HWf f if
,'ir;
mškš
ú'
Zbral in uredil: Milan Ljubic
foto: Jasna Hribernik
ti
OZlcUKI
'•'j
Peter Zobec (1932-2012)
V petek me je poklical po telefonu, da bi se opravičil, ker ne more v ponedeljek na mojo obletnico v Kinoteki. Nekakšna gripa da se ge loteva pa da ni nič hujšega, je dodal pomirjujoče. V sredo smo onemeli. »O, moj Peter,« sem mu rekel, »kaj bi jaz brez tebe?« To so za tega mojstra množičnih filmskih prizorov ponavljali režiserji od Triglava do Oevdelije. Brez Petra ni bilo mogoče narediti dobrega castinga, v dno duše je poznal vse igralce. Zgrožen stojim ob njegovem grobu. »In samo tišina je pregloboka, kakorv zelenem, prostranem gozdu,« pravi Kosovel. Jože Pogačnik
Ja, Petra sem zadnjič videla, ko sem ga v zgodnjih jutranjih urah, kot že dolgo ni bilo več tako običajno, peljala domov. Pred tem sva v Kinoteki, medtem ko je večina kadila na dvorišču, uro in pol govorila o vsem mogočem, predvsem pa o Vandiml, celovečercu, ki se je bližal koncu snemanja. Bilo mu je žal, da zaradi zdravja ni mogel biti zraven tudi sam, saj sva bila vse od mojih študijskih dni tesno povezana. Bil je vesel, ker sem kljub nenaklonjeni atmosferi uspela okoli sebe zbrati ekipo požrtvovalnih sodelavcev, takih kot je bil sam (Šura, Rado, Gabi, Romih, Marta, Andrej), in mu zatrdila, da še ni vse izgubljeno in da se tudi med mladimi najdejo pravi filmski entuziasti. Sam je bil zadnja leta zelo razočaran nad delom pri filmu, kjer ni več čutil tistega
NA POGREBU JE BILO TIHO IN KOMORNO. SEVEDA, MANJKAL JE PETER.
pravega duha, kot ga je bil vajen - pa ne samo zaradi pomanjkanja denarja ... Raje seje posvetil pisanju in delu na radiu.Vsi, ki smo ga imeli radi in ki smo z njim doživeli verjetno najbolj nadrealistične trenutke svojega življenja, ne bomo nikoli zapolnili praznine, kije nastala z njegovim odhodom. Nepozabna so bila praznovanja Petrovega rojstnega dne (rojenje bil 24. decembra, na božični večer). Pri njem se je zbrala najbolj nenavadna druščina iz Ljubljane In večkrat tudi iz tujine: od Miše Molk, Sandija Čolnika, vrhunskih zdravnikov, mladine različne starosti, meščansko urejenih starih gospa do natakarjev iz Plavega bara. Do jutra in še dlje so potekale bučne razprave, intelektualni pogovori in po natrpanem stanovanju seje razlegalo prešerno veselje. Bilo je glasno in velikokrat dramatično.
Na pogrebu je bilo tiho in komorno. Seveda, manjkal je Peter. Jasna Hribernik
Stanovala sva v isti ulici v Beogradu. Od leta 1941 naprej. Obiskovala sva tudi isto gimnazijo pa se srednjo glasbeno šolo pri isti profesorici klavirja. Povodov za druženje je bilo dovolj... in za debate s Petrovimi izbruhi
navdušenja, ogorčenja, tolčenja po mizi... Vedno si lahko pričakoval »špektakel«. V gimnaziji je bil leto pred menoj, do mature. Takrat pa je počilo: pri pismeni nalogi iz matematike je nekaj fantov iz njegovega razreda skovalo načrt, kije bil uresničen s pomočjo študenta, ki je čakal pod WC--jem na vrvico z nalogami, napol rešene pa je zopet dvignil eden od sošolcev. Trik so odkrili in sledila je ostra preiskava OZNE. Čeprav Petra ni bilo med grešniki, tudi on ni »zapel«, kaznovan pa je bil ves razred. Pisalo seje leto 1951 in takrat ni bilo šale s takimi potegavščinami. Lahko so privatno opravili maturo, ampak šele čez eno leto. Peter je v glasbi in klavirju našel pristan, a šele film mu je usmeril življenjsko črto. V Ljubljani sva dostikrat evocirala spomine na Beograd, sošolce, glasbo... in prav slednja je gotovo pustila neizbrisno sled v njegovi zavesti -kot trajno bolečino mi je izpovedoval željo, da ustvari in režira celovečerec. Naslov je že izbral: Adagio... Ni mu bilo dano. Avtorsko je podpisal nekaj poetičnih kratkometražnih filmov, spomnim se Kresa (1985), saj sta v njem sodelovala tudi moja sinova-dvojč-ka Aleš in Uroš, takrat še najstnika. Peter seje razdajal, vendar je ostalo še mnogo
skritih, neodkritih darov. Dostikrat se šele ob smrti zavemo, kaj in koga smo izgubili. Igor Dekleva
Peter Zobec je bil marca letos na našem »Ženskem režiserskem večeru« DSR in sije ogledal kratke filme slovenskih avtoric.»Zelo temno, težko...,«je komentiral. »Najbolj mi je bil všeč tvoj Adrian, kije bolj svetel... a veš, da sem ga danes sploh prvič videl«. Janji Glogovac je javno povedal, da mu je ob ponovnem ogledu L kot ljubezen (2007) še bolj všeč kot prvič! Da je krasen film, dober. Strinjali smo se z njim. Potem seje vključeval še v pogovor slovenskih režiserk štirih različnih generacij, malo seje pritoževal, da vodim okroglo mizo kot sodnica... in da on že vse to ve... Po projekciji smo spili kozarček, dva ali več vina, Peter pa je že kar nekaj let pil le vodo. Najraje iz lepih visokih kozarcev za vino, ker je voda tako še boljša, seje rad pošalil. Dragi Peter, naša filmska legenda, zelo te bom pogrešala! Maja Weiss
S Petrom sva se spoznala na Akademiji za igralsko umetnost davnega leta 1958, ko sva čakala na sprejemne izpite, on na oddelku za dramaturgijo,jazza režijo. Sodil je že med »ta stare«, saj je bilo tisto leto med kandidati kar nekaj starejših. Od tedaj so se najine poti prepletale. Srečavala sva se v filmskih ekipah, sodelovala sva pri domačih in tujih filmih, včasih sva igrala v istem filmu, včasih meje angažiral pri kakem filmu ali radijski igri, kot je bila serija o Mariji Nablocki, včasih sem ga jaz potreboval v kakem prizoru, kot je bil tisti četniški v Čudovitem prahu (1975) ali ostareli protestnik v Trianglu (1991). Zlasti v
poznejših letih je bil Peter vsestransko uporaben. Bil je na nek način neizživet igralec: dedek Mraz, Karl Marx, sv. Miklavž, četniški vojvoda. Skratka: svojevrstna figura slovenskega filma - in ne samo filma. Preprosto: bil je Peter! Odličen vodič po Kijevu in Moskvi, po Nemčiji in nemških ekipah, velik gastronom, pri tem pa ljubitelj preprostih jedi in dobre kapljice. Ko smo razpravljali o filmu z Boštjanom Hladnikom ali pili kavo v Playern baru skupaj z Rikom Pollakom, mojim nekdanjim stanodajalcem na Erjavčevi, nam zlepa ni zmanjkalo snovi za pogovor. 54 let poznanstva in še si nisva utegnila povedati vsega. Naj kaj ostane neizrečeno. Milan Ljubic
S Petrom Zobcem sva sodelovala pri zadnjem Kavčičevem celovečercu. Prej se nisva poznala. Na snemanju sva se kljub mnogim konstruktivnim trenutkom spo-rekla in nekaj časa nisva govorila, ker je bil on precej užaljen. Nato je Peter videl moje diplomske Črepinjice (1997). Njegove nepa-tetične pohvale niso bile tako pomembne kot trije preprosti stavki, ki so jim sledili: »Iz tebe še nekaj bo, zato bi ti rad nekaj povedal. V karieri sem se resneje skregal le z dvema režiserjema - s Samom Peckinpahom in s teboj. Sprejmi to kot kompliment.« Kako bi to lahko razumel drugače, dragi Peter? Dva tedna po Portorožu 2009 meje poklical in mi povedal za svoj protestni odhod s podelitve nagrad. Niti taksija ni pustil plačati organizatorjem, tako je bil menda besen. Prizadet, mi je povedal pozneje, ko meje čez kak teden poklical. Nisem delil njegove jeze, ni se mi zdelo tako pomembno, ime! sem mnogo večje skrbi... Nato je Peter vodil
pogovor z Natašo Barbaro Gračner po eni od kinotečnih projekcij Osebne prtljage (2009). Njegove besede o Čehovu kot filmarju in o stvarnikovem individualnem pogledu mi bodo za vedno ostale pri srcu. Se pozno v noč smo se takrat pogovarjali in se smejali skupaj z Gračnerjevo, sČolnikom, s Šterkom in z Bičkom. Peter je s svojo predanostjo in lucidnostjo tudi v tistem večeru povezoval generacije. Zadnjič sem ga srečal lansko jesen na nekem hodniku med dvema portoroškima hoteloma. Strast do vsega filmskega je bila še kako v njem. Ta njegova strast je popotnica in zaveza, ki me bo spremljala tudi v prihodnje. Janez Lapajne
Ko sem bil še mlad in nadobuden študent drugega letnika, meje Peter povabil, da bi bil njegov asistent pri režiji množičnih prizorov, ki naj bi poustvarili dogajanje študentskih nemirov iz leta 1971. Njegovega povabila sem bil izjemno vesel in kar ponosen, da seje spomnil name. Ob Kongresnem trgu, na Vegovi ulici ob Univerzi, so naju pred začetkom snemanja skupaj dvignili z gasilskim kranom 30 metrov visoko, od koder je Peter na svoj nepozaben način režiral množico pod seboj. Pisalo seje leto 1989, beograjska televizija pa je posnela čakajoče množice statistov-hipijev, ki so posedale v parku in pred Univerzo, in predvajala posnetek na srbski televiziji, kot da je tak kaotičen vsakdan običajen v Ljubljani, ne da bi seveda povedali, daje šlo pravzaprav za snemanje filma.Takšno je bilo najino prvo skupno filmsko sodelovanje... Bil je čudovit človek in prava filmska legenda. Nekdo je zapisal: takih, kot je bil on, ne delajo več. Res je. To velja zlasti za Petra. Dragi Peter, pogrešali te bomo. Igor Šterk
{Petrov grob se nahaja na starih 2alah, za cerkvijo po poti proti severu do oznake parcele 56, nato desno do stebra z številko 57. Nasproti tega stebra je velik nagrobnik družine Novotny, med njimi sta tudi Petrov oče in mama, rojena Novotny. Uradno nosi grob oznako: 58. parcela, 3. vrsta, grob 15.)