Slovenija je vsa posejana z visokimi hribi in belimi cerkvicami. Okrog cerkve so hiše, med hišami pa teče cesta, po kateri hodijo veseli ljudje. Tu vidimo: Polhov gradeč.
Naslovna stran: Sveta brata Ciril in Metod (lesorez: Ivan Bukovec)
UMRL JE DOBRI PASTIR
Na binkoštni ponedeljek, 3. junija, so zvonovi pri svetem Petru v Rimu naznanili, da je umrl sveti oče Janez XXIII., namestnik Jezusa Kri-stusa na zemlji in 262. naslednik apostola Petra.
Novica se je kot blisk razširila po vsem svetu in združila v žalovanju razdvojena srca. Vsi, od kardinalov — 82 po številu, okrog 2.500 škofov, P°l milijona duhovnikov, skoraj milijon redovnic, nad 500 milijonov katoličanov, pa do drugovercev in celo brezvercev, smo občutili, da smo izgubili °četa, ki nas je v resnici ljubil. Se več: ob njegovi smrti so vladarji in učenjaki, zapadnjaki in vzhodnjaki, ljudje vseh kontinentov sveta spoznali, Ua je bil Janez XXIII. luč v temi našega časa.
Enainosemedeset let in šest mesecev ter devet dni je živel na zemlji, rojstne vasice Brusico v župniji Sotto il Monte, ki spada v škofijo Berti am o v Severni Italiji, ga je življenjska pot vodila v Bergamo, nato v Rim, 12 Rima v Bolgarijo, iz Bolgarije v Grčijo in v Turčijo, nato v Pariz in v Benetke in končno v Vatikan, k svetemu Petin, kjer je prenehalo biti nie.govo plemenito srce
Triindvajsetleten je zapel novo mašo. Na dan posvečenja mu je dejal svetnik papež Pij X. „Želim, da bi bilo vaše duhovništvo v tolažbo, sv. Cerkvi."
Na praznik snetega Jožefa v svetem letu 1925 je prejel polnost duhov-Pištva; v cerkvi sv. Karola je bil posvečen v škofa. Za tem je dvajset let Preživel na Balkanu.
Osem let je bil nato v Parizu in pet v Benetkah.. Oba mesti je kmalu °svpjil.Večkratni minister Robert Schuman je izjavil, da je nuncij Roncalli »edini človek v Parizu, pri katerem je mogoče najti in uživati mir".
Osemindvajsetega oktobra 1958 je bil po smrti učenega Pija XII. izvoljen za papeža. Na praznik sv. Karola je prejel tiaro, znamenje trojne najvišje oblasti: duhovniške, učeniške in duhovniške.
Bog mu je odmeril le 4 leta, 7 mesecev in 5 dni na papeškem prestolu. Kratka je bila ta doba, če pomislimo, da je Pij XII. vladal 19 let, Pij XI. 17, Leon XIII. 25, Pij IX. pa 36 let, kar je rekord v zgodovini katoliške Cerkve. A kljub temu je Janez XXIII. izvršil delo, ki bi normalno zahtevalo veliko čsa. Z dušnopastirskimi obiski bolnikov in jetnikov, s preprosto in Prisrčno besedo ali bolje rečeno z razumevajočim in dobrohotnim razgovorom, * Posebnimi okrožnicami, med katerimi sta pravi biser ,,Mati in učiteljica" ip »Mir na zemlji", z napovedjo in s pričetkom vesoljnega cerkvenega zbora, ki napoveduje novo dobo, z molitvijo in z darovanjem svojega trpljenja, je osy0jii svet. Z osvojitvijo pa je človeštvu, ki išče resnico, približal Cerkev, in v tem je krona vsega njegovega z milostjo prekvašenega življenja in dela.
A. S.
NAŠE
TROJNO
SREČANJE
S
KRISTUSOM
Ko je naš Gospod pri zadnji večerji jemal slovo od svojih učencev, so bili žalostni, pobiti. Gospod1 jih je tolažil: „Valše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, dudi v me verujete» V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če ne, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam mesto pripravim. In če odidem in vam mesto pripravim, bom zopet prišel in vas k sebi vzel, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste, in za. pot veste.“ Tomaž mu pravi: „Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot?“ Jezus mu reče: „Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, raizen po meni“ (Jan 14, 1-6). Šele pozneje so apostoli te besede docela razumeli, šele pozneje jim je bil Gospod res pot, resnica in življenje, pot skozi vse nevarnosti in viharje na zemlji, resnica v vseh zmotah in v vsej temi, življenje v preganjanju in umiranju tega sveta.
Kakor nekdaj apostoli, tako smo tudi mi danes večkrat pobiti in žalostni, ma-
lodušni in skoraj obupani. Tudi nam se v življenju kaj lahko zbudi pomislek in vprašanje, kakor nekdaj Tomažu: „Gospod, ne vemo, kam greš, in kako bi mogli vedeti za pot?“ A tudi nam daje Gospod isti odgovor kot Tomažu: „Jaz sem pot, resnica in življenje.“ Po 2000 letih je Kristus še vedno edina pot, edina resnica in edino življenje, j>a ne samo ne neki neviden in skrivnosten način, ampak dejansko, resnično in vidno v svoji sveti Cerkvi. Katoliška Cerkev, ki jo je Kristus ustanovil, da nadaljuje njegovo poslanstvo in delo, ni nič drugega kot Kristus med nami. V njej srečujemo Kristusa, po njej in v njej najdemo to, kar so apostoli našli v 'učlovečenem Bogu.
NAJPREJ S SVOJIM NAUKOM
Kristus je naša pot, resnica in življenje najprej s svojim naukom, s svojim božjem razodetjem. Sveti Janez nam je napisal Gospodove besede: „Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja (Jan 8, 12). Zgodovina nam priča, kaklšno luč je prinesel Kristus ljudem, ki so živeli v duhovni in nravni zmedenosti in temi. Ta luč ni ugasnila. Učiteljska služba in oblast Cerkve je tudi v naših časih kakor mogočen svetilnik. Kristusov nauk je še danes luč, in žarki te luči prebadajo temo na vse strani-S svojim naukom Kristus v Cerkvi še vedno daje pričevanje resnici, kot je nekoč odgovoril Pilatu: „Jaz sem zato rojen in sem zato prišKel na svet, da spričam resnico“ (Jan 18, 37). To je tista resnica, o kateri praivi Gospod, da nas bo osvobodila (Jan 8, 32), tista resnica, ki omogoča novo življenje, kajti večno življenje se po Kristusovih besedah začenja s tem, da ljudje spozna-
J<> edino pravega Boga in katerega je l-'°slal, Jezusa Kristusa (Jan 17, 37).
Učiteljska služba, ki jo je naš Go-8|)°d nektiaj tako neutrudno vršil, torej prenehala, ampak se nadaljuje v Cer-Vl’ Kot so nekdaj- množice od vseh Stran* hodile k Jezusu, da bi slilšale nje-R°vo besedo, da bi v njegovem nauku ^ašle poti, resnico in življenje, tako mi 8.. danes hodimo k Cerkvi in njenemu ’Kiteljstvu. Na.*l> prvo srečanje s Kri-8Kisom je srečanje s Cerkvijo v njeni “Celjski službi.
duhovnik na vekomaj
Kristus je o sebi dejal: „Eden je Vaš učitelj, Kristus“ (Mt 23, 8). A Go-k**°d nikakor ni hotel biti samo učitelj, ®kor farizeji, o katerih je sam rekel: ” ‘Ozesoivc; stolico so zasedli pismouki in aiizeji. Vse torej, kar vam poreko, dr-in izvršujte, po njih delili pa se !'e, ravnajte; govore namreč, pa ne de-•Ou. Vežejo težka in neznosna breme-a ter <ih nalagajo ljudem na ramo, a
sumi jih še s prstom nočejo premakniti“ (Mt 23, 2-4). Kristus je najprej sam dal vzgled za ki|ščansko življenje. On je res pot in vodnik na poti; krščansko življenje ni nič drugega kakor hoja za Kristusom. A kar je najbolj važno: Kristus nam je sam omogočil, da sploh moremo hoditi za njim. Njegova učiteljska služba je bila hkrati duhovniška služba, ki jo je dopolnil kot veliki Duhovnik človeškega rodu s svojo krvavo daritvijo na križu. Že pri zadnji večerji je molil v velikoduhovniški molitvi k Očetu: „Jaz sem jim izročil Tvoj nauk, a svet jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da bi jih vzel s sveta, temveč, da bi jih varoval hudega. Posveti jih z resnico, tvoja beseda je resnicai Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. In zanje sc jaz darujem, da bodo tudi oni posvečeni z resnico“ (Jan 17, 14-19). šele z daritvijo na križu je Kristus za nas res pot, po kateri moremo hoditi, resnica, ki je moramo živeti, in življenje, ki ga moremo do-
Iljubljanski nadškof dr. Anton Vovk med udeleženci vesoljnega
cerkvenega zbora
seči. Zalo pismo Hebrejcem tako zelo poudarja duhovniško vlogo Kristusovo. S svojo daritvijo na križu nam je naš Odrešenik pridobil možnost, da se smemo z zaupanjem bližati prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost o pravem čosu (Hebr 4, 16).
Tudi ta duhovniška odrešilna služba nalaga Gospoda ni prenehala. Že pismo Hebrejcem pravi, da Kristus, naš veliki duhovnik, vedno živi, da prosi za nas (Hebr 7, 25). še več: svoji Cerkvi je dal Gospod oblast in naročilo, da nadaljuje njegovo duhovniško službo v nekrvavi daritvi in z cMitvijo zakramentov. „To delajte v moj; spomin“ (Lk 22, 19) je bila oporoka velikega Duhovnika pred njegovo krvavo daritvijo, in Cerkev io izpolnjuje in jo bo izpolnjevala do konca sveta. Naše drugo srečanje s Kristusom je srečanje s sv. Cerkvijo v njeni duhovniški službi.
PASTIRSKA OBLAST
Kristus je nas) učitelj in naš veliki duhovnik, nekdaj kot učlovečeni Bog, danes pa v sv. Cerkvi. A Gospod je izročil Cerkvi še tretjo oblast, da jo nadaljuje po njegovem naročilu in v njegovem imenu, pastirsko oblast. Kako lepo je Gospod govoril o sebi kot o dobrem pastirji!:	„Resnično, resnično,
povem vam: Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njem'u vratar odpre in ovce njegov glas poslušajo in on pokliče svoje ovce po imenu in jih vodi ven. Kadar izpusti svoje ovce, gre pred njimi in ovce grede za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujim, pa ne pojdejo, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujih... llesnič-nd, resnično, povem vam: Jaz sem vra-
ta k ovcam. Vsi, kolikor jih je p.iiš*°’ so tatje in roparji, ovce pa jih niso poslušale. Jaz sem vrata; kdor vstopi skozi mene, bo zveličan, in bo hodil noter in hodil ven in bo liaCbl pašo-Tat ne pride, razen da krade ia ko!je in pogublja. Jaz sem prišel, da bi imel* življenje in ga imeli v izobi ju. $al sem dobri pastir. Dobri pastir d:i sv°j j'? življenje za ovce. Najemnik, ki "' pastir in ovce niso njegove vidi volka priti in ovce popusti ter zbeži, in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik Pa zbeži, ker je najemnik in ga za °vC® ni skrb. Jaz sem dobri pastir in P°" znam svoje ovce in moje poznajo m®' ne, kakor mene pozna Oče in jaz P°' znam Očeta. In svoje življenje dam /a svoje ovce. še druge imam, ki niso tega hleva. Tudi tiste moram pripeljat'’ in poslušale bodo moj glas in ho e _ čreda, en pastir“ (Jan 10, 1-16). Kr*' stus je vedel, da so množice kakor <>vcC brez pastirja. Sv. Matej piše v devC' tem poglavju: „In Jezus je hodil P° vseh mestih in vaseh: učil je v ni'*1 shodnicah, oznanjal blagovest kralj®-stva in ozdravljal vse bo’ezni in vsC slabosti. Ko pa je videl množice, so s® mu zasmilile, ker so bile izmučene razkropljene kakor ovce, ki nimajo P3' stirja“ (Mt 9, 35-36). Danes je še ved' no tako. Zato je najvillji pastir, kak«>r sv. Peter imenuje Kristusa (1 Petr 5' 4), pred povratkom k Očetu narod Petru in njegovim naslednikom: „P38 moje ovce“ (Jan 21, 17). Papež, škof'
je in duhovniki so tako v Kristusove13 imenU naši pastirji. „Nekdaj ste h'" kakor izgubljene ovce, zdaj pa ste se obrnili k pastirju in varuhu vajših du’r • piše sv. Peter v svojem prvem lis*"
(1 Petr 2, 25). Naše tretje srečanje 8 Kristusom je srečanje s Cerkvijo v njeni pastirski službi.
SIMBOL PAPEŽEVE TIARE
Ena največjih slovesnosti, kar jih l>ozna katolisjka Cerkev, je kronanje novega papeža. Sv. očetu polože na Slävo tiaro, trojno krono kot znak troj-ne oblasti, učiteljske, duhovniške in Pastirske. Trojna krona, ki jo Kristu-SOv namestnik na zemlji in naslednik Sv" 1’etra nosi ob posebno slovesnih ‘ večanostih, naj; nas vedno spominja na naše trojno srečanje s Kristusom v ^r°jni službi Cerkve. Če je Kristus oh-lufcii apostolom:	„Glejte, jaz sem z
^ami vse dni do konca sveta“ (Mt 28, , '» Potem velja ta obljuba prav pose-PJ tam, kjer Cerkev vrši svojo trojno sl«Žbo.
P° CERKVI SREČUJEMO KRISTUSA
1 rojno breme tlači ljudi:	breme
*	ni ote, breme greha in breme slabosti. 6 bi ljudje ostali prepuščeni sami
' "*> bi že zdavnaj podlegli tem bre-lnom. Danes morda De bolj čutimo 'Sl> težo zmote, greha in slabosti, ker ve. svet tako oddaljil od Boga. Mi moramo živeti v tem svetu in smo ' a.n« izpostavljeni njegovemu vplivu’.
•	kateri postajajo že malodušni in se Je. da bodo podlegli. A tudi danes Jajo tolažilne besede: Množice se mi
ja "'io. ker so kakor ovce brez pastir-tV *"d' danes nam Gospod ponavlja: ssm pot, resnica in življenje, in
Jaz
tudi
^ danes naroča svojim namestni-ltl: Pasite moje ovce! Cerkev zvesto i'P'avja trojno službo in rešuje ljudi tl trojne bede, iz bede zmote, greha in osti. Papež in škofje vrše to naro. na posebno izrazit in uraden na-• Cni so od Boga postavljeni naši g l*®1jit veliki duhovniki in veliki pa-- l,rj|. v njihovi službi vedno znova srepemu Kristusa.
"lab,
čilo
A morda so papež in škofje predaleč cd našega vsakdanjega življenja, da bi mi res stalno doživljali, da v njih srečujemo Kristusa. Zato pa papež in škofje pošiljajo k nam posvečene duhovnike, župnike in kaplane; ti naj bi bili v vsakdanjih razmerah naši učitelji, duhovniki in pastirji. Kjerkoli živi in deluje posvečen katoliški duhovnik, ki ga je k nam poslala Cerkev, povsod tam se vedno znova uresničuje naše trojno srečanje s Kristusom. Nav bo ta duhovnik star in izkušen, naj bo mlad in šele na začetku svoje službe, naj bo temeljito izobražen in naj ima posebne naslove, ali pa naj bo čisto preprost, z ljudstvom, povezan duäni pastir, če le prihaja v Kristusovem imenu in po naročilu Cerkve, je naš
Plečnikov krstilnik in božji grob v Škofji Loki
neite j, duhovnik in pastir in v njem vedno znova srečujemo Kristusa. Zato tako ljubimo svoja duhovnike, se zbiramo okrog njih, «ih poslušamo, jim ostajamo zvesti, sc jih oklepamo in gremo za njimi. V njih živi Kristus, v njih je med nami Cerkev, oni nas vodijo na pot resnice in življenja.
TUDI V VURNIKIH
A smemo in moramo iti še korak dalje. Kristusa ne srečujemo samo v posvečenih duhovnikih, ki uradno vrše trojno službo po naročilu Cerkve, ampak tudi povsod tam, kjer živi krščanski človek, katolilški mož ali žena, ki sla zvesta sv. Cerkvi. Cerkev, to niso samo papež, škofje in duhovniki, to so '■ tudi vsi verniki. Na neki način, ki se seveda bistveno razlikuje od uradnih nosilcev trojne oblasti, Kristus tudi katoliškim laikom poverja 'učenižko, duhovniško in pastirsko službo. To velja predvsem za krščanske matere in očete. Njim je vendar izročena prva skrb za otroke, da iih poučujejo v sveti veri, da jih uče moliti, da jih vodijo k sv. mašii in navajajo k zakramentom, da jih vodijo skozi viharje in nevarnosti življenja. Ker danes mnogokje manjka duhovnikov ali ker ne morejo tako izvrševati svoje službe, kakor bi bilo potrebno, ie naloga in odgovornost očetov in mater še toliko večja. Poklicani so, da tako uče in skrbe za otroke, da jih tako vzgajajo in vodijo k Bogu, da bodo otroci že v njih zares srečavali Kristusa. Starši so prvi zastopniki božji, prvi namestniki škofov in duhovnikov. Če jim staršli ne pomagajo pri izvrševanju njih trojne službe, tudi ti ne bodo dosti dosegli. Zato mora biti sodelovanje med starš,i in du-
hovniki res tesno in močno. Torej morajo starši vzgajati svoje otroke v Pra' vi pokorščini in zvestobi, v pravi Uu' bežni do duhovnikov in škofov. Kjer odrasli v družini slabo govore o duho'“ nikih, kjer hujskajo proti njim, kjer vidijo na duhovnikih le človeške slabosti in napake, tain se lahko zgodi, sebi in mladini preprečijo trojno sre' Čanje s Kristusom v Cerkvi. Odgovornost pa ni samo na ramah očetov *n mater, ampak na ramah vseh odraslih« posebno šte na ramah vzgojiteljev, učiteljev, mojstrov in delodajalcev. Nil'čc se ne more in ne sme izgovarjati, d* mu ni vse to nič mar. Kdor ne pomaga velikemu pastirju naših duš in njegovim namestnikom, ta pomaga njegovi11] nasprotniko in sovražnikom. „Kdor 111 z menoj, je proti meni, in kdor ne zbira z menoj, raztresa,“ pravi Gospo (Mt 12, 30).
Pri zadnji večerji je ob slovesu jal Tomaž Kristusu: „Gospod, ne vem0’ kam greš; in kako bi mogli vedeti pot?“ Ali bomo tudi mi tako odgov®' rili? Ali ne smemo z vso gotovosti1] odgovoriti: Gospod vemo za pot. Ti 6 naša pot, resnica in življenje. Ali n< bomo tudi mi, kot nekdaj Peter, z vseh1 zaupanjem rekli: „Gospod, h komu P°K
demo? Besede večnega življenja in'9
in mi vemo in verujemo, da si Ti Ivf)] stus, Sin božji“ (Jan 6, 68-69). Mi ^ rujerno in vemo, da si še danes P*-'^ joč v svoji Cerkvi kot naš/ učitelj, t*" hovnik in pastir. Mi verujemo in v® mo, da v Tvoji Cerkvi, ki izvršuje t]0,j no službo, Tebe srečujemo, Tebe, k' naša pot, resnica in življenje.
Dr. Alojzij Šuštar, $vic*
Stari cilji in nova pota
Čeprav so se časi zelo spremenili, se dušnopastirske metode št niso ta’:o spremenile in se najbrž tudi ne bodo tako hitro. Zdi pa se, da m pravi o v sodobnem dušnopastirskem delu polagati važnost predvsem na dve stvari: n'J ver slo vzgojo posameznika in na družino.
Ker je danes človek v nekrščanskem okolju veliko bolj nase navezan, je "Potrebno, da je sam močan in trden v veri in zvest v verskem. življenju.
Pred desetletji je bil klic: pokristjanite okolje, s tem boste pokristja-nili delavca, tehnika, izobraženca. Priznajmo, da se to pokristjanjenje oko-tiu ni posrečilo. Zahteva seveda ostane, a pot je drugačna: napravite po-edince za\ dobre in močne kristjane, ki bodo kakor kvas v testu, kakor luč v terni, kakor znamenje ob poti, in ljudje bodo postali nanje pozorni. Od njih bo izhajalo novo življenje in zajelo tudi okolico.
Zato je dušno pastirstvo poedincev ali pa majhnih skupin, ki pa so lzredno močno apostolsko orientirane, ena največjih nalog za sedanjost in bodočnost. Skrbeti moramo za vse, kar nam pripomore k vzgoji takih po-edincev, ki bodo priče novega krščanstva: osebna molitev, tudi v obliki premišljevanja, pogosto prejemanje zakramentov, duhovne obnove in duhovne Vaje, posebne načine liturgične sv. maše, ki pa ostane popolnoma v meji Cerkvenih predpisov, osebni stik kljub ogromni zaposlenosti. Če se nam por sreči vzgojiti take apostolsko usmerjene poedince, smo v dušnopastirskem °*iru dosegli morda več kot pa s splošnim misijonom v celi župniji.
Druga posebna naloga je družina. Po besedah Pija XII. je družina Velik bolnik našega časa. Kdor se zavzema za družino, bo res nekaj doprinesel k zgradbi boljšega sveta. Seveda je tu cel circulus vitiosus in dušni Pastir večkrat ne ve, kje bi zančel: ali pri starših ali pri otrocih, ali pri funtih ali pri dekletih, ali pa kar z glavno ofenzivo na celi črti. Najbrž izdelanih receptov, ki bi bili povsod veljavni in uspešni. A važno je, da Peoblem najprej vidimo, občutimo njegovo nujnost, iščemo potov in sredstev Ier možnosti za njegovo rešitev, sami in v skupnem razgovoru in predvsem tudi v razgovoru z Bogom v molitvi.
A. S.
V	pastirskem pismu za leto 1963, ki razpravlja o slovanskih blagovestnikih sv. Cirilu in Metodu, nam katoliški škofje Jugoslavije govore o svetniški podobi svetih bratov. Med drugim pravijo tudi sledeče: „Globoka krščanska ponižnost svetih bratov pa je bila združena s heroičnim junaštvom za krščansko vero.
V	sveti gorečnosti za širjenje krščanske vere in zveličanja duš, sta .z besedo in dejanjem izjavljala, da sta pripravljena za sveto vero žrtvovati svoje življenje. Do smrti sta vztrajalai v slovanskem
apostolskem delu.“
Podoba sv. Cirila in Metoda
Sveta brata sta bila že v rojstni hiši v Solunu pobožno vzgojena. Njun »če Leon je bil „pobožen in je natančno spolnjevali vse božje zapovedi“ (ŽK); enako je bila pobožna njuna mati Marija. Ciril je v ranih ddških letih napravil zaobljubo devištva. V razkošnem Carigradu se je tako odlikoval „po čistem življenju, da je bil ljub Bogu in ljudem“. Kot bistroumen filozof je filozofijo umeval kot prizadevanje, da v sebi ohrani tisto bogopodobnost (božjo podobo), kakršno je imel praded Adam pred izvirnim grehom; prvotno Adamovo bogopodobnost je imenoval pradedne časti. Te dedne časti je naš odrešenik Kristus po odrešenju obnovil. Ker je pa v odrejenem človeku še ostalo hudo nagnjenje, zato se morajo kristjani prizadevati, da nadnaravno bogopodobnost ohranijo, to je, da/ ohranijo in obnav-
ljajo krstno nedolžnost. Kot slavljen profesor filozofije je svoj filozofski naslov ponižno in bistroumno razlagal, da je kot Adamov vnuk rojen v izgnanstvu in siromašitvu; njegova filozofija je prizadevanje zai prvotno rajsko bogopodobnost, to je: za krstno nedolžnost.
CIRILOV NAUK
Kakor veliki cerkveni očetje sv. Janez Zlatousti, sv. Gregor Nazianški, sv. Ambrozij in drugi, tako jle tudi naš sveti blagovestnik učil, da je pravi filozof tisti, ki duhovne stvari više ceni kakor minljive zemeljske stvari. Pravi filozofi so svetniki, kakor uči tudi sv. pismo: strah božji, to je spoštljivo pobožno božje češčtenje, je začetek modrosti.
Vodilna misel pradednih časti in ‘^tnc nedolžnosti je Cirila in Metoda °benem. opozarjala, da so vsi v krstu Prenovljeni Adamovi potomci bratje med seboj, eno v Kristusu, kakor zgo-Vorn° naglasa sv. Pavel.
Adamove pradedne časti so izvirni 'zraz človečanskih pravic, ki jih v da-
lojem, času tako odločno naglašajo. lisel pradednih časti je sv. Cirila in •etoda spodbujala, da sta se žrtvova-a 251 tedaj prezirane Slovane, jim dala slovansko bogoslužje in jih kot enakopravne člane vključila v družino krščan-skih narodov.
Bv. Ciril in Metod sta se zato umak-»ila v samostan, da sta se v samoti 1,1 k o poglobila v krščansko mišljenje in z|vljenje, da sta mogla krščansko vero S|riti ne samo z besedo, ampak tudi z zSledom, zakaj: besedo mičejo, zgledi pa slečejo. Sv. Pavel je isvojiegai učenca "Uoteja opominjal:	„Bodi vernikom
Zgled v besedi, vedenju, ljubezni, veri, čistosti... öe boš tako ravnal, boš zve-ičal sebe in tiste, ki te poslušajo“ (1 *'m 4, 12 in 16(. Privlačno moč svet-niškega zgleda so čutili Hazari, ko so st> Cirilu zahvaljevaili: „Mi smo neiz-'ihraženi ljudje, to pa verujemo, da si 0t* Boga poslan.“ še bolj so to okušali Horavski in panonski Slovani.
METODOV VZGLED
Hrabrega vojaka in državnika Me-* odi j a nam. njegovi staroslovenski živ-lopjepis predstavlja, da se je kot rac-n'h odlikoval po „ponižni pokorščini in k’1 natančnem spolnjevanju vseh redov-n'l» pravil..“ O misijonskem poslanstvu v huzarski državi beremo, da je bil "Metod pokoren sluga mlajšemu bratu.
Ir'l je nasprotnike krščanstva zmago-'al z besedami, Metod z molitvijo,“ Tu-
di v Moravski, Panoniji in Kirnu je bil Metod ponižno podrejen bratu Cirilu. Šele po Cirilovi smrti je Metod osamljen prevzel vodstvo slovanskega misijonstva in v najtežjih razmerah junaško vztrajal do smrti.
Globoka krščanska ponižnost svetih bratov pa je bila združena s heroičnim junaštvom za krščansko vero. V sveti gorečnosti za širjenje krščanske /vere in zveličanju duš sta z besedo in dejanjem izjavljala, da sta pripravljena za sveto vero žrtvovati svoje življenje. Do smrti sta vztrajala v slovanskem apostolskem dti'u.
Sveta brata Ciril in Metod
APOSTOLA VESOLJNE CERKVENE EDINOSTI
Sveta slovanska blagovestnika sta kot grška domoljuba priznavala bizantinskega cesarja za krščanskega rinu-skegai cesarjia, a z odločnim poudarkom, da nima oblasti nad vesoljno Cerkvijo. Vrhovno cerkveno oblast ima rimski papež. Krščanski cesar je pa pokrovitelj sv. Cerkve in podrejen papežu.
Stara vzhodna izročila so živahno poudarjala edinost vzhodne in zahodne Cerkve pod papeževim poglavarstvom. To zavest vesoljne cerkvene edinosti so v srcih svetih bratov posebej poživljale svetinje rimskega papeža Klementa, ki sta jih našla v bizantinskem mestu Ker. zonu in jih potem skozi Moravsko in Panonijo leta 867 nesla v Itim.
V Rim sta potovala zato, ker sta rimskega papeža priznavala za poglavarja vesoljne Cerkve. Rimskemu papežu sta predložila svoje misijonsko delo in dosegla, da je papež potrdil in blagoslovil slovanske bogoslužne knjige. Papeža sta imenovala: apostolski gospod, apostolih. S tem sta naglašala, da je rimski škof zato vrhovni poglavar sv. Cerkve, ker je naslednik sv. apostola. Petrai. Sv. Metodu in njegovim učencem je bil Rim t<e posebno drag ker je bil grob sv. Klementa in poleg njega grob našega blagovestnika Cirila.
DRAGOCENA DEDIŠČINA
Sv. Metod je kljub mnogim neprijetnostim. in krivicam s strani nemških škofov vztrajali v neomajni edinosti z rimsko Cerkvijo. To vdanost vesoljni cerkveni edinosti je kot dragoceno dediščino zapustil svojim 'učencem. Metodovi učenci so ob pogrebu svojega dragega nadškofa peli bogoslužne pogrebne molitve v slovanskem, latinskem in grjškem jeziku. Tako so iz dna svojih
src slavili vesoljno edinost vzhodnega in zahodnega krščanstva.
Iz Moravske izgnani Metodovi učenci so tudi v deželah južnih Slovanov ohranli živo zavest vesoljne edinosti s središčem v Rimu. To je posebno nazorno učil poglavitni Metodov učenec Kliment Ohridski. V Klimentovi cerkvi v Ohridu je še danes ohranjena stara slika sv. Petra s cerkvijo na ramah. Ta edinstvena slika nazorna izraža, da je sv. Petler tista skala, na katero je Kristus sezidal svojo Cerkev in da s° Petrovi nasledniki poglavarji vesoljne Cerkve.
Po nauku sv. Pavla je pobožnost v vsakem pogledu koristna. Talko iniaj*> tudi vse izredne odlike Cirilovega in Metodovega dela svoje korenine v njuni globoki pobožnosti in v odlični svetosti-Svetai brata sta bila kot prava svetnika v vseh težavah in ovirah vdana cerkveni edinosti. V njunih srcih se je uresničevala m'isial pobožnega krščanskega pisca: „Kolikor bolj se bližamo Bogu, ttiliko bolj smo edini“ (Hugo a s. Victore, De amore snonsi PL 176, 99l-Quanto magis Deo appropinquare inci-pimlus, tanto magis in unum congrega-mur). V isti njuni svetosti ima svoje korenine njun posebni način (metoda) in uspeh slovanskega misijonstvai, posebej slovansko bogoslužje.
Naraščanje
^RfilHVALSTVA
ix
tiOSPMIAKSKI
' zadnjem času se pogosto stavlja 'Präfünje, kako spraviti v sklad gospo, arstvo in razpoložljivo množino za živ-Jen_te potrebnih dobrin z močno rasto-Clltl Številom prebivavstva. To vprašanje 8e nanaša ali na svet v celoti ali na dfižele, ki pomanjkanje trpe.
NESORAZMERJE MED PREBIVALSTVOM IN SREDSTVI ZA PREŽIVLJANJE
Kar zadeva celotni svet, nekateri Pozarjajo, da se bo po zadevnih raču-Pil> število človeštva v nekaj dcsetlet-J,h zelo pomnožilo, medtem ko bo gospodarstvo raslo mnogo počasneje. Iz nekateri sklepajo, da se bo v krat-ke,n času nesorazmerje med številom Prebivavstva in količino življenjskih po-reb6čin še zaostrilo, če se množitev (loveštva kakorkoli ne omeji.
Iz statistik gospodarstvo m an ji raz-'itih dežel na kot gotovo sledi to: ker Se tam. vedno bolj širi uporaba sodobni1 higienskih in zdravniških pridobitev,
pati a umrljivost otrok in se dviga povprečna življenjska doba; število rojstev, ki je v teh deželah navadno visoko, pa ostane, vsaj dal<e časa, isto. Medtem ko je število rojenih višje od števila isto leto umrlih, pa ne raste gospodarska proizvodnja v teh deželah sorazmerno s prebivalstvom. Zato se v takih revnejših državah življenjske razmere ne zboljšu-jejo, marveč nujno postajajo vedno slabše. Da ne bi prišlo do najhujšega, nekateri mislijo, da je potrebno spočetje in rojstvo preprečevati ali kakorkoli omejevati.
VSEBINA PROBLEMA
Da povemo resnico, ni videti, da bi razmerje med številom prebivavstva in možnostmi prehrane glede na celotni svet povzročile sedaj ali v bližnji bodočnosti resne težave. Razlogi, ki jih za to navajajo, so tako negotovi in sporni, da iz njih ni možno nič zanesljivega sklepati.
Poleg tega je Bog v svoji dobroti in
Janez XXIII. s kitajskim kardinalom
moti rest j vsadil v naravo skoro neizčrpno rodovitnost in obenem človeka obdaril s to.iko bistroumnostjo, da more z 'uporabo primernih sredstev izkoričiče-vati darove narave za zadovoljitev svojih življenjskih potreb. Zato za rešitev tu zastavljenega vprašanja v njegovi osnovi nikakor ni izbirati poti, ki ruši ne le od Boga postavljeni nravni red, ampak tudi sam vir človeškega življenja. Nasprotno si mora človek pridno prizadevati, da si s temeljito uporabo tehnike in znanosti pridobi globoko poznanje prirodnih sil s tem vedno bolj obširno gespodstvo na naravo. Sicer pa daje napredek, ki ga je človek do danes dosegel v znanosti in tehniki, glede tega skogo neomejeno upanje za bodočnost.
Vemo, da pogosto nastajajo v določenih pokrajinah in tudi v manj bogatih državah glede našega vpračunja težave zato, ker so gospodarske in so-
cialne razmere tako pomanjkljivo urejene, da vsako leto številnejše prebi-vavstvo ne more doma dobiti za življenje potrebnih sredstev, kot tudi zato, ker ni med narodi takšne vzajemne povezanosti, kot bi bila potrebna.
Kljub temu položaju vendar odločno izjavljamo: Pri obravnavanju in reševanju teh vprašanj ni dovoljeno uporabljati metod in sredstev, ki nasprotujejo človekovemu dostojanstvu in kakrfine brez sramu priporočajo tisti, ki pojmujejo človeka in njegovo življenje zgolj materialistično.
Po našem prepričanju more biti to vprašanje rešeno le, če gospodarski in socialni napredek spoštujeta in pospešujeta prave človečke vrednote, tako posameznika kot vsega človeštva. Pri reševanju tega vprašanja je zato treba prvenstveno upoštevati vse, kar pripada dostojanstvu človeka sploh ali življenju vsakega posameznika; to je glavno. Poleg tega si je treba prizadevati v tej zadevi za sodelovanje med vsemi narodi, z namenom, da bi si ti mogli, v veliko korist vseh, urejeno med seboj izmenjavati koristna dognanja, kapital in ljudi.
SPOŠTOVANJE ZAKONOV ŽtVLJ EN JA
V tej zadevi slovesno izjavljamo: človeško življenje sc naprej izroča in čliri po družini; ta temelji na istem ne-razvezljivem zakonu, ki je pri kristjanih povzdignjen k časti zakramenta. Človeško življenje se predaja novim ljudem v osebnem in zavestnem dejanju; zato je pa vezano to razmnoževanje na svete, neomajne in nedotakljive božje postave, ki. jih nihče ne sme prezirati ali kršiti. Zato so tu povsem nedopust-
"e metode in sredstva, ki jih je dovoljeno uporabljati za razmnoževanje rastlin in živali.
Človeško življenje mora vsakomur
nekaj svetega, ker že od svojega •zvora vključuje sodelovanje božje stva-rilne moči. Kdor ise torej oddalji oid božjih postav, ne žali le samega božje-Ra veličanstva ter ponižuje sebe in člo-'e.ški rod, temveč tudi slabi najgloblje s*le svojega naroda.
VZGOJA K ODGOVORNOSTI
Zato je izredo važno, da se novi rod "® le skrbno kulturno in versko vzgaja, *tar je pač pravica in dolžnost staršev, marveč tudi, da v vsem. svojem ravna-"ju kaže najglobljo zavest odgovorno-st*> tako tudi pri 'ustanavljanju lastne c*ružine in pri rodnji in vzgoji otrok. Otrokom morajo ne le vcepiti trdno zaupanje v božjo previdnost, ampak tudi Privzgojiti neomajno in odločno voljo, Prenašati napore in žrtve; tem se ne ®*Ue odtegovati nihče, ki je prejel vzvi-"eno in težko poslanstvo, da sodeluje z Bogom pri množenju življenja in VzRoji otrok. V tej prevažni stvari nič "> večjega pomena kot Cerkev s svojim "aukom in nadnaravno pomočjo. Tudi 'z tega razloga ji je treba priznati Pravico, da svobodno vrši svoje poslanstvo.
SLUŽBA ŽIVLJENJU
Kot beremo v prvi Mojzesovi knjigi, ie Bog bitjema, ki jima je v početku sam podelil božjo naravo, dal dve za-P°vedi, ki se med seboj dopolnjujeta, ^ujpej je namreč naročil; „Plodita in množita se!“ (1 Moz 1, 28); nato je ukazal: „Napolnita zemljo in si jo pod-Vrzita!“ (prav tam).
Druga od ten zapovedi, gospodovati naravi, nikakor ne meri na uničevanje dobrin, ampak te izroča v službo človeškemu življenju.
Z veliko notranjo žalostjo zato danes opažamo dva nasprotna pojava: Z ene strani slikajo pomanjkanje življenjskih potrebščin v tako temni luči, kakor da bo človeštvo skoro poginilo od bede in lakote. Z druge strani (pa prevračajo znanstveni in tehnični napredek ter gospodarsko bogastvo v sredstva, ki vodijo človeštvo v skrajni propad in strašen pogin.
Bog je v svoji previdnosti človeku sicer dal dovolj dobrin, da z njimi more dostojno nositi bremena, ki so v zvezi z rodnjo otrok. Toda to je težko ali sploh nemogoče, če ljudje zablodijo s prave poti in v pokvarjeni miselnosti zlorabljajo omenjena sredstva v nasprotju s človeško pametjo ali proti svoji socialni naravi in tako proti božjim načrtom.
Janez XXIII. v okrožnici „Mati in Učiteljica“
Nuncij v Parizu v razgovoru z znanim socialistom
ZADNJE
MIK JE DAH BOŽJI
Ne mir, ki sloni na sili in nezaupanju, ampak tisti mir, ki sloni in izhaja iz pravično urejenih medsebojnih odnosih je mir, ki si ga želijo narodi in ljudstva. Ta mir je dragoceni božji dar in brez njega ni napredka, ni bodočnosti v urejenem življenju ne za posameznike, niti družine in narode. ('Sv. oče v nagovoru ob priliki obiska pri predsedniku italijanske republike 11. 5. 1963.)
POSLANSTVO CERKVE JE MIR
Cerkev je nevtralna v oboroženih spopadih in tudi v besednih borbah. Ta nevtralnost se na ne sme razumeti kot neka pasivnost, kot da bi se Cerkev omejila samo na opazovanje in si ne bi upala povedati resnice, kadar je to potrebno. Cerkev se stalno trudi ter prizadeva, da bi ljudje spoznali načela, ki vodijo k resničnemu miru, si prizadeva za stalnost ustanov in nosilcev družbenega življenja. Cerkev se tudi ne omeji na opozorila in prošnje vojskujočim se silam, ampak se trudi za vzgojo in oblikovanje človeka, ki bo delal za mir, ki bo imel miroljubne misli, srce in roke. Cerkev
BESEDE JANEZA XXII).
hoče resnični krščanski mir. Temelji tega miru so pa vera, upanje in ljubezen. Te kreposti pa morajo biti spremljane s previdnostjo, pravičnostjo, odločnostjo in krotkostjo. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru časnikarjem 7. marca 1963)
PRIJATELJSTVO Z BOGOM
Imamo različne značaje, težave, bolečine, pričakovanje in hrepenenje, vsi Pa moramo iskati pot, ki vodi h Bogu. Prositi ,ga moramo za potrebne milosti, za zaščito in pomoč, moramo ga ljubiti. V srcih moramo nositi mir božji, kar pomeni, da živimo v prijateljstvu z Bogom-(Sv. oče Janez XXIII. v cerkvi vnebohoda na prvo nedeljo v postu 1963.)
PETER, ALI ME LJUBIŠ?
To vprašanje Kristus ni namenil samo svojemu namestniku na zemlji, ampak tudi vsem vernikom. Da bi vsi lahko takoj in pritrdilno odgovorili! Kako leP je odgovor: „Gospod, ti veš, da te lju' bim!“ Na to našo ljubezen nam Kristus vedno odgovori še z večjo ljubeznijo-Ljubezen do Kristusa je izhodiščna točka našega duhovnega življenja. Zato
Poslušajmo vedno glas božji, mu sledimo, v našem okolju pa prižgimo luč resnič-ne8n nadnaravnega življenja. (Sv. oče Janez XX1I1. v nagovoru v cerkvi sv. Sa'ine 1. 3. 1963.)
CERKEV KLIČE k pokori
Cerkev je bila včasih zelo stroga do VlSeh, ki so prekršili postavo Gospodovo. * okazala pa je tudi veliko sočutja do Vseh, ki so se kesali svoje krivde in za-uPali v neskončno usmiljenje božje. Tu-
dandanes kliče Cerkev tiste, ki so zašli na kriva pota in s svojim početjem Pogubljajo lastno dušo ter škodujejo bližnjemu, d‘a krenejo na pravo pot ter jim nudi vse možnosti za iskreno kesanje in Povratek k Bogu. (iSv. oče v nagovoru l- 3. 1963.)
berimo sv. pismo
Cerkev opozarja vernike, da ne po-2abijo na potrebo vedno večjega pozna-vanja verskih resnic. Zato ne smemo zanemarjati dragocenega zaklada, ki je sveto pismo. Sveto pismo so razlagali Cerkveni učenjaki skozi vse čase, zato Je njegovo pisanje in razumevanje do-®toPno tudi širšim, množicam. Pri branju en zakladov bomo vedno bolj odkrivali veličino naše vere, pred nami bo zable-®*-e‘a resnica v vsej veličini. Pomaga nam ud>» da se izognemo zmotam., sledimo pesnici, spoznamo Boga in Njegov nauk.
V- oče v nagovoru v splošni avdijen, Cl !3. 2. 1963.)
bog nas je ustvaril in nam
POSLAL ODREŠENJE
Bog je ustvaril nebo in zemljo, vse stvarstvo. Potem pa je poslal Križ, zna-*?enje odrešenja, ki zajame vso človeško fužino. Križ pomeni odpuščanje vsem, * so se prekršili zoper postavo, tolažbo, 1 trpijo in so preganjani zaradi Kri-stusa> je veselje vseh, ki se trudijo, da
bi bili vedno bolj podobni Odrešeniku. Bog hoče, da za lastno odrešenje tudi sodelujemo, to je, da izpolnjujemo Njegovo postavo in če jo prekršimo, delamo pokoro. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru 13. 2. 1963.)
MIR Z VAMI,
to je tisti mir, ki je zaklad vse realnosti na zemlji in ima sveto vrednost. Ta mir želi sv. oče vsemu človeštvu. Zato kadar •sprejema poglavarje ali predstavnike narodov govori vedno o miru. V tem vidi svoje veliko poslanstvo in izpolnjevanje nalog, ki jih nalaga evangelij, ki ga ima vedno pred seboj. Evangeliji so namreč tisti vir in temelj, kateremu se mora prilagoditi vsa človeška znanost, človeški zakoni in medsebojni odnosi. So tudi temelj, na katerih sloni krščanska civilizacija. Besede miru, ki izhajajo iz evangelija so razumljive in vabljive za vsakega, tudi nekatoličane, ki v zadnjem času vedno bolj pogosto obiskujejo sv. očeta. Po tej poti se pride do bistva krščanstva, ki bi naj vedno bolj bogatilo naše vsakdanje življenje. (Sv. oče v nagovoru v splošni avdienci 6. 2. 1963.)
V KRATKI DOBI
4 let svojega vladanja je papež Janez XXIII. poslal svetu 8 okrožnic. 1- Ad Petri Cathedram 29. 6. 1959, ki govori o miru, edinosti in resnici; 2. Sacerdo-ti Nostra Primordie, 1. 8. 1959 ob stoletnici smrti arškega župnika; 3. Grata Recordatio, 26. 9. 1959 o molitvi sv-rožnega venca; 4. Princep Pasto rum, 28. 11. 1959 o misijonih; 5- Mater et Magistra, 15. 5. 1961 o družbenem vprašanju; 6. Aeterna Dei, 11. 11. 1961 ob spominu papeža Leona Velikega; 7. Pe-nitentiam Facere, 1. 6. 1962 za pripravo na vesoljni cerkveni zbor; 8. Pacem in Terris, 10. 4. 1963 za mir med narodi.
„'Zelja Jezusa Kristusa in svete Cerkve je, da bi vsi krščanski verniki pogosto in tudi vsak dan pristopali k sveti večerji, predvsem zato, da bi laglje krotili svoje grešno poželjenje, se očiščevali vsakdanjih malih grehov in se varovali smrtnih, k čemur jim združenje z Bogom, pomaga; ne pa v prvi vrsti zato, da bi Gospoda Jezusa častili, ali da bi bilo sveto obhajilo plačilo za, njihove kreposti. Zato tridentinski zbor imenuje sveto Rešnje Telo vilo, s katerim se oproščamo malih grehov in se varujemo smr
SVETO OBHAJILO
Kadar razmišljamo o svetem lteš-njem Telesu, moramo vedno imeti pred očmi, da je to skrivnost vere, kot to vselej izjavlja duhovnik pri posvečenju keliha. Noben človečki um ne more tej skrivnosti prodreti do dna, nihče ne more v celoti razumeti tega čudeža božje vsemogočnosti in neskončne božje modrosti, ki sta zamislili in uresničili ta najsvetejši zakrament, v katerem božji Zveličar Jezus Kristus stalno biva med nami, se daruje za nas na naših oltarjih in je nebeška hrana naših d'uš.
Kakor pa je sveto ReSšnje Telo nedoumljiva skrivnost vere, je v očeh Cerkve in vernih kristjanov tudi neizrekljiva skrivnost ljubezni. Le neskončna ljubezen do človeškega rodu je mogla nagniti Gospoda Jezusa, da je ustanovil ta najsvetejši oltarni zakrament, v katerem nadaljuje na skrivnosten, zakramentalen način svoje življenje na zemlji v božjo slavo, v blagor Cerkve in v zveličanje naših dulš. Je namreč značilno za ljubezen, da se želi žrtvovati za ljubljena bitja. Kdor nič ne da, nič ne ljubi; kdor da malo, tudi malo ljubi; kdor da veliko, skaže
veliko ljubezen; kdor pa vse da in samega sebe, ta skaže ljubezen do konca, do skrajnih mej. In nrav to poudarja sveti Janez v svojem evangeliju, ko r uvodu k zadnji večerji ves prevzet piše, da je Jezus svojim, ki so bili na svetu, skazal ljubezen do konca (15, !)■
Ljubezen vedno hrepeni po združenju. Združenje Jezusa s svojimi verniki je tudi zadnji in naj lepši cilji svetega Rešnjega Telesa, ki se uresničuje r pobožnem in vrednem svetem obhajilu-
KRUH IZ NEBES
Ko Jezus obljubi v KafarnaumU sveto Rešnje Telo, ne govori nič o svojem evharističnem bivanju na zemlji 'n tudi ne o daritvi svete maše; govori izrecno samo o svetem obhajilu, kj«r ga prejemamo kot nebelsko hrano naših duš|. „Jaz sem živi kruh, ki sen1 prišel iz nebes. Kruh pa, ki ga bom ja* dal, je moje meso za življenje sveta-Moje meso je res jed in moja kri )e res pijača. Kdor je moje meso in pUe mojo kri, ostane v meni in jaz v njem-Kakor je 'mene poslal živi Oče in živim jaz po Očetu, tako bo tudi tisti.
k* mene uživa, žive] po meni. Kdor je lil kruh, bo živel vekomaj.“
Verska resnica o Jezusovi zakramentalni navzočnosti in sveti mašni daritvi je torej nerazdtužno zvezana z naukom o svetem obhajilu. Brez svete-K*1 obhajila sveto Rešu je Telo ne bi doseglo svojega dopolnjenja. Jasno se to vidi iz poročil o zadnji večerji. Je-Zl,s spremeni kruh v svoje telo in vino v svojo kri; daruje se nebeškemu Očeta no nekrvav način, z nameni in čustvi krvave daritve na križu, nato pa da apostolom svoje telo v jed in svojo *r* v pijačo, rekoč: „Vzemite in jejte! Vzemite in pijte!“ Naroča jim, naj evharistično skrivnost zadnje večerje ob-navljajo do konca sveta v njegov spomin. Tako torej Gospod Jezus svetega «dlnjega Telesa, ni ustanovil v prvi yrsti za to, da bi ga med nami pričujoča molili in se 'udeleževali njegove daritve, ampak predvsem za to, da bi
ga uživali in s tem krepčali svoje duše ter jih pripravljali za večno življenje. Jasno nam to pričata tudi podobi kruha in vina, pod katerima Jezus nadaljuje med nami svoje zakramentalno življenje; sta to podobi dveh hranil, ki jih ima ves svet za najbolj redni, vsakdanji, glavni vir telesnega življenja. Vse to ima pred očmi sveta Cerkev, ko ukazuje, da ne sme biti nobene svete maše brez svetega obhajilo, vsaj duhovnikovega. Ako bi inašnik, ki je posvetil kruh in vino, pred svetim obhajilom obnemogel ali umrl, je treba poklicati drugega, da sveto ltešnje Telo zaužije in tako sveto daritev dopolni.
UČINKI SVETEGA OBHAJILA
Glavni cilj svetega obhajila je, kot smo že omenili, naäe združenje s Kristusom. Sicer smo z njim. združeni že po posvečujoči milosti, ki smo jo prejeli pri svetem krstu, kjer smo postali čla.
Kristus v presv. Rešujem Telesu je središče našega krščanskega življenja
ni Cerkve, udje skrivnostnega Kristusovega telesa, božji otroci in dediči nebes. V svetem obhajilu pa se to združenje vernega kristjana s Kristusom na skrivnosten, izreden način poglobi in utrdi. Posvečujoča milost se v svetem obhajilu v nas na izreden način pomnoži, saj prejmemo v njem same. ga početnika in Gospoda vseh milosti. S posvečujočo milostjo pa se v nas poveča tudi nadnaravna ljubezen do Kristusa, njegovo življenje se preliva v naše duše, da smo takorekoč duhovno eno z njim, kakor je sam dejal: „Kdor mene je, bo živel po meni“ (Jan 6, 58).
Ta prvi in poglavitni cilj svetega obhajila jasno potrjuje sveta Cerkev v svojem nauku. Tridentinski zbor uči: „Kristus je hotel, da se ta zakrament prejema kot duhovna hrana duš, da bi te bile hranjene in krepčane z njegovim lastnim življenjem.'* Papež Leon XIII. piše v svoji okrožnici o svetem Rešnjem Telesu: „Nič ni večjega, nič bolj vrednega naših želja kot biti deležen božje narave. Prav to pa nam da Kristus v svetem. Rešinjem Telesu s tem, da združi človeka, ki je že deležen božjega življenja po posvečujoči milosti, še tesneje s seboj.“ Pij XII. pa pravi: „Po sveti Evharistiji se udje skrivnostnega Kristusovega telesa združijo med seboj in s svojo glavo z neizrekljivimi, božanskimi vezmi.“
To naše združenje s Kristusom v svetem obhajilu ni materialno, ampak duhovno, v posvečenje naših duš. čeprav namreč prejmemo Kristusa resnično in dejansko v svoje telo, vendar Kristus ne pride v nas kot telesna, ampak kot duhovna hrana. Naše združenje z njim je zakramentalno, skrivnost — tako uče bogoslovni učitelji. Ako sveti očetje go-vore, da postanemo po svetem obhajilu eno telo s Kristusom, da se stopimo z
njim kot se vosek stopi z voskom in podobno, te njih izjave pač označujejo naše tesno združenje z Gospodom Jezusom, ki resnično pride v naše telo, vendar ne mislijo , s tem učiti, da je to združenje v resnici fizično in materialno. Kakor je naše telo po svetem obhajilu dejansko posvečeno po Jezusovi evharistični bližini, so vendar naše vezi z njim duhovne, mistične narave, ki izvirajo in se utrjujejo iz medsebojne ljubezni. Zato tudi uči sveti Janez, da je ljubezen dopolnenje in višek krščanskega življenja, ko piše: „Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem“ (I, 4, 16). Sveto Itešnje Telo se zato tudi imenuje zakament ljubezni. Vse to lepo potrjuje pisatelj, ko piše: „Naše združenje s Kristusom v svetem obhajilu ne združi naših teles z njegovim, ne naših oseb z njegovo osebo, ampak združi čustva in usoglasi volji, da bi živeli po njem, kakor on živi jio Očetu.“
V tem je torej razlika med telesno hrano in svetim obhajilom, da si ono človek osvoji in jo spremeni vase, sveto obhajilo pa nas spremeni v Kristusa, tako da moremo z apostolom v vsej resnici reči: „Živini, na ne več jaz, ampak Kristus živi v meni“ (Gal 2, 20).
Lepo izražamo to svojo vero v naše združenje s Kristusom po ljubezni tudi sami, ko pravimo, da pride v svetem obhajilu v načje srce, čeprav pride v naše telo po isti poti in na enak način kot telesna hrana. —
VIR BRATSKE LJUBEZNI
To združenje s Kristusom, ki nas stori deležne njegovega božjega življenja, ki je v svojem bistvu ljubezen, posreduje vernikom tudi medsebojno ljubezen, kakor to uči Pij XII. v zgoraj omenjeni svoji izjavi. Cerkev gleda od
yseh početkov v svetem Režnjem Telesu K a Vlij vir resnične bratske ljubezni kristjani. Sveti Luka pilte o prvih ■"■stjanib v Jeruzalemu, da so bili jdanoviti v molitvi in lomljenju kruha, 0 je v svetem obhajilu; kot sad te. jta živega verskega življenja pa omen-(*a so bili vsi enega srca in duha J*1 jim je bilo vse skupno (Apd. 4, 32).
veti Pavel na pozneje užaloščen piše Vernikom v Korintu, da sliši, da so nied njimi razpon in vidi vzrok zato v llevrcdnem prejemanju svetega obhajila, lhed čemer jih z vso resnobo svari. Z 's° odločnostjo povdarja, da smo krist-Jani eno telo, ker smo vsi deležni ene-Sa kniha (I, 10, 17).
Iskrena ljubezen do Kristusa in brat-a medsebojna ljubezen sta prva in poglavitna učinka vrednega svetega ob. I,la- Ako se ne pokažeta, tedaj nekaj našeni razpoloženju manjka.
ŠE DRUGI UČINKI
I ema glavnima učinkoma pa se pri-ri|žujejfl še drugi. Tridentinski zbor ne. Zmotljivo uči, da nam je Sveto Režnje < 0 zdravilo, s katerim se oprofičamo jpali], grehov in se varujemo smrtnih.
•ikor namreč hrana obnavlja te'esno 1,10y' ki se v življenskem procesu iz-kublja, fak,, nam sveto obhajilo s po-Jpaoženjem božje milosti in ljubezni od-u”ra male grehe, ki dušo v njenem "otranjem življenj'u slabijo. Seveda ne potento biti na te vsakdanje grehe več ayezani, kadar sveto obhajilo prejme-lt>0' I*o nauku cerkvenih uči te,e v se nam ,°v. svetem obhajilu radi pomnoženja ,' ziG ljubezni odpuščajo tudi časne «j Zn* za greh, to pa v večji ali manj-. mt>ri z ozirom na našo pobožnost
gorečnost.
1'lede smrtnih grehov Cerkev uči, da ujimi obteženi nikakor ne smejo pre-
jeti svetega obhajila. V svojem zakoniku ukazuje, da se morajo verniki, ki jim vest očita kak smrtni greh, na vsak način pred svetim obhajilom spovedat' in ne zadostuje za njegov prejem popolno kesanje. Uči pa Cerkev tudi, da nas sveto obhajilo pred smrtnimi grehi varuje, ker nam množi dušno moč in odpornost proti skušnjavam, zmanjšuje nat ti poželenje in odganja od nas hudobne duhove, ki se boje Kristusove navzočnosti v nas, „Pomnoženje ljubezni je zmanjšanje poželjivosti“ — pravi sveti Avguštin.
NUJNOST SVETEGA OBHAJILA
Kljub temu, da ja sveto Rešnje Telo najsvetejši od vseli zakramentov, vendar za zveličanje ni tako neobhodno potreben kakor sveti krst. Tridentinski
Tabernakelj župne cerkve v Škofji Loki
zbor uči glede malih otrok, ki še niso prišli k pameti, da niso obvezani prejeti svetega obhajila, ker so že pri krstu prejeli milost nrerojenja in se učle-nili v Kristusa ter te milosti v tej dobi ne morejo izgubiti. Glede odraslih vernikov pa izjavlja, da sta jim neob-hodno potrebna za zveličanje le sveti krst in sveta pokora, ako so krstno milost izgubili.
Potrebno pa je sveto obhajilo odraslim, da morejo vztrajati na poti krščanskega življenja in se zveličati. V tem pogledu moramo imeti pred očmi besede Jezusove in zapovedi sv. Cerkve.
Jezus pri obljubi svetega ReŠlnjega Telesa z vso slovesnostjo izjavlja: „Resnično, resnično vam novem, ako ne boste jedli mesa sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi“ (Jan 6, 53). Iz teh besed jasno sledi Jezusova volja in zapoved, da <e treba sveto obhajilo vsaj ob gotovih prilikah vredno prejeti. Kakor je namreč tvarna hrana potrebna za ohranitev telesnega življenja, tako je potrebna duhovna hrana za ohranitev duhovnega življenja duše. Sveto Rešnje Telo se zato pomenljivo imenuje zakrament stanovitnosti. V tem smislu pravi sveti Ambrož: „Zato jemo Kristusovo telo, da moremo doseči večno življenje.“ In sveti Avguštin: „Noben človek ne more priti v večno življenje ako se ne udeležuje Gospodove mize.“ Mnogi bogoslovni učitelji iz tega sklepajo, da mora vsak človek vsaj željo po svetem Rešnjem Telesu imeti, ako ga tudi v resnici ne bi mogel prejeti. Ta želja pravijo, pa je že vključena v svetem krstu, tudi v krstu želja in krvi.
Nujnost svetega obhajila za zveličanje jasno sledi iz navedenih Jezusovih besed. Kdaj naj ga prejmemo in kolikokrat v življenju, tega pa Jezus ni
izrecno določil. Sveta Cerkev pravi, da moramo prejeti sveto obhajilo po samem Jezusovem ukazu v smrtni nevarnosti, dalje nekajkrat v življenju, zlasti kadar nam je sveto obhajilo potrebn®» da moremo zmagati kako težko skušnjavo.
Da bi pa bili glede dolžnosti svetega obhajila popolnoma na jasnem, sveta Cerkev v svojem zakoniku jasno določa: „Vsak vernik, enega in drugega spola» mora, potem ko je priSel k pameti, prejeti sveto Rešuj Telo enkrat na leto, vsaj za Veliko noč“ (Kan 859). Velikonočni čas je v latinski Ameriki zel11 raztegnjen in traja vsako leto od prv® predpostne nedelje do 22. avgusta. P° posebnem privilegija se more v lujan-ski baziliki v Argentini velikonočna dolžnost opraviti skozi vse leto.
Zapoved velikonočnega svetega obhajila veže pod smrtnim, grehom. Kdor hi je ne spolnil v določenem času, smrtno greši in Cerkev ga obvezuje, d» svojo velikonočno dolžnost spolni tekom leta. Tudi Cerkev jasno izjavlja, da 9S ta dolžnost z nevrednim svetim obhajilom ne spolni (kan 861).
Gleda smrtne nevarnosti cerkev d°' loča, da so kristjani, ki se v njej nahajajo, obvezni prejeti sveto obhajil0 kot popotnico v večnost. Smrtna nevarnost obstoji tedaj, kadar se je resno bati za življenje in je smrt zelo verjetna. Priporoča cerkev prejem svete popotnice tudi za slučaj, da je vernik isti dan že prejel sveto obhajilo iz p°' božnosti. Dokler smrtna nevarnost traja, je dovoljeno in primerno, da vernik prejme sveto popotnico pogosto, da, celo vsak dan. Dušnim pastirjem naroča-naj s podelitvijo svete popotnice težko bolnim vernikom ne odlašajo preveč-Skrbeh» morajo, da jo prejmejo pri V°' polni zavesti (kan 864-65).
Io so cerkvene odločbe glede nuj* J" sti in dolžnosti svetega obhajila, ki “zadevno Jezusovo zapoved v podro-bn»stih določajo.
POGOSTNO SVETO OBHAJILO.
^ navedenih zapovedih svete Cerkve *>a je določeno le to, kar najmanj mo-..aj° storiti vsi, ki se k njej prištevajo.
želja
svete Cerkve pa je ista kot želja
|	vmrtc h« jc «ata lun, üeija
“ziisova, da bi namreč verniki prejeli'1*' sveto obhajilo pogostoma in tudi Sdk dan, ako jim je to mogoče.
Clede tega so zdaj v veljavi nadvse re in mile določbe kongregacije svetega zbora, potrjene 20. decembra 0 P° velikem evharističnem papežu *'l‘tem Piju X. V domovini smo jih po redih cerkve vernikom vsako leto v ye ikonočnem. času preprali. Naj bodo Klavnem objavljene tudi v tem se-avku v poznanje in spodbudo:
-Želja Jezusa Kristusa in svete Cer-V° je, da bi vsi kršičanski verniki po-s°s*’° in tudi vsak dan pristopili k ljcLt' večerji, predvsem zato, da bi lag-(!^ krotili svoje grešno poželenje, se jeiščevali vsakdanjih malih grehov in yarovali smrtnih, k čemur jim zdru-z Bogom pomaga; ne na v prvi zato, da bi Gospoda Jezusa častili,
žeiije vfsti illi da "jih
bi bilo sveto obhajilo plačilo za
°ve kreposti. Zato tridentinski zbor l^nenujs sveto Rešuje Telo zdravilo, s crim se oproščamo malih grehov in 1 varujemo smrtnih.“
Sledeč temu gornjemu načelu kon-‘ Kači j a sv. zbora določa in razglaša: , J • Pogostno in vsakdanje sveto ob-‘Juo naj bo dostopno vsem vernikom, ^aterega koli stanu in poklica, tako da L...116 sme zabranjevati nikomur, ki se za sveti mizi v stanu posvečujoče °sti in s pravim namenom.
2.	Pravi namen pa je v tem, da tisti, ki pristopi v obhajilni mizi, ne stori tega iz gole navade, iz nečimernosti, ali iz človeftkih ozirov, ampak zato, da ugodi božji volji, se z Bogom tesneje v ljubezni združi ter s tem božjim zdravilom pomaga svojim slabostim in napakam.
3.	Čeprav je nadvse zaželjeno, da bi bili tisti, ki sveto obhajilo pogosto ali tudi dnevno prejemajo, prosti malih grehov, vsaj tistih, ki so popolnoma premišljeni, in da bi več ne bii nanje navezani, vendar zadostuje, da so prosti smrtnih grehov in imajo trdni sklep nikoli več ne grešiti.
4.	Skrbeti je treba, da se vsak na sveto obhajilo pobožno pripravi in se po njem primerno zahvali, to pa po močeh, stanu in poklicu vsakega posameznika.
5.	Spovednikov svet naj se glede tega upošteva. Vendar naj se spovedniki varujejo, da ne bodo od pogostnega in vsakdanjega obhajila nikogar odvračali, ki je v božji milosti in ga želi prejeti s pravim namenom.
Tako je torej zdaj- miza Gospodov vsem kristjanom dostopna in je pod do nje 'uglajena, k čemur veliko pripomorejo tudi nove določbe glede evharističnega posta, razglašene po Piju XII., ki so zdaj že splošno znane: Tri ure pred svetim obhajilom se morejo uživati vse jedi in piti tudi alkoholne pijače. Eno uro prej se lahko še uživajo nealkoholne pijače. Voda se lahko pije do zadnjega.
+
Mesec julij je posvečen presveti Jezusovi Krvi, ki je o njej rečeno v novih litanijah, da je v svetem Rednjem Telesu kopel in pijača. Je torej prav
primerno, da se ta mesec pomudimo pri poglavju o svetem obhajilu in obnovimo v spominu glavne resnice o njem. Cerkveni rek pravi, da se o svetem Rešujem Telcs'u nikoli zadosti ne govori in ne piše. Središče in žarišče krsjčamske-ga življenja je v njem.
Naj bodo te misli zaključene z lepimi besedami svetega Alberta Velike-
Deseta postaja
Sin božji je ponižan:
Slečejo ga in izpostavijo zasmehu sovražnikov.
Njegovo Telo :tnpi neizrečeno, ko z njega strgajo obleko in mu iz ran na novo privre dragocena živa Kri.
A z neomajno, nepreklicno voljo hoče do dna izpiti trpljenja kelih.
Odkloni celo napoj, pomešan z miro, pripravljen mu od blagih duš, da bi manj občutil bolečino; odkloni ga, ker hoče pri zavesti trpeti in umreti
ter zadostiti za vse naše in vseh ljudi pregrešne zmote in strahote.
■Na zemlji je naravnega bogastva v izobilju.
Pri item tretjina človeštva glad trpi, otroci bolehajo, umirajo, ker jim hrane primanjkuje in nimajo obleke, d'a bi se zavarovali pred mrzloto.
Drugi se kopljejo v bogastvu, a nespodobnost v oblačenju, razkošje in zapravljanje izziva jezo in zavist.
ga: „Gospod Jezus se je hotel združiti z nami po svetem obhajilu, da bi tak® uresničil, kar je dejal: ‘Moje veseli6 je bivati s človešlkimi otroki.’ Tako P°" stajamo deležni njegove narave, njegovega življenje in njegove milosti, česat nimajo oni, ki svetega obhajila ne prejemajo.“
ALOJZIJ KOšMERLJ
■	Na izseljenskem romanju, ki je \
•	bilo lansko leto v Rimu, so be- \ \ gunci vsega sveto molili tudi sv. \ \ križev pot. Slovenska postaja je \
•	bila deseta. Besedilo, ki ga je j
■	slovenski motilec glasno molil, ;
je bilo sledeče:
Tudi nas, Gospod, izseljence, begunce,
je zadela zla usoda:
prebivati smo morali v barakah, na podstrešjih,
preskusili smo lakoto in zimo. Darujemo Ti to trpljenje, da bi bili podobni Tebi.
Gospod, dodeli, da zemeljske dobrine, ki jih razsipno jo porazdelil Tvoj Oč6> dosežejo, namen: živijo vse otroke Tvoje!
Daj, da v vsakem bratu, ki trpi, je lačen, slabo oblečen, spoznamo Tebe samega, ki nadaljuješ svoje zemeljsko potovanje:
„Resnično Vam povem:
Kar boste storili kateremu izmed najmanjših m.ed mojimi brati, boste storili meni.“ Amen.
Zakaj nekateri ne verujejo ?
, Vera je dejanje spoznanja, hotenja 'n milosti. Bog pa daje vsem dovolj •ttilosti, da morejo verovati, če le ho-®ei°. Zato more biti vzrok grehov proti yer' le v spoznanju ali hotenju. Na na-
spoznanje in hotenje pa morejo vplivi notranji ali zunanji vzroki.
NOTRANJI VZROKI
Notranji vzroki za grehe proti veri morejo biti razumski ali nravni.
1.	Razumski vzroki za grehe zoper ve-1-0 so nevednost in nanačne sodbe (pred.
sodki).
Nevednost. Močna opora vere je ver-ska izobrazba. Nasprotno pa pomeni v®rska nevednost ali polovičarska ver-izobrazba veliko nevarnost za vero 'a je vzrok premnogih grehov zoper «jo.
Znameniti francoski učenjak kemik ^astur je svojim učencem na vprašanje, ^ako je mogel vkljub svoji izobrazbi 'n slavi ohraniti tako globoko vero, odgovoril; „Prav zato, ker sem veliko •"azmišljal in se učil, sem postal tako Veren, kakor je bretonski kmet. Ako bi kil še več razmišljal in se učil, bi postal Veren kakor bretonska kmetica.“
Premnoge vodijo v greh zoper vero aapačne sodbe o veri, verskih resnicah, hapeštvu itd. Take sodbe so vedno po-slcdica verske nepoučenosti.
2.	Nravni vzroki za grehe zoper ve-r° so strasti, zlasti napuh in nečistost.
Napuh. Vera zahteva, da sprejmemo 'azodete verske resnice in da se uklo-n*mo tudi verskim skrivnostim. Vera zahteva, da se naša volja pokori božji v°*ji in od Boga postavljeni cerkveni “blasti. Napuhnjen človek tega noče.
Zgodovina priča, da so bili vsi začetniki krivoverstev napuhnjeni. Najvišja oblast jim je bila lastni razum, a še tega jim je zaslepila oišabnost.
Tudi nečistost in druge strasti so veri močno nevarne. Vera namreč zahteva, da jih človek kroti in podreja božjim postavam, če pa v človeku zmagajo strasti, mora omagati vera. Zato so mnogo več grehov zoper vero povzročili npr. grehi zoper vsem razumljivo zapoved: Ne -nečistuj!, kakor skrivnost o presveti Trojici.
ZUNANJI VZROKI
Zunanji vzroki za grehe zoper vero so zlasti slaba družba in slabo čtivo, film, TV itd.
1.	Dobra vzgoja v družini in šbli daje podlago tudi veri. Slaba vzgoja pa more že zgodaj povzročiti verske dvome in versko brezbrižnost, ki le prerada vodi v nevero. Zato so starši ter vzgojitelji pred Bogom in družino dolžni mladih! nuditi resno versko vzgojo ter jo varovati vsega, kar bi moglo škodovati njeni veri. Pomanjkljivost te vzgoje mora nadomestiti samovzgoja.
2.	Kot slana zamori cvetje, tako more slaba družba, ki vero smeši, jo napada, ne živi no veri, zamoriti zlasti v mladem človeku versko življenje. Saj more versko slaba druba porazno vplivati celo na versko življenje starejših ljudi. Zato že pregovor pravi: „Povej mi, s kom. hodiš, in povem ti, kaj si.“
3.	Najusodneje vpliva na versko življenje mladine nravno slaba, veri nenaklonjena ali celo sovražna knjiga, časopis, revija.
A. K.
Kdo
je kardinal Bea ?
Menda ni nobena novost več, da na sedanjem vesoljnem, zboru nastopata dve jasno ločeni struji: eno sestavljajo napredni — progresisti, drugo pa kon. sevativci, ki se bolj držijo preteklosti. A to ni in ne more biti upravičen razlog za kakršnokoli pohujšanje. Na vseh večjih mednarodnih zborovanjih ja mogoče zaslediti m.ilejša ali izrazitejša trenja med zastopniki različnih mnenj. In če isto opažamo sedaj na koncilu, je to le dokaz polnega življenja v Cerkvi iter tega, da škofje smejo misliti in tudi zares mislijo samostojno.
Toda s tem, da sta se pojavili na ves. cerkv. zboru dve nasprotni struji, še ni bilo vsega konec, še večje začudenje je namreč povzročil ameriški list „Time“ ob priliki, ko je na čelo „naprednih“ postavil kardinala Bea, predsednika tajništva za zedinjenje vse kristjanov.
A četudi bi kardinal Bea ne bil med naprednimi, je brez dvoma prav on eden izmed najodličnejših koncilskih očetov in jih ni malo, ki postavljajo skromnega jezuita na prvo mesto, takoj za papežem.
Kdo pa je pravzaprav kard. Bea, da toliko govorijo in pišejo o njem ter ga postavljajo med koncilske „velmože“ ?
Spovednik Pija XII.
O velikem Piju XII. je pred kratkim neki časnikar objavil zanimiv spomin, kako se je pogostokrat tebi nič meni nič postavil v vrsto in skupaj z drugimi čakal na spoved.
Spovednik Pija XII. je bil neki jezuitski pater, 'tedaj še p. Avguštin Bea. K njemu se je mnogokrat zatekel po nasvet že Pij XI. in sedaj mu je tudi Janez XXIII. poveril eno najbolj odgovornih in kočljivih služb v Cerkvi, namreč zadevo, kako vse kristjane zbližati in združiti spet v eno samo božjo družino.
Avguštin Bea je bil rojen pred osemdesetimi leti v Schwartzvaldu (Nemčija). L. 1902 je vstopil v Jezusovo družbo. Noviciat je napravil v Holandiji, ker so v Nemčiji jezuite zatrli.
Mašniško posvečenje je prejel leda 1912 v Insbrucku. Kmalu za tem je bil imenovan pa provicijala novoustanovlje-
ne jezuitske province v Nemčiji. To službo je vršil tri leta z modrostjo in ljubeznijo, krepostim», i ki sta za vse nJegovo življenje tako značilni.
Nemški izvoljenci
Ob smrti sv. očeta Pija XII. so v nekaterih vatikanskih krogih precej ka-zali na posebno naklonjenost, ki jo je Pokojni papež izkazoval mali skupini Nemcev, ki so sodelovali v Vatikanu. Med člani teh izbrancev so navajali požrtvovalno sestro Paskvalino, nekatere druge duhovnike in... patra Bea. Celo Papežev kanarček se je ponašal z nemškim. imenom (Grettel)!
Čeprav je smešno govoriti o kakem dejanskem predpostavljanju ali celo o kaki „germanski oligarhiji“ v Vatikanu, je pa po drugi strani res dejstvo, da je Prednik Janeza XXIII, našel v teh nemških ljudeh vedno resne, temeljite in zanesljive sodelavce.
Ne Bibličnem istitutu
P. Bea, Nemec jasnih in svetlih oči, dobričina — dobrota mu kar sije iz ob-raza, droben, suhljat, je kmalu postal Profesor na papeški univerzi Gregoria-Pa in kasneje rektor Bibličnega inštituta (papeška ustanova za proučevanje in poučevanje svetega pisma). Ravno izza zidov te zadnje ustanove se je njegov vpliv najbolj očitno širil v svet. Koliko pobud in napotkov za pravilno pojmovanje ter razlago sv. pisma je prišlo prav od njega! Naravnost otipljiv je tudi njegov vpliv in osebno delo pri Povem, prevodu psalmov iz izvirnika; ta Prevod je nadomestil Hieronimovega, ki je bil v veljavi nad 1600 let. Iz tega visokega položaja, kot rektorja Biblič-Pega instituta se mu je obzorje še bolj razmaknilo. Z odprtimi, jasnimi in obenem. dobrimi očmi je še lažje zaznal vsako trenje in utripanje narodov. Kot Pa meji med vzhodom in zahodom, v
Rimu, je mogel globlje dojeti istočasno zahodne in vzhodne kristjane ter opazovati, kaj jih druži in kaj loči.
Zedinjenje kristjanov
Če bo kdaj prišlo da zedinjenja vseh kristjanov (in do tega bo prišlo, če le ne bomo stavili ovir milosti božji)), to gotovo ne bo zasluga samo patra Bea. Toda kdo more zanikati to, da, ima prav p. Bea, Nemec po rodu, možnosti kot malokdo, da pomaga zabrisati in zaceliti rano, ki jo je zasekal v mistično Telo Kristusovo njegov rojak, Martin Luter? V Nemčiji je za vzhodnim razkolom zazeval največji prepad! v zgodovini Cerkve; zato naj bi sedaj tudi zedinjenje prišlo, v veliki meri iz Nemčije.
Vsemu svetu so dobro znani napori nemških bogoslovnih učenjakov, kako bi čim bolj zravnali in zgladili pot, po kateri naj bi se ločeni bratje, protestanti spet vrnili v naročje matere sv. Cerkve. Gibanje za zedinjenje prav tako skuša odkriti čim več in čim bolj učinkovitih sredstev za vzpostavitev edinosti, katero je v težkih časih cerkvene zgodovine tako grozovito razrahljal nesrečni nemški avguštinec Luter.
Na poti do zedinjenja
Že pri sklicanju samem na vesoljni cerkv. zbor je bila jasno izražena želja po zedinjenje. Čeprav se je ta večstoletna nada o zopetni močni enotnosti kat. Cerkve pogostokrat vdala neuresničljivim, čeravno privlačnim načrtom, je vendar za vsem ‘tem ostalo jedro trdnega upanja na mogoče zbližar.je z ločenimi brati.
Tako je npr. veselo presenetljivo dejstvo, da ločeni bratje sami kažejo veliko zanimanja za koncil in mnogo več pripravljenosti za zedinjenje kot v zadnjih stoletjih.
In ravno iz želje, da bi vsa ta dobra volja in posamezna prizadevanja ne šla v nič, je sv. oče Janez XXIII. ustanovil tajništvo za zedinjenje vseh kristjanov in mu postavil na čelo p. Bea, ki ga je že on sam imenoval za kardinala.
Dva tisoč pisem in stotine obiskov
Občudovanja vredno je naravnost orjaško delo, ki ga vrši kardinal Bea kot predsednik tajništva za zedinjenje. Poslopje, ki služi tej ustanovi, zgleda kot veliko človeško mravljišče ali panj zaradi pridnosti, zagrizenosti, s katero opravljajo svoja dela člani tajništva. Iz tega žarišča pronicajo počasi v svet tudi vedno novi načrti za čimprejšnje združenje.
Da kard. Bea vzdrži pri tako napornem delu, je treba v veliki meri pripisati njegovi izredni telesni odpornosti, zdravju. Iz njegove pisarne je samo v enem letu bilo odposlanih nič manj kot 2200 pisem. Temu je dodati še obiske toliko in toliko predstavnikov ločenih Cerkva, pogosta potovanja in predavanja, tiskovne konference in še in še. In vse to poleg osebnih redovniških dolžnosti in verskih vaj, ki jih spolnjuje z natančnostjo in tenkovestnostjo mladega novinca.
Kako pridobiva? — Z dobroto
Kakor že vse prejšnje življenje, tako se tudi na sedanjem visokem položaju pri slehernem dejanju, nasmehu, kaže njegova iskrena, globoka, razumevajoča ljubezen do sočloveka. Prav v 'tem je on popolnoma veren odsev dobrote in ljubezni Janeza XXIII., ki je znal ravno s preprosto ljubeznijo, dobroto (saj ga celo imenujejo „Janez dobri“!) izzvati tolikšno naklonjenost nekatoličanov do Petrovega sedeža.
Ljubezen, dobrota kardinala Bea se najbolj odraža v omenjenem razumeva-
nju, v lahkoti vživetja v mišljenje in čustvovanje bližnjega, dalje v njem.u lastni in težko posnemljivi skrajni preprostosti in končno v popolni predaji bližnjemu.
Že prej in neposredno pred začetkom cerkv. zbora je kard. Bea obiskal več evropskih in drugih držav po svetu, prav v spolnjevanju svojega poslanstva. Na vseh zborovanjih in predavanjih katoličanom ter nekatoličanom je postal predmet velikega priznanja, spoštovanja in naklonjenosti.
Protestantski časnikar se je v zvezi s tem po razgovoru s kardinalom izrazil: „Mislim, da nisem več novinec med časnikarji in da poznam vse skrivnosti, kako naj časnikar vpliva na sogovornika, da doseže od njega kar želi, toda kljub temu moram kardinalu Bea priznati res izredno zmožnost močnega vplivanja, on očara, osvoji človeka z do-brii očm.i, s prijaznim smehljajem, že zgolj s svojo navzočnostjo, zlasti pa s temeljito zgrajeno, kleno osebnostjo.“
On je bil do sedaj 'tudi edini višji cerkveni dostojanstvenik, ki mu je uspelo prestopiti berlinsko pregrajo. In ne samo to, ampak celo, da so ga potem številne množice protestantov poslušale in odobravale. Tako bi se zdelo, da je morda prav on najbolj poklican za to kočljivo službo, kot je prav zadeva zedinjenja.
„Ne sanjariti, ne obupavati*1
Verjetno si nihče, poleg papeža, tako silno ne želi skorajšnjega zbližanja med ločenimi kristjani kot ravno kard. Bea. vati, tako mi ostane le še edina možnost: biti realist, in to sem, vsaj skušam biti čimbolj stvaren, dejanskosten.“ Tej zadevi namreč posveča večino svojega časa in dela ter nenehno išče novih možnosti, kako utreti ločenim na-
rodom čim krajšo pot nazaj domov, v ttim. A pri vsem tem si ne dela nika. kih utvar in noče zidati gradov v oblake.
V tem smislu so ga pred kratkim vPfašali: „Eminenca, ali ste glede zedinjenja optimist ali pesimist, ali je kako upanje, ali ga ni?“ Kard. Bea je Preudarno odgovoril: „Ne eno ne dru-J=°> ne sm.emo ne sanjariti, ne obupajo Pomeni, gledati na stanje dela za Zedinjenje kakršno trenutno je in pri tem go jk i nomahljivo vero in trdno zaupanje v Njega, ki je eden v treh osebah ter tako najpopolnejši vzor vsaki odinosti. Zato je kardinal Bea še dodal.: »Če bomo imeli vere le za gorčično zr-n°- nam ne bo nič nemogoče.“
Zedinjenje bo zato toliko lažje, ko-Jkor bolj bomo vsi prežeti z globoko živeto vero tega izrednega moža, in ko-likor silneje bo v nas gorela ter izžarevala navzven tista razumevajoča, do-^l'a, iskrena ljubezen, ki najbolj točno opredeljuje kardinala Bea in ga vodi pri ysem njegovem prizadevanju za združenje vseh ločenih narodov pod enim Samim. Pastirjem.
J. Re.
KADAR GREŠ V CERKEV
1.	Skleni roke in moli! Ali boš iz cerkve prišel napolnjen z blagoslovom, je odvisno od tega, kako si se notranje pripravil za molitev.
2.	K službi božji pojdi predvsem, tako, da Bogu služiš! On pričakuje tvoje hvale, itvoje prošnje in tvojega češče-nja. Zato še danes pravimo: „služba božja“.
3.	Pusti vse posvetne misli doma! Bodi pripravljen za poslušanje božje besede in za božje čcščenje. Varuj se vsake raztresenosti!
4.	Pokaži svojo pripravljenost tudi na zunaj! Skrbno in praznično se obleci, a brez pretiranosti. Nikoli pa ne pridi v cerkev zanemarjen!
5.	K službi božji pridi točno, kadar vabi zvon, ne pa v zadnjem trenutku, z naglico in ves zhsopljen. Ne sedi nekam v kot ob strani, ampak se pridruži navzočim vernikom. Ne zapuščaj cerkve predčasno!
6.	Ne oziraj se po cerkvi in ne premo-trivaj navzočih! Ne spuščaj se v pogovor z njimi! Po končani službi božji imaš za to še dovolj časa.
7.	Med službo božjo krepko poj in moli z navzočimi!
8.	Daruj za cerkvene namene primeren dar, ne pa samo nekaj borih centavov!
9.	Božjo besedo pazljivo poslušaj in jo ohrani v svojem srcu! O pridigi pa se pozneje razgovarjaj tudi z drugimi verniki.
Zapomni si: Kakršna tvoja nedelja, tako tvoje življenje, taka tvoja smrt in taka tudi tvoja večnost!
Po
tvojih
poteh
Poznam te široke ceste,, ki izginjajo na obzorju; ravne, ne ozirajo se na nobeno oviro, z lepo oblikovanimi vzponi, jarki, mostovi, celo s predori. Te samo-pašne, prezirljive, zmagoslavne, z vsemi modernimi napravami na križiščih, razsvetljene, lepo 'tlakovane in asfaltirane. Zgradili so jih za brza vozila. So le nekak (prehod. Vsem na njih se mudi uzreti čimprej njih konec. Nihče ne misli sprehajati se po njih. če se zadrži na njej kak pešec, ga besno trob-lenje avtov, ki se spravijo nanj, vrže prestrašenega v cestni jarek, ali na breg.
Ne mislim zabaljati čez te ceste. Zelo dobro nam služijo. Vojaki vidijo v njih omrežje za napad; trgovci jih uporabljajo za svoje tovornike. Sliši se celo, da nevarno tekmujejo s samimi železnicami. Ne govorimo slabo o njih. Vendar mislim, da Ti, Gospod, nisi mislil na te ceste, ko si nam govoril, da si pot. Pot za Tvoje poslušalce ni bila vojaško pomembna in trda rimska cesta. Je bila poljska pot, ki jo je uporaba razširila, ki je skromno vezala Jeruzalem z Jeriho. Je bila sled karavan skozi puščavo; steza, ki se vzpenja po gorskih strminah. To so steze, ki
nikoli ne gredo v ravni črti. Naduti ljudje mislijo, da se odraža z njih pomanjkanje odločnosti in slab vid črncev. Toda ti ljudje potujejo vedno dobro obuti, dočim so te steze zamislilo bose noge. Mlaka, trnjev grm, žaba, ostra skala, so bile ovire, ki so jih morali obiti prvi potniki, ostali so jim sledili. Steza, ki riše te majhne ovinke, še hrani stalno spomine na svoj skromni začetek. Ni kak nespremenljiv ukaz kakor velika cesta, je nek sporazum. Sporazumela sta se človek in narava, kot gozdne poti, ki se ozirajo na drevesne nasade, ali zeleni pasovi na obdelanih poljih, ki upoštevajo zele-njadne gredice in brazde, ki jih je zarezal plug. človek in zemlja sta drug drugemu nekaj popustila. Na teh stezah še vedno živi narava, še vedno poganja na njih trava s svojimi šopi. Še vedno smejo brzeti po njej debeli hro-
šči. še vedno krožijo po njih zajci, jerebice in fazani, in poljske rože se še trdovratno razkazujejo v svoji preprogi gizdavosti. Na teh poteh nikogar ne Podirajo v divjem diru. Drug za dru-gim gredo v mirni črti naprej, če se *rečajo s kom., nikoli ne trčijo drug ob drugega. Snidejo se.
Po teh poteh si prišel k nam, ne po lestečih se cestah. Po teh poteh nas sPremljaš, ko nam svetujejo, naj sto-Pa*no po Tvojih stopinjah. Upošteval 1 vse človeško v nas. Ti sam Vsemo-8očni ei se hotel prilagoditi naši rev-s^ni, celo našim kapricam. Nikoli nisi osodii naših poiskusov, tudi preziral nisi. Prav tako ne našega enodnev-nega veselja. Hočeš, da Ti pritrdimo, ®a s tem nočeš zadušiti naše podjetno-
Pogosto Te srečavam na tej skrom-stezi in to me navdaja 6 tihim vetjem. V Tvoji družbi sem si upal celo Postopati po njej. Tebi se vedno manj Jand'i kot meni. Si Gospodar časa, zato JUbig zakasnitev, kadar je priprava na ,aJ dobrega, in ne uničuješ ritma stva-’ ki si jih ustvaril. (Na veliki in ravni Cee*i je vse preračunano, če nam pri-Pravj kakšno presenečenje, temu pra.
nio nesreča. Kilometer se vrsti za ki-^bietrom. kot vrsta številk. Jih prište-arn° ali odštevamo, to je vse. Vrto-ava brzina ni nič drugega kot poseb-a oblika nepotrpežljivosti. Pa jo ima-n"° za izraz moči. Nikoli mi ni prišlo ^ misel, da bi tekel no stezi. Vsak enutek me lahko o čem pouči; pri. uhncm pritajenemu žuborenju stu-e acka, opazujem preprost dogodek.
kaj
za se vedno obnavlja, stalno mi nudi
točk
Na
novega. Se vije skrivnostno ob po-u> kjer moj korak preplaši postrvi, prehodu čez reko se spremeni v par 0 'kih skal, po katerih moram po-umno skakati, da ne izgubim rovno-
težja. Všeč so m.i vse te nepredvidene stvari. Pomagajo mi misliti na Tvojo Previdnost, ki mi hrani skrivnosti za jutri in pričakuje od m.cne zaupanja v stvari, ki navidez ne nudijo nobenega trdnega jamstva, in nasmehniti se sladko svoji zaskrbljenosti.
Če si Ti pot, je prav, da poiskusim tudi jaz biti vsaj deloma. Pa je zelo težko. Rajši vse naprej trdno in jasno določim, in potem zahtevam od drugih, da te moje sklepe upoštevajo. Takole v dnu srca mi ugaja lagodno diktatorsko ukazovanje. Namesto razpravljati z različno mislečimi, jih rajši kar kratko potoičem. Celo na stvari se jezim, kadar mi nasprotujejo. Godrnjam čez sonce, če preveč peče; in na dež, če ga dolgo ni. Kakor tisti ljudje,- ki ne morejo razumeti, kako more morje vzdržati ravnotežje, če nje muči morska bolezen. Mrzijo mi različna mnenja; Ti, Gospod, pa si si skoraj vedno odprl pot skozi nasprotovanja in si dosegel njih privolitev.
Ni morda beseda soglasja in sloge tista zadnja beseda modrosti, ki šepeče samo preprostim dušam? Mar ne tiči v dnu vsakega srca, dokler živimo, za zunanjo nasilnostjo, neutešeno hrepenenje po pravici, po tisti, ki postavi vsako stvar na svoje mesto, in s tem doseže red, ne da bi kaj razrušila? Pa nas tako zapeljuje junaštvo sile, da se nam ne zdi nobena stvar bolj slavna kot uničevati. Pokriti z ruševinami zavzeto mesto, se nam zdi znamenje velike oblasti. Stezica pa nas nasprotno uči, da je ves ta vandalizem le igra slabo vzgojenih otrok, in da so samo tiste zmage dokončne, ki dosežejo spravo med sovražniki, ki jim daje možnost živeti skupaj, kot steza, ki ne uniči pokrajinske slike.
(Po Pierre Charles, S. J. — B. K.)
CE BI IMEL DRUGAČNO MATER
Bivši župnik kaznilnice je nekoč pripovedoval:
Na dvorišču kaznilnice stojimo, čez nekaj minut bo nad njim,, ki zvezan stoji tukaj, izvršena smrtna obsodba. Z glasom, v katerem je čutiti razburjenje, naznani državni pravdnik, da je justični minister zavrnil prošnjo, ki jo je obsojenec vložil za pomilostitev. „Prepričajte se o ministrovem podpisu,“ nagovori kaznjenca, „če hočete podati še kakšno izjavo, vam dajem priložnost za to.“
Kaznjenec se ozre po župniku, ki v izpolnjevanju svoje dolžnosti s križem v roki stoji poleg njega, in izjavi z glasno slišnim glasom: „Da, imam še nekaj na srcu. Materi tu navzočega župnika imam povedati besedo zahvale. V dobi mojega preiskovalnega zapora mi je večkrat poslala zavojček jestvim in potrebščin za kajenje. To je bilo vedno veselje v moji zapuščenosti. Bog naj ji poplača to dobroto.“
Obsojenec je spregovoril te besede zahvale z gotovostjo, kakor je ne najdemo vedno pri tistih, ki stojijo pred' vrati večnosti, in vidno je bilo v njih zadoščenje za .tistega, ki jih je spregovoril.
Vse je strmelo. Ne samo obraz državnega pravdnika je to razodeval, merveč tudi obraz onega, ki je bil za uradno pričo. Nehote se je pri vsakem pojavilo vprašanje: In lastna mati? Zanjo ni imel v odločilni uri nobene besede. Pač pa je povedal nekaj besed o lastni materi v zadnji, tako dolgi noči, ko je izjavil župtiku: „če bi bil imel drugačno mater, bi ne sedel tu in bi mi ne bilo
treba jutri zjutraj položiti glave na rabljevo tnalo.“ To bridko dejstvo je izrazil tudi v pismu, v katerem je vzel slovo od' življenja.
Da, mati tistega ubogega človeka! Niti enkrat ni prišla med dolgim preiskovalnim zaporom obiskat svojega sina. Bolna ni bila, do kaznilnice ni imela daleč, časa je imela dovolj. Pogostni napori župnikovi, da vzpostavi zvezo med materjo in sinom, niso imeli uspeha-Niti do tega se ni mogla pov.peti ta mati, da bi samotnemu in na trdo sodb» čakajočemu sinu napisala pismo.
Mati je bila obveščena o tem., da j® bila smrtna obsodba izvršena. Minilo je šest tednov, preden se je prikazala v uradni sobi duhovnikovi. Ko je prišla, j® bila odurnost zapisana na njenem obrazu-Kot prvo in edino vprašanje je prišlo * njenih ustnic:	„Kaj je zapustil m® j
sin?“ Nič drugega je ni zanimalo, ne> ali je sin mirno šel v večnost, ali je im®' še kakšno besedo zanjo in kar bi človek še rad vedel o nekom, ki je odšel v takšnih okoliščinah. Samo po materialnert je vprašala, je pač samo po tem povpraševala tudi, ko je sin še bival v hiš* staršev. In dalo bi se dobro doseči, tud1' če bi dušni pastir ne bil spoznal moril®8 med zaporom kot za dobre vplive dovzetno naravo. Kajti če zločinec izrazi kot svojo zadnjo besedo na tej zemU' zahvalo na prej povedani način, dokazuj® da je sposoben za višje ideale.
In ti dve materi: ena je s svojo ljubeznijo do bližnjega prinesla tolažbo v celico zločinčevo, druga se je lastneiuti otroku v stiski zaprla.
OČITNA KAZEN
naša mladina vere ne sme izgubiti
V	mislih imam odraščajočo mladino med nekako dvanajstim in sedemnajstim letom, to je, v tistih letih zorenja, ki so za vzgojo najtežja. Rad bi omeni) nekatere stvari, ki pridejo v poštev pri verski vzgoji te gladine: kakšen naj bo vpliv staršev in drugih vzgojiteljev, da bodo fantje in dekleta v teh letih d'o polasti razvili svoje versko življenje.
Naj v naslednjem odgovorim na tri vprašanja: Kako je? Kako naj bi bilo? Kaj storiti?
KAKO JE?
Če opazujemo mladino v teh letih samo v sebi, Ugotovimo, da pogosto doživlja versko krizo. Milan Vidmar je v svoji knjigi Moj pogled na svet zapisal nekako tako-le: „Bil sem star dvanajst let. Ležal sem na Čadovem travniku. Naenkrat je kakor z neba udari^ vame spoznanje: Boga ni.“
V	tej dobi so začenja prebujati kritični duh: Zakaj je tako? Ali je res tako? Ali ni morda drugače res? Vprašanja, ugovori. Ni pa še umska zrelost takšna,
bi si mladi človek znal na vprašanja tudi odgovo-riti. Tako je skoro nujna posledica dvom. Dvom na drugih področjih, dvom zlasti na verskem področju, kjer ,gre za resnice, ki jih ni mogočd videti ne z računi
dokazati.
To versko krizo slabi še drug značilen pojav teh ^6t: kriza molitve. Razvoj v samostojnost vodi bolj ali ^unj tudi v upornost. Ta se potem pokaže povsod, tudi Pri molitvi. Ker molitve ni, kot bi morala biti, tudi n* milosti za vero, kot bi morala biti.
Ta notranji svet pride v stik z zunanjimi vplivi
v okolju.
Najbližje okolje je družina, a prav v teh razvojnih letih ta izgublja svoj vpliv na mladino. Družinski krog P°staja premajhen, obzorja se širijo. Življenjski pro-8t°r v mejah doma začne dušiti. Treba je novih okolij,
Hudobni duh nasprotuje posvečenju vernikov, že v raju je Adamu in Evi ugrabil svetost. Preganja srednike posvečenja — duhovnike. Poslužuje se vsakovrstnih sredstev, da bi prikazal svoje rovarjenje za pošteno in pravično delo (npr. v imenu svobode in napredka itd.). Med ljudmi si zna pridobiti privržence. Smrt teh pa je, kolt uči zgodovina, večkrat huda: Bog se potegne za svoje in včasih preganjavce kaznuje oči-vidnd.
HEROD AGRIPA (37-44)
vnuk Heroda, ki je dal obglaviti apostola Jakoba, Petra pa zapreti, je umrl enake smrti kot njegov ded; „Razjedli so ga črvi“ (Apd 12,23).
NERON (54-68) je dal križati Petra in obglaviti Pavla. Odstavljen od vladarstva, si je na begu vpričo sužnja jokajoč potisnil meč v srce (Svetonij, Vita Neronis).
DOMICIJAN (81-96)
je zadnje dve leti silno preganjal kristjane; pod njim. je bil’ izgnan Janez, apostol in evange-
list. Lastni služabniki so Domicijana umorili. Senat je zbrisal njegovo ime z vseh javnih prostorov (Svetonij, Domi-cijan).
VALERIJAN (253-260)
spočetka naklonjen kristjanom, jih je pozneje preganjal hudo. Pod njim so umrli mučeniške smrti: papeža Štefan I. in Sikst II. ter njegov diakon Lavrencij, v Kirnu; v Afriki, kjer je tekla kri mučencev v potokih, pa Škof Ciprian. V vojni s Perzi je bil Valerijan ujet in je ostal do smrti suženj (Herngenroeter, Hdb. d. Kirchengeschichte I, 300) zaprtega v železni kletki je vozil kralj Sapor od mesta do mesta. Kadar je hotel zajahati konja, se je moral Valerijan skloniti k tlom, da je stopil na njegov tilnik in se dvignil na konja. (P. Meinhard Bader, Lehrb. d. Kirhen. gesichte, 1912). Ohranjen je še v skalo vsekan prizor: Valerijan sklonjen do tal ob konju, na konju pa sedi ošabno zma-govavavec (Weiss, Weltgeschichte, 3).
novih obrazov. Tako dobri vpliv družine ne nudi odraščajočemu več tistega, kakor mu je nudil prej.
Šola, v kateri se seznanja z novimi resnicami, lahko mnogo zgradi, pa lahko tudi mnogo podere. Ne gre le za učni program, ki je v državnih šolah laici-stičen, brez Boga, ,gre tudi za posamezne učitelje oziroma profesorje in za posamezne sošolce. Tudi zanje velja, da en sam more mnogo zgraditi pa tudi mnogo podreti.
Tovariši imajo na mladino v tej dobi najmočnejši vpliv. Tam so razgovori o najintimnejših stvareh, tam je zaupanje najgloblje. Kakšni so tovariši ? Dobri ali slabi, globoki ali plitvi, verni ali neverni? V veliki meri bo taka mladina, ki se z njimi druži.
Pa tudi ostalo okolje ni brez vpliva na odrašču-jočega. Ni skrivnost, da je to okolje veri nenaklonjeno, v mnogih primerih celo sovražno. Duhovnik je predmet zasmeha, vera je stvar po mnenju okolja duševno nerazvitih ljudi, Cerkev je sovražnica človeštva.
V silno krhki posodi in sredi močnih zunanjih viharjev plapola plamenček vere, Ali se bo razvil v plamen, ali pa bo počasi ugasnil ?
KAKO NAJ BI BILO?
Najtežja okolnost staršev in ostalih vzgojiteljev je, da mladini posebno v tej razvojni dobi učinkovito pomaga pri razvoju verskega življenja. Mladina mora priznati, da popolnoma odvisi od Boga in da je za vse svoje življenje njemu odgovorna. Obenem mora praktično kazati to svoje prepričanje v zdravem verskem življenju. Dolžnost staršev je potemtakem, vcepiti mladini vero in strah božji, pa obenem navajati jo na verska dejanja.
Če bi hoteli narisati ideal verskega življenja mladine v odraščajočih letih, bi omenili sledeče poteze:
Urejeno molitveno življenje vsakega dne: zjutraj in zvečer, pred jedjo in po njej. Ta molitev naj bi bila osebna, ne prvenstveno po ustaljenih formulah. Ko bi bilo v tej molitvi tudi vsaj nekaj minut dnevnega premišljevanja in pa vsak večer izpraševanje vesti, bi bilo veliko vredno.
Pogost prejem zakramentov, tudi med počitnicami. Zlasti obhajilo je gotovo najzanesljivejše sredstvo za
Pravilen razvoj verskega življenja. V nekaterih pri-Itler'h je skoro edino sredstvo za ohranitev milosti. Aktivna deležba pri liturgiji. Mladina rada pri Var0h, ki jo zanimajo, sodeluje zares. In nasprotno: delovanje mladino za stvar zainteresira. Pasivna ude.
|ežba
itira
Pri maši je s tega vidika silno malo vredna. Naj zato mladi človek svojo mašno knjigo, naj fant 'Histrira, naj pri maši recitira in poje.
, Neustrašena izpoved vere, tudi za ceno žrtev. V j® treba odraščujočega uvajati: nikjer naj se ne 'Puje svoje vere, nasprotno povsod naj vedo, kakšne-^ Prepričanja je. Naj morda nosi zato kak znak, ki govoril o njegovem verskem prepričanju.
v. Apostolsko delo je razen zakramentov gotovo naj-nkovi tej še sredstvo za razvoj nadnaravnega življe-. ® v duši. Mlad človek rad dela, obenem je pa tako , en> da ne bo nikdar mogel delati za Boga v duši ^ ‘!nJega, če ni prej sam pri sebi tega vprašanja rešil. azen tega se le s pozitivnim vplivom na okolje za-tOo postavi nadenj in ni nevarnosti, da bo brez-
DIOKLECIJAN
(284-305)
sin ovobojenega sužnja, je po prvi zviti naklonjenosti, preganjal kristjane silno hudo. Muče-niške smrti so umrli npr. škofje Kvirin v Sisku, Viktorin v Ptuju, Ja-nuarij v Beneventu (čudež sv. Januarijal). (Zastran vere so bili muče-niško umorjeni v tem času: stotnik Boštjan, poveljnik Mavricij s svojo 6000 mož broječo tebaj-sko legijo, vojaški načelnik Florijan^ vitez Jurij in mnogi drugi vojščaki). Dioklecijan se je odpovedal cesarstvu; vest
Pevski zbor slovenske šole Marije Pomagaj v Torontu (Kanada) na II. glasbenem festivalu
ga jc silno pekla, ker je prelil toliko nedolžne krvi: kakor zblaznel se je valjal po tleh kot žival in umrl vsled prostovoljne lakote leta 316 — tri leta pozneje, ko je Cerkev, ki jo je hotel tako drastično iztrebiti, dobila z Milanskim ediktom cesarja Konstantina svobodo. (Kržič, Zgodovina svete kat. Cerkve, 1912).
CESAR VALENT (364-378)
je kot arijanec strastno preganjal pravoverne kristjane. Odposlanstvo duhovnikov je prišlo prosit, naj neha preganjati. Od teh jih jc dal 80 na ladjo, ki jo je ukazal na odprtem morju zažgati. Na begu pred Goti je ranjen zgorel v neki koči.
DO DANES
lin tako dalje: preko Teodizija, Huneriha, Henrika IV., Friderika II. in dalje preko Napoleona naprej do današnjih dni.
Bog jasno govori, ne samo kronanim glavam
božno okolje, ki ga prav on hoče pokristjaniti, nanj vplivalo slabo.
(Narodni verski običaji, ki so zlasti v otroških leti*1 pustili v duši tako močan vtis, tudi sedaj niso bre® pomena. Trije rožni venci za Vse svete, kajenje na tr' svete večere, jaslice in pirhi — vse to je prijeten izr®2 verskega sveta, ki prav kot prijeten dobrotno vpliv9 na dušo mladostnika.
KAJ STORITI?
Kakšne so po teh ugotovitvah konkretne možnost* in naloge vzgojiteljev z odraščajočo mladino na ver' skem področju ?
•Naloge so predvsem te-le:
Graditi na preteklem. Družina naj že v začetk** otrokovega življenja moli kot družina, na stenah naj vise verske podobe in v družinskem krogu naj se vrš6 verski običaji, družina naj kot družina praznuje versk6 praznike, skupno naj se udeležuje maše in zakramentov. Vse :to je najboljša priprava za kasnejša otrO' kova leta in teh prvih vtisov nič v življenju več ne nadomesti.
Razumeti. Pomagati mladini razumeti verske Pr°' bleme, pa obene poudarjati, da je naš razum pač nezadosten, da bi razumel božje skrivnosti in da je treh*1 ponižne vere pri sprejemanju nadnaravnih resnir. 0*> krizi molitve ne zahtevati predolgih molitev, bistvene Pa'
Poučiti. Velikega pomena je, da mladina ne osta**6 pri verskih pojmih, kot jih je dobila v otroških letih’ Nevarno je namreč, da se ob izpopolnjevanju narav' nega znanjo in ob ostajanju verskega znanja pri otr<>' ških pojmih ravnotežje prevrne: vera postane otročji’ neverjetna. Za verski pouk je treba poskrbeti: bodi8' po šoli, bodisi po knjigah, po duhovniku ali organi^9' riji, a za :ta pouk mora biti resno poskrbljeno. Po**’1 bo pokazal skladje med vero in naravnimi resnica**1*’ razložil bo preveč človeške predstave, pojasnil zmot® in napade na vero.
Upoštevati okolje. Oko staršev mora biti ved**0 budno na vplive iz okolja. Spraševati morajo po tovariših in učiteljih, po sodelavcih in knjigah, pomaga*1 reševati težave in skušati narediti vplive slabega okolj9 čim manj škodljive. Pa obenem ustvarjati dobro okolj6-
zlasti v krogu verskih in katoliških mladinskih organizacij.
Zaposliti z verskim, če bo mladina delala v ver-sk«m svetu, ,ga bo tudi vzljubila. Postal bo zanjo ne nekaj skoro otipljivega, amipak tudi nekaj, za kar edin° je vredno vse žrtvovati. Naj pomaga pri cerkvi, Pr' krašenju ali petju, pri strežbi ali pri učenju katfi-lzma, naj sodeluje pri verskih organizacijah, zlasti Pni apostolskih. Napad je najboljša obramba. Aktivno udejstvovanje v verskem svetu je najboljša naravna °snova za duhovniške in redovniške poklice.
Globoko versko življenje. Naj bo molitveno in za-ramentalno življenje tudi v teh letih živo. Bo pa bolj navdušila mladino za to življenje organizacija kot pa starš; Torej naj starši poiščejo zlasti posrednih poti za navajanje odraščajočih v ta svet.
Hvala Bogu, sredstev je dovolj in zadosti učinkoma so, da je mogoče kljub tako negativnim pogojem ^rsko življenje v mladini ne le ohraniti, ampak celo Poglobiti, če je le pri odgovornih zadosti odgovornosti.
B. R.
in samodržcem, ampak slednjemu preganjavcu duhovnikov: „Ne dotikaj se mojih maziljencev.“ (1 Kron 16, 12.)
IVAN CANKAR
Ivan Cankar (1876-1918), „m.ojster modernega subjektivnega simbolizma. Najvišji njegovi ideali so: mati, domovina, Bog.
Ko se je vrnil iz Sarajeva, je bil prešinjen z nov.o vero: „Je Bog, h> luč je... harmonija.“ iNa smrtni postelji ga je spovedal župnik in pisatelj Franc S. Finžgar.
RAZUMEVANJE
Razumevanje je poslušanje novih melodij in odkrivanje novih globin v sebi ali v sočloveku.
Razumevnje je kakor počitek v materinem naročju, kakor mir v tihem pristanu, ko zunaj divja vihar. Razumevanje je prijetna zavest, da nisem sam, čeprav se vse okrog mene ruši.
Razumevanje je kakor zvok strune, ki odgovori v lahnem dotiku.
Razumevanje je pesem dveh zvonov, ki sta soglasno ubrana.
Razumevanje je kakor sončna luč, ki se v svetlobni prizmi razdeli v mavrične barve.
Razumevanje je kakor igra mnogih violin, kjer se različni toni zlijejo v prijetno harmonijo.
Razumevanje je kakor združitev dveh barv. Vsaka zase je lepa. Šele, ko se zlijeta skupaj, se pokažeta v pravi lepoti.
Razumevanje je sprejemanje in dajanje, dajanje in sprejemanje. Hvaležno sprejemanje, brez štetja in preračunavanja in brez misli na protiuslugo.
Komunisti pravijo: Ne! Katoličani pravijo: Da!
129. stran .knjige obiskovavcev na „Razstavi preganjane [Cerkve“, ki se je vršila v Rimu na Piazza della Pilota štev. 32, je zelo zanimiva.
V njej lahko beremo dve različni mnenji: mnenje msgr. Edvarda Boža Masvidal, pomožnega škofa v Habani in bivšega rektorja katoliške univerze v Villanueva; drugo je pa mnenje g. Luisa Amado Blanco, kubanskega poslanika pri Sveti stolici.
Ko so se 28. oktobra lanskega leta odprla vrata Razstave Cerkve mučenke, je bil pripravljen prostor tudi za Kubo. O preganjanju Cerkve na Kubi so razvidni med drugim tile podatki:
Od 723 duhovnikov jih je ostalo le 120; od 742 redovnikov jih je ostalo le 50; 20 katoliških šol so podržavili. (Ta številka, kot pripominja msgr. Boža v svojem pripisu, ni točna: vse katoliške šole, to sc pravi kakih 300, je zasedla kubanska vlada.)
Alije na Kubi preganjanje Cekve?
Kubanska pritožba
7. decembra 1962 je Luis Amado Blanco obiskal to razstavo in ugovarjat, da so Cerkev na Kubi smatrali za preganjano. Kubanski poslanik je vpisal svoj ugovor v knjigo obiskovavcev na razstavi. V vrsticah, ki sledijo, po-natiskujemo celotno .besedilo ugovora g-Amada Blanco.
„To ni pohvala te Razstave Cerkve mučenke, ampak spoštljiv pa odločen ugovor. Po mojem mnenju bi Kuba ne smela nikoli biti prikazana kot je v enem izmed oddelkov razstave, iz sledečih razlogov:
1.	Kubanska revolucionorna vlada vzdržuje prisrčne odnose z Vatikanom-'Nuncij je v Havani, in kubanska vlada ima poslanika pri Sveti stolici. Kuba je poslala k otvoritvi Koncila posebna odposlanstvo, ki ga je Njegova Svetost zelo prijazno pozdravila pri slovesnem sprejemu odposlanstev. Trije kubanski škofje so navzoči na koncilu. Vse to že samo na sebi ovže izmišljeno versko preganjanje, ki je tu označeno kot dejstvo.
2- Tuji redovniki in duhovniki so Preteklo leto zapustili narodno ozemlje ”P° lastni odločitvi“, ki jo je narodna v,ada upoštevala, čeprav je vedela, da ?re za spretno potezo imperializma, ki Je želel netiti svojo gonjo s prikazom °brekljivih dejstev za Kubo.
Morda so prvič v zgodovini krščan-stva pastirji zapustili svoje ovce. Poz-je bilo izgnano malo število duhovnikov in en škof, zaradi svojega stalnega protirevolucionarnega delovanja. 6 to skoraj polovica od teh, ki so tu Pašteti. Nekateri izmed „pobeglih“, spo-Znavši svojo zmoto, so se vrnili. Ob Pugledu zapisnikov o izgonu drugih Je bil nekaterim dovoljen povratek; in 3. vse cerkve v državi so odprte in vrše svojo službo v redu. Državni tisk Prinaša novice o koncilu, obvešča o ver-Kih dogodkih in njihovi bogoslovni raz-,5*’ s tiskano besedo proslavlja kla-Slčne letne katoliške praznike. Nihče ni Preganjan zaradi svojega verskega prepričanja. Nikoli se ni s strojnico stre-Ja*° na procesije; to je le v bolni pa-
Pieti
severnoameriške propagande...
čemu še kaj več. Vse to je žalo-n° in neprijetno. V dokaz resnice Podpišem zgoraj navedeno. (Podpis): Uls Amado Blanco, kubanski poslanik tn'i Sveti stolici.“
Katoliški odgovor
Msgr. Evdvard Boža Masvidal je govoril na ugovor Arr.ada Blanco 22. PPUarja 1963 v omenjeni knjigi obi-s 'ovavcev razstave.
t)1 »Zvedel sem, da je Luis Amado aPco, kubanski poslanik pri Sveti sto-
>ici,
vpisal svoj ugovor v knjigo obi-
lte°vavcev Razstave Cerkve mučenke, r je bila Kuba vključena vanjo. Brez vsake želje po prepiru, samo v rambo resnice, si dovoljujem neka-
tera pojasnila k trem točkam, ki jih je Amado Blanco vpisal v omenjena knjigo..
1. Predvsem omenja diplomatske od-nošaje med Kubo in Vatikanom,. Ta nikakor ne pomeni, da na Kubi ni verskega preganjanja. Dobro je znano, da Sveta stolica s tem ne zasleduje nobenega drugega namena kot blagor duš in skuša, da se ne odtegne od nikoder, dokler je ne prisilijo, vkljub vsem krivicam, ki bi jih mogla trpeti Cerkev.
Omenja, da so se trije kubanski škofje udeležili cerkvenega zbora. To je resnica: ne le trije, štirje so bili navzoči. Ne vem pa, čemu jim je bila določena pot, ki jih je obvezala iti naravnost v Evropo in vrniti se po isti poti, pod' kaznijo, da se jim ne dovoli povratek na Kubo. V vseh svobodnih deželah sveta škofje kot vsak drug dr-
NA KRATKO, NA KUBI...
:	Zaprli so vse katoliške šole. V
j teh 300 zavodih se je vzgajalo 120
■	tisoč otrok. Vseh poslopij se je pola-5 stila država.
■	Izgnali ali pozaprli so 80% du-: hovnikov. Dejansko je ostalo 130 du-
■	hovnikov za oskrbo 7 milijonob pre-! bivavcev.
•	Kubanska vlada vzdržuje pri Va-
•	tikanu svojega poslanika in je posla-: la na cerkveni zbor posebno odpo-: slanstvo.
A to ne pomeni, da je režim « sprejemljiv za Cerkev; ga samo pre. : naša 'po svoji izročeni navadi (kot ! npr. na Poljskem) in v obrambo
■	katoličanov, ki tam trpe.
žavljan nemoteno gredo in se vrnejo, kadar hočejo in potujejo v dežele, kamor hočejo brez vsake težave.
2.	Amado Blanco trdi, da so odšli duhovniki s Kube, ker so hoteli, in da je bilo pozneje izgnano neko malo število zaradi protirevolucionarnega delovanja.
Rad bi mu osvežil spomin in ga spomnil, da je 1. maja 1961, dr. Fidel Castro, ko je govoril po televiziji, v .govoru, ki ga g. Blanco ne more zatajiti, ker ga je slišala vsa Kuba in tudi izven Kube, rekel, da tuji duhovniki lahko že pripravijo svoje kovčke, ker „bodo morali vsi oditi“. To je v zvezi s postopanjem,, da bi jih osovražili in jim. povzročali težave, izvalo odhod nekaterih duhovnikov.
Izgon posameznikov
Ker je vlada videla, da to ni dalo zaželenega uspeha in da je večina ostala na svojih mestih, je izdala ukaze o izgonu posameznikov. V škofiji Ca. maguey je ta ukaz zajel škofa in vse duhovnike v škofiji. Ti ukazi so bili večinoma dostavljeni ustno prizadetim ali njihovim škofom, in v nekem slučaju, kakor npr. g. škofu v Pinar del Rio, je bil dostavljen košček papirja, na katerem so bila s svinčnikom napisana imena duhovnikov, ki bi morali iti in brez vsakega podpisa.
Eden izmed duhovnikov, ki je dobil tak ukaz, je vprašal tiste, ki so mu ga izročili: „In kaj bo, če ne pojdem ?“ Odgovorili so mu: „Smatran boste za skrivača, ki je ostal v deželi nezakonito, in se bo z vami postopalo po zakonih proti skrivačem.“
Zakaj smo se izselili?
To postopanje je v prvih trenutkih začudenja in strahu povzročilo odhod
drugih duhovnikov. Nato so nunciatui-3 in škofje svetovali duhovnikom, naj se ne držijo teh ukazov in naj ostanejo na svojih mestih kljub grožnjam, ki bi j'*1 spremljale
Ko so videli, da tudi to ni dalo zaželenega uspeha, je država uprizorila l°v z orožjem, po cerkvah v vseh pokraji' nah in zajela duhovnike ter jih z vojaškim spremstvom spravila na ladje „Covadonga“, ki je bila takrat v pr*' stanišču v Havani.
Tako so odpeljali tudi mene, ko s« m.e odvedli iz uradov G2 (politična policija) v mestu Miramar v spremstvu štirih oboroženih mož, ne da bi vedeli kam, grem. Mnogi nismo mogli vzeti 3 seboj drugega kot smo imeli na sebi' in vsi smo bili izgnani brez potnih listov in kakršnihkoli listih.
Ker se zdi, da se ,g. Amado Blan-co ne spominja števila tistih, ki sm° šli iz dežele na ta način, ga bom jaZ spomnil. Nismo bili „malo število“ k°* pravi on, ampak točno 132, to je pr*' bližno polovica, kar nas je ostalo n3 Kubi. Med njimi nas je bilo 46 rojeni*1 Kubancev.
Tako je ostala Kuba s kakimi 13® duhovniki za svojih sedem milijonaV prebivavcev.
3.	Amado Blanco pravi, da so n9 Kubi vse cerkve odprte, da se v nji*1 v redu vrše opravila in da je popoln3 Verska svoboda. Ne vem, kako se morejo tako v redu vršiti opravila, če D. duhovnikov, ki bi jih opravljali. Skorui nobena podeželska cerkev nima stalnega duhovnika. Nekateri prehodijo včasih velikanske daljave, da opravijo kal(0 mašo in podele kak zakrament in v"se to po ogromnem trudu.
Toda, če Amado Blanco misli, d3 obstoji verska svoboda v tem, da 3° more opraviti kaka maša v nekatei"1 cerkvah, si dovolim, da m.u povem z
ražno
sem spoštovanjem, da se popolnoma moti.
v Kubi je bila odvzeta Cerkvi ^ka možnost javne propagande. Ne e se vršiti nobeno versko poravilo vVen cerkve, .niti nauka ni mogoče popevati. (V pobožni Italiji je bilo na morskem prepovedano izven cerkve ^eprav pri procesiji, po letu 1935, peti slovenskem, jeziku Op. ured.) Sov-'n° se je postopalo in večkrat na-a alo katoličane ob izhodu iz cerkve. ink'*'3 *" so zaprli 80% vseh duhoviti! °V’ ^‘Ulčniki so zasedli vse cerkve Cel° onečastili Najsvetejši zakrament. u. a'Je so oropali Cerkev pravice po-8^evanja in se polastili vseh šol. Kar tiče te zadnje zadeve, je Razstava v . ,v’e m učenke zelo malo zgovorna, g J *> če se ni pozneje popravilo, ko jo videl jaz, je bilo rečeno, da je “Prtih 20 katoliških šol, dočim so bile ^ Prte VSE katoliške šole, ki jih je l2n VSaj’ ®00, v katerih se je vzgajalo •°°0 otrok in mladine.
^mado Blanco pravi tudi, da se ni
v ,° 1 streljalo na kako procesijo, razen
°mi pameti severnoameriške propa-
]j. e’ toda zdi se mi, da se s pozab-
v°stj0, na kateri trpi, izbrisal iz spo-
°ni 10. september 1961, ko so ho-
v 6 streli razgnati na tisoče katoli-
. . .... _____________________
,n°v> ki nliso hoteli opustiti vsako-procesije zaščitnice Kube, Naše
'etne
sPe Usmiljenja.
s '*az sem bil živa priča te zadeve in C(, Priskočil na pomoč raznim ranjen-°d krogel, ki so bili nato prene-
šeni v cerkveno zakristijo, preden so jih spravili v neko bolnico; priče so bile tudi mnogi tisoči oseb v Havani, in je zato otročje, če si kdo prizadeva celo stvar tajiti.
Zasluži svoje mesto
Bilo bi predolgo nadaljevati s tem naštevanjem, a zadostuje povedano, da se vidi, da Kubanska Cerkev mora zasesti častno mesto na tej Razstavi prs-ganjene Cerkve. Ne, Amado Blanco, ni mogoče zakriti sonca z enim prstom. Če je kubanski vladi nadležno, da je naša dežela všteta na tej Razstavi preganjane. Cerkve, ji je morda zato, ker vsebuje strašno obtožbo; vrniti mora Cerkvi pravico do poučevanja in ji vrniti vse njene šole, dovoliti povratek vsem duhovnikom in redovnikom, ki jih je na ta ali oni način prisilila, da so odšli; dovoliti mora Cerkvi javne prireditve, zagotoviti svobodo bogočastja in versko propagando, delovanje Katoliške akcije itd.
Tedaj bo, ob veselju vseh, Kuba izginila s te razstave, na kateri Bog daj, da bi ne bilo nobene dežele. Toda pogoj bi bil, da bi komunizem opustil brezboštvo in zasužnjevanje; dve stvari, ki sta po mojem mnenju nemogoči.
Nočemo sovražiti svojih sovražnikov, več, vsak dan jih priporočamo Gospodu. Toda braniti moramo resnico in pravico ter pravice Cerkve.
(Podpisan) Edvard Boža Masvidal, pomožni škof v Havani.“
Priredil Ye Knotus
Veta vera bodi nam luč! Kdor izgubi 'premoženje, izgubi veliko. Kdor iz-dobro ime, izgubi še več. Kdor pa izgubi vero, izgubi vse, njemu ugasne luč sredi temne noči! — Anton Martin Slomšek
ZAKAJ SE DUHOVNIKI NE ŽENIJO
Mnogi tako vprašujejo. To na duhovniku najbolj opazijo. Res ni poklica, ki bi se po tem razlikoval od drugih, razen duhovniškega.
Danes se mnogo govori o „moderniziranju“ katoliške Cerkve. Marsikaj se sliši pametnega, menda še več pa nespametnega v tej zvezi. Tako so nekateri, zlasti nekatoličani, začeli predlagati, naj se Cerkev „prilagodi“ naši dobi in naj poženi svoje duhovnike... roda papež Janez XXIII. je pred kratkim vsa ta naklepanja odločno zavrnil in obžaloval, da so se celo med katoličani našli taki, ki so se pustili okužiti od sodobnega materializma, tako da niso več sposobni ceniti idealov de-vištva in celibata. Čeravno neženstvo ni božji, ampak cerkveni predpis, je ta predpis gotovo nastal pod vplivom Sv. Duha in prav nič ne kaže, da bi Cerkev to določbo v bližnji ali daljni prihod-njosti spremenila.
Zakaj se torej duhovniki ne ženijo?
SAMO BOGU
Popolna čistost je svatovsko oblačilo za služabnika neomadeževane žrtve pri oltarju (Faulhaber). Mašne obleke
so raznih barv: bela, rdeča, zelena, ' joličasta, črna. Pomenijo veselje, lju^,| zen, upanje, spokornost in žalost j njih se zrcali vsa raznolikost človešk® j
d»-
ga življenja, ki se pri maši Bogu ^ .. ruje. Pod vsako obleko pa nosi maš111 j albo, dolgo belo haljo, ki ga vsega P°'i kriva. Ves se je dal Bogu in dusaDI
Je še v telesu, >a kakor izven tele59.
ne°
Njegova služba je po vrednosti bolj angeli kot med ljudmi. Naj potem t0 j
živi podoben angelu!
reli*1:
V Razodetju opisuje sv. evang® Janez (14): „In videl sem: in glej, J" j nje je stalo na gori Sionu in z nJ1 ; so štiriinštirideset tisoč njih, ki so (\ zapisano na svojih čelih njegovo 1 ^ in ime njegovega Očeta... In peli ^ kakor novo pesem pred prestolom.. ■ ■ ^ nihče se ni mogel naučiti pesmi raz^. onih sto štiriinštirideset tisočev. ■
so, ki se z ženskami niso omadežeV'
ali'
so namreč deviški. Ti so, ki spremlJ9^ Jagnje, kamor gre.“ — Tako visoko c ni Bo.g devištvo!
O tem pa ne kaže govoriti ljud®®. ki so se vkopali v telesnost, saj tele5 človek ne razume, kar je duhovnega-
IZBIRA KANDIDATOV
i j»
Drugi razlog celibata je potrebna ^ bira kandidatov. Kristus in njegova kev potrebujeta junakov, samo junak® A preizkusni kamen njihovega junaš^ je prav ljubezen: zemeljska ali n® ^ ška, katera bo močnejša ? Mnogi na tc razpotju izgubijo poklic, mnogi pa izčistijo in utrdijo. Cerkev sicer g0* če moli za veliko število delavcev na ^ spodovi njivi, toda ne na račun nji*1® nevrednosti! Rajši manj pa popolno vdanih božji stvari, brez ovire raz< gj ljenega srca! Kdor more razumeti, 11 razume!
Potrebe božjega kraljestva
1 vetji razlog celibata pa so potrebe 0zJega kraljestva.
^ Je Jezus razlagal neločljivost za-°nske zveze, se je ta nauk zdel še ^ostolom nov in strog, „če je tako,“ čl r,elcli’ »P°tem je pa 'bolje, da se ü'°Vek sploh ne poroči.“ Jezus je takoj ^Porabil priložnost in naglasil svoj novi j. ,	80 neporočeni, ki so taki po na-
'» so neporočeni, ki so se zaradi nevskega kraljestva odpovedali zakonu. 1(!°r m°re razumeti, naj razume! (Mt 12.)
Nebeško kraljestvo na v evangeliju ^o^icni toliko kot katoliška Cerkev, več-kraljestvo z začetkom na zemlji! Podobno je imel v mislih sv. Pavel: dov°*)0r0^en* skrki za to, kar je Gospo-
Ci
kako Kor
'K2, kako bo Gospodu ugajal. Poro-Pa skrbi za to, kar je svetnega, bo ženi ugajal. In je razdeljen.“ 7, 32.)
duhovnik pa ne sme biti razdeljen. ^ s se mora posvetiti dušam in božje.
kraljestvu. Poglejmo vzorne dušne jn tirje: kaj jim še preostane za ženo otroke ? Nimajo več ne časa ne mož-jih • k’ zanie skrbeli. Skrb za duše je popolnoma prevzela.
tlrškokatoliškim duhovnikom je do-
s Jeno, da se poročijo, preden so po-0> Ct;nb Vendar vsaj škofje ostanejo ne-ho n,*enk Pa tudi rned grkokatoliško d'u-Sc,no vedno bolj prevladuje težnja k,, cebbatom. Sodobno dušno pastirstvo 0 prevzame duhovnika, da v njego-01 življenju ni več prostora za nje-U *a-stno družino.
tok o je v sosednji /deželi deloval ži°-^rkokatoliški župnik. Z ženo sta jt,Ve*a v vzorni ljubezni, rodil se jima e °trok, drugi tretji... sedem otrok.
Že so aoraščali. Hočejo v šole. Kam ? Drugo ni preostalo kot odpovedati se župniji, preseliti se v mesto, stopiti v državno službo in skrbeti za družino. A duhovniški poklic ? Vsako nedeljo še opravi sv. mašo no vzhodnem obredu — to je vse. Kdor nima celega srca v božji službi, ne more biti dušni pastir. Danes še posebno ne.
ALI JE MOGOČE?
Utegnil pa bi kdo podvomiti, ali je takšno življenje sploh mogoče. „Člove-
Mogočen kip Kristusa Kralja nad mestom Rio de Janeiro
ku ni dobro samemu biti,“ je rekel Bog v raju (1 Mojz 2, 18).
Da, res ne. Toda je dvojna poroka. Ena med osebami, med možem in ženo, druga pa med' osebo in skupnostjo. Takšna kot je zveza med Kristusom in Cerkvijo. Jezus je to predvidel: „Resnično, povem, vam: Nikogar ni, ki bi zapustil hišo ali očeta ali otroke ali njive zaradi mene in zaradi evangelija in bi ne prejel stokrat toliko: zdaj v tem življenju hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv, sredi preganjanja, v prihodnjem veku pa večnega življenja!“ (Mk 10, 29.)
Kako se te besede izpolnijo na duhovniku! Duhovnik nima svoje hiše, pa mu jo odprt vstop v vsako hišo. Nima bratov in sestra, pa so vsi krščeni nje-givi bratje in sestre. Nima svojih otrok, pa vsi otroci gledajo v njem očeta. In po pravici! Vse, ki jih je krstil, je rodil za večno življenje. Vse, ki jim je pri spovedi odpustil grehe, je vnovič rodil za življenje milosti. Vse, ki jih je rešil z daritvijo sv. maše, vse, ki jih je spravil na pot zveličanja z nauki svete vere, mu bodo vekomaj hvaležni kot svojemu dobrotniku in duhovnemu očetu.
Celibat čudovito razširi duhovnikovo ljubezen. Namesto majhne svoje družine dobi veliko božjo družino!
V vlaku iz Lausanne v Ženevo je potoval neki duhovnik. Med sopotniki se je našel nekdo, ki duhovnika ni mogel živega. Takoj je začel zabavljati zoper njega. Naposled se je lotil še celibata. Zakaj se duhovniki ne poročijo ? Zakaj pa bi se morali, je ugovarjal duhovnik. Saj na svetu ni dežele, ki bi imela tako postavo, da se moraš poročiti. — „Ni postave ? Spodobi se, da vzgojite otroke in domovini darujete dobre državljane,“ je razdraženo siknil sobesednik.
„Če je tako,“ mimo nadaljuje duhovniki „vam pa lahko povem, da imam kaf lepo število otrok.“ .Sopotniki so napel' ušesa: to bo nekaj! Duhovnik, ki im® otroke. „Koliko torej imate otrok?“ odnehal zasmehovavec. „Nekaj nad d've' sto,“ „Nemogoče,“ je završalo po od' delku. Duhovnik potegne posetnico: P’ Jožef, ustanovitelj in ravnatelj siroti9' niče. Nato sam nadaljuje pogovor in Pr*' poveduje tako toplo in navdušeno o sv°' jih malčkih, da galne vsa srca. ' česa pa živijo?“ nekdo vpraša. „Živij0 . od mojega dela in od miloščine, ki j° naprosim od dobrih src.“ V tišini P°' tegne najprej zasmehovavec svojo de' narnico in da patru bankovec za desčt frankov, za njim pa vsi ostali po ae' kaj prispevajo. Vsem je postalo jasn»’ da duhovnik ni sam.
Vsak duhovnik ima veliko, očetovsk0 srce. V njem je prostora za vso žaP' nijo. Vsak potreben dobi pri njem lažbo in vso možno pomoč. A tudi vsa' ka prava župnija čuti, kaj ji je d‘uhov' nik: duhovni oče. Ni brezbrižna do da' hovnika. Zbrana je okoli njega, zaid' ma se za njegove načrte, podpira ga 2 molitvijo in sodelovanjem. Posebno otr°' ci mu povsod izkazujejo spoštovanje ^ '■ ljubezen.
V taki župniji ni težko biti duhov' nik. V taki župniji duhovnik ni pozab' ; ljen samotar; v taki župniji tudi r£1' stejo duhovni poklici.
ŠE EN POMISLEK
Nek mlad, poročen kmet je pred žup nikom modroval: ko bi duhovniki bi, poročeni, bi bili ljudstvu nekako blizJ'
A to ne drži. 'Nasprotno: čimb°U se duhovniki prosti vseh družinskih v®, zi, bolj so vseobči očetje in bratje. sc lahko približajo krščanskim druži
'llni- Spomnimo se Marije. Imela je si-nu Jezusa. V njem smo si vsi bratje ln. Vsi Marijini otroci. A ko bi Ma. h)a ime:a še kaj otrok, ali bi nas mo-^ a enako ljubiti kot one svoje telesne ° roke? Ko bi duhovnik imel svojo dru-Zltl°, bi se njej posvetil; ker pa je ni-se more ves žrtvovati za ude svo-J° velika župnijske družine.
Kadar s tremi
MNOGI SE MOTIJO
Mnogi pa bodo vedno zmajevali z 8kv° in ne bodo verjeli, da se da ži-Vcti popolnoma čisto. Že vnaprej pri-®°jajo duhovnikom vse mogoče grehe.
se motijo: „Vse premorem v njem, ki ^ daje moč,“ je rekel sv. Pavel (Fil * 13). Je mogoče živeti čisto in velik (vel božjih služabnikov .tako tudi živi, e kdo razume ali ne. Ako se je pa dogodil kak padec, to nrav tako ?P'do pobija opravičenost celibata, ka-v0r zakonska nezvestoba pobija opravi-cenost zakona.
Duhovnik je človek kot mi. Boriti se 710ra kot mi. Njegova velika družina, uPnija, naj ga v tej borbi podpira z Molitvijo.
Profesor bogoslovja je naročal bo-°cim duhovnikom: „Prišli boste v vas, z®čeli bodo pripovedovati: .ta župnik je 1 tak, oni kaplan spet tak. Vi pa ne Poslušajte, ampak takoj vprašajte: Pa vi, ki tako radi sodite duhovnike, *aj molili zanje ?“
Hadi molimo za svetost duhovnikov, Posebno ob prvih sobotah. Naj jim brez-Piadežno Srce Marijino napolni srca z ^ako krepostjo, posebno pa z angelsko topostjo svete čistosti.
P. Mihael žužek, D. J
zvonovi zazvoni
Kadar s tremi zvonovi zazvoni tako ra večer ponavadi, se zdi mi,
da slišim pogovor presvete Družine. Poslušam, poslušam in mislim za njimi: Jožef orjak,
Jožef je žalosten in je težak,
Jožefu v hrbet so zlezle skrbi: veliki zvon težko zvoni.
Deva Marija
je med obema srednica,
starčka tolaži in Sinčka uči:
Deva Marija na sredi stoji.
Gleda skoz line Jezušček mladi, spleta mu kodre, kot ponavadi, mati Marija in ga drži:
Jezušček mladi se pasti boji.
Sveta Družina v sobi visoki, v sobici stolpa cerkvenega revni, v okna se sklanja nebo vam, nebo! Jezus skoz line zre našo zemljo, vidi nas, vidi.
Sveta Družina, le dvigajte nas!
Zlasti na tisti večer preroški, ko nam zvonovi trije zapojo.
Takrat o sveta Družina, nas dvignite-v izbo svojo!
Jože Pogačnik
Neron je imel pri sebi na vozu Ti-gelina in Hilona, ob čigar strahu se je hotel naslajati. Kočijažil je sam. Vozil je počasi, se ustavjal pri gorečih telesih, si ogledoval natančneje zdaj katero devico, ki se ji je telo krivilo in cvrčalo v plamenih, ali otroka, ki so mu bile bolečino spačile obraz. Stal je na visokem zlatem vozu, obdan od' valoveče množice, ki se mu je klanjala. Na glavi je imel zlat venec kakor kak zmagovalec v cirkusu in je bil videti skoroj velikan.
342.
Ko se je pripeljal do velikega vodometa na križišču dveh drevoredov, je stopil z voza ter se pomešal med ljudmi, ki so ga pozdravili s ploskanjem. Bakhantke, vile, satiri, dvorjani, svečeniki in vojaki so go takoj obkrožili s svojim norim zborom, on pa je s Tige-linom in Hilonom. šel okoli vodometa, ob katerem je stalo nekaj desetin živih plamenic. Pred vsako se je ustavil, pripomnil to ali ono, ali pa se norčeval iz obupanega Hilona.
Quo vadiš ?
343.
Nazadnje so obstali pred visokim stebrom, ki je bil ovit z mirto in bršljanom. Rdeči ognjeni jeziki so segali žrtvi že do kolen, njen obraz pa je bil zavit v dim. Čez čas je veter dim odgnal in pokazal se je obraz starca 6 »sivo brado, ki mu je padala po prsih-Ob pogledu nanj se je Hilon zvil, >z ust pa mu je privrel krakajoč glas:
„Glavk! Glavk!“
In res je z gorečega stebra zrl nanj Glavk.
344.
Bil je še živ. Obraz je im.el sklonjen, ko da bi hotel še enkrat videti tistega, ki ga je izdal, mu vzel žen° in otroke, najel morilca tudi zanj i® ga, ko mu je vse to že odpustil zaradi Kristusa, še enkrat dal v roke rabljem-Žrtev, ki je doživela to strašno krivicOi je zdaj gorela na stebru, pod njo pa je stal njen rabelj.
Glavk ni trenil z očmi od Hilona, ki je hotel pobegniti, pa ni mogel. Nevidna roka ga je z nadčloveško močjo držala prikovanega pod tem stebrom-Zdelo se mu je, ko da vse okoli njega izginja in pada, da iz črne praznote vidi samo strašne oži mučenika, ki ga klic®
na 0(igovor. V Hilonovem obrazu je bilo flekaj tako strašnega, da je navzočim. zamrl smeh na ustnicah.
„Glavk! Pri Kristusovem imenu te r°tim, odpusti mi!“
54 5.
Mučenikova glava se je nalahno tresla in z vrh stebra se je zaslišal *ibak -glas:
»Odpuščam....“
Hilor, se je vrgel na obraz, tulil ka-
kor
zver, pobiral z rokami prah ter si
'■ njim potresa! glavo. Medtem pa so Rameni spet zrasli, objeli Glaviču prsi ‘n obraz, razpleli mirtin venec na njegovi glavi ter pogoltnili moža in steber. 546.
Gilon je čez nekaj časa vstal. Nje-g°v obraz je bil tako spremenjen, da Se„ dvorjanom zdelo, ko da je pred njimi čisto drug človek. Grku so oči 'Male v čudnem ognju, na obrazu se 11111 je kazala odločnost, da je bil podo-1en svečeniku, ki hoče razodeti ljudem neznano resnico.
, Hilon se je obrnil k množici in za-*"e na ves glas vpiti:
»Rimljani! Prisegam pri lastni ^hirti, da tukaj umirajo nedolžni, po-Zl£alec pa je tale!“
In iztegnil je desnico proti iNeronu.
347.
Zdaj je vse utihnilo. Dvorjani so 1 ^am.eneii. Nenadno pa se je ljudstvo b°gnal0 proti starcu, da bi ga bolje J«elo. Nastala je gneča ir, oglasilo se
)a vpitje:
»Gorje nam!... Rdečebradec!... dijalec!.. . Požigalec!.. . “ v Hrušč in gneča sta bila vedno huj-'a' Tedaj pa se je nekaj dogorelih ste-r°v prevrnilo, iskre so se vsule krog *! krog, začela se je strašna zmeda, M je Hilona zagrnila in ga potegnila Zil sabo.
MS.
Žive plamenice so vsepovsod dogorevale in se podirale čez pota. Med razburjeno množico so krožile čudne govorice o tem, kar se je bilo zgodilo. Pravili so, da je cesar omedlel, da je sam priznal, kako je dal Rim zažgati, do je hudo zbolel. Začelo se je oglašati sučutje do kristjanov...
Hilon je blodil po temnih vrtovih in zdelo se mu je, da povsod vidi samo njegov obraz. Umikal se je v temo, nazadnje pa je zavil proti vodometu, kjer je bil umrl Glavic. Tedaj se je tuja roka dotaknila njegove rame.
Preplašen se je obrnil ter zagledal pred sabo apostola Pavla.
„Jaz sem .preklet! Kaj hočeš od mene?“ ga je vprašal.
„Rešiti te hočem,“ je odgovoril apostol Pavel.
„Za mene ni rešitve,“ je zamolklo dejal Hilon in začel onemoglo stokati.
f:49.
„Ozri se name in pojdi za mano.“ je govoril Pavel. „Naš Bog je Bog
usmiljenja. Kristusovo usmiljenje je kakor morje, grehi in krivice tonejo v njem kakor kamenj v breznu. Tudi jaz ■sem Kristusa sovražil in ga preganjal. Toda prikazal se mi je in me poklical. Zdaj je tebe obiskal s kesom in s trpljenjem, da bi te poklical k sebi. Ti si ga sovražil, On pa te je ljubil. Odpustiti ti hoče in te rešiti. Pojdi z menoj, jaz te bom povedel k Njemu. Veruj v Njega in našel boš odrešenje...“
Med temi besedami ga je pripeljal dc vodometa, čigar curki so se lesketali v mesečini. Hilon je začel drhteti, zaihtel je, padel na kolena ter si skril obraz v roke. Pavel je začel moliti... čez dolgo se je s tal zaslišal strt glas:
„Kristus!. .. Kristus!.. . Odpusti mi!...“
Pavel je zdaj stopil k vodometu, zajel v dlan vode ter se vrnil h klečečemu nesrečniku, rekoč:
„Hilon, krstim te v imenu Očeta ir. S’na in Svetega Duha.“
350.
Hilon je vzdignil glavo, razprostrl roke in ostal negiben. Mesec je v pol-
nem soju svetil na njegove bele las® in na negibno, kakor iz kamna izklesano obličje. Čas je tekel in že se j® oglašalo petelinje petje. Zdaj se je Grk zganil in vprašal apostola:
„Kaj naj še storim pred smrtjoi gospod?“
„Upaj in pričaj resnico!“
Hilon ga je prosil, naj ga še enkrat blagoslovi, potem sta se ločila.
351.
Hilon je vedel, kaj ga čaka. Ko se je vrnil domov, so tam že bili preto-rijanci, ga zgrabili in odvedli na Pal-'1' rin. Privlekli so ga pred Tigelina, ki Sa je pozdravil z zlobnim licem, rekoč: „žalil si veličanstvo in kazen ti n® bo ušla. A če jutri pri igrah rečeš, da si bil pijan in da so požar zanetil’ kristjani, boš sam.o bičan in izgnan.“ „Ne morem, gospod,“ je potiho odvrnil Hilon.
Tigelin je pokazal v kot, kjer so stali štirje traški sužnji z vrvmi ’n kleščami v rokah, in dejal:
„Al si videl, kako umirajo kristjani ? Ali hočeš tudi ti tako umreti ?“ „Tudi jaz verujem v Kristusa, g°' -spod,“ je odgovoril Hilon.
352.
Zdaj je Tigelin zbesnel. Skočil ic h Grku, ga z obema rokama pograbil za brado, ga vrgel ob tla, ga začel teptati in s penastimi usti vpiti: „Prekliči!... Prekliči!...“
„Ne morem,“ je odgovarjal Hi’*011-„V muke z njim!“ je velel Tigeli1"1,
353.
Sužnji so pograbili starca, ga P’*' vezali na dolgo klop in mu s kleščam’ začeli stiskati mršave ude. On pa j® ponižno poljubljal roke, ki so ga ve' zale. Nato je zaprl oči in zdelo se j®’ da je mrtev, ko se je Tigelin še enkra
k njemu in ga vprašal: ,.Ali boš neklical?“ so se njegove blede ustni. ? zganile poslednjič in zaslišal se je lab°ten šepet:
morem!“
. 'ligelinu je zdaj šinila v glavo nova ved	se je k sužnjem in zapo-
»Izpulite mu jezik!“
354.
li P^bodnji predstavi, na katero so vj j zvabili z obljubami, kaj vse bodo v 16 je prišel na vnsto Hilon, in sicer tako imenovanem prizoru z m.edve-a°m.
“°liti 116 od
Hilona sta dva moža privedla ozi-prinesla v areno, zakaj ni mogel
sam,, ker je imel noge polomlje-mučenja.
^ Hilona so naglo pribili na nizek križ j l. Hriž potem postavili. Oči vseh gle-^ aev so se obrnile k njemu, toda le . t(t° je v tem starcu spoznal nek-v.njega Hilona. Po mukah ni v njego-^ obrazu ostala več niti kaplja krvi, I m° na beli bradi se mu je poznala izfVaVa s*ec* jezika, ki so mu ga bili ko-ea**' je videti dosti starejši ka. sie s*cer- Njegov izmučeni obraz, ki je z, ®r bil vedno nemiren in zloben, je * bil videti sladak in spokojen kakor raz spečega ali mrtvega človeka. L,,v^*bče sc ni smejal, zakaj v tem zanem je bilo nekaj tako slabotnega sp aeb°gljenega, da se je vsakdo spra-1 ’lak kako je moči križati in mučiti ake ljudi.
35e.
Ved.
Se
lazadnjc je priracal v areno med-
ce Glavo je sklanjal k tlem in kipial, °ziral in gledal, kakor da nekaj išče. . 0 je opazil križ, se je vzpel nanj, po-ln Pa sedel podenj in začel mrmrati,
ko da bi se bilo celo v njegovem srcu oglasilo sočutje do te žalostne človeške podrtine.
357.
Cirkuški nameščenci so začeli medveda ščuvati, toda ljudstvo je bilo tiho. Hilon je medtem počasi vzdignil glavo in se nekaj časa oziral. Naposled so se mu oči ustavile nekje na vrhu amfiteatra, prsi so se mu začele živah-neje dvigati in tedaj se je zgodilo nekaj, kar je gledalce osupnilo. Hilonov obraz se je zjasnil, čelo mu je zasijalo, oči so se mu dvignile k nebu, nasmehnil se je, potem pa sta mu po licu po. časi zdrsnili dve debeli solzi.
In umrl je.
Tedaj pa je zvonek moški glas prav tam pod vrhom močno zaklical:
„Mir mučencem!“
V gledališču je bila .gluha tišina.
358.
Po prireditvi v cesarjevih vrtovih so se bile ječe precej izpraznile in novih žrtev je bilo vedno manj. Toda Neron in Tigelin nista zaradi tega nič odnehala s preganjanjem.
Vinicij ni imel prav nič upanja več, da bi Ligijo rešil smrti. Sanjal je samo o tem, kako jo bo pokopal v rodbinski grobnici in kako se bosta v nebesih pred Kristusovim obličjem združila in bosta tam. srečna. Videl je na Hilonu, kako je mučeniška smrt lepa in celo lahka. Žabo si je je želel kot rešitve iz vsega hudega na tem svetu in kot poti v lepše življenje.
Prav tako so tekle misli Ligiji. Tudi ona ni čutila druge želje in upanja kakor upanje na srečo onkraj groba. Smrt je zanjo bila ne samo rešitev iz rok Neronovih in Tigelinovih, temveč ji je pomenila šele pravo poroko z Vini-cijem.
359.
Petronij je zvedel, pa tudi sam začutil, da mu je cesar snet naklonjen. Vedel je, da je to zaradi tega, ker se pripravlja na pot v Grčijo, kjer misli nastopiti s svojimi pesmimi, pa se boji, da se ne bi osmešil in torej potrebuje poprej sveta. Tega pa mu more dati samo Petronij.
In res je že pri prihodnji pojedini moral Petronij sedeti cesarju nasproti. Kazgovarjaia sta se o nastopih v Grčiji, nazadnje na je Neron dejal, da bi najrajši že jutri odpotoval. Petronij mu je pogledal zdaj v oči in rekel:
„Toda dovoli, božanski, da te poprej povabim, na svatbo Vinicija in Li-gljc, hčerke ligijskega kralja, ki je zdaj v ječi, pa si jo ti sam obljubil Viniciju za ženo.“
Hladna Petronijeva mirnost je Nerona zmedla. Dejal je:
„Vem. Mislil sem že nanjo in na onega velikana, ki je zadavil Krotona.“ „Potem, sta oba rešena,“ je mirno nadaljeval Petronij. Zdaj na se je vtakni] v besedo Tigelin, rekoč:
„Ligija je v ječi po cesarjevi volji.
Ti sam si dejal, da so cesarjeve zap°' vedi nepreklicne.“
„Spet sem, zaigral,“ si je mislil Pe' Ironij, zakaj cesar je pri Tigelinovi11 besedah začel zlobno mežikati in Je rekel:
„Petronij ima nrav. Ligiji se bod° jutri odprla vrata iz ječe, o svatbi se bomo Pa pogovorili v amfiteatru.“
360.
Neron je uvedel v amfiteatru nočne igre. K njim so dvorjani hod:11 radi, zakaj po njih je bilo popivanje d° jutra. Ko se je zvedelo, da bo na za(|' nji predstavi s kristjani nastopila X1' nicijeva zaročenka, je bilo zanimaj pri njih in pri ljudstvu še večje, zakaJ pričakovali so, da bo Neron z Vindcij®v° žalostjo priredil prav posebno igro. bo nekaj posebnega, so sklepali tudi V° tem., da so bile straže po amfiteatr^ zelo ojačane, kakor da bi se cesar b® kakega nepričakovanega Vinicijevef?3 izbruha.
Nepregledne množice ljudstva so radi tega tisti večer vrele v gledališč'
Primorske ves H
VELIKONOČNI PRAZNIKI V GORICI IN TRSTU
Letošnji velikonočni prazniki so bili ^•nčni in lepi. Vendar smo Slovenci v °rici in Trstu pogrešali lepih veliko-n°čnih procesij z vstajenjem. Vsega te-Sa ni veg p0 mestih. Le na deželi se še rz*j° starih tradicij. Priprava na prazne je bila letos zelo dobra in skrbna.
cerkvi sv. Ignacija v Gorici smo imeli ^sak petek postne govore, ki jih je vo-1 č. g. Jože Jurak, ki se je že vsem 'ljubil v Gorici in v Trstu. Pred tiho j'cdeljo je vodil tudi tridnevnico za debeta in žene Marijine družbe v Gorici. Trstu pa je imel devetdnevne govori zJUtraj in zvečer za dekleta tržaške Ma-'ijine družbe. Dekleta so bila teh duhov-vaj silno vesele in hvaležne gospodu "raku za vso pozornost, ki jim je izkazal.
SLOVO STOLNEGA ŽUPNIKA MSGR. VELOIJA
Takoj po veliki noči je .goriški nad-kof sprejel ostavko stolnega župnika n’sgr. Jožefa Velcija in na njegovo me-,®*° imenoval m.sgr. Justa Soranza. Msgr. dci deluje v stolni župniji že od leta 92l. Najprej kot vikar, od' leta 1944 pa župnik. Zato se je sedaj po 43 letih ,a v stolnici umaknil v zasebno živ-Jenje in prepustil mesto mlajšemu naredniku. Na slovenske vernike, ki obi-kujejo prvo mašo ob 6 je naslovil gan-)lv° pisma, v katerem pravi, da jih je Vedno smatral za najboljše župljane in
je vedno z veseljem poslušal lepe slovenske pesmi. Slovenski verniki ga bomo ohranili v hvaležnem spominu. Tudi novi župnik je pokazal mnogo dobre volje. Že prvo nedeljo je slovenskim vernikom prečital pozdravno pismo v slovenščini in s tem pokazal, da bo zvesto stopal po stopinjah svojega predhodnika.
SLOVENSKI SKAVTI NA
JURJEVANJU
Na dan sv. Jurija so se zbrali slovenski tržaški skavti, okrog 100 po številu, v Sv. Križu pri Trstu. Dan so začeli s sv. mašo, nato je sledilo polaganje obljub. Mladi skavti so pokazali med obredi izredno resnost. Tržaški skavti bodo imeli letos izredno važne naloge. Zaupano jim bo celotno vodstvo otroške kolonije v Tambrah. Torej nič več žensk, ne vzgojiteljev, temveč samo republika mladih fantov. V avgustu pa imajo v načrtu, da poromajo na Maratonsko polje pri Atenah v Grčiji. Pridružili se bodo na takozvanem „Jam-boreeju“ skavtom 50 drugih narodnosti.
NEDELJA KAT. TISKA
Prvo nedeljo v februarju se je v Katoliškem domu v Gorici vršila proslava nedelje kat. tiska, čeprav je ravno tisti dan pritisnil hud mraz, so ljudje napolnili dvorano, saj je bila na sporedu poleg drugih točk, igra „Vestalka“, katero so dekleta iz Podgore izredno dobro podale. Ljudje so kar strmeli v razkošno opremljeni oder, pri katerem so požrtvovalno sodelovali fantje iz Podgore in Gorice.
S tem prvim večjim nastopom ▼ širši javnosti je podgorska mladina pokazala, da slovenstvo na Goriškem lahko še kaj več pričakuje od nje in želi, da bi se kmalu pokazala na odru tudi pri pevskih in drugih podobnih nastopih.
v
v
Dr. JOŽE POGAČNIK LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF
Ljubljanska škofija je lani praznovala svojo petstoletnico. Papež Janez XXIII jo je tedaj povzdignil v nadškofijo. Slovesno praznovanje tega velikega, veselega in važnega dogodka pa je že motila resna in nevarna bolezen prvega ljubljanskega nadškofa, prev-zvišenega gospoda Antona Vovka. Zato je že lansko leto oktobra, ko je bil na vesoljnem cerkvenem, zboru v Rimu, prosil svetega očeta za pomožnega škofa. Sveti oče je uslišal njegovo prošnjo in imenoval za njegovega pomočnika dr. Jožefa Pogačnika, kanonika in generalnega vikarja ljubljanske nadškofije. Imenovanje je prišlo v Ljubljano 11. februarja 1963.
NJEGOVA ŽIVLJENSKA POT
Novi ljubljanski pomožni škof je doma na Gorenjskem v prelepi pokrajini med Brezjami in ponosnim mogočnim. Stolom. Rodil se je namreč 28. septembra 1902 v Kovanju pri Tržiču. Njegov oče je bil tam posestnik in mli-nar.Zato vidimo mlin tudi v njegovem škofovskemu grbu. Očetu je bilo ime Janez, materi pa Marijana. Bila je iz ugledne Pernetove družine. Dr. Franc Pernč, katehet na klasični gimnaziji v Ljubljani, je bil njen brat. Tako je imel poleg lepega, prijaznega doma in
dobrih, vernih staršev tudi zelo blagega pobožnega in učenega strica-duhovnika-Ta je vplival na starše, da so ga poS' lali v srednjo šolo v Ljubljano, kjer je bil ves čas gojenec znanega vzgonega zavoda „Marijanišča“.
DIJAK IN BOGOSLOVEC
V srednji šoli je odlično napredoval-Vzljubil je slovensko besedo in slo-venske knjige. Že v tretji šoli se je začel zanimati za slovenske pisatelje 1,1 pesnike, brati njihova dela in se pO' gljabljati v modroslovna in verska vprašanja. V tej dobi je tudi napisal svoje prve pesmi. Četudi je bil v vseh gin1' nazijskih razredih odličnjak, se s tem. nl" ponašal, ampak je rad pomagal tistim, ki so bili manj nadarjeni.
Po maturi z odliko je šel jesen1 1922 na Tirolsko v Innsbruck, kjer je v jezuitskem zavodu „Canishnum“ študiral bogoslovje. Tu se je z veliko vnemo in resnostjo poglabljal v bogoslovne vede in v vprašanja, ki so bila z njim1 v zvezi, obenem pa skrbno gojil duhovno življenje in se tako pripravlja na duhovniški poklic.
DUHOVNIK
Zakrament svetega mašniškega P°' svečenja je preje] 25. julija 1927 v
Jezuitskem, zavodu, kjer je .študiral bogoslovje. Slovesno novo mašo pa je l01,0* v domači župniji Kovor pri Tr-Zluu- Dve leti nato je postal doktor modroslovja in bogoslovja ter se temeljito pripravljen na duhovniško delo vmil v domovino.
Dne 1. avgusta je že šel v Kranj za kaplana. Tu se je hitro uživel v ruzrnere in delo. S svojim mirnim, res-.lrn, vedrim in odločnim značajem, je hnel vedno večji vpliv na dorasle ]ju-1 in na mladino. Toda v Kranju je os-J*1 samo dve leti. Poklicali so ,ga v inovo v Ljubljani, kjer je bil tedaj župnik Franc Finžgar. Ta je takoj 'Poznal njegove velike zmožnosti. Iz-
bf;
] je za svojega sodelovca in na-
Rednika pri urejevanju knjig Družbe v- Mohorja in „Mladike“, leposlovnega ' fužinskega lista. Tedaj se je dr. Pomnik seznanil z izbranimi mladimi s °venskimi pisatelji tiste dobe, vzgajal njih čut odgovornosti, jim dajal po-ude za deio in jih z modrimi nasveti Pravilno usmerjal. Tudi dušnopastirsko elo v Trnovem rr.u je dajalo prilož-P°st, da je vedno bolj spoznaval mla-ino in ji kazal pravo pot. Tako ga je °zja Previdnost pripravljala na zelo °dgovorno službo, ki jo je pozneje °pravljlal.
Ravnatelj vzgojnega zavoda
Dne 1. septembra 1937 je postal ravnatelj „Marijanišča", znanega vzgoj-nef?a zavoda v Ljubljani. Tudi na tem mestu je še ostal urednik, toda moral Je biti tudi ravnatelj osnovne šole, gos-P°dar in oskrbnik zavoda, profesor, Vz8ojitelj, duhovni voditelj in svetova, predvsem pa oče in varuh dijakov, kl jih je sprejel v zavod. Ljubil jih je z nadnaravnio ljubeznijo. Z njimi se je
veselil napredka in uspehov v šoli, v izobrazbi in v krepostnem življenju-Kadar so na gojenci silili na napačno pot, jih je trdo prijel. Z očetovsko, odločno in resno besedo jih je svaril ter jim kazal pravo pot. S svojo iskreno,, jasno in prepričevalno besedo je navadno vedno zmagal in dosegel uspeh.
Četudi je bil dr. Jože Pogačnik izobražen in učen duhovnik, je imel vedno tudi odprte roke in odprto srce za vse preproste in pomoči potrebne ljudi. Vse
Dr. Jože Pogačnik ob posvečenju
delavce v zavodu in vse, ki so bili tam v službi, je vedno pošteno plačal. Pa-sebno dober je bil tudi do beguncev, ki so pribežali v Ljubljano pred Nemci ali pred komunisti, četudi je težko preživljal veliko marijaniško družino, je mnogo beguncev sprejel pod' gostoljubno streho ter z njimi delil to, kar je imel.
SLUŽBE IN DELO NA ŠKOFIJI
V začetku leta 1945 je dr. Jože Pogačnik postal kanonik, škof Anton Vovk mu je takoj zaupal važne naloge. Imenoval ga je za arhidijakona, škofijskega ocenjevavca knjig, za poročevavca o pastoralnih konferencah in najprej za člana, potem, pa za načelnika (oficiala) cerkvenega sodišča in za podvodjo semenišča.
Leta 1945 ga je škof Vovk imenoval za svojega delegata ali namestnika, pozneje pa, ko je postal ljubljanski škof z vsemi pravicami, za pravega generalnega vikarja še z večjimi pooblastili, kakor jih je imel prej. Službo generalnega vikarja in škofovega namest-nikaje opravljal tako vestno in vzorno, da je dobil tudi priznanje iz Rima. Papež ga je odlikoval in na njegov god 19. marca 1960 imenoval za svojega hišnega prelata.
ŠE NEKAJ ZNAČILNIH POSEBNOSTI NOVEGA ŠKOFA
Že več let pridiga v ljubljanski stolnici ob pol dvanajstih vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik samo sedem minut. Veliko ljubljanskih vernikov ga hodi poslušat. Zelo ga tudi cenijo kot spovednika. Pravijo da je natančen, pa zelo, zelo dober.
Novi pomožni škof je tudi zelo vnet za lepoto bogoslužja. Zato želi, da bi
verniki bogoslužne obrede čim bol) spoznali in pri njih kolikor mogoč® osebno sodelovali. Ko je bil profesob je sodeloval pri sestavljanju načrtov za poučevanje verouka in pri pisanj11 veroučnih učbenikov, pri izdajanju to0' litvenikov, pesmaric za ljudsko pötj® in drugih pripomočkih za širjenje gl°' bljega razumevanja bogoslužja.
Zanimivo je tudi, da si je novi p°' možni škof izbral za svoje škofovsko geslo besede, ki jih je govoril Jezus s križa svoji materi Mariji, ko ji J® izročil v varstvo apostola Janeza: „Glej tvoj sin!“ V Marijinem, varstvu je ži' vel v dijaških in duhovniških letih, v Marijino pomoč bo zaupal tudi v svoj1 škofovski službi. Z njeno pomočjo hoČ® biti zvest pomočnik svojemu predstoj' niku, nadškofu Vovku, ki ga že dolg® muči težka bolezen.
KAKO JE BIL POSVEČEN ZA ŠKOFA?
Pomožni škof dr. Pogačnik se ie zavedal, da je škofovska služba v Č*' sih in razmerah, v katerih jo bo opraV' ljal, posebno odgovorna in težka. Zat° sc je zatekel po pomoč h križu, ki jc luč življenja in vir večne zmage. Za svoje škofovsko posvečenje je izbral cvetno ali oljčno nedeljo, drugo nedel' jo gospodovega trpljenja, ki je bila *e' tos 7. aprila.
Na ta važni dogodek se je vsa lju' hijenska nadškofija lepo in dostojn0 pripravila. Zaradi obredov oljčne nedel' je je velika večina vernikov in duh»v' nikov morala ostati doma. Kljub temu veličastna in prostorna ljubljanska sto*' niča, ki je bila Lani ob proslavi pet' stoletnice škofije, krasno obnovljen3’ ni mogla sprejeti vseh vernikov, ki prišli k ganljivim obredom škofovske#3 posvečenja.
Obredi so trajali skoraj tri ure. Že l_e 'časten prihod bogoslovcev, duhovni-v 'n cerkvenih dostojanstvenikov je jjapravil na vse navzoče velik vtis. Še 01J sta jih ganila njihova zbranost in Prožnost. Grobna tišina in red med 1'osvečenjm sta pripomogla, da so vsi udeleženci lažje sledili težje razumlji-v"n obredom,.
'Svete obrede je opravil zagrebški "adškof dr. šeper, 'ki je bil .glavni po-Svečevavec. >Soposvečevavca pa sta bila gajski škof dr. Burič in mariborski ■sk°f dr. Držečnik. Posvečenja ljubljan-kef?a pomožnega škofa so se udeležili udi beograjski pomožni škof dr. Bu-'atlco, koprski apostolski administrator "^Sr. Kjuder in zastopnik goriškega j'adskofa Artur Zalatel, ki je prinesel udi njegovo pismo z voščili nadškofu °vku in novemu pomožnemu škofu.
Na koru je prepeval stolni mešani Cerkveni zbor, ki ima 40 članov. Peli S° Hans Leo Hasslerjevo mašo iz 16. poletja. Skladatelj te maše je bil Ga-Usov sodobnik. Izvajali so tudi Foer-
kaj bomo molili v TEM MESECU?
Splošni molitveni namen: Molimo, ‘l ki pisatelji in pridigarji zavedno P°stevali tiadicijo in modeme potrebe.
Misjonski molitveni namen: Molimo !"'1 uspešno poučevanje katoliških nau-"°v v noljcdelskih nredelih latinske •\merike.
Molitvena zveza za slovensko domo-lll°: Molimo, da bi božja beseda v zamujeni Sloveniji mogla priti do vemi-°v svobodno in neokrnjena!
sterjev Graduale in Tractus, pri darovanju skladbo Alojzija Mava „Oljska gora“ in mogočni Brucknerjev spev „Ecce sacerdos magnus“. Ko je novi pomožni škof v vsej škofovski opravi — z mitro, palico, s križem na zlati verižici in prstanom — slovesno med obhodom blagoslavljal množico, so vsi verniki občutno in doživeto peli staro ljudsko zahvalno pesem. To petje je na vse, zlasti na tuje udeležence naredilo izreden vtis. Križ z zlato verižico in prstan je daroval novemu škofu ■rajni papež Janez XXIII.
Tako ima zdaj ljubljanski nadškof Anton Vovok, ki je resno bolan, svojega pomožnega škofa. Tudi slovenski izseljenci v Argentini se z verniki ljubljanske škofije tega veselimo, nadškofa in njegovega pomočnika spoštljivo pozdravljamo in goreče prosimo Gospoda, naj blagoslavlja njuno delo za dušni blagor Slovencev v domovini in tujini.
Gregor Mali.
Slovenske ljudske navade
Mesec julij, mali srpan, je na Slovenskem mesec velikega dela na polju, košnje in žetve in zato manj prikladen za verske in časovne slovesnosti. Če se je v kakšni rodbini pojavila posebna priložnost, potem se je veliko delo umaknilo, bodisi d'a so ga za nekaj časa odložili, bodisi da so ga prišli opravljat sosedi in znanci. Takšna posebna, sicer bolj redka priložnost je bila v tem mesecu
NOVA MAŠA
domačega sina. Po večini so padle te slovesnosti prav v ta mesec. Nova maša ni bila samo družinski praznik, ampak praznik vse fare; gostija tega dne pa je zbrala vse novomašnikove sorodnike in prijatelje.
Že omenjeni raziskovavec ljudskih navad, posebno glasbenih, France Marolt, je v Zborniku Zimske pomoči, ki so ga izdajali v časih domobranskih bojev, opisal novo m.ašo na Veržejskem polju, v kraju Ključarevci v Prlekiji na Štajerskem. Novomašnik je šel v cerkev iz župnišča, šele po končani maši je imel priti na svoj dom.. Pred vhodom v hišo je stal majhen slavolok, ob straneh pa na vsaki strani visok mlaj. V ogradi za hišo je stala vsa z zelenjem. okrašena uta kot prizorišče no-vomašniškega obeda. Kraj ute je sedela godba: dva goslača, dva klarinetista, trompetar in basist. Ko so opoldne od dvanajstih zagrmeli pri cerkvi možnar-j.i, so se km.alu pripeljali svatje. Iz prvih voz so stopile mlade svatice, družice, katere je vodil tovariš: cimunir
in jih je sprejela muzika s tušem, mož' nar ji pa so se znova oglasili.
V uti je bila miza za novomašnil<a> za njegove ožje svojce in odličnike, P°' tem, pa mize za druge svate; v kotu je stal oder za muziko. Med jedjo je spre-govoril najprej domači župnik, potem so sledili še drugi govorniki in vsak govor je zaključila muzika s tušem-
Do tukaj je bilo vse novomašnišk®
slavje podobno kot dugod po SloveU' skem, le da drugod dostikrat ni bd° muzike, pa več petja. Nadaljevanje Pa je Marolt opisal nekako takole:
Cimunir zgrabi zastavo, prime svatovsko kraljico, le-ta družico, družica soseda itd', in se vsi zaženejo v čudnih skokih ven na travnik. Drvijo okrog dreves, skozi hlev, priklet, spet skoz« kuhinjo nazaj v uto, skačejo čez stol®’ plezajo čez mize in čez plotove in diJ" jajo daleč ven na polje. Muzika se pre" seli na travnik. Vse kar leze in gre' je moralo v to jaro kačo. Urnih korakov poskakujejo, se zasučejo enkrat na de-sno, enkat na levo, zibajoč se v bokih med neprestanimi klici;
Diradi čindara, diradli čindara...
Kača in godba tekmujeta v hitrosti-Loka gosli odskakujeta, klarinetoma s® zapletajo melodije, trompeterju poj®' njava sapa. Kača se je pričela zamotavati, njeno ogromno telo se je vilo okrog same sebe, .glava je predrla svoj lastni trup1. In pri tem drvi urn--je in urneje. Zadnji repek, „šmic“ odleti, členki jare kače se razpno in ko nec je reja, muzike in napora. Vse Je šlo brez kakršnekoli urejenosti in Marolt pristavlja, da je to verna podoba
ftase prarodnosti, sproščenja v silovit riaP°i' utajene pradavnosti preko mo-sta v blaženo uteho.
Nu morem ugotoviti, koliko je ta Pavada razširjena čez Prlekijo — v so-sednjih Halozah je ni — in tudi ne mo-le*Jitne druge slovesnosti.
Kot že omenjeno, je bil v tem me-fecu eden najvažnejših kmetskih opravkov:
KOŠNJA
Zdaj se marsikje in marsikaj dela Ze s stroji, a včasih je bilo strojev n*ulo ali pa še nič. Dekleta so se za to delo oblekla v lepšo, ne ravno v ’<akrnašno obleko, pa tudi fantje — kos-c* so nosili pušeljce in niso oblekli rav-a° najbolj delavniške obleke. Ko so še kosili z ročnimi kosami, so se kosci zhrali „zgodaj“ na gospodarjevem do. ttlu> še preden je dan zazvonil. Nekje s° jih pogostili z blagoslovljeno slani-n<h skoraj povsod pa okrepili z žga-kjem, nakar so radi zapeli zlasti pa Zavriskali, kajti košnja je sicer težko, a Prijetno delo. Prišedši na senožet je Pnednjak ali pa vsi kosci, napravili naj-Prej s kosami pred seboj križ, nato pa Se ie delo pričelo. Kakor vsako skupin-sk° kmečko delo, tako je imela zlasti '■Pdi košnja nek svoj svoj ritem in tako Sa Se nadaljnji kosci postavili za pr-v*n'< prednjakom, in potem vsi hkrati Zamahovali. Ob kakšnih sedmih zjutraj je prinesla gospodinja ali še rajši Pjetia hči zajtrk, kosilo in še dopoldne, j je zginila rosa in postala trava tr-aa> obed, južino. Dan je bil potem nagnjen za obračanje, sušenje, pri če-lller so sodelovale seveda tudi žene in dekleta, in šele zvečer, ko je pritisnil ZoPet hlad, so po potrebi spet kose za-Pele. Kadar je bil odpeljan domov zad-
nji voz sena, navadno se je to zavleklo že v veliki srpan, s senožeti, kjer so kosili samo starino, se pravi, da druge košnje, otave tam ni bilo, ker je senožet potem služila za pašnik, so v naših krajih ta zadnji voz imenovali babo. Napravili so na njem žensko figuro, nagačeno s senom, torej nekakšno maškaro. Moški in ženske, ki so se na ali ob babi vozili domov, so veselo prepevali in vriskali, doma pa jih je čakala bogata večerja s pijačo. Zadnjo babo v vasi so ljudje gledali bolj s pomilovanjem, kar pa koscev ni motilo v njihovem, veselju. Zanimiva je košnja v hribovskih krajih. Tako sem na Gori nad Polhovim gradcem videl, kako so bili kosci privezani na drevesa vrh gore, da bi jih strmina hriba ne potegnila predaleč navzdol; seno pa je bilo treba potem, znositi v koših na kup, kjer se je nakladalo.
ŽETEV
Podobno kot s košnjo, je z žetvi, jo. Tudi za žetev so se dekleta boljše oblekla kot za druga navadna kmečka dela, in žetev je tudi bila v večini slovenskih krajev predvsem žensko delo. Žetev ječmena je navadno padla že v konec rožnika, rž in pšenica sta pa prišli i'edno šele v malem srpanu na vrsto. Ženske so rade prosile sv. Roka za priprošnjika, da se ne bi kaj užele, pa kot kosci s kosami, so tudi one s srpi napravile .najprej križ po žitnem polju in pri ,tem -pobožno vzkliknile. Moški so imeli ne sicer manj važno, a manj vidno delo. Le v Prekmurju in ponekod na Severnem štajedekem so dostikrat moški žito kosili. Med ženji-cami je bilo navadno dosti govorjenja in prišle so na vrsto vse novice iz vasi in okolice, človek, ki je šel mimo polja, kjer so žele, jih je navadno pozdravil
in j,im. želel pri žetvi dosti sreče in blagoslova.
Za ženjicami so radi ubožni ljudje, otroci in starke predvsem, pobirali osuto klasje, kar jim ni nihče v zlo štel, saj je na Murskem polju še ohranjena pesem., kako je Marija, Mati božja, tudi kakšno klasje pobirala. V Prekmurju je bla navada, da so spletli venec iz klasja, v katerem so bile tudi poljske cvetlice. Ta venec se je imenoval dožnjak, dobil ga je najboljši žanjec, da ga nese gospodarju, nakar se je pričela gostija. Drugod na Slovenskem so dajali potem snope sušit še v kozolce, na slovenskem Koroškem, kjer so sicer tudi še znani kozolci, pa devajo snope sušit v ostrvi, to je v droge s klini, kar delajo tudi v nemškem delu dežele.
Po likofu, ki je sledil žetvi, so prišle na vrsto razne ljudske igre, tako so posebno radi rihtarja bili, kmečka navada, ki se je v izseljenstvu še najbolj ohranila.
SVETNIŠKI GODOVI
Izmed svetnikov tega meseca je sv. Aleš (17. 7) vzor ponižnosti in patron beračev. Sv. Ulja (20. 7.) je bil čaščen zlasti v Beli krajini. Sv. Krištof (24.7.) je zdaj sicer svetovni patron avtomobilistov, včasih so pa na Slovenskem dosti dali na njegove slike (freske), ki so bile na zunanjščinah vseh starih cerkva, tudi na prejšnji ljubljanski stolnici. Vladala je namreč vera, da kdor ugleda sliko sv. Krištofa, ta tisti dan ne bo umrl; zato so bile slike velike in daleč vidne. Sv. Jakob (25. 7) je bil patron romarjev in klobučarjev. Ob času njegovega godu so bila zrela prva jabolka: jakobčki (na Kranjskem), ja-kobščki (v Prekmurju), jakobšence (pri Ptuju), šetjakobci (v Laškem). Sv. Ja-
kob je bil tudi vremenski prerok in 'se bolj kažipot za razna poljska dela. Sv' Ana (26. 7.), Marijina mati, je bil® zlasti priprošnjica za mlade žene, ki s° želele ali pričakovale otroka. Cerke'" sv. Ane so limele dostikrat romarski značaj. Na ,god sv. Ane ali naslednjo nedeljo se vrši vsako leto prvo
ROMANJE V BRBAN
v Marijino cerkev na morskem otoku pred Gradežem. (Drugo in tretje rom»' nje tja sta na Veliki in Mali šmaren.) Je to edinstveno romanje, ker se vrši po morju. Od daleč mu je podobna le vožnja s čolni k Mariji na blejskem otoku. Romarji s stare slovenske obale-ki je danes še vedno v Italiji, se zbi" rajo pri Sv. Križu pri Trstu, v znanem slovenskem ribiškem pristanišču-Včasih so se vozili v navadnih čolnih-dandanes v motornih ladjicah. Vedno se spremljajo s starimi romarskimi pesu1* mi, katerih ritem se zelo ujema z z‘" banjem čolnov in spremlja jih tudi ve' lik križ. Morje pred Gradežem je la' gansko in dostikrat je bilo morje m£' stoma tako plitvo, da so morali moški stopiti v vodo in čoln vleči. INa otoku se zberejo ljudje v procesijo in gred» v sprevodu ob petju lavretanskih lita' nij v cerkev. V cerkvi imajo sv. mašo in prejmejo sv. zakramente. Zunaj naberejo potem cvetic, ki rastejo na otoku in jih nesejo potem domov kot odpustke. Ko pred odhodom še enkrat stopijo v cerkev, zapojo žalostno posl°' vilno pesem od Marije z ganljivi01 glasom.:
čn pa nas pokliče smrti glas,
pridi, o Marija, ti po nas!
M. MAROLT
POJDIMO S ČASOM
Včasih so govorili: vsak zase, Bog pa za vse. A to je čisto pogansko. . er smo vsi sinovi in hčere istega Očeta, člani iste božje družine, udje te0a Jezusa Kristusd, ne more in ne sme nihče misliti in govoriti: vsak pSe> Kog pa za vse. Ravno obratno: drug za drugega, Bog pa za vse. Sv.
o-vel pravi v pism, Galačanom: Drug drugega bremena nosite in tako iz-holnite postavo Kristusovo.
Hvala Bogu, da se danes ta zdrava zavest v kristjanih vedno bolj pre-uJa, Hvala Bogu, da se danes, v dobi 21. vesoljnega zbora, na katerem deluje komisija za laični apostolat, posebno mladi vedno bolj zavedajo, a žive v veliki skupnosti božje družine kot bratje in sestre in da imajo zato dolžnost, da se med seboj ljubijo in si pomagajo in tako nosijo drug 'uQega odgovornost pred Bogom.
Od različnih strani sveta prihajajo poročila, da danes vstaja nov krščan-in katoliški rod, ki je vse drugače prežet z zavestjo odgovornosti za nžnjega.
Prvo in najvažnejšo dolžnost imajo starši do svojih otrok. Globinska Psihologija kaže, da prave družinske vzgoje, ki jo nudita otroku oče in ti, sploh ni mogoče nadomestiti in da bo otrok morda vse življenje trpel 'kodo in nosil posledice, ker sta oče in mati zanemarila svojo dolžnost ali P'1 ji nista bila kos.
Na drugem mestu moramo omeniti tiste, ki jih veže krvno ali duhov-710 sorodstvo. Kako lepo je, če botri in sorodniki drže skupaj in si v stiski P°niagajo. A kje ima medsebojna pomoč večjo korist in večji pomen, kakor 'e 9re za rešitev duše?
Posebno odgovornost za dušni blagor imajo končno učitelji, voditelji V(lzličnih ustanov in organizacij, časnikarji in sploh voditelji narodov.
, Hvala Bogu, da je na svetu, ki je na eni strani sicer poln brezboštva, aicizma, brezbrižnosti, zavel nov val.
S tem novim valom pojdimo tudi Slovenci. Osvobodimo se ozkega, V(lse zaprtega katolicizma in zaplujmo na široko. Vsi smo bratje in sestre, Vsi imamo eno in isto domovino: nebesa, vsi si med seboj pomagajmo. Vsak Z7ned nas naj bo luč v družini, luč med sosedi, luč v organizacijah, luč Vgej skupnosti in med tujci, kamor nas je pripeljal nebeški Kralj.
A. S.
ROMANJE V LUJAN
V nedeljo, 12. maja smo Slovenci v Argentini, kakih 2000 ipo številu, največ seveda iz Velikega Buenos Airesa, nekaj pa 'tudi iz notranjosti dežele, poromali k Materi božji v Lujan.
Romanje, na katerem so številni udeleženci pristopili k svetemu obhajilu, je bil prav veličasten začetek proslave ,1100-lefnice prihoda sv. Cirila in Metoda med slovanske narode. Slavnost, katero je nekoliko ovirala pravočasno nenapovedano romanje domačinov iz škofije San Martin, so poleg dolge vrste obrok, mož in fantov, duhovnikov, redovnic, deklet in žena, povečaie še narodne noše, ki jih je bil0 nad 100, kar je največ, odkar smo v Argentini.
Vse romanje je iprevcvala volja d'o nadaljnega bogatega verskega in narodnega življenja. To življenje sta namreč našim prednikom posredovala sveta brata, to življenje so ohranjali in gojili vso zgodovino naši očetje, 'to moramo posredovati našim zanamcem.
Ohranitev in gojitev tega življenja pa ni lahka. Te in one je Bogu in narodu sovražno okolje že pogoltnilo; vsem pa uničenje grozi. Izvzet ni nihče.
Nujna pogoja našega verskega in narodnega obstoja in življenja sta dva in sicer: neutrudno in resno nadaljevanje verske in narodne vzgoje zlasti mladine v naših družinah, organizacijah, ustanovah in listih 'ter pametna medsebojna povezava.
Teža vsega dela je v družini; vse drugo je dopolnilo. „Družina je osnova za vzgojo in rešitev za dobrine vere in narodnosti.. Tam je otrok rojen in preživlja leta, ki so za oblikovanje najbolj sprejemljiva.“ To vzgojo pa morejo dati le družine, ki so polne krščanskega duha, kateri je sad življenja in celotne opreme doma. K opremi doma spada
Med nami v Argentini
križ, svete podobe, verski listi, slovens^8 knjižnica v 'tujini, slovenske slike slovenski tisk. K življenju pa: božja n1*' lost družinskih članov, soliden p®1* skupna molitev, sveta maša s pridig®1 po možnosti slovenska, ,prej°m sveti zakramentov, obhajanje verskih in n8' rodnih praznikov, slovenskih navad teI obletnic porok, krstov, birme, prveg8 sv. obhajila.
Če bomo v tem duhu delovali v drU' žinah in kot dopolnilo v organizaciji’ ustanovah in listih ter živeli pamet110 med seboj povezani, potem bomo zag®' tovili naši skupnosti obstoj in bogat® življenje.
S temi mislimi je zaključil č. g■ rektor Anton Orchar svoj dopoldan--romarski govor.
Popoldanska pobožnost se je pri®e' la ob pol treh. Najprej je bila pridig8’ nato procesija in končno blagoslov Najsvetejšim.
Pridigo je imel č. g. Lad,islav Lenček, C. M. Govoril je o svetih bi"8 tih Cirilu in Metodu. Po njunem zgle^u naj bo vsak vernik apostol. PodrocJ apostolata so: domača družina, služb8’ sosdje, slovenska skupnost, krajevna f8 ra in končno ves svet: vsi smo misij®11 ski delavci.
Procesija je bila prav veličastna. ■“ križem, in zastavami: papeško, slove’1'
sko in argentinsko je šla šolska mlačna s svojim učiteljstvom, nato možje in fantje, borci z zastavo, dolga vrsta narodnih noš, kip lujanske Matere bož-Jo in podoba naše Marije Pomagaj, duhovščina, 20 po številu, s č. g. direktorjem Oreharjem na čelu, redovnice in Zene ter dekleta.
SLOVENSKO KATOLIŠKO
akademsko starešinstvo
Slovensko katoliško akademsko starešinstvo povezuje naše izobražence v tujini.
V soboto, 8. junija, je bil redni občni zhor. V odbor so bili izvoljeni: Božidar hink, predsednik; odbornika dr. Franc Luj'ec in dr. Leopold Eiletz; Milan Magister, blagajnik, in Stane žužek, tajnik.
SLOVENSKO KATOLIŠKO
AKADEMSKO DRUŠTVO
SKAD — Sovens ko katoliško akademsko društvo pa druži akademsko mladino.
V maju so akademiki imeli vsakoletni študijski dan. Dan so pričeli s. sv. mašo, za tem pa sta bila dva referata:	Prvega „o vlogi filozofije“ je
je imel duhovni vodja organizacije p. dr. Alojzij Kukoviča, DJ; drugega O' različnih filozofskih smereh danes pa je podala profesorica ga. Marta žužek.
Na študijskem dnevu so bile tudi volitve novega odbora. Izvoljeni so bili: Tine Debeljak, predsednik; Tine Duh, tajnik; Božo Vivod, blagajnik; Andrej žužek in Tone Mizerit, odbornika.
Skupina slovenskih narodnih noš na letošnjem romanju v Lujanu
„Kaj hočeš ?“ je vprašal latinsko.
„Duhovnik božji hočem biti,“ je odvrnil jasno Peter. „Vzgojite me in poučite!“
Oni je mirno stal, šel dijaku nasproti in m.u položil roko na teme.
Brezkončna hvaležnost je zalila srce mlademu dijaku.
* * *
To pa so odlomki iz zapiskov dijaka Petra Pavla Glavarja od tiste ure, ko so mu gospod šolski rektor roko položili na glavo, pa do ure, ko je prestopil ro.ost čez Ljubljanico pri bosopetih menihih s trdnim namenom, da se v ljubljanske šole ne bo več vrnil:
..Ar.no Domini MDCCXXXV.“
„Gospod rektor so me prijazno sprejeli in sem. jim moral vse povedati, kako mi je štirinajst let in kako sem po božji in gospoda župnika Roglja pomoči dosegel, da mi je bilo dano priti v ljubljanske šole. še sem povedal, da sem Jerasov rejenec in da nimam ne očeta ne matere; še sem rekel, da je moja najbolj goreča želja biti duhovnik in tako povrniti s častjo ljudem, ki so mi bili dobri in so me zredili- Gospod rektor so me nepremično .gledali v obraz in se dobrohotno nasmehnili. Potem so rekli in vprašali: ,Ali pa boš zvest? Ali veš, da je mnogo poklicanih, a malo izvoljenih?* Pritrdil sem in obljubil. Bog mi daj moč, da bom zvest. Hočem, biti izvoljen in potrjen. Gospod rektor pa so rek'!, da so zadovoljni z menoj.“
„Stopil sem vesel iz sobe pred gospoda Matijo, ki je tam čakal name in me vedel h gospodu magistru Jeronimu. Hudo sem se ustrašil sprva, zakaj gospod magister so gledali srepo in so se strašno razgreli, ko sem odgovarjal pretiho na to, kar so me vprašali. Zdaj so zavpili: .Kmetsko teslo, ali res
KOM E N D E
ne znaš vriskati ?* ,Znam,‘ sem rekel in sem zavriskal, ker sem mislil, da je tudi to treba znati. Gospod Matija sc je skoraj od smeha zlomil, strogi go-spod Jeronim pa so se le malo namrdnili. Mene pa je tedaj obšel strah i’1 so mi začele po sili solze teči po licu-Odgovarjal pa sem lahko in še več, kakor so vprašali gospod Jeronim. Gospod Matija, ki se je bil postavil za gospoda učitelja, mi je kimal z glavo. Takrat so se jezni gospod Jeronim obrnili h gospodu Matiji in so rekli' ,Pa zakaj se joče, ta veliki tepec Saj zna za tri in še vriskati povrhu. Prvo uro mi bo nadzoroval, bo decurio. čemu se joče?* Gospod Matija je odgovoril po latinsko, kakor je zapovedano dijakom višjih razredov: ,Kakor tele je še. Sinoči so ga pripeljali v Ljubljano in danes zjutraj sem ga prignal ja*
^ šolo.1 Gospod Jeronim so se zdaj hrupno zasmejali. Nato pa so rekli kratko: ,Potrjen.' Tiho pa so pristavili: ‘Koštrunl’ “
»In že je minulo dvajset dni, odkar hodim v šolo in sem zelo srečen in zadovoljen; tudi .gospod Jeronim so zadovoljni z menoj. Postavili so me za dekurjona, da pazim na deset tovari-kov pod seboj, jih izprašujem in oce-nJujem. Mene pa izprašujejo gospod Jeronim, sam. Da let ne bi preveč zahtevi, naj vriskam., zakaj mestnih staršev otroci me zavidajo in se mi posmehujejo in kujejo hudobne načrte...“
»Zdaj pa sta minula dva meseca in mene je zaradi mestnih nesreča zadela *n sramota. Počakali so me ob Ljubljani in sin mestnega svetnika mi je Vr{?el klobuk v vodo. Jaz pa sem fanti pahnil za klobukom. Ni ga ujel in Je vpil na pomoč, dokler mu nisem palice pomolil in ga izvlekel. Potem pa j"e je zatožil. Plačal mi bo nov klobuk 'n posvarili so ga in še njegov oče se j® prišel prepirat v šolo. Zato bom tepen. Gospod Matija, naš korektor, se 'ni smeje in mi bo pisal kazen s palico "a kožo. Oh, zaradi palic mi ni, zaradi dobrega gospoda Matije mi je, ker se Ra sramujem. Zakaj so mestni ljudje tako hudobni in zasmehujejo kmeti.ške 'judi, ki jih redijo? Presiti so in pre-vcč spočiti. Ne vedo, kaj je hudo na
svetu...!“
»Bil sem pri spovedi in sem spet Vse odpustil tistim, ki so krivi, da sem 2ašel v sramoto. Gospod rektor so me svarili in sem rekel, da sem mislil, da 'n greh braniti se hudobnih napadni-hov. Gospod so rekli: .Kristus je vse Potrpel, vse odpustil. Samo cerkve hožje ni pustil oskrunjati.' Odločil sem, da bom vse odpustil, cerkve Gospodove Pa ne bom pustil skruniti. Amen."
, »Deo gratias — hvala Bogu! Eno
leto sem prebil v šoli, eno skalo sem odvalil s poti. Moje naloge so obesili na zid, kar je velika čast, obdarovali so m.e in s trobentami oznanili pri slavnosti moje ime. še tisti gospod svetnik, ki me je zaradi sina tožil, je ploskal. Njegovega sina pa so oklicali za Jurceta Favlencija iz Lenega dola, to se pravi, da je zelo len. Oče ga je za ušesa vlekel iz šole. Jaz pa pojdem jutri na počitnice v Komendo..."
„Ko sem se odpravljal na pot, je prišel gospod Matija in poslal gospodinjo Marušo po vina, natočil nato sebi, meni in Maruši in rekel, da je vesel. .Sestri je bolje,' je pravil, ,kaj: hočem več. Peter Pavel je storil svojo dolžnost, kar je prav in lepo. In ti, Maruša, pa o tebi ne govorim, Ti samo poslušaj, kakšna pisma pišejo .generali, ki pa šele bodo generali, če bodo, temule gospodu tu, ki se za Kolovratarja piše.' Gospod korektor Matija je nato prebral pismo mojega ljubega Jerneja Basaja, da mu gre dobro in mu ni žal, ker je obesil šolo na klin in šel za vojaki. Jernej je pisal veliko čudnega in smešnega in še klel je v pismu. Na koncu pisma pa je zapisal to-le: ,Jašem konja, sučem. meč, takoj je slamnatemu možu glava proč. Najljubša pa mi je težka laška sablja. Kamor ta udari, se dolgo pozna. Ne padar ne Žnidar ne zašijeta več rane. Pravijo, da bo kmalu vojska. Juhej! Vojaki sm.o si vsi dobri prijatelji. Samo zmerjamo se. Pa temu sem se že dobro privadil. Naše geslo je: kratko potrpljenje pa dolg jezik; včasih pa mora biti oboje kratko. Moj poveljnik me ima rad. Ugaja mu moja šala. Dal mi je ime, ,la spada del prete' — popovska sablja. To pa zato, ker je zvedel, da sem se za duhovnika šolal. Tres bi en — zelo dobro pravi Francoz, moj drug Jože Puntar je pa v Trebnjem doma. Naprej, spada
del prete! Kadar bo vojaka, boste kaj več slišali o Jerneju Basaju.1 Tako je pisal Jernej in jaz sem se strašno smejal, mati Maruša pa se je pokrižala od skrbi. Zdaj se še bolj veselim poti v Komendo. Bom vsaj mogel dokaj veselega povedati Jerasovim in Manici. Z Bogom Ljubljana!“
„Gospod župnik Rogelj me je bil zelo vesel. Vid mu je zelo opešal. Veseli me, da mu Ibom mogel vsaj s pisanjem malo pomagati in povračati dobroto ... Manica pa se me sprva še tikati ni upala... Gospod župnik me je spet predstavil gospodu komendatorju Petru Jakobu. Visoki gospod mi je podaril laško knjigo o ,dvorniku‘; napisal jo je .grof Boltežar Castiglione. Gospod župnik pa je bil mnenja, naj gospod Peter Jakob to sam bere. Ne vem, zakaj je župnik mnenja, da bi me moral gospod Peter Jakob podpirati kakor svojega sorodnika. Saj ni moj stric...“
„O, saj je tudi kmetovati lepo. Dokler nisem bil v šolah, nisem tega vedel. Zdaj pa vidim, kako je Bog zemljo lepo in pametno ustvaril in naredil, da v potu svojega obraza uživamo zemeljske sadove. To sem mislil sinoči pozno v noč. danes pa se vrnem v ljubljanske šole. Z Bogom gospod župnik, z Bogom Manica!“
Anno Dom.ini MDCCXXXVI.
„Zunaj se zbuja pomlad. Jaz pa nisem doživel bolj žalostnih dni, kakor so ti. Gospodu korektorju Matiji je pozimi umrla sestra. Od tedaj se je strašno zapustil in zdaj je zbolel in bruha kri. Moje življenje pa poteka sicer in se ravnam po geslu: ora et labora — moli in delaj!“
„Velikonočni prazniki so minuli. Gospod Matija je včeraj poslal pome in sem sedel pri njem. Zelo je slab- Pre-videli so ga. Ve, da bo umrl, in mu je žal mlade zemlje, polja, cvetja, zra-
ka in solnca. Ko pa se spomni rajn® sestre, se nasmehne. Jaz pa bi rad sam zbolel, da bi on 'živel. Včasih mu je res bolje, a Maruša je rekla, da je to vselej tako, vedno bolj in najbolje nekaj ur pred smrtjo. Čudna bolezen!“
„Zopet je minulo leto. Dobil sem darila, pa jih nisem vesel. Komu naj jih pokažem ? Gospod Matija je že dva meseca v grobu.“
Ar.no Domini MDCCXXXVII.
„Čudne reči sem doživel v tem, letu. Imel sem hudo bolezen. Ko sem P° šestih sem. vstal, sem bil ves plešast-Potem sem. si začel sam služiti kruh in poučujem šolarje, iz nižjih razredov. Kar pa sem še doživel, je tako bridko, da moram jokati, če se je zmislim., >n do smrti ne bom pozabil. Na dan svetega Rešnjega Telesa smo se vračali domov dijaki tretjega razreda, ki mu pravijo suprema. V ozki ulici je zdajci planila iz neke hiše čudna ženska, mi objela noge in začela klicati, da sem njen sin. Rekel sem, da nisem, ker j® ne poznam. ‘Moj sin si,’ je vpila. T'3 pustim, te. Peter Pavel ti je ime.’ Imel sem pet srebrnih novecv, pa sem jih ji dal in jih je poljubljala. Sodim, da j® bila žena neumna ali pa pijana. Takrat ste prihiteli iz hiše dve ženski in jo s silo odvedle. Moji sošolci me zdaj dražijo, da je moja mati ,nora Ana’-
„Gospod rektor so me danes poklicali k sebi. Izpraševali so po mojih stariših. Nič kaj nisem vedel povedati. Zato sem takoj pisal gospodu župniku v Komendo. Prvič in za vse na svetu bi rad izvedel, čigav sem. Takih skrbi, kot so te sedaj v meni, nisem čuti* 11'koli. Boli me, pa ne vem kaj, skrbi me, pa ne vem zakaj. Ogibati sc moram sošolcev, ker me je sram, pa sam ne vem čemu...“
,,Sin mestnega očeta, tisti, ki sem ga svojčas pahnil v Ljubljanico, išče,
d» bi
,	— me razburil. Jaz pa se krotim.,
er Vemi koliko je Kristus odpustil..
"Kristus je odpustil, jaz pa se nisem remagal sen, udaril. O, gospod Ma-j^a; Spet bom tepen. Tisti m.estni tož-v* gospod oča je pri gospodu rek-rJu ir, toži, toži. Moj magister go-Jeronim pa je resen in bridek...“ "Čudno! Nobene kazni nisem dobil!“ »Gospod rektor so me pozvali in so Jah, ja k0 najbolje zame, če zapu-lrn ljubljanske šole...“ r ”V dveh družinah sem poučeval. Dašo me odslovili. Rekli so mi, da me
he
Ni;
rabijo več... O, saj vem. To je na-
mestni svetnik.*,
"Odlikovali so me in obdarovali...“ t dvotem pa me je poklical gospod v tor in mi povedal, da bo najbolje, če °Pim drugod v šole. Moj učitelj go-Jeronim pa je včeraj v šoli rekel ^ ®: ‘Peter Pavel Glavar, pridi pred-• Potem je dvignil roko in je za-^ °zil po razredu: ‘Le ubijajte pošte-6a človeka, le blatite ga. Blato bo na
‘5tein
vaših, fej!’ Potem je zaklical:
;er Pavel, moj fant! Pa če bi bila ^ ^a mati sama svinja Semiram.is in
tv°ja
,.°j oče pesjan* jaz te bom vendar po-h,i na tvoje pošteno lice.’ Mestni so Tmzali. Gospod Jeronim so planili je unje in tepli, kamor je padlo. Gospod r°nim. so me za roko spreveli v svojo
sobo in so rekli: ‘Zdaj bom vzel slovo. Sem se ne boš vrnil več. Pojdi v Gradec. Napisal sem pismo za svoje znance. Pojdejo ti na roko.’ Posadil me je za mizo in mi dal knrha jesti in,vina piti. In je bil veder. ‘Ne zameri, da sem te svojčas pro-val s tepcem in koštrunom. Kogar ljubim, psujem.* Potem, je rekel: .Ti ir, rajni Matija sta bila moja zadnja dobra u-čenca. Zdaj ni nič več.* Potem je popra-šal po Jerneju Basaju in pravil: ,Jezen sem bil nanj, ker je pobegnil. Zdaj ču-jem, da se ni zavrgel in da je junak.* Nato je postal bridek: .Junak! Kaj neki to pomeni ? Ubijati znajo in piti, kvartati in kvantati in kar je še grdih reči. Kolnejo ko dež, uši imajo. Pa vsi. od grenadirja pa do generala v Karlovcu.* Dobri gospod me je za slovo še en-brat poljubi! ir. rekel, naj zavriskam. Pa od žalosti nisem mogel. Nato me je potisnil iz sobe: .Pojdi! Srečno! če boš slišal, da sem. umrl, izmoli zame oče-naš.’ “
„Z Bogom Ljubljana! Moja pot je k svetemu Petru v Kamendo kmetovat. Gradec pa je daleč. Ne bom je odvalil skale. Pretežka je.,.“
„Fiat voluntas Tua — Dein Wille geschehe! Hočem, upati, hočem delati. Zdi se mi, da se mi je v šoli zgodila krivica. Deo gratias! Laže je krivico trpeti nego delati. Amen!“
„Duhovno življenje“, številnim rojakom po Argentini in ostali Južni In Severni Ameriki ter	po	Evropi priljubljena revija, je	vstopila:	■
že v drugo polovico leta.	Da	ne bo zašla v finančne težave,	naproša	j
Uprava vse rojake, ki še niso poravnali naročnine za letošnje leto,
I zlasti pa še one iz preteklih	let, naj to po možnosti čimprej store.	\
Osebno lahko denar vsak	dan izročite v naši Dušnopastirski	pisarni,	j
Po pošti pa naslavljajte pošiljke na naslov: Antonio Orehar, Ramon $ Falcon 4158, Buenos Aires. — Za razumevanje vsem: Bog plačaj! :
POVERJENIKI:
KJE JE KAJ
Argentina:
Du šn opast irska pisarna, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires
Brazilija:
Paroquia <lo Santissimo Sacramento,
R. Tutoia 1125,
Vila Mariana,
Sao Paulo — S. P.,
Brasil
Z. D. A.:
Rov. Julij Slapšak,
3547 Eiist 80th Street, Cleveland, Ohio. U. S. A.
Kanada:
Ivan Marn.
131 A Treeview Drive Toronto 14, Ont.
Ganada
Trst:
Marijina družba,
Via Risorta 3,
Trieste, Italia
Italija:
Zora Piščanc,
Riva Piazzutta 18,
Gorizia, Italia
Avstrija:
Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec
Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 500 pesov.
za ZDA in Kanado 5 dolarjev;
za Avstrijo 95 šilingov; za Italijo 2.000 lir;
Umrl je dobri pastir Naše trojno srečanje s Kristusom Stari cilji in nova pota Podoba sv. Cirila in Metoda Naraščanje prebivalstva in gospodarski razvoj Zadnje besede Janeza XXIII.
Sveto obhajilo Deseta postaja Zakaj nekateri ne verujejo? Kdo je kardinal Bea? Kadar greš v cerkev Po tvojih poteh Če bi imel drugačno mater 'Naša mladina vere ne sme izgubiti Ali je na Kubi preganjanje Cerkve Zakaj se duhovniki ne ženijo? Kadar s tremi zvonovi zazvoni Quo vadiš Primorske vesti Ljubljanski pomožni škof Slovenske ljudlske navade Pojdimo s časom. Med nami v Argentini Odisej iz Komende
385
386
391
392
396
398
400
406
407
408
411
412
414
415 42» 424
427
428 438 434 438
441
442 444
LETO XXX.
Štev. 7	JULIJ 196$
drugod
protivrednost dolarja.
slovenski verski mesečnik, ki ga izdaji konzorcij (A*1	.
Orohar), urejujeta pa <lr. Branko Rozman in dr. A Starc. — Editor responsable:	Antonio Orehar. ItA .
Falcön 4158, Bs. As. Registre de la Prop. Intel. N9 574.
Air«*
Tiska Vilko S. R. L., Estados Unido* 425, Buenos
. #\I' *'
^ m
Na planinskih tleh v Sloveniji