Stari Poetovio. Predaval dr. Vladimir T r a v n e r. Nadaljevanje. Veselic in raznih drugih prireditev ni manjkalo, ker so bili že z bogočastjem združeni pestri obredi, svečane procesije itd. Koliko prebivalcev je štel Poetovio, je težko dognati. Rimljani so sicer poznali, kakor je to vsakemu že iz sv. pisma znano, ljudsko Štetje v davčne svrhe. Ti podatki pa se nam niso nikjer ohranili. Dokler je bil Poetovio vojaško taborišče, je bilo zbranih tukaj včasih po več legij. Lpgija pa je štela povprečno 6000 mož. Tako je bivalo v Poetoviju po cenitvah kakih 18—24.000 mož. Po Vespa-gijanuse je število vojaštva zmanjšalo. Pač pa se je pomnožilo število civilnega prebivalstva. Hans Pirchegger ceni število prebivalcev Poetovio na 5—6000. Mogoče je, da je to število prenizko. Posebno če se vpošteva, da je bilo mesto po obsegu precej veliko ter da je bila važna carinska postaja in trgovsko središče večjega okraja, Gotovo pa je, da so številke kakor 50.000 ali celo 100.000 kakor se večkrat navaja mnogo pretirane, ker je vpoštevati, da je bilo v mestu mnogo svetišč, javnih nasadov itd. Najpravilnejše bo, če smatramo, da je štelo mesto ob času svojega cveta t. j. okoli 1. 250 kakih 10.000 prebivalcev ali nekaj več. Ob času preseljevanja narodov se je število stanovalcev seveda zelo skrčilo, tako da je štel Poetovio okoli 1. 375 kvečjemu par stotin stanovnikov. Kakor druga provincijalna mesta ie bil tudi Poetovio za naše kraje žarišče in središče rimske kulture. Priseljeni vojaki, uradniki, trgovci in rokodelci so hitro pospešili roma-nizacijo mesta, posebno ker so nekateri ugledni domačini že pred Trajanom dobili rimsko državljanstvo. To izjednačanje narodov se je začelo že pod Oktavijanom. Kakor nam poroča Velejus Partuculus, ki se je kot častnik udeležil 1. 309 po Kr. bojev po Panoniji, so imela vsa mesta že takrat popolnoma rimski značaj. Napredujoče porimljanjenje se opazuje posebno na grobnih spomenikih. Na starejših spomenikih je latinščina cesto slaba, ker ljudje niso bili zmožni jezika. Imena, posebno imena žene zvone nelatinsko. Pridevajo pa si že radi latinske priimke, kakor n. p. Gajus, Marius, Serotinus, Marcus, Culpius, Cutio, Decius Undines itd. Bolje kakor v Poetoviju se opazuje ta pojav na napisih iz drugih krajev. Tako je nam n. pr. ohranjen izmarenberške okolice napis CaiusJuliusCissiacus, sin AccisainDe-vagnate, hčere Attija z otroki Florus Valerius in Brogimara, torej pisana mešanica latinskih in keltsko-ilirskih imen. Sčasoma izginejo domača ilirsko-keltska imena popolnoma. Razmere so bile torej slične razmeram med nemškim in slovenskim prebivalstvom pred preobratom, ko se je n. pr. sin Slovenca Janežič imenoval Siegfried Janeschitz ali slovenski Kapun Gallinger. Rimljani so se naselili v Ptuju iz najrazličnejših krajev cesarstva ; tako je bil n. pr. bivši vojak II. legije Aulus Postumius Seneca, ki je bival okoli 1. 42 po Kr. v Poetoviju in čigar spomenik se je našel na Se- — 2 — nekovič-evem posestvu na Hajdini, doma iz Parme. Neki Caius Cassius Celer je prišel iz Cremone, Cornelius Verus iz Dertone v Ita- | lije, L. G. Felix iz sev. Afrike itd. Nekateri j so bili doma celo iz sedanje Španije, Brita- j nije in iz Porenja. Razven Rimljanov in domačinov so pre- j bivali v Poetoviju še zastopniki raznih dru- | gih narodov, posebno Grki, kakor n. pr. državni sužnji Hiacint, Teophilus Heliodorus, škof Viktorin in dr. Da so prebivali tukaj tudi Egipčani, nam spričujejo imena egipčanskih božanstev, tako je n. pr. oskrbnik J Epaphroditus očividno pogrčen Egipčan ob času Septimija Severa posvetil boginji Sera-pis votivni kamen, ki se nahaja sedaj na mestnem stolpu. Ob času preseljevanja narodov so bivali tukaj tudi zastopniki raznih germanskih rodov, kakor Goti, Alani, Heruli in mogoče tudi mongolski Huni. Družabno so stale najviše rodbine decu-rijonov. Bile so to stare ugledne in bogate rimske pa tudi domače rodbine, ki so bile ' j edine zastopane v mestnem sosvetu in kot | take igrale edine politično vlogo. Tako je j bil n. pr. ptujski dekurij Caius Valerius j Dettius Fuscue kvesto redil, vojaški poveljnik i odd. kovačev, (duumvir iure dicundo) župan j in sugur t. j. višji duhovnik. Pozneje je ta { stan popolnoma propadel in zgubil ves ugled. Za njim so bili najuglednejši augustales. Bili Iso to prosti prebivalci (ingenui) ali pa bivši sužnji (liberti), ki so si znali nakopičiti premoženje, nekateri izmed njih so dobili tudi častne znake decurijonov, ne pa tudi njihovih pravic. V Poetoviju so imeli lastno društvo in posebno svetišče, kjer so oboževali cesarsko rodbino. Pečali so se z denarnimi špekulacijami, ki niso bile vselej častne. Bili so torej predniki današnjih verižnikov in špekulantov. Tudi ta stan je proti koncu rimske-I ga cesarstva vedno bolj propadal, dokler ni | slednjič z zmago krščanstva izginil s površja. J Še niže so stali številni mali uradniki, roko-J delci, kramarji in slednjič sužnji, ki so imeli ' že takrat težko življenje. Neka nagrobna svetilka, ki(lso jo našli [na Hajdini, ima značilen napis : „Hrana revežev obstoji iz krnha, vina in redkve." Iz teh slojev se je dopolnjevalo posebno vojaštvo. V boju za svoj obstanek so ustanavljali gospodarske in verske družbe, katerih pokrovitelji so bili ugledni meščani, posebne pogrebne bratovščine, da so si tako zagotovili vsaj dostojen pogreb, na kar so tedanji prebivalci polagali veliko važnost. Politično življenje se je osredotočevalo v mestni upravi. Tozadevno se nam v Poe-toviju sicer ni ohranilo ničesar razven nekaterih uradnih naslovov, mestnih funkcij onar-jev in reliefov. Ker pa je bila mestna uprava povsod z izjemami v grških in azijskih provincah s staro kulturo ista, so bile razmere v Poetoviju seveda slične kakor v drugih pro-vincijalnih mestih. Mestna uprava, ki se je raztegala na ves okraj, je bila veren posnetek uradov v Rimu. Prvotno je bila v rokah državljanov in ne domačinov (Incole), to .so tisti, ki niso imeli državljanskih pravic; ti — 3 — so si pridobili te pravice in bremena še le pozneje sosebno v Času po Dioklecijani. Najvišja instanca uprave je bila skupščina v okraju bivajočih državljanov (Populus plebs universa senatus populusque), ki so se delili v curije. Skupščina je volila predvsem občinske uradnike, katerih služba je bila častna in brezplačna. Uradniki pa ?o se volili vsako leto za dobo enega leta. Najvažnejša uradnika sta bila oba župana, imenovana duumvin iure dicundo, ki sta odgovarjala rimskim konsulom. Po teh dveh županih so se v koloniji štela in imenovala leta. Zastopala sta mesto in okraj pred cesarskim namestnikom, razpolagala z mestnim premoženjem ter imela tudi omejeno civilno sodstvo Čez meščane in okoličane. Tudi sta predsedovala skupščini. Poleg teh dveh rednih županov sta se volila vsako 5. leto tudi za dobo enega leta slično kakor v Rimu cenzorja, 2 nadžupana (duumviri qumquenales), ki sta sestavljala sezname meščanov in mestnega sosveta, iz tega takozv. albun, cenila davkom podvrženo \ premoženje, oddajala mestne nepremičnine v najem itd. To službo je upravljal v poznejši dobi takozv. kurator, ki ga je imenoval cesar, tako da je bil kurator torej drž. uradnik. Temu magistratu sta bila podrejena 2 edila (duumviri ediles), ki sta nadzirala policijo in tržne zadeve, so sebno v meri in teži, skrbela za javne naprave in ki sta imela tudi pravico neposlušne meščane kaznovati, kakor tudi 2 blagajničarja (duumviri questorii), ki sta vodila mestne račune. Na čelu posameznih delov mesta so stali takozv. vicomagistri in sicer v Poetoviju dozdevno v takem delu mesta kolegij treh. Vsi ti uradniki so morali izpolniti gotove pogoje, kakor, da so dosegli vsaj 25. leto starosti, da so se udeležili vojske, ali vsaj zadosti vojaške obveznosti, da so imeli gotovo premoženje, kakor n. pr. oba župana vsaj 34.000 predvojnih kron, skaterimi so jamčiliza vsako škodo ter da so bili neoporečeni. Napredovali so natančno po činovnem redu od Ojuestrija do edila in do županov. Imeli pa so tudi posebne predpravice, posebno nositi obrobljeno togo (toga pretexta), da so jih spremljali liktorji, ki so pred njimi nosili v znak dostojanstva ovite palice, ki so se razlikovale od „fasces", ker ni bilo poleg sekire in ker so bile tudi manjše, vsled česar so se imenovale ,,bacilli." Najvišji uradniki sosebno župani so imeli poseben sedež (sella curulis), sodili so v posebnih tribunalih ter imeli na razpolago celo vrsto služabnikov in podurad-nikov. Te predpravice so se podeljevale v časih tudi drugim zaslužnim možem, posebno senatorskega in viteškega stanu kot odlikovanje (ornamenta duumviralia, ornamenta quinquenalia). Važna je bila pravica, da so si l smeli uradniki za čas odsotnosti imenovati sami svoje namestnike. Ti uradniki so imeli izvršujočo oblast, posvetovalno oblast pa je imel kakor v Rimu senat, mestni sosvet, imenovan Ordo decu-rionum ali patres conseripti, ki je obstojal iz 100 članov (decuriones) pod vodstvom odseka t. j. predstavnikov lOJkurij. (Dalje prihodnjič.)