Drobtinice iz dnevnika slovfenskega učitelja. Spisuje Josip Levičnik. Moto: ,,Xulla dies sine linea!" Stari riniljanski pregovor, Kot dostavek k spisu v 5. listu ,,Tovarša" o zarddu mladih drevesic naj pred vsem danes še privzamemo, da poleg semena sadjerejci rabijo tudi se druga sredstva, odrediti si novo, mlado drevje; vender veljajo ti načini le pri nekterih sadnih plemenih. Tako n. pr. pri vinski terti, rudečem grozdiču, bodečem grozdiču itd. odreže se od, maternega debla ali rastline le vejica, ter se vsadi 2 ali 3 očesica globoko v zemljo. Le-ta vejica nastavi koreninice, ter postane iz nje novo drevce ali rastlina. Ravno iraenovana sadna plemena se roorejo tudi grebenčiti, t. j..ker le bolj pri tleh rastejo, se more ob njih jamica skopati, potem se vejice v nje skrivijo, ali ludi od maternega debla odrezane v nje položijo in z zemljo zadelajo; iz tega priklije novi zarod. — Slive se tudi iz seraena težko zarede. Pri tem sadju pa je naj bolje, ako se stara debla tik pri korenini odžagajo, na kar zažene iz korenin novi mladi zarod. Jabelko in hruška pa se ti ne bosta, zlasti na perva dva zgoraj navedena načina, nikoli prijela, ampak zaredila se Ie iz semena, in sicer hruške ali iz peška divje-rastečih hrušek, ali pa putemic itd.; jabelka pa iz pešek ne prav zeld žlahnega sadja. Hruške se priredi sadjerejec sicer (udi lahko s tem, da jih cepi na kiitino. Rodijo siccr kmali in tudi dobro, ali kmali tudi hirajo, ter zamerjd. Za češnjev zarod naj se vzamejo naj rajše peške navadnih gojzdnih češenj. Orehe in kostanje dobivamo tudi Ie iz semena. Te dve sadni plemeni se ne požlahnujete, zahtevate pa vendar tudi pozornost sadjerejčevo, zlasti v tem, da naj se pridno snažita. V daljnih ukih govorilo se je naj prej, kako naj se rast drevesic pospešuje. Stara resnica je, da čina boljšo korenino ima drevo, lim boljše je. Torej naj sadjerejec pred vsem skerbi za gosto koreninje. Ko priraste mlado drevce 1 palec visoko iz zemlje, ima semenska peresica. Takrat naj še izpulijo te male rastlinice iz tal, in pokaže se nam dolga serčna korenina in ob njenih straneh še mnogo stranskih, kodrastim lascem enakih drobnih koreninic. Serčna korenina ima namen, drevo nositi ali podpirati, stranske pa, drevo rediti. S kakim ojstrim orodjem (s kleščemi ali škarjami) naj se izruvani rastlinici priščipne serčna korenina. Mlada rastlinica s tem nič ne terpi, marveč se koreninice vsled te operacije še prav zeld ojačijo, in je to opravilo tako rekoč podlaga dobrega priliodnega drevesa. Da se pa take nježne rastlinice ne smejo predolgo na solncu ležati pustiti, je previdnemu- lahko umevno. Hitreje ko se ta opera- 7« cija zgodi in rastlina zopet jr zemljo pride, bolje je. Te drevesica se potera lahko že na jesen v nove gredice prcsadijo in sicer kakih 5 do 6 palcev daleč ena od druge. Svet ali zpmljišče pa naj se za to že poprej po vsi mogočnosti pripraven naredi. Tako naj se n. pr. o suhem poletju te grede večkrat z vodo polivajo, kar pa naj se godi le zjutraj ali zvečer. Naj se tudi v to ne jemlje merzla voda, ampak bolj mlačna. Naj bolje je za tako zemljišče, ako niu Bogsam priliva, t. j. ako pošilja od neba o pravih časih loplega rodovitnega deža. Tudi opleti se morejo te gredice večkrat. Zemlja ima namreč v sebi mnogo vogelca; ako se tedaj pridno pleve, postane perst rahla, luknjičasta; kislicu se tako odpre vhod v tla, kjer se z vogljeno kislino zjedini, ter zemljo rodovitno stori. Ravno iz tega namena se tudi pogosto zenilja že okrog večjih vsajenih drevesic in dreves okopuje. Da drevesca vse enako hitro ne rastejo, je naravna reč, vendar se pa včasih nektera do jeseni morejo že požlahniti. Kakor pa jc znano, da imaoio za požlahnovanje mnogo načinov, enako znano je tudi, da se vseh teh načinov ne morenio poslužiti pri mladih drevescih. Torej je tudi bolje, da se mlada drevesca Ie presa-* jajo iz ene gredice v drugo večjo. V ta namen naj se v to odločena greda v jesen prekoplje, ako je potreba, tudi pognoji, in naj se tako pusli čez zimo. Prihodno pon)lad še le naj se drevesica presadijo in sicer tako zgodaj, kakor je le moc. #) Kedar se drevesica presajajo, naj se stavljajo v dve versti kake 5 do 6 palcev široko enega od druzega in sicer lako-le: Pri vsakem presajanji drevesic naj se zeld pazi, da korenince niso solčnim žarkom razposfavljene, ker se taka drevesica lahko preveč presušijo, ovenejo in ludi zamerjd. Zlasti za stranske koreninice naj se skerbi, da, kolikor je Ie moč, vlažne ostanejo. ' 0 presajenju drevesic se tudi obrežejo, namreč pri koreninah in pri deblu; prircžejo naj se pa posebno tudi tiste koreninice, ki so se pri izkopavanju iz zemlje niorebiti kaj ranile. Prirezuje naj se vselej z zeld ojstrim nožein. Iz teh porezkov zažend in prirastejo mnogokrat nove korenine. Vcasih se je djalo, da naj se korenina in deblo enako prirežeta. Gospod P. Schirnhoffer vender ni bil teli misel. Ker je namreč znano, da drevje tudi skozi perje v se serka vlago in tedaj živež iz pod neba, se nam je tudi v tej zadevi sve- *) Sploh je bll gosp. P. SelrirnhofTer bolj za spomladansko prcsajanje dreves, kot za jesensko. Se ve, da na krajne okoliščine more sadjerejec povsod gledati. P. tovolo: Ako se presaja drevo jeseni, naj se le obreže po korenini in po deblu ; spomlad in o poletju presajeniui drevesoin, naj si bodo že inanjši ali večji, pa se steblo (verh, krdna^) ne sme prirezaii. Navadno se vendar drevje le takrat presaja, kedar je brez sadja, t. j. spomladi ali jeseni. Ako se pa mlada drevesca zastran šibkosti nočejo presajati (zlasti jabelka), in se vender žeh', da bi bolj čversto rastla, naj se spomlad ali pa v jeseni tik nad očesci prevežejo, ker postanejo potem, ker kviško ne morejo, veliko bolj krepkejše in jačje. Krivo rastečim drevcem naj se prislonijo količi, h kterim se drevesa privežejo, saruo pazi naj se na to, da so količi na spodnjem koncu, kjer se v zeuiljo znrinejo, dobro prišpičeni, ker tako menj koreninice škodo terpe, ko se kolec v zeniljo zabija. (Dalje prih)