vsebina67/2018 3 Kako naj postanemo vidni, prodorni in bolj upoštevani? 3 Kakšna naj bo naslovnica Novega odmeva? 4 S koncerta v Metliki s seboj prinesli belokranjsko nošo 4 Koncert za zagrebške delovne invalide 5 Novi odmev na portalu Digitalne knjižnice Slovenije www.dlib.si 5 Slovo oceta Novega odmeva Silvina Jermana 6 Kako sem odkrila Slovenski dom in zakaj si želim še vec druženja 6 Zapis o skupini pogumnih žena 6 Povijesni put svile na fotografijama suvremenih autora 7 Jesen v meni ali kako je ta letni cas navdihnil 26 slikarjev 8 Berljakova himalajska trilogija o vzponih in ljudeh 8 V spominskem parku Kampor o nedolžnih žrtvah fašizma 9 Spominski pohod po okupacijski meji med Nemcijo in NDH 10 Navdušenje nad romanticno prenovljenim Gricem 10 Septembrska novost in oktobrsko klasicno nadaljevanje 11 Ne prezrite pred iztekom leta SLOVENCI NA HRVAŠKEM 11 Slovenci zasedli ulice Lovrana, v zraku pa vonj po kostanjih! 12 EU korak in Bazovica tudi to poletje z roko v roki 12 Novi minister zdaj bolje pozna položaj slovenske skupnosti na Hrvaškem 13 V razseljenih krajih živijo zgodbe naših prednikov iz davnine 14 Tri dni v družbi televizijcev za reportažo v Manjšinskem mozaiku 14 Od pomladi do jeseni komaj kaj casa za pocitek! 15 Pouk slovenšcine je vec kot le ucenje slovnice! 16 Po mostu prijateljstva v Šmartno ob Paki 16 Stopinja v skali, nova knjiga Sabine Koželj Horvat 17 Tradicionalno druženje slovenskih rojakov v Brežicah NOVICE OD TU IN TAM 18 Slovenija po arbitražno pravico na evropsko sodišce 18 Nova vlada – vec pozornosti Slovencem v sosednjih državah? 18 SLO CRO Poslovni klub deluje že šestnajst let 20 Marjan Pipenbaher, glavni projektant pelješkega mostu pRETEKLOST V SEDANjOSTI 21 Zagreb dobil ulico Josipa Kotnika 22 Dolga pot Antona Perka od Vranskega prek Dunaja v Dubrovnik 22 Blaženi Stepinac in pregnani slovenski duhovniki 23 Slovenski izgnanci v Neodvisni državi Hrvaški 24 Knjiga o duhovniku Janezu Kranjcu KULTURNA ObzORjA 24 Kad gušcic misli da je medvjed … i druge ponekad teške price 25 Zlata arena slovenski vzhajajoci igralski zvezdi 26 Zanimanje se je podvojilo, v vsaki skupini nas je po petnajst 26 Kako prekiniti kreativno sušo – teorija in praksa 26 Izberite med družinsko dramo in spomini na montirane procese 27 Tisoc in eno vprašanje o slovenskem jeziku zDRAV DUH V zDRAVEM TELESU 28 In memoriam Ivan Kern -Janko (1935–2018) 28 Kek je odšel, živel Bišcan 28 Športni dogodek leta: bravo naši!!! 29 Majda Novak Mijaljevic -zlata reška odbojkarica 30 Belokranjske dobrote za hladne dni 31 Imamo še solze! 31 V Domžalah so igrale orglice, tudi Marjanove 31 Kakšna zima je pred nami? 32 Kako so naši predniki živeli v Valvasorjevih casih Uvodnik kako naj postanemo vidni, prodorni in bolj upoštevani? Ko clovek vzame v roke Novi odmev, se kar ne more nacuditi, koliko zanimivega, lepega in navdihujocega se dogaja v Slovenskem domu, v drugih slovenskih društvih na Hrvaškem in na razlicnih podrocjih sodelovanja med državama in narodoma. Prav zadovoljni smo lahko. Razen, ce nas kljuva crvicek dvoma, ko se vprašamo: ali to opazijo tudi drugi? K ot otroke so nas ucili, da se v življenju trudimo in kora­kamo naprej predvsem zase in ne za druge oz. za to, kaj bodo o tem rekli sosedi, znanci, ucitelji, sodelavci. Še marsikaj so nam vcepili v glavo, ce ne drugace, z naslednjimi slovenskimi pregovori: Dobro delo se samo hvali, Skromnost je lepa cednost, Lastna hvala se pod mizo val'a. Ce poenostavimo: bodimo pri­dni, skromni, ne izstopajmo in - bodimo tiho. Mogoce pa nas kdo opazi in potreplja. Takšna filozofija se zakorenini v nas in se kaže tudi, ko se na primer vkljucimo v dejavnosti slovenske skupnosti. Smo pridni, prihajamo na dogodke v društvih, pojemo in se ucimo jezika, se odpravimo na kakšen izlet, hodimo na slovenske kulturne pri­reditve in k slovenskim mašam, gojimo tihi ponos nad našimi koreninami, smo melanholicni in nostalgicni, ko razmišljamo o domovini naših prednikov, tu in tam se veselimo skupnih uspe­hov, le redko pa se z njimi glasno pohvalimo, še redkeje (ali sploh nikoli) pa zaropocemo, ko nas spregledajo ali nas ne spoštujejo. Zagotovo je še kdo, ki ga je v prejšnji številki Novega odmeva predramila neposrednost nove predsednice Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbare Riman, ki je dejala: »V Sloveniji sploh ne vedo, da obstaja manjšina na Hrvaškem. Žalostna sem zaradi tega. Zakaj je tako? Slovenci na Hrvaškem se ne izposta­vljajo, so dobro integrirani in niso problematicni, v povprecju imajo višje šole, živijo na obmocju, kjer ni toliko revšcine, ne jamrajo, ne sodelujejo v politicnem življenju. Vecinsko prebival­stvo nas vidi kot tiste, ki delajo, živijo in so tiho.« Zamislimo se nad tem! Ko se družimo med seboj, tega zago­tovo ne opazimo. Lahko pa opravimo preizkus in o slovenski skupnosti spregovorimo s hrvaškimi znanci, ki ne vedo, da na primer pojemo v slovenskem zboru, ali pa Slovenci, ki jih na­kljucno srecamo, ko »pradomovino« obišcemo sami in ne or­ganizirano, ko gremo na primer po nakupih ali izletih. Koliko vedo o slovenskih društvih? O naših ciljih? O naših prizadeva­njih in dosežkih? Koliko vedo o tem, kako pomembno sled so pustili in še pušcajo veliki Slovenci v hrvaški kulturi, umetnosti, znanosti, inženirstvu, športu? Vcasih se zdi, kot bi rojaki v Sloveniji videli le hrvaško morje, še posebej, ce so si nekje na Jadranski obali uspeli kupiti svoj pocitniški kvadratni meter. Ampak: saj krivda in odgovornost ne moreta biti samo na njihovi strani! Tudi sami se moramo po­truditi, da nas bodo videli in slišali, da bomo bolj prodorni in upoštevani. Saj ne obstajamo samo zaradi sebe samih, ampak tudi zaradi nas, zaradi skupnosti, zaradi ideje in idealov, zaradi pripadnosti, jezika, kulture. In naš prispevek k temu je vse prej kot majhen. Ce pa bi bil kdo v dvomih, naj izvoli prelistati Nove odmeve. Za nazaj in za naprej! (jpt) Anketa kakšna naj bo naslovnica Novega odmeva? Zadrego uredništva – kakšna naj bo naslovnica našega glasila – smo se odlocili deliti z bralci. Ugotovili smo namrec, da so crno-bele fotografije pomembnih rojakov, o katerih pišemo v rubriki Preteklost v sedanjosti, prevec oddaljene že od naše sedanjosti, kaj šele prihodnosti, zato smo prejšnjo naslovnico eksperimentalno posvetili našemu veselemu druženju na Zrinjevcu. Vam je bilo to všec? Imate boljši predlog? Ce ga imate in ce se razlikuje od mnenja anketiranih, nam pišite! Nada Bradic: »Nova naslovnica mi je zelo všec, ker je vesela in živahna, predvsem pa zato, ker so na njej tudi mladi ljudje. Ce­prav so mi bile všec tudi prejšnje naslovni­ce. To pa zato, ker so me vedno spomnile na pomembne osebnosti iz slovenske zgo­dovine, kulture, športa itd.« Milijana Krcelic: »V redu se mi zdi nova naslovnica. Želela bi si videti tudi kakšno izmed naravnih lepot naše Slovenije. Na primer jesen na vasi, prebujanje pomladi v sadovnjaku, zimska krajina, kakšno pripo­rocilo s fotografijo za izlet po Sloveniji. In ce že govorimo o sadju, bi se lahko pozani­mali, kje se lahko nabavijo tepke?« Vlasta Mustar: »Sprememba je dobra, saj so zdaj na njej živi ljudje. Kaj ko bi posku­sili dati skupaj obe, staro in novo razlicico naslovnice. Torej s tistimi osebami, ki jih vec ni med nami, in nekaj iz sedanjosti.« Darija Stantic: »66. številka Novega od­meva je zelo zanimiva, z obilico novic, naslovnica pa je bolj vesela v primerjavi s prejšnjimi. Tudi stare naslovnice so bile v redu. Ce bi izbirala sama, bi se vedno od­locila za fotografijo z najpomembnejšega dogodka ali pomembne osebe.« Agata Klinar Medakovic MePZ Slovenski dom S koncerta v Metliki s seboj prinesli belokranjsko nošo V dnevih evropske kulturne dedišcine se je naš zbor odzval povabilu iz Bele krajine in 5. oktobra v Metliki nastopil na koncertu ob 15-letnici pevskega zbora Društva upokojencev (DU). Skupni nastop sta »skuhali« predsednici obeh zborov Vladimira Škof in Stanka Herak. Glasbeni dogodek je obogatila še vokalna skupina Cantabile metliške osnovne šole. V pozdravnem govoru sta obiskovalce in pevce pozdravila predsednik DU Metlika Jože Mozetic in župan obcine Me­tlika Darko Zevnik. Posebno presenecenje nam je pripravil župan obcine Metlika, ko je predsedniku Slovenskega doma ZagrebDarku Šoncu predal darilo, kompletno žen­sko in moško belokranjsko narodno nošo. Naš predsednik se je prisrcno zahvalil in po­udaril, da je takšno darilo prišlo res v prave roke. Tudi mi iz Zagreba nismo prišli pra­znih rok! Sledila je še podelitev Gallusovih znack in zahvala predsednici PZ DU MetlikaVladimiri Škof za vsestransko in dolgoletno delovanje v društvu. Na koncu programa so vsi nastopajoci skupaj zapeli pesem Vsakdo mora imeti prijatelja, ki je v polni dvorani obiskovalcev lepo zvenela,. Opaziti je bilo tudi predstavnike raznih medijev. Pred odhodom domov so nas domacini povabili še na kratko druženje ob belokranj­skih dobrotah, mi pa smo jih povabili na cimprejšnji obisk Zagreba. V Zagreb smo se vrnili polni lepih vtisov, v srcih z novimi pri­jatelji in seveda bogatejši za delcek slovenske kulturne dedišcine – z belokranjsko naro­dno nošo, katero bomo v Zagrebu ob prvi priložnosti z veseljem predstavili javnosti! Cudovita Bela krajina! S seboj v Zagreb smo ponesli tudi prizore lepot neokrnjene Bele krajine in nove spo­mine. Ker v meni tece tudi belokranjska kri in to pokrajino, predvsem Metliko in okolico dobro poznam, so me pevke in pevci kot turisticno vodnico povabili s seboj. Poleg nastopa so skozi mojo interpretacijo želeli doživeti Bele krajino, spoznati vsaj delcek njene kulturne dedišcine in njenih kulina­ricnih dobrot (o teh pišemo v rubriki Ne pozabimo slovenskih jedi tokratnega Nove­ga odmeva – nikar je ne prezrite!). Dogovorili smo se, da odpotujemo proti Metliki že v jutranjih urah, da bi srecanje z Belo krajino zaceli s sprehodom po metli­škem mestnem jedru. A nas je prehod cez mejo toliko zadržal, da nam to ni uspelo, saj smo imeli že dogovore naprej. Mimo Boldraža, rojstne vasi predsednice našega zbora, smo se peljali v 7 km oddaljeno vas Radovico, kjer nas je v osnovni šoli Bistra buca že nestrpno cakal zelo strog »tova­riš ucitelj« Jože Matekovic. Tukaj smo se v mislih preselili v leto 1957 in se na zelo duhovit in sprošcen nacin seznanili s kul­turno in naravno dedišcino Bele krajine ter na koncu ucne ure za svoje »znanje« prejeli tudi spricevala. Pred kosilom smo se ustavili pri Treh fa­rah v Rosalnicah, znamenitem romarskem kompleksu treh gotskih cerkva, strnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki so verjetno ostanki protiturškega tabora.Župnik Primož nas je seznanil z notranjo­stjo in zgodovino vseh treh cerkva. Posebno kulinaricno doživetje nas je caka­lo v Hiši dobrega kruha v Rosalnicah, kjer nas je Mojca Kramaric v dvorišcu docakala z belokranjsko pogaco in nas povabila na odlicno kosilo, ki nam ga je pripravila. Ob kozarcu metliške crnine in slašcicah smo z zanimanjem sledili še prikazu priprave belokranjske pogace. Zelo težko smo se po­slovili od srcne gospodinje! A je bilo treba odhiteti v Metliko, saj je bilo pred nami ve­cerno koncertno doživetje. Marjeta Trkman Kravar koncert za zagrebške delovne invalide Radi smo se odzvali povabilu Društva delovnih invalidov Zagreb (Udruge invalida rada, UIR), saj je tudi nekaj naših pevcev clanov tega društva. Peli smo na koncertu, ki so ga ob 52-letnici delovanja pripravili 26. septembra v Kulturnem domu Precko. N a koncertu so nastopili še Kulturno-koncu je zbor Kolibrici, ki je slavil petletnico -umetniško društvo Nikole Tesle, delovanja, izvedel priljubljene popevke Du­ženski pevski zbor Danica, Kulturno-ume-njo moja, Dok palme njišu grane, Još zami­tniško društvo Precko, Zbor 50+ in pevski riše trešnja. MePZ Slovenski dom je zapel v zbor UIR Zagreb Kolibrici. slovenskem jeziku Eno samo tiho rožo, Ko b Prisrcnemu sprejemu je sledil program v sodov ne blo in Vsakdo mora imeti prijate­sprošcenem vzdušju. Prisluhnili smo zboro-lja. Tudi naslednje leto pricakujemo vabilo. vskemu petju ter recitacijam clanov UIR. Na Stanka Herak Naš zbor na odru v Preckem. Foto: UIR V korak z novimi casi Novi odmev na portalu Digitalne knjižnice Slovenije - www.dlib.si Ste že slišali za Digitalno knjižnico Slovenije? Rodila se je leta 2005 in nastaja pod streho Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, v eni najlepših Plecnikovih stavb v slovenski prestolnici. Lahko bi jo poimenovali tudi spletni portal za dostop do digitaliziranega znanja in kulturnih zakladov Slovenije. Z veseljem lahko zapišem, da je dlib.si go gradivo, ki so ga ustvarili oziroma ga še knjižnica vseh Slovencev, saj na porta-ustvarjajo Slovenci, ki ne živijo v maticni lu najdemo tudi periodiko, knjige in dru-domovini. V družbi slovenskih publikacij z razlicnih krajev Evrope in dru­gih celin je od letošnjega oktobra tudi glasilo Kulturno prosvetne­ga društva Slovenski dom iz Za­greba Novi odmev. Dostopne so številke od leta 2004 pa do aktu­alne, kmalu se jim bodo pridruži­le tudi tiste izpred leta 2004. Dostop do gradiva, ki ga dlib.si ponuja, je brezplacen. Poleg tega zagotavlja trajno ohranjanje slo­venske pisne kulturne dedišcine v digitalni obliki in s tem skrbi, da bodo digitalne vsebine prete- Na spletni strani Slovencev v Zagrebu (http://www.slovenci-zagreb.hr/) si lahko preberete vec publikacij, ki so izšle v za ložbi Slovenskega doma ali SSNM Zagreb. V zavihku Novi odmev naše glasilo so dostopne vse številke Novega odmeva od leta 2004. Nacrtujemo, da bomo do konca leta zapolnili tudi praznino za nazaj in na splet postavili tudi številke od 1 do 21. klosti in sedanjosti dostopne tudi priho­dnjim rodovom. Tako je tudi Novi odmev shranjen in dostopen za branje vsem, ki jih publikacija zanima ali pa jo potrebujejo za študijsko raziskovalne namene. Vabljeni k branju Novega odmeva tudi na portalu Digitalne knjižnice Slovenije! Helena Janežic Zbirka tiskov Slovencev zunaj RS, NUK V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK) za prihodnje leto nacrtu jejo razstavo o slovenski skupnosti in slo venskih društvih na Hrvaškem. Veselimo se, ker bo poseben poudarek tudi na zgo dovini zagrebškega Slovenskega doma, ob našem prazniku, 90. rojstnem dnevu. V spomin Slovo oceta Novega odmeva Silvina Jermana So ljudje, ki živijo svoje življenje in ko odidejo, ostanejo samo spomini pri njihovih najbližjih. So pa tudi ljudje, ki so v svojem življenju s svojimi deli zapustili trajne sledi. Eden izmed njih je bil naš „tatek“ Silvin Jerman (1. 1. 1924–6. 9. 2018) R odil se je v Ljubljani, od šestega leta starosti pa je živel na Hrva­škem. Njegovo zadnje pocivališce je na zagrebškem Mirogoju. V Zagrebu je koncal vse šole in diplomiral na Ekonomski fakulteti. Zaradi planske razporeditve kadrov je bil leta 1949 razporejen na delovno mesto profesorja na Ekonomski srednji šoli v Karlovcu, kjer je ostal do leta 1957, ko je postal direktor Gozdarske šole (in tam pognal dopisno šolanje za gozdarskega tehnika), nato pa je bilmed letoma 1962 in 1967 direktor Šolskega kovinarskega centra. Leta 1967 se je zaposlil na obcini, najprej kot poslovni sekretar Skupnosti za financiranje izobraževanja, nato kot nacelnik obcin­ske uprave. Deloval je tudi v obcinskem zavodu za nacrtovanje in statistiko. Leta 1976 je odšel v Zagreb, kjer je bil na republiški sa­moupravni skupnosti za kulturo zaposlen do upokojitve leta 1998. Pustil je pomembno sled v karlovškem šolstvu in družbenem življe­nju. Ucil je na Delavski univerzi, gimnaziji in višji tehnicni strojni šoli, kjer je bil nekaj casa tudi namestnik direktorja. Veliko casa je posvetil izobraževanja odraslih. Bil je ucitelj na poletni šoli Andra­goškega centra v Zagrebu, vrsto let pa tudi vodja Ljudske univerze v Karlovcu, kjer je vzpostavil izredni študij zagrebške Ekonomske fakultete in tam tudi predaval. Dejaven je bil v kulturno-umetniškem društvu Dragutin Armando in bil predsednik Skupnosti ljubiteljskih prosvetnih društev. Bil je pobudnik t. i. decembrske nagrade, letnega priznanja za najvecje dosežke v ljubiteljski kulturi. Prejel je nagrado mesta Karlovca za dosežke na podrocju kulture. V športnem življenju Karlovca je bilznan kot predsednik Šolskih športnih društev, tajnik Atletskegakluba Železnicar in Zbora atletskih sodnikov s poklicem mednaro­dnega atletskega sodnika. Bil je pomemben steber slovenske skupnosti na Hrvaškem. Leta 2000 je bil soustanovitelj Društva Karlovcanov v Zagrebu. Po dol­gih letih raziskovanja je napisal in izdal knjigo Slovenci Karlovcu – Karlovac Slovencem, v kateri je zajel obdobje med letoma 1579 in 2009. Dvakrat je sodeloval pri oživitvi društva karlovških Sloven­cev: leta 1950, ko je bil podpredsednik Slovenskega doma Triglav in leta 2006 ko je postal predsednik Slovenskega doma Karlovec. Po upokojitvi je bil med najbolj dejavnimi clani Slovenskega doma Zagreb, s katerim je bil povezan že od otroštva. V fantovskih letih je bil aktiven clan društva, med drugo svetovno vojno, ko je bilo de­lovanje društva prepovedano, pa je bil v stalnem stiku s takratnim predsednikom društva, igralcem in režiserjem Hinkom Nucicem ter z mecenom in industrialcem Vilimom Bizjakom. Spodbudil je ponovno izhajanje glasila zagrebških Slovencev. V 30. letih je izha­jal Odmev, po njegovi zaslugi pa je v 90. letih zacel izhajati Novi od­mev, ki prerašca v osrednje glasilo Slovencev na Hrvaškem. Vec let je bil urednik Novega odmeva. V sodelovanju z Ilinko Todorovski je napisal knjigo o 70 letih delovanja društva: Slovenski dom 1929­1999 v Zagrebu ter prilogi ob 75- in 80-letnici, ki sta izšli v Novem odmevu. Napisal je tudi brošuro o življenju in ustvarjanju hrvaške­ga skladatelja slovenskega rodu Franja Serafina Vilharja Kalskega. Pisal je aforizme in pesmi. Bil je zlati, dobri duh Slovenskega doma in ga kot takega ne bomo nikoli pozabili. Dragi „tatek“, tvoj sinek (kot si me klical) te bo vedno nosil v svo­jem srcu in bo hvaležen za tvoje prijateljstvo in druženja. Ivica Kunej Vabilo študentom kako sem odkrila Slovenski dom in zakaj si želim še vec druženja Tocno pred štirimi leti sem prišla v Zagreb, kamor me je vodila študijska pot in ljubezen do glasbe; postala sem študentka opernega petja na zagrebški Akademiji za glasbo. Za Slovenski dom sem izvedela veliko pozneje in zdaj menim, da bi se morali slovenski študenti v Zagrebu tam vec in bolj družiti. Zakaj? D o prihoda v Zagreb se nisem kaj dosti obremenjevala s svojo narodno iden­titeto, saj mi ni bilo treba razmišljati o tem, kako jo izraziti, kam z vso to duhovno de­dišcino, ki jo premore moja skromna bit. Ko sem se odlocala za študij v tujini, in to v Zagrebu, sem bila prepricana, da se mi kakšen vecji življenjski prelom, ki bi oma­jal mojo duševno spokojnost, ne more zgoditi. Kaj drugacnega pa se mi lahko zgodi na samo 50 km razlike (povedati moram namrec, da prihajam iz Krškega, ki je prakticno skoraj na meji s Hrvaško, Zagreb pa nam je po razdalji polovicobližje kot Ljubljana)? Še danes se cudim tej svoji lahkomiselnosti in površnosti. Moram poudariti, da so me hrvaški so­šolci, kolegi in nasploh ljudje zelo dobro sprejeli, nikoli nisem imela obcutka neza­želenosti ali manjvrednosti, pa vendar je nekaj manjkalo, ni bilo popolno. Cez cas sem ugotovila, da sem v pevskih krogih vecino casa obdana z domacimi, hrvaški­mi študenti ali pa študenti iz tujine. Prišel je trenutek, ko sem se zavedela, kako po­grešam lastno domaco besedo, domacega Duhovna sekcija A. M. Slomšek Zapis o skupini pogumnih žena Druženje po slovenskih mašah in po vajah pevskega zbora naše duhovne sekcije se je zacelo takoj po poletnem predahu. Od septembra se spet redno dobivamo v Slovenskem domu. Na teh druženjih predvsem pojemo in se ucimo pravilne izgovorjave v petju, saj želimo, da bi bil na naglas kar najmanj slišen. V ucenju, branju in izgovarjavi slovenšcine smo podobni ucencem slo­venskega pouka. Radi prihajamo na vaje, ki potekajo pod vodstvom našega zbo­rovodje prof. Vinka Glasnovica. Vedno pridemo še malo prej, da se med zbira­njem še malo družimo in pokramljamo. Zadržimo se tudi po vajah, vendar ne cloveka, domace obicaje in princip delo­vanja. Pa mi med pevskimi kolegi res ni bilo nikoli nic hudega. In spominjam se obcutka, kako mi je vsakic znova zaigralo srce, ko sem na hodnikih srecala koga od naših (saj nekaj Slovencev pa nas le je na akademiji); »/.../ zacutiš v ustih besedo. Votlina glave ti odmeva od nje. Takrat zacneš iskati kljuc svojih ust. Dolgo ga išceš. Ko ga najdeš, odkleneš lišaj svojih ustnic /.../« (D. Zajc) in besede pritajene privrejo na površje kot lava, ki komaj caka na ta srcni izbruh v na­sladi potešitve. Nekega dne udari spozna­nje, ko se zaveš, da hrepeniš in hlepiš po svojem jeziku, kulturi, nacionalni identiteti, od katerih je odvisno tvoje notranje zaveda­nje, identifikacija, mir, spokoj, blaženost. Slovenski dom mi odpre svoja vrata Moje razsvetljenje se je zgodilo šele dve ali tri leta po prihodu v Zagreb, ko sem prvic stopila v stik s Slovenskim domom, predolgo, saj smo zbor s starejšim clan­stvom in vedno gledamo, da se pravoca­sno odpravimo proti domu. Kar nekaj nas je pogumnih žena, ki nas ljubezen do petja in medsebojnega razumevanja, spodbuja in nam daje moc, da se še na­prej videvamo. Vedno znova pricakuje­mo dneve, ko nas bodo noge, kolena ali kaj drugega manj boleli, in da bomo na bolecine pozabili, ko bomo spet skupaj. (MB) za katerega dolgo nisem vedela, da sploh obstaja. Bilo pa je cisto nakljucje, ko me je gospod Zoran Šonc na enem izmed nastopov na akademiji slišal peti na Pre­šernove stihe uglasbljeno pesem Neza­konska mati skladatelja F. S. Vilharja. Po najinem pogovoru v hrvaškem jeziku in njegovi pohvali, kako odlicno slovensko dikcijo da imam za eno Hrvatico, je sledi­lo zacudeno spoznanje, da sva vendar oba Slovenca. Kmalu zatem sva v Slovenskem domu priredila druženje izgnancev ob slovenskih ljudskih pesmih, kot so Gor cez Izaro, Kje so tiste stezice, Kje so moje rožice ...; toliko mladostnih spominov, neustavljivih solza, iskrenih objemov, toliko hvaležnosti so v srcih obiskoval­cev obudili ti prelepi, cisti napevi. To so Slovenci, ki jim je bila na takšen ali dru­gacen nacin odvzeta domovina, po kateri so dan za dnem hrepeneli. A kot pravijo v pesmi: "Dom slovenski, košcek raja, vedno drugi dom nam bo!" In to zacutiš. Tako se je zacelo naše sodelovanje, ka­mor sem že povabila tudi svoje slovenske pevske kolege s faksa. Predsednik dru- Izložba Povijesni put svile na fotografijama suvremenih autora U Slovenskom domu je 13. rujna u organizaciji Koordinacije hrvatskih društava prijateljstva, Hrvatsko­kineskog društva i Slovenskoga doma otvorena izložba fotografija Put svile s motivima gradova, magicnih azijskih pejzaža i predjela kroz koje je u drevna vremena prolazio Put svile. I zložene su fotografije 50 vodecih ki­ neskih fotoreportera, na kojima su magicni azijski pejzaži. Izložba je bila prvi put postavljena u Novalji, u jesen štva Darko Šonc nas od takrat redno angažira na vseh pomembnih dogodkih znotraj društva ali širše – v sodelovanju z drugimi slovenskimi društvi ali slo­venskim veleposlaništvom; kot so npr. proslava ob 25. obletnici ustanovitve Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in 14. vseslovensko srecanje, prireditev ob dnevu državnosti Republike Slove­nije, Dan nacionalnih manjšin Mesta Zagreb v parku Zrinjevac, kjer smo za­stopali slovensko manjšino ... V barvi­tem sprehodu med stojnicami razlicnih kultur, narodnih noš ter dobrot so v parku odmevale tudi naše Dan ljubezni, Slovenija, od kod lepote tvoje, Domovini ... Ponosni smo, da lahko predstavljamo svoje korenine in identiteto in da smo tako srcno sprejeti tudi v tujini. Anjino vabilo Kulturno prosvetno društvo Sloven ski dom v Zagrebu je najstarejše dru štvo Slovencev v Evropi. Mladi si že limo, da bi v njem zavel svež veter ter prinesel novo energijo in nove ideje. Vabim vse slovenske študente, ki štu dirate na katerikoli fakulteti v Zagre bu, da se nam pridružite pri ustana vljanju študentskega društva. Zakaj ne bi skupaj, ob prijetnem druženju slovenske mladine, negovali in ohra njali slovensko izrocilo v Zagrebu? 2016. godine, a nakon toga selila se u de-vet drugih gradova. Pokroviteljica izlož­be je predsjednica Republike Hrvatske, Kolinda Grabar-Kitarovic. Prilikom otvaranja izložbe dvorana Slo­venskog doma bila je prepuna posjetitelja; medu visokim gostima bila je i veleposlani­ca Republike Slovenije, dr. Smiljana Knez. Nazocnima su se obratili predsjednik Slo­venskoga doma, Darko Šonc i predsjednik Koordinacija kluba hrvatskih društava pri­jateljstva, Andrija Karafilipovic. »Inicijativa za Put svile došla je od preds­jednika Narodne republike Kine Xi Ji­npinga prije nekoliko godina. Put svile nije samo kulturološki važan projekt, vec i gospodarski. Od kada su 24 države na pocetku inicijative potpisale odnose, do danas je ta brojka porasla na 50 država potpisnica. Ako gledamo gospodarski, to je nekoliko tisuca njih koje ekonom­ski suraduju. Predsjednik NR Kine je or- Skupinska razstava Jesen v meni ali kako je ta letni cas navdihnil 26 slikarjev Doživetje jeseni so nam prikazali slikarji na skupinski razstavi Jesen v meni, ki je bila svecano odprta 10. oktobra v prostorih Slovenskega doma. Isto izhodišce: jesen, je navdihnilo 26 avtorjev. Z nacilnost jeseni so spremembe v na­ravi, ki iz poletne svetlobe in vrocine prehaja v zimski somrak in mraz. Vsak umetnik je te spremembe na slikarsko pla­tno ujel na samosvoj in neponovljiv nacin, z uporabo razlicnih slikarskih tehnik. Za obiskovalce - edinstveno doživetje. Avtorji so to prikazali s svojimi deli, ki prikazujejo njihov temperament, slikarsko usmerje­nost in nagnjenost. Na razstavljenih slikah so živahne barve na koncu poletja, kot tudi mirne, pomirjujoce jesenske barve. Razstavo sta organizirala združenje Fi­jaker in portal Ludvig dizajn v sodelova­nju s Slovenskim domom. Odprli so jo predstavniki organizatorjev Darko Šonc,Željko Bedic in Rolando Nikcevic, o sli­kah in razstavi pa je govoril kustos raz­stave prof. Nedeljko Tintor. Rolando Nikcevic Svoja dela so razstavili: Ana Prenc Gabriš, Anita Kunic, Barbara Špiljak, Bla ženka Marinovic Krivicic, Božidar Delac, Danica Kuštrak, Darko Kovacevic, Đurda Dobrovšak, Đurdica Pirkic, Emina Alagic, Irena Sara Mraz, Jani ca Šterc, Josip Rubes, Katarina Knezovic-Kety, Marija Hecimovic, Merima Popara, Mira Tribuson, Nives Vrsaljko, Rozarija Lucic, Snježana Bilandžic, Snježana Delac, Snježana Mayer, Tomislav Kovac, Vlatka Bauer, Zoran Her cigonja, Zvjezdana Žužic. ganizirao nekoliko kongresa vezanih uz Put svile, na kojima su od najutjecajnijih ljudi u politickom svijetu bili: Vladimir Putin, Barack Obama i Angela Merkel«, kazao je Karafilipovic tom prigodom. Osim izloženih fotografija pažnju je pli­jenio izloženi clanak bojnika dr. sc. Želj­ka Heimera koji se fokusira na strateški okvir povezivanja i suradnju prvenstve­no zemalja Euroazije, a sastoji se od dvije osnovne komponente: kopnene (Eko­nomski pojas puta svile) i prekooceanske (Pomorski put svile). Gordana Igrec Alpinisticni cetrtek berljakova himalajska trilogija o vzponih in ljudeh V do zadnjega koticka polni Prešernovi dvorani Slovenskega doma v Zagrebu smo se 3. oktobra zopet družili na alpinisticnem cetrtku. Uživali smo v predstavitvi knjige Darka Berljaka z naslovom Nebo polno Himalaje. A vtor je javnosti znan kot vodja ekspedicij na najviše vrhove sveta. Je tajnik Hrvaške planinske zveze in prostovoljni tajnikHrvaške gorske službe reševanja. Šestdesetletni Darko Berljak je rojen v Prelogu v Medžimurju. Kot otrok ni šel na morje, ampak s starši v hribe. Velikokrat je bil v Sloveniji, kjer se je zaljubil v gore. »Najpomembnejše je, da sem se z vseh odprav vrnil z enakim številom ljudi,« je ob opisovanju alpinisticnih odprav dejal Ber­ljak. Prvic je hrvaško himalajsko odpravo v Nepal popeljal leta 1982. Tri leta pozneje je stopil v prepovedani Tibet, kjer so pre­bivalci živeli tako kot stoletja poprej. Od tedaj je bil v Nepalu in Tibetu vec kot tridesetkrat, na veliko sreco brez kakršnihkoli poškodb, ki so na tako zahtevnih poteh mogoce. Vodil je prek 300 alpinisticnih odpravah po evropskih gorah, med njimi štiri na Mont Everest, prek 20 pa v Afriko, Avstralijo, Tasmanijo, Juž­no Ameriko in Azijo. 11-krat je bil vodja odprav na himalajske osemtisocake. Le še na Antarktiki ni bil. Potopisi z nostalgicnim pridihom Dogodivšcine je opisal v štirih knjigah. Dotiki neba (1982), S kljuci neba (2000) in Nebo polno Himalaje (2018) tvorijo hima­lajsko trilogijo. Više od Everesta (2009) je knjiga o hrvaški ženski odpravi, ki jo je vodil na krov sveta. Ta Berljakova knjiga, kakor tudi najnovejša Nebo polno Himalaje, sta izšli pri založbi Libri­con (www.libricon.hr). Njen urednik je Željko Žarak, pobudnik Alpinisticnih cetrtkov v Slovenskem domu. Njegove knjige niso le kronika odprav, ampak opis dogodkov in ljudi, ki so bili na teh potovanjih, ter pricevanje o preteklosti, v katero se Berljak ozira z nostalgijo, saj se neokrnjen gorski svet neizprosno spreminja in pocasi izginja. Imel je sreco, da je doživel prvobitnost starodavnih kultur, ki jih je že zacel najedati zaho­dnjaški duh. »Zdi se mi, da se je v teh deželah v zadnjih dvajsetih letih spremenilo toliko, kot prej v 200 letih,« je povedal Berljak. Na pohodih je imel veliko zanimivih stikov z prebivalstvom, saj brez domacinov te odprave niso mogoce. Tudi oni se ucijo in si želijo na vse nacine ugoditi alpinistom, zato prevzemajo evrop­ske obicaje. Berljak se spomni, da so jim nekoc postregli pizzo z makaroni in za sladico žgance.Želimo mu še veliko vzponov in dogodkov in literarnih vrstic o lepih in avanturisticnih doživetjih. Vlasta Mustar Ne pozabiti! V spominskem parku Kampor o nedolžnih žrtvah fašizma V sobotnem jutru 22. septembra se je trinajst clanov Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb (SSNM MZ) vnovic podalo proti otoku Rabu, da bi se ob 75-letnici osvoboditve italijanskega fašisticnega taborišca poklonili spominu na žrtve, med katerimi je bilo najvec Slovencev. K ampor je bil med drugo svetovno vojno prizorišce hude­ga trpljenja pripadnikov slovenskega, hrvaškega in judo­vskega naroda, ki so bili nedolžne žrtve fašisticnega zatiranja in mucenja. V taborišcu je v dveh letih trpelo okoli 15 tisoc inter­nirancev, najvec Slovencev. Doslej je po nepopolnem seznamu zabeleženih kar 1477 umrlih, med njimi veliko starejših moških, žensk in otrok. Domneva se, da jih je bilo še veliko vec. Pri mogocnem, 12-metrskem marmornem obelisku v središcu spominskega parka je po enominutnem molku v slavo vseh žr­tev namestnik predsednika SSNM MZ Silvester Kmetic položil šopek, prižgali smo sveco, Ivica Kunej pa je recitiral himno ta­borišcnikov Lipa zelenela je. Tam nas je pricakal domacin, nekdanji predsednik Združenja antifašistov Rab, profesor Ivo Baric, ki spominski park že de­setletja obiskuje, ga razkazuje obiskovalcem in jim pojasnjuje njegovo simboliko. Za ohranjanje spomina na grozote taborišc­nega življenja na Rabu v viharju druge svetovne vojne je prejel tudi priznanja Republike Slovenije, ki je skrbnica spominskega kompleksa. V št. 60 Novega odmeva smo že pisali o arhitekturi spominske­ga parka, ki so ga po nacrtih Edvarda Ravnikarja zgradili leta 1953. Tokrat naj spomnimo na vsebinski poudarek, in sicer na zapise na spominskih stebrih, posvecenih slovenskim in hrva­škim žrtvam. V stebre so vklesani verzi Jureta Kaštelana iz pesmi Izgnanci Spominski pohod po okupacijski meji med Nemcijo in NDH Enajsti pohod od Nove vasi do Pisanke je potekal 2. junija. Že enajstic smo se ga udeležili kar trije izgnanci, ki živimo v Zagrebu: Veronika Štefancic, Marinka Jocic in Slavko Kramar. Le nekaj manjkrat sta se nam pridružili Stanka Novkovic in Vasiljka Tovarloža. S pominska prireditev se je zacela pri spomeniku žrtvam fa­šisticnega nasilja 1941–1945 z govorom predsednice KO DIS Velika Dolina Ane Glogovšek. Na „štart“ v Novo vas so nas prepeljali z avtobusu in nam pred zacetkom pohoda postregli s kavo, pijaco in obilico domacih dobrot. Prijazni domacini so nam zaželeli srecno pot do cilja v Pisanki. Hoja po obronkih hri­bov prek Perišca, Brezja Ponikev in opazovalnice, kjer je posta­vljena spominska plošca na eni od treh piramid, je bila prijetna. Na polovici poti smo doživeli prijetno dobrodošlico domacinov, ki so nam postregli s polnimi mizami domacih dobrot. Pozdra- Bezimeni in verzi Iga Grudna iz njegove zbirke V pregnanstvo. Pesnik je bil tudi sam taborišcnik na Rabu. Na enem od stebrov je vklesano tudi to sporocilo prihajajocim generacijam: KER NI VAS VEC ZATO STE VSEPOVSOD SAJ SMRT VAS JE ŽIVLJENJU DAROVALA. V založbi Združenja antifašistov Rab je letos izšla knjižica z na­slovom Spomenicki kompleks Edvarda Ravnikara na Rabu. Njen avtor Ivo Baric nam je izvod podaril v trajen spomin. Kogar zani­ma, si ga lahko sposodi v knjižnici Slovenskega doma. Knjižica je opremljena s pretresljivimi izvirnimi zgodovinskimi in spomeni­škimi fotografijami. V njej je tudi seznam vseh 1477 umrlih žrtev, ob njih pa imena 13 umrlih, ki so bili pokopani na mestnem po­kopališcu v Rabu in so njihova imena odkrili šele nedavno. Pisanja se je avtor lotil na lastno pobudo, pri tem pa mu je po­magal naš rojak Herman Janež, ki je bil kot otrok skupaj z oce­tom interniran v tem grozljivem taborišcu. Ivo Baric je snov za knjižico našel v 33 knjigah iz Slovenije in Hrvaške. vil nas je organizator pohoda Marijan Žibert, prejšnji predse­dnik, ki je spomnil na zgodovinske dogodke iz obdobja okupa­cije teh krajev. Impresivno je bilo videti 90 otrok iz Osnovne šole Velika do­lina in še nekaj mlajših, ki so prepešacili vso pot. Kaj takega se pri nas na Hrvaškem ne zgodi. Ucenci so pripravili zelo custven kulturni program, sledile so si recitacije, nastop harmonikarjev, solo pevcev. Program so koncali clani Moškega pevskega zbora Velika Dolina. Na koncu pohoda smo se zbrali v Kulturnem domu Velika Doli­na, kjer sta se nam zelo prilegla kranjska klobasa in cvicek. Hvala domacinom in organizatorjem, zlasti za prijateljstvo, ki smo ga ponovno doživeli. A. S. Kramar V Društvu izgnancev Slovenije 1941–1945 so ob dnevu izgnancev 7. junija izrazili ogorcenje, ker slovenska poli tika še ni sprejela zakona o povracilu škode, po katerem bi bile žrtve vojnega nasilja, med njimi izgnanci, upra vicene do 6000 evrov. Po besedah predsednice društvaIvice Žnidaršic bi morala Nemcija placati vsaj simbolic ne tri milijarde evrov. Vse skupaj pa je po njenih ocenah Berlin Sloveniji dolžen okoli 50 milijard. »To, da ne iz terjajo vojne škode, je sramota za vse slovenske vlade,« je poudarila. (STA) V Zagreb smo se vrnili pomirjeni s spoznanjem, da se tudi tako ohranja spomin na pretekle case. Vasiljka Tovarloža Potep po Zagrebu Navdušenje nad romanticno prenovljenim Gricem Manjša skupina Slovencev in clanov Slovenskega doma iz Zagreba se je odlocila zadnji majski dan porabiti za brezplacni ogled Zagreba ob njegovem prazniku. C lanica Slovenskega doma in turistic-park Gric. Enega od najlepših predelov na vodnica Marjeta Trkman Kra-Zagreba so prenavljali kar 15 let. Sesta­var nam je v slovenšcini povedala števil-vljata ga prenovljeni park iz 19. stoletja in ne zanimive stvari o našem mestu. To je arheološki park s srednjeveškimi obzidji bil je že cetrti organizirani ogled Zagreba. in palaco Anžujcev iz 14. stoletja. V osre-Zbrali smo se kot po navadi na Trgu bana dnjem delu parka je replika vodnjaka, Jelacica in se odpravili proti katedrali. V ki ga je v 19. stoletju ustvaril kipar Ivan »mestnem trebuhu« Dolcu smo prisluh-Rendic. Park ponuja cudovit pogled na nili pripovedi o hrvaški pisateljici Mari-mesto. ji Juric Zagorki in se srecali s pripadniki Ceprav je bilo vroce, smo vsi vztrajali do slikovitega kravatnega polka. Skozi Krvavi konca. Z vzpenjaco smo se vrnili na Ili­most in Radicevo ulico smo prišli do Ka-co in si z nasmehom obljubili, da bomo mnitih vrat. Kot je znano, je Mati božja naslednje leto dan mesta praznovali na Kamnitih vrat zašcitnica mesta Zagreba. enak nacin. Najvecje presenecenje je bil prenovljeni Cvijeta Pandol Prvi petek Septembrska novost in oktobrsko klasicno nadaljevanje Prvo srecanje po dolgem vrocem poletju je potekalo 7. septembra. Ko smo bili duševno (mnogi pa tudi telesno) še vedno na dopustu, se je v Slovenskem domu zbrala kar lepa drušcina, vsi že željni druženja, prijateljskih nasmehov, pesmi in še cesa. S recanje se je zacelo z novostjo. Uvodni pozdravni nagovor sta poskrbela, da ni bil nihce niti žejen niti lacen. Nazdravili je imela nova voditeljica petkovih srecanj (tudi avtorica so z radgonsko penino, ki jo velikodušno prispeva Slovenski tega zapisa), ki je do dolžnost prevzela od Slavka Kramarja, dom. Hvala. ki je ob primopredaji vsem zaželel še veliko prijetnih prvopet-Slavju se je pridružila tudi naša Božica, ki je po daljši odso­kovskih druženj. Slavko pa ne bi bil Slavko, ce bi to opravil kar tnosti spet prišla v Slovenski dom in nas bogato pogostila. tako. Ta »primopredaja« je bila zacinjena z duhovitimi in pri-H gostiji so prispevali tudi drugi; bilo je vsega, vendar se ni srcnimi lepimi željami in kot se spodobi, tudi z izvirnimi darili. nic zavrglo. Ker pa je namen teh srecanj poleg druženja tudi proslavlja-Na koncu smo peli, peli, povedali kakšno šalo in spet peli, nje rojstnih dnevov vseh, ki so imeli v preteklem mesecu roj-peli… in si obljubili, da se cez en mesec spet vidimo. Ob tem stni dan, je bilo tako tudi tokrat. Slavljenca Zdravko in Irena pa še enkrat vabilo vsem clanom Slovenskega doma, da se pridružijo Prvim petkom in da poskusimo vsi skupaj ustvari­ti dan, ki bo namenjen samo nam, ko bomo svoji med svojimi in ki nas bo na neki nacin sprošcal in osreceval. Bilo nas je malo, ampak … Na oktobrski prvi petek je dvanajst clanic in clanov pod »tak­tirko« Jožefe Carin, dolgoletne in pridne clanice, s skupnimi mocmi proslavilo Milkin rojstni dan, našle pa so se tudi dru­ge teme in zadeve, ki jih je bilo treba »obdelati« in spregovo­riti o njih. Seveda je bilo tudi jedace in pijace, da pa ne bi bili žejni, je pripomogel Napoleon, ki ga je prispeval Slovenski dom. Skratka, bilo »nas je malo, ampak smo bili pravi«, kot je dejala Jožefa. Tako je bilo, sedaj pa se že pripravljamo za naslednji prvi petek. Vabljeni! Irena Hribar Pavlovic Napovednik Ne prezrite dogodkov pred iztekom leta Jesen je tu in kot bi mignil, se bomo prebudili v zimi in praznicnem decembru. Preden se bomo poslovili od leta 2018, pa bo v Slovenskem domu še veliko dogodkov, ki jih ne smete zamuditi. November: . 7.11. Predstavitev hrvaškega prevoda avtobiografskega ro mana Lojzeta Kovacica Prišleki. Knjiga v prevodu Božidarja Brezinšcaka Bagole nosi naslov Pridošlice. Izšla je pri zalo žniški hiši Alfa. Na predstavitvi bodo spregovorili prevajalec, urednik založbe Božidar Petrac, predavateljica na zagrebški Filozofski fakulteti Ivana Latkovic in predsednik Slovenskega doma Darko Šonc. . 15.11. Koncert MPZ, ŽPZ, MePZ in ljudskih pevcev, ki delu jejo v okviru KD Globoko pod vodstvom našega nekdanjega zborovodje Franca Keneja. . 21.11. Predstavitev znanstvene študije o težavah moderni zacije Izmedu straha i nade slovenskega zgodovinarja Žarka Vseslovensko srecanje Lazarevica. Knjigo je prevedla Anita Peti-Stantic. izdala pa založniška hiša Srednja Europa. . 22.11. Udeležba na mariborski slovesnosti ob dnevu Rudolfa Maistra in stoletnici bojev za severno mejo. . odprtje razstave fotografij zagrebškega ustvarjalca Stanka Vrtovca, rojenega v Mariboru December: . predvidoma izid dvojezicne knjižice dr. Petra Krecica Lju bljana mediteranski grad? Plecnikov pokušaj / Ljubljana – mediteransko mesto? Plecnikov poskus. . predvidoma izid in predstavitev drugega dela knjige o slo venskih športnikih na Hrvaškem Eduarda Hemarja. . sodelovanje na tradicionalni kulturni prireditvi ob dnevu clovekovih pravic in dnevu zagrebške koordinacije svetov in predstavnikov nacionalnih manjšin . tradicionalna Šopkova božicna razstava . slovo od starega leta. Slovenci zasedli ulice Lovrana, v zraku pa vonj po kostanjih! V organizaciji SKD Snežnik iz Lovrana in Zveze slovenskih društev na Hrvaškem je 13. oktobra potekalo že 15. vseslovensko srecanje. Prišli so clani vseh 16 slovenskih društev, druženje je minevalo v znamenju prijateljstva in veselja. K o smo prispeli v Lovran, smo najprej opazili množico ljudi na ulicah in trgih. Veliko je bilo udeležencev naše­ga srecanja, mednje pa so bili pomešani tudi obiskovalci tra­dicionalne jesenske prireditve v Lovranu – Marunade. Vonj kostanja na vsakem vogalu je bil dober uvod v naše tradicio­nalno druženje. Zbrali smo se v restavraciji Kvarner, kjer so nas pozdravili slo­venska veleposlanica na hrvaškem Smiljana Knez, castni pred­sednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc in nova predsednica Zveze Barbara Riman. Za prijetno vzdušje je poskrbel Trio Lipa iz slovenskega društva iz Buzeta. Lepe slo­venske pesmi so zvenele, plesa in veselja ni manjkalo. Z vseh strani je bilo slišati prijateljske pogovore v slovenšcini, veliko je bilo objemov in poljubov. Pravo navdušenje je požela moška vokalna skupina Les Voix en Choeur iz mesta Avmetz v Franciji. Clani zbora so iz druge in tre­tje generacija Slovencev, potomci slovenskih rudarjev, ki so delali na vzhodu Francije, in pojejo slovenske pesmi. Zapeli so seveda tudi nekaj francoskih pesmi, saj je Francija njihova domovina, niso pa pozabili svojih slovenskih korenin in materinšcine. Pozno smo se vrnili v Zagreb, utrujeni, vendar zadovoljni s pri­jetnim druženjem. Na svidenje do naslednjega leta in novega srecanja!. Cvijeta Pandol Reka eU korak in bazovica tudi to poletje z roko v roki Društvo EU korak je v sodelovanju s KPD Bazovica in njegovo mladinsko skupino po lanskem dobrem odzivu znova organiziralo druženje otrok od 4 do 10 let. Poletja v Bazovici se jih je udeležilo 23. Veseli, da so se lanskim obiskovalcem pridružili tudi otroci drugih nekdanjih aktivnih clanov slovenskega društva na Reki. operni pevec Luka Ortar iz Slovenije, ki v KPD Bazovica prihaja vadit, je bil zelo prijazen in je otrokom zapel krajše od­lomke. Zdelo se jim je drugace, cudno, zabavno, a jim je bilo zelo všec. Obe sku­pini sta za konec pripravili nastop za star­še, stare starše, brate in sestre. Predstavili so se v slovenšcini, zapeli in zaplesali. Prva skupina je imela najraje Avseniko­vega Cebelarja, druga pa narodno pesmi­co Na planincah, pri tej pa je naše petje s spremljavo na klavirju popestril Ante Se­gulin. Staršem smo pokazali naša dela, ki smo jih obesili na zid, na katerem skoraj ni bilo prostora za vse mojstrovine. Od velikega cebelnjaka s pravimi otroškimi panjskimi koncnicami, do velikanske ce­bele, ki nas je opominjala, da je 20. maj razglašen za mednarodni dan cebel. Raz­šli smo se v upanju, da se naslednje leto znova vidimo, v še vecjem številu. Že zdaj se veselimo vnovicnega druženja.« Po besedah Natali Iskra in Eve Ciglar je posebej razveseljivo, da se tudi tako po­casi oblikuje jedro najmlajše generacije, ki se udeležuje prireditev v KPD Bazo­vica, od miklavževanja in velikonocne delavnice do Poletja v Bazovici in dru­gih dogodkov, namenjenih predšolskim otrokom in ucencem nižjih razredov osnovne šole. Marjana Mirkovic za Sopotja Spoznavno srecanje Novi minister zdaj bolje pozna položaj slovenske skupnosti na Hrvaškem Delovni sestanek ministra Petra Jožefa Cesnika in generalne sekretarke Olge Belec s slovenskimi zamejskimi krovnimi organizacijami Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaške je potekal 4. oktobra. Kako je potekal pogovor o slovenski skupnosti na Hrvaškem, je za Novi odmev zapisala predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman. O pozorila sem, da število Slo­vencev po popisih prebivalstva upada in da se je na zadnjem popisu leta 2011 za Slovence izreklo le še 10 517 ljudi. Med njimi je bilo vec žensk – Slovenk je bilo 7171, Slovencev pa 3346. Po teh podatkih so Slovenci na Hrvaškem najstarejša manjšina. Kako Poletje v Bazovici – za konec še nastop. Foto: Marjana Mirkovic P rogram je letos potekal teden dni vec, od 2. do 13. julija in v dveh skupinah. Znova ga je vodila uciteljica slovenšcinena reški OŠ Kozala Sandra Grudenic, v pomoc pa so ji bili podpredsednica dru­štva EU korak Natali Iskra, tajnica KPD Bazovica Eva Ciglar in prostovoljca iz Slovenije, Sara Tomažin iz Grosupljega in Alen Grbac iz Ilirske Bistrice. Otroci so preživeli teden dni aktivnega druženja ob igri, izdelovanju plakatov, športnih dejav­nostih in ucenju slovenšcine, ob koncu pa pripravili tudi skupni nastop, ki je navdu­šil starše, dedke in babice, organizatorjem pa dal novih moci in spodbude za nadalje­vanje projekta tudi v prihodnje. O poteku uspešnega programa je Sandra Grudenic med drugim zapisala: »Teden smo organizirali tematsko, od športnega in kulturnega dne do dneva za zdravje in zdravo prehrano. Oba tedna sta bila vo­dena dvojezicno, trudili smo se nauciti otroke cim vec slovenskih besed. To smo poceli preko iger, s pomocjo izdelovanja plakatov na razne teme. Po kosilu smo pocivali in gledali filme v slovenšcini (Kekec, risanke, Gremo mi po svoje…), poslušali pravljice za sprošcanje, ob njih pa so najmlajši malo zatisnili utrujene oci. Ucili smo se pesmic, rajalnih igric in se ob tem dobro zabavali. Imeli smo tudi enkratno priložnost videti nekaj novega: Gorski Kotar Minister Peter Jožef Cesnik nas bo v Zagrebu kot je povedal za Novi od mev predvidoma obiskal novem bra. Dogovarjamo se tudi za intervju za naslednjo številko našega glasila. - - -- - - - – Omenila sem, da Slovenci na Hrva­škem nimamo tedenskega ali mesec­nega casopisa ter radijskega in televizij­skega programa v slovenšcini. Marsikje na Hrvaškem ni mogoce spremljati slovenskih RTV-programov. Minister je obljubil pomoc, koliko je v njegovi moci. Vsekakor je odprt za razlicne ideje in projekte, s katerimi bi nam bilo lažje motivirati bodoce clane za vkljucitev v slovenska društva. Barbara Riman - - - -- ---- - -- – Umag Tri dni v družbi televizijcev za reportažo v Manjšinskem mozaiku Ekipa HRT z novinarjem Mariom Beganovicem je 28. septembra prišla posneti reportažo o društvu Ajda. V treh dneh druženja so zbrali dovolj gradiva, da lahko z razlicnih zornih kotov prikažejo naše korenine, življenje in delovanje. N ajprej so posneli izjavo Slaviše Šmalca z obcine Umag, ki je zelo pohvalil delo Ajde in poudaril uspešno sodelovanje na kulturnem, gospodarskem in družbenem podrocju. Umag je znan kot multikulturno mesto, kjer živi veliko manjšin, med nji­mi tudi slovenska. Predsednica društva Danica Bojkovic je opisala, kako so Slo­venci na tem obmocju obcutili potrebo, da bi se dobivali, dru­žili, prepevali in brali slovenske knjige ter tako ohranjali jezik in kulturno identiteto. Spomnila je na dejavnosti, po katerih je Ajda hitro postala prepoznavna, ne le v Umagu in Istri, ampak Zadar vse do Zagreb, Splita in Ljubljane. Ajdovke so dvakrat v živo pele v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija, povabljene so bile tudi na Cankarjeve dneve v Sarajevo. Med 200 clani društva jih je kar polovica aktivnih. Najpomembnejši prihodki so – poleg cla­narine – sredstva Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu in Sveta za nacionalne manjšine Republike Hrvaške. Mesto Umag društvu neodplacno daje v uporabo prostore za prireditve. Šte­vilne so že postale tradicionalne: februarja Prešernov dan, maja Od pomladi do jeseni komaj kaj casa za pocitek! Clani Slovenskega kulturnega društva Lipa so bili zadnje mesece tako dejavni, da je komajda mogoce našteti vse prireditve, ki so se jih udeležili. V ospredju so bile likovna umetnost, poezija in gastronomija. N a sejmu cvetja v Sv. Filipu in Jakovu so bile od 27. do 29. aprila na povabilo direktorice turisticne skupnosti Klare Eškinje razstavljene slike Marije Ivoš, Justine Buovac, Marije Balen in Zorice Buljanovic, ki so jih ustvarile na Likovni kolo­niji Maj 2018 Turanj. 19. maja smo se odpravili v šolo v naravi na Dugi otok. Zgodovino Salija nam je predstavil knjižnicar mestne knjižnice Ante Mihic. Mednarodni dan kulturne raznolikosti smo letos obeležili 9. juni­ja. Na zadrskem Trgu petih vodnjakov je nastopila folklorna sku­pina z Bleda. Slovenska stojnica se je šibila od dobrot: veganskega namaza iz cemaža, domacih klobas, prekmurske gibanice, cicerike s sipo in z zelenjavo, rižote z jurcki, vec vrst domacega kruha, tudi z zaseko, ki ga je spekla Majda Radovic, pa še potic s pehtranom, orehi in ocvirki, ajdovega peciva ter pehtranovih žepkov. Vse to so ustvarile pridne roke naših clanov in gostov Katarine Bezic, Mire Milin, Irene Vlakic, Justine Buovac, Marije Ivoš, Marije Mra­vljak, Maje in Zvoneta. Ni manjkalo niti borovnicevca in medice ter domacega refoška iz Ivanove kleti iz Rožne doline. Poletne dejavnosti so se sklenile 22. septembra na zadrskem »pozdravu soncu«, kjer so Darja Jusup, Rafaela Štulina in An­dreja Malta pozdravile clane lovranskega Snežnika, ki so bili na izletu v Zadru in okolici. Besede nad vsem, v kamnu in jutrih ter brez meja Vrstile so se pesniške prireditve, na katerih je naše barve zasto­pala Andreja Malta, na dveh pa tudi Marija Ivoš. Obe sta nasto­pili 23. junija na zadrskem KvartArtu in 30. junija na pesniškem maratonu Milleniumu verzov v Zadru. Naštevamo še nekaj prireditev, na katerih je svoje pesmi v slo­venšcini in hrvašcini recitirala Andreja Malta: 5. junija v zadrski znanstveni knjižnici na predstavitvi ustvarjalnosti makedonskih umetnikov na Hrvaškem, 9. junija na umetniški koloniji reškega literarnega društva Beseda v kamnu v Povljani na Pagu, 6. juli­ja na mednarodni prireditvi Orient fest v Zadrskem lutkovnem gledališcu, 10. avgusta na vecerih duhovne poezije v Perušicu, 25. avgusta na srecanju v spomin na Anteja Zemljara v atriju knežjega dvorca na Pagu in 12. septembra na dnevih makedon­ske kulture - Poezija brez meja. 3. avgusta je bila clanica žirije na prireditvi Zastava svobode Knin – Pakoštane, 2. septembra pa je na žalni slovesnosti ob smrti hrvaškega pisatelja, dramaturga in filmskega igralca Roberta Roklicerja kot clanica njegovega kul­turno-umetniškega društva FRIKK prebrala svojo pesem Pod Starim Krovovima -Kod Šnidaršica. Darja Jusup, Andreja Malta rojstni dan Ajde, junija cezmejno srecanje in oktobra dnevi slo-je TV-ekipa peljala na Punto, v mestni mini amfiteater, kjer so venske kulture v Istri. Letošnji april sta popestrili lutkovna pred-clanice naše folklorne skupine zaplesale Stu ledi in polko Muzi­stava Muca copatarica za vrtce in prva razreda osnovne šole ter kant. Nena Uckar je predstavila žensko in moško narodno nošo koncert revije Primorska poje, ki ga je društvo Ajda tako dobro in povedala, da smo noše narocili naravnost iz Slovenije. Vreme pripravilo, da so ga organizatorji že prosili, naj prihodnje leto, je bilo prekrasno, v ozadju pa lepa panorama starega mesta. ob 50. jubileju revije, pripravijo enega od slavnostnih koncertov. Na koncu tridnevnega druženja s TV-ekipo smo vtise strnili v restavraciji. Pred kamero tudi Ana, Monika, Vida in Nena Danica Bojkovic V nadaljevanju se je s TV-ekipo po obali sprehodila Ana Tilger. Spomnila se je najpomembnejših trenutkov svojega življenja, od otroštva do prihoda v Umag. V dneh, ko je reportaža o umaških Slovencih šele dobivala po Drugi dan je naš zbor na vrtu mestne palace pri fontani zapel dobo, smo si na HRT lahko ogledali odlicno epizodo Manjšin tri pesmi: Ajdov cvet, Luna sije in Plenicke je prala. Naša ga-skega mozaika z naslovom Crno-beli svet o Slovencih v Labinu stronomska skupina je predstavila slovenske jedi: ricet, joto, ja-in Raši. V te kraje so med dvema svetovnima vojnama prihajali bolcni zavitek, orehovo in pehtranovo potico ter janeževe upo-slovenski rudarji, njihovi otroci pa še danes ohranjajo spomine gnjence. Po snemanju intervjuja z Moniko Vracar, smo se vsi na case, ko so se ocetje odpravljali na delo s pozdravom Srec okrepcali in pokusili pripravljene dobrote. no! Tudi avtor te oddaje je bil novinar Mario Beganovic. Od Tretji dan snemanja se je zacel na vrtu pred gledališko dvorano, dajo, ki je bila na sporedu 13. oktobra, si je mogoce ogledati v kjer so se predstavili ucenci dopolnilnega pouka slovenšcine s spletnem arhivu iHRT: https://hrti.hrt.hr/videostore/moviede preštevanko: Sladoled po deset, kdor ga kupi se zastrupi, vija tails?referenceId=365641599&refer=search%7Cindex&custo vaja ven. Uciteljica Vida Srdoc je opisala pouk in povedala, po mCatalogueReferenceId=search&heading=undefined katerih ucbenikih poucuje in kaj pricakuje od ucencev. Potem se Buzet Slovenšcina je vec kot le slovnica! V Buzetu, prikupnem mestecu v osrcju Istre, ki leži nedalec od mejnega prehoda s Slovenijo, sredi cakavšcine oz. narecja, ki je za to obmocje sicer znacilno, med domacini odzvanja slovenski KAJ. Otroci se slovenšcine lahko ucijo v šoli, za ostale v društvu Lipa poteka dopolnilni pouk slovenskega jezika s kulturo (DPS). Z eleno mesto, ki poleg naravnih lepot vanje znacilnosti posameznih ponuja adrenalinske pustolovšcine in krajev in znanih osebnosti, ki bogato kulinariko s tartufi na celu, je za-so tam delovale, ter obicajev radi bližine Slovenije zmeraj gravitiralo h prebivalstva nekoc in danes. Kopru, ki predstavlja najvecje središce v Vsako leto ob tradicionalnih bližini, zato je dobršen del tamkajšnjega Dnevih slovenske kulture v prebivalstva rojenega prav v Kopru: veci-Istri udeleženci pouka sloven­na jih slovenšcino razume, ima v Sloveniji šcine pripravijo kulturni program, ki ga so-in ob posluhu mestnih oblasti s šolskim prednike ali sorodnike, mlajše generacije oblikujejo sami, s cimer razvijamo njihovo letom 2016/17 uvedla slovenšcina kot iz­pa cez mejo išcejo priložnosti za zaposlitev. kreativnost in so posredno prav tako odlic-birni predmet v rednem šolskem pouku. ne jezikovne vaje. Udeleženci z veseljem Vodi ga uciteljica Andrea Šlosar. Med se­14 ucencev v društvu tudi nastopijo, uspehi na prireditvah pa jih boj se povezujemo, skupaj odhajamo na Za obiskovanje DPS, ki v organizaciji slo-dodatno motivirajo za ucenje in samostoj-ekskurzije in nastopamo, zato se že dobro venskega ministrstva za izobraževanje po-no poseganje po slovenski literaturi. Pri po-poznamo in se radi družimo, kadar se po­teka že skoraj od ustanovitve društva Lipa, uku, ki poteka ob cetrtkih od 17.30 do 19. nudi priložnost. je vse vec zanimanja. Pri pouku se ne sezna-ure v prostorih Rdecega križa, je vsak teden Za 17. oktober smo pripravili glasbeno­njamo zgolj s slovnicno-jezikovnimi prvi-poucno, vzdušje pa zabavno in sprošceno. -recitatorsko-dramski kulturni dogodek v nami, pac pa skozi razlicne dejavnosti spo-Medse odprtih rok sprejemamo nove ude-Narodnem domu v Buzetu – v pocastitev znavamo slovensko geografijo, zgodovino, ležence in skupina letos šteje 14 udeležen-Cankarjevega leta. Od septembra je pri književnost, tradicijo, navade, obicaje in še cev. Se nam želite pridružiti tudi Vi? DPS beseda tekla izkljucno o življenju in in še. Vsako leto gremo na ucno ekskurzijo: delu prvega poklicnega slovenskega pisa­lani nas je popeljala na Notranjsko, letos v Izbirni predmet v OŠ telja. Tako smo uspeli pripraviti prikupen Ljubljano, za prihodnjo pomlad pa nacrtu-Skupina DPS nima otrok, a za to obsta-skec. Kakšen? O tem pa v naslednji številki jemo kar dvodnevni obisk štajerske prestol-ja tudi tehten razlog. Na OŠ Vazmoslava Novega odmeva! (Ce ste dogodek zamu­nice z okolico. Ob dobri pripravi pri pouku Gržalja v Buzetu se je namrec na pobu-dili, nas vseeno lahko obišcete v Buzetu.) je ekskurzija odlicna priložnost za spozna-do predsednika SKD Lipa Borisa Grželja Eva Ciglar Split Po mostu prijateljstva vŠmartno ob Paki Na prijateljsko povabilo ravnatelja OŠ Bratov Letonja Šmartno ob Paki Bojana Jurasa in vodje projekta Domovina zate, zame, za nas Mojce A. Juras so se ucenci dopolnilnega pouka slovenšcine v Splitu 28. septembra pridružili vrstnikom na domovinskem dnevu. Domovinski projekt so z vkljucitvijo otrok iz Splita prvic razši­rili prek meja Slovenije. Pripravili so nam pester program, pri katerem so sodelovali vsi šmarški šolarji in zaposleni pod vod­stvom uciteljic Mojce A. Juras in Andreje Škrube. »Naša soncna šola je hoja z roko v roki. Je let na krilih domišlji­je. Je most, po katerem se po novem pride naravnost iz Splita. Je meja na obzorju, ki raste in se širi z nami. Je mavrica prija­teljstva, ki smo jo raztegnili vse do naših dragih gostov, ki nam podarjajo košcek sebe, da ga vstavimo v svoj mozaik.« Tako pri­srcno nas je na osrednji slovesnosti na šoli nagovoril ravnatelj šmarške osnovne šole. Ucenci so po toplem in ganljivem sprejemu sodelovali pri pouku slovenšcine in se, kot pravijo profesorji, zelo izkazali z znanjem slovenskega jezika. Skupaj smo si ogledali predstavo šolskega muzikala Pravljicni direndaj v kulturnem domu, okušali smo tradicionalne slovenske jedi na Gori Oljki, si ogledali Velenjski grad, jahali konje v Konjeniškem klubu Velenje, se v soboto zju­traj predstavili z našim programom, potem pa celotno sobotno dopoldne preplesali v folklornih delavnicah FS Koleda iz Velenja in še obiskali Piko na njenem festivalu ob jezeru. Nad doživetim, predvsem nad šolo, njeno vsebino, njeno sonc­nostjo in prijaznostjo smo bili izredno navdušeni in obljubili smo, da se po novozgrajenem mostu, ki je povezal Šmartno ob Paki in Split, še vrnemo. V skrinjo svojih najlepših spominov se­daj ljubece shranjujemo trenutke neizmerne lepote, novih znanj in spoznanj, okrepljene ljubezni do jezika, Slovenije, domovine, prisrcnosti, pripravljenosti, pozornosti, hvaležnosti. Ucenec Jerko je takole napisal: »Od prelepih vtisov mi je še vedno zbrka v glavi. Bili smo docakani in pocašceni kot princi in prince-se. Hvala vam. Slovenija, domovina moje bake, prelepa si!« Uciteljica Vera Hrga Ucenci dopolnilnega pouka slovenšcine v Splitu s prijatelji iz OŠŠmartno ob Paki. Foto: OŠ bratov Letonja Šmartno ob Paki »Vsi na naši osnovni šoli smo komaj pricakovali ucence iz Splita in v petek, 28. septembra, so koncno prišli, vsi nasme jani in veseli. Naša šola jih je toplo sprejela in v šolski avli se je razlegel velik aplavz, ko smo jih koncno zagledali. Naš mla dinski pevski zbor je za naše goste lepo zapel našo državno in tudi šolsko himno, osmošolec Oskar je goste navdušil s svo jim rapom Marko skace, povsem razvnel pa jih je sedmošolec Ambrož s svojo harmoniko. Sledili so cudoviti verzi o domovini, pa Miškolin Šmarški in Zmerjasec. Solze iz oci so zvabili ucenci, ki so se z recitalom in pesmijo poklonili njihovemu slavnemu somešcanu Oliverju Dragojevicu. Ob koncu smo jim za spomin na soncno šolo podarili majice s smejocim se sonckom." (Šolski novinarki Ajshe Vezaj in Tia Rexhepi z mentorico Mojco A. Juras) Osijek Stopinja v skali, nova knjiga Sabine Koželj Horvat Izšel je tretji roman Sabine Koželj Horvat, predsednice osiješkega društva Stanka Vraza. Knjigo S knjigo Stopinja v skali se je vrnila v kraje svojega otroštva ob reki Krki in oživila legendo o Mariji z Ogrskega, ki je v casu kuge v 16. stoletju pustila svoj odtis v gabrovški hosti pri Zagradcu. N aneslo je, da imam roman kar za vsak kraj, v katerem sem živela. Za Ljubljano, kjer sem študirala, je nastal roman Ela Pan-Odtisi v zraku (2006), za Osijek, kjer živim zdaj, roman Enigma Essek (2010), in nazadnje je tu Stopinja v skali za Zagradec, kraj mojega otroštva. Ko je zagraški župnik Sašo Kovac odkril skrivnostno stopinjo v skali, se je spomnil na legendo, na katero je opozoril zagraški zgodovinar in zbi­ ralec ljudskega izrocila Ivan Janez Rošelj. Tako je nastala ideja za literarni zapis z zgo­dovinskim ozadjem. Zgo­dovinskih virov o teh krajih ni veliko. Med drugim mi je bil v pomoc rokopis Kladivo ob Krki šmihelskega župnika Alojza Zupanca, na spletu pa se je našlo nekaj tudi o Valicni vasi. Roman Stopinja v skali je najstniška detektivska dra- Knjiga ima 320 strani. Ilustracije je prispevala ma, v kateri se prepletejo uciteljica likovnega pouka nakrajevna zgodovina, mito­OŠ Sticna Anka Švigelj Koželj, logija in legende. ki je tudi avtoricina sestra. Zagradec z okolico nudi pre- Knjigo je lektorirala KatjaŠuštar, predgovor pa je napisal cej bogato izbiro za realistic­župnik Sašo Kovac. Pri njem no ozadje. Skozenj tece reka. lahko tudi narocite knjigo (00 Ima hrib. Obkrožen je z goz­ 386 31 468 151). Lahko mu tudi dovi. Kaj vse lahko živi tam? pišete: kovac.saso1@gmail. com ali Župnija Zagradec, Tu je tudi cerkev. Imaš kr- Zagradec 18, 1303 Zagradec. šcansko ikonografijo, angele Dobrodošli doma Tradicionalno druženje slovenskih rojakov v Brežicah Že osmo druženje Slovencev iz zamejstva in sveta z naslovom Dobrodošli doma je potekalo 16. in 17. junija v Brežicah. V Novem odmevu porocamo o sodelovanju folklorne skupine reške Bazovice ter pevk in folklornikov umaške Ajde. G ostitelji so nas pricakali 16. junija okoli enajste ure v Piše­cah, vasici v obcini Brežice. Z lepimi besedami dobrodošlice sta nas pozdravila brežiški župan Ivan Molan in Nuška Ogorevc, ravnateljica osnovne šole Maksa Pleteršnika v Pišecah, rojstni vasi tega pomembnega slovenskega jezikoslovca in zgodovinarja. Obiskali smo Pleteršnikovo domacijo, pod staro lipo pa nam je glasbena zasedba Pleteršnikovi pevci zapela prelepe ljudske pe­smi. Ogledali smo si tudi kozolec, preurejen in namenjen turistic­ in demone. Zagradec je prav tako šel skozi vsa obdobja zgo­dovine. Valicna vas in rimska cesta. Izkopanine iz halštatskega obdobja. Zgodovinski vojak Publius Maximius se iz zgodo­vine pretopi v legendo. Da pa bi Zagradec dobil tudi kakšno povsem svojo originalno maskoto, sem si jo morala izmisliti. To je bovlješki zmaj. Bovljek je precudovit hrib in kar klice po tem, da bi imel kakšnega zmaja, ki ovija rep okrog njega. Reka Krka je imenitno bivališce za mitološka podvodna bitja so povodni mož in rusalke. Junaki imajo svojo osebnost, zaradi cesar se zlahka vživiš vanje. Na primer Izidor Huda-Lokar, Podmostovski, Sem­ hudel Halštatski… So nastali po resnicnih osebnostih? Mitološki junaki so bodisi izmišljeni bodisi mešanica lastnosti resnicnih ljudi. Zgodovinske osebe so pac zgodovinske. Kra­ljestvo povodnih mož se navezuje na mojo babico s Krke po ocetovi strani, ki se je v nesreci utopila v reki Krki in je nisem nikoli spoznala. Resnicna oseba se skriva za vzdevkom Nava­dni clovek in se navezuje na Nušicevo igro, ki so jo igrali v Za­gradcu. Omenjeni so tudi nekateri posamezniki, ki prispevajo k razvoju kraja. Kaj pa vzporednice? Na primer: Josip Jurcic se je rodil, ko je bila napisana Zdravljica, manj znana lokalna vzpo­rednica pa je, da se je deseti zagraški župnik rodil istega leta, kot je napisan Deseti brat. Še vec, deseti župnik je služboval v Zagradcu natanko deset let. Odkod ideja, da se opozori na takšne vzporednice? Prav iz potrebe, da bodo zgodovinska dejstva privlacno vklju­cena v roman, ne samo kot niz lokalnih podatkov. Ce naletiš na vzporednice, jih uporabiš ali pa si skušaš zamisliti, kakšno stezo bi krajevni dogodek pustil na široki aveniji svetovne zgodovine. Na primer, v casu Jurcica so že izumili toaletni papir, še vec, izumil ga je njegov soimenjak Joseph Gayetty, ampak je trajalo še dolgo, da ga iz Amerike prinesejo v Evropo, pa ga Jurcic še ni imel. Roman je na neki nacin Jurcicu vdahnil novo življenje, pa ne le zato, ker Veronika obiskuje srednjo šolo v Ivancni gorici. Kaj lahko poveš o tem? Ne, ne. Teh skrivnosti pa ne smem prevec odstirati. Vse piše v knjigi, pa prepušcam bralcem, da to kar sami odkrijejo. Zvonko Horvat nim obiskom. Po bogatem kosilu v šolski dvorani nas je s plesi in pesmijo zabavala domaca otroška skupina, s pesmijo in plesom sta se zatem predstavila zbor in folklorna skupina Ajde iz Umaga in zatem še naša skupina s spletom gorenjskih plesov. Osrednji dogodek je potekal od 17. do 19. ure na grajskem dvo­rišcu v Brežicah. Po pozdravnih govorih Ivana Molana in pri­stojnega ministra Gorazda Žmavca se je zacel pester program. Nastopile so slovenske folklorne in pevske skupine iz Nemcije, Bosne in Hercegovine, Srbije, Argentine, Hrvaške... Mi smo se predstavili s Potrkano polko in v naših blešcecih nošah. Ozracje je bilo tudi letos cudovito, množica izseljenskih rojakov je uži­vala v programu in cudovitem okolju brežiškega gradu. Brežice, ki so jih v reviji Moja Slovenija opisali kot majhno mesto z veli­kim srcem, smo tudi mi tako doživeli! Po nastopu smo se nastanili v hotelu v Catežu. Naslednje jutro smo vecinoma uživali v bogati topliški ponudbi bazenov in ko­peli ter sprehodih. Na poti na Reko smo se ustavili v Samoborju, si na kratko ogledali mestece in se posladkali z zagorskimi štru­klji. Zadovoljni smo se vrnili na Reko, hvaležni Nataši in Mila­nu Grlici za odlicno vodstvo in organizacijo potovanja. Slavica Vukovic Bacic za Sopotja Folklorna skupna na srecanju Dobrodošli doma. Foto: Arhiv KPD Bazovica. Dobrodošli doma - zanimivosti . 400 nastopajocih in še približno toliko obiskovalcev se je družilo na prireditvi v Brežicah. . Vecerni klasicni koncert so ucenci glasbenih šol iz Brežic in Samoborja izvedli pod taktirko Gorana Goršeta, ki na obeh šolah poucuje glasbo in je tudi predstavnik slovenske manjšine v Samoborju. . 4450 knjig slovenskih avtorjev so ob robu prireditve po rabskim Slovencem podarili rojaki iz Vrhnike, rojstnega kraja najvecjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. (Vir: www.dobrodoslidoma.si) Kronika slovensko-hrvaških odnosov Slovenija po arbitražno pravico na evropsko sodišce Vse poletje je bila v ospredju arbitražna razsodba o meji, ki je Hrvaška ne želi uresnicevati. Potem ko je Slovenija proti Hrvaški vložila tožbo, se je izvedelo, da je predsednik Evropske komisije (EK) zatajil pravno priporocilo, ki je v prid slovenski strani. S lovenska vlada je marca sprožila postopek po 259. clenu pogodbe o delovanju EU. Junija, po izteku trimesecnega roka, je EK sporocila, da ne bo podala mnenja glede sloven­ske tožbe proti Hrvaški. Takratni predsednik vlade Miro Cerar je napovedal, da bo Slovenija vložila tožbo sama. To je tudi storila 13. julija. September pa je prinesel velik zasuk. Nemški casnik Spiegel je objavil dokumente pravne služba EK, ki je že 14. maja zapisala, da vecina slovenskih trdi­tev glede kršitev prava EU s strani Hrvaške drži in da bi morala EK v mnenju to podpreti. Zakaj je predsednik EK Jean-Claude Juncker to zamolcal in zakaj tega mnenja ni spoštoval, še vedno ni jasno. Vprašanje arbitraže in vladavine prava v EU je novi pred­sednik slovenske vlade Marjan Šarec oktobra sprožil tako na sestanku s predsednikom EK Junckerjem, kot tudi na srecanju z nemško kanclerko Angelo Merkel, ki je sloven-ski politiki ter nacelu, da je treba dogovore in razsodbe spoštovati, izrekla podporo. Še ena oktobrska novica, povezana z arbitražo: slovenska vlada je na celo skupine za implementacijo arbitražne raz­sodbe postavila Damirja Crnceca, nekdanjega šefa sloven ­ske obvešcevalne službe. (jpt/sta) Casovnica 2009 . Predsednika vlad Borut Pahor in Jadranka Kosor podpišeta sporazum o arbitraži za dolocitev meje. 2012 . Zacne delovati petclansko ad hoc arbitražno sodi šce, ki mu predseduje Gilbert Guillaume. 2014 . Obe državi še ustno pojasnita svoja stališca. 2015 . 10. julija sodišce sporoci, da bo sodba razglašena decembra. Deset dni pozneje srbski in hrvaški tisk razkri jeta prisluhe pogovorov med slovenskim clanom sodišca in slovensko predstavnico za sodelovanje s sodišcem. 30. julija Hrvaška sporoci, da zaradi »kontaminacije postop ka« namerava odstopiti od sporazuma. Predsednik sodišca imenuje dva nova arbitra in napove nadaljnje postopke. 2016 . Arbitražni postopek se nadaljuje. 2017 . Konec postopka in 29. 6. 2017 razglasitev razsodbe. Predsednik hrvaške vlade Andrej Plenkovic sporoci, da je Hrvaška ne bo upoštevala. Slovenija zacne implementirati dolocila arbitraže. Slovenija po volitvah Nova vlada – vec pozornosti Slovencem v sosednjih državah? Junijske volitve so pošteno premešale politicne karte v Sloveniji. Najmocnejša stranka ostaja SDS Janeza Janše, ki pa ji ni uspelo sestaviti vlade. Novi premier je postal Marjan Šarec (LMŠ). Sprememb do Slovencev v sosednjih državah ne napoveduje. T rinajsta poosamosvojitvena vlada je prisegla 14. septem­bra. S koalicijsko pogodbo so se Šarcevi LMŠ pridružile SD Dejana Židana, SMC Mira Cerarja, SAB Alenke Bratušek in DeSUS Karla Erjavca. Glas za izvolitev manjšinske vlade so prispevali tudi poslanci Levice Luke Mesca, ki sicer delujejo v opoziciji. V Državni zbor sta se prebili še NSi Mateja Tonina in SNS Zmaga Jelincica. Vseh devet strank, ki imajo poslance v slovenskem parlamen­tu, je vsaj kakšen glas dobilo tudi med volilnimi upravicenci na Hrvaškem. Na diplomatsko-konzularnem predstavništvu (DKP) v Zagrebu je glasovalo 105 volivcev, petina za SDS (glej tabelo). Gospodarske vezi SLo Cro Poslovni klub deluje že šestnajst let Slovenija in Hrvaška na podrocju gospodarstva vse od osamosvojitve dobro sodelujeta in sta druga drugi med najpomembnejšimi gospodarskimi partnericami, zato je bila ustanovitev SLO CRO Poslovnega kluba leta 2002 vec kot dobrodošla. K lub šteje prek 50 clanov, predstavnikov uglednih in uspe­šnih slovenskih in hrvaških podjetij, ki nastopajo na raz­licnih gospodarskih podrocjih. Ustanovljen je bil kot nepro­fitno združenje, katerega namen je organiziranje in krepitev gospodarskih odnosov med Slovenijo in Hrvaško. Predsednik kluba je dr. Saša Muminovic, clan uprave Aquafil SLO in CRO, podpredsednika sta Branko Roglic, lastnik družbe Orbico in SLO CRO Poslovni klub nudi brezplacno prvo informa tivno svetovanje, zato nas poklicete, ce vidite možnosti za vstop na hrvaški trg. Sedež kluba je na Koturaški 69 v Zagrebu. Telefon: +385 1 6438 0757. E-naslov: poslovni klub@slo-cro-klub.hr. Spletna stran: www.slo-cro.klub.hr. Poišcite nas na Facebooku, Instagramu in Twiterju. Na sle dnjem vsak dan objavljamo informacije in zanimivosti s podrocja gospodarstva obeh držav. V pripravi pa je priloga revije Diplomacy&Commerce – InFocus Slovenia. Zamejski resor ministru Cesniku Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu po novem vodi Peter Jožef Cesnik iz kvote SAB. To je že 18. zamenjava na celu tega resorja. Spomnimo se dosedanjih vodij urada oz. ministrov: Ja­nez Dular, Janko Prunk, Peter Vencelj, Uroš Mahkovec, Mi­haela Logar, Zorko Pelikan (dvakrat), Magdalena Tovornik, Iztok Simoniti, Crtomir Špacapan, Metoda Mikuž, Jadranka Šturm Kocjan, Franc Pukšic, Boštjan Žekš, Ljudmila Novak, Tina Komel, Gorazd Žmavc. Minister Cesnik se je rodil 11. januarja 1945 v Ljubljani in je po poklicu kontrolor letenja. Leta 1967 je odšel v Avstralijo in tam preživel 36 let. Bil je dejaven v izseljenskih organizacijah, po vrnitvi v Slovenijo leta 2003 pa je deloval v izvršnem odboru Združenja Slovenska izseljenska matica. Ob prevzemu dolžno­sti je napovedal, da bo najvec pozornosti namenil Slovencem v sosednjih državah, predvsem »vkljucevanju in privabljanju mladih nazaj v slovenski živelj«. Že na zaslišanju pred pristojno parlamentarno komisijo je med drugim dejal, da bo zahteval pe­todstotno povecanje proracu­na za resor, ki trenutno znaša Izidi glasovanja na DKP okoli devet milijonov evrov. v Zagrebu Komisijo Državnega zbora za sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu v tem mandatu vodi poslanka Lju­dmila Novak (NSi), clani pa so še: Jože Tanko, Franc Breznik, Kepa Franci (SDS), Karla Urh (LMŠ), Iva Dimic (NSi), Marko Koprivc, Samo Bevk (SD), Mateja Udovc (SMC), Violeta Tomic (Levica), An­drej Šušmelj (SAB), Branko Simonovic (DeSUS) in Ferenc Horváth (madžarska narodna skupnost). (STA/jpt) castni konzul Republike Slovenije v Splitu ter Goran Beric, ki je predsedoval klubu mandat prej, sicer pa je direktor Mesne industrije Kras za Hrvaško. Izvršno telo kluba je sedemclanski upravni odbor. Prav raznolikost clanstva zagotavlja stalnost go­spodarskega sodelovanja, izmenjavo izkušenj in dobrih praks, pa tudi možnost pomembnega gospodarskega in politicnega vpliva na zakonodajalce. Kako deluje klub? SLO CRO Poslovni klub izjemno dobro sodeluje s slovenskim veleposlaništvom na Hrvaškem, v upravi kluba pa so tudi uspešni gospodarstveniki, ki si vzamejo cas za svetovanje pod­jetjem, clanom kluba, (zlasti majhnim in srednje velikim) pri vstopu na hrvaški trg. Poslovni klub povezuje slovenska podje­tja, z izmenjavo izkušenj in informacij pa prispeva k boljšemu sodelovanju. Na dogodkih, ki jih klub organizira se nemalo­krat ponudijo možnosti za poslovna sodelovanja ter priložnost za lobiranje. Poslovni klub promovira slovensko gospodarstvo tudi na lokal­ni ravni, še zlasti na obmejnem obmocju in v krajih, kjer imajo slovenska podjetja vecje naložbe. Odlicno sodelujemo z Ob­mocno obrtno zbornico Krško, Hrvaško gospodarsko zbornico (HGK) in Obrtno-podjetniško zadrugo Mreža, ki nudi pomoc pri pridobivanju dokumentacije in zastopstvo ter posredovanje pri delu manjših slovenskih obrtnikov. Sicer ima poslovni klub status društva in se vecinoma financira s prijavo na projektni razpis Javne agencije za spodbujanje pod­jetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma – SPIRIT Slovenija, deloma pa tudi iz clanarin in sponzorstev. Vesna Vukšinic Zmaic, vodja pisarne | 19 Intervju Marjan Pipenbaher, Slovenec, ki je projektiral pelješki most Še malo in se bodo zacele uresnicevati hrvaške sanje o povezavi med kopenskim delom države in polotokom Pelješac. 420 milijonov evrov vreden projekt naj bi izpeljali do leta 2022. Glavni in odgovorni projektant je slovenski gradbeni inženir Marjan Pipenbaher, ki je s pokojnim prof. Juretom Radicem tudi soavtor projekta pelješkega mostu. Za Novi odmev je povedal, kakšen bo most, kaj je vplivalo na njegovo zasnovo in od kod navdih zanj. L okacija in znacilnosti krajine so tisti elementi, ki v krajinsko arhitekturnem smislu kar sami govorijo in nakazujejo oblikovno rešitev. Pelješki most s šestimi nizkimi piloni in brez prevec poudarje­nih vertikal bo na lahkoten in še vedno na linearen nacin premostil morsko oži­no. Zasnova dobrih in »lepih« mostnih konstrukcij vedno nastaja z usklajevanjem možnosti, ki so na voljo: lokacije, geolo­ »Vsak pomembnejši most nosi posebno simboliko in postane po izgradnji nova prepoznavna ikona.« ških in hidroloških pogojev, dolžine pre­mostitve, višine in razporeditve podpor na terenu, razpetin med podporami in njihovega ritma, višine nosilne konstruk­cije, nacina temeljenja, gradbenega mate­riala in tehnologije gradnje, organizacije gradnje, prometne varnosti, tehnološke razvitosti - in seveda kulturne tradicije. Kaj vse ste upoštevali pri projektu? Veliki in pomembnejši mostovi nedvo­mno spadajo med najzahtevnejše inženir­ske konstrukcije. Treba je enakovredno upoštevati krajinsko-arhitekturna, urba­nisticno-prometna ter tehnicna in tehno­loška merila. Še posebej pri gradnji velikih in krajinsko izredno izpostavljenih objek­tov je odgovornost projektanta za komple­ksnost in kakovost rešitve še toliko vecja. Vedno je nujen interdisciplinarni pristop, Nad sinjim Jadranskim morjem, ki je slovenskemu strokovnjaku za mostove nadvse ljubo, bo v naslednjih treh letih zraslo šest 100 metrskih belih pilonov s poševnimi zategami. Predvidena je tudi vgradnja protivetrne ograje, ki bo šcitila vozila pred mocnimi bocnimi sunki vetra. saj cesta, oziroma novi most poveže dele prostora, ki so bili fizicno popolnoma lo­ceni z reko, morskim zalivom ali globoko dolino. Dejstvo je, da most vedno odpre nove in številne razvojne priložnosti. Pomembno je tudi, da se ne slepimo, da bomo ohranili v prostoru nespremenje­no stanje po nacrtovanemu posegu. Vsak poseg v krajino vedno povzroci ne samo njeno fizicno, ampak tudi mentalno spre­membo dojemanja tega prostora. Kljuc­no vprašanje pa je, ali ljudje to dojamemo in zacutimo kot novo kvaliteto ali kot de­gradacijo obstojecega prostora. Mislim, da je pri mostovih še bolj kot pri ostalih objektih visokih gradenj iz­redno pomembno upoštevati krajinske znacilnosti lokacije, ki pogojuje arhitek­turno in konstrukcijsko zasnovo objekta. »Rad imam svoje mostove. Vanje je vgrajenega ogromno napora, razmišljanj, veselja, razocaranj.« Kljucno je, da zna projektant z zasnovo konstrukcije odgovoriti na dani izziv tako, da most ali veliki viadukt v danem krajinskem okolju ne predstavlja tujka, ampak novo kvaliteto. Optimizacija no­silnih konstrukcij ni nikoli samo rezultat racunskih analiz in logicnega presojanja, ampak tudi obcutka za skladnost. Kljuc­no merilo izbora konstrukcije sta vedno vitkost, oziroma lahkotnost konstrukcije in dinamika prostora, ki jo so-ustvarja most. Sodobne inženirske zasnove mo­stov izhajajo iz procesa iskanja prilago­ditve objekta lokaciji in drugim pogojem gradnje, ki so vedno edinstveni in lokalni. V cem vidite posebnost in lepoto bo­docega mostu? Vsak pomembnejši most nosi posebno simboliko in postane po izgradnji nova prepoznavna ikona. Pri snovanju mostu Pelješac je bilo kljucno upoštevati nacelo o ne-nasprotnosti krajinsko-arhitekturne za­snove mostu obstojecemu okolju, sicer pa je most oblikovan minimalisticno, skladno z naceli inženirske estetike. Most z jasno dolocenimi nosilnimi sklopi, skladnimi proporci in naravnim ritmom podpor de­luje v konstruktorskem in arhitekturnem smislu iskreno racionalno in precišceno. V cem so najvecje težave pri izvedbi mostu? Most Pelješac se bo po koncani izgradnji uvrstil med 5 najvecih, tehnološko-izved­beno najzahtevnejših in najatraktivnejših evropskih mostov, ki bodo zgrajeni v za­cetku 21. stoletja. Premošcal bo približno 2200 m široko morsko ožino. Skupna dol­žina mostu znaša 2440 m. Na pretežnem Za zgodovinodelu morske ožine znaša globina morja okoli 27.0 m. Minimalni zahtevani plovni Zagreb dobil ulico Josipa kotnika profil pod bodocim mostom je bil usklajen z Bosno in Hercegovino in znaša 200 x 55 m. Most se nahaja na podrocju visoke po­tresne ogroženosti in na podrocju mocnih in sunkovitih vetrov. Izredno zahtevna bo tudi izvedba temeljenja mostu na zabitih jeklenih pilotih dolžine do 125 m. Most je zasnovan konstrukcijsko izredno inven­tivno – kot integralna hibridna konstruk­cija s 5 centralnimi razponi dolžine 285.0 m tako, da je dosežena v prostoru popolna simetrija, ki zagotavlja, da most deluje v krajini izredno lahkotno in umirjeno. Projektirali ste velike mostove na ostalih podrocjih bivše Jugoslavije, na primer v Beogradu in Podgorici, v Turciji, Izraelu in drugod. Rad imam svoje mostove. Nekatere še po­sebno. Z njimi je povezanih veliko lepih spominov in novih prijateljstev. Kar pre­ko 200 ji bo. So v Evropi, Aziji, Bližnjem vzhodu in severni Afriki. Vanje je vgraje­nega ogromno napora, razmišljanj, veselja, razocaranj, tako kot je na sploh v življenju. »Kljucno vprašanje je, ali poseg v krajino dojamemo kot novo kvaliteto ali kot degradacijo.« Kateri mi je najljubši? Morda navjecji slo­venski viadukt Crni kal, ki lebdi nekje med meglicami nad osapsko dolino…, ali pa najvecji in najvišji izraelski železniški via­dukt preko prelepe doline izpod Jeruzale­ma…, ali mostova s poševnimi zategami v Turciji…, osamljeni 600 m viadukt v Alži­ru… Morda pa to postane most Pelješac. Ali poznate ustvarjalne dosežke slo­venskih rojakov na Hrvaškem, tudi na podrocju arhitekture in urbanizma? Slovenci na Hrvaškem smo ponosni, ko ustvarjalnost ne pozna meja. Kot inženir, specialist za mostove, z za­nimanjem spremljam konstrukcijske in arhitekturne dosežke doma in po svetu. Vem, da izredno dobro sodelujeta zagreb­ška in ljubljanska Fakulteta za arhitekturo. V zadnjih 10 letih je bilo v Hrvaški zgra­jenih veliko objektov, ki predstavljajo tudi v svetovnem merilu presežke. Eden izmed takšnih objektov je nedvomno zgradba no­vega zagrebškega letališca, ki je bila nomi­nirana za evropsko nagrado za arhitekturo. Eden od treh avtorjev novega zagrebškega letališca je bil tudi pokojni prof. dr. Jure Ra­dic, s katerim sva dolgo in dobro sodelova­la in je tudi soavtor mosta Pelješac. Igor Toš Zagrebškim ulicam, ki nosijo imena slovenskih krajev in ljudi, se je 21. septembra pridružila ulica Josipa Kotnika. Po inženirju elektrotehnike, in astronavtskem strokovnjaku slovenskih korenin so poimenovali ulico na Prisavlju. S lovesnosti so se udeležili slovenska veleposlanica v Zagrebu dr. Smi­ljana Knez, prijatelji in clani Sloven­skega doma s predsednikom Darkom Šoncem na celu ter Kotnikova otroka Zoran Kotnik in Dubravka Kotnik Karuza. Spomnili so na dolgoletna prizadevanja za poimenovanje uli­ce in zgodovinski pomen ohranjanja spomina na pomembne Slovence na Hrvaškem. Na življenjsko in poklicno pot Josipa Kotnika je spomnila Aga­ta Klinar Medakovic, program pa je zaokrožil Marjan Dirnbek z igranjem na orglice. Po Kotniku se imenuje ulica tik ob Univerzitetnem racunalniškem centru (SRCE), kar je idealna izbira, saj je bil eden od idejnih ocetov te ustanove. Kot predsednik Hrvaškega sveta za informatiko je prispeval k ustanovi­tvi SRCA leta 1971. Bil je znanstvenik svetovnega slovesa in velik ljubitelj ve­solja; na Hrvaškem se ga še marsikdo spomni kot TV- komentatorja prvih cloveških korakov na Luni. Josip Kotnik se je rodil 21. marca 1923 v Plaškem, kamor je njegov oce prišel s Celjskega, umrl pa je 20. avgusta 1993 na Reki. Pokopan je v družinski grobnici v Frankolovem. Družinsko rodoslovje Kotnikov seže dalec v pre­teklost, vse do Friderika Celjskega. Še Ni nam znano, da bi kdo kdaj po pisal vse zagrebške ulice, povezane s Slovenci in Slovenijo. Že bežen razmislek pa potrdi, da jih niti ni tako malo. Kar nekaj se jih imenu je po slovenskih krajih: Maribor ska, Celjska, Postojnska, Blejska in Bohinjska ulica, pa Ljubljanska avenija in seveda Slovenska ulica. Imamo tudi Vrazovo sprehajališce ter Prešernovo, Cankarjevo, Gregorcicevo, Vodnikovo in Županci cevo ulico. Potem pa so tu še ulice, poimenovane po znanstveniku Ivanu Stožirju, igralcih Viki Pod gorski in Janku Rakuši, opernih pevcih Josipu Gosticu in Mariju Šimencu, športnikih Janezu Poldi in Augustu Prosiniku, zdravniku Ivanu Dežmanu, zacetniku kajka vske književnosti Antonu Vramcu in ocetu hrvaškega športa Franju Bucarju. (jpt) veliko zanimivega o Josipu Kotniku smo zapisali v 57. številki Novega od­meva. Spomnite se ga vsakic, ko boste hodili po ulici, ki nosi njegovo ime, ali ko bo­ste razmišljali o vesolju. Cvijeta Pandol Cesarjev slikar Dolga pot Antona Perka od Vranskega prek Dunaja v Dubrovnik Ob 185-letnici rojstva Antona Perka se v Sloveniji sramežljivo obuja zgodovinski spomin na tega zanimivega in posebnega Slovenca, rojenega 5. julija 1833 v grašcini Podgrad na Vranskem. Slikarjevo ime so pred štirimi leti iztrgali pozabi v Dubrovniku, kjer je Perko preživel svoja zadnja leta pred smrtjo 6. marca 1905. P rek 700 Perkovih slikarskih del – akva­rele, pastele in risbe s svincnikom in ogljem – je dubrovniškim knjižnicam po­darila Hildegard Tetsis -Radimsky. Raz­stavili so jih leta 2014 pod naslovom Pod soncem in mesecem juga. Perkove stvari­tve poleg zasebnih zbirateljev hranijo tudi pomembne ustanove – od dunajske Alber­tine in graškega Joanneuma do zagrebške­ga NUK-a in celjskega Pokrajinskega mu­zeja. Ko je bil Perko še živ, so njegova dela bogatila tudi zbirke kronanih glav, med drugim cesarja Franca Jožefa. Vse to lah­ko preberemo v študiji Sanje Žaja Vrbica z dubrovniške univerze, ki je dostopna tudi v spletnem digitalnem arhivu DLIB. Slovenska javnost je vec o Perku zvedela poleti, ko so nanj z razstavo spomnili v njegovem domacem Vranskem. Uradni slikar bitke pri Visu Rodil se je v premožni družini Antona Vinzenza Perka. Koncal je šolo avstrij­ske vojaške mornarice in postal morna­riški castnik. Kmalu po poroki z vdovo Mathildo Wasserfall Bauer v Benetkah je koncal pomorsko kariero, se zaposlil na posesti grofa Wimp.a v Dolnji Avstriji in se zacel slikarsko izobraževati v ateljejih Josepha Sellenyja in Henryja Durand– Bragerja, takratnih priznanih slikarjev – marinistov. Za resno vkljucitev v dunajsko umetniško in družbeno sceno je bila usodna naloga, ki mu jo je zaupal cesarski dvor leta 1866. Kot uradni slikar v posadki ladje Sandi­um je bil udeleženec najvecjega spopada na Jadranu, v katerem sta moci izmerili Kraljevina Italija in Avstrijsko cesarstvo. V sloviti bitki pri Visu je pod vodstvom Wilhelma von Tegettho.a, v Mariboru rojenega mornariškega castnika, zmagala avstrijska mornarica. Perko je upodobil bitko z dvanajstimi prizori. Gre za tako imenovani Lissa Album, s katerim se je najbolj proslavil. V Perkovem opusu je poleg prizorov morja in morske obale tudi veliko orientalskih, rastlinskih in živalskih prizorov. Nekatere upodobitve so tako po­drobne, da delujejo kot fotografija. Upravitelj in slikar Lokruma Perko je za dunajski dvor opravljal še druge naloge. Med drugim je bil upravitelj Hrad­canov v Pragi. Ko je leta 1875 spremljal cesarja Franca Jožefa v Dalmacijo, so mu nadeli naziv »komorni mornariški slikar«. Na tem potovanju je cesar obiskal tudi du- Blaženi Stepinac in pregnani slovenski duhovniki Ob dvajsetletnici beatifikacije Alojzija Stepinca in 120. obletnici njegovega rojstva je izšla dragocena knjiga o povezanosti blaženega s slovenskim narodom. Avtor Juraj Batelja jo je predstavil 3. oktobra v Krašicu. V prvem delu knjige je Batelja prikazal nacisticni pregon slovenskih intelektu­alcev in drugih Slovencev, med katerimi jih je bilo 10 tisoc sprejetih na Hrva­škem. Nadškof Stepinac jim je pomagal preko Caritasa. Med pregnanci so bili tudi slovenski duhovniki. Nadškof se je zanje zavzel s pismom 12. maja 1941, ko je vse župnije pozval, naj jim pomagajo. V drugem delu knjige je po abecedi po­pisanih vseh 537 pregnanih duhovnikov, redovnikov, bogoslovcev in bratov lai­kov. Omenjeni so tudi ubiti v taborišcu Jasenovac, za katere je nadškof trikrat posredoval pri vodstvu NDH. Objavlje­ne so zahvale številnih, ki so preživeli po zaslugi ocetovske skrbi hrvaškega blaže­nega. V tretjem delu knjige je 60 izvirnih dokumentov in vec fotografij. Polona Jurinic T a dan je župnijsko cerkev Presvetega trojstva v Krašicu napolnilo 400 du­hovnikov in 80 bogoslovcev. Na maši, ki jo je vodil kardinal Josip Bozanic, sta bila tudi celjski škof Stanislav Lipovšek in Ja­nez Gril. Pred mašo je dr. Batelja, ki je bil tudi postulator v postopku Stepinceve beatifikacije, podrobno predstavil knjigo, ki bo kmalu izšla tudi v slovenšcini, v iz­virniku pa nosi naslov: Blaženi Alojzije Stepinac i prognani slovenski svecenici u Drugome svjetskom ratu, Spomnil je, da segajo Stepincevi stiki s Slovenci v leto 1935, ko je kot zagrebški nadškof koadju­tor sodeloval na evharisticnem kongresu v Ljubljani. Naslednje leto, ko je bil na re­habilitaciji v župnijski cerkvi v sv. Križu nad Jesenicami (danes Planina pod Goli­co), se je tudi povzpel na Triglav, in sicer 5. avgusta 1936. brovniški otocek Lokrum in prav na njego­vo pobudo ga je kupil avstro-ogrski princ Rudolf. Perko je postal upravitelj Lokruma in tam s prekinitvami prebival med letoma 1879 in 1882. Otocek ga je tudi ustvarjalno vznemirjal – ohranile so se številne skice in risbe Lokruma, med njimi edini prikazi notranjosti pocitniške palace. Leta 1892 jeskupaj z Rudolfovo vdovo, princeso Štefa­nijo izdal knjigo Lacroma. Kot prestolonaslednikov tajnik je bil prica dramaticnim dnevom po skrivnostni smr­ti Rudolfa in njegove ljubice leta 1889. Do upokojitve leta 1896 je ostal tajnik Rudolfo­ve žene, princese Štefanije. Po upokojitvi je Perko kupil hišo v vzhodnem delu Dubrov­nika, v predelu sv. Jakoba, s pogledom na staro mesto. Tam je živel z družino in se vse do smrti posvecal slikanju dubrovniških ulic kopali z vojaškimi castmi, o njegovem po­in okolice – nekatere slike so kasneje izšle slednjem slovesu so porocali vsi pomemb ­kot razglednice. Perka so v Dubrovniku po-nejši casniki tistega casa. (jpt) 1941–1945 Slovenski izgnanci v Neodvisni državi Hrvaški 20. stoletje se imenuje tudi »stoletje svetovnih vojn« in »stoletje beguncev«. Zaznamovali sta ga svetovni vojni in – ce se osredotocimo na migracije oz. selitve – z njima povezani množicni vojaški premiki, beg civilistov in prisilno preseljevanje velikanskih razsežnosti. To usodo so izkusili tudi številni Slovenci. V prisilno preseljevanje je bilo vklju­cenih tudi prek 10 tisoc deportiran­cev iz Slovenije, ki so koncali na obmocju Neodvisne države Hrvaške (NDH) in jim danes – kot je že pred leti opozoril zgodo­vinar Tone Ferenc – olepševalno recemo »preseljeni« Slovenci. Kaj se je dogajalo z deportiranci? Sestanki o tem, kam z izseljenimi Slo­venci z obmocja Štajerske in Gorenjske, so se zaceli že v zacetku maja 1941, kon­cali pa na konferenci v Zagrebu 4. junija 1941. V zgodovinskih virih preberemo, da se je vlada NDH dogovorila za takšen potek deportacije prebivalstva iz sloven­skih krajev, po katerem bi se na obmocje NDH pripeljalo toliko Slovencev, kolikor Srbov bi se izselilo v Srbijo. Glede na do­govorjeni nacrt naj bi se na ozemlje nek­danje NDH preselilo približno 260.000 Slovencev, vendar je bila kasneje ta šte­vilka zmanjšana na 170.000. Predvideni so bili trije valovi izseljevanja, a je tretji val izostal. Slovenci so nezanesljiv element! Oblasti so se soocale s številnimi težava­mi pri izvedbi deportacij. Vlada NDH na zacetku ni ustanovila posebnega organa, ki bi pomagal pri naseljevanju slovenskih izgnancev. Po sklenitvi dogovora o prese­litvi je državno ravnateljstvo v svojih prvih okrožnicah za vsak okraj dolocilo po 2.500 deportirancev. Kmalu so se okrajne oblasti zacele pritoževati nad tako velikim številom izgnanih Slovencev oziroma jih niti niso hotele sprejeti. Razlogi so bili razlicni. Med drugim so omenjali, da Slovencev ni dobro naseliti ob meji, saj bodo na ta nacin osta­li v stiku s svojim domacim krajem, kar bo “onemogocilo hrvatiziranje tega elementa”. Omenjali so tudi, da so Slovenci “nezane­sljiv in zaupanja nevreden element” in da so “Slovenci kulturno superiorni Hrvatom in muslimanom in bi si jih kulturno podre­dili”, zato so svetovali: “Slovence naseljujte v kulturno mocnejše kraje, kjer se bodo prej asimilirali, naseljujte jih stran od meja.” Na koncu je bilo odloceno, da bodo Slo­venci naseljeni na vsa obmocja NDH, razen v okraje pasivnih predelov (Herce­govina, Lika in Dalmacija). Poleg tega je bilo prepovedano naseljevanje v Zagrebu in obmejnem obmocju nasproti slovenskeŠtajerske. S tem so se strinjale tudi lokalne oblasti: “Da bi se v Humu na Sotli lahko izvajal sistem vzgajanja prebivalstva v hr­vaškem duhu, je potrebno, da na obmocju obcine Hum na Sotli ne dobi dovoljenja za bivanje noben Slovenec, bodisi kmet, de­lavec, trgovec ali duhovnik.” Ceprav so se v stiku s svojim domacim krajem, jim tega ni vedno uspelo prepreciti, o cemer pricajo številna porocila lokalnih oblasti iz NDH. Kot je v svoji knjigi pisal clan Slovenskega doma Slavko Alojz Kramar, naj bi bili vsi slovenski pregnanci zbrani v zbirnem izse­ljenskem in naselitvenem taborišcu Slavon­ska Požega (Sabirni iseljenicki i useljenicki logor Stara Požega). Tam so jih razdelili po posameznih okrajih, pri cemer so družine ohranjali skupaj, pozorni pa so bili na njiho­ve poklice, da so jih enakomerno razporedili. Iz taborišca v Slavonski Požegi so izseljence pošiljali v Bosno, Slavonijo in Srem. Zaradi Leta 1941 je bil sprejet nacrt, da bo na ozemlje NDH preseljenih cetrt milijona Slovencev, ki bi jih pohrvatili in asimilirali. Raznorodovalni nacrt k sreci ni uspel. nemirnih razmer v Bosni so kasneje Sloven­ce od tam preselili v hrvaške kraje v Slavoniji. Izgnanci so bili v težkem položaju in so bili pogosto travmatizirani in v depresiji. So pa tudi v teh zapletenih okolišcinah iskali nacin, kako bi se med sabo povezali. Pove­zovali so se tudi s tistimi Slovenci, ki so se v dolocen kraj priselili že pred drugo sve­tovno vojno.Številni posamezniki so svoja priceva­nja zapisali in se jih najde tudi na spletu. Veliko vec je takih, ki so za vedno odšli, a ostajajo spomini na težke case, ki bi jih bilo potrebno javno razširiti v upanju, da se ne bodo ponovili. Bralcem, ki jih tematika zanima, priporocamo branje knjige Slovenski izgnanci v Neodvisni državi Hrvaški (2016), ki jo je napisal naš clan Slavko Alojz Kramar. knjiga o duhovniku Janezu kranjcu Naša clanica Polona Jurinic je napisala dvojezicno knjigo o Janezu Kranjcu Po poteh don Janeza Kranjca (1914–1941), v kateri je slovenski in hrvaški javnosti prvic obširneje predstavila življenjsko pot tega duhovnika in mucenca. M ašo v spomin Janezu Kranjcu je 8. julija v cerkvi sv. Urbana v Gorici pri Slivnici (pri Celju) daroval celjski škof Stanislav Lipovšek. Spo­mnil je, da so v zacetku druge svetov­ne vojne Nemci na Hrvaško izselili 366 slovenskih duhovnikov. Vse je sprejel takratni nadškof Alojzije Stepi­nac, kar je njegova velika zasluga. »To so bili tudi pricevalci žive in dejavne vere, h kateri smo tudi mi poklicani. Ti naši pricevalci so zgled in vabilo, da bi tudi mi vztrajali v preizkušnjah v zvestobi Jezusu Kristusu in njegove­mu evangeliju,« je dejal škof Lipovšek in povedal, da je Janez Kranjc na se­znamu slovenskih mucencev. Avtorici se je zahvalil za knjigo. Polona Jurinic je predstavila svoje mu­kotrpno delo pri zbiranju podatkov za to knjižico. Janez Kranjc se je rodil leta 1914 v Voglajni pri Slivnici. Kot 19-le­tni fant je leta 1933 odšel na šolanje vŠibenik, kjer je bil leta 1939 posvecen za duhovnika. Novo mašo je imel v domaci župniji v cerkvi sv. Marije Magdalene. Postal je župnijski vikar v Nunicu in Erveniku pri Kistanju (Za­drska nadškofija). Umrl je muceniške smrti na božicni vecer leta 1941, ko so ga cetniki iz Kistanja ugrabili, živega nasadili na raženj in spekli ter ga na polnocnico prinesli v cerkev za »bo ­žicno darilo«. (- poj -) Medunarodni festival kazališta lutaka Kad gušcic misli da je medvjed … i druge ponekad teške price Na ovogodišnjem PIF-u (15. do 21. rujna) lutkari su pokazali da se suvereno nose sa suvremenim i ponekad teškim temama: prevladavali su motivi prihvacanja razlicitosti, tolerancije, potrage za vlastitim identitetom, borbe za svoje mjesto u svijetu. P redstave su odgovarale na pitanja kada obicno bice postaje ljudsko, što ce uci­niti „ružno pace“ kad otkrije da je zapravo krokodil koji jede patke, barem kad mu one nisu obitelj, kako ce dijete iz obitelji smaj­lica (lutke su imale lica smajlica) proci fazu tužnica i prevladati rastavu roditelja, kako se nositi s vršnjackim nasiljem i slicno. Medunarodni strucni žiri PIF-a, u kojem su bili Antonija Bogner-Šaban iz Hrvat­ske, Nina Maliková iz Ceške i uvaženi lutkarski redatelj i znalac Edi Majaron iz Slovenije, u svom je obrazloženju nagrada istaknuo kako je 51. PIF „osvjedocio vje­ru u lutku kroz raznovrsnost umjetnickih tehnika“. Uz tradicionalne marionete (da­pace, marionete na koncima dugima dva i pol metra, animiranima s marionetskog mosta) i rucne lutke (koje u Hrvatskoj zo­vemo ginjoli), pojavili su se i razliciti ani­mirani predmeti, medu kojima i mehanic­ke naprave, voce, vrece za smece i papirnati rupcici. U posve inovativnoj, mladenacki svježoj predstavi diplomanata Akademije za umjetnost i kulturu iz Osijeka Pleti mi, dušo, sevdah od lutaka su ostali samo kon­ci. Pozornica je premrežena nitima koji naoko izlaze niotkuda, pletu i ispreplecu se same, osvajaju cijeli prostor i animiraju ga. Scenska carolija koja pjeva pricu o životu i smrti, o sjeti i – nadasve – o ljubavi. Glavnu nagradu Milan Cecuk za najbolju predstavu u cjelini osvojila je predstava Vanja kazališta Karlsson Haus iz Sankt Peterburga. Ispricana u formi bajke o junaku i njegovoj borbi protiv zmaja predstava se zapravo ironicno poigrava motivima iz bajke i suvremenosti te je namijenjena odrasloj publici. Vjerni sudionici iz Slovenije Nagradu djecjeg žirija za najbolju pred­stavu festivala dobila je predstava Za­mrznute pjesme u izvedbi Gradskoga kazališta lutaka Rijeka. Toplu i duhovitu pricu, koja se bavi još jednom teškom temom (smrti majke nakon koje djevoj­cica prestaje govoriti) režirala je Tamara Kucinovic, a zanimljivo je da je medu hr­vatskim glumcima i Slovenac Tilen Ko­žamelj, koji se uspješno uhvatio u koštac s nemalom kolicinom hrvatskoga teksta i suvereno iznio glavnu ulogu. PIF je s radošcu pozdravio svoje stare znance i vjerne sudionike: Lutkovno gle­dališce Ljubljana i Lutkovno gledališce Maribor. Mariborcani su nas odveli u mongolsku pustinju i ispricali pricu o no­vorodenoj bijeloj devi koju majka nakon teškog porodaja odbija hraniti. Djecak Ugna, iako tek osmogodišnjak, preuzima odgovornost, prolazi kroz razne teškoce i pobjeduje svoje strahove, sve kako bi po­mogao bijeloj devi i svojoj obitelji. Pred­stavu Bijela deva (Bela kamela) režirala je Nika Bezeljak, a odlicno osmišljene lut­ke (lutka glavnoga lika ima tri glave s tri izraza lika; glumci vještom animacijom u pravi trenutak stavljaju pravo lice na pra­vo mjesto) kreirao je Enej Gala. Medvjed i mali (Medved in mali) autorice Katje Gehrmann i redateljice Ivane Djilas u izvedbi LGL-a uklapa se u prevladavajucu temu o razlicitosti i prihvacanju drugih. Prvo bice koje je ugledao gušcic kad se izlegao iz jajeta bio je medvjed, pa je gušcic uvjeren da je i sâm medvjed. Medvjed je u pocetku jako nesklon ulozi mame i gušcica pokušava uv­jeriti da su razliciti: medvjed je velik, gušcic malen, medvjed se može penjati na drvo a ne može letjeti, dok je kod gušcica obratno. Medvjed ima uši, a gušcic kljun. Gušcic je šarmantno neodoljiv pa medvjed, naravno, popušta. Cak ce za maloga napraviti uši, a za sebe kljun! Bit ce jednaki! Na kraju ce obo­jica skinuti umjetne dodatke, jer – kao da je važno tko kako izgleda! Livija Kroflin Kulturna dogajanja Zlata arena slovenski vzhajajoci igralski zvezdi V pregledu bogate bere kulturne izmenjave v ospredje postavljamo 65. filmski festival v Pulju, na katerem se je predstavilo kar 13 slovenskih filmov oziroma filmov, nastalih s slovensko podporo. N a osrednjem hrvaškem filmskem fe­stivalu, ki je potekal med 14. in 22. julijem, je med slovenskimi stvaritvami najvec zanimanja požel celovecerni film Ivan Janeza Burgerja. Za vlogo Mare, mladega dekleta, ujetega v nasilni odnos in korupcijsko afero je Maruša Majer pre­jela zlato areno za glavno žensko vlogo v kategoriji koprodukcij. Na sporedu so bili še celovecerci Rudar Hanne Slak, Vztrajanje Mihe Knifica in manjšinska koprodukcija Moški ne joce­jo Alena Drljevica. V sekciji dokumen­tarnega programa je bil na ogled Codelli Mihe Celarja, v sekciji kratkih igranih filmov Tiho Barbare Zemljic, v sekciji otroškega programa Pulica + igrani filmIgorja Šterka iz leta 2016 Pojdi z mano, animirana filma Koyaa -leteci zvezek in Koyaa -razigrani avtomobilcek Kolje Sakside ter Nocna ptica Špele Cadež, v študentski sekciji pa kratki filmi Domov k spominu in Kar ostane Neli Maraž ter Še sreca! Jureta Dostala. Odrska umetnost – od plesa do igre Festival plesa in neverbalnega gledališca – Na tem festivalu, ki je v Svetvincenatu potekal od 19. do 22. julija, je nastopila slovenska plesna skupina EnKnapGroup, ostali nastopajoci pa so prišli iz Hrvaške,Belgije, Finske, Italije in Španije. Somrak bogov pod hrvaško taktirko – Drama SNG Maribor je 18. septembra le­tošnjo sezono odprla s predstavo režiserja Daliborja Matanica. Gre za gledališko priredbo filmskega scenarija Luchina Vis­contija, ki ga je za mariborske odrske deske priredil hrvaški dramatik Ivor Martinic. Krleževa drama v rokah slovenskega rež­iserja - V HNK Ivana pl. Zajca na Reki so 21. septembra premierno uprizorili dramo Michelangelo Buonaroti Miroslava Krle­že v režiji Sebastijana Horvata. To otvo­ritveno predstavo na Reki so pred tem že uprizorili na Dubrovniških poletnih igrah. Glasbo podpisuje Karmina Šilec, sloven­ska dirigentka in umetniška vodja zbora Carmina Slovenica. Spet filozofiranje z Žižkom – V zagreb­škem HNK so 14. oktobra odprli peto se­zono Filozofskega teatra, ki bo ponudila tudi premiero predstave Antigona Slavoja Žižka, v režiji nemške umetnice Angele Richter. Paša za oko in duha Razstava štirih slikarjev - 14. septembra v galeriji Josipa Generalica v Hlebinah od­prli razstavo celjskih umetnikov Iva Bro­deja, Martina Catra, Dragana Padovca in Roberta Podpecana. Plecnik na Brionih – Razstavo o zadnjem v celoti dokoncanem Plecnikovem pro­jektu – vrtnem paviljonu na Brionih – so 2. oktobra odprli v karlovški knjižnici Iva­na Gorana Kovacic. Razstava je bila lani na ogled v Hrvaškem muzeju arhitekture HAZU v Zagrebu. Takrat je naša clanica Polona Jurinic prispevala gradivo za dva nova panoja Plecnik na Hrvaškem, kar je financiral SSNM MZ, v sodelovanju s slo­venskim veleposlaništvom v Zagrebu. Z Elanom do zvezd – V Tehnicnem mu­zeju Nikole Tesle v Zagrebu je bila 9. okto­bra odprta razstava izdelkov Elana, ene od najuspešnejših slovenskih tovarn. Zgodba o Elanu je zgodba o ljudeh, ki so ga ustvar­jali in razvijali. Gost na otvoritvi je bil Bo­jan Križaj -zvezdnik Elana in slovenskega smucanja. Slovenska fotografija na reškem festivalu PHOTORI – Na prireditvi v organizaciji Foto kluba Reka je fotogalerija Kortil od 30. avgusta do 10. septembra gostila kar tri slovenske fotografske razstave, med nji­mi o Janezu Puharju, prvem slovenskem fotografu, ki je razvil postopek fotografije na steklo. O njegovih dosežkih je 13. sep­tembra v Galeriji Principij predavala Petra Puhar. Literatura, glasba, filozofija, znanost Festival svetovne književnosti – Na tej prireditvi se je 4. septembra v knjižnici Marka Marulica v Splitu in 6. septembra v dvorani Müller Kina Europa v Zagrebu predstavila slovenska pisateljica in preva­jalka Polona Gavran. Jezikovni zmenki – Ob evropskem dne­vu jezika so 26. septembra v zagrebškem Kinu Europa priredili jezikovne zmenke. Za svoj desetminutni zmenek so si obisko­valci lahko izbrali govorce 18 jezikov, med njimi tudi slovenskega. V poklon Bošku Petrovicu -Na Rabu je od 6. do 9. septembra potekala tretja izdaja jazzovskega festivala v poklon pri­znanemu hrvaškemu vibrafonistu. Med vrhunskimi glasbenimi izvajalci sta bila tudi kitarist Primož Grašic in vibrafonist Vid Jamnik. Bela krajina in Žumberak - Fenomeni meje – Pod tem naslovom je 3. oktobra v Belokranjskem muzeju v Metliki potekal znanstveni simpozij, kot uvod v sloven­sko-hrvaški projekt o življenju ob meji, kipoteka po pobocjih Gorjancev oz. Žum­berka. Fenomen meje bodo obravnavali z geografskega, arheološkega, zgodovinske­ga, literarnega, lingvisticnega, muzikolo­škega, etnološkega, ekonomskega, socio­loškega, politicnega, pravnega in eticnega vidika. Slovenski partnerji projekta Feno­meni meje so Belokranjski muzej, Filo­zofska fakulteta, Geografski inštitut An­tona Melika ZRC SAZU in Zgodovinski arhiv Ljubljana. Hrvaško stran zastopajo Zagrebško arhivsko društvo, Arheološki muzej, Hrvaški restavratorski zavod in Mestni muzej Jastrebarsko. Stanka Herak, jpt/sta Pouk slovenskega jezika Zanimanje se je podvojilo, v vsaki skupini nas je po petnajst Število obiskovalcev pouka slovenšcine se je zelo povecalo. Lahko recemo, da se je z novim šolskim letom podvojilo. V vsaki skupini – zacetni in nadaljevalni – nas je po petnajst. To je precejšnje breme za profesorico Marjo Crnkovic, ki se trudi z vsakim ucencem posebej. no v vsakdanjem življenju. Nekateri ucenci slovenšci­no potrebujejo zaradi dela, drugi zaradi druženja s pri­jatelji ali sorodniki v Slove­niji. V cloveku se nenado­ma rodi želja, da bi spoznal svoje korenine. Ceprav so bile dolga leta pokopane, pozabljene in zaspane, se nenadoma zbudijo in zaži­vijo v nas in z nami. Najmlajša ucenka Lara nas V sak obiskovalec pouka ima svoje ra-je zapustila in zdaj živi v Ljubljani, kjer zloge za ucenje slovenšcine. Vsi pa obiskuje osnovno šolo. smo polni navdušenja in želje za spozna-O drugih ucencih bom podrobneje pisala, vanjem slovenskega jezika. Nadaljeval-ko jih spoznam. Zanimivo po spremljati, na skupina želi povecati besedni zaklad kako bodo doživljali tecaj, koliko glavobo­in izpiliti slovnico. V zacetni skupini se la jim bodo povzrocale podobne besede in ucijo vsega od zacetka, da bi se uspeli kako hitro se jih bodo navadil postavljati sporazumevati in uporabljati slovenšci-tja, kamor je potrebno. (MB) Za naše knjižne molje Izberite med družinsko dramo in spomini na montirane procese Naša knjižnica je zakladnica dobrih knjig. Tokrat vam v branje ponujamo zadnji roman Gorana Vojnovica Figa in Umiranje na obroke Igorja Torkarja (s pravim imenom Boris Fakin). F iga je družbeno kriticni roman, ki se dotakne bližnje preteklosti ter preplete dogodke iz novejše zgodovi­ne Slovenije in nekdanje Jugoslavije ter intimno usodo neke družine. Tri generacije, zakoreninjene med Bujami, Momjanom in Ljubljano, išcejo svojo identiteto. Glavni protagonist je Jadran Dizdar, ki brska po lastnih in družin­skih spominih, kot bi bili košcki dru­žinske sestavljanke. Roman, ob kate- Irena piše kako prekiniti kreativno sušo – teorija in praksa Nekoc sem prevajala knjigo mlade slovenske pisateljice, ki se ukvarja z motiviranjem ljudi. Ena izmed stvari, ki sem si jih zapomnila, je, kaj narediti, ko imaš »kreativno krizo«. Po njenem moraš sesti za racunalnik in zaceti pisati, kar ti pride na misel, samo pisati, pisati, in na koncu bo nekaj nastalo. N isem cisto prepricana, da je to pravi nacin, ampak bom poskusila. Verje­tno se ta sistem odvija po principu asoci­acij, ena asociacija vodi k drugi in morda na koncu res kaj nastane. No, bomo vide-li, na koncu koncev vedno obstaja Delete ali po naše Izbriši. Ker uporabljam racunalnik, ki ima iko­nice in ukaze v anglešcini, sem se nau­cila, kaj kaj pomeni, vendar sem s svojo anglešcino še vedno v fazi Ajlavju in Aj kilju tumorov gringo, kar sem pobrala iz filmov. Se pac nisem ucila anglešcine. Da ne znam anglešcine, je ugotovila oblast že v casu SFRJ. Zgodilo se je tako­le: Bilo je zelo vroce, jaz pa sem sedela v avtu in nekoga cakala. Imela sem odprta okna, da bi se temperatura malce izenaci­la. Videla sem, kako proti meni hodi neki mladenic in mi nekaj govori v anglešcini ter gestikulira z rokami. Za njim je hodil milicnik in vpil: »Stani, rekao sam ti, da staneš«! Ta fant pa nic, skoraj je že pri­šel do avta in mi še naprej govoril v an­glešcini, milicnik za njim pa tisto svoje Stani, rekao sam ti da staneš! Ko je fant rem nas bralni užitek povsem prežame. Umiranje na obroke je izšla pred do­brimi tremi desetletji in dregnila v takrat še tabu temo insceniranih da­chauskih procesov. Igor Torkar je bil clan osvobodilne fronte. Leta 1943 so ga Nemci internirali v koncentracijsko taborišce Dachau. Preživel je in se po koncu vojne vrnil v Ljubljano, kjer pa so ga oblasti aretirale in ga obsodile kot gestapovskega agenta na šest let zapora. Krivicna sodba je bila v zacet­ku sedemdesetih let razveljavljena, v osemdesetih letih je sledila tudi poli­ticna rehabilitacija. Torkarjevo delo je mocno odmevalo v širši javnosti, saj je odstrl pogled v »svincena leta« z mon­tiranimi procesi in taborišci, ki so po svoji krutosti vcasih presegla tako na­cisticne kot stalinske »vzore«. Darija Stantic Obisk knjižnice je lahko tudi do godek. Povabilo ni potrebno. Pri dete lahko vsak cetrtek med 17. in 19. uro. To jesen se nadaljuje tudi medknjižnicna izposoja gradiva iz Osrednje knjižnice Slovencev iz Karlovca. Uciti se, uciti! Tisoc vprašanj o slovenskem jeziku Ste se kdaj vprašali, kako je uporaba slovenšcine v Sloveniji urejena v zakonu? Katere inštitucije bdijo nad tem? Kako se slovenskega jezika ucijo otroci priseljenci in kako otroci izseljenci? Na vsa ta vprašanja odgovarja spletni portal Jezikovna Slovenija. N a spletnem naslovu www.jezikovna-kovni zemljevid, v katerega so vrisani tudi -politika.si so pregledno in jedrnato otoki slovenšcine v zamejstvu. Zemljevid je nanizane informacije o jezikovni politiki sicer iz ucbenika Slovenšcina 1: i-ucbenik v Republiki Sloveniji. za slovenšcino v 1. letniku gimnazij (2015). Med drugim preberemo, da je slovenšci-Ne glede na to, ali gre za zamejce ali izse­na materni jezik okoli 2,2 milijona lju-ljence katere koli generacije, obstaja želja po dem, okoli pol milijona govorcev živi v ohranitvi slovenske identitete in pripadno­sosednjih državah ali po svetu. sti slovenskemu narodu. K temu prispeva V enem od zavihkov najdemo tudi jezi-tudi dopolnilni pouk slovenšcine (DPS). V tokratnem Novem odmevu berete o DPS v Zagrebu, Splitu in Buzetu. Pouk pa poteka še drugod. V šolskem letu 2018/19 pristojno ministrstvo po­maga organizirati DPS v 17 evropskih državah, obi­skuje ga okrog 1800 ude­ležencev, od tega vec kot 1000 otrok. Slovenšcino poucuje skupaj 34 ucite­ljev, od tega 14 napotenih Vir: http://www.jezikovna-politika.si/izobrazevanje/zamejci­zdomci-izseljenci/zamejstvo/ Poglej zapis pod zemljevidom. (jpt) prišel do mene, pa mu je milicnik zavpil: »Ne zna ti drugarica engleski!« Bila sem prijetno presenecena, kako sposobno in pametno oblast imamo, ki je takoj ugo­tovila, da nimam blage veze o tem danes tako priznanem jeziku. Razmišljala sem, kako je to mogoce, ali je milicnik to skle­pal po mojem blago telecjem pogledu ali po moji diani, ki je bila takrat hit med avtomobili, saj po cem drugem tako ni mogel, pa tudi, kako je sploh pricakoval, da ga bo fant, ki ocitno ni znal hrvašci­ne, razumel, da drugarica v avtu ne zna anglešcine. Od gliste in konja do … Titanika No, in sedaj znova razmišljam o v uvodu omenjenih asociacijah in o tem, kako se izvleci iz kreativne krize. Ne moreš pi­sati karkoli in o cemerkoli, ce ne poznaš materije, saj bi to bilo natolcevanje in površno opisovanje stvari, o katerih ni­maš pojma. Pravzaprav se je treba drža­ti tistega, kar znaš, v cemer si »domac« in o cemer si najbolj seznanjen. Kaj to pomeni? Za ilustracijo morda tisti pre­prosti vic o Janezku, ki se je od vsega, kar so se ucili v šoli, naucil vse o konju. In ko ga je ucitelj vprašal, naj pove ne­kaj o glisti, je zacel: »Glista živi na vrtu, kjer se pase konj. Konj je domaca žival, ki ima štiri noge in …« in je speljal vodo na svoj mlin. To preprosto resnico je pred kratkim uporabil tudi moj šestletni vnuk v vrtcu, kjer so organizirali Stolcek pogovorcek. Vsak otrocicek se je usedel na stolcek in je moral povedati, kako je preživel poci­tnice. In vsi so rekli, da so bili na morju, da so se kopali in igrali in soncili in…. ko pa je prišel na vrsto Roko, je rekel, da ni bil na morju, ker je dobil malega bratca, da pa je bil v »lego mestu«, kjer je videl iz kockic narejeno ladjo Titanik, to pa je bila ladja, ki se je potopila, kjer je bilo toliko in toliko ljudi (on ve, ko­liko, jaz ne), kjer je bilo ….. v glavnem, mali ve o Titaniku vse. In vsi otroci so s široko odprtimi usti in ocmi poslušali nekaj, kar je bilo drugacno, bolj zanimi­vo, decko pa je bil v središcu pozornosti. Torej, zgodbica, ki potrjuje moj sklep, da je treba govoriti in pisati o tem, o cemer najvec veš… No, po kolicini do sedaj napisanega lah­ko sklenem, da gre tudi moja »kreativna suša« pocasi h koncu, upam, da si bo do naslednjega Novega odmeva popolnoma opomogla. Irena Hribar Pavlovic In memoriam Ivan Kern - Janko (1935.-2018.) Iznenada nas je 18. travnja u 83. godini života napustio ka Javnog tužitelja SR Hrvatske i zamjenika državnog tužitelja ugledni društveni i sportski djelatnik Ivan Kern, poznat Republike Hrvatske. U više navrata radio je i kao odvjetnik do po nadimku Janko. odlaska u mirovinu 2004. Bio je u braku sa Nadom Bognar iz Sl. R Broda i nisu imali djece. Na popisima stanovništva u Jugoslaviji oden je u Slavonskom Brodu, 2. prosinca 1935. Potekao je i Hrvatskoj uvijek se izjašnjavao iskljucivo kao Slovenac. iz slovenske obitelji. Njegov otac roden je u Škofjoj Loki U mladosti se bavio raznim sportovima a potom se aktivirao i majka u selu Bocna kod Kamnika. Imao je brata blizanca kao sportski djelatnik. Bio je na dužnosti predsjednika: SO-Krunoslava Kerna (1935. – 1992.), priznatog hrvatskog slikara FK-e Opcine Sl. Brod, Kajakaškog saveza SR Hrvatske, Hr­- akvarelista i likovnog pedagoga iz Sl. Broda. vatskog športskog saveza i Hrvatskog rukometnog saveza. Na Ivan Kern se u mladosti cesto selio zbog oceve službe direktora Utemeljiteljskoj skupštini Hrvatskog olimpijskog odbora 10. u raznim poduzecima. Realnu gimnaziju pohadao je u Sl. Bro-rujna 1991. u Zagrebu predsjedavao je sjednicom kao predsje­du, Beogradu i Subotici, a maturirao je 1954. u svome rodnom dnik Inicijativnog odbora. Dao je iznimni doprinos u godina­gradu. Diplomirao je na Pravnom fakultetu u Zagrebu 1959. U ma osamostaljivanja hrvatskog sporta. profesionalnoj karijeri bio je na mnogim odgovornim dužno-Njegov posljednji ispracaj bio je na Krematoriju u Zagrebu stima. Izmedu ostalog obnašao je dužnost suca Opcinskog suda gdje je i pokopan 25. travnja. u Sl. Brodu, Okružnog javnog tužitelja u Sl. Požegi, zamjeni-Eduard Hemar Rošada Kek je odšel, živel Bišcan Matjaž Kek od 7. oktobra ni vec trener Rijeke. Od tega hrvaškega nogometnega prvoligaša se je poslovil po porazu proti Gorici (1:2). V njegove velike cevlje stopa Igor Bišcan, hrvaški trener, ki je lani z ljubljansko Olimpijo osvojil tako naslov državnega prvaka kot pokalni naslov. S edeminpetdesetletni Kek je bil na tre-la v evropsko ligo, enkrat v koncnico za je zaradi težav ocitno prekipelo. Zdaj se nerski klopi Rijeke pet let in pol, od preboj v ligo prvakov, premagala pa je ugiba, ali bo vnovic postal selektor slo­februarja 2013. V tem casu je ekipa osvo-tudi nekatere evropske velikane, kot so venske izbrane vrste. Spomnimo: leta jila naslov hrvaškega prvaka, prvega in Milan, Stuttgart in Feyenoord. Navijaci 2010 je slovensko nogometno reprezen­edinega v zgodovini kluba, dva pokalna so ga oboževali, veckrat je bil izbran za tanco popeljal na svetovno prvenstvo v naslova in superpokal, se trikrat uvrsti-najboljšega trenerja. V letošnji sezoni mu Južnoafriško republiko. (sta/jpt) Nogomet Športni dogodek leta: bravo naši!!! Rusija je med 14. junijem in 15. julijem gostila najvecji športni dogodek leta, svetovno nogometno prvenstvo. Na 12 prizorišcih se je pomerilo 32 ekip. Na žalost med njimi ni bilo slovenske, a so naša srca in grla tem bolj gorece navijala za hrvaško moštvo, ki je naposled osvojilo srebro. H rvaške nogometaše so na poti na dalcev, starih vec kot štiri leta, kar pred­vrh ustavili le Francozi, ki so osvo-stavlja 55 odstotkov takratnih gledalcev jili zlato. A je imelo tudi hrvaško srebro televizije v Sloveniji. Tekma med Hrva­za navijace in igralce barvo – zlata. Za hr-ško in Anglijo ni bila le najbolj gledana vaško reprezentanco je navijalo tudi veli-tekma svetovnega prvenstva, ampak so ko Slovencev. Po podatkih RTV Slovenija bili podaljški te tekme tudi najbolj gleda­so bile tekme, na katerih je igralo hrvaško na vsebina na Televiziji Slovenija v letu moštvo, rekordno gledane. 2018; v povprecju si jih je ogledalo kar Polfinalno tekmo med Hrvaško in An-27,1 odstotka oziroma 511.500 gledal­glijo 11. julija si je v povprecju ogledalo cev ali 66 odstotkov vseh, ki so bili takrat kar 23,1 odstotka oziroma 435 tisoc gle-pred TV-zasloni. (jpt) 28 | ZDraV DuH V ZDraVeM TeleSu Slovenci v hrvaškem športu Majda Novak Mijaljevic - zlata reška odbojkarica V zadnjem nadaljevanju naše rubrike pred izidom knjige Slovenci v hrvaškem športu – novi življenjepisi predstavljamo odbojkarsko reprezentantko Majdo Novak Mijaljevic. R odila se je v slovenski družini. Njeni starši, Alojz in Marija, roj. Dekleva, so se po drugi svetovni vojni zaradi službe preselili z obmocja Ilirske Bistrice v Volosko pri Opatiji. Majda je koncala III. pedagoško gimnazijo na Reki in prvo stopnjo študija hotelirstva na fakulteti v Opatiji. V Opatiji je pre­živela tudi otroštvo in mladost, preden se je z družino preselila na Reko. Zapo­slena je bila v reški družbi Gramat in v zasebnem podjetju. Do upokojitve je opravljala financne posle. S športom se je zacela ukvarjati kot sre­dnješolka. Najprej je igrala rokomet, nato pa je postala clanica Odbojkar­skega kluba Kozala. Z ekipo Kozale je dvakrat osvojila republiško prvenstvo Hrvaške. Kot nadarjena igralka je leta 1973 prestopila v vrste odbojkarske sekcije Telovadnega društva Partizan Reka. Igralke Partizana so bile državne prvakinje v sezoni 1972/73. Po združitvi te sekcije z Odbojkarskim klubom (OK) Kvarner je od februarja 1974 nastopala za OK Rijeka. Igrala je na položaju srednje blokerke in posta­la ena od najboljših reških odbojkaric. Nevsiljiva in tiha v zasebnem življenju je bila borbena in požrtvovalna na tekmah. V 13 sezonah nastopanja za Rijeko je dosegla vidne uspehe. S prvo uspešno generacijo v zgodovini kluba je osvojila prvo odbojkarsko ligo Jugo­slavije v sezoni 1973/74 ter štiri pokale Jugoslavije: leta 1973 v Zagrebu, leta 1975 in 1976 na Reki ter leta 1978 v Beogradu. Bila je najboljša igralka svoje ekipe v pokalu leta 1978. To so bila prva držav­na odlicja za kolektivne športe na Reki, priigrana pred uspehi nogometašev Ri­jeke in vaterpolistov Primorja. S klubsko ekipo je bila dvakrat pod­prvakinja v prvi zvezni ligi, in sicer v sezonah 1974/75 in 1975/76, ko so na­slov izgubile v izlocilni tekmi v Banji Luki s Crveno zvezdo iz Beograda. Do leta 1980 je igrala pod dekliškim pri­imkom Novak. Z ekipo Rijeke je nekaj sezon nastopala tudi v mednarodnih klubskih pokalih. Poleg reprezentantke Vlaste Pesaressi -Grabovac in Nade Zrilic je bila ena od najzaslužnejših za velike klubske uspehe. Leta 1985 je zapustila Rijeko in si vzela sezono pre­mora, nato pa med letoma 1986 in 1988 igrala za OK Porec. Zelo uspešno karie­ro je koncala v 35. letu starosti. Za A-reprezentanco Jugoslavije je na­stopila na 138 srecanjih med letoma 1974 in 1982, pred tem pa je leta 1974 tudi petkrat igrala za mladinsko selekci­jo. Najboljše rezultate je dosegla na sre­dozemskih igrah: leta 1975 v Alžiru so bile zlate, leta 1979 v Splitu pa srebrne. Sodelovala je na svetovnem prvenstvu v Sovjetski zvezi leta 1978 (16. mesto) ter na evropskih prvenstvih: leta 1975 na Reki in v Beogradu (osmo mesto), leta 1977 v Tampereju (deveto mesto), leta 1979 v Lyonu (10. mesto) in leta 1981 v Sofiji (11. mesto). Na balkanskih prvenstvih je dobila sedem medalj: kot mladinka bronasto leta 1974 v Beo­gradu, kot clanica srebrno leta 1982 v Atenah, bronasto pa leta 1974 in 1975 v Atenah, leta 1976 v Prištini, leta 1978 v Perniku in leta 1981 v Ravnah na Ko­roškem. Je ena od šestih jugoslovan­skih športnikov, ki so nosili zastavo na slovesni otvoritvi sredozemskih iger v Splitu. Med letoma 1978 in 1979 je bila kapetanka državne reprezentance. Med vsemi reškimi odbojkaricami je imel do razpada tedanje države najvec na­stopov za reprezentanco SFRJ. Po dose­ženih uspehih je ena od najuspešnejših odbojkaric v reški zgodovini. Njen soprog Berislav Mijaljevic (Su­hovare, obcina Policnik, 27. 7. 1954) je prav tako igral odbojko, bil je tudi trener ženske clanske ekipe Rijeke in državni odbojkarski sodnik. Majdin in Berisla­vov sin Marin Mijaljevic (Reka, 3. 3. 1986) se je v mladosti aktivno ukvarjal s košarko v klubu Kastav. Nato je deloval kot trener podmladka in clanic košar­karskega kluba Flumen Sancti z Reke. Hrvaška košarkarska zveza ga je leta 2016 imenovala za inštruktorja ženske košarke v regiji zahod. Od leta 2017 je selektor hrvaških košarkaric do 14 let. Eduard Hemar | 29 ZDraV DuH V ZDraVeM TeleSu Ne pozabimo slovenskih jedi belokranjske dobrote za hladne dni B ela krajina leži na jugovzhodu Slovenije, med hribovi­timi Gorjanci, gozdnatim Kocevskim Rogom in reko Kolpo. Med temi slikovitimi vinorodnimi grici je ujeta bo­gata kulturna in naravna dedišcina, okusna kulinarika in vrhunska vina. Najbolj znana in tudi zašcitena belokranjska jed je pogaca – recept smo objavili v 60. številki Novega odmeva (str. 24). Za tokratno številko smo izbrali jed na žlico iz ovcetine, okusno samostojno jed iz kruha in mesa ter odlicno sladico. Obrok bi lahko dopolnili z vrhunskim vinom Vinske kleti Metlika ali vina dalec nawokrog znanih belokranjskih vinogradnikov. Sem vzburila vaše brboncice? Lahko se odpravite v kakšno od belokranjskih gostišc ali pa se lotite kuhe! Dober tek vam želim in na zdravje! Bravina (ovcetina) s sladkim zeljem Potrebujemo: 1 kg bravine (ovcetine) s kostmi, 3 velike ko­rencke, 3 velike cebule, 3 stroke cesna, 1 paradižnik, vejico peteršilja, kumino, lovorov list, 5 velikih krompirjev, poper in sol Priprava: V lonec damo na košcke narezano meso skupaj s kostmi, sesekljano cebulo, na kocke narezano korenje, sese­kljan cesen, peteršilj in cel poper. Zalijemo s toliko vode, da so sestavine pokrite in solimo po okusu. Na blagem ognju ku­hamo, da se meso zmehca. Ocišceno zeljno glavo narežemo na približno 1 cm velike kocke in ga damo v lonec z mesom. Solimo po okusu, dodamo paradižnik in na blagem ognju ku­hamo še pol ure. Posebej skuhamo olupljen in na kocke na­rezan krompir in kuhanega odcedimo. Ko je jed že kuhana, ji dodamo kuhan krompir. Ponudimo vroce s svežim domacim kruhom. Belokranjski nadev (za 10 oseb) Potrebujemo: 1 kg domacega belega kruha (1-2 dni starega), 800 g kuhanega prekajenega svinjskega vrata, 50 g prekajene­ga špeha (slanine), 8-12 jajc (odvisno, kako suh je kruh), po potrebi 1,5 dl juhe, kjer se je kuhal svinjski vrat (da ni nadev presuh), 1 žlicka popra, šcepec soli, 4 žlice masti, 40 cm su­hega crevesa Priprava: Kruh narežemo na kocke velikosti 1cm x 1cm, dodamo raztopljeno svinjsko mast in poper. Jajca stepemo, posolimo in jih postopoma vmešamo v maso. Vse skupaj na­rahlo zmešamo in pustimo stati 5 minut. Nato dodamo na kocke (približno 0,5cm) narezan svinjski vrat in prekajeno slanino. Tako pripravljeno maso nadevamo v crevo in spro­ti pazimo, da ni prevec polna, ker bi pri peki lahko pocila. Nadevano crevo zašijemo z vrvico in ga še pred peko z vi­lico napikamo, da pri peki ne poci. Tako pripravljeno crevo položimo v pekac, prelijemo s segreto mastjo in pecemo 50 minut na 170°C in zadnjih 10 minut na 200°C, da je zlato rjavo zapeceno. Tako pecen Belokranjski nadev narežemo na tanke rezine. Ce ga postrežemo še toplega lahko za prilogo dodamo pire s hrenom, k hladnemu pa postrežemo jabolcni hren, rdeco ali crno redkvico. Ajdova povitica Potrebujemo: (za testo) 500 g ajdove moke, 300 g bele moke, 50 g kvasa, 1 žlica sladkorja, šcepec soli, (za nadev) 1 kg do­mace skute, 3 dl smetane, 1 jajce, sladkor po okusu Priprava: Ajdovo moko poparimo z vrelo vodo in pustimo, da se ohladi. V posodo k moki dodamo vzhajani kvas (kvas razmešamo z vodo in malo moke ter sladkorja da vzhaja), na drugo stran pa šcep soli. Testo pomesimo z belo moko in pustimo pocivati pol ure. Medtem sestavine za nadev zme­šamo v gosto zmes. Vzhajano testo razvaljamo na pomoka­nem prtu, na približno pol cm debelo. Z žlico ga premažemo z nadevom, ga zvijemo ter ga damo v pekac na peki papir. Povitico v pekacu namažemo z jajcem in napikamo z vilico. Pecemo pri temperaturi 170°C, 1 uro in 15 minut. Marjeta Trkman Kravar Vir: letak RIC Bela krajina V Domžalah so igrale orglice, tudi Marjanove Zvoki orglic so se 15. septembra razlegali po središcu Domžal. Orglicarsko soboto sta pripravila Obcina Domžale in Kulturno društvo Mihaelov sejem iz Mengeša z orglicarsko sekcijo Sejmarji, ki je tudi odprla srecanje. S kupaj je nastopilo kar 38 orglicark in cakovi godci KD Vezilo iz Slamne vasi, orglicarjev. Poleg Sejmarjev so zaigra-Marjan Urbanija iz Loke pri Mengšu, li še Janez Keržic iz Vodic, Lojze Peterle Vlado in Gregor Gramc iz Krškega, iz Ljubljane, Matjaž Brojan iz Domžal, Francetovi orgljicarji iz Železnikov in Ja­zasedba Loške orglice iz Škofje Loke, nez Gašperin iz Medvod. Ter seveda naš Podmladek Sorških orglicarjev – Face iz Marjan Dirnbek – zaradi katerega tudi Sore pri Medvodah, Robert Ivacic iz Lju-porocamo o prireditvi. bljane, Tone Jagodic z Bizeljskega, Klan-(mp) Pregovori so zaklad ljudske modrosti kakšna zima je pred nami? Ako nerado drevje v jeseni obleti, marsikdo se zime še boji. Ce se zgodaj selijo ptici, bo huda zima ob božici. Kadar drevje pozno listje slece, huda zima bliža se pretece. Ce za Martina sonce sije, huda zima bo. Ce odpadlo listje blizu debla leži, prihodnje nam leto obilno rodi. Bodi zima, bodi kres, kadar zebe, neti les. (jpt) O bjavljamo notni zapis žalo­stinke Imamo še solze!, ki jo je ustvaril naš clan Zoran B. Šonc. Sam je napisal tudi trijezicno be­sedilo – v slovenšcini, hrvašcini in nemšcini. Po njegovih besedah se lahko poje ob vseh slovesih in oto­žnih priložnostih, od obletnic do pogrebov.Šonc je tudi avtor glasbe za Pesem izgnancev na besedilo pokojnega clana Slovenskega doma Marijana Horna. Na letnih zborih zagrebške Krajevne organizacije Društva iz­gnancev Slovenije, jo v Slovenskem domu izvaja naš MePZ. Pesem hra­ni knjižnica Slovenskega doma. (ka) Veckulturna Kranjska Kako so naši predniki živeli v Valvasorjevih casih Mineva 325 let od smrti slovenskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (Ljubljana, maj 1641–Krško, 16. november 1693). Njegovo kultno delo Slava vojvodine Kranjske (1689) je neprecenljiv prikaz Slovenije ob koncu 17. stoletja. Kdo je poseljeval tedanjo Kranjsko, kako so naši predniki živeli, se oblacili, govorili? »Ker je ta dežela obljudena z razlicnimi narodnostmi, ne more jezikih,« piše Valvasor v šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske, biti drugace, kot da je kranjski jezik cedalje bolj poškropljen s posvecene nošam, jeziku, šegam in navadam. Izbrali smo nekaj tujimi besedami in tako rekoc postekljen ali kakor kak pološcen Valvasorjevih risb, ki pricajo o tem, cemer bi danes rekli: veckul ­predmet z barvami okrašen; saj je na Krajskem vec kot en jezik turnost. (poj, jpt) v navadi, ker govorijo tu dalmatinsko, hrvaško, vlaško, koce­vsko, istrsko, italijansko, nemško, kranjsko in še v kakih drugih Vse fotografije so iz knjige Slava vojvodine Kranjske. Gorenjska noša Uskoška-vlaška noša Noša Recanov Istrska noša