© Mojca Rudolf, 2024



	Mojca Rudolf

	ŽALOST, KI BLEDI

	Temačna skrivnost Irske 3



	Uredila in jezikovno pregledala

	Valentina Fras



	Oblikovanje in tehnično urejanje

	Damjan Šeruga



	Elektronska izdaja:

	Izdelano v Sloveniji



	Izdano v samozaložbi

	Ljubljana, 2024





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v

	Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



	COBISS.SI-ID 184041731

ISBN 978-961-95489-8-1 (ePUB)



	https://www.mojcarudolf.com/

Cena: 14,99 EUR





	MOJCA RUDOLF



	ŽALOST, KI BLEDI





	Temačna skrivnost Irske 3





	Angeli Rudolf na zemlji, angelčku v nebesih



	Koliko življenjskih preizkušenj lahko prenese človek?

	Ko sem prerasla otroštvo in uporništvo najstništva ter se začela zares zavedati sveta okoli sebe, sem šele ugotovila, skozi koliko krutih viharjev te je nosilo. Kako zelo močna in samosvoja osebnost si bila, da si sprejela vse prepreke, ki ti jih je nastavilo življenje, in ostala trdna, ponosna in ljubeča.

	Leta 2019 ti je življenje nastavilo še eno težko zanko, morda najtežjo. Zaradi nje si pristala v domu za starejše občane. Vem, da tega udarca nisi pričakovala. Nihče ga ne. Pa niti ni bil zadnji … Toda meni si prav s tem podarila štiri dodatna leta. Leta, ko sem te spoznavala na čisto drugačen način. Vse, kar se je prej skrivalo v tebi in nisi hotela, zmogla ali znala pokazati, se je zdaj razkrilo. Odkrila si humor. Neštetokrat sva se pošalili. Še več sva se pogovarjali in to tako, kot se prej nisva znali. Ko sem odhajala z obiskov, si mi vedno rekla: »Rada te imam.« In jaz sem ti odvrnila: »Tudi jaz te imam rada, mami.«

	Vem, da si bila neizmerno ponosna na moje pisanje in vse knjige, ki sem jih izdala. Drznem si upati, da si morda prav zato za svoj odhod izbrala dan, ki velja za mednarodni dan knjig, in mi s tem sporočila, da si me vedno podpirala in me vedno boš. Zato je ta knjiga posvečena tebi.

	In povem ti le še to: Sinatrovo pesem My way sem izbrala le zato, ker si to ti. Vse, kar si kdajkoli v življenju naredila, si naredila na svoj edinstven način.

	Če morda res obstaja tisti neki drugi svet in se morda še kdaj srečava, ti bom rekla le eno: »Rada te imam, mami.« In točno vem, kaj mi boš odvrnila: »Tudi jaz te imam rada, Mojca.«





SOLZ NI, NASMEH PA MOLČI





1




	Ann





	Zamislite si ...

	Odraščala je na Irskem. Na kmetiji. Le malo sosedov je bilo okoli njih, a imeli so naravo in živali. Ovce, konje, nekaj krav in celo dva pujska. Starša je oboževala. Bila sta ljubeča in skrbna. Nista je obsipavala s poljubi in objemi, vendar je čutila, da jo imata rada.

	Šolski avtobus jo je vsako jutro odpeljal v šolo. Kasneje se je šolala v mestu. Niti tam se niso nanjo lepili prijatelji. Že od otroštva je bila plašna, negotova in nesamozavestna. Edino, v čemer je našla smisel v teh mladih letih, je bil študij. Postala je notranja oblikovalka in pri svojem delu uživala, saj ji je bil občutek za estetiko ljub. Pri oblikovanju je vladal red, v odnosih ga nikoli ni.

	Presenetljivo hitro je spoznala ljubezen. Nasprotja se privlačijo, pravijo. Tim je bil vse tisto, kar sama nikoli ni bila. Priljubljen v družbi, nasmejan in pozitivno naravnan. Seveda jo je omrežil, le katere ne bi. Ni trajalo dolgo, ko sta se že zaobljubila na matičnem uradu in zaživela v svojem malem stanovanju. Kmalu se jima je pridružila še hčerkica.

	Arleen.

	Kako zelo hitro je hči osvojila njeno srce! In Ann bi zanjo naredila vse. Ko je stanovanje postalo pretesno in je tuhtala, kako hčerki omogočiti več, se jim je nepričakovano pojavila nova, neverjetna priložnost. Ponudba, ki je z možem nista mogla zavrniti. Hiša v obalnem mestu, po tako nizki ceni, da sta si lahko privoščila nakup. Istočasno pa je Tim dobil še službo v bližnjem mestu. Zdelo se je, kot da ima življenje za njeno družino načrte, stkane z nitkami sreče. Bi lahko bilo še boljše?

	Leto, ki je minilo, je bilo prekrasno. Ker se je odločila, da bo sama vzgajala hčer do vstopa v šolo, sta čas preživljali okoli hiše, na sprehodih, ob igrah. Tim se je vsako jutro odpravil v službo, večeri in vikendi pa so bili skupni.

	Dokler se ni nekega dopoldneva, ko je le za nekaj minut zapustila svoj vrtiček, kjer se je Arleen igrala z žogo, zgodilo nekaj grozljivega. Ko se je vrnila, je zaprepadeno ugotovila, da je hčerka izginila. Ni je našla. Preiskala je vse. Hišo, dvorišče. Toda Arleen ni bilo nikjer.

	Niti slutiti ni mogla, da je bil to šele začetek in da bo to, kar se bo razkrilo, na laž postavilo vse, kar je do takrat verjela.

	Helen in Jack. Mama in oče.

	Osebi, za kateri je mislila, da sta njena starša, a izkazalo se je, da to nista bila. Kmalu po Arleeninem rojstvu sta umrla v nenavadni prometni nesreči. Še do danes ne ve, ali je bila sploh nesreča ali pa je nekdo pomagal, da so bile zavore v avtomobilu nedelujoče in sta zgrmela v prepad.

	Za vse to je bila kriva ena sama oseba.





Sheena





	Zamislite si ...

	Nikoli ni bila deležna materinske ljubezni. Oče je včasih pokazal, da mu je mar, mati pa je bila vedno hladna oseba, ki jo je vzgajala brez čustev. Ni je pospremila v posteljo s pravljico za lahko noč, ko je bila majhna. Od nje je zahtevala trdo učenje in vedenje, ustrezno visoki družbi, del katere so bili kot lastniki tovarne čajev. Pri prvem ji je lahko ustregla. Trdo in pridno se je učila vsega, kar so od nje zahtevali, tudi ure klavirja in učenje tujih jezikov je oboževala. Pri drugem pa je močno šepala. V prestižni dekliški šoli ni našla prijateljic. Ne, ker ne bi želela. Sošolke so se odvračale od nje, vzroka za to pa ni vedela vse do tistega dne, ko je sosedova hči Sarah praznovala rojstni dan, na katerega je bila povabljena. Dokler sta bili še majhni, sta se dostikrat skupaj igrali, kasneje pa se je Sarah odvrnila od nje. Izgovora, da bi se praznovanju izognila, ni našla. Šele tam je izvedela, zakaj je sošolke niso marale.

	Pocestnica. Ženska noči. Razvratnica.

	Vse to naj bi bila njena mati nekoč, davno nazaj, še preden je spoznala njenega očeta in se primožila v visoko družbo. Kaj od tega je bilo res in kaj ne? Kako bi lahko karkoli vedela o materinem prejšnjem življenju, če ni sama o tem nikoli spregovorila niti besedice?

	Ko je objokana zbežala iz sobe, polne zlobnih besed, je naletela na očeta nekdanje prijateljice. Opazil je njene objokane oči, njen obup in jo premamil s sočutnimi besedami. Rade volje mu je sledila na ogled vrta in rastlinjaka, kamor jo je povabil. A tam jo je čakala prava narava tega moža. Zlorabil je njeno telo in jo poteptal. Še več, njegovo seme je vzklilo in se razbohotilo v njej, ne da bi to opazila. Videla pa je njena mati, štiri mesece kasneje.

	Kaj je v irski družbi hujšega kot imeti hčer, ki nepremišljeno zanosi? Kako se soočiti s tem, ne da bi te vsi obsojali in sramoto zvalili na družino, dekle pa izobčili? Nepredstavljivo, še toliko bolj pa za Sheenino mater, ki je dobro poznala usodo takih deklet in je zato stvari vzela v svoje roke. Neposlušno hčer, ki se je veliko premlada podala v spolnost, je odpeljala daleč proč. Osamljena kmetija v bližini morja je postala kraj, kjer je Sheena v mislih gnetla svojo prihodnost, za katero ni vedela, kakšna bo. Predstavljala si je celo otročička, v sebi pa našla ljubezen za novo bitjece, ki bo prišlo na svet.

	Toda otrok se je sredi avgusta tistega leta rodil mrtev. Mati je po nekaj dneh Sheeno odpeljala na letališče. Ni ji pomahala v slovo, ko je odletela proti Ameriki, ji je pa zabičala, naj se nikoli več ne vrne nazaj na Irsko.

	Sheena je zamerila očetu. On ji je sem in tja namenil ljubezen. A po teh dogodkih je ni nikoli poiskal. Za mater ji je bilo vseeno. Hladna in brezčutna je bila od nekdaj. Ni je presenetilo, da se je je znebila in jo poslala daleč proč. Toda oče, zakaj je ni podprl? Zakaj ji ni stal ob strani?

	Po več kot dvajsetih letih, ko je bila že nadvse uspešna podjetnica s svojo marketinško agencijo in velikim kupom denarja, je v noči brezupa odposlala očetu pismo. Samo odgovore je želela. Ni jih dobila. Oče ni prišel na dogovorjeno mesto. Le nekaj dni prej, preden bi se morala sestati, je napravil samomor. Ga je res? Ta dvom je ostal v njej za vedno. Kmalu po tej tragični novici se je zlomila. Vse skrivnosti, ki jih je tako dolgo in skrbno hranila v sebi, je zaupala prijateljici Sashi.

	Sasha je bila poročena. Njen mož Rory je bil irskih korenin, a je že dolga leta živel v Ameriki. Toda želel se je vrniti nazaj na Irsko. Preselila sta se in Rory je odkril skupne nitke, ki so povezale Sheeno in Ann, mater in hčer.

	Sheena je bila vsa ta dolga leta prepričana, da je rodila mrtvega otroka. Leta in leta je trajalo, da je spomin na bitjece, ki ga ni nikoli niti videla, pospravila tja, kamor si je dovolila vstopiti le en dan na leto. Vsako leto avgusta se je spomnila njegovega rojstva, drugače pa o njem ni več premišljevala.

	Toda usoda ji je postregla z udarcem, od katerega si težko opomoreš. Resnica, ki so jo odkrili, je bila sicer čudovita, čeprav zanjo na nek način tudi grozljiva. V resnici njen otrok ni umrl. Njena mati ji je lagala. Oddala ga je prijateljici, ki jo je spoznala v mladosti, ko je leta dolgo preživela v pralnicah, magdalenskih domovih.

	Le ena oseba je poskrbela, da so skrivnosti ostale zakrite skoraj trideset let.





Michael





	Zamislite si ...

	Še sedemnajst let ni imel, ko je tistega jutra zrl skozi okno njihovega ubornega domovanja v Derryju. Njegova roka se ni dvignila, da bi pomahala sestri, ki je stala poleg župnika, mame in očeta ter se pripravljala na odhod. Šla naj bi v šolo daleč proč, da bi pridobila ustrezno izobrazbo, se zaposlila in kasneje lahko pomagala družini.

	Zakaj ni mogel verjeti temu, kar so mu povedali? Zakaj je čutil tak obup, ko je zrl skozi okno, ustnice pa stiskal v nemem kriku razočaranja in obžalovanja?

	Niti ona se ni ozrla navzgor in se poslovila od njega. Gledal je, kako so se zaprla vrata črnega avtomobila, v katerega je sedla, župnik pa se je še gromko zasmejal, preden je sedel za volan. Ta smeh ga je pretresel. V sebi je zaslutil resnico. Sestra se ne bo vrnila. Sumil je, da šola, v katero naj bi jo peljali, v resnici ni obstajala, vsaj ne v takšni obliki, kot so mu predstavili.

	Šele čez nekaj let je ugotovil, kam je odšla. Takrat so že živeli v Belfastu, on pa se je namenil, da jo poišče. Ni je našel. Izginila je neznano kam.

	Kolikokrat se je spomnil nanjo v vseh prihodnjih letih, ki so mu prinašala le trpljenje? Kot otroku mu je vedno stala ob strani. Brez nje pa je bil svet drugačen in on izgubljen, predvsem pa jezen. Jezen na starša. Na mamo, za katero se je izkazalo, da je pod srcem nosila otroka. Na očeta, ki je prikimal odločitvi, da se znebijo dekleta, ki bi s svojo lepoto znala povzročati težave. In ne le to, predstavljala je še ena dodatna usta, ki so jih morali nahraniti, a so le stežka nakrpali dovolj denarja.

	Po njenem odhodu se ni rodil samo en otrok, temveč dva. Dvojčka, ki ju ni sprejemal, ker je morala zaradi njiju oditi sestra, jima odstopiti svoj prostor. To je bilo pretežko zanj, zato se je kmalu odselil k prijatelju Cormacu, s katerim sta se priključila boju, ko so na Severnem Irskem vzniknile Težave. Oba sta želela le eno – svobodno državo brez angleške nadvlade.

	Koliko bomb se je naučil sestaviti, preden je prav ena od teh ubila Kevina, enega od dvojčkov? Zakaj ni v tisti zmedi pomagal svojemu prijatelju, temveč je bežal in bežal, se v brezupu vkrcal na ladjo in pristal v Liverpoolu? Kdaj je izginila njegova krivda zaradi vsega tega? Ali je kdaj našel mir v življenju?

	Odgovor na vsa vprašanja je bil le eden. Prekletstvo, ki se je zgrnilo nad njegovo družino, je zadelo tudi njega, in to s tisto peklensko močjo usode, ki mu je odvzela še tisto, kar je kasneje edino ljubil. Zdravnik mu je pri porodu zastavil vprašanje, ki ga ne bi smel dobiti nihče na tem svetu. Koga obdržati pri življenju, ženo ali otroka? Odločitve ni mogel sprejeti, niti mu je ni bilo več treba. Bilo je prepozno. Umrla sta oba. Ostal je sam sredi Londona, v majhnem najetem stanovanju, utapljajoč se v alkoholu. Le stežka je našel nov smisel v življenju.

	Notranji mir mu je končno uspelo najti na starost. Toda tudi ta se je zrušil s prihodom nenavadnih pisem, ki so obujala spomine. Tiste najbolj neprijetne. Tiste že pozabljene. Grde reči, ki jih je počel v mladosti.

	Le ena oseba je poznala njegove mladostne grehe tako dobro, da mu je zagrenila in hkrati s tem tudi spremenila zadnje mesece življenja, ki so mu bili še namenjeni.

	Šest pisem je dobil. Ni vedel, kdo mu je pisal. Toda ko se mu je resnica v zadnjem pismu končno razkrila, je sklenil upoštevati navodila, ki jih je prejel. Nejasna in nedoločna so bila. Zaradi njih se je zapletel v nenavadne dogodke, a našel odrešitev, ki se mu je izmikala vse od tistega usodnega dne leta 1972.

	Le ena oseba je poznala njegove skrivnosti, mu jih razkrivala in mu z obujanjem težkih spominov nikakor ni prizanašala. Še malo, pa jo bo srečal. V njem je ždela bolezen, ki ga bo prej ko slej premagala. Ne leta, meseci so mu bili šteti. Morda celo dnevi. Ni vedel, a doživel je dovolj, da se je s tem sprijaznil, in upal, da bosta po smrti morda spet skupaj.





Laurence





	Zamislite si ...

	Če imaš brate ali sestre, še ne pomeni, da se z njimi tudi razumeš. Toda če se rodiš kot dvojček, in to enojajčni, situacijo korenito spremeni. Laurence in Kevin sta bila ena duša v dveh telesih. Eden z liso na desni strani tik pod ustnico in drugi s prav takšno na levi strani. Skupaj sta se prebijala skozi otroštvo, polno domačih prepirov. Vedno je bilo kaj narobe. Kriv je bil denar, ki ga ni bilo. Kriva je bila hrana, ki je nikoli ni bilo dovolj. Kriva je bila pijača, ki je je bilo preveč.

	Ko sta bila stara le pet let, so prepire zamenjali bombe, zavijanje siren po ulicah, pretepi, izginotja, šepetaje izgovorjene besede in groza v očeh. Protesti in trupla. Množice na pogrebih nesmiselnih smrti tistih, ki so se znašli na napačnem kraju v napačnem trenutku. Tudi Kevin je bil med njimi.

	Nekega jutra, ko sta hitela v šolo, se je zgodilo, kar ne bi mogel sanjati niti v najbolj morečih sanjah. Če bi bil redoljuben, kar pa nikoli ni bil, ne bi pozabil domače naloge. Zaradi nje sta se vrnila nazaj domov in še enkrat odhitela proti šoli. Nista prišla do nje. Kevin je obležal kot polomljena lutka, z očmi, uprtimi v nebo, kakor da bi našel Boga, ki ga je vedno cenil.

	Ko je bratec umrl, sta bila stara še ne devet let. Za Laurencea se je otroštvo končalo. Smisel življenja je ponovno našel šele, ko ga je sestra Margaret odpeljala v Dublin in mu tako omogočila drugačno življenje, ki ga niso pretresali nemiri in bombe. Namesto tega je odkril šolanje, pa tudi, da ne more pomagati sebi, ne v popolnosti, lahko pa pomaga drugim. Postal je psihiater. Odprl je svojo ordinacijo in odslej svetoval kot psihoterapevt. Zelo uspešen, čeprav svojih ljubezenskih težav še vedno ni znal rešiti.

	Strahotna bolečina ob izgubi bratca se je z leti omilila, vendar ni nikoli izginila. Prišli so znanci, prijatelji, ljubezni, celo poroka, pa vendar je v njegovem srcu ostal tisti manjkajoči delček, ga drezal in budil na nenavadne načine. Z vonjem, pesmijo, vetrom se je zrinil vanj in ga vedno znova spomnil na to, kar je izgubil. Laurence je krivil sebe, toda šele ko je ponovno našel starejšega brata, ki je izginil iz njegovega življenja že v ranem otroštvu, mu je postalo jasno, da je usoda navadna prevarantka. Neizbežno udari tja, kjer najbolj boli, in s tem rani vse udeležene, ne da bi pomislila, da se smrt otroka nikoli ne bi smela zgoditi. Pa vendar zada udarec. Neizprosno, neusmiljeno. In tega nihče ne more preprečiti. Moralo se je zgoditi. Nekje je bilo zapisano, da bo usoda življenje pisala na drugačen način. Na takšen, kot ga je izbrala sama.

	Le za eno osebo družine Gallagher Laurence do zdaj ni vedel, da je sploh obstajala in poslušala prav takšne družinske prepire kot on, hodila v šolo, se smejala, jokala in imela težave, pa tudi prijetne trenutke. Nikoli je ni poznal. Nikoli je niti ne bo spoznal. Ni je bilo več.





PROLOG





	Vedno je rad tekel ob jutrih, ko je mesto še napol dremalo. Popolnoma spalo ni namreč nikoli. Nekje iz daljave se je slišalo zavijanje siren rešilca. Po cesti so škripale zavore avtomobilov, ki so ustavljali ob rdečih lučeh semaforjev in neznosno hrumeli, ko so ostro speljevali iz križišč. Sem in tja je do njega prineslo zmerjanje ali vpitje tistih, ki so malo preveč pogledali v kozarec in so se v zgodnjem jutru šele vračali domov. Nekoč ga je eden takšnih ustavil in mu pljunil v obraz, rekoč, da je izmeček.

	Pa vendarle je imel rad jutra. Ponavadi ni srečal veliko ljudi, le zvoki so bili venomer prisotni. Včasih pozimi, ko se še ni čisto zdanilo, je znalo biti zlovešče, toda luči, ki so svetile skozi okna stavb, mimo katerih je hodil do parka, so ga pomirjale. Vsakič se je vprašal, kakšne zgodbe se skrivajo za temi okni. So bili tam ljudje, ki jim nekaj ni dalo miru in so se zbujali, ko se dan sploh še ni prebudil? Ali morda tisti, ki so zgodaj začeli s službo? Mlada mamica, ki ji je otrok kratil še kako potreben spanec? Nekdo, ki zaradi bolezni ni mogel spati in je vstal še pred zoro? In kakšne so bile usode tistih, ki so spali mirno, dokler se ni jutro popolnoma zdanilo? Dobre? Slabe? Ali nekaj vmes?

	Ko je po slabih desetih minutah prispel do parka, kjer je vedno tekel, je najprej globoko vdihnil, nato pa naredil obvezne raztezne vaje. Kadar je tekel poleti, ko je jutro že zbudilo številne ptiče, ki so tako zgodaj že glasno žvrgoleli, in so drevesa radodarno raztegovala svoje veje, je zatem še malo postal. Še nekaj trenutkov je vdihoval zrak, ki je bil takrat še svež. Sledi o vročini, ki bo čez kako uro pokazala svojo moč, še ni bilo. Zares je oboževal ta zgodnja jutra.

	Tudi tega dne je bilo vse kot vedno. Nič pretresljivega se mu ni zgodilo na poti. Nikogar ni srečal, nikogar videl. Razen redkih avtomobilov in vedno prisotnega hrupa, ki ga je bil že tako vajen, da ga ni več slišal, je mesto delovalo, kot bi izumrlo. Bila je pomlad. Tista, šele komaj rojena. Jutro se je čisto rahlo svetlikalo. Da se bo zdanilo, bo minilo še precej minut. Prav ta letni čas je imel najraje.

	Znalo se je zgoditi, da se mu je na teku pridružil še kak navdušenec zgodnjega vstajanja. Če je bil pozimi skoraj vedno sam, pa se je poleti tekačev kar trlo. Šele pozno jeseni je lahko spet užival samoto parka. Bil je osamelec med oguljenim drevjem, ki je otresalo listje s svojih vej in se pripravljalo na počitek.

	Naredil je še nekaj počepov. Mišice si je moral dobro ogreti, da je lahko tekel brez posledic. V teh nekaj letih, ko se je ukvarjal s tem samotnim športom, je to precej dobro spoznal, saj se je prve tedne dostikrat soočil z bolečinami, in to ne samo v mečih.

	Vdihnil je. Zrak je dišal po prebujajoči se naravi, ki se je po dolgi zimi preoblekla v zelenilo in prve poganjke cvetov. Pregnal je misli, ki jih ni nikoli zmanjkalo, a jih je s tekom vedno umiril. Med tekom mu je uspevalo najti tisti mir, ki ga je v službi in pri vsakdanjih opravkih vedno znova izgubil. Pomagal mu je, da se je osredotočil še na kaj drugega, kot na večne skrbi, in to je cenil. Zato je vstajal. Zato je opazoval mirne ulice, mimo katerih je hodil, da je prispel do parka. Zato je zadnja leta živel bolj umirjeno kot kadarkoli prej.

	Rad je imel stalnost. Vedno je tekel po isti poti skozi park, ki je merila natanko sedem kilometrov, kar mu je bilo ravno prav. Ni želel postati maratonec ali kaj podobnega. Le da mu je edino tek pomagal kontrolirati sebe, svoje odzive in stres, ki ga je obdajal v življenju.

	Tudi tega dne se je nasmehnil, si pokimal, njegove noge pa so stekle v umirjenem tempu. Proti koncu, zadnjih dvesto metrov je ponavadi pospešil, da je zaznal malo večji naval krvi v glavo. Ta ga je na koncu umiril in mu za nekaj ur prinesel olajšanje pred vsem, kar ga je bremenilo.

	Toda tokrat je bilo nekaj drugače. Ni vedel kaj, toda že prvi koraki, vedno trdni, so bili zdaj negotovi. Počutil se je nekako tako, kot bi se mu treslo telo. Čeprav je vedel, da je to le iluzija. Nič ni bilo narobe z njim. Bil je zdrav in v formi. Štiriinštiridesetletnik, ne ravno čeden. Za njim se niso ozirale mladenke niti ženske njegovih let, pa vendar si je uspel izklesati telo. Njegova drža, ki je še pred nekaj leti delovala precej mlahavo, je pridobila trdnost in samozavest. Na žalost njegova glava temu ni povsem sledila. V njej so bile še vedno naseljene čudne misli, ki se jih ni niti s tekom otresel za dlje časa.

	Toda zakaj je zdaj čutil šibkost v nogah? Zakaj mu je glavo napolnila praznina? Zakaj se je v njej znašla nekakšna meglica? Zakaj se mu je nenadoma zabliskalo v očeh, v možganih pa se mu je pojavila taka bolečina, da ga je na mestu ustavila?

	Previdno je premaknil glavo, a bolečina ni pojenjala. Skušal je zbistriti oči, a pred seboj ni videl ničesar. Zmedeno se je naslonil na klop, ki je, o kako zelo pripravno, stala prav na tem mestu. Hip zatem se je z vso silo zrušil nanjo. Ko se je meglica v glavi razkadila, se je pred njim pojavila slika. A na njej ni bilo parka. Ni bilo dreves. Ni bilo klopi. In ne njega. Namesto znanega okolja mu je pred oči priplesala nenavadna okolica. Ni je prepoznal. Nemočno je strmel v privid pred seboj. Telo je bilo otrplo in ni zmoglo narediti nobenega premika.

	Visoka, kamnita zgradba. Več njih. Postavljene so bile v obliki pravokotnika. Zagledal je zvonik in nekje v sebi zaslišal njegovo zvonjenje. Okoli zgradb je bilo kamnito obzidje. Stalo je nekje na hribu in v daljavi je bilo videti modrino morja. Začutil je piš vetra, pa tudi nekaj kapelj dežja. Imel je občutek, da vse skupaj opazuje nekako z vrha. Z enim pogledom je zaobjel celoten hrib in vse stavbe obenem. Hip zatem je v sebi zaslišal glas. Kot bi ga nekdo klical. Ogovarjal. In ga ljubkoval. Občutil je ljubezen. Brezmejno ljubezen. Srce mu je trgalo na dvoje. V sebi je jokal. Hotel je spregovoriti, a v naslednjem trenutku so se podobe razblinile. Ni jih bilo več.

	Spet se je znašel na klopi. Šibkost telesa je popuščala. Drevesa, nežno odeta s svetlo zelenimi listi, so bila spet pred njim. Park. Njegov park.

	Kaj za vraga je bilo to, je pomislil, ko mu je bolečina v glavi izzvenela in je znova jasno videl svoje superge na nogah in čutil telo, ki mu je še vedno rahlo podrhtavalo. Pogledal je na uro. Niti minuta ni minila. Morda sekunda. A kaj se je zgodilo? Kje je bil? Kaj so bile te podobe, ki jih je videl? Od kod občutek tolikšne ljubezni? Od kod tiste visoke zgradbe, kamni, hrib in morje? Je bil preutrujen? Mu je nagajal um? Se bo zgodilo to, kar ga je že leta preganjalo in bo dokončno znorel?

	Ko se je vrnil domov, je kmalu pozabil na vse skupaj. Naslednja dva tedna je bilo vse kot doslej in ni se več spomnil na podobe, ki jih je uzrl v parku. Tudi prežemajoče misli o norosti so poniknile. Točno čez mesec dni pa se je ponovilo. Šibkost. Slabost. Bolečina. Zamegljen pogled. Nemoč. In nato podobe.

	Tokrat so bile drugačne. Zdaj je videl ljudi. Ženske. Bolj dekleta. V čudnih oblačilih. Grdih, umazanih, spranih, nagnusno rjavih barv. S kratkimi lasmi. Ali skoraj popolnoma obrite. Praznih pogledov. Ena za drugo so korakale in izginjale v eno od stavb. V spremstvu nun. Občutil je strah. Občutil je grožnje. Nemi kriki deklet v rjavih oblačilih so odmevali v njegovi notranjosti. Njihov jok. Bolečina. Sram. Obup. Lakota. Osamljenost.

	Kot prvič so tudi tokrat podobe nenadoma izginile. Spet se je zavedel v parku, ležeč na klopi.

	Po tej epizodi se je ustrašil. Ponovno ga je spreletela misel, da izgublja zdravo pamet. Tega, kar je doživel, ni razumel, še manj mu je bilo všeč. Tudi tokrat je skušal vse skupaj pozabiti, a podobe niso več hotele popolnoma izginiti. Spomnil se jih je vsakokrat, ko je obuval superge. Korak ni bil več tako trden in vznesen, ko je ob jutrih pešačil proti parku. Čakal je in se bal, da bo prišel tisti naslednjič, ko se bo vse spet ponovilo. Kdaj? Predvsem pa, zakaj?

	Tretjič se ni več trudil razumeti ali iskati odgovorov. Če sta bila prva dva dogodka čudna, v sebi pa je čutil vse občutke od neverjetne ljubezni pa do popolnega brezupa, ga je zdaj preplavila bolečina. Ne telesna, čustvena. Jok je zarezal vanj. Jok dekleta, ki je bila tako mlada, da bi bila skoraj še lahko otrok. Nemočno se je oklepala majhnega otročička. A zagledal je še druga dekleta. In otroke. Precej njih. Dojenčkov. Otrok, ki jih nogice še niso nosile, pa so se plazili kar po zemlji. Malo večjih, ki bi se morali brezskrbno igrati, a so le mirno postavali, kot bi iz njih izželi ves smeh, vse otroštvo. Dve deklici sta se sramežljivo nasmehnili in si podali kamen. Deček je sam postaval ob visokem grmovju. Dva, ki sta se za trenutek glasno zasmejala, sta utihnila ob grdem pogledu nune, ki je postavala tam naokoli. Nato je v njem odmeval le še jok. Brezupen jok, ki mu je donel v ušesih in ga neznosno bolel v srcu. Pretrgane besede, ki so se mu kot najostrejše konice zarezale v srce.

	»Neeee ... moj fantek. Moje dete. Ne, ne morem, ne dam ...«

	Jok je prešel v nemočno hlipanje, ki se je nazadnje sprevrglo v predirljiv, obupan krik. Videl je roke nune, ki so se stegnile proti otročičku. Začutil je utrip srca, ki ga je hotelo razgnati. Neznosno bolečino. In spet krik.

	Tudi sam je zavpil. Lasten krik ga je prebudil iz tega stanja in spet je ležal na klopi v parku. Pogled na drevje in okolico, ki jo je poznal, ga je napolnil z olajšanjem. Toda v sebi je čutil toliko bolečine, da se je zvil v gubo in glavo položil na kolena. Dušilo ga je in na licih je čutil solze. Svoje solze. Stekale so se kot reka v morje. Mogočne. Silne. Tople in vlažne so mu močile majico. Tokrat je še zelo dolgo sedel na klopi.

	Nekaj ni v redu z menoj, je pomislil, ko se je za silo spravil k sebi. Nekaj se mi dogaja, pa ne vem kaj. Ni normalno, da vidim te čudne podobe. Ne vem, od kod prihajajo. Ne vem, zakaj jih vidim. Najhuje pa je, da jih čutim. Čutim jih tako, kot bi vse to doživljal sam.

	Pogledal je na uro. Kot vsakokrat doslej, se tudi tokrat minutni kazalec v tem času ni premaknil. Bil je le trenutek, samo en trenutek. On pa je bil popolnoma nor, zmešan in zrel za norišnico ter s čustveno bolečino, ki ni ponehala.

	Tistega dne je tek zanj postal preteklost. Ni zmogel tvegati še enega pogleda na vse tisto, kar je videl v teh videnjih. Našel je tisoč izgovorov, zakaj tek ni več njegov način življenja. Moral jih je najti. Ona ne bi razumela. Kot tudi ni razumela, zakaj se je počasi zapustil. V naslednjem letu je njegova športna postava, ki jo je s tako muko pridobil, dokončno izginila. Pojavila pa so se njegova tavanja v samoto. S ponarejenim nasmehom je skrival svojo nemoč zaradi prividov v parku. Nikoli niso izginili. Ne popolnoma. In tista bolečina je še vedno vztrajala.

	Po dveh letih je vedel, da tako ne bo šlo več naprej. Nekaj bo moral narediti, in to kmalu.

	Ko je prejel telefonski klic, ni okleval. Odločitev, ki je prej v njem samo zorela, je zdaj padla. Naredil bo to. To je edino, kar še lahko stori, da se reši podob, ki ga preganjajo. Oditi mora. In to čimprej.





PRETEKLOST, 1965



	Riona





	»Prekleto! Kako ne morete razumeti tega, kar vas prosim? Sem vam mar premalo ponudil? Je v tem težava?«

	Patrick se je zdrznil ob kletvici, ki je zletela iz ust moža, od katerega tega res ne bi pričakoval. George je bil mlajši moški, a vedno razsoden in z glavo pod strogo kontrolo. Njegov položaj mu ni dovoljeval, da bi se spozabil v družbi, toda tokrat sta bila v sobi sama. Morda je zato tako vzrojil in si dovolil, česar si v javnosti ne bi nikoli. Njegov obraz je bil razpotegnjen v besno grimaso, iz ust pa mu je spolzela slina. Vedel je, da mu bo težko pojasnil, kar je želel povedati, a bilo mu je še težje, kot si je mislil.

	»Hm, ne. Dovolj velikodušna je vaša ponudba, vendar sem zdravnik in ne ...«

	Ni mu uspelo dokončati stavka. Če bi se dalo reči, da je bil George jezen še bolj, bi bile to mile besede.

	»In ne psihiater. Ste to hoteli reči? Je to vaš izgovor? Edini, hudičevo neumen izgovor, ki ga lahko najdete? Patrick, koliko let me poznate? Če bi bil nesramen, bi vam rekel, da ste me prvič videli v spolne organe le nekaj dni po mojem rojstvu, kajne? Trideset let me poznate. Naš družinski zdravnik pa ste že … koliko, še nekaj let dlje? Moje starše poznate. Brate. Sestro. Tudi mojo ženo. Zelo dobro. Do najmanjših podrobnosti in najbolj skritega mozolja ali hemoroidov, bi lahko rekel. In zdaj bi mi radi svetovali, naj ženo raje pospremim k tistim šarlatanom, ki si pravijo psihiatri. Mislijo, da poznajo psiho ljudi, v resnici pa jih strpajo v prisilni jopič, jih zaprejo za nedoločen čas, celo do smrti, in jih polnijo s tabletami, da jih otopijo. Bi to radi, da nastane iz moje žene? Spaka? Otopelo telo brez duše? Ali pa bi radi, da se že jutri na vseh naslovnicah časopisov pojavijo mastni naslovi, na ulicah pa njihovi prodajalci kričijo: Odvetnikova žena znorela, niti denar ne prinese sreče! Si to želite? Ali mi v resnici nočete pomagati ali pa hočete vseeno iztržiti še več denarja. Eno ali drugo. Po vseh teh letih ... Ne morem razumeti.«

	Kazalo je, da je George le iztrošil vse besede, saj se je sesedel na stol in se nemočno zastrmel v tla. Obraz si je objel z dlanmi in neslišno zahlipal.

	Patrick je obstal pred njim, ne vedoč, kam bi usmeril pogled. V moža, ki je ječal v svoji bolečini, že ne. Prav je imel, ko je rekel, da ga pozna že od novorojenčka naprej, pa tudi ostale člane družine. Res je bil družinski zdravnik te nenavadne družine, v kateri je sin presegel očeta, ki je bil sicer spoštovan in premožen, a le bankir. George pa je bil že pri rosnih tridesetih izjemno uspešen odvetnik, ki se je zelo premišljeno in previdno podajal tudi na pot politike. S trdnim karakterjem, kakršnega je imel, bo zagotovo prišel zelo daleč, je še pomislil, medtem ko mu je pogled zdrsel skozi okno, na ulico, na drevje, ki je lepo ozelenelo, na ptiče, ki so zganjali vragolije po vejah.

	Pomislil je, kako zelo mu je moral mladi mož, ki mu je v otroških letih pravil stric zdravnik, zaupati. V letih, ko se je priklenil na študij prava, se je seveda marsikaj spremenilo. George mu je jasno nakazal, da so časi otroštva minili. Njun položaj je bil drugačen. Starejši je bil, več spoštovanja si je želel. Nekoč mu je prijazno, a odločno pojasnil, da je sicer izjemno vesel, da imajo tako dobrega družinskega zdravnika, toda zdaj sta odrasla in se morata spoštovati. Seveda ga je zadelo naravnost v srce. Iz radoživega in vedrega dečka je postal resen fant, še resnejši študent, nato pa je stopil na pot uspeha in denarja, za katerega se je zdelo, da se samo še množi. Na sodišču je bil oster kot rezilo, sočutja ni nikoli pokazal. Situacija, v kateri se je zdaj znašel, je to še enkrat dokazala. Očitno bo zdaj moral skloniti glavo, pozabiti na fanta, kakršen je nekoč bil, in ga sprejeti kot osebnost, v katero se je prelevil. Trenutek, ko se je George le spozabil in pred njim potočil nekaj solz, je lahko pomenil samo eno. Ni mu vseeno. Kljub trudu, da bi ga sprejeli kot trdosrčnega, ostrega in zrelega za vsak položaj, ki si ga bo še hotel izboriti, so v njem še vedno tlela čustva. Tudi najbolj okruten morilec ima nekje v sebi točko, na katero je občutljiv in iz njega iztisne jok, obžalovanje ali morda sram. Šibka Georgeeva točka je bila očitno žena, je ugotavljal Patrick.

	»Samo ... pomagal bi ji rad. Ne morem je gledati takšne. Mesec dni že to traja. Komaj kaj spregovori. Iz vsake pore njenega telesa seva žalost. Ne nasmehne se. In ne pove, kaj je narobe. ›Nič,‹ odvrne in pogleda proč. Jaz pa moram vedeti. Moram.«

	Patrick je pokimal, ko je ob teh besedah le odmaknil pogled z okna in ga usmeril k Georgeu. Ta se je zdaj dvignil in se naslonil nazaj. Obraz mu je obarvala rahla rdečica in usta so se mu trdo stisnila, kot bi se opomnil, da ne sme jokati, pa čeprav pred družinskim zdravnikom.

	»Razumem, da iščete pomoč, pa vendar ne vem, ali sem pravi človek za to. Verjetno ne pričakujete, da bo en pogovor z njo sprostil zavore in mi bo povedala vzrok težav, ki jo očitno tarejo. Po tem, kar ste mi povedali do zdaj, bi na hitro lahko sodil, da se nahaja v nekakšni depresiji. Prav zato sem predlagal, hm, psihologa. Psihiatra morda kasneje, če bi se izkazalo, da gre za globljo težavo. A ste me prekinili, preden sem lahko pojasnil.«

	»Ne počutim se najbolje, če mi nekdo soli pamet, saj to veste. Jasno sem povedal, da zaupam samo vam. Ne morem vedeti, kako hitro bo prišlo na dan, da ima moja žena težave. Veste, da se podajam v politični boj, kjer je huje kot v krdelu volkov. Živega bi me požrli, če bi na dan prišla novica, da je žena nora. In z mojo kariero politika bi bilo konec, še preden bi se sploh lahko začela.«

	»Nihče ne bi trdil, da je Riona nora. Ne po tem, kar ste opisali,« je Patrick bolj kot ne nejeverno zmajal z glavo in spreletele so ga misli, ali je prej res razmišljal prav. Morda pa mu gre vseeno bolj za kariero kot za ženo? Se je res spremenil v kamen ali samo igra?

	»Hitreje kot mislite. Nasprotnik izkoristi vsako še tako majhno zadevo, da jo lahko napihne in me s tem dotolče. Ne, rad bi, da vi to raziščete. Jasno, da ni nora, a obnaša se, kot bi bila. Kot bi ... ne vem, sploh ne znam pojasniti te njene odmaknjenosti, ki se je pojavila pred kakim mesecem. Ne pridem ji blizu. Ne govori. Le da ali ne ali ne bom.«

	»Karkoli jo teži, kako veste, da bo povedala meni? Prav meni? Zakaj bi?«

	»Tudi njen zdravnik ste,« je zmignil Patrick, »komu drugemu bi še lahko povedala? Sploh, če želi, da bi ostalo prikrito. Imate Hipokratovo zaprisego. Zdravite in o bolezni ne govorite, če ona tako želi. Ni tako?«

	»Nekako tako ja.«

	Patrick si ni niti slučajno želel zaiti v razpravo o osebnem odnosu pacient-zdravnik in o tem, kaj se lahko pove in česa se ne sme izdati. Bolje, da to pusti pri miru. Še posebej, ker mu je postalo popolnoma jasno, da bo George želel in hotel izvedeti vzrok ženinih težav. Tudi s silo, če bo treba. Poznal pa je tudi sebe. Težko bo ocenil, kaj od tega, kar bo izvedel od Rione, bo lahko povedal njenemu možu. Vsega prav gotovo ne, to mu je bilo jasno. Toda ob človeku, kakršen je bil George, bo prej ko slej klonil in mu morda povedal preveč. Kot bo tudi zdaj vsak čas pokimal in se vdal. Ja, poskušal bo pomagati in izvedeti, kaj je vzrok nenadnega in nenavadnega obnašanja dekleta, ki je bilo do še pred mesecem dni normalno. Lepo, a zelo mlado dekle iz oddaljene kmetije, ki je na začudenje vseh postala Georgeeva izbranka in žena. Pričakovanje vseh, da se bo mladi odvetnik oženil z nadobudno visoko izobraženo lepotico, se ni izpolnilo. Pred dvema letoma je naznanil, da se bo poročil. Z neznano žensko. Mlado žensko, ki se ji je zdaj očitno nekaj pripetilo. Nihče ne spremeni svojega obnašanja kar tako, za šalo ali iz same užaljenosti.

	Patrick je poznal Riono. V zadnjih dveh letih je dovolj dobro ocenil njen karakter. Nekaj se je moralo zgoditi, da se je spremenila. Nekaj se je moralo spremeniti. Toda, bo uspel izvedeti, kaj je vzrok? Mu bo izdala skrivnost, ki jo je skrivala celo pred možem?





	George je pospremil Patricka do vrat Rionine sobe. Preden ga je pustil samega, mu je še pripomnil:

	»Vidiva se kasneje. Čakal vas bom v delovni sobi.«

	Nato je s hitrimi koraki odšel. Patrick je obstal in se zagledal v zaprta vrata, za katerimi ga je čakala težka naloga. Sploh ni bil prepričan, ali je primerna oseba zanjo in ali jo bo sposoben opraviti. Kaj če Riona ne bo govorila? Kdo mu lahko zagotovi, da ne bodo ostala njena usta zaprta in zapečatena? Ker je bil družinski zdravnik, še ni pomenilo, da lahko pozdravi duha. Vedel je, kaj je narobe s telesom, toda prodreti v skrivnosti možganov in čustev? Ja, znal je svetovati, ko se mu je kdo zaupal. Pomiriti nekoga, ki ga je pravkar zapustila ljubljena oseba. Toda, da bi se prav posebej ukvarjal z neznanimi duševnimi stanji, se mu do zdaj, v vseh teh letih dela, še ni zgodilo. Vedelo se je, kdo poskrbi za takšne primere, in to zagotovo ni bil on. Georgeeva prošnja je bila sila nenavadna, a lahko je razumel situacijo, v kakršni se je znašel mladi odvetnik.

	Rahlo je potrkal in počakal. Pričakoval je tihi plahi glas, ki bi ga povabil naprej, a je zaznal le tišino. Ni mu prišla odpret vrat ali mu z glasom dovolila vstopiti, zato se je znašel v nerodnem položaju. Kaj naj stori? Ponovno je potrkal. Tudi tokrat ni bilo odgovora, zato je previdno prijel za kljuko in odprl vrata.

	Soba je bila zavita v mrak. Zavese so bile zagrnjene in so spuščale komaj kaj svetlobe v prostor. Na nizki mizici je gorel plamen visoke sveče v svečniku. Riona je bila napol zleknjena v naslanjaču pod oknom. Imela je zaprte oči. Dolgi rjavi lasje so obkrožali negiben obraz. Ni se zganila, četudi je bržkone zaznala, da je vstopil v sobo.

	Nežno je zaprl vrata za seboj in obstal, zazrt v dekle, ki ga je poznal že dve leti. Kot družinski zdravnik je po Georgeevi poroki z Riono postal tudi njen zdravnik, a je ni videl velikokrat. Prvič na poroki. Osupnila ga je, predvsem z mladostjo, a tudi s skrivnostnimi očmi, za katere se je zdelo, da vedo več, kot je izdajalo njeno plašno vedenje. Pred letom dni je pozimi staknila zelo grdo vrsto gripe. Precej visoko vročino ji je zbijal z analgetiki, a njeno mlado telo je bilo krepko in se je hitro pozdravilo. Od takrat ni bilo več potrebe po obisku pri njej. Še nekajkrat jo je videl zgolj bežno. Toda kot prvič takrat na poroki, ga je tudi zdaj osupnila z nekakšno brezčasno lepoto. Kljub tokratni bledici na obrazu je še vedno izžarevala tisto nekaj več, zaradi česar se je najbrž tudi George odločil zanjo. Seveda, če je bila njena lepota vzrok, da si jo je izbral, in ne kaj drugega, si je rekel, ko se je spomnil na pogovor, ki sta ga imela prej z Georgeem in ga je še vedno begal.

	»Kateri dan je danes?«

	Njeno vprašanje, zastavljeno tako nenadoma, ga je presunilo. Zdrznil se je. Riona se je v trenutku privzdignila in sedla tako, kot bi sedela dama iz višjih krogov. Kratko mu je pomignila proti gugalniku. Ko se je zbegan ozrl okoli sebe, je šele sprevidel, da je edino spodobno sedišče v sobi le naslanjač, na katerem je sedela Riona. Nasproti nje je bil samo še gugalnik in nič drugega, kamor bi lahko sedel. Desno je bila sicer tudi postelja, a v tej svetlobi se je zdela oddaljena in niti pomislil ni, da bi sedel tja. S pomigom mu je dala jasno vedeti, kje mu je namenila prostor.

	»Nisem mislila na dan. Zanima me datum,« je dodala, ko se je ves nesrečen stlačil v ozek gugalnik, ki se je zazibal ob dotiku njegovega telesa. Počutil se je res neudobno, še bolj pa neumno. Plamen, ki je zdaj žarel skoraj na njegov obraz, je popačil Rionine poteze, da je ni mogel več tako zelo dobro videti v oči.

	Nenadoma se mu je zazdelo, kot da ga je pričakovala. Kot bi dobro vedela, da bo prišel ter vstopil v njeno sobo, in mu je zato nastavila zanko.

	»Štiriindvajseti maj,« je zamrmral v odgovor in se skušal namestiti udobneje, a nikakor ni šlo.

	»Točno tako. In pred mesecem dni ...« ga je nedolžno pogledala, vsaj tako se mu je zazdelo skozi svetlobo sveče, ki je slikala plešoče sence na njenem obrazu. Kot bi se nekako zabavala z njim in mu kot otroku zastavljala uganko, da jo reši. Kam to pelje, se je v mislih vprašal. Riona pa je odgovorila namesto njega:

	»Ja štiriindvajseti april, kajne? In? Vam zveni znano?«

	Če se je še trenutek prej počutil neudobno, pa zdaj ni več vedel, pri čem je. Kam je merila mlada ženska s temi vprašanji? Kaj je imela za bregom? Po Georgeevih besedah že mesec dni ni govorila ali pa je odgovarjala le z enozložnicami. Tiha je bila. Medla. Drugačna. Spremenjena. Na vso moč žalostna. Včasih objokana. Odvračala se je od moža. Omislila si je svojo sobo, to sobo in v njej preživljala tako dneve kot noči. Toda ženska, ki je sedela pred njim, je bila ena sama uganka. Pričakoval je morda plah pozdrav ali molk ali izogibanje. Nekaj, kar bi lahko pripisal depresiji. Toda vprašanja? V katero smer ga je peljala? Kaj se je tukaj v resnici dogajalo?





	Skomignil je. Še vedno ni vedel, kam je merila z besedami in kakšen odgovor je pravzaprav želela od njega.

	»Več odgovorov bi se lahko našlo,« je naposled le prekinil svoj molk.

	»In če dodam še letnico? Recimo 1916, kaj bi rekli?«

	»Če mislite na velikonočni ponedeljek, ko se je začela vstaja irskega naroda, ko smo se uprli britanski oblasti in imamo zaradi tega zdaj svojo državo, potem da. Vem za ta datum. Živel sem v tistih časih, le da ne v Dublinu. Star sem bil petnajst let.«

	Ni omenil, da kot večina Ircev tudi njegova družina v to vstajo ni verjela. Le manjšina je sprožila vstajo, ostali državljani pa so se precej mesecev, celo let kasneje zdramili in šele zatem se je začela irska vojna za neodvisnost. Pogodba o neodvisnosti je bila podpisana šele leta 1922. Ni bil ravno ponosen na to, a tako je bilo takrat mnenje večine.

	Toda kaj je imela Riona s tem? Še vedno ni vedel, kam je vodil njun pogovor in prvič se je potihoma vprašal, ali se bo nemara moral strinjati z Georgeem, da je z njegovo ženo nekaj resnično narobe.

	»Veliko več vem o tem, kot si mislite. Pravzaprav skoraj vse. Celo skrivnosti, ne samo dejstva.«

	»Že,« jo je malce nestrpno prekinil, »toda ...«

	»Povejte mi, Patrick, po pravici, koliko časa vam je dal George, da ugotovite, kaj me teži? Teden dni, mesec ali več? Koliko imava na voljo, da se izpovem?«

	Patrick je pomolčal. Riona je bila uganka, ki je ni mogel razrešiti. Zdaj je bolje videl njene oči, ki so strmele vanj. Skozi svetlobo sveče je v njih zaslutil ne samo žalost. Bilo je nekaj globljega; nekaj, kar je prihajalo iz temin njene duše in jo razjedalo. V trenutku se je zavedel, da je bilo tudi še nekaj drugega, a ni znal točno določiti kaj, razen da ga je toliko vznemirilo, da ji je želel pomagati. Obdana je bila z žarom skrivnostnosti. Rad bi izvedel, kaj točno jo je gnalo, da se je osamila in ni nikomur pustila blizu. Bilo pa je očitno, da se je želela nekomu izpovedati. Presenetljivo se je odločila, da je bil pravi človek za to prav on. Morda iz istega razloga, kot je predvidel že George. Ker je bil zdravnik, v nobenem primeru ne bo izdal tega, kar mu bo povedala, vsaj ne vsega. Že zdaj je vedel, da bo dobro premislil, katere informacije bodo šle naprej do njenega moža.

	»Zelo dobro ga poznate. Res mi je dal rok. Dejal je, da vas nekaj muči že kak mesec in prav toliko časa mi je namenil, da vas rešim, hm, depresije? Domneva, da vas nekaj teži in na misel mu je prišlo to stanje.«

	Videl je, kako grenko se je posmehnila Riona.

	»Ne bi razumel. Vi morda boste. Toda obdati se morate s potrpežljivostjo. Menda niste mislili, da boste vstopili in iz mene izsilili to, kar me muči? Niste videti tako neumni.«

	Moral je priznati, da ni skoparila z iskrenostjo, zato ni dvomil, da bo to, kar mu bo razkrila, resnično. Nekje v njej je tičal vzrok, ki jo je pripravil k tako skrajnemu ukrepu, kot je molk. Nekaj jo je mučilo, in to močno. Tako zelo, da se je odvrnila od svojega moža in se skrila v svoj svet, v katerem je pretuhtavala to, kar se je namenil odkriti. A to bo lahko odkril le, če mu bo Riona razkrila. To je vedel.

	»Torej imava dovolj časa, da vam pojasnim, zakaj v resnici ne vem, ali sem res nora ali ne. Dovolj časa, da boste morda razumeli, kaj me v resnici teži. Toda, da bi res razumeli, potrebujeva zgodbo, daljšo zgodbo. Drugače ne bo šlo. In če bi želeli iz mene izvleči preprost odgovor, vam že vnaprej povem, da lahko kar zaključiva. V nasprotnem primeru pa ... Bržkone ne boste prihajali vsak dan. George tega niti ne bo zahteval. Toda reciva, da vam bom naklonila svoj čas trikrat na teden. In lahko mu poveste že danes, da bo dobil odgovor. Tudi to, da ni preprost, a to že ve, sicer ne bi sedeli tukaj vi in se gugali kot kakšna lutka na predstavi.«

	Smeh, ki je zletel iz njenih ust, je bil kratek. Hip zatem se je vanjo ponovno naselila žalost. Molčala je. Zavese so lahno vzvalovile. Okno je bilo priprto. Zunaj je zagotovo potegnil veter, ki bo prinesel dež. Tudi Patrick je molčal, a tišina ni bila moreča. Pogreznil se je v razmišljanje o njenih besedah, da je morda nora. Čeprav je vse pričalo proti temu, toda, je bila morda res?





	»Veste, moj ded je bil … no, malo nor. Ali zelo, za vse razen zame,« je Riona po dolgem molku le spregovorila. »Takrat sem imela kakih dvanajst let, on pa nekaj čez sedemdeset. Skoraj čez noč se mu je zmračila pamet, nedolgo zatem, ko je umrla babi, toda sprememba je bila očitna. Ves čas je momljal sam pri sebi in ni bil več priseben, da bi se še lahko pogovarjal kot nekoč. Bolj kot ne edina sem še lahko komunicirala z njim, zato so me enostavno zadolžili, da sem skrbela zanj. Nosila sem mu hrano, saj se iz svoje sobe ni več premaknil. Toda kljub drugačnemu splošnemu mnenju, ga jaz nisem nikoli imela za norega. Še več, meni je povedal ogromno stvari. Le ker me je klical Mary, sem lahko vedela, da me ni več prepoznal. Še danes ne vem, koga je videl v meni. Toda kot prej, ko je bil še čisto v redu, sva se tudi kasneje zelo dobro razumela. Oboževala sem ga prej in tudi kasneje in močno žalovala, ko je čez tri leta umrl. Toda, ali veste, o čem mi je pripovedoval največ?«

	Vprašujoče ga je pogledala in si pokimala, ko je odkimal v odgovor.

	»Se mi je zdelo, da ne boste vedeli, čeprav sem vas že takoj na začetku seznanila z datumom,« se je bežno nasmehnila.

	»O irski vstaji, torej,« je odvrnil Patrick, a se v sebi namenil, da bo odigral vlogo psihologa ali psihiatra in ji pustil, da sama čim več govori. Le tako bo prišel do tega, kaj se je dejansko dogajalo. Ali je samo igrala neko svojo igro ali pa jo nekaj strahovito mučilo in je skušala s pogovorom prikriti pravo resnico.

	»Ne vem, koliko dejansko veste o tem, čeprav ste živeli takrat. Meni je ded po delčkih povedal toliko, da sem si ustvarila sliko, kako je bilo. Nisem prepričana, ali je vse, kar mi je izdal, res, a bržkone drži. Ste vedeli, kako zelo pomembno vlogo so imele ženske pri tem? Njihova veja prostovoljk, ki se je borila za irsko neodvisnost, se je imenovala Cumann na mBan, čez dvesto jih je bilo. Ne vem, ali sem dobro razumela dedka, da je bila babica del tega ali ne, vsekakor pa sta se spoznala v tistem letu in se istega leta tudi poročila. Zagotovo vem le to, da je bila pripadnica Rdečega križa, toda ali je bila res tako pogumna ženska? O tem ni nikoli govorila, vsaj spomnim se ne.«

	»Slišal sem za grofico Constance Markievicz, ki naj bi tistega usodnega dne, štiriindvajsetega aprila 1916, ko se je vse skupaj začelo, ubila nekega policista na St. Stephen's Greenu. In vem tudi, da so jo hoteli po zadušenem uporu usmrtiti kot ostale, a je niso zgolj zato, ker je bila ženska.«

	»Pogumna ženska, resnično. Kot vse ostale, ki so se aktivno pridružile vstaji in skupaj z moškimi kolegi zasedle glavno pošto v Dublinu. A to dejstvo poznamo itak vsi Irci. Ali pa Helena Molony, ki je bila zraven, ko so napadli dublinski grad, zasegli mestno hišo in streljali na Britance. No, pa poglejte mene! Navajena trdega dela in življenja na kmetiji zdaj posedam v imenitni hiši na obrobju mesta in igram norico! Človek mora že zaradi tega znoreti. Toda v resnici ...«

	Odmahnila je z roko, kot bi hotela pregnati muho. Nato pa se je vrnila k prvotni temi, kot bi ne želela izdati ničesar več o sebi.

	»Ded mi je povedal nekaj res zanimivega. Niso bili le Irci v spopadih. Pridružila sta se jim tudi neki Šved in Finec. Stala sta pred glavno pošto in se hotela boriti proti Britancem. Češ da sta njuni državici tako majhni, da bi ju Rusija z lahkoto pojedla. In ker je Rusija držala z Britanijo, sta bila torej proti njej. Dobila sta celo orožje, eden puško, drugi šibrovko, ter se bojevala. Hja, tako mi je vsaj ded pravil. Kdove, ali drži, je pa zanimivo, kajne?«

	»Vsekakor,« je tiho zamrmral Patrick.

	Namenila mu je bežen nasmešek, a je zamrl prej, preden bi se lahko nanj odzval.

	»Pa to, da so naši uporniki poskrbeli za prvo radijsko postajo na svetu. Dobro, a ne? Ko je vodja upornikov Joseph Plunkett svojih sedem možakarjev iz pošte napotil preko O'Connellove ulice, da bi zavzeli šolo telegrafije, se mu o tem še sanjalo ni. Niti ni vedel, ali jim bo uspelo iz opreme sestaviti oddajnik, kaj šele, da bodo poslali v svet sporočilo, da je bila razglašena Irska republika in so irske čete zavzele mesto, sovražnik pa je bil obkoljen. A je uspelo. Ded mi je to razlagal s takim navdušenjem, da mi je bilo težko verjeti, da naj bi bil nor. V tistem elementu pripovedovanja ni bil čisto nič podoben norcu. Podoben je bil zanesenjaku, ki je neizmerno ponosen, da nam je končno uspelo in živimo v državi, katere usodo krojimo sami in ne Britanci. Toda po takšnem navalu govora je vedno utrujeno zakinkal. Ko je čez nekaj minut spet odprl oči, me je zmedeno pogledal in rekel: ›Ja Mary, kaj pa ti delaš tukaj? Nisi mrtva?‹

	No, takrat se je ponovno pogreznil v neki drugi svet, do naslednjič, ko so zgodbe spet dobile jasno predstavo in moč. Zato včasih nisem točno vedela, kaj od vsega tega se je res zgodilo. Kasneje, bila sem že v srednji šoli, sem v arhivih časopisov preverjala, kaj se je dogajalo v tistem obdobju petih dni, dokler se Patrick Pearse in ostali, ki so še bili v obkoljeni pošti, niso predali. Vse, kar mi je povedal ded, je bilo res, zato verjamem, da so tudi te stvari, ki niso toliko znane, čisto resnične.«

	Po teh besedah ji je pogled odtaval na plamene sveče.

	»Spomnim se, kako mi je pravil o železniški progi Abbeyleix–Portlaoise. Dan prej, triindvajsetega aprila, so uporniki po navodilu Patricka Pearsa zrušili del proge, da britanska pomoč ne bi prišla do Dublina. Od tam je priletel prvi strel. Ta strel je naznanil upor, tako kruto zadušen. Upor, ki mu je takrat večina Ircev rekla izdaja.«

	Tu se je Rioni skrhal glas. Le stežka je govorila o tem, a kljub temu so besede kar bruhale iz nje.

	»Patrick Pearse, Thomas Clarke in Thomas MacDonagh. Usmrtili so jih prve. In naslednji, ki so bili na vrsti za usmrtitev… O čem razmišljaš, ko veš, da imaš le še nekaj minut življenja? Seán Mac Diarmada, Éamonn Ceannt, Joseph Plunkett in James Connolly so sledili prvim trem. Kaj so čutili v zadnjih trenutkih? Žalost? Bolečino? Bes? Obžalovanje, ker jim ni uspelo? Ker bodo umrli, ne da bi dočakali svobodno Irsko? So se počutili, kot da je bilo vse, za kar so se borili, zaman?«

	Za trenutek se je njen glas izgubil. Patricka je presunilo, kako zelo je podkovana v irski zgodovini. Njen ded je nedvomno dobro poskrbel, da je vzljubila ta del irske preteklosti. Hip zatem je dobil občutek, da se bo zjokala, vendar se ni. Nadaljevala je.

	»In Patrick, kaj mislite, kako je bilo umreti z zavedanjem, da boš umrl? Ker, kot veste, smrti še ni bilo dovolj. Usmrtili so še naslednjih šest borcev. Vsi ti pogumni možje, ki so želeli, kar smo si le malo po tem želeli vsi Irci. Svobodo. Če med tem prvim uporom še nismo bili prepričani o tem, pa smo si postali po vseh teh usmrtitvah še kako enotni.«

	Riona je ponovno zastala. Zdelo se je, da sploh ne bo nadaljevala. Zazrla se je v tla in molčala. Zbirala je pogum, da ne bi zajokala. Namesto tega je nadaljevala. Njene besede so bile tihe. Slišati je bilo drhtenje v glasu. Patricku se je stisnilo srce. Tudi njega je prevzel tisti dan, ki mu ga je lepa mladenka z bolečo pripovedjo obujala v spominu.

	»Seán Mac Diarmada je pred smrtjo zapisal: ›Čutim srečo, kakršne še nisem doživel. Umrl bom, da bi irski narod lahko živel!‹

	Kako pogumne besede, se vam ne zdi? Dvomim, da bi sama lahko našla besede, kakršnekoli, medtem ko bi mi s puškami merili v glavo in bi vedela, da bom vsak hip umrla. On pa … Sploh ni pomislil nase! Razmišljal je o tem, da so storili nekaj velikega. Nekaj, kar bo za vedno spremenilo Irsko. In res jo je.«

	Patrick je molčal. Tudi on se je boril s solzami. Ob besedah, ki jih je uporabila Riona, je začutil grenkobo, a hkrati ponos. Vse, kar je izrekla, je bilo resnično. Pogumni možje so dali življenja za to, da bi bila Irska naposled izkopana izpod jarma, pod katerim je tako dolgo ždela. In ne le to. Ko so že vedeli, da jih ne čaka nič drugega kot gotova smrt, so še kar spodbujali narod in mu dajali vzgled s svojim pogumom. Neverjetne zgodbe so s svojimi dejanji zapisali v zgodovino, v čas, ko je Irska naposled našla dovolj moči, da je izšla kot zmagovalka. Ko bi le lahko ti možje to tudi doživeli!

	»Joseph Plunkett se je poročil s svojo zaročenko Grace Gifford v zaporu Kilmainham Gaol osem ur, preden so ga usmrtili, lahko verjamete? In ona je nosila žalna oblačila vse do konca življenja.«

	Rioni so se ob teh besedah zaiskrile oči. Če se je prej zdelo, da v sebi zadržuje solze, pa zdaj Patrick tega občutka ni več imel. Ob pripovedovanju, kako so njeni ljudje končno našli svobodo, je naposled oživela.

	»Connolly je bil hudo ranjen že takoj na začetku spopadov. Na usmrtitev so ga odnesli na nosilih, nato pa privezali na stol. In pred njega postavili strelski vod. Grozljivo, mar ne? Niti kančka sramu niso imeli, ko so se znesli celo nad nekom, ki je bil nemočen. Jokala sem, ko mi je ded pripovedoval vse te podrobnosti, on pa mi je vedno rekel:

	›Kaj pa cmizdiš, dekle, ponosna moraš biti, slišiš, ponosna!‹

	Zato se trudim, da ob tem ne jokam več, čeprav mi niti najmanj ni lahko ostati brez solza.«

	Droben nasmešek je ožaril njen obraz, ko je nadaljevala:

	»Ded je govoril tudi o Michaelu Collinsu. Ta se je izognil usmrtitvi. Zanj je imela usoda načrte pri kreiranju naše države. Prav tako De Valera. Menda ga niso usmrtili, ker je bil rojen v Ameriki. Prav zanj je ded povedal še nekaj čudnih zanimivosti. Recimo, da naj bi v tej vstaji doživel živčni zlom. Glede tega se res ne ve, kaj je res in kaj ne, marsikaj kroži naokoli. No, kakorkoli, uspelo mu je priti do predsedniškega položaja, kajne?«

	Patrick se je odločil, da bo molčal. Ob njenem pripovedovanju, ko so se njene dlani stiskale ena ob drugo, obrazne mišice pa ji v vznemirjenju trzale, je bil prepričan, da bo kljub vsemu trudu ostati pogumna in slediti dedovim besedam, vsak čas zajokala. Vendar ni. A šele zdaj je opazil, kako temne podočnjake je imela in kako ji je obraz odseval v bledici.

	»Če se zgodovina ne bi spisala tako, kot se je ... Če ne bi Britanci zajeli ladje, ki je k nam vozila ruske puške … Če ne bi bila oblast v Dublinu obveščena, da se pripravlja upor, Britanci ne bi poslali svojih vojakov na Irsko. Le kako bi se razpletlo v tem primeru? Kajti čisto na začetku upora je bilo upornikov dovolj, trikrat več kot Britancev. Potem pa je šlo vse v franže. Po nekaj dneh se je bitka bila samo še v obkoljeni glavni pošti. In tako se je Pearse s tovariši v soboto, devetindvajsetega aprila, brezpogojno predal. Umrli so civilisti, več kot dvesto žrtev je bilo. Toda umrlo je tudi več kot sto britanskih vojakov, skoraj toliko naših, irskih upornikov in skoraj dvajset policistov. A vse to ni bilo zaman. Kajti irski narod se je dvignil. Vse te usmrtitve ... pogumni ljudje, ki so se borili za svobodo ...«

	Ponovno ga je pogledala z žarom v očeh.

	»Irci smo ponosen narod, a z nadvse bridko zgodovino. Pa vendarle takrat še nismo bili vsi istega mnenja. Tudi državljanska vojna je bila potrebna in še več tisoč žrtev, da smo se končno zedinili, da želimo le eno: svojo pamet in svojo oblast in ne britanske.

	To, vse to, dragi zdravnik, mi je pripovedoval ded. Enkrat je padel v pripoved o eni zadevi, drugič o drugi. Natresel malenkost tu in malo tam. Toda bistvo je bilo takšno, kot sem vam ga pravkar povedala. Saj se strinjate, kajne? Navsezadnje ste vi s tem odraščali.«

	Preden je nadaljevala, je napravila kratek premolk, nato pa je iz nje navdušeno zletelo:

	»O, kako zelo vam zavidam. Sama bi bila rada ena tistih bork in doživela tisti izjemen zgodovinski trenutek, ko so prvič omenili tudi ženske: ›Irci in irske žene‹. Končno je bil priznan tudi ženski spol, ne le moški ... A nisem. Rojena sem po vsem tem, sredi druge svetovne vihre in ne v tistem prelomnem času kot vi.«

	Patrick je še vedno molčal. Ni bil tu, da bi govoril ali povedal svojo zgodbo o tem obdobju. Ja, točno v tistih časih je odraščal. Tudi njega se je ta upor osebno dotaknil. Ni bil daleč stran od tega, da bi se aktivno vključil v odporniško gibanje, kot nekateri njegovi prijatelji. Toda on, reven študent iz delavskega okolja, je svoje bistvo posvetil šoli, učenju in poklicanosti temu, kar mu je postajalo temelj življenja. Postati zdravnik, zdraviti bolne, reševati ljudi bolečin in jim pomagati. Postal je družinski zdravnik, kar ni bila ravno veja medicine, o kateri je med študijem sanjal, toda bistvo je bilo doseženo. Pomagal je. Zdravil je. In to je bilo vse, kar si je od življenja želel.

	Odkar so Irsko končno priznali kot Saorstát Éireann, Irsko svobodno državo, je bil na to dejstvo izredno ponosen. Še vedno so govorili svoj irski jezik, tudi v šoli, poleg angleščine seveda. Upal je, da bo vedno tako, a nekje v sebi je dvomil. Svet se bo prej ko slej spremenil in nikoli več ne bo tako, kot je bilo leta 1937, ko so dobili novo ustavo, za predsednika pa je bil izbran Douglas Hyde. In morda v naslednji vojni Irska ne bo več nevtralna, kot je bila v drugi svetovni vojni. In morda ne bo vedno Republika Irska. Morda jo bodo poimenovali čisto drugače. Ni vedel, kaj bo prinesla prihodnost, a država, kakršna je bila zdaj, mu je bila resnično všeč. Podobno je čutil tudi Rionin ded, ki je vse to prenesel na svojo vnukinjo. V tistih trenutkih, ko je govorila o tem, so njene oči žarele in izgubile prejšnji žalosten pogled, ki se je ponovno vrnil takoj, ko je nehala govoriti. Žalost, ki bledi, a se ponovno pojavi, je pomislil. Nekaj se zagotovo skriva za vsem tem govorjenjem, pripovedjo.

	»Utrujena sem. Mislim, da bo za danes dovolj. Ne vem, kaj boste rekli Georgeu, presodite sami. Vidiva se spet. Kdaj? Pojutrišnjem?«

	Patrick je pokimal in se izvlekel iz gugalnika, v katerem je začuda, po tistih prvih trenutkih nelagodja, mirno obsedel. Ko je ugotovil, da ostaja pri miru, če se ne premika, se ni več počutil tako zelo neudobno, le vstati je bilo težko.

	»Se vidiva,« je dejal in se odpravil proti vratom. Ni pričakoval, da bo vstala ali ga pospremila do vrat, in tega res ni storila. Odprl je težka hrastova vrata in jih počasi zaprl za seboj. Na hodniku ga je zajela žarka svetloba žarnic in v oči se mu je vrinil pekoč občutek. Pred njim je bila še ena težka naloga. Kaj povedati Georgeu? In kako?





	Kot prvič tudi tokrat ni bilo odgovora na trkanje, zato je ponovno kar vstopil.

	»Patrick,« ga je sicer pozdravila Riona, vendar se ni premaknila iz sedečega položaja, le z glavo mu je namignila, naj sede. Zdravnik je z očmi zaman preiskoval prostor in iskal gugalnik, ki je bil tu prejšnjič. Namesto njega je na tleh stal nekakšen nizek, v roza barvo obarvan predalnik. Mar pričakuje, da bom sedel nanj, je zmedeno pomislil, a videti je bilo točno tako. Njeno spoštovanje do starejših je očitno na popolnoma ničelni točki, je sam pri sebi pogodrnjal. Vrinila se mu je pomisel, da je na nekakšni preizkušnji in da mu bo to, kar jo v resnici teži, povedala šele in samo, če bo preizkus opravil. Zato je bila odločitev samodejna. Le stežka je njegova zadnja plat sedla na trd in ozek predalnik. Ko je le našel položaj, ki mu je kolikor toliko ustrezal, se je ozrl na Riono. Bledica je bila še opaznejša, podočnjaki temnejši in globlji kot zadnjič. Najbrž že ves mesec ni videla dnevne svetlobe, ga je spreletelo. Soba je tudi tokrat vztrajala v poltemi, zavese so bile skrbno zagrnjene in po njihovem premikanju se je dalo slutiti, da je okno za njimi odprto. Zaznaval je razmeroma svež pomladni veter in vonj po cvetlicah.

	»Zelo zanimivo ime imate. Menda ne godujete tudi vi sedemnajstega marca kot vaš sveti soimenjak?«

	Bežen nasmeh je oplazil njen obraz, ki ga je tudi tokrat gledal le skozi plamene bele sveče. V sobi je bilo čutiti nekakšen nemir, ki je vel od mladenke, vzravnano sedeče v naslanjaču, njene roke pa so se oprijemale ena druge, kot bi skušala umiriti tresenje.

	Ni se mu zdelo, da pričakuje odgovor. Riona je pokimala in nadaljevala:

	»In ponovno lahko najdemo krivca, kajne? Niso bili uporniki, temveč irski razbojniki, ki so v petem stoletju ugrabili mladega Patricka. Imeli so ga za sužnja, toda bil je prebrisan. Ne le, da se je naučil našega jezika, po šestih letih jih je ukanil in pobegnil nazaj v Britanijo. Bojda je celo sanjal o pobegu z ladjo in če bi vprašali njega, bi zagotovo dejal, da mu je pri pobegu pomagal nekdo od zgoraj, morda celo sam Bog. Očitno je tudi uspel pozabiti na ta leta, ko je bil pastir pri nas, saj je v rodni domovini hitro postal škof. Kdove zakaj mu je ostala Irska tako zelo pri srcu, da je potem, ko se je doma vrnil h krščanski veri, pomislil, da bi jo lahko širil pri nas. Tako mu je uspelo, da je keltsko deželo Irsko spremenil v katoliško. S čudeži, oživljanjem mrtvih, pregonom kač z zelenega otoka in razglašanjem svojega nauka je za vedno spremenil miselnost prvobitnih Keltov in jih spreobrnil v katolike. Impozantno, kajne?«

	Kratek premolk, v katerem sta se ji dlani ponovno spletli in stisnili.

	»Nato pa je šlo vse po zlu. Najprej vdori Vikingov. Pa Danci. In kot zadnji Angleži in s tem je šlo vse le še Britancem v prid. Angleški Henrik VIII. je zavladal celotni Irski in postal naš kralj. Kraljica Elizabeta I. Angleška je Irsko meni nič, tebi nič razglasila za anglikansko državo. Angleško plemstvo se je povsod razpaslo in nas Irce pritlehno povozilo, da smo nato čakali na svobodo vse do tega stoletja. Protestantizem, s katerim so nas hoteli prepojiti. Le kdo ne sovraži Oliverja Cromwella, glavnega krivca za to? In nato še bitka pri reki Boyne. Viljem III. Oranski in Jakob II. Protestant in katolik. Kdo bo zmagal? Britanija ali Irska? Kaj bo prevladovalo od te bitke naprej? Ve se, kajne? In tako so bili katoliki izključeni iz življenja, njihova zmožnost, da bi zasedali položaje v javnih službah, pa je postala nična. Nemiri na nemire. Izseljevanja zaradi nelagodja in obupa ter moči Britancev. Upori. Ter ... leto 1845 ...«

	Riona je utihnila. V njenih očeh je uzrl solze. Ni si jih obrisala.

	»Torej, Patrick, kaj mislite, zakaj me je George izbral? Je bil zaljubljen vame? Je zato vzel kmečko deklino namesto pametne izobražene intelektualke?« Temo je zamenjala tako nenadno, da ga je streslo.

	Ni vedel, da bo dobil odgovor na njeno vprašanje na ponovnem in obveznem pogovoru s človekom, ki mu je ponudil mastno plačilo, da razreši zagonetko o njegovi ženi. Je imela Riona njegov odgovor v mislih, ko je zastavila to vprašanje? Nikoli ni izvedel, kajti sama mu ga ni ponudila, zašla je v druge vode, v druge spomine. Le stežka je poslušal to, s čimer je nadaljevala. Začutil pa je, da je vse bližje vzroku njenih težkih duševnih muk, čeprav ga je vodila mimo irske zgodovine. Pa vendarle mu je z majhnimi koraki kazala tudi pot svojega življenja, svoje zgodovine.





	»George vas ni pustil tavati v temi, kar se moje družine tiče. Vem, da vam je povedal, iz kako trdne in stare kmečke družine prihajam.« Grenko se je posmejala.

	Patrick jo je mirno opazoval. Njegovo delo je bilo poslušanje in ne govorjenje, to je vedel on in vedela je tudi Riona. Niti poskusila ni čakati na odgovor. Vsa njena vprašanja so bila retorična. Ni pričakovala, da se bo razgovoril, in res se ni. Ostajal je zaprtih ust. Trudil se je le čimbolj razumevajoče pogledovati proti njej, vsake toliko pokimal in ji tako sporočal, da sledi njenemu razpredanju. Še vedno mu ni bilo niti najmanj jasno, kam in v katero smer ga vodi. Upal je le, da mu bo izdala skrivnost. Povedala in zaupala nekaj, s čimer bo lahko postregel njenemu soprogu. A še bolj kot to je upal, da je njena težava rešljiva ali vsaj obvladljiva. Tudi sam si je želel njenega žarečega nasmeha, ki se ga je spominjal s poroke. Upal je, da bo ponovno zaživela normalno zakonsko življenje. Sedenje v poltemi ter strmenje v plamene sveč in prazne stene je nakazovalo zgolj na veliko breme, ki jo je težilo. Bilo je tako veliko, da jo je na vso moč plašilo. Zato je ostajala za zaprtimi vrati.

	»O ja, res smo. Stara dobra kmečka družina. Imamo poln hlev živali. Njive, ki se šibijo od pridelkov. Shrambe, kjer ne manjka ničesar, vse od salam do kozarcev vloženega sadja in zelenjave. A to je le zunanjost, ki jo vidijo drugi. V resnici nad nami visi prekletstvo, toda ... Ne boste mi verjeli, a neizpodbitno dejstvo je, da pod površino brbotajo črni madeži. Praded je omogočil, da sploh imamo danes kmetijo, kajti nekoč smo bili tudi mi samo najemniki. Kot vsi Irci, medtem ko so lastniki posedali po svojih dvorcih v Angliji. Nato babica in dedek. Pogumna ženska, pogumen moški, a s toliko smole v življenju. Bi lahko temu rekli zgolj smola? Najstarejši sin, moj oče, je ostal na kmetiji in jo še naprej uspešno vodi. Drugi otroci? Oba očetova brata sta se podala v Ameriko. Eden je izjemno uspešen slikar. Drugi ni več živ. Izgubil se je v alkoholu in brezdomstvu. Mislite, da mu je njegov uspešni brat stal ob strani ali mu pomagal? Ne, ker sta bila na smrt sprta vse do konca. In kar je še slabše, stricu slikarju je vseeno, niti malo ne obžaluje svojih potez. Prva očetova mlajša sestra se je zelo kmalu omožila. Njen otrok je umrl ob rojstvu. Ona le malo za njim. Še ena sestra je prav tako končala svojo pot. Na psihiatriji. Ker je zaradi alkohola zapadla v delirij. Bi res lahko rekli, da je to nekaj, kar se dogaja tudi v drugih družinah? Vse to? Vse te nesreče?«

	Pogledala ga je, ne da bi pričakovala, da ji bo ugovarjal.

	»In nato očetova družina. Moja družina. Veste, da nas je šest otrok? Trije bratje so starejši. Najstarejši bo seveda prevzel kmetijo, ko bo čas za to. Tako pač je pri nas. Je zato srečen? Kolikor ga poznam, niti najmanj. Sanja o knjigah, študiju, pisateljevanju. Kaj od tega bo uresničil? Dvomim, da kaj. Na koncu bo podlegel tradiciji in očetu ter postal nekaj, kar ne želi biti. Drugi je veterinar in se je že odselil od doma. Vendar je družini prikrito, da ni, hm, pravilno spolno usmerjen. Bi lahko tako rekla? Kaj mislite, kaj bi se zgodilo, če bi to izvedel oče? Tretji brat je ravno tako že odšel, s trebuhom za kruhom v Anglijo. Le redko se javi. Vedno je bil problematičen in vedno so se prav zaradi njega kresali prepiri v hiši. Upornik. Zanimajo ga le bobni in sanje o svetovni slavi glasbenika. Saj vas veže molčečnost, kajne? Saj ne mislite karkoli od tega, kar vam zdaj pripovedujem, položiti v Georgeeva ušesa ali, bog ne daj, še kam drugam?«

	Zgolj za trenutek je pomolčala.

	»Ne, seveda ne. Ne vi,« si je odgovorila kar sama, še preden je uspel odpreti usta in ji zagotoviti, da bodo skrivnosti njene družine ostale v tej sobi. Vedel je, da Georgea ne zanima njena družina, skrbelo ga je samo za Riono in njeno težavo. In on zagotovo ni želel zlorabiti zaupanja Georgeeve mlade žene.

	»Sestra. No, najprej najmlajša. Pri tej še ne vem, kakšne težave bo imela v življenju, a kakor je sreča naklonjena našemu rodu, jih bo zagotovo mrgolelo. Tako je. Nič nam ni prihranjeno. Ne pri zdravju ne pri psihi. Oboje stopica z roko v roki po samem robu. Še tako navidezna uspešnost skriva temino in sence prežijo na vsakogar od nas. Vse odkar ... No, ni važno. Ne še.

	Še o drugi sestri, ki je dve leti mlajša od mene, vam lahko povem. To je še ena skrivnost, poleg bratove, ki ne ljubi žensk, ki jo vem le jaz. Za njeno vem po golem slučaju. Na žalost. Dala bi vse, prav vse, da tega ne bi videla in izvedela. Ker ne vem, kaj s tem storiti. Toliko časa sem oklevala, da so minili najprej dan, potem mesec in nato leta, jaz pa sem molčala in sestra se je pogrezala vase. Lahko bi ji pomagala, a sem bila premlada in nisem vedela kako. Še bolj pa me je bilo strah. Vas sploh zanima?«

	Zdaj ga je le pogledala in prvič pričakovala odgovor, zato je mirno izrekel:

	»Morda vam bo lažje, če breme spustite na plan in ga ne tiščite več v notranjosti.«

	Je bilo to tisto, kar je težilo Riono, se je moral po teh besedah vprašati, medtem ko je odmaknila oči, se zazrla v svoji roki in s tihim glasom nadaljevala:

	»Zgodilo se je tistega zadnjega poletja, preden sem šla jeseni v internat v mesto. Bilo je delavno, kot vedno poleti. Zadolžena sem bila za kure, pomivanje posode in skrb za dedka, poleti pa sem pomagala tudi na njivah, saj ni bilo šolskih obveznosti. Na kmetiji je res ogromno dela, do pozne noči skoraj ni časa za počitek. Pa vendarle, včasih je vreme poskrbelo, da smo našli kako urico, ko smo šli vsak v svojo smer in imeli malo časa zase. Moram vam povedati še to, da ima naša kmetija res obsežno posest, toda tisto pomlad so se v hišo, nedaleč stran od naše, priselili novi ljudje. Kar je redko. Vsi, ki so tam že tako dolgo kot mi, vztrajajo in se ne odselijo. A tista hiša je že nekaj let samevala, saj sta zadnja dva prebivalca umrla, novih pa ni bilo, dokler se ni tam naselil par srednjih let z majhnim otrokom. Seveda sta zelo hitro našla pot do mojih staršev, se predstavila, celo ponudila pomoč, če bi jo potrebovali, sicer pa sta se držala bolj zase. Očetu sta bila všeč. Pravil je, da se vidi, da sta pridnih rok. Mami nista bila pogodu, a kdo je bila ona, da bi se zoperstavila očetovemu mnenju? Tistega ... tistega ... usodnega dne pa ...« Riona je zahlipala. Iz žepa je potegnila robček, a se obrisala šele, ko je potočila že kar nekaj solz. Šele nato je stežka nadaljevala.

	»Ne vem, kaj točno je bilo. Je res deževalo, da mi ni bilo treba pobirati pridelkov, ali pa sem se po kosilu odločila, da švignem malo po svoje? Če se še tako trudim, je ta del v meglici ali pa si ga prikrivam, saj se me večkrat loteva misel, da sem morala nekaj zaslutiti.

	V nekem trenutku sem pogrešila sestrico. Nikjer je nisem videla, kar je bilo nadvse čudno. Bila je marljiva kot najbolj delavna mravljica. Ničesar ji ni bilo težko narediti, zelo rada je pomagala, predvsem v hiši je bilo le po njeni zaslugi vse čisto. Tistega dne pa ... kot da bi izginila. Iskala sem jo, celo klicala po hiši, a se ni oglasila. Kako sem zašla proti tisti hiši? Sem kaj videla? Ne vem, toda vidim se tam, na tisti poti. Vidim hišo, ki je bila še vedno bolj podrtija kot ne, saj je v tako kratkem času še niso uspeli spraviti v boljše stanje. Streha je bila še vedno slamnata, omet je odpadal. Le okolica je bila videti zdaj bolj urejena.

	Za hišo so imeli tudi oni hleve, pa še precej njiv. Nikjer nisem videla nikogar, vsaj ne zunaj, noter pa si nisem upala stopiti. Tako sem šla za hišo. Proti hlevu. Tam pa ... med tistim mukanjem krav ... sem zaslišala obupano rotenje. Ne kričanje. Rotenje.

	›Prosim, ne. Prosim, prosim ne. Dovolj je. Boli me.‹

	Prepoznala sem glas. Sestrin glas. Na mestu sem se ustavila. Namesto da bi stekla tja in ji pomagala, sem popolnoma otrpnila. Premaknila sem se šele, ko sem slišala še drugi glas. Moški glas. Glas, ki se je spremenil v okrutno režanje, v besede prezira, v tisti ›prasička mala, pa ja ne boš rekla, da ti ni všeč, kaj?‹

	Še takrat nisem točno vedela, kaj se dogaja, le da je bila to moja sestrica, tisti moški pa sosed in da to, kar ji je počel, ni bilo v redu. Jo tepe, sem se spraševala, a ko sem zaslišala premikanje, sem zbežala. Zbežala!«

	Riona je planila v jok. Lovila je sapo, Patrick pa je čutil, kako se ji je lomilo srce.

	»Tistega večera sem jo opazovala. Videti je bila ... no, nič posebnega, skoraj enaka, le v njenih očeh je bilo videti strah in nemoč. Pogledovala sem, ali bi kje videla kakšne rane, modrice. Ničesar nisem opazila, zato sem se ozrla proč. Bila sem tiho. Nisem je vprašala in ona ne ve, da sem bila tam, ne ve, da sem slišala njene besede in njeno rotenje.«

	Ponovno je pomolčala. Na njenem obrazu je bilo zaznati krivdo.

	»Kmalu zatem sem morala v internat. Nova šola, nove sošolke in nove skrbi. Niso me marale. Verbalno so se spravljale name. Nekoč so mi v sendvič nastavile mačji drek in me prisilile, da sem ga pojedla. Režale so se mi v obraz in me zmerjale. Nihče ni videl. Nihče ni hotel videti. Kot bi se mi vrnilo to, kar sem doživela, preden sem odšla. Slišala sem in zdaj vem, kaj sem skoraj tudi videla, a sem bila tiho. Še vedno sem. Vsakič, ko grem domov na obisk, no, zdaj greva oba, iščem sestrine oči. Je še ista oseba, kot je bila? Se je spremenila? Bi bilo drugače, če bi šla takrat bližje, vse do njunih glasov in ju zmotila? Ali če bi povedala očetu, mami? Bi mi sploh verjela? Še veliko močneje pa je v meni prisotno vprašanje, ali je bilo takrat prvič? Se nikoli več ni zgodilo ali pa se je to redno ponavljalo, a nihče drug ni videl, nihče slutil, sestra pa molčala? Zakaj se ni odločila nadaljevati šolanja? Zakaj je vendarle še vedno doma? Veste, kaj je najhuje pri zlorabi, ki jo nekdo doživi? Občutek, da je sam kriv za to, kar se mu je zgodilo! Namesto da bi obtoževal tistega, ki mu je storil silo, je prepričan, da je sam povzročil napad. Sramuje se sebe, namesto da bi obsodil tistega, ki je v resnici kriv in ga je izkoristil, napadel, zlorabil. Zato je tiho. Molči in premleva v sebi. Umira. Vsak dan posebej.

	In jaz … še vedno sem tiho. Še vedno ne vprašam ničesar. Nič drugačna nisem. Le da v sebi trepetam in se bojim, kdaj se bo sestra dokončno zlomila. Pri vsem tem pa se tolažim, da se je morda zgodilo le enkrat in potem je bilo tega konec. Da je sestra že pozabila. Prebolela. Da se ne spominja več. Resno?«

	Patrick je čakal, da bo nadaljevala. Vendar ni. Namesto tega je zaprla oči, njena roka pa je pomahala v slovo. Za danes je dovolj, je sporočala. Tiho je vstal in odšel. Neodgovorjena vprašanja, ki so se mu ob njeni izpovedi porodila, so ostala v njem kot tisti slab jutranji okus, ko se po večeru, polnem alkohola, zbudiš in ne veš dobro, kaj pravzaprav si prejšnjega dne počel.





	»Ah, nehajte no. Menda ne boste rekli, da je normalno, da se z vami pogovarja, z menoj pa ne? Da se ne razumeva narobe, to se mi ne zdi slabo. Saj vendarle pomeni, da je ni nič obsedlo. Res si ne želim klicati župnika, da bi iz nje odganjal zle duhove. Pa vendar, počutim se, kot bi bil kužen. Izogiba se me. Še zdaj. In še vedno so njene besede le enozložnice, v skupni spalnici pa je nisem videl že več kot mesec dni, prav tako ne v jedilnici. Zaenkrat to še lahko skrivam, toda kako dolgo bom še lahko govoril staršem, da je staknila res hudo pljučnico, pazite, sredi pomladi, in da le počasi okreva? Kako dolgo bom to skrival pred družbo, ki je vajena, da jih gostiva na večerjah? Kako dolgo bom še lagal in se vsak teden uro dolgo mučil pri spovedi, da si vsakič znova izperem te grehe?«

	Georgeev izraz je bil napol žalosten, napol vznemirjen. Odseval je bolečino. Znal je reševati težave. Znal je braniti tiste, ki so ga za to najeli. Težave njegove žene pa so bile nerešljiva uganka, predvsem pa breme, za katerega je upal, da ga bo hitro rešil, čeprav ni nič kazalo na to.

	Patrick se je s pogledom sprehodil po delovni sobi, ki je bila pravzaprav mešanica moškega kabineta s knjižnico. Vgradne police so se od tal do vrha šibile pod knjigami s trdimi platnicami.

	»Same prve izdaje,« je komentiral George, ko je opazil, kam je zazrt zdravnik, »vendar v nobeni od teh knjig ni rešitve za mojo težavo. Če sem pošten, zelo malo berem. Le službene akte. Tisto, kar moram. Za te kilometre papirja nimam prav nič časa, lahko pa razumete, da v tem času niti volje ne.

	Torej, kakšno je danes vaše mnenje? Se je kaj spremenilo od zadnjič? Mi lahko poveste kaj novega ali mi vsaj malo namignete? Morda to, kako naj se sploh obnašam do nje? Ker trenutno hodim okoli nje, kot da je kristalna lutka, ki se bo ob mojem dotiku zdrobila in bodo ostale le še črepinje.«

	»Kar sem povedal že prvič, bom ponovil. Še vedno ne vem, v čem točno je težava. Kot pravite, je to, da z menoj govori, dobro znamenje. Ne dobro, odlično. Pomeni, da bo prej ko slej vse prišlo na dan. To ji vidim v očeh in tako čutim. Le da, hm, verjetno potrebuje več časa. Vse, kar pove, je zelo dobro premišljeno in vse nekam vodi. Toda nitke, ki jih vleče, so tako prepletene, a hkrati spretno stkane, da nikakor ne potuhtam, kaj jo žene, da se do vas obnaša, kot se. Bi mi morda še enkrat ponovili, kako se je začelo? Vem, da ste mi že povedali, a lahko sva kaj spregledala.«

	»Če želite,« se je strinjal George.

	Usnjena stola, na katerih sta oba sedela, sta bila prijetno hladna. Patrick se tukaj vsaj ni počutil kot na preizkusu potrpežljivosti, kakor se je pri Rioni. Spomnil se je prvega obiska pri njej in gugalnika, na katerem je lovil ravnotežje. Pri naslednjem ga je pričakal predalnik, zaradi katerega je imel še nekaj dni zadnjo plat čisto ožuljeno. Tema. Sveča, s katere je počasi curljal vosek, plameni pa so metali strašljive sence po stenah. Tukaj je bila vsaj dnevna svetloba. Čeprav v tem trenutku zunaj ni bilo sonca, pa so ga oblaki, ki so se podili po nebu in jih je lahko videl, veliko bolj pomirjali kot tema v Rionini sobi.

	»Ne vem sicer, kaj novega bi vam lahko povedal. Vsako prekleto minuto zadnjega meseca tuhtam samo o tem, kje sem ga polomil. Kaj sem storil, da se je odvrnila od mene? Sem jo s čim užalil? Toda potem pogledam v njene oči in vidim tako strahotno žalost, da se mi zazdi, da krivda le ne leži na meni. Toda kaj se je zgodilo, kaj?«

	George je strmel naravnost v Patricka in pričakoval odgovor, za katerega je že vedel, da ga ne bo mogel dobiti. Ne še, toda kdaj bo prišel?

	»Torej se morava vrniti točno do tistega dne, ko se je začelo. Še bolje nekaj dni ali več prej. Kaj se je dogajalo? Sta kje bila, sta imela goste, so prišli vaši starši, morda njeni? Dobro pomislite, kajti morda se prav v tem času skriva odgovor.«

	George se je namrščil in spustil pogled. Na čelu se mu je naredila guba od premišljevanja, z rokami pa si je segel v goste črne lase. Vedno primerno oblečen – tudi doma je bil vedno v obleki in ne v kakšnih udobnejših oblačilih – je trdo sedel na stolu in se trudil spraviti svoj spomin v pogon.

	»Hja, tako daleč je to. Lahko bi pogledal v koledar, počakajte.«

	Hitro je vstal in se podal do hrastove pisalne mize ter segel v prvi predal. Hlastno in mrzlično je prelistaval rjav, v usnje vezan zvezek. Premikal je liste sem in tja ter iskal pravi datum. Patrick je pomislil, da je moral imeti odvetnik številne opravke, ker je imel tako zapolnjen rokovnik.

	»Teden dni, preden se je to sranje začelo, sva gostila sodnika nižjega sodišča z ženo in še nekaj gostov. Nič takšnega se ne spominjam okoli tega, da bi lahko rekel, da bi bilo to krivo. Večerja je potekala po protokolu. Ženske so se nato umaknile in slišati je bilo običajno hihitanje in pritajene pogovore. Mnogo smeha, tudi Rioninega. Ne, ne bi rekel, da je bilo kaj posebnega ali da bi jo kaj vznemirilo.«

	Skomignil je, odložil rokovnik in sedel nazaj.

	»Toda, čakajte ... zdaj se mi nekaj svetlika. Le nekaj dni zatem je odpotovala za dva dni v Dublin. Sama. Z avtobusom. Šla naj bi k prijateljici, ki jo je imela iz šolskih dni. Ne spomnim se več imena, a vem, da takrat nisem imel časa, saj sem bil sredi neke zahtevne obravnave.«

	Namrščil se je, kot bi se trudil zbuditi spomin na tiste dni.

	»Ni se mi zdelo sporno, da opravi obisk, saj je s poroko izgubila skoraj vse stike iz preteklosti. Zato se mi je celo zdelo dobro, če jih nekaj pridobi. Saj, kot veste, poleg skrbi za najin dom nima dosti drugih opravkov. Prej, ko je živela na kmetiji, je bilo vedno ogromno dela, tu pa ga nima prav veliko ...«

	Georgeeve besede so zbledele, saj ga Patrick ni več poslušal. To bi lahko bil vzrok, je takoj pomislil, ko je slišal, da se je na potovanje odpravila sama in tam celo prespala. Povedala mu je, da je bila v šoli žrtev nadlegovanja deklet, tako psihičnega kot celo telesnega trpinčenja. Ni se mu zdelo mogoče, da bi si med njimi našla prijateljico, vsaj ne tako trdno, da bi se k njej odpravila na obisk. Je imela druge opravke? Kakšne? Ali se je morda motil in je njena zgodba vendarle držala?

	Za hip je celo pomislil, da je morda odkrila moževo nezvestobo. Bilo bi možno, različne stvari se govorijo naokoli, toda bilo je le malo verjetno. George zagotovo ne bi bil tako zaskrbljen za ženo, če bi nekje skrival ljubico. Prav tako ga ne bi tako bolelo, da se je žena odmaknila od njega. Poznal ga je, odkar se je fantič rodil. Vedno se mu je zdel pošten. Malo nadut, preveč vihrav, celo svojeglav in zaslepljen z uspehom, težko pa bi verjel, da bi bil zmožen varanja. Težko bi tudi verjel, da ne bi ljubil svoje žene. Saj je ni vzel zgolj za krinko? Pošteno dekle s preteklostjo, na kateri ni ležal noben madež, ki bi lahko umazal njegovo prihodnjo pot politika? Kje se je skrivala prava resnica? Kaj se je torej zgodilo v Dublinu? Je bil tam vzrok za Rionino nenavadno vedenje?





	»Hudičeva rastlina. Plod raste pod zemljo in je umazan. Listi so strupeni. Gomolj povzroča halucinacije, morda celo gobavost. In še več: Sveto pismo ga sploh ne omenja! In to naj bi jedli?« je porogljivo spregovorila Riona, medtem pa je Patrick že sedel. Tokrat ga je pričakal fotelj, topel in udoben, prav takšen kot tisti, na katerem je sedela Riona ob vseh njegovih obiskih. Preizkus je torej končno prestal, je takoj pomislil, njegova zadnja plat pa se je hvaležno namestila na mehko podlago.

	»Če prav predpostavljam, govoriva o ...«

	»Krompirju, seveda.« Njen glas je bil še vedno posmehljiv.

	Nezavedno so se mu privzdignile obrvi, ko je pogled namenil mladenki, ki se je je spominjal kot čudovite neveste, malce navihane gostiteljice, zdaj pa so ji obraz prekrivali bledica, temni podočnjaki in žalost v očeh, iz besed pa je tokrat prihajala pikrost. Soba je bila še vedno odeta v plamene visoke sveče, ki pa tokrat ni bila bela, temveč rdeče barve. Vtisnil si je ta podatek v spomin, da bo po končani seansi razpredal teorije o tem. Iz uvoda sodeč je lahko pričakoval nekaj izrazito temačnega in ob tem ga je spreletelo nelagodje. Ni se motil.

	»Kakšna sreča za Irce, da so krompir nazadnje le priznali kot izvrstno živilo, polno vitaminov in hranljivih snovi, predvsem pa, da se ga da gojiti brez posebnih težav, bera pridelka pa je bogata. Olajšanje, da je na voljo rastlina, ki lahko nahrani mnogo ljudi, je bilo tolikšno, da smo se dodobra namnožili. Prebivalstvo je naraslo in ljudje so končni zadihali. Nato pa je prišlo prekletstvo. Mali gomolji nekje v daljni državi Mehiki so se okužili in šli svojo pot z ladjami vse do Evrope. Irci smo avgusta 1845 posadili prav ta krompir. Ne samo mi, tudi ostala Evropa. Kot vsako leto. Toda septembra se je že dalo slutiti, da nekaj ni tako kot vedno. Oktobra, ko bi pridelek morali pobrati in s tem čez zimo nahraniti številčne družine, so iz zemlje potegnili črn, nagnit in smrdeč krompir, ki ni povzročal občutka sitosti, temveč je prinašal slabost. Bil je popolnoma neužiten! In tako se je začelo. Velika irska lakota. Genocid, ki so ga navsezadnje nad nami storili Angleži. Vse do leta 1852, ko se je vse skupaj končno umirilo, a še leta kasneje ...«

	»Riona, ali ...«

	Tokrat jo je hotel prekiniti. Slabo mu je postalo ob misli, da bi bil naslednjo uro deležen lekcije, ki ni bila del njegovega življenja, saj je bil rojen skoraj petdeset let po tem, toda to obdobje je zelo zaznamovalo Irsko in jo za vedno spremenilo. Ožja družina, sorodniki, vsi so trpeli, skupaj s celotnim narodom. Ni si želel tega poslušati, toda Riona se ni dala motiti. Mirno in brezbrižno je nadaljevala, kot bi je sploh ne poskusil ustaviti. V nekakšnem transu je bila in Patrick se je obupano naslonil nazaj. Vedel je, kaj bo sledilo.

	»Več kot osem milijonov nas je bilo na začetku leta 1845, od tega je velika večina živela na podeželju. Naši vrli kolonialisti Angleži so bili večinski lastniki zemlje. A lordi, lastniki posesti, so lepo, predvsem pa razkošno živeli kar v Angliji in Irske še od daleč niso povohali, kaj šele, da bi prišli sem! Vse, kar so zahtevali, je bila renta, ki so jo morali plačevati kmetje, drugo jih ni zanimalo. Kako bi le lahko pričakovali, da jih bo pretresla vest o plesni, ki je napadla naš krompir, ko pa so morali omiliti škodo pri sebi? Zakaj bi jih torej sploh zanimali? So nam pomagali, da se ne bi zgodil najbolj črn med vsemi scenariji? Saj veste, da je umrlo več kot milijon ljudi od lakote, a še več od bolezni, ki so zaradi nje razsajale? Kolera, tifus, skorbut, griža ...« Zastala je.

	Patrick je pred seboj nehote zagledal podobe nešteto mršavih teles, bolj podobnih okostnjakom kot ljudem. Poglede, uprte v nebo, kot bi iskali rešitve, in nato glave, ki so se povesile v zavedanju, da je to njihova usoda. Lakota in smrt.

	»Milijon in več ljudi je zapustilo Irsko v ladjah, ki so jim rekli krste, ker je na njih umrlo na desettisoče ljudi! Kdo od angleških politikov je poskušal zaustaviti lakoto? Kako so nam pomagali?«

	Posmehljivost je ponovno spreletela njen obraz, ko je mukoma nadaljevala:

	»Robert Peel, predsednik angleške vlade, je dejal, da Irci vedno delajo probleme, da bi dobili več denarja. Pa je vseeno imel načrt, da bi nekako rešil strahotno lakoto, ki se je hitro razširila, in sicer s koruzo. Ker ljudje niso imeli ničesar več, da bi plačevali rento. Niso imeli hrane in ne denarja. Toda Peel ni bil ponovno izvoljen. Nadomestil ga je John Russel, z njim pa je prišel Charles Trevelyan, kateremu je pripadla naloga, da reši lakoto pri nas. Toda njegove besede so bile: ›Božja sodba je poslala lakoto nad Irsko, da bi jim dala lekcijo.‹ Ne bom ponavljala njegovega mnenja o nas. Imel nas je za ničvredneže in lenobe. In takšno je bilo tudi mnenje drugih Angležev. Kaj je naredila njihova vlada, ki je bila hkrati tudi naša, saj smo bili vendarle njihova kolonija? O ja, uvedli so javna dela, da smo gradili nesmiselne ceste in nekakšne zidove, pri tem pa so delavcem zagotovili obupna bivališča in razdružili družine. Vse to, da bi ljudje lahko zaslužili in si kupili hrano. Kupili, si predstavljate? Kako? Kaj? Koruzo, ki je bila vedno dražja? O ja, in v letu 1847 so ustanovili kuhinje, kjer so razdeljevali juho lačnim. Trije milijoni ljudi so vsak dan stali v vrsti za uborno redko juho, trije milijoni! Pa še to milost so že septembra istega leta zaprli! Veste tudi, da so nekateri Angleži delili juho, da bi se mi Irci zaradi nje spreobrnili v protestantsko vero? Mislite, da so to le govorice, kot zdaj pravijo? Mislite, da se to ni dogajalo? Zdaj pa mi povejte, dragi moj doktor, kdo je kriv za smrt več kot milijon ljudi na Irskem? Sami? Ker smo bili leni in nismo hoteli delati? In zakaj se jih je več kot milijon samo v tistih letih odselilo v Ameriko, Kanado, Anglijo? Koliko najemnikov so lastniki nagnali iz tistih ubornih najetih koč samo zato, da bi imeli pašnike za ovce? Ovce, zamislite si to, so bile vredne več kot ljudje in za njih je bila hrana, za lačne je ni bilo.«

	Patrick je ujel Rionin pogled. Ni spregovoril ves čas njenega ogorčenega govorjenja. Tudi če bi hotel, ne bi mogel. Vse, kar je povedala, je držalo. Od prve besede do zadnje pike. Ni bilo Irca, ki bi lahko pozabil na lakoto, ki je spremenila deželo in ljudi. Že tako skromno življenje je spremenila v uboštvo. Ko ni bilo ničesar več, so ljudje morali zbežati. Ali to ali se truditi nekako preživeti.

	»In ni se končalo. Tudi v naslednjih desetletjih po obdobju velike lakote so se morali odseliti še okoli štirje milijoni Ircev, saj enostavno ni bilo mogoče preživeti.« Patrick je nadaljeval tam, kjer se je Riona ustavila.

	Pogledala ga je. Njene oči so še vedno žarele, a v njih je bilo zaznati tudi neskončno žalost, v katero so bile ovite njene besede:

	»Točno tako. Saj sploh nismo imeli nobene možnosti. Samo pomislite, kako nerazvita dežela smo bili. Poglejte železnico. Koliko prog je bilo izgrajenih v Angliji in kako razvita je bila tam industrija! Pa pri nas? In zdaj, kdo, vas vprašam, kdo je bil kriv? In kateri Irec na tem svetu ne sovraži Angležev, prav zaradi tega, kar so skozi stoletja delali naši deželi?«

	Patrick je pokimal. Popolnoma se je strinjal. Sovraštvo do Angležev je bilo globoko zasajeno vanje. Še vedno je.

	»Kdo nam je takrat pomagal? Se spomnite, Otomansko cesarstvo se je zganilo prvo! Otomansko! Sultan Abdulmejid I. je ponudil deset tisoč funtov, da bi pomagal preprečiti tisto strahotno lakoto. In kako je reagirala Anglija na to ponudbo? Le tako, da se je kraljici Viktoriji povesil nos! Kajti ona je že poslala pomoč. Dva tisoč funtov. Noro velikodušno. Veliko Ircev bi s tem rešili, če sem lahko cinična. No, bom še bolj, kajti, saj veste, kako je odgovorila sultanu … Tako da nam je poslala še tisoč funtov.«

	»Spomnim se, da sem bral prav o tem. Vaš cinizem je čisto na mestu,« je odvrnil Patrick, a se je ponovno zdelo, da Riona ni zaznala njegovih besed, saj je le nadaljevala:

	»K sreči se je sultanu to zdelo odločno premalo. Naskrivaj je poslal pet ladij, polnih hrane. Ja, on nas je želel rešiti! In Angleži? Sploh niso želeli spustiti njegove pomoči do Irske! Takšen je bil odgovor Anglije na naše razmere. Prekleti naj bodo, res. Sploh ne najdem drugih besed. No, sultanove ladje so se nekako le prebile do Droghede. Seveda to ni bilo dovolj. Niti pomoč Barbadosa, Jamajke, Indije in Amerike ni rešila smrti lačnih in bolnih ljudi. Za to bi bilo treba že na samem začetku ukrepati drugače, z dobro strategijo, predvsem pa z željo, da se življenja reši. Toda Angleži so menili, naj to rešimo kar sami. Toda kako, vas vprašam? S čim? Z zakoni Angležev, ki so nam celo prepovedali lovljenje rib in da bi se zemlja dedovala ter se je tako morala deliti med vse sinove? Koliko zemlje so sploh imeli, da bi lahko pridelali še kaj drugega kot krompir?«

	»Moja babica je pomagala razdeljevati hrano v teh kuhinjah. Bila je še mlado dekle, a družina je bila ena srečnejših, iz mesta. O tem mi je govorila mama, ko sem bil še otrok. ›Moraš vedeti,‹ je rekla, ›kaj se nam je dogajalo, to je del naše tragične zgodovine.‹ Zato vam zagotavljam, da vem, o čem govorite.«

	»Dedkova mama, moja prababica se je rodila v tistih letih po lakoti. Njena mama je bila edini ostanek družine, v kateri je bilo osem otrok. Osem! In na Irskem je ostala le še ona, si predstavljate? Trije od njih so umrli, ker niso imeli hrane ali pa so zboleli. Ena sestra se je skušala prebiti čez lužo v Ameriko. Noseča, sama in obupana. Tudi njen mož je podlegel bolezni. In njen otrok ... Od osem tisoč sto irskih otrok, ki so se rodili na teh grozljivih ladjah krstah, jih je več kot štiristo petdeset umrlo in njen je bil eden izmed teh. Toda ona je preživela in ostala v Ameriki. Za to vejo se je izgubila praktično vsaka sled. Še trije so se podali na podobno pot v Kanado. Natlačeni v teh ladjah, v umazaniji, brez svetlobe, brez svežega zraka, lačni in strti. Preživeli so plovbo, toda tam jih je čakala karantenska postaja v Quebecu. Dva sta preživela, eden ni.«

	Riona je utihnila. Ni jokala, vendar so bile njene oči vlažne. Zazrte v kruto preteklost, ki je uničila toliko življenj in razpolovila prebivalstvo dežele, podjarmljene toliko stoletij in svobodne šele pred nekaj desetletji.

	Patrick je dolgo molčal. Utrnile so se mu lastne misli o tem, kar so mu povedali, da se je v letih velike lakote dogajalo v njegovi družini. Niti oni, pa čeprav so živeli v mestu, je niso odnesli brez posledic, toda uničenje skoraj celotne družine je strahota, ki si jo je le stežka predstavljal.

	»Ded mi je tolikokrat pravil o vsem tem. Vse je vedel. Vsako najmanjšo podrobnost, kot bi takrat živel. A rodil se je kasneje, trideset let po tem. Še vedno so bili daleč od tega, kar so imeli nekoč, a so se postavljali na noge in si opomogli, zato verjamem, da je bila njegova edina želja imeti veliko kmetijo. Sploh, ko je zemlja prišla v našo last.«

	»Ja, se strinjam. Tragično. Groteskno. Točno ste opisali, kar nas je doletelo. Toda povejte mi, zakaj ste načeli toliko žalostnih tem naše zgodovine?«

	Želel jo je vprašati, kako je vse to povezano s tem, kar se je dogajalo njej, a ni našel pravega načina. Zgodovina, pred mnogimi leti … Kje bi lahko tam tičal vzrok za to, kar jo je tako zelo trlo?

	Riona je vseeno razumela, kaj jo je želel vprašati. Pogledala ga je z bistrimi očmi, v katerih se je zrcalila žalost, in tiho izrekla:

	»Ker se je takrat nekaj zgodilo. V tistih letih lakote se je dogajalo vse to, kar sem vam povedala. Skoraj cela naša družina je izginila. Toda bilo je še nekaj. Nekaj, česar vam še nisem povedala, a točno to je razlog, da sediva tu in se sprašujete, ali sem še pri zdravi pameti ali ne.«





SEDANJOST



	Ann





	Ljubosumje je stanje, ki se, ko se te poloti, zažre globoko v misli in te ne izpusti več. V Ann se je naselilo pred nekaj meseci, ko je v mestu prvič naletela na prizor, ki si ga niti v sanjah ne bi želela videti. Tim in neka mlajša ženska sta hodila po ulici, skoraj čisto mimo nje sta šla, a sta bila tako zatopljena v pogovor, da je nista opazila. Sama je, utrujena od teka, sedla v kavarnico, da bi spila kavo, uživala na soncu, morskem zraku in v navalu nove energije, ki jo je pridobila z vsako uro teka. Namesto uživanja in dobrega občutka jo je ob pogledu na moža z neznano žensko zajel nemir, ki jo je povsem ohromil. Ni vstala in ju šla pozdravit. Le obsedela je in gledala za odhajajočima postavama s prešernim smehom na obrazih, ki je v njenih ušesih odmeval še precej dolgo.

	Prvi sunki tega nenavadnega čustva so nežni in rahli. Zdi se, kot da te malce zaskeli po možganih, a si hitro opomoreš.

	Ko je Ann zbrala pogum in moža čez nekaj dni, ko vprašanja v njeni glavi nikakor niso utihnila, le vprašala, tako mimogrede, o tem, se je veselo nasmehnil, rekoč:

	»Oh, sodelavka. Dela v isti bolnišnici. Nekaj opravkov sva imela. Le zakaj naju nisi ustavila, da bi skupaj popili kavo?«

	Uspelo mu je, da jo je pomiril. Tokrat. Tisti prvi utrinki ljubosumja so se umaknili, kot da jih nikoli ne bi bilo. Lahko bi bilo res, si je prigovarjala. Tim je pediater v Corku in ima svojo ordinacijo v bolnišnici. Jasno, da ima sodelavce. Tudi sodelavke. In nikakor ni nagnjen k afericam. Kajne? Toda le kaj sta počela v Cobhu, ki je vendarle pol ure vožnje stran? To se je spraševala še naslednjih nekaj dni, a je na koncu vse skupaj le pozabila. Skoraj pozabila. Kajti ljubosumje zgolj tiho počiva in čaka na nove priložnosti, da ponovno prižge svoj plamen, ki se ga le stežka pogasi.

	Znova se je vžgal le kak teden po tistem branju oporoke, na katerem je odvetnik njene babice prebral zadnje želje, misli in volilo preminule.

	Dva meseca sta že minila od tistega dneva in zdaj se je prizor ponovil v skoraj identični obliki, ona pa se je še vedno vrtela v krogu čudnega razpoloženja in se hkrati zavedala, da se je znašla v temnem območju, ki se mu je reklo ljubosumje. Le da ni bilo samo ene vrste.

	Najprej je bilo res to, da je Tima ponovno zalotila z isto žensko, ko je sedela v lokalu ob obali, kot prvič, in srkala kavo. Le da je bila sedaj pod vtisom vsega, kar se je zgodilo na branju oporoke in vsega ostalega, kar se je zgodilo pred tem. Morda prav zato ljubosumje tokrat ni kar izginilo, poniknilo in se skrilo. Tim je v takem počutju ne bi mogel pomiriti, zato mu ni zastavljala vprašanj. Namesto njih je iz skritih globin privabila previdnost in opreznost. Opazovala je njegovo obnašanje. Mu sledila s pogledom. Se smehlja, kadar misli, da ga ne gleda? Piše skrivaj sporočila na mobitelu? Ujame svoj pogled v ogledalu, da preveri, ali se je lepo oblekel, ko gre v službo? Diši kopalnica po dodatnem pršu toaletne vodice? Se na kak način drugače obnaša do nje?

	Ravno tolikokrat, kot je preverjala vse to, se je tudi opozorila, da je vse to početje nesmiselno. Še več, prav nič se ni spremenilo od tistega dneva. September je bil prijetno topel in njuna hči Arleen je prvič vstopila v šolo. Zaradi tega so bili vsi trije vznemirjeni in Tim novega obdobja prav gotovo ni izkoristil za svojo krinko ljubezenske afere, se je tolažila. Prvi teden Arleeninega vstopa v šolo je imel dopust in skušali so izkoristiti popoldneve za skupno druženje, predvsem pa za poslušanje hčerinega navdušenja nad vsem novim, kar se ji je dogajalo. Od učiteljic do sošolk in sošolcev, še celo šolska uniforma, vse ji je bilo nadvse všeč. Ann je spreletel nov občutek tistega, kar je zdaj že poznala. Tudi hči jo počasi zapušča in si utira lastne poti, ki niso več povezane zgolj z družino. Nič več ni bila samo njuna. Morala si je priznati, da je v srcu začutila zbodljaj, ki sicer ni pomenil ljubosumja na hčerino novo veselje, pa vendarle je doprineslo k povečanju občutka osamljenosti, ki jo je v življenju dodobra spoznala. Prepričana je že bila, da je ta občutek ne bo več zasledoval, zdaj pa se je samo še bohotil.

	Zakaj se ni mogla spraviti, da bi spet začela z delom, kot si je že mesece obljubljala, se je nekega jutra, ko je Arleen pospremila v šolo, vprašala že vsaj stotič. Prav tolikokrat ni našla pravega odgovora, le izgovore. Z delom notranje oblikovalke je prenehala zaradi nosečnosti. Nato si je določila obdobje petih let, ko bo zgolj skrbela za Arleen. Vmes so se iz Dublina preselili v svojo hišo v Cobhu. Takrat je znova našla voljo in motiv. Odločitev, da bo kar doma odprla svoj atelje in si priskrbela stranke, je kmalu dozorela. Ko se le ne bi zgodilo toliko stvari, bi morda to tudi storila, tako pa ... Nadaljevala je z otožnimi mislimi in se povsem predala samopomilovanju, vprašanja pa so kar vrela iz nje.

	Kako lažje bi ji bilo, če bi imela kakšno dobro prijateljico, kateri bi lahko izlila vse to, kar jo je težilo. Pomislila je na nekaj tistih sošolk, s katerimi se je ujela, a nikakor ne toliko, da bi z njimi delila preteklost ali osebne misli. Te je težko komurkoli zaupala, razen Timu, a tokrat je šlo prav zanj. Spomnila se je tudi na bivše sodelavke, s katerimi je uspela ustvariti bolj sproščene, a še vedno ne zaupne pogovore. Kot povsod v podjetjih tudi tam ni bilo nič drugače. Bitka za prevlado, borba za posel, nezaupanje v vsakogar, da ti ne bo izpred nosa odnesel načrtov in jih predstavil kot lastno delo. Ja, marsikaj bi lahko bilo, zato se je težko bolj odprla, pa čeprav je bilo nekaj sodelavk takšnih, s katerimi bi lahko spletla prijateljske vezi, če bi si upala, seveda. Bolj kot ona njih so imele one njo za tisto ramo, na kateri so se lahko zjokale ob problemih, ki so se jim znašli na poti. Vedno jih je poslušala, poskušala pomagati, toda sama se ni odprla in potarnala. Ne, to ni bilo v njeni navadi. Tako je bila vzgojena. V poštenju, a tudi, da ni svojega srca nikoli nosila na dlani. Niti preizkušnje v ranih šolskih letih ji niso pomagale, da bi postala samozavestnejša, temveč prav nasprotno. Ostajala je tiha, bleda in siva miška, ki si je prizadevala, da ni nikomur stopila na pot, da mu ne bi dala razloga, da bi se obregnil vanjo. Dokaj dobro je delovalo in tako je ravnala še zdaj. Le s Timom si je privoščila tisto strast, ki jo je čutila v sebi, in sproščenost, ki se je od njega selila k njej, da jo je vsrkavala dan za dnem. Tako vsaj na videz ni dajala vtisa nesamozavestne osebe, čeprav se je večinoma počutila točno tako.

	Lahko bi poklicala Sheeno, kateri še vedno ni zmogla reči mama. Šele dobrega pol leta je minilo, odkar je izvedela, da je njena mama druga oseba in ne tista, za katero je verjela, da jo je rodila. Še malo manj, odkar jo je osebno spoznala. Pri priči, ko se je misel zbudila v njej in bi že skoraj segla po telefonu, si je premislila. Sheena nikakor ni bila oseba, kateri bi se potožila. Ne bi je razumela. Kljub mladosti v brezčutnem okolju je bila od nje popolnoma drugačna. V poslu je našla samozavest, predvsem pa sebe. Ne bi razumela njenega ljubosumja, nobenega od vrst, ki so jo v teh dneh težila.

	Pomislila je še na eno možnost, a se je ob tem grenko nasmehnila. Ja, pred nekaj meseci bi to storila. Stekla bi k sosedi Sashi, do katere je vedno čutila, da je njena edina prava prijateljica, če bi že kateri osebi lahko dala to oznako. Ona bi ji skuhala čaj, med klepetom pa bi ji lahko izdala vsaj nekaj tega, kar je obsedalo njene misli. Sasha ji ne bi ponujala rešitev, toda poslušala bi jo. Nato pa bi ji na svojstven način, ki ga imajo le umetniki, predstavila situacijo tako, da bi lahko dojela, da je smešna s temi idejami. Najbrž bi ji rekla, da se v njeni glavi vrti centrifuga misli in mora samo dopustiti, da se program ustavi ter jih bo lahko izvrgla, saj so čisto neutemeljene. Toda ne zdaj. Ne po vsem tem, kar se je zgodilo na branju oporoke. Po tem, ko je Sashin mož dobil večinski delež tovarne, ki je bila last njene družine. Njene! Toda dobil jo je on. Rory. In ne ona ali njena mama Sheena. Zaboga, katera trapasta starka je tako nora, da vse svoje premoženje preda sosedu, ki ga je komaj poznala?

	Morda bi razumela, če bi bila babica nora oseba. Pa ni bila. Presneto pretkana lepotica, katere osebnost je krasilo veliko masla na glavi in nič čustev v srcu. Svojo pravo naravo je skrivala v podobi nebogljene starke, kakršna se ji je predstavila, ko so se preselili v hišo poleg njene. A njen zadnji udarec jo je peklil. Zakaj on? Tudi s tem ljubosumjem ni znala in ni zmogla opraviti.





	»Ann, Arleen, doma sem!«

	Ann je utripnilo srce ob zvoku Timovega glasu, nato pa se je namrščila ob pogledu na stensko uro. Tega zgodnjega novembrskega dne se je tema pretihotapila že zelo zgodaj. Z Arleen sta bili v igralnici, ki jo je uredila v pritličju, da niso bile igrače po vsej hiši. Tako sta se zatopili v igro, da ni niti opazila, da je bila ura že sedem in je čas za večerjo že zdavnaj minil.

	»Očka, očka!«

	Deklico je izstrelilo s tal, da je podrla celotno kompozicijo lego kock, ki sta jo trudoma gradili to popoldne. Nekaj hiš z ljubkim travnikom se je razsulo po mehki preprogi. Ann jim ni namenila pogleda, ko se je okorno dvignila, saj se je dodobra zasedela.

	»Hm, malo pozno je že, vem, toda ustavil sem se v kitajski restavraciji in nam prinesel večerjo. Saj nisi nič skuhala, ali?«

	Previdno jo je pogledal, ko je kmalu za Arleen, ki se mu je že oprijela kolen, prišla tudi Ann.

	»Nisem. Pozabili sva na čas, očitno.«

	Ni ga hotela vprašati, zakaj je pozen. Ponavadi ni zamujal. Prihajal je direktno iz službe, okoli šestih zvečer je bil vsak dan že doma. Razen danes. Malo je čakala, da bo pojasnil zamudo, a se je le sklonil, dvignil Arleen in jo poljubil na lička.

	»Kako smo princeska? Kako je bilo danes v šoli? Si se naučila kaj novega?«

	Njun klepet je ni dosegel. Zamišljeno je obstala in zrla v Timovo postavo, ko je odložil deklico na kuhinjsko mizo, sam pa začel pripravljati mizo. Ni bilo presenečenje, da se je prikazal s hrano. Velikokrat se je ustavil v kaki od restavracij med potjo domov, saj nobeden od njiju ni maral kuhanja. Vedel je, da jo je s tem kar precej razvadil. Večkrat kot ne se je zanesla, da bo priskrbel večerjo. Če je prišel praznih rok, so bile še vedno na voljo kakšne klobasice, jajca in toast. To celo ni bil problem pripraviti, ne enemu in ne drugemu. Največkrat sta kar v duetu poskrbela, da so bili njihovi želodčki primerno polni, preden je bil čas za kopanje, pravljico in spanje male Arleen. Čas zatem je bil njun. Žar zveze še po vseh teh letih ni usahnil, toda Ann so misli zadnje mesece razjedale bolj kot kadarkoli doslej. Vse se je nabralo v teh mesecih: od presenetljivih odkritij do tega, kako se soočiti z novo situacijo pa tudi novim sorodstvom.

	»Ne boš jedla?« je nenadoma zaslišala in se pri tem zdrznila. »Je vse v redu?« je nadaljeval Tim.

	Ko se je ozrla nanj, se je na silo nasmehnila. Oba sta že sedela za mizo in jo čakala, sama pa je bila popolnoma zatopljena v misli.

	»Bom. Nisem prav lačna, a diši slastno.«

	Ponovno je zaigrala nasmeh in upala, da se ni videlo, kako se je morala k temu prisiliti. Pred Arleen ne bo spraševala. Ne, niti kasneje ne bo. Moral ji bo povedati sam ali pa bo pustila to zamudo čisto pri miru. Ni se ne marala in ne hotela prepirati, sploh, ker je nekje v sebi čutila, da morda pretirava. Kakorkoli je razmišljala, si ni mogla zamisliti ljubice v Timovem življenju in žongliranja z dvema zvezama, a v resnici ne moreš biti prepričan, kajne? Pa čeprav je vedela, kako zelo Tim sovraži nezvestobo, saj jo je v mlajših letih opazoval doma. Njegova starša sta delovala kot vzorčen primer zakoncev v dolgotrajni zvezi, ki je trdna in stabilna ter je ne more streti noben vihar. A Tim ji je povedal, da je bilo tako le zadnjih dvajset let. Ko je bil otrok, je bil priča prepirom in ljubosumnim izpadom njegove matere. Oče se je nekoč celo odselil in s tem ranil Timovo srce, a ko se je vrnil, se je zdelo, da je bilo vse pozabljeno. Po Timovih besedah je bil njun zakon po tistem resnično trden. Prepirov ni bilo več, nezvestoba je izginila. Nikoli mu nista pojasnila, kaj je bilo takrat, toda Tim ni bil radovednež, ki bi bezal v neprijetna vprašanja, saj niti ni želel slišati neprijetnih odgovorov. Od takrat naprej je bil srečen otrok, ki je užival v mirnem družinskem življenju brez prepirov. Njegova starša sta postala nasmejana, razposajena in pripravljena na pustolovščine v obliki potovanj takoj, ko se je Tim odselil. Toda tiste zgodnje prigode so mu pustile globoko rano, ki je ni želel prenesti na svoje otroke. Prav zato je bila prepričana, da se ne bi spuščal v afere in s tem prizadejal enake rane Arleen. Pa je to res garancija za zvestobo, se je morala ponovno vprašati.

	Brskala je po krožniku. Piščanec z arašidi in beli riž ji tokrat nista prinesla užitka. Dušen por je bil videti kot male zelene gosenice, arašidi pa, kot bi imeli obraz in se ji smejali. Za vsako vilico posebej se je morala prisiliti, da ji je zdrknila po grlu. Ves čas se je bala, da bo hrano prej izbruhala, preden bo prišla do želodca. Ni se mogla prisiliti k drugačnim mislim; vrtele so se ji kot gejzir vroče vode v hladni zimi. Vrelec je bil vedno višji in ves čas je grozilo, da bo eksplodiral, njene misli in besede pa planile iz grla in bo zakričala na ves glas. Zakaj se je prepričevala, da je nedolžen, ko pa tega nikakor ni mogla verjeti?

	Tim jo je vsake toliko časa pogledal. Ko je opazila njegov pogled, se je nasmehnila in pokimala.

	»Najbrž se me nekaj loteva,« je naposled rekla, »nobenega okusa nimam v ustih.«

	»Morda si se prehladila. Tale november je prav pasji. Veter je leden, piha pa vsak dan. Če si se premalo oblekla, ko si šla teč, si prav lahko staknila prehlad. Imaš vročino?«

	»Ne, mislim, da ne. Ne bo hudega. Dober spanec, pa bom v redu.«

	»Mami, pri nas v šoli so tudi prehlajeni,« je zaskrbljeno dodala Arleen.

	Ann se je strlo srce. S svojimi lažmi ne bo prizadela samo sebe, prizadela bo vse tri.





	»Pogovoriti se morava,« je rekla Ann naslednjega večera, ko se je Arleen že zazibala v otroške sanje, polne prigod, ki jih je prinesel dan.

	Tim tokrat ni zamujal. Kot neštetokrat prej je bil točen in na njeno veliko veselje je spet prinesel večerjo. Skrb za hrano mu je rade volje prepustila. Med tednom, ko je po novem dopoldneve preživljala sama, odkar je bila Arleen v šoli, je čez dan le nekaj malega prigriznila in ni čutila potrebe po kuhanem kosilu. Toda večerja ji je bila pomembna. Tistih nekaj trenutkov, ko se je družina ob mizi pomenkovala o vseh dogodkih, ki jih je prinesel dan, je bilo neprecenljivih.

	Bila je že pozna jesen in dela na vrtičku ni bilo več. Njeni dnevi so minevali bolj ali manj v brezdelju. Zjutraj je pospremila Arleen do šole, temu je običajno sledila urica teka, včasih pa tudi posedanje v kavarni sredi mesta, če je vreme dopuščalo. Ko je prišla domov, je bila hiša osamljena brez preostalih dveh članov, ki sta bila precej bolj radoživa, kot je bila sama. Venomer je tuhtala le, kaj bi lahko v hiši še spremenila, popravila, preoblikovala, nato pa se je vsakokrat spomnila, da je to morda le njihov začasni dom. Glede na vse, kar se je zgodilo v zadnjih mesecih, ni imela več volje ali motiva, da bi v njej še ostala. Na nek način se je počutila utesnjeno, hladni novembrski dnevi, polni temine, pa so k temu le še pripomogli.

	Prejšnjega večera se je odpravila zgodaj spat. Kmalu zatem, ko je Arleen zaspala, se je izgovorila na slabo počutje, nato pa v spalnici v zgornjem nadstropju še ure dolgo prisluškovala zvokom televizije, ki so našli pot vse do njene postelje. Premetavala se je kot riba na zraku, ki ne najde več poti v reko. Vedno bolj se je zavedala, da tako ne bo šlo naprej. Postajala je vse bolj zagrenjena, ljubosumje pa jo je preželo kot sol, ki se vtre v meso, preden ga daš na žar. Ujela se je, kako se je ukvarjala s šumi, ki jih je povzročal Tim. Zdaj je vstal. Je šel v kopalnico? Fotelj je zaškripal. Se je odločil, da se ji ne bo pridružil, temveč bo spal kar spodaj? Je slišala zvok mobitela? Je zapiskalo sporočilo? Mu je sodelavka poslala sms?

	Ko jo je od vseh misli začelo dušiti, je vstala in stopila k oknu. Odprla ga je, čeprav je veter kazal silovito moč. Veje dreves so tožile, listje je stokajoče padalo na skrbno negovano trato. Luna je lovila še zadnjo sled moči, preden bo izginila za pretečim oblakom, zaradi česar bo postala tema neznosna. Le v hiši nasproti je brlela medla luč. Rory in Sasha. Gotovo sedita na kavču. Sasha bere kakšno romantično knjigo, kriminalk ne mara. Rory najbrž gleda isto nogometno tekmo, kot jo je gledal Tim. Sasha bržkone sem in tja globoko vzdihne, prevzeta nad prizori, ki jih pisatelj nazorno opisuje, zaradi česar njena roka seže po moževi in jo poboža. Morda Rory odmakne pogled z ekrana in se ji zazre v oči. Morda jo poljubi. Morda celo reče: Kakšna srečo imava, kajne? In v mislih odhiti v tovarno čaja, katere lastnik je postal.

	Ann je začutila, da so se ji nabrale solze. Potoček ji je spolzel iz oči, mimo nosa in se ustavil na ustnici, kjer je puščal slan okus. Globoko je zavzdihnila. Toliko nemira je bilo v njej. Toliko čustev, ki jih ni znala sprostiti in se razbremeniti. Nikoli ni trdno jadrala po mirnem morju, se z nasmehom ozirala na viharje in jih mirno obplula. Vedno se jim je prepustila. Orkani so jo nosili sem in tja kot droben čolniček, ona pa je sedela tam in se tresla. Kam in s kakšno silo se bo razbil, ona pa potonila? Ni iskala rešitev, saj jih ni videla. V njenih mislih ni bilo svetlobe, samo temno obzorje. Šele Tim je znal prinesti srečo in veselje v njeno življenje. Njegov smeh jo je napolnil in zaradi njega je zmogla. Pogled, ki ga je imel na življenje, je bil tako drugačen od njenega, da ga je samo vsrkavala vase, a se hkrati bala, da bo nekega dne presahnil, Tim izginil, ona pa bo ostala prepuščena sami sebi.

	Ko je končno utonila v sen, je bil ta nemiren in sanje zelo moreče. Šele ko je ob sebi zaznala toplo Timovo telo, se je uspela pomiriti in zaspati do jutra, ki je prehitro prišlo.

	Že vstala je z nemirnimi mislimi. Vrnile so se v trenutku, ko je odprla oči, in je ves čas niso izpustile iz svojega primeža. Držale so jo, ko je poljubila Tima, ko je odhajal v službo, in tudi ko sta z Arleen sedli v avto, da se odpeljeta v šolo. Razdraženo je poljubila hčer, ko je ta zlezla iz avtomobila, in ji raztreseno pomahala. Tokrat ni čakala, da bo majhna postavica izginila za vrati šolskega poslopja. Takoj je speljala in se vrnila domov. Mraz je rezal do kosti, zaradi česar se je odločila, da ni pravi dan za tek, še manj pa za sproščenost, ki bi sledila. Vreme ji je bilo podobno – mračno, ponovno vetrovno, s težkimi oblaki, ki so se valili po nebu in grozili, da se bo vsak čas usul leden dež.

	Le stežka se je pripravila, da je pospravila kuhinjo po skupnem zajtrku, pri katerem je bolj ali manj molčala. Zavedala se je pogledov, ki ji jih je ves čas namenjal Tim, vendar ni govoril. Dogovorjena sta bila, da pred hčerko ne drezata v pogovore, ki bi jo lahko razburili, sploh ne v času zajtrka.

	»Si v redu? Se bolje počutiš?« jo je vprašal na hitro, ko je odhajal. Pokimala je, njemu pa se je že mudilo. Vrata so se zaprla, skoraj butnila so vanjo in Tima ni bilo več. Še vedno je bila ujeta v tisto razpoloženje, ki ga ni marala, ne hotela, a je bilo neizbežno tu. Nič ni pomagalo. Niti Arleenino čebljanje vso pot do šole je ni premaknilo v drugačno stanje. To je bilo njeno življenjsko prekletstvo. Ko se je je polotila mračnost, je ostala v tem razpoloženju zelo dolgo. Bila je kot nezaželeni gost, ki ga ne moreš odsloviti. Vsakokrat je bilo tako in tega je bila naveličana. Bil je skrajni čas za odločitev, kako naprej, saj tako ne bo dolgo zdržala.

	Odločitev je sprejela v sebi, tik preden se je popoldne odpravila po Arleen. Bila je dokončna in od nje ni bila pripravljena odstopiti.





	»Nič naju ne veže na to hišo, kajne?« je naposled rekla Ann, ko je videla vprašujoč Timov pogled, ki je zavrtal v njen obraz.

	»Ne vem, kaj točno misliš,« je odvrnil in sedel na barski stolček v njihovi zajtrkovalnici, ki jo je prijetno uredila Ann. Pospravila sta posodo po večerji in sedaj je svoje delo opravljal pomivalni stroj. Opazil je, kako si je Ann ves čas grizla ustnice, zato je vedel, da jo ponovno nekaj teži. Zelo dobro je poznal ta njen karakter, ki ji večinoma ni dovolil sproščenosti ali da bi odmislila odvečne misli, ki so jo ves čas begale. Vendar se mu je to zdelo ljubko. Prav nasprotje njegovemu vihravemu in večkrat vznesenemu značaju ga je vedno umirilo in ob njej je na stvari gledal z drugega zornega kota, kar se mu je zdela velika prednost.

	»No, hočem reči, da nisva navezana ne na hišo, ne na mesto in ne na okolico. Nobenega pravega dela nimam in sem razmišljala, da je tukaj nekaj, kar mi ne pusti vzcveteti. Duši mojo ambiciozno plat, ki sem jo nekoč imela in je ne morem več najti. Ja, preden kaj rečeš, vem, da imaš dobro službo in da ti je na moč všeč, pa vendarle …«

	Tim je še bolj začudeno strmel vanjo in tega se je zavedala. No, če ima morda ljubico, mu tole res ne bo všeč, jo je spreletelo. Zavzdihnila je, da bi odgnala misli, ki so se ji ves čas vsiljevale in ji polnile glavo z neutemeljenimi neumnostmi.

	»Ja?« Tim je čakal, da nadaljuje.

	Le stežka se je uspela zbrati in resnično pregnati misel na tisto simpatično žensko, ki jo je že dvakrat videla v moževi družbi. Podoba vitke postave, tisti lasje, ki se v kodrih ovijajo okoli srčastega in nasmejanega obraza … Vse to ji je kar lebdelo pred očmi in za hip se je ustrašila, da ne bo zmogla povedati tega, o čemer je razmišljala ne le danes, tudi že prejšnje dni in tedne, vse odkar ji je Sheena namignila, da bi to bilo morda dobro za njeno življenje.

	»Se spomniš, da je Sheena, no, moja mama, omenila, da bi se lahko preselili v New York in bili v njeni bližini? No, prepričana sem, da bi bil to lahko nov začetek za vse nas. Pomagala bi mi, da bi začela svoj posel in morda bi celo postala uspešna. Arleen je še tako majhna, da je sprememba ne bi zmedla. Saj vidiš, da se znajde povsod in ji ni nobena težava sklepati novih prijateljstev. Niti tebi ne, mimogrede. Stavim, da so pediatri nadvse iskani tudi na drugi strani luže in da bi lahko izbiral, kakšen status bi želel imeti. Skupaj z mojo plačo bi nama šlo le še bolje. S prodajo te hiše, ki jo sedaj lahko prodava po bajni tržni ceni, bi si lahko tam čez privoščila primerno stanovanje. Ali celo hišo, če bi bila bolj na obrobju mesta. Pravzaprav se sama zelo nagibam k tej možnosti, da se odseliva in pustiva Irsko nepreklicno za seboj.«

	Uf, pa je le uspela povedati. Saj ne, da ne bi sem in tja že kdaj načela te teme, a do tedaj je to storila le bežno in nekako se je obema zdelo, da je to možnost, ki jo lahko izkoristita nekje v daljni prihodnosti. Ob vsem tem, kar jo je spreletavalo v zadnjem času, pa je bila prepričana, da se to mora zgoditi čim prej, drugače bo lahko prepozno zanjo, za njun zakon in za njihovo prihodnost.

	»Se zavedaš, Ann, da tvoje mame sploh še nisem spoznal?« jo je namesto odgovora vprašal Tim.

	Zamislila se je.

	»Hm. Ja, res je. Nismo se še uspeli srečati, ker je obisk odpadel, ko bi se morali vsi skupaj dobiti pri Margaret. Ker se je moral Michael vrniti v London, se spomniš? Sheena pa v New York. Menda pa bomo uspeli priti vsi skupaj ob božiču. Resnično upam, da se bo cela družina končno le zbrala na kupu.«

	»Tudi jaz. Tvoje starše, za katere se je izkazalo, da to niso bili, sem videl le nekajkrat. Bila sva prepričana, da si še edina preostala članica družine, ko sta umrla v nesreči. In zdaj? Nenadoma imaš razširjeno družino. Pravo mamo, dva prastrica, eno prateto. In poznala si babico.«

	Ann se je pri zadnjih besedah spačila.

	»Ja, babico. Birgid. Nan. Žensko, ki sem ji zaupala, ona pa je za mojim hrbtom uničevala Arleen. Če ji Rory tega ne bi preprečil, kdove kaj bi storila z njo. Če je ubila moža, bi bila zmožna umoriti še koga. Arleen? Mene? Tebe? Kaj pa veš.«

	»Hja, o tem, kako je umrl njen mož, lahko samo ugibamo, kajne?« je odvrnil.

	»Kot o tem, da je ubila moja, no, neprava starša? Poglej, to je še ena zadeva, o kateri ne maram razmišljati, a ko sem tu, v tej hiši in gledam na sosednjo, v kateri je ta ženska živela, se mi samo to podi po glavi. Kot da … kaj pa vem … je s tisto hišo nekaj narobe. Niti Laurence se še vedno ni odločil, kaj storiti z njo, čeprav mu je Michael že takoj rekel, da mu jo prepušča, ker je ne potrebuje. Ah, dovolj imam vsega tega in zato bi res rada odšla in si ustvarila novo življenje. Pozabila na preteklost in začela na novo. Saj ne bi šli jutri, nisem tako mislila. Toda junija, ko Arleen zaključi prvi razred, bi se lahko odselili. Do takrat bi lahko našla tako službo kot stanovanje. Sheena bo pomagala, da se bo vse uredilo.«

	»Si o tem že bolj konkretno govorila z njo?«

	»Večkrat,« je pokimala v odgovor, »a vedno le nedoločno, saj veš. Njej bi ustrezalo, da bi imela vnukinjo bližje. Razumem jo, ker drugih otrok kot mene ni nikoli imela, a še zame ni vedela, da sem živa. Verjamem, da si zato želi dati košček srca Arleen. To bi bila najbolj elegantna rešitev za vse nas. Ker … menim, da sta ta hiša in ta okoliš na nek način prekleta. Ni … No, nekaj je v zraku. Ta moreča vprašanja, na katera nimamo odgovorov. To, da nas je Nan nekako zvabila v svojo bližino in ne vemo, s kakšnim razlogom. In da je Roryju zapustila tovarno. No, meni se zdi, kot da nas je hotela spreti.«

	»Česar pa nihče od nas noče. A se zato s Sasho ne družita več tako pogosto kot prej?«

	Seveda je Tim opazil, kako malokrat se je zdaj odpravila k sosedi. Ni dvomila, da ne bi videl in prej ko slej pripomnil česa v zvezi s tem. Njemu ni delalo težav, da se ne bi z Roryjem kdaj pa kdaj odpravil v pub na pijačo. Očitno je samo njo motilo, da jim je prav on odvzel kup denarja, ki bi jim moral pripadati. Po zadnji želji njene babice pa niso dobili prav ničesar. Še to hišo sta kupila. Resda precej poceni, a sta ves denar odštela sama. Babici se je to zdelo pravično, ona pa ni imela nobene moči ali volje, da bi sodno oporekala, sploh, ker je bilo tudi njeni mami Sheeni čisto vseeno okoli tega.

	»Veliko dela ima, pravi. Bliža se novoletni čas in veliko mora pripraviti za praznični december.«

	»Hm, ja, verjetno res,« je neprepričano izrekel po kratkem premolku.

	»Torej, se strinjava? Kaj misliš o selitvi? Bova izvedla to in pustila vse skupaj za seboj?«

	»Poglej, mislim, da to …«

	Timove besede je prekinil zvonec. Ann se je zdrznila. V zadnjih mesecih je vsak tak zvok prinesel razdejanje v njeno življenje. Kadarkoli se je kdo pojavil na vratih, se je z razlogom, ki je vnesel slabe novice. Tudi tokrat ni moglo biti kaj nedolžnega, glede na to, da je bila ura že devet zvečer. Ob tej misli jo je zmrazilo, da se je kar stresla. S Timom sta se vprašujoče spogledala, kot bi se hotela brez besed sporazumeti, kaj se dogaja in kdo naj gre odpret vrata. V pogledu obeh je tičalo nekaj obema skupnega. Niti Timove oči niso ostale hladnokrvne. V njih se je prav tako zrcalil bežen poblisk strahu, a ga je premagal hitreje kot Ann.

	»Bom jaz,« se je zganil.

	Ann se je tesneje zavila z jopico. Še vedno jo je mrazilo in tesnoba v njej se je z vsakim Timovim korakom le še poglabljala. Ni bilo pričakovati, da bi si kateri od sosedov ob tej uri zaželel dodatne skodelice čaja, pa mu je pravkar zmanjkalo sladkorja. To pač ni bila navada v majhni soseski s komaj nekaj hišami. Zagotovo pred vrati ni čakalo lepo presenečenje, ki bi prineslo darilo v njihovo življenje.

	Kljub radovednosti ni zmogla stopiti za Timom. Kasneje ji je bilo na vso moč žal. Marsikaj bi ji bilo prihranjenega, tako pa se je ponovno zapletla v lastne zanke.

	Ko se je Tim le minutko kasneje vrnil, je na hitro zamrmral:

	»Oprosti. Moram iti. Nujno je.«

	Le te besede je slišala. Stekla je za njim, a so se vhodna vrata že zaprla. Odprla jih je, a Timova postava se je že oddaljevala. Vendar ni bil sam. Zraven njega je bila znova prav tista ženska, o kateri je razmišljala že toliko časa. Tisti kodrasti lasje so se tokrat pozibavali v ritmu vetra. Samo to je še ujela. Trenutek za tem ju ni bilo več.





PRETEKLOST, 1965



	Riona





	»Irci smo tako prekleto vraževerni.«

	Riona je pomolčala, kot bi Patricku hotela dati čas, da se spomni, o čem sta govorila ob prejšnjem obisku. Ni bilo treba, saj je Patrick v glavi nosil vsako podrobnost, vsako misel, celo vsako spremembo razpoloženja, s katerim je pospremila svoje odkrivanje zgodovine in s tem tudi delce sebe kot osebnosti. Le do odkritja skrivnosti, zaradi katere se je zaprla v temačno sobo, si ne pustila blizu, večidel jokala ali le otopelo strmela predse, še vedno nista prispela. Čutil je, da sta bila vse bližje in da se bo to, kar jo je že mesec dni močno težilo, kmalu razkrilo. Ali to ali pa se bo popolnoma zaprla vase in odjadrala tja daleč, v svet, kjer ne bo več dostopna. Iskra v njenih očeh je govorila o prvem. Njene besede prav tako. Tudi sveča, ki je bila tokrat zelene barve, barve Irske, je bila znamenje bližajočega se razkritja. Med njunimi srečanji, ki se jih je vsakega posebej veselil, se je odkrilo marsikaj. Všeč mu je bila pronicljivost, s katero ga je počasi vodila. Vse niti je držala v svojih rokah. Ni dopuščala, da bi se vmešal in izsilil razkritje. Ne bi ga mogel. Ona je bila tista, ki je podajala drobce, zdaj tu, zdaj tam. Povedala malo o sebi, a veliko o zgodovini. Zakaj in kam je vodilo njeno govorjenje? Ni dvomil, da je dobro vedela, v katero smer ga je želela peljati, preden se mu bo odprla.

	»Verjamemo v palčke, škrate, vile. V uroke in dobre želje. Sposobni smo poiskati glog in nanj navesiti vse, kar nam kaj pomeni. Verjamemo, da nam bo to pomagalo pri izpolnitvi naših želja. Prepričani smo, da nas bo spremljalo prekletstvo, če bomo odrezali del glogovega grma ali ga celo posekali. Ali poznate legendo o nekem gospodu, ki je želel prodati svojo hišo, a je na zemljišču, kot zakleto, rasel glog? In kaj je naredil? Posekal ga je, prodal posestvo in se odselil v Ameriko. Pisal se je Kennedy. In vemo, kaj se je zgodilo pred dvema letoma, 22. novembra 1963, kajne? Predsednik John Kennedy je bil bojda potomec tega gospoda. In glejte, kakšno prekletstvo sledi Kennedyjevi družini! Njegova sestra je duševno motena, ker lobotomija, ki so ji jo opravili, ni uspela. Druga sestra je umrla v letalski nesreči. Njegov brat je prav tako umrl v nepojasnjeni nesreči bombnika. Malo preden je umrl ameriški predsednik, sta z ženo Jacqueline izgubila svojega sinčka. Umrl je, star le dva dni. Naj nadaljujem? Mislite, da je prekletstva z njegovo smrtjo konec? Čeprav ni ravno dokazov, da je tisti Kennedy, ki se je preselil v Ameriko, resnično posekal glog, pa je čisto mogoče, da ne gre za izmišljotino. To, kar sem vam povedala, je le nekaj slabih reči, ki so se zgodile njegovi družini. Ne morem se otresti misli, da se še ne bo končalo in da v resnici gre za prekletstvo. Sploh ker …«

	Pogledala ga je, kot bi hotela preveriti, ali ga ni morda ta zlovešča tema odvrnila od poslušanja in njenim besedam ne verjame. Zadovoljno se je nasmehnila, ko je pokimal in ji potrdil:

	»Res je. Vse, kar ste našteli, je resnično. Prav od njegove smrti naprej se je začelo ugotavljati, koliko nesrečnih smrti in neverjetnih slabih naključij je prizadelo družino Kennedyjevih. Poleg tega tudi sam verjamem v triperesne deteljice, vozle in križe, drevo življenja in druge keltske simbole. Verjeli ali ne, svojo ženo sem zaprosil za roko s prstanom Claddagh.





2 Ga poznate? Lahko potrdim, da srce v prstanu zares predstavlja ljubezen, krona zvestobo in roke prijateljstvo. Še do danes sva srečen par.«

	Nasmehnil se je ob spominu na tisti daljni dan zaroke in življenje, ki sta ga do zdaj preživela v miru, sreči in zadovoljstvu.

	Tudi Riona se je ponovno nasmehnila, a tokrat ne žareče, temveč otožno.

	»Nekako takšno prekletstvo spremlja mojo družino. Ne vem točno, kaj se je zgodilo. Izgubilo se je z zgodovino, bi lahko rekla, saj o tem nihče ne govori. Le dedek je to omenjal v svojih blodnjah. Ko sem vprašala mamo ali očeta, sta le odmahnila z roko, rekoč, prazne marnje, nič od tega ni res. Pa vendarle sem v maminih očeh zaznala utrinek strahu, a je takoj izginil. Dala mi je vedeti, da o tem ne bo spregovorila niti besede in da pojasnila od nje ne bom dobila. Toda vem, da je morala nekaj vedeti, a najbrž me ni hotela prestrašiti. Ker …«

	Ni se mogla premagati. Solze so ji spolzele iz oči. Segla je po robčku in se useknila, a potrebovala je čas, da se je ponovno zbrala.

	»Takrat … ja, takrat sem ji nekako verjela, da je bil dedek bolan na duši ter da so njegove besede prihajale iz temačnih globin in zato niso bile resnične. Vse to o prekletstvu, ki se nas drži in nas ne bo nikoli izpustilo, vse to je izhajalo iz njegovih mračnih misli, ki so ga včasih zaobjele. Niso mogle biti verodostojne, prav lahko bi prihajale iz duševne bolezni, demence ali le ostarelosti. To sem si govorila venomer, ker jim nisem hotela verjeti. Na žalost pa prekletstvo ni iz trte izvito. Ne morem povedati drugače. Ker ... res se nam dogajajo čudne stvari. Vsem nam. Vsakemu posebej se nekoč razkrije tisto, s čimer bo preklet, a o tem nihče ne govori.«

	Hudournik solza je ponovno ustavil Rionine besede. Patrick ni vedel, kako bi ji pomagal. Njene besede so ga globoko pretresle. Noben stavek, ki bi ga izrekel, ji ne bi bil v pomoč, le odvrnil bi jo lahko, da končno izda skrivnost, ki se je skrivala v njenih globinah. Zato je molčal.





	Zbal se je, da ga bo Riona tudi tokrat odslovila, ne da bi rekla vsaj nasvidenje. Mu zamahnila z roko v pozdrav, pa čeprav ni minilo več kot nekaj minut, odkar je prišel. Bil je že navajen čudnih odločitev mladenke. Ob vseh dosedanjih srečanjih je bilo vsakič drugače. Ali je jokala in bolj malo govorila ali pa so besede iz nje kar letele in jih ni mogla dohitevati. Niti ni vedno jasno nakazala, da je konec pogovora za tisti dan. Včasih je pomahala, kot bi odganjala mušico, in on je vedel, da je čas za slovo. Spet drugič je samo obmolknila. Šele po dolgih minutah, ko je samo strmela v plamene sveče, je dojel, da lahko vstane in odide.

	Pa vendar se je njunih srečanj vedno veselil, v nasprotju z zasliševanjem, ki je sledilo zatem. Postaven in zelo odločen Rionin mož je bil včasih predrzno nesramen ali pa mu je šlo na jok, naslednjič je hotel izsiliti priznanje, ki mu ga ni mogel dati ... George je bil prepričan, da mu Patrick ne pove vsega. Res je, ni mu govoril vsega, kar je z njim delila Riona. A vsakič znova je težko našel namige, ki bi jih lahko izdal soprogu, ne da bi povedal preveč ali premalo. George pač ni bil zadovoljen s polovičnimi dejstvi.

	»Prekletstvo izvira prav iz tistih časov krompirjeve lakote.«

	Zelo dolgo je vladala tišina med njima, a ko jo je končno prekinila, je njen glas tiho presekal nelagodje in tisto čudno razpoloženje, ki je obdajalo oba. V zraku se je čutil močan vonj, ki je nenadoma preplavil Patrickove nosnice, a ni mogel reči, od kod izvira. Niti se ni imel več časa ukvarjati z nenavadnim dejstvom, saj je nadaljevala s pripovedjo.

	»Saj veste, kako je. Niso bili vsi Angleži slabi, prav tako pa niti Irci nismo bili brez vsakega greha. Kot sem rekla, ne vem, kaj se je zgodilo takrat. Le drobce sem slišala iz dedkovih ust, a nikoli zgodbe v celoti. Nekaj besed ob eni priložnosti, nekaj ob drugi, a vsega skupaj nisem znala povezati v celoto in tako danes ne vem, kaj je bil vzrok, da je naša družina prekleta, v kar zdaj trdno verjamem. Morda nismo pomagali ženski z otroki. Morda je kdo umrl, ker mu nismo nudili pomoči. Ali pa je bila tista ženska le zlobna ... Ne vem, a prekletstvo neke ženske nas zasleduje. Mene je ujelo pred dobrim mesecem dni. Bil je … no, čisto navaden teden. Nič posebnega. Delala sem to, kar ponavadi delam, zdaj ko sem poročena. Nič posebnega ali presenetljivega. Sestanek v cerkveni organizaciji glede dobrodelnih dogodkov, ki smo jih nameravali izpeljati. Nekaj večerij, na katerih sva gostila imenitneže, ki bodo Georgeu pomagali na politični poti. Najini pogovori zvečer o dogodkih dneva. Urejanje, da bodo vsi obiski postreženi, kot se za mojega moža spodobi. Nič ni smelo iti narobe. Nikoli. In za to sem bila odgovorna le jaz, on nikoli. Potem pa …«

	Ustavila se je in zajela sapo.

	»Sredi noči sem se zbudila. Dušilo me je, in to mislim dobesedno. Nekaj me je prisililo, da sem vstala in odšla iz najine spalnice na vrt. Tam pa ... Ne vem, kako naj vam pojasnim, in prav lahko, da mi sploh ne boste verjeli, toda tam je stala neka ženska. Bilo je grozljivo. Čudno. Nenavadno. Ni bila … no, ni bila človeška, če veste, kaj mislim. Kot nekakšen duh. Prozorna pojava, ki se je bleščala, se mi bližala, nato pa spet oddaljila. Ne vem, kako to, a ni me bilo strah. Bilo je bolj, kot da bi bila pripravljena na to. Kot bi nekaj v meni vedelo, da moram to prestati. Šele zatem, ko sem se že vrnila v hišo, se me je lotil tisti prvinski strah, zaradi katerega sem obnemela. Njene besede … besede tistega duha ... bile so tako zlovešče, tako žive in tako zelo grobe, nesramne, privoščljive. Vsem besedam, ki jih je izrekla, je sledil tudi hehet. Ne tisti sproščen, zadovoljen, seveda ne. Zloba, s katero je izrekala besede, neprijeten smeh, ki jim je sledil, vse to me zasleduje še danes, pa če verjamete ali ne. Slišim jih globoko v sebi, čutim jih. Kar je najhuje, verjamem jim. Še več, storila sem vse, kar sem menila, da moram. In zato sem prepričana, da so še kako resnične. Moje življenje se je v tisti noči na našem vrtu dobesedno končalo. Zame prihodnosti ni več. Ne takšne, kot sem jo načrtovala. In zato … zakaj naj sploh še živim? Kakšen smisel imam še na tem svetu, ki ga je preklela ženska iz preteklosti? Naj se še tako tolažim, da sem le sanjala in se ni nič od tega zgodilo, se ne morem. Imam trden in neizpodbiten dokaz. Niso bile sanje. Nisem si izmislila. Moja domišljija ni vzniknila iz temačnosti. Ni me obsedel zlobni duh. Le prekletstvo. Prekletstvo, ki nas zasleduje. Enega tako, drugega drugače, toda nihče iz naše družine ne bo nikoli dosegel tiste srčne želje, ki jo nosi v sebi. Nihče.«

	Patricka je spreletel srh. Rionine besede so bile tako žive, da je še sam v sebi občutil več kot nelagodje zaradi pravkar izgovorjenih besed. V njenih očeh se je zaiskrilo, dlani sta se ji prepletli. Resnica, ki jo je tako željno čakal, bo vsak čas izgovorjena.





	»Vem, kaj si najbolj želiš na tem svetu, v tem življenju,« sem zaslišala tisti zlobni glas, ki ga je pospremil huronski smeh, le da ni odmeval zunaj, ampak nekje globoko pri mojem srcu in mi donel v glavi. »Otroka. Najbolj od vsega si želiš imeti otroka. Lahko ti povem, da ga nikoli ne boš imela. Nikoli ne boš rodila lastnega deteta.«

	Pri teh besedah se je Riona ponovno zlomila. Sobo, zavito v zastrto svetlobo, je napolnilo presunljivo hlipanje.

	»Jaz … mislila sem, da je prekletstvo nekaj, kar si je dedek zamislil v svoji glavi. Čeprav sem razbrala, da smo ali bomo vsi člani naše družine v rodove daleč v prihodnost na nek način ujeti v to zlobo, pa sem bila prepričana, da sem temu ubežala, če bi to že bilo res. Če te nekaj zasleduje, te ujame že kmalu, kajne? Ko sem se poročila, sem si rekla, no torej, dedek je bil res zmeden. Ja, res je, da ima vsak iz moje družine smolo v življenju, toda jaz je nimam. Poročila sem se z moškim, poglejte kakšnim. Nikoli nisem niti sanjala o tem, da bi bilo moje življenje drugačno od tistega nekje na obrobju, na kakšni kmetiji, kjer bi živela preprosto. Še ko sem se šolala, nisem sanjala o mestu, še celo o službi ne. Zdaj pa me poglejte, iz kmečke dekline sem postala mestna gospa, in to v pravem pomenu besede. Vse vem o tem, kako organizirati večerjo, da bo primerna višjemi stanu. Vem, kam se obrniti, da izmolzeš denar bogatašev za revne. Moje obleke niso več tiste za njivo, so najmodernejše, kar jih lahko najdete. Sanjala sem samo še o tem, da bom kmalu dobila dojenčka in zaživela srečno popolno življenje. Nič mi ne pomenita denar ali ugled. Živim zato, da imam družino, kar pomeni otroke. Svoje otroke. A jih nikoli ne bom imela. Tisti duh je imel prav.«

	Patrick je čakal, da bi se Riona uspela toliko umiriti, da bi prišel na dan z vprašanji. Marsičesa ni razumel, veliko skrivnosti se mu je še vedno zdelo nepojasnjenih.

	Naposled je le ocenil, da je čas za vprašanja. Zbral je pogum in spregovoril:

	»Ne da vam ne verjamem, zdaleč od tega. To, kar govorite o prikazni, ki se vam je pokazala in govorila strašne stvari … Mnogo tega je na svetu, česar preprosto ne razumemo. Celo več, kot bi hoteli ali želeli. Marsikdo se sooča z neverjetnimi naključji, z glasovi v svoji glavi, ki jih ne more pripisati sebi, bližnjim ali nekomu, ki bi ga poznal. Priča sem bil nenavadnim dejanjem. Poznam primere, ko jim je dobesedno nekdo, ki so mu rekli angel, rešil življenje na čudežen način. Marsikaj skrivamo pred drugimi. Nekaj se nam zgodi, pa si ne znamo razložiti, kaj je bilo in od kod je prišlo. Zato se na koncu raje prepričamo, da se sploh ni zgodilo, kot da bi se prepričevali, da je bilo resnično. Ljudje se bojimo, da nam ne bi nihče verjel, če bi začeli govoriti o čudežih in skrivnostnih pojavih. A verjamem, da svet skriva mnogo nevidnega, dobrega, lahko pa tudi zlohotnega. Ne dvomim, da je to resnično, kar se vam je zgodilo. Pa vendarle, ste po tem dogodku … hm, oboleli? Ste se zato zaprli vase?«

	»V bistvu ne. Ni bilo le to krivo. Vsekakor me je korenito pretreslo. In kot pravite, naslednjega jutra sem močno dvomila, da se je to sploh zgodilo. Prepričala sem se, da so bile samo sanje, vendar je tisti glas neumorno odmeval v meni. Nisem ga mogla prezreti. Ni mi dovolil. Zato sem sprejela odločitev.«

	Patrick je privzdignil obrvi. Ni vedel, kam pelje njena zadnja misel, a nekje je tičal tisti drobni spomin na pogovor, ki sta ga imela z Georgeem o njenem obisku Dublina.

	»Ste se zato zatekli v Dublin? Šli k prijateljici? Sošolki?« je le izdavil.

	Riona se je grenko posmehnila. Njene solze so nepreklicno presahnile. Delovala je veliko bolj zbrano kot kadarkoli doslej ob njegovih obiskih.

	»Sem si mislila, da vam ne bo pozabil tega povedati. Sicer zelo dobro skriva, da mi ne verjame čisto vsega, kar se tega obiska tiče, a je seveda vpletel še vas. Vse, da bi se prepričal, da nisem šla na nočni obisk kakšnega gospoda, kajne?«

	»Ne bi rekel, da je dvomil o vašem obisku,« je odvrnil Patrick.

	»No, kakorkoli. Ja, šla sem iz mesta, vendar ne v Dublin. To je bila čista laž. Verjamem, da ste predvidevali, da nimam nobenih prijateljic iz šolskih klopi po vsem, kar sem vam povedala. No, šla sem … Ne, ne bom vam povedala, kam točno. Nočem, da bi to prišlo Georgeu na uho. Toda izdala vam bom, po kaj sem šla. Po dokaz, da ne bom imela svojega otroka. Našla sem ginekološko ordinacijo, kjer niso komplicirali glede mojega obiska in preiskav. Bilo je mučno. Biti sama. Odgovarjati na takšna vprašanja. Prestati preiskave. A sem morala to storiti. Se prepričati. Ali pa se nasmejati temu, kakšne butaste sanje sem imela.«

	Na kratko je premolknila, preden so ji besede ponovno zdrsnile skozi ustnice:

	»No, niso bile blodnje. Vse se je očitno moralo zgoditi, kajti potrjeno je. Neplodna sem. Nikoli ne bom imela svojega otroka in to je dejstvo, ki še kako drži. In to, to je tisto, kar me je pognalo čez rob. Ta dokaz. Neizpodbiten. Takrat, v tistem trenutku, ko sem držala papir v roki, ki je to dokazoval, je bil moj um zmeden, uničen, polomljen. Ne vem, kako sem prišla domov, a v najino spalnico nisem več zmogla vstopiti. Niti v katerikoli drugi prostor ne. Neslo, prav vodilo me je sem, v to sobico. Skozme se je valila preteklost, vsa naša grenka zgodovina. Ves čas sem jo gnetla v mislih. Nisem ji mogla pobegniti, saj mi je sledila ob vsakem premiku. In ta brezizhodna prihodnost, ko nikogar nikoli ne bo, ki bi ga ljubkovala, mu dala vso ljubezen, ki jo premorem, on ali ona pa bi mi rekel mamica. Zato, dragi moj doktor, zato je moje življenje uničeno. Kaj naj počnem brez življenjskega smisla? Utiram pot svojemu možu, ki ga bodo zasliševali, kje ima otroke? Kaj bo z neplodno ženo? In še ločiti se ne sme od mene? Kaj bo rekel? Če se bom že sama kdaj vsaj za silo uspela pomiriti, se ne bo on nikoli. In njegovi starši! Veste, kolikokrat mi je že njegova mama dala vedeti, da je skrajni čas, da povijem otroka, njenega vnuka? Kako bo reagirala, ko bo izvedela? Kaj bo storila z menoj? Vam se to morda zdi pretirano, a ni. Jaz, moj mož, njegova družina in moja … Ni se oženil z menoj, da bi dobil jalovo žensko! Poročil se je zato, da je dobil lutko, ki bo ustrezala njegovim merilom žene politika. In to veste zelo dobro tudi vi, kajne? Se potem čudite, da že ves mesec umiram na obroke? Po eni strani me duši preteklost. Prekletstvo. Te misli, ki se mi ves čas vsiljujejo. Prizori, ki se mi vrtijo v glavi. O strašnih bitkah. O lakoti. O shiranih otrocih. Ne vem, od kod te podobe, a bi rekla, da mi jih posreduje duh te zlobne ženske. Potem pa še moje lastne misli o prihodnosti ter da ne vem, kaj naj storim in kako to povem možu, če sploh. Kakšna je rešitev, kakšen izhod?«

	Zajela je sapo, preden je z vso silo nadaljevala:

	»Vi boste zdaj tekli in vse skupaj predali Georgeu in nikar tega ne tajite. Najel vas je, da razkrijete skrivnost, jaz pa sem jo morala dati iz sebe, saj je bil že skrajni čas, da se nekaj zgodi. Duševne bolezni so prisotne v moji družini, ni bilo le pri dedku, da se mu je po malem zmešalo. Lahko bi bila tiho, a v tem primeru bi me strpali v norišnico prej ko slej. Lahko pa sem povedala vam. Od Georgea pa bo odvisno, kako bo reagiral in kaj bo storil. Najbrž me ne ljubi dovolj, da bi me prenašal. Še najbolj verjetno bo dopustil, da me spravijo v ustanovo za nore, in se me bo na ta način elegantno odkrižal. Skoraj bi upala staviti, da bo tako. Vendar sem imela dovolj časa, da sem premlevala te stvari. Vedno znova in znova. Rešitve nimam. Le upanje. Upanje, da me mož ljubi dovolj, da bo … Ne vem. Le tega ne vem. Kaj bi lahko storil, da bi rešil to situacijo?«

	Patrick je pretreseno strmel predse. Riona je imela popolnoma prav. Le kaj bo storil njen mož, ko bo izvedel za vzrok njenega nenavadnega vedenja zadnjega meseca?





SEDANJOST



	Ann





	Hodila je po pritličju hiše sem in tja. Le na trenutke se je ustavila, sedla in klicala Timovo številko. Številka trenutno ni dosegljiva, je bil odgovor, ki ga je vsakič slišala z druge strani. Niti na sporočila, ki jih je poslala že vsaj dvajset, ni bilo odgovora. Tim je poniknil neznano kam, in to z žensko, s katero ga je že dvakrat videla na ulici in še vedno ni vedela, kdo je zares bila ... Samogovori v glavi so bili eni in isti.

	Sodelavka? Resno? O ja, prav lahko je sodelavka, a tista, ki se vedno zapeljivo smehlja, vrta z očmi v njenega moža in ga osvaja. Kolikokrat sta jo že prevarala? Enkrat, stokrat?

	Nato zanikanje. O ne, ne Tim. On tega že ne bi storil. Sovražil je varanje, sovražil je nepristne odnose. Ne bi se spustil v nekaj, kar bi bilo proti njegovemu prepričanju. Kajne? Imam prav?

	Kolikokrat se ji je ta kajne zavrtal v možgane, a je ne pomiril? Živčnost v njej je iz minute v minuto naraščala. A misli o varanju so kmalu le minile. Zamenjale so jih misli, da se je najbrž nekaj zgodilo. Ženska zagotovo ne bi pozvonila pri vhodnih vratih, zato da bi odpeljala ljubimca v hotelsko sobo. Kajne se je spet zavrtel kot kroglica v kazinoju in vsakokrat se je ustavil na drugi misli, novem vprašanju brez odgovora. Motilo jo je, da ni mogla Tima priklicati. Če ne bi imela Arleen, pa čeprav je ta mirno spala, bi sedla v avto in se odpeljala naokrog v želji, da bi ga kje našla in ga pošteno oštela. To zadnje bo vsekakor storila. Tokrat ne bo ostala tiho, dokler ne bo dobila še zadnjih odgovorov na moro, v kateri je bila že več kot dva meseca.

	Koliko časa traja, da postaneš dovolj utrujen in zaspiš, ko se v tebi vrtijo takšna in drugačna vprašanja? Ann je kmalu spoznala, da je bila neskončno zbita, tudi zaspana, a se ni mogla pripraviti, da bi se preoblekla in šla spat. Ne, dokler se ne bo Tim vrnil. Kljub temu jo je v nekem trenutku zmanjkalo. Zadremala je na kavču.

	Predramila se je dokaj kmalu, saj jo je od neudobnega položaja bolelo telo. Hiter pogled na uro ji je povedal, da je že dve zjutraj. Ni bilo znakov, da bi se Tim vrnil domov. Trudoma je vstala. Glava jo je bolela, bila je zmedenih misli in razočarana nad dogajanjem, ki ga ni razumela. V trenutku so jo ponovno spreletele črnoglede misli. Vsem prejšnjim so se pridružile še podobe prometne nesreče, iznakaženega telesa nekje sredi ceste in vprašanje, kako bo preživela brez moža.

	Stresla je z glavo, besna sama nase, da je takim mislim sploh dovolila priti. Česa vsega se bo še spomnila, da bi upravičila nenavadno odsotnost moža, se je zaprepadeno vprašala in odšla v kuhinjo, da si pripravi čaj. Nekaj je morala storiti, le da ni vedela točno kaj. Naj gre končno res spat, kot bi to storila vsaka normalna oseba, ali naj čaka Tima in upa, da se bo morda le kmalu prikazal in ji pojasnil, kaj se je zgodilo.

	Na koncu je precej zmedena obsedela na barskem stolčku ob zajtrkovalni mizici. Z žlico je zamišljeno brodila po črnem čaju s kancem mleka. Upala je, da jo bo predramil in ji zbistril misli, da se bo nehala obnašati kot neumen otročaj, ki so mu odvzeli igračo in zato histerično joče.

	Pogled ji je nehote ušel skozi okno. V njej je tlelo upanje, da bo zagledala odsev svetlobe, žaromete prihajajočega avtomobila in Tima, ki se je vrnil domov. Namesto tega je ujela odblesk svetlobe iz hiše nasproti, kjer sta živela Sasha in Rory. Bilo je nenavadno, da je ob tej zgodnji ali pozni uri, kakorkoli bi kdo temu rekel, v njuni hiši še vedno gorela luč. To je pomenilo, da vsaj eden od njiju še ni spal.

	Zelo čudno, je pomislila, saj ni pričakovala, da bo ob tej uri še kdo pokonci in tako kot ona ne bo mogel spati. A že naslednja misel, ki jo je obšla, je bila zlobna. Najbrž ima Rory toliko dela s tovarno, da ne ujame spanca. No, kar prav mu je, zakaj pa je sprejel dediščino, ki bi morala biti njena.

	Ann ni mogla vedeti, da Roryjeve težave niso bile povezane s tovarno. Niti v najmanjši meri ne. Če bi lahko pokukala v njegove misli, bi se bržkone zjokala. Rory se ni. Še ne. A njegova bolečina je bila tolikšna, da ne bo več dolgo, ko se ga bo lotil obup, ki mu bo na koncu podlegel, ne da bi vedel, da je to šele začetek vseh njegovih težav.





	Naposled je pregnala misli, ki so se vrtinčile kot orkanski veter in preobračale smer zdaj v eno, zdaj v drugo razlago. Sedla je na udoben usnjen fotelj in si zabičala, da je negativnosti dovolj. Uspelo se ji je za hip sprostiti in ne da bi vedela kdaj, so se ji zaprle oči. Utonila je v dremež.

	Prebudil jo je nezmotljiv tlesk vhodnih vrat in nato zaklepanje. Ko so se vselili, vrat niso zaklepali. Nihče tod naokoli jih ni. Z dogodki, ki so dodobra pretresli soseščino, vse od izginotja Arleen pa do najdbe trupla v hiši njene babice, pa se je to spremenilo. Vsak večer je eden od njiju preveril, ali so bila vrata varno zaklenjena, odločila pa sta se tudi za nakup protivlomnih alarmov, a še nista uspela tega urediti. Morda tudi zato, ker sta imela kar nekajkrat pogovore o selitvi v New York, a dokončne odločitve še nista sklenila. Ann se je prejšnjega dne odločila, da se dokončno pogovorita, a ju je pri tem zmotil zvonec.

	Zmedeno je dvignila glavo in si pomela oči, preden se je zazrla na hodnik k Timu, ki je utrujenih korakov prihajal do nje.

	Vse te ure njegove odsotnosti je burno razmišljala, kam je šel, zakaj, kaj se je zgodilo, predvsem pa, kdo je bila oseba, ki ji je tako zaupal, da je zapustil družino in tako na hitro odšel, za nameček pa še izklopil mobitel. Toda v tem trenutku je bila tako zelo utrujena, da je komaj držala oči odprte, nikakor pa ni zmogla najti tistega besa in žara v sebi, da bi ponorela, kot je bil vseskozi njen namen. Namesto tega ga je zaspano pogledala in napol zamrmrala:

	»Zaboga, si resen? Kje si bil?«

	»Ann, oprosti. Vse ti bom razložil. Samo sem tako zbit, da zdaj ne morem. Grem spat. Pogovoriva se jutri, prav?«

	»Spat? Spat?« je ponovila za njim in nenadoma našla moč. Njegov odgovor je ni pomiril, opravičilo se ji je zdelo medlo.

	»Ja, spat, Ann. Pretresen sem in zdajle mi res ni do pogovora. Mi je zelo žal, vendar moram ujeti vsaj teh nekaj ur, preden grem v službo. Vse je v redu drugače, ne skrbi. No, ni, a … o tem jutri, prav?«

	Ni se ozrl nanjo. Po teh besedah je odšel v nadstropje. Slišala je vrata spalnice, ki so se nežno zaprla, in zvok vode, ki je takoj nato zašumel, iz česar je sklepala, da se je pred spanjem še osvežil v kopalnici.

	Počutila se je butasto, ko se je zazrla nazaj na zajtrkovalno mizico. V čajni skodelici se je nabrala rahla sluz, kot bi se mleko v čaju že malce sesirilo. Namrščila se je. Nenadoma se ni več počutila zaspano, le še utrujeno. In šokirano. To, kar se je pravkar zgodilo, ni bilo čisto nič podobno njenemu možu. Kakršnekoli težave že so mu stopile na pot, jih je vedno pospremil s tistim njegovim značilnim nasmehom v smislu Saj bo, vse se bo še uredilo. Tokrat pa je bil videti dobesedno šokiran, izmučen, skorajda kot bi bil tudi malo prestrašen ali pa neskončno žalosten. Tistega zadnjega izraza si ni znala najbolj razložiti, tako redko je bilo to opaziti na njegovem obrazu. Imel je poseben značaj, ki lahko nosi sonce na dlani, žalost pa se nikoli ne prikaže. Vsaj ne vidno. Če že, jo je znal presneti dobro skriti. A to prejle? Kaj hudiča se je to noč dogajalo? Kam so ga vodili koraki, da se je vrnil tako sesut, kot ga ni še nikoli videla? Kaj le bi ga lahko tako zelo pretreslo, da ji ni mogel niti namigniti, kaj se je zgodilo?

	Ni si mogla zamisliti, da bi se mu pridružila v spalnici in tudi sama ujela nekaj uric spanja. Morala si je nekako zbistriti glavo. Kratek pogled na uro ji je povedal, da je nekaj čez štiri zjutraj. Zavzdihnila je in se izvila s stola, na katerem je še vedno sedela. Vzela je skodelico in jo splaknila pod mrzlo vodo ter se vprašala, kaj naj stori. Misel na spanje se ji je ponovno uprla in vedela je, da spanec niti prišel ne bi več. Ne, ko se ji je tako zelo vrtelo v glavi in ne po tem, ko ji ni Tim ničesar povedal, kje je prebil vse te ure.

	Na koncu se je odločila poskusiti, ali ji bo morda pomagal oster svež jesenski zrak, ki je v sebi nosil vonj po zimi, ki je nezadržno prihajala. S tresočimi rokami je zgrabila plašč in se zavila vanj. Odklenila je vrata in stopila na dvorišče pred hišo. Luč se je samodejno prižgala in jo osvetlila. Bilo je še bolj mrzlo, kot je predvidevala. Veter se je še vedno lovil po drevju, kot že zadnjih nekaj dni. Listja na drevesih že skorajda ni bilo več. Od lepo urejenega vrta je ostal le še žalosten pogled in spomin na cvetlice, ki so vztrajale do pozne jeseni. Ko so se dokončno povesile, jih je ravno pred tednom dni zasula s svežo zemljo, na katero bo morda tudi to zimo polegel sneg.

	Zmrazilo jo je, ko je stopila nekaj korakov naprej, luč pa je ugasnila. Ne le od mraza, bilo je strašljivo v trdi temi postavati po vrtu, pa čeprav je bil njihov in ga je poznala do zadnjega kotička. Dobra plat je bila le ta, da se je počasi spravljala k sebi. Misli so se ji bistrile in postala je bolj kot ne otožna. Zgrožena nad lastnimi odzivi in da ne zna reagirati drugače, kot da si izmišlja scenarije in filmčke, kakršnih bi bil vsak svetovni režiser vesel, če bi mu jih izdala. Ob tej misli se je celo uspela nasmehniti.

	Hip zatem pa se je zdrznila. V hiši nasproti je še vedno gorela luč. Še več, v tistem trenutku so se tudi tam odprla vrata. V postavi, ki jo je obsvetila luč kot maloprej njo, je prepoznala Roryja. Namenil se je k garaži. Nekaj trenutkov kasneje je že zaslišala hrumenje avtomobila, njene oči pa so spremljale, kako je odpeljal po ulici. Nato je tišina ponovno naselila sosesko.

	Ann je spreletelo, kako zelo čudna je ta noč. Najprej je z vso hitrostjo neznano kam z neznanko odšel Tim. Zdaj, ob tej zgodnji uri, je odšel tudi sosed. Kaj hudiča se tu dogaja, pa ona tega ne ve?





PRETEKLOST, 1965



	Riona





	»Sreča je precenjen pojem. Kot beseda sploh ne bi smela obstajati. Prav tako nesreča.«

	George je bil dolgo tiho, potem ko je zbrano poslušal zdravnikove besede, ki so mu končno razkrile ženine težave. Ko je spregovoril, so bile njegove besede premišljene. Eno po eno jih je izrekel, poudarjeno, odločno:

	»Imeti otroka je torej največja želja za Riono? Šele z njeno izpolnitvijo bi postala srečna, tako pravite. Tudi moje mnenje je natanko takšno. Ja, seveda si želim otroke. Tudi moji starši bi bili srečni, če bi dobili prvega vnuka. Njeni starši. Vsi sorodniki. Ja, sreča, kajne? Toda …« pomolčal je in pozorno pogledal Patricka, »kar bi bila za vse nas sreča, je za mnoga dekleta in neporočene žene samo velika nesreča. Sramota današnje družbe. Izmečki, ki se še pred poroko lotevajo spolnosti, čeprav jih družba svari točno pred tem. Nato pristanejo v ustanovah, ki so v naši državi zgolj zato, da pomagajo takšnim, ki so se podale v sramoto. Kar pomeni, da je navsezadnje le dobro, da vodi Irsko katoliška cerkev, ki s svojo usmeritvijo pomaga pomoči potrebnim. Sreča. Nesreča. Floskule, ki ničesar ne pomenijo. Na tisoče primerov bi vam lahko povedal iz svoje odvetniške prakse o tem, kako je sreča za nekoga nesreča za drugega, a ne bom tratil vašega časa.«

	Patrick si je z robcem otrl potno čelo. Za junijski dan je bilo vendarle presenetljivo toplo vreme, celo vroče in v delovni sobi mladega odvetnika je bilo zatohlo in soparno. Zajel je sapo, da bi izrekel nekaj v odgovor na to, kar je pravkar poslušal, a se mu je zazdelo, da George tega niti ne pričakuje, saj se je s hrbtom obrnil proti njemu in se zazrl skozi okno. Zato je raje molčal. Slutil je, da pogovora še ni konec. George se morda ne bo zadovoljil s kratko obrazložitvijo, ki mu jo je maloprej podal. Patrick pa si je prisegel, da Rioninih najglobljih skrivnosti ne bo izdal nikomur, še najmanj njenemu možu. Menil je, da se ga niso tikale in niti ne bi vplivale na njegovo odločitev, kakršnakoli že bo. Le še bolj zmedlo bi ga in ga pahnilo v nepremišljene odločitve, tega pa si ni želel.

	Riona mu je prirasla k srcu, njen boj z demoni in prekletstvi ga je nehote ganil. Pozna se, da sem ostarel, je pri tem pomislil, mehkužen sem postal in vsaka solza posebej me gane, kar se mi v mladosti ni dogajalo. Ko si mlad, ne razmišljaš, samo ukrepaš. Šele z leti pride modrost, zaradi katere dobro premisliš vsa dejstva in dokaze, jim pridružiš še čustva in tako pride do tega, da postaneš prizanesljiv, sočuten in dober. Poznal pa je tudi takšne, ki so s starostjo zakrknili in branili svoj prav za vsako ceno. On vsekakor ni bil med njimi. Zdaj na zadnji četrtini življenja se mu je milo storilo za vsakim, ki je hudo zbolel, in še bolj za vsemi, ki so umrli, pa jim ni mogel pomagati bolj kot zgolj lajšati bolečine.

	»Nalogo ste dobro opravili,« je le trenutek zatem rekel George. Ni se obrnil. Še vedno je strmel skozi okno in njegov glas je bil slišati rahlo pridušen. Patrick je zaznal neizgovorjene besede. A boste tudi dobro plačani, bi dodal, če bi na njegovem mestu stal kdo drug, ne zdravnik, ki ga je poznal vse življenje. Vendar je iz tona glasu razpoznal prav to neizrečeno opazko.

	»Moti me le, hm, kako naj se pravilno izrazim,« pomolčal je, nato pa se obrnil k Patricku in se zastrmel vanj, »da se mi zdi to medel razlog za njeno obnašanje zadnjega meseca. Da se razumeva, jasno mi je, da jo je to prizadelo, toda se človek res zapre vase tako korenito, kot se je ona? No recimo, da vam moram verjeti. Ja, seveda, verjamem vam, a slutim, kot bi bilo za vsem tem nekaj več.«

	George ni bil zaman uspešen odvetnik. Bil je tako pronicljiv, da je iz odtenka glasu razpoznal laž ali resnico. Preučeval je sogovornikove poteze in iskal sledi, ki bi govorile o nasprotnem od povedanega.

	Patrick je trdo pogoltnil slino in se takoj zavedel, da Georgeu tudi to ni ušlo. Toda, kako naj drugače zavije njene skrivnosti? Ne bo mu povedal o prekletstvu, v katerega verjame njegova žena. Še sam je malo dvomil v vse skupaj, a zagotovo je lahko tudi kaj tako močnega, da se prebije iz preteklosti in vpliva na sedanjost. Njena pripoved je bila preveč trdna, da bi jo lahko odpisal kot preprosto izmišljotino ali izgovor za nekaj drugega. Vsekakor jo je pretreslo. Zato je moral verjeti, da so bila tista šepetanja, ki jih je slišala v sebi, vsa ta dejstva, ki so se prebila iz irske zgodovine, vse podrobnosti, dedkov vpliv; ja, vse to je morala biti resnica. Poleg tega pa je imela v roki še dokaz, da ne bo nikoli rodila otroka.

	»To je vsa resnica,« je trdno odvrnil in upal, da mu bo George verjel in ne bo postavljal dodatnih vprašanj.

	»Pravite še, ne samo, da je v sebi prepričana, ampak da je tudi zdravnik potrdil, da ne bo deležna materinstva? Rekli ste, da se je neke noči zbudila s tem zavedanjem in jo je to tako obsedlo, da se je zaprla vase in me zato ne spusti k sebi. Ko pa je v roki držala zdravniško potrdilo, jo je popadla še depresija?«

	»Drži,« je kratko potrdil Patrick. Pogleda ni odvrnil. Pogumno je zrl odvetniku v oči in se hkrati spraševal, koliko od tega mu dejansko verjame. To je bila prava resnica, le da jo je omilil, ublažil in zamolčal vse, čemur George zagotovo ne bi verjel.

	»Boli me, da mi ni zaupala. Zakonca sva. Kaj to ne pomeni, da si deliva slabo tako kot dobro? Tako sva si zaprisegla.«

	»Ženska duša je kompleksnejša. Počutila se je ranjeno. Kako bi vam povedala takšno resnico? Kdo si želi jalovo ženo? Le o tem je razmišljala.«

	»Želite vedeti, zakaj sem se poročil ravno z njo in ne z eno od tistih, ki bi jih moji starši raje videli in prej odobrili?«

	Patrick je pokimal. Želel si je dodatnega pojasnila. George je prav tako prikimal.

	»Zaljubil sem se vanjo. Če verjamete ali ne, na prvi pogled. Ko sem imel opravke v njenem rojstnem mestu, sem se oglasil pri njeni družini. Moj oče in njen oče sta bila nekoč nekako povezana in nekaj sem moral urediti, toda to ni bistveno za mojo zgodbo. Ko sem prišel tja … prva oseba, ki sem jo zagledal, je bila Riona. Tiste rjave tople oči so se zazrle vame. Njeni lasje so poplesovali, tako dolgi so bili, da jih je veter kar naprej mršil. In potem nasmeh. Nisem še videl lepšega v življenju. To je bil začetek. Ostalo je sledilo kmalu. Saj veste, poroka …«

	George se je ustavil, za hip pogledal v tla, nato pa se ponovno obrnil k oknu.

	Patrick je molčal. Kot bi mu povedal malo preveč, je pomislil, a po drugi strani mu je zvenelo neprepričljivo. Ja, v njegovem glasu je bilo čutiti zanos, ljubezen, opoj, pa vendarle ga je nekaj zmotilo. Nekaj, kar je v njegovih mislih tičalo že vse od poroke naprej. Preveč popolno se je zdelo. Mladenka, ki ni bila iz mesta. Mladenka, pri kateri ne bi mogli najti nobene napake v njeni preteklosti. Če bi se, ali bolje: ko se bo mladi odvetnik podal na politično pot, bodo nasprotniki najprej preiskali, kje se skriva teman madež, ki bi ga lahko izkoristili proti njemu. Pri Rioni madeža ne morejo najti. Bržkone niti pri odvetniku ne ali pa je vse, kar je storil napačnega, dobro skril.

	Ja, točno to so bile njegove misli, preden se je George obrnil nazaj, mu kratko pokimal in ga odslovil:

	»Plačilo prejmete na vaš račun. Hvala za vašo pomoč. Ko bo spet potrebna kakšna zdravniška roka, se vidimo. Do takrat pa, nasvidenje.«

	Ko je Patrick odhajal po mogočnem hodniku, polnem slik, in skozi vhodna vrata vile, v kateri je stanoval mlad par, še vedno ni vedel, kaj bo George storil, kako bo reagiral in kaj se bo zgodilo z njuno prihodnostjo.





SEDANJOST



	Ann





	Tri stvari so se zgodile dopoldne po tisti neprespani noči.

	Polna vprašanj in premražena se je sredi noči vrnila v hišo, a jo je mraz tako zbistril, da se ji je spanec izmikal še veliko bolj kot prej. Vprašanj ni mogla pregnati iz glave, zato si je skuhala še en čaj, da bi se pogrela in predvsem pomirila. Nazadnje jo je le zmanjkalo, a ne v spalnici. Do tja ni prišla.

	Zjutraj se je zbudila, zleknjena na kavču v dnevni sobi, in ko je vstala, se je počutila omotično. Ni se mogla takoj spomniti, zakaj ni spala v spalnici ob Timu. Zdrznila se je, ko ji je pogled na uro povedal, da mora pohiteti, če želi Arleen še pravočasno pripeljati do šole.

	»Presneto,« je zaklela ob tem, »kje je Tim?«

	Zakaj je ni zbudil, da bi pojedli zajtrk skupaj kot vsak dan? Je zaspal tudi on, se je spraševala, ko so jo noge ponesle navzgor proti spalnici. Pretreseno je obstala ob pogledu na pospravljeno posteljo. Kot da ni nihče spal tukaj to noč, se ji je podilo po glavi, ki jo je rahlo bolela. Pomanjkanje spanca je pokazalo posledice. Zmedena, prestrašena in pod stresom, ker so se urini kazalci tako hitro prestavljali, je pohitela do Arleen. Srce ji je pri tem divje utripalo, spomin pa ji je zaneslo na tisti dan, ko je brez uspeha iskala hčerko, a je ni bilo v hiši.

	»Arleen, ljubica, vstati bo treba.«

	Vdih ji je glasno ušel globoko iz trebuha. Vsaj Arleen je bila tam, kjer je morala biti, vendar je bilo več kot nenavadno, da je ob tej uri še spala. Velikokrat ju je prav ona zbudila. Še posebej, odkar je obiskovala šolo, saj se je vsak dan veselila odhoda med prijateljice. Tega dne pa je mirno spala. Ko jo je opazovala, kako je odprla oči in jo iskreče pogledala, je vsaj za nekaj trenutkov pozabila na ostala vprašanja, ki so jo težila.

	»Oči?« je zastokala Arleen, »zakaj me ni on zbudil?«

	»Hm. Mudilo se mu je. Moral je v službo, saj veš.«

	»Ne, ne vem. Vedno, ampak vedno me on zbudi in mi pripravi zajtrk!«

	Res je bilo izjemno redko, da Tima zjutraj ne bi bilo doma, da ne bi ob mizi skupaj poklepetali in tako začeli dan, zato je Ann lahko razumela razočaranje v hčerinih očeh. Toda ni ji mogla dati druge razlage. Niti njej ni bilo jasno, kaj se je dogajalo in zakaj moža ni bilo več doma. Navsezgodaj se je že moral odpraviti kdove kam. Mimo nje je šel tako tiho, da ga ni niti zaslišala ali se prebudila ob kakem šumu. Nenavadno in neverjetno. Razmišljala je, da je ne bo dobro odnesel, ko se bo privolil prikazati ponovno doma, še bolj pa jo je skrbel vzrok za njegovo početje, ki ga ni poznala.

	»Včasih imamo tudi odrasli opravke. Mi je prav žal, toda vstati moraš, ker sva že precej pozni. Ti bom jaz pripravila zajtrk. Hitro bova pojedli in odhiteli. Saj ne bi rada zamudila pouka, kajne?«

	Prisilila se je k nasmehu, čeprav se res ni počutila niti najmanj veselo, toda pred Arleen je želela pokazati prijazen obraz. Bila je tako zelo utrujena in brez energije. Noč z zelo malo spanja in v neudobnem položaju je že pošteno kazala grde rezultate izžetosti.

	»Ne, ne bom zamudila,« je zajavkala Arleen in vstala s tako hitrostjo, da se je morala Ann vendarle nasmejati od srca. Hčerino navdušenje nad šolo je bilo nalezljivo. Ko bi se le sama česa tako zelo veselila, je pomislila ob tem in pustila Arleen, da se je uredila in oblekla. Sama je odhitela v kuhinjo pripravit zajtrk. Morali ga bosta pojesti v nekaj minutah, če res ne želita zamuditi, zato se ni več obotavljala.

	Pred hladilnikom je obstala. Ko je hotela iz njega vzeti mleko, je zagledala listek, nanj pripet z magnetkom, ki sta ga kupila ob obisku Galwaya:

	Žal mi je, prej sem moral iti. Nisem te hotel buditi. Nič ni hudega. Vse ti razložim zvečer. Prinesem večerjo. Tim

	No, vsaj sporočilo mi je pustil, je pomislila in se nasmehnila. Srce se ji je ponovno napolnilo z upanjem, ki ga je prejšnja noč dodobra načela. Najverjetneje res ni bilo nič takšnega, si je rekla in do konca pripravila zajtrk.

	Ann se je motila. Tim je vendarle imel močan razlog za svoje izginotje. To je bil prvi izmed treh dogodkov, ki so se zgodili tega dopoldneva. Da bo prav ta vplival na njene nadaljnje odločitve, še ni vedela.





	Čeprav sta zelo hiteli, nista prišli pravočasno do šole. Ann je priganjala hčer, naj čimprej poje, a njena usta so mlela počasi, saj je vmes našla čas za pripovedovanje zgodbe včerajšnjega dne.

	»Oh, pohiti. Res sva pozni,« je nazadnje nestrpno prekinila dekličino navdušenje, s katerim je opisovala, kako sta s prijateljico ustvarili umetnino, kakršne šola še ni videla, učiteljica pa je obljubila, da bo njuna slikarija pristala na šolski razstavi.

	»Pa bi me prej zbudila,« je precej jezno zabrusila Arleen, a utihnila ob maminem strogem pogledu.

	V kuhinji sta pustili pravo razdejanje. Umazani krožniki so ostali na mizi, politi s pomarančnim sokom, ko Ann ni mogla obrzdati vse večje nestrpnosti in je s komolcem po nesreči podrla kozarec. Pomislila je, da bo časa za pospravljanje dovolj, saj se bo kmalu vrnila nazaj domov.

	Zmotila se je. Spet.

	Ker sta zamudili pouk, čeprav le za pet minut, je Ann pospremila Arleen do vhoda.

	»Opraviči se. Učiteljica bo razumela. Še nikoli nisi bila prepozna. Včasih se pač zgodi, to se razume.«

	»Bom, a sem vseeno žalostna. Drugič me zbudi prej, velja?«

	»Ne skrbi. Vse bo v redu. Obljubim, da je to prvič in zadnjič.«

	»Prav.«

	Deklica je pokimala in se pogumno podala skozi težka vrata novim dogodivščinam nasproti. Upala je, da jih le ne bo preveč slišala zaradi malenkostne zamude. Ann je še malo počakala. Arleen se je znala soočiti s težavami. Prepričana je bila, da bo kmalu pozabila na neljubi pripetljaj. Kriva je bila ona, seveda. Notranja ura je tokrat ni zbudila, noč je bila prenaporna in še vedno je občutila posledice pomanjkanja spanca. Toda Tim ji je pustil sporočilo in nagonsko mu je zaupala, da ji bo razkril, kaj ga je gnalo ven. Prav gotovo je imel dober razlog za vse skupaj.

	Tako zelo ljubka je bila, četudi v ne prav privlačni modri barvi šolske uniforme. Kot že tolikokrat, se je ponovno razveselila ob misli, da ima Arleen tako zelo Timov karakter in ne njenega. Oba, Tim in Arleen, sta v njeno življenje nosila sonce in optimizem, česar ji je neznosno primanjkovalo. In pa ogromno samozavesti sta oba premogla. Pa zaupljivosti do drugih. Bila sta pravo nasprotje njenemu značaju, ki je povsod videl črne oblake in strele, tudi ko niso švigale naokoli. Še več, pustila je, da so se razbohotile v njej in jo plašile.

	Skomignila je in se naposled le odpravila proti avtu. Doma jo je čakalo kar nekaj dela in dobro bi bilo, da uredi jutranji nered, pa še druga opravila so bila na vrsti. Poleg tega pa tudi odločitve. Vsak dan posebej se je opominjala, da bi bil že čas, da začne delati in ni le gospodinja, mati in žena. Za svojo osebno srečo bi morala početi tudi to, kar jo je veselilo. Opremljati prostore. S svojim izbranim okusom poskrbeti za zadovoljne stranke. Toliko stanovanjem je dala dušo, toliko hiš je ponovno oživelo z njeno pomočjo. Vsemu temu se je za nekaj let odpovedala, zdaj pa je imela znova vse pogoje, da bi lahko spet začela. Toda ker se je trdno odločila, da se vendarle preselijo čez lužo, se ji ni zdelo smiselno, da bi zdaj delala načrte. Vseeno bo bolje, da počaka in se šele kasneje, morda s Sheenino pomočjo, domisli, kako se posla pravilno lotiti in uspeti.

	S temi mislimi v glavi je parkirala avtomobil v garaži hiše. Vožnja tja in nazaj ji ni vzela veliko časa, a zdaj, ko se je vrnila domov, si je oddahnila. Arleen je bila tam, kjer ji je bilo lepo, ona pa je imela ves dopoldan zase, za svoja vsakodnevna opravila in za to, da odganja neprijetne misli. Toda ko se je iz garaže, namesto skozi hišo, napotila proti glavnemu vhodu, je tam stala soseda. Sasha.

	V vedno pisanih oblačilih je bila tudi tokrat. Ann je bil ta stil neznansko všeč, a si ga ni mogla zamisliti na sebi. Vztrajala je pri pastelnih barvah, predvsem pa oblačilih, ki se jih je dalo kombinirati in so bila prijetna za nošenje, toda zelo neizstopajoča in povsem običajna.

	Ann se Sashe res ni nadejala. V zadnjih mesecih se nista dostikrat videli, saj se je Ann sosedoma bolj kot ne izogibala. Kljub trudu, da jima ne bi zamerila babičine dediščine, je bila daleč proč od prizanesljivosti. Bolje je bilo sosedov ne videti, kot da bi ji ušlo kaj, kar bi kasneje obžalovala.

	Zdaj pa je Sasha prišla do nje. Ann je strmela v njene pordele oči. Bile so dokaz, da so prelile nešteto solz, obraz pa je izražal žalost.

	»Greš z mano v mesto, na kavo?« je namesto pozdrava tiho rekla Sasha in jo pri tem tako proseče pogledala, da je Ann ni mogla zavrniti, čeprav se je pravkar vrnila iz mesta.

	Tako je bila kmalu ponovno v centru, le da tokrat z eno samo mislijo: Kaj ji hoče povedati soseda? Zakaj njej?





	Ann je seveda bila, kot večina ljudi v današnjem času, prisotna na družbenih omrežjih. Ne da bi bila na njih kaj preveč aktivna, to ne. Dostikrat je samo kukala po objavah neznancev, saj ni imela veliko svojih prijateljev. Spremljala je nekaj tistih, ki so objavljali večkrat in jo je pritegnila takšna ali drugačna tema, zaradi česar se je odločila osebi slediti. Včasih je iskala kakšen nasvet glede vzgoje ali, ko jo je spet skrbelo okoli kakšnega bolezenskega znaka, iskala vzroke zanje. Občudovala pa je tudi tuje kraje, vse tiste, kjer še nikoli ni bila in najverjetneje niti nikoli ne bo, saj jo potovanja niso ravno veselila.

	Zavedala se je, da družbena omrežja niso drugega kot bedarija, a kakšne minute osamljenosti so ji pomagala odgnati. Tako so jo nadvse nasmejali stereotipi, ki so po različnih omrežjih krožili o Ircih. Nekateri so držali, drugi niti najmanj. Recimo ta, da imajo vsi Irci rdeče lase. To seveda ne drži. Večina jih ima kar lepo rjave lase. Ali blond. Ali samo z rdečkastim pridihom, kakršne je imela ona. Le kakih deset odstotkov je res tistih rdečih, tipično irskih, kakor pravijo.

	Nato mnenje o tem, kako veliko Irci pijejo. Izpade, kot da so alkoholiki in da drugega piva kot Guinness itak ne poznajo. No, tudi to ne drži. Ja, res je, Irci se radi družijo, tudi popijejo dosti, a vedela je, da spijejo Nigerijci več te znamke piva kot pa državljani, kjer je ta pijača nastala.

	Ali to, kako je krompir edina jed, ki jo poznajo. Ne, ni res, je pa priljubljen, to seveda drži. Ali pa, da Irci vedno govorijo le o vremenu. No, to še kar drži, ko pa je mogoče toliko povedati o štirih letnih časih, ki se zvrstijo skoraj vsak dan.

	Naokoli je krožilo tudi, kako zelo prijazni in gostoljubni so. Resnica pa je, da se neznancu ne odprejo kar tako. Težave skrivajo. Ann še posebej. Najbrž je bilo vse skupaj posledica otroštva. Doma se niso pogovarjali o osebnih težavah ali čustvih in odrasla je v prepričanju, da je bolje vse, kar jo teži, držati v sebi. Odprla se je le Timu, še raje pa je vse premlevala v sebi.

	Irci so temperamentni, veliko govorijo, radi se pa tudi pretepajo. Hm, še ena od lastnosti, ki so bile daleč daleč od njenega značaja. Ta trditev vsekakor ne drži za vse Irce. Tim je bil takšnemu opisu precej bližje, razen zadnjega, to ga je vsekakor zaobšlo. Bi pa še hudiču zaželel dober dan, če bi ga srečal. Neštetokrat si je zaželela vsaj drobec njegove radoživosti in volje do življenja, pa ji noben trud ni pomagal, da ni ostajala takšna kot vedno: rahlo zadrta, vedno zadržana in z milijon mislimi preveč.

	Toda Američani! S kakšno lahkoto govorijo celo o najglobljih skrivnostih! Takšnih, zaradi katerih bi se sama pogreznila od sramu, njim pa ni težava malce skomigniti, nato pa se odpreti, četudi popolnemu neznancu. Tega nikoli ne bo razumela, toda ko jo je Sasha povabila na kavo, se ni niti malo začudila. Slutila je, da ji bo prav kmalu razkrila vse, kar jo je tako težilo, da je očitno kar nekaj časa izlivala solze. Ni se motila.

	»Zaželela sem si kave. Prave kavarniške in ne tiste, ki si jo skuhaš doma. Malo za spremembo. In družbe. Potrebujem pogovor, res ga,« je začela Sasha, ko sta že sedeli v kavarni.

	Bilo je še zgodaj in ni bilo pretirane gneče. V prijetno toplem prostoru sta imeli razgled na pristanišče, predvsem pa mirno okolje, ki je omogočalo intimen pogovor, ne da bi ga spremljalo par deset radovednih ušes.

	»Precej … no, grozno se počutim. Kot bi se vse zgrnilo na naju z Roryjem, se mi zdi,« je nadaljevala.

	Ann se je še vedno spraševala, zakaj ona. Zakaj ni poklicala Sheene, ki je bila njena prijateljica že vrsto let. Nato se je spomnila na mnoge pogovore, ki sta jih imeli v zadnjem letu s Sasho, še sploh pa mesece pred tisto usodno zapuščinsko razpravo. Sasha je bila do nje vedno ljubezniva in ji je ponudila oporo, tudi varstvo za Arleen, ko ga je potrebovala. Ona jo je tudi odpeljala v Dublin na prvo srečanje z mamo. Ves čas jo je bodrila in ji pomagala. Če bi presodila pravilno, ni bila Sasha kriva, da sta se odtujili, in tudi ni imela nič pri tem, da je njen mož prejel premoženje Birgid.

	Zbrala se je in pomirila, čeprav je v njej tlel občutek krivde zaradi zadnjih mesecev, ko se je sosedi vidno izogibala. Zdaj je Sasha potrebovala pomoč in tako je dobila priložnost, da ji lahko vrne vsaj nekaj od tega, kar je storila zanjo.

	»Ne bi sveže domače tortice?« Natakarica je prinesla kavo in ju oplazila s pričakujočim pogledom. Šele ko sta obe odkimali, se je odmaknila.

	»Torej,« je zdaj načela Ann, »kaj se dogaja?« Pravzaprav ji bo odmik od lastnih misli dobro del, se je odločila, odmislila pa je tudi svoje zamere, vsaj začasno.

	»Oh, saj sploh ne vem, kako naj začnem.« Sashi se je roka sprehajala med skodelico za kavo in prstanom na desni roki, ki ga je vznemirjeno vrtela.

	Kavarna je bila prepojena z vonjem po sveže mleti kavi in jagodah, kar je bilo absurdno. Jagode v novembru, nemogoče. Morala je biti neka umetna aroma.

	Ann je ob sosedinih besedah postalo jasno, da je ne čaka lahkoten in prijeten pogovor. V hipu si je zaželela, da bi si prej naročila eno tistih tortic, da bi se malo zamotila ob resnem pogovoru. Vprašala se je tudi, ali ji bo lahko pomagala zgolj s poslušanjem. Morda pa Sasha le ni potrebovala ničesar več od tega.

	Sasha je spačila obraz, prsti na njenih rokah pa so se zdaj trdno oprijeli skodelice.

	»Roryjevi mami so šteti dnevi. Dobesedno. Ponoči je prejel očetov klic in takoj odhitel v bolnišnico, kjer je mama že nekaj tednov.«

	»Res? Nič nisem vedela o tem,« je zletelo iz Ann, še preden je uspela pomisliti, kako neumen komentar je to bil. Kaj dosti o njunem življenju ni vedela že prej, saj se o tem niso pogovarjali. O tem, kar se je dogajalo zadnja dva meseca, pa razumljivo še toliko manj.

	»Že precej let je bolna, toda Rory tega ne omenja. Vem, da je že kmalu po najini priselitvi iz Amerike hudo zbolela. Neke vrste demence ima, vendar mora biti povezana še s kakšno duševno boleznijo. Kaj točno je, ne vem. Ker Rory o tem sploh noče govoriti. Vsakič, ko ga vprašam, zamahne z roko in zamrmra, da ni važno, da se bo že rešilo, da je pač stara. Toda jaz vidim, da ga hudo skrbi, le odpre se mi ne. Ne vem, zakaj ne. Ni mi jasno. Posebno, ker je bila prav mama tudi neke vrste razlog, da sva se sploh vrnila.«

	»Zanimivo,« je previdno pripomnila Ann, saj ni vedela, kaj bi sploh odvrnila. Rory ji ni bil všeč že od samega začetka. Ob njunem prvem stiku ji je bil strašljiv. Njegova čudna pojava ji ni zbujala zaupanja, njegovo menjavanje razpoloženj iz krohota v odmaknjenost jo je odvračalo še bolj. In ne samo nje. Tudi Arleen je ob prvem srečanju pokazala strah, pa so ji drugače vsi ljudje pri srcu. Kasneje se je sicer izkazalo, da je imela Sasha prav, ko ga je opisala kot nadvse milega medvedka, a nelagodje ni nikoli dokončno izginilo.

	»Nikoli nisem govorila o tem. Niti Sheeni ne. Ko sem želela, je imela toliko svojih težav, da ji nisem hotela naprtiti še svojih. Rory je ... no, takrat pred leti, malo preden ga je poklicala mama in prosila, da se vrne, postajal vedno bolj čuden. Spremenjen. Ne vem vzroka. Nikoli ga nisem odkrila in on mi ga ni nikoli razkril. Je pa precej ... ne vem, nenavadno vse skupaj. Njegova sprememba. Tej je kmalu sledil očetov klic. In Rory se je nenadoma odločil, da se preseliva na Irsko. Njegova mama nama je našla to hišo. Vztrajala je, da se preseliva sem. Uredila je nakup in vse tehnične podrobnosti. A ko sva se vrnila …«

	Sasha je po dolgem času le odložila skodelico, ki jo je ves čas držala v rokah, in pogled uprla v Ann, ne da bi prej naredila en sam požirek kave.

	»Nikoli nisem videla Roryjeve mame, hm, zdrave. Ni minil mesec dni, pa je že bila v nekem privatnem sanatoriju. Stanje se ji je izredno hitro slabšalo. Včasih je Roryja spoznala, največkrat sploh ne. Postajala je vedno bolj odmaknjena. Malo je jedla, skoraj nič. Vsakič, ko se je vrnil z obiska, je bil bolj potrt tudi Rory. Tudi on je postajal vedno bolj odmaknjen. Ni hotel govoriti o tem, kar se je tam dogajalo. Vendar, Ann, vem, da je nekaj narobe. Vem, da mu je govorila nekaj, kar ga je prizadelo, vendar to skrbno skriva. Ne splača se mi več vrtati vanj, saj ničesar ne pove. Niti besedice. Še vedno vztraja, da se me to ne tiče. In zdaj … zdaj bo agonije konec. Mama je v zadnjih vzdihljajih, Rory pa obupan. Veliko mu je pomenila, to je edino, kar vem. Tako malokrat mi je pravil o otroštvu, a kadar je, sem razbrala, da je bilo srečno in da je bil navezan na mamo. Tako da … Trenutno razmišljam le o tem, kako bi mu pomagala. Kaj ga je tako potrlo? Kaj mu je govorila?«

	Ann je z žličko mešala kavo. Niti ona ni naredila požirka. Ni vedela, kaj bi sploh odvrnila na Sashine besede. Ni ji mogla pomagati. Niti ji dati nasveta. Kako iz človeka zbezati tisto, o čemer razmišlja? Če kdo, je imela sama s tem ogromno izkušenj še iz otroških dni, ko ji mama in oče, Helen in Jack, s katerima je živela, o sebi nista govorila. Nikoli. In tako je bila tudi ona navajena, da se ni odpirala. Ne tujcem ne nikomur, razen možu. Irci so večinoma takšni, težav ne nosijo na dlani. Toda nekoga, ki se odziva na takšen način kot sedaj Rory, nekaj hudo hudo skrbi. Večji so problemi, bolj si jih zatiskajo in jih skrivajo pred drugimi.

	Zdaj je Ann resnično zelo zanimalo, kaj se je dogajalo sosedu in kakšne so bile njegove skrivnosti.





	Domov se je vrnila še bolj utrujena kot prej. Kava je ni niti malo predramila. V želodcu je čutila praznino, čeprav je za zajtrk pojedla kos toasta s tankim premazom kisle marmelade, a zelo na hitro. Glavo ji je še vedno zapolnjevala megla, ki se je ob pogovoru s sosedo še dodatno razbohotila. Preveč vprašanj je bilo in premalo odgovorov. Njena zaskrbljenost, večno prisotna, je samo še pridobivala veličino.

	Čeprav je bila ura že enajst, je imela do treh, ko bo morala po Arleen, še dovolj časa, moči za karkoli pa ji je neznansko primanjkovalo. Le na hitro je splaknila umazane krožnike, pobrisala mizo in to je bilo vse, kar je uspela narediti. Edino, kar je skozi kopreno utrujenosti še lahko videla pred seboj, je bila postelja s svežo dišečo posteljnino in kakšna urica spanca, v katerega je utonila v hipu, ko se je njen obraz dotaknil blazine. Zbudila se je uro in pol kasneje ter bila še veliko bolj zmedena kot prej. Da je spanec sredi dopoldneva neumna poteza, je vedela še od takrat, ko je bila Arleen še čisto majhna in je neprespane noči skušala nadoknaditi z dnevnim spanjem. Kadarkoli je hči zaspala, je tudi sama legla, a nikoli ni pomagalo, da ne bi bila potem še bolj čudna, zmedena in zaležana.

	Tokrat pa ni bilo le to. Spremljale so jo podobe, ki jih je uspela sanjati v tem kratkem času. Tako žive so bile, podobe iz njenih otroških dni, da je bila čisto potrta. Zdelo se ji je, kot da se je dejansko znašla tam daleč v preteklosti, na njihovi kmetiji, kjer so vladali trdo delo, red in disciplina. Ujela je Helenin pogled, ki jo je motril. Helen, za katero je tudi v sanjah mislila, da je njena mama, ji je nekaj prigovarjala, a besed se ni spominjala. Videla je tudi očeta Jacka. Njegov smeh, kratke lase, bodreče oči, ki so jo vedno spremljale in opogumljale. Bilo je ob božiču, zunaj mrzlo in vetrovno, oni pa so sedeli ob toplem ognju, z enim samim darilom, darilom zanjo. Obiski redkih sosedov pred tem. Rezek vonj alkohola in smrad tobaka. In občutek, da jo imata rada.

	Vse to jo je pretreslo in dovolila si je vdahniti trenutek bolečine ob misli, da ju že pet let ni več. Videla sta Arleen, ko se je rodila, toda še preden bi lahko spremljala njeno odraščanje, sta umrla. Ostala je brez sorodnikov. Razen njiju ni imela nikogar, a onadva sta ji zadoščala. Drugega kot zavedanje, da jo imata rada, ni potrebovala. Tega, da je ostala tudi brez tega, ni nikoli prebolela. V letih njenega študija so se le redko videli, saj sta bila daleč in ni jima bilo do potovanja v glavno mesto, ona pa tudi ni našla časa zanju. Kolikokrat si je kasneje to očitala, a ni pomagalo. Kar najbolj boli, takrat ko umre nekdo, ki si ga imel rad, ni le bolečina, da osebe ni več. Pravzaprav so obžalovanja tista, ki te sesujejo. Da nekomu nisi dovoljkrat povedal, da si ga imel rad.

	Čeprav si niso izkazovali ljubezni z besedami, pa si je po njuni smrti neštetokrat zaželela, da bi zmogla in jima rekla: Hvala, ker sta me imela rada. A nikoli ni. Nato so se zvrstila obžalovanja za vse, kar je storila, kako ju je ranila in povzročila žalost v njunih očeh. Naj si je še tako dopovedovala, da je bila pridna deklica, pa je imela občutek, da ni naredila dovolj. Kolikokrat se je upirala, ko je bilo treba v cerkev, k maši. Kot najstnica si tega ni želela, onadva pa sta vztrajala. Nekajkrat so se zaradi tega sprli in zdaj jo je to bolelo. Lahko bi jima ustregla. Le kaj bi jo stalo, če bi poslušala še eno pridigo, še eno molitev? Ter znova se ji je prikradla misel, da ji ne bi bilo treba študirati v Dublinu, lahko bi ostala bližje. A želela je oditi daleč stran od šole, ki ji je prinesla le zasmehovanje, prijateljev pa ne. Upala je, da bo nekje drugje drugače, da bo ona drugačna. Seveda se to ni zgodilo. Njen karakter je vztrajal in ostajal takšen, kot je bil vedno. Zaposlovali so ga skrbi, pomanjkanje samozavesti, nesproščenost in nezmožnost lahkotnega sklepanja prijateljstev. Če v njeno življenje ne bi vstopil Tim, kakšna bi bila? Kako drugačno bi bilo njeno življenje? Ni vedela. Zavedala pa se je, da je oba, tako Helen kot Jacka, še vedno pogrešala. Da je imela zdaj pravo mamo, tega ni omililo. Morda je imela zdaj drugačen pogled na vse skupaj, a to njenega bistva ni premaknilo, niti nje spremenilo. Nikoli ne bo imela Sheenine samozavesti, njene trdnosti. Vse to je občudovala pri svoji pravi mami. Njeno kruto mladost in način, s katerim je to presegla in zaživela drugačno življenje. Ja, ponosna je bila nanjo, to pa je bilo tudi vse. Dvomila je, da bo kdajkoli kaj drugače. Njen dom, njeno otroštvo in njena mladost so bili drugje. Samo misel na prihodnost, kjer bo prisotna tudi oseba, ki jo je rodila, ji je bila v oporo, vendar je bila bolečina izgube še vedno močna.

	Prisilila se je, da se je izvila iz objema podob preteklosti in njej ljubih oseb, ter odšla pod prho. Curek vode mlačnega tuša je poživil in zbistril njeno glavo bolj kot kava in kratek dremež. Obrisala se je in oblekla ter na hitro počesala. Izogibala se je pogledu v ogledalo. Ni hotela videti bledice, ki je bila v tem letnem času še izrazitejša. Njena koža je ob poletnih dneh pordečela v hipu, ko se je znašla na soncu, toda obraz je ostajal bolj ali manj bel, le pegice so vzcvetele in se namnožile. Ni jih marala, saj so se ji zdele grde, čeprav so bile vsem ostalim zelo ljubke. Nekoč v študijskih letih ji je nek moški rekel, da je obraz brez pegic kot nebo brez zvezdic. Namenila mu je grd pogled. Izjava ji ni niti malo pomagala, da bi se počutila privlačnejšo. Enostavno si ni bila lepa in to se do zdaj še vedno ni spremenilo. Vse, kar je občudovala na sebi, so bili sijoči in dolgi lasje, močne obrvi in pogled srne, kot so ji mnogi govorili. To pa je bilo tudi vse. Ostalo jo je motilo in ji spodjedalo drobce samozavesti, ki jih je občasno uspela uloviti, pa so vedno znova prešli in izginili v neznano.

	Skoraj pobegnila je iz kopalnice, da ne bi ujela utrujenega obraza, svoje zrcalne podobe, za katero je vedela, da bi jo še dodatno sesula. Do takrat, ko bo šla po Arleen, se mora toliko spraviti k sebi, da je ne bo prestrašila s svojo pojavo.

	Ker ni hotela tratiti moči z dodatnim pospravljanjem, je sedla v mehkobo kavča. Razmišljala je, da bi pogledala del kake humoristične serije. To bi jo morda spravilo v smeh, a se tudi k temu ni mogla pripraviti. Namesto tega je segla po mobitelu. Malo brskanja po družbenih omrežjih bo dobro nadomestilo za preganjanje dolgčasa te ure, kolikor ji je še ostajalo časa zase. Pogledala je na Facebook in se zgrozila, koliko nadležnih oglasov ter črnih in tragičnih novic je bilo, tako zelo malo pa pozitivnih. Preskakovala je oglase in iskala vsaj nekaj, kar bi jo pritegnilo. Oči so se ji ustavile na kratki novički:

	Sinoči se je odvijala tragična družinska drama. Mlada ženska je zabodla svojega partnerja, ki se bori za življenje in je v kritičnem stanju. Kaj se je zgodilo? Zakaj …

	Ni brala naprej, le zdrznila se je. Groza, je pomislila. Kako je grd svet, v katerem se pobijajo ljudje med seboj. Če niso vojne, so prepiri v družinah. Če ni to, so mučenja živali.

	Izklopila je mobitel in se pogreznila v misli.

	Tri stvari so se zgodile v tem dopoldnevu. Tri na videz nepovezane stvari. Tima zjutraj ni bilo doma. Sosedino povabilo na kavo. In kratka novička na mobitelu, ki je sploh ni prebrala do konca … Ann ni vedela, da so se prav v njih skrivali odgovori na njena vprašanja.





PRETEKLOST, 1965



	Riona





	»Uredil bom to. Zdaj ko vem, v čem je težava, bom lahko nekaj storil. Ukrepal. Uredil, kot sem rekel.«

	Riona se možu ni nasmehnila v odgovor.

	Odprla mu je vrata, ko je potrkal nanje kako uro zatem, ko je zdravnik Patrick odšel od nje. Vstopil je v njeno zavetišče zadnjega meseca, ves možat, pokončen, v skrbno zlikanih poslovnih oblačilih, kakršna je imel najraje. Vsa njegova pojava je izražala močno samozavest. Ne le izražala. George je bil točno tak – samozavesten, nikoli negotov. Takoj je vedela, da je bilo prav to, da bo uredil vse, prvo, na kar je pomislil, ko mu je Patrick povedal, kaj je njena težava. Ni okleval, ni razmišljal. Ne, vedel je, da bo to rešil, na tak ali drugačen način.

	Njegove besede so odmevale v mračnem prostoru. Čeprav je vedela, da jih je najbrž izrekel brez predhodnega razmisleka, so se ji zdele brez smisla. Kaj bo uredil? Otroka? Je sploh vedel, kaj je bila težava? Skrbno ga je opazovala, iščoč jasne odgovore, čeprav jih še ni mogel imeti. Njegov obraz je bil nepredirna krinka, s katere ni bilo moč razbrati, kaj se v njem dogaja. Kaj mu je povedal Patrick? Mu ni pojasnil, da je težava le to? Neplodnost, izobčenost iz družbe. Nihče ne bo razumel. Nihče ne bo hotel družine, ki to nikoli ne bo, če bo manjkal poglavitni član. Otrok. Ali pa se da to urediti? Bo pojasnil svojim staršem in njenim staršem, da potomcev ne bo? Je mislil urediti, da bodo razumeli?

	Ni ga hotela vprašati. Tega se pač ne počne. Ne sprašuje se takšnih stvari. Mož je le glavni pri hiši. Celo pretepel bi jo lahko, če bi tako želel, pa mu ne bi mogla nič. Nihče je ne bi ščitil. Zakon ženskam ne daje pravice do prepovedi približevanja, če je partner nasilen. Še več, mož ima pravico do spolnih odnosov s svojo ženo tudi proti njeni volji, zakon je glede tega jasen. Lahko je bila le srečna, da jo je mesec dni pustil pri miru, kar se tega tiče. Najbrž se je je kar malo bal, čudne pokveke, v kakršno se je prelevila. Verjetno je sumil ne le to, da je depresivna, bolj to, da gre po dedkovih sledeh in se je loteva norost, pa še prav bi imel.

	»Vse bo v redu. Zaupaj mi. Daj mi štirinajst dni, pa ti razjasnim načrte. Nekaj se mi že plete v glavi. Že med pogovorom s Patrickom se mi je začelo svetlikati, kako se da to rešiti, zato ne skrbi. Spravi se k sebi. Počisti to sobo in se preseli nazaj v spalnico. Začni se obnašati normalno, v redu? Pokliči mojo mamo in ji povej, da se ti zdravje vrača. Potolaži svoja starša. Ukvarjaj se z … No, boš že potuhtala. Prav?«

	Zdaj bi se res skoraj zasmejala. Tako preprosto je bilo videti. Zanj. Za moškega, ki nikoli ne dvomi in ki vedno reši vse svoje odvetniške primere, večinoma zelo uspešno. Ona pa, kot da je postala njegov dosje. To zmore le duša odvetnika, ki ve, da mu nihče ničesar ne more. Predvsem zato, ker je moški. Če bi bil ženska, bi bilo povsem drugače. Ženske, ki so bile zaposlene v državni upravi, so s poroko izgubile pravico do službe. Morale so dati odpoved. In še marsikaj se je s poroko spremenilo zanje. Niso mogle izbirati stalnega prebivališča. Bilo je samoumevno, da je to možev naslov. Večina žensk ni imela svoje nepremičnine in zaradi tega niso smele sedeti na sodišču kot porotnice, tako je veleval zakon. Če pa so že imele kakšno posest, jo je mož lahko prodal brez njihove privolitve.

	Riono so vse te misli spreletele skoraj v trenutku, medtem ko je poslušala Georgeeve besede, ki jim še vedno ni znala določiti pomena. To, o čemer je razmišljala, jo je spomnilo, da je biti ženska res težko. Bilo pa je še nekaj, na kar je pomislila. Na svojo veliko žalost se ji ne bo treba nikoli ukvarjati s problemom kontracepcije in kje dobiti kontracepcijska sredstva. Zdaj bi bila vesela, da bi jo skrbelo, kako priti do teh tako zaželenih tabletk, katerih uvoz in prodaja sta bila prepovedana. Njena edina želja je bila držati svojega otroka v rokah.

	Mnoge ženske pa imajo druge probleme – kako ne zanositi, če imaš že toliko otrok? Na podeželju, od koder je izhajala, je že bilo tako. Bilo je veliko takšnih družin, ki niti niso mogle pošteno nahraniti vseh svojih otrok. Možje pa so popivali. Lahko so. Otroški dodatek je pripadal moškim, le njim so ga izplačevali. Ženske pa niso imele niti pravice, da bi vstopile v pub, vsaj v večino njih ne. Če pa so v kakšnega le lahko prišle, zagotovo niso dobile piva.

	Povrhu vsega pa ženske niso smele niti splaviti, ker je bilo to strogo prepovedano. Mnoge so se podale čez lužo, da bi lahko to storile. Toliko žensk se je obupano želelo rešiti nosečnosti, ona pa je imela tisti črn madež, saj njena maternica ni imela ploda. In ga niti nikoli ne bo imela. Bila je ženska, ki to ni bila, vsaj ne v pravem smislu besede. Bila je jalova.

	Kako bi lahko nekdo, kot je bil George, to sploh razumel? Dvomila je v njegove besede. Še vedno ni niti najmanj razumela, kaj ji je razlagal, zakaj jo je miril in zakaj se mu je zdelo, da bi lahko on kaj storil. Pa vendar se je odločila, da mu bo zaupala. Imel je moč. Imel je denar. Imel je zveze. Bila je prepričana, da ji bo pravi čas izdal, kaj se mu je pletlo po možganskih vijugah in kakšne načrte si je zamislil, da bi zadeve uredil.

	Po več kot mesecu dni samote, ki jo je hotela sama, po prelivanju solz, obžalovanju, nemiru in tuhtanju je s tem, ko je svoje misli zaupala zdravniku, dočakala nekakšno milejšo obliko odrešitve. Sklenila je, da je bilo tega obdobja dovolj. Sanj, v katerih se je prikazovala podoba, ki se ji je krohotala. Prekletstva, ki so jo zasledovala. Tokrat se bo zanesla na trdnost, ki jo je predstavljal George. Na njegove besede, ki so močno odmevale v njej, je polagala upe za rešitev. Nekakšno. Kakršnokoli. Če je bila ves čas prepričana, da se bo odvrnil od nje, ji je zdaj kazal nasprotno. Ni nastopil proti njej. Ni se je hotel znebiti. Držal je z njo, vsaj tako ji je dajal vedeti. Morda jo bo lahko prav on ponesel iz brezna in dokazal, da prekletstva ne obstajajo. Čeprav je v to močno dvomila. Proti telesu, ki ne bo izvrglo tega, kar si je tako močno želela, se ne da narediti nič, niti z goro denarja ne. A George je videl rešitev. Morala mu je zaupati.





	Slutila je, da je bil v njej del tiste norosti, ki je spremljal njene družinske člane že vrsto let. Ne le dedka, bilo jih je več, le da se o tem niso pogovarjali. Nihče ni drezal v to. Spretno so pometli pod preprogo, ovijali dejstva v privlačne neresnice, ne da bi odkrito lagali. Družinska zgodovina je bila polna ljudi, za katere so tajili, da bi bili bolni na umu. Nekaterih niso mogli tako spretno zakriti, a mnoge so. Zato niso veljali za čudno družino, sploh ker to ni bilo nič nenavadnega. Težka življenja so prinašala tudi velike skrbi, ogromno žalosti, strta srca. Nič čudnega ni bilo, da je marsikdo zapadel v alkoholni opoj ali se med potjo izgubljal v lastnih mislih, vse dokler jih ni bilo preveč.

	Ni hotela biti ena izmed teh, ki jih je življenje spremenilo ali spravilo v norost. Novica, da ni sposobna roditi otroka, jo je strla, ni pa smela dovoliti, da bi jo uničila. Kajti prav takšen težek življenjski udarec lahko povzroči norost. Čutila je, da je bil ta, ki jo je doletel, velikanska skala, ki ji je ležala na prsih. Zaradi tega, in ne zaradi prekletstva, si je izjokala oči, da niso zmogle potočiti niti solze več.

	Morala je verjeti, da obstaja rešitev. Otepala se je misli na temne sile, ki so jim krojila življenja. Ni si želela potoniti v smrdečo reko, v kateri brbota bolečina in komaj čaka, da jo pogoltne v globino. Ob zadnjem obisku je zdravnika prosila za tablete, ki bi ji pregnale meglo v glavi in ji pomagale, da se sestavi. Zdaj, ko je čakala, da bo George uredil situacijo, si jih je skrbno odmerjala in čutila, da se dnevi spet barvajo v tisto toplo belino, kakršna je bila prej. Takrat, ko je bila še srečna in polna upanja. Tudi ljubezni. Ne bi mogla reči, da ni čutila ničesar do Georgea. Sicer ni vedela, če je bilo to nekaj tisto, kar bi moralo biti prisotno v zvezi dveh, a ob njem se je počutila varno. Spremenil ji je življenje. Postala je mestna gospa. Podeželje, kmetijo, živali in delo je zamenjala za prefinjene večerje, vodenje gospodinjstva, izobraževanje, kako gostiti večerje in kako biti gospa. Delo je zamenjala, ne ravno za brezdelje, bolje bi bilo omikano reči, da je postajala prava odvetnikova žena. Ko bo stopil na politično pot, ga bo lahko spremljala brez težav. Hitro je usvojila svet, tako drugačen od prejšnjega. Spraševala se je, in to ne malokrat, zakaj prav ona, zakaj si je izbral prav njo, a to tuhtanje ji je prineslo le dodaten strah, da ga bo prehitro minilo in se bo odvrnil od nje. Ne da bi se ločil, to ne, ker je bilo prepovedano. Lahko pa bi si našel ljubico in misel na to jo je bremenila. Raje se je prepričala, da je bila ljubezen to, kar sta imela. Izbral jo je, ker se je vanjo zaljubil.

	Njena starša sta bila nad usodo, ki jo je ponesla v mesto, navdušena. Očetu se ni bilo treba ukvarjati, kam bi jo sicer v nasprotnem primeru odneslo. Kaj bi delala, če se ne bi poročila z Georgeem? Šolo je dokončala, toda služba v kakšni trgovini je ni veselila, drugo delo pa bi težko našla.

	Boljše obleke, prefinjen porcelan, gosposka vila. Vse to je postalo v teh dveh letih njena druga koža, s katero se je z lahkoto poistovetila. Tako zelo, da jo je bilo ob njunih redkih obiskih njenega podeželskega doma skoraj sram, čeprav niso bili nikoli revni, a tako bogati kot Georgeevi še zdaleč ne. Tako drugačna je postala, da jo je sprejela celo Georgeeva mama. Ne z lahkoto, a vendarle jo je sprejemala s tistim kancem prikritega negodovanja, a z željo pomagati, da postane del njih, njihove družine, njihovega ugleda.

	Po dveh tednih jemanja tabletk, Patrick ji je pojasnil, da gre za zelo milo obliko antidepresivov, se je megla v njeni glavi skoraj dokončno razkadila. Soba, ki je bila prej njeno zatočišče, se je spremenila nazaj v običajno sobico, pospravljeno in brez sledi o mračnosti, ki je v njej vladala mesec dni. Navdajalo jo je upanje in Georgeevi nasmeški vsak večer, ko se je vrnil iz pisarne, so ji dajali dodatno vzpodbudo in vero v rešitev, ki bo dobra za oba. Skrivnostnost mu je ležala v očeh, medtem ko jo je dobil nazaj takšno, kot je bila prej. Skoraj takšno. Nekje v njej je še lebdel strah pred prihodnostjo in da se bo nekega dne tisti del norosti, s katerim je bila tako močno prepojena v tem mesecu, spremenil v plamen, ki se ga ne bo več dalo pogasiti. Ni se ga mogla znebiti.





	»Prvi korak!«

	George se je smejal, ko je skoraj priplesal v sobo, kjer je počivala in brala knjigo. Morala se je nasmehniti ob redko videnem izrazu na obrazu moža. Ponavadi sta ga krasili strogost in trdnost, ki ju je večinoma prekinil le ob njunih skupnih trenutkih. Takrat ji je bilo bolj jasno, da jo je vzel iz ljubezni in ne preračunljivosti, a najverjetneje je bila njuna poroka mešanica obojega. Zase ne bi mogla trditi, da ga je noro ljubila.

	Bila je zaljubljena. Nekoč. Pri štirinajstih letih. Sanjala je že o skupnem življenju, kmetiji, ki jo bosta imela, in številni družini, ki jo bosta ustvarila skupaj. Fant iz sosednje vasi jo je silovito očaral in omrežil, a se je pobral s trebuhom za kruhom, še preden je končala šolanje in se vrnila domov. A še vedno se je spominjala tistih občutkov, ki pa je niso ob Georgeu nikoli obhajali v tolikšni meri. Ja, ko ga je videla prvič, jo je obšlo občudovanje. Tisti prodoren pogled, zelo temno rjavi lasje, ki so mejili že na črnino, in veličastni brki, ki so krasili njegov obraz, ter malo bradice in šarmanten nasmešek. Ko je zaznala, da ga zanima, ji je počasi zlezel v srce, a ne silovito, le nežno.

	Če je bila v njunem odnosu morda prisotna tudi preračunljivost, je bila to zagotovo njena. Ni videla prihodnosti v vasi. S šolo, ki jo je dokončala, bi težko dobila službo, ki bi jo zadovoljila. Da bi se v mesto preselila sama, se ji je upiralo. Toda ob gospodu odvetniku, ki jo je osvajal, je vedela, da bo za njeno prihodnost preskrbljeno. Ko je zapustila domačo hišo, ni občutila nobenega obžalovanja. Veselil jo je nov izziv – biti gospa. V samo pol leta se je naučila vsega – kako pripraviti večerjo za goste, kako se obleči, da je delovala prefinjeno, kaj in o čem klepetati, da se ni nikomur zamerila in so jo obdržali v prijetnem spominu kot sposobno ženo in gostiteljico.

	»No Irish need apply!« je zapel prve takte besedila pesmi, ki jo je prepoznala. The Weavers so jo sicer predelali in ji dodali glasbeno spremljavo.

	»I'm a decent boy just landed from the town of Ballyfad

	I want a situation, yes, and wants it very bad

	I seen employment advertised – ›It's just the Thing,‹ says I

	But the dirty spalpeen ended with ›No Irish need apply‹« je pel naprej.

	Prebledela je, zato je hitro odvrnila pogled od moža in ga usmerila v tla. Oh, ta komad! Kaj za vraga! Pesem govori prav o tistem obdobju po krompirjevi lakoti, o kateri je govorila z zdravnikom. Mnogi časopisi v Ameriki pa tudi v Angliji so ob oglasih za prosto delovno mesto napisali poleg stavek, da naj se Irci ne javljajo na oglas, saj dela ne bodo dobili. V trumi priseljencev so Irci hitro dobili sloves lenuhov, pretepačev, nezaželenih. Zato se ni hotel nihče ukvarjati z njimi. Toda zakaj je zdaj George pel to pesem? Mu je Patrick povedal o prekletstvu, kaj jo preganja in da se je to začelo v tistem obdobju?

	George jo je pogledal in prenehal peti.

	»Saj poznaš ta komad, Riona. Ne glej v tla, kot da tuhtaš, kaj me je obsedlo.«

	»Poznam, seveda ga poznam,« je odvrnila in upala, da je njen glas zvenel dovolj trdno, da ne bo prepoznal njene stiske in nemoči, ker ni vedela, zakaj je priplesal s to pesmijo na ustih v sobo.

	»To, draga moja, smo v tem stoletju pustili za seboj. Zdaj nas spet cenijo. Tako, kot bi nas morali že na začetku!«

	Še vedno ni vedela, kam so peljale te besede. Je bil v njih zlovešč podton? Ji je hotel kaj povedati s tem? Jo bo res razglasil za noro in jo strpal v mučilnico? Mu ni dokazala, da je zdaj spet normalna? Počutila se je že tako – zdravo in močno. Trudila se je pregnati vse misli na prekletstvo in se usmeriti v prihodnost. Polagala je upe na moža, da bo našel primerno rešitev. Ne bi je pustil nekje gniti, saj jo ljubi, ali ne?

	»Vstani. Greva na sprehod, da se pogovoriva. Hiše imajo prevelika ušesa in to je le za najina.«

	Ko je vstala in ga pogledala, je skušala razbrati njegovo razpoloženje. Bil je še vedno nasmejan in jo gledal z ljubeznijo. A ni se mogla dovolj pomiriti, da bi zaupala, da bo to, kar ji je želel povedati, rešitev, ki bo dobra za oba in ne le zanj.





	Zavila sta iz hiše in se napotila v park. Med potjo nista govorila. George se je ves čas nasmihal, Rionin pogled pa je velikokrat oplazil njegov obraz. Glede na njegovo razpoloženje ni moglo biti nič tako tragičnega, kot sem predvidevala, je razmišljala Riona in se čez čas le sprostila.

	Park je bil tega sončnega junijskega dne pozno popoldne poln sprehajalcev, mladih mamic in dobro razpoloženih družin. Vse to je Riono zbadalo, vsakič posebej, ko se ji je katera od novopečenih mamic sladko nasmehnila in jo pogledala, ja, kam pa drugam kot v trebuh. Vsi pričakujejo, da bo ob tako postavnem možu in moji mladosti tudi otrok, je grenko pomislila vsakič, ko jo je oplazil takšen pogled. Prej je to ni motilo. Pred videnji prekletstva se je raznežila vsakokrat ob pogledu na majhne štruce, ki so jih mamice v štorastih vozičkih sprehajale naokrog. Včasih se je ustavila in s kakšno rekla nekaj besed, pobožala dojenčka ali majhnega otroka in vedno znova upala, da bo kmalu tudi ona ena teh izbrank. Veselila se je bitja v svoji maternici, novega življenja, ki bi vzhajalo v njej. Vse pogovore o tem, da ni tako enostavno imeti dojenčka, je preslišala. Morda res ne, toda kakšen smisel ima življenje, če te ne obkrožajo otroci, si je vedno znova odgovarjala in čutila je veselje ob misli na prihodnost s polno hišo vriskajočih otrok. Niti zamisliti si ni mogla življenja, ne da bi nekomu pripovedovala zgodbice, se z njim igrala in ga na koncu vzgojila v poštenega in odgovornega človeka. Življenje, v katerem ne daš dela sebe nekomu drugemu, je brezplodno. Nenazadnje je človek ustvarjen, da se množi, prenaša svojo kri na potomce in nadaljuje rod. Njen se nikoli ne bo. Ko je spoznala to kruto resnico, ni videla prav nobenega smisla več. Vzela bi si življenje, če ne bi verjela, da je to smrtni greh, še večji, kot če ne moreš zanositi. Zato toliko joka, žalosti in obupa ob nemoči, da bi spremenila usodo. Ni je mogla, kako je vendar George razmišljal, da bi jo lahko?

	Ob možu je hodila kot nekakšna lutka. Kot bi jo nekdo navil, da je samodejno stopicala ob njem in bolj kot ne strahoma pričakovala, kaj ji bo naposled povedal. Ko sta se ustavila ob klopi pri drevesu, malo stran od gneče, ji je namignil, naj sede. Zdel se je vznemirjen, ko je spregovoril:

	»Kot sem rekel. Prvi korak.«

	Nasmehnil se je in ji položil roke okoli ramen. Ni je gledal v oči, zastrmel se je v nasad vrtnic in pomolčal. Tudi Rioni se ni zdelo, da bi karkoli odvrnila. Pustila je, da si George sam izbere trenutek za nadaljevanje. Ni čakala dolgo.

	»V nedeljo prideta moja starša na večerjo. Pripravi nekaj skromnega. Ne bo svečan dogodek. Samo onadva bosta.«

	Pokimala je. Zajel jo je strah. Njegova mati. Stroga in oblastna. Precej časa je potrebovala, da jo je sprejela za svojo. Vendar jo je nato ogromno naučila, ko je sprevidela, da je bila sinova odločitev trdna kot granit.

	»Na večerji jima bom povedal, da zapuščava Irsko. Za leto dni.«

	Zdrznila se je. Tega res ni pričakovala.

	»Prosim?« je le izdavila, ko se je za silo zbrala.

	»Potujeva v Ameriko. Uredil sem si službo v najbolj znani odvetniški pisarni za leto dni. Za nekakšno poslovno priložnost gre. Za nekaj, kar mi bo pomagalo na politični poti. Ne skrbi, razumela bosta. Razložil jima bom tako, da bosta morala sprejeti. Ta del je resničen. Vse to sem se že dogovoril. Veze in poznanstva, saj veš.«

	Kot sta sprejela mene, je zagrenjeno pomislila, a besed ni izrekla na glas. Ni hotela vprašati niti, zakaj gresta, kaj je pravi razlog za to odločitev. Vrtanje z vprašanji pri Georgeu ne zaleže. Ko se odloči, pove sam in po svoje. Verjetno po odvetniško, na to se ni spoznala. Predstavljala si ga je lahko, kako pomolči v sodni dvorani, zbira moči in nato udari z enim samim ostrim dokazom, ki onemogoči nasprotnika, njemu pa prinese zmago.

	»To je prvi korak. Le prvi.« George je umolknil in jo radovedno pogledal: »Boš kar tiho?«

	Kaj naj bi odvrnila? Da ni vedela, kam meri? Namesto tega je pokimala in tiho rekla:

	»Nadaljuj.«

	»Torej. Prvi korak je takšen. Odseliva se. Daleč stran. V Ameriko, kot sem rekel. In potem sledi drugi korak. Dva tedna po tej večerji bova ponovno povabila starša. In jima izdala še eno novico.« Spet jo je pogledal.

	»Ja?« jo je premagala radovednost. Hudimana, če je takšen kot tožilec, ubogi ljudje, saj jih nateza kot na srednjeveški mučilnici.

	»Na tej jim bova povedala lepšo novico. Najlepšo, kar bi jo lahko slišali. Povedala jim bova, da si noseča.«

	»Prosim? Toda … kaj … kako vendar?«

	Se mu je zmešalo? Kaj neki govori? Noseča? Pa saj točno ve, da je to problem. Ne more zanositi. Pika. Konec zgodbe.

	»Samo ubogaj me. Vse ostalo boš izvedela pravi čas. Vendar, opozarjam te. Na večerji se obnašaj tako, kot da bi bila res noseča. Saj veš, bodi malo bolj bleda, obleci ohlapna oblačila … Čeprav si še čisto na začetku, a biti morava pazljiva. Nihče ne sme vedeti, da to ni res. Jasno?«

	Vedela je, da ji več ne bo povedal. Še vedno se ji ni sanjalo, kaj je nameraval. Če je bila njegova zahteva zaenkrat le ta, naj se obnaša kot nosečnica … Mala malica, milijonkrat si je že zavrtela ta film v glavi. Točno je vedela, kaj preživljajo nosečnice. Pravile so ji o slabostih, ki so neskončno dolge in zaradi katerih se počutijo drugačne. Ja, delati se nosečo bo zmogla.

	»Torej sva dogovorjena. Teden zatem bova vse skupaj povedala še tvojim staršem. Igrala boš kot prvič, prav?«

	Pokimala je.

	»Zame si vse. Tvoja želja je otrok. Dobila ga bova. Samo ne sprašuj, ne razlagaj, tiho bodi, pretvarjaj se in mi zaupaj. Irska tla boš zapustila kot domnevno noseča poročena žena, nato pa …« Odmahnil je z roko. »Ostalo boš izvedela, ko bova čez lužo. Ne bom te vznemirjal, nisi še toliko pri moči, da bi razumela.«

	Ponovno se je zavedela, da je to vse, kar bo trenutno izvedela od njega, zato je še enkrat le pokimala. Nato pa jo je spreletelo. Misel, ki se ji je porodila, je bila nenadna, a grozljiva.

	»O moj bog, samo da ne bova storila greha laži! Karkoli že imaš v mislih, tega ne bova mogla narediti. Ne morem se pretvarjati, da sem noseča. Ne morem lagati in oditi iz države kot nosečnica. Kajti, nekdo ve. Patrick ve. In on … najbrž ne bo tiho! Vem, da ga veže poklicna molčečnost, toda ali bo lahko molčal ob takšni novici? Misliš, da bo morda pomislil, da sem se samo motila in se je vseeno zgodilo po naravni poti? Ali pa bo razmišljal, da je moja nosečnost laž in bo lahko komu to izdal? Morda nevede, a vseeno.«

	»Vem za ta, hm, problem. Ne skrbi. Uredil bom. Zdaj pa, ne beli si več svoje lepe glavice z neumnimi mislimi. Ubogaj me in vse bo v redu.«

	Morda bo, morda ne. Ni še vedela, kaj se bo zgodilo tam čez lužo, a hrepenenje po otroku je bilo močnejše od vsega. Zaupati mu mora. On ve, kakšna bo njuna prihodnost. Če bo v njej otrok, bo njeno poslanstvo izpolnjeno.

	Vse misli na to, da bi lahko šlo kaj narobe, je potisnila ob sam rob zavesti in začela pluti z moževim tokom optimizma. Vse bo rešil. Vse bo uredil. K vragu z božjimi zapovedmi! Bolj kot laž ji je bil pomemben potomec. Kot vse izgleda, je nekje rešitev, in ni se hotela obremenjevati s tem, koga in kako bo prizadela. Ne zdaj.





SEDANJOST



	Ann





	»Katastrofa, kaj se dogaja, Ann. Kaj vse skrivajo domači zidovi! Nihče ne ve ali noče vedeti. Pred okni in vrati hiš in stanovanjskih zgradb hodiš in sploh ne veš, koliko nasilja je za njimi.« Tim se je kar stresel.

	Ann je opazovala, kako vidno je bil pretresen njen mož, ko sta končno uspela biti sama, da sta se lahko pogovorila. Namesto odgovora na vprašanje, kaj se je zgodilo prejšnjo noč, ji je tiho postregel z mučnim uvodom.

	»Vem. Si predstavljam. Spremljam novice. Ravno danes je bilo spet nekaj podobnega. Nisem niti prebrala do konca. Grozno mi je brati o takšnih stvareh,« je komentirala. Govorila je tiho kot on, čeprav ni bilo možnosti, da bi ju lahko Arleen, ki je spala v svoji sobi nadstropje višje, slišala.

	»Najbrž si brala prav o tem, zaradi česar sem odšel,« je skomignil Tim, »novica dneva. Nikogar ni obšla. Grozljivo.«

	Privzdignila je obrvi. Takšnega pojasnila ni pričakovala.

	»Oprosti, nisem do konca prebrala. A le kaj imaš ti s tem?« je vprašala. Že prej ni bila mirna. V sebi se je tresla, zdaj pa se je vse le še poglobilo.

	»Če si prebrala samo začetek, je dovolj. Ženska, ki je zabodla svojega moža, je moja pacientka. No, njenega otroka zdravim. Triletnega fantiča.«

	»Resno?« Po glavi se ji je zapodilo le eno. Zabodla moža? Timovi pacienti? Kaj če bi napadla njega? »Lahko razložiš? Nič mi ni jasno. Kaj se je torej zgodilo?«

	Ugriznila se je v jezik, da ji ne bi zletelo iz ust, kar jo je najbolj zanimalo. In kdo je bila tista ženska, ki je prišla ponj, hudiča? Kaj ima ona s tem? Zadržala se je. Počasi, Ann, počasi, si je prigovarjala, medtem ko je Tim zbiral misli.

	»Fantek je moj pacient od samega začetka. Ko sem prevzel ordinacijo od prejšnjega pediatra, so mi pripadli njegovi pacienti; tisti ki mu niso sledili. Moram reči, da je velikokrat pri meni. Nenehne poškodbe. Globoka rana na dlani. Zlomljena noga. Prebite arkade. Še več ran. Poleg vseh prehladov pozimi in tudi pljučnice. Tako da sem ga dobro spoznal.«

	»Hm. Toliko poškodb?« se je čudila Ann.

	»Tudi meni se je zazdelo nenavadno. Ne še prvič. Niti ne drugič in tretjič. Mama je imela vedno prave razloge. Vrstnik iz vrtca mu je vrgel kamen v obraz. Padel je s kolesa. Nerodno je stopil. Ko so zunaj brcali žogo, mu je spodrsnilo. Morda. Lahko, da je bil samo neroden, težko sem sodil. Nato pa se mi je mama sčasoma začela odpirati. Namigovala je. Nasilje v družini. Mož, ki preveč pije. Opazil sem podplutbe na njeni roki. Zaskrbelo me je, zato …«

	Ann je zadrgetala. Timova pripoved jo je pretresla. Pomislila je na Arleen. Kako srečna je lahko, da živi v tako urejeni družini. Vznemirjeno je rekla:

	»Saj te je moralo. Grozno! Se pravi, da nekaj že ni bilo v redu.«

	»Točno tako. Vse skupaj je bilo res sumljivo, zato sem ji predlagal psihologinjo. Zdelo se mi je, da bi ji znala pomagati ali vsaj svetovati. Morda bi jo lahko prepričala, da nekaj naredi. Ukrepa. Zapusti nasilnega moža. Imamo res vrhunsko psihologinjo, ki sodeluje tudi s policijo pri profiliranju zločincev in žrtev pri kriminalnih primerih. Kiara je resnično profesionalna.«

	»Aha!« Ann je glasno vzkliknila.

	Tim jo je presenečeno pogledal in se namuznil:

	»Ja, ona je prišla pome. Policisti so jo obvestili, kaj se je zgodilo in ker je bila ženska njena pacientka, ona pa pomoč policiji … Prišla je pome, da bi poskrbel za fantiča in se prepričal, da je z njim vse v redu.«

	»Ah,« je ponovno izdavila. Privlačna ženska je torej res njegova sodelavka. Ni ji lagal, vsaj o tem ne. »Kaj se je torej zgodilo? Veš kaj več podrobnosti?«

	Postala je radovedna, le kdo ne bi bil ob takšni zgodbi. Predvsem pa ji je nekoliko odleglo. Ne povsem, a zdelo se ji je, da so bile njene misli o možu, ki jo vara, le pretirane. Še vedno ni vedela, kaj sta počela v Cobhu, a je imela upanje, da ji bo tudi to med pogovorom izdal.

	»Torej, gre za to, da …«

	Tima je prekinilo zvonjenje Anninega mobitela. Najprej je glasno zavibriral, nato se je razlegla melodija, ki je naznanjala klic neznane osebe. Ann se je presenečeno zdrznila.

	»Se ne boš oglasila? Povem ti lahko potem, ko končaš. Morda je kaj nujnega,« je vztrajal Tim, ko je opazoval Ann, ki je strahoma pogledovala proti mobitelu.

	Spet je bil večer in spet je slišala zvok, ki ga ni marala. Ob takem času, ko ni pričakovala nobenega klica več. Za hip je oklevala, nato pa le segla proti napravi, ki jo je v tem hipu sovražila. Prinesla bo težave, to je vedela, še preden ji je pogled dosegel številko, ki se je izpisala na ekranu telefona.





	»Laurence! Kaj pa … no, kaj bo dobrega?«

	Hotela je vprašati, zakaj, za vraga, kliče tako pozno, pa se ji je zdelo nevljudno, čeprav je nova različica zvenela še bolj neumno. Nič dobrega ne more biti po deveti uri zvečer, če pa jo kliče stari stric, za obstoj katerega je izvedela šele pred kratkim, pa sploh ne. Njegove številke si ni shranila, čeprav bo kmalu tudi njen prvi sosed, ne le na novo odkriti sorodnik. Ni pričakovala, da bi jo lahko klical, niti obratno. Zakaj bi klicala nekoga, ki ga praktično sploh ni poznala? Ista kri gor ali dol, nekaterih stvari se ne da spremeniti. Čutiti domačnost zgolj zaradi sorodstvenih vezi je največja neumnost, ki so si jo zagotovo izmislili kakšni osamljeni ljudje, ko so hrepeneli po pogovoru.

	»Se opravičujem, da kličem tako pozno. Poskušal sem dobiti Sheeno, pa se mi ne oglasi,« je prišlo pojasnilo z druge strani.

	»Saj še ne spiva, vse je v redu,« je odvrnila.

	»Torej, si morda kaj govorila z Michaelom? Te je kaj poklical?«

	»Ne. Niti enkrat pravzaprav, odkar smo se spoznali,« je spoznanje presenečeno sprejela tudi sama, a nato pomislila, da je tako kot pri Laurenceu, zakaj le bi se klicali? Kaj bi si lahko povedali? Ko so sklenili, da preživijo božične praznike skupaj, so vsi čakali na ta dogodek, da bi se bolje spoznali. Morda bi šele potem zavora, ki so jo čutili, popustila.

	»Hm. Ne vem, kaj naj storim. Sem v Londonu, v njegovem stanovanju. Saj veš, da smo se zmenili, da mu s Sheeno priskočiva na pomoč, kajne?«

	»Seveda vem.«

	Spomnila se je pogovora, kjer jim je Michael pojasnil, da ima raka, ki ga ne namerava zdraviti. Tako njena mati Sheena kot njen prastric Laurence sta mu takoj ponudila, da bosta skrbela zanj, ko tega ne bo več zmogel sam.

	»Nekaj dni sem ga klical, a se mi ni javil na telefon. Zaskrbelo me je. S Sheeno sva se dogovorila, da odhitim v London in pogledam, če je kaj narobe. Danes zjutraj sem prispel. Dal mi je rezervne ključe stanovanja, tako sem lahko odklenil vrata, ko se ni javil. Mislil sem, da mu je morda slabo in se ne more oglasiti na telefon, a njega sploh ni bilo doma. Še zdaj ga ni, pa poglej, koliko je ura. Zato sem pomislil še nate, če morda kaj veš ...«

	»No, to je res čudno. Ti ni izdal svojih načrtov, ko sta zadnjič govorila?« je zaskrbelo tudi Ann.

	»Ne. Pred tednom dni je bil še precej dobro razpoložen. Šalil se je, pa tudi zatrjeval, da je z njim vse v redu in da so bolečine znosne. ›Brez skrbi, Laurence, dočakal bom tako božič kot novo leto, morda celo pomlad,‹ mi je rekel. Verjel sem mu. Zdaj pa …«

	»Zdaj pa ga ni, praviš? Je pustil kak namig? Kakšen listek v stanovanju?«

	»Ne. Nikjer nisem ničesar našel. Vse je lepo pospravljeno. Pravzaprav je kar preveč čisto. Kot bi … vse pospravil, preden … Saj veš, kaj hočem reči?«

	»Zveni zaskrbljujoče,« se je strinjala Ann.

	»No, počakal bom do jutra, preden grem v akcijo. Skušal bom dobiti Sheeno. Pravzaprav ne vem, kje sploh iskati. Poklical bom vse bolnišnice, obvestil policijo, več pa … Mislil sem si, da mi bo vendarle povedal, če bo načrtoval, no, hm, recimo, kam iti ... ali kaj podobnega …«

	Laurence ni mogel izgovoriti očitnega. Vse je kazalo na to, da se je Michael umaknil. Morda umret? Ann so spreletele črne misli. Ni si mogla zamisliti, da bi v stanju, v kakršnem je bil, odšel za nekaj dni na dopust.

	»Obveščaj me, prav?« je zaključila pogovor, saj je začutila nemir, ki je obhajal Laurencea.

	»Velja,« je odvrnil in odložil slušalko.

	Ann se je ozrla k Timu:

	»Laurence je bil. Ne najde Michaela. Nikjer ga ni, njegovo stanovanje pa je vse preveč pospravljeno,« mu je pojasnila, nato pa kar malce jezno nadaljevala: »Veš kaj? Vsega tega je malo preveč v zadnjih mesecih. Ljudje vse preveč izginjajo neznano kam. Najprej nisva našla Arleen. Nato so odkrili truplo v sosednji hiši. Odkrila sem svoj izvor in nato še sorodnike, to je bil seveda plus. Toda zdaj pa spet nekdo izgine? In ob vsakem takem dogodku odkrijemo še kako skrivnost, še kakšno dodatno osebo.«

	Tim je molčal.





PRETEKLOST, leto dni kasneje, 1966



	Riona





	Še preden sta odpotovala v Ameriko, je Riono šokirala pretresljiva novica. Povedal ji jo je mož George nekega večera, ko je že ves dan pakirala stvari. Ubadala se je s tem, kaj sploh pospraviti v dva kovčka, da bo dovolj za enoletno odsotnost. George ji je dejal, da več ne bo smela vzeti. Ni vedela zakaj. Po nekajkratnih prepirih okoli tega je obupala in popustila. Navrgel je, da potrebuje oblačila le za poletje. Jeseni si bo lahko nakupila novo garderobo.

	Zmrazilo jo je ob tem, kar ji je mimogrede povedal:

	»Moraš se sprijazniti, da boš več ali manj na samem, pa tudi sama. Če želiva projekt izpeljati, bo moralo biti tako,« je trdo izustil stavek nekaj dni prej.

	Projekt je imenoval to, kar je imel v načrtu. Še vedno ji ni izdal, kaj je nameraval narediti in kako točno je mislil to izpeljati. Je nameraval priti do dojenčka? V to še vedno ni bila prepričana. V glavi si je pletla različne scenarije, toda ali so bili izvedljivi? Ni jih potrdil, a niti ne ovrgel, ko mu je kakšnega predočila in zahtevala odgovore.

	»Vse preveč sprašuješ. Dokler nisva v Ameriki, je bolje, da veš čim manj. Pa tudi zadnje malenkosti še vedno urejam. Ves čas se stvari malce spreminjajo in dokler ne bodo temelji dovolj trdni …«

	Po vsej tej redkobesednosti in nepripravljenosti povedati več se je vdala. Ni več spraševala, le ubogala je vse, kar ji je naročil. Tako je tega dne premetavala garderobno omaro in si belila glavo ob pogledu na desetine čevljev, ki so se ji po tihem posmehovali, saj se jim bo težko odpovedala, vsaj večini njih. Srce se ji je stiskalo ob bleščeče zloščenih prestižnih znamkah sandalov, škornjev, visokih petkah. Če je imela še pred nekaj leti dvoje čevljev povsem dovolj, ene za zimo in sandale za poletje, pa se je na raznovrstnost in izbrane primerke še prehitro navadila. Razvadila se je, še preden je uspela pozabiti na kmetijo, blato in nesnago hlevov ter dolge zaplate črne zemlje, v kateri so gojili vrtnine. Zelo hitro je postala mestna gospa in pri tem uživala. Če ji življenje ne bi prizadejalo udarca s prekletstvom, bi lahko izgubila vso sočutnost in srce. Vse, kar je nekoč bila, je ob življenju s kar malce trdosrčnim odvetnikom zbledelo in se spremenilo v krinko, ki jo je ob njem morala nositi. Pretvarjanje na družabnih dogodkih, ko se je bilo treba izkazati in sijati, predvsem pa ne pokazati tega, kar je dejansko čutila, jo je počasi, a zanesljivo peljalo na drugačne poti, kjer srce ni imelo kaj iskati. Kazati je morala vesel in veder obraz, brezčasno in brezhibno lepoto ter biti na razpolago muham višjega sloja. Takšna ni bila le ona, bile so take vse, ki so se gibale v tovrstnih krogih. Znalo jih je ujeti v svoje mreže, še preden bi mignile s trepalnicami, pomislile s svojimi možgani in se uprle. Ob brezdelju, v katerem je zdaj uživala, ji to ni prišlo na misel, dokler ji ni kruta resnica pokazala zob in pričarala prihodnosti, v kateri ne bo nič tako, kot si je zamislila. Ne bo igrala mlade in skrbne mamice. Ne z lastnim otročičkom.

	Toda George ji je dajal upanje, da ta možnost še vedno obstaja, in verjela mu je. Življenje, kot ga je živela zdaj, ji je bilo všeč. Nič več ni bilo garanja in nobenega roganja na njen račun. Vse to je izginilo, kot da ne bi nikoli obstajalo. Ja, lahko je bilo biti gospa. Precej lažje kot tisto, kar je bila prej. Ni pa vedela, da so se vsak nasmeh, ki ga je zaigrala, vsaka misel, ki ni bila njena, in vse, kar se je naučila, nalagali globoko v njej in jo bodo v dolgih letih prihodnosti in laži, v katerih bo živela, čisto počasi uničili.





	»Patrick je preminil,« je tako tistega večera, ko je še vedno prelagala obleke z enega na drugi kup, v sobo vstopil George in oznanil strašljivo novico. Vsaj za Riono je bila takšna. Ko je ponotranjila stavek, ki ga je brez kakršnegakoli čustva izrekel njen mož, je prebledela.

	»Kako to misliš? Umrl je?« je pretreseno vprašala.

	»Tako sem rekel,« je odvrnil.

	»Toda, kako? Mislim, kaj se je zgodilo?« je zavrtala z glasom, ki je že mejil na jok. Ni mogla sprejeti novice in tega, da je bil George ob tem tako malodušen.

	»Na žalost ga je doletela strašna nesreča. Ko je prečkal prehod za pešce, ga je zbil avtomobil. Bil je na mestu mrtev, so mi povedali.«

	»Grozljivo. Ne morem verjeti. Kdaj pa se je zgodilo?«

	»Včeraj pozno zvečer. Danes dopoldan sem izvedel. Ne vem še, kdaj bo pogreb, a mislim, da bova prej odpotovala. Poprosil bom starša, da najdeta novega zdravnika, ki bo skrbel zanju. No, tudi za nas, ko se vrneva. Ni mi do posedanja v čakalnicah zdravstvenih ustanov.«

	To te skrbi, je hotela zakričati nanj, vendar ni mogla. George se je poslovil od nje z besedami:

	»No, novico sem ti povedal. Spakiraj do konca, potem pridi na večerjo. Medtem bom malo počival. Se vidiva.«

	Zapustil je sobo, ona pa je obstala z večerno obleko v eni roki in parom čevljev v drugi. Pogledala je oboje in nato vse skupaj z vso silo zabrisala ob steno. Pretresena se je zrušila na tla in obupano zajokala.

	Ne, ni bila neumna. Preveč pripravna je bila ta nesreča, da bi lahko bila samo slučaj. Edini človek, ki je poleg njenega moža vedel za njeno skrivnost, je bil ljubeči zdravnik, ki ji je pomagal, da se je spravila k sebi. Najverjetneje je tudi njene besede predstavil Georgeu tako, da ga je prepričal, naj najde rešitev, ki mu bo v korist. Ali tudi ne. Imeti ženo v norišnici za Georgea ne bi bilo prijetno niti sprejemljivo, saj se ne bi mogel tega črnega madeža nikoli rešiti. Družba bi ga ali obsojala ali pomilovala. Če ne bi bil sposoben ustvariti popolne družine, kar vključuje tudi otroke, bi bila to velika ovira na politični poti, po kateri je hotel stopati. Torej ni pomislil, da bi bolno ženo strpal v zavod in se je tako rešil, temveč je želel poiskati rešitev, ki bo prinesla družino. Tu pa je bil na poti en sam človek. Patrick. Zdravnik, ki je vedel, da Riona ne more roditi otroka. In ta človek je zdaj mrtev? Prometna nesreča? Avto, ki ga je zbil na prehodu za pešce? In ona naj bi verjela, da je bil to slučaj, nesrečno naključje?

	Zmrazilo jo je ob spoznanju, česa vsega je bil zmožen njen mož, da bi dosegel svoje cilje. Ni mogla dokazati, da je imel res prste vmes, seveda ne. V tem trenutku še ni poznala podrobnosti nesreče. Ob kateri uri točno je umrl? Kje je bil njen mož takrat? So našli voznika, ki je povzročil trk? Je George povozil zdravnika do smrti ali pa nekoga najel, da je opravil to umazano delo zanj? Je bil res tako brezčuten ali se je vse skupaj le napletlo v njeni glavi?

	Prav lahko bi šlo le za nesrečno igro usode, uperjeno proti zdravniku. Le da je bil čas vse preveč skrbno odmerjen. Še preden bi mu lahko prišlo na ušesa, da je Riona noseča, ga ni bilo več. Šele zdaj ji je bilo jasno, zakaj je George tako svojim kot njenim staršem zabičal, naj o novici, ki sta jim jo razkrila, še nikomur ne govorijo, dokler ne bo ginekolog potrdil, da je varno in vse pod kontrolo ter jo lahko obelodanijo svetu.

	Zdravnik je bil mrtev, njena skrivnost pa varno shranjena. Nikogar več ni bilo na svetu, ki bi vedel, kako ji je narava onemogočila biti prava mama. Razen njiju. A onadva bosta molčala. Za vedno. Tako je mislila.





	Da lahko vzljubiš dojenčka, tudi če ne raste v tvojem telesu, je Riona spoznala tistega dne, ko je v naročje prvič vzela svojega otroka. Ni mogla verjeti, kako silovita čustva so to, ko z rokama objameš malo bitjece. Ko se ti zazre v oči, vzplamti ljubezen na prvi pogled. V tistem trenutku pozabiš na vse misli, ki so te obhajale prej. Nič več v življenju ni važno, samo še eno – otrok. Otrok, ki bo postal del tebe in okoli katerega se bo od zdaj naprej vrtelo vse.

	»To je najin sin,« je z nežnostjo v glasu, ki je pri njem nastopila bolj redko, komaj izdavil George.

	Telegram o rojstvu sta staršem poslala štiri mesece prej. Otrok, ki ga je zdaj v rokah držala Riona, je bil star natanko toliko. Za njo so bili meseci laži in strahu, ki jih je preživljala v samoti. V hiši, kjer sta trenutno živela, ni bilo gospodinje ali čistilke. Bila je sama in precej osamljena. Daleč naokoli ni bilo sosedov. George ni ničesar prepustil naključju, da se ne bi kje našel kdo, ki bi lahko njuno strahotno laž postavil na kocko. Tudi Riona je skrbno pazila, da je ostajala v samoti in daleč stran od ljudi. Po tem, kar se je zgodilo Patricku, je trepetala za vsakogar, ki bi odkril karkoli, kar bi lahko bil razlog za kruto maščevanje. Še vedno ni imela dokaza, da bi imel mož pri zdravnikovi smrti kaj opraviti, pa vendar je bila skrajno previdna. Zaupanje je bilo še krhko, vendar je verjela, da bo to, kar ji je govoril George, postalo resnica in se udejanjilo. Morala je, kljub strahovom, ki jih je nosila v sebi. Kaj če bo šlo kaj narobe? Kaj če otroka vendarle ne bo? Kako bosta to pojasnila staršem? S kakšno novo lažjo bosta postregla takrat?

	»Nekje v tem času se je rodil,« je rekel pred štirimi meseci. »In fantek je,« je nadaljeval. »Torej, draga mamica, rodila si. Čestitam. Le še otroka moraš počakati in vse bo popolno.«

	Novico je sprejela, toda strah se ni odmaknil. Še vedno bi lahko šlo kaj po nepravi poti. Lahko bi se marsikaj zalomilo in ostala bi praznih rok.

	Ni si upala drezati vanj in spraševati podrobnosti. Povedal ji je, da je otroka njegova prava mama zapustila, in to je sprejela kot resnico. Ni smela dvomiti, če je želela biti srečna. Za dosego svojih sanj in lastne družine je v sebi globoko tlačila en dvom za drugim.

	Od kod prihaja otrok? Kdo ga je rodil? Zakaj se mu je mati odpovedala? Se mu je res? Je bil otrok ameriškega rodu? Ali irskega? Kdo so njegovi pravi starši? Kakšni so? Kakšna zgodovina jim teče po krvi? Morda nosi otrok bolezni v sebi, ona pa o tem ne ve ničesar.

	Pozabiti je hotela na vsa podobna vprašanja in se v mesecih, ko je čakala na otroka, posvetila urejanju otroške sobice. Še dva meseca bodo preživeli v tej hiši, preden se bodo vrnili na Irsko in otroka predstavili javnosti. Z ljubeznijo je likala mala oblačila, jih gladila in sanjala o njegovi podobi. Kakšen bo? Bo imel modre oči, rjave ali morda zelene? Puhasto glavico ali takšno polno las?

	Moj otrok. Moj otrok se je rodil, si je zatrjevala ves čas in z dnevi pričenjala verjeti, da je vse skupaj resnica. Kot takrat, ko sta staršem predstavila novico o nosečnosti. Sprenevedala se je, da v njej raste plod, ki ga ni bilo. Ob nasmihanju in sreči vseh prisotnih pa jo je preplavljal močan občutek, da se njena maternica zares širi in v sebi nosi novo življenje.

	»Odlična si bila,« jo je takrat pohvalil George.

	Ko sta se preselila v Ameriko, je bil do nje precej ljubeč in skrben, kot bi skrbel za nosečnico. Včasih je prišel prej iz pisarne in takrat sta se pozno v noč ljubila. Tudi on je sem in tja omenil bodočnost, v kateri bo otrok. Pogovarjala sta se, kako bosta skrbela zanj in v katere šole ga bosta vpisala. Ne, ko je šlo za otroka, ni bil niti George ravnodušen.

	In zdaj sta ga imela. Njun otrok. Pravkar se je nasmehnil, kot bi jo hotel potrditi za mamo ter povedati, da je vesel in jo sprejema.

	Riona je zahlipala. Od sreče, ki ji je hotela razpočiti srce. Česa podobnega si ni niti približno predstavljala. Sila ljubezni do nemočnega bitja je presegala vse, kar je doslej poznala. K vragu prekletstvo, jo je spreletelo vmes. Ja, ne morem roditi svojega otroka. Čista resnica. Pa ga vseeno imam. Ni iz mojega telesa. V njem ne kroži kri, ki bi bila del mene. Nisem bila deležna porodnih muk in otrok ni ležal na mojem trebuhu, ko se je rodil. Od tega trenutka dalje pa velja le to, da sem jaz njegova mama. In George njegov oče. Neizpodbitno dejstvo, ki ga ni moglo nič prekiniti ali uničiti, niti prekletstvo ne.

	»In tu je še otrokov rojstni list. Midva sva napisana kot njegova starša,« je zdaj pojasnil George.

	Riona ga ni niti ošinila. Niso je zanimale podrobnosti, nobena več. Prisegla si je, da si v življenju ne bo več postavila vprašanja o otrokovem dejanskem izvoru. Pred tem dnem njegova preteklost ni obstajala. Bil je le še ta trenutek in pred njim prihodnost, v kateri bodo trije. Družina.

	Ni slutila, da ni bil le en rojstni list. Bila sta dva. Ta, ki ji ga je molil pred nos, je bil ponarejen. Zelo dobro ponarejen. V njem so bili zapisani njuni imeni in datum otrokovega rojstva pa tudi njegovo ime. V pravem rojstnem listu pa so bili resnični podatki. George ga ni uničil, seveda ne, odvetniška vest mu tega ni dovoljevala. Niti pogodbe o posvojitvi ter dokazila o znesku, ki ga je plačal za otroka. Vse je skrbno shranil. Minilo bo mnogo let, preden se bo Riona dokopala do teh dokumentov. A niti to se ne bo zgodilo slučajno.





SEDANJOST



	Ann





	Bil je zoprn, pošastno mrzel novembrski dan, ko so stali na londonskem pokopališču. Sem in tja je zavel še leden veter. Kot bi pel žalostinko, je prešinilo Ann, ko je stala v drgetu, se prestopala, da bi si pogrela noge, roke pa si je tlačila v žepe plašča.

	Sheena, Laurence in Margaret. Njena razširjena družina, za katere obstoj pred pol leta še ni vedela. Zdaj pa so stali pred grobom, v katerega bodo vsak hip položili še prastrica Michaela, ki ga je videla le enkrat in nato nikoli več govorila z njim.

	Takrat v odvetniški pisarni, ko se je razkrila ta družinska skrivnost in je spoznala svoje sorodnike, se ji je zdel precej bolan. Ko so šli takoj zatem na pomenek v kavarno, pa je bil videti že veliko bolje. Ni hotela verjeti, da je pred njim le še nekaj mesecev. In neumno se ji je zdelo, da ne bi vsaj poskusil z zdravljenjem, ko je zatrjeval, da je nesmiseln vsak trud.

	Bila je prepričana, da bodo še imeli priložnosti za srečanje. Če ne prej, pa ob koncu leta. Toda življenje jo je prehitelo. No, smrt, se je popravila in si hkrati hitro obrisala solzo, ki ji je spolzela iz očesa. Obupno je bila potrta in polna samopomilovanja. Vse to obdobje, ko se je Michael boril z boleznijo, se je sama ukvarjala z neumnimi čustvi, kot je brezplodno ljubosumje. Lahko bi ga vsaj poklicala. Lahko bi …

	Na silo je ustavila misli. Nikamor je ne bodo pripeljale. Bilo je prepozno. Michaela ni bilo več in priložnost, da bi ga spoznala, je minila. Nikoli več se ne bo vrnila.

	Sheena, Laurence in Margaret. Njena prava mama, prastric in prateta. Tri tragične usode. Trije žalostni obrazi, ker jim je življenje premešalo štrene, poneslo vsakega na svoj konec in jih povezalo šele, ko je bilo že skoraj prepozno. Prav vsi so si želeli še kak pogovor več, slišati drobec iz Michaelovega življenja, ki se je izbrisal, ko je pobegnil iz Severne Irske in se prikazal šele malo pred svojim koncem.

	Ann je potisnila roko v Timov žep. Potrebovala je podporo in jo dobila s stiskom moževe topline. Nato se je ozrla po mračnem pokopališču, po množici ljudi, ki se je nabrala ob grobu. Neverjetno veliko število starejših je postavalo naokoli. Sem in tja je kdo pokimal. Slišalo se je smrkanje in jok ter pritajene pogovore.

	Kako zelo so ga morali imeti radi, je pomislila Ann, ki je o Michaelu vedela le to, da je vrsto let delal v domu za starejše občane. Pa vendar ji je bilo nenavadno, da je na pogreb prišlo toliko njegovih stanovalcev. Predvidevala je, da so najverjetneje prav to ljudje, za katere je skrbel, ljudje, s katerimi se je družil. Oni so bili deležni njegovih pogovorov, objemov, srčnosti. Sama se je temu neumno odpovedala, ko ni nikoli prijela mobitela v roke in odtipkala njegove številke, izrekla pozdrava, vzpostavila kontakta. Morala bi, a to je vedela zdaj, ko je bilo prepozno.

	Zdaj solz ni več zadrževala. Stiska in bolečina sta bili prehudi.

	Tako priložnosti polzijo mimo nas. Vedno jih vidimo takrat, ko ni več časa, da bi lahko še karkoli popravili. Obžalovanje pa je tisto, kar hudičevo boli. Da nismo, zakaj nismo, lahko bi …

	Veter se je ponovno zapodil po golih drevesih. Duhovnik se je približal gneči okoli groba. Pogreb se je lahko začel.





	Novico o smrti je sporočila Sheena le nekaj dni za tem, ko je Ann prejela Laurenceov klic. S Timom sta se odločila, da odpotujeta v London, in poprosila sosedo Sasho za čuvanje Arleen.

	»Seveda. Z največjim veseljem,« je pritrdila. »Obupno osamljena sem v teh dneh. Roryja ni. Ves čas je pri mami, ki se ji končuje življenje. Le vprašanje dni je še.«

	»Hm, kaj če se zgodi prav v teh dneh?« je takoj zaskrbelo Ann.

	»Tudi če se, se Rory ne bo vrnil. Pogreb pa ne bo z danes na jutri. Ne skrbita za naju z Arleen. Odlično se bova razumeli teh nekaj dni. Medtem ko bo v šoli, bom skočila v galerijo. Tam tako ali tako ni nikakršne gneče. Vreme in mraz sta odgnala vse turiste, praznično vzdušje pa še čaka na december. Pot jih le malo zanese k nam. Morda kak kupec knjige, kakšno kavo postrežemo, to pa je tudi vse. Ann, vse bo v redu, res.«

	Tako sta odšla. S Sheeno, Laurenceom in Margaret so se zbrali v Michaelovem stanovanju. Komaj je bilo dovolj prostora za vseh pet, tako majhno je bilo.

	»Vedno je bil preprost in ni potreboval veliko,« je pripomnila Margaret, ko so se objeli, pozdravili in nekako posedli. V očeh vseh je tičala globoka žalost, celo Tim je čutil nekakšno obžalovanje, čeprav se ni s preminulim nikoli srečal.

	»Torej, naj vam na kratko razložim. Nisem hotel dolgoveziti vsakemu posebej,« se je Laurence le kratko nasmehnil. Njegove oči so potovale po sestri, Sheeni in Ann.

	»Veste, da me je zaskrbelo, ko se ni Michael nekaj dni oglašal na telefon, zato sem sklenil, da grem kar k njemu v London. In nato … grozno mi je bilo pri srcu, ko sem vstopil v stanovanje in ga našel tako … čistega, pospravljenega. Ne vem, kako drugače bi to lahko rekel. Vedel sem. V tistem trenutku sem vedel, da nekaj ni v redu. Michael ne bi kar tako odšel in se mi ne javil na telefon. In bil bi doma, čeprav ni pričakoval, da prihajam. Začutil sem, da se mu ni zgodilo nič, vsaj ne sumljivega, toda le kje je tičal?«

	»Kar bi seveda vsakogar zanimalo,« je pripomnil Tim.

	Laurence je nadaljeval:

	»Torej, ko ga do jutra ni bilo domov in še ves dan ne, sem začel klicati bolnice. Vse v Londonu. Nič. Povsod so zanikali, da bi bil Michael Gallagher pri njih. Nato sem se končno domislil, da je še vedno delal kot prostovoljec v domu za starejše občane, le da se mi ni niti sanjalo, v katerem. Na spletu sem našel seznam vseh, ki so tu okoli. Vozil sem se od enega do drugega, saj se mi je zdelo, da bo osebni obisk prej prinesel odgovore. Po telefonu se te znajo hitro odkrižati. Verjeli ali ne, tudi tam so vsi po vrsti le odkimavali.«

	»Zakaj nisi šel na policijo? Ne bi bilo to najbolj logično?« ga je prekinil Tim, »vsaj jaz bi tako storil.«

	»Ne znam pojasniti. Kot sem rekel, nisem sumil, da bi se mu zgodilo kaj takšnega, kar bi zanimalo policiste. Le probleme bi si nakopal, verjemite. Sledil sem svojemu notranjemu občutku ... Nisem ga dobro poznal. V otroških letih me ni zanimal, niti ga ni bilo veliko doma, pa vendarle … Ko sva se srečala zdaj ... tisti odsev v njegovih očeh, odtenki v glasu … Takrat sem prvič posumil, da je le za nas prikimaval ideji, da bova s Sheeno na koncu skrbela zanj. Ne, tega ni hotel. Nikomur ni hotel naprtiti hudo bolnega starca. Že takrat je imel dobro premišljen načrt. In … storil je točno to, kar si je zamislil.«

	»Kako si ga torej našel? Bolje rečeno, izvedel za njegovo smrt?« je zdaj z vprašanjem nestrpno planila Ann.

	»Spet samo slutnja. V enem od teh domov odgovor uslužbenke, ki me je sprejela, ni bil tako zelo odločen. Ni tako kategorično, kot je to bilo drugje, zanikala, da bi bil pri njih. Oklevala je, kar sem začutil. Vsepovsod drugod so me odslovili že na recepciji. Tu pa sem lahko šel do pomočnice direktorice, kar mi je bilo nenavadno. A videl sem, da mi ne bo ničesar povedala ali izdala. Še tako bi lahko vrtal, toda ne bi podala odgovorov. Zato sem se vrnil domov. Le uro zatem me je ta ista oseba poklicala in mi sporočila, da je Michael umrl. V tistem trenutku sem bil besen, šokiran in osupel. Zakaj za vraga mi ni tega povedala tam? Je res umrl zatem, ko sem odšel? Je bil vse skupaj slučaj ali dobro premišljena poteza?«





	»Odkar sem začela dojemati svet okoli sebe, sem vedela, da je bil Michael poseben. On in Cara. Nerazdružljiva sta bila. Povezana. Jaz in Cat jima nisva nikoli prišli blizu. Bila sta eno, midve pa le opazovalki in kot da ne bi bili del njunega življenja. Opazovala sem, kako je Cara vplivala nanj. Bil je razborit. Vedno se je bil pripravljen stepsti, boriti za svoj prav. Večkrat kot ne je ušpičil kako neumnost, zato ga je oče kar nekajkrat premlatil. A imel je Caro. Veste, ona ga je ščitila in vzela pod svoje okrilje. Njene besede so v Michaelovih očeh postale zlato. Zaradi nje je bil znosnejši. Dokler je bila še doma.«

	Margaret se je otožno nasmehnila. Bila je globoko v preteklosti. Hotela jim je pojasniti, zakaj je bil Michael takšen in zakaj se ni čudila njegovi odločitvi, da je v zadnjih dneh življenja izginil.

	»Ne spominjam se tega,« je pripomnil Laurence. »Takšnega ga nisem poznal. Ko sva bila s Kevinom majhna, je bil zagrenjen najstnik. Le v napoto sva mu bila. Z nama sploh ni govoril. Če je že kaj rekel, mu je iz ust priletelo kaj groznega in neprijaznega. Prav sovražil sem ga. Kevin ga je občudoval, jaz pa sem mu to zameril.« Laurenceovi spomini so bili grenki, toda ko je nadaljeval, se mu je čustvo zamere izbrisalo z oči. »Toda Michael, kot sem ga imel priložnost spoznati zdaj … Občudovanja vreden človek, vsaj zame. Ob vsem tem, kar je prestal, se je uspel postaviti na noge. Rešil se je alkohola in se oprijel prijaznosti, strpnosti, ljubeznivosti.«

	»Se strinjam. Vsega, kar ni imel kot otrok in mladostnik,« je nadaljevala Margaret. »Morali bi ga videti, kakšen je bil nekaj let po tistem, ko so odpeljali Caro. Nihče od nas otrok ni vedel, kam točno je šla. Rečeno nam je bilo, da se je šla šolat in nam bo pomagala, ko se izšola in pridobi poklic šivilje. Michael ni temu nikoli verjel. Midve sva se prepričevali, da so nam govorili resnico. Ker se ni Cara ravno veliko ukvarjala z nama, je bilo to lažje sprejeti. Toda ko sta na svet prišla vidva s Kevinom, se nam je vsem posvetilo, da je pri tej zgodbi nekaj smrdelo … Cat je takrat sklenila, da gre med nune. ›Našla bom Caro, Mag,‹ mi je rekla neštetokrat. ›Rekli so nam, da je šla v nunske šole, kajne? Našla jo bom in jo pripeljala Michaelu nazaj …‹ je bila odločena.«

	»Michael mi je povedal, da jo je tudi on iskal, a je ni nikjer našel. Nato je šlo z njim le še navzdol,« je žalostno dodal Laurence. »In potem ga je doletela še smrt njegove žene. In nerojenega otroka. Zbežal je iz Liverpoola v London. Se utapljal v hektolitrih alkohola. Ja, le občudujem lahko njegovi trmo in vztrajnost, da se je rešil iz pekla in pristal na trdnih tleh.«

	»Žal mi je, da vas nisem poznala,« je trpko pripomnila Sheena, potem ko je molče poslušala Laurencea in Margaret, »nikoli nisem slišala ničesar o materini preteklosti. Ničesar ni povedala. Kar pa je, so bile očitno laži. To zdaj vem. Da je bila edinka, pa da so bili vsi sorodniki mrtvi in podobno … Vse je bila ena sama prekleta laž. Kako tragična zgodba se je skrivala za tem. Kruto je to življenje, da lahko razbije neko družino zaradi odločitev, ki jih sprejmeta starša. Če je ne bi dali v magdalenski dom … Kako drugačno bi bilo vaše življenje? No, mene ne bi bilo, toda to, kar ste preživeli … kako vam je življenje teklo, ne da bi odraščali skupaj, se veselili in delili skupne zgodbe. Tako pa imate vsak svojo tragično zgodbo, z mojo vred, ki je prav tako posledica odločitve neke matere in očeta, da se rešita hčerke.«

	»No, sama ne morem biti tako stroga.« Po dolgem premolku, ki je sledil Sheeninemu ogorčenju, se je oglasila Margaret. »Ne veš, kakšne so bile takrat razmere. Težko je bilo življenje leta 1963, ko sta oče in mama sklenila to odločitev. Res težko. Le oče je delal. Denarja je bilo bore malo. Štirje otroci smo bili in še dva na poti, hrane pa že takrat premalo za vse. Oče je veliko denarja zapil. Mama se je borila na svoj način, da bi nas prehranila, a ji ni šlo najbolje. Nato pa še cerkvena klika … Dvomim, da je vse to zraslo na maminem zelniku, bržkone na duhovnikovem. Morala bi poznati Caro, ko je bila najstnica. Lepotica, da ji ni bilo para. Fantje so prav zares žvižgali za njo. Mama se je zavedala, da bi zaradi tega lahko nastale težave. In ko ti nekdo govori, da bo z bivanjem pri nunah imela zagotovljeno stanovanje in brezplačno hrano … Čeprav nisem bila v materini koži, se mi zdi, da jo nekako razumem. Ne vem, kako bi se sama odločila na njenem mestu. Dejstvo je, da je odločitev sprejela, oče pa se je tudi strinjal. Nihče pa si ni predstavljal, kaj bo to prineslo družini in da bo prav zaradi tega tudi razpadla. Kevina je ubil drobec bombe. Mama je umrla za rakom. Oče je gladovno štrajkal, nato pa je konec dočakal v jetnišnici. Ostala sva le midva z Laurenceom in Michael na drugem koncu sveta, ne da bi kadarkoli imeli stike, razen pisem, ki sem jih Michaelu na začetku vztrajno pošiljala.«

	»Ja, toda zaradi tvoje odločitve, da me odpelješ s seboj na Južno Irsko, je moje življenje vzcvetelo. Rešila si me,« je dodal Laurence.

	»Margaret, ne morem soditi. Lahko pa sem ostra. Mati, ki se odpove hčerki in jo odda v pralnico. In ta hčerka se prav tako odpove svojemu otroku. Poleg tega pa še svojo vnukinjo odda ali proda prijateljici. Kako se ti to sliši? Prijazno?« je siknila Sheena.

	»Bog ve. Odločitve so njegove. Ne vemo razloga za takšne poteze, a morda se nekoč vse postavi na svoje mesto,« je v odgovor ponudila Margaret.

	»Bolje, da ne zaidemo v prepir,« je vmes posegla Ann.

	Vsi trije, Laurence, Margaret in Sheena so stali vsak na svojem bregu in verjeli v svoj prav. Presenetljivo, a vse je nekako razumela. Ni imela pravice soditi, kdo ima v resnici prav in kdo ne. Preteklost ostaja preteklost. Tako se je zgodilo. Morda se je moralo zgoditi tako, kdove?





PRETEKLOST, 1966–2014



	Riona





	Prvih petnajst let novega, tistega pravega družinskega življenja je Riona označila kot bajnih, v nasprotju z vsemi prej in tudi tistimi, ki so sledila.

	Iz Amerike so se vrnili dva meseca po tistem, ko je v roke prvič prijela svojega sina. Toda ob povratku jo je čakalo presenečenje. Niso se vrnili na obrobje Dublina. Hiša, v kateri sta z Georgeem živela prej, je bila prodana, ne da bi se ji o tem karkoli sanjalo ali da bi ji mož to vsaj prej povedal. Vse stvari iz prejšnje hiše so bile preseljene v drugo, ki je stala na obrobju Corka.

	»Tam nam bo lepše,« je mimogrede navrgel George ob njenem začudenju, zakaj bi se sploh morali preseliti.

	Novico ji je povedal šele, ko je letalo pristalo. Obstala je ob avtu, na katerega se je naslanjal voznik in jih čakal. Dvignila je obrvi, toda vprašanje, ki ga je imela pripravljenega, je ob pogledu na moža, kako odločno je strmel vanjo, splahnelo. Vedela je, da ne bo dobila odgovora, kakršnega bi si želela. V najboljšem primeru bi bila laž, v najslabšem pa bi ji nekaj zabrusil in sledil bi prepir. Ob dojenčku, ki je mirno spal v njenih rokah, si tega ni želela. In tudi prisotnost tujca ji je zaprla usta. Sedla je v avto, v katerega je najprej varno namestila otroka, nato pa vso pot trmasto strmela skozi okno avtomobila, ne da bi se ozrla na Georgea ali z njim spregovorila. Sem in tja je pobožala sina. Stisnila je njegovo malo ročico in se ponovno zastrmela v pokrajino, ki je bežala mimo njih.

	Če je bila nad to novico začudena, je bila nad naslednjo zaprepadena.

	Njen mož, neomajen, vztrajen, odličen odvetnik si ni želel ničesar drugega kot politične kariere. Videl se je že na predsedniškem mestu mlade države, ki se je šele nedolgo nazaj izvlekla izpod angleškega jarma. Vedela je, da bi bil odličen predsednik. Ne, ker bi bil ljudski človek, ne, to mu ni bilo blizu, saj je bil vse preveč nepopustljiv. Bil pa je pravičen, vsaj do tistih, ki so si po njegovem mnenju to zaslužili. Verjela je, da bi za dosego svojih ciljev uporabil tudi skrajna sredstva, tako kot se je, kot je še vedno sumila, znebil družinskega zdravnika, ki mu je bil napoti do družinske sreče.

	Ko je tistega dne, ko so se vrnili na Irsko in se odpeljali v Cork in ne v smeri Dublina, pred seboj zagledala ljubko hišo, ki bo postala njihovo domovanje, je dejstvo o selitvi sprejela. Ne le, ker je bila v čudovitem okolju in so okna nudila pogled na oddaljeno morje. Začutila je, da je bila poteza o selitvi pravzaprav naravnost odlična. Tukaj niso poznali nikogar in nihče ni poznal njih. Ni bilo znancev, ki sta jih imela prej. Starši so bili dlje. Izognila se bo večini vprašanj, ki bi se zgrnila nanjo, takoj ko bi se vrnili v prejšnjo hišo. Ni dvomila, da bi jih kmalu obiskalo veliko ljudi, ki bi želeli spoznati novega družinskega člana. Soočiti bi se morala s pogovori, na katere se je pripravljala že dva meseca. Imela je že odgovore na skoraj vsa vprašanja, ki bi ji jih kdo lahko zastavil o porodu, dojenju in podobnem, toda zdaj jih bo lahko malce oddaljila z izgovorom, da ima ogromno dela z novo hišo. Všeč ji je bila misel, da bosta tako njena kot Georgeeva starša bolj oddaljena. Ne bosta se vtikala v vzgojo in ji solila pameti, kaj se sme in česa ne ter v kaj mora fant odrasti. Vsaj precej manj, kot če bi bila nekaj ulic stran.

	»Še en razlog je bil za selitev,« je čez dva dni mimogrede navrgel George in s tem poskrbel za naslednje presenečenje, »ne bom stopil na politično pot. Družina je pomembnejša.«

	Ko je strmela vanj s spoznanjem, da se je odrekel poklicnemu cilju, za katerega je živel, ni vedela, kaj je stalo za njegovo odločitvijo. Nič ni vedela o rojstnem listu, za katerim se je skrival pravi. Niti da bi izbruhnila afera, ki ji ne bi bilo para v državi, če bi to prišlo na dan. Ni ji povedal, kako se je dokopal do otroka, niti tega, da je zanj plačal. In da je sklenil pogodbo o posvojitvi. Z nunami iz enega od magdalenskih domov.

	»Ustanovil sem odvetniško družbo, skupaj s tremi družbeniki,« je mirno nadaljeval. »Ne skrbi, dobro nam bo šlo. Družina je na prvem mestu,« je še poudaril, kot bi jo želel prepričati, da je to vsa resnica, ki se skriva za tako drastično odločitvijo.

	Ja, prvih petnajst let je bilo neverjetnih, čudovitih in ovitih v svetlo modro svilo, prav takšno, iz kakršne so bila oblačila za otroka. Njenega otroka.





	Da je Cork imenitno mesto, je ugotovila zelo hitro. V davnem šestem stoletju se je na močvirju, kjer zdaj mesto stoji, naselil sveti Finbarr. Okoli sebe je zbral menihe in študente in tako je začelo nastajati središče učenosti. Na tem območju je gradil cerkve, pa tudi samostan je postavil. Proglasili so ga za zavetnika mesta. Ne Vikingi, ki so nato kot priseljenci ustanovili trgovsko pristanišče, ne Angleži, ki so kasneje vladali, mesta niso pokvarili. Pa tudi kuga, ki je leta 1349 usmrtila skoraj polovico mesta, ni ustavila rasti. Cork je postal cvetoče, drugo največje mesto na Irskem.

	Rioni je bila zelo všeč veličastna anglikanska katedrala, ki nosi ime po svetem Finbarru. Irci ji rečejo Ardeaglais Naomh Fionnbarra. Nekoč je slišala, da so za njeno gradnjo porabili več kot sto tisoč funtov, toda pogled nanjo je bil veličasten. Vsakokrat, ko je šla mimo nje, je občudovala vitraže, tri zvonike in vrata s figurami svetopisemskih likov.

	Z Georgeem sta hodila vsako nedeljo k maši v katedralo svete Marije, ki je bila katoliška. To je bila priložnost, da sta se seznanjala s prebivalci mesta, ki so nekaj pomenili. Takrat, ali ko je potrebovala novo garderobo, je gospodinja pazila na otroka, a to je bilo redko. Riona se je vzgoji posvečala sama in pri tem ni želela tujih vplivov. Gospodinja, ki je bila tudi varuška, in njen mož, ki je opravljal vrtnarska dela, po potrebi pa tudi manjša popravila, sta stanovala v prizidku njihove velike hiše, lahko bi rekli, da je bilo kar pravcato posestvo. V hišo pa je prihajala še občasna pomoč za temeljito čiščenje hiše.

	Riona ni več bila gostiteljica večerij, vsaj ne tako imenitnih kot prej, ko je še imel George velikopotezne načrte. Goste sta začela ponovno vabiti, ko so njegovi posli zrasli, toda veliko redkeje kot poprej. Oboževala je sprehode, sploh ko se je nanje še podajala z vozičkom. Srce ji je igralo, ko so se mimoidoči smehljali mladi mamici. Ja, zdaj je bila ona tista, ki je v tej vlogi neskončno uživala.

	Na Angleškem trgu je večkrat kupila kruh ali sadje. Pokrita tržnica z vodnjakom v središču je bila njena stalna pot, pa tudi glavna ulica v mestu, Ulica svetega Patricka, ki je bila raj za nakupe, a na te se je podajala sama.

	V mestu je bilo še nekaj prelepih jurijanskih zgradb, muzejev in galerij, pa tudi opero sta kdaj pa kdaj obiskala. V severnem delu mesta je bil tudi cerkveni stolp Shandon, ki je veljal za simbol mesta. Tudi ta jo je vsakič popolnoma očaral.

	Ko so tu živeli že dve leti, se je George z družbeniki preselil v novo stolpnico County Hall. S sedemnajstimi nadstropji je postala najvišja stavba v Corku. George ne bi bil George, če ne bi želel zase le najboljše. Odvetniška pisarna, ki jo je ustanovil, je blestela. Čeprav so se ukvarjali s premoženjskimi zadevami in ni bil več tožilec, pa so se vedno bolj posvečali tudi svetovanju podjetjem. In prav to se je izkazalo kot najboljša poslovna poteza. Selitev pisarne v prestižno Okrožno hišo je bila tako samoumevna.

	A manj všeč ji je bilo poslopje na drugi strani reke ravno nasproti Okrožne hiše. Najdaljša stavba na Irskem, Psihiatrična bolnišnica Naše gospe. Vsakič jo je spomnila na obdobje, ko se je začelo njeno prekletstvo in je odtavala v temino svoje duše, v mračno sobico, v temačne misli, kjer je ni dosegel žarek svetlobe. Še vedno je bila vesela, da se je zaupala družinskemu zdravniku. Hvaležna mu je bila, pa tudi možu, da se ni odvrnil od nje, ko je slišal za njene težave. Lahko bi pristala prav tu, na tej psihiatriji, za večno zaprta, pozabljena in pogubljena. Vsakokrat jo je streslo, ko je zagledala mogočno poslopje.





	Materinska ljubezen je vsemogočna sila, je odkrila Riona. Če je prej le razmišljala, kako rada bi imela otroka, ji je bilo zdaj, ko je bila mati, jasno, da močnejšega čustva kot ljubezni do otroka ni. Vse bi storila zanj. Na smrt bi se borila, da bi mu prihranila solze. Za njegov nasmeh bi šla peš na luno. Nič ji ni bilo odveč, da bi le bil srečen.

	Aktivno se je posvetila eni sami stvari – vzgoji. Sodelovala je v vseh odborih, ko so male nožice vstopile v šolo. Spoprijateljila se je z drugimi mamicami. Družile so se v parkih, na sprehodih, športnih tekmovanjih. Organizirala je piknike in imenitna rojstnodnevna praznovanja. Njen vsakdan je bil zapolnjen samo s tem, kar je veselilo sina.

	Jokal je. Brisala mu je solze. Smejal se je. Tudi ona se je. Je rad risal? Risala je z njim. Mu je postala všeč košarka? Spremljala ga je na treninge, ga bodrila in navijala zanj na tekmah. Bi rad postal pevec? Učne ure petja so bile plačane v trenutku. Bi petje zamenjal z igranjem klavirja? Ja, takoj. Najboljši učitelj klavirja je bil na voljo, ko ga je poklicala. Tudi nogomet bi igral? Seveda, na šoli so takoj našli znanega trenerja, seveda z njeno finančno pomočjo.

	Na njeno žalost so sinova otroška leta vse prehitro minila. Vstop v srednjo šolo je pomenil prvi njegov odmik, ki pa ga je komaj zaznala. Še vedno se je obračal k njej vsakič, ko je imel želje, potrebe ali slab trenutek. Še vedno je zaupal njenim besedam. Še vedno je čutila globoko povezanost med njima.

	Seveda je imel rad tudi Georgea. Ob poletnih večerih sta skupaj metala žogo na koš. Včasih sta odšla lovit ribe. Še večkrat so se vsi skupaj odpravili na izlete v okoliške kraje, kjer so odkrivali znamenitosti ali pa se potepali kar tako. A George ni bil veliko doma. Delal je vse dneve, dostikrat do noči. Zato sta si bila ves tisti čas s sinom samozadostna. Moževa družba je bila nadvse dobrodošla, a ona je bila glavna sinova podpora pri vsem, kar si je zamislil ali želel. Poslušala je tožbe, ko mu je kak sošolec zagrenil dneve ali je dobil slabšo oceno od tiste, ki jo je pričakoval. Naučila se je marsikaj novega o matematiki, fiziki, pa tudi o družboslovnih predmetih, saj mu je pomagala pri domačih nalogah. Bila je vse, kar njeni starši niso bili. Trudila se je, da bi mu omogočila lepo otroštvo brez trdega dela.

	Niso bili vsi starši takšni kot ona, še zdaleč ne. Veliko otrok je bilo še vedno prepuščenih samim sebi in le s težavo jih je opazovala. Toda v odlični šoli, ki jo je našla za sina, tega ni bilo čutiti. Otroci so bili zadovoljnejši in pod nadzorom, je z veseljem ugotavljala. Čisto drugače kot v časih njenega šolanja, ko so jo ostali trpinčili, je vsakič grenko pomislila. Kar plačaš, to imaš. Več denarja, več izobrazbe. Žalostna resnica, zaradi česar je bila vesela, da so živeli v materialnem obilju. Imeli so vse in še več. Georgeevemu poslu je šlo vedno bolje.

	Nastopila so sinova najstniška leta in bajnega petnajstletnega obdobja je bilo konec. Otroštvo se je s prvo ljubeznijo nepreklicno končalo. Razkol med njima se je začel, ko so se pojavile prve solze zaradi nesrečne ljubezni. Njuni dnevi so se neopazno spremenili. Še vedno je čutila vso ljubezen, le da je bil sin vse bolj zadržan in previden. Ni bilo več brezskrbnih pogovorov. Le s težavo je vlekla iz njega tok dogajanja, misli, opažanja ali želje. Po nekaj mesecih se je nenadoma zavedela, da sta v njenem sinu dva planeta, ki sta si nasprotovala s takšno magnetno silo, da sta največkrat trčila eden ob drugega. Takrat se je popolnoma zaprl vase. Ni govoril. V sobi je na glas navijal glasbo, ki je bila po njenem mnenju razbijaška. A že čez kak dan je bil njegov nasmeh spet širok, kot da črnega obdobja pred tem sploh nikoli ne bi bilo. Ni razumela tega stanja. Dnevi, ko je bil pogreznjen vase, so jo boleli. Takrat se je spraševala, kje je storila napako. Zakaj ji ne zaupa? Zakaj ji ne pove, kaj se dogaja?

	Hodila je v šolo, da bi se pogovorila z učitelji. Izvedela za vzrok. Odkimavali so. Tak pač je, so odgovarjali, vsi so. Najstniška leta. Nič novega.

	Ni se pomirila. Toda nič ni pomagalo. Ni mu več prišla blizu ali čedalje težje. Sem in tja je še kaj povedal. Punco si iščem, je rekel. Vsi jo imajo, je nadaljeval. Že mesec dni zatem je ponovno jokal, zaprt v svoji sobi. Slišala ga je skozi stene in srce se ji je trgalo od neznosne žalosti. Hotela ga je objeti, mu povedati par besed v pomoč, mu izbrisati bolečino. Ni ji odprl vrat in ni ji povedal, kaj se je zgodilo. Vedno redkeje sta še našla tisti stik, ki sta ga imela nekoč. Dokler ni nekega dne naznanil, da bo odšel na študij daleč stran od doma. Ne, ne bo se šolal v Corku. Niti v Dublinu ne.





	Ostala sta sama, Riona in George. Sin se je odselil in odšel študirat drugam, kot je napovedal. Je res želel daleč stran, ker bi imel tam boljše možnosti ali da bi se umaknil od njiju?

	Saj se je javljal. Poklical je vsak teden, a največkrat povedal le to, da mu je všeč, da je srečen, da ves čas študira, časa pa mu zmanjkuje. Poleti se je vračal domov, toda vzdušje ni bilo več takšno kot prej. Ves čas je imel opravke, doma je bil le redko, največkrat samo ponoči. Pogovori, ki so jih imeli, so bili bolj uradni kot ne.

	Ja, v redu sem. Ja, uživam. Dobro mi gre, nič mi ne manjka.

	Kratki odgovori na vprašanja so bili vse, kar je dobila. Nič ni vedela, kaj se mu je pletlo po glavi, kakšen je bil njegov način življenja, kaj je čutil, s kom je preživljal dneve. Je bil zaljubljen? Je bil zares srečen?

	Ni si znala pojasniti, od kod takšen razkorak med obdobjem, ko je bil otrok, in tem, kar je postajal. Najstnik je odrasel v mlajšega moškega, ki ji je bil tuj. Najprej jo je to vzdražilo. Tiščala je vanj, a pogosteje, kot je vrtala z vprašanji, bolj skromni so bili njegovi odgovori. O ja, večinoma je bil sproščen, nasmejan, toda manjkala je globina. Manjkal ji je tisti košček srca, ki bi ji povedal, da sta si bila še vedno blizu in da jo je imel rad. Mislila si je, če otroku v prvih letih daš vso ljubezen, ki jo premoreš, se to slej kot prej vrne v obliki povezanosti, ki je ne more prav nič izničiti. Ni bilo tako. Oddaljenost med njima je z leti le še naraščala. Nikoli več mu ni prišla blizu. Problemi, ki bi jih morda imel, so težili samo njega, ona ni za njih nikoli izvedela. Niti, ko se je poročil, se ni vrnil v Cork. Čakala je vnuke. Ob vsakem klicu je upala, da se bo kaj spremenilo med njima. Ni se.

	Leta so minevala. Riona si ni pustila, da bi postala osamljena in zagrenjena ženska, vsemu navkljub ne. Namesto športnih tekmovanj in organizacije sinovega življenja se je posvetila knjigam. Organizirala je bralne krožke. Prostovoljno delala v knjižnici. Bodrila mlade in stare, da so se oprijeli branja. Se je še komu dogajalo to, kar se je njej? V knjigah je iskala odgovore in našla tolažbo. Kako se lahko bližina v odnosu med materjo in otrokom tako neusmiljeno porazgubi? Kako najti povezanost, ki sta jo imela nekoč?

	Knjige o samopomoči in osebnostni rasti so jo razsvetlile, a ji niso dale odgovorov. V romanih je našla več. Odmikala se je od realnosti, v kateri se je znašla, in bežala v svetove, kjer je še prevladovala ljubezen. Kjer so se otroci še vedno pogovarjali s starši o svojih čustvih in skrbeh ter je med njimi še vedno vladala toplina. Naletela je tudi na podobne zgodbe, kot je bila njena, a za njimi je povsod ležal razlog. Sama ga za svojo ni našla.

	Z Georgeem sta morala sprejeti, da sta ostala bolj ali manj sama. Redki sinovi obiski niso zadoščali, vsaj ne njej. Zato je toliko bolj cenila, da sta z možem še znala najti redke trenutke povezanosti. Temu nikakor ne bi mogla reči ljubezen ali globok ljubezenski odnos. Zdel se je bolj podoben prijateljskemu, še bolj pa bi se približala, če bi ga označila kot podrejeno-nadrejeni odnos. Ve se, katero vlogo je prevzela, toda pogovori, bolje rečeno Georgeevi samogovori, so ji odnašali osamljenost, ki jo je čutila globoko v sebi.

	»Najrevnejša evropska država smo bili, Riona,« je večkrat poudaril, ko je hotel pojasniti svoj hiter poslovni vzpon, nato pa nadaljeval različno, a vse se je vrtelo okoli gospodarske rasti Irske in njegovih osebnih uspehov.

	»Keltski tiger, to smo mi,« je nekoč nadaljeval obvezno prvo frazo. »Kevin Gardiner je bil car, ko je izumil ta izraz, ker to natančno opisuje, kar smo. Iz nič smo postali nekdo. In to ne kar tako nekdo, ne. Smo irski gospodarski čudež, to smo. Tuji vlagatelji derejo k nam, mi pa pobiramo zaslužek. In gradimo. Nova in nova poslopja. Stanovanja, poslovne komplekse, nakupovalne centre. Si si kdaj mislila, da bomo tako zrasli in postali uspešni?«

	Seveda je vedno samo pokimala. Strinjala se je. Irska je postala zgodba o uspehu. Če že njuna osebna to ni bila, je bila vesela, da je bila vsaj poslovna stran takšna. Dedek bi se zagotovo razveselil tega, kar je nastalo iz njegove ljubljene države. Vsakokrat se je spomnila na osebo, ki ji je nekoč pomenila največ na svetu, vse dokler ni tega mesta zasedel njen otrok.





	Leto 2000, stara je bila že nepredstavljivih šestinpetdeset let, je prineslo novo spoznanje. Mož jo je varal. Le ugibala je lahko, koliko let že in s koliko ženskami je legel, namesto da bi ji stal ob strani, ji bil v oporo in jo brezpogojno ljubil. Kako je bila lahko tako slepa za vse? Kako prefinjeno je to počel za njenim hrbtom, da ni niti zaslutila? Toda, se je jezila nanj? Je bila žalostna? Priznala si je, da niti ne. Prizadelo jo je, seveda jo je. Še en kamenček se je zarinil vanjo, toda na zunaj si ni dopustila, da bi to vplivalo nanjo ali na njuno življenje. Dodobra se je navadila na njegovo odsotnost, redke pogovore, vse manj skupnih dopustov, večerij in obiskov kulturnih hramov. Vse bolj in bolj je bežala v svoj pravljični svet, njemu pa pustila živeti v veri, da je slepa za njegove skoke čez plot.

	Ločitve so na Irskem postale legalne leta 1996, lahko bi jo torej pustil. A je ni. Ugled mu je pomenil več kot srečno novo življenje, ki bi si ga ustvaril s kakšno mladenko. Riona ni dvomila v to. Ko je čisto slučajno odkrila, kaj se je dogajalo za njenim hrbtom, je molčala. V dolgih letih skupnega življenja se je naučila ne spraševati. Molčal je tudi George. Govoril je o poslu, delu, ki je zahtevalo njegovo prisotnost dolgo v noč, novih podjetjih, ki so rastla po državi. Le redko pa jo je objel. Še redkeje si je poželel njenega telesa. Čeprav je skrbela, da je ostajala vitka, ga ni premamila.

	Še nekaj naslednjih let je živela v zavedanju, da niti sin niti mož nista izpolnila njenih upanj, želja ali pričakovanj, kakšna bi morala biti srečna in povezana družina. Seveda je razmišljala o tem. Dneve in noči. Dokler se ni zapisalo leto 2008, na dan svetega Patrika, 17. marca. Bilo je veliko praznovanje, veliko slavje, kot vsako leto tega dne. Nihče se ni menil za notico, da so delniški trgi po vsem svetu zgrmeli navzdol. Tudi cena delnice Anglo Irish Bank je tisti dan padla za celih petnajst odstotkov. A koga bi na ta dan to zanimalo? Kdo ne bi veseljačil, se veselil, popil kakšno pivce več na največji državni praznik? Celo George se je odpravil na praznovanje z Riono. Oba sta za ta dan pozabila na svoje skrivalnice in pretvarjanja, kaj kdo ve in česa ne.

	Naslednjega dne je George samo na kratko pokomentiral trenutno stanje:

	»Ne bo nam hudega. Manjša krizica. Recesija. Ne more dolgo trajati.«

	Zmotil se je, kot je podobno napačno predvidevalo mnogo Ircev. Ni bilo bežno. Bilo je silovito. Propadala so podjetja, predvsem gradbena. Ljudje so bili zadolženi. Vsi, ki so prejšnja leta kupovali stanovanja, ne le zase, temveč tudi, da jih bodo nekoč oddajali, so bili zadolženi do vratu. Plača ni več zadostovala. Delovna mesta so izginjala s hitrostjo, ki je ni nihče predvidel. Bila so obdobja, ko so panično dvigovali denar na bankomatih in se bali, da bodo banke ostale zaprte. Saloni z novimi avtomobili so le še samevali. Brezposelnost je bila grozovita, saj se je povečala kar za triinšestdeset odstotkov. Brez dela so ostali mnogi zidarji, tesarji in drugi gradbeni delavci. Tem pa so se hitro pridružili še arhitekti, inženirji, nepremičninski posredniki in bančno osebje. Vsi ti so stali v vrstah za denarno pomoč, če pa jim je ostalo še kaj sredstev, ste jih lahko našli v salonu za odhode dublinskega letališča. Iz Irske je ponovno odšlo skoraj pol milijona ljudi.

	Tudi George je imel načrte. Prej. Imel je delnice, ki so bile zdaj skoraj brez vrednosti. Prav tako se je zadolžil, saj je kupil hišo za sina, pa še stanovanje za vsaj slučaj, ji je rekel v tistih letih razcveta. Najbrž ga je uporabljal kar sam ali pa je imel tam brezplačno nameščeno svojo trenutno izbranko, je takrat grenko pomislila.

	Znebiti sta se morala vsega, a ni bilo dovolj. Hiše, v kateri sta bivala vse doslej, ni hotel kupiti nihče. Na koncu jo je zasegla banka, da si je poplačala del dolgov. Komaj, komaj je našel kupca za stanovanje. Prodal ga je za precej manj, kot je plačal zanj.

	Pristala sta v najemniškem stanovanju. Službo je še obdržal, a družbeniki so odšli. Ukvarjal se je z redkimi strankami, ki so mu še ostale.

	Za Riono je bil to hud udarec. Še se je spominjala otroških let, a takrat niso živeli v pomanjkanju. Po dolgih letih razkošja se ji je zdelo, da je zdaj živela v globoki revščini in je bila sama za vse. Staršev ni bilo več. Oba sta že umrla, eden za drugim. Kot je nekoč napovedala, se je prekletstvo družine preslikalo na skoraj vse člane. Brat je stežka vodil kmetijo, saj mu je več pomenil alkohol. Drugi brat se ni nikoli več vrnil na Irsko. Sestra, prav tista, kateri ni nikoli ponudila roke v pomoč, je naredila samomor, ko je Riona čakala na otroka v Ameriki. Z drugo je bila še vedno v stikih. Za njo bi lahko rekla, da je bila nekako srečna. Nikoli ni izdala, da bi jo peklilo kakršnokoli prekletstvo. Riona ji je zavidala veliko družino, pet otrok in robustnega moža. Le redko jo je obiskala.

	Tako je v mesecih, ko sta priznala poraz in v Lidlu stala v vrsti za hrano, znižano v akcijskih ponudbah, razmišljala o preteklosti. O vsem, kar je bilo, še bolj pa o tem, kaj jo čaka. Prihodnost ni bila videti lepa. Še vedno je skušala ubežati, tudi ali predvsem z branjem, in upala, da se bosta recesija in kriza kmalu končali in se bo življenje vrnilo na stare tirnice. A upala je le do dne, ko je pri sebi začela opažati nenavadne znake, ki jim je sčasoma morala priznati, da niso bili le nedolžna stanja neizbežnega staranja.

	Najprej je pozabila ključe. Ni vedela, kje so. Ni se mogla spomniti, kaj je počela zjutraj ali kaj je zajtrkovala. Bilo je le občasno. Sem in tja, a dovolj pogosto, da jo je zaskrbelo. Zatresla se ji je roka, nato druga. Njene misli so bežale v temo. Spomnila se je tistega grozljivega meseca, ko se ji je prikazalo prekletstvo. Ni mu ubežala, jo je sunkovito spreletelo. Navkljub nasprotovanju mogočnim silam, ki so se ji prikazale, je postala mati. Toda otrok, ki ga je ljubila, ji ljubezni ni več vračal. Zdaj je prihajala kazen. Vse to, kar se ji je dogajalo, je bil pekel zaradi greha, ki ga je nekoč storila. Najverjetneje se bo prej ko slej pogreznila v temo in se ne spomnila ničesar več.

	Na njeno srečo se to ni zgodilo. Vsaj ne na hitro, kot je predvidevala. Še vedno se je znašla v časovnih zankah, izgubljala ali pozabljala predmete. Včasih je obstala sredi ceste in strmela v hiše, kot da jih vidi prvič. Nato je to popolnoma prešlo in spet je bila pri prijateljicah knjigah in v knjižnici. In se spet vrnilo in ponovno odplesalo. Prepričala se je, da ni bilo nevarno. Ni se stopnjevalo. Ni se izgubljala vse bolj in bolj, le občasno je bilo.

	Potem pa je nastopilo leto 2014. Na vratih najemniškega stanovanja, v katerem sta z Georgeem še vedno stanovala, je nekega dne pozvonilo. In tisto, česar se je bala, je z vso silo pridivjalo k njej. Vse, o čemer je leta in leta tuhtala, vse, česar se je bala, je z enim samim zvonjenjem zgrmelo nanjo in jo v celoti raztreščilo.

	»Vem za tvojo umazano skrivnost,« je rekel ženski glas, ko je odprla vrata. Ne, ni le zaslutila, o čem bo tekla beseda, vedela je. In ni se zmotila.

	Resnica se vedno odkrije. Na tak ali drugačen način se pajčevine, s katerimi je bila skrbno ovita, prej ko slej pretrgajo. Vse, kar je v sebi skrivala vsa ta dolga leta – vsa tista vprašanja, od kod je prišel otrok in na kakšen način …

	Ženska, ki je tistega dne potrkala na njena vrata, ji ni prizanašala. Resnico ji je vrgla v obraz in njena teža ji je raznesla srce ter raztreščila še tiste zadnje koščke zdrave pameti, ki ji je še ostajala. Prišla je, ne le enkrat, velikokrat. Morala je lagati, kdo je bila ta ženska. George si je zatiskal oči in ji verjel, da je prijateljica iz mladosti.

	Vse bolj je venela. Ženska, jo je obiskovala, ji je polnila glavo s prizori iz preteklosti. S tistimi najkrutejšimi. Govorila ji je o mogočnem poslopju, obdanem z obzidjem. Pred očmi ji je slikala prizore mladih deklet. V svojih rokah je začutila vročino vrele vode, v kateri so prale posteljnino, ki je ni nikoli zmanjkalo. Besede te ženske so vanjo prenesle bolečino dekleta, ki so ji odvzeli otroka. Otroka, ki ji ga je nato podaril George. Njenega otroka. Tistega, ki ga je vedno tako silovito ljubila. Tako zelo, da ni nikoli hotela vedeti, kdo je bil in od kod. Želela je verjeti, da je bil zapuščen otrok, ona pa upravičena, da ga vzgoji in ljubi.

	Koliko časa tej ženski ni hotela verjeti, pa čeprav je globoko v sebi vedela, da ni nič od teh besed laž! Toda ko je nekega dne našla sinov rojstni list, pravega in ne tistega, ki je uradno veljal, se je nekaj v njej dokončno zlomilo. Postala je le še lutka v rokah te ženske. Kar ji je naročila, je storila. Brez besed, brez vprašanj. Njene misli pa so postajale vedno bolj zmedene. Umikala se je v svet, kjer ni bilo ničesar od tega. V svet, v katerem je rodila svojega otroka. V svet, v katerem je živela idilično življenje, prav takšno, kot si ga je nekoč zamišljala. In na koncu se je popolnoma prestavila v ta svet. Tam je živela. Tam je bila srečna. Njen sin je bil še vedno otrok in zanjo bo ostal takšen za vedno. Skupaj sta prepevala, se smejala in nastavljala sončnim žarkom. Resničnost zanjo ni več obstajala.

	Nekega dne sta iz njenih misli izginila še tista ženska. In George. Ostal je le še njen otrok. Njen sin.





SEDANJOST



	Ann





	»Ti povem novico, ki jo boš lahko jutri prebrala v novicah? Kakšen neumen naiven idiot sem, Ann!« je vzkliknil Tim in se prijel za glavo.

	Ann se je spomnila pogovora, ki sta ga imela, ko ju je prekinil Laurenceov klic. Do zdaj še nista imela časa, da bi se pogovorila o tem. Sicer je vedela, da je bila ženska, ki je tistega večera prišla po Tima, njegova sodelavka. A to je bilo vse. Zgodba še vedno ni dobila zaključka. Morda bo končno dobila odgovore na vsa svoja vprašanja. Upala je, da bodo takšni, ki jo bodo pomirili. Poteptali žerjavico, ki je še vedno tlela v njej in so jo do sedaj vsakič znova deloma gasili drugi nujnejši dogodki. Vedela je, da bo plamen ponovno vzplamtel, če tega ne bosta razrešila.

	Tri dni sta prebila v Londonu. Na srečanjih z novo odkrito širšo družino se je počutila bolj kot opazovalka. Prvič so se srečali v Michaelovem stanovanju – vsi, ki so še ostali od prvotne družine Gallagher.

	Michael je imel najprej le sestre Caro, Margaret in Catherine. Kasneje sta se jim pridružila še dvojčka Kevin in Laurence, a to je bilo že po Carinem odhodu, ko je šlo vse samo še navzdol. Družina se je začela krhati, dokler se ni nazadnje zaradi vseh ponesrečenih naključij in še bolj zaradi tragičnega razvoja dogodkov na Severnem Irskem razbila na dva dela, ki pa sta bila tako oddaljena eden od drugega, da sta se uspela za silo zakrpati šele v tem letu. Na žalost mnogo prepozno. Delček, v katerem sta bila povezana Laurence in Margaret, je ostajal, toda drugi je s tragično Michaelovo usodo nepreklicno izginil, z njim pa vse, kar bi jim Michael še lahko povedal in zaupal, jih obsodil in jim odpustil.

	Ko je Ann gledala Mag, kakor so skrajšano klicali Margaret, in Laurencea, sestro in brata, ter njuno nečakinjo in svojo mater Sheeno, ki bi ji lahko bil Laurence po letih brat, se nikakor ni počutila del njih. Bili so ji tujci, ki jih je šele začela spoznavati, zato se je držala nekoliko ob strani. Ni govorila, le sem in tja je pokimala, kot da jim pritrjuje, ali pa si je mislila svoje in ostajala tiho.

	Sheena je delovala ostro in napadalno. To se ji je zdelo zanimivo, saj jo je doslej dojemala kot samozavestno osebo, ki ve, kaj hoče, pa vendar nikoli neprijazno, strogo ali nepopustljivo. Zakaj je ob pogovoru o preteklosti reagirala tako obtožujoče, ni vedela. Morda se je v njej prebudil vrelec spomina na Caro, osebo, ki ji je bila mati, a le na papirju, ne pa v srcu, saj je ni nikoli sprejemala. Sheena je sicer Ann zatrjevala, da je vse skupaj prebolela, a najbrž je bila zamera v njej le močnejša in se je zdaj prebudila.

	Margaret je bila prijazna. Skoraj malo preveč. Vse je skušala obrniti na dobro plat in v vsem iskala pozitivne stvari, vendar je bilo vse skupaj prežeto z vero. Tolažba, da je nekdo višji od nje vedel, zakaj je bilo tako, kot je bilo, je Ann sčasoma najedalo. Tudi ona je živela v katoliškem duhu in hodila k maši vsako nedeljo, ko je bila še otrok in najstnica. Vsi v vasi so. Tudi Jack in Helen sta trdno verovala v nekaj, kar jih varuje, in tako učila tudi njo. Ko pa je spoznala Tima, čigar vzgoja ni bila tako povezana s cerkvijo, je končno začutila, da si lahko oddahne, saj nikoli ni mogla razmišljati tako, kot so jo učili duhovniki, nune in starši.

	Margaret pa je bila kot potencirana Helen, je razmišljala, ko si je ogledovala staro gospo, ki ni bila podobna ne Laurenceu pa tudi Sheeni ne. Morda je spominjala na Caro, a ji je manjkala tista brezčasna lepota, ki jo je imela v sebi njena starejša sestra. Magine poteze so bile sicer milejše, oblika nosu drugačna, nasmeh mehkejši. A starost, ki je prinesla globoke brazde v obrazne poteze, je lahko zakrila morebitne podobnosti.

	Laurence je bil najmirnejši med njimi. Njegove besede so bile premišljene, zven glasu topel, nežen in pomirjujoč. Iz njega je velo obžalovanje zaradi vsega, kar se je zgodilo, a dogodkov ni niti glasno komentiral niti jih potisnil pod krinko mogočnega vidika Boga, kot je to počela Mag. Lahko si je predstavljala, kakšen vpliv je imel na svoje paciente in kako jim je že s tonom glasu pomagal, kaj šele z nasveti.

	Michaela je prepoznala v govorih, ki so se vrstili na pogrebu. Vsi so ga opisovali kot izjemno čutečega moža. Ob teh besedah se ji je stisnilo srce in spet ji je bilo žal za izgubljeno priložnostjo, da bi ga spoznala.

	Razen Laurencea, ki je spal kar v Michaelovem stanovanju, so imeli preostali člani družine sobe v različnih hotelih. Ann in Tim sta se vrnila domov zvečer po pogrebu, Sheena se je naslednjega jutra vkrcala na letalo za New York, Margaret pa je ostala z Laurenceom, da uredita Michaelove zadeve.

	Ann je bila otožna še nekaj naslednjih dni. Misli so se ji vrtele okoli vsega, kar je izvedela v zadnjega pol leta, odkar je odkrila prvo skrivnost – kdo v resnici je sploh bila. Spoznala je svojo pravo mamo, pa tudi sorodstvo po njeni strani. Nič več ni bila osamljena na tem svetu. Imeli so možnost, da se nekako ponovno povežejo. Sicer brez Michaela, a bila sta še Laurence in Margaret. Sorodstvo je lahko pomenilo nov začetek. Sploh, če bo tudi Laurence sčasoma prišel živet bližje, v sosednjo hišo.

	Ko se ji misli spet niso hotele ustaviti ali zaviti drugam, temveč so se vrtele okoli ene in iste stvari, je odkrila nekaj presenetljivega. Morda naključja res obstajajo. Lahko da je nad nami res neka višja sila, ki usmerja dogodke. Ali pa obstaja neka osrednja točka, stičišče, kjer se vse začne in konča ter poveže v celoto. Ann jo je našla. Vse se je začelo s Caro, a se z njo tudi zaključilo in povezalo. Ona je nehote in nevede razdružila družino, toda ona jo je nazadnje tudi ponovno povezala. Zakaj, je ostajala skrivnost, toda neizpodbitno se je okoli nje vrtela usoda družine Gallagher.





	»Pa povej. Me prav zanima, zakaj si se označil za bebca.«

	Ann se je nasmehnila Timu, ki je še vedno pričakujoče oprezal za njenim odzivom.

	»A se spomniš tiste zgodbe? Od zadnjič? O ženski, ki je zabodla moža, in njenem nesrečnem sinčku, ki je moj pacient?«

	»Jaaa?« je zategnila Ann. Seveda jo je vse skupaj še od takrat močno zanimalo.

	»Nič ni tako, kot se zdi, bi lahko bilo reklo, ki bi si ga moral vsak globoko vtisniti v zavest. Ali si ga celo napisati na dlan in ga prebrati večkrat na dan. Moj bog, kako sem se lahko pustil tako pretentati!«

	Ann ni razumela ničesar:

	»Tim, za kaj sploh gre?«

	»No, Ann, ni tako zelo enostavno. Tega ti ne morem povedati v enem ali dveh stavkih. Tako je zapleteno, da sem še zdaj čisto zmeden od vsega skupaj.«

	»Aha, prav. Potem pa kar govori. Prav radovedna sem.«

	»Ja, da ti pojasnim ozadje, drugače ne bo šlo. Predvsem eno je bistveno. To izmenjavanje mnenj, ki sva ga imela s Kiaro, tisto psihologinjo. Saj sem ti jo omenil, kajne?«

	Ann je takoj pomislila, da je Tim prav dobro vedel, kaj ji je govoril tistega dne po svojem nenavadnem izginotju sredi noči in da jo je zdaj samo preizkušal, a je to hitro odmislila. Veliko bolj jo je zanimalo, kaj ji bo povedal, kot pa morebitna prikrita bodica, naperjena proti njej.

	»Zatrjeval sem, da je ženska uboga reva, ki jo mož najverjetneje muči in pretepa. Pa ne samo njo. Tudi otroka.«

	»Logično, če pomisliš,« je zamišljeno odvrnila Ann, »poškodbe na fantku, modrice na ženski … Ja, tudi sama bi pomislila na to.«

	»No, Kiara ni. Njej se sploh ni zdelo tako, kar me je izredno presenetilo. Kaj bi drugega lahko bilo? Res le zelo neroden otrok? Poleg tega je njegova mama vedno tako, a veš, prikrito, malo po malem namigovala: ›Ja, mož je bil danes zelo slabe volje. Slab dan je imel. Ne, seveda ne bi nič naredil otroku … ali meni, seveda ne …‹ Jaz pa sem iz njenih besed izluščil točno to. Njen mož je moral biti nasilnež, ona in otrok pa žrtvi njegove robustnosti.«

	»Kaj pa je rekla Kiara?«

	»Da se besede te ženske, ki je hodila k njej na svetovanje, ne skladajo. Bila je prepričana, da ni žrtev. ›Manipulatorka je,‹ mi je večkrat rekla. Jaz pa sem trdil, da jo je tokrat njeno znanje psihologije pustilo na cedilu. Tolikokrat sva se udarila okoli tega, da sva nazadnje storila nekaj, česar po vseh pravilih ne bi smela. Vendar sva. Sicer se tega sramujem, a takrat se mi je zdelo smiselno.«

	Ann mu je namenila začuden pogled. Da bi Tim delal proti kakšnim pravilom, tega mu ne bi pripisala. Še bolj pa je bila radovedna, kaj sta storila skupaj.

	»Kiara je predlagala, da žensko obiščeva v prodajalni, kjer je delala. In da bi izgledalo, kot da sva slučajno prišla tam mimo in jo pozdravila. ›Ker dela prav spodaj v Cobhu, kjer živiš tudi ti, Tim, ne bi bilo to nič nenavadnega,‹ me je prepričevala Kiara. No, Ann, nisem bil za to. Res sem se upiral. Samo … fantek je še vedno zboleval … Njegova mama ni spremenila obnašanja niti s Kiarinim svetovanjem ne svojih izgovorov. In tako me je prepričala. Šla sva v Cobh in zavila še v trgovino.«

	»Resno? In ni ženska ničesar posumila?«

	»Kaj, ko bi ti celotno štorijo povedal do konca? O tem, kako je razmišljala Kiara in kako jaz? Bi šlo? Bi potrpela, da pojasnim?«

	Ann je zmignila. Ja, bila je radovedna, kaj ji bo povedal in kakšna zgodba stoji za njegovimi besedami. Začutila je olajšanje, da za vsem skupaj stoji čisto drugačen vzrok, kot si je zamišljala v vsem tem času. Pa vendar si ni oddahnila. Ne še.





	»Torej, Ann. Kiara me je po tistem, ko sva obiskala trgovino, v kateri je delala mati mojega pacienta, vprašala, ali res ne vidim, da tu ni nobene logike,« je s pojasnjevanjem nadaljeval Tim. »Vprašal sem jo, kaj neki misli s tem? Kaj več vidi kot jaz? Veš, Ann, meni se je zdelo vse jasno, Kiari pa sploh ne.«

	»No, zdaj me pa res že zanima, kaj se ji je pletlo po glavi.« Annina radovednost se je stopnjevala, to si je morala priznati.

	»No, vprašala me je, ali se mi zdi res trpinčena? Ali govori tišje, pogleduje navzdol, ali je njen pogled nekako zastrt, morda žalosten? Kiari se je zdelo ravno nasprotno! Da ta ženska poka od samozavesti. Da naravnost koketira s kupci, z vsakim posebej, še posebej z moškimi. Nikakor se ji ni zdela podobna ženski, ki bi jo doma maltretiral mož, jo poniževal, celo tepel.«

	»No, lahko bi igrala. Vsi igramo v družbi drugačne vloge,« je zmignila Ann.

	»Točno to sem ji odvrnil. Kar malo jezen sem bil. Lahko ti povem, da ji nisem tega le mirno povedal, bolj zabrusil sem ji to v odgovor. Toda Kiara? Ja, ona je pojasnila, da govori kot psihologinja. Da tega ne moreš igrati. Enostavno ne gre. In da se je ta ženska vedla drugače. No, potem je Kiara postala malce jezna in mi rekla: ›Sploh veš, kako prizadete so ženske, ki so deležne moževega nasilja?‹«

	»No, verjetno ima prav. S tem ima v svojem poklicu izkušnje,« je skomignila Ann.

	Tim se je posmehnil:

	»Ko le ne bi ženske vedno držale ena z drugo!«

	»Tako pač je, Tim. Sprijazni se.«

	»No, nisem se. Kiaro sem vprašal, ali ne bi mogla tega skrivati? Celo dobro skrivati? Šel sem še dlje. Zatrjeval sem ji, da se vsak lahko pretvarja, da je nekaj, kar ni. Vsak lahko vase potisne, kar ga teži, in se na zunaj smehlja. Nihče ne more ugotoviti, kaj se v nekom skriva! Saj tudi tisti, ki so storili samomor, niso pokazali svojcem svojih stisk. Kako le? So jim povedali, da so depresivni in da se nameravajo pokončati? Če bi bilo tako, bi lahko pomagali vsem, tako pa se zgodi mnogo samomorov, in to celo vsak dan!«

	»Glede tega ti dam prav. Tokrat tebi, ne Kiari. Težko je prepoznati znake, sploh če ne veš, kaj iskati.«

	»Vendar je Kiara še naprej zatrjevala, da tista ženska zagotovo ne igra.«

	»Je imela prav?«

	»Poglej, Ann, kaj sva s Kiaro pravzaprav videla? Vstopila sva v trgovino. Igral sem presenečenega obiskovalca trgovine, v kateri naključno dela mati mojega malega pacienta.«

	Tim se je spačil in začel oponašati srečanje:

	»O, nisem vedel, da delate tukaj? Kako ste kaj? Veste, jaz stanujem v Cobhu, kakšno naključje. S sodelavko sva šla na obisk pacienta, postala lačna in ... No, lepo, lepo. Pozdravite sina.«

	Nato je z normalnim glasom nadaljeval:

	»Še sam sebi ne bi verjel, toliko laži sem izrekel, Ann.«

	»In to prav ti, ki ne maraš laganja, haha, dobra!!« Ann se je zasmejala, tokrat od srca.



	»Hja, no, tako nekako so šli vsi ti razgovori med nama s Kiaro,« je rekel Tim, kar malce v zadregi ob tej zadnji predstavi, ki jo je zaigral Ann.

	»Torej … je bila ženska res žrtev moževega nasilja?« je bila nestrpna Ann, ko je vsrkala vase vse, kar ji je obrazložil Tim.

	»Na žalost,« je v odgovor zmajal Tim, »sem se motil. Kiara je imela prav ves ta čas, ko je dvomila. Vse njene domneve so se izkazale za resnične. Ni bilo tako, kot je ženska govorila, mi potvarjala dejstva in se nekajkrat skoraj zjokala pred mano.«

	»Uf, resno? Kakšna je torej resnica? Da zaključiva z vajinim obiskom in mi končno poveš, kaj bom lahko prebrala jutri?«

	»To, Ann, da je bila ona nasilna. Policisti so raziskali primer. Ko se je njen mož prebudil iz dolgega spanca … Po operaciji so ga še nekaj časa držali v umetni komi, da bi si opomogel, ker je imel hude rane. V bistvu je komaj preživel. Skoraj bi njegovemu preživetju lahko rekli medicinski čudež. Vsi so se bolj nagibali k temu, da mu ne bo uspelo. A mu je. Povedal je svojo plat zgodbe. Ravno včeraj se je to dogajalo. Tudi Kiara je bila zraven na zaslišanju v bolnici kot pomočnica policije. Tako mi je lahko namignila. Več podrobnosti ne vem, ker mi jih ne sme izdati, pa tudi policija bo podala le uradno potrditev. No, kakorkoli, ženska bo pristala v zaporu. To je dejstvo. Če na podlagi vsega, kar vem, in tega, o čemer sva se kregala s Kiaro, sklepam, je to bistvo cele zgodbe. Igrala je, Ann. Seveda je igrala. Žrtev. V resnici pa …«

	»Grozno! Ne morem verjeti! Pa je to možno? Jaz pa sem mislila …«

	»Da so vedno moški tisti, ki pretepajo. Si hotela to reči? No, tukaj ni bilo tako. Smili se mi samo ubogi otrok. Kdove, ali je bilo vse to, kar se mu je zgodilo, prav tako posledica njenega nasilja. No, upam, da ne. Upam, da je res samo štorast. Predvsem pa, da mu ne bo pustilo posledic, čeprav … če ti mama pristane v zaporu, ti za vedno pusti madež na preteklosti in morda tudi rane v notranjosti.«

	»Še dobro, da ima samo tri leta. Morda se ne bo spomnil,« je Ann, ki je bila popolnoma pretresena, zamišljeno dodala. »Prav lahko …«

	»Ann, mobitel!«

	»Kaj? Kakšen mobitel?«

	»Mobitel ti zvoni. Mislim, vibrira,« je Tim pokimal proti napravici, ki je tiho brnela na kuhinjskem pultu.

	»Ja, pa res. Le kdo za vraga pa zdaj kliče?«

	Bila je soseda, Sasha.

	»Bi lahko malo popazila na hišo? Mislim, malo pogledala nanjo? Rory … Mama mu je umrla in grem tja, da mu stojim ob strani,« je pretreseno zazvenel tresoči se Sashin glas.





	Dva pogreba v dveh tednih.

	Ann se je spomnila na prvo podjetje, v katerem se je zaposlila takoj po dokončanem študiju. Njena sodelavka je imela tisto pomlad res črno obdobje. Umrla ji je mama, ki je bila težko bolna že nekaj časa. In še njena najboljša prijateljica je naredila samomor. Pogreba sta bila na isti dan, na istem pokopališču, le nekaj ur narazen.

	Nič manjša bolečina pa ni niti ob dveh pogrebih, ki sta štirinajst dni narazen. Michaela ni poznala dobro, a ji je bilo hudo, ker je izgubila priložnost pogovora z njim, saj je bil njen sorodnik. Roryjeve mame ni poznala, toda spomnila se je, kako zelo je bolelo, ko sta umrla Helen in Jack. Kako je pretakala solze in bila potrta še nekaj mesecev po tistem. Spet je pomislila, kako najbolj boli obžalovanje, ker jima ni dovoljkrat in pogosteje povedala, da jima je hvaležna za srečno otroštvo.

	Kot na Michaelovem je bilo tudi na pogrebu Roryjeve mame zelo hladno, le da je skozi oblake sramežljivo kukalo sonce, kot bi se hotelo nasmehniti. Prizorišče je bilo tokrat drugo. Namesto v Londonu je bil ta pogreb blizu doma. Ann in Tim nista dolgo oklevala glede odločitve. Sosedu sta želela nuditi vso podporo. Vedela sta, da je bilo za njim težko obdobje. Dolgo časa ga sploh ni bilo doma. Bil je v oporo mami v njenem zadnjem obdobju tuzemskega bivanja. Sasha o tem ni dosti govorila, a je bilo razumljivo, da je bilo sosedu hudo.

	Na pokopališču se je zbrala le peščica ljudi. Čisto drugače kot na Michaelovem pogrebu, je pomislila Ann, ko je zrla na večinoma starejše ženske, ki so postavale naokoli in čakale, da se pogreb začne. Njene prijateljice, se je vprašala in se zavedla, da ni vedela ničesar ne o Roryjevem življenju, še manj o njegovih starših, pa tudi Sasha ni bila nič kaj zgovorna o preteklosti. Vedela je samo, da je bila Sasha tesna prijateljica njene mame Sheene in da sta se spoznali tistega dne, ko je Sheena prišla na univerzo.

	Opazila je starejšega moškega, ki je stal na Roryjevi desni strani. Očitno njegov oče. Bil je videti precej star in strt. Moral je imeti okoli osemdeset let, a njegove življenjske energije ni bilo opaziti niti za drobec. Oči so mu nemirno švigale sem in tja in zdelo se je, kot da se nekoga ali nečesa boji. Na pogrebu?

	Nasprotno pa je Rory strmel samo v tla. Ko se je ceremonija začela in so počasi, korak za korakom hodili za sprevodom, v prvi vrsti on in njegov oče ter Sasha ob njiju, je še vedno upiral pogled navzdol.

	Res trpi, si je morala priznati Ann in ob tem jo je zajela žalost. Nikoli ne moreš ostati ravnodušen ob bolečini drugega, sploh če ga poznaš. Tim jo je tudi tokrat trdno držal za dlan, ko sta počasi stopicala za redkimi žalujočimi.

	Tokrat ni bilo nobenega govora. Roryjev oče je bil vidno skrušen. Trudil se je z robcem ustaviti solze, ki so se hotele usuti iz oči. Rory pa je trdo stiskal ustnice, pogled še vedno upiral navzdol in bil videti … nenavadno. Ne toliko žalosten, kot bi pričakovala, skoraj kot bi bil nekako ... jezen?

	Ko je Tim pristopil prvi in obema izrekel besede sožalja, je Rory le kratko prikimal. Toda ko je sama stopila predenj, je obnemela. Rory se je uprl vanjo z nadvse sovražnim pogledom in ga nato hitro odvrnil. Bilo je čutiti bes in sovraštvo, vsaj tako je vse skupaj dojemala Ann. Ni ji odgovoril, ni ji pokimal, ni se ji zahvalil. Nič. Strmel je mimo nje, kot da se mu sploh ne bi približala, kot da ne bi bila tam, kot da sploh ne bi obstajala.

	»Si videl to? Kako me je Rory pogledal na pogrebu? Si videl?« je kasneje, ko sta bila že doma, vprašala Tima.

	»Hja, sem opazil, ja. Nenavadno. Toda … najbrž vsak žaluje po svoje. Mogoče se je bal, da bi zajokal ali kaj podobnega. Kaj pa vem. Ne obremenjuj se s tem.«

	»Ne, saj se ne mislim. To ne bo postala še ena tistih zadev, ki bi me morile, ne bom pustila. Toda, bilo je res čudno, kajne? Kot da bi me neznansko sovražil in ne bi bil žalosten. To bi razumela. Toda tisti pogled, ki ga je uperil vame … Moj bog, česa takšnega pa res še nisem doživela. Kot da … bi me hotel umoriti.«

	»No, no, zdaj pa že pretiravaš. Saj si bo opomogel. Vse bo še v redu,« je odvrnil Tim.

	Ann je skomignila in si mislila svoje. S tem se res ne bo ubadala. Neke bližine med njima z Roryjem nikoli ni bilo. Če že kaj, bi ji moral biti hvaležen, ne pa da je sovražen do nje. On je dobil premoženje, ki bi moralo pripasti njeni družini. Torej?

	Ann je dobila odgovor na svoja razmišljanja že naslednjega dne.





BLIŽNJA PRETEKLOST, 2013–2019



	Birgid (rojena Cara)





	Katere življenjske preizkušnje tako zelo učinkovito poskrbijo, da se človeško srce spremeni v pepel? Vzponi in padci. Padci in vzponi. So ljudje, ki se iz pepela izvijejo kot feniks. Njihov pepel se spremeni v diamant. S svojimi izkušnjami in predelanim trpljenjem postanejo vzor mnogim. Napišejo knjige, ki so v navdih vsem tistim, ki so obupani. Širijo glas, da je vse možno in da se iz vsake bolečine lahko pobereš in to moraš storiti ter biti svetloba v tem velikokrat mračnem svetu. Govorijo, da se vse da, če se le želi. Upanje umira zadnje in nikoli se ne smemo vdati.

	Toda ne ona. Njen pepel se ni nikoli preobrazil v diamant. Trpljenje je ni izbrusilo in ji dalo moči. Spremenilo jo je v kamen, ki se ga ni več dalo zdrobiti in iz njega iztisniti niti kapljice vode.

	Prvi plamenček se je vnel tistega dne, ko je stala ob črnem avtomobilu in ni vedela, kam gre in zakaj.

	»Ponosni smo nate, ljubica. Radi te imamo, ker greš, da se boš priučila poklica in nam nato pomagala. Res smo,« se je ohrabrujoče smehljala mama, medtem ko je bil oče precej bolj redkobeseden.

	»Kmalu se bomo videli. Pazi nase in ubogaj, prav? Nune bodo poskrbele, da te bodo izšolale,« je dodal k maminim besedam.

	Mama je za njim ponovila svoje besede in dodala še nekaj puhlic, ki so jo zmedle.

	Župnik, prav tisti, ki ga je videla vsako nedeljo pri maši, se je na začetku še priliznjeno smehljal in kimal tako njej kot materi in očetu. V trenutku, ko sta se starša obrnila proč, pa mu je smehljaj zamrl.

	»Zgrabi potovalko in sedi zadaj,« ji je strogo namignil.

	Hotela se je upreti, a je bila vajena le ubogljivosti. Ni razumela. Kako? Zakaj tako nenadoma? Še včeraj ji ni nihče rekel niti besedice, da kam odhaja, danes zjutraj pa je treščilo kot bomba.

	»Spakiraj nekaj stvari v potovalko. V šole greš. Župnik pride okoli enajstih in te bo peljal. Vse je dogovorjeno. Izšolali te bodo za šiviljo in potem boš dobila pravo službo. S šolo tu ni nič, sama veš, da je bolj zaradi lepšega, kot pa da bi te naučila za pravi poklic.«

	Mama ni dopustila, da bi jo kaj vprašala. Ni je poslušala in na njena vprašanja ni odgovarjala, samo priganjala jo je in ji stala tik za hrbtom.

	»Pohiti, pohiti, vsak čas bo ura za odhod.«

	In tako je sedla v tisti črn avtomobil. Zadaj, ker se seveda ne bi spodobilo, da bi sedela ob župniku. Zanj je bila samo ničvredna smrklja in s svojim vedenjem ji je to jasno kazal. Vso pot je molčal. Ponovno se je začel smehljati šele, ko sta prispela do cilja in so se jima približale nune. Takrat se je iz njegovih ust kar cedilo. Veliko so se imeli pogovoriti, ko je sama, z zdelano potovalko v rokah, le stala tam pred gromozanskim poslopjem z visokim zidom in se spraševala, kakšna šola je v resnici to. Odgovor je dobila svetlobno hitro in prvi plamenček se je iz dneva v dan bolj razplamteval.

	Psihično nasilje, ki ga je bilo veliko težje prenašati od telesnega. Lakota. Strah. Obup. Molk, ker dekleta niso smela govoriti. Božje besede, ki so jih ves čas trosile nune prav na uho. Trdo delo, ki ji je uničilo roke, pa tudi kolena, kadar je morala ribati stranišča. Kazen za vsak prekršek. Sramota. Lasje, ki so jih odstrigli. Uniforma, grda, rjava, zanikrna, ves čas smrdeča. In nato zloraba. Ne le enega duhovnika. Bilo jih je več.

	Na dan, ko je pobegnila, srca ni bilo več. Ostal je le še pepel, ki se je strdil v skalo in ne v diamant. Nič je ni premaknilo. Leta in leta je ledeni oklep trdno obdajal njeno srce, ne da bi se razdrobil. Ni je premaknila ljubezen, ki jo je Harry čutil do nje. Ta je bila neverjetno močna. Tako zelo se je zaljubil vanjo, ko jo je spoznal v tisti umazani bolnišnici, v kateri je našla delo, ko ji je pobeg uspel, da bi se bil celo pripravljen poročiti z njo. Tako ji je govoril. V resnici se seveda ne bi, samo besede so ga bile. Toda ko je nekega dne odkrila nekaj, kar bi ga poslovno uničilo, se je spremenilo vse. Imela je močno orožje, zaradi katerega jo je naposled moral vzeti. Prenašal je kritike, neodobravanje svojih staršev in družbe, a je to moral storiti. Pomagalo je, da je njegova mati zelo kmalu preminila, pa tudi to, da je od njegovega očeta nastala človeška gmota brez spomina. Za ostalo je poskrbela sama. Naučila se je biti Harryjeva žena in zapreti usta soseščini tako, da je za vsakogar našla nekaj, česar bi se sramovali, če bi se razkrilo. Imela je toliko nabranih skrivnosti, da so jo na koncu sprejeli vsi. Morali so jo. Niso imeli izbire. Ni jim je dala.

	Toda s poroko je prišlo še nekaj, kar jo je vsakokrat sililo na bruhanje. Spolni odnos. Kako zelo je sovražila dni, ko je morala Harryju popustiti in razpreti noge. S tem ga je držala v draži, zato je popuščala. Bil je nor nanjo. Vedno. Od prvega dne, ko jo je spoznal. Zdaj, ko jo je imel za ženo, si jo je vzel. Veliko prevečkrat, kot bi si želela ali hotela, a tu ni imela druge izbire, kot da je popustila in se pretvarjala. Nato je stekla v spodnjo kopalnico, bruhala in se tuširala z vrelo vodo, da bi izbrisala spomin na tistega duhovnikovega črva, ki se ga je takrat morala dotikati, in na ta del neumnega početja, nagravžno sopihanje in grabljenje z rokami po njenem telesu ter slinjenje po obrazu. Ni razumela, kaj vidijo drugi v tem in zakaj naj bi bila ljubezen gonilna sila sveta, lepa in čudovita. Sama jo je dojemala kot kazen.

	Ogabna telesna telovadba je za seboj prinesla posledico, ki si je ni nikoli želela. Njena lepota, ki jo je po besedah nun pripeljala v pralnico, ji je pri življenju s Harryjem prišla še kako prav, saj ga je tudi s tem lahko dražila, da se ni mogel odvrniti od nje. Ohraniti jo je želela za vsako ceno. Nato pa je zanosila. Kako krčevito si je prizadevala, da bi odstranila seme, za katerega je vedela, da se bo razraslo v njej in preobrazilo njeno telo. Slutila je, da bitju, če bo prišlo na svet, ne bo mogla dati tistega, kar bo zahtevalo. Težko bi v sebi našla ljubezen, ko pa je nosila spomine na desetine nesrečnih nosečih deklet, ki so se znašle takrat z njo v tistem božjem hramu, ki bi se ga sramoval celo sam Bog. Kako so trpele in kako objokovale usodo. Po vsem prestanem so večinoma ostale brez svojih otrok, pretresene, prestrašene, uničene.

	Plod ni izginil iz nje. Rastel je. Četudi je pojedla le list solate na dan, se ni pustil motiti, da se ne bi širil in širil, medtem pa je sama opazovala trebuh, ki se je razrasel v ogromno gmoto nagnusne, razpotegnjene kože. Proti koncu je začela dopuščati možnost, da se bo morda v njej kaj spremenilo. Morda ji bo uspelo in bo v sebi našla kanček ljubezni do otroka, ki bo prišel iz njenega telesa. A ni se zgodilo. Pa se je trudila, res se je. Vsemu navkljub je ob pogledu na mali obrazek svoje hčerke vedela, da ni ona kriva, da je prišla na svet. Toda ob vsakem joku, vsakem vreščanju se je spomnila na tiste otroke, na tiste nosečnice, na tisto grozo in obupala. Ni se več trudila. Ni zmogla.

	Življenje je polzelo mimo nje v pretvarjanju, da je nekaj, kar ni mogla biti – skrbna mati, ljubeča soproga in negovalka onemoglega starca. Nič od tega ni bila, in to sta vedela oba s Harryjem. On morda ni vedel, da ga ni nikoli ljubila in ga tudi nikoli ne bo. Zagotovo tudi ni vedel, da je njegovega očeta puščala ves dan v usranih plenicah in jih zamenjala šele, tik preden se je Harry vrnil s celodnevnega dela v tovarni. Lahko pa je videl, kako se je pretvarjala, da obožuje malo bitjece, ki se je začelo plaziti po tleh, nato hoditi in nato govoriti. On se je trudil, da bi vnesel ljubezen med njih tri. Ko je njegov oče umrl in je našel več časa, jih je vozil na počitnice. Na obali, kjer so se vrtinčili valovi, ji je govoril, kako pomembna je ljubezen za otroka. Da je otrok nedolžen, ko pride na svet, in da je vesel, da ima Sheena mamo, ki jo obožuje. Lagal je, da bi dojela vse te stvari. Ni jih mogla. Ni šlo, pa četudi se je kdaj pa kdaj zgodilo, da se je potrudila.

	Ko je dojela, da je njena lastna hčerka v prav takšnem stanju, kot so se znašla dekleta iz pralnice, vsa napumpana in sijoča v obraz ter z dehtečimi dojkami, si je priznala, da je bilo vsakega še tako majhnega drobca ljubezni do hčere konec za vse čase. To je bila sol na rano, ki jo je nosila vse dni od tistih magdalenskih časov. Kaj bi v letu 1990 nastalo iz dekleta, ki zanosi z kdove kom? So bili ti časi drugačni, kot so bili časi njene mladosti? Ali bi lahko družba to sprejela drugače, kot da bi se ji odkrito smejali v obraz in ji rekli: O, a tebi se je to zgodilo? Tebi, ki si tako skrbela za odličnost, nas pa izsiljevala? No, ne boš nas več, zdaj sta ti in tvoje ščene sramota družbe!

	Pa vendar. Ni hotela predati hčere v pralnice. To so storili njeni starši z njo. Nikoli ni izvedela pravega vzroka. Nikogar iz svoje družine ni več poiskala niti ni imela te želje. A toliko dostojanstva je še bilo v njej, da niti lastni hčerki ne bi privoščila strahotnih izkušenj, ki so njej poteptale dušo.

	Storila je edino, kar je lahko. Vnukinjo je predala Helen. Tisti Helen, ki ji je bilo v pralnicah še ime Fiona in je bila ena od propadlih deklet, ki so se znašle tam zaradi nosečnosti. Rodila je in ostala brez otroka. Vzeli so ji ga. Toda Helen je za vse našla tolažbo in upanje. Uresničilo se je, kar je vseskozi zatrjevala:

	»Jack bo prišel pome. Vem, da bo.«

	Res je prišel in jo rešil, a naj sta si še tako želela in se trudila, Helen ni več zanosila. Le to in samo to jo je spravljalo v obup. In jo odrešilo, ko je v roke prijela novorojenčka, ki ji ga je zaupala. Pri Helen bo varen, si je prigovarjala kasneje. To je edina smiselna poteza, da rešim otroka, da rešim hčerko, ki si bo že opomogla, ko jo pošljem daleč stran, in da rešim sebe. Tako se je odrešila obupa, ker ni mogla čutiti ljubezni ne v sebi niti do lastne hčere in ne do vnukinje.





	Finančna kriza, ki se je tako pritajeno priplazila v letu 2008, ju s Harryjem ni preveč prizadela. Tovarna ni kotirala na borzi, Harry pa je bil podjetnik starega kova in ni v delnice nikoli vlagal. V časih hude krize se je to izkazalo kot zlata vredno. Medtem ko je vse naokoli njiju propadalo, sta sama izgubila le drobec premoženja.

	Z veseljem je opazovala, kako je vse skupaj prizadelo ostale. Tisti hudičevi starec na koncu ulice je hišo napolnil z najemniki, medtem ko je njegova hči Sarah rojevala otroke, enega za drugim, vsakega z drugim moškim.

	Glavna nasprotnica, s katero sta leta in leta dolgo tekmovali, katera se bo bolj izkazala, živela pa je na nasprotni strani ulice, je omagala. Toliko so vlagali v nepremičnine, da so zdaj izgubili vse, vključno s svojo hišo. Uživala je, ko je prepričala Harryja, da sta jo kupila praktično za drobiž. Nameravala sta jo prodati nekaj let kasneje, ko bodo nepremičnine znova pridobile vrednost in bosta lahko zanjo iztržila vsaj desetkratno vrednost od te, po kateri sta jo kupila.

	V veselje so ji bila naslednja leta, ko je enega za drugim uničevala kose pohištva in vse predmete, ki sta jih zakonca kar pustila v hiši. Ni je zanimalo, kako sta se znašla in kam sta odšla, je pa toliko bolj uživala pri uničevanju. Lastnoročno je sekala postelje. Ne, ničesar ni želela prodati. Sama je hotela poskrbeti za vse, kar je bilo leta nazaj drago, razkošno, ekskluzivno in je še vedno imelo vonj po tisti hudičevo nesramni ženski, ki ji je metala polena pod noge, kadar je le mogla. Zdaj pa je bila ona tista, ki je prekleto uživala in uničevala vse, kar je ta ženščina imela.

	Nato pa je prišlo leto 2013. Harry se je vidno postaral. Več kot sedemdeset let se mu je poznalo. Še vedno je delal, a to mu je izžemalo moči. Najbolj jo je motilo, da se je nenadoma želel pogovarjati. O hčerki. O Sheeni, ki je ni bilo že več kot dvajset let. Ni se javila, ker ji je to prepovedala. Kakor jo je poznala, je vedela, da se jima ne bo nikoli več približala. Ne iz svoje želje. Toda Harry je imel načrte. Tovarna je morala prehajati iz roda v rod. Tako je bilo in tako bo vedno. Ni mu dala nobenega otroka več, kljub njegovi neizmerni želji. Ni bilo sina, ni bilo naslednika. A bila je hči – Sheena. Še vedno. Če je Harry toliko let molčal in ni spraševal, ga je zdaj preganjala preteklost. Še bolj pa želja po nasledniku, da bi nekdo prevzel tovarno in z njo ravnal tako, kot so ravnali rodovi njegove družine.

	»Kaj misliš, da dela, Birgid? Le s čim se ukvarja? Morda veš?«

	Harry je sumil, da je vedela vse. Vedel je, da je zanosila. Povedala mu je tudi, da je bil Sheenin otrok mrtev. In da je Sheena želela proč in se odselila na drugo celino. Očitno pa je bil tudi prepričan, da sta bili še vedno v stikih. Sheena je morala biti zaradi smrti otroka neutolažljiva, zato ji je Birgid najbrž potihoma stala ob strani. Nikoli ni verjel, da materinska ljubezen ne bi mogla obstajati. Pa vendar ni spraševal. Do zdaj.

	»Bom preverila. Lahko jo prosiva, da pride in se pogovorimo, kaj misliš? Zagotovo je do sedaj že sprejela žalostno usodo,« mu je odgovarjala z lažmi na ustih.

	Ne, do tega ne bo nikoli prišlo, le da Harry tega ni vedel. Bo že ukrepala, če bo treba. Nekaj se bo našlo, nekaj izcimilo, nekako rešilo, da se Sheena nikoli več ne prikaže tu.

	»No, vsekakor bom pripravil oporoko. V kratkem.«

	Zmrazilo jo je. Ni zgolj slutila, ampak je vedela, komu bi pripadlo vse. Sheeni. Njej bi ostala hiša in hiša zraven, v kateri je bil nekoč njen dementni tast, zdaj pa je bila prazna. In morda hiša čez cesto. A tovarna? Seveda bi jo zapustil hčerki in upal, da bo nadaljevala z uspešnim poslom. Že takrat se je odločila, da ne bo oporoke. Če že, bo v njej pisalo, da vse zapušča le njej.

	Toda nato je slučajno našla pismo, spravljeno v Harryjevem suknjiču. Sheena je prosila očeta za pogovor. To je bil začetek konca. Ni mogla dopustiti, da se srečata. Prav tako je morala poskrbeti, da ne bo Sheena nikoli izvedela resnice o svojem otroku. Zato je ukrepala.





	Sheena ni smela nikoli izvedeti prave resnice o otroku, ki ga je rodila. Prav tako je Birgid morala preprečiti, da bi tovarna prišla v hčerine roke. Ni si je zaslužila in ne bo je dobila. V tistem trenutku, ko je svoje telo ponudila neznanemu moškemu in se pustila napumpati, je izginila še zadnja sled ljubezni do hčerke, če je morda še kje bila.

	Sheeno je vzgajala pošteno in kar je ta storila, je bil največji možen greh. Z eno potezo je osramotila njo, njeno naprezanje, da bi iz hčerke naredila samozavestno in odgovorno osebo, in uničila ves njen ugled, ki ga je trudoma dosegla. To je presegalo vse meje dobrega okusa. Če že, bi ji morala biti Sheena hvaležna, da je ni poslala po svojih stopinjah v pekel. Namesto tega ji je omogočila normalno mladost brez froca na grbi. Plačala ji je odlične šole, nato pa ji pustila, da je lahko zadihala po svoje in potegnila svoje poteze življenja. Bila je prepričana, da je ni pogrešala. Tudi sama je ni, niti za drobec sekunde ne.

	Preden je potisnila Harryja s pečine, je za hip oklevala. Nato je zagledala možev pogled, s katerega je razbrala, da mu je bilo jasno, kaj je nameravala storiti. Ni več premišljevala, storila je to. Pri Helen in Jacku je bilo že lažje. Tako je pretrgala vezi. Nič več ni obstajalo, kar bi Sheeno lahko vodilo do razkritja resnice. Tovarna ne bo prešla v njene roke.

	A mesec dni po teh dogodkih se je v njej, čeprav ni čutila obžalovanja, naselila nekakšna otožnost. In začeli so se pojavljati spomini. Vse prevečkrat jo je poneslo v tiste peklenske čase, v tista kamnita poslopja, ki so jim preprosto rekli pralnica. Podoživljala je znova in znova dneve, noči, samoto. Spomini na noseča dekleta in kriki, ko so rojevale, so ji kratili noči. Miru ni več našla. Bila je zraven nekaj teh porodov v tisti »šoli«. Nune so jo prisilile, da je pomagala. Nobenih tablet proti bolečinam, nobenega stiska rok, nobene tolažbe niso dekletom nudile nune. Le stale so tam in čakale, da se bitja rodijo. Tiste, ki naj bi pomagale, niso znale. Niso vedele, kaj narediti in kako, da bi jim olajšale bolečine. Spominjala se je ene od deklet, ki je skoraj umrla pri porodu. Nune so se zgolj nasmihale.

	In sanjala je Helen. Tudi ona je rodila. Kako srečna je bila tiste kratke mesece, ko je lahko bila skupaj z otrokom. In kako grozljiv je bil njen povratek v skupne spalnice. Otroka ni bilo več, Helen pa se je zbujala z dojkami, polnimi mleka. Vnele so se ji. Ni dobila zdravil. Pozdraviti se je morala ob delu in sama.

	Zanjo je bila Helen edina točka svetlobe v tistih letih. Edini žarek upanja, ki ni nikoli presahnil. Spominjala se je njenih bodrečih besed. Podarila ji je otroka, ker ji hvaležnosti drugače ni znala izkazati. Zdaj pa jo je ubila.

	In avtomobili! Kolikokrat so se pripeljali in nato s seboj odpeljali tesno povite štruce otročičkov. Koliko joka je bilo v tistih prostorih! Ob oknih, kjer so zrle na dvorišče in videle, kako so neznane roke prevzele dojenčke in jih odpeljale. Mnoge niso nikoli izvedele, kam so odšli njihovi otroci. Koliko mam še dandanes išče te izgubljenčke in obratno, je lahko prebirala v irskih časopisih. Saj je odvrnila oči vsakič, ko je naletela na takšno novico, toda po letu 1996, ko so zaprli še tisto pralnico v Dublinu, zadnjo od vseh, je bilo teh novic veliko. Preveč zanjo. Vsakič se je spomnila in vsakokrat težje pozabila. Zdaj ni mogla več.





	Po dolgih nočeh brez spanca ali prežetih z morami preteklosti se je le spravila k sebi. Iz izkušenj je vedela, da ji premišljevanje ne bo pomagalo. Morala si je poiskati neki cilj, zdaj ko je ostala čisto sama. Ni si ustvarjala prijateljic, niti si jih ni želela. V zadnjih letih sta si bila s Harryjem samozadostna, zdaj pa niti njega ni bilo več.

	Poskrbela je, da je tovarna dobila novo vodstvo. Mladi, zagreti, izobraženi ljudje, ki so vedeli, kaj delajo. Sama jih je izbrala. Velikokrat je prišla nenapovedano in preverjala, kako delajo. Pregledovala je papirje, urejala račune in jih vodila s trdo roko. Bali so se je in prav je bilo tako. Njena želja je bila, da tovarna ostane še naprej tako uspešna, kot vse rodove doslej. Največje vprašanje pa je bilo: komu jo zapustiti, da ne bo prišla v roke njeni hčerki, ki si je ni zaslužila?

	Zamenjala je odvetnika. Tistega starca, ki jo je vsakič gledal z očitajočimi očmi, je imela dovolj. Po Harryjevem »samomoru« je čutila, da jo je sumil, čeprav ji ni mogel ničesar dokazati. Z odvetnikom, ki ne bi bil na njeni strani, si ni mogla pomagati. Zato je vse svoje posle prenesla v Dublin. Mladi odvetnik je bil to, kar je pričakovala. Ni spraševal, le goltal je njen denar ter zanj in zanjo naredil vse, kar ga je prosila ali od njega zahtevala.

	Zdaj je imela dve nalogi, ki sta jo obsedali. Prva je bila odkriti, kje je bila in kaj je delala Helenina hčer. Da je bila to pravzaprav njena vnukinja, ni hotela sprejeti. Bila je le pankrt. Ni si mogla zamisliti, kje je Sheena sploh lahko naletela na fanta. Hodila je v dekliške šole, tam dečkov ni bilo. Toda blizu je bila fantovska šola. Moralo se je zgoditi v času pouka, drugače je bila Sheena zmeraj doma. Kdove kdaj in kolikokrat jo je povaljal, da je zanosila. Vsak od teh, ki so hodili mimo nje po cesti, bi lahko bil oče. Ne, ta hudičeva zalega ni bila njena stvar in zato ni imela Sheena nobene pravice do njenega premoženja. Pa vendar je morala biti prepričana, da ne bo prišla do njega. Ni si mogla zamisliti, kako bi lahko izvedela, da je bil njen otrok živ in je odraščal pri Helen, saj so bili mrtvi prav vsi, ki so to vedeli. Vedela sta samo Helen in njen mož Jack in nihče drugi. Ni verjela, da bi Helen komurkoli izdala svojo skrivnost. Način, kako je prišla do želenega otroka, je bil takšen, ki bi se ga sramoval vsak, Helen kot verno dekle pa še posebej. Ne, onadva nista tega nikomur povedala. Sheena ni mogla izvedeti, pa tudi ta pankrt ne, da Helen ni bila njena mati.

	Druga naloga je bila veliko težja. Zelo je dvomila, da bo uspela odkriti, kar se je namenila. A to je bil njen projekt. Njena želja. Njen edini smisel, ki ji je še ostal v preostalih letih življenja.

	Za obe nalogi je najela zasebnega preiskovalca. Najboljšega, kar ga je dobila za denar. Ni ji bilo važno, koliko potroši, samo da pride do odgovorov. Ko in če jih bo dobila, bo vedela, kaj storiti.

	Čeprav je dvomila, je šlo lažje, kot je pričakovala. Prva naloga je bila resnično lahka in preiskovalec z njo ni imel težkega dela. Njeno vnukinjo Ann je odkril hitro, saj mu je posredovala precej podatkov o njej. Vedela je ime in priimek, toda kaj se je zgodilo z njo od takrat naprej, ko je odšla študirat v Dublin, ji je bila uganka, ki je od Helen, preden je umrla, ni dobila. Zdaj je vedela, a se ji ni mudilo. Naj spremljajo njeno življenje še naprej. Vsak mesec je dobila poročilo, ga ošinila in čakala, dokler se ji ne bo razjasnilo, kaj z njo storiti.

	Leta 2014 se je smejala ob novici, da je Ann rodila. Ha, tokrat ni bil pankrt, je takoj pomislila, saj je vedela, da je bila poročena. No, zanjo je vseeno še bil. Iz pankrta se ne more nadaljevati čista neomadeževana kri. Toda načrt v njeni glavi je postajal jasnejši. Nekega dne bo poskrbela, da bo imela to družino bližje sebi. Naslajala se bo ob pogledu na dve, v katerih se pretaka njena kri, a bo poskrbela, da bo njuno življenje prej ko slej postalo pekel. No, morda bo prizanesljivejša do Ann. Bila je le Helenino delo, njena vzgoja in njen način razmišljanja. To je cenila. Toda njena mala hčerka, ki se je pravkar rodila, bo prejela kakšen ukrep, kakršnega bi morala biti deležna že Sheena. O ja, njen čas bo prišel. Le še počakati mora, da ta mali stvor zraste, nato se bo lahko zabavala s tem projektom.

	Druga naloga, tista težja, se je konec leta 2013 prav tako razrešila. Ni verjela, da bo lahko dobila te podatke, a preiskovalec je dal vse od sebe in ji dal temeljite odgovore. Tokrat je točno vedela, kaj storiti in predvsem kako.

	Čez šest let pa je šlo vse po zlu. Zelo hitro je spoznala, da se je ujela v zanko. Nekdo ji je bil na sledi. Nekdo je odkril resnico.

	Ni vedela, koliko dni ji je še ostalo. Vse življenje se ji je zvrtinčilo pred očmi. Spomnila se je družine, katere del je bila le dobrih petnajst let, dokler je niso odslovili kot ničvredno smet. Spomnila se je brata Michaela. Še zadnji načrt je imela, še njemu je hotela zagreniti življenje. A da bi storila kaj več od tega, kot mu poslala nekaj pisem, ni bilo časa.

	Zadnji dnevi njenega življenja so bili nabiti s sovraštvom. Toliko pekla je doživela le zato, ker sta se ji odrekla oče in mati. Toliko grozot, ker Michael ni premogel moči, da bi prišel v tisto prekleto pralnico in jo odrešil. Tam je izgubila vse – nedolžnost, dušo in srce.

	Če tiste odločitve njenih staršev takrat ne bi bilo, kakšno življenje bi živela? V kaj bi se spremenila? Kako bi bilo živeti s čustvi in ne kot vsa ta leta, ko njeno srce ni bilo drugega kot kupček pepela?

	Načrti, ki jih je skovala. Maščevanja, ki jih je naklepala. Po njeni smrti ne bo važno nič od tega. Nihče se je ne bo spominjal. Nikogar ni, ki bi mu pustila sled.

	Prav je bilo tako. Telo brez duše se bo raztreščilo ob skalah ali pogoltnilo ga bo viharno morje. Nihče je ni nikoli ljubil, razen moža, ki pa je ljubil le njeno telo in ne osebe, kakršna je bila. V nikomer ni pustila sledi. In nikogar nikoli ni ljubila. Božje besede so jo ugonobile. Kaj mu bo rekla, če nekje tam v temi, v katero se podaja, le obstaja? Mu bo pljunila v obličje, ker dopušča, da se dogaja zlo na svetu? Ji bo zameril, da je sama postala zlobna? Drugega v življenju ni poznala. Dajala je tisto, kar je imela. In to ni bila ljubezen.





SEDANJOST



	Ann





	Sashin klic jo je dosegel, ko je peljala Arleen v šolo. Le dva dni po pogrebu je bilo. Prosila jo je, če bi se lahko dobili na kavi v kavarni, kjer sta bili pred kratkim. Povabilo je sprejela, a ni si mogla predstavljati, zakaj je želela Sasha znova govoriti z njo.

	»Nekaj bi ti rada povedala, Ann. O Roryju. Sam ti ne more. Ne še,« je spregovorila, ko sta sedli za isto mizo kot prejšnjič in se je Ann pri sebi nasmehnila, da to postaja že njuno stalno mesto. Ljudi tudi tokrat ni bilo veliko. Mrzli popoldnevi so vabili k posedanju v toplih kavarnah, a dopoldnevi so bili za poležavanje ali službo. Niti najstnikov ni bilo, saj so bili po šolah. Poleg njiju je v oddaljenem kotu sedela starejša ženska in brala časopis.

	Ann se je posvetila Sashi. Še prej si je naročila tortico. Tokrat ne bo naredila iste napake, da bi kasneje obžalovala, ker tega ni storila.

	»Torej, ja? Rory?« je napol skomignila. Naj omeni Sashi, kako sovražen je bil do nje na pogrebu? Nepotrebno, saj je morala to tudi sama opaziti.

	»Hja, Rory ... Ne more ti še pogledati v oči. Potrebuje še nekaj časa, da predela vse skupaj, se mi zdi. Torej …«

	»Čakaj, kako to misliš, da mi ne more pogledati v oči? Kaj pa sem mu storila? Torej me občutek na pogrebu ni varal, da je strmel vame s sovraštvom v očeh?« je planila Ann.

	»Lahko tišje, Ann? Vse ti bom razložila. Zato sva tu.«

	Ann se ni mogla pomiriti. Sashine besede so jo res vznejevoljile. Nikomur ni želela nič žalega. Vedno je bila vljudna. Trudila se je biti prijazna. On pa je bil že od vsega začetka, ko so se spoznali, ali posiljeno duhovit ali celo nesramen. Še Arleen se ga je na začetku bala.

	»Naj ti povem nekaj o njem. O človeku, ki sem ga spoznala proti koncu študija. Kakšen je bil in zakaj me je tako prevzel, da sem ga vzljubila in ga ljubim še zdaj. Prav?«

	Ann je skomignila. Če tako želi, naj ji to razlaga. Ni je dosti zanimalo, bolje bi bilo, ko bi Sasha takoj prešla k bistvu in ji pojasnila, od kod izvira ta sovražnost do nje, ko pa mu ni ničesar storila. A je Sashi pustila, da je vodila potek pogovora. Ona je že vedela, zakaj. Naj bo po njenem.

	»Torej. Kot sem rekla, sem ga spoznala, ko sem bila še zelo mlada. Nekaj let je bil starejši od mene. Ko sem ga prvič videla ... tisti nasmeh, žareče oči, iskreč pogled in pa humor ... No, da ne dolgovezim, zaljubila sem se in ne dolgo zatem sva že živela skupaj. Vedela sem, da bo to ljubezen mojega življenja in tako je še vedno. Kljub spremembi, kljub temu, da je tisto prvo, kar sem ti naštela, nekako izginilo, toda …«

	»Toda?« Sasha se je izgubila nekje, kamor Ann ni segla, zato je morala prekiniti misli, v katerih je bila, da bi nadaljevala.

	»On ... Ni bil vedno takšen, kot ga poznaš ti. Verjemi ali ne, toda nekoč je bil suh. No, ne pretirano, a nekako čisto normalne teže. In bil je športnik. Tekač. Vsako jutro je šel teč ne glede na vreme. Ni se menil, če je bil kdaj bolan ali kaj takega, ne, on je vztrajal in vztrajal. Smejala sem se mu, ko se je vračal z zgodbicami, ki jih je napletal v svoji glavi o recimo prebivalcih neke hiše, mimo katere je hodil do parka. Ali zgodbo o tipu, na katerega je naletel. Vsak dan je prišel z drugačnimi zgodbami. Zelo zabavno obdobje je to bilo. Moral bi postati pisatelj, sem mu nekoč rekla. Noro domišljijo je imel.«

	Ann si ga ni mogla zamisliti takšnega. Ko ga je spoznala, takrat ko so se preselili v Cobh, je bil močne postave. No, precej precej močne postave, če je iskrena. Z žareče rdečimi lasmi in tistimi ledeno sivimi očmi, ki so jo prebadale, da se je kar zgrbila. On športnik? On s športno postavo? Kako se lahko nekdo tako zanemari, da iz suhca postane debeluh?

	»Vidim, da dvomiš, a takšen je bil. Nato pa se je vse spremenilo in zrušilo, jaz pa nisem vedela zakaj,« je žalostno odkimala Sasha. »No, sprememba ni bila hitra. Ni bilo nekega določenega trenutka, ki bi ga lahko označila. Najprej je nehal teči. Ni mi dal točnega pojasnila, le nejasno je odgovarjal na moja vprašanja, če se je kaj zgodilo. Zatrjeval mi je, da ne, toda videla sem, da ga je nekaj težilo, celo preganjalo. Zaprl se je vase, kar se tega tiče. Namesto teka se je zatekel k hrani. Kot bi mu bila zdravilo, se mi je zdelo, a nisem vedela za katero bolezen.«

	»Strašno,« je potrdila Ann, »kaj človeka pripelje do tega, da se tako zapusti?«

	»Ja, dobro vprašanje. Odgovor nanj sem dobila šele te dni, verjemi ali ne. Toda naj nadaljujem. Začeli so se klici. Kar naprej ga je klicala mama. Govorila je, da je hudo bolna in da bo vsak čas umrla. Presenetljivo, vendar se je pustil prepričati, da je to res. Nato je prišel na dan s predlogi, da se preseliva na Irsko. Malo kasneje je mama že našla čisto poceni to hišo, pa še na zelo prijetnem kraju je.«

	»Si bila tudi ti za selitev?« je zanimalo Ann, ker se ji je zazdelo, da bi lahko bil tukaj vzrok prepirov.

	»V začetku sploh ne. Toda ko nama je Sheena izdala skrivnost svoje mladosti … Rory je imel dodaten razlog. ›Vidiš, da ji lahko pomagava,‹ mi je rekel. Glede na to, da je bila hiša, ki jo je našla mama, po čistem čudežu prav nasproti Sheenine rojstne hiše.«

	»Ja … Kakšno čudno naključje.«

	»Prav zares se mi je takrat tako zdelo. Zato sem nazadnje rekla Roryju: ›Prav, če želiš biti ob mami ob koncu njenega življenja, ja, lahko se preseliva. Začasno. Samo v tisto hišo? A ti to ne izgleda preveč čudno?‹«

	»In?« Ann je prevzelo vznemirjenje.

	»Rory mi je rekel, da bi bila neumna, če bi hišo iskala drugje. Prvič, bila je res poceni. Drugič, bila bi blizu njegove mame, pa še blizu Sheenine mame. Tretjič, morda bi res lahko kaj odkrila in javila Sheeni, kako je bilo v resnici z njeno materjo in očetovim samomorom. Le da Sheene to sploh ni zanimalo. Vseeno ji je bilo, kam se preseliva. O svoji materi ni hotela ničesar slišati. Le če bi kaj izvedela o očetu. A nisva, vse dokler … No, saj veš, kako je resnica prišla na dan.«

	»Na žalost. Ali na srečo,« je odvrnila Ann, »toda ostali sva pri Roryju, kajne?«

	»Ja. Izkazalo se je, da njegova mama le ni bila na smrt bolna. Bila pa je bolna na možganih. Zmedena. Izgubljala se je. Ni vedela, kaj govori. Zanjo je skrbel oče, dokler ni pristala v bolnici, kjer je naposled umrla.«

	»Aaa, torej kaj? V resnici ga je mama nalagala. Mislim, oprosti Sasha, ampak sploh ne vem, kam tale pogovor vodi.«

	»To, kar sem ti povedala do zdaj, sem odkrila sama,« je pojasnila Sasha, nato pa segla po skodelici kave. »Zdaj pa ti nameravam odkriti še tisto skrito resnico, ki sem jo izvedela šele pred nekaj dnevi. Zaradi tega sediva tukaj, Ann.«

	Ann se je stresla. Slutila je, da ponovno prihaja odkritje, ki jo bo sesulo, čeprav si ni mogla zamisliti, kako bi se v kateremkoli oziru lahko dotikalo nje. Toda zaradi tona Sashinega glasu in spomina na Roryjev pogled na pogrebu jo je zmrazilo do kosti.





	»Najprej tole, Ann. Ne bo ti v tolažbo, pa vendar. Niti Rory do pred kratkim ni vedel nič od tega, kar ti bom povedala. Šele zdaj je vse sedlo na svoje mesto in se razjasnilo.«

	Ann je molčala. Čakala je na nadaljevanje.

	»Rory mi je pojasnil, zakaj se je odrekel teku. Kaj se mu je zgodilo. Začeli so ga preganjati čudni prizori, kot prividi. Videval je stavbe in ljudi, in to ga je plašilo, saj se je bal, da se mu meša. Ni jih le videl, čutil jih je. Verjela ali ne, ko smo odkrili, da je bila tvoja babica v magdalenskem domu, je spoznal, da je videl točno to. Nune, dekleta. Ni moglo biti kaj drugega. Hkrati je imel silovit občutek spomina iz otroštva. Dojenček, ki je kričal svojo nemoč, svojo žalost in svojo ljubezen. Vse skupaj ga je zelo begalo. Pojavljalo pa se mu je samo v parku, med tekom. Ko je nehal teči, so se prenehala tudi ta videnja. Pozabil je nanje, dokler ga ni mama spomnila na to.«

	»Hudo,« je Ann končno našla besede.

	»No, Roryjeva mama je bila, kot sem ti rekla, res precej zmedena vsa ta leta, ko sva se preselila na Irsko. Vedela sem, da je bil Rory kot otrok nanjo močno navezan. Kasneje pa ga je vse skupaj začelo dušiti in je komaj čakal, da je šel od doma. Hotel je biti čim dlje in zato je odšel študirat v Ameriko.«

	Sasha se je za hip ustavila. Bilo je videti, kot da zbira moči za nadaljevanje.

	»V zadnjem mesecu je bila res hudo bolna. Rory je večino časa preživel z njo. Bledlo se ji je, mi je razlagal po telefonu. Ves čas je govorila, da ji je žal. Česa, sem ga spraševala, a ni vedel. Po delčkih pa se mu je razkrilo. Posvojen je. Tudi on, Ann, tako kot ti, ni vedel, da ga njegova mama ni rodila.«

	»O, moj bog,« je pretreseno zašepetala Ann, »resno?«

	»Iz maminih blodenj je izluščil samo to. Šel je k očetu in ga zaslišal, kako se je vse skupaj začelo. Nič drugega ga ni vprašal kot to, zakaj je bila mama tako zmedena? Je bila kriva starost ali bolezen? Oče ni vedel, da je Rory sumil, da je posvojen. Zato mu je povedal, da se je vse skupaj začelo pred kakšnimi petimi leti. Bila je neka ženska, ki je začela obiskovati mamo. Oče pravi, da je prišla velikokrat. Vedno sta kam izginili, mama pa se je vrnila ali objokana, ali čudna, ali zaprepadena. Nato je bila zmedena. Oče ji je hotel prepovedati, da se še dobiva s to žensko, toda veš, kaj se je zgodilo?«

	Sasha se je zazrla v Ann z velikimi očmi, kot da sama ne bi mogla verjeti v celotno zgodbo.

	»Ta ženska jima je ponudila, da kupi hišo, ki sta jo izgubila v času finančne krize. To je prevagalo. Oče je še naprej dovoljeval stike z njo, ker sta dobila, kar je pogrešal, odkar je bil ob vse premoženje. Mami pa se je slabšalo in slabšalo. Jokala je, preklinjala, vpila in nazadnje še zbolela.«

	»Hudo. Grozna zgodba. Le kaj je ta ženščina počela z njo, veste to?«

	»Sanja se nam ne. Le po opisu, ki ga je podal Roryjev oče, lahko sklepamo, kdo je bila.«

	»In je to tista novica, ki me bo pretresla, Sasha? Je bila Birgid, kajne? Moja babica, je ona izsiljevala Roryjevo mamo? Ker ... preveliko naključje bi bilo, da bi mama Roryja skoraj prisilila, da se preselita sem, če ne bi Birgid stala za tem. In zato mu je dala tovarno? Je tako?«

	»No, skoraj tako, bi lahko rekla. Bistven je razlog, zakaj je to storila, Ann. Ta je pri vsem tem največje presenečenje.«

	»Ja?« je zletelo iz Ann.

	»No, ko je Rory iz materinih besed dojel, da je posvojen, se je po mamini smrti le soočil tudi z očetom. Kar naravnost ga je vprašal o vsem skupaj. Oče bi lahko lagal. Vendar ni. Končno mu je odleglo, da je lahko povedal resnico, ki jo je skrival toliko let. Resnico, ki jo je prikril celo pred ženo. Kako in kje je dobil otroka. Kako ga je kupil, Ann. Kupil!«

	»O, moj bog, si rekla kupil? Mislim, kako? Je to sploh možno? Kaj ni tako, da otroka posvojiš, ne kupiš?«

	»Ja, je tako. Danes. Toda … ko smo raziskovali tiste pralnice, v katerih je bila Birgid … Se spomniš, do kako groznih informacij smo se dokopali? No, nune so odtujile nepredstavljivo število otrok in jih dale v posvojitve vsem, ki so plačali.«

	»Očitno mi je ta podatek ušel iz glave, Sasha. Ne, zapomnila sem si ostale grozote, toda, da so nune prodajale otroke? Praviš, da so jih prodajale?«

	»Jaz imam še vedno vse podatke v glavi. Več kot dva tisoč otrok je bilo posvojenih v Ameriko, Ann. Precej pa so jih posvojile bogatejše irske družine, ki niso mogle imeti otrok, so pa imele denar. Brala sem tudi, da se matere, ki so v pralnicah ›izgubile‹ otroke, še danes borijo, da bi izvedele, kje so njihovi otroci. In obratno. Še huje je, da se tega nihče ne bi rad spominjal. Ali priznal. Težka borba je med uradnimi institucijami in cerkvijo, ki skriva podatke.«

	Sashin glas je postal žalosten, toda Ann jo je prekinila. Ni se več želela posvečati vsemu temu, kar so takrat, ko so odkrili, kje je bila Birgid v mladosti, prebrali ali slišali. Vse preveč grozljivo je bilo. Očitno tako zelo, da si je tudi ta podatek raje kar izbrisala iz glave. Ni več želela poslušati žalostnih dejstev. Prešla je k bistvu, ki ga je želela izbezati iz Sashe.

	»Kako je torej Birgid ugotovila, da je Rory posvojen? Kje je izvedela? S tem je izsiljevala Roryjevo mamo, kajne? Samo to jo je lahko spravilo v norost.«

	»Ann, tega ne bomo nikoli izvedeli. Roryjeva mama tega ni povedala. Toda …«

	»Še nekaj je, kajne? Še glavna novica. Tista, ki me bo sesula, je tako?«

	»Na žalost, Ann. Res je. Tisto, kar je oče razkril Roryju, ali bolje, kar mu je pokazal …«

	»Prenesla bom. Predvsem zato, ker se mi niti sanja ne, kaj imaš v mislih,« je navidezno mirno rekla Ann, v njej pa je vrelo. Prevzela jo je slutnja.

	»Prava Roryjeva mati in oče … sta bila Helen in Jack ... Žal mi je, Ann. Strahotno žal. Zate in za Roryja.«





SEDANJOST, božični večer 2019



	Ann





	Razbitine družine Gallagher, ki so nastale nekje daleč v preteklosti, so se na božični večer ponovno sestavile. Vsi, ki so še ostali, so bili tega dne skupaj. Poleg njih sta bila še Sasha in Rory, Ann se je zdelo prav tako, in seveda Tim.

	Le zaradi ene osebe se je družina zdrobila, čeprav ona tega ni ne hotela, ne želela in do konca ni izvedela, zakaj so jo sploh poslali stran. A prav ta oseba jih je tudi ponovno združila. Njen namen zagotovo ni bil dober, a šala vesolja je poskrbela, da se je maščevanje spremenilo v razkritje skrivnosti, ki je prineslo tudi veliko dobrega.

	»Do česar nikoli ne bi prišlo, če Helen nekega dne ne bi napisala pisma in ga tudi odposlala,« je komentirala Sheena, ko so, razumljivo, prej ko slej prešli na pogovor o vseh dogajanjih tega leta. »Kdove kakšne načrte je imela moja mati? Zakaj je ob sebi nastanila Ann in Roryja? Tebe, Ann, morda zato, da jaz nikoli ne bi prišla do resnice. Vedela je, da se nikoli več ne bom vrnila v rojstni kraj in pred njene oči. Po očetovi smrti pa sploh ne. Ji je bilo žal za vse, kar je storila, in je hotela spremljati odraščanje vnukinje in pravnukinje? Kdo bi vedel …«

	»Pha,« se je zasmejal Tim, »pa kaj še. Če bi bilo tako … Misliš, da bi Arleen preganjale nočne more, ki so se začele kmalu zatem, ko smo se preselili sem? Kdove kaj ji je govorila. Arleen ne sprašujeva, nikoli je nisva. Premajhna je in zdi se, da je na vse skupaj pozabila. Stare gospe ne omenja in najbrž je pozabila, da je kdaj tu živela. Nikoli ne povpraša o njej. Naj tako ostane. Pred njo je ne bomo nikoli več omenjali.«

	»Ne bi me čudilo tudi to,« se je strinjala Sheena, »glede na to, koliko ljubezni je bilo v njej. Kot vsi vemo, je ni bilo čisto nič. Zato bi tudi to lahko bil vzrok. Greniti jima življenje, na skrivaj. A vseeno, to z Roryjem … Oprosti, Rory, ampak si bom dovolila biti kar direktna. Glede na to, da je moja mati vse skupaj zakuhala … Ne gre mi iz glave. Hotela te je imeti blizu. Sina prijateljice iz magdalenskega doma. Mene to spominja na to, da je nekje v svojem ledenem srcu morda le imela malo rano, skozi katero je prišel žarek usmiljenja. Temu ne morem reči drugače.«

	»Hkrati pa je Helen in Jacka ubila?« je trpko odvrnil Rory, ko je dojel, kaj je hotela reči Sheena.

	»No, tega ne vemo. Ne zatrdno. Lahko je bila samo nesreča,« je takoj vskočila Ann in povedala očitno dejstvo. Nihče od njih ni vedel, kaj se je zares zgodilo, le to, da sta imela prometno nesrečo.

	»Kakorkoli. Tukaj ne vidim usmiljenja.«

	»Kot sem rekla, Rory, poznam svojo mater. Celo ona je kdaj pa kdaj, siloma redko, a vendarle, pokazala drobec ljubezni. Le drobec, a je bilo dovolj, da sem se ga oklenila, ko sem bila otrok. Trpela sem, ko je izginil, a včasih se je našel. Ne vemo, kaj sta moja in tvoja mama preživljali tam v pralnicah, kajne? Ne vemo, kaj se jima je zgodilo. Zato bi lahko bilo mogoče, da sta prav tam našli neko vez, ki se je ni dalo pretrgati. Ja, zdaj vem, da sta bila tista dva, na tisti osamljeni kmetiji, kamor me je mati peljala rodit, Helen in Jack. Lahko ti povem, da je bila mati do njiju nesramna in groba. Jaz pa sem imela oči vsepovsod. In tudi čutila sem. Vem, da sta si bili nekaj več, a pred mano tega nista pokazali. Lahko bi kaj posumila, tako pa nisem. Mislila sem, da sta najeta sila, ki ji pomagata, ker ju plačuje. A sem in tja sem ujela … prikrite pogovore. Nisem jih razbrala, a bili so.

	Morda ju je res ubila, da ne bi razkrila resnice, pa se je nato skesala. Ne vem. A ni logike, da ti je prepustila tovarno. Ne druge kot ta, da je tisti drobec ljubezni ušel iz njenega srca in ti je hotela dati nekaj v zameno za vse tisto, česar nisi imel. Matere in očeta. Ker so te ukradli, ko je rodila tam v pralnicah.«

	Nekaj časa so vsi molčali. Iz zgornjega nadstropja so se slišali razposajeni vriski otrok. Arleen se je igrala z Margaretinimi vnuki, ki so bili prav tako danes tukaj.

	»Oh,« je nato zastokala Margaret, »jaz še vedno zelo težko verjamem, da se je dogajalo tako, kot govorite in kot lahko preberem. Kako vendar? Nune niso takšne. Cerkev je v podporo in ne v pogubo. Kaj pa naša Catherine? Tudi ona je šla med nune. Ni govora, da bi bila takšna. Poznam jo. No, poznala sem jo. Ona ne. Ona je samo hotela najti Caro, zato je šla v samostan. Če bi bila še živa, če bi jo našli, kaj bi nam povedala?«

	Laurence je molčal. Margaret je bila globoko verna in ni verjela v sramoto irske cerkvene skupnosti, ki je iz vere v podlost deklet z njimi v magdalenskih domovih tako okrutno ravnala. Ni ji imel srca povedati, da vse to drži in je bila večina njih okrutna. Ne vse in ni se to dogajalo povsod, a kjer se je, je bilo razkritje grozljivo dejstvo in ne potvarjanje resnice.

	»Božični večer je. Mislim, da je čas, da nehamo razglabljati o preteklosti,« se je oglasila Ann. »Nikoli več ne želim imeti takšnega leta, kot je za nami. Ko sem vse to izvedela ... Da moji starši niso bili tisti, za katere sem mislila, da so. Da je lastna mati hčeri prikrila resnico o mojem rojstvu. Da sta bila moja krušna starša v resnici Roryjeva starša ... Vse to moramo vsi skupaj sprejeti. Začnimo se veseliti, da smo se našli. Prej sem mislila, da sem sama na svetu ter imam le moža in hčerko … Poglejte okoli sebe. Nenadoma imam prastrica, prateto, mamo, in … no, skoraj brata, bi lahko rekla. To je tisto, za kar moramo biti hvaležni. Pustimo Birgid počivati v miru, mi pa začnimo znova.«

	Tim jo je presenečeno pogledal. Takšnih besed ne bi pričakoval iz njenih ust. Tako zelo zrelo je zvenela in tako prepričano. Nekje v sebi je zaslutil, da je prešla fazo, v kateri je bila vsaj zadnje leto. Veliko preveč zaščitniška je bila do njega in Arleen ter vse preveč omahovanja je bilo v njej glede ciljev, ki si jih je želela postaviti za prihodnost. S temi besedami pa mu je dokazala, da so se stvari v njeni glavi postavile na svoje mesto in bo vse tisto, o čemer je le sanjala, tokrat v resnici tudi naredila. Nasmehnil se je. Hotel ji je pritrditi, a ga je prehitela Margaret.

	»Veš, Ann, imaš prav. Z nekim razlogom se je vse to moralo zgoditi. Vesela sem, da sta zdaj Cara in Michael tam nekje skupaj. Tako rada sta se imela, ko sta bila otroka, in zdaj v nebesih sta ponovno srečna,« se je blaženo nasmehnila Margaret, ki je želela na ta sveti večer okoli sebe videti samo veselje.

	»In poleg njiju je še bratec Kevin. Prav lahko zganjajo kake norčije. Morda brijejo norca iz mame in očeta, kdove,« je dodal Laurence.

	»In če je tam še Cat, saj živa ne more več biti, ker bi nas zagotovo nekoč nekako našla, potem se nam prav zdaj smehljajo. Vse slabo naj bo pozabljeno. Naj se dogajajo lepše reči,« je sklenila Margaret.

	»Se strinjam,« je dodala Ann. »Naj vam za začetek povem nekaj lepega. Kaj sem razmišljala vse te zadnje dni do tega praznika.«

	Videla je, kako je Tim dvignil obrvi, a je ni prekinil, Sasha pa se je ugriznila v ustnico, da ji z jezika ne bi zletelo, kako je Annina glava itak vedno polna misli.

	»Sprehajala sem se po našem prekrasnem mestecu. Si ogledovala te čudovite barvne hiške. Zrla na zdaj modro, zdaj sivo morje. Na sprehajalce, ki so hiteli po darila za božič. Nato sem pomislila na Tima. Kako zelo ljubi svoje delo in svoje paciente. Kako se je vživel v ta kraj. Kako mi noče priznati, da ga ne mika selitev v velemesto, kjer bi se izgubil. Ne samo on. Tudi jaz. Morda celo Arleen. Med milijoni prebivalcev bi bili samo neznanci. Tu pa je tako zelo drugače. Prijetno. Podnebje je včasih kislo, včasih prijazno, a tako nam je všeč. In tako sem sklenila, da se nikamor ne preselimo. Kolikor vem, se v sosednjo hišo kmalu seli novi stanovalec. Z Roryjem sva razčistila okoli najine ›skupne‹ preteklosti in meni je čisto vseeno, kdo je lastnik tovarne. Sama se z njo nikoli ne bi ukvarjala, on pa ima tako voljo kot željo. Jaz pa bom začela z novim poslom. Odločila sem se, da prenovim kmetijo Helen in Jacka, kjer sem nekoč živela. Že nekaj let propada, skupaj z Roryjem pa bova tam naredila muzej. Zatem bom iskala nove hiše, ki potrebujejo obnovo. Sama bom prenovila notranjost, za zunanja dela pa najela mojstre … Zdaj ko se situacija pri nas izboljšuje, ne dvomim, da mi bo posel stekel, ker se bodo prenovljene hiške prodajale za med.«

	»Bravo, dekle,« se je nasmehnila Sheena. »Že ko si mi povedala za te načrte, sem vedela, da te bodo poživili in na nek način ozdravili. Jaz pa bom prihajala k vam težit vsako poletje za dva meseca in se potepala naokoli z Arleen.«

	»No, kot novega soseda me bo tudi polno naokoli,« se je Laurence pridružil navdušenju, »ne samo mene, tudi mojih pacientov. Ko si spodaj uredim ordinacijo, nam ne bo dolgčas.«

	Tim je molčal, a se mu je videlo, kako zadovoljen je bil.





	Ann in Rory sta se sestala dva tedna po strahotnem razkritju, ki ga je izstrelila Sasha v tisti kavarni ob morski obali ljubkega mesteca Cobh. Jokala sta oba. Rory, ker mu je bila odvzeta možnost živeti z materjo, ki ga je rodila, in pravim očetom. Ter Ann, ker je namesto s svojo živela z njegovo materjo, čeprav ni bila njen otrok.

	»Le dve gonilni sili sta, ki vodita vse v življenju. Vse ostalo, Ann, so le izpeljanke teh dveh čustev. Ena je ljubezen. Ta je lahko tako močna, da si podredi vse. Materinska ljubezen ... Kaj vse je sposobna narediti mati za otroka, če ga ljubi? In kaj za to, da bi ga imela, če ga ne more imeti? Še vedno ne razumem odločitve svojih staršev, a nedvomno ju je vodila samo in izključno le ljubezen. Moj oče je naredil vse, da bi v družino prišel otrok. Kupil me je, ker me je hotel ljubiti. Mama si je zatiskala oči in ni hotela vedeti, od kod me je prinesel, zato da me je lahko imela in me ljubila. Kaj žene nekoga v takšno odločitev, da to naredi in sprejme? Verjemi, le ljubezen. Ko sem bil najstnik, sem se zavedel, kako me je mama dušila s svojo ljubeznijo. Kako si je želela, da bi za vedno ostal njen otrok. Jaz pa nisem zmogel. Celo tako zelo me je vse skupaj obremenilo, da si nikoli nisem želel lastnih otrok, saj jih nisem hotel prežeti s tako močnimi čustvi. Na srečo ali pač ne nama s Sasho res ni bilo dano, da bi imela otroka.«

	»Res je, Rory. In druga sila je sovraštvo. Iz ljubezni narediš nepredstavljive reči. Nekaj, za kar nikoli ne bi verjel, da jih lahko. In prav tako iz sovraštva, ki je lahko tako močno, da uniči vse dobro, kar je v tebi kdaj bilo, in ga spremeni v maščevalno silo, ki za seboj pustoši in pušča razbitine. Helen in tvoja mama Riona sta bili žrtvi velikega hrepenenja. Nobena od njiju ni mogla imeti otrok, zato sta ravnali tako, kot ni bilo ravno pravilno, bi rekla. Birgid pa se je predala sovraštvu, ker ni več našla ljubezni v sebi.«

	»Ko sem izvedel, da sem bil posvojen … Ko sta se mi pred očmi razkrili imeni, za kateri sem vedel, da sta vzgajali tebe … Nisem si mogel pomagati. Sovražil sem te. Vem,« je pomirljivo zamahnil Rory, »napačno čustvo sem izbral, a tako sem čutil. Sovražil sem sebe in sovražil sem svoja starša. Spomnil sem se tistega teka, ko sem čutil silno ljubezen in nato občutek zapuščenosti, ki me je prevzel. Noro bi bilo misliti, da bi se lahko spomnil prvih mesecev svojega življenja in da me je to preganjalo. Pa vendar, kaj pa vem, morda obstaja neka skrivnostna sila, ki teži k temu, da se resnice odkrijejo. Tebi se je. Nato še meni. Ljudje smo povezani bolj, kot si mislimo. Celo skozi čas lahko seže ta vez. Očitno. No, saj se tudi čudeži menda dogajajo. Ne da bi v to verjel, a to, kar sem doživel …«

	»Tudi sama v to ne verjamem. V nič nadrealnega, mističnega,« je skomignila Ann. »Res je, da sem ves čas zaskrbljena, a to ne pomeni, da živim v oblakih. Vesela sem, da se je vse skupaj razrešilo in zdaj poznamo te skrivnosti. Imela bova čas, da ti povem več o Helen in Jacku. Da ju spoznaš, kot sem ju jaz doživljala. Kakšna sta bila in kakšno je bilo moje otroštvo z njima.«

	»Se strinjam. Jaz pa ti bom povedal vse o moji mami. O Rioni. Ona je verjela, da obstaja nekaj več. Prekletstva. Pravljice. Škrati in vile. Da svet ni vedno to, kar se zdi, in da je včasih na delu nevidna sila, ki vodi nas, naša dejanja, našo preteklosti in našo prihodnost.«





SEDANJOST



	Mojca Rudolf





	Lahko si mislite, kako zelo me je pretreslo to, kar sem leta 2017 na Irskem izvedela o magdalenskih domovih. Tako zelo, da je nastala knjiga Solze, ki jih ni, ki razkriva skrbno skrito temačno skrivnost, o kateri se ni govorilo vse do leta 1996, ko se je zaprla zadnja »pralnica«. Tako so po domače rekli ustanovam, ki so služile s pranjem perila za velika podjetja in pri tem zlorabljala dekleta, ki so je jim odrekle družine, saj so jim bile v sramoto.

	Druga temačna skrivnost se je prav tako skrivala v veri. Katoliki in protestanti. Severna Irska. Boj za svobodo, ki ga je svet enostavno poimenoval kot terorizem. A seveda je šlo za veliko več.

	Da bi vse skupaj razumela bolje, sem se leta 2022 odpravila prav tja. Akademska agencija Ars longa je z izvrstnim vodičem Donovanom Pavlincem izjemno opravila svoje delo in Nasmeh, ki molči je bil napisan. Vsi, ki ste knjigo prebrali, morda to zdaj drugače sprejemate ali razumete.

	Mene pa je tista resnica o magdalenskih domovih še vedno obremenjevala. Vsi tisti otroci, ki še dandanes iščejo svoje starše, saj so jih dobesedno iztrgali iz naročij mladih deklet in jih prodali ali oddali. Tudi mnogo teh žensk še vedno išče svoje otroke. Na žalost se irska zakonodaja ves čas spreminja in na nek način skuša vse skupaj pospraviti pod preprogo. Izvedeti resnico je izjemno težko in marsikdo je ostal brez odgovorov. Zato sem v tej knjigi skušala predstaviti prav to tretjo skrivnost in nastal je roman Žalost, ki bledi. Toda ne le to. Vam bralcem sem skušala odstreti žalostno preteklost Irske. Toliko tragike je v njeni zgodovini, toliko žalostnih zgodb, preseljenih ljudi … Toda Irska se je vendarle dvignila in danes je zgodba o uspehu.

	Če vas bo pot kdaj odnesla na Smaragdni otok, boste odkrili mnogo vasic in majhnih mest, ki se zdijo kot ostanki v času. Čudovita pokrajina, dih jemajoči razgledi, mogočni klifi, zeleni pašniki, na katerih se pasejo ovce, krave in konji, pogled na modrino morja in peščene plaže. Toplo vam priporočam obisk tega neverjetno lepega otoka. Toda če ste prebrali vse tri dele Temačne skrivnosti Irske, boste vedeli, zakaj je Irska zgodba o uspehu. Ne, pogled vam ne bo odstrl mogočnih industrijskih objektov, ki bi potrjevali to tezo. Ampak vsa ta tragična zgodovina, vpliv vere na ljudi (mimogrede, še danes je devetinosemdeset odstotkov vseh osnovnih šol katoliških) in na drugi strani boj za svobodo, za svobodno Irsko, vam bodo potrdili prav to: Irci so vendarle uspeli, vsem žalostnim zgodbam navkljub!



	Upam, da so vam bile knjige o temačnih skrivnosti Irske všeč. Skrivnosti družine Gallagher, ki v resnici seveda ne obstaja, so se razkrile, skupaj z njimi pa se vam je odkrila irska zgodovina in z njo nekaj dejstev, ki jih morda niste poznali.





	KONEC TEMAČNIH SKRIVNOSTI IRSKE.



	Piše pa se že nova kriminalka – tokrat nekaj o Skandinaviji …





Več o meni izveste na spletni strani www.mojcarudolf.com ali pa mi lahko sledite na FB in IG strani Mojca Rudolf - pisateljica, kjer me lahko povprašate karkoli o tej ali ostalih knjigah.

	Hvala, ker me berete!





Opombe


	[←1]

Žalost, ki bledi je tretji del trilogije Temačna skrivnost Irske. Se spomnite, kdo so bili glavni akterji prvih dveh knjig - Solze, ki jih ni in Nasmeh, ki molči?





[←2]

Claddagh je tradicionalni irski prstan v obliki dveh rok, ki držita oziroma podpirata okronano srce. Je simbol ljubezni in prijateljstva. Na Irskem ga pogosto uporabljajo kot poročni prstan.