Štev. 12. V Ljubljani 1. decembra 1884. Leto XIV.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Precastitemu, Prevzvišenemu Gospodu, Gospodu D' JAKOBU MISIJI
novemu
|ia*ni pramérili avet apostoli ao dvanajatéri, Kristov oznanjali uk slepim na duhu ljudém. Niso imeli blagà, časti 8i niso iskali, Toda ogreval srcé svete ljubezni je žar, Koder vodila jih pot, začelo življenje se novo, I*až in zmota beži, klanja resnici 8e vse. Ysede v vladarski prestol pravica se mesto krivice, Strastni sovražniki zdaj segajo bratsko v roké, O ti preblaženi čas, da nikdar ne bil bi izginili Oznanovalci mirii, o da posékla vas smrti Toda kaj pravim ? — saj še živite možjS apostolski, Mnogoštevilen vaš rod vodi do konca nas dni, Tebe, visoki Gospodi sam Bog je poklical v vladiko, Da nam boš kažipot, Kristove črede pastir. Srčni pozdravi povsod, Premilostnil Tebi donijo, Tvoje čestito imé Kranjec izreka 8 častjč. Klanja naproti hiteč slovenska 89 verna Ti čreda, Da Ti ecečo darf, peoei goreče Bog&.
S krepko, mladóatno rokó izročeno ai veslo prijemaš,
Ne straši Te vihàr, srce navdaja pogum.
Bratov8ki mir in ljubezen nam Krist na svet je prinesel.
Tega učil nas boš Ti, ker ei namestnik njegov.
Svojim rojakom rojàk, vodnik in prijatelj nam bodi,
Kaži v dolini aolzà pravo stszò do neb4.
Nate z zaupanjem zrè mladina, o duše nedolžne,
Kterim darove Duhà svetega bodeš delil.
Umen jim boš vodnik v nevarnostih, zmotah življenja,
Vseh jih napadov braneč vzvišen kazoč jim namén.
V	„Vrteči" zbrana mladóst ljubezni Ti trga cvetice Ter Ti poklanja jih v äar kakor očetu otrok.
Y	krogu vr8tèò se pred Tabo gorké Ti kliče pozdràve: „Mnogo, prav mnogo naj let milostni Bog Te živil
Fr. Krek.

V
jf ....... _.
arnnik je bil imovit trgovec ; živel je v velikej lepej hiši z ženo in dvoje otročijp : Franekom in Dragutinko. Bilo je o božiču. 0 kako sta se Franck in Dragutinka veselila lepih božičnih praznikov in lepih daril, a najbolj sta se veselila, ker jima je oče obljubil, da se na božič odpeljejo v bližnji trg k dedu, pri katerem bodo ostali do večera druzega dne. Tudi tam so bili otroci, in zato sta se Franek in Dragutinka veselila, ker sta vedela, da se bodo prav prijetno zabavali in igrali. Ali človek misli, Bog obrne. Takó je bilo tudi tukaj. Xa sveti večer je bilo pod božičnim drevescem vse polno najlepših stvari ; razven lepih in dragocenih igrač sta dobila Franek in Dragutinka v velikej, lepej škatli tudi najboljših slaščic, kolačkov, jabolk, orehov in drugih takih stvari.
„0 mati !" reče Franek, „kdaj bova snedla toliko sladkih kolačkov ?"
„Otroka ljuba!" odgovore mati, „treba je, da jesta po malem, ker drugače bi lehko obolela, ako bi preveč jedla sladke stvari. Otroci morajo biti zmérni, ker zmernost je polovica človeškega zdravja." — In ker so mati poznali Fra-neka, da je jako oblizljiv in lakom po slaščicah, hoteli so mu spraviti škatlo s sladkimi kolački, ali Franek jih je lepo prosil in dejal : „0 mati ljuba, prosim vas, pustite mi škatlo s sladkimi kolački, obljubujem vam, da jih ne bodem preveč snedel na jedenkrat, nego vsak dan le po malem."
„Dobro," rečejo mati, viđela bodem, ako ostaneš zvest svojej obljubi," to rekši dali mu so škatlo, da jo spravi.
Franek je storil, kakor je bil obljubil; ali ni mogel dolgo strpeti, da bi ne bil ustregel svojej poželjivosti in sladkosnednosti, zatorej je šel in si napolnil vse žepe s slaščicami ter jih skrivaje jedel, da bi ga ne videli mati. Ali neposlušnost se sama kaznuje. Takó je bilo tudi tukaj. Franek se je prena-jedel in želodec tako pokvaril, da mu je bilo druzega dne slabo in je moral ves dan v postelji ostati.
Alati nm rekó : „Vidiš, kako nespametno je, ako otroci ne slnšajo svojih starišev; ne le, da te je tvoja lakomost sama kaznovala ter moraš ves dan bolan ležati v postelji, temveč zaradi tebe moram tudi jaz ostati doma, v tem ko se je Dragutinka vže odpeljala z očetom k dobremu dedu, kjer se bode izvestno prav dobro zabavala."
In res ! Dragutinka se je na vse zgodaj odpeljala na novih saneh z očetom v bližnji trg, kakor to vidimo na podobi. Vzela je s seboj tudi nekoliko svojih slaščic in kolačkov ter jih ondu razdelila med otroke siromašnega vrtarja. Dragutinka se je pri dobrem dedu prijetno razveseljevala, a neposlušni Franek je moral doma v postelji ležati in grenka zdravila piti. Prav se mu je godilo !	— 6.
jfc	Bolnikovi gostje.
Ijtìpuda bolezen me je položila na posteljo in smrtna sveča je vže gorela mojem vzglavji, da mi posveti na daljno pot v večnost. Ali prebolel fffasf sem iu polagoma okreval. Skozi okno seje videlo na sosedov vrt, čegar i zeleno listje se je kopalo v svitlorumenih žarkih majnikovega solnca. Ko sem poprej še zdrav zaležal časi jutro in je solnčni žarek vže obsijal rob ob mojej postelji, tedaj mi je od nenavadne sile veselo vztrepetalo telo, in duša je vzplamtela; ali zdaj sem vse drugače gledal ta blesk in svit, ne poželjivo, kakor prosjakov otrok v graščinski vrt, nego hladno, češ, dan ne sveti meni in senca se ne pogrinja za mene. Telesne in dušne sile je potlačila bolezen. Casi sem, prebudivši se iz spanja, dolgo dolgo zrl na v steklo risano podobo, visečo ob zidu nad mojo posteljo. Sveti Izidor je v senci visocih jelk na mahovitej skali klečal blizu svoje črede ter molil k Bogu, a nad njim je blesketalo letensko nebó. Sam sebe sem utopil v to sliko, in pobožen pogled se je zvil do visoke nebesne modrine, preplul jo ter se znašel v raji sredi zlatenine in srebrnine v društvu lehnokrilih angelov. Dela je bilo takrat na polji v izobilji in moja mati, odpravljajoč se po kosilu na polje, postavili so na mizico tik moje postelje steklenico vode, poprašali me, kako mi je, in ali kaj želim? Čuvši
12*
moj odgovor, da ne želim ničesar ter se počutim bolje od poprej, zmuznili so se z rosnim očesom tiho stopajoč na prste iz sobe. Kadar sem bil slab, zopern mi je bil vsak šum, vsako brenčanje. Ali kadar sem se boljšega in trdnejšega počutil, rado mi je oko begalo za muho frčečo iz kota v kot in njeno žužanje mi je zvenelo na uho, kakor vzpavajoča trudna pesen. V tacili trenotkih sem si celo želel družbe, da se malo porazgovorim, malo nasmejeiu. Primeri se neki dan o póludne, da so mati, ostavivši me samega, vrata le priprli. Jaz se obrnem na stran ter zaspim. Ko se vzdramim, začujem, kakó se nekaj bojazljivo glasi v durih. Pogledam proti njim ter vidim, kako se izza njih v sobo pomalja kurja glavica z obešenim grebenom. Zahajajoče solnce je svoj blesk po omari v kotu pregrnilo in po njem je enakomerno se vrtel prah. Zaspano, nekako otožno in tiho se je glasil ta ,,kó kó" in glavica je vedno zgibala se in rujavo očesce je oprezno kukalo v sobo. Vtaknem roki pod glavo in takisto milo po bolniško rečem: „kakó, kakó praviš piška, da mi je? Ej slabo je biti bolan. No ne boj se, pridi k meni." Kokoši je to vabilo moralo biti nepričakovano, ker najbrž ni slutila žive stvari v sobi. Dala je to na znanje s tem, da je glasno zakokotala in vzpotegnila se popolnem za duri. Ali dva trenotka potem je glava zopet nagibala se izza duri, tudi vrat se je prikazal, duri so se malo zganile in prednje kokošje truplo se je priplazilo v sobo. Desno nogo je krivila, a na Ievej je stala ter neprestano poglodavala po strani, kakor neodločna baba, kadar pride v kak tuj stan. pa pri vratih obstane, nevedoč, ali bi stopila naprej ali ne. „Piška 1" šepnem vabljivo. To je pomagalo; tudi njen rep se je obvil ob durih in kura je stopila za korak naprej, ali prestala ni previdno gledati po sobi z rujavim očescem in potresavati svoj rudeči greben. Odluščim od zidu košček apna ter ga vržem sredi sobe. Kura steče za njim, kljune v pesek, da se razpraši po tleh, nato se počasi korakajoč upögne pod peč; razbrska oudu prah, potolče ob tlak, vzmahne se na skrinjo, ozrè se zopet na mene, zakokodaka in sfrfoče na tla. Potem preméri sobo navprek, obstoji pred mizo, krivi vrat, mèri, kako visoka je, vzleti na njo, kjer se komaj vjame na ogalu. Prekorači mizo, počene na njen rob, položi glavo ob vrat in zameži, češ, poskusimo tukaj jedno noč predre-mati. Ali zdajci poči skrinja ob steni, kokoš vztrepeta, plane k višku, vzklokoče in plašno skoči z mize, pribeži do vrat ter se skozi odprtino zmuza v vežo. Druzega dne sem prosil mater, da so pustili vrata priprta in so prinesli malo pšeničnega zrnja, nadejajoč se, da me zopet kokoš obišče. Pod večer se je kokoška res priplazila zopet v sobo, ali ne več onako plaho, ali vender še z mirom jako previdno. Ko sem prvič vrgel nekoliko zruic na tla, privzdignila je samó glavo ter me živo pogledala. Ko sem drugič vrgel nekoliko zrnic, planila je za zrnjem in obrnivši rep proti peči jela je urno zobati pšenico. Ni še pobrala polovice, ko se na veži začuje močno kokodakanje, bliža se durim in žarko oko se prisveti izpod ponosnega, rujnega petelinovega grebena v durih. Smelo stopa in junaško gleda na okoli, češ, kdo je meni kos. Ali njegov nemirni pogled, njegovo zdaj pojemajoče, zdaj močnejše vzkokotavanje in pregibanje vratu, vse to je kazalo, da se mož le pripravlja, dela pogumnega, v resnici pa, da se mu srce trese od strahu. Prikorači h kokoši, pogrebe po tleh, sklone se. pregnivši nogi v kolenu, in kavsne nekolikokrati po zrnji. Nato vsklokoče, prikrije jedno nogo v perji ter se napravi proti durim. Ozre
se, 6e čaplji za njim tudi kokoš in videč, da ga sluša, obstane pr; durih na strani, pusti njo prvo zmuzati se skozi vrata, zakroži svoje lepo, temno-zcleno repno perje, in nato tudi sam izgine. Pogledal sem na tla, ondu je se ru-menelo nekaj pšenice in srce se mi je gorko nasmijalo. „Aj te, petelinček, vem, zakaj ti je tako gorel greben in se ti ognjilo oko iu zakaj se ti je tako mudilo iz sobe; bal si se, češ, da ne bi putka koga raje imela od tebe." Da-si me sta zapustila putka in petelinček, vender nisem dolgo ostal sam. Kmalu po materinem odhodu, sredi po póludneva, pritihotapilo se je nekaj skozi pn-prta vrata v sobo, priplazilo se do moje postelje in obsedelo na prednjih šapicah. Bila je naša domača mucka. Njeno zeleno oko seje proseče upitalo name. „No, mucka, kako ti kaj gre?" Namrgodila je smrček, pokazala tenko, ostre zobe in žalostno zamijavkala, češ, če imaš kaj, vrzi mi urno. Roko sem stegnil na mizico, kjer je na pladniku na pol oglodano pišcaneevo stegno ležalo, vzel sem ga in vrgel mački pred nogo. Urno je hlastnila po njem in plazeč se nizko oli tleh, pobegnila iz sobe. — Drugi in tretji dan potem nisem imel nobene prave družbe v sobi. Dan je bil meglen in dež je losil po malem na zemljo. To je privabilo nekaj muh v suho sobo. ki so leno pobrenčavale okolo peči; časi se je katera zanesla k steni, da pogleda skozi okno, če se ni uže zunaj vreme razvedrilo. Pajek si je v kotu ob zidu ravno nad mojo glavo napredel omrežen stan in iz kotička prežal, kdaj se kaka muha zavozli v njegovo visečo mrežo, če je veter potresel okno taku, da se je zazibala pajčevina, tedaj je strastno prihitel iz zasede in videč, da se je prevaril, žalostno se pomaknil zopet nazaj. Zdravje Be mi je boljšalo vsaki dan, večkrat sem po cele ure prebiral kako knjigo, ali kadar sem poskusu hoditi, zanašala mo je noga, klecali ste mi koleni in po glavi ini je šumelo. Po kosilu sem navadno zaspal. Ko sem necega dne zopet nekoliko zadremal, zazdelo se mi je, da mi nekaj po nogah kobaca irt žgače. Odprem oci m glej! naša mucka mi leži na vznožji, in po rjuhi, s katero sem bil odet, ide mi proti glavi čisto mlado mače sive dlake z rujavimi in črnimi progami po hrbtu, s kolobarci jednake barve po repu hi čadasto progo memo desnega ušesa. T prvo se začudim, nato nasmehnem ter skušam dobiti tega ljubez-njivčka v svoji roki. Previdno vlečem desnico izpod odeje, mucka me osupelo gleda (bajé še ni videla človeške prikazni), razširi oči in se počasi umika. Ko pa roko potegnem izpod odeje ter se jej pazljivo bližam, imrnrgodi gobček, zapiha in zbeži k materi v zavetje. Mačka jo dvigne ter skoči na tla, ah mucka je obstala ob robu moje postelje ter zgibala vrat, kakor da bi pregledavala, je li ni previsoko za njo, Zatnigam s palcem na nogi blizu nje in mucka prtine v obupnem skoku na tla. V skledi na mizici je ležal kosec razmočenega kruha ; naglo ga iztresem. Starka je z očmi pazljivo sledila, kam da pade; tudi mlada murka je stekla za materjo. Počene na prednji šapici, oprezno pritakne gobček h kruhu, potegne kosec k sebi, ugrizne ga in jame otresavati z glavo, pri čemer so jej primigavala tenka ušesca. Zdajci pomečem svojima gostoma vse ostanke od kosila in mačka je skrbela za to, da se ni kaka drobtinica izgubila, kajti mucka je le bolj drobila in še to, kar je po/.vcčila. pogoltnila s težavo. Nato leže mačka na tla, pomoli i'eP 0(' se'>e' a mucka jame skakati okolo matere in se zaletavati vanjo. Zdaj zamahne starka z repom po tleh, mucka se pripravi kakor na skok za miško, požene
se za repom, prime ga in potrese ž njim. Ko se naveliča te igre, začne s šapicama objemati starko okolo vratii, pogleda jej smelo v oči, potegne jo za uhó, na kar se starka zvali na hrbet ter mucki z nogo jedno na vrat primaže, to se zna, da lehno. — Dan za dnevom me je obiskovala ta ljubeznjiva dvojica in me razveseljevala, kar sem jima skušal poplačati z ostanki svojega kosila.
Nečega dne se mucka sama primuza v sobo, obstoji poleg postelje ter se zagleda vame. „Ali si gladno, revče?" Mucka je zamijavkala. Vržem jej nekaj jedi, in bodi si, da je bilo pretrdo za njo, bodi si, da me je z drugega namena obiskala, mucka se je le malo časa otresala pri teh ostankih. Vlekla je repek po tleh in capljala proti durim, da bi odšla, ali prehitel sem jo jaz planivši iz postelje ter jej zaprl duri pred nosom. Počasi se vrne k jedi, poskuša razgrizavati, počene tik postelje, oprši se na prednji šapici ter nekaj časa tiho takó sedi. Tu zamijavka starka na veži takó žalostno in glasno, da bi človek rekel, dere jo kdo iz kože. Mucka smukne k durim, mijavkne, da mi je ta visoki glas neprijetno letel skozi ušesi, postavi se na zadnji šapici a s prednjima se vzpnè na vrata, pa jih skuša odpirati s šapicama in z gob-cekorn. Vse zaman, vrata so bila trdno zaprta. Vrne se k meni nazaj in po-čenivši, kakor poprej, proseče in tožno mijavka. Jaz se jej vselej zasmejem, in to jej izvabi še žalostnejšo prošnjo. Bil sem ta trenotek nagajiv (znamenje povrnivšega se zdravja), pa nisem hotel izpustiti mucke. Mucka je uganila mojo trdovratnost iz smehu, pa je šla zopet proč od mene, a zdaj ne več k durim, nego k omari v kot. Vzpnè se, češ, to je tudi durim podobno in morda se tukaj lehko uide, ter začne kakor poprej odpirati vrata. To se zna, da zaman. Zdaj se vzpraska po metli na podoknik, povzdigne glavo ter pokuka skozi šipo, ali okno je bilo zaprto. Skoči na tla, beži preko sobe ter spleza na skrinjo, sključi se ter je v skoku na mizi. Starka se je zadirala ves čas, a mucka je tem bolj hitela, da bi prišla k njej. Zdaj se zopet obrne k meni, zamijavka tako silno, kakor da bi me nekaj zaprosila, ali jaz se jej zopet nasmejem gosto in krčevito, da se mi je potresalo vse telo od radosti. In vender so one velike oči zeleno blisketaie, odsevala je v njih vsa divjina mačje nature. Z mize prhne na podoknik, okno je bilo le priprto, s šapico odmakne jedno krilo in — v oknu je bila. Zdaj zleze na rob okna, vzgrbi se in vrat gibajo mòri, kako globoko je do tal. Bilo je najmanj dva metra višine. Ozira se na levo, na desno, je li ni kje kake deske, kamor bi se obesila, ah kak hodnik, kamor bi skočila. Nič tacega ni bilo. Naravnost na tla ali nazaj ! Na-gajivosti in trdovratnosti je bilo v tem trenotki lep kos v meni, ali trdosrč-nosti nikakor ne. Srce mi je jelo drhteti, ko sem videl, kakó se napravlja na obupen skok, kakó zgiba s truplom in pomalja vrat. Zdajci ljubeznjivo šapnern „pst, muc! muc!"; mucka se obrne, pribeži k meni in skozi odprte duri veselo smukne na vežo.
Drugo jutro sem uže popolnem ozdravel in stal na dvorišči. Hlapec je upregal konja v voz, na béki pod plotom pa je mačka svojo mucko učila plezati. Vzkolebam se na voz. primem vajeti, poženem konja in zdrdrali smo po gladkem poti. Na okolo je sijalo solnce, blestela je rosa, prsa so mi radostno sòpla in srcé, kakor prerojeno od sladke sreče, smijalo se mi jo tiho, kakor se more smijati jedino le srce mladega dečka, ki je prebolel hudo bolezen, pa jo je v tem trenotku vže popolnem pozabil.	Groddian.
Sveti Nikolaj.
inoČi, ko vžigale zvezde se jasne,
Darove dobili pri nas smo prekrasne. * Prinesel mogočen svetnik jih z nebà, Ki starec in dete ga lehko pozna.
„Jaz Nikolaj sveti se zovem," nam pravi, „Nocój sem naselil se v zćmskej nižavi, Kjer le oglasim se, vzbudi se radost, Povsodi priljubljen in hvaljen sem gost.
Ni lepa li moja oprava duhovska? Poda se mi plašč in pa mitra škofovska. Poljubi naj prstan in palico vsak, Ker moje časti očividni sta znak.
Služabnik stoji mi na strani Üebeski, Ki ljubi otroke in rod ves človeški. On torbico nosi vso polno daróv, Da trosil bi revnim ljudém blagoslóv.
Če hočete lepih igraČie dobiti, Kažite, kakó mi že znate moliti ; Ti „Očenaš" mòli „češčena" pa ti ! Kakó apostolska se vera glasi?
Prav ! dobro ! izvrstno ! le semkaj stopite, In v moje prelepe stvari se ozrite. Ker dobro ste znali, vam svóbodo dam, Da vsakdo, kar hoče, izbére si sam." —
Marijca pristopi ter urno pogleda : „Orehov jaz hočem, orehov, se vè da. O angelček lepi, le mnogo jih daj In zraven še druzega dobrega kaj."
Zdaj Tinček pristopi, zagleda konjička : „Konjička želim si, konjička, vozička. Ko vprežem, od mize bom vozil do vrat, O daj ga, le daj ga, moj angelček zlat." —
„Zakaj Radovanček takó si počdsen ? Ko vero si molil, si živ bil in glasen. Le bliže, le bliže, darove pogléj, Kaj sree želi ti pogumno povéj ! u —
Proseče se deček ozrè v Nikolaja : „O meni pa naj bolj ta knjiga ugaja, Ki z zlatom kovano jo v rokah držiš, Iskreno želfm, da jo meni dariŠ." —
„Zgodi naj po volji se vašej, otroei ! Stvari zaželjene zdaj imate v roei. A predno v nebesa, preljubljeni, grém, Slušajte besede, ki vam jih povéin.
Spominali vedno Be bote veséli Večera, ki ste ga nocój do2ivéli. Minala bo dòbb brezskrbnih vani let In treba v osodni stopiti bo svet.
Marijca ! tvoj svet bo vrt, liiša in polje, Ondù se snkala boš radostne volje. Le sàdi, le snaži, le trébi plevel, Da kdor te ugleda, te bode vesél.
A TinČe ! ti mnogo po svetu boš hodil Ter v bitki na konji vojake boš vodil. Še car te pohvali, ko prideš domu : Pravico si branil junak brej strahu.
In ti Radovanček S ne znaš še prav brati, Obrezek le knjige te mikal je zlati, Doraslemu bo p%»slovélo povsod : V resnici učf^je in slaven gospod." —
Govoril takó Nikolaj jim je sveti In njemu, se vé da, se mora verjeti, Saj biva visoko, na vrhu zvezdä In večnega gleda v nebesih Bogä.
Fr. Krek.
f^fe	Previdnost.
rlv^arijca je živela z materjo na kmetih. Hišo sti imeli sredi travnika. th^l ■^ece§a 9e »prehaja Marijca po travniku in ugleda lepo cvetico, ki je bila še v popku. Bila je poljska lilija. Vsa vesela jo ogleduje, ploska z rokama ter hiti materi pripovedovat o lepej cvetici.
Dan pozneje je bila cvetica vže nekoliko bolj razcvetena in mnogo lepša ; zna se, da je bilo tudi Marijčino veselje toliko večje. Ne morem vam povedati, otroci ljubi, kako rada je imela Marijca to lepo cvetico.
Ali tretji dan se je vreme izpremenilo.
Več mesecev vže ni bilo dežja; solnee je pripekalo in bila velika suša. A zdaj je prišel veter, potem dež, blisk in grom; in dež je lil neprestano do večera. Kadar je Marijca zopet mogla iz hiše, da bi videla svojo cvetico, bila je lilija do tal upognjena od vetra in dež jo je zelò pokvaril. Marijca se je jako razžalostila in malo da ni jokala. Domov jc hitela materi povedat o tej velikej nesreči ter je godrnjala zoper nevihto, ki je toliko kvare naredila njenej liliji.
Mati se jej nasmehnejo in rekó: „To ni lepo, hčerka ljuba, da se žališ nad vetrom in dežjem, ki sta uničila tvojo cvetico. Glej, ako bi ne bilo vetra, ki raznaša seme od rastlin na vse kraje, tudi bi ne bilo toliko lepih cvetic, ki jih vidiš skoraj v vsakem kotu naše zemlje ; ako bi ne bilo dežja, ki namaka zemljo in zaliva rastline, požgala bi solnčna vročina vse. Dolgo vže ni bilo dežja. Ako bi bila še dlje tolika vročina, posušila bi se bila tudi tvoja lilija ; in tudi drugih cvetic bi ne bilo, ker vsa zemlja bi se bila osušila ; pridelalo bi se malo in ubogi kmetje bi gladovali. Uči se, Marijca moja, mirno prenašati male nadloge, to posebno tedaj, kadar izvirajo iz dogodkov, kateri bi prinesli drugim veliko kvare."	iz Lomne poti. Pokokrj&n.
Grad „Pernsteuj."
začetku tega gradil nara pripoveduje pvavlica tako-lo : Ubog oglj&r, po imenu Venava, ki je živel v gorah okolo Pivoniee na MoravBkem, imel je tako telesno moč, daje bm vse težave vjel türa (zobra),
pripeljal ga pred začudenega kralja in njegove plemenituike ter v njihovej navzočnosti usmrtil divjo žival s tem. da jej je z jednim samim inahljejem odsekal glavo od trupa. Ker so bile v ónej dòbi telesna moč, pogum in predrznost nad vse drugo, podaril je kralj ogljarju vso zemljo, kolikor jo je
mogel pregledati z gore, rekši z onega kraja, na katerem je oglje kulial. Venava je na ónem kraji pintavil grad, katerega je „Zauberstein," a pozneje „Pernstein" imenoval. Grb Pernsteiucev kaže bivolovo glavo, ki ima skozi nosnici potegnen železen ofroiek, kakeršnega Slovani sploh „prsten" imenujejo. Od besede „prsten" so bajè tudi irné „Pernstein" izpeljali.
Grad „Pernstein" je sa denes, dobro ohranjen. Oklepa ga dvojni zid in v skalovje vsekani rt:vi. Troje vrat vodi v notranji grad; med drugimi in tretjimi vrati je najstarejši del gradil, ki se opazniški stolp zove. Zob časa ga še ni kaj oglodal. V njefn so zdihovali v 13. stoletji ubogi ujetniki. — Kdor hoče gledati, kako drzno je zidan grad, stopiti mu je treba v tretji dvor. Tu vidi, da se tjìi do tretjega ndstropja vzdiguje samo skalovje in vsa stavi)» je v pravem pomenu besede postavljena na skalo.
Pripovedka nam tudi pripoveduje sledeči dogodek : Nek pobožni romar, povrnivši se iz svete dežele, dejal je: „Poprej bode ozelenela moja romarska palica, nego se bode na tem ^aji zidal grad." A glej ! palica v tla zasajena, začela je zeleneti pri tej priči*in grad jo bil pozidan. Ljudje verujejo, da bode grad toliko časa stal, dokler se ne posuši drevo, ki še denes stoji na onem mestu.
Tudi od strahov je slišati v tem gradu. Pravijo, da kadar koli se ima v družini kaj posebnega izprenieniti, prikaže se neka čudna „bela gospa," a njena postrežnica prehodi o polunoči z razčesanim! lasmi in glavnikom v rcici vse grajske prostore, ker se je'"*vsled prokletstva zaouJi "nočimernega življenja pred črnim ogledaloitf zfriižila in izginila, da uihče ne ve kam. Še denes kažejo obiskovalcem tega gradu omenjeno ogledalo iu dotično sobo, v katerej se je to zgodilo.
Pravi začetnik mogočne „Pernsteiuske" rodovine je bil Viljem Pern-steinski. Bil je deželni glavar Moravskega in je umrl 1422. leta. Od njegovih potomcev jih je bilo več v najvišjih državnih službah. Nujslavnejši te rodovine je bil Vratislav, ki je v 27. dan oktobra 1582. 1. umrl. Bil je vitez zlatega runa, tajni svetovalec in ljubimec cesarju Ferdinaudu !.. Maksimilijanu II. in Budolfu II. — Poslednji iz te sloveče rodovine je bil Vratislav, ki je padel v vojski proti Švedom 1631. leta.
Zdaj je grad svojina grofa Mitrovskega, kateri si je ob vznožji hriba pozidal jako prijetno vilo.
-H-
Lehko	noč.
Svetlo solnce se je skrilo	Skrbna mati dete ljubo
Daleč, daleč za gord;	Spravlja k spanju sladkemu,
Z zvezdicami razsvetljeno	Gra pokriža ter v varstvo
Nočno temno je nebó.	Izročuje božjemu. —
Sladko spavaj dete ljubo, Vživaj sanj nebeških moč ! Mati ljuba je pri tebi
sladko : lehko noč 1	Janko Zagorski.
Ü	Pestalozzi.
E|M(|estalozzi, rojen v 12. dan januvarja 1746. 1. v Znriehn na Šviear-Jlf jskem, bil je najslavnejši pedagog novejše dóbe. On ne samó, da je šSjm dobro razumel ideje svojega predhodnika Amosa Komenskega, nego pfn prizadeval si je z vsemi silami, da bi jih spravil tudi v življenje. Pestalozzi je bil mož, ki je vse svoje življenje in premoženje obrnil v to, da bi bili ljudje z dobro odgojo in dobrim, temeljitim podukom boljši in srečnejši na svetu. Mnogim ubožnim otročičem je bil on oče, mati in učitelj. Vzel jih je k sebi v hišo in jim dajal od svojega kruha. Po ves dan je bil v njihovej sredi, ljubil jih je, kakor bi bili njegovi lastni otroci. Če so oboleli, čul je po noči pri njihovej postelji, l'o dnevi jih je podučeval, in zvečer je molil z njimi. Njegova postelja je stala v sredi otročjih postelj ; on je
knjigah je prosil
bil zadnji, ki je šel spat, in prvi, ki je zjutraj vstal. Njegovo plemenito srce ni želelo druzega, nego srečne storiti vse ljudi. Nikoli ni iskal samega sebe, in njegova darežljivost ga je pripravila tako daleč, da je osiromašil.
Kadar ni mogel več svojega
kruha deliti z ubožnimi otroci, pisal je prekrasne knjige. V teh
ljudi, da bi zidali učilnice in vse storili, česar je treba v boljšo izgojo mladine. S pomočjo obilih dobrotnikov je ustanovil pozneje sam tako šolo, s katero je pokazal, kako se otroci najbolje vzgajajo in podu-čujejo. Od daleč in blizu so prihajali učitelji k njemu, da bi ga videli in slišali v njegovej šoli,
in na tisoče ljudi je čitalo njegove spise z največjim veseljem. Knezi in občine so zaukazovale ljudske šole zidati in v teh šolah podučevati po njegovem navodu. Tako je bil Pestalozzi učitelj učiteljev.
Ko je bil prišel 1813. leta kralj Pruski v óni kraj, kjer je živel Pestalozzi, bil je Pestalozzi zelo bolan. Vender ga je hotel videti kralj ter je ukazal učitelju Ramsauerju, da ga k njemu pripelje, ker se mu bi rad zahvalil za veliko skrb in zboljšanje ljudskega šolstva v Prusiji. Med potjo je Pestalozzi takó onemogel, da je padel večkrat v omedlevice, in Ramsauer je bil primoran vzeti ga iz voza in prenesti v bližnjo hišo. Ko ga je spremljevalec opominal, da bi bilo boljše, vrniti se domóv, odgovoril mu je Pestalozzi : „Molči ! jaz moram govoriti s kraljem, naj bi me stalo tudi moje življenje l Ako moja beseda s kraljem pripomore v to, da samó jeden otrok na Pruskem dobi boljša virejo in boljši poduk, to je meni plačila dosti 1"
Pestalozzi, vzor prave ljudsko šole, prijatelj ljudi in še' posebno otrok, umrl je vže davno, ali njegov duh živi še vedno pri vseh ónih učiteljih, katerim je prva skrb ljudska sreča, blagostanje in izomika.	i. t.
^ ^	Zakaj Čebele slave sveti večer.
pripovedka nam pripoveduje, da so čebele na badnjik (sveti večer) vso noč, ko se je porodil Jezus, navadno vesele. Skačejo in znjejo, a matiea poje, da se je ne moreš dosti naslišati. Vprašajmo čebele, vprašajmo njihovo kraljico, zakaj so tako vesele, in čebele nam poreko tako-Ie :
„Ko sta sv. Jožef in Marija prišla v Betlehem, nista mogla v mestu nikjer prenočiti, ker so bile vse hiše prenapolnene tujih ljudi. Sla sta zatorej iz mesta vèn na polje in našla ubožcu hlev, pred katerim sta se ustavila. V isti čas stopi star pastir iz hleva ter ju nagovori, da naj pri njem ostaneta. Jožef in Marija stopita v hlev in pastir reče svojej ženi : „Postrézi tujcema a jaz poženem ovce na pašo, da bode nekoliko več prostora pod našo ubožno streho. Nu predno otidem, prižgati hočem še voščeno svečo, da se vidimo." Prižgavši svečo, otide.
Za malo časa je bila temna noč in v tej noči je prišel Jezus na svet. Sveta Devica Marija jo povila dete Jezuščka v plenice in ga položila v jaslice. Jožef in Marija sta slavila in častila Boga za toliko milost in dobroto.
In zato, ker je voščena sveča razsvetljevala hlev, v katerem se je porodilo sveto Dete Jezušček, slave tudi čebele badnjik in božično noč z velikim veseljem in radostjo. A to ne samó lani in letos, nego slavile ga bodo do konca dni, dokler bode stal svet. In pravo imajo pridno bufelice, ker voščene sveče so od voska, katerega one nabirajo po C vetji z veiikim trudom in trpljenjem. Čebelice časte Boga, našega očeta, ker jih je takó odlikoval, da je hlevee, v katerem se je porodil Jezus, razsvetljevala voščena sveča.
Kadar vam stariši na sveti večer pripravijo in nakitijo božično drevesce, da bi vam ljubi Jezušček prinesel lepih daril, postavijo nanj raznobojne voščene svečice, katere potem prižgo. Vse to storé vaši stariši zato, da bi vam naredili veliko veselje na božični večer, ter bi ob enem počastili tudi sveto Dete Jezuščka, kakor je to storil nekdaj óni stari pastir, ki je na čast svojima gostoma sv. Jožefu in Devici Mariji prižgal voščeno svečo.
Otroci! kadar bodete na sveti večer videli na božičnem drevescu svitle lučice goreti spomnite se onega ubožuega hlevea, v katerem je prišel naš odrešenik Jezus na svet; spomnite se onega starega pastirja in njegove voščene sveče ter recite: Tebi na čast, o Jezus ljubi, naj gore te svečice, Tebi se klanjamo, v Tvoje sveto ime verujemo.
To vam sem napisal zato, da znate in pripovedujete ónim, kateri tega še niso slišali. Oni. katerim bodete to pripovedovali, razveselili se bodo tega in z veseljem prižgali svečice na čast svetemu detetu Jeznščku, njegovej sv. materi Mariji in njegovemu redniku sv. Jožefu.	Pr. M. Koball
Božične slike.
šk,	I.
•i ljubi! tukaj imate sliko, kakeršno sem videl na „sveti večer" inogih kmetskih hišah na deželi. Otroci so v ta večer čepeli na peči v kotu, ker je bilo zunaj takó Hfl mrzlo, da je sneg škripal pod nogami ; tudi stari pisani maček je prel pri otrocih svoj: „cviren predem, dret ne utegnem." — Odrasli ljudje, kakor : stari strijc, teta, hlapec in drugi so sedeli pri peči na klopi ; mati so bili na zapečku, a oče so stali pri mizi, polnej božičnih kruhov, ter razrezavali veliko povitico. Ko so to zvršili, vzeli so velik molèk sè stene nanj naprej molili veseli rožni venec. Po končanej molitvi so dah oče vsacemu velik kos povitice ; iz velike sklede na mizi so jemali kuhane suhe hruške ter pili hruškovko hlapec, dekla in vsi drugi. Stari strijc so potem začeli pripovedovati o Jezuščku, ki pride nocojšno noč na svet.
Niso še dolgo pripovedovali o božjem detetu, ko se mati počasi zmu-zajo iz zapečka, da jih otroci niti zapazili niso. Kmalu se odpró vrata in — tresk ! padejo v sobo na tla iz peharja vrženi lešniki in orehi, da se razkropé po vseh kotih.
O če bi vi videli, kako nagli so bih Janezek, Tonček, Vencelj in Fra-nica s peči na tleh pri lešnikih in orehih, prerivajoč drug druzega. Vsak je hitel pobirati, kolikor je mogel. Ah nesreča ! pripetilo se je vsakemu po večkrat, da so se mu vže nabrani lešniki zmuznili iz roke , ko je roka vže za drugimi segala.
Franica je bila nabrala največ lešnikov in orehov, ker se za njimi ni toliko porivala, kakor njeni bratci.
Posebno nagajivi Tonček je bil sestrici nevošljiv za toliko nabranih orehov. Ko jih je v prgišči pokazala, koliko jih ima, sune jej bratec roki, da so jej vsi popadali na tla.
S smehom so planili dečki za orehi in tudi Franica z nekoliko nejevoljnim licem. Ko so jih pobrali, dobil jih je najmanj malopridni Tonček.
Kmalu so bih zopet mati v hiši, ter so vsuli še več lešnikov in orehov po tleh. Zdaj se tudi hlapec in odrasli vaški fantje, ki so bih v tem prišli v vas, niso mogli dalje premagovati, da bi ne bili tudi óni pobirali. Kakšno „živo kopico" sem zdaj videl, ko bi jo bili videli vi, smijali bi se bili, kakor sem se jaz na ves glas. Kakó so bili fantje nerodni : svoje dolge noge in roke so stezali po lešnikih, odmetovali drug druzega ter jemajoč si orehe iz rok, da se je še celò mlademu psu to čudno zdelo, ki je bil k njim priskočil. Tudi muc je prenehal „dreto vleči" ter je prišel iz kota na rob peči gledat to prečudno tolpo na tleh.
Vi otroci bajè ne veste, zakaj so mati na sveti večer otrokom lešnike in orehe potresah.
Meni je to povedal pridni Janezek, ki jih je bil največ nabral, ter mi rekel, da mati zato potresajo lešnike in orehe, da jim vzpomladi kokoši več pišk izvalé. Zatorej so otroci -še vedno prosili mater, da bi jim še kaj vsuli na tla, ker jim bode potem dal Bogee prav obilo lepih mladih pišk.
Ko sera bil še sam majhen, potresali so tudi moja mati na vsak sv. večer obilo lešnikov in orehov, a pripetilo se je skoraj vselej, da so naše kokoši vzpomladi vender le malo pišk izvalile.
Kako je to ?
n.
Bilo je na starega leta večer, tako pravimo na kmetih, v mestu se sliši bolj „Silvestrov večer," ker je v zadnji dan leta svetnik sv. Silvester.
V ravnokar pretečeni Silvestrov večer so me bili povabili sosedov oče v svojo hišo, da nisem sam doma novega leta pričakoval.
Sedel sem z očetom in z materjo za mizo, poteg naše sobe je bila manjša Boba, kjer so se igrali otroci.
Mati so mi povedali, da je bila Pavlica, ki vže v šolo hodi denes v zadnji dan leta prav nagajiva, da so jo morali s šibo natepsti in še zdaj je stala v posebnem kotu za kazen.
Ko so mi to pripovedovali, slišali smo v otroškej sobi ta-le pogovor -,
„Bog ne daj, da bi bila ti Pavlica tudi jutri tako neporedna, kakor si bila denes," govoril je pridni Milanček. — „Oče so mi včeraj rekli, da ka-keršen je človek v novega leta dan, takšen je potem vse leto. Če je v ta dan priden, priden je tudi pozneje, če se pa vže ta dan kremži in joka, sitnež ostane vse dni v letu." —
„A objokanih otrok nima nihče rad," pristavila je Milka.
„Jaz vže ne bodem jokal, ne denes, ne jutri, ne nobenkrat ne bodem jokal," dejal je Peterček.
„Od denes naprej bodem tudi jaz vselej mater slušala," oglasila se je v kotu Pavlica.
„Lepo obljubujete otroci," rekó oče v našej sobi, „ali glejte, da bodete res tako storili, posebno bodem vesel, ako se Pavlica z novim letom resnično poboljša. Pridite vsi semkaj k nam, da bodemo v kupe novega leta počakali," rekli so oče dalje.
Večerjah smo skupaj ; videl sem, da so imeli ti otroci skrbne in dobre roditelje.
Po večerji nam je kmalu minul čas, bližala se je polunočna ura.
„Otroci! zdaj pa le hitro naj stopi vsak na svoj stol, „skočili" bodete v novo leto," veleli so oče otrokom. „Vsak si naj misli to, kar ste poprej obetali in kadar bode ura v zvoniku udarila dvanajsto uro, skočite vsi ob jednem v novo leto s trdno voljo, da bodete vedno taki, kakor ste poprej obljubovali."
Otroci so bili takój na stoléh.
„Bom!" zaslišalo se je z bližnjega zvonika, bila je dvanajsta ura, novo leto je tu l
„Pumf!" skočili so vsi otroci s stolov s polnim srcem obljub. Jaz mislim, da bodo ti otroci svojim starišem v novem letu pravo veselje delali.
A kakšni bodete vi otroci, ki ste to sliko precitali ?
m.
„Jutri bodo pa sv. trije kralji, o kako smo veseli!" rekli so mi moji pridni učenci lani v dan pred sv. tremi kralji, dovolivši jim malo počitka predno so šli iz šole domov.
„Pravo je, da se veselite tega velicega praznika, samó lepo molite jutri v cerkvi ter se spodobno obnašajte, ko bodete pri sv. maši," opomnil sem jih jaz.
„O bodemo se vsi lepo vèdli" obljubili so mi otroci, „a jutri bodemo doma „poskočili" rekli so mi nekateri dečki.
Dobro sem vedel, kaj otroci menijo z besedo „poskočiti," saj sem tudi sam vže nekdaj na sv. treh kraljev dan „poskakal," a hotel sem, da je pridni učenec Metodij svojim součencem povedal o tem, kateri še tega niso znali.
ìletodij je povedal tako-le : „Oče, ko pridejo od jutranje sv. maše domóv, razrezali bodo poprtnik*) na velike kose, jeden kos bodo dali meni, ali ne takój v roko, nego držali ga bodo poprej nad mojo glavo mnogo više nego li morem z rokama seči; poskočil bodem potem za njim, ali v prvem skoku ga morda ne dosežem, skočil bodem drugič, tretjič, tolikokrat, da ga dobodem.
In kako slastno ga bodem potem jedel, ker so mi oče, mati in bratje rekli, da kdor veliko poprtnika jé, kmalu bode močan in velik."
To je tudi resnica, ker so otroci letos močnejši in večji, nego so bili lani o tem času. če so pa tudi zato močnejši in čvrstejši, ker so lani veliko poprtnika pojedli, tega ne verujem.
Ali verujete vi, otroci?	Mettiila«.
Zgodovinsko - raestopisni obrazci.
(Spisuje P. F. H)
XIV. Ljubljana.
&	(Konec.)
§ aradi te velike nesreče in še druge preteče nevarnosti od strani Turkov se je moralo vže 1475. leta pričeto utrjevanje zdaj popolnem zvršiti. «gaja* L. 1520. so obdali Ljubljano zopet s stolpi, nasipi in jarki. To utrjenje glavnega mesta je čuvalo Ljubljančane večjih nevarnosti Turkov, ki so 1528. 1. zopet pridrli preko Kočevja do Ljubljane, neusmiljeno morili, požigali in plenili po vsem poti in okolici Ljubljauskej. A poveljnik Turn jih je 8 svojo hrabro četo srečno premagal in dobro naklestil. Od sih dob Ljubljana ni več videla krutih Ozmanov. Srečno je prestajala vse nevarnosti, če tudi se so še več let morah Kranjci ob mejah junaško boriti proti turškemu nasilstvu.
Junaški branitelj domovine, Andrej Turjaški, poslal je po slavnej bitki pri Sisku 1593. 1. mnogo zaplenenega vojnega orodja in drugih dragocenosti v Ljubljano. Med temi je bil tudi turškega paše dragocen plašč, katerega so prenaredili v mašni plašč, da se v njem na dan sv. Ahacija — v 22. dan meseca junija — bere sv. maša v spomin preslavne zmage kranjskih junakov.
Maksimilijan I. je Ljubljano rešil tudi Židov, ki so bile hude pijavke za ljubljansko mesto. Vže za časa Ortenburgeijev so se židje v velikem številu naselili v Ljubljani ter vže 1213. leta tukaj svojo sinagogo imeli. Od te dobe
*) Poprtnik = velik hleb bolega kruha.
je bila malo ne vsa kupčija v židovskih rokah in židje so domačinom napravili mnogo kvare. Na prošnjo mestnega starešinstva je ukazal cesar Maksimilijan 1515. J., da se židje za vselej odpravijo iz Ljubljane in se jim nikoli več ne sme dovoliti, da bi se smeh naseliti v glavnem mestu kranjske dežele.
V 16. stoletji je Lutrovo krivoverstvo begalo in vznemirjalo duhove po Ljubljani. Kanonik Primož Trubar je začel oznanovati novo vero v Senklavškej cerkvi (1531. L). Največ privržencev je našel med plemiči in bogatini, ki so bajè mislili, da si bodo prisvojili cerkveno imovino. Trubar je bil prisiljen ostaviti deželo. A deželni stanovi, privrženci no vej veri, poklicali so ga zopet v Ljubljano (1560. L). Katoličanstvu udani deželni knez, nadvojvoda Karol, pognal je vse lutrovske pridigarje iz Kranjskega (1565. 1.), a zaradi pretečih vojska jim je vender moral dovoliti nekoliko pravic 1572. 1. Novoverci so se poprijeli vseh pripomočkov, da bi širili svojo krivo vero tudi med priprosti narod. V ta namen je ustanovil Janez Mandelc tiskarno (1561. 1.), a 1563. L odprli so tudi svojo šolo. Trubar, Krel, Dalmatin in drugi so začeli knjige spisovati v slovenskem jeziku, in Adam Bohorič je sestavil slovensko slovnico (1584. L). Ker so svoje krive nauke razširjevali v ljudstvu razumljivem jeziku, zna se, da so si jih mnogo pridobili, ki so jim verjeli.
Z apostolsko gorečnostjo se je začel boriti proti novej veri Ljubljanski škof Tomaž Hren. Leta 1601. je obnovil vže več let opuščeno procesijo sv. Rešnjega Telesa, ki se je z veliko slovesnostjo vršila. Sezidal je tudi več cerkva, takó 1606.1. kapucinsko cerkev, ki so jo pozneje podrli in na njenem mestu zasadili lepo šetališče, sedanji drevored „zvezdo." To ne je zgodilo 1817. leta. Velike zasluge ima škof Tomaž Hren tudi v tem, da je 1613. 1. postavil temeljni kamen Sentjakobskej cerkvi ter jo izročil jezuitom, ki so vodili latinske šole vže od 1696. 1. Skerbel je tudi za poduk v slovenskem jeziku ; v ta namen je on sam preložil na slovenski jezik sv. pismo novega zakona. Svoje trudapolno a blagoslovno življenje je sklenil v Ljubljani 1630. 1.
Leta 1564. je prišel nadvojvoda Karol s svojim sinom Ferdinandom v Ljubljano. V 28. dan aprila so se mu stanovi poklonili in prisegli zvestobo, a tri leta pozneje se je vdeležil obravnav deželnega zbora. Leta 1575. je prišel drugič s svojo soprogo v Ljubljano.
Njegov naslednik Ferdinaud je s svojo navzočnostjo počastil Ljubljano 1597. 1. Stanovi so mu prisegli zvostobo. Naslednje leto je Ferdinand za-ukazal, da morajo v teku treh dni ostaviti vsi luteranski pridigarji Kranjsko deželo. Knjige v ónem duhu pisane so na trgu očitno sežgali (1600. 1.). V 21. dan novembra 1616.1. je Ferdinand zopet prišel v Ljubljano. Leta 1651. je pa knez Ditrichstein, kot zastopnik nadvojvode, vzprejel prisego za Ferdinanda IV. O tej priliki so kranjski stanovi priredili turnir in dirko pred deželno hišo. Leta 1658. je bil za cesarja izvoljen Leopold I., mlajši sin Ferdinanda III. Dve leti pozneje je prišel s sijajnim spremstvom v Ljubljano. Ljubljana je cesarju prisegla udanost in zvestobo. Na slavo visokega gosta so se vršile sijajne svečanosti. O tej priliki so postavili Ljubljančani vodnjak pred mestno hišo. Prekrasni vodnjak, ki stoji Še denes na onem mestu, izdelal je kamenosek Roba (1751. 1.). Ta umeteljnik je izdelal tudi prekrasna kerubina v stolne} cerkvi.
V	sedemnajstem stoletji Ljubljana tudi v umeteljnosti ni zaostajala. Ustanovila se je (1693. 1.) „družba učenih," ki je delala v prospeh in slavo mesta in domovine. Družba si je mnogo prizadejala, da bi se mesto lepšalo z novimi stavbami. Sklenila je po nasvetu stolnega dekana Janeza Antona Dolničarja staro stolno cerkev porušiti in sezidati novo (1700. 1.), kar se je zvršilo v šestih letih. Dolničar je spisal tudi zgodovino Ljubljane od najstarejše do njegove dobe. Umrl je 1714. 1. Pravo lepoto v svojem osredji je dobilo mesto z Uršulinsko cerkvijo, kjer počiva tudi njen ustanovnik pl. Še-lenburg (f 1715. 1.). Leta 1708. se je pozidalo škofijsko semenišče, a 1717.1. mestna hiša (rotovž).
Leta 1728. je Ljubljana dostojno vzprejela cesarja Karola VI. Deželni stanovi so mu prisegli zvestobo in priznali tako zvano „pragmatično sankcijo," po katerej mu je postavno v vladi nasledovala jedina hči Marija Terezija. Bila je to plemenita duša ; pospeševala je kmetijstvo in olajšala podložnikom njihovo borno stanje. Skrbela je tudi za omiko svojim podložnikom ter v ta namen ustanovljala šole. Na veke bode živela Marija Terezija v blagem spominu Kranjske dežele. Njen sin in naslednik cesar Jožef II. je vpeljal mnogo novih naredb. Ali v verskih zadevah je zaukazal marsikaj, kar se ne strinja z duhom katoliške cerkve. Vsled tega so se podali sami sv. oče papež Pij VI. na Dunaj, da bi odvrnili cesarja od teh novotarij. Ljubljana je vzprejela namestnika Kristovoga z največjo častjo. — Leta 1784. se je mudil Jožef II. v Ljubljani, ko je šel iz Italije. Njegov prestolonaslednik Leopold II. je počastil Ljubljano s svojo navzočnostjo v 25. dan avgusta 1790. 1. Cesar Leopold II. je tudi ustanovil licealno knjižnico iz knjižnic po Kranjskem zatrtih samostanov (1791. L).
Koncem tega stoletja je mesto malo ne popolnem izpremenilo svoje lice. Zaradi vednih napadov krvoločnih Turkov je bilo mesto jako utrjeno. Bilo je obdano z debelim, močnim obzidjem, raznovrstnimi brauišči, stolpi in nasipi. Samo pet vhodov je bilo v mesto: skozi špitalska, dvorna, nemška (križevniška), karlovška predmestna in frančiškanska vrata (poleg sedanje gimnazije). Nad vsakimi vrati so se vzdigovala stolpom podobna poslopja, ki so bila v poprejšnej dobi brambovcem v zavetje, a pozneje za ječe in bivališča mestnim čuvajem. Hodišča skozi vrata so bila jako temna in ozka. Po večkrat so se vozovi zajezili, da ni bilo moči ne naprej ne nazaj. Visoko mestno obzidje je zadrževalo solnčne žarke in oviralo zračenje. Ozke ulice so bile vže same na sebi temne in vlažne, zatorej je bilo po mestu jako nezdravo. Koncem tega stoletja so razrušili stolpe in mestno obzidje (1780—1792. L). Ulice so postale svitlejše in mnogo bolj zračne ; tudi se je za nove stavbe pridobilo dokaj prostora.
V	tem stoletji je napravil ogenj dokaj kvare. Gorelo je 1767. 1. dvakrat. Leta 1774. je Krakovsko predmestje pogorelo do tal. Od tod so je razširil ogenj po mestu ; vpepelil Je cerkev sv. Jakoba, sv. Florijana in sv. Ro-zalije na gradu sè 117 druzimi hišami. Taka nezgoda je zadela Krakovčane tudi 1798. L, dve leti pozneje pa Trnovo.
Malo ne vse mesto se je zaradi tega prenovilo. Na pogoriščih so si postavili meščani lepše hiše, in na pridobljenem prostoru so zidali nova po-
«lopja. Začetkom našega stoletja je štela Ljubljana s predmestji vred 11 cerkvà, 950 hiš z 9000 prebivalci. (Hoff. Gemaeide v. K. I. str. 101.).
Y tej dóbi so bili jako viharni časi za naše cesarstvo. Vže 1797. 1. v 30. dan marca so zasedli Francozi Ljubljano pod generalom Bernadotom. V 1. dan aprila pa je prišel sam Napoleon z generali Massenom, Mu ratom in drugimi v Ljubljano. Ker je pa bil mir sklenen v Leobenu, zapustili so vže meseca maja sovražniki mesto. Pri odhodu Francozov je začelo na treh krajih najedenkrat goreti. Vender so srečno zadušili ogenj, da ni mesto imelo posebne kvare. Leta 1805. od meseca novembra do pričetka marca naslednjega leta je imela Ljubljana zopet Francoze v svojej sredi. Naložili so jej velik vojni davek. Leta 1809. je napadel oholi Napoleon zopet Avstrijo na dveh straneh. Cesar Franc je bil primoran mir skleniti in mogočnemu Napoleonu odstopiti slovenske dežele, izvzemši dolenje Štirsko. Ljubljana je postala glava takó zvanega „ilirskega kraljestva ;" bila je središče francoskih uradov in sedež višjega glavarstva. Za te dòbe se je v Ljubljani ustanovilo vseučilišče. Poleg družili jezikov je po šolah tudi slovenski jezik dobil svoje častno mesto, kakeršno mu pristaja.
A tudi mogočni Napoleon je izkusil, da je človeška sreča opotočna. Huda zima, grozovita lakota in meč kozakov je podrobil 1812. 1. na Ruskem v malo mesecih neštevilno francosko vojsko. O tej priliki je tudi Avstrija zgrabila za orožje, da bi osvobodila izgubljene dežele. Združena armada je premagala naslednje .eto pri Lipskem popolnoma Francoze. Tudi Slovenci, zvesti svojemu cesarju, vzdignili so se zoper sovražnika. Blizo Ljubljane so zmagali cesarski ter zasedli Ljubljano (v 29. dan septembra 1813. 1.). Tudi francoska posadka na gradu se jim je udala ter po pogodbi odrinila iz Ljubljano v 5. dan oktobra. Ljubljana je bila zopet avstrijska.
Cesar Franc I. je večkrat obiskal Ljubljano. Največja čast pa jo je doletela 1821. leta, ko se je bil tu zbral shod najmogočnejših vladarjev v Evropi. Tu je bilo videti razven avstrijskega cesaija tudi ruskega cara Aleksandra I., Napolitanskega kralja Ferdinanda in zastopnike drugih držav. Takó sijajnih gostov Ljubljana pač še ni imela nikoli.
Tudi Francev naslednik Ferdinand je obiskal 1844. leta glavno mesto Kranjske vojvodine. Leta 1856. pa je Ljubljana prisrčno vzprejela svojega preljubega vitežkega cesarja Frana Josipa I. z njegovo mlado soprogo cesarico Elizabeto. Kako slovesno je Ljubljana pozdravila svojega vladarja v 11. dan julija 1883. leta, in kako se praznično olepšala, tega mi ni treba omenjati, ker je še vsaeemu v dobrem spominu.
In kako zna Ljubljana ceniti branitelje domovine, kaže nam v „zvezdi" spomenik, katerega je postavila jednemu najslavnejših vojskovodij sedanjega stoletja, slavnemu grofu Radeckiju (1860 1.).
Mesto se je vzlasti v najnovejšej dóbi jako povzdignilo ter mnogo storilo za olepšavo. Prebivalcev šteje 26.284. Izmed izobraževališč naj omenim le višjo gimnazijo, realko, moško in žensko učiteljišče, raznih ljudskih šol in drugih učnih zavodov. Tu ima svoj sedež tudi več društev, ki širijo blagodejno svoje delovanje po vsej deželi, recimo : c. kr. kmetijska družba, Slovenska Matica, kranjska hranilnica in različna druga društva. Znamenita je tudi licejalna knjižnica in deželni muzej, kjer je hranjenih mnogo znamenitih starin, katere
so našli na ljubljanskem barji (močvirji). Yelikib tovoren (fabi'ik) Ljubljana nima; vender mi je omeniti veliko tovarno za tobak, razne pivovarne, predilnico za bombaž i. dr. Tudi trgovina, obrt in rokodelstvo napredujejo. Promet pospešujeti južna in Kudolfova železnica. Vzlasti se Ljubljana odlikuje z lepimi cerkvami, ki so jej prava krasota. Najlepši kras pa so Ljubljani in njenej okolici „Zvezda," „Latermanov drevored" in grad „Podturen," za katerim se razprostira do prijaznega holmca z lično cerkvico Matere Božje „Rožnik," rekši prijeten gozd, ki je kakor nalašč ustvarjen za sprehajališče. Z Ljubljanskega gradu vidiš prekrasno okolico. Tu se ti odprè čaroben pogled na Kamniške in druge Gorenjske planine ; tu vidiš lepo ravan, po ka-terej se vije bistra Sava, vidiš rnično Smarnogoro z lepo cerkvijo in široko barje, ki je nasejano z mnogimi naselbinami.
Eazne st^ra-ri.
Drobtine.
Iskrice.
(Poslovenil P-ov.)
*	Če se pokažejo tudi nasprotja, vender jedinost vse lehko premaga. Zatorej bođimo jedini j
*	Ako želiš obogateti svoje znanje, prečitati moraš mnogo knjig ; ako ti je pa samo do tega, da bi izgladil svoj okus in se privadil dobrega sloga, treba je, da čitaš malo knjig, a to samó take, ki ugajajo tvojemu umu, tvojim duševnim zmožnostim in tvojemu nagibu.
(Kako se ugane vsako število, katero si kdo misli.) Reci komu, naj si misli katero koli število. Od tega števila naj odšteje 1, a to, kar mu ostane, naj pomnoži z 2, in potem zopet odšteje 1; zdaj naj k ostanku prišteje óno število, katero si je bil mislil in to vsoto (znesek) naj tebi pove. K tej svoti prištej ti število 3 in to, kar dobodeš, razdeli s številom 3. Ta tretjina, katero dobodeš, je óno število, katero si je mislil tvoj tovariš. — Da vse to laže umejete, vzemimo, da bi si kdo mislil Število 10, ali pa 15. Ti števili se uganeti po zgoraj omenjenem pravilu, takó-le :
a)
10 — 1 = 9
9 X 2 = 18
18 — 1 = 17 17 10 = 27 27 3 = 30 30 : 3 = 10
b) 15 — 1 = 14 14 X 2 = 28 28 — 1 = 27 27 -f- 15 = 42 42 H- 3 = 45 55 ; 3 = 15
Eratkočasnici.
*	Popotnik: „Oče ! bodite tako dobri in povejte mi, koliko je ura?"
—	OČe: „Ura je ravno dvanajst."
—	Popotnik: „Kaj, dvanajst? mislil sem, da je vže več." — Oče: „Pri nas ni nikoli več, ker vselej, kadar odbije dvanajst, zaenè se zopet od konca z eno."
*	Sosed: „Nu Jožek, ali mi znaš povedati, kje je Bog? - Jožek: „Ali mi znate vi povedati, kje ga nfj?"
Rešitev številčne naloge v II. „Vrtčevem" listu.
Številke 1, 2, a, 4, 5, 6, 7 se zapišejo v sedem vrst druga pod drugo takó-le :
1	2	3	4	5	6	7
		5	6	7	1	3
5	6	7	1	2	3	4
7	1	2	3	i	s	6
2	3	4	5	6	7	1
4	5	6	7	1	2	3
«	7	1	2 j 8		i	5
T« nalogo so prav rešili: Gg, A. Bezeg, učit., v Sostrem ; Mart. Šterban. org. pri 5>v. Trojki v Halozah (Stir.); Jan. Vivod, župan Mislinski (Štir); Fran Bizjan, v Gor. Šiški; J os. Budal, učit. na Berjah (Gor.); Fr. Tertinek. dijak v Mariboru ; Kari Koželj, Zmagoslav Vašič, Dav. Pohar, Janko Jerman. Vene. Vidmar. Iv. Gnidovec, Št. Plut. Jan. Rajer, Fr. Šinkovec. Jan. Zupanec, I. Slo-bodnik in J Vardijan, dijaki v Novomestu ; Jan. Sajovic, dijak v Kranji: Pet. Kuralt, Mat. Peršin. Hugon Roblek, Ant. in Armin Kovač, Gust. Kerne, Iv. Pogačnik, M. Zamik in Alojzij Ancelj. dijaki v Ljubljani; Ant. Zwenkel, lv. Valenčič, Aut Mu'ha .in Al. Žnideršič, realci v Ljubljani; Ig. Šijanec, učenec pri sv. Lovrenci v slov. gor. (Štir.) ; Jož Boaoko, Fr Vidmar in Fr. Verhovnik, učenci pri sv. Venčeslu {Štir.); M. Vučnik, A. in Ò. Kavčič. E. Jpavic, I. Ipavic, Al. Zdolšek in I. Štante, učenci pri Sv. Jurji na juž žel. (Štir.); Mir. Koren, učenec v Planini; J. Pibernik, J. Preskar. Fel. Nagu, Fr. Pristavšek in J. Cacula, učenci mešč. šole v Krškem; Drag. Gabriel, Milan Brinšek in Fr. Debevec, učenci v Ljubljani. — Gospa Marija Tanš^k v Brežicah; Fran ja Šijanec, učit. pripravnica v Ljubljani; A polonija To-
man v Ljubljani; Bogomila Samec, učenka v Kamniku; Marijca Timpran. in Kristina Orozelj, učenki na Dobrni (Štir.) ; Lojza Vrečko, Mici in Urša Pisanec, učenki pri sv. Jurji ob juž. žel. (Štir.j; Pavla Suwa, učenka v Ljubljani; Terezija Mihelica, Joz. Pavlič, Jarica Fidrih, Liza Ačko, Antonija Pavlic in Je ta Šmogavec, učenke pri sv. Venčeslu (Štir.).
Književno naznanilo.
Knjiga „Politična in kulturna ttfjodovina štajerskih Slovencev« je ravno kar dotiskana in se veže v elegantne platnice. Zaradi tega sem moral ceno za 20 kr. povek-šati. P. n. naročniki mi najbolj ustre-žejo, ako mi naročnino in poštnino (v skujmem znesku 1 gld. 30 kr.) pošljejo po nakaznici.
V Krškem, 16. nov. 1884.
Iv. hapajne, pisatelj knjige in založnik.
Vabilo k n avochi,
Denašnji list zvršuje vie štirinajsto „Ft^eeuo" leto.
Kdor naš list zna, vsak pristane, da smo storili vse, da bi se „ Vrtec" odlikoval ne samo po vnanjem lici, nego tudi po tvarini, katero donaša mladim čitateljem, izpodbijajoč k znanstvu in krepostim, k značajno s ti iti poštenosti. Vtem težavnem poslu se nismo bali ni truda ni obilih troškov za lepe «like, s katerimi smo VvteC** krasotili vsa leta.
Ruvno takó in še trudoljabiveje hočemo delati po nove in letu, ako nam dragi Bog zdr.ivje učvrsti in od prijateljev nežne slov. mladine dà krepke podpore.
Vrtec" ostane še vedno to, v kar je odménjen, namreč: slovenskej tnlatlitti v pouk in zabavo*
Zatorej si bodemo prizadevali, prinašati samo zdravo dušno hrano ter plemenito zabavo, a to v čist e j in pr avilnej besedi, da se mladina vže zgodaj privadi Čistote svojega bogatega in krasnega jezika.
V to blago naméro je vže mnogo prijateljev obljubilo našemu listu podporo.
Skrbeti hočemo, da se bode Vrtec"' odlikoval z lepimi podobami tudi iz domačega, narodnega življenja.
Zatorej vabimo vso slovensko mladino, prijatelje in prave rodoljube, da nam v obilem Številu z naročniiio pnskočijo na pomoč.
„Vrtec" bode izhajal, kakor do sih dob, po jeden krat na mesec konČi na jednej tiskanej poli z mnogimi podobami. A če se število naših naročnikov dobro pomnoži, podajati načnemo po 20 in tudi še po več strani.
Zatorej podvizajte. nar a viti se na », Vrtee^* ki za vse leto stoji samo 2 tjltl. dO kr., a za pol leta I j/Id. 30 kr. — Naročnina se najhitreje ter najceneje pošilja s poštnimi nakaznicami (Postanweisungen), ki se na vsakej pošti dobé.
TJredniètvo „Vrtcevo,"
mestni trg, itev. 23 v Ljubljani.
„irttc' libaja 1. dné TMcega mesec» , in «tojt „ rse leto « gl. 60 kr. ; i« pol let« 1 gl. 30 kr. Napla: Uredništvo „Vrtèevo," mestni trg. Stav. »3 v Ljubljani (Lsrtaeb).
Izdatelj. založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.