostal v zvezi z rimskim papežem, bi ne bilo n i k o m u r d o-voljeno spodkopavati kakorkoli spoštovanje in pokorščino do njegove avktoritete." Ker počenjati, kar škofje včinjajo, obsojati jih nikakor ne pristoja privatnim." Iz tega se razvidi, da se smejo škofje vtikati razun v verske in strogo cerkvene tudi v druge zadeve, torej tudi politične saj v navedenem slučaji je šlo ravno za političen list; drugič pa, da ne pristoja podložnim zasebnikom pravo škofe, karkoli vkrenejo ali včinijo, kritikovati. Da bi si vender naši »katoličani" od »Edinosti" in »Nove Soče" — o »Narodu" in »Sl. Svetu" vže ne govorimo — enkrat za vselej zapomnili ta nauk, ki ni naš, ampak — papežev ! Kaj pa se sploh sme proti škofom ?! Zdi se potem takem, da prav nič nego k vsemu, kar činijo — molčati in radovoljno trpeti. Da, to je gotovo v duhu katoliške cerkve najbolj umestno in bi bilo skoro vedno svetovati. In kdor bi premislil, da so tudi škofje ljudje, dalje, kdor bi se vselej preden začne kritikovati, postavil v položaj škofov samih, v katerem se marsikaj vidi v drugačni luči, kaker se zdi nam, bi se mu pač ne zdelo težko škofom njih prave ali navidezne pregreške — odpustiti. Misliti si treba: kaj pa, ko bi jaz bil na njihovem mestu, bi morda boljše ravnal ali sploh tako, da bi mogel vsem in na vse strani pogoditi ? Zgodovina pač uči, da so veliki možje radi najmodrejših naredb morali od sovremeni-kov pretrpeti največ nasprotstva. Ako pa reč res pride do skrajne meje, denimo, da bi škof resnično z nogami teptal sveta prava vernikov in bi njegovo pastirovanje očitno bilo pogubno, potem tudi cerkev ni tako nevsmiljena, da bi zatirano ljudstvo zapustila brez vsake pomoči. Cujte pa, kateri bi bil v tem slučaji način postopati proti škofom ; način ta določuje Leon XIII sam v istem listu, iz katerega smo vže zgore navedli odlomek. Škofovsko delovanje preiskovati in obsojati „pristoja le tistim, kateri v sveti hierarhiji imajo višo oblast, pred vsem pa rimskemu papežu; ker njemu samemu je Jezus Kristus izročil.skrb, da pase povsod ne le jagnjeta, ampak tudi ovce. K večemu tedaj, ko imajo verniki tehtne razloge za tožbe, jim je dovoljeno, da vso zadevo prinesejo pred rimskega papeža, da le ohranijo tisto previdnost in zmernost, katero svetuje ljubezen za javni blagor. “ To bi moralo pač jasno biti tistim, kateri spravljajo škofovske zadeve pred sodišče podložnega ljudstva, da bi je naščuvali in z njegovo močjo, ki je moč surove sile in slepe strasti, nad škofi se zmaščevali ali jih vpognili na stran, kaker njim vgaja. To je tako naravno, da drugače ne more biti. Ko se zdi prostaku, da ga je korporal žalil, ne bo pač svojih sodrugov ščuval proti njemu, ampak obrnil se do •častnika. Ko se nam sodnikova obsodba zdi krivična, ne bomo podkupili poulične druhali, da bi ga prisilili, da prekliče svoj izrek, ampak pot nam je odprta do višega, in od tega do naj višega sodišča: kar bo to izreklo, pri tem ostane nepremenljivo, nedotakljivo. Postavne poti so torej, kaker v državi, tako tudi v cerkvi: in sicer od nižih oblastev do viših in najviših, ne pa od zgore navzdol; poslednja je pot, katero hodi revolucija v cerkvi in državi, pot, ki pelje v anarhijo. Nedotakljiva bodi nam torej škofovska avktoriteta! To pa, kaker se samo ob sebi razume, pred vsem radi Kristusove cerkve, katera sloni na rimskega papeža in škofov avktoriteti. Kaderkoli so hoteli heretiki rušiti cerkev, skušali so zmajati zaslombo, ki jo ima v škofih, skušali verno ljudstvo škofom odtujiti. Kaker brž se posreči krivovercem na tej strani prodor narediti, dobijo tudi njih nauki vhod v Kristusovo čredo. Pa nedotakljiva bodi nam škofovska avktoriteta tudi vže radi samega principa avktoritete. Brez avktoritetnega principa je državni in društveni red nemogoč. Ta princip se pa najkonkretniše, najsvetejše izraža v papeževi in škofovski oblasti, ker ta izhaja ne le posredno, ampak neposredno od Boga samega in je čeznaravna. Jasno torej, da ako v ljudstvu spodkopljemo vero in spoštovanje do te avktoritete, mora tem bolj izgubiti spoštovanje do vsakatere človeške avktoritete, bodisi v državi ali v društvu. Zato je srednjeveška država vpornike proti cerkveni oblasti smatrala tudi sebi za nevarne in jih preganjala s postavnimi sredstvi. Moderna država se je sicer ločila od cerkve in dala hereziji prosto pot, češ, cerkveni avktoriteti se lehko vklubuje, ne da bi imela država od tega česar bati se; a rušenje cerkvene avktoritete v narodih je bilo tudi za državo začetek velikih političnih socijalnih revolucij, katere so v našem veku človeško društvo privedle tik do brezdna socijalizma in anarhizma. Menite li res, da bo kmet, ki se je navadil iz liberal- nega tednika, v katerem se mu lasten škof slika kot nas-proten slovenski narodnosti, kot zaveznik naših sovragov, zatiravec naših opravičenih teženj in še hujše, o svojem škofu, nedostojno misliti in ga zaničevati, ki je bral o svojih duhovnih članke, kakeršen je prinesla tiste dni na svoji glavi „Nova Soča“, da bo tak kmet spoštoval avktoriteto okrajnega sodnika ali ljudskega učitelja? Vse socijalne vezi trže, ves red v cerkvi, državi in v društvu ruši, kdor kakerkoli javno vmanjšuje škofovsko avktoriteto. Raje vse pretrpeti, kaker eno samo žal besedo čez škofe zapisati ali izreči vpričo tistega pobožnega slovenskega ljudstva, katero v svojem škofu česti Kristusa, katero z živo vero, na kolenih kleče, tako željivo sprejema blagoslov od njegove posvečene roke; ker vedeti moramo, da tisti dan, ko bo naš narod hrbet obrnil svojim škofom, bo prestopil v tabor razkolniških aposteljnov, kateri ga vže obletavajo iu premamljajo. Ti so razlogi, kateri nam ne dopuščajo, da bi sedali na sodni stol žez katoliške škofe. Kakšen nazor imamo c Petrarkovi ljubezni ? Ali naj bi jo priznali ter odobravali kot čisto, plemenito ? Se ve, vže to se bode marsikomu čuduo zdelo, kako da moremo še o tem, to je o plemenitosti Petrarkove ljubezni resno dvomiti: češ, saj je lju* Dr. Mahnič. Ljubezen y Petrarkovih rimah z ozirom na slovenskega lirika-prvaka. „Del vario stile, iu cli’ io piango e ragiono, Spere trovar pietA, nonche perdono.11 Petrarka. Sonet I. „Kdor jih bere, vsak drugače pesmi (moje sodi.“ — Prešeren. Gazele, 7. bežen tako oblažila pesnika, zbudila v njegovem srcu tako milih, plemenitili čutil ter mu navdihnila novih, nezaslišanih pesmi, katere so izmej najlepših cvetek na italijanskem in sploh modernem Parnasu. In take cvetke niso li morale vskliti iz blage, čiste zemlje t. j. iz ljubezni vzorne ? Kako se še more o tem pramati? . . . . In vender mi ne moremo — in naj bi si tudi pri kom želi slovo tesnosrčnosti, nedovzetnosti za vzvišene vzore pesništva, ako ne še hujšega pridevka — ne moremo kar tako in brezpogojno odobravati Petrarkove ljubezni, in kax' je še več, mi tega tudi ne smemo, dokler nam je svet nravni zakon, sveta kristi-janska resnica. Tudi tu velja : amicus Plato, sed magis amica Veritas. Zakaj dobro vemo, da le resnica, cela,, nepopačena resnica nas more osrečiti ter osvoboditi mnogoterih sovragov, ki Ham zavirajo dosego najvišega smotra, dosego, od katere je za-visna vsa vrednost našega življenja na zemlji, zavisna cela naša Večnost. Kajpada, ko bi mogli strogo ločiti — kar hote premnogi — človeka od pesnika, bi stvar dobila nekoliko drugačno lice; toda vemo, da trezen človek, ki se ne lovi za sanjarijami, ne bode priznal te stroge ločitve: kajti pesnik je človek, nič več in nič manj kaker drugi zemljani, in kot tak je podvržen nravnim zakonom vezajočim celo človeštvo; vemo tudi, da umetnost, človeška liči, in sicer ravno ker je le človeška hči, ne more dajati pesniku — človeku popotnega lista ali prostega vstopa v prepovedano polje : recimo umetnost ni absolutna, ni „sama sebi na-n\en“ (ako se ta stavek vzame v strogem pomenu), nego pokoriti se mora višim zakonom, mora se podrediti zadnjemu smotru človeškemu ter olajšati in pospeševati, ali vsaj ne sme nikdar zavidati njega dosege. Mislimo li torej obsoditi Petrarko vže radi tega, ker je skoio izključno opeval tisto ljubezen, ki spaja osebe različnega spola, ali tako znano spolovno ljubezen? Nikaker nikar: s tein bi obsodili, da ne rečemo naravnega zakona ali, kar je taisto, božje navedbe — tisti plemeniti čut, ki je največim pesniškim genijem vzdramil iskro navdušenja ter njih srcu razklenil vir Uevmerljivih pesmi, obsodili bi čut, ki je stvaril pesnika, kateri visoko kot orel nadkriljuje vse druge pesnike, največega pesnika kristijanstva : Dante-ja. ‘) — Kaj torej obsojamo, obsojamo tudi na Petrarki in dosledno še bolj na Prešernu ? Nočemo se takoj izreči, da bi se naša sodba ne zdela krivična, oziroma neosnovana ali vsaj prehitena: ttaj se poprej stvar koliker možno na vse strani pojasni, da po- ‘) Prim. nas spis „Faust“ in „Tlivina Comme- Pa ne le za vedo, ravno tako, da še celo bolj, se morate ') Himerij (IJimerios), grški sofist, porojen krog leta 325 po Kr. v Bi-tiniji, retor v Atenah, poznejše tajnik cesarja Julijana v Antiohiji, vmrl je v Atenah 1, 386. Ostal je nevernik, vender je bil strpljiv do kristijanov. truditi za čednost. Virtuti et Musis ; v tem sporedu naj posvetijo slovenski dijaki moči svoje čednosti in vednosti. «Ko bi vedel vse skrivnosti*, trdi učitelj narodov, apostelj Pavel1), in imel vso učeuost, .... ljubezni pa bi ne imel, nič nisem«, t. j. bil bi prazen, brez prave duševne vrednosti. Ljubezen ali čednost je torej nad vso učenost. Kaj pomaga učenjaku, če še toliko zna, če pa ne zna Boga in bližnjega ljubiti? Ostanite, mladi prijatelji, vsi-gdar dobri kristijani, kakeršue so vas vzredili vaši stariši, vaši dobri vzgojitelji. Pred podobo naših svetnikov se pa tudi lahko učite, kako vam je težiti po vzvišenem namenu, po vedi in čednosti. Bazilij in Gregorij sta v obeh napredovala s pomočjo božjo pa z lastno marljivostjo in gorečnostjo. Tu imate pripomočke, katerih se morate posluževati. O tem poslednjem imam še marsikaj na srci, a čas mi ne pripušča, da bi se dalje z vami razgovarjal. Morda drug pot kaj več. Aa zdaj pa, mladi prijatelji, ostanite mi zdravi! 7. L. POLITIČNI ODDELEK. Najnovejša ali „nevtralna“ stranka na Slovenskem. Bilo je v zvezku za mesec junij, kjer smo spisali članek o „najnovejši stranki na Slovenskem“, o kateri smo izrekli, da iz-poznava evangelij miru in sprave. Ker se nam je zdel predmet toliko važen, postavili smo članek na prvo mesto lista. Povod pa, da smo se lotili tega vprašanja, dale so nam besede, katere je v Trstu govoril državni poslanec g. Vekoslav Spinčič, pa nekateri naših listov, ki vže dalje časa pišejo v smislu Spinčičevem. O istem času, ko se je naš list razpošiljal po Slovenskem, krožil je okol slovenske duhovščine in druzih razumnikov poziv, naj bi duševno in gmotno na pomoč pritekli listu, ki se tu prvikrat imenuje „nevtralno“ glasilo. Glasilo seveda se ne da misliti brez stranke, in nevtralnega glasila stranka morala bi se dosledno krstiti za „nevtralno“. Glejte tedaj, iz mraka tnaših političnih slutinj — vzdiga se, v vedno bolj določenih obrisih, tretja, najnovejša — »nevtralna* stranka na Slovenskem! *) I Kor. 13, 2. Počasi. I)a poznamo ono ,,nevtralno" glasilo ? Ono so iste stare čestitljive „Novice“, na katerih prvi strani smo vže več let vajeni iskati podob na novo iznajdenih mlatilnic, preš in enakih kmetijskih strojev. »Novice" prinašajo zdaj narodno-poli-tične, tu pa tam modroslovno nabojane vvodne članke, iz katerih nam čedalje jasneje pred oči stopajo glavne poteze „nev-tralne“ stranke. Vrsta teh člankov se je odprla v ,.Novicah" kmalu potem, ko je bil omenjeni „poziv“ po Slovenskem razposlan; namerja se ž njimi, kaker očitno, nevtralni stranki pripraviti tla in ji vgladiti pot v slovensko občinstvo. Pa kaj govorimo o „stranki“ ? ! Proti temu se osnovatelja — o katerih pozneje — odločno zabranjujeta, kaker beremo v 31. št. „Novic“ : »Nastalo je sem-tertje mnenje, kaker da bi ona dva s tem namerjavala osnovati neko posebno tretjo stranko. To mnenje je treba p o-Praviti in pojasniti. „Novice“ nikaker nimajo namena še bolj razcepiti narodnjake. Saj ste nam vže dve stranki Preveč; nasprotno, ,,Novice" bodo le skušale odpraviti strankarstvo in zediniti nas zopet v političnem oziru vse Pod eno narodno zastavo". Pa iz tega citata smo vže zvedeli več, kaker smo hoteli, tla, pozitivna smisel vsega, kar namevjajo osnovatelji, se izraža v besedah: „Ne ločitev, ampak združitev bodi naše geslo !“ Združiti nas — kako pa? Dejanstveno bivati pri nas dve stranki: konservativno-katoliška pa radikalno-liberalna. Mislijo »Novice" konservativce zagnati v tabor liberalcev, ali poslednje tako spreobrniti, da se bodo vstopili pod zastavo : »vse za vero" itd.? Niti prvega niti drugega ne namerjajo „Novice“ ; po njih Prepričanji ni treba niti liberalcev poganjati v cerkev, niti konservativcev izganjati iz cerkve, ker sploh ne teh, ne onih na Slovenskem — ni! „Novice“ se vzdigajo nad načelnostim razliko riej katoličanstvom in liberalizmom ter ne poznajo nego n a-•'odno stranko za dejanstveno in pravno obstoječo na Slovenskem. Druge, po naših mislih versko-načelnostno razlikujoče se stranke, pred „Novicami" ne eksistujejo na Slovenskem ! Ako pa hočemo v kratkih potezah obrisati logično zgradbo, katero so „Novice“ sezidale v svojo defenzivo, podaje se nam •tekako to: Liberalizem, ki ga konservativci očitajo svojim nasprotnikom, ni liberalizem, kaker si ga oni domišljajo, ker libe-'slci slovenski so prav za prav konservativci, kaker konservativci so in morajo biti liberalci; slednjič ljubijo i liberalci i kon-drvativci narod slovenski in skušajo povspeševati njegov napredle : oboji so tedaj — narodno-napredni: in to — basta ! Libe ■ j^lizeni pa, kaker ga pobijata „R. Kat." in »Slovenec* je bav-k&v, ki straši le na Nemškem in Laškem. Treba le, da se mej seboj sporazumemo ter stvar pojasnimo, ili sprevideli bomo, da tega strašila na Slovenskem ni. To nalogo pa hočejo prevzeti „ Novice". Se eno besedo, kar se tiče duševnih početnikov ..nevtralne11 stranke. Mi govorimo o njih le s tistim odkritim, resničnim spoštovanjem, kaker zaslužijo za dobro stvar vneti, nesebični možje. Podpisana sta pa prav za prav le dva gospoda: Luka Svetee pa Ivan Murnik. Mi smo, v primeri ž njima, v izkustvu in politiki — še otroci. Ne dvomimo en sam hip, da imata tudi najple-menitiši namen: edino koristiti narodu slovenskemu pa cerkvi. Veiuler bodi nam dovoljeno v naslednjem razložili razloge, radi katerih jima ne moremo pritrditi. Mi smatramo njih težnje, da si tako plemenite, za nedosegljive, in ako bi se dale tudi doseči, za pogubljive duševnemu napredku slovenskega naroda, ki ga — naj nam verjameta — ravno tako goreče, nesebično ljubimo, kaker ona. Pred'n pa nadaljujemo z ,.Nov:cami;1, naj se nam dovoli par besed z Goriško prijateljico in staro znanko — „Novo Sočo.11 „Nova Soča11 in dr. Mahnič. Goriški tednik počastil nas je s celo vrsto vvodnih člankov, Patere je našpičil proti našemu /liberalizmu’1. Vtaknili smo pa odgovor „Novi Soči-1 sem zato, ker tudi ona navidezno zagovarja politiko posrejevalne ali »nevtralne-1 stranke v smislu najnovejših ,.Novic. u Rečemo pa ,, navidezno11, ker v resnici ne namer j a „Nova Soča11, kaker »Novice*, obstoječi stranki, konservativno in liberalno, zbližati in zbratiti — ona stoji od prvega početka. V vsakem oziru, na liberalni strani: ona trdovratno le zato taji bivanje liberalizma pri Slovencih, da bi s tem narod in kratko-vidneže zvabila v ,,Narodov* tabor, ter bi potem konservativna stranka, skrčena in osamljena, vtonila v valovih liberalizma. V politiki se je vedno nagibala k Mladočehom, pomežikovala je vselej se „Slov. Svetom.11 in ga celo priporočala, v leposlovji izpo-veda principe „Lj. Zvona11, Stritarjeve, in Gorazdove, hvali io priporoča, kar hvali in priporoča glasilo slov. radikalcev, nasprotno pase je vedno zaganjala v naš list, in smrdi jej vže naslov vsakega katoliškega društva; plesi in druge zabave, katere obsojajo katoliški duhovni, najdejo v nji zagovornico, da so li — narodni ; škofe in duhovne ometava z blatom in jih izpostavlja zaničevanju vernega ljudstva. Mi le občudujemo nesramnost, s katero se drzne še zdaj „Nova Soča“ občinstvo prepričevati o svojem „ka-toličanstvu11. Doslednost priznavamo „Novi Soči" — doslednost V liberalizmu, a zamerimo ji, da svoje liberalstvo hinavsko zakriva in čitatelje za nos vodi. Dolgega člankovanja v „Novi Soči11 kratka smisel je p* ta: Se pred malo leti se ni mi; vedelo o liberalizmu pri nas: složno smo duhovni in posvetni delovali za narod in domovino. Ko so pa sovragi zunaj Slovenskega videli, kako lepo se razcvita slovenska in obče slovanska reč, so začeli Slovane sumničiti panslavizma in razkolniških teženj. To sumičenje je navdihnil —• Bismarck, za njegovimi glasili so začeli trobiti tudi avstrijski listi. Na Slovenskem pa je bratomorni razpor prišel še le se sedanjim škofom ljubljanskim, kateri je tudi pregovoril in podkupil nas, da smo staknili na Slovenskim strašilo liberalizma in panslavizma. Privlekli smo Ha Slovensko liberalizem za lasi — rodil se je v naši razgreti domišljiji. Mi smo zakrivili, da nas sosedje imajo za liberalce, da smo na najvišem mestu bili ovajeni radi veleizdajskih teženj! Ali res ni liberalizma na Slovenskem ? Res. smela je trditev „Nove Soče, da smo še le mi za lase privlekli liberalizem na Slovensko in zasejali mej duhovsko in svetno razumništvo razpor. Se spominjate še na dobo pred 20 leti ? Se ni vže takrat l>o vsej Sloveniji pojavilo nasprotstvo mej mladimi in starimi, mej liberalci in klerikalci ? Na Štajerskem je zagledal dan „S1. Narod11, ki ga je vrejeval znani mladi liberalec ; ta list je napovedal vojsko duhovščini, in napadati jel ne le njo, ampak tudi vero ; njegovi pristaši se niso sramovali očitno ponašati se za liberalce in radikalce. Nagla smert prvega vrednika »Narodovega1' smatrala se je za očitno kazen Božio. Isto protiversko agitovanje se je pričelo na slovstvenem polji se Stritarjevim »Zvonom11. Bili smo takrat dijaki na viši gimnaziji; še vemo, kako proticerkveno, protiduhovsko gibanje se je takrat vprizo-Hlo mej slovenskim dijaštvom. Na kritiko proti „Zvonu“ v »Zgodnji Danici11 sp začeli dijaki ostentativno se oglašati se zaupnicami na Stritarja. Tudi na goriški gimnaziji se je nekaj takega Pripravljalo, Pa Stritarjanci so tu zadeli na opozicijo, kateri na čelu sem stal jaz, tedaj osmošolec; ni me pač treba podučevati, kako liberalni so bili nazori, ki so vodili opozicijo : pa konec Vsega je bil. da Stritar ni dobil iz Gorice zaupnice ! Kar se pa tiče nadalje Gorice, je pač odveč omenjati, da Jo bil tedaj politiškenui gibanju duhovni oče verski odpadnik, liberalec, samomorilec dr. Lavrič. In nikjer na Slovenskem se ni nasprotstvo mej konservativci in liberalci toliko poostrilo kaker v Golici za tiste dobe. Mala Goriška je tedaj imela dve glasili, liberalno in klerikalno : „Sočo“ in »Glas11. Da je pa nasprotstvo rosnično izhajalo iz načelnostnih, verskih navskrižij, priča nam da se je smatralo za potrebno, društvo »Slogo", ki je imelo °be stranki zediniti v eno samo, postaviti na versko-nevtralno bodlago, ter sprejeti v njena pravila paragraf, po katerem bi se „Sloga“ ne imela vtikati v verska vprašanja, paragraf, kateri dandanes ne vgaja več Goriški duhovščini, ki sprevideva, da ga treba prenarediti ter „Slogo“ postaviti na pozitivno-versko podlago — čemu pa to, ako ne radi tega, ker je duhovščina prepričana, da veri preti nevarnost — nevarnost pa od koga, ako ne od protiverskih liberalcev? Ali nimamo liberalizma!? Proti čemu so pa naši — slovenski — škofje pred štirimi leti izdali znano okrožnico na slovensko duhovščino? Proti čemu jo svarijo, zakaj prepovedujejo podpirati neke vrste časopisje ? Kaj ne da. škof so udrili po pošasti, katero so videli v svoji razgreti domišljiji ?! Pa dandanes, kaj sploh pomeni na Slovenskem vse javno delovanje obsegajoča razdvojenost in razcepljenost: stranka stoji proti stranki v politiki, pri volitvah v državni in deželne zbore, v občinska zastopstva, stranka proti stranki v leposlovji, v snovanji društev itd. In ta razcepljenost na kaj se zvaja ? Se ne sliši vedno le v raznih oblikah: Vi ste liberalci! In Vi ste klerikalci ! Res li nič ne pomenjati ti dve besedi ? Po tem smo pa res vsi butci, fantasti, zreli — za norišnico. In ta razcepljenost nima li zadnjega razloga v verskem principu ? Ne gre tu za boj katoličanstva proti pravemu, protiverske m u liberalizmu ? Čemu pa se je zdelo pred leti ljubljanskemu škofu potrebno napovedati javne molitve v zadoščenje bogoskrunskih iz-jav, ki so se brale tudi v slovenskem listu proti devištvu BI. Device ter indirektno proti božanstvu našega Zveličarja ? Kje je bil še „R. Katolik11, ko smo v slovenskem listu brali neslišano psovko na papeža samega, očeta vseh vernih katoličanov ? In take izjave niso v pravem smislu liberalne ? Take izjave, ponavljamo, ne zadevajo li naše vere, je ne zmajejo v njenem temelji ? Potem smo m i privlekli liberalizem na Slovensko ? M i smo dalje zakrivili, da je bila slovenska lojalnost očrnjena na najvišem mestu ? Tako kratkega spomina ste, da ste vže zabili na glasovita veleizdajska Krutorogova pisma iz Rusije v „S1. Narodu" ? . . . . Zdaj pa stopimo na znaustveno-kritično polje. Tu tiče nam samim prva beseda. »Rimski Katolik11 je od prve do zadnje vrste najočitniše spričevalo liberalizma na Slovenskem. Koj v pr o; gramu smo naznanili, da namerjamo v prvi vrsti bojevati se proti slovenskemu liberalizmu. Potem smo znanstveno-kritično obhodi}1 malo da ne celo naše slovstveno polje. Pokazali smo, kaj je h' beralnega na Gregorčiči, na Stritarji, na Gorazdu, na Vošnjakm na dr. Tavčarji, v obeh »Zvonih14, v „S1. Narodu“, v »Slovan-skem Svetu44, v učiteljskem »Popotniku14 itd In našli smo ve' liko, veliko liberalstva, liberalstva v pravem, protikrščanskem pomenu. Kaj namreč bolj nasprotuje naši veri. kaker Stritarjevo schopenhauerjanstvo, kaker Gorazdov „realizem“, kaker TaV' čarjev pesimizem in bogotajstvo ? Pa vse to ne pride „Novi Soči11 do živega, na vse to se ona plemenito nasmehne in nam kar zabrusi v obraz, da smo Čudaki, da gledamo skoz barvano steklo. Le počasi, ljuba moja, kritika naša je javna, očitna pred vsem slovenskim razumništvom — a do zdaj še neovržena, do zdaj še vprašanje — brez odgovora. Kritika proti Stritarju — vprašanje brez odgovora, akoravno gre tu Stritarju za vso njegovo slavo in smo ga tudi sami vže večkrat izzivali; kritika proti Tavčarju — vprašanje brez odgovora ; kritika proti Gorazdu — vprašanje brez odgovora (profesorju se zagrebškega vseučilišča smo toliko povedali, da — molči); „Slov. Svet“ odgovarja na to, česar ga nismo vprašali; le še psovati nas znajo (glej njih „kritiko" na platnicah našega lista), psovati - pa tožiti radi žaljenja časti“ : tožil je dr. Vošnjak, pa o odločilnem času zginil spred sodišča, tožil tudi dr. Romih se svojimi zavezniki — a tožba vmrla je vže pred porodom. Mi nismo nezmotljivi, tudi ne trdimo, da bi se moralo priseči na vse, kar zapišemo, vender pa, „Nova Soča", preden nas kar tako obsodiš za bedaste fantaste, preden se postopiš trditi, da liberalizma ni na Slovenskem, prevzemi proti nam nalogo, katere dozdaj še nihče ni imel poguma prevzeti: razveljavi kritiko „Rimskega Katolika11. Marsikdo ti bo hvaležen za to. Dokler pa tega ne storiš — molči! Ra „Nova Soča“ bi hotela dr. Mahniča, čudaka, v slovenski duhovščini osamiti, ter ga postaviti, kaker čuka na palici, v posmeh in pomilovanje. Stavi nas v nasprotje sč slovensko duhovščino, češ. „kdor trdi, da je bilo še le dr. Mahniča treba, ki bi potegnil Slovencem slepoto z očij, da je silno slabo spričalo vsej naši duhovščini poslednjih desetletij, moj katero je bilo in je še vedno mnogo razumnih, učenih in za vsestranski blagor svojega naroda vnetih mož, ki so bolje nego dr. Mahnič poznali navade in razvade, prednosti in napake, čednosti in slabosti v različnih vrstah narodovih 11 Kajti „cela Slovenija (z duhovščino vred) morebiti venderle ni imela in nima oči v mehu, da ne bi opazila tako groznih nevarnosti, ki vodijo narod v časno in večno brezno11 itd. Ljuba „Nova Soča", slovenska duhovščina našega delovanja v „R. Kat11 ni smatrala za slabo spričalo proti sebi, ker ne le da nam ni zamerila, ampak od prvega početka navdušeno nas pozdravila ; in navdušenost za naše podjetje rastla je od dne do dne. To pričajo najbolje zaupnice, katere so nam došle sč vseh strani — od slovenske duhovščine. Štejemo jih d e v e t-n a j s t z okoli tristopetdesetimi podpis', kateri vam kažejo imena duhovnov — mož. kaker jih vi sami označujete — razumnih, učenih in za blagor naroda vnetih, ki bolje nego dr, ,,Mahnič — priznavamo prav radi — poznajo navade in razvade itd. v različnih vrstah narodovih." V vrsti teh mož nahajate ne le kaplane, ampak tudi župnike in dekane, tudi profesorje bogoslovja. korarje in prošte. Kaj ne da — to je cvet naše duhovne inteligencije, od katere bi nas radi ločili, da bi nas poslali mej norce?! In ti. kaj povdaijajo v svojih zaupnicah, v kaj stavijo naše zasluge ? Cujte. kako začenjajo duhovni slovenske stolnice svoje čestitanje: „Veledušno in nevstrašeno ste v svojem izvrstnem listu n Ki inski Katolik" dvignili častno zastavo za najdražo svetinjo čisto katoliške vere, z o p e r 1 a ž n j i v i liberalizem i n n o v o d o b n o brezv e r s t v o.u Duhovni glavnega mesta slovenskega Štajerja obžalujejo, da se je „pri s:cer vernih Slovencili 1 a ž i -1 i b e r a 1 i z e m in i n d i f e r e n-t i z e m v ve r s k i h reče h precej vgnezdil." In čestitajo nam, da smo ..krepko zavihteli meč resnice nad sovražniki, ki stavijo n a r o d n o s t n a d Boga in ve r o in ki hočejo vzeti in kratiti vernemu slovenskemu ljudstvu njegov največi zaklad — sv. katoliško vero.'1 Tako sodi, tako govori — ponavljamo z vsem ponosom —■ slovenska duhovščina; ona sodi, ona govori, kaker smo mi Dišali. Ona stoji z nami. Zdaj pa — pozivljemo vas — ako se duhovščina slovenska resnično toliko navdušuje za fraznsto slamo, katero mlatite po vaših predalih, izberačite si pri nji — mi nismo nikdar beračili — eno samo zaupnico, v kateri vam bodo duhovni slovenski pričali, da niste liberalci, da liberalcev ni v .Sloveniji! Nekaj o nevtralnosti1' v politiki pa o tern, katero vprašanje je dandanes važnejše — versko ali narodnostno. Odgovor, ki smo ga dali ,.Novi Soči'1, naj blagovolijo tudi „Novice“ za-se porabiti: naj bodo prepričane, da ne le na Laškem, ne le na Francoskem in Meniškem,, ampak tudi na Slovenskem imamo v besede pravem pomenu liberalce, da tudi naš liberalizem je tak, da se mora „pred njim vsak pošten človek prekrižati.11 Zdaj pa „Novicam-1 ali recimo bolje odličnim rodoljubom, ki so si z najplemenitejšim namenom ..Novice11 zbrali, da v njih predalih stopijo pred Slovenec z ,,nevtralno11 stranko — posebe še nekoliko besed v blagovoljni prevdarek. Naravno, da se ne moremo ozirati posamezno na vse, kar so „Novice“ napisale v šestili ali sedmih številkah: kdor bere naš list, bo komaj kaj našel, o čemer nismo vžc govorili. Mi imamo tu pred očmi le temeljno zmoto, iz katere, kaker se nam zdi, izvajajo ,.Novice14 vse drugo. „Novice“ pišejo: „Kaj je poglavitni predmet na dnevnem redu evropske politike ? To je zmiraj še narodnostno vprašanje.“ In spet: „Kaj pa vera? Boj za vero, za versko svobodo ni na dnevnem redu evropske politike, čeravno narodnostni boj ni brez mogočnega vpliva na cerkev in vero. Tako n. pr. je Prusom na poti nemški katolicizem, Lahom papeštvo, in njih politika se ob to dvoje močno zadeva. N' e n d e r 11 j i h glavni s m o t e r ni vera, ampak narodnost." Smisel teh besed je veče pomenljivosti, kaker bi se zdelo o prvem pogledu. Nam se ta trditev zdi kriva, ker precenjuje važnost narodnostnega vprašanja nasproti verskemu. Ce se ne motimo, ravno radi tega menijo .Novice4, da nam je mogoče v politiki in v boji za narodnost ostati nevtralnim nasproti veri. To je tedaj, v čemer se ne zlagamo. Oglejmo si stvar najprej z umstvenega, potem pa se zgodovinskega stališča. Kaj je vera ? Vera izraža živo razmerje ali vez mej človekom in Bogom. Človek je ves od Boga in ves za Boga, vera tedaj zavzema celega človeka. Ker se pa človeško življenje dejstvuje kot zasebno in javno, se obvezavna moč vere razteza ne le na zasebno, ampak tudi na javno življenje človekovo; politika je pa stroka javne človeške delavnosti — ergo verska „nevtralnost“ v politiki nasprotuje jasnim umstvenim razlogom. Pa stopimo za korak bliže glavni trditvi „Novic“: ,.njih glavni smoter ni vera, ampak narodnost.11 Vera, rekli smo, izraža razmerje človekovo nasproti Bogu, kateri je človeku prvi po-četek in zadnji smoter. Konečno bitje, kaker je človek, se pa ne giblje, ne dela, nego radi zadnjega smotra. Ali da ta čisto umstveni stavek vpotrebimo na naše vprašanje: po vsem, kar človek čini in dela, bodisi zasebno bodisi javno, stopi v nekako razmerje z Bogom; ker pa to razmerje izraža in določuje vera. je potem takem nemogoče, da bi bil človek v kateremkoli delovanji versko nevtralen. Vera daje vsem našim dejanjem, vsemu življenju določitev za Boga, kaker nevera p roti Bogu. Nevtralnemu biti nasproti veri ali Bogu je za človeka ravno tako nemogoče, kaker ne more vid nevtralen nasproti luči, od katere, biva in živi. Zatorej pa versko vprašanje, kaker se nanaša na prvi vzrok in konečni smoter vsega bivanja in gibanja, in kaker obsolutno zavzema vsega človeka in vse človeško, tako nadvladuje in mora nadvladovati, nadvplivati ter konečno določevati tudi narodnostno vprašanje, in ni pač težko razumeti, kako nizko, neskončno niže pod verskim stoji narodnostno vprašanje. Narodnost je abstrakten izraz za poseben način, po katerem veča ali manjša skupina ljudi mej seboj javlja svoje misli in čute. Konkretna realnost narodnostne ideje stoji tedaj glavno v človeškem jeziku, ki je le sredstvo v izražanje tistega spoznanja, katera vršiči v resnicah o Bogu, o človeka prvem početku in konečnem namenu, tedaj v resnicah, ki so predmet — vere. Kaker ne dolo- tuje sredstvo smotra, ampak smoter sredstvo, tako se tudi narodnost pokori, služi višim idejam, mej katerimi je najviša, vse drugo si pokoreča — ideja verska. Verska ideja, oziroma njena negacija — protiverska, je gibala in elektrizovala ter še giblje narode in vesoljno človeštvo; posebno pa se je viša moč njena pojavila, odkar je Ideja vseli idej, večna Beseda, v Jezusu Kristusu se včlovečila. Kristijanska ideja je do dna segla v svet spoznanja in ga različila v dve večno nespojljivi nasprotji, kateri se konkretno javljati kot resnica in laž. Duševni boj v evropskem človeštvu, katero vlada ostalemu svetu in večinoma celo politične premembe, se daje dandanes zvesti na boj mej krščansko resnico in proti-krščansko lažjo, boj mej kraljestvom luči in teme Da, ne le v srednjem veku. ne le v šestnajstem stoletji, je verska ideja vladala in določevala politiko in vsodo narodov, ampak isto se godi tudi dandanes Zdi se seveda, da dandanes narodnostna ideja vse druge nadvpliva in vrhovno določuje vsodo Evrope, a to se le zdi. Ker akoravno se ne da tajiti da težijo narodi vsak po svojem jezikovnem združenji in politični neodvisnosti da. je ta ideja provzročila poslednjih desetletij največ vojsk ter Evropi vže precej lice predrugačila, ven !er tudi ona služi drugim višim silam, katerim je le kot sredstvo proti katoliški cerkvi. Poleg narodov in njih skupin, mej njimi in za njimi stoji dandanes ter giblje svetovni stroj drugo, vse obsegajoče, me j na rodno društvo, dobro organizovano, svoj smoter jasno držeč pred očmi: vojska katoliški cerkvi do smrti. Ravno iz srede tega društva, iz masonstva, je izšla parola absolutne narodnosti in narodnega združenja, a izšla ne z namenom, da bi masonstvo konečno obstalo pri tem, omejivši posamezne države po jezikovni različnosti, nikaker — ampak zato, da s pomočjo tega principa doseže, kar konečno namerja — popolno zrušenje obstoječa društvenega reda, ki sloni na principu avktoritete in zgodovinske legitimnosti. Avktoritetnega principa glavna varuhinja pa je katoliška cerkev; njo treba tedaj spodriniti. V to pa je dovolj oklicati politično zedinjenje vseh Italijanov v imenu narodnosti, s tem izgine papeževa država, ž njo vtoni papeštvo in cerkev v morji revolucije. Ni ravno demonsko sovraštvo proti papeštvu in cerkvi označivno pri nacijo-nalnem združevanji Italije? Pa internacijonalnemu delu lože stoji na poti še druga druga država, država, v katere zgodovini in dinastiji se najkonkretnejše javlja princip zgodovinskega prava in legitimnosti, država, katera tako živo izraža podobo katoliške ideje — to je naša Avstrija. Ta se pa najkrajšim, najgotovišim potom razruši, ako se razvije pred avstrijskimi narodi zastava absolutne narodnosti. Za to idejo mora Avstrija razpasti, z njo pade legitimnemu principu najtrdnejša zaslomba. Pred vsem pa ložo vodi sovraštvo do katoliške cerkve, v Kateri so sploh zapopadeni vsi konservativni, vsak red vzdržujoči elementi. Zatorej pa ista loža, katera z ene strani prokla-muje absolutno narodnost, povspešuje na drugi strani, kjer se ji vgodno zdi, narodno individualnost zatirajoči centralizem, kaker je delala za dobe velike revolucije na Francoskem, ali za časov germanizujočega jozefiniznia v Avstriji in dela dandanes na Oger-skem, kjer se pod njenim vplivom šopiri vsako drugo narodnost zatirajoči madjarizem. „Novice“ mej drugim navajajo za vzgled Lahe, češ, glavni smoter gibanja in revolucije v Italiji ni vera, ampak narodnost. Mi pa menimo, da to ni tako. Niso li Lahi se zedinjenjem Italije dosegli vrhunec svojih narodnostnih teženj ? Zakaj tedaj ne nehajo divjati proti cerkvi in papežu ? Ni vže to dokaz, da versko vprašanje globokeje sega kaker narodnostno ? Pa ne le to, ampak ravno italijanska revolucija nam kaže, da ni bila narodnost glavno in zadnje njeno nagibalo, ampak vse nekaj drugega, vi-šega. Znano je, da so italijanski revolucionarji začetkoma papežu Piju IX samemu hoteli izročiti vodstvo v združevanji Italije in ga postaviti za glavo politično zedinjenemu narodu — a zahtevali so od njega, da bi ob enem odobril tudi liber a 111 e ideje, katere so 1. 1848 prešinjale Evropo. Papež je tem zahtevam nasproti postavil odločen „11011 possumus“. in ravno radi tega se je od tedaj ost revolucije obrnila proti njemu. Ako bi ne šlo tu pred vse 111 proti veri, ampak edino le za narodnostno združenje, čemu staviti papeštvu takih pogojev ? Ne, navzlic temu, da se povsod na prvo mesto stavi narodnost, da se vse naše življenje v narodnostem smislu prevstroja, je vender verska ideja še silniša in ima še vedno večo združivno in razdruživno moč od narodnostne. Sorodniša sta si v dulni nemški in slovenski liberalec nego verni in liberalni Slovenec; ožiša je vez mej ruskim nihilistom pa italijanskim karbonarjem nego mej poslednjim pa katoličanom, ki je rodom Italijan. Najsijajniši dokaz temu so mejnarodni shodi, kateri se sklicujejo pod vplivom in-ternacijonalnega masonstva. Francoz in Nemec, Italijan in Francoz, pa Kus in Nemec, katerih narodnostne težnje si toliko gredo navskriž, se tu bratovski objemajo, se navdušujejo. I11 kaj jih druži, kaj jih užiga ? Sovraštvo proti krščanstvu, proti Bogu, proti avktoriteti in vsakemu socijalnemu redu. Ne narodnostna ideja, ampak verski nazori so, po katerih se politiške stranke oblikujejo. Poglejmo v evropsko parlamentarno življenje. Znana je glavna razdelitev parlamentarnih strank v desnico in levico. Je li razločiven znak te razdelitve res le čista narodnost'? Kratko nikar! Druge, globoče segajoče sile so tu: desnica se več ali manj nagiblje k veri in izpoznava večne zakone Božjega prava kot merodajne za politiko, levica je liberalna ter skuša iz politike potisniti vero in Boga. lil kaj se pač vedno ponavlja v listih, v ogovorih rimskega papeža ? Ne beremo li tu v raznih oblikah vračajočo se misel o neki internacijonalni zaroti proti Bogu in cerkvi, o mejnarodni vojski, katera ima za svoje voditelje v temi delujoče masone, o enotni organizaciji masonstva, o njih konečnem smotru, in kako umejo raztresene moči po svetu zbirati in jih po istem načrtu vrediti v en in isti konečni smoter ? Proti temu velikanskemu, celi svet obsegajočemu protiverskemu gibanju, proti kateremu oborožuje katoliška cerkev svoje vernike z molitvijo in rožnim vencem; svoje učenjake z mečem katoliške znanosti, gibanju, okoli katerega se dandanes vrši ves viši duševni boj — proti temu gibanju, kako nizko, kako nično je narodnostno vprašanje ! V ta boj imejmo obrnjene svoje oči. Res sicer, da se imamo Slovenci boriti tudi za narodnost — a ne dajmo se pri tem premotiti tako, da bi, v nemar pustivši, kar je više, kar nas more edino večno in tudi časno osrečiti, vero, edino leteli za narodnostjo, ker zgoditi bi se znalo, da, boreči se za to, kar je manje, izgubimo ono, kar je neskončno više. Ne, borimo se za narod, saj „za narod'1 beremo zapisano tudi na katoliški zastavi, a na prvem mestu nam stoji in nam bo stala „vera.“ Ako nam pa liberalci zatrjujejo, da vera ni v nevarnosti, ne verjamimo jim, ker spodkopali so jo sami vže od vseh strani, ker vstvarili so slovstvo, ki si je, kalcer se vsak dan bolj prepričujemo, postavilo za nalogo, vero rušiti, ker na vse načine obrekujejo, črnijo in ob zaupanje pripravljajo pri narodu tisto duhovščino, po kateri edino narod slovenski zamore ostati veren. Da se torej dobro razumemo : Mi se od liberalcev ne ločujemo zato, ker so narodni — narodni smo tudi mi — ampak le zato, ker stavijo narodnost nad veio, ker nedolžni jezik slovenski skrunijo rabeč ga za herezije in blasfemije na vero in duhovščino, ker jim je jezik, ker jim je narodnost le sredstvo v razširjanje liberalstva ; s tem — vede ali nevede — delajo za isti smoter, za katerim konečno teži internacijonalna loža: narode izneveriti cerkvi in krščanstvu. To je, radi česar ne moremo za njimi. Vsak poskus, da bi se osnovala „nevtralna11 stranka, ki bi oči zaprla pred tolikimi nevarnostmi, katere dandanes veri naši pretijo od slovenskega liberalizma, bomo — brez vse zamere! — odločno odklanjali. Stopali bomo vstrajno po poti pozitivne katoliške dogme brez kompromisa! Dr. Muliti ic. LISTEK. Spomini z letošnjih počitnic. (Potopisne črtice.) Dve besedi za vvod. Najpred moram blagovoljnim bravcem razložiti, kaj prav za prav pomeni naslov, ki sem ga postavil na glavo svojemu spisu. Ko govorim o počitnicah, ne išči me nihče v Gorici, ker tu ni nikdar počitnic: zdaj ti pride stavec iz tiskarne iščoč hrane za nena-sitljivo žrelo tiskovnega stroja — v naši tiskarni je stroj posebno velik — zdaj ti potrka na vrata ,.ein armer Reisende“, zdaj se ti prikaže berič od policije s pisanim odlokom, da je list zaplenjen; še ni ta odšel, kar ti dojde „vabilo“ od sodnije, kjer ti je kak dr. Vošnjak ali dr. Romih napel tožbo radi „ža)jenja časti“ itd. itd. V kratkem : kako se nam godi v Gorici, bi znal najbolje povedati prijatelj, kateri nam je pred meseci napisal tako zanimivi „Ne vtegnem“. Da tudi on resnično ne vtegne, pričajo dovolj strani našega lista, kjer ga žalibog vže toliko časa pogrešamo . . . Tako tedaj lehko razvidiš, čestiti bravec, da imaš moje počitnice iskati na potovanji, in spomini „s počitnic'1 pomenja isto kar spomini „s potovanja11. Ra vtegnilo bi te mikati, kakšno je moje potovanje. Povem ti: prav originalno. Jaz potujem brez vsakega načrta, kaker bi se reklo — tje „v en dan“. Še zadnji dan pred odhodom bi ti ne vedel povedati, kdaj bom odpotoval, niti kam, niti kdaj se povrnem, niti kje se mislim vstaviti. Sploh na potovanji niti ne mislim. Vse prepuščam golemu slučaju. Iz tega, kar boš slišal v naslednjih črticah, se boš prepričal, da je res tako. Še le ko je potovanje pri kraji, začenjam premišljevati, kje sem bil in kaj sem videl. In tako se mi tudi zdaj, ko sem se vrnil v našo, kaker hočejo nekateri reči — dolgočasno Gorico, v dušo vrača prizor za prizorom tistih sanj, v katerih sem se nekaj tednov tako prijetno zibal. Poslušaj torej ter ne dolgočasi se tudi ti, ako pridenem tu pa tam svojim sanjam nekaj komen-tara — za kratek čas. Prvi, krajši izlet — v gore. Šebrelje. Bilo je tedaj — če se ne motim — neko sredo, ko sen« povabil prijatelja, kateri nikdar „ne vt,egne“, da bi jutre na vse zgodaj šel z mano „v gore“. In res, v četrtek, še preden je soln-ce izišlo, sva že hlastno v se dihala sveži juternji zrak, peljaje se po cesti prek „srebrno-pene“ Soče. Okol devete smo bili v Volčah. „Kaj, ko bi tu pokosila in potem kar naravnost se odpravila — na Krn ?“ Tako prijatelj. „Prav“, odgovorim jaz. Naročiva si tedaj kosilo. Vže je bila napovedana vojska — dvema piščetoma, katera bi nama imela dati potrebne moči za na Krn — kar naju tisti hip obide druga muha, češ, bolje bo iti naravnost v Tomin, tam še le se bo določilo, kako in kaj. In tako se je tudi zgodilo. Tomin je tako znan po svetu, da mi ni treba na tem mestu obširno govoriti o njem. Čudim se le, da tako malo zahaja sem mestna gospoda o poletnem času ; ker tu se resnično vživajo vse lepote, vsa divnost švicarskih gor, in kar je nad vse, ima se na izbero krasnih sprehodov in izletov na vse strani. Oko se kar ne more nagledati svežih planinskih senožeti, za katerimi visoko kraljujejo beloglavi kamnati velikani, kateri nekako amfiteatra-ličuo obdajajo tominsko dolino. Jaz sem prav živo čutil, kako so se mi celile rane v možganih in jačile se dušne in telesne moči. Pravijo, da v Tominu se nahaja tudi precej humorja. Jaz nečem sicer o tem govoriti, ker humor je relativna reč; vender kdor bi hotel dobiti nekak pojem o tominskem humorji, naj bi obiskal, ko ga dobra sreča zanese v Tomin, nekega starega „gospoda“, katerega ne bo težko našel . . . Kam pa zdaj ? — tako sva se s prijateljem povpraševala po kosilu. Na Krn ! — in sklenila sva bližati se počasi in spoštljivo očetu goriškega gorovja. Tisti večer sva se pomaknila do — Kamnega, kjer naju je bil mladi „gospod“ silno vesel. Pa nebo nama ni bilo milo — začelo je grometi in dež je lil curkoma. Prijatelj me je začel zbadati, češ, da v moji družbi ni prida potovati, da imam povsod — smolo. Nisva mogla dočakati lepega vremena, in drugega nama ni ostalo nego posloviti se od očeta Krna, kateri je bil ta pot tako čmeren, da nama ni hotel niti svojega čela pokazati. S Kamnega je bilo treba čez Sočo na cesto. Ker pa ni mosta, smo morali čez z ladijo. A ladija nas je pripeljala le do srede, naprej je bila struga preplitva. Tedaj pa so me naložili na hrbet hribovskega orjaka, da me prenese do brega. Čestiti bravec, lehko si misliš, da ta prizor ni bil kaj navaden niti pre-poetičen, posebno na kraji, kjerje name zrla rojstna vas našega prvega sedaj živečih pesnikov. Še precej nevkretna in — kaker liote reči — neotesana moja telesnost na plečah gorjanskih, in vrhu vsega ne preveč vzgledni — cilinder! Odkar deviška Soča podi po skalnati strugi svoje valove, gotovo ni videla enakega strašila! Pa da bi ti mogel popisati strah, ki sem ga vžil tisti čas! Kaj pa bo, sem si mislil, ako se mojemu nosilcu spodrsne ? En štrbunk ! v valove in po meni je ! In potem se bo bral v „Brusu“ telegram: Tone od Kala z „Rimskiin Katolikom11 je vtonil v Soči! No. pa vse se je srečno prestalo in zvečer sva bila vže spet v Volčah, čeravno sva se vračala v Tomin. Pa še nekaj, česar ne smem zabiti. Mej potom me je prijatelj spravil v za drego. Kneipovanje je dandanes v modi. Ne vem, kdaj in kako se ga je nalezel tudi on. In kaj mu pade v glavo ? Hoče se po vsej sili sezuti, češ, da bo bos hodil po cesti! Za skozbog ! — sem se rotil, kaj pa poreko ljudje ? — da potujem — z nor- cem ! ? Komaj se je dal pregovoriti . . . Drugi dan popoldne sva prišla do Sv. Lucije, kaker pra- vijo, na Mostu. Tedaj se nama je zdelo, da bi se ločila. Njemu se je zdelo, da bi spet poskusil na Krn, potem pa vdaril jo na Kranjsko, kjer bi se naselil stalno vsaj za en mesec. Ne vem sicer, kod se je še potikal, le to sem kasneje zvedel, da je bil neki namenjen v „Selce“ na Kranjskem, a obtičal je v „Melci“ na Goriškem. Meni pa je prišla misel, da bi obiskal slavnoznane Sebrelje. In to se je resnično tudi zgodilo. Pa pot v Šebrelje me je peljala mimo imenitne vasi, kjer sem vže lani doživel par lepih ur. Bila je pa ravno nedelja, in obhajali so slovesno sv. Jakoba. H cerkvenemu shodu sešlo se je lepo številce „gospodov“. V naših hribih se o takih shodili prav rado razpravlja politika. In zna se zgoditi, da se pri tej priložnosti prav živo krešejo. Kaj takega se je tudi tu pričakovalo. Goba je vže bila pripravljena, tudi kremena ni manjkalo — le kresilo ni bilo došlo, iu tako smo ostali tistega dne — pri vsakdanji prozi, za kar sem se Bogu iz srca zahvalil, ker nič mi ni o počitnicah neprijetniše kaker razpravljanje politiških vračanj, katera tako lehko razvnamejo živce. Vender ni bilo na sv. Jakoba praznik brez nevarnosti. Eden mojih prijateljev je vže imel na jeziku, da bi me izdal, češ, da nosim v žepu orožje nevarno — za ženske jezike. Pretila je nevihta in ... . Bilo je tedaj istega dne, ko smo jo okol osme zvečer z glavne ceste, ki pelje na Cerkno, krenili na desno proti Šebre-ljam. Da boš, dragi čitatelj, koj dostojno mislil o Šebreljah, ti povem, da je vže most. ki te vede čez Idrijco na Šebreljsko goro, iz čistega — mramorja Brez šale! Se več — cela Šebreljska gora je zložena iz samega mramorja; celo ploti o pašnikih in njivah so mramorni. Seveda — da pripomnim nekako mej oklepaji — mi ne gre v glavo, kako to, da je celo glavni oltar v Šebreljski cerkvi — lesen. Prav dobro mi je delo, ko sem dospel v Šebrelje. Jaz nisem tak, da bi reči pretiraval, pa povem ti, da v Šebreljah vse diha zdravje in življenje. Zrak te polehča, da skoraj ne čutiš več telesne „peze“; voda po Šebreljskih studencih ima v sebi vse zdravilne moči: zrak in voda pa tako vplivata na telo, da ti želodec prebavi, tudi ko bi žrl same železne žeblje in usnjate podplate. Jedel bi vsako drugo uro do sitega ko volk. Ker vže govorim o želodci, ne smem molčati tudi o Šebreljskein želodci, ki je prav za prav — svinjski želodec. Pa nihče me krivo ne razumi. Še-breljci imajo navado zgnjesti v svinjski želodec skošeno meso, da si zgotovijo nekakih „šalamov“. O košnji to robo vživajo. Ti želodci so Šebreljska „delikatesa“. In res, izvrstno fini so. Zdaj pa, ko smo si Šebrelje ogledali od materijalno-želodečne strani, ne smemo prezreti idealne. Navadno imajo pri nas Šebreljce v pregovoru, češ, da so zarobljeni. Tudi se marsikaj pripoveduje o Šebreljski čudni „izvirnosti“ in „prebrisanosti.“ Edna najnovejših je n. pr. kar se je zgodilo lani. Šebreljec — mizar je baje izdelaval v svoji hiši nov sod ; a ko je bil sod izvršen in hi ga imel prepeljati gospodarju, je še le videl, da ne more skozi vrata, ker so preozka! Jaz pa ne verjamem, da so take in enake pripovedke o Sebreljcili resnične, ker prepričal sem se na lastne oči, da Šebreljci so bistroumni in prebrisani bolj kaker vsi njih sosedje tudi dvajset milj na okrog. Poskusi li Šebreljca na led speljati ali v besedah vloviti, in videl boš, kako te bo on speljal ravno tj e in še dalje, kamer si ga mislil ti speljati, +o pa tako leliko in premeteno, da sam ne boš vedel, kako iu kdaj. Dasi se zdiš sam sebi toliko moder, bi ti vender ne svetoval s Šebreljcem se šaliti. Šebreljec ne govori skoro drugače kaker dovtipno. Dovtipi pa niso brez soli. Povedal bi ti jih en par, in vem, da bi se, držal za trebuh. Pa naj bo Šebreljci so tudi močno ukaželjni, oni knjige kar požirajo. Kmetijske knjige in liste kaj radi bero in si prizadevajo najnovejše z najdbe tudi vporabiti v kmetijstvu in živinoreji. Poznajo vže in imajo razne kmetijske stroje. Navadno se ponaša naš Vipavec, da je moder in učen, da mu ga ni para na svetu; a jaz mu povem odkrito, da Vipavec beži se skrit pred Šebreljcem. Pa sodi brsnost Šebreljskega rodu vže iz tega, da izmej sto otrok, ki so dolžni obiskovati šolo, jih obiskuje sto in pet ali še več. Jaz bi iskal Šebreljcem para po Avstriji! Prava omika povzdigne tudi gmotno blagostanje. To vidimo v Šebreljah. Delati dolgove je v modi, in ravno dolg tare dandanes našega kmeta. V Šebreljah je vse drugače. Vstauovili so nedavno ljudsko posojilnico, v katero so Šebreljci v mah mesecih znosili več tisoč, a ni ga skoraj mej njimi, da bi iskal pri nji posojila. Sebrelje so v tej zadevi res „nnicum“ mej našimi kmetskimi vasmi. V Sebreljah imajo tudi bralno društvo ali recimtrčitavnico. Jaz nisem čitavnicam kaj poseben prijatelj; vender v Šebreljah sem naletel na tako, kakeršno bi brez pomisleka priporočal. Imajo pa liste v šolski sobani, kamer zahajajo Šebreljci jih prebirat ob nedeljah popoldne. Liberalne ali poluliberalne robe ne nahajaš na mizi, na kar se v Šebreljah strogo pazi. Mej tednom pa krožijo listi okol po hišah. Tildi za veselice se skrbi v Sebreljah. Enkrat ali dvakrat na leto imajo „besedo“, skoz in skoz pošteno, da se je smejo vdeležiti celo otroci. Pa za take priložnosti je treba pevcev. Ne boj se —■ v Sebreljah je za petje dobro preskrbljeno. Tu je sedež vrlih cecilijancev. Sploh se cecilijansko petje v Cerkljanskih gorah kaj pridno goji. Neverni Tomaži, f,ki vedno še vgovarjajo, da se določbe strogo cerkvenega petja ne dajo dejanstveno izvesti, naj bi se tu prepričali, kako neosnova-no je tako besedičenje. Bilo je nekega dne, ko sem stopil pred oltar — bil je delavnik — kar zabučijo orgije in oglasi se kmetski zbor, ki je zapel prelepo mašno pesen: pravilno, strogo po glaskah, jasno doneč. Jaz sem se kar zavzel, da se kaj takega sliši v skrajnih gorah, kar se tako živo pogreša po — naših mestih. Pa Šebreljci so srečni, da imajo pri sebi glasovi-tega cecilijanca. kateri njih otroke v malo mesecih tako izuri v petji, da kar na prvi pogled po glaskah zapojejo. Ead se bom vedno spominjal na Sebrelje in kader pojdem tam mimo, bom vselej prav rad krenil čez mramorni most na Šebreljsko goro poživit si pluče v njih gorskem zraku. Šebrelj-cem pa ničesar bolj ne želim, nego da bi jim Bog njih lepo domovino na vse čase obvaroval liberalne kuge. Drugi izlet. Na Reko in Trsat. Idiličnega življenja v Šebreljah je bilo kmalu konec: Gorica me je klicala nazaj. V nekoliko dneh sem pa opravil kar je bilo bolj siljenega — in spet sem Gorici hrbet obrnil. To potovanje je bilo pa nad vse zanimivo. Potoval sem po železnici, po morji, na vozu, k nogam. Sploh me je potovanje od nekdaj mikalo. Prost dan me ne bo nikdar videl v Gorici. Morebiti se bo kedaj tudi „Nova Soča“ prepričala, da ni ravno tako, kaker me ona riše svojini bravcem, češ, dr. Mahnič „gleda le iz svoje tihotne celice v svet večinoma skozi očala, katera mu nastavljajo njegovi prijatelji, ali ki se mu vsaj kot taka kažejo, a mož niti ne sluti, da so očala p o b a r v a n a. Zato vidi (dr. Mahnič) ves svet in svoj narod v vse drugačnih barvah, ki so včasih jako daleč proč od resnice14. Zatorej dr. Mahnič ,iz svoje skušnje najmanj, prav za prav celo nič ne pozna dejanskih razmer na Slovenske m.“ „Vse svoje življenje je (dr. M.) tičal v starih knjigah ‘), iz katerih je dobil svoje obzorje o človeštvu in svetu, obzorje, katero si je st.varil mej štirimi stenami v svoji glavi . . Halia! človek bi se res smejal, ko bi ne vedel, zakaj naši „novi“ znanci tako pišejo. Ker vedeti bi pač morali, da dr. Mahnič je videl več sveta, kaker katerikoli gospod od „Nove Soče“. Ne! — v Kopru ni še bil dr. Mahnič in — v Goriški či-tavnici tudi ne. In ravno zato baje ne pozna sveta in slovenskih razmer, ker večno neovrgljivo je neke vrste ljudem, da ves svet je obešen na strop čitalniške dvorane v Gorici! Veliko sem, kaker sem zgoraj rekel, na tem potovanji kusil in slišal, a od tega bom povedal le nekaj. Pomlajale so se mi dušne in telesne moči, ko sem zjutraj nekega dne, sede na parobrodu, brezmiselno zrl v zelene morske valove. Peljal sem se iz Trsta proti jugu. Brezmejno morje nekako skrivnostno vpliva na duha. Saj duh sam teži po neskončnem, brezmejnem, in zdi se, da ravno v tej brezkončni, nikdar minujoči morski planoti najde duh zrcalo samega sebe, najde nekaj sebi sorodnega — — Pa psst!! Ne norimo! Le fantazirati ne! . . . Ne, pesmi pa veiuler nisem mogel skovati pri vsem poetiškem navdušenji . . ! Pomudil sem se tu pa tam po isterskili mestih, po en dan, pol dneva ali kaker se mi je zljubilo. Bil sem tudi v Pulji, v eminentno vojaškem mestu. Pulj je nekako avstrijsko-internacijo-nalen. Govoril sem s tamošnjim mestnim župnikom, kateri mi je dopovedaval, kako mu je v pastirstvu občevati z ljudmi vseh držav in vseh narodov; imenoma mi je navedel celo vrsto vasi na Goriškem, iz katerih ima ovčice v svoji fari Le žal, da ima hlev štirikrat premajhen, da bi vanj spravil vse svoje ovčice. Pulje ima le eno farno cerkev, a mej 30 in 40 tisoč prebivalcev. Zdaj še le zbirajo, da bi se zidala druga. V Pulji so od lani odprli nov gimnazij ali prav za prav prenesli ga iz Pazina. Poslopje je res veličastno, skoz in skoz prirejeno svojemu namenu. Slučajno sem dobil tudi letošnje (prvo) šolsko poročilo (program) novega gimnazija. Lani so imeli le prvi in drugi razred, letos pridenejo tretji itd. Mej pogojno obligatnimi predmeti nemškega gimnazija našel sem tudi italijanščino. Prav. A zavzel sem se, da o hrvaščini kot predmetu ni bilo na gimnaziji ni duha ni sluha! Za skozbog, kam pridemo tem potom! Potem se nam pa zameri, ako se tu pa tam malo razgrejemo zahtevaje vsaj en ') Ko bi videli gospodje pri „N. S.“ mojo knjižnico, bi pač tako ne pisali, ker starih knjig bi našli pri meni presneto malo, pač pa ogromno število novih in najnovejši avktorjev in listov od vseh vetrov in vseh jezikov; iz teh poznavamo sedanjost ter jo potem sodimo. košček narodnih pravic, katere nam pristojajo po božjem in človeškem pravu! Slednjič pridem na Reko, in ne da bi se tu kaj pomudil, vdarim jo naravnost na Trsat. Sem me je namreč mikalo, ker tu sem imel starega znanca in prijatelja, ki me je z veseljem sprejel. Nekoliko prav lepih, prekrasnih dni sem preživel v samostanu trsatskem, kjer se človek, kaker sploh po samostanih, resnično počuti kaker doma. Pa še nekaj drugega mi na Trsatu posebno vgaja. — Na griči za samostanom imajo prostorno senožet še precej obrasteno z grmičjem. To ti je pravi tip kra-ških senožeti! In ker sem kaker znano, tudi jaz Kraševec (najtršega plemena), sem se v to senožet kar zaljubil; ko sem po nji pohajal, so se mi oživljali spomini iz otročjih let, ko sem po enakih senožetih tekal za kravami in repo pekel. Na vrhu griča je nekak „belvedere“, od koder se vživa diven razgled na celo Reko. Zadnjih let je ogerska vlada neizmerno potrosila, da bi Reko povzdignila Zasuli so velik kos morja, zidali novo velikansko luko ; vsled tega raste od leta do leta promet na Reki, katera prihaja čedalje nevarniša tekmovalka Trstu. O trsatskem svetišči ve vže vsak Sloventc, kako imenitno je. Prav letos se je meseca maja obhajala njegova šeststoletnica. — Tolikih in tako daljnih romarjev ni pač videl Trsat dolgo dolgo. Želeti bi le bilo, da bi se sezidala nova, prostorniša cerkev, ali pa vsaj sedanja pravilniše po cerkvenem zlogu prezidala. — A denarja ni! No, denar pa pride, le malo „korajže“ treba; in prepričan sem, da sedanji samostanski predstojnik, mlad, poln podjetnega duha. bo našel tudi sredstvo, da pride do denarja poštenim potom. Fortes fortuua! Pa še neki drug zaklad krije Trsat mej svojimi zidovi, zaklad, ki je bil doko zakopan, a so ga še le letos spravili na svitlo. Pred nedavnim časom je došel na Trsat umetnik in slikar Iv. Alikalovič Ko si je samostan ogledoval, zbudijo njesovo pozornost nekatere stare, deloma vže zakajene in zaprašene slike. Začne jih od bliže opazovati in snažiti: in tako je izvlekel na svitlo nič manj kaker trinajst raznih slik iz klasične italijanske dobe. Šest jih pripisuje velikemu umetniku Paoio Veronese; predstavljajo pa razne svetnike Frančiškanskega leda. Družili šest so baje delo drugega klasičnega slikarja, Tasca; ena predstavlja mano v puščavi, druga čudežno pomnoženje kruhov, tretja oznanjenje BI. D. M., ostale tri pa razne svetnike frančiškanske. Naj-znamenitiša slika je pa brezdvomno sv. Peter, katero je izdelal po spričanji našega strokovnjaka imenitni slikar Tiepolo, ki ga sosebno naš vek občuduje in skuša tudi posnemati. K. Alikalovič je, kaker smo vže omenili, vse te slike z velikim trudom sčistil in kar mogoče obnovil, tako da se resnično kažejo v vsej svoji lepoti. Obrazi na njih so polni izraza, duhovitost in vzvišenost sije iz njih; živost kolorita se posebno odlikuje. Ali moramo sa- mostanu na Trsatu čestitati k novo izkopanemu zakladu, kateri se ne da preceniti, ako se izvirnost imenovanih slik potrdi. Opozarjamo omikani svet na te klasične umotvore; pričakujemo pa, da v kratkem Slovence ž njimi seznani naš edini ilustrovani, izvrstno vrejevani list ,.Dom in Svet“. S težkim srcem sem se poslovil od Trsata. Vender preden peljem čestitega bravca dalje na Hrvatsko, ne smem pozabiti izleta. ki sem ga s Trsata napravil v tri ure oddaljeno Kraljevico, kateri Lahi pravijo Porto Re. V Kraljevico — obiskat jezuite. Pred leti je namreč družba Jezusova tu kupila star, razpadajoč grad in ga z velikimi stroški priredila za jezuitski novicijat. Mogočno se vzdiguje graščina na skalnati pečini ob morji; okoli in okoli vidiš vse golo in izlizano od burje, ki po teh krajih strahovito razsaja Želel sem to naselbino bliže si ogledati. Sprejeli so me z ono olikano vljudnostjo in neprisiljeno Ijubeznji-vostjo, katera je doma le — pri jezuitih. In res, dandanes je v duhu časa, da si jezuite domišljamo čmerne, osorne, kisle in črne ko samega peklenščeka. Tako sodi. kdor ne ve, kako srečnega, kako veselega in človeškega naredi človeka tisti mir, ki nam ga daje Kristus: ta je mir vesti. Kako sem zavidal mlade novince, ki se v strogi disciplini pripravljajo za družbo : kaka veselost, kaka sreča in nebeška radost jim sije iz oči! Žalostnega, tužno zamišljenega obraza, kakeršnih srečaš po naših mestih na vsak korak, tu nisem videl; celo starost, ki vender človeku vtisne znak rečnosti, je mej temi zidovi omiljena ; videl sem patre v starosti šestdeset, sedemdeset let, kaker otroke skakati in igrati z žogo. Vsa družina znaša čez osemdeset. Vse je vrejeno praktično, a tudi vkusno. Nahajajo se v gradu štiri kapele. V glavni kapeli mi je pri Božji službi vgajalo petje, v katerem se mlajše moči pridno urijo. Pod gradom proti morju so nasadili nov vinograd. nanosivši zemlje na golo skalovje. V nekaj letih bodo ves grič okol gradu spremenili v rodovit, krasen raj. Tako znajo jezuitje ne le premišljavati in moliti, ampak tudi kaj dobro skrbeti za olepšan je zemeljskega bivanja. Sploh so jezuiti pri vsi svoji visoki učenosti nad vse praktični in se tako v njih družbi resnično izraža duh katoliške cerkve, katera, mej tern ko vodi človeštvo k najvišiin idealom, vender z druge strani tudi časno in gmotno narode osrečuje. Naselbina jezuitska v Kraljeviči spada k italijanski provinciji in se tedaj tu nahajajo skoro iz-ključljivo italijanski novinci; vender, kaker sem slišal, se mladi pridno učijo hrvaščine, v kateri tudi vrlo napredujejo, tako da nekateri vže podučujejo narod v okolici v krščanskem nauku. Dal Bog, da bi iz Kraljeviče prišlo še dosti gorečih misijonarjev, duhovnih vodnikov in tolaživcev zapuščenim slovanskim narodom na Balkanu ! Po Hrvatskem. Zagreb. Bilo je v ponedeljek, ko sem se ob polna,jstili odpeljal z Reke proti Zagrebu. Zanimiva je vožnja od reškega morja v lir-vatsko gorovje. Cesta se močno v/.diga navkreber in čedalje bolj se ti odpira razgled na kvarnerski zaliv in bližnje otoke, v kotu ■ob bregovji pa se amfiteatralično razgrinja Reka, dalje Opatija, Volosko, z elegantnimi poslopji in vrtovi. Ko smo se od nizkega morskega pobrežja zapeljali v visoko pogorje, smo začeli tudi prosteje dihati, ker vročina in so-parica na Reki je bila neznosna. V Karlovci se nisem vstavil, ker se mi je mudilo v Zagreb. Kak vtis je naredil name Zagreb? Zagreb je večinoma moderno mesto, torej zidano v novodobni, deloma velemestni eleganci. Zrinijev trg je v tem oziru kar klasičen Vender izhaja moderni lik. v katerem se sveti kraljevski Zagreb, za dve tretjini od tujcev, mej katerimi zavzemajo prvo mesto Židje, čuditi se pač mora človek, ko bere na prodajalnicah in glavnih gostilnah večinoma nemška imena (ne nemške napise), (lasi so se morda, njih lastniki pohrvatili. Sploh se pa sliši v Zagrebu in po vsem Hrvatskem dosti nemškega kramljanja, da si človek res ne more lazlagati, kako to. Rečem še enkrat: Hrvatska, posebno ako jo sodimo po lici njene stolnice, kaže na zunaj mnogo bleska. Kaj smo mi vbogi Slovenci, in pred vsem naša Ljubljana v primeri s Hrvati, kateri ponosno gledajo na svoje vseučilišče, na galerijo slik, na akademijo znanosti, na krasni učiteljski dom itd.? Vse to so vstanove. s katerimi se ponašajo narodi, ki stoje na vrhunci omike in napredka. In vender - brez vse zamere — ako vzamemo priprosti narod, ali kaker se reče, maso narodovo, stoji v Hrvatski na niži stopinji nego na Slovenskem. Nam se torej zdi, da se je hrvatska inteligencija prenaglo povspela na ono mesto, katero se mej omikanim svetom dandanes smatra za nekak vrhunec intelektualnega napredka, ter da je preveč za seboj in pod seboj pustila hrvatski narod. V zagrebškem blesku se nahaja premalo prave hnatske realnosti, kar ne more biti mladim duhovom, ki se tu izoinikajo, koristno, ker jih leliko omami, da si o hrvatski veličini več domišljajo, nego bi smel trezen mislitelj. Govore pa o hrvatski realnosti mislim posebno na katoliško idejo, katera daje hrvatstvu na slovanskem jugu še poseben pomen. Ta ideja še živi v narodu in ga giblje ; a na zagrebškem vseučilišči, v hrvatskem višem slovstvu, v hrvatskem narodnem učiteljstvu i posebno v hrvatskem leposlovji in politi-ških listih katoliška ideja čedalje bolj zatemnuje in vmira. Slišali smo, kako se je javno vže bahal ateizem in materijalizein; više omikana, svetna mladina hrvatska je, ako je res, kar sem slišal, večinoma brezverska ali vsaj veri . in cerkvi sovražnega mišljenja. In to je, kar lirvatsko inteligencijo čedalje bolj loči od lirvatskega naroda ter jo izneverja ne le katoličanstvu, ampak ob enem tudi pravemu lirvatstvu, kar daje liberalizmu in ž. njim židovstvu čedalje veči vpliv. Za časa, ko se je vstanavljalo-vseučilišče, akademija, galerija slik, literarni zavodi itd. in se je v te svrhe potrosilo toliko dQnarja, bi bilo gotovo prav, da bi bili velikodušni rodoljubi več se ozirali na katoliško idejo vtrdivši jej vže takrat za vse priliodne čase gospodstvo v najviših narodnih zavodih, od kakeršnih je vedno odvisno duševno življenje in teženje narodov. Kako lehko bi bilo tedaj racijonalizmu in materijalizmu zaprečiti pot v lirvatsko inteligeneijo, v hrvatski narod. Kar je pa zamujeno, se ne bo dalo nikdar več scela popraviti. Kaj pa hrvatska duhovščina ? . . . Bilo je nekega popoldne, ko sem prišel v izbran krog inteligentnih zagrebških duhovnov ; seznanil sem se tu z doktorji, s profesorji, in celo z vredniki. Pogovarjalo se je živo in navdušeno, a tudi zaupno. Hrvatski duhovnik se odlikuje po oliki, po zgovorni prijaznosti pa gostoljubnosti. Hrvatski duhovnik gori za narod, zatorej se mu je pri-studila politika, katera se da v pogubo naroda voditi od osebnih koristi. Pa hrvatska duhovščina hoče narodu tudi vero ohraniti; in ker so se tako zvani Starčevičjanci večkrat razodeli kot nasprotne veri, se je le redkokdaj mej duhovščino nahajal pristaš starčevičjanske stranke. Pa ta reč se je, ako je res, kar se mi je zatrjevalo, za poslednjih dveh let nekako spremenila. Starčevičjanci so baje sprevideli, da ne gre narodu vero spodkopavat; postali so tedaj bolj zmerni, tako da vsaj javno in direktno vere ne napadajo. S tem da so si začeli pridobivati simpatijo mej hr-vatsko duhovščino, katera se jim je začela tudi resnično približevati in prestopati v njih tabor. Še enkrat: relata refero. Kar se pa mene tiče, bi jaz Starčevičjancem preveč ne zaupal. Ker ne le da ni v politiki dovolj vere ne napadati, ampak jaz smatram starčevičjansko versko zmernost za nekako strategično zvijačo : češ, hlinimo se prijazne duhovščini, da nam ne bo stavila zaprek Zvabimo jo na svojo stran : pa pride čas, ko vržemo krinko z obiaza, a tedaj bo za duhovščino prekasno, ker na naši strani bo i svetna inteligencija, katera se sedaj tako pridno vzgaja v protiverskem duhu, za nami bo narod, katerega za naše smotre odgojuje liberalno časopisje in društ\a. Tako taktiko nasproti duhovščini poznajo tudi Mladočehi, to taktiko poznamo iz lastne skušnje tudi na Slovenskem, kjer so do najnovejšega časa radikalci božali in kadili duhovne, da bi si jih naredili neškodljive pri svojem liberalnem rovanji. Tempi passati! Pa kaj sem hotel prav za prav reči ? Po mojem mnenji ni nobena sedaj obstoječih politiških strank na Hrvatskem taka, da- bi se ji katoliški duhoven mogel brez pomisleka pridružiti: ne vladna, katera životari o brezznajčajnosti politiških sebičnežev, ne starčevičjanska, ki je stranka verskega in političnega radikalizma, a niti je vredna podpore katoliškega duhovnika stranka, katere glasilo je „Obzor“, ker njeno katoličanstvo je ne-zmiselna zmes katoliških načel z liberalnimi doktrinami; stranka taka je, kaker drugje, tako tudi na Hrvatskem, v verskem oziru najpogubuiša, ker je izrod tistega katoliškega liberalizma, ki ga je sv. Stolica obsodila za — pestis perniciosissima. Kaj tedaj ? Stranka, kateri bi se mogli hrvatski duhovni in vsi pravi Hrvatje pridružiti brez pomisleka, v korist vere in naroda, mora se še osnovati, ker na Hrvatskem kot taka še ne biva, in ta stranka bila bi — katoliška stranka. Naj se nam ne zameri, da govorimo tu o stranki, o katoliški stranki, na Hrvatskem. Govorimo tako le radi jasnosti, ker katoliška stranka prav za prav ni stranka, najmanj pa bila bi na Hrvatskem, ker ona je pravo Hrvatsko, je z eno besedo — •e d i n o in vse Hrvatsko. Toda čemu pač govoriti o novih strankah, ko vže starih imamo preveč? Ali se ne da katoliška reč dovolj zastopati in zagovarjati po katoliških listih, kakeršnih ima pač tudi Hrvat-ska? Namesto odgovora ali bolje za odgovor na to bi podal dobro mislečim v prevdarek naslednje vrste iz F. Sarda y Sal-vany-eve epohalne knjige *E1 Liberalismo es pecado“'), kjer na vprašanje: „ali je bolje, katoliška načela proti liberalizmu zagovarjati abstraktno ali pa po stranki, katera jih zastopa" — razpravlja mej drugim tako: „Za kaj gre tu? Gre za zagovarjanje praktičnih idej, katere se vpotrebljajo na javno in društveno življenje, na razmerje mej moderno državo in cerkvijo Božjo, Hočemo tedaj pred vsem doseči praktičnih vspehov, moramo tudi praktično postopati, kar nas najbolje pelje k cilju. Najpraktičneje pa ni morda čisto abstrakno in teoretično zagovarjanje ali o-bramba načel, ampak obstoji v tem, da tiste, kateri se trudijo taka načela dejanstveno vpotrebiti, podpiramo in vse, kateri se temu protivijo, zavračamo, jih ponižamo in kar mogoče vničimo .. Mi smo se vže naveličali idealističnih sanjarij, katere k večemu navdušijo za občudovanje resnice, katero navdušenje se pa kmalu ohladi . . . Vprašanje, ki dandanes svet giblje, je očividno praktično v najbolj pravem pomenu besede. Bolj kaker z umstvenimi razlogi moramo določevati z dejanji, ker, kaker pravi pregovor, ljubezen se kaže v činih, ne v dobrih razlogih. Ne liberalnim frazam je pripisati prevrat svetovnih razmer, ampak tihemu in pridnemu, vspešnemu, praktičnemu delovanju liberalnih pristašev ‘) Duhovnim bratom na Hrvatskem gorko priporočamo to delo, ki je v nemški prestavi izišlo 1. 1889: „Der Liberalismus ist Silnde“, Salzburg bei Mathias Mittermttller. . . . Ideje ne letajo po zraku, niti si same ob sebi odpirajo pot v življenje, niti same ob sebi preobračajo svet. One so kaker strelivo, katero se ne vname, ako nihče ne pritakne vžigalice . . . Tedaj moramo naproti postaviti pero peresu, jezik jeziku, pred vsem pa delo delu, dejanje dejanju, stranko s t r a n k i, politiko politiki . . . Tako se je vedno delalo na svetu, tako se bo delalo do sodnega dne. Bog ne dela čudežev v bran svete vere, nego v njenem početku. Se je vkoreninila v narodu, tedaj hoče Bog. da jo branimo s človeškimi sredstvi . . . Kar se tedaj zove katoliška stranka — je dandanes p o-treba . . .“ Da, potreba, živa. neobhodna potreba je dandanes za katoliško Hrvatsko katoliška stranka, i to povdarjamo tem bolj, ker se nam je v nekaterih krogih vgovarjalo, da osnovanje take stranke ni času primerno, ker iiberalstva sploh ni še mej Slovani in ker ne kaže v boji za narodnost cepiti narodne moči! Za Boga svetega, kje ne trpi dandanes kraljestvo Božje sile? Morda le na Hrvatskem ne? Mi pa mislimo, da ravno tu bolj, še trikrat bolj kaker na Slovenskem! Da, hrvatski katoličani so veliko zamudili, in katoliška stranka, ako jo danes osnujejo, pride dvajset let prepozno. Neizmernih žrtev bo stalo katoliškim bo-rivcem, predno priborijo katoliški ideji v javnosti, v šoli, v slovstvu, v društvenem življenji le nekoliko trste veljave, katero bi morala imeti po božjem pravu. Odločno katoliškemu gibanju na Hrvatskem pa mora pot pripraviti katoliško časopisje. Neobhoduo potreben je list da zbudi v Hrvatih katoliško zavest in ponos. Katoliški list? Za kaj takega seveda bi bil najmaj sposoben „Obzor“. Takih listov ne smatramo za katoliške. Pa nimajo Hrvatje čisto, odločno katoliških listov? Da, imajo par izvrstnih, s katoliškim prepričanjem vrejevanih listov. Pa vender se tu nečesar še pogreša. Katoliško teorijo, ki se tako čisto in lepo razpravlja, treba prenesti in vpotrebiti na dejanske hrvatske razmere; treba z mečem katoliškega načela vsekati v življenje, obtesavati in izrezovati iz hrvatskega telesa vse izrodke brezverstva in laži-libe-ralizma. Seveda bo bolelo, seveda ne bo manjkalo sumničenja, obrekovanja, ljutega divjanja. Toda vojske je treba. Rekli so-mir, in ni bil mir. Ne, mej liberalizmom in katolicizmom ni miru, ker si večno nasprotujeta. Koliko krika in besnenja je bilo, ko smo sč svojim „ Katolikom11 segli v javnost in začeli liberalcem prečrtavati njih račune! Tako in še hujše bo na Hrvatskem, ko-bo začel „Hrvatski katolik14 osvitljevati rane, ki jih je hrvat-skemu telesu vsekalo moderno brezverstvo. V Zagrebu smo videli gospode, katerim gori v prsih plemenito katoliško srce, kateri kaker mi plamene za katoliško idejo, kateri se z našimi nazori popolnoma zlagajo ; kateri, kaker smo prepričani, čakajo le vgodnega časa, da stopijo pred svet z odločno katoliško zastavo, okol katere se bo zbirala nova vojska. Vemo dobro, da odločnih katoličanov število bo iz začetka pičlo, a to jim nima vzeti poguma; ker zmaga katoliške ideje ni odvisna od števila ; še v naravi ni število isto kar moč. tem menj v čeznaravnem redu: ideja katoliška je živ odsev večnega Boga, ima tedaj samosvojo moč, in navdaja in užiga s to močjo svoje bojevnice, ter jih dela nepremagljive. Vse peklenske, vse liberalne sile se ji morajo vpokoriti . . . Pa čestiti bravec pričakuje, da mu še več povem o zagrebških znamenitostih. Res, še dvoje ali troje reči bom omenil. Ravno tiste dni se je bila odprla razstava. Po mestu so vse-rod vihrale razstave. Tujcev se je nenavadno sprehajalo po ulicah. Razstava sama se mi ne zdi posebno velika; zavzema primeroma malo prostora. Slišal sem o nji marsikatero sodbo. Vsekaker pa je znamenita. Pomudil sem se v nji le malo cdSci. Bolj me je zanimala Strossmayerjeva galerija slik ; to je 7ai slovanski jug nekaj posebnega. Odlikuje se Madonna Zajčeva. „Ranjeni Črnogorec" je bil poslan v Prago in ga torej nisem mogel videti. Več druzih slik me je posebno mikalo, le žal, da se ne najde še katalog, iz katerega Iti mogel gledalec spoznati ime umetnikovo, kaker tudi predmet in smisel slike. Vredna, da se je spominjamo je tudi stolna cerkev. Po potresu 1. 1880 hudo poškodovana, jela se je obnavljati. Obnavlje-nje bo kmalu pri kraji. Zdaj delajo na zvonikih. Zgradba je resnično monumentalna in nad vse veličastna. Stolnica zagrebška se da dostojno primerjati najznamenitišim katedralam v Italiji in na Nemškem. Seveda bo treba še nezmernih stroškov, da se tudi od znotraj dostojno olepša. En dan v Djakovu. Škof Strossmayer. Potem sem šel v Djakovo, ne da bi se mej potom kje vstavil. Železnica te pripelje do Vrpolja, od tod imaš do Dja-kova po ravni, a zelo prašni cesti okol 2'k uri k nogam. Od daleč zagledaš zvonika in glavo (kupolo) nove stolne cerkve. V Djakovo sem došel okol sedme zjutraj. Sprejeli so me prijazno in odkazali mi za bivališče lepo sobo. Naznanili so me prevzvišenemu biskupu, pa rekli, da ob enajsti morem k avdi-jenci. Mej tem sem si ogledal mesto. Na zunaj se malo loči od vasi: hiše nizke, lice bolj kmetovsko, gosposkega malo. Posebno sem se pa čudil, da se nahaja večina napisov po ulicah — v nemščini, malo je čisto hrvatskih, nekaj jih je v obeh jezikih. Mnogo imen spominja na Izraelove potomce; in res se mi je reklo, ) Jan. I. 17. . Sili bi nravni in vsak drug- red. Akatoliki in vsi drugi, ki se ločijo od katoliških načel, so tedaj prisiljeni ločiti mej teorijo in prakso, mej vero in nravnostjo, mej šolo in življenjem, ter postaviti za vodilo absurdum: eno je teorija, drugo je praksa, življenje se nima ravnati po teoriji! Absurdum zovemo to vodilo, ker stavi nespojljivo nasprotje mej razum in voljo, češ, volja nima hoteti tega, ker spozna raz- um za resnico, za pravo, nasprotje tedaj stavi v naravo samo ; ker jasno je vsem, da volja ne more hoteti, ako ji ni razum pokazal objekta hotenja, razum pa naravno teži po spoznanji resnice ; tako bi narava sama peljala v vniče-nje same sebe. Pa dogme katoliške niso plodovite le za življenje, ampak tudi za naravno spoznanje človeško ; in to je tretji nič manj očiten dokaz katoliške resnice. Kar so tiče negativne strani tega stavka, ni vstani razum dokazati, da so dogme katoliške, akoravno skrivnostne, proti načelom naravnega spoznanja. Pozitivno se pa lahko prepričamo o plodovitosti katoliških dogem za naše spoznanje, ako jih sami premišljujemo ; ker čimbolj se duh vanje vglablja, tem bolj ga raz-svitljajo in mu razganjajo temo z obzorja naravnega spoznanja. Od kod to, da so filozofični stavki Tomaža Akvin- skega tako trdni, neomajljivi na vse veke, da je ta filozof v razpravljanji najabstraktniših naravnih resnic tako jasen, lahko umljiv ? Čistil si je obzorje naravnega spoznanja, motril umske resnice v luči katoliške dogme : veroval je, in p O' veri, akoravno z naravno močjo, jo umoval. Da bi bile katoliške skrivnosti izrodek razgrete domišljije, bi se po resnem premišljevanji duhu čedalje bolj razklenila njih praznota ter v kratkem bi spuhtele v zrak. Mahomcdovo razodenje se boji kritiške luči in pred sodiščem treznega uma izgine. Procvit znanosti je pomenil za izlam propad. Ne pa tako v katoliški cerkvi: v nji je veda vselej skupaj hodila z vero, in središče katoliškega sveta, papežki Kirn, je bil vedno in je še središče ved in lepih umetnij. Katoliška cerkev je mati in vstanoviteljica prvih znanstvenih zavodov in šol, začenši od najnižih do najviših. Ona je dala in še daje učenemu svetu prvih moči v filozofiji, v matematiki, v astronomiji in vseh drugih vedah. Prvo mesto na svetu kot učenjaki zavzemajo še zdaj — skoz in skoz dog-matiški jezuitje. In slovenski liberalci sami se lahko prepričajo, kdo tudi danes na Slovenskem bolj goji filozofijo in resne vede: mi, ki verujemo, ali oni ki ne verujejo. Nočemo dalje naštevati drugih razlogov, kateri vtrjujejo katoliški cerkvi zavest, da je ona in le ona edina nositeljica absolutne resnice. Iz teh in drugih razlogov se poraja tako zvana katoliška nestrpljivost. Ta pa je le nestrpljivost v teoriji ali v načelu, katero sloni na neovrgljivem stavku, da resnica je in ne more biti nego le ena, nedeljiva. Teoretična nestrpljivost pa ni ista s praktično t. j. akoravno učimo in verujemo, da biva resnica edino v katoliški cerkvi ter da zunaj te cerkve ni zveličanja, smo vender z druge strani pripravljeni ljubiti tudi tiste, kateri ne priznajo ali nočejo priznati tega stavka. Tu nam pridejo tolikokrat z očitanjem, da preklinjamo liberalce v tretji pekel ! Za skozbog, katerega liberalca smo pa vže poslali k hudiču! Ne mi, a Bog obsoja liberalce v pekel; mi pa le učimo, da se jim bo res kaj tacega zgodilo, ako ne bodo verovali. Ni li Bog rekel, da kdor ne veruje, bo pogubljen, da kdor cerkve ne posluša t. j. kdor ne veruje in živi, kaker ona uči, bodi kaker pogan — izključen iz Božjega kraljestva. Ako smo mi nestrpljivi, ker ponavljamo to, kar je Bog rekel, potem je še pred nami in bolj ko mi nestrpljiv — Bog sam! Sicer pa, ako so liberalci res toliko prepričani o svojem li-beralstvu, čemu se toliko hudujejo nad našo teoretično nestrpnostjo, ki jim niti enega lasa ne skrivi ? Mi jim pekla niti ne želimo, ampak celo zanje molimo, da bi se spreobrnili. Naj se ne bojijo liberalci, da jim bomo grmade zažigali, ali jih gilotinirali, kaker so njih bratje po duhu s katoliškimi duhovni delali za časa francoske revolucije. Mi, dasl tako nestrpni, ko gre za princip, za načelo, mi poznamo ljubezen v dejanji bolje nego liberalci. Saj vender bodo vedeli liberalci, kako se zove tista velemoč v zgodovini človeštva, ki je narode zbratila, ki je sužnom verige strla, ki je revežem, sirotam in bolnikom stvarila velikanske zgradbe. Ta velemoč se zove — krščanska ljubezen, katera je neločljiva od krščanske vere, od dogme, katera ravno iz te vere poganja, katera vsahne', kaker hitro jo ločimo od vere. Da, čim živejša, čim trdnejša je vera, t. j. čim veča je teoretično-verska nestrpljivost, tem silniša je strpljivost, je ljubezen v dejanji. Nasprotno pa ravno tisti, katerim se usta cedijo od same človečnosti, bratoljubja, svetožalja, vdejanji naj manj izkazujejo ljubezen. Naravno ! Kdor veruje v Boga, kdor je prepričan o prihodnem življenji in povračilu, ga bo ravno ta vera nagibala, spodbujala, da bo za bližnjega žrtvoval vse vgodnosti sedanjega življenja, bodisi da to stori iz čiste ljubezni do Boga ali pa upajoč večnega plačila. Vera je in ostane naj-silovitiše nagibalo dejanske ljubezni. Kdor pa vere nima, si bode kratko mislil: gotovo je življenje, katero imam zdaj v pesteh, negotova je večnost; držati tedaj, vživati hočem, kar je gotovo, popustiti kar je negotovo. Naj se tedaj le rogovili, naj se nas še toliko sumniči, naj se nas razvpiva za nestrpneže: to nas ne bo ganilo — držali se bomo vstrajno, do konca ene, nedeljive resnice, katera biva cela, nepopačena v katoliški cerkvi vže osemnajst sto let. Ta resnica je svet zmogla in prerodila, je narode pomladila, je vstvarila novo dobo; a tega ni storila s tem, da bi se bila bratila z lažjo, z liberalizmom; od tega si ni nikdar moči izposojala, ker moč, vso moč, ima sama v sebi. In na podlagi te resnice, čiste katoliške resnice, brez liberalne primesi, hočemo tudi mi priboriti narodu duševno vstajenje in preporod. Kdor pa spaja katoliško resnico z liberalno lažjo, kop-r lje narodu duševni grob, ker ga poganja v brezmiselnost, v umski nihilizem. Kaj takega namerjavati je isto, kar razum primorati, naj ima za resničen logični absurduin, da isto, kar je belo, je ob enem črno, da eno in isto ob enem je innil Vkleni razum pod formulo: 1 + 1 = 3, ter obsodi ga, da mora na vse veke gledati tej nezmisli v obličje in jo imeti za resnično, glej, obsodil si ga v pekel. V tak pekel, v tako duševno smrt, v nihilizem, v nirvano duševnega življenja poganja narod tisti, ki hoče resnico katoliško bratiti, spajati z nje večnim nasprotjem, z liberalizmom. Aut — aut — to je, to ostane naše geslo! Dr. Malini?. Ljubezen y Petrarkovih rimah z ozirom na slovenskega lirika-prvaka. „Del vsirio stile, in ch’ io piango e ragiono, Spero trovar pietst, nonchč perdono.11 Petrarka. Sonet I. „Kdor jih bere, |vsak drugače pesmi moje sodi.“ — Prešeren. Gazele, 7. Sicer zdi se, kaker da bi se Stritar sam kesal drzne svoje razsodbe o Prešernovi ljubezni ali da so ga vsaj vznemirjali v njegovi kritiški visočini tehtni pomisleki glede na čudno, v Slovencih do tedaj nezaslišano podmeno, čes, „ta ljubezen je — da se predolgo ne zamudimo pri tej reči — le poetiška fikcij a“ : kajti v naslednjih vrstah mora jasno in brez okolišev priznavati, da je Prešeren istinito čutil ter gojil ljubezen do iz-voljeue device, da si je ni čisto izmislil. Piše namreč doslovno: „Preširnova ljubezen je morala imeti resnično podlogo — to nam kaže vsaka vrstica njegovih pesmi: nič ni v njih mrzlega, po' narejenega, posiljenega — v vseh pravi ogenj, prava strast, prava kri.“ In par vrst prej je Stritar razsodil — človek bi skoro ne zaupal svojim očem — da je ta ljubezen le poetiška fikcija!! Človek bi se zares iz srca smejal Stritarjevim dovtipom, ako bi ga ne prijela nevolja ob taki nevredni igri z našim prvim lirikom. Kdo ne vidi, da Stritar hoče na vse pretege potisniti Prešerna, dasi se ta brani z vsemi štirimi, v samovoljni svoj sestav, da ga hoče na vsak način, in naj bi si tudi moral sam sebi oporekati, vtakniti v Schobenhauerjevo suknjo ?! Zatorej jo tako zasuče: rNevslišano hrepenenje pesnikovo po devici, katere mu doseči ni moči, počasi se mu je v azši r ilo v hrepenenje po idealu11. Kaj ne, kako prebrisano si zna Stritar pomagati iz nadležnih pomislekov, kako pogumno je presekal gordiški vozev, ki si ga je po vrhu sam naredel trdeč zajedno, da je Prešernova ljubezen le poetiška fikcija (izmišljotina), a da je bila tudi nekaj čisto realnega, pravi ogenj, prava strast, prava kri ? Žal, da je Stritarjev pomoček, recimo njegova „clausula sal-vatoria“ venderle nekoliko precena, ker čisto samovoljna izmišljena ad hoc; žal, da se Stritarju ni zljubilo ali zdelo morebiti celo nepotrebno, nekoliko od bliže označiti in vtemeljiti tajni ta razvoj ali „razširjanje“, kar bi izvestno bilo vrlo zanimivo. Torej .ne več poetiške fikcije, nego počasno razširjanje — toda jedno kaker drugo trdi Stritar iz lastne oblasti, berz tehtovitih, ozi- roma brez nikakeršnih razlogov. Mi pa radi prepuščamo oboje Stritarju in jemljemo Prešerna kaker je v istini, ne v manjši, ne v veči širjavi, nego se nam javlja in razodeva v pesmih. A pesmi Prešernove nam živo pričajo, da je Prešeren strastno in nesrečno ljubil, ne da bi se ljubezen ta nikdar in nikjer prelevila v sanjarsko hrepenenje po nekem neznanem in vrhu tega še nedosežnem idealu, pričajo nam, da je pesnik obupaval razdvojen s svetom in seboj, in da se mu je slednjič smrt zdela boljša nego življenje. Kdor pa nekoliko pozna človeško zgodovino in vsakdanje življenje, nam bode iz lehka pritrdil, da je strastna in n e v s 1 i š a n a 1 j u b e z e n bila glavni ako ne edini vzrok Prešernovi nesreči: iz te osodne strasti se je s časom izcimilo večinoma vse gorje, katero je pesnika gnalo v obup. Kdo bi verjel Stritarju trdečemu o Prešernovi ljubezni: „Taka v pravem pomenu poetična ljubezen pesnikova mora torej (se ve, radi tistega hrepenenja po nedosežnem idealu) biti nesrečna, in otročje je vprašanje, kaj bi bilo, ko bi vslišana bila Prešernova ljubezen?* Menimo, da ovako vprašanje bi ne bilo nikaker „otročje“ (otroško), ter smemo naobratno trditi, da bi bila zakonska sreča izvestno sprijaznila nesrečnega pesnika z življenjem in svetom ter rešila ga obupnega stanja; in v tem nas potrjujejo ravno isti Prešernovi verzi, katere Stritar navaja v potrdilo svojega čudnega nazora: Ko v veži je Orest Dijane mile Zadobil spet bil zdravje duše svoje, Tak bi bile se od ljubezni tvoje Vmirile prsi, lica se zjasnile. Pomudili smo se pri tej stvari več nego je menda trebalo, ker smo tudi hoteli podati en vzgled, kako čestokrat i veljavni kritiki — in tega pridevka ne more menda nihče po pravici odrekati Stritarju — samovoljno in „nevsmiljeno“ ravnajo z vbo-girni pesniki in sploh pisatelji. Kaj so pa mislili in kako so sodili vrstniki (sovremeniki) o Prešernovi, oziroma o Petrarkovi ljubezni ? Ni, da bi se dalje spuščali v pravo točko, katero je pesnik sam dovolj osvetil —• se ve po svoje (kar smo prideli, da nas nikdo krivo ne razume). Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi; Eden hvali in spet drugi vpije: fej ti bodi! Razuzdanim bodo moje pesmi prenedolžne, Al’ trcijalke (!) poreko, da jih je vdihnil zlodi. Kadi odpuščamo Prešernu njegov humor posebno kar se tiče zlodejevih navdihovanj, a raztegnivši tercijalke „na trezne ljudi“, dobimo njegovo historno slovo (farna). Kar se pa tiče Petrarke, je poleg javne zle govorice ') iz-vestno bilo mnogo tacih, ki so tolmačili njegovo ljubezen kot čisto in vzorno, kot najpopolnišo platonsko ljubezen, kateri so neki bile predmet edine Lavrine čednosti ali celo sama modrost skrita pod imenom Lavre. Tako „idealno“ je mej drugimi sodil Petrarkov prijatelj in zaščitnik Jakop Colonna, kaker se razvidi iz nekega pesnikovega pisma '2). Da, iz 15. stoletja pa se je celo ohranil v neki Milanski knjižnici rokopis nekega dominikanca, kateri v knjigi „Rožni venec — duh življenja11 v posebnem poglavji preiskuje, ali se morajo brezpogojno obsoditi nekateri slavni možje zaljubljeni v kako izvoljeno žensko. Odgovarja pa negativno, češ, ker je ovaka ljubezen prav lehko vtemeljena v krepostih ljubljene osebe ; zanimivo je, kar pravi o Petrarki, zato podajemo prestavo dotičnega odlomka : „Saj je vender g. Fran Petrarka, ki še dandanes živi, opeval duhovno ljubljenko (amante spirituale). Lavro, katero vedno imenuje v svojih sonetih in spevih, ter je priznal, da mu je ona pridobila vso slavo, katero je dosegel na svetu. Ne bil bi jaz torej nehvaležnih — tako pravi Petrarka — da bi je ne slavil, ne le dokler je živela uego i po smrti ? Zatorej ji je tudi po smrti ostal zvest ter jo tako oslavil, da ne bode nikdar vmrla. In to, kar se tiče telesa ; dalje je delil za pokoj njene duše toliko miloščiuje, dal je brati toliko maš in molitev s toliko pobožnostjo, da ako bi bila tudi največa grešnica na sveti, bi je moral iztrgati iz rok zlodejevih; toda govori se, da je vmrla kot svetnica." 3) Petrarka sam je vsaj začetkom smatral — kar je ob sebi umevno — svojo ljubezen do Lavre za zgolj čisto in plemenito nazivajoč jo v neki pesmi „foco g en til, ond’ io tutt’ardo“ (ogenj plemeniti, ki me uži-ga)“ — a koj se je moral prepričati, da temu ni tako, da njegova ljubezen ni nikaker le nedolžna stvar, le čisto prijateljstvo. Vest se mu čedalje bolj oglaša ter mu očita grešno zmoto, tako da se boji zapasti zlobnemu duhu : na več mestih je izr azil to bolestno stanje, n. pr.: Io son si stanco sotto il fascio antico Delle m i e col p e e dell’usanze rie Ch’io temo di ca,der in man del mio nemico. (Sonet 52.) l) V 1. sonetu pravi Petrarka, da je bil dolg čas celemu ljudstvu v basen. 8) Poglej Tiraboscbi-jevo znamenito zgodovino italijanskega slovstva, zvezek obsegajoč pisatelje od leta 1300—1400, kjer je obširen životopis ter ocena našega pesnika. 3) Glej vže rečeno zgodovino, str. 450» A druge krati se do cela vda strasti, ki se mu je tako omilila, da blagruje čas in kraj, kjer je prvič zagledal „nebeško“ Lavro. Lavre spominjajo Petrarko kot pravega zaljubljenca vse stvari, v vseh pojavih naravinih vidi podobo svoje ljubezni, v pomladnem cvetn, v solnci, v zvezdah, kopneči sneg ga spominja lastnega tajajočega se serca; pesnika tira ljubezen v samotne kraje, kamer ga povsod sledi Lavrina prikazen (13. spev), bridko zdihuje in prosi solzeč Lavrine ljubezni: Ite caldi sospir al freddo core, Rompete il ghiaccio, che pietA contende. (102. Sonet). Ne bode menda odveč, ako tu pripominamo, da v Petrar-kovi ljubezni pogrešamo žal le prečesto vsake možatosti in moške samozavesti, pesnikovo srce, katero pozna po največ le jok in stok in otroška jadikovanja, je vse bolj premehko, premehkužno: to je brez dvojbe velika pega Petrarko ve lirike, v kateri se razum in volja kažeta tako nezmožna nasproti željam in čustvom, sploh nasproti ganotjem srca. Po pravici smemo trditi, da naš Prešeren stoji v tem oziru više: v strastni ljubezni si je še ven-der ohranil nekoliko moškega značaja in zdravosti, rekli bi nekoliko zdrave pameti, katera družeč se s tenkim estetiškim vku-som, ga je večinoma varovala otroških in mehkužnih neslanosti, katere tako pogostoma srečamo v Petrarkovih pesmih. Kje najdemo v Petrarki take odločne in možate govorice, kakeršna je n. pr. v Prešernovi pesmi „Za slovo“ ? Kaj od mene proč oko, Proč obraz obračaš mili ? Kdo te mene ljubit’ sili ? Rajša koj mi daj slovo. Desno roko brez skrbi Daj k prijaznemu slovesu, Solz v nobenem ni očesu, Žal — besede v ustih ne. Moja stara ljuba bo, Bo potrpežljivost mila, Zvezo z mano ponovila, V zakon dala mi roko. Z njeno pomočjo podprt Nosil bom življenja pezo, Dokler zmaga sreče jezo Zadnja ljuVca — bela smrt. Menimo, da bode prijaznega čitatelja zanimalo in vrhu tega do cela osvetilo značaj Petrarkove ljubezni, ako se tudi nekoliko oziramo na Petrarkova zasebna pisma in druge prozajiške spise, v katerih se jasno in odkritosrčno izraža o svojem razmerji do Lavre. Tako se n. pr. — kaker posnemamo iz povedane zgodovine Tiraboselii-jeve — v latinsko pisanih ,,Razgovorili se sv. Avguštinom11, izdanih pet let pred Lavrino smrtjo, pogovarja o svoji ljubezni hoteč začetkom dokazovati njen nedolžni in čisti značaj ; a sv. Avguštin ga odločno zavrača z ozirom na zle nasledke in pojave njegove ljubezni, namreč na srčni nemir, ua noči brez spanja, na mržnjo do vsakega dela itd., tako da Petrarka mora slednjič priznati, da se je vjel v nesrečno past. Leta 1336, t. j. 9 let potem, odkar se je zaljubil, pisal je žalostno pismo prijatelju O. Dijoniziju, v katerem mej drugim pravi: ,..Taz ne ljubim več, kar sem v preteklem času ljubil ; toda oh ne, ne: žalibože jaz jo še ljubim, a zmerniše, skromniše; da, jaz ljubim še vedno, a skoro zoper lastno voljo, prisiljen sem ljubiti; ljubim solzeč in zdihujoč ter skušam na sebi Ovidijev izrek: Odero, si potero ; si non. invitus amabo.“ In slednjič prosi prijatelja — duhovnika: ,,Preljubi oče, prosite za me Boga. da se moje misli vender v trde in da se slednjič, ko so tako dolgo vrtele krog toliko predmetov, obrnejo k Njemu, ki je sam pravo in stalno dobro.“ Potoval je o tem času mnogo po Francoskem, Nizozemskem in Nemčiji, nekoliko da bi si ohladil gorečo strast, ki mu je razdevala srce, nekoliko pa da bi spoznal svet opazo-vaje različnih ljudi in dežel, katere primerja z rodno zemljo, Italijo. V tem primerjanji se mu je pa Italija zdela čedalje lepša in milejša : v njen blagor je vporabljal velik vpliv in vgled, ki ga je vžival pri svojih sovremenikih. da bi jo rešil žalostnega stanja vsled odsotnosti papežev stolujočih tedaj v Avignon-u, do nemško-rimskih carjev in drugih mogotcev. Sicer lchko rečemo, da je bil Petrarka skoro najbolj češčen in vpliven mož svojega veka, in to iz mnogih vzrokov: najprej bil je največi pesnik svoje dobe in sicer v latinskem in ,.ljudskem" ‘), t. j. italijanskem jeziku; njegov epos „Africa“ zložen v latinskih stihih je vzbudil navdušenje in priznanje vsega tedanjega literarnega sveta, pariško vseučilišče in rimski senat sta ob enem času ponujala pesniku lavorov venec, a domoljubni Petrarka se je ullo- ‘) Takrat so v klasikih izobraženi knjižniki prezirljivo nazivljali italijanščino ljudski jezik — lingua volgare. čil za Rim, kjer je bil na kapitolu slavno venčan, in potem je dobljeni venec položil na Petrov grob v znamenje svoje ljubezni in vdanosti do katoliške cerkve Petrarka bil je tudi izvrsten govornik; zato so mu razni vladarji zaupavali najčastniših poslov, vzlasti poslanstev; bil je dalje filolog, navdušen posebno za Vergilija, Ovidija, Homera (dasi ni poznal dobro grščine), bil je zgodovinar in celo filozof (Seneca in sv. Avguštin bila sta njegova ljubljenca) ter se je skušal osobito na polji morale. Ogromnih zaslug si je pa Petrarka pridobil se svojim nevmornim trudom v izsledovanji ter v določevanji pravega kritiškega teksta starih klasikov, katerih marsikatero delo bi se nam sicer bilo za vseiej izgubilo: bil je, da kratko vse povemo, početnik in največi pospešitelj preporoda klasiških študij, za kar mu mora biti ne le Italija, nego cela Evropa in sploh ves izobraženi svet na veke hvaležen. Kako slaven je bil Petrarka v svojem času, lehko posnamemo tudi iz neke javne listine beneške ljudovlade, katera nazivlje Petrarko človeka „cuius farna hodie tanta est in to to orbe, quod in hominum metrioria non est iam diu inter Cliri-stianos fnisse vel esse philosophum moralem et poetam, qui pos-sit eidem comparari.“ Kratko : Petrarka bil je vsestransk in obče slavljen mož, kakeršnih ne nahajamo mnogo v svetovni zgodovini Od tod si moremo razlagati da njegovim vrstnikom ni bilo lehko misliti si takega velikega moža zaljubljenega tako strastno in tako dolgo — 2 1 let — v povrhu še neznano (obskurno) žensko. Zato jih je mnogo tolmačilo Petrarkovo ljubezen v idealnišem, poetiškem pomenu: med njimi tudi celo, kaker smo videli, neki dominikanec. Kar se pa tiče Lavre, se dolgo časa ni ničesar gotovega vedelo o njej, ker nam njen pesnik niti v pesmih niti v drugih prozajiških spisih ničesar ne pove o njenem rodu in stanu — in to izvest.no ne priporoča njegove zveze z Lavro; zakaj naj bi bil sicer Petrarka tako skrbno zamolčal in prikrival natančniših podatkov o ljubljeni osebi, da bi se ne sramoval v javnosti svojega razmerja do Lavre? Leta 1533 se je pa grob Lavrin našel v frančiškanski cerkvi v Avignon-u v kapelici družine „Sade“-jeve, a francoski slovstvenik Abbe de Sade je dokazal z avtentiškimi listinami iz domačega arhiva, da Lavra ni bila rodom iz te družine, nego hči nekega Adalberta de Noves, Avignonskega župana, rojena okoli 1303 ter omožena leta 1325 z Ugojern de Sade in takisto prišla v Sade-jevo rodovino ‘)- Potemtakem j e Lavi’ a bila v ž e o m o ž e n a, ko se je Petrarka zagledal va-njo, ker to se je zgodilo leta 1327, kaker sam pravi v 97. sonetu in drugje. ') Prim. vže rečeno zgodovino Tiraboschi-jevo, kjer se na širiko razpravlja o tej stvari. Petrarka se je bil vže kot sedemletni deček preselil se svojo družino pregnano iz Florencije — kjer se je leta 1304 rodil — -v Avignon. Tu je prebil tudi uajveči del svojega življenja. Petrarka piše o svoji mladosti v ,,pismu do potomstva": „Tu na Ronskih obalih sem preživel pod varstvom svoja deška leta, ka-ker tudi svojo m 1 a d o s t vdano niče m e r n o s t i.“ Ker mu je pa oče zapustil zelo pičlo dedščino in ker mu pravne študije niso nič posebne vgajale, sklene stopiti v duhovni stan, toda m a š n i k ni ni k d a r postal, nego sprejel je samo tonzuro, katera mu je po tedanjih vredbah omočila raznih cerkvenih beneficijev in poslov. Leta 1348 vmre Lavra, kot žrtev grozne kuge, ki je tedaj razsajala po celi Evropi. Velika žalost se je polastila pesnika, kaker svedoči ves II. del njegovih rim, življenje mu je postalo neznosno, edini up, da bode zopet videl Lavro v nebesih, tolaži njegovo užaljeno srce, ki se čedalje bolj očiščuje posvetnih želja in teženj. O tem pričajo tudi pomenljive besede, katere je najbrže sam zapisal na čelo znamenitemu rokopisu Vergilija, kateri se hrani v Ambrozijanski knjižnici v Milanu : „ Laura propriis virtutibus illustris ec meis longum cele-brata carminibus primum sub oculis meis apparuit anno Domini MCCCXXVII, die VI mensis Aprilis in Ecclesia s. Clarae Avi- nioue liora matutina..............Corpus illud castissimum atque pulcherrimum in loco Fratrum Minorum repositum est eo ipso die (njene smrti) ad vesperam. Aiiimam quidem eius, ut de Afri-cano ait Seneea, in Coelum, unde erat, rediisse persuadeo mihi. Hoc autein ad acerbam rei memorialu ainara quadam dulcedine seribere visum est hoc potissimum, loco, qui saepe sub oculos meos redit, ut scilicet nihil me deberet, se oziramo na bistvo tega, určuji sebe sama (jakožto vykonneho tvora). Naproti tomu jest absolutni svoboda holy iiesmysl; nebo vtile vymknrtA ze svazku pHčinnosti, vymykA se zArovefi všf zAkonnosti, vsemu vypočftAu(, vsi vyc)iove. Jeji riše je pouhy chaos." ■) 1. c. st. 23. 2) Paedagogika st. 59. „ A vsak nejen pozornost’, pamet’ a rozum, nybrž i v & 1 e na v en e k o b r it c e n A f f d f se a p p e r e e p c f, a v toni vezi nejvetšf dttležitost’ jejf. Abychom ve s m y s 1 u psychofyziky niluvili: Appercepcl tvoff se v mozku zvlAstnf prtiplavy, kt.ervmi riostredivč popudy smerem odstfedivvm ve zptisobe reflexti probfli (Viz g. 25.) Tak t.vorf se z A šari y cliteni a konajiAnf častejštm opakovAntni t.eliož clitenf; tak dozrAvA to, eo nazyvAme s e b e u r-č enim človek a “ a) Bayer. str. 102. „Každy jednotlivec jest smrteluym; jenom celek, jenom človsčenstvo jest nesmrtelne. 4) 1. c. 102. kar mi „jaz“ imenujemo, moremo klicati: Nikaker. Vže sama bolezen more s prevstrojitvijo telesnega organizma tudi duševni značaj tako prevstvariti, da ga po bolezni več ne poznamo in dosledno pred seboj novega človeka, novo osebnost pred seboj vidimo. “ (Bayer. 104.) „Z ata „j a z41 ni 11 i k a k e n e s m r t. n o s t. i. Njegov svet je bil trenotek in mestece, njegov zakon je bila slučajna potreba, ki jo je trenotek vodil in kije minila, ko je bila vtešena. Ta enotljivi, empirični „jaz“ ne tirja razpada telesa, da bi ne mogel sam zginiti; ne, ta jaz v m i r a vsak trenotek. 0-stavljajoč na svojem mestu nov jaz iz družili predstav sestavljeni in z drugim obsegom napolnjen. Nič bi ne bilo bolj neumnega, k a k e r da bi t i r j a 1 i za v e s o 1 s t v o teh jaz 11 e s 111 r 111 o s t, hoteč ovekovečiti to, kar je komaj vredno bilo trenotka, ki ga je se svojim bivanjem napolnjevalo. Tirjaje osob-110 nesmrtnost moral bi vsak izmej nas po smrti biti obujen ne le v jednem, ampak v nebrojnih eksemplarih in v nebrojnih 0-sebnostih se kazati; kak prizor: obujen starec bi srečal sam sebe — rusolasega mladeniča, Pavel bi objemal Savla, spokorna Magdalena bi morala sama pred seboj se sramovati. S m e š e n je ta 11 a z o r, v e n (1 e r nujna posledica nesmrtnosti.1) „Novodobna prirodoveda je dokazala n e s 111 r t n o s t (večnost) gmote (materije) in moči41.') Zdaj pa, g. dr. Romih, odprite katekizem ter poglejte, kaj nasproti temu uči katoliška cerkev o duši in o prihodnem življenji. G. Kaj je dr. Lindnerju nravstvenost. (Sittliclikeit.) V opombi str. 24. Bayer. bib. pravi : ^Različno jo zovejo in določujejo različno. Katekizem: zapovedi Božje; Pestalozzi: čista humaniteta itd. itd a reč ostaja konečno le j e d n a in ista. Treba le smisel teh raznih nazivov odpreti/ Stran 25 pa Lindner sam izpoveda o nravstvenosti svoj lasten nazor tako-le: ,Ta vir (nravstvenost), kaker je Herbart zmagoslavno dokazal, je gola spoljubnost ali gola nespoljubnost, katera se spaja z raznimi dejanji človekovimi. Ne zato se zdržavamo česar, ker je prepovedano ali ker protivi božjim ali človeškim zakonom, ampak ker se hočemo izogniti naravnemu in neizogibnemu očitanju, ki se pri- ‘) Baver. bib. 111, 112. 2) Ibi. 10(>. druži takemu kotenju . . . t. j. ker nočemo postati predmet o-pravičenega lastnega zaničevanja in vsakega poštenjaka".') Ni to z drugimi besedami isto, kar Boga in vero radikalno izključiti iz nravstvenosti ? G-. dr. Romih, je li tudi to krščansko ? Da, čista liumaniteta, brez Boga, brez Kristusa je vzorLindner-jeve nravstvene popolnosti! Čujmo li dalje: „Glejmo, da ne pridemo nikdar ob svojo „blago praznoto", ki nam najbolj oslaja življenje. Ohranjajmo si sredi skrbi svojega stanu in v različnih vsakdanjih opravilih blagi trenotek popolne praznote, v katerem snemimo raz sebe pregrinjalo vsakdanjosti, in oblecimo se v togo svoje človečnosti, kjer nehamo biti učitelji, vradniki, rokodelci, kupčevalci, dvorni svetniki, težaki. katoliki, drugoverci, Slovani, Nemci, kjer postajamo prostozidarji duha t. j. 1 j u dje.ua) 7. Namen ljudske šole in vzgoje sploh. . Več ko dvesto let je morala ta ideja (narodne šole) po svetu se potikati in skrivati po knjigah . . . nihče je ni hotel podpirati, niti cerkev, niti država; še le naš prosvitljeui vek je pojmil svojo pedagogično vlogo in si stvaril ljudsko šolo kot novodobno trdnjavo proti vsemu mračnjaštvu in p o d j a r m 1 j e v a n j u n a r o d o v" 3). Smoter vzgoje : „Vzgajaj gojenca tako, da bode kdaj mogel sam sebe vzgajati ... da postaši samostalen doseže svoj namen — biti primeren član bodočemu društvu.4) Ta namen pa je čista človečnost brez vsake nadnaravne primesi. .Namen vzgoje je splošen in čisto č 1 o v e-š k i ... V kaj se pa mora vzgajati gojenec ? Odgovor se glasi: V človeka" r'). ‘) Bajer str. 23. „ Ten to zdroj jest, jak Herbart vitezne byl dokazal, na-prosta z a 1 i b a neb n a p r o s t a n e 1 i b o s t.', kteni se k jistym zpttsobftm lidskelio chteui poji. Ne proto, že jest nSco zakAzano, nebo že čeli proti zako-nfini božskym a lidskym, vystfibAme se toho, nybrž proto, že se vyhnouti chceme mravni a neodolatelnč vytce, jež se poji k takemu cliteni . . . t. j. že n e c h c e m e s t A t i se predmetom s p r a v e d 1 i v č h o o p o v r-ženi ve s v y c k v 1 a s t n (c h o č i c h a v o č i c h k a ž d 6 h o r o z u m-n e h o pozorovatele . . .“ 2) Bayer str. 03 „Nezbavujme se tedj' nikdy sve „b 1 a li e p r A z d n e“, jež nejvydatneji oslazuje život; zachovejme si uprostred starosti sveho povolilni n rozličnyeli vezdejštcb pečovani b I a h e e h v i 1 e d o k o n a 1 e p r a z d n e, ve kterych jest liAm sejmouti se sebe a odložiti zAsteru vrednosti a obleci se v togu svoji lidskosti, kdy prestavdme byti učiteli a ufedniky, femesln(ky a ob-cliodniky, dvornimi rady a nosiči bremen, katoliky a jinoverci, Slovanv a Nemci, kde vsak s t d v d ni e se s v o b o d n y m i z e d n d r i dueli a, t o t i ž 1 i d m i.“ 3) Bayer. bib. 71, 72. () Paedaliogika str. 05. b) Paed. 60. Zopet: „Kaj imam narediti iz svojega gojenca? Pravi in kratki odgovor se glasi: Človeka. Prava vzgoja mora biti čisto človeška — prave vychov;ini jest čiste lidske . . . kakšen pa je splošni poklic, k> velja za vsakega človeka? Odgovor je lahek. Z objektivnega stališča je nravstven ost, se subjektivnega je značaj111). Nravstvenost je pa „g o 1 a spo-1 j u b n o s t ali gola n e s p o 1 j n b n o s t“. 8. Dr. Lidner je in hoče biti darwinist. Človek mu izhaja iz opice. „Nikaker ni Danvin (1809 — 1882) prišel na sled evolucijske teorije, ampak slavni, celili 50 let prezirani La-marek (1744 — 1829). Po tem nauku ne izhajajo različne vrste in plemena od različnih prednikov, ampak razvijajo se jedno iz drugega. V začetku je bilo le nekoliko jednostavnih, najnižjih rastlin in živali . . . Tudi nauk, daje človek le p o t o-m e c opice, izvira od L a m a r c k a : Truplo opičino se je zravnalo; spodnji deli so se okrepili in razvili v pravilne noge; hod po konci mu je omogočil ne le prostejši razgled po okolici, ampak je lože jel rabiti razne predmete. S tem je človek druge živali nadvladal. Da bi to gospodstvo vtrdil. osnoval je društvo. Z društvom pa se je rodil tudi jezik . . -11 „Darwinova zasluga — nadaljuje Lindner — je le bila, da je evolucijsko teorijo, od Lamarcka le nezadostno dokazano, znova na podlagi bogatili empiričnih podatkov sezidal in jo venčal z naukom o „prirodni izberi v boji za življenje.“ Šele ta je evolucijsko teorijo z opazovanjem in s pravimi dejanskimi eksperimenti na rastlinah in živalih trdno dokazal in jo v v e 1 v učeni svet, k j e rj e v ž e začela pr e s t v a r j a t i vse p r i r o d n e in filozofične znanosti'12). Evolucijska Lamarckova in Danvinova teorija je skrajno zanikanje krščanskih resnic. Ker pa Lindner smatra to teorijo za dokazano, češ, da je „pozorovanim a skutečnym experi-meuty na zviratech a rastlinach mule všecknn pochybnost’ byla pozdvižena“, priznava jo, kaker razvidno iz navedenih besedi, za svoje prepričanj e. Na podlagi tega protikrščanskega prepričanja je tudi spisal svojo „paedagogiko,( . . . Vže v samem naslovu knjige se glasi: ,,Paedagogika na zakledč uauky o vy-voji pfirozenem“ : a da mu ta „vyvoj pfirozeny“ ne zaznamuje druzega nego — Darvvinovo teorijo, da je človek le spopolnjena opica, nam razven notranjih dokazov priča tudi njegov oboževa- ‘) Bayer. bi. 25. *) Paed. str. 15, 16. telj in izdajatelj J. Klika: „Stanovisko, sociologicke sdružilo se pak v Lindnera s nazorem darwinistickym kteremu sice již davno holdoval, avšalc teperve nyni v plneni dosaliu se oddal............Prirode same pfifekl Lindner v nove paedago- gice sve znamenit^ vliv vychovatelsky, približuje se v te v e c i, k Rousseauovi . . . On vychovu a učbu . . . smilil s vedami najmodernejšimi: s pokročilou pfirodovedu a sociologii.“ Slovensko se glasi: „Socijalogično stališče se je v Lindnerji združilo z nazorom Darwinovim, s katerim se je sicer vže davno vjemal, a se je še le sedaj v popolni meri vdal. Glede prirode v vzgoji se Lindner približuje Rousseau-u“ '). A sam Lindner str. ‘21. Paedag. pravi: Najbolj dosledno je prirodo slavil in povzdigoval Rousseau. Njemu je priroda edina prava voditeljica ... Kdor pa stoji na krščanskem s t a 1 i š č i, n e m o r e k a r t. a k o prirodi zaupati. Izvirni greh, s k o j i m ljudje prihajajo nasvet, zatajevanje samega sebe in m r t v i č e v a n j e mesa, ko j e krščanstvo za poved a, je — boj proti p r i r o d i“ 2) Lindner je glede prvotnega človeškega stanja kot danvinist dosledno z Rousseau-om istega prepričanja. Rousseau-u le zanika primernost se zopet povrniti v oni prvotni stan, češ, vže sama etika nas z idejo popolnosti nagiblje v društvo119). „Nihče izmej naših vrstnikov, izimši mogoče j e d i n e g a Darjina, ne sega nad površje vsakdanjosti tako, da bi znanstveno gibanje izključno k sebi vlekel; skupno se trudijo z onim delom, ki se zove napredek devetnajstega stoletja ...........Nikdo neče več prisegati na besede učiteljeve, kaker je prisegal celi učeni srednji vek na besedo Aristotelovo. Na mesto avktoritete stopa avtopsija, in prirodoslovje nas u č i, da velja le to. kar se da postaviti a d oculos ali dokazati z e k s p e r i m e n t o m“4). „Konec mora biti tudi onega neblagega subjektivizma, kateri je tako daleč prignal, da je toliko filozofij, koliker fllozofu-jočih glav . . . Prijeti se moramo onih resnic, katerih s e m o r a vsak m i s 1 i t e 1 j, k i j e b r e z p r e d s o d k o v, okleniti. S tem še le se tilozofično preiskovanje vtrdi . . . ... In res imamo vže lepih začetkov takega objektivnega ') Na platnicah Lind. Pedagogike. 2) „Kdo stoji na pfidž kfesfanske, nemuže ovšem stejnou dftvžron o-devzdati se pffrode Prvotny krfch, s mimž lidš pričh&zejf na svžt, krocenf masa a zapfranf sebe sama. jež kfiže krest’anstvf, jest boj proti pffrode. 3) Paed. 21. A) Bayer str. 11. „Žadny z naših vrstvenflifi, vyjfmajfc snad jedineho Damina, nevynikfi nad povšechoil hlaninou tak, že by vždecky ruch vyhradne k jelio osobe se tfthl ; špolečnfi budnje se na onom velkolepčm dfle, jež nove se pokrok devatenactčho stoletf..................“ filozofičnega preiskovanja v tako zvani eksaktni filozofiji. Feclinerjev psihologični zakon, statika in dinamika v Herbartu, praktične ideje tega misleca, D a r w i n o v i bijo-1 o g i č k i nauki, kajti tudi te moramo reklamo-v a t i za — filozofijo"1). A na strani 13. razlaga ta bijologični Danvinov nauk, ki bi neki moral biti temelj prave (!) filozofije, da je — zakon evolucijski, po katerem ne bivajo razne vrste rastlin in živali, ampak so se v dolgih dobah le razvile ... k a k o pa j e d i n i D a r w i n o v zakon more preroditi preiskovanje filozofije, je razvidno, ker po njem se n a m o r g a n i č n o življenje kaže v čudopolni analogiji z duševnimi procesi11 •). 9. Kaj je prav za prav Lindner? On sam, da bi ga bil kdo vprašal, bi ne bil vedel dati pravega odgovora. On je bil ako ga sodimo iz tega, kar je sam zapisal, Kantovec, on je bil Herbartovec, on Rousseau-ovec, Dar-ivinijan, on Fechnerjan. on izrečen materijalist — sploh: on je bil vse, le tega ne najdemo na njem, kar mu je hotel dr. Romih priboriti — katoliški kristijan. Lindner je bil vse, in ravno radi tega — nič. Filozofija njegova je žalosten plod tistega skepticizma, ki vse razje, vse razruši, ki človeka goni iz dvoma v dvom, iz zisteme v zistemo. Filozofija, kakeršna se kaže iz Lin-dnerjevih knjig, je pravi umstveni nihilizem. Pa da bi bil Lindner vsaj napredoval z najnovejšim vekom, kateremu prisvaja monopol absolutne vede in omike; toda on je vsaj za dvajset let ostajal za njim. Kje so vže tisti časi, ko je akademija znanosti v Parizu izrekla nad Danvinom smrtno sodbo; naravoslovci na dunajskem in družili nemških vseučiliščih se vže sramujejo Dar-wina sploh prištevati resnim misliteljem. Najodličniši nekdanji slavitelji Danvinovi in drugi materijalisti nečejo o teoriji njegove descendence nič vedeti — in zdaj, po vsem tem nam pride Lindner, kateri nori za Danvina, Lindner — profesor na praškem vseučilišči! Tu se pa res vidi, da češki brezverci, kaker naši slovenski, glodajo le kosti, katere so vže davno priletele z nemških miz. na kojih se sploh v našem veku za cerkvi odtujeno Evropo reže in deli kruh modrosti. In dr. Romih bi nas hotel na vso moč prisiliti, naj bi verjeli, da je ta duševni revež — duševni velikan in zvest — katoliški kristijan! . . . Duševni konfuzijonist je dr. Lindner. Nikdar ni sam prišel do kakega jasnega naziranja; zatorej je tudi vse, kar piše, ne- *) Bayer. bil>l. I. 11. -) Bayer. bib. I. 18. jasno, vganljivo. Spominjamo se še dobro onih časov, ko smo sedeli v sedmi in osmi šoli. Tedaj smo imeli logiko in psihologijo — Lindnerjevo Ttuli jaz sem imel obe knjigi; poskusil sem večkrat eno ali drugo brati in se trudil raztolmačiti pomen, a izpovedati moram, da mi ni bilo mogoče prebrati niti dveh strani: tolika je nejasnost, tolika nezmiselnost Lindnerjevega razmotri-vanja. Kdor mi noče verjeti, pa vzemi sam knjigi v roke in prepričaj se. Ne morem tu zamolčati mesta iz Lindnerja, katero najtoč-nejše označuje njegovo brezmiselno filozofijo. To je nekaka definicija, katero daje o bistvu duha govoreč: „Duh je gola časo-vost, in duševno življenje gola evolucija . . . Zakon evolucije velja kaker za materijo, tako tudi za duha. — Dueli de pouha jest pouhš, časovost; život duševni pouhy vyvoj . . . Zakon vy-vaje plati tudiž jak pro hmotu tak i pro ducha.“‘) Komentara k tem besedam ni pač treba: kdor le količkaj pozna filozofijo, bo vedel, da se s tem samim stavkom popolnoma razruši pravo bistvo duha, ter se zataji prvi pogoj osebnosti in prostosti duše. To je nauk skoz in skoz paateističe n, po katerem sploh ne biva nič objektivnega in kar bi samo na sebi obstalo. Panteizem je pa smrt vsake logike ter pelje dosledne v umstveni nihilizem. In res, zdi se, da se je Lindner zadnjih let, potem ko je prebredel vse polje človeških zmot, potem ko je do dna izbljuval svoj žolč nad vsem pozitivnim v veri in filozofiji, jel vže oklepati ene najdesperatniših zistem, v kateri išče skeptizem zadnjega hladila v smrtnih bolečinah. Moj Bog, si moremo li misliti večo blodnjo, kaker je Fechnerjeva tako zvana „Tagesansicht“!? Je slišal dr. Bornih kaj o nji? On bi najbrže tudi Fechuerja, kateri je panteist, ateist, spiritist, monist, materijalist, sploh vse, kar kdo hoče, krstil za pravovernega kristijana!? In vender tudi za Fechnerja je noril Romihov duševni velikan — Lindner! Sploh je Lindnerju dobro došel vsak fantast. Brez lastnega trdnega stališča, katero more možu dati le trezna peripatetična filozofija, se je Lindner vedno nagibal in majal sem ter tje. On se je o-greval za Rousseau-a, za opičinega Damina, za Milla, za Her-barta, slednjič za Fechnerja. Vsi so mu „veliki“, vsi „grundle-gend“, vsi genijalni! Žal, da ni živel še dalje dr. Lindner. ker filozofične zisteme poganjajo na Nemškem kakor gobe po dežju, vsak mesec nam prinese novo. Dr. Lindner bi gotovo vse za se pograbil obsipajoč njih izumitelje z bombastičnimi pridevki, ki se nahajajo le pri njem. Njemu je vsak velik, da le stakne pri aijem kaj protikrščanskega. Ne! Lindnerja mi ne moremo smatrati za resnegamislitelja, najmanj pa za duševnega velikana. On je v filozofiji — duševni ') Baj er str. 21. revček, ne velikan. On je sicer veliko bral, a samostojno mislil je rnalo. On si ni bil na jasnem o prvih, najviših vprašanjih, ki segajo odločivno v človeško spoznanje in življenje. Lindner je sicer s posebno pridnostjo obletaval tilozofijsko polje skoro vseh narodov, a obsedal je le tam, kjer je našel kaj protikatoliškega. Od povsod je znesel brezverski strup v svoje pcdagogiške knjige, na katerih podlagi naj bi se zdaj vzgojevali naši ljudski u-čitelji, vršila se ljudska vzgoja. In k temu krščansko mišljenje in vero v narodih avstrijskih razdevajočemu počenjanju naj bi mi roke križem držali, naj bi molčali ?! Ne — molčati nismo mogli, molčali tudi ne — bomo—naj se nam na glavo postavi tudi sto Romihov z dvesto tožbami radi žaljenja časti! Mi spoštujemo učitelje, a obsojamo liberalizem, ki se je zatepel mej nje, ki jih je razdvojil, ki jih odtujuje veri in cerkvi. Upamo, da marsikateri njih bo to tudi sprevidel ter da se bo še Za časa zavedel, da pot, po kateri so jo krenili slovenski učiteljiski „zavezniki11 z dr. Romihom na čelu, vodi i nje i narod v pogubo. Dr. Mahnič. Revolucijonarno gibanje na Ruskem. - Nihilizem. Logike ima ruska vlada malo. Politična vzgoja vsega ljudstva je zanemarjena ; zaradi tega gre vse nasproti krvavi revoluciji. I v a 11 G o 1 o v i n. Bivši minister ruski. III. Revolucijonarno gibanje se tudi na Ruskem vedno bolj staplja z mejnarodnim so-cijalnim demokratizmom. „Cela Rusija je preplavljena od revolucijanarnib prokla-macij. Revolucionarji so razposlali znamenitejšim osebam in prilepili po voglih mestnih ulic dekret: „Kdor nam bode stavil zapreke, bode vmorjen, ponavljajo v svojih oglasih, in kar pretijo, tudi spolnjujejo. Z grozo so se zakleli priti do svojih namenov. Ne policija zlodejce, ampak ti preganjajo policijo. V celem carstvu od Petrograda do Odese, od Kijeva in Moskve, do Kazana je nihilizem na široko pognal korenine. Vsaka preiskava zadeva ob nove tajne zaveze. Kam pridemo!" Tako so leta 1878 pisale St. P. Wiedoraosti pod vtisom mnogobrojnih drznih vmorov od nihilistov osnovanih. Zalega, ki je stoprav pred malimi leti tako strahovala rusko občinstvo, je komaj mogla poginiti. Kdor le količkaj narav človeško pozna in ruske prosvetne razmere, mora slutiti, tudi ako nima drugih poročil, da morajo nihilistične ideje v nebrojnih ruskih glavah še tičati, le da so na se vzele kratkovidnim ljudem manj strašno zunajnost. Kaker se prepričamo, so nihilisti sicer vže od prvega začetka poleg drugih sredstev tudi ideje modernega brezbožnega socijalizma rabili v dosego svojih namenov, a te so jim bile v začetku le bolj stransko, podrejeno sredstvo. Tekom svojega razvoja pa so se vedno bolj prepričevali, in mnogi iz mej njih so vže davno v tem zmislu delovali, da brez mase ljudstva: kmetov, delavcev, ne opravijo ničesar. Ti pa se dado pridobiti pc-sebno z gospodarskimi idejami, kaker jih moderni brezverski so-cijalizem oznanja. Iz tega vzroka so vže od nekdaj nihilisti se oklepali tudi socijalizma in se od d n e d o d n e v e d n o b o 1 j stapljajo z internacijo-n a 1 n i m i s o c i j a 1 d e m o k r a t i, s k-a t e r i m i imajo res tudi isti končen smoter: vničiti vse vezi, katere posameznike v društvo spajajo: smrt družinski, državni, cerkveni avktoriteti! Da je nihilizem res v mnogem soroden socijalnemu demokratizmu pričajo sami s o c i j a 1 n i demokrati pariški, koji v nekem pozivu nihiliste imenujejo „b r a t e v R u s i j i“ '). A Go-lovin sam priča, da nihilizmu se ne more odrekati socijalističnega značaja2). Kjer je beda, posebno provzročena po kapitalizmu in neprimerni razdelitvi zemljišč — in kjer se ne pozna globoko verskih naukov ki nas v bedi, v siromaštvu morejo tolažiti, tain so plodna tla za moderne socijalistične nauke. Do leta 1862 je bil v Rusiji socijalizem mogoč, saj do tedaj je bil ruski mužik — rob. Onega leta je dobil nekoliko zemlje sicer v last, a odpla-evčati jo je moral t. j. iz starega sužnja se je spremenil v — modernega sužnja: dolžnika. Golovin pravi: „Aleks. II. je robstvo odpravil, a vradna poročila nekaj let pozneje so pričala, da je slabše kot popred. Plemenitaži so najslabša zemljišča kmetom dali; travnike, gozde so si sami obdržali in si dajo vse — plačati .... Kiskus prodaje nevsmiljeno njih lastnino* :1). Dalje: „Ne le plemenitaži, tudi priprosti kmetje, n. pr. Peter Alekseev, so v sodnih dvoranah govorili in tako razjasnili trplenje d e-ž e 1 s k e g a ljudstva, da bi ruski državni vpravniki, ako bi le hoteli, se marsikaj naučili. Tudi trpljenje delavcev v ruskih ') Golovin, Nihilismus str. 108. 2) L. c. 97. ’) Nihilizem str, 34. tovarnah se ne da oporekati. Te se vedno kaznuje s tem, da se jim zmenjena plača krati. Tega zistema se neverjetno strogo poslužujejo nasproti delavcem pri grajenji železnic1 ‘). „Se vso pravico se obsoja razmere v ruskih tovarnah. Podjetniki — bogate11'). ,,P 1 u t o k r a t i z e m se je vkoreninil v Rusiji — in ž njim so začeli prevrati8). Zato pa je tudi „zemlja in svoboda11 sedaj geslo nihilistov; prva vgaja kmetom in druga — omikanim stanovom114). * * * Revolucijonarno gibanje na Ruskem v obliki socijalnega demokratizma se je širilo posebno po dijakih in dijakinjah, ki so študirali v Tiguru (Cirilin). Leta 187*2 je bilo na ondašnjem vseučilišči 239 mladih Rusinj in Rusov. Ti so se oklenili Bakunino-vih socijaldemokratičnih idej, katere je razvil v spisu: Zgodovinski razvoj internacionale.11 Njih geslo je bilo „Idti v narod.“ Turgenjev je to novo pokoljenje ruskih revolucijonarjev označil v svojem romanu „Nov“ v osebi Neždanovega. V osebi Solomina nam riše socijalista, kakeršni bi morali biti, ako hočejo res do-c speti do svojih namenov. Ruska vlada, sluteč, pod kakim vplivom se nahaja njena mladina v Cirilin, je zavkazala koncem 1. 1872 vsem svojim ondašnjim poddanikom, da naj se vernejo v Rusijo, sicer izgube domovinske pravice. Vrnili so se in — šli „mej ljudstvo in delavce11 ščuvat jih proti vladi se socialističnimi nazori. Razkropili so se po Rusiji. Leta 1873 je kar mrgolelo mladih nihilističnih socijalistov ob Volgi in Dnjepru. Teh propagandistov je bilo 2000 — 3000! Izvrševali so nauk Bakuninov: ^hujskajte ljudstvo proti vladi, proti kapitalistom. Razjasnjujte mu, kako je vender bedno, nesrečno, tlačeno po krivici od pri-vilegovanih stanov. Vlijte vanje zaupnost v lastno moč, ki v njem dremlje. Da bi jo le rabilo! Saj niže ga ljudstva je v Rusiji Vio vsega prebivalstva116). Da bi mogli bolj vplivati na ljudstvo, so se preoblekli, potuhnili in se po deželi, po mestih razkropili kot hlapci, dekle, prekupčevalci, krčmarji, delavci, delavke po tovarnah. Širili so svoje ideje z besedo in z brošurami. Ti nihilistični socijalisti niso imeli in še vedno nimajo svojemu trudu primernega vspeha: rusko ljudstvo se težko gane z mesta. Krivi temu so propagandisti sami pa nrav in nizka izobrazba ruskega muzika in delavca. Ta dva sta težko dostopna socijalističnim idejam. Ruski mužik je še prekonservativen in Ibi. str. 97. s) Ibi. str. 38. 3) Ibi. str. 38. *) Ibi. str. 37. ") Pfegltjd XXX. Tom. str. 234- prepatrijarhalen. Zato se je tudi zgodilo, da so muziki socijalistef ki so k njim prišli jih ščuvat kar prijeli in carski žendarmariji izdali. Tudi revolucijanarne brošure niso obrodile pričakovanega sadu: Ljudsto rusko večinoma ne — zna citati. Ruski revoluci-jonarji poznajo co veliko zapreko. Zavoljo tega vedno vlado priganjajo. da bi bolie skrbela za ljudske šole. Vedo, da izobrazba v Rusiji more le revolucijo povspešiti. Tega prepričanja je tudi Lindner.1) Vzrok nevspeha je bil tudi jezik v brošurah, ki je veliko-ruski; a najplodnejša tla za socijalizem so na Maloruskem. Malorus pa ne razume dobro velikoiuščine. Muzik, ne razumevši jezika in tudi idej, je dostikrat nesel usiljeno mu brošuro popu ali carskemu vradniku in ga bona fide ponižno prosil, naj mu pove, kaj je v nji. Kaj je po tem sledilo, si lahko mislimo. Okolo leta 1875 so osnovali ti socijalistični nihilisti zavezo „Na r o d n i k i“. Njih glasilo je bilo ,zemlja in Volja“. V zakoniku. „narodnikov“, kateri je bil glavna priča pri kasnejših procesih, se glasi mej drugim: „Odpovedati se mora vsak ud osebni lastnini. Pretrgati vezi z družino, prijatelji, potuhniti se, ako treba, tudi v pripro-stega delavca. Organizovati društva delavska. Ni treba, da bi poznali konečne namene društva samega. Ščuvati je treba delavce, da se nam pripoji v trenutku revolucije. Širiti v javuem mnenji simpatijo do kaznovanih revolucijonarjev. Sploh je treba r e-v o 1 u c i j i, da se je tudi 1 j u d s v o v d e 1 e ž i, dati obliko s o c i j a 1 i z m a. Sredstva: prijazno razgovarjanje, brošure revolucionarne. Izkoriščevanje človeških strasti.“2) Tem revolucionarjem so bili kot agitatorji najljubši — vsaj, dokler je Lavrov imel vpliv na njih razvoj — polomikanci, Posebno dijake so skušali izvabiti iz šole in jim vdihniti duha „protesta“. Glavni razširjevalci socialističnih idej sta bila: Peter T k a č e v in Mihael Čajkovski, slušatelj na pe-terburškem vseučilišči. Ta je širil posebno spis Marxov „Kapi-tal“ in tolmačil mladini Fejrowskega „Delavski stan.“ Po Ukrajini so burili ljudij D e b a g o r i o M o k r e v i č, F r o 1 e n k o, Drebezgev. Leta 1879 so jim prišli na sled, ko se je ravno okolo sto „puntarjev“ iz okolice Konjeva posvetovalo, kako se polastiti zemljišč in jih razdeliti. Še delavniši je bil Jakob Stefanovič, sin malo-ruskega popa. Radi političnih demonstracij z vseučilišča izključen, je šel v černihovsko gubernijo ščuvat kmete. Kmetje so sklenili poslati deputacijo k carju, da se jim zemlja da v popolno last. Policija je pot preprečila. Kmetje pa so modrovali: ') Lindner Drolinč članky. str, 78. 2) Primerjaj: Pregled Tom. XXX. st. 350. car bi vže vslišal naše prošnje, a činovniki so naši sovražniki. Stefanovič pa se ponudi, da pojde sam zanje carja prosit. Zginil je za nekaj časa. Po nekolikih tednili se zopet prikaže, češ: bil sem pri carji. Dal mi je ta-le pisan odlok in pooblastilo: „Naj-milostivejši car vkazuje priseči zvestobo (Stefanoviču) in se vzdigniti proti plemstvu, popom, činovnikom, kateri carju branijo. da bi kmete popolnoma osvobodil in jim dal zemljo v popolno last“. To pooblastilo, kaker se je kasneje zvedelo, je bilo tiskano v tajni tiskarni nihilistov v Moskvi. Kmetje so verovali. Stefanovič je njim in oni njemu prisegli zvestobo. V kratki dobi je imel Stefanovič tisoč z orožjem preskrbljenih pristašev. Leta 1877 je pa vlada to zavezo zavohala — vjeli so jih in zaprli devetsto. Po mestih je agitoval posebno Aleksander M i-liajl o v. Ta je vže kot dijak gimnazijski, mesto da bi se učil, osnavljal socialistične biblijoteke in buril rokodelce. L 1H77 se je z Olgo Natlianson naselil v Saratovem. V prilično istem času so začeli ,.štrajkati“ delavci v Petrogradu. Odesi, Moskvi, v Kuhanji, na llralu in nad Donom. Iz mej nihilističnih socijalistinj ruskih je najbolj znana Zofija B a r d i n plemenita Ta m-b o v s k a. Končavši kurze v Rusiji je šla v Tigur, da bi se tam posvetila proučevanju delavskega vprašanja. L. 1874 se je vrnila v Busijo pod imenom vdova Zajčeva. Stopila je kaker navadna priprosta delavka v tovarnico in začela tako jasno in živo agitovati, da so jo vže leto kasneje s petdesetimi drugimi mladeniči in mladenkami zaprli. Ruska vlada je hotela, da bi se v ruskem občinstvu zatrla simpatija do obsojenih revolucijonarjev. Upala je to doseči, ako bi občinstvo neposredno iz ust zločincev samih slišalo njihove grozne zmote in blodnje. Vspeh je bil nasproten od tega, kar je vlada namerjavala. Sodna dvorana je postala za radovedno občinstvo rusko šola skrajnega revolucijo-narstva. Sofija Bardin je grozila se zatožne klopi sodnikom: „Društvo nas bode maščevalo in grozno bode to maščevanje. Ma-sakrujte nas, vbijajte nas, vi beriči, in ne sodniki, izkoristite le čas dokler je v vaših rokah naša osoda. Materijalni vaši moči vam postavimo nasproti oblast — duha. Ta bo zmagala. Napredek svoboda vojskuje se za nas, teh gesel vaši bajoneti ne stro.^ Obsojena je bila na 10 let zapora. Malo mescev kasneje je bila v Petrogradu preiskava proti socijalni „južnoruski delavski zve-zi.“ Leta 1S78 je bilo zatoženih blizo dvesto. Polovica teh je bila obsojenih. Mej oproščenimi so bili tudi Zeljabov, Kibalčeva, Perovska kasneje morilci Aleks II. B krutim postopanjem proti socialističnim in nihilističnim jetnikom je v zvezi tudi demonstracija študentov na trgu kazanskem. Zaprtih je bilo 150 študentov. Dali so mašo brati za vnirle in vmorjene nihiliste in v strastnih govorih ^obžalovali smrt najboljših sinov ruskih n. pr. Nečajeva, Cernišev-skega.“ „Leti 1876 in 1877 — pravi nihilist Stepnjak — ste bili najgrozovitejši za ruske nihiliste. Propaganda je požrla ne- brojnili žrtev. Vse ječe so bile prenapolnjene. Moč vladina nasproti revoluciji je bila presilovita. Revolucija po vzgledu pariške komune pri nas je nemogoča . . . '). Absolutna vlada je bila nečloveška nasproti — revolucionarjem. Iz tega se je rodil grozen terorizem revolucionarjev nasproti vladi. Njihovo geslo je bilo „maščevanje nad sovražnikom z Bogom ali — brez Boga-'. Glasila revolucijonarjev v tem času tiskana v skrivnih tiskarnah so bila poleg ,,Zemlja in volja11 tudi „Narod-naja volja11, „Corni peredjel“, „Robočaja gazeta11. Iz Genove so vtihotapljali »Obščino11. Vže naslovi pričajo, da je njihova vsebina bila socijalistična. Ko je car videl, kako se revolucijonarni duh jel prodirati tudi v najniže stanove, poslal je vsem stanovom v svoji državi poziv, „da bi z vlado vred se vsi stanovi prijeli dela, da bi zamejili pot revolucionarnim idejam, katere zlobni agitatorji vcepljajo narodu11-) Olikani stanovi so ga zavrnili: Mi sami ne moremo ničesar. Vse je odvisno od vlade. Vlada dovoli prostost stiska, govora, premeni šolski zistem, privoli zemstvom več oblasti; skratka na mesto absolutizma stopi vstava. Aleksander II. se ni hotel vdati. Malo mesecev potem je nihilist Solovjev petkrat nanj strelih Po noči od 30 — 31 marcija so revolucionarji po mestnih voglih prilepili opomin „Aleksandru Nikolajeviču11 (Aleksandru II.): „Mi hočemo vgonobiti despotizem. Hočemo osvoboditi ljudstvo admi-nistracijinih goljufov, ki nedolžne mečejo po ječah in jih tam mučijo. Mi z ognjem in železom izkoreninimo peklenski plod — despotizem. Svet omikani se nam — ruga . . . Gmotno je Rusija do korena vničena . . . Zistem šolški je v Rusiji zistem po-surovljenja . . . Činovništvo je armada — tatov, tolpa, kruta in nenasitljiva. Sodstvo je v posmeh pravici .... Policaj maj stri, generali , . so satrapi vredni Kserksa in Darija. Aleksander Ni-kalajevič! premisli kam pridemo po tej poti .... Ti greš gotovi propasti nasproti, zato — te ne vmorimo. Izvrševalni odbor-1»). Vlada je začela revolucijonarje še bolj preganjati. Tekom samih dveh let je bilo v Petrogradu, Odesi, Moskvi, Kijevu, Har-kovu — štirideset preiskav proti revolucijonarjem. Vender car je bil vmorjen. Po vmoru Aleksandra II. se zdi, da so se razne vrste revolucijonarjev ruskih še bolj druga druge oklenile. Vsaj v ko-lendarji ,,Naredne volje11 1. 1883 str. 4—8 so objavili znova svoja načela <): „1 z p o v e d a m o se, da smo s o c i j a 1 i s t i. P r e- ') Das unterirdische Russland str. 22 — 25. s) Czas 1873. št 204. :‘) Czaa 1879. št. 89. *) Poslovno je ta program preveden v ,,1'rzeglad“ pow. T. XXXI. str. 347. p r i č a n i s m o, (1 a 111 o r e 1 j u d s t v o j e (lino na po d-lagi s o c. i j a 1 i s ti č n i h idej priti do svobode in blagostanj a. Razmotrujoč okoliščine, v katerih ruski narod živi, vidimo, da je ljudstvo v popolnem robstvu političnem in gospodarskem . . - Vlada sama nas žuli se svojo policijsko biro-kratično organizacijo, tako kaker so nas nekdaj drli Mongoli za Cingiskana. Mi hočemo ljudstvu svobode priboriti, pravico do zemlje, samovpravo občinsko, svobodo vesti, govora . . . Vladanje hočem prenesti na ljudstvo ... Dokazovali bomo (ljudstvu) mogočost vpora proti (sedanji) vladi*. V drugi brošuri, kojo je odbor razposlal svojim članom leta 1880, se razpravlja vprašanje, kako armado rusko pridobiti za svoje namene: Revolucionarji naj skušajo pririti v armadi do častniškega dostojanstva. Tedaj naj z lepim ravnanjem prostake dobijo za se. V trenotku revolucije pojdejo za ljubljenim predstojnikom. Kaker se je v mnogem oziru za zadnje turške vojske pokazalo, je tudi v armadi ruski mnogo nerednega, kupljivega. Tudi na to se. zanašajo revolucijonarji. Da se dobi pa tudi simpatija zapadite Evrope, treba raznim zapadnim organom dopisovati o grozovitostih, ki se gode v Rusiji, o samovolji vladini, o sužnjištvu, v katerem vbogo rusko ljudstvo životari. Nihilisti torej niso iz vinil i — le ime so si drugo dali in so zamenjali le sredstva. Namen in ideje so ostale. Raztreščiti hočejo najprej despotizem — ne več s posameznimi grozodejstvi, a m p a k, če t udi k a j kasne j e, r a z t r e š č iti ga h o č e j o s ]> o m o č j o 1 j u d s t v a p o l) r e z v e r s k i h s o c i j a 1 i-stičnih nauki h r a z d i v j a n e g a. To priča sam ruski mi-ster pravosodja, grof Pahlen, v vradnem lnemorijalu na čaral. 1875. Le nekaj stavkov1) : „Početka 1 1854. se je v srednjih gubernijah pojavilo mnogo propagande proti vladi. Mnogo mladeži zapustivši šolo je šlo s ponarejenimi potnimi listi mej ljudstvo. V Moskvi imajo revolucijonarji tajno tiskarno. Propaganda se širi p) vseh gubernijah . . . Agitatorji so glede metode, sredstev spogovorjeni, je* dini ... Al 1 ad i n o d r a ž i n a j b o 1 j r u s k a e m i g r a c i j a ki je v zvezi z internacijonalo2) . . . Trosijo brošure mej ljudstvo z nedolžnim naslovom n. pr. „Pripoveilka o štirih bratili1, „Zbirka novih pripovesti“ itd, a vsebina je socijalistična in protivladna. L. 1875 je v samem Petrogradu knez Krnpotkin predaval o internacijonali in proslavljal revolucijo. Iz moskovske skrivne tiskarne se je nebrojno iztisov Lassalovih spisov raztrosilo mej ljudstvo ....Torej — sklepa Pahlen — v R u s i j i bivajo ‘) Cel inemorijal in doslovno v „Przegl:id“ T. XXX. st. 255. 2) Emino je, (la vsi nihilistični prvaki so liili v inozemstvu osnovatelji in načelniki internacijonalnih socijaldeinokratičnih društev. N. pr. Herzen, Bakunin. res s k l- i v n e r e v o 1 u c i j o n a r n e z a v e z e z dosledno organizacijo. Omikano društvo r ii s k o ni storilo ničesar proti revolucij onarstvu, da, simpatizovalo je ž njim in celo — podpiralo je1).... V v a ž u j o č, da je mej r e v o 1 u c i .j o n a r j i največ — mladine, m o r a m o sklepat i, d a u i m a z a-d ti s t i m o r a 1 n e moči proti vrtin c u, v katere m se r a z v i j a. T e moč i, k a t e r o more dati 1 e _ d r u-ž i n a, od družine nimajo in vstopajo v šole, n e da bi spoštovali vere niti družine niti lastnine niti pravic d r u g i li.“ Mladina pa je b o d o č n o s t naroda . . . Rusija gre nasproti revoluciji. (Konec prili.) hj. Kralj. POLITIČNI ODDELEK. Junaki 20. septembra in 2. oktobra. Dopis iz Rim a. Kalcer vsako leto, tako so i letos liberalci vseli barv, strastni pristaši „Italije ene in zedinjene11, praznovali obletnico nasilnega vloma Pijemontežev v Rim 20. septembra 1870. skozi predor Porte Pije, in to tem bolj, ker se morajo z lastnimi očmi prepričati, kako se dan na dan čedalje bolj širita mej italijanskim narodom nevolja in mržnja nasproti nasilnim dogodkom dovršenim v poslednjem času, mej opeharjenim narodom, kateremu se je z „rešitvijo“ Rima in sploh z novo zedinjeno Italijo obetal kar nov raj na zemlji in katero vedno jasniše vvideva, da nova Italija pomeni poverjeno (legalizirano) narodno odiranje, da je le molzna krava nekaterim zvedencein v „opravilih'1. Žalostno to istino priznavajo odkritosrčno celo liberalni časopisi, mej njimi ‘) N. pr. Endavrov, sodnik, je skrival znanega ravolucijonarja Wojna-ralskega. Žena pulkovnika in šefa žendarmerijskega v Orenburškem okrogu je sama naganjala sina, da se pripoji revolucijonarjem. Uuhovski, profesor liceja jaroslavskega je skrival nihilista Kovalka in ga seznanjal se študenti svojimi. A sodnik Wojnaralski je dal revolucijonarjem celih — 40 000 i uhljev, i t. d. POLITIČNI ODDELEK 403 V n. pr. „L’Italia del popolo“, liberalen list, kar se da. Obžalovaje brezčustvo in mržnjo italijanskega naroda do nove rešene in zedinjene Italije piše rečeni list v štev. 21-22 sept. pod naslovom „20. september11 mej drugim tako-le: „Res je, da se je skoro koj začetkom zgrešila pot, kajti vstajenje Italije ni bilo vstajenje narodovo, nego le sreča nekaterih slojev, dočim se je ves drugi narod ostavil v prejšnjem, da, v še hujšem stanji: zatorej se ljudstvu, ki venderle ni taka črna živina, kaker je dela ta-le gospoda, nikaker ni zljubilo, da bi igralo vlogo Sijenskih oslov prevažajočih vino in pijočih vodo. Ali pravo za pravo: nosilo je še dalje vino in pilo vodo, a se ni več moglo pripraviti do tega, da hi še povrhu kričalo: Živela Italija! Kajti je dobro videlo, da tista Italija, katero so vstvarjali, ni bila njegova. Mazzini, z veliko dušo, polno grenkobe, rekel je nekdaj, da se s prihodom monarhijinim v večno mesto ni oskrunil narod, nego Rim Zares apokaliptiške besede! A to je vender gotovo, da z italijansko vlado ni prišlo v Rim ničesar visokega, velikodušnega, ničesar, kar bi bilo slično kakemu idealu. Prišlo je, kar treba povdarjati, najprej mnogo pustolovcev, katerim opravila izvrstno vspevajo.“ In nekoliko vrst prej beremo v taistem članku: „Kako hočete, da naj se ljudstvo v istini dobro počuti, ko je ime Rima kot središča državnih poslov združeno z njegovimi vsakdanjimi mukami (tormenti quotidiani), združeno z divjim narodnim odiranjem (efferata scorticazione nazionale), s prvenstvom, ki je i-aiamo v Evropi v davkoplačevauji ter reji pojeduhov (parasi-tov)“?. — Takisto leliko umetno, da morajo navdušeni prijatelji „reše-nega in nedotakljivega Rima-1 pri tako ostri burji splošne narodove nezadovoljnosti napenjati vse sile, da bi se rešila čast nove Italije, da bi vsaj na videz dostojno obhajali obletnico Porte Pije, obletnico, kateri bi tako radi vtisnili pečat splošnega narodnega slavja — a v njih ogromno žalost ni se jim še do sedaj in baš tudi nikdar ne bode posrečilo. Letos je pa slavnost 20. septembra imela še poseben namen: liberalci, zmerni in radikalni, monarhistični pa republikanski hoteli so napraviti skupno demonstracijo v očigled katoliških romarjev, došlih, oziroma dohajajočih s celega sveta, osobito iz Francije, demonstracijo, katera je imela biti predigra divjih in nečloveških činov. 20. septembra vkrenil jo je mestni odsek najprej v Pau-tlieon, vže od nekdaj spremenjen v cerkev, kjer počivajo ostanki neštetih mučenikov1): tu položi veuec na grob Viktorja Emanuela, tako zvanega „poštenega kralja" (re galantuomo!) in potem liajdi k Porti Piji, kamer so mej tem dohajala razna liberalna ‘) Cerkev ta je sedaj vsled bogokletnih govorov in groznih dogodkov, ki so se v njej vršili 2. in 4. oktobra, oskrunjena. društva se svojimi zastavami. Kar stopi na oder mestni župan Caetani ter prečita telegram, katerega mu je poslal kralj iz Monce: „V o j v o d a C a e t a n i, r i m s k i ž u p a n. Monca (kraljeva) 20. sept. 1891. (ob 10. 20 predp.) Veseli me, da je vže postala tradicija ne samo v Rimu, nego sploh po celi Italiji, da se praznuje ta dan, svet vsem rodoljubom. Spomin kreposti njih, ki so žrtvovali vse v najviši smoter italijanske edinosti, bodi nam bodrilo, da sledimo njih vzglede. Bog brani pogumne in vstrajne ! S častjo in hrabrostjo bodemo vselej pripravljeni braniti svoje pravice, s trdnostjo namenov, z globokim čustvom dolžno- sti bodemo tudi premagali vse težkoče, katere so zadrževale gospodarstveni razvitek naše dežele. Slavno ime Rima bodi znamenje ne le narodne edinosti, nego i starodavnih in vedno živih kreposti. — Humbert.“ Tem „imenitnim“ besedam je menda vsak komentar nepotreben. Telegram je bil sprejet z burnim odobravanjem. Potem je rečeni župan, pravnuk Bonifacija VIII, sprožil svoj visokozve-neči govor, iz katerega podajemo važniše odstavke: »Praznik 20. septembra se lehko zove v istini naroden. Ta dan je bil začetek novega življenja ne samo v Rimu. nego i celi Italiji. Visoka ideja enote ter neodvisnosti domovine ni bila več kaker tekom stoletij le sen in želja, bila je slednjič istina. Zaman ni toliko junakov prelilo svojo krv na bojiščih, toliko mučenikov bilo zmočenih po ječah in v prognanstvu ali obešenih na vislice. In ta dan značil je tudi novo dobo v kulturni zgodovini. Prošlost se je vničila v tem, kar je še hranila srednjeveškega ')> kar je zaviralo vzajemnost čustev in idej, kar se je vstavljalo napredku znanosti — nastal je nov red, in prostost mišljenja pa vesti proglašena v Rimu dobila je neomajno podlago. V posestvu Rima smo mi vsem zagotovilo miru; iz te zemlje svete ter nedotaknjene (sacra ed intaugibile), v koje hranitev bi vsak Italijan žrtvoval samega sebe, Italija ne kliče svetu drugega nego le : mir2). Potem pa gleda v plodno prihodnost, da se bode vestno čuvalo ter branilo veliko delo, za katero so se trudili Viktor ‘) T. j. odpravilo so se verske šole. oropale nabožne vstanove, vzelo se je ogromno število samostanov, teptalo naravno, zgodovinsko pa cerkveno pravo itd. Krasna zares nova ta kultura! *) Prav kaker v sv. pismu krite: mir. mir in miru ni, miru nimajo v srci, nego le srd in sovraštvo. Emanuel, Garibaldi, Mazzini, Cavour, Cairoli in toliko drugih. To sme upati oprta na modrost narodovo, na hrabrost vojskino in občno vdanost do kralja velikodušnega in zvestega (re ge-neroso e leale), kateri nam je podoba vsakovrstnih državljanskih kreposti in vsakega plemenitega podjetja. Živela Italija! živio kralj !“ — Nesramna drznost ter vsakemu pravu rogajoča se zagrizenost liberalskih vitezov in zajedno zadnji smoter rimske osvojitve se je pa najbolj pjjavil v govoru republikanca Sooci-ja kot zastopnika demokratiških in republikanskih društev. Evo zname-nitniše odlomke: ,.Demokracija se klanja in trosi cvetice na grob junakov padlih tu pri Porti Piji . . . Porta Pija ni bila završetek, nego bila je le ena postaja. Misleci in junaki ne bi izvestno bili verjeli, da bi se z osvojitvijo Rima obnovile srednjeveške svoboščine zavetiščnega prava in da bi se dovolile vladarske časti vstanovi'), katero je pesnik nazval neizrečno sramoto (un’ onta senza nome) in katero je Macchiavelli opredelil „otrovljen nož v. srci Italije (1111 coltello avvelenato nel cuore d’Italia) .... Čas bode izvestno dovršil težko delo mislecev in blagovestnikov. Ko se bode na mesto zatirajoče cerkve povsod postavila šola povišujoča, na mesto krivih in lažnjivih bogov ljubezen do vsega, kar je lepo in plemenito, postavila požrtvovalnost, vera ne v pomoč neba, nego v plodno človeško delavnost, in ko se bode državljanska misel razširila, ko bodeta človeška vzajemnost pa sveta zveza narodov dejanski obistinila na zemlji kraljestvo ljubezni!) — ta dan bode poslanstvo tretjega Rima izvršeno. In to tndi razume papeštvo, katero kliče skupaj raztresena krdela, romarje po železnici, in ti se zbirajo okoli vbogega starca v tišini, skoro skriti v onem sijajnem predzgodovinskem Vatikanskem muzeji. Mi nasprotno se družimo okoli svojih mrtvecev ob solnčnem svitu, ob glasovih živahnih pesmi, sredi vihrajočih zastav ter z globoko radostjo, katero srcem navdihujejo visoki spomini. Tam so grobarji vže zahajajoče civilizacije, tu oznano-valci vzhajajoče prihodnosti. Tam mrtvaški sprevodi, tu a-pot.eoze......... Ti kameni (spomeniki) so litanije naših svetnikov, svetnikov domovine. Idoč v Rim so romarji Vatikanski mogli zvedeti, da takih je mnogo na poti, po kateri so se peljali ... in ti ka- ') T. j. papeštvu. Tu meri govornik na glasovite poroštvene zakone (legge ilelle guarentigie). Kako se poroštvo italijanske vlade dejanski izvršuje, pričajo nam podla zasramovanja papeža, katera se dan za dnevom javno vrše po listih sramotilnih., prilepkih (plakatih), po oglednih oknih, in to pred vladinimi očmi. Sicer so rečeni zakoni zagrizencjšim liberalcem trn v peti. D Tako se je nedavno slišalo in se bojda še dandanes sliši tudi po Slovenskem : vidi se, da so si liberalci povsod podobni eden drugemu, kaker jajce jajcu. meni bodo jili spominjali podlih plačencev, kateri so svobodne mislece sežgavali na gromadah tor razparali telesa materam nosečim. Sredi vseli teli žalostnih spominov videli bodo romarji Vatikanski, da je Rim vedno plemenit v izvrševanji dolžnosti gostoljubja .........“ Grozno divji dogodki dovršeni v Rimu 2. in 4. oktobra, kateri bodo gotovo znani oitateljem „R. K.“, dogodki, kakeršni se ne vrše niti v barbarskih deželah, nam jasno pričajo, koliko smemo zaupati liberalski vljudnosti, liberalskim prisegam. In mestni župan pa kralj sta si med seboj čestitala na teh surovih činih, češ, s tem je narod sijajno pokazal svojo vdanost do kraljeve vlade! Zares visok je poklic novega Rima, visoko poslanstvo tretje civilizacije!! Sicer so ti barbarski čini, pri katerih so se v prvi vrsti odlikovali Židje, imeli tudi dobro stran: marsikaterim nevernim Tomažem so se slednjič odprle oči, da sprevidijo, kam je pravo za pravo merilo nasilno vzetje Rima in v kako žalostnih, nestrpnih razmerah biva sv. Oče. Ko je začel „R. K.“ rešetati naše slovstvo, nastal je velik vrišč; s časom se je nam pa začelo pripoznavati, da ni vse tako neopravičeno, kar je „R. K.“ povedal, marsikedo se je že spremenil iz nasprotnika v prijatelja, da celo od nam nasprotne strani so nam pripoznali, da nismo hudobni, da gremo za pravično stvar v ogenj, da bi bilo celo dobro, ko bi se naša načela dejansko izvedla. Očita se nam pa, da pretiravamo, da nismo praktični, da vidimo strahove, kjer jih ni — o tem v posebnem članku — in da ne rabimo pravega orožja, fraze so vse preostre, „vsaj bi se dalo v lepši; prijaznejši, elegantnejši obliki isto povedati, čemu iti ter „ m aha ti “ kar s cepcem po naših narodnjakih, ki so vender tako „elegantni“ ljudje ? Da so se v nas tako „neelegantno“ zakadili, niti v poštev ne pride „bet z betom'* ! Hoče se nam nekako očitati, da strelja „R. K.“ vrabce s — topi; način kritikovanja, ta je bojda p r e h u d, ker so napa-denci — Slovenci, ki se moramo ljnbiti mej seboj. Način kritikovanja. Kako lehko bi človek orožje obrnil! Pokažite nam dejansko, k a k o š n a mora biti ona ljubezen ! Kar nas učite, spolnjujte prej s a m i tudi proti. »Rimskemu Katoliku11 ! Odmeva li iz spisov in iz dejanj naperjenih proti nam vaša krščanska ljubezen? Potem mora biti pač malo vredna, še mnogo slabša, ko naša. Fraz, ki so se rabile proti nam, bi se mi — sramovali! Ali pa — izberite — se vam samim oni nauk o vaši »krščanski11 ljubezni zdi tako male važnosti, da se vam ne zdi vredno ravnati se po njem — na vsak način : »Sami svoj uk spoštujete premalo" ! Prava krščanska ljubezen do bližnjega obstoji v tem, da svojemu bližnjemu dobro želimo, da delamo to, kar mu je v v koristili da ga v a ruje m o škode, koliker je v naši moči. ltavno isti Bog, ki nam zapoveduje bližnjega ljubiti, nas svari: Vaiujte se krivih prerokov, ki hodijo v ovčjih oblačilih, znotraj so pa zgrabljivi volkovi — in ni izvzel slovenskih pisateljev niti »narodnjakov", naj si znajo še tako krepko »živio11 kričati. Vsak, kdor zapazi, da se začenjajo širiti krivi nauki in magaii naj si bodo pisani v angeljskem jeziku, je dolžan svariti svojega bližnjega — ravno iz krščanske ljubezni. Posebno se nam je zdelo potrebno svariti pred nekim pisateljem, ker se je dotični sam hvalil, da uči ravno to, kar duhovniki na prepovednim in v spovednici, dasi mu je en dogma gor ali dol — en „tilioque“ več ali menj — popolnoma enako. Menite morda, da bi bila ta krščanska ljubezen, ko bi molčali in nemo gledali, kako se lahkoverni ljudje zapeljujejo ? Da, porečete v moje veselje, imaš pravico govoriti, pa lepo, z roltovicami, prijazno, saj smo Slovenci, bratje — način, način ni pravi. Torej učite: Kdor bi ti hotel vkrasti goldinar, daj mn s kolom po glavi, brani se do skrajne meje, ako bi ti pa hotel kdo 1000 gold. vkrasti — le rahlo, le milo — saj morda ni tako hudo mislil, pazi, da ga ne bode bolelo, če ga vdariš, braniti se sicer še smeš, toda k večemu z rokovicami na rokah ga smeš rahlo za uho malo vščipniti — da ne bo reveža preveč skelelo — tako učite! — Kje pa ? kje ? Berite naše »odločne11 časnike n. pr. »Edinost11, kako vdriha po onih, ki nam kratijo naše narodne pravice! Besede: surovo, nesramno, podlo, gnjusno, ostudno — — se kar vrstijo, kaker imena svetnikov v litanijah — kedo, kedo vprašam, naših p. n. nasprotnikov se je že spotikal nad temi besedami — seveda, za narodnost je vse dovoljeno, vsa orodja, sulice, topi, ne navadni, nego velikanski „Krupp“ovi, mitraljeze itd., a za verske resnice, za cerkveno avktoriteto, za cerkveno disciplino sme se k večemu »pištola11 nabasati — toda še ne se zrnjem, k večemu s »kap-celjem" — ne, še ta bi počil — o joj ! — smo tako nervozni — k ve če mu bi se smeli oborožiti, kaker krojači v narodni pesni — se šivanko, pa še te Bog vari rabiti, da bi v resnici zbodli 1 — /a en goldinar in za tisoč ! Ker so naši častiti nasprotniki še goreči katoličani, nam menda ne bodo zamerili ako vzamemo primero narodnosti z vero = 1 : 1000, da, z veseljem —lali pa s kislim obrazom nam bodo pritrdili (saj je primera še premala, ker pomeni razmero človeške govorice tu na zemlji z večnostjo) — le ne vemo, kako se bodo zvijali, da bi naše izvode iz te premise ovrgli — nno prav radovedni. Pozor ! dandanes je treba na tem „popačenem“ svetu vse povedati, sicer bi koj kedo popadel kak stavek — brez konteksta, objavil bi ga v kakem „svobodomiseljnem listu11, dodal svoj komentar in zopet se bo pela otožno-jezna jeremijada: Na Slovenskem so nastali „krivi preroki11, ki nas uče, naj izdamo, naj zatajimo svojo narodnost, graja našo „vrlo“ „Ediiiost11, ker se predrzne „ožigosati11 naše narodne zatiralce — da se kaj ta-cega ne pripeti, moramo pač povdarjati, da bi ne mogli niti spoštovati tacega, ki bi se sramoval svojega materinega jezika, dolžnost vsaeega resničnega katolika je delati po svoji moči, da se narodu njegove pravice ne kratijo — kar nam gre, bodemo vselej resno tirjali, kjer bodemo imeli priložnost, bodemo tudi podučevali ljudstvo, naj svoje pravice po postavni poti ((.punta11 katoličan ne sme učiti) reklamuje, naj se jih poslužuje; prav je da se krivici „Kajnovo znamenje11 na čelo vtisne —■ zahtevamo pa tudi, da nam ne zamerite, ako bomo ravno tako odločno svoj verni glas povzdignili, kjerkoli bodemo videli, da se kedo postopi rušiti cerkveno disciplino, direktno ali indirektno napadati verske resnice ali cerkvene organe — saj razumete, kaj mislim. Toliko časa. dokler bo dovoljeno „vrlim in odločnim11 slovenskim časnikom s toliko energijo in s toli ostrimi frazami napadati one, ki nam niso v narodnem oziru pravični, toliko časa mora biti tudi nam dovoljeno da bodemo, če treba magari ravno s tako ostrimi besedami svarili pred onimi, ki katolikom v verskem oziru niso pravični. Upamo, da nam ne bo nikoli več potreba povdarjati, da 1000: 1 ni enako šivanka: sulica, temu bi rekli celo v „brez-verski11 šoli „eine verkelirte Proportion“. Clara pada. Dr. Romihova tožba. Kar se tiče tožbe radi žaljenja časti, s katero n a m j e dr. Romih žugal, izjavljamo še e n-k r a t slovesno, da se je naš t o ž i t e 1 j v m a k n i 1, n e da bi bili mi le ene same b e s e d i c e p r e k 1 i-