Kriva jablana. I a koncu dolge njive Je rastla kriva jablana, Imela veje krive, Eazpokana je bila vsa. Sadii prinaša malo, Ker za-njo nihče ne skerbi; Drevo bo prazno stalo, Dokler vročine se vsuši. Tti neki dan sprehaja Posestnik verta s sinoni se, Ker vroče z'lo prihaja, Gresta hladit se v senco tje. Tu oče sinu pravi, Kako drevesa se sade, Kako se vert napravi In terdne stavijo meje. Sin mali vse pazljivo Posluša rad očeta to, In gleda na trohljivo In vso skrivljeno jablano. In radovedno vpraša: »Zakaj pa, oče, tam drev6 Pri njivi ravno se ne vzrašča, Zakaj je krivo in suho« ? Prijazno oče reče: »Lej tega kriv je gospodar, Zato naj vest ga peče, Ravnal drevesa ni nikdar! Nikoli on privezal H količku ravnemu ga ni, Spomladi ne obrezal, Da moglo bi poganjati. Tako je rastlo krivo, Ker za-nj nikomur b'lo ni mar, Postalo je trohljivo, Lahko podre ga hud vihar. Lej, sinek moj, enako S človekom tud' v mladosti je, Otrok dobi napako, Ki obderži jo starček še. Zatorej strahovati Se človek mora vselej mlad, In k dobremu ravnati, Da var'je slabih se navad. Tedaj v mladosti vadi Se dobrih lepih čednosti, Nikdar besed ne zabi, Ki oče ti jih govori«! Fr. Cimperman,