List 29.
Neznan sovražnik čebelarstva.
Hudega sovražnika našemu čebelarstva nam' na-znanuje „Eieh. Bienztg.% če se potrdi. Opazovanja je vredno.
Gosp. Celestin Šahinger, župnik na spodnjem Avstrijskem, je zapazil nekega žužka (prešipnjeLca), ki se z latinskim imenom zove „mutilla europea" (čebelna mravlja). Vjel je pet takih tičkov, in sicer dva uže v panji, tri pa še pred panjem ter jih je poslal naravoslovcu gosp. Schonfeldu v preiskavo.
Da je ta spaka v panji, naznanujejo čebele s tem, da naglo pri žrelicu vun silijo, sesalni rilček vun molijo, z udi utripljejo ter po kakih urah poginejo. Po enodnevni navzočnosti mravlje v panji je najdel po 200 in več mrtvih čebel. Ker o deževnih dneh ne silijo iz panja, je včasih na izletnici toliko mrtvih čebel, kakor spomlad po zimskem spanji. Kjer ta mrčes dalje časa v panji gospodari, postane panj tako reven na čebelah, da malokdaj roji, ali pa celo izmrje.
Da je to za čebelarstvo spet velika nadloga, vs^k: lahko spozna, zlasti kedar je rodovitna letina za tak mrčes. Ko gosp. župnik zatrjuje, da je v treh tednih čez 100 takih mravelj vjel in ena sama toliko čebel pomori, si vsak čebelar lahko nevarnost predočuje.
Živalico popisuje gosp. Šahinger tako-le:
Mravlja ima neznano trdo kožo, kakor oklep, zato-jo čebele brez vspeha pikajo ter svoje življenje le* zastonj zgubljajo. Mravlja sama nič ne izvali, ampak svojo zalego najrajše stavi v čmrljevo satovje in sicer na zalego, dokler ni zalepljena. Prikaže se najbolj od začetka aprila do jeseni, vendar je čebelam le nevarna nekako do konca junija, dokler je čas rojenja. Babice nimajo perutnic, toraj se jim vhod tudi lahka vbrani, če se čebelnjak na stebre postavi in ti s smolo namažejo; pepel pa ne varuje čebel pred tem mrčesom, kakor pred drugimi mravljami. Babice najbrž zato silijo v panje,  da  bi tam  svojo  zalego na stavljale.
Temu dostavlja gosp. Schonfeld sledeče: Glava in zadnji del je črn; ta pa vendar ima tri rujavo-rumene proge. Oprsje je skoraj da štirivoglato, rudeče. Velikosti je kakor osa, in sicer tudi tej podobna, naj bi vse drugo jo ne značilo za pravo mravljo. Jajčic^-leže v čmrljevo gnjezdo, katero se kmalu izleže in^d^^ siravno je črviček majhen, vendar pokonča velik0.^e-
čega čmrljevega, ki mu je v živež. Želo ima navadno dol<ro in silno ojstro. Služi pa najprej v to, da z njim svojo zalego v globoke čmrljeve celice poklada; potem pa tudi v brambo. Tega se pa lahko prepričamo, če mravljo čez sredo primemo, tedaj hitro stegne svoje želo, ga obrača in suče neznano niglo na desno in levo. okrog in okrog ter skuša sovražnika zadeti. Ali na ta način tudi čebele pika in pokončuje; ali zato v čebulni panj sili, da tam svojo zalego nastavlja, ali le živega išče. še ni dokazano ter bodo še le opazovalne skušnje pozneje dokazale.
Spet neki drug čebelar ovaja neko živalico kot dvomljivega prijatelja čebelarstvu. Soznanil sem se, pravi ta, z živalico, katere prej nisem videl ali pa ne porajtal Velikosti je kakor sršen, po vnanjem pa bolj čmrlju podobna, popolno črne barve, ki se na tamno-zelenkasto spremin a. Kedar človek živalico vidi letati, bi mislil, daje govnjač (po nekaterih krajih dr . . . brb^c). Žužek se rad okoli čebelnih panjev plazi ter skuša skozi žrelice v panj priti. Išče li medu ali čebel, se do zdaj še nisem mogel prepričati. Čebelni prijatelj najbrž da ni ter z gole prijaznosti ne sili v panj. Te dni sem v nekem panju dva usmrtena našel. Znabiti nam bo vedel kak naravoslovec kaj več o tem črnuhu povedati.
226