Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spiaal Zivkov. 9. Podgane in miši. Ne čudimo se toliko, če od takih strar/, ki jih imamo radi, slišimo kaj lepega, — bolj pa se čudiino, oe zvemo kaj takega odstvari, ki jih nimamo radi, in ktere se nam zde brez pameti in serca, in ktere bi zavoljo sitnosti in škode, ki nam jo delajo, naj raji preganjali in uničevali. Tako se nam zdi pri podganah in miših. Da so te živaii prijateljice glasbe in plesa, borao pozneje vidifi; tukaj omenjamo le drugih lepih lastnosti, da so namreč krotke in prijazne. Jetnikom so rade mile družbenice. Znani baron Trenk si je v ječi miš tak privadil, da mu je na klic vsikdar na ramo priletela. \>ki oficir mu jo hoče odnesti, pa mu uide, se v kotič pred ječo skrije, in koj zopet nazaj sinukne. Zopet inu jo vzamejo in v kletko zaprd; tu ne je ničesa več, in pogine tretji dan. — Ko Krebiljona v ječo vtaknejo, pride po noči k njemu silo velika podgana, ktere sp močno prestraši, ker je ne pozna. Drugi dan mu skoči pri obedu na mizo. Prejšnji jetnik si jo je odgojil in vkrotil. Če ravno so bile Krebiljonu podgane močno prigrajane, se mu ta vendar koj tako prikupi, da bi jo ječe rešen rad vzel seboj v Pariz, ako bi smel. M. de Latud, kteri je 38 let tičal po ječah, si je s pervega dve podgani privadil, da ste poklicane priletele in mn z roke jedle. Tudi druge bi rade kaj dobile; ena za drugo se jima pridruži, da jih je berž deset. Vsaka je imela svoje ime in prišla na svoje ime, in se kakor pesek, pustila gladiti. Se pred koncem Ieta jih je bilo 26 vse ene rodbine, ktere niso kake druge med seboj terpele. Po zgledu starejših so se mu privadile tudi mlajše. — Neki Nemec je podučil 6 podgan, ktere je po svetu kazal. Imel jih je v škatli, ktero je na mizo djal, odkril in 8 šibico pred njimi stal. Nobena ne smukne vun, temuč, ktero po imenu pokliče, tista pride, steče mu po roki, skoči na šibo, obsedi in pozdravlja gledavce; potem posluša gospoda in stori na tanko, kar ji veleva; leti po šibi gori in doli, se obeša sedaj za levo, sedaj za desno tacico, se potaji, da je kakor mertva, in se prebudi, kedar si ji reče. Za plačilo za to smc gospodu po rami tekati, mn Iice lizati in pol oreha pojesti, kterega ima on v zobeh. Tako so vse druge svoje umetnoti kazale in dobivale enako plačilo. Sirota je namreč nekaj zgrešila, gospodjo krega; ta pa ponižno pobesi glavico, mirno ga posluša, in se skrije osramotena v škatlo. Ostalih pet še tnora vse po redu hoditi in nekaj plesati. Na zadnje pa ena med njimi praska in cvili, da plahe gospe strah navira; ali na gospodov glas so mahoma vse pri miru. Kedar so plesale, je v škatlo zapodjena žalostna skrivoma na nje polukovala. — Kako so znajdene, kaže to: če ne morejo z gobčekom do kake slaje, rivajo repce skozi luknjo in jih oblizujejo. Zlahnejše pa še je njih serce. Svoje mlajše, starše in nevalnice ljubijo tako priserčno, da je dostikrat lahko človeka srani. Že latinec Plinij piše, da za svoje oslabele ali slepe starše kaj Ijubeznjivo skerbe; jih kermijo, za usesa nežno na solnce vodijo, in če grozi kaka nevarnost, pred vsem nevalnico v luknjo v varnost spravijo, naj jim ravno samim gre za življenje. To je Purdev sam vidil. Ako je ne morejo ovarovati, je tudi nočejo preživeti. Ponosni Angleži Ijubijo tudi nepristojne veselice; včasih dajo namreč poloviti po kakih 50 podgan, ktere v pesčeno ograjo spustijo in pse šuntajo, da jih podavijo. Pri taki moriji I. 1858. dve podgani svojo starko na vso nioč branite, se hudo v psa zaganjate in ga grizete, da grozno cvili, vendar ji zopet strese, in starko in še eno branivko pokonča. Druga branivka v silni praski znad psa na oder skoči, ko pa vidi, da je ob Ijubi tovaršici — ne odbeži, ker ji ni nič več za življenje, teinuč skoči na tla pred psa, in se niu tudi da zadaviti. Prečudna je tudi njihova miležnost in poterpljivost do svojih gruč t. j. do podgan s zraščenimi repci. Ker te sirotice nikamor ne morejo, da vsaka na svojo stran vleče, jih redi spervega starka; počasi pa, da ne zagladijo, prevzamejo pa tudi druge to skerb. Take gruče se vidijo nadevane v draždanski, v erfurtski, v vernigerodski zbirki i. t. d.