ran 86                                       VRTEC                                        Leto 51
Francka Zupančič:
Zlati sen.
lila sem sama, čisto sama.  Solnce je sijalo svetleje,  cvetice so cvetele   bujneje, listje je bilo živobarvneje kot jeseni.
Prišla sem do vaškega pokopališča. Vrata so bila odprta. Sla sem v staro, samotno cerkvico. A glej! Cvetke so dehtele le do vrat. Metulji so letali le do cerkvenega zidu in duri, Tamkaj so obsedeli in se solnčili. Znotraj v cerkvi je bilo pretemno, prehladno za nežne stvarce. Vstopila sem. Solnčni žarki so maloštevilno prodirali skozi modro in rumenobarvne šipe. Tuintam se je zaletela kaka muha v solnčni trak. Večna luč je plapolala majčkeno, rdeče-žareče.
Sedla sem v zakotno klopico in se zamislila. Prišel mi je zlati sen.
Bog je stal nenadoma pred menoj: »Pojdi z menoj!«
Stresla  sem se. Brez ugovora sem mu sledila na samotno višino.
»Gospod, zakaj si ravno ti tako sam v samotni cerkvici? Brez vonjave cvetic, brez žgolenja ptičic, brez solnčnega svita? Ti, stvarnik stvarstva? Ti, ki si vse naredil tako veliko, dobro, krasno?«
»> Jaz sem, ki čakam na ljudi. Želim se veseliti na vašem veselju.«« In njegov obraz je žarel v nebeški lepoti. »» Vedno sem tam, bdim in čakam. A tako malo je Ijudi, ki me hočejo imeti. Se več — ki ne mislijo, da bi me lahko imeli. Druge ljudi jemljo s seboj, le menene!««
Ostre in resne so bile te besede. Preudariti sem hotela, premisliti jih. A oko mi je uhajalo na travnik, posejan z neštetimi cveticamu Vzbujal je mojo pozornost. Ptički so žgoleli. Zlato je bilo pretkano od bilke do bilke, od kamena do kamena. In oblaki so se razprostirali kakor pravljične gore na vzhodu ter žareli kazaje se Gospodu v isti lepoti kot tedaj, ko je stopal Stvarnik s svetlo lučjo na temno zemljo. V dolini se je razprostirala vas. Pod hribčkom se je vil potoček, so se širila obdelana polja, pestri travniki, teman gozd. In v ozadju so se dvigali gorski velikani, odeti v plavo tančico. Nad njimi se je vzdigovala megla hladno, mirno. Vse je bilo svečano, lepo. Hvaležnost mi je pri-pognila kolena pred Stvarnikom. Poljubila sem rob njegovega oblačila:
»Zveličar, kako velik, kako dober si!«
Razprostrli sta se sveti roki blagoslavljaje. »»Pojdi, vrniva se k ljudem! Vrni se vsaj ti k njim! A jaz bom čakal, da pridejo, mi doneso roke polne  cvetic, srca polna veselja,  skrbi — oči solnčne, zaupne.««
Zdrznila sem se v temni, mračni cerkvici, v zakotni klopi.
— Kaj je bilo? — Izmučen kmet je vstopil, obstal pred kamenom blagoslovljene vode, držeč za roko ljubkega malčka. Z dvakratno te-žavo sta napravila križ na gladkem detinskem čelu.
Le kmet in otrok? Ne! Bilo je uresničenje zlatega sna — dopol-nitev božje želje.