Stari Poetovio,
Predaval dr. Vladimir T r a v n e r.
Nadaljevanje.
Politično življenje je bilo sploh mnogo bolj razvito, kakor dandanes. Vsak meščan je smatral za svojo dolžnost se ga udeleževati. Tudi je bilo le tako mogoče priti do vplivnih državnih služb. Vsak, ki se je le mogel, se je skušal prikupiti ljudstvu, daje kot kandidat ali kot uradnik na lastne stroške zidal in popravljal svetišča, kopeli, telovadnice itd. ali pa vprizarjal igre.
Ob času po Dioklecijanu so morali uradniki upravljati svoje službe pretežno v interesu države. S tem pa je začel propad mestnih uprav. Kar je bilo nekoč čast, postalo je za vsakega posameznika neznosno breme. Nihče ni botel več opravljati teh služb, vsled česar so postale te službe dedne. Slednjič so ti uradi izgubili ves svoj ugled in vpliv.
Istotako kakor politično življenje je bilo tudi versko življenje zelo razvito. Rimljani so bili pobožen in veren narod. Darovati bogovom predpisane daritve je bila ena najvažnejših   državljanskih   dolžnosti,   kajti
bogovi so čuvali in hranili državo. Kdor je | torej božanstva tajil ali žalil, je bil veleiz-dajalec, ker je rušil temelje države. Umevno je torej, da so bili ravno najboljši rimski vladarji strastni sovražniki kristjanov, ker so tajili božanstva in priznavali samo enega neznanega Boga. Omenimo le plemenitega Trajana, modrega Marka Aurela, čigar nauki se mnogokrat čudovito ujemajo z nauki krščanstva, „stara Rimljani" Septimia Severa in Decija ter ženijalnega Dioklecijana. Sicer pa so bili Rimljani glede vere strpljivi ter so radi sprejemali bogove podjarmljcnih narodov ter jih častili, kakor svoje lastne. Ker je imelo razen običajnih bogov skoraj vsako mesto, vsaka reka, vsak poklic, celo vsaka hiša svojega boga zaščitnika in ker so tudi članom cesarske rodbine, posebno že pokojnim izkazovali božjo čast, je bilo seveda tudi v Poe-tovijo vae polno svetišč, kapelic in sob božanstev. Pravzaprav je bilo vsako poslopje ob enem že svetišče.
Kakor povsod v državi so častili stari Ptujčani predvsem najvišjega in najboljšega Jupitra, zaščitnik a rimske države, čigar svetišče se je nahajalo, kakor že omenjeno, na Panoramskem griču, vsled česar je imel bog priimek Culminatus. Izmed ostalih grško-rimskih
božanstev so se v Poetoviju posebno častili boginja lepote Venera, bog ognja Vulkan, bog trgovcev Merkur, bog vina Bakhus, bog vojne Mars, čudodelnika in božanstva zdravilstva Higijeja in Eskulap, sosebno v času, ko je krščanstvo napredovalo kot nekaka protiutež proti Kristusu, boginja vprežne živine Epona, božanstva žetve in rodbinske sreče Nutrices, Herkules, Silvanus itd. Radi so se obračali na stalno srečo (Portuna sta-bilis). Na važnih mejah v mestu in okolici so stali mali kipi boga meje (Felix terminus) na cestnih križiščih pa številne kapelice dobrih duhov. V vsaki hišifso se častili lari in penati, na grobnih kamnih pa so napisovali božanstva smrti (diimanes Hecuba itd.)
Izmed ilirsko-keltskih bogov so se priporočali sosebno Martu Marmogiju imenovanemu   tudi   Teutales,   Dinates   in   Mogetius.
V predrimskem času so mu mogoče kakor v Galiji tudi v Poetoviju žrtvovali ljudi, spoštovali so tudi dobrotljive norijske matere (matres Noricf).
Trgovci, vojaki in sužni so zanesli v Poetovio razne orientalske bogove in s češ-čenjem združene verske obrede, kakor Sera-pisa, Osirisa, Isisa in maloazijske kabire.
Najbolj priljubljen pri vseh slojih pa je
_    2    —
bil perzijski bog solnca Mitras. Njegov kult je vpeljal v Poetoviju okoli 1. 150 po Kr. grški državni suženj Hvacint. Posobno je pripomoglo, da se je bog tako častil, dejstvo, da so se nahajale v Ptuju čete, ki so prišle iz solnčnate Mezopotamije, med tem ko je bilo podnebje v starem Poetoviju bolj megleno kakor sedaj.Vteku časa je postalMitras istoveten z ilirsko-keltskim bogom Belenom. V starem Poetoviju so mu bila posvečena 4 svetišča, več svetišč in žrlvenikov mu je bilo posvečenih v bližnji okolici, posebno na Donaški gori, v Modriču na Pohorju in v Rušah. Skrivnostni obredi v pestro okičenih duplinah, različne stopinje spoznavalcev, razni izpiti, ki so jih morali polagati častilci, predvsem pa koprnenje po odrešenju in želja združiti se v blaženstvu z večnim bogom svetlobe, so vplivali z mogočno silo, posebno na nižje sloje, kakor vojake in sužnje, pozneje na častnike in uradnike in slednjič na vladarje, ki so se smatrali učlovečenim Mitrom. Tako so bili poznejši rimski cesarji, posebno ilirskega pokolenja vneti častilci boga. To razvito češčenje Mitre je bilo tudi vzrok, da se je krščanstvo v Poetoviju le počasi in še le v poznem času pojavilo.
Ko je slednjič po   300-letni   borbi zrna-
galo krščanstvo nad poganstvom,so kristjani z istim sovraštvom, kakor nekoč pogani, zatirali staro vero ter porušili sosebno za časa Teodosija Velikega stara poganska svetišča.
Kljub temu se je stara vera ohranila še dolgo. Ne samo neuki kmet, temveč marsikateri izobražen meščan, ki je bil navidez kristjan, je skrivaj daroval starim bogovom, ki so se mu zdeli polni poezije in lepote, medtem ko mu je krščanstvo obetalo le neko blaženstvo po   smrti, ki ga ni mogel ume ti.
Izobraženi sloji sicer niso verovali v ne-številna božanstva, temveč so smatrali bogove za to, kar so bili v resnici; za poosebljene naravne sile in človeške lastnosti, vero so jim nadomestovali razni modroslovni nauki posebno — ob koncu starega veka — Plotinov novi platonizem. Iskali so vzrok vsega v enem samom bitju in tako ni bila vera v enega samega boga lastna samo kr-šanstvu in židovstvu, temveč mnogim poganskim izobražencem, naj so se imenovali božanstvo neznanega boga. svetovni razum ali Helija. Za časa Konstantina Velikega je bilo ono boštvo že priznano oficijelno, četudi se ni ta edini bog imenoval  kršanski.
Kristusov nauk se je razširil v Poetovio iz Ogleja in Svrmije, kjer so obstajale cerk-
vene občine že v I. stoletju.    Že   pred   Kri-stotn je bila želja po veri, ki naj bi zadostila srcu in   razumu, splošno   razširjena.    Pri-prosti, pa tako vzvišeni nauki Zveličarja, posebno,   da   so si vsi ljudje bratje, čudeži, ki jih   pripisuje   sv.   pismo   Kristusu,   njegovim apostolom   in  učencem,   vzgledi   mučenikov, ki so rado voljo dali življenje za novi nauk, dejstvo, da so prevzeli kristjani   stare   svete knjige   Izraelcev,   izvrstne organizacije cerkvenih občin, red in mir v državi in izvrsten komunikacije   so   bili   vzrok,   da se  je nova vera hitro  širila.    Vsled tega je mogoče, da so se nahajali posebno med vojaki in sužnji tudi v Poetoviju že v I. in II. stoletju poedi-ni kristjani. Cerkvene občine pa  pred I. po- I lovico 3. stoletja v Poetoviju gotovo ni bilo. I Kakor povsod, so bili tudi v   Poetoviju  prvi I oznanjevalci evangelija nižji sloji,   kakor vo- I jaki, sužnji in trgovci.   Preganjanje pod De-cijem je zahtevalo gotovo   tudi   v   Poetoviju posamezne žrtve. Imena teh mučencev pa se nam niso   ohranila.   Krščanskih   izkopnin   iz Poetovija   nimamo.    Ohranila   sta se  nam 2 Kristusove monograma  (Andrejev   križ)   naj-brže od neke bronaste   svetilke,   kakor   tudi neka ilovnata svetilka 3 Kristusovim imenom,
VSa  iz   4.    Stoletja.              (Dalje prihodnjih