Anton Krempl.
(Spisal dr. Anton Medved.)
T<
o je bil naroden praznik! Štajerski Slovenci so obhajali letos dne i i. vel. srpana veličastno svečanost pri Mali Nedelji. Odkrili so krasen, marmornat spominik svojemu bivšemu „premilemu pastirju, modremu učitelju in predragemu ljubljencu" — Antonu Kremplu. Narod je bil od vseh stranij v ogromnem številu pri-hitel proslavljat jednega izmed svojih najzaslužnejših mož. Cvet Slovenskih goric je bil zbran na onem prelepem hribčku, kjer počivajo ostanki slavnega pokojnika. Bil je ganljiv, nepozaben prizor, ko je duhovnik v pričo tisoč in tisoč  pobožnih
Slovencev opravljal pod milim nebom najsvetejšo daritev, ko je pod milim nebom zadonela pro-poved v domačem jeziku. Spomnili    smo
se takrat onih blaženih časov, ko sta, kakor nam zgodovina pripoveduje, sv. brata Ciril in Metod ravno na malonedeljskem gričku učila naše pradede ter zasejala s tem plodovito seme izveliČevalnega krščanstva. Navdušenje se je zrcalilo na žareČih obrazih, srca so utripala vroče Ijubavi, vzvišena, praznična čustva so „DOM in SVET"   1895, št. 21.
Anton Krempl. (Po sliki.)
vnemala neštete množice. Kadar sta pa slavnostna govornika opisovala Kremplovo življenje in naštevala njegove neminljive zasluge, takrat so v marsikaterem očesu zablestele biserne solze. — Videli smo, da ljubezen do našega Krempla še vedno plamti, rod izroča jo rodu. Njegovo ime ne promine.   Njegovo truplo sicer počiva
v grobu, a spomin in slava njegova živita v hvaležnih  in
zvestih srcih Slovenskih goric. Lepo znamenje, kako naš plemeniti narod čisla svoje zaslužne domoljube!
Ant. Krempl nima    pomena samo   za svoje bližnje rojake v Slovenskih goricah, on je vrl pisatelj ter si je s   tem   priboril odlično    mesto v    slovenskem slovstvu;   kot narodni    budi-telj si je postavil pa sam trajen in  najlepši spominik  v  ljudstvu,   v   Čegar   srce   je   zasadil plemenito cvetlico pravega napredka in krščanske  omike.
Rojen je bil Anton Krempl na PoliČkem vrhu št. 55. v župniji sv. Petra pri Radgoni dne 29. prosinca 1. 1790. Latinske Šole je dovršil v Mariboru in Gradcu, bogoslovske študije pa v
41
642
Dr. Anton Medved: Anton Krempl.
Celovcu. V mašnika so ga posvetili dne- 21. ki-movca leta 1814. v St. Andražu na Koroškem. Služboval je potem pol leta kot kapelan v Svetinjah v Slovenskih goricah, od koder je v jed-naki službi prišel v Ormož, kjer je ostal do leta 1819. Zaradi izrednih sposobnosti) je bil premeščen v Ptuj, kjer ga je učeni Simon Povoden vnel za slovensko zgodovino. Dne 10. kimovca 1. 1826. je šel župnikovat k svetemu Lovrencu v Slov. goricah, a 1. 1836. se je preselil — tudi za župnika — k Mali Nedelji ; tam je i umrl dne 21. grudna 1. 1844.
Krempl je bil jako nadarjen mož, jekleno vstrajen in neumorno delaven. Slovenski mladini je on pač lahko jasen vzor, posebno v neutrudni marljivosti; da bi ga le vestno posnemala! Dekan Kellner, ki mu sicer ni bil naklonjen, priznal je vendar rad Kremplove Čednosti in zmožnosti, rekoč: „Es sind ihm we-nige gleich an Fleiss sovvohl als an Kennt-nissen", t. j. malo mu jih je jednakih v pridnosti in v učenosti. Zapisnik ptujske proštije pa ga slavi z besedami: „Vir praestans, cate-cheta et concionator insignis", t. j. odličen mož, uČenik in govornik izboren! Slovensko ljudstvo mu je bilo udano z velikim spoštovanjem. Tako priznanje in jednako neomejeno ljubezen si je bil Krempl pridobil deloma s svojim oČetovsko-milim, proti vsem postrežljivim vedenjem; največ pa je vplival s svojo mogočno besedo. On ima med slovenskimi govorniki odlično mesto; v Slovenskih goricah si je pridobil gotovo lavo-riko. Kadar se je zvedelo, da bo tu ali tam propovedoval Krempl, privrelo je ljudstvo vedno od blizu in daleč. Ni ga bilo govornika boljšega in bolj priljubljenega od njega. Z ognjeno besedo je vse vnel in očaral. RaiČ kaj lepo piše v tem oziru o njem: „ . . . Kar je Krempl povedal, bilo je narodu sveto; Če je kdo pristavil: Krempl so tako rekli! ni bilo več prepira v isti reči." — Niti po smrti se njegovi neštevilni častilci niso hoteli ločiti od njega. Mož, ki je bil prisoten pri njegovem pretresljivem pogrebu, piše doslovno: „OKremplovem pogrebu se je Culo toliko vrišcanje in cviljenje med ljudstvom, da so pobegnoti morali duhovniki s pokopališča, narod se ni dal od groba svojega premilega pastirja, modrega učitelja in
ljubimca odpraviti." Tako Čisla slovenski narod svoje zaslužne može.
Toda še veČ kakor z ognjeno besedo je vplival izborni Krempl s svojim spretnim peresom. Njegovo slovstveno delovanje je za Štajerske Slovence, posebno za razvoj njegovih bližnjih rojakov, velikega pomena. Pisal je mnogo, mnogo; pisal je poljudno, celo preveč poljudno. Radi tega njegov jezik ni uglajen. Nikdo mu pa tega ne bo očital, ako premisli razmere trezno in z zdravim razumom; ako ve, da je Krempl pisal počenŠi z letom 1815.; da se materinega jezika v šoli ni nikdar učil in da sploh ni imel nikake prilike, olikati in oplemeniti slovenščino, katero je pa vendar ljubil s celim srcem. Tudi Prešernova znana satira o Kremplu nima ni-kakega ostrega pomena, marveč je samo dobro-voljna šala. Krempl je bil samouk, učitelj mu je bil le narod slovenski, vodilo samo narodni blagor in napredek.
Slovstvena dela njegova so ta-le:
Cerkvene pesme \a vse nedele po evangelih (1. 1816.).
Molitvenice (leta 1833.), knjiga, ki je bila med ljudstvom silno razširjena.
Življenje svetnikov (1. 1834.), s čimer se je narodu zelo prikupil.
Male molitvenice (1. 1837.).
Evangelišče s kratkimi  navuki  (1. 1844.).
Mnogo je tiskanih Kremplovih cerkvenih govorov v malih zvezkih, kakor postavim : Predga per stoletnem shegnanji na Polenshaki v tem leti i833, na male Meshe den ; ali: Predga sa novo Mesho na velke Meshe den i83y. per sv. Petri svun Radgone sa Gosp. Franca Klei-nosheka.
Glavni deli pa, s katerima je Krempl svoje ime zapisal v slovensko slovstvo, so njegove Pridige in Dogodivšine.
Pridige so izšle 1. 1839. z naslovom: Kratke predge na vse nedele ino svetke \elega leta. Vkupspravlene ino vundane od Antona Krempl, Farmeshtra per sv. Trojici male Nedle sdol Radgone. — Govori njegovi so kratki, a jedrnati; razdelitev snovi je povsod dobro premišljena; lepih prispodob in ganljivih črtic se v njih nahaja obilo, znamenje velike govorniške nadarjenosti. Jezik je čvrst, krepak in poljuden,
Anton Medved:  Pod mrklim nebom.
643
škoda le, da je semtertje nekoliko potujčen. Sicer naj ga pa vsak sam sodi po kratkem odlomku s strani 234. v I. delu: Od hasnovi-tosti shol. Lubi starshi! pride pale tisti zhas, kader bodo vashi otrozi sazheli v' šolo, po ne-delah pa sred vami k' krshanskemi navuki hoditi. O kak dobro je to sa vas ino sa nje, sakaj tak se bodo navuzhli, kaj imajo snati ino verjeti, da vezhno svelizhanje sadobijo, ino se nebo nad njimi spunilo, kaj ti poterplivi Job pravi: Da ne vejo, kaj bi verjeti mogli, tak bodo na veke pogubleni. Sakaj neki starshi so she resen tak neskerbni sa podvuzhenje svojih otrok, ka od shole nizh nezhejo snati, da so oni ne v' sholo hodili. Ali jas bi vas dnes rad vse pre-vishal, kak dobro ino hasnovito je sa vas ino sa vashe otroke, zhe nje sholati date, ino da je ena posebna srezha sa vas ino sa nje, ka imate perloshnost, vashe otroke v' sholo dati.. . Najimenitnejša njegova knjiga: Dogodivšine štajerske ^emle so prišle na svetlo šele po njegovi smrti 1. 1844. V njih popisuje Krempl z veliko marljivostjo in temeljito učenostjo zgodovino zelenega Stajerja od prvih starodavnih časov do svoje dobe. Ozira se ne le na važnejše dogodke, temveč razpravlja zelo zanimivo tudi prosveto, vero, omiko, običaje in napredek svoje domovine. K sklepu vsakega poglavja ponavlja. važnejše pomenljivosti v vezani besedi, kar je ljudstvu najbolj ugajalo. S ponosom in srčno zavestjo proslavlja one Čase, ki so bili našemu narodu mili, plakaje pa toži, kjerkoli je zadela domovino grenka usoda.
Slavne sreče zlato solnce,
Kak si ti  zapustlo  nas!
Z Vodnikovim domoljubjem budi malomarne rojake. S pogumno krepostjo očita nasprotnikom
Prejd je bilo vse le našo
Mi smo  delali  za se, Zdaj  je prek no  prek vse vašo Z nami samo  orjete . . .
Vso  to radost našga mira
No  veselje  narodno Do  znotrine  nam  razdira
Mi se le raztožimo.
In kdo je tega kriv? Odgovor odseva iz kitice:
Telki naiod,  ki kak peska
Ludi 'maš,  pa ne  si tvoj, Vsi si tebe  kakti  sčeska
Kalajo  na hasek svoj. Gdo  vas  bo,  če  vkupdržite
Mogel gda obladati? V  pol Evropi vi stojite
Pa  ste v'  sužnost vrženi! . . .
Kremplove pesmi so vnele plamteč ogenj v srcih probujenih rojakov. Ljudstvo jih pozna še danes, kakor pred pol stoletjem. Mladina se jih radostno uči, in starost se divi na njihovih ljubkih glasovih. Mladenič jih prepeva in deva, na polju in v cerkvi donijo. Na svatbah in pri svečanostih jih navdušen govori koreniti kmet. Na njih ogrevajo sinovi in hčere prelepih Slovenskih goric svoja srca in prepevajo slavo svojemu nesmrtnemu Kremplu.
Četudi smo podali le kratke Črtice o Kremplu, vendar upamo, da smo med Slovenci poživili njegov spomin.
Pod mrklim nebom.
, saj  je vse na solznem sveti nič! Uživati,  ljubiti,  peti  —  nič! Kaj  dovolji srce Človeško, Da  nima lepšega želeti?  Nič. Na nebu plava zvezd kardelo, A   koliko jih znaš prešteti? Nič. Ko  šteješ tretjo,  peto,  sedmo . . . Od prve moči ni uzreti nič.
Ko jedno  slast zvečer izpiješ,
Kaj  v jutru  dušo  sladko  neti?  Nič.
Če srečo  zemlje vse dosežeš,
Želja ne more novih streti  nič.
Premišljaj  sebe!  Saj  ne  moreš
Ni sebe samega umeti nič.
Oh,  saj je vse na solznem  sveti nič!
Anton Medved.
41*