NOVA MVZIKA LETNIK II., ŠTEV. 5. VRESA IZDAJA INZAZ.ACA ,GlASfe£NA V DVLDANI. II. LETNIK, ŠT. 5. LITERARNA PRILOGA OKTOBER 1929. NOVE MUZIKE Vsebina: Mladen Pozajič: Jugoslovanska kolonija v Parizu z muzikalnega stališča. — Dr. Ivan Karlin: O >z vibratu' z na goslih. — Iv. Karel Sancin: Razmišljanja o smotreni glasbeni vzgoji našega naraščaja. —- Razne glasbene zanimivosti. Mladen Pozajič: Jugoslovanska kolonija v Parizu z muzi¬ kalnega stališča.* Za našo umetniško propagando je Pariz najugodnejše mesto, prvič zato, ker iščejo Parižani vedno kaj novega, in drugič, ker uživa naša država pri njih največje sim¬ patije. Te ugodne okolnosti pa se vse premalo izkori¬ ščajo. Krivdo za to nosijo predvsem naši službeni pred¬ stavniki, saj mladina nima sredstev, da bi zainteresirala v večjem obsegu odlično pariško občinstvo za nas. »Udruženje jugosl. študentov v Parizu« je osnovalo takoj v začetku lanske sezone umetniško in glasbeno sekcijo. Glasbena sekcija je dala tri glasbene večere v obliki soareje s plesom, ker je ta oblika v Parizu posebno pri¬ ljubljena, in sicer dne n. februarja, 23. februarja v pro¬ slavo sv. Save in 2. maja v proslavo Zrinjskega in Fran¬ kopana. V okviru glasbene sekcije se je osnoval tudi mešan zbor 3 5-tih pevcev pod vodstvom pisca tega dopisa. Pokroviteljstvo nad prvo soarejo je prevzel g. Emile Haumant, profesor na Sorboni. Vršila se je v prostorih »Institut-a d’ Etudes Slaves« s sodelovanjem gdč. Ljerke Križ in gg. Decsi-ja, Marinkoviča, Paligoriča in Sav- koviča. Druga soareja je potekla posebno svečano v krasni dvo¬ rani hotela »Lutetia« pod pokroviteljstvom g. Eduarda Herriota, ministra prosvete in lepih umetnosti. S kom¬ pozicijami Pintariča in Tajčeviča je nastopila gdčna Dora Gussich. Kot absolventinja kr. glasbene akademije v Zagrebu se je imenovana gospodična, ki je bila z uspe¬ hom nastopila že v Zagrebu in Ljubljani, priborila sim¬ patije glasbenih krogov. Zadnji dve leti je porabila za nadaljnje študije pod vodstvom prof. I. Philippa v Pa¬ rizu. Poleg nastopa gdčne Gussich, ki je bil najzanimi¬ vejša točka programa, ter pevke ge Novak-Mettendorf in plesalke gdčne Mihel, ki je plesala s svojo partnerico Srbske plese na godbo o. Milojeviča, je bil posebno lepo sprejet nastop mešanega zbora s skladbami Ipavca, Li- sinskega in Mokranjca. To je bil žal zadnji nastop tega zbora, ker mu je »Institut Slave« odpovedal prostor za vaje, drugega pa dijaki brez materialnih sredstev niso mogli najeti. Naše poslanstvo, zaprošeno za pomoč, je pokazalo tudi tokrat nerazumljivo indiferentnost. Na tretji soareji pod pokroviteljstvom jugosl. konzula g. Miroslava Jankoviča v dvorani »des Societes Savan- * Opomba. Zaradi skopo odmerjenega prostora smo morali dopis nekoliko skrajšati. tes« so sodelovali gg. Pipkov, Reich, Savkovič, ženski oktet, ki je vežbal kot zadnji ostanek nekdanjega mnogo obetajočega mešanega zbora v zasebnem stanovanju dirigentovem, ter nazadnje tamburaški zbor društva »Union des Croates en France«. To društvo so usta¬ novili pred 20-timi leti hrvatski obrtniki in delavci. Ta diletantski orkester pod diletantskim vodstvom je ven¬ darle izvedel lahke stvari okusno, Francozi pa so z za¬ nimanjem poslušali te zanje popolnoma neznane instru¬ mente. Tu treba izreči najlepšo hvalo konzulu g. Jankoviču, ki edini od naših službenih reprezentantov pomaga pri vsaki kulturni akciji. Razen teh prireditev je sodelovala glasbena sekcija z moškim kvartetom na gala-prireditvi društva »Confe- deration des Travailleurs intelectuels«, dne 26. junija pod pokroviteljstvom predsednika republike v »Veliki Palači«. Pele so se tri pesmi jugosl. študentov z ogrom¬ nim uspehom. Dne 15. junija je priredila glasbena sekcija v dvorani Gaveau koncert jugoslovanskih skladateljev, ki se na¬ hajajo v Parizu. Koncert so vzeli ti skladatelji v lastno režijo, ker »Udruženje« ni moglo financirati tega pod¬ jetja. Radi absentiranja treh starejših skladateljev pro¬ gram ni bil popoln. Izvajala so se dela gg. Decsi-ja, Ma¬ rinkoviča, Pozajiča in Richtmana. Vredno je posebej omeniti »Ave Marija« g. Cvjetka Richtmana za sopran, violino, mešani zbor in orgle. G. Richtman, Sušačan po rodu, je študiral na Dunaju, v Lipskem in Parizu. Sedaj je organist v neki pariški cerkvi. Ker so se absentirali jugosl. izvajalci, je bilo treba najeti francoske sile, celo zbor, kar je otežkočilo stilsko izvedbo in hudo pove¬ čalo izdatke. Ta koncert, ki je bil prirejen pod pokro¬ viteljstvom gg. Luja Marine-a, ministra penzij, in Miro¬ slava Spalajkoviča, našega pariškega poslanika, v korist bolgarskim potresnim žrtvam, ni napravil zaželjenega dojma. Ta večer se je nameraval prvotno prirediti skupno z Bolgari, vendar pa ti niso pristali na ta načrt. To so bile v tej sezoni prireditve »Udruženja jugosL študentov v Parizu«, tako malo podpirane od vseh onih, ki bi mogli kaj storiti v tej stvari; samo požrtvovalnost sodelavcev je preprečila, da se niso sprevrgle v običajno blamažo. Od naših umetnikov je koncentirala v Parizu beograj¬ ska violinistinja gdčna Mihajlovič. Imela je lep uspeh, vendar se ji ni zdelo vredno, sprejeti na svoj program vsaj eno jugoslov. delo. Od naših skladateljev se je iz- 17 vajal v vsej pretekli sezoni samo »Kozar« Mokranjčev —od izvrstnega bukareškega zbora »Cantarea Ruma- niei« v srbohrvatskem jeziku — in to je vse, kar se je od naše muzike culo v tej sezoni v Parizu, kjer so bili katalonski, brazilijanski, indijski in še mnogi drugi festi¬ vali. Potrebno bi bilo, da bi se v Parizu omogočila eksi¬ stenca enemu muziku, ki bi vodil pevski zbor ter tam- buraški zbor in skrbel za to, da se vrši sistematska pro¬ paganda naših glasbenih vrednot v Parizu. Mnogo bolj so se afirmirali v Parizu Bolgari, ki uživajo tudi večji ugled kot naši muziki. Tu je predvsem bivši dirigent sofijske opere, g. Pomerancev, ki je napravil z Rusko opero in s skupino bolgarskih umetnikov prvo uprizoritev »Čara Saltana« v Parizu; potem renomirani pevci iz Opere in Komične opere, pianisti, violinisti in skladatelji. Od poslednjih se posebno odlikuje izredno nadarjeni g. Ljubo Pipkov, sin znanega sofijskega mu¬ zika. G. Pipkov študira pri skladatelju Paulu Ducasu. Njegove skladbe so se izvajale že večkrat z izrednim uspehom. Bolgarski glasbeniki so priredili dne 28. junija dobro¬ delno gala-predstavo v korist potresnim žrtvam na Bol¬ garskem. Samostojen pianističen koncert je dala v aprilu talentirana pianistinja gdčna Hristova, hči rektorja so¬ fijske glasb, akademije, katera študira pri prof. Ciampiu. Te vrste so napisane z željo, da se pokažejo težkoče ne¬ hvaležnega propagandističnega dela v inozemstvu in s prošnjo na vse one, ki odhajajo v tujino, da doprinesejo kljub vsem težkočam vsaj majhen kamenčič v tej stvari. O »vibratu« na goslih. (Predaval v društvu konservatoristov v Ljubljani dne 7. no¬ vembra i92/. dr. Ivan Karlin.) (Nadaljevanje.) Enako težko nam bo zadeti pravega, ako poskušata prednašati k a n t i 1 e n o, pri kateri sta prej vibrirala, z izključitvijo vsakega vihrata. Radi ne- oživljenosti tonske kvalitete bo v zadnjem primeru slič¬ nost naravnost presenetljiva. : — Okusna uporaba vihrata spada k najtežjim estetičnim problemom. V tem pogledu si mnenja zelo nasprotujejo, kajti noben goslač ne ljubi vihrata svojega bližnjega. Flesch pojasnjuje vibrato najprej iz razvojno-zgodo- vinskega, tako rekoč umetniško-biološkega stališča. Človeški glas je brezdvomno nedosegljiv vzor, kako uporabljajmo glasbila; zato je posnemanje človeškega glasu na podlagi zvočnih posebnosti posameznih in¬ strumentov ideal vsakega glasbenika. Že pri govoru opažamo, da dobiva glas v afektu, razburjenosti, ginje¬ nosti, veselju, žalosti, sovraštvu ali ljubezni neko labil¬ nost, neko gibajočo se nestalno primes, več ali manj slišno vibracijo kot posledico dejstva, da pod vplivom močnih strasti nimamo več organov dovoljno v oblasti. Često celo opažamo pri govorniku, ki govori v veliki duševni razvnetosti, da se prične njegovo telo ali njega deli, kakor roke, prsti, noge itd. vidno gibati ali tresti, kakor n. pr. v bojazni, jezi, bolesti, strasti, strahu itd. To so posledice povišanega duševnega delovanja. Na ta način gibajoči se ton pa povzroči tudi pri poslušalcu enako duševno razpoloženje. Drastičen primer: žuganje besnega človeka, ki stoji z dvignjenimi, tresočimi rokami in s stisnjenimi pestmi pred svojim nasprotnikom in mu grozi s smrtjo. — Ker se normalni človek v vsakdanjem življenju le redko nahaja v tako močno stopnjevanem položaju, bi morali neprestano vibriranje glasu pri go¬ voru, če so glasilke inače zdrave, smatrati vsekakor za bolestno stopnjevani stalni položaj razdraženosti. Isto pri petju. Tudi pevcu naj glasni curek mirno in jasno vre iz grla, zmožen pa mora biti umetniško dovršenega tre¬ peta, kadar naj izraža afekt ali kako drugo milejše čuvstvovanje. Najbliže glasu so pač godala, katerim je glas blesteči vzor. Godala imajo pred človeškim glasom prednost v toliko, da so glede časovnega merila in nian- siranja gibčnejša, zaostajajo pa v pogledu živega izra¬ žanja. Zveza čuvstev in grla je mnogo bolj neposredna kot ona med duševnim nemirom in instrumentom; tu je treba šele posredovanja obeh rok, kojih ena uporablja še lok kot vzvod. Vendar lahko smatramo gosli kot posrednji pevni instrument; če imamo še dovolj tehnike, moremo proizvajati zvoke, ki se po izraznih zmožnostih približujejo človeškemu glasu in ga po mnogoličnosti iz¬ ražanja še celo prekašajo. Vibrato človeškega glasu prenašamo na gosli s tresenjem prsta, ki določa zvokovo višino. Akustično ni vibrato nič drugega, kakor enakomerno spreminjanje zvočne višine s pravilnim gibanjem prsta leve roke navzdol in navzgor. Oko vidi le vrsto širokih in počasnih ali ozkih in hitrih nihljajev roke. Tretji člen kazalca se pri vibratu ne sme dotikati vrata gosli, široki nihljaji spre¬ minjajo naravno mnogo bolj prvotno višino tona kakor tesni. Zato razlikujemo počasni in hitri vibrato. Pri vibratu sodelujejo: prst, roka in podleht; in sicer podleht na dvojni način v smeri proti obrazu (kakor pri izmeni položajev) ali z rahlim okretom v komolč¬ nem sklepu. Nihanje prsta samega, ne da bi roka sode¬ lovala, povzroča skrajno hitri vibrato, medtem ko moremo izvesti z v zapestju nihajočo roko izdatno širše gibe. Gibi podlehti v komolčnem sklepu so lahko hitrejši ali počasnejši. V splošnem proizvajamo hitri vibrato po večini s prsti ali z lehtjo, počasni pa po večini z gibanjem roke. Hočemo li občutenje skladbe prenesti na instrument, moramo stremeti za tem, da pridemo v posest najpo¬ polnejših mehaničnih sredstev za proizvajanje vihrata. Pomanjkljiv vibrato je nepremostljiva ovira za dosego višjih umetniških ciljev. Navadno se označa vibrato kot naraven dar, ki ni priučljiv. To pa je napačno, ker se zamenja njegovo čisto osebno estetično vsebino z mehaničnimi pogoji njegovega nastajanja. Razločujemo tri vrste napačnega vihrata. 1. ) Preozki (prstni) vibrato nastaja vsled pretirano hitrega in ozkega gibanja prstov brez sodelovanja zapestja, odnosno z okorelim zapestjem. Tak zvok je meketajoč. 2. ) Preširoki (zapestni) vibrato nastane vsled preko¬ merno širokega in počasnega gibanja roke v zapestju brez sodelovanja prstov in podlehti. Prevelika razlika med prvotnim in prijetim tonom povzroča, da ton utripa ali tuli, kar vpliva zelo neprijetno zlasti, če ni mogoče več spoznati njegove prave višine. To je tako zvani kavarniški ali kinovibrato, ki ga čujemo pogosto pri godbenikih te vrste v tako rekoč industrializiranih salonskih orkestrih. Njihov ton imenuje Flesch »cu- kreno kašo«. 3. ) Preokoreli (podlehtni) vibrato. Zvočno včasih pre¬ senetljivo dober je za splošno tehniko zelo škodljiv, ker vsled okorelosti zapestja postane leva roka težka in onemogoča prožno izmenjavo leg. Prvi dve napaki imata za posledico slišne pogreške, tretja pa celo nepovoljno vpliva na celotno tehniko leve roke. 18 Ad i.) Izključno prstni vibrato zboljšamo, ako pritegnemo zapestje k sodelovanju in na ta način vibrato razširimo. Predvaja obstoji v mehaničnem zrahljanju zapestja z gimnastičnimi vajami brez uporabe instru¬ menta s tem, da levo roko v zapestju dvigamo in pu¬ stimo padati. Achilles Rivarde, na angleškem živeči violinski pedagog, priporoča študij posameznih vibrato gibov nastopno: levo podleht prisloni trdno na truplo gosli; s tem dosežeš, da se ne more premikati. Položi prvi prst zelo ploščato na struno, roko zgani naprej nekoliko nagnjeno na levo, ne da bi prst zapustil struno. S tem spojimo prstne in zapestne gibe z lahnim izbočen jem podlehti v komolčnem sklepu. To gibanje lahko izvajaš hitro ali počasi. Na ta način zrahljamo zapestje in s tem je podan predpogoj za široki vibrato s sodelovanjem zapestja. Rivarde predpisuje natančna navodila, kako in koliko časa je to vaditi in sicer brez loka. Najprej napravimo 4 vibrato gibe istega prsta zapored in to nadaljujemo z vsemi štirimi prsti v obliki tonove lestvice. Zapazimo li po gotovem času vidno zrahljanje zapestja, poskusimo z dolgimi in vzdržanimi toni, še vedno podleht prislonjeno na truplu gosli z uporabo vibrata v zapestju. Te vaje začni v četrti ali tretji legi, ker je naslon podlehti na gosli v tej legi naj¬ naravnejši. Ad 2.) Zboljšanje izključno zapestnega vibrata. Preko¬ merno razvito gibanje roke moramo zmanjšati, prste same pa bolj pritegniti k sodelovanju. Gibe je izvajati mesto izključno vodoravno v bolj navpični smeri, tako rekoč pri ubiralki in jih na ta način zožiti in pospešiti. Izredno dobra je sledeča metoda: Posamezne prste gib¬ ljimo izključno v vertikalni smeri, in sicer tako, da položimo prst narahlo na struno, kakor bi hoteli prijeti naravni flageolet, in potem rahlo pritisnemo na struno. Ako to izvršimo brzo, dobimo razdeljen prstni vibrato; zlasti pri preširokem vibratu v zapestju se na ta način posreči prstni vibrato ojačiti. Dalje ovira pretirano izbočeno držanje roke nihanje v zapestju in pospešuje nihanje prstov. Brzino vibrata je mogoče regulirati posredno z vplivanjem na lok; posebno priporočljiva je martele poteza na špici, ki že sama po sebi onemo¬ goča vsled kratkega trajanja prepočasni vibrato in ker skuša vihrajoča roka nehote hitrost gibanja prilagoditi živahnemu značaju martele poteze. Tudi pravilno izvršen portato na istem tonu tako rekoč vzpodbuja in sili levo roko k hitrejšemu vibratu. Prepočasen vibrato v zapestju, ki ga ni mogoče na noben način pospešiti, smemo zameniti z vibratom v komolcu, seveda če je tak vibrato v hitrejšem tempu mogoče izvršiti. S tem sicer navidezno manjše zlo na¬ domestimo z večjim; toda v tem primeru je popolna otopelost zapestja že radi tega izključena, ker je vir napake ravno v prekomerni funkciji zapestja. Počasni vibrato pri učencu lahko spremenimo v hitrejši vibrato, če je mehanično nezadosten, ne pa ako je po¬ poln izraz njegovega temperamenta. Mehanično se da torej vibrato spremeniti, duševno pa samo tedaj, če tudi v notranjosti igralca obenem nastopi odgovarjajoča sprememba. Ad 3.) Zboljšanje izključnega vibrata podlehti. Ako je vibrato preozek, naj se uporablja način Rivardeja, ako pa je preširok, vaja, ki je zgoraj opisana. Čez nekoliko časa skušaj vibrirati v tretji legi nad zapestjem, pozneje tudi v prvi. Čim se doseže sodelovanje zapestja in če postane vibrato prepočasen, naj se poskusi z vertikalno vajo. Često leži vzrok, da je vibrato preokorel, v krčevitem pritisku palca ali tretjega člena kazalca na vrat gosli. V tem primeru je vaditi tako, da se izloči palec od so¬ delovanja in se gosli naslonijo na vrata ali steno, kar večkrat dobro vpliva. Nekateri goslači so telesno popolnoma nezmožni vibri¬ rati. Njihov ton je ledeno-mrzel, brez vsake kvalitete in razen tega še nečist, ker je eliminirana možnost korekture potom vibrata. V tem primeru naj se zrahlja zapestje z Rivardejevimi vajami in prste po gorenji metodi. Omenim naj še sledeči primer: Možnost pravilno vibri¬ rati je sicer podana, ravno tako volja, vendar goslač očividno nima potrebe svoja čuvstva deloma izražati z levo roko. On čuti tako rekoč le z desno roko, kar ga zapelje k pretiranemu pritisku na lok in k stisnjenemu, mrtvemu tonu. Tu je treba krepiti voljo k vibratu s tem, da jo osredotočimo na vaje, ki jih učenec igra. Med igranjem kantilen naj oko nadzira levo roko. Ako namreč notranje hotenje ni tako močno, da bi vzbudilo levo roko k intenzivnejšemu delovanju, vpliva večkrat zunanje gledanje toliko močno, da levo roko skoro prisili k aktivnemu delu. Tak učenec naj igra en do štiri tedne samo kantilene in naj pri igri neprestano opazuje prste leve roke. Pri mnogih goslačih odvisi možnost vibracije od njiho¬ vega splošnega telesnega razpoloženja. Mrzli prsti ovi¬ rajo vibracijo ravno tako izdatno kot splošen občutek mraza. Nekateri goslači vibrirajo na tonu šele potem, ko je že nekaj časa zvenel; to je samo tedaj dopustno, če je v melodični črti izraza utemeljeno, t. j. ako naj se na istem tonu izraz stopnjuje. S tem seveda še ni rečeno, da naj nastopi v vsakem tonu vibrato s polno silo. Napačno je tudi, ako prst pri vibratu ne niha enako¬ merno okrog prave višine tona, temveč sili v gotovo smer, tako da v bistvu vibrira le v višino ali le v nižino. Take tone sicer laže prenašamo kakor one, pri katerih ostaja nepravo število nihanja trajno enako, vendar moramo ta način igranja smatrati kot pogrešek, ki skrajno moti umetniško igro. V tem primeru je pri¬ poročati vaje v intonaciji brez vibrata. Popoln je vibrato, kadar združimo gibe prstov, roke in lehti. Kako naj vsak teh delov sodeluje, je indi¬ vidualno, vendar morajo biti vsi zadevni členi zrahljani in pripravljeni vsak trenutek, da se pridružijo sodelo¬ vanju. Tak vibrato se veže s tonom v nerazdružno celoto kot vonj s cvetko; ta vibrato postane iz notra¬ njega občutenja in v tej smeri tudi deluje. V splošnem je dajati prednost hitremu vibratu, ker se prepočasni vibrato preveč oddaljuje od prvotnega tona in sega v visokih legah ta razlika do enega celega tona in še več, kar postane lahko naravnost katastrofalno, ker pravega tona že več ne čujemo. Starejše generacije, izvzemši Hellmesbergerja (1800. — 1873.) in njegove šole, so se posluževale zelo ozkega (hitrega) vibriranja, ki pa današnjemu okusu očividno ne odgovarja več; danes je postal vibrato počasnejši. (Konec prih.) Iv. Karel Sancin: Razmišljanja o smotreni glasbeni vzgoji našega naraščaja. II. Govorim s stališča vijolinskega učitelja, v prvi vršti še posebno, ker mi je ta panoga (godala) najbližja, vendar se pa moja izvajanja nanašajo v splošnem tudi na ostale instrumente. Da sta pa gosli in klavir zavzela največje dimenzije zanimanja, je tudi resnica in, žalibog, se vsi drugi instrumenti, tako godala, kakor pihala, več ali 19 manj prezirajo. Izmed vseh orkestralnih instrumentov se najbolj goji vijolina. Tako je vsaj tu pri nas. Manj se goje: vijola, čelo in kontrabas. Vendar pa se to preferi- ranje klavirja in vijoline v praktičnem glasbeno- instru¬ mentalnem življenju prav občutno pozna, in sicer na škodo instrumentalnega razvoja. Če pogledamo statistike naših in tudi drugih glasbenih šol, opažamo na stotine gojencev, ki obiskujejo vijolinsko in klavirsko šolo, rubrike ostalih instrumentov, vijole, čela, kontrabasa, lesenih in medenih pihal so pa skoraj prazne. Vijolina, ki je v zadnjem stoletju zakraljevala na vsem svetu, je postala tudi v najširših ljudskih masah popularna. To je resnica! A vendar ne dosezajo uspehi igre na tem instru¬ mentu razmerja od te mase do onega vrhunca, bi dejal, vsakdanje tehnike. Koliko brezplodnega truda je marsi¬ kdaj žrtvovanega za — nič. Gosli očarajo, če jih vladajo spretne roke; a če ne — razočarajo! Z dosledno in energično agitacijo bi se dalo doseči gotovo precejšnje ali vsaj približno izenačenje gojitve vseh instrumentov razen klavirja in vijoline, zlasti onih, za orkestralni ansambl najpotrebnejših. — Proti tej enostranosti v izberi bi bilo nujno potreba energične akcije. Še pred moje specijelno metodi¬ čno vprašanje, o katerem sem govoril lansko leto v tozadevnem članku, bi hotel postaviti to važno vprašanje v prvi vrsti na dnevni red: Nujnost in potreba intenzivne gojitve ostalih or¬ kestralnih instrumentov. Ta potreba se je opetovano pokazala in povzročila čestokrat krizo in zaostanek lepšega in rapidnejšega napredka pri nas v razvoju orkestralne in komorne glasbe sploh. Tu je tradicija zagrešila zopet svoj zločin. Klavir in gosli sta instrumenta, ki veljata vsled svoje zares velike tradicije med ljudmi za najbolj »nobel« in zato se ju loti mladi rod, kajpada nekateri z večjo, drugi z manjšo vnemo, nekateri celo proti svoji volji, ker se morajo pokoravati želji svojih staršev. Takih primerov je mnogo. Znanje klavirske igre se smatra v družabnosti za važen in potreben del splošne naobrazbe, in to je prav lepo in dobro. — Pihala (ne mislim tu ravno helikona!) v splo¬ šnem so v očeh družabnosti oni instrumenti, ki vživajo zelo malo ugleda, kakor da so manj vredna od drugih. Stari Grki so gojili, kakor znano, tudi muziko in poleg kitare in drugih instrumentov še posebej igranje na flavto, ki je veljala kot odličen instrument in jo je gojila zlasti aristokracija. Današnje naziranje mase in lajika, zlasti o pihalih, ki je žal zelo razširjeno, je treba izpodbiti in treba se zanje postaviti, da morejo stopiti na mesto, ki jim gre. Da se vsak zase specijalizira, je časti vredno, toda pri tem se čestokrat pozablja na vse drugo, kar ima tudi eksi¬ stenčno pravico. Pri specijaliziranju godal se premnogo- krat omalovaževale zre na onega, ki se loteva pihala. Če gledamo n. pr. v orkestre, se tam loči že vnaprej instru¬ mentaliste v tako zvane kategorije in razne kaste. Godala gledajo z neke navidezno višje stopnje navzdol napram pihalom, in tu se začenja ono zlo: tradicija! Zato imam v mislih ono idealno orkestralno zasedbo z nadpovprečnim znanjem in sposobnostjo vsakega posa¬ meznika brez ozira na instrumentalno grupo. Da se ne oddaljim preveč od svoje prvotne naloge, naj se povrnem k poglavju, ki govori o specijelnih meto¬ dičnih vprašanjih in naziranjih. Tu naj povem, da je nepotrebno pri muzikalni vzgoji graditi okrog sebe kitajski zid. Učitelj naj bi se marveč ne držal krčevito samo onega revnega, suhega učnega načrta, ki včasih bolj škodi nego koristi, če nima učitelj dovoljnega rezervoara, iz katerega črpa, ter natančne orijentacije in evidence v njegovo stroko spadajočega arhiva. — Kakor zdravnik, ki zadene pravo diagnozo in določi pacijentu pravilni lek, tako bodi učitelj instrumentalist. Ker sem omenil, da je naložen učitelju dober del tudi vzgojnega poklica, bi tu poudaril, da ima učitelj največkrat naj¬ lepšo priliko, da vzbudi v učencu veselje in zanimanje za predmet, v katerem se šola, in ga obenem — ko je že izven začetniške stopnje — opozori na važnost, potrebo in karakter ostalih instrumentov in tu sem spadajočih predmetov. — Ne bom govoril na tem mestu o po¬ drobnih vprašanjih. Hotel sem le v nekaterih po¬ tezah predočiti lastno naziranje o cilju instrumentalnega pouka, o nalogi in delu učitelja-instrumentalista. O vseh faktorjih, ki igrajo pri tem pouku najglavnejšo vlogo, iznregovorim v drugem sestavku, n. pr. o kakovosti in onredelitvi učnega načrta, pomožnega učnega materi- jala, o razmerju med učiteljem in učencem, o spozna¬ vanju individualnosti posameznih gojencev in še o vseh drugih važnih poglavjih specijelno metodičnega značaja. Hotel sem omeniti najprej škodljivi vpliv enostranske glasbene kulture na prvem mestu, preden sem se lotil specijelno metodičnih vprašanj zato, ker me je na to opozorila široka vrzel v praktičnem muzikalnem živ¬ ljenju, ki je nastala vsled pomanjkanja instrumentalistov in ovira razvoj orkestralne in najplemenitejše glasbene panoge, t. j. k o m o r n e glasbe! (Glej redkost do¬ mače reprodukcije: Ljubljana, Zagreb, Beograd! — vsled česar izostane v precejšnji meri tudi impulz za pro¬ dukcijo.) RAZNE GLASBENE ZANIMIVOSTI Razveseljiv pojav. Z ozirom na nas članek v 3. št. N. M. o Ju¬ riju Mihevcu je poslal g. prof. Hinko Druzovič v Mariboru g. avtorju životopisne črtice Mihevčevo skladbo, izločeno iz sta¬ rega štajerskega arhiva. To dejstvo je dokaz, da je še ljudi, ki čitajo resne spise in pri tem mislijo tudi dalje, stremeč za višjim smotrom: da se pojasni naša glasbena kultura preteklih dni tudi v podrobnostih. Ako bi več rojakov hodilo to idealno pot, bi mar¬ sikatero delo ne bilo izginilo. — Glasbotvor sodi med zgodnje kompozicije Mihevčeve proizvode in nosi tale naslov: »Die Turkenpfeife. Gedicht von Pfeffel. In Musik gesetzt fiir zwey Singstimmen mit Begleitung des Pianoforte und dem Herrn Joseph Freyherrn von Kielmannsegge, k. k. Hofrathe, des Leopolds-Ordens Ritter etc. etc. ehrfurchtsvoll gewidmet von Georg Micheuz. 22 tes Werk. Eigenthum des Verlegers. Wien, bei Tobias Haslinger, Musikverleger, am Graben, im Haus der ersten oster. Sparkasse, No 572. Preis—Založna št. T. H. 4^98. — Delo ob¬ sega 11 strani glasbenega teksta in je rezano v baker. Tega dela dosedaj ne omenja noben seznam! Iz tega je mogoče sklepati, kako važne so posamezne beležke, kedar gre za sestavo popolnega seznama kompozicij prejšnjih dob. G. prof. Druzoviču bodi izrečena iskrena zahvala za ta zanimivi prispevek. Popravek in dopolniko k članku »Jurij Mihevec« v N. M. II., št. 3. Str. 9. stolpec 2, tretja vrsta naj se glasi: »1816 do 1822«. Str. 9—10 je pomotoma izostala navedba vira o sestanku Frana Vertovsegga z Mihevcem. To poroča F i 1. L o e w v »Neues Wie- ner Tagblatt« z dne 9. febr., 1924. pod naslovom: »E i n F r e u n d Beethovens und Schubert s«, pišoč o prijateljskem raz¬ merju Mihevčevem do Beethovna in Schuberta. ,,Novo Muziko" izdaja za Glasbeno Matico Karol Mahkota v Ljubljani, ureja Emil Adamič v Ljubljani, Dalmatinova ulica 10; liteiarno prilogo tiska Slovenija" d z o. z v Ljubljani (predstavnik Al Kolman), notn' tisk izvršuje tiskarna Zlatibor v Beogradu. 20 ŠTUDIJA (Continuo) 3 N. M. 5 II. „Notografija 4i L. Fuks, Beograd Bitoljska ul. 25 2 N. M. 5 tl. I Vijol. II Klavir RONDO 5 6 A Tycf|-Ffrr।r u p 7 8 9 10 Svetozarju Banovcu Tri pesmi Iz cikla: Obup bednega sentimentalnega poeta.- Sergio Corazzinj 11 N. M.5 n. 12 N. M. 5 n. fMALA NOVA MVZI \ PtULO^AK^TO NOV-G MVZlKH PET OTROŠKIH PESMI M. N. M. 5 II. 2 3. Micika majčkena Glas Klavir M. N. M. 5 II. 3 4. Zazibalka molto rit. M N. M. 5 II. 4 5. Micikina žlahta M. N. M. 5 II.