60 Šolnina.
(Spisal Glavor.) (Konec.)
fčitali mu bodo, da je bil len. In vendar se je učil, da se bolj ni mogel. Smejali se mu bodo, zani-čevali ga; in njegova mati — kako se bo žalostila!
Silno nesrečnega se je čutil Jelček, silno nesrečnega.
In bridke solze so mu lile na klop — součenci pa so se mu stnejali!
Ostala muješejedna nada: če bi bil še jedenkrat vprašan in bi znal — potem bi morda šlo. In te misli se je oprijel.
Učil se je računstva dan na dan; naučil se je vse stavke na izust in delal naloge in zopet naloge.
Ali prešel je prvi teden in drugi teden in Jelček še ni bil vprašan. Seveda, profesorju je bilo treba raz-lagati in izprašati sedeminšestdeset učencev — to ni malenkost! Jelček ni mogel jesti, tako ga je skrbelo. Le še teden dnij je časa.
Jelček ni vedel, kaj bi storil. Tedaj pa mu da gospodinja dober svet:
»Glej ga, no! Prosit pojdi, prosit gospoda pro-fesorja, da bi te vprašali! Kaj misliš, da bodo oni tebe prišli!«
Jelčku se je zdela ta misel pametna in modra, in precej pridhodnjo uro je šel k profesorju.
Ko je ta slišal njegovo prošnjo, je rekel:
»Na, zakaj se pa niste prej učili? No, bomo že videli! Torej, za prihodnjič se naučitele
Tega Jelčku ni bilo treba še posebej reči. Tako se je naučil, da je znal najmanj za odlično.
Toda prišlo je nekaj drugega vmes, namreč zobobol.
Ali so vas že kdaj boleli zobje? Ali veste, kako silno to grize, peče, skeli ? če še ne poznate teh boledin, prosite Boga, da bi jih ne imeli nikdar; kajti ni hujšega, kakor je zobobol. Razdražena kri divja po glavi, lice, čelo je razbeljeno, možgani niso v stanu misliti. Clovek bi se utopil v vodo, da bi ugasil pekoče bolečine; ali če si zmočiš lice, navadno ne pomaga nič. Jesti ne moreš
^P                            61
ničesar, čeljusti so ti razboljene, boli te vsa glava. Spati ti seveda ni možno. Tu ne pomaga ne kajenje, ne ma-ziljenje. če si pa izdereš zob, začne te boleti drug. Pri-merjali so grizočo vest z zobobolom, in vrlo primerna prispodoba je to!
Tak zobobol je imel Jelček. In to baš sedaj, ko bi imel biti vprašan matematiko!
Gospodin.ja mu je rekla, naj ostane doma. Ali on je šel v šolo vkljub silnim bolestim. Saj je šlo za njegov obstanek.
Prvo uro so imeli latinščino, katero je učil gospod razrednik. Jelček se je tresel od bolečin in s silo se je zatajeval, da bi ga ne premagal jok, ali da bi ne zaječal. No, zoper voljo so mu tekle obilne solze po razpaljenem licu in od silne boli je sopel, kakor bi bil dolgo tekel.
Tedaj pa zavpije nekdo : »Košir se joka«, in gospod razrednik stopi nemudoma proti Jelčku. Komaj je videl njegov obraz, že je vedel. pri <3em da je.
»Zob vas boli, kaj ne ? Zakaj pa ne ostanete doma in greste k zdravniku?«
Tedaj pa odgovori Jelček jecljaje:
»Vprašan —  — bom------matematiko — — da
—   — bom   — — šolnine-------oproščen — — mati
—  — je — — ne morejo-------plačati — —«
Trdo se je zasukal razrednik na pčti in stopil po šoli, da so mislili učenci, da ga je Jelček razžalil. No-beden pa ni vedel. kako je skušal zakriti svojo ginjenost nad dečkom-junakom, ki je tako možato premagoval telesne bolečine, da bi mogel popraviti slab red in tako prihraniti svoji materi žalost------.
Potem pa je izpregovoril gospod učitelj mehko: »Le pojdite domov! Bomo že naredili, da bo prav, saj imate šejedno uro matematiko!«
In naredil je gospod razrednik, naredil! Ko je Jelček drugi pot prišel ozdravljen v šolo, smehljal se mu je prijazno profesor matematike, in ga vprašal. Jelček pa je znal, daje bilo kaj. Nekaj dnij potem pa je dobil nazaj prošnjo, v kateri je bilo zapisano jasno in razločno, da je Gabrijel Košir oproščen šolnine popolnoma.