POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
■8»
MARIJIN LIST
XXXVII. leto
8. januara 1941
MARIJIN LIST
= POBOŽEN MESEČNI LIST	=
IZHAJA VSAKI MESEC 8. Vrednik: Klekl Jožef, vp. pleb., Črensovci. — Tiskarna Balkanyi v Lendavi. Izdaja: Katoliško Tiskovno Društvo v Slov. Krajini.
DARI
Na Dom sv. Frančiška v Črensovcih so dariivali v din sledeči: Zapuščina f Tomec Jurija iz Srednje Bistrice z obrestmi do konca 1939. leta 14.819'50, Franko Anton, Mostje v zahvalo za ozdravlenje žene i hčerke 10, Kalamar Alojz, Martinje, 4, N. N. Polana, 10, arenda Prša Andraša iz Čren-sovec, 200, za listje v šumi 499, Antolin Mijo, Kula, 20, Hozjan Jožef, Vel. Polana, 5, N. Črensovci, 50, N. Trnje v zahvalo 10, N. N. 10, Kolenko Ivana družina, Črensovci v zahvalo 100; iz Nedelice : Kovač Franc, 9, Čeh Franc, 9, Kocet Štefan, 9, Jaklin Bara, 9; Bagar Helena, Hodoš, 30, Žižek Kata, Žižki, 10, Gjergjek Janoš, Kovačevci, 40, N. Trnje v zahvalo 5, N. Trnje, naj se počasti sv. Anton 5, N. Trnje, naj se počasti sv. Jezušekova Trezika 5, od parcelacije sum ostalo do konca leta 49.92875 din.
Izdali smo v din : Za licitacijo pri odaji listja 30, Kiihar Franci, po-dobari za podobo na pokopališče 500, stroški ček. urada 34'74, cerkvene doklade 8'50, za čuvanje šum 120, logari pri parcelaciji šum 1000, komisijski pregled, tiskovine, stroški pri uveritvi pogodb, razne poštnine i potnine pri parcelaciji 3.51820 din.
Celo leto je brez nabiranja i brez obresti prišlo vkup 72.984'44 din. Izdali smo pa celo leto 28.738'36 din. Gotovina na konci leta 1940. znaša 335.282'20 din. Za veliko dobroto i smilenje bože srčna hvala oči sirot i njegov blagoslov naj napunjava vse smilene darovnike.	Odbor.
Na siromaško blagajno Doma sv. Frančiška so v din dariivali: Za odano meso 74, obresti 1. 1940. din 71 '40. Celo leto je daruvano 1973 din 60 par ; izdano je pa 1060 din. S temi izdatki so plačane tudi žemle, dariivane za Božič siromakom črensovske fare, v zneski 300 din. Na leto 1941. je ostalo še v blagajni 913 din 60 par. Smileni Jezuš naj povrne z smilenostjov vsaki najmenši dar. — Odbor.
Pomagajte!
Velecenjeni(a)!
Dovolite, da se obračamo na Vas s tole prošnjo:
V Kosovski Mitrovici in v okolici nas živi katoličanov vseh narodnosti vsega čez 2000, največ med njimi pa je Slovencev. Zaposleni so kot delavci v tovarni in kot rudarji v rudniku Trepča, ki ga izkorišča neka angleška družba. Skoro neverjetno se sliši, pa je vendar resnično, da kljub tolikemu številu katoličanov še nimamo cerkve. Za zdaj se stiskamo v pritličju neke turške hiše, kjer imamo začasno kapelico, ki je pa bolj kleti podobna.
leto 31.	8. januara 1941._Stevilha l.
NAROČNIKOM INO VSEM NJIHOVIM MILOSTI PUNO BLAŽENO NOVO LETO NAJ PODELI JEZUŠEK.
Na znanje dragim naročnikom
V 37. leto stopi Marijin List. Polovico človečega živlenja je preživo, polovico vseh nevol človeka je prestao junaško pa ostao živ i zdrav. Čuvala ga je njegova začetnica, Blažena Devica Marija. Živ je ostao i zdrav, ar je meo mater, najbošo mater. Marija bo ešče nadale njegova mati. To je porok, da Marijin List ostane i nadale živ i zdrav i bo delio duševno zdravje i živlenje vsem, ki se ga oklenejo z detinskov liibez-nostjov do Marije. Ki se držite, ali se ščete držati za Marijino deco, ga ne smete zavrči; ga morate z veseljom sprejeti; ga morate z lubezni do Marije širiti.
Izdavalo ga bo odsehmao Katoliško Tiskovno Društvo v Slov. Krajini, šteroga kotrige ste vsi naročniki Marijinoga Lista pod vodstvom vaše duhovščine. Vrejiivao ga bom podpisani brezplačno kak dozdaj. A ar se je cena papira jako podragšala, ar je poštnina močno zvišena, ar je ves material, za tisk potreben, skočo v ceni, ar se je podražo živež delavcov v tiskarni, zato bo cena Marijinoga Lista tudi vekša. Vekša pa bo samo za dva dinara na leto pri naročnikaj na skupni naslov i za
štiri dinare pri naročnika]' na posamezni naslov. Kalendar pa oboji dobijo brezplačno letos.
Cena Marijinoga Lista v 1. 1941. na skupni naslov je tak 18 Din. letno, na posamezni naslov pa 24 Din. na leto. Velikost ostane ista, najmre 28 strani s platnicami vred.
Gda Vam to, dragi naročniki, naznanim. Vas prosim, podpirajte me z naročitevjov i z širjenjom Marijinoga Lista. Viira plačila se bliža, Marija je bogata plačnica.
Črensovci, 1941. jan. 1.	Klekl Jožef,
duhovnik, urednik.
Prošnjo do svete Družine
Oča — hraniteo, Jožef najčistejši, hrani nas z Jezusom, da močni smo v duši! Telo Gospodovo, sveta cerkev boža: kak je zdaj nevolna, kakša sirota uboga! Čuvaj jo, reši jo, daj zmago njej večno, da duše pripela k zveličanji srečno.
Mati Marija, kralica nebeška,
Boža rodica; dol z tebe devištvo lesketa . . .
Podeli je deci, podeli mladini,
najbole, ki tvojemi služijo Sini,
podeli devištvo, gorečnost duhovnom,
da po njih nebesa bodo naš dom.
Jezušek, dete svete Družine, pelaj nas, pelaj na svetosti višine! Naj vsikdar živemo brez smrtnoga greha, naj svetost je naša stalna odeja! Oj sveti nam, sveti do blažene smrti, po smrti daj v nebi te taki dobiti.
To prošnja je moja do svete Družine,
to prošnja je moja iz dušne globine!
Ponižno pokleknem pred Dete Boga
i z viipanjom čakam, da prošeno da.
Bo zmagala cerkev, se duše rešijo, do sveti duhovni:
0 Jožef, Marija, to Jezušek da nam po vajnoj priprošnji.
Srčen.
Dnes se je 2 nebeskiri} zaročnikom zvezala Cerkev, ar jo V Jordani Kristuš očisto grehov; paščijo se Modri na kralesko gostiivanje i iz vode stvorjenomi vini se gostje veselijo, alleluja. (Cerkvena molitev na Treh Kralovo:)
Bože reci od svete čistosti
O kak lepo je čisto pokolenje v svetlosti! (Kniga Modrosti 4-1). Sveti Duh Bog je gledao lepoto čiste duše i je dao zapisati od nje v knigo Modrosti sledeče reči: „0 kak lepo je čisto pokolenje v svetlosti". Ka je vido sveti Duh? Vido je žensko, odeto v sunce i pod njenimi nogami mesec, okoli glave pa venec, spleteni iz dvanajseteri zvezd. Tak čtemo v svetom Pismi v knigi skrivnoga Razodetja, štero je dao zapisati Bog po svetom Janoši apostoli i evangelisti. (Razodetje, 12, 1.) I ta žena v sunce odeta, z vencom dvanajseterih zvezd na glavi i z mesecom pod njenimi nogami, je prečista Devica Marija. To je tisto čišto pokolenje, šteromi se ešče najlepši Bog radiije i njemi spevle slavo rekoč: 0 kak lepo je čisto pokolenje v svetlosti. Marija, prečista Devica je tista duša, šteroj se veseli Duh sveti, i ž njov vred se veseli vsakoj čistoj duši, štera se zbira okoli te žene i čuva ž njov svojo nedužnost. Marija je jedina bila pri popri-jetji rešena prijetnoga greha, nišče drugi ne. Samo njo je po-krio Bog s svojov neskončnov čistov rokov, gda se je v utrobi svete Ane poprijela, da jo greh Adama i Eve ne zamazao. I to veliko miloščo je dobila pa ž njov nedopovedlivo čast, da je mati boža, zavolo svoje Iiibezni do čistosti. Niti mati boža ne štela postati, če bi mogla v zakon stopiti i devištvo zgubiti. Zavolo njene prevelike Iiibezni do čistosti, do devištva je bila vredna najvekše milošče, da je brez greha bila poprijeta. Bog, ki vse vidi, vse zna, je najmre naprej vido, kak de ona čuvala sveto devištvo i zato njej je poklono to miloščo, ka je edina bila poprijeta brez poprijetnoga greha. S tem je vredno postala mati boža. Mati i devica, najvekše čudo sveta. Žena v sunce odeta, ar je mati Boga, ki je sama svetlost, ki greha ne pozna. I po njem je tudi ona postala popolnoma brezgrešna i najsvetejša, da vsi svetniki i angeli skupno neso dosegnoli tiste višine svetosti, kak jo ona sama ma. 1 vretino vseh teh neskončnih milosti, je dobila Marija zavolo svoje Iiibezni do čistosti, do devištva. Vidite drage duše s toga, ka vala pred Bogom čistost. Premislimo si zdaj, kak sodi Bog od čistosti, od devištva, ka bomo znali je visoko ceniti i čuvati v sebi i drugih. Ti pa, najčistejši deviški Jezuš, sin Deviške Majere, ki nas z Oltarskoga Svestva gledaš, blagoslovi nas pri čtenji teh reči.
Ka pravi Bog od čistosti, od devištva? „0 kak lepo je čisto pokolenje v svetlosti!" Gda je Bog svet stvoro, je, kak je zapisano v svetom pismi, pravo, ka je vse dobro, ka je stvoro. Nese pa čiidivao stvorjenomi. Čistoj diiši se pa Bog, ki je naskončno lepi, čudiva. I to zato, ar je čista duša nedopovedlivo lepa i svetla. Zato pfavi: „0 kak lepo je čisto pokolenje v svetlosti". Za lepoto duše, za sveto čistost, da se obdrži, je zato ne nikša žrtev preteška. Ka so si sveta Agneška, sveta
Katalena, sveta Lucija i neštete druge svetnice dale raj glavO odsekati, kak sveto čistočo zgubiti niti po dovoljenom zakoni, zarazmi samo tisti, ki zarazmi bože reči: „0 kak lepo je čisto pokolenje v svetlosti!" Čistost je tak lepa reč, da milijon živ-lenja za njo dati bi ešče premalo bilo.
Ka pravi Bog od svete čistosti? od čistoga pokolenja? „Nemrtelen je njegov spomin" (kniga Modrosti). Spomin čistoga pokolenja je nemrtelen. Marija, devic devica, je zaspevala, kda je sv. Elizabeto obiskala: „Za blaženo me bodo imenii-vali vsi narodi. (Luk. 2, 48.) Vsi narodi do konca sveta i vsi narodi v nebeskoj domovini vso večnost, jo za blaženo imenujejo zavolo devištva, po šterom je vredna bila postati mati Zveličitela, Jezuša Kristuša. Nemrtelen je tak spomin za devico devic i ž njov na vso dečico njeno, ki so ostala po njej čista nevtepena. Kajti spomin njenih i svetih devic se obhaja i se bo obhajao na zemli do konca dni, v nebi pa vso večnost. Nemrtelen je spomin devic. Če je na zemli pozablena duša proste dekle i prostoga dečka, ki živeta čisto, pred Bogom je njeva spomin nemrtelen. Kakša tolažba za čiste diiše, ka se Bog ž njih nikdar, v nikših prilikaj ne bo mogeo spozabiti, če bodo držale svojo čistočo!
Ka pravi Bog od čistih deviških duš? od čistoga pokolenja? „Poznano je tak pred Bogom, tak pred liidmi" (kniga Modrosti 4). Mi poznamo svoje reči doma pri hiži i na poli. A nešterne pa z med teh li bole poznamo i je raj gledamo i je raj mamo. Tak tiidi Bog pozna toti vse svoje diiše, a najbole pa pozna i najraj se mudi pri čistih diišaj. To pomenijo njegove reči. I tudi Itidje poznajo čiste diiše i se pred njimi dostoj-nej obnašajo kak pred drugimi. Čistoga mladenca sv. Stanislava Kostko je natelko poznala tista doba, v steroj je živo i ga tak poštiivala, da nišče ne viipao pred njim nikše malo nedostojne reči povedati, da ga ne bi razžalo. Mladenček je naj-mre včasi omedlo, kak njemi je kaj nedostojnoga prišlo do viih. Bog i liidje majo posebno poštiivanje do čistih duš. To pomenijo bože reči, da Bog i liidje poznajo čisto pokolenje.
Ka pravi Bog od čistosti, od devištva, od čištoga pokolenja? „Gda je navzoči, je naslediijejo i želejo gda odide, kronano zmaguje naveke i nevtepenih borcov najem dobi", (kniga Modrosti 4.) Marijo, najčistejšo devico naslediije celi svet i žele priti pod njeno varstvo. Čistih duš se vsi dobri liidje radi držijo. Čisto živlenje kak dišeča vijolica, diši na vse kraje, pa idejo za njim vsi, ki so dobroga srca i želejo biti v njegovoj bližini. Vsaka čista duša že na zemli nosi korono glavi, i ž njov zmaguje na veke. Ne vidi se od liidi, gleda jo pa Bog. Drugi dobijo krono samo po smrti, čista diiša kak Bog pravi jo že na zemli nosi, naj je samo stanovitna. Njeno plačilo je pa plačilo nevtepenih borcov, pravi Bog. Nevtepeni borci so mučeniki, mantrniki, ki neso se oskrunili z krivov verov i njihovo plačilo dobi čista diiša, kajti borba proti nečistosti je pred Bogom ed-
naka k mučeništni, mantrništni. O kak velika čast i c!ika za čiste duše! Brez prelevanja krvi dosegnejo palno mučeništva.
Ka pravi Bog od čistoga pokolenja? „ V kratkom vremeni merje i vnogo časa je dopunilo, ar je njegova duša bila prijetna pred Bogom i jo je naglo šteo vzeti z hudobije" (kniga Modrosti 4). Čistim, deviškim dušam, čeravno par let samo ži-vejo, šte Bog ta mala leta za veliko dni, za sto in sto let pri plačili. I Bog je nepozove pri smrti na drugi svet zavolo kaš-tige> kajti. „najem greha je smrt", (Rim. 6, 23.) nego kak svojo izvoljeno deco je reši hudobije, ar je zavolo čistosti prijetna bila prednjim. Smrt čiste duše je pesem. Pesem sladka za njo, ar jo, sam neskončno čisti Bog obine i njej Marija, prečista Devica
Deviško Srce Jezusovo, čuvaj nedužnoM svojih zaročnic.
spevle pa ide žjnjov na „goro mirhe", ide dete s svojov ma-terjov v nebesa.
Ka pravi Bog od čistoga pokolenja? „Ludje pa so se čudili a nezarazmeli i v srce ne sprejeli, ka boža milošča i smi-lenost počiva na njegovih svetnikaj i njegov pogled na njegovih odebranih." (Kniga Modrosti 4.) Tak se čtejo te reči v knigi Modrosti i ž njimi Bog naznanja, da liidje ne zarazmijo i si v srce ne vzemejo neskončne vrednosti čistosti. Ne zarazmijo, ka boža milošča i smilenost da stanovitnost v čistosti i ka so čiste duše boži svetniki i boži odebrani. Mi pa zarazmimo, ki te reči čtemo i si je v globočino srca zapišimo, ka od žene
v sunce odie, od prečiste Device Marije nikdar ne odstopimo, nego jo bomo z celim srcom, iz cele diiše nasleduvali v čistom živlenji, ka bomo vredni postati boži svetniki i boži odebranci.
To pravi sveti Diih Bog od čistosti, od devištva v knigi Modrosti v poglavji 4. že v starom zakoni. Ka pa pravi od čistosti, od devištva večna lelija g. Jezuš Kristus? Poslušajte. „So samski, ki so si samski stan zvolili zavolo nebeskoga kra-lestva, ki more razmeti naj razmi" (Mat. 19-12). Tak velko delo je čistost, da je vsaki niti zarazmeti ne more, pravi Jezuš. I naj pokaže kak on ravna ž čistimi dušami, taki po teh svojih rečaj malo nedužno dečico da k sebi pripelati i pravi apošto-lom: „Piistite dečico i ne branite njej k meni priti, ar takših je je nebeško kralestvo." Čiste diiše so pred Jezušom, kak ne-dužna dečica. Je zavarje, obinjavle, blagoslavla, na srce sti-skavle i njim obečavle pred vsemi drugimi nebeško kralestvo. 0 kak neskončno velika i draga reč je sveta čistost! Ka je pa njena plača na driigom sveti? Jezuš je dao po svojem apostoli, Janoši, ki je čisti ostao v čelom živlenji, zapisati plačo deviške diiše. Etak se glasijo njegove reči: „Vido sem agnjeca i sto-štirideset jezer, ki so meli zapisano na svoji čelaj njegovo i njegovoga Oče ime i so spevali novo pesem... i nišče drugi se ne mogeo te pesmi navčiti. To so, ki z ženskami neso se oskrunili, deviški so. Ti naslediijejo Agnjeca, kamkoli ide. Ti so nevtepeni. (Skriv. Raz. 14-1, 3, 5.) Pesem je veselja sad. Nišče se ne mogo navčiti pesmi, štero so spevale i spevlejo čiste diiše v nebi, ar nišče nemore tistoga veselja vživati kak čiste duše. I nišče ne more tak bluzi priti k Jezuši, večnoj leliji, kak deviške, lelijske duše. 0 neskončna, večna čast čistih, deviških diiš!
Predragi krščeniki, gda čtemo od te neskončne časti i plače, štero vživajo čiste, deviške diiše, zarazmimo, zakaj je svetnica razgrizla svoj jezik i zapelivci ga v obraz pliinola, naj bi ostala samo čista; zakaj je sv. Bernard v zimi skočo v zmrž-njeno vodo i si potro nečisto skiišavanje i zakričao pri driigoj priliki, kda so ga nedostojne skušnjave napadnole: Razbojniki, razbojniki! Zakaj se je valao sveti Benedikt i sveti Frančišek assiški po trnjj, da ohranita sveto čistost; zakaj je sveti Martinian, ki je že 25 let živo v pokori piistine, položo nogo na žareči ogenj i si zgučao, gda ga je močno peklo: se ti teš-ko vidi te ogenj prenašati, kak pa te preneseš ogenj peklenski, če v nečistost privoliš?
Dušice, da je čistost neskončna lepota i bogastvo, da je neskončna njena čast i plača na zemli i v nebi, zato jo moramo z cele moči čuvati. Zato moramo gostokrat hoditi k svetomi prečiščavanji, k kruhi angelskomi, i k nevtepenoj božoj krvi, štera device rodi. Zato moramo v vsakoj najmenšoj skušnjavi bežati k prečistoj materi Mariji i najčistejšemi moži, svetomi Jožefi i jiva prositi pomoči. Zato si moramo prle kak bi kaj nedostojnega mislili, povedali ali včinoli, živo predstaviti, ka nas
Jezuš z oltara, Marija z nebes, angel čuvar pa z naše bližine gledajo. Bi viipali pred temi svetimi dušami kaj nečistoga misliti, zaželeti, povedati i včiniti? Dušice, i bi nas lepote i bogastvo sveta mogli zavirati v ohranjenji čistosti, kda nas Bog natelko časti, či smo čisti? I bi mogli mi zakonski samo v eno miseo privoliti, da Bog ne bi dobo z našega zakona teliko duš, keli-ko jih šče meti okoli sebe v večnom kralestvi? Pa bi mogli mi samo eden edinokrat privoliti svojoj deci, da se pred zakonom na samoči shaja z svojim zvoljenim parom? Dušice, naj-vekši kinč, nedužnost, devištvo smo vsi dobili pri krsti. A samo edno. I niti najbogatejši Bog nam je nemore nazaj dati, če smo je zgubili. Preostane nam samo še pot pokore, na štero moramo stopiti i na njej stanovitno zdržati, če se ščemo zve-iičati. Ne pozabimo pa, da skušnjava ne greh. Lejko nas na-punjavajo nečiste misli i žele dneve i mesece, lejko čutimo celo zburkanje krvi, to vse ne greh, dokeč mi prostovolno, z dopadenjom ne privolimo. Takše skušnjave nas ešče bole čistijo, kem več takših skušnjav premagamo, tem čistejši smo pred Bogom.
Jezuš je pravo v svojoj predgi na gori, da so blaženi čistoga srca i ka oni bodo Boga gledali. Bog se s srcom gleda, ne pa z očmi. Pazimo zato na srce, da bo vsikdar čisto, nevtepeno. Čuvajmo v sebi i drugih sveto nedužnost, da bomo vredni pesem nedužnih spevati v nebi.
Vinski trgovec se je pri svojoj trgovini navado pijače. Vsikdar bole i bole je popivao, zednim pa tudi zajšeo v popolno brezbožnost. Ne se več brigao za Boga, ne za bože reči. Na-skori je vse zapravo. Ar ne meo več penez za vino, se je vdao pitji žganice. Neko zimsko noč ide jako pijan domo. Na poti obleži v snegi i zaspi. Kak lehko bi nesrečnež za vsikdar zaspao! Ali presv. Srce Jezusovo se gaje smililo. Kda se zdeni, se zbudi. Gleda okoli sebe. Najprle zagledne križ pri poti. Zave se, ;v kakšoj nevarnosti je bio preminočo noč. „Ka če bi zmrzno? Kde bi bila zdaj tvoja duša?" pravi sam pri sebi. Tak se njemi vidi, kak da bi njemi Križani pravo: „Gledaj mojo liibezen! Če te jaz ne bi občuvao, bi bio zdaj že zgubleni na duši i našteli". Ta miseo ga prevzeme. Stane, spadne pred Križanim na kolena, povzdigne svoje roke proti Križanomi i pravi: „0d toga trenutka niti kaplice žgnice vejčl" Prva njegova pot je^bila v cerkev, k spovednici, |tde se je popolnoma zmiro z Bogom i ostao svojoj oblubi zvesti do konca živlenja. Presv. Srce Jezušovo ga je rešilo velkoga, nevarnoga betega — grešne navade. Kak pa tebe ne bi.
| t Dr. KOBOSEC ANION I
Prek 20 let je staniivao i tudi vmro v Beogradi 14. dec. 1. 1940. predsednik Senata i minister prosvete dr. Korošec Anton v prostoj sobici, v šteroj ne bilo driigo kak postela, omar, sto za pisanje i par stocov. Milijone bi si lejko pošteno spravo, a kak je živo tak je tudi vmro: brez vrednosti. Vse svoje velike dohodke je proti razdelo med siromake i v dobre namene. Tisti glasen joč siromakov i od njega podpretih kre njegove škrinje v senati je jasno svedočanstvo, što je bio pokojni. S svojov zadnjov plačov je obleko siromaško deco v sirotišnici v Zemuni i da ta ne dohajala, da bi vse obleko naednok, je pri-šparao teliko, da obleče še ostale sirote za Božič. Te za siromake prišparane dinare so najšli pri njem po smrti i tri delnice od Hrvatske tiskarne v Sarajevi, nikaj driigo. Hiše ne meo, pa palačo bi lejko meo. Gotovine ne meo, pa milijone bi lejko meo. Meo je pa eden veliki kinč, šteroga je držao v roki, gda so ga mftvoga najšli, sveto čislo. S tem v roki, s častenjom Matere Bože se je poslovio najvekši sin slovenskoga naroda z toga sveta.
Rojen je bio 1. 1872. maja 12. v Biserjani v župniji sv. Jurij ob Sčavnici, v lepoj Prlekiji, malo više gor od Radgone. Za duhovnika je posvečen I. 1895. jun. 25. Kaplaniivao je na Sladkoj Gori i v Marenburgi. L. 1898. je postao prefekt deškoga semenišča v Maribori, 1. 1905. je položo doktorat bogoslovja. L. 1898. je postao urednik „Slovenskoga Gospodara" i v ži-vlenje prineso „Naš Dom". L. 1906. je zvoljen za poslanca v bečki parlament. Že kak dijak je z lastnov krvjov zapisao ob-lubo, da se bo borio za pravico svojega slovenskoga naroda. To oblubo je do smrti najvernej vršo. Naša Slovenska Krajina njemi je bila liiba i draga, ve se je že kak dijak dugo časa mudio na Cankovi pri svojem rodi, peki Derkači i tu celo po-magao v obrti i se že kak bogoslovec i mladi duhovnik spo-znao z našimi tistokratnimi bogoslovci, prišestnimi našimi narodnimi borci i z voditelom Slov. Krajine, dr. Ivanoczy Francom, tišinskim dekanom. Celo njegovo živlenje je borba za pravico maloga, zatiranoga človeka brez razlike vere i narodnosti, predvsem pa za pravice svojega miloga slovenskoga naroda. Tak čistih rok v toj borbi, kak je pokojni meo, je ma malo što. Celi njegov žitek je bila edna nepretrgane verige smilenosti, zato je najšeo pri smilenom Bogi tudi smilenje.
Vmro je 14. dec. v Beogradi. Najšli so ga ob 7. mrtvoga z čislom v roki na posteli. Ob 6. je kak navadno stano gor i z tihim glasom zvao slugo, a te ne viipo notri, ar ne znao, da je njegovomi gospodi slabo. Ob 7 je pa odpro sobo, a je bilo že pozno. Poleg doktorov i častitih sester je v posteli ležečega
dr. Korošca prvi obiskao knez Paveo i pun žalosti dao izjavo, da je v njem država zgubila velikoga državnika, on pa tudi svojega dobroga prijatela. Pokopali smo ga 17. decembra v Ljubljani. Sprevajalo nas ga je v močnom mrazi 35 jezero, do treseti jezer liidi je pa gledalo v tihoj žalosti sprevod. V pon-delek večer smo ga iz banske palače v nočnoj procesiji spre-vodili v stolno cerkev skoz razsvetlene i v žalost zavite Ljub-
ljane. V tork ob 9. so se začeli pri mrtvom teli molitve za njegovo diišo, potem predga prevzvišenoga ljubljanskoga knezoš-kofa g. dr. Rožmam Gregora. Slovesno sveto mešo je obsliižo za njega naš prevzvišeni knezoškof g. dr. Tomažič Ivan.
Ka je bio dr. Korošec, pove predga dr. Rožmana, ki se je etak glasila:
Cerhvenl govor prevzv. g. dr. Rožman Gregor a hnezošhofo v ljubijanshoj stolnici pri mrtvom teli dr. Korošca.
„S cerkvenimi obredi se poslavljamo od zemskih ostankov dr. Antona Korošca, z molitvijo in sveto daritvijo se spominjamo njegove duše, da jo Gospod Bog sprejme v večno življenje.
V globoki hvaležnosti se sleherni Slovenec in Jugoslovan klanja spominu moža, ki je vse svoje sposobnosti, vse moči, vsa sredstva posvetil svojemu narodu, da ga pelje na pot, ki vodi v svobodo, blagostanje in lepšo bodočnost.
Dvajset let star se je odločil za duhovski poklic. V cvetu živahne in zdrave mladosti je nadarjeni abiturient žrtvoval naravno težnjo po družini in potomstvu in se ves brez pridržka postavil v službo svojega malega, s trdno odpovedjo ljubljenega naroda. Prepričan je bil, da bo mogel v duhovskem stanu najbolje služiti Bogu in svojemu narodu, ko ga ne bo oviral noben ozir na družinske obveznosti. Svoboden in vnanje neodvisen, vedno za vsako osebno žrtev pripravljen je kot duhovnik mogel stati ob svojem narodu v vsaki uri.
Temeljito je študiral bogoslovne vede. Poleg običajnega bogoslovnega kurza v domačem učilišču je nadaljeval teološko naobrazbo še na univerzi ter si pridobil doktorat v bogoslovju. Zdelo se je, da se mu odpira pot k znanstvenemu delovanju. A božja Previdnost ga je namenila za drugo polje .— na težavno politično polje ga je usmerila. Mladega kaplana je dobri Bog izbral, da je nam Slovencem dal voditelja v usodni zgodovinski uri, ki nas je kakor Mozes pripeljal v svobodno narodno državo, da je dal nastajajoči Jugoslaviji kovača, ki ji pomaga utrditi jeklen temelj.
Najodličnejši njegovi sodelavci so te dni v govorih in člankih orisali dr. Koroščevo veličino in njegovo velikansko življenjsko delo. Iz vsega, kar je delal in žrtvoval, se vidi, da ga je tudi v politiki vodil oni svečeniški duh osebne odpovedi in požrtvovalnosti, kateremu se je v najlepši mladosti posvetil. Dr. Anton Korošec je tudi kot politični voditelj in kot državnik o-stal v svojem najglobljem bistvu duhovnik, t. j. mož, ki se žrtvuje za druge, sebe pa pozablja in zapostavlja.
Kakor pravi duhovnik vidi in išče le duše in njihovo srečo in je pripravljen za nje vse žrtvovati, lastno življenje — tako je delal dr. Anton Korošec.
Ker je bil poln svečeniškega duha, so ostale njegove roke čiste, dajale so, da, razsipale, jemati niso znale, niso hotele.
Živel in umrl je brez premoženja — in bi vendar brez vsakršne kršitve pisanih zakonov na svojih položajih mogel imeti bogastvo. Njegove roke so delile, trosile vse, kar je imel in zaslužil. V knjigi življenja, ki se v nebesih vodi, so zapisane vse vsote, ki jihgje njegova radodarna roka delila, delila neštetim od mladega stremečega znanstvenika do bolehne sirote in do skrite redovnice, ki v vsakdanjih tihih žrtvah in molitvah
božji blagoslov kliče na delo onih, ki v težkih časih vodijo usodo naroda.
Iz neštetih hvaležnih src se dviga danes prošnja k Bogu, naj mu ..milostno povrne z večnim življenjem". Na dr. Antona Korošca smemo po vsej pravici obrniti besede psalmista: „0n trosi in daje ubogim; njegova pravica ostane vekomaj" (ps 111, 9).
Iz istega svečeniškega duha je izhajalo vse njegovo narodno, politično, državniško delovanje: žrtvovati se, iskati pota in načina, kako narod privesti k svobodi in sreči, kako državo utrditi v skupnosti vseh upravičenih interesov, v redu na znotraj in moči na zunaj; zvesto in dosledno skrbeti za narod in državo, bodisi na vodilnih in odgovornih mestih, bodisi v ne-iskanem in nezaželenem mirovanju. Kloniti ni znal, obupavati ni mogel nikdar, ker je veroval in upal v pravičnega Boga in križanega Odrešenika, kateremu se je od svoje mladosti posvetil.
Zato je bilo prav in je simbolično dejanje, da so mrtvega predsednika senata in prosvetnega ministra odeli v mašniško obleko in ga kot duhovnika položimo k zadnjemu počitku, saj ima prav v duhovništvu korenine njegova veličina, katero mu brez zavisti priznava vsak, tako njegov pristaš kakor njegov politični nasprotnik.
0 njem v polni meri veljajo besede pobožnega Siraha, ki je dejal o vodnikih svojega ljudstva: „Njih srce ni bilo spače-no, in se niso od Boga obrnili; njih spomin bodi tedaj blagoslovljen ... in njih ime naj ostane vekomaj." (Sir. 46, 13—15).
Ostane nam še poslednja prošnja: Gospod, Ti si dejal: „Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." — „Ti veš, koliko je naš voditelj in veliki sin naše domovine storil dobrega posameznim in vsemu narodu — sprejmi to, kakor da je Tebi samemu storil in po svoji božji obljubi povabi njegovo dušo: „Pridi, prejmi kraljestvo, ki ti je pripravljeno od začetka sveta."
Gospod, usliši nas in stori to. Amen."
Te reči vse povejo, ka je bio dr. Korošec. Omenimo pa še njegovo zadnjo sveto mešo pri č. šolskih sestraj v Zemuni na lepi Marijin svetek dec. 8. I njegovo zadnje romanje. Častite sestre so dale od toga v ..Slovenci" od 31. dec. sledeče vrstice objaviti:
Dr. NoroScc no svetek Nevlepene pri Sol. sestrah v zemuni.
„V soboto, 7. dec. je telefoniral Dragi (sluga pokojnoga. Vr.) šol. sestram v Zernun: „Jutri pride g. predsednik maševat kakor navadno!" S. prednica je pa že dopoldne poslala sestro v Bel-grad, naj kupi najlepšega cvetja za oltar in pristavila še: „Jutri je največji Marijin praznik in praznik naše Kongregacije, prinesite veliko lepega, belega cvetja, da bomo oltar tako lepo okrasile, kot še ni bil nikdar!" Pa je bil oltar tudi res lep, majski oltar sredi ledene zime.
Že popoldne je sestra prednica v dr. Koroščevi sobi urejevala vse potrebno za sv. mašo. Hotela je pripraviti „zlat plašč", ornat iz krasnega z zlatom tkanega damasta, katerega mu je podarila č. M. Terezija ob svojem odhodu kot vrhovna prednica iz Zemuna, v zahvalo, da je po vrnitvi iz internacije tako
blagohotno prevzel službo „župnika" naše skromne hišne kapelice. Navadno je maševal v njem samo za božič in Veliko noč. Pa se je premislila in dala je belega, ker je imel na hrbtu lepo uvezeno podobo Matere božje.
Na praznik so ga sestre kot navadno, čakale. Prišel je
točno kot vselej, dobro razpoložen, nasmejan. S. prednici, ki ga je oblačila za sv. mašo, pa pravi: „0, danes pa le dajte zlatega, ko je tako velik praznik!"
Med sv. mašo so. sestre to pot pele bolj izbrane pesmi, med drugim tudi Mavovo: „Mati moja, venec pletem!" Po sv. maši so se vse sestre, kot vselej zbrale v njegovi sobi. Pričakovale smo, da nas bo pohvalil zaradi petja, ker je imel navado, da je skoro vedno kaj omenil glede petja; ker pa le ni nič bilo, smo ga pa vprašale: „G. minister, ali smo danes lepo pele?!" „Nisem vas slišal, ker sem zbrano maševal!"
Dolgo je sedel v krogu svojih vrabičev kot je imenoval sestre, ker so neprestano kramljale in mu je to njihovo cvrčanje
prijetno delo.	_ -
Od svojega običajnega zajtrka kave, preprečenega kruhka in presnega masla, je ta dan prav malo použil in je vse kar je ostalo, ukazal najmlajši razdeliti med sestre. Najmlajša sestra, perica, ki je šele malo časa v Zemunu, je s tresočo roko jemala koščke prepečenega kruhka, ga mazala s presnim maslom in delila; a ker delitvi le ni bilo kraja, pravi g. minister šegavo, drugi sestri ki je že priskočila na pomoč: „0, naj se le navadi! Saj nobena ni prvič znala! Pa kakšen blagoslov ima, saj kar ni konca kruhkov!"
Zahvalile so se mu sestre za Miklavža. To je dalo povod razgovoru o hvaležnosti. Rad je dajal, z veseljem je dajal in z ljubeznijo ali hotel je eno: Ljudje naj se navadijo tudi zahvaliti se, kadar kaj prejmejo. „Saj ni treba ne vem kaj vse pisati, karta: „Prejel sem, hvala!" Tako je človek rešen skrbi in dvomov ali je prosilec dobil ali ne. Najbolj me jezi, če ni od nikoder glasu!"
Omenil je, da čuti na želodcu prav občutne bolečine in sicer ob vsakem pritisku. Ko smo ga prosile, naj vendar pokliče zdravnika, pravi: „Saj zdravnik ve samo to, kar mu jaz povem. To mora priroda sama urediti, pustiti, da gre to naravnim procesom. Še nekaj dni bo trajalo, pa bo dobro!"
Prosile smo ga, da bi bil tudi letos z§ božič med nami, kot je bil že dve leti zaporedoma. „Ne vem še. Letos bom najbrže šel na pristavo, pa bomo tam zunaj mirno obhajali božič." Pa smo mu zopej prigovarjale. Ostal je v negotovosti. Rad bi šel gor, rad bi ostal med nami.
Zanimal se je za našo božično obnovo, kdo bo prišel in kdaj bomo blagoslovili kip Srca J., katerega je on naročil pri ak. kiparju Pengovu, češ, naj bo tak, da bo čudeže delal. Kjerkoli je potoval, je ogledoval kipe Srca J. ker je res želel, da bi dobila skromna kapelica nekaj izredno lepega. Prav to nedeljo je pripovedoval, da je od vseh kipov videl najlepšega v Aradu v Romuniji. Pa smo mu zopet pripovedovale o našem načrtu in ga prosile, da na prvi pfetek v januarju osebno blagoslovi kip. „Dobro, o tem bomo še govorili!"
Nikdar pa ni dovolil, da bi katera sestra črhnila besedico o politiki. Samo dvakrat je bilo v toku 6 let, da je ena izmed sester ugriznila v to jabolko, pa jo je vsakokrat kratko zavrnil. Prvič je pokazal s prstom proti vratom kapele in je rekel: „Sestra, tam je vaša politika!" Drugič to je bilo že v zadnjem času, po napadu na Bitolj in je vladalo v prestolnici in povsod glede tega veliko razburjenje, pa je prišel, kar je prav pogosto storil, med tednom na obisk in je kot po navadi, tudi to pot prinesel svojim sestram dar: košaro grozdja. Ena sestra še pod vtisom splošnega razburjenja sproži besedo: „G. minister kaj bo sedaj, ali bo vojska, tako je vse razburjeno?" Tedaj seže z roko v košaro, vzame grozd, ga da vprašujoči sestri in reče z ljubeznivim nasmehom: „Na, to je vaša politika! Jej, pa molči!" in vsaki dal grozd, rekoč: „Le jejte, zdaj bo vsaj tiho in mir!"
Parkrat je na praznik Brezmadežne hotel vstati in oditi, ali ko so mu sestre rekle: „Danes se vam pa res ne mudi", je kar vidno zelo zadovoljen še ostal in kramljal. V sestrinskem krogu se mu nikamor ni mudilo. Okrog 11 se je poslovil, šel je kot vselej še enkrat pozdravit v kapelo Najsvetejše, ter nam je vsem dal blagoslovljene vode.
Ko so sestre prišle do vhoda, pravi: Tako je lepo sonce, pojdimo mu nasproti!" Kje bi bila v bližini Marijina božja pot? Gremo na božjo pot k Mariji!" Odločili so se, da gredo k Mariji Snežni blizu Karlovcev. On je sedel pri šoferju Pavlu, a sestra prednica in dve sestri zadaj na sedežu. Dan je bil krasen. Med potjo so morale imeti sestre odprte oči za vse. „Po-glejte tega konja, kako je isker! Ko pa sestre za konje niso pokazale preveč zanimanja, pravi: „Na potu si mora človek vse ogledati, najprej živo, potem pa še naravo!" Ko so primerjale kraje skozi katere so se vozili s Slovenijo in jo poveličevale, pa so morale po vsaki primerjavi zapeti refren: „0j zato, oj zato, je v Sloveniji lepo!" Kar s prstom je pokazal, pasmo vedele, kaj to pomeni. Tako smo priromale do v teh krajih najbolj obiskovanega Marijinega svetišča. Cerkev je bila zaprta. Prišla je cerkovnikpva žena ter odprla cerkev. V njej ni bilo Najsvetejšega. Cerkev je bila precej zanemarjena, pa je g. minister rekel ženi: ..Zakaj pa bolj ne skrbite za snago in red! Skoda je, da je tako zapuščeno!" Sestre so opazile ob strani pravoslavno podobo Matere božje, pred katero je gorela lučka. Sestra pravi: „Poglejte g. minister to je pravoslavna podoba in še luč gori pred njo. Ali ni to čudno?" „To se mi ravno do-pade, da imajo tako zaupanje."
Bilo je ravno poldne in pravi: „Molimo angelovo češčenje!" Pristavila je molilka še „0če naš na čast Brezmadežni" in dodala vzdihljaj: „0 Marija Brezmadežna spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo." Ko je sestra odmolila to molitvico, je pok. dr. Korošec dejal: „Dajte, Se enkrat ponovite ta vzdihljaj! Lep je! Je tudi na svetinjici Brezrnadežne, ki jo imam pri sebi!"
Ko so prišle iz cerkve, pa pravi: „Tista, ki je najmlajša naj pove, kamlnaj se sedaj peljemo; gotovo bo povedala kakšno neumno." Izbrala je Novi Sad. Dobro. Pot se nadaljuje proti Novemu Sadu. Pred cerkvijo je bilo mnogo ljudi. G. predsednik gre sam h glavnim vratom, da bi jih odprl. Cerkev pa
fe bila zaklenjena. Gre okrog cerkve, kar priteče za njim gospod in pravi: „G. minister, želite v cerkev? Takoj obvestim Župnika in grem po ključi" Sli smo h glavnemu oltarju, posvečenemu Brezmadežni. Zopet smo molili in se priporočali Njenemu varstvu. G. župnik nam je razložil zanimivosti cerkve.
(j. minister se je za vse podrobnosti zanimal. Odpeljali smo se nato proti sanatoriju dr. Jakovljeviča, kjer so zaposlene šolske sestre. Tu je dal ustaviti avtomobil, da se romarice pozdravijo s sosestrami in je rekel: ,,Jaz ostanem tu, pozdravite jih še v mojem imenu!" Čez deset minut so se vrnile in pot se je nadaljevala proti domu. Želel je, da bi se vrnili po drugi poti domov, čez Fruško goro in Rumo. Ali Pavle pravi, da je pot grda in preveč naporna. Morali smo se zaradi tega vrniti po isti poti v Zemun. Med potjo je želel, da sestre pojejo. Pele so vse poznane in njemu drage Marijine pesmi in narodne.
V Zemunu je bil pripravljen skromen obed, kot si ga je želel. Ostal je v krogu sester veselo kramljajoč še dve uri. Ob 4. je začutil, da ga malo mrazi in se je od jedovne družine prisrčno poslovil — bilo je to zadnje slovo! Se preden je odšel, ga je s. prednica spomnila, da je v torek praznik Loretske Matere božje in ga prosila, da bi prišel zopet maševat. Tedaj reče; ,,Zelo rad bi prišel, ali ob pol 8 moram biti v ministrstvu, maševat bi moral že pred 7. uro, zato bi pa moral dokaj rano vstati, ali tega za enkrat še ne morem, ker se ne čutim preveč zdravega. Sicer vam bom do torka, še javil! Avto je dobrega Očka odpeljal — za vselej!"
Podpisani sem vživao od strani pokojnoga veliko liibezen i veliko zaviipanje. Z njim vkup sva mešiivala v Beogradi v cerkvi Kristuša Krala več let, i to ob 7. Jaz sem meo pri vel-kom oltari farno mešo, on je pri Marijinom oltari mešuvao vsik-dar, pobožno, vtoplen v Boga. Pri vsej borbaj Slov. Krajine mi je šo na pomoč i naš kraj je večkrat obiskao s punov lii-beznostjov i njemi pomagao. Zadnjič je bio pri nas 1. 1938. sept. 11. na veličastnom tabori v Črensovcih, gde ga je pozdravilo nad 20 jezer vernih državlanov Slovenske Krajine. Pri toj priliki me je obimo z rečmi: „ti si jedini še ostao" najmre z med borcov, ki so se ž njim borili za pravice našega liidstva.
Jedini sem ostao, ostali so spomrli, a on mi je bio nadomestilo za nje. Zdaj njega tudi nega več. Pa viipam se, da je najšeo Boga z ostalimi mojimi soborci i prijateli, ki naj bi ga kemprle vživao v večnoj nebeskoj diki, njemi iz zahvalne Iiibezni želem i prosim od smilenoga Jezuša i njegove smilene Matere, štero je goreče častio. Vi pa, dragi naročniki, s svojimi gorečimi molitvami za pokojnoga dr. Korošec Antona, dopunite moje slabe molitve, da njegova smilena duša v nebi najde, če še ne najšla, i obine smilenoga Boga.
Klekl Jožef, duhovnik, bivši poslanec
Smrt zgledne fretjerednice
V splošnoj bolnici v Ljubljani je po operaciji v guti mirno v Gospodi zaspala dec. 14. 1. 1940. Kocet Kata iz Trnja, stara 65 let. Pred 35 leti je stopilo v tretjired sv. Frančiška i njegova pravila kak najbole vestno opravlala. Njeno veselje je bila boža služba i kinčenje cerkve. Maloštera roka je znala okinčati Prečiste Device Marije oltar, kak njena čista roka. V devištvi je preživela svoje zemelsko živlenje, da more spevati pesem v nebi, štere se nišče drugi ne more navčiti i spevati, kak samo deviški. Skoz 33 let je vsako leto ponovila zaobliibo devištva in to dariisala za sveto katoličansko cerkev i njeno diihovni-štvo. Tiho v Boga vtoplena je živela, trpela i vmrla, Bog je njeni plačnik. Gda jo v molitev naših naročnikov, predvsem tretjerednikov zročimo, jo prosimo, naj moli za našo mladino, ka ostane čista, nedužna.
Od njene smrti i njenoga pokopa nam je poslala č. s. Regina, šolska sestra, sledeče lepe vrstice:
„Pred enim tednom smo pokopali Kocet Kato, našo dobro po domače rečeno „Sabolovo Šandoričko". Večkrat smo se zbirali Prekmurci okrog njene bolniške p&stelje in občudovali njeno _ veliko potrpežljivost, pri njenih tako neizmernih bolečinah. Želela si je zdravja. Ko pa je uvidela, da ni pomoči, si je želela domov. Mislili smo ji ustreči. Zbrala je vse življenske sile, da bi šla, a moči so jo popolnoma zapustile. Vdala se je v usodo, da umrje v tujini. Edina želja ji je bila, da pride čimprej duhovnik. Gospod je prišel, ji podelil poslednje olje.
t ŠTEFANEC ANTON, bogoslovec, letošnji bodoči novomešnik v Turnišči, na mrtvecem odri. Zakopali smo ga 14. nov. 1. 1940. z velikov vdeležbov duhovništva, bogoslovcov i naroda v Turnišči. Naj počiva v miri i moli za naš narod i njegove duhovnike. Srce Jezusovo, bodi njegova radost i posliihni njegove molitve,
Želela si je še sv. obhajila, ker pa ni mogla požirati, ji tega niso mogli deliti. Gotovo je to žrtev zahteval ljubi Bog od nje, da je bilo tem lepše svidenje v nebesih. Eno uro pred smrtjo sem bila pri njej. Edine misli in besede so ji bile Jezus, Marija in Jožef. S temi zdihljaji je tudi umrla. Tako krasne smrti že dolgo nisem videla. Zajokal je vsak izmed nas ob njenem mrtvaškem odru, ker je vsakega ganil njen mili, smehljajoči in miru polni izraz. Na njenem pogrebu se nas je zbralo 11 Prekmurcev. Malo v primeru, če bi bila pokopana doma. Nekaj čudnega pa je, da smo bili vsi enih misli, da ni potrebna naše molitve, pač pa mi njene priprošnje.
Da, njena duša je lepa, lepa, da jih ni enake v naši župniji. Saj je služila Bogu vedno s smehljajem na ustih. Bila je skrbna, delavna, ki ni nikoli poznala počitka. Nič se ji ne čudim, saj je dobivala milosti in moči vsaki dan pri angelski mizi. Mnogokrat se je izrazila, da bo na novi maši gospoda Kreslina. A ni dočakala tega veselja. On jo je spremljal na njeni zadnji poti. Naj ji bo tuja žemljica lahka!"
(PISIJONSKA POROCliA
Misijonar novomešnik, Cigan Ivan iz Gančan, ki je v Indiji bio na konci lanskoga leta posvečen za duhovnika i tam tudi prikazao prvo sveto mešo Vsegamogočnomi, je v lepom pismi, na urednika Mar. Lista poslanom, odkrio svoje novomešniško veselje. Njegovo pismo se etak glasi:
J. M. J.	Shillong, 8. nov. 1940.
Prečastiti gospod!
V zadnjem pismu sem Vam naznanil dan svojega maš-niškega posvečenja in dan svoje prve sv. maše. Toda, ker se nahajamo v hudih časih, v časih današnje vojne, ki je vsakemu dobro znana in ki veliko ovira misijonarje, da bi imeli vezo s svojimi dragimi v domovini, nevem ali ste prejeli ono zadnje pismo. Prvikrat Vam pišem kot Gospodov Maziljenec, kot duhovnik. Bil sem posvečen v duhovnika 26. oktobra 1940. „Deo Gratias!" Hvala Bogu, da sem končno tudi jaz dospel do svojega tako zaželjenega cilja. Po dolgi poti in po velikih težavah in trudih sem prišel na vrh sv. Gore, do oltarja Gospodovega, na katerem vsak dan darujem sv. Daritev Vsemogočnemu v tolažbo živih in mrtvih. Dan mojega mašniškega posvečenja je zelo sijajen in pomemben bil, najlepši in najsrečnejši dan mojega življenja. Bog mi je tedaj podelil največjo milost, največjo oblast, ki jo more prejeti človek na tem svetu. Tega ni potrebno razlagati onim, ki dobro poznajo zvišenost duhovniškega reda, mašniškega posvečenja. Kdo pa ima večjo
oblast od duhovnikove oblasti? Duhovnik med sv. daritvijo spregovori par besed in bela hostija ali kos kruha na oltarju se spremeni v presv. Telo Jezusa Kristusa in vino v kelihu v Njevovo presv. Krv. Take oblasti nimajo niti angeli in vsi svetniki v nebesih in BI. Devica Marija je tudi nima. Marija je sicer porodila Jezusa Kristusa, a samo enkrat. Na duhovnikove besede za posvetitev pa se takorekoč rodi Jezus Kristus vsa-kikrat, ko jih spregovori. To mu je dovoljeno le med sv. mašo. Torej med vsako sv. mašo se Jezus takorekoč rodi na oltarju. Bog uboga človeka, ki ima duhovniški red in prihaja iz nebes v podobo hostije in vina, ki po onih duhovnikovih besedah niso več kruh in vino, ampak Telo in Kri Jezusa Kristusa. Pa še drugo istotako božjo oblast ima na zemlji. Bog sam lahko odpušča grehe. Saj so že judje godrnjali med seboj, ko so slišali Jezusa govoriti takole: „so ti odpuščeni grehi", ker so vedli, da samo Bog more odpustiti grehe. Toda Jezus je Bog in je lahko tako govoril. Bog pa to oblast daje tudi svojim duhovnikom pri mašniškem posvečenju, da v Njegovem imenu lahko odpuščajo grehe vsem, tudi največjim grešnikom, pa tudi je lahko zadržujejo. Torej duhovnik odpira vsem nebeška vrata ali jih zapira. On nosi svetlost v sebi in jo daje onim, ki blodijo v temi poganstva in krivoverstva, deli resnico onim, ki so zatopljeni v morju zablod in krivic in v blatu strasti; on deli končno življenje onim, ki so zamrli v smrtnem grehu, dušam zamrlim od strupa peklenske kače, hudih duhov, ki nikoli ne mirujejo, samo da čimveč duš zastrupijo. Torej Svetlost. Resnica in življenje je sam Jezus Kristus, ki je tolikim potreben, še boljše povedano, ki je vsem potreben. Tukaj v tem kraju, kjer se nahajam, je še nad štiristo miljonov ljudi, ki ga še ne poznajo in ga nočejo poznati. Pa vendar Jezus Kristus mora povsod zakraljevati. On je rekel: ,,Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati. . . (Jan. 10, 16). „In jaz kot Njegov služabnik, apostol in misijonar sem si zabral prav tole geslo, ki ga najdete ali opazite na podobicah, ki Vam jih pošiljam za spomin prve sv. maše. Bil sem poslan v ta misijonski kraj, med to množico poganov, da bi tukaj širil Božje Kraljestvo. In božje Kraljestvo se bo razširilo v Indiji, ko bomo mi misijonarji ukrotili te divje ovce in je bomo pripeljali v božji hlev, čigar Pastir je Jezus Kristus; ali v drugih besedah povedano: z božjo pomočjo in besedo bomo morali te pogane pripeljati v Kristusovo vero, ki je naša sv. vera in po kateri je samo zveličanje; pripeljati v Kristusovo Kraljestvo; in to bomo morali delati in se truditi, dokler zares ne bo zakraljeval On, za katerega smo vse zapustili, Jezus Kristus.
Z menoj so bli tudi posvečeni trije Italijani. Posvetil nas je nadškof iz Madrasa, mesta Južne Indije, mons. Mathias. Navzoči je bil tudi tukajšnji Šilongski škof, mons. Ferrando in 25 duhovnikov misijonarjev, ki so delali z nami duhovne vaje in
polem so nam vsi polagali roke na glavo in tako so klicali na nas sv. Duha. Zelo je bilo genljivo.
Meni so kar vrele solze v očeh in trepetaje sem izgovarjal besede tiste sv. maše po nadškofu. Tudi zunanjega ljudstva je bilo precej, četudi v delavnem dnevu. Po mašniškem posveče-nju smo šli na prosto, kjer so nas slikaii in kjer smo skupaj podelili prvi sv. blagoslov navzoči množici, ki ni bila vsa katoliška, ampak je bilo tudi precej poganov zraven. Torej ta narod, med katerim smo razširjali svoje misijonsko delo, je bil deležen prvega blagoslova novomašnikov. Toda naše misli so
CIGAN IV A N j iz Gančan, novomešnik i misijonar
tedaj hitele tudi med naše drage v domovini, med drage starše, rodbino in med one, ki so nas vodili in sprevodili do oltarja, med prijatelje, znance in dobrotnike. Blagoslovili smo tudi vse te drage osebe. Potem so nam pa vsi poljubljali posvečene roke.
27. oktobra, na svetek Kristusa Kralja sem pa pel prvo sv. mašo. In to prvo sv. mašo sem daroval za vse one, katerim sem dolžan hvale, da sem danes duhovnik in misijonar. Na prvo mesto sem postavil svojega očeta i mater, ki so še živi, a niso imeli te sreče, da bi videli svojega sina darovati to prvo sv. daritev Vsemogočnemu v domačem kraju. Sledili
so trije bratje in tri sestre, ki upam, so še živi, potem pa rodbina vsa, g. Radoha in Vi preč. gospod, ki sta mi odprla pot do tega tako prezvišenega poklica in me podpirala in sprevo-dila do oltarja. Spomnil sem se v tej prvi daritvi še vseh dragih dobrotnikov in še drugih oseb, ki so mi drage pri srcu.
Upam, da je Bog uslišal svojega služabnika, ter Vam bo vsem stotero povrnil za vsako malenkost in žrtvico, ki ste jo darovali za svojega rojaka in sem prepričan, da Vas bo Bog blagoslavljal še v prihodnjosti, ker Vas jaz vsak dan priporočam Bogu pri sv. maši in molim za Vas. Rad bi vsakemu ali marsikateremu poslal novomašne podobice, pa mi ni mogoče poslati. Med tem ko se Vam še nadalje priporočam v molitev in podporo, Vam pošiljam najlepše misij, pozdrave in želim Vesele Božične Svetke. — Vaš v presv. Srcu Jezusovem rojak in misijonar
Cigan Ivan.
Pater Nikolaj de Diessbach
Nalvinec — brezverec - Jezuit
Kalvinec: V Berni, glavnom mesti Švice, od patricijskih starišov, toda kalvinske vere, se je rodio 15. februara 1732. leta Nikolaj de Diessbach. Deteča leta je preživeo v domačoj hiši, kje je s starostjov rasla tiidi radovednost do vsega, ka ga je obdajalo, žela do včenja i do poglobitve v verskih istinaj svoje sekte. Zavolo nadarjenosti je že v 15 leti dovršo študij slovstva. Po slovstvi se je začeo včiti kalvinstva, v šterom je preživeo deteča leta. Toda hitro je spoznao, da je kalvinstvo suha veja, odtrgana od trsa Cerkve, štero je nastavo Jezuš Kristuš. Vido je, da je kalvinstvo brez temela i zozidano na ošabnost ednoga človeka i da ne da mirii srci, da nemore potolažiti žalostne duše pa njej vsaditi v srce veselje, radost i vupanje. To je bio zrok, da je postao popolnoma brezveren.
Brezverec: Zapiistivši kalvinstvo, se je vpisal v vojaški stan leta 1747. Bio je sprejet v regement svojega strica. Kak prle v šoli, tako tiidi zdaj v vojaškom stani se je odlikiivao pa hitro prišeo do častniških stopnic. Bio je kapetan. Oblasti so ga poslale v Nizzo Marittino v službo. Bio je brezverec, toda brezverstva je nikdar ne širio i ne sovražo liidi, ki so bili v veri driigoga mišlenja kak pa on. Bio je pošten. Ar je bio dober, eleganten i vluden govornik, zato so si gospoda i odlične družine števale v čast, če so mogle občevati ž njim. Obiskavao je večkrat ple-menitaške družine ne gledoč na njihove veroizpovedi. V Saint Pierre-jo je melo začetek njegovo spreobrnenje. Gospod S. Pierre je s spretnostjov položo pred njega eno knigo. V začetki jo je gledao i čteo brezbrižno, sčasoma je pa najšeo v njej močno privlačnost. Začeo je misliti pa premišlavati i prišo je do svetlobe prave vere. Po neštetih borbah je šo k Jezuitom i pri njih najšeo odgovor vseh problemov, ki so mučili njegovo dušo.
Prezvao je svoje blodnje, sprejeo sv. svestva, pa postao veren vučenik Kristušov. Zena njemi je vmrla, zapiistivši triletno hčerko, štero je dao v samostan. Tedaj je kapetan Nikolaj de Diessbach potrkao na jezuitska vrata v Turini, štera so se njemi odprla i kapetan de Diessbach je v kratkom časi postao.
Jezuit 0. de Diessbach, 1759. leta.
Odsehmao je 0. de Diessbah živeo samo za Boga i za zveličanje duš. Predgao je večkrat na den, često v raznih jezikih — poznal je dobro italijanščino, francoščino i nemščino — zbirajoč povsod velike sadove i spreobračajoč vnogo liidi. Ple-menitaši iz vsakoga stana so prihajali k njemi po nasvete.
Svoj apostolat pa ne vršo samo v Italiji, nego tudi v. Franciji, Nemčiji i indri, a najbole vztrajen vpliv je meo v Italiji v Turini, kje je meo stalno bivališče od 1771. do 1783. leta. Ar se je tisti čas širio jansenizem ino pridobivao vnogo pristašov ne samo med prostim Iudstvom, nego tudi med duhovniki, je O. de Diessbach delao z cele moči, da bi rešo narod i njegove duhovne voditele jansenistiških krivih navukov.
Zbirao je mlade duhovnike, je včio, jim kazao skažlivost jansenistov pa posledice njihovih navukov i zmot.
Vsako priložnost je porabo za kako dobro dejanje; vsaki kraj je bio sposoben za njegov apostolat, naj je že bio trg, trgovina, gostilna ali privatna hiša i povsod pa v vsakom stani je njegova reč rodila obilen sad. Njegova pogovarjanja so se začela od raznih reči, a končala so se vsikdar z duhovnimi.
Dnevi so potekali med predganjom, pogovori i spoveda-vanjom; večeri med poučnimi i duhovnimi spravišči, po noči pa je šo po vulicah Turina, iskao siromake i zapuščene. Vekše siromake ino trpine je pelao domo, je očisto, našito, je včio na verske istine, spovedao i tak okrepčane na teli i poživlene na duši vodo do prenočišča.
Po dvanajstih letaj takšega nepretrganoga gorečnoga apo-stolata se je podao v Beč, kje so ga sprejeli z velkim navdu-šenjom. S svojov odkritosrčnostjov i velikov marlivostjov je včino dosta dobroga v tom glavnom mesti. Brano je papo sovražnikov, ki so ga zaničavali, njemi kršili oblast pa nastavlali ovire.
0. de Diessbach je zavolo svoje gorečnosti do Cerkve i papo spadno v nemilost pri nešterih, ki so ga dali napasti i zbiti. Bili so ga tak močno, da je od bitja naskori vmro. Bio je star 76 let.
Vmro je kak svetnik i pravijo, da je na njegovo prošnjo Bog napravo že več čiid. Vnogo oseb je priznalo, da so dobile nenavadne milosti od Boga po njegovom posrediivanji.
Navuk za nas: dobre knige naj bodo naši najbolši prijatelje, kajti vodijo nevernike iz teme pogiiblenja k Kristuši, ki je svetlost. Širimo i čtimo naše Novine ino naš prelepi M. List, vzgojitela mladine, voditela odraščenih i tolažnika starih. 0. Nikolaj Diessbach pa naj izprosi vsem, posebno pa duhovnikom veliko Iube-zen do Boga, Jezuša i Marije i nevtriidlivo, neomajeno, gorečnost i žrtviivanje do nemrtelnih duš, P. Duh St. 0. M. D.
rraKVFill - GLASU
J.KONTU*
Vatikan. Kongregacija obredov je razpravlala o delih i češčenji nešternih Božih služabnikov: o češčenji Marije Euge-nije od Jezusa i Josipine Hand, ustanovitelice Družbe sv. Katarine Sijenske. Isti den so prišli na vrsto procesi Božih služabnikov: čude bi. Mihaela Garicoits, ustanovitela Družbe duhovnikov presv. Srca Jevušovoga, glede čud bi. Ivane du Valois, francoske kralice, ustanovitelice reda Marijinoga nazveščenja; glede mučeništva Bože služabnice Marije Goretti; glede kreposti božega služabnika Placida Riccardi, duhovnika iz reda sv. Benedikta; glede kreposti božega služabnika Mihaela Longo da Mariglano, duhovnika frančiškana. — Sv. oča je za žrtve potresa v Romuniji dao pomoč po nunciji v Bukarešti. — V Vatikani je začnola z delom šola za paleografijo, diplomacijo i arhivistiko. — V vatikanskoj baziliki se je služila sv. meša za denešnje potrebe človečanstva.
Italija. V Italiji vlada veliko versko neznanje v vnožinaj. Zato so v Kataniji v nadškofijskoj palači otvorili veroučitelski tečaj za lajike. Ministerstvo prosvete je priznalo tečaji pravico javnosti. Priglasilo se je 200 vučencov. Na konci bodo polagali izpite i dobili diplome. Nato bodo nastavleni za verovučitele na ludskih šolah i država je bo kak takše priznala.
V Franciji so tiho i skromno proslavili 100 letnico obno-vitela socialnoga pokreta Bonalda. — V Lurdi ščejo obnovtti prostor okoli votline. Zdaj je v Lurdi 40.000 beguncov.
Sovjetska Rusija. Čeravno so v Rusiji bila štiri razdobja verskoga preganjanja, vendar neso dosegnola zaželenoga rila: da bi najmre iztrgala vero iz src ruskoga naroda. Vera žive v narodi še nadale kak ogenj pod pepelom.
Kitajska. V Pekingi so frančiškani pred petimi leti odprli šolo za kitajski jezik ino proučavanje navad kitajskoga naroda. V to šolo hodijo mladi misijonari, šterim je potrebno kem bole spoznati kitajski jezik i kitajske običaje, da tem Iežej pridobivajo duše za Kristuša. Letos se je šola preselila v lepo novo zgradbo, napravleno v modemom kitajskom slogi.
Filipini. Misijonari na teh otokih majo velike težkoce z&-volo jezika. Nekda je bilo zadosta znati angleški i španski. Ar so pa na otoke prihajali Amerikanci i se pomešali z domačimi, je nastalo do 50 jezikov. Teh jezika se nemre inači navčiti kak samo v oskom stiki z narodom posameznoga kraja.
Guatemala. V Republiki Guatemali je imenuvani za apo-štolskoga nuncija Mons. Josip Beltrami, naslovni škof Damaska. Škofje, duhovščina i narod so priredili zastopniki sv. Sto-lice prisrčen sprejem.
Peru. V mesti Arequipi, štero zavolo sijajnih katoliških tradicij zovejo za „Ameriški Rim", se je vršo veličasten Eucha-ristični kongres. Vdeležilo se ga je vnogo naroda. Tudi vlada jc pokazala svojo naklonjenost kongresa i je poslala več svojih zastopnikov. Predsednika republike je pozdravo kongres s telegramom. Sv. obhajilo je sprejelo vnogo Itidi. Na konci je kongresi govoro sv. oča po radiji. Njegov govor je narod poslušao s pazlivostjov i navdušenjom.
Španijo. V časi državlanske vojne je bio razrušeni krasen kip Kristusa Krala, ki je stao v Madridi na mesti Cerro di Los Angelos. Zdaj so sestavili poseben odbor, ki bo poskrbo, da se kimprle postavi novi, še veličastnejši spomenik.
Kaf. Tiskovno Društvo v Slov. Krajini
je poslalo na vse župne urade prošnjo, naj v svojoj fari pripo-račajo v prvoj vrsti naše domače krščanske liste: Novine i M. List. Na god sv. Družine, 12. januara se bo prva katoličanska i slovenska tiskarna, „Tiskarna sv. Družine" v Soboti, Križova 4., odprla i drugi den začela z delom, blagoslovlena bo 16. januara. Da bo mogla tiskarna živetir mora meti delo. Delo njej dajo naši listi. Zato, kak so se oprosili gospodje duhovniki, tak se oprosite vi vsi verniki, da podprete z naročitevjov naših domačih listov prvo katoličansko i slovensko tiskarno v Slovenskoj Krajini.
Prvo posojilo za Tiskarno sv. Družine je dala ledična dekla Ritos Kata iz Črensovec. Dala je jezero dinarov. Driigo N. Črensovci v zneski 13.500 Din., tretje N. D. Lendava v zneski 5.000 Din. Posojilo nosi 6%.
Ki mate peneze, ne držite je doma, posodite je na 6% novoj kat. tiskarni. Duhovniki i nešterni svečki gospodje Slov. Krajine so brezobrestno, to je brez interešov posodili tiskarni dozdaj bluzi šestdesetjezer dinarov. Stopi tudi ti, ki maš občen v to vrsto i podpri s svojim posojilom na 6% širjenje bo-žega kralestva.
Velikodušni dar za tiskarno sv. Družine. Neimeniivani duhovnik je poklono jezero dinarov za kritje stroškov prve kat. tiskarne v Slov. Krajini. Jezuš, Marija, Jožef naj njemi bodo plačniki.
Prostor za novo cerkev se nam je že posrečilo kupiti. Zdaj moramo zidati še cerkev, a nimamo sredstev. Zbiramo sami med seboj, toda naši prispevki so majhni in le počasi rastejo. Ako bomo navezani sami nase, bomo morali čakati še najmanj deset let. A cerkev nam je potrebna takoj, že danes I Kajti katoličani se izgubljajo, versko in moralno propadajo.
Obračamo se zato nujno na dobrotnike v Sloveniji, da bi nam v svoji velikodušnosti pomagaji zgraditi cerkev. Hrepenijo po njej odrasli, hrepenijo po njej zlasti otroci. Saj večina otrok, ki so tukaj rojeni ali pa so vsaj tukaj vzrasli, nimajo niti pojma, kakšna je katoliška cerkev! Vedno sprašujejo, kdaj pomo začeli zidati cerkev. Da, kdaj? Ko bi jim mogel povedali! Vi ne veste, kako hudo je dobremu katoličanu, če sredi dr,ugoyercev nima svoje cerkve!	.	*
Slovenski dobrotniki zidajo na Kitajskem cerkve in kapele, ali naj mar mi zastonj pričakujemo njihove pomoči? Qotovo ne! Saj bije v njihovih prsih srce goreče in vneto, pripravljeho pomagati povsod, kjerkoli gre za zveličan je in- rešitev neunirfji-vih duš. In tukaj gre prav zato! Gre zato, da se rešijo dyše katoličanov, ki so prišli semkaj v prvi vrsti iskal telesnega kruha, da ne utonejo v močvirju mlačnosti in verske brezbrižnosti, da ne izgube vere, največjega bogastva! Pomagajte rešiti duše o-trok svojih katoliških in slovenskih bratov in sester! Storite jim tudi Vi to uslugo, ne njim, storite jo Jezuščku, Njemu pomagajte pozidati dostojen dom! Jezušček bo Vašega daru neizmerno vesel. Saj bo videl, da v Vašem srcu gori ljubezen do njega in do njemu tako dragih duš!	;' ■
Ko boste torej praznovali božič v lepi okrašeni cerkvi in poslušali sladke melodije božičnih pesmi kot petje angelov v prvi božični noči, spomnite se na brate in sestre po veri in jeziku tam daleč na jugu, ki se prav tačas stiskajo v borno ka-' pelico, da počaste novorojeno Dete. Kako radi bi ga dostojno proslavili, a ga ne morejo! Kako jim bodo solze silile v oči ob spominu na njihove domove, ko se bodo spominjali vse lepote svete božične noči doma v Sloveniji! Spomnite se jih, pa odložite za njih denar, ki ga jim hočete pokloniti za božič! In nebeško Dete Vas bo blagoslovilo! Saj je vprav to Dete, ko je poraslo, govorilo: „Blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje dosegli." — Želim Vam vesele in blagoslovljene božične praznike ! Kosovska Mitrovica, dne 12. decembra 1940.
Fran Prašek, župnik.
Vsi, ki morejo, naj daruje na to prepotrebno cerkev. Dare dragevole sprejme uredništvo Marijinoga Lista, pošlite, oli prinesite je sem. Za Božič že nesmo mogli te vrstice objaviti, so pozno prišle. Pa božični čas itak trpi do Svečnice, zato pa neso zamujene. Najmenje je pa zamujena smilenost, ki vsikdar smilenje rodi.
V toj žalostnoj luknji, od štere je tii guč, je opravlao božične svetke božo službo naš lanski novomešnik, g. Kolenko Ivan z Črensovec, ki Ivi služi svoj vojaški rok. Gospod župnik i kaplan sta pa odišla po šimoj krajini, da poiščete raztepene katoličanške ovce i njim nudita tolažbo vere. Pravp fnisi-jonska pokrajina je to, naj se nam smilijo te duše.	Urednik.
...	t	... I ■ 'i;.
//
HIZICKI DOMACOJ
Paiihes, dne 8. decembra 1940.
Prečastiti gospod Klekl/
V začetki moje pisave vas najlepše pozdravlam i želem lubo zdravje od Gospodnoga Boga i BI. Dev. Marije. Nadale se vam, preč. gospod Klekl, najlepše zahvalim na rednom po-šilanji Novin i Marijinoga Lista. Do konca junija sam sprejela vse liste, a potem ne več, ar ste liste ne mogli pošilati prek meje. Zdaj je dobivam, samo par dni kesnej, kak za časa prvih mesecov.
Preč. gospod Klekl, naj vam bo Presv. Srce Jezusovo obilni plačnik za vaše triide, štere mate za nas izseljence. Vej so nam vaši listi edina tolažba v tujini. Preč. gospod, vam naznanjam, ka ostanem nadale naročnica Novin i Mar. Lista.
Želem vam, prečastiti gospod Klekl, blažene božične svet-ke i srečno novo leto. Ostanite z Bogom, vas pozdravlam v Srci Jezušovom. Najlepše pozdravlam g. Safošnika provizora na Cankovi kak i Marijino družbo ino celo cankovsko faro.
Alojzija Gutman Paiihes, France
POŠTA
0, Portugalska. Obema srčna hvala za pozdrave i za dopis. Pride na Vrsto, izročen novomi g. uredniki Novin. — Seriiga Jožef Pečarovci. Zahvali se darovnikom, ki so dali 20 din podpore na Marijin List pri deljenji kalen-daro.v. Ti liidje so zarazmeli glas svetoga Oče, kak se mora dober tisk podpirati. Naj njim Marija povrne lubezen do nje i njenoga lista. — Rengeo Štefan, Lipovci 33. Svelo mešo sem opravo ža betežn6 ženo na sam Božič.