L. M. ŠKERJANC

GLASBENI

SLOVARČEK

Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani



LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC

GLASBENI SLOVARČEK

V DVEH DELIH
IMENSKI — STVARNI

MLADINSKA KNJIGA V LJUBLJANI

1970

-jp ^ 4 *' .

Druga, pregledana in izpopolnjena izdaja

174324

-K

A/l


Na ovitku je uporabljen posnetek »Pastirčka«, delo kiparja
Zdenka Kalina iz 1. 1945, na hrbtni strani pa francoska gravura iz
XVII. stoletja »Muzikantova obleka«.

UVOD

Pričujoče delo, ki je v prvi vrsti namenjeno mladini, je
po svoji tematiki enotno, tu pa razdeljeno v dva dela. Prvi,
osebni del, obsega skladatelje, glasbene znanstvenike, pevce,
dirigente, virtuoze — skratka, vse osebnosti, ki so svoje živ¬
ljenje in delo posvetile ustvarjanju ali poustvarjanju na pod¬
ročju glasbe. Tu so našteti in prav na kratko obravnavani vsi
tisti, ki so bodisi po splošno utrjenem mnenju ali po piščevi
osebni sodbi najvažnejši oblikovalci glasbe v zadnjih stoletjih
ne glede na narodnost; seveda gre pri tem tudi domačim dolžni
delež. Razume se, da je velika večina sodb precej subjektivna
in avtorjeva želja ni bila, odreči se svojemu mnenju, kjer koli
ga je bilo moč zagovarjati, ne da bi bili s tem prizadeti objek¬
tivno nesporni podatki; ti pa so vzeti iz glavnih leksikalnih
del, ki so ob koncu knjige našteta.

Izbor imen je spričo tesno odmerjenega prostora in namena
delal mnogo preglavic in kaže prav gotovo mnogo pomanj¬
kljivosti. Pogosto je bila odločitev težka in dokaj jih je bilo
zdaj sprejetih, zdaj spet zavrženih. Zlasti pri domačih
reproduktivnih umetnikih je bila uvrstitev hudo kočljiva, saj
sta položaj in pomen živečega interpreta še močneje podvržena
kritiki kot pa ustvarjalno delo. Zato se avtor vnaprej opra¬
vičuje za vse nenamerne spreglede, opustitve in druge nevšeč¬
nosti, poudarjajoč, da to delo ne želi biti znanstven slovar,
temveč priročnik o glasbi, namenjen mladim ljudem, ki bi se
z njim želeli pobliže seznaniti s to umetnostjo in z njenimi
ustvarjalci.

Drugi del knjige je tolmač strokovnih izrazov, domačih
in tujih, ki jih pogosteje srečavamo v koncertnih in opernih
razlagah, v ocenah in razpravah, slednjič tudi v prvem delu
te knjige same in o katerih ni moč pričakovati, da jih pozna
tudi mladi bralec, ki ni glasbeno izobražen. Seveda sta bili
tudi tu izbira in obravnava gesel postavljeni pred nalogo, ki
pri nas doslej še ni bila obravnavana; zato rešitev gotovo ni

5

popolna. Danes že sega glasba prek svojih ozkih, izključno
umetniških mej v druga področja, ki so z modernim življenjem
tesno povezana. Ni bilo vselej mogoče upoštevati vseh, pogosto
zelo občutljivih stikališč; tedaj se je bilo pač odločiti, katero
bo treba prezreti ali zanemariti. Pozornemu bralcu ne bo ušlo,
da je bila dana prednost izrecno muzikalnim problemom.

K sestavi knjige so mnogi pomagali z nasvetom in delom;
predvsem gre hvala založnici in njenemu uredništvu, nadalje
profesorju Avguštinu Pirnatu, ki je rokopis in knjigo jezikovno
pregledal, nato muzikologu profesorju dr. Krešimiru Kovače¬
viču iz Zagreba, ki je sodeloval že pri načrtu in tudi potem
prispeval dosti podatkov in napotkov, slednjič pa Društvu
glasbenih umetnikov Jugoslavije, glasbenemu oddelku Narodne
in univerzitetne knjižnice ter knjižnici Slovenske akademije
znanosti in umetnosti v Ljubljani.

Rokopis je bil zaključen 31. marca 1962 in podatki so
preverjeni do tega dne.

K drugi izdaji

Ta izdaja je izpopolnjena in popravljena; podatki so pre¬
verjeni dne 31. marca 1969.

6

SLOVARČEK

IMEN

A

ADAM Adolphe-Charles, r. 1803 in u. 1856 v Parizu, nekoč
znamenit francoski operni skladatelj in pnefesor kompozicije
na pariškem konservatoriju; nekatera dela, kakor »Le postillon
de Lonjumeau«, »Le Roi d’Yvetot« in »Si j’etais roi« (Ce bi
bil kralj) in pa balet »Giselle« še danes cesto izvajajo.

ADAM de la Halle, r. 1240, Arras (Francija), u. 1287 v
Neaplju, naj znamenitejši francoski trubadur, avtor slovite
spevoigre »Le Jeu de Robin et de Marion«, ki je najboljši
zgled trubadurske skladbe.

ADAMIČ Emil, r. 1877 na Dobrovi pri Ljubljani, u. 1936
v Ljubljani. Po poklicu osnovnošolski učitelj, v glasbi skoraj
samouk, zavzema med našimi skladatelji zelo pomembno mesto
tako po številu skladb kakor po njihovi pestrosti in bogastvu.
Pisal je prvenstveno za zbore in je zapustil nad tisoč pesmi,
ponajveč na besedila slovenskih pesnikov. Zlagal je tako
v ljudskem duhu kakor tudi v visoko umetniškem, zelo za¬
htevnem slogu. Napisal je tudi nekaj orkestrskih del, tako suito
»Iz moje mladosti« in »Tatarsko suito«. Za mali in šolski
orkester je zložil »Tri turkestanske ljubavne pesmi«, »Otroško
suito« in »Koroško suito«, za sam godalni orkester pa suito
»Ljubljanski akvareli«; tu je v šestih stavkih muzikalno podal
šest značilnih ljubljanskih slik. Njegove skladbe zajemajo tudi
druga področja, tako komorno in klavirsko glasbo, tamburaški
orkester, odrsko glasbo.

ADAMIČ Bojan, nečak prejšnjega, r. 1912 v Ribnici, se je
posvetil filmski in zabavni glasbi ter je eden od pionirjev
na tem področju pri nas.

ADDINSEL Richard Stewart, r. 1904 v Londonu, je postal
svetovno slaven s svojo filmsko glasbo »Varšavski koncert«,
ki šteje med najuspelejša dela te zvrsti.

ADLER Guido, r. 1855 v zaselku Ivančiče na Moravskem
(ČSSR), u. 1941 na Dunaju, eden najvidnejših avstrijskih glas¬
benih znanstvenikov, visokošolski profesor in izdajatelj monu-

7

mentalne zbirke del starih avstrijskih mojstrov »Denkmaler
der Tonkunst in Osterreich«. Napisal je mnogo knjig s pod¬
ročja glasbene zgodovine in estetike ter je bil prvoborec za
slogovna raziskovanja, za katera je postavil temelje v knjigi
»Der Stil in der Musik« (Slog v glasbi).

ALARD Delphine (Jean), r. 1815 v mestu Bayonne (Fran¬
cija), u. 1888 v Parizu, violinist in slovit goslaški pedagog na
pariškem konservatoriju. Napisal je tudi mnogo violinskih
skladb, obsežno violinsko šolo in antologijo »Maitres clas-
siques du violon« (Klasični violinski mojstri), ki velja še danes
kot zgledna.

ALB EN IZ Isaac (Manuel Francisco), r. 1860 v kraju Cam-
prodon (Španija), u. 1909 v zdravilišču Cambo-les-Bains (Fran¬
cija). Nastopal je že s štirimi leti kot pianist na koncertih,
trinajst let star pa že v Londonu in Liverpoolu; komaj 20 let
star je že absolviral veliko koncertno turnejo po Južni Ame¬
riki, Kubi in Meksiku. Nato se je nastanil v Parizu ter napisal
več oper in še več španskih operet (zarzuelas), pesmi ter kla¬
virskih skladb; le-te so skoraj popolnoma oslonjene na špansko
folkloro ter so ponesle njegovo skladateljsko slavo po vsem
svetu.

D’ALBERT Eugen (Francis Charles), r. 1864 v mestu Glas-
gow (Anglija), u. 1932 v Rigi (Latvija, SSSR), eden najzname¬
nitejših klavirskih virtuozov v 19. stoletju, učenec Franca
Liszta, čigar klavirsko-tehnično tradicijo je nadaljeval. Kot
neprekosljiv pianist je z velikimi uspehi prepotoval cel svet,
napisal pa je tudi mnogo, zdaj že skoraj pozabljenih klavirskih
skladb. Največ skladateljskih uspehov je žel z opero »Nižava«,
ki se še zdaj mnogo izvaja.

ALFANO Franco, r. 1876 v kopališču Posilippo (Italija),
u. 1954 v letovišču San Remo; plodovit italijanski skladatelj
in zapored ravnatelj konservatorijev v Bologni, Turinu in
Pesaru. Zaupana mu je bila tudi dovršitev opere »Turandot«
slovitega italijanskega opernega komponista Puccinija.

AMATI je priimek slavne italijanske goslaške družine, ki
je delovala v mestu Cremona v 16. in 17. stoletju. Začetnik
je bil Andrea A. (1535—1611), ki je v bistvu ustvaritelj proto¬
tipa današnje violine; sledili so mu Antonio A. (1555—1640),
Girolamo A. (I., 1556—1630) in njegov sin Niccolo A. (1596

8

do 1684), ki je postal najslavnejši od vseh; njegove gosli se
odlikujejo po fino izdelani obliki in sladkem, nežnem tonu.
Njegov sin Girolamo A. (II., 1649-—1740) se je odklonil od
družinske tradicije izdelovanja gosli in se je nagnil močneje
k načinu Stradivarija, ki je sam bil učenec njegovega očeta.
Ročno izdelane gosli družine Arna ti imajo izredno visoko vred¬
nost in so redke.

ANČERL Karel, r. 1880 v kraju Tucapy (ČSSR), učenec
V. Talicha, je eden najvidnejših čeških dirigentov našega
časa. Med drugo svetovno vojno je bil dosti preganjan zaradi
svoje domovinske zavednosti in pogosto interniran v koncen¬
tracijskih taboriščih. Po osvoboditvi je postal vodja Češke
filharmonije, gostuje pa tudi mnogo v tujini.

ANDA Geza, r. 1921 v Budimpešti, svetovno znan klavirski
virtuoz. |

ANDREIS Josip, r. 1909 v Splitu, r. prof. na Muzički aka¬
demiji v Zagrebu, stoji med vodilnimi jugoslovanskimi muziko¬
logi. Izdal je mnogo glasbeno-zgodovinskih in estetskih knjig
in študij, med njimi obsežno delo »Historija muzike« (nova
izdaja v dveh delih). A. je bil tudi vodja redakcijskega odbora
»Muzičke enciklopedije« (2 knjigi), ki jo je izdal »Leksiko¬
grafski zavod FLRJ«. Pred kratkim je izšla njegova najnovejša
knjiga »Vječni Orfej«, kot »uvod u muzičku umjetnost«.

ANSERMET Ernest, r. 1883 v kraju Vevey (Švica), u. 1969
v Ženevi, dirigent svetovnega slovesa, specialist za novejšo
glasbo. Sprva je bil profesor matematike, kasneje se je šele
posvetil glasbi. Ustanovil je vzorni radijski orkester »Orche-
stre de la Suisse Romande« v Ženevi. Bil je dolgo časa tudi
glasbeni vodja znamenitega baleta Sergeja Djagileva, s kate¬
rim je prepotoval domala ves svet.

ANSORGE Conrad, r. 1862 v kraju Buchwald (Šlezija),
u. 1930 v Berlinu, slovit nemški pianist, Lisztov učenec, ki se
je posebno odlikoval v interpretaciji Beethovna, Schuberta,
Schumanna in Liszta; bil je tudi — manj znani — komponist
za klavir in komorne ansamble.

ARENSKI Anton Stepanovič, r. 1860 v Nižnjem Novgorodu
(danes se mesto imenuje Gorki), u. 1906 v kraju Terioki
(Finska). Učenec Nikolaja Rimskega-Korsakova, »očeta« ruske
moderne, dirigent in profesor kompozicije na peterburškem

9

(leningrajskem), kasneje na moskovskem konservatoriju, bolj
svetovljanski kot nacionalni komponist smeri Čajkovskega,
Napisal je več oper, slovito glasbo k Puškinovi pesnitvi »Bahči-
sarajska fontana«, zlasti pa dosti značilnih klavirskih del. Za
šolo je sestavil tudi učbenika harmonije in oblikoslovja.

ARMSTRONG Louis (Daniel, z vzdevkom »Satchmo«),
r. 1900 v mestu New-Orleans (ZDA), »oče klasičnega jazza«,
pevec in trobentač črnskega porekla. Še mlad je ustanavljal
skupine godbenikov (»Hot Five«, »Hot Seven«, i. p.) in z njimi
potoval po vsem svetu. Bil je med prvimi, ki so dali prednost
v glasbi ritmu in njegovi oblikotvornosti; razvoj jazza, ki je
pogosto spremenil svoj slog, je v glavnem njegova zasluga.
Njegov vpliv na mlajše generacije glasbenikov je bil zelo
velik in je prešel meje jazza ter prestopil v druga kompozi¬
cijska in interpretacijska področja.

ARNIČ Blaž, r. 1901 v Lučah, u. 1970 v Ljubljani, r. profe¬
sor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, eden vodilnih sloven¬
skih simfoničnih skladateljev. Napisal je osem simfonij; prva
med njimi je »Te Deum«, druga »Rapsodična«, tretja »Re-
surrectionis«, četrta »Duma« (z zborom v zadnjem stavku po
Župančičevi pesnitvi), peta »Vojna in mir« (prav tako s solisti
in z zborom v poslednjem stavku), šesta »Samorastnik« (avto¬
biografska), sedma »Simfonija dela« (za mali orkester s kla¬
virjem) in osma »Na domači grudi«. Poleg simfonij je zložil
več simfoničnih pesnitev (»Ples čarovnic«, »Povodni mož«,
»Zapeljivec«, »Divja jaga«, »Pesem planin«, »Pričakovanje«,
»Revolucija in preporod«, »Gozdovi pojejo«), ki jemljejo svojo
poetično vsebino deloma iz ljudskega izročila, deloma po
pesnitvah in romanih raznih domačih in tujih tvorcev. Mimo
tega je napisal tudi več komornih del, med temi koncerte za
violino, violončelo, »Trio« za violino, violončelo in klavir ter
več drobnejših del za razne instrumente kakor tudi pesmi za
glas in klavir ter zbore.

ARRAU Claudio, r. 1903 v mestu Chillan (Čile), čilenski
pianist mednarodnega slovesa.

ASAFJEV Boris Vladimirovič, r. 1894 v Petrogradu (Lenin¬
gradu), u. 1949 v Moskvi, vodilni ruski glasbeni znanstvenik.
Preučevatelj ruske folklore (psevdonim Igor Gljebov), avtor
več pomembnih biografij in muzikoloških knjig in vnet zago-

10

vornik socialističnega realizma v glasbi. Mimo tega je bil
zelo plodovit skladatelj; napisal je 10 oper, 27 baletov, več
simfonij in komornih del, ki pa so vsa skoraj že pozabljena.

ASTAIRE Fred, r. 1899 v mestu Omaha (ZDA), pianist,
igralec, pevec, komponist in eden najznamenitejših plesalcev
vsega sveta. Sodeloval je pri mnogih filmih in živi v mestu
Los Angeles (Kalifornija), kjer se še danes udejstvuje v RTV.

ATTERBERG Kurt, r. 1887 v mestu Goteborg (Švedska),
po poklicu radijski tehnik, si je zlasti z glasbeno-organiza-
cijskim delom pridobil mnogo zaslug za razvoj glasbe na
Švedskem in je postal med drugim tudi tajnik švedske Aka¬
demije za glasbo. Napisal je osem simfonij, pet oper, od katerih
je na Švedskem zelo priljubljena »Fanal« (Svetilnik), dva
baleta, štiri koncerte in več drobnejših skladb.

AUBER Daniel (Frangois-Esprit), r. 1782 v mestu Caen
(Francija), u. 1871 v Parizu, je bil sprva trgovec in se je šele
pozno posvetil glasbi ter pod izposojenim imenom izdal več
instrumentalnih koncertov; Kasneje je dosezal velike uspehe
z operami, za katere mu je napisal besedila (librete) znameniti
dramatik Scribe. Skupaj sta ustvarila okrog 40 oper. Od teh
so še danes često izvajana dela »Fra Diavolo«, »Kronski dia¬
manti«, »Manon Lescaut«, »Nema deklica iz Porticija« (La
Muette de Portici); spričo revolucionarno navdahnjenega bese¬
dila ni zgolj naključje, da je prav na dan prve uprizoritve
v Bruslju izbruhnila revolucija. Njegove opere so zgled za
tako imenovano »veliko opero«, ki je dolga desetletja obvla¬
dovala francosko operno ustvarjanje in se še danes drži
v repertoarju velike večine opernih odrov sveta.

AUBERT Louis (Frangois-Marie), r. 1877 v kraju Parame
(Francija), pianist, pevec in skladatelj oper, baletov in sim¬
foničnih skladb (slavna je njegova »Habanera«). Posebno bogat
je v klavirskih delih in samospevih.

AUER Leopold (von), r. 1845 v kraju Veszprem (Idadžar-
ska), u. 1930 v mestu Dresden (NDR), pomemben madžarski
violinist velikega slovesa, ki je živel v Petrogradu (Lenin¬
gradu) in si pridobil mnogo zaslug v ruskem glasbenem živ¬
ljenju. Po oktobrski revoluciji se je preselil v New York in
je začel delovati zlasti kot violinski pedagog; med njegove
učence štejejo mnoge »zvezde« na ameriškem goslaškem nebu,

11

tako Samuel Dushkin, Miša Elman, Jaša Heifetz, Natan Mil-
stein in Efrem Zimbalist.

AURIC Georges, r. 1899 v kraju Lodeve (Francija:), so¬
ustanovitelj znamenite »šestorice« francoskih modernistov
(poleg njega so to Arthur Honegger, Louis Durey, Darius
Milhaud, Francis Poulenc in skladateljica Germaine Taille-
ferre), ki je imela zelo ploden vpliv na razvoj francoske glasbe
v prvi polovici 20. stoletja. Napisal je mnogo uspelih klavirskih
skladb, baletov in filmske glasbe.

B

BACEWICZ Gražyna, r. 1901 v mestu Lbdž (Poljska),
poljska skladateljica in violinistka, ki komponira na podlagi
poljske ljudske melodike, toda s sodobnimi kompozicijskimi
prijemi. Napisala je doslej več simfonij, violinskih koncertov,
klavirski in violončelski koncert, dve uverturi, balet »Od
kmeta do kralja«, šest godalnih kvartetov in dosti druge ko¬
morne glasbe.

BACH Johann Sebastian, r. 1685 v mestu Eisenach, u. 1750
v Leipzigu (oboje Nemčija), eden največjih, če ne sploh naj¬
večji skladatelj vseh dob in narodov, je izšel iz muzikalične
rodovine, kjer so bili skoraj vsi člani skladatelji ali pa orga¬
nisti. Njegovo zunanje življenje je potekalo skromno, a ne
brez priznanj. Služboval je kot organist in kapelnik na raznih
nemških dvorih in v raznih cerkvah, nazadnje kot kantor
(pevovodja) v znameniti Tomaževi cerkvi v Leipzigu. Uveljav¬
ljal se je kot orgelski virtuoz in obenem je oskrboval svojega
delodajalca, kneza ali cerkev, s primernimi skladbami za raz¬
vedrilo ali pa bogoslužje. Tako je v dolgem in neumornem
življenju napisal mnogo velikih in malih del z vseh glasbenih
področij, počenši z vsakdanjimi, uporabnostnimi in prilož¬
nostnimi deli vse tja do velikih, celovečernih oratorijev.
Komponiral je za vse vokalne in instrumentalne zasedbe od
samospevov do zborovskih skladb pa od klavirja do (takrat
običajne) orkestrske zasedbe, skratka, za vsakogar in za vse
ter za vse takrat uporabljane forme. V tem smislu je bil
gotovo najbolj univerzalni komponist vseh časov. Njegov

12

kompozicijski slog ni bil posebno samonikel, temveč je zdru¬
ževal slogovne poteze prednikov in sodobnikov. Dosti je po¬
toval, a nikoli prek (tedanjih) nemških mej. Bil je dvakrat
oženjen in je imel 20 otrok, od katerih pa ga ni niti polovica
preživela.

Iz njegove ogromne skladateljske zapuščine naj naštejemo
le nekatera najpomembnejša dela: čez 200 klavirskih skladb,
med njimi znamenito zbirko »Das wohltemperierte Klavier«
(Dobro uglašen klavir — izraz se nanaša na takrat nov po¬
stopek klavirskega uglaševanja), dalje 16 koncertov za razne
instrumente — od teh pa je dosti neizvirnih, prepisanih od
drugih skladateljev po takratnem običaju; po šest angleških,
oziroma francoskih suit, oziroma partit; cela vrsta fantazij,
variacij, invencij in simfonij — le-te so bile takrat tudi krajše
suitne skladbe; za orgle pa 145 koralov, po šest koncertov in
sonat, partite, tokate, fantazije in fuge, 50 preludijev; okrog
20 koncertov za različne instrumente; okrog 200 cerkvenih
kantat, nekaj oratorijev, maš in dva pasijona; 24 posvetnih
kantat pa še velika vrsta manjših priložnostnih del; slednjič
šest tako imenovanih brandenburških koncertov za (po večini)
godalni orkester in štiri večstavčne uverture, pogosto tudi
suite imenovane. Končno gre vsaj omeniti, da se je tudi
izkazal kot »praktični teoretik« kot avtor velikih del »Das
musikalische Opfer« (Glasbena daritev) in pa »Die Kunst der
Fuge« (Umetnost fuge), v katerih je muzikalno razodel temelje
svojega ogromnega znanja v kompoziciji nasploh.

Od Bachovih sinov so postali slavni komponisti Karl
Philipp Emmanuel (1714—1788), Johann Christoph Friedrich
(1732—1795) in Johann Christian (1737—1782). Dela teh skla¬
dateljev so svojčas zelo upoštevali in posnemali; kasneje pa
so se morala umakniti mnogo bolj dognanim očetovim
skladbam, ki so jih bili sodobniki in neposredni nasledniki
domala skoraj pozabili.

BACKHAUS Wilhelm, r. 1884 v Leipzigu, u. 1969 v mestu
Lugano (Švica), nemški klavirski virtuoz, sloveč po inter¬
pretaciji Beethovnovih in Brahmsovih del.

BADINGS Henk, r. 1907 v mestu Bandoeng (Java), skla¬
datelj nizozemskega rodu, inženir, radijski tehnik, profesor

13

akustike, je komponiral dosti baletov, oratorijev in napisal
knjige o nizozemski glasbi. Deloma se je posvetil elektronski
glasbi.

BADURA-SKODA Paul, r. 1924 na Dunaju, pomemben
sodobni pianist, posebno znan z gramofonskih posnetkov.

BAIRD Tadeusz, r. 1928 v kraju Grodzisko (Poljska), je
eden od mlajših poljskih skladateljev, ki si je že utrl pot v tu¬
jino. Doslej je napisal več simfonij, klavirski koncert, uverturo
»v starem slogu« ter več skladb za orkester, med njimi največ
izvajano scenično glasbo »Colas Breugnon«. Njegov slog je
bil prvotno nepretirano modernističen, kasneje pa se je nagnil
k dvanajsttonski (dodekafonični) struji.

BALAKIREV Mili Aleksejevič, r. 1837 v Nižnjem Nov¬
gorodu (Gorkem), u. 1910 v Peterburgu (Leningradu). Samouk,
ki se je prilično pozno posvetil glasbi ter postal vodja slovite
»petke« ruskih skladateljev, h kateri so pripadali še Cezar
Kjuj, Aleksander Borodin, Nikolaj Rimski-Korsakov ter
Modest Musorgski. Bil je predvsem zelo uspešen organizator
glasbe, ki je s svojo živo in zgovorno agitacijo največ pripo¬
mogel, da se je mladoruska skladateljska smer, temelječa na
folklori, močno uveljavila. Napisal je dve simfoniji, tri uver¬
ture, ki jih je po uporabi ljudske motivike poimenoval »špan¬
sko«, »rusko« in »češko«, simfonični pesnitvi »Tamara« in
»En Boheme« (na Češkem), slovito klavirsko fantazijo »Isla-
mey« (z orientalsko motiviko), klavirski koncert in sonato in
druge drobnejše skladbe. Tehten pomen za zbiratelje ruskega
narodnega blaga je dobila njegova izdaja ruskih ljudskih
pesmi, ki je postala vzor kasnejšim zbirkam te vrste.

BALOKOVIČ Zlatko, r. 1895 v Zagrebu, u. 1966, eden
prvih jugoslovanskih violinskih virtuozov, ki je zgodaj na¬
stopil koncertantno kariero. Kot zbiratelj odličnih gosli je
uvrstil v svojo zbirko med drugimi tudi Guarnerijevo violino
»Kralj«. Med drugo svetovno vojno se je takoj postavil
v vrsto prijateljev nove Jugoslavije ter s svojim delom pri¬
speval k ugledu domovine v tujini (živel je v mestu Camden,
ZDA).

BARANOVIČ Krešimir, r. 1894 v Šibeniku, operni diri¬
gent in komponist, ki sklada na podlagi ljudske motivike.
Zaslovel je tudi v tujini kot avtor baleta »Licitarsko srce«,

14

napisal pa je tudi dosti scenične in filmske glasbe. Od osvo¬
boditve dalje živi in deluje v Beogradu na vodilnih položajih
v opernem in koncertnem svetu.

BARBER Samuel, r. 1910 v kraju West-Chester (ZDA),
spada k najbolj vidnim sodobnim ameriškim skladateljem.
Že zgodaj se je odlikoval in je dvakrat sproti prejel zname¬
nito Pulitzerjevo glasbeno nagrado. Napisal je doslej dve
simfoniji, več drugih orkestralnih skladb in tudi klavirska dela
(sonate, koncerte, i. p.).

BARBIROLLI John (Sir, Giovanni Battista B.), r. 1899
v Londonu, eden naj večjih angleških koncertnih dirigentov.
Njegove izvedbe velikih oratorijskih del od Purcella do Ver¬
dija so znamenite po svoji dognanosti.

BARRAUD Henry, r. 1900 v mestu Bordeaux (Francija),
ravnatelj RTV-Paris, je zelo plodovit francoski skladatelj
zmerne moderne usmerjenosti, ki je napisal štiri opere, tri
simfonije in dosti druge simfonične glasbe, poleg tega pa več
knjig iz glasbene estetike.

BARTČK Bela, r. 1881 v kraju Nagyszentmiklos (zdaj
v Romuniji), u. 1945 v New Yorku, najpomembnejši madžarski
skladatelj bližnje preteklosti in hkrati eden najvažnejših mo¬
dernistov svetovne glasbe. Po končani Glasbeni akademiji
v Budimpešti je s prijateljem Zoltanom Kodalyjem preromal
Madžarsko in sosednje pokrajine in tako dodobra spoznal
Madžarsko, slovaško in romunsko folkloro in jo predstavil
muzikalnemu svetu v zelo uspelih priredbah. Nabral je prek
6000 folklornih zapiskov in bil sprva bolj znan kot zbiratelj
ljudskega speva kakor kot skladatelj. Kasneje je mnogo kon¬
certiral kot pianist in izvajalec lastnih skladb. Pred nacisti
je zbežal v Ameriko, kjer pa je umrl precej osamljen kmalu
po koncu vojne.

Njegova muzikalna zapuščina obsega pantomimi »Čudežni
mandarin« in »Leseni princ«, dalje celo vrsto simfoničnih in
komornih del, klavirskih in violinskih koncertov ter prilož¬
nostnih kompozicij, v katere je rad vpletal ljudsko motiviko.
Njegov slog temelji na novejši kompozicijski tehniki, ki ven¬
darle najde mesto za čustveni izraz in temperamentne izbruhe,
ki dajejo njegovi glasbi dramatično razgibanost in jo pribli¬
žujejo problematiki sodobnega življenja.

15

BAUMGARTNER Paul, r. 1903 v mestu St. Gallen (Švica),
je zelo znan pianist, ki je mnogo koncertiral tudi pri nas in
živi kot profesor na konservatoriju v mestu Basel (Švica).

BAX Arnold (Edward Trevor), r. 1883 v Londonu, u. 1953
v mestu Cork (Anglija), spada med najbolj izvirne angleške
skladatelje iz polpretekle dobe. Doma je užival izredno velik
ugled in je bil povišan v plemiča v dvorski službi kot »Master
of the King’s Musick« — starinski naslov glasbenega vodje
na kraljevskem dvoru; to je bila v ostalem njegova prva in
zadnja služba. Mnoga potovanja, zlasti po Irski, so njegovi
glasbi donašala dosti pobud in domislekov. Napisal je 7 sim¬
fonij, več koncertov za razne instrumente, nekaj baletov,
uvertur, simfoničnih pesnitev; od slednjih je zelo znana »Tin-
tagel«.

BEECHAM Thomas (Sir), r. 1879 v kraju St. Helena pri
Liverpoolu (Anglija), u. 1961 v Londonu, eden najpomembnej¬
ših angleških dirigentov našega stoletja, ustanovitelj london¬
skega filharmoničnega orkestra, po 2. svetovni vojni pa vodja
poglavitnega londonskega simfoničnega orkestra »Royal Phil-
harmonic Orchestra«, s katerim je tudi mnogo gostoval
v tujini.

BEETHOVEN Ludwig van, r. 1770 v Bonnu, u. 1827 na
Dunaju, je osrednja osebnost v glasbi zgodnjega 19. stoletja,
posebno na simfoničnem področju. Njegovo nemirno, nikdar
zadovoljno življenje, njegova naraščajoča oglušenost, njegov
razburljivi temperament in ne nazadnje njegova sociološka
razmišljanja so izzvala mnogo komentarjev, sentimentalnih,
pa tudi osladnih romantičnih filmskih upodobitev. Njegova
vse nadkriljujoča nadarjenost se je le počasi razvijala in
uveljavljala in njegova zgledna vztrajnost ga je sčasoma uspo¬
sobila za izražanje visokih etičnih misli z glasbo. Kmalu so
tudi že njegovi sodobniki videli v njem edinstveno osebnost
in nadvse pomembnega glasbenika. Pod njegovimi rokami so
se dotlej krotke dvorjanske glasbene oblike začele spreminjati
v velike in visoko pomembne forme in esejist Robert Haven
Schauffler pravi po pravici: »Ob svojem začetku je našel
glasbo priklenjeno na preteklost in na poseben razred človeške
družbe, jo nato razvil v obče človeško in jo slednjič zapustil
kot nadčloveško.« V resnici prizadevajo njegova poslednja

16

dela še danes poslušalcem nekaj preglavic in je verjetno, da
je z njimi skušal izraziti marsikaj, kar je sicer glasbenemu
izrazu nedostopno.

Beethoven ni bil sicer izredno ploden, pač pa skrajno
vesten in tenkoslušen skladatelj. Njegovo življenjsko delo je
devet simfonij (deseta je mladostno, skoraj pozabljeno delo).
Tretja med njimi nosi vzdevek »Eroica«, šesta pa »Pastoralna«.
Deveta prinaša v zadnjem stavku še 4 pevske solite in mešani
zbor. Poleg simfonij so slavne njegove, deloma priložnostne
uverture, dalje pet klavirskih in en violinski koncert, 17 go¬
dalnih kvartetov in druga komorna glasba, edina opera
»Fidelio« (pogosto tudi »Leonora« imenovana), veliko število
sonat in drobnejših del za klavir, violino, violončelo ter so¬
razmerno malo priložnostnih, manj pomembnih skladb, zlasti
samospevov.

BEINUM Eduard van, r. 1900 v kraju Arnhem (Nizo¬
zemska), znamenit holandski dirigent in vodja amsterdam¬
skega orkestra »Concertgebouw«. Poleg klasičnega in roman¬
tičnega repertoarja goji tudi sodobna dela in je pripomogel
skladbam Bartoka, Šostakoviča in Szymanowskega do prvih
izvedb na Nizozemskem.

BELLINI Vincenzo, r. 1801 v mestu Catania na Siciliji,
u. 1835 v pariškem predmestju Puteaux, je bil znamenit operni
skladatelj, čigar ariozno spevnost so sodobniki visoko cenili.
Napisal je 11 oper, od katerih srečujemo opero »Norma« še
danes često na odru najboljših opernih gledališč.

BENEDETTI-MICHEL AN GELI Arturo, r. 1920 v mestu
Brescia (Italia), sodobni pianist svetovnega slovesa.

BENIČ Vladimir, r. 1922 v Zagrebu, dirigent in direktor
opere na Reki.

BEBG Alban, r. 1885 in u. 1935 na Dunaju, je eden naj¬
vidnejših predstavnikov dvanajsttonske (dodekafonske) kom¬
pozicijske tehnike in eden redkih, ki je znal novi prijem
združevati s pristnim muzikalnim čustvovanjem. Zapustil je
sorazmerno malo skladb, predvsem dve operi: »Wozzeck«
(pravzaprav Vojiček po socialni drami nemškega avtorja
Georga Buchnerja) ter — nedokončano — »Lulu« po secesio-
nističnem nemškem pesniku Wedekindu; dalje še nekaj orke¬
strskih in komornih del, med njimi znamenito »Lirično suito«

2 — Glasbeni slovarček

17

ter violinski koncert, ki po pravici velja kot eno najzrelejših
del tega sloga.

BERGER Theodor, r. 1905 v avstrijskem mestecu Trais-
mauer an der Donau, pomemben skladatelj in dirigent na
Dunaju.

BERIO Luciano, r. 1925 v kraju Imperia Oneglia na itali¬
janski rivieri, živi kot profesor in skladatelj v Milanu ter
se v glavnem udejstvuje v eksperimentalni in elektronski
glasbi.

BERIOT Charles (Auguste), r. 1802 v mestu Louvain (Bel¬
gija), u. 1870 v Bruslju, slaven belgijski violinski virtuoz,
pedagog in avtor mnogih violinskih koncertov, ki jih še danes
uporabljajo pri pouku obenem z njegovo veliko violinsko šolo
in 5 zbirk goslaških etud.

BERLIN Irving, pravzaprav Israel Balin, r. 1888 v ruskem
zaselku Temen, se je že kot otrok preselil v Ameriko in tam
postal eden od »očetov jazza«, s tem da je organiziral skupino
»Aleksander’s Rag-Time-Band«, s katero je prepotoval skoraj
ves svet. H. G. Osgood ga ceni »kot Bacha, Haydna, Mozarta
in Beethovna jazza v eni osebi«, kar je gotovo malce pretirano.
Napisal je poleg poljudnih popevk tudi še dosti filmske in
scenske glasbe.

BERLIOZ Hector (Louis), r. 1803 v kraju La Cote Saint-
Andre (Francija), u. 1869 v Parizu, začetnik tako imenovane
»programske« simfonične glasbe, ki terja od vsake skladbe neko
poetično vsebino. Po težkem življenjskem začetku je končno
potoval po svetu kot dirigent lastnih skladb. Z mnogo
ognjevitosti se je predal kompoziciji in napisal nekaj izredno
na veliko zasnovanih simfoničnih del; v družini pa so ga zadeli
kruti udarci usode in slednjič je umrl osamljen in razočaran.
Napisal je vrsto danes skorajda pozabljenih oper, znameniti
»Requiem«, več simfonij, med katerimi najbolj slovi »Fanta¬
stična«, sedem uvertur in nekaj manjših, priložnostnih del.
Svoje mnogo občudovano poznavanje instrumentacije je str¬
njeno podal v knjigi »Traite de lTnstrumentation«, ki še
danes velja kot temeljno delo na tem področju.

BERNSTEIN Leonard, r. 1918 v mestu Lawrence (ZDA),
ameriški komponist, dirigent in pianist svetovne veljave.
Njegove skladbe očitujejo poleg globoke simfonične resnobe

18

tudi nagnjenje k lahkoživi zabavni glasbi, zato je danes morda
najbolj reprezentativni in največ izvajani skladatelj »novega
sveta«. Zelo uspele so tudi njegove filmske kompozicije, kot
dirigent pa je ena najvidnejših osebnosti v modernem kon¬
certnem in opernem življenju.

BERSA Blagoje, r. 1873 v Dubrovniku, u. 1934 v Zagrebu,
je bil prvi hrvatski komponist mednarodnega pomena. Njegova
epska narava se močneje uveljavlja v simfoničnih skladbah
kot v operi, čeprav je vložil ve^ napor v tri operna dela, ki
pa jih danes ne srečavamo več na odrih. Od orkestralnih del
zavzema častno mesto simfonična pesnitev »Sunčana polja«,
s katero je postavil najlepši spomenik rodni Dalmaciji. Splošno
znana je tudi njegova »Dramatična uvertura«.

BERTONCELJ Aci, r. 1939 v Ljubljani, slovenski pianist,
ki je študiral doma pri Hildi Horak-Časovi, nato pa v tujini
pri Carlu Zecchiju, Hansu Leygrafu in Pierru Sancanu ter
po povratku v domovino začel koncertno kariero.

BETETTO Julij, r. 1885 in u. 1963 v Ljubljani, eden naj¬
vidnejših slovenskih opernih in koncertnih pevcev (»basso can-
tante«), ki je v svoji dolgoletni karieri v tujini in doma
poustvarjal vse pomembnejše basovske vloge v svetovnem
repertoaru. Več let je deloval na osrednjih operah na Dunaju
in v Miinchnu ter je bil tudi rektor ljubljanske Akademije
za glasbo.

BIZET Georges (Alexandre-Cesar-Leopold), r. 1838 v Pa¬
rizu, u. 1875 v francoskem kraju Bougival, operni in simfo¬
nični skladatelj, ki je že zgodaj napisal več oper, od katerih
sta danes znani le še »Lovci na bisere« in »Djamileh«. Tudi
njegovi zadnji operi, »Carmen«, usoda sprva — pretežno za¬
radi revolucionarno-socialističnega besedila — ni bila naklo¬
njena, danes pa velja kot vzor opernega ustvarjanja veristič¬
nega (realističnega) sloga. Poleg oper je pisal še druga scenična
dela, tako znamenito glasbo k Daudetovi spevoigri »LArle-
sienne«, znana pa je tudi njegova edina simfonija ter uvertura
»La Patrie«, ki je pravzaprav uvod v scenično glasbo k isto¬
imenski Sardoujevi drami.

BJELINSKI Bruno, r. 1909 v Trstu, je ena vodilnih oseb¬
nosti v sodobni hrvatski glasbi. Njegove skladbe se izogibajo
ekstremne modernistične smeri in so vedre, neobtežene, igrive.

19

Od njegovih večjih skladb je najpomembnejša »Mediteranska
simfonietta«; napisal pa je tudi dve simfoniji, koncerte za
klavir in za druge instrumente, več krajših orkestrskih del in
nekaj zbirk samospevov.

BLACHER Boris, r. 1903 v kitajskem kraju New-chwang,
sin rusko-nemških staršev, živi v Berlinu kot ravnatelj glas¬
bene visoke šole. Po slogu skladanja je modernist, ki se po¬
sebno rad predaja ritmičnim komplikacijam. Napisal je mnogo
del, med katerimi so najbolj značilne »Variacije na Paganini-
jevo temo«; zelo znana pa sta tudi oba njegova klavirska
koncerta.

BLISS Arthur, r. 1891 v Londonu, velja za zelo domiselnega
skladatelja, ki pogosto preseneča z nenavadnimi idejami. Tako
v »Barvni simfoniji« (Colour Symphony), kjer pripada vsake¬
mu stavku lastna barva in pomen. Napisal je poleg znanega
klavirskega koncerta dosti scenične in filmske glasbe in drzni
balet »Miracle in the Gorbals« (Gorbalsko čudo — Gorbals je
predmestje Glasgowa). Bil je povišan v plemiča in nosi naslov
»Master of the Queen’s Musič« (vodja kraljičine glasbe).

BLOCH Ernest, r. 1880 v Ženevi (Švica), u. 1959 v mestu
Portland (ZDA), švicarski skladatelj židovskega rodu, ki je
imel največ uspeha v Ameriki. Sprva je prodajal švicarske ure
in šele prilično kasno se je jel uveljavljati kot muzik. Znal je
v svoje skladbe vplesti mnogo značilnih židovskih napevov.
Najbolj znana je njegova rapsodija »Schelomo« (Salomon) za
violončelo z orkestrom; njegova je tudi simfonija »Israel« ter
pomembni »Concerto grosso« (Veliki koncert).

BLOM Erie (Walter), r. 1888 v Bernu (Švica), angleški mu¬
zikolog in kritik, urednik 5. izdaje znamenitega glasbenega
slovarja »Grove’s Dictionary of Musič and Musicians«; njegov
je tudi priročnik »Everyman’s Dictionary of Musič« (Glasbeni
slovar za vsakogar).

BLtiTHNER Julius, naziv nemške firme klavirjev po usta¬
novitelju (1842—1910). Njegovi sinovi so nadaljevali njegovo
delo in dvignili izdelke na visoko stopnjo slovesa.

BOCCHERINI Luigi, r. 1743 v italijanskem mestu Lucca,
u. 1805 v Madridu, je bil zelo slaven violončelist in avtor mno¬
gih še danes pomembnih skladb za violončelo. Mnogo je po¬
toval po svetu kot virtuoz in živel je več let na španskem,

20

kasneje tudi na pruskem dvoru kot dvorni skladatelj. Umrl
je obubožan in razočaran, zapustil pa je mnogo ljubeznivih
simfonij, koncertov in skladb za komorno zasedbo, vse v takrat
modnem galantnem slogu.

BOHM Karl, r. 1894 v Gradcu na Štajerskem, znamenit
avstrijski dirigent mednarodnega slovesa, ki slovi zlasti po
zgledni interpretaciji del Mozarta, Brucknerja in Straussa.

B0SENDORFER je slavna avstrijska klavirska tvrdka, ki
jo je ustanovil Ignaz B. (1796—1859) na Dunaju.

BOIELDIEU Francois-Adrien, r. 1775 v mestu Rouen (Fran¬
cija), u. 1834 v kraju Jarcy blizu Pariza, slavljen kot operni
skladatelj v dobi meščanske republike. Bil je profesor na
pariškem konservatoriju in kasneje tudi njegov ravnatelj;
vmes pa je bil šest let kapelnik na ruskem carskem dvoru
v Peterburgu. Ustvaril je mnogo oper, ki so uspešno izpodri¬
vale takrat prevladujočo italijansko operno smer. Najtrajnejši
uspeh je imela opera »La Dame blanche« (Bela dama).

BOITO Arrigo, r. 1842 v Padovi, u. 1918 v Milanu, je bolj
kot s svojimi operami (med njimi je najbolj znana »Mefisto-
fele«) uspel s svojimi dognanimi libreti za Verdija. Doma je
cenjen tudi kot pesnik s psevdonimom Tobia Gorrio.

BONDEVILLE Emmanuel, r. 1898 v francoskem mestu
Rouen, pomemben francoski skladatelj in dolgoletni direktor
pariške »Opera comique«.

BORODIN Aleksander Porfirjevič, r. 1833 in u. 1887 v Pe¬
terburgu, je bil po poklicu kemik in je kot tak tudi ustanovil
šolo za zdravnice, prvo te vrste v carski Rusiji. V znameniti
ruski petorici skladateljev (gl. pod Balakirev!) je bil najmlajši
in -— po Lisztovem mnenju — najbolj nadarjen. Trajen sloves
si je pridobil z opero »Knez Igor«: »Polovski plesi« so njen
baletni vložek. Poleg te opere je še napisal tri simfonije (tretja
je ostala nedokončana), simfonično sliko »Stepna slika iz
Osrednje Azije«, dva godalna kvarteta in prav malo drobnejših
skladb, kajti njegov poklic mu ni dopuščal, da bi se bil močneje
posvetil glasbi.

BOROVSKI Aleksander Kirilovič, r. 1889 v mestu Ljepaja
(Latvija, SSSR), ruski klavirski virtuoz svetovnega slovesa. Bil
je do leta 1920 profesor na moskovskem konservatoriju, potem

21

pa se je kot emigrant naselil v Berlinu, od koder je mnogo
koncertiral po vsem svetu.

BOUKOFF Yuri, r. 1923 v Sofiji, je bolgarski pianist med¬
narodnega imena, ki koncertira cesto tudi pri nas.

BOULANGER Nadia (Juliette), r. 1887 v Parizu, je ugledna
kompozicijska pedagoginja; iz njene šole izhaja vrsta najbolj
cenjenih komponistov, med njimi tudi nekateri Jugoslovani
(Matičič, Prošev i. dr.). Je tudi direktor ameriškega konser¬
vatorija v mestu Fontainebleau blizu Pariza. — Njena sestra
Lilly B. je bila skladateljica.

BOULEZ Pierre, r. 1925 v francoskem mestu Montbrison,
spada med najbolj radikalne francoske moderniste, ki se je
v glavnem posvetil eksperimentalni glasbi. Napisal je več
skladb za glas(ove) in orkester, za klavir, komorni orkester,
pa tudi etude iz »konkretne« glasbe; poleg tega pa več razprav
s področja glasbene estetike. Upoštevan je tudi kot dirigent
doma in na tujem.

BOULT Adrian (Cedric, Sir), r. 1889 v mestu Chester (An¬
glija), pomemben angleški dirigent, ustanovitelj radijskega
orkestra pri BBC (British Broadcasting Corporation), vodil
pa je tudi londonski filharmonični orkester. Napisal je tudi
učbenik o dirigiranju in več krajših področnih člankov.

BRAHMS Johannes, r. 1833 v Hamburgu, u. 1897 na Du¬
naju, eden največjih skladateljev romantične smeri. S podporo
skladatelja Roberta Schumanna se je že mlad uveljavil v nem¬
škem glasbenem življenju. Njegovo življenje je potekalo
mirno med Dunajem in Porečami (na Koroškem), kjer je po¬
navadi letoval. Napisal je 4 simfonije, 2 klavirska in 1 violin¬
ski koncert, 2 uverturi, mnogo komorne glasbe vseh zvrsti, po
3 godalne in klavirske kvartete, več sonat za violino, za vio¬
lončelo, za klavir, prek 30 zvezkov samospevov s klavirjem,
ter »Nemški rekviem« in manjša vokalno-instrumentalna dela.
Njegov kompozicijski slog temelji na klasiki; preveva ga ro¬
mantična čustvenost s prekipevajočo melodiko. V mnogem se
je naslanjal na ljudsko pesem; odlične so njegove priredbe
lužiško-srbskih in madžarskih napevov in. plesov. Še danes je
Brahms eden od največ izvajanih skladateljev vseh narodnosti
in dob.

22

BRAJLOVSKI Aleksander, r. 1896 v Kijevu, rusko-fran-
coski pianist svetovnega slovesa, specialist za dela Chopina,
ki jih je v celoti predstavil ameriškemu občinstvu.

BRAVNIČAR Matija (Franc), r. 1897 v Tolminu, eden prvih
slovenskih simfoničnih skladateljev. Napisal je dve operi
(»Hlapec Jernej in njegova pravica«, »Pohujšanje v dolini
šentflorjanski« —■ obe po Ivanu Cankarju), več simfonij, sim¬
foničnih pesnitev in uvertur (»Hymnus slavicus«, »Kralj Mat¬
jaž«, »Kurent«), »Belokranjsko rapsodijo«, »Simfonično anti¬
tezo« ter nadvse uspelo »Slovensko plesno burlesko«, koncert
za violino in orkester poleg manjših del za razne instrumente
in pesmi. Sklada v svojstvenem, značilnem in zmerno moder¬
nističnem slogu, v katerega je — v zgodnjih delih ■— znal
uspešno vpletati ljudsko tematiko. — Njegov sin

BRAVNIČAR Dejan, r. 1937 v Ljubljani, je violinski vir¬
tuoz in docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani, učenec
Karla Rupla, ki je izpopolnil svoje študije pri slovitem ruskem
goslaču Davidu Ojstrahu v Moskvi.

BRIDGE Frank, r. 1879 v angleškem mestu Brighton,
u. 1941 v letovišču Eastbourne, slovit virtuoz na violi ter plo¬
dovit komponist komorne glasbe. Napisal je štiri godalne
kvartete, več simfoničnih pesnitev in vrsto samospevov, ki
veljajo kot najboljša takšna dela v angleški glasbeni literaturi.

BRITTEN Benjamin, r. 1913 v angleškem mestu Lowestoft,
učenec F. Bridgea, kateremu je posvetil svoje prvo pomembno
delo »Variacije na temo Franka Bridgea« (za godala). Danes
je najbolj prominentni angleški skladatelj zmerno moderne
smeri, vedno samonikel in izviren, poln novih, presenetljivih,
a tudi globoko občutenih domislekov. Napisal je več oper,
med katerimi je najbolj znana »Peter Grimes«; dalje »Albert
Hering«, »Ugrabitev Lukrecije«, priredba znane »Beraške
opere« in razna druga odrska dela. Uveljavil se je tudi kot
simfonik (»Pomladna simfonija« z zborom) in avtor dveh kon¬
certov (za klavir, violino) ter nekaj komorne glasbe. Znamenita
je vokalna suita »Illuminations« (Ujedanke) po pesnitvah
francoskega dekadentnega pesnika Artura Rimbauda. Zelo
priljubljena orkestrska suita je »Vodič po orkestru« za mla¬
dino, pri čemer zelo značilno in muzikalno predstavi poslu-

23

šalcem orkestrske instrumente v variacijskih oblikah na kla¬
sično temo H. Purcella.

BRKANOVlC Ivo, r. 1906 v Škaljarih, je hrvatski sklada¬
telj nacionalne smeri, ki uvaja v svoja dela značilne poseb¬
nosti črnogorsko-primorske folklore. Napisal je dve operi, pet
simfonij in dve simfonični pesnitvi; najbolj značilna od teh je
druga z naslovom »Zemlja hrvatska — lik moje puntarske
domovine«.

BRUCH Max, r. 1838 v nemškem mestu Koln, u. 1920
v kraju Friedenau blizu Berlina, je bil skladatelj poznoro-
mantične smeri. Napisal je več svojčas zelo uspešnih oratorijev
in dosti simfonične glasbe. Najdlje se je v repertoarju obdržal
njegov violinski koncert, ki je še danes preizkusni kamen
mladih violinistov, pa tudi fantazijo »Kol Nidrei« na židovske
napeve za violončelo še dosti izvajajo.

BRUCHOLLERIE Monique de la, r. 1915 v Parizu, ena
najznamenitejših sodobnih francoskih pianistk, ki je pogosto
koncertirala tudi pri nas, specialistka za impresionistično in
postimpresionistično klavirsko glasbo.

BRUCKNER Anton, r. 1824 v avstrijskem kraju Ansfelden,
u. 1896 na Dunaju, spada med najbolj tehtne simfonike. Po
poklicu je bil sprva organist, slednjič pa profesor za kompo¬
zicijo na dunajskem konservatoriju ter organist na cesarskem
dvoru; proti koncu življenja je postal celo predavatelj muzi¬
kologije na univerzi in njen častni doktor. Zapustil je v vsem
122 skladb, od tega 11 simfonij (običajno znanih med njimi
je devet), mnogo cerkvene in nekaj komorne glasbe. Bruckner
je bil v bistvu romantik Wagnerjevega kova, ki je močno raz¬
širil in čustveno prenapolnil klasično simfonično obliko. Močno
izvajajo njegova dela v deželah nemškega kulturnega območja,
medtem ko je drugod redkeje na sporedu.

BRUCI Rudolf, r. 1917 v Zagrebu, skladatelj in direktor
novosadske opere in glasbene šole Isidor Bajič, avtor simfonij,
koncertov, baletov in kantat.

Bt)LOW Hans (Guido Freiherr von), r. 1839 v Dresdenu,
u. 1894 v Kairu, najpomembnejši nemški dirigent prejšnjega
stoletja. Kot Lisztov učenec je bil klavirski virtuoz, kot diri¬
gent pa se je dolgo skoraj popolnoma posvetil izvajanju del
Richarda Wagnerja.. Bil je zapored vodja filharmonij v Munch-

24

nu, Berlinu, Hamburgu, Peterburgu in Mannheimu. Zaslovel
je tudi po skrbnih didaktičnih priredbah skladb drugih av¬
torjev.

BUKOVEC Vilma, r. 1920 v Trebnjem, operna pevka v
Ljubljani, nosilka glavnih vlog za dramatični sopran.

BURGHAUSER Jarmil-Mihael, r. 1921 v češkem mestu
Pisek, skladatelj in publicist v Pragi, je napisal pet simfonij
in nekaj oper modernega, a ne pretiranega sloga. Živi v Pragi.

BUSCH Fritz, r. 1890 v nemškem mestu Siegen, u. 1951
v Londonu, nemški operni dirigent svetovnega slovesa. —
Njegov mlajši brat Adolf (Georg Wilhelm) B., r. 1891 (Siegen),
u. 1952 v kraju Guildford (ZDA), je bil znamenit violinist in
vodja po njem imenovanega godalnega kvarteta, s katerim je
prepotoval ves kulturni svet.

BUSH Alan Dudley, r. 1900 v Londonu, angleški skladatelj
in dirigent, avtor štirih oper in več simfonij ter koncertov,
pisec didaktičnih priročnikov (Strogi kontrapunkt po Pale-
strini).

BUSONI Ferruccio (Benvenuto), r. 1868 v kraju Empoli
(Italija), u. 1924 v Berlinu, eden najpomembnejših italijansko-
nemških klavirskih virtuozov in zelo svojstven komponist,
predhodnik moderne našega stoletja. Bil je tudi odličen impro¬
vizator in prireditelj skladb starejših mojstrov za sodobni
klavir. Izdal je veliko klavirsko šolo in več etud za svoj štu¬
dijski sistem.

C

CAGE John, r. 1912 v Los Angelesu, skladatelj ekstremne
smeri in tonski eksperimentator, živi v New Yorku ter na¬
stopa kot pianist po svetu, včasih tudi le izzivalno z močnim
poudarkom na svojevrstnih domislicah.

CALLAS-MENEGHINI (pravzaprav Kalogeropulos) Maria,
r. 1923 v New Yorku, grško-italijanska operna pevka, drama¬
tični sopran, ki se je proslavila ne le kot nenadkriljiva inter-
pretinja velikih opernih vlog, temveč tudi s svojimi nebrzda¬
nimi izstopi, vtelešena operna primadona z vsemi vrlinami,
a tudi z muhavostmi.

CAMERON Alexander, r. 1922 v irskem mestu Dundee,
slovit sodobni violončelist, živi Londonu.

25

CAMPAGNOLI Bartolomeo, r. 1751 v kraju Cento pri
Bologni (Italija), u. 1827 v kraju Neu-Strelitz (Nemčija), svojčas
slovit italijanski violinist, ki je napisal mnogo, prvenstveno
didaktičnih skladb za violino in mnogo uporabljano violin¬
sko šolo.

CANIGLIA Maria, r. 1905 v mestu Napoli (Italija), zname¬
nita operna pevka.

CAPET Lucien, r. 1873 in u. 1928 v Parizu, slaven fran¬
coski violinski virtuoz in pedagog. Z godalnim kvartetom,
imenovanim po njem, je mnogo potoval po svetu in žel velike
uspehe zlasti kot interpret Beethovnovih skladb (kvartetov).
Posebno cenijo njegovo lokovno šolo, ki je odprla nove poglede
na lokovno tehniko.

CAPLET Andre, r. 1878 v mestu Le Havre, u. 1925 v Neuilly-
sur-Seine (Francija), francoski operni in koncertni dirigent,
ki se je posebno zavzemal za skladbe Claudea Debussyja,
čigar opero »Pelleas et Melisande« je ponesel tudi v Ameriko.

CAPUANA Franco, r. 1894 v mestecu Fano (Italija), po¬
memben dirigent v Rimu.

CARMIRELLI Pina, r. 1914 v italijanskem mestu Bari,
ena najboljših italijanskih violinistk, ki pogosto koncertira
tudi pri nas.

CARRENO Teresa, r. 1873 v mestu Caracas (Venezuela),
u. 1917 v New Yorku, ena najslavnejših pianistk 19. stoletja.
Bila je tudi pevka in priložnostno celo dirigentka; v tretjem
zakonu je bila poročena s pianistom E. d’Albertom.

CARUSO Enrico, r. 1873 in u. 1921 v Napoliju, najslovi-
tejši tenorist svoje dobe, ki je skozi 30 let pel na vseh velikih
svetovnih odrih. Znal je združevati dovršeno petje z dognano
igro; njegove prve gramofonske plošče še sedaj obnavljajo.

CASADESUS, priimek rodbine glasbenikov, ki so izhajali
prvotno iz Španije, a so kasneje povzeli francosko državljan¬
stvo. Med njimi so posebno znani: Francois-Louis C. (1870 do
1954), skladatelj in operni dirigent; Henri-Gustave C. (1879
do 1947), violinist in član znamenitega kvarteta Capet; Marius
C., r. 1982, odličen violinist in vodja lastnega godalnega kvar¬
teta; Robert-Marcel C., r. 1899, pianist svetovnega slovesa in
ravnatelj ameriškega konservatorija v kraju Fontainebleau
blizu Pariza.

26

CASALS Pablo, r. 1876 v španskem kraju Vendrell, ne¬
sporno največji violončelist sveta, živi v prostovoljnem pre¬
gnanstvu deloma v francoskem mestecu Prades, deloma v
otoškem mestu Puerto Rico (Amerika). Znal se je s nepojenljivo
prizadevnostjo povzpeti do nepresegljivega mojstrstva in je
vzor vseh violončelistov. Koncertiral je po vsem svetu in
dolgo tudi sodeloval v mojstrskem klavirskem triu z violi¬
nistom Thibaudjem in pianistom Cortotjem. Kasneje se je
z enako zavzetostjo posvetil dirigiranju in je v Barceloni
ustanovil svoj orkester. Še danes nastopa v zatočišču Prades
bodisi kot solist ali pa kot dirigent orkestra, v katerem sode¬
lujejo najodličnejši solisti celega sveta. Festivali v tem kraju
slovijo kot edinstveni. Casals je tudi komponist po večini še
neizvedenih simfoničnih del in kompozicij za svoj instrument.

CASELLA Alfredo, r. 1883 v Torinu, u. 1947 v Rimu,
eden najvidnejših pianistov in skladateljev iz polpretekle
dobe, pobudnik moderne glasbe v Italiji in pobornik za razu¬
mevanje novejših glasbenih struj, zlasti impresionizma. Napisal
je dve operi, patriotično rapsodijo »Italia« in mnogo drugih
učinkovitih orkestrskih del. V preporodu italijanske glasbe
v prvi polovici našega stoletja je igral najvažnejšo vlogo.

CASSADO Gaspar, r. 1897 v Barceloni, učenec Casalsa
(gl. tam!), violončelist svetovnega formata in uspešen sklada¬
telj za svoj instrument.

CASTRO je priimek argentinske rodbine glasbenikov, od
katerih so najbolj znani: Jose-Maria C., r. 1892, violončelist
in skladatelj, Juan-Jose C., r. 1895, svetovno znani dirigent,
ki je večkrat obiskal tudi Jugoslavijo in čigar opera »Proser-
pina y el extranjero« (Prozerpina in tujec) spada med naj¬
boljša operna dela sedanjosti, in pa Washington C., r. 1909,
violončelist, dirigent in skladatelj, brat obeh prejšnjih.

CATALANI Angelica, r. 1780 v mestecu Sinigaglia (Italija),
u. 1849 v Parizu, znamenita italijanska koloraturna pevka,
enako neprekosljiva v petju kot v igri.

CAVAILLE je priimek francoske rodbine izdelovalcev
orgel, katere najvažnejši član je bil Aristide C.-Coll (1811—
1899). On je postavil največje in najznamenitejše pariške orgle
ter napisal tudi teoretične spise o gradnji tega glasbila.

27

CEBOTARI Maria, r. 1910 v romunskem mestu Kišinjevu,
u. 1949 na Dunaju, slovita sopranistka in članica mnogo oper¬
nih ansamblov. Zlasti je slovela v Mozartovih in (R.) Straus¬
sovih operah.

CELIBIDACHE Sergiu, r. 1912 v romunskem mestu Roman,
zelo uspešen dirigent našega stoletja.

CHABRIER (Alexis) Emmanuel, r. 1841 v francoskem me¬
stecu Ambert, u. 1894 v Parizu, se je šele po uradniški karieri
odločil za glasbo in jo začel resno študirati pod vodstvom
španskih, ruskih in poljskih emigrantov. Od njegovih del so
znane štiri opere, od simfoničnih pa še vedno vžigajoča sim¬
fonična slika »Espana«, kjer je znal vplesti španske ljudske
motive v tipično francosko obdelavo.

| CHARPENTIER Gustave, r. 1860 v francoskem mestecu
Dieuze, u. 1959 v Parizu, zelo učinkovit operni skladatelj, čigar
mojstrska opera »Louise«, muzikalni roman iz pariškega malo¬
meščanskega in umetniškega sveta, še danes vleče. Med mno¬
gimi njegovimi orkestralnimi skladbami je še često čuti
simfonično sliko »Vtisi iz Italije«.

CHAUSSON Ernest, r. 1856 v Parizu, u. 1899 v francoskem
podeželskem mestu Limay kot žrtev kolesarske nezgode. Spa¬
dal je v Debussyjev krog, vendar je znal ohraniti dosti samo¬
stojno svojo osebno noto. Napisal je le malo del, med njimi
pa še danes zavzema odlično mesto »Poeme« za violino z orke¬
strom; takoj za to skladbo pa ima veljavo še (edina) simfonija.

CHAVEZ Carlos, r. 1899 v Mexico-City, je najbolj znani
sodobni mehiški skladatelj, ki je znal predstaviti glasbo svoje
domovine najširšemu krogu mednarodnega občinstva. Indi¬
janec po materi, je kmalu začel zbirati indijansko folkloro,
iz katere je potlej črpal mnogo motivike za lastne skladbe.
Postal je ravnatelj mehiškega konservatorija, osnoval pa je
tudi prvi mehiški simfonični orkester. Kot socialist je napisal
programsko simfonijo »Proletarska« in »Republikansko uver¬
turo«. Sicer stremi k abstraktni glasbi, kakor kažejo že na¬
slovi »Exagonos« (šestorokotniki), »Poligonos« (mnogokotniki),
»Espiral« (spirala) i. p.

CHERBULIEZ Antoine-Elisee, r. 1888 v alzaškem mestu
Mulhouse, živi v Švici in je pomemben muzikolog. Napisal je
dosti razprav, biografij in folklornih študij.

28

CHEKUBINI Luigi (Maria Carlo Zenobio Salvatore), r. 1760
v Firencah, u. 1842 v Parizu, je ena najmarkantnejših glasbe¬
nih osebnosti, ki je skozi mnoga desetletja uravnavala pariško
glasbeno življenje kot ravnatelj konservatorija. Med sodob¬
niki je bil nadvse cenjen in celo Beethoven ga je visoko spo¬
štoval. Kot slovit kontrapunktik je napisal znani učbenik te
kompozicijske metode; poleg tega pa je bil zelo plodovit in
zgleden skladatelj mnogih posvetnih in cerkvenih del. Obogatil
je tudi simfonično glasbo z mnogimi vzornimi in dognanimi
skladbami.

CHOPIN Frederic Fran^ois, r. 1810 v zaselku 2elazowa
Wola na Poljskem, u. 1849 v Parizu, genialni klavirski poet in
prvi svetovno znani poljski komponist. Komponiral je iz¬
ključno le za klavir ter je znal združiti značilnosti izvirne
poljske ljudske glasbe (njegova mati je bila Poljakinja, oče
pa Francoz) z uglajenostjo in oblikovno zaokroženostjo fran¬
coskega okusa. Bil je »čudežen otrok« in v varšavskih aristo¬
kratskih krogih so ga radi občudovali. Bil je navdušen Poljak,
ki ni prebolel usodnega izida večstoletnega poljsko-ruskega
konflikta, ki je zlomil tudi njega in ga pregnal iz domovine.
Našel je dosmrtno zatočišče v umetnost goječem pariškem
vzdušju, kjer se je bogata poljska emigracija rada potrudila
zanj. Ostal je tam do smrti, na videz kot zmage vajeni salonski
lev, v resnici pa kot melanholični pregnanec; le poredko je
izdal svoja globlja čustva poljskemu pesniku Adamu Mickie-
wiczu, ki je z njim delil nehvaležno emigrantsko usodo.
Napisal je okoli 70 dognanih opusov, po veliki večini ideali¬
ziranih plesnih oblik, kot so valčki, mazurke, poloneze, pa
tudi samostojnih večjih form koncertov, sonat, etud, skercov,
impromptujev, nokturnov, balad in miniaturnih, a do skraj¬
nosti napetih preludijev. Njegov vpliv na kompozicijsko teh¬
niko je preko romantike segel v impresionizem (zlasti v ruski
inačici te najmočnejše veje pozne romantike) in je še danes
občuten zlasti v dodekafonski glasbi. Tako je Chopin gotovo
eden najjačjih oblikovalcev muzikalnega razvoja ne le v kla¬
virski glasbi, temveč sploh.

CIGLIČ Zvonimir, r. 1921 v Ljubljani, spada med tiste
slovenske glasbene tvorce, ki si brez ozira na razne slogovne

29

struje oblikujejo svojstven glasbeni izraz. Napisal je simfonijo,
koreografsko simfonično pesnitev »Obrežje plesalk« (po pe¬
snitvi češkega pesnika Jana Havlase), »Simfonične skice«, »Con-
certino« za harfo ter več drobnejših skladb.

CIKKER Jan, r. 1911, je pomemben slovaški sodobni skla¬
datelj, ki gradi svoja dela na izvirni slovaški tematiki. Zna¬
čilni za ta slog sta skladbi »Slovaška suita« in »Idila«, obe
za orkester.

CILENŠEK,Jan, r. 1913 v kraju Velika Dubrava pri Budy-
šinu (NDR), profesor in rektor glasbene akademije v Weirnaru
(NDR), je po rodu Slovenec iz Liboj pri Celju. Zgodaj se je
njegov oče preselil v Nemčijo in njegov sin je postal slaven
kmalu po 2. svetovni vojni. Napisal je pet simfonij, od katerih
je druga posvečena spominu buchenwaldskih žrtev. Po usmer¬
jenosti je zmeren modernist, ki posveča več skrbi vsebinski
odtehtanosti kot zunanjemu blesku. Mimo simfonij ima še
klavirski, orgelski, violinski in violončelski koncert.

CIMAROSA Domenico, r. 1749 v italijanskem mestecu
Aversa, u. 1801 v Benetkah, je eden najuspelejših predstav¬
nikov italijanske komične opere. Zložil jih je okoli 80, med
njimi pa še danes slovi »II matrimonio segreto« (Tajna poroka).
Poleg teh ima še tudi nekaj oratorijev in maš, 32 klavirskih
sonat in druga dela. Njegov slog je lahkoten in eleganten,
zaradi česar so ga radi vzporejali Mozartu.

CIPCI Jakov, r. 1901 v Splitu, je bil dirigent Slovenske fil¬
harmonije in ravnatelj mariborske opere, specialist za italijan¬
sko opero. Mnogo slovenskih simfoničnih del je vzorno vodil
na mnogih koncertih doma in na tujem od osvoboditve dalje.

CIPRA Milo, r. 1906 v (bosenskem) Varešu, je pomemben
hrvatski skladatelj in profesor na Glasbeni akademiji v Za¬
grebu. Napisal je dve simfoniji, simfonieto, dosti odrske in
filmske glasbe, štiri godalne kvartete in druga komorna dela.
Na vokalno-instrumentalnem področju je najbolj znano delo
»Kantata o človeku«.

CLEMENTI Muzio, r. 1752 v Rimu, u. 1832 v angleškem
kraju Evesham, slovit italijanski pianist in skladatelj za svoj
instrument, čigar etude še danes uporabljajo pri klavirskem
pouku.

30

CLIBURNE (Harvey Lavan Jr., van), r. 1934 v kraju
Shrevport (ZDA), eden največjih klavirskih virtuozov seda¬
njosti, prvonagrajenec velikega mednarodnega pianističnega
tekmovanja v Moskvi (1958).

CLUYTENS Andre, r. 1905 v belgijskem mestu Anvers
(Antwerpen), francoski dirigent svetovnega slovesa, vodja
orkestrov pariške Velike in Komične opere ter orkestra Kon¬
servatorij ske družbe (Orchestre de la Societe des Concerts du
Conservatoire) v Parizu, s katerim je prepotoval domala ves
svet s programom iz novejše francoske orkestrske literature.

COATES Albert, r. 1882 v Peterburgu, u. 1953 v kraju
Milnerton (Južna Afrika), angleški dirigent, ki je uvedel
rusko simfonično glasbo na angleške in južnoafriške koncertne
odre.

COLONNE Edouard (pravo ime Judas Colonna), r. 1838
v mestu Bordeaux, u. 1910 v Parizu, francoski dirigent, violi¬
nist in skladatelj, ki je zlasti podpiral izvedbe še neznanih

avtorjev.

COMBARIEU Jules, r. 1859 v francoskem mestu Cahors,
u. 1915 v Parizu, francoski muzikolog na College de France,
avtor številnih knjig in razprav s področja glasbene zgodovine
in estetike.

COPLAND Aaron (pravi priimek: Kaplan), r. 1900 v mestu
Brooklyn (ZDA), vodilni ameriški skladatelj sedanjosti, učenec
Nadie Boulanger (gl. tam!) v Parizu, važen kot skladatelj in
pionir tipično ameriškega muzikalnega sloga, v katerega je
vpleten tudi jazz. Napisal je mnogo skladb, med katerimi pa
so najbolj znani baleti in filmi; od simfoničnih del prednjači
»El Salon Mexico«, ki je tudi prirejen za balet.

COPPOLA Piero, r. 1888 v Milanu, eden najpomembnejših
italijanskih dirigentov polpretekle dobe, posebno uvaževan
kot interpret impresionističnih skladb.

CORELLI Arcangelo, r. 1653 v italijanskem mestecu Fusi-
gnano, u. 1713 v Rimu, pomemben italijanski predklasik in
violinist. Bil je v službi pri kardinalu Ottobuonu, a v svojem
stanovanju si je sčasoma prihranil veliko premoženje v drago¬
cenih slikah. Komponiral je samo za godala in je izdal šest
zvezkov skladb, v katerih vlada popolno ravnotežje med vse¬
bino in sredstvi izražanja.

31

CORTOT Alfred (Denis), r. 1877 v švicarskem mestu Nyon,
u. 1962 v Lausanne, eden največjih francoskih pianistov. Pro¬
slavil se je zlasti z ogromnim repertoarjem, ki je segal od
predklasikov prek klasikov in romantikov k impresionistom.
Napisal je tudi več knjig in komentarjev k raznim skladbam
in izdal vzorno edicijo vseh Chopinovih del. Svoja bogata
izkustva je zajel v knjigah »Musique francaise de piano« in
v klavirski šoli »Principes rationels de la technique piani-
stique«.

COUPERIN je priimek francoske družine glasbenikov, od
katerih je bil najpomembnejši Fran?ois C. (1668—1735) z
vzdevkom »Le Grand« — veliki, klavecinist in komponist, pa
tudi dvorni kapelnik in organist. Zapustil je 240 skladb za
klavir (clavečin), zbranih v 27 suitah; vsaka prilično drobna
skladba ima poetičen naslov, ki se včasih nanaša na osebe,
dogodke ali doživetja. Poleg teh je napisal še tudi več kon¬
certov, kantat, motetov in maš ter teoretično delo »L’Art de
toucher le clavecin« (Umetnost igre na klavičembalo), prvo
pravo klavirsko šolo.

CRAMER je rodbinski priimek številnih nemških glasbe¬
nikov, od katerih je ostal najbolj znan Jean-Baptiste C. (1771
do 1858), pianist svetovnega slovesa in plodovit skladatelj,
čigar klavirske etude so še danes zelo cenjene.

CUI Cesar — gl. Kjuj!

CURZON Clifford, r. 1907 v Londonu, angleški pianist
svetovnega pomena, član edinburškega festivalnega klavir¬
skega kvarteta, ki ga sestavljajo poleg njega violinist Szigeti,
violist Primrose in violončelist Fournier.

CVEJIČ Biserka, r. 1923 v Jasenicah pri Splitu, mezzo¬
sopranistka, operna in koncertna pevka v svetovnem merilu.

CVEJIČ Žarko, r. 1907 v Banoštru, basist, prvak beograj¬
ske opere, operni in koncertni pevec velikega formata.

CVETKO Dragotin, dr., r. 1911 v Vučji vasi pri Ljutomeru,
muzikolog in predstojnik muzikološkega oddelka na Univerzi
v Ljubljani, r. član Slovenske akademije znanosti in umetnosti,
avtor mnogih knjig s področja glasbene zgodovine, esejev,
razprav, med katerimi zavzema posebno mesto »Zgodovina
glasbene umetnosti na Slovenskem« (v treh knjigah, strnjeno
tudi v francoščini). — Njegov brat

32

CVETKO Ciril, r. 1920 v Vučji vasi, je operni in koncertni

dirigent v Ljubljani.

CZERNY Carl, r. 1791 in u. 1857 na Dunaju, avstrijski
pianist, avtor najbolj obsežne zbirke klavirskih vaj, ki se še
danes uporabljajo pri klavirskem pouku. Napisal je prek 1000
večjih in manjših klavirskih skladb, od katerih pa imajo danes
veljavo le pedagoška dela.

CZERNY-ŠTEFANSKA Halina, r. 1922 v Krakovu, ena
največjih poljskih pianistk sedanjosti, specialistka za Chopi¬
nove skladbe.

CZIFFRA Gyorgy, r. 1921 v Budimpešti, klavirski virtuoz
svetovnega slovesa.

C

ČAJKOVSKI Peter Iljič, r. 1840 v Votkinsku, u. 1893 v
Moskvi, najpomembnejši ruski simfonik in v bistvu prvi ruski
poklicni skladatelj. Precej kasno je našel pot h glasbi in prvi
učitelj mu je bil Anton Rubinstein (gl. tam!) v Peterburgu.
Kmalu po končanih študijah je bil imenovan za profesorja
teoretičnih predmetov na novoustanovljenem konservatoriju
v Moskvi; vendar je le malo poučeval (v tem času je napisal
knjigo o harmoniji), temveč se je polagoma popolnoma predal
komponiranju. Življenjskih skrbi ga je za vselej odrešila po¬
kroviteljica Meckova, ki jo je poznal samo po dopisovanju in
je ni nikoli videl. Z njeno kneževsko denarno podporo je živel
na svojem posestvu v Klinu pri Moskvi, obsežne počitnice pa
v tujini. Postal je hitro slaven in kot dirigent lastnih skladb
je mnogo potoval na Zahod. Umrl je kmalu po praizvedbi
svoje šeste simfonije v Moskvi. Zapustil je šest simfonij (zad¬
nji je dal njegov brat Modest vzdevek »Patetična« in kot taka
je danes še vedno največ izvajano simfonično delo svetovne
literature sploh), več oper, od katerih še dosti izvajajo deli
»Jevgenij Onjegin« in »Pikova dama« (obe po Puškinu), nekaj
baletov (od teh je »Hrestač« najbolj priljubljen), več simfo¬
ničnih pesnitev in uvertur (med temi se odlikujeta »Romeo in
Julija« ter »1812«), tri klavirske koncerte, violinski koncert,
nekaj komornih del ter dosti manjših zbirk in skladb za klavir

3 — Glasbeni slovarček

33

in druge instrumente, poleg njih pa vrsto samospevov, ki so
bili zlasti priljubljeni (»romansi«) v stari Rusiji. Njegov kom¬
pozicijski slog je romantičen, tehnično prečiščen, vsa dela
imajo (naznačen ali prikrit) poetični pomen, spadajo torej
v programsko glasbo ter so po veliki večini avtobiografska.

ČANGALOVIČ Miroslav, r. 1921 v Glamoču, basist sve¬
tovne veljave, operni in koncertni pevec.

ČEREPNIN Aleksander Nikolajevič, r. 1899 v Peterburgu,
ruski pianist skladatelj, živi kot emigrant v Parizu; pianist in
skladatelj nekaj oper in baletov, zlasti pa klavirskih in ko¬
mornih del.

ČERIN Josip, dr., r. 1867 v Komendi pri Kamniku, u. 1951
v Ljubljani, slovenski dirigent in muzikolog, po poklicu voja¬
ški kapelnik. Izdal je »Pesmarico Glasbene Matice«, ki je bila
več desetletij najobsežnejši in najbolj uporabljeni priročnik
te vrste pri nas. Zaslužen je bil tudi na področju preučevanja
slovenske glasbene zgodovine, zlasti Trubarjeve dobe.

ČOLIČ Dragutin, r. 1907 v Požegi, skladatelj moderne
usmerjenosti, avtor klavirskih, zborovskih in komornih del.

D

DALLAPICCOLA Luigi, r. 1904 v Parizu, italijanski skla¬
datelj, pripadnik najmlajših struj, živi v Firencah. Napisal je
mnogo del za operni in filmski oder, pa tudi komorno glasbo.

DAMROSCH je priimek družine nemško-ameriških glas¬
benikov, od katerih je bil najpomembnejši Walter D. (1862
do 1950), dirigent in organizator ameriškega glasbenega živ¬
ljenja, osnovatelj ameriškega konservatorija v mestu Fontaine-
bleau blizu Pariza, kjer se stekajo najbolj daroviti mladi ame¬
riški in drugi učenci kompozicije.

DANCLA Charles (Jean Baptiste), r. 1817 v francoskem
mestecu Bagnere-de-Bigorre, u. 1907 v Tunisu, slaven violinist
in violinski pedagog, plodovit avtor didaktičnih del za pouk
violine.

DANON Oskar, r. 1913 v Sarajevu, dirigent in direktor
beograjske opere, zaslužen organizator muzikalnega življenja
med NOB in skladatelj.

34

DANIEL-LESUR, r. 1908 v Parizu, soustanovitelj sklada¬
teljske skupine »Jeune France« s člani Yves Baudrier, Olivier
Messiaen in Andre Jolivet (gl. tam!), organist in simfonik.

DARIAN Ado, r. 1895 pri Sv. Petru pod Sv. gorami, u. 1966
v Ljubljani, tenorist, operni in koncertni pevec, profesor na
Akademiji za glasbo v Ljubljani, avtor pevskega učbenika.

DAVIDOFF Karl, r. 1838 v kraju Goldingen v Kurlandiji,
u. 1889 v Moskvi, slaven ruski violončelist in profesor na
peterburškem konservatoriju, tudi plodovit skladatelj za svoj
instrument, ki je zanj izdal tudi šolo.

DEBUSSY Claude-Achille, r. 1862 v francoskem mestu
Saint-Germain-en-Laye, u. 1918 v Parizu, eden najbolj ori¬
ginalnih skladateljev vseh dob. Kot absolvent pariškega kon¬
servatorija je nastopil službo v Rusiji, kjer je spoznal dosežke
ruske nacionalne skladateljske smeri slovite petorice (gl. pod
Balakirev!). Nato je prejel štipendijo za dveletno bivanje v
Rimu, kjer pa ni zdržal in se je raje vrnil v Pariz, ki ga nato
do smrti — s krajšimi presledki — ni več zapustil. Bil je
goreč patriot in se je ponosno podpisoval »musicien frangais«.
Ob izbruhu 1. svetovne vojne je skoraj docela utihnil in je
umrl med bombardiranjem Pariza. Napisal je opero »Pelleas
et Melisande« (po besedilu M. Maeterlincka), prvo simbolistič¬
no operno delo, ki si ga je bil zamislil kot protiutež Wagner-
jevim presilnim glasbenim dramam. Težišče njegovega ustvar¬
janja je v orkestralni (programski) glasbi; to odražajo simfo¬
nične slike »La Mer« (Morje), »Nocturnes«, »Images« (Slike);
prva je bila kratka, a presenetljivo svojstvena sličica »Pre-
lude a 1’apres-midi d’un Faune« (Uvod v favnovo popoldne
— to je simbolistični naslov pesnitve — ekloge — poeta St.
Mallarmeja). Zelo značilna je njegova klavirska glasba, zbrana
v več zvezkih (»Preludes«, »Suite bergamasque«, »Etudes« i. p.)
in posamič s poetičnimi naslovi; nekaj komorne glasbe in več
samospevov, zlasti na besedila simbolistov Baudelairea in Ver-
lainea. Močno se je tudi uveljavljal kot koncertni kritik in
esejist, nastopal pa je tudi kot pianist-spremljevalec pri iz¬
vedbi lastnih vokalnih skladb. Njegov slog temelji na fran¬
coski kompozicijski tradiciji, ki jo poživljajo razni impresioni¬
stični barvni prijemi. Njegov ideal je bila čista »francoska«
glasba: jasna, prodorna, elegantna. Po kompozicijski tehniki se

35

je približeval slikarskemu impresionizmu; od tod poimeno¬
vanje glasbenega sloga, dasi skladatelju takšna primerjava ni
bila všeč. Debussyjev vpliv na naslednja glasbena pokolenja
je bil izredno velik in je občuten še danes tudi pri najbolj
ekstremnih slogovnih strujah.

DELLO JOIO, Norman-Joseph, r. 1913 v New Yorku, orga¬
nist in skladatelj najbolj avantgardnih smeri.

DELIBES Leo, r. 1836 v francoskem mestecu Saint-Ger-
main-du-Val, u. 1891 v Parizu, zelo uspešen komponist oper
(»Lakme«) in baletov (»Coppelia«, »Sylvia«), Njegova dela so¬
dijo v področje »opera comique«, ki zajema poleg vedrih del
tudi tragična, napisana v lahkotnem, neobteženem in za fran¬
coskega duha tipičnem slogu.

DELIUS Frederick, r. 1862 v angleškem mestu Bradford,
u. 1934 v francoskem kraju Grez-sur-Loing, prvotno trgovec
z oranžami na Floridi ter skoraj samouk. Skladatelj poznoro-
mantičnega, z impresionističnimi potezami prepletenega poe¬
tičnega sloga. Napisal je šest oper, ki pa so danes že skoraj
pozabljene, dve posvetni maši (po Nietzscheju), več simfonič¬
nih slik, posebno iz pomorskega življenja, vrsto orkestrskih
variacij, delikatne samospeve in več manjših vokalnih in
instrumentalnih del.

DE LOS ANGELES Victoria, r. 1924 v Barceloni, svetovno
znamenita pevka-sopranistka, članica največjih opernih odrov
sveta.

DEMUS Jorg, r. 1928 v mestu St. Polten (Avstrija), zname¬
nit pianist svetovnega formata, živi na Dunaju.

DENZLER Robert, r. 1892 v Zurichu, svetovno znani švi¬
carski dirigent, ki je gostoval tudi že pri nas.

DERMOTA Anton, r. 1910 v Kropi, svetovno slavni operni
in koncertni tenorist, prvak dunajske državne opere in eden
najvidnejših oratorijskih interpretov našega časa.

DEVČlC Natko, r. 1914 v Glini, eden vodilnih hrvatskih
skladateljev, profesor na Muzički akademiji v Zagrebu, ki se
je posebno uveljavil s kompozicijami, temelječimi na istrski
folklori (»Istarska suita«). Napisal je poleg tega še simfonijo,
nokturno (za orkester), balado (za klavir), opero »Labinska ča¬
rovnica,«, kantato »Seva« idr.

36

DIABELLI Antonio, r. 1781 v avstrijskem kraju Mattsee,
u. 1858 na Dunaju, pianist, skladatelj in založnik, čigar lahne,
instruktivne sonatine so še danes ohranjene v tvarini klavir¬
skega pouka na šolah. Bil je zaslužen za tisk in propagando
del svojih velikih sodobnikov Beethovna, Schuberta idr.

DOBRONIČ Antun, r. 1878 v Jelši na Hvaru, u. 1955 v Za¬
grebu, zelo plodovit hrvatski skladatelj, ki je gradil svoja dela
na folklori. Napisal je več oper in baletov ter orkestrskih del,
med njimi zelo značilno suito »Jelšonski tanci«; v njih vzbuja
spomine na rodni kraj ter uporablja značilno ljudsko glasbilo
»liriea«. Poleg zborov in samospevov je izdal tudi zbirko na¬
rodnih pesmi.

DOHNANY Erno, r. 1877 v Bratislavi, u. 1960, madžarski
pianist, dirigent in komponist velikega slovesa, avtor več oper
in dosti komorne glasbe poleg nekaj simfoničnih skladb.

DONIZETTI Gaetano, r. 1797 v italijanskem mestu Berga¬
mo, u. 1848 prav tam, zelo plodovit operni skladatelj, ki je v
treh letih napisal 12 oper za Neapelj, kjer je bil ravnatelj
konservatorija. Od tam se je preselil v Pariz in je tu dosegel
največje uspehe. Napisal je vsega 71 oper, od katerih živi še
danes delo »Lucia di Lammermoor« poleg manj pomembnih
»Don Pasquale«, »Elisir d’amore« (Ljubavni napoj), »La Fa¬
vorita« in komične opere »La Figlia del regimento« (Polkova
hči). Razen oper je zložil še tudi 28 kantat, 18 godalnih kvar¬
tetov, 13 simfonij, mnogo drobnejših del in dosti cerkvene
glasbe.

DOŠEK Freddy, r. 1925 v Zagrebu, je eden najvidnejših
hrvatskih pianistov in profesor na Muzički akademiji v Za¬
grebu.

DOTZAUER Friedrich (Justus Johann), r. 1783 v nemškem
mestu Hildburgshausen, u. 1830 v Dresdenu, je bil svojčas naj¬
slavnejši violončelist in avtor mnogih področnih didaktičnih
kompozicij, ki so še danes v rabi pri pouku violončela.

DUKAS Paul (Abraham), r. 1865 in u. 1935 v Parizu, sodi
med najvidnejše francoske skladatelje iz polpretekle dobe, po¬
memben tudi kot profesor za kompozicijo na pariškem konser¬
vatoriju, kritik in esejist. Znamenita je njegova orkestrska
balada »L’Apprenti sorcier« (Črnošolec, po Goetheju), napisal
pa je še tudi zelo uspelo opero »Ariane et Barbe — Bleu« (po

37

M. Maeterlincku), koreografsko poemo »La Peri«, mnogo kla¬
virskih skladb in samospevov; zaslužna je njegova izdaja
skladb Rameauja, Couperina, Scarlattija in Beethovna.

DUMIČIČ Petar, r. 1901 v češkem mestu Pribram, pianist
in dirigent v Zagrebu, interpret romantičnih struj in kompo¬
nist skladb za klavir.

DUPORT Jean-Pierre, r. 1741 v Parizu, u. 1818 v Berlinu,
slaven violončelist in skladatelj za svoj instrument. — Njegov
brat Jean-Louis D. (1749—1819), je bil prav tako virtuoz na
violončelu in njegova violončelska šola je dolgo veljala kot
najvzornejše delo na tem področju.

DUPRE Marcel, r. 1886 v francoskem mestu Rouen, eden
največjih orglavcev sveta, skladatelj za orgle in improvizator,
avtor šole za orglanje.

DUŠEK (Dussek, Dussik) Jan Ladislav, r. 1790 v češkem
mestu Caslav, u. 1812 v mestu Saint-Germain-en-Laye (Fran¬
cija), svetovno slaven pianist, skladatelj in založnik, čigar di¬
daktična klavirska dela služijo še danes pri pouku klavirja.

DUVERNOY Victor Alphonse, r. 1842 in u. 1907 v Parizu,
odličen francoski pianist in klavirski pedagog, avtor še danes
uporabljanih začetniških klavirskih vaj.

DVORAK Antonin, r. 1841 v češkem zaselku Nelahozeves,
u. 1904 v Pragi, najpomembnejši češki simfonik svetovnega
slovesa. Kot deček je muziciral z vaškimi godci; kasneje je
absolviral orglarsko šolo in postal violist najprej v zabavnem
orkestru, nato pa tudi v praški operi. Tedaj je že imel kon¬
čani dve operi in tri simfonije, a je bil še popolnoma neznan.
Brahms (gl. tam!) je spoznal njegovo nadarjenost in mu je
omogočil temeljitejši študij ter priskrbel založnika. Po velikih
uspehih so ga imenovali za profesorja kompozicije na praškem
konservatoriju; od tu je šel na poziv v New York kot ravna¬
telj konservatorija, kjer pa zaradi naraščajočega domotožja ni
dolgo zdržal. V kompoziciji je z neverjetno vztrajnostjo pri¬
spel do lastnega, poznoromantičnega sloga, naslonjenega na
nevsiljivo folklorno bogastvo. Njegov opus je izredno bogat ter
sega na vsa glasbena področja. Napisal je 11 oper, od katerih
se še danes največ izvaja »Rusalka«, vrsto kantat in oratorijev,
9 simfonij (5. je znana pod imenom »Iz novega sveta«, ker upo-

38

rablja v nji nekaj indijanskih tem), mnogo poetičnih simfo¬
ničnih pesnitev, več uvertur, rapsodij, dva zvezka svetovno
znanih »Slovanskih plesov« in vrsto izredno dovršenih komor¬
nih del, med njimi 8 godalnih kvartetov, klavirski koncert,
violinski koncert in — kot naj znamenitejše delo te vrste —
koncert za violončelo; dalje dosti samospevov, klavirskih
skladb in drobnih del za različne zasedbe, pa tudi cerkvene
glasbe ni zanemarjal (maša, rekviem, Stabat mater, Te Deum
in podobne). V vsem je bil eden najplodovitejših skladateljev,
Ki sicer ni bil novator v glasbeni govorici, pač pa je uporabljal
dosežke prednikov in jih obogatil z močnimi in zavzetnimi
glasbenimi domisleki.

E

EGK Werner, r. 1901 v nemškem kraju Auchsesheim blizu
Munchna, je ena naj zanimivejših osebnosti v sodobni nemški
glasbi. Znan je posebno kot izredno učinkovit in spreten operni
skladatelj (opere »Čarobne gosli«, »Peer Gynt«, »Columbus«,
»Revizor«, »Poroka v San Domingu« itd.), napisal pa je tudi
več baletov, simfoničnih in koncertnih orkestrskih skladb.

EITNER Robert, r. 1832 v (takrat nemškem, zdaj poljskem
mestu Breslau — Vroclav), u. 1905 v Templinu (Nemčija), mu¬
zikolog, posebno zaslužen z monumentalnim bio- in bibliograf¬
skim delom »Biographisch-bibliographisches Quellen-Lexikon
der Musiker und Musikgelehrten der christlichen Zeitrech-
nung bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts« (slovar virov o glas¬
benikih in glasbenih znanstvenikih od početka našega štetja
pa do srede 19. stoletja).

ELGAR Edward, r. 1857 v angleškem mestecu Broadheath,
u. 1934 v mestu Worcester, pomemben angleški skladatelj
umerjenega, zglajenega sloga, ki je imel v postviktorijanski
dobi zelo velike uspehe ter bil povišan v plemiča in odlikovan
z naslovom »Master of the Queen’s Musič« — staro odliko¬
vanje angleškega dvora; kasneje je postal tudi baron. Napisal
je dve simfoniji, vrsto kantat in oratorijev, več uvertur, zna¬
menite »Enigma« (ugankarske) variacije, v katerih je posku¬
šal glasbeno upodobiti značaje nekaj svojih prijateljev, vio¬
linski in violončelski koncert ter manjše komorne in vokalne
skladbe.

39

ELLINGTON »DUKE«, pravzaprav Edward Kennedy El-
lington, r. 1899 v Washingtonu, pianist in komponist za jazz-
glasbo, je bil ena najvidnejših osebnosti v mladem jazz-
pokretu. Pri njegovi prvi evropski turneji je štel njegov
instrumentalni sestav po tri trobente in pozavne, štiri sakso¬
fone, klavir, banjo, kontrabas in tolkala. Bil je osnovatelj
»divjega« (jungle) sloga in je bil vobče zelo pomemben za na¬
daljnji razvoj tovrstne glasbe.

EMMANUEL Maurice, r. 1862 v francoskem mestecu Bar-
sur-Aube, u. 1938 v Parizu, francoski skladatelj in muzikolog,
specialist v preučevanju antične (grške) glasbe. Njegova kom¬
pozicijska dela se deloma naslanjajo na francosko folkloro.

ENESCO Georges, r. 1881 v romunskem kraju Dorohoiu,
u. 1955 v Parizu, največji romunski violinski virtuoz in zelo
pomemben skladatelj, zavestno oprt na folklorne muzikalne
prvine svojega naroda. Iz njegove goslaške šole je izšla vrsta
najpomembnejših sodobnih violinskih virtuozov. Obenem spa¬
da Enescu med najmarkantnejše komponiste polpretekle dobe;
napisal je tri simfonije, dve romunski rapsodiji, opero »Edip«,
ki velja kot eno najbolj dovršenih tvorb te vrste, mnogo vio¬
linskih in klavirskih skladb ter nekaj komorne glasbe.

ERARD je priimek rodbine francoskih izdelovalcev klavir¬
jev. Njen ustanovitelj je bil Sebastien E., (1752—-1831), alzaški
priseljenec in zgraditelj prvega francoskega klavirja. Z bra¬
tom Jeanom-Baptistom E. je skupaj vodil podjetje, ki je zlasti
zaslovelo z iznajdbo nove harfe »z dvojnim pedalom« — izum,
ki je največ pripomogel k izrednemu razcvetu industrije harf;
še večji sloves je doprinesla tvrdki iznajdba »repeticijske me¬
hanike« pri klavirju, ki je v bistvu še danes podlaga tako ime¬
novane »angleške« klavirske mehanike in je kmalu izpodrinila
staro »dunajsko« mehaniko pri klavirju. Tvrdka je kasneje za¬
čela graditi tudi orgle.

F

FACCIO Franco, r. 1840 v Veroni, u. 1891 v Monzi (Italija),
je bil v svoji dobi najslavnejši italijanski dirigent, posebno
odličen interpret oper Verdija, Ponchiellija, Puccinija in Cata-
lanija, od katerih je številne prvič izvedel.

40

FALL Leo, (1873—1925), skladatelj, mojster »dunajske«
operete; najuspelejše delo: »Dolarska princesa«.

FALLA Manuel de, r. 1876 v španskem mestu Cadiz, u. 1946
v argentinskem zaselku Alta Gracia, španski pianist in skla¬
datelj, ki je v svojih delih uspešno družil špansko folkloro z
impresionistično kompozicijsko tehniko. Mlad je prišel za ne¬
kaj časa v Pariz, a je tam ostal do 1. svetovne vojne; bil je
najožji prijatelj francoskih glasbenih impresionistov. Po špan¬
ski državljanski vojni se je izselil v Argentino. Njegova glas¬
bena zapuščina je zelo bogata in značilna ter ga predstavi kot
zelo samoniklega skladatelja velikega formata. Komponiral je
opere (»La vida breve« — Kratko življenje in »El amor brujo«
— Žgoča ljubezen), balete (»El sombrero de tres picos« — Tri-
rogelnik) ter mnogo orkestralne, komorne in vokalne glasbe.

FARRAR Geraldine, r. 1882 v kraju Melrose (ZDA), ena
najslavnejših opernih pevk (sopran) iz prve četrtine tega sto¬
letja, članica opere Metropolitan v New Yorku, kjer je 439-krat
stopila v 23 vlogah.

FAURE Gabriel Urbain, r. 1845 v francoskem kraju Pa-
miers, u. 1924 v Parizu, zelo tehten francoski skladatelj kla¬
sične glasbene izobrazbe in poznoromantične usmerjenosti, ki
je tudi kot pedagog močno vplival na razvoj sodobne glasbe.
Napisal je opero »Penelope«, simfonijo, mnogo komorne in kla¬
virske glasbe ter samospevov.

FETIŠ Fran^ois-Joseph, r. 1784 v belgijskem mestu Mons.
u. 1871 v Bruslju, prvi in najpomembnejši francoski muzikolog
in leksikograf prejšnjega stoletja. Znamenito je njegovo delo
»Biographie universelle des musiciens et Bibliographie gene¬
rale de la musique« (Splošna biografija glasbenikov in glasbe¬
nih izdanj), monumentalno delo v 8 knjigah, ki je služilo vsem
kasnejšim delom te vrste za vzor. Bil je tudi zelo plodovit
skladatelj, a njegove skladbe so danes zastarele in pozabljene.

FEUERMANN Emmanuel, r. 1902 v poljskem kraju Kolo¬
nija, u. 1942 v New Yorku, znamenit avstrijsko-poljski violon¬
čelist, ki se je tik pred začetkom 2. svetovne vojne izselil v
Ameriko.

FIBICH Zdenek, r. 1850 v češkem kraju Všeborice, u. 1900
v Pragi, romantično usmerjen skladatelj mnogih, zdaj že skoro
pozabljenih oper in nekaj melodramatičnih balad, pa še vedno

41

pogosto izvajane klavirske skladbe »Poeme«, ki je prešla v
repertoar salonskih in zabavnih orkestrov.

FIRKUŠNY Rudolf (Ruda), r. 1912 v češkem kraju Napa-
jedla, svetovno znan klavirski virtuoz naše dobe.

FISCHER Edwin, r. 1886 v Baslu (Švica), prominentni pia¬
nist in dirigent, slovi kot interpret Bacha in Beethovna.

FISCHER-DIESKAU Dietrich, r. 1925 v Berlinu, svetovno
znani operni in koncertni pevec (bariton).

FITELBERG Grzegorz, r. 1879 v poljskem mestu Dvinsk,
u. 1953 v Katovicah, eden prvih poljskih dirigentov. Bil je tudi
skladatelj poljske nacionalne usmerjenosti.

FITZGERALD Ella, r. 1918 v Newport News (ZDA), je naj¬
pomembnejša pevka ameriškega jazzovskega sloga.

FLAGSTAD Kirsten (Malfrid), r. 1895 v norveškem kraju
Hamar, ena najuspešnejših pevk (sopran) našega časa.

FLEISCHMANN Alois Georg, r. 1910 v Miinchnu, muzi¬
kolog in dirigent, ki je med drugim tudi prvi napisal izčrpno
študijo o slovenski glasbi (v nemščini).

FLESCH Karl, r. 1873 v madžarskem kraju Moson, u. 1944
v Luzernu (Švica), je bil znamenit madžarski violinist in pe¬
dagog, čigar dela o violinski tehniki so še danes temelji violin¬
skega študija.

FLOTOW Friedrich von, r. 1812 v nemškem zaselku Teu-
tendorf, u. 1883 v Darmstadtu, uspešen nemški operni skla¬
datelj, ki je napisal 20 oper, od katerih se še danes pogosto
izvaja »Martha«.

FOERSTER Anton, r. 1837 v češkem kraju Osenice, u. 1926
v Novem mestu, slovenski skladatelj češkega rodu, ki je imel
največ zaslug za našo cerkveno — cecilijansko — glasbo. Obo¬
gatil je slovensko glasbo z mnogo vokalnimi skladbami, pred¬
vsem pa s prvo slovensko opero »Gorenjski slavček«, ki spa¬
da še danes v železni repertoar naše opere. Napisal je tudi
kantato »Turki na Slevici« in več samospevov.

FOERSTER Josef Bohuslav, r. 1859 v češkem kraju Dete-
nice, u. 1951 v kraju Novy Vesteč, značilen češki komponist
oper in simfonične glasbe poznoromantičnega sloga. Bil je zelo
čaščen in je dosegel položaj predsednika Češke akademije zna¬
nosti in umetnosti.

42

FORTNER Wolfgang, r. 1907 v Leipzigu, spada med naj¬
bolj značilne sodobne nemške skladatelje, avtor znanega vio¬
linskega koncerta in simfonične suite »Mouvements«. Napisal
je še tudi več komornih del, simfonijo, fantazijo za dva kla¬
virja na note B-A-C-H, koncert za violončelo in mnogo samo¬
spevov ter drobnejših skladb.

FOURNIER Pierre, r. 1906 v Parizu, naj znamenitejši so¬
dobni francoski violončelist, ki koncertira pogosto tudi pri
nas. —■ Njegov brat Jean F. je slovit violinist in dirigent.

FRANCESCATTI Rino, r. 1902 v Marseilleu, je svetovno
znan violinist.

FRANCHOMME Auguste, r. 1808 v francoskem mestu Lille,
u. 1884 v Parizu, francoski violončelist in skladatelj več in-
struktivnih del za svoj instrument.

FRANCK Cesar (Auguste), r. 1822 v belgijskem mestu Liege,
u. 1890 v Parizu, eden največjih francoskih simfonikov prejš¬
njega stoletja. Bil je organist v raznih pariških cerkvah, nato
pa profesor za orgle na pariškem konservatoriju. Bil je zelo
skromen in je svoja dela rad prikrival; ostal bi bil skoraj ne¬
znan, da niso njegovi zavzeti učenci, med katerimi je bilo že
nekaj priznanih skladateljev, organizirali festival njegovih
skladb, s katerim je bil na mah poznan in čaščen. Pisal je mi¬
stično in ekstatično glasbo, ki je bila slogovno usidrana v
romantiki. Izmed njegovih ne prav številnih skladb še danes
mnogo izvajajo edino simfonijo, ki je sploh najpomembnejše
tovrstno delo v francoski glasbeni literaturi. Znani so tudi
njegovi oratoriji in simfonične slike, posebno pa klavirske
»Simfonične variacije«. Zgledna je njegova violinska sonata,
ki je prvi dognani zgled njegove specialne »ciklične« kompo-
, zicijske tehnike, pri kateri povezujejo glavne misli stavke med
seboj.

FRANCL Rudolf, r. 1920 v Ljubljani, operni in koncertni
tenorist in eden naših prvih pevcev, ki si je bil utrl pot tudi
v inozemstvo. — Njegov brat Jean F. je bil baritonist in član
zagrebške opere.

FREITAS BRANCO, Luiz de, r. 1890 in u. 1955 v Lisboi,
vodilni portugalski skladatelj in muzikolog ter upoštevan sim¬
fonični in komorni glasbeni tvorec. — Njegov brat Pedro de

43

F. B. je dirigent simfoničnega orkestra v portugalski metro¬
poli.

FRICSAY Ferenc, r. 1914 v Budimpešti, je zelo cenjen
madžarski dirigent, ki mnogo gostuje po svetu in stalno so¬
deluje na glasbenih festivalih v Salzburgu in Edinburghu.

FRIEDMANN (pravzaprav Freudmann) Ignac, r. 1882 v
poljskem kraju Podgorze pri Krakovu, u. 1948 v Sidneyu (Av¬
stralija), eden največjih poljskih pianistov mednarodnega slo¬
vesa, posebno interpret Chopinovih skladb. Izdal je tudi dela
Chopina, Schumanna in Liszta v zglednih edicijah.

FUNTEK Leo, r. 1885 v Ljubljani, u. 1958 v Helsinkih, slo¬
venski violinist in dirigent, ki se je že kmalu izselil na Finsko,
kjer je bil koncertni mojster v Helsinkih, kasneje dirigent
v Viipuri ter slednjič dirigent na helsinški operi.

FURTWANGLEIt Wilhelm, r. 1886 v Berlinu, u. 1954 v
mestu Baden-Baden (ZRN), največji nemški dirigent iz' pol¬
pretekle dobe, naslednik Nikischa pri znamenitem Gewand-
haus-orkestru v Leipzigu in kasneje vodja berlinske Filhar¬
monije ter artistični vodja Wagnerjevega svečanega gledališča
v Bayreuthu na Bavarskem. Bil je »Generalmusikdirektor«,
najvišji položaj dirigenta v Nemčiji; odložil pa je leta 1934
vse časti. Bil je tipični poznoromantični dramatični dirigent,
pa tudi skladatelj zmerno moderne smeri.

G

GABRIELI Andrea (1520—1586) in GABRIELI Giovanni
(1557—1612), Benečana, sta bila glavna skladatelja tako ime¬
novane beneške kompozicijske šole, h kateri je — vsaj de¬
loma — šteti tudi našega Jakoba Petelina-Gallusa. Oba sta
bila nekaj časa organista v cerkvi sv. Marka v Benetkah;
mnogo sta popotovala po takratnih evropskih dvorih, kjer so
ju povsod visoko cenili. Komponirala sta posvetne in nabožne
pesmi (motete in madrigale) za razne zborovske zasedbe od
troglasja naprej, pa tudi instrumentalne skladbe (sonate, ri-
cercare, canzone), ki so se takrat komaj začele uveljavljati.
Njuno delo je imelo posebno velik pomen za nadaljnji razvoj
evropske glasbe in je našlo dosti posnemalcev.

44

GADE Niels (Wilhelm), r. 1817 in u. 1890 v Kobenhavnu,
velja kot početnik samorasle danske glasbe; bil je romantik,
ki pa se je vsaj deloma naslanjal na dansko ljudsko glasbo in
jo skušal uporabljati v svojih delih. Napisal je osem simfonij,
sedem uvertur, več suit, kantat in sonat, ki pa so le še redko
na koncertnih sporedih.

GALLI-CURCI Amelita, r. 1899 v Milanu, živi v Beverly-
Hills (ZDA), italijanska operna pevka (koloraturni sopran) sve¬
tovnega slovesa, specialistka za Rossinijeve in Verdijeve opere.

GALLI-MARlE Celestine, r. 1840 v Parizu, u. 1905 v fran¬
coskem kraju Vence, operna pevka (mezzosopran), znamenita
po vlogah v operah »Carmen« in »Mignon«.

GALLUS JACOBUS CARNIOLUS (Jakob Petelin), r. 1550
bržkone v Ribnici na Dolenjskem, u. 1591 v Pragi, prvi in
svetovno pomembni slovenski skladatelj; po takratni navadi
se je najčešče podpisoval ponemčeno kot Handl, Handl, Hahnel
ali Hahn, pofrancozeno Coq, še pogostneje polatinjeno Gallus
z vzdevkom Carniolus (Kranjec). Njegova mladost še ni do¬
dobra raziskana; kot mojster se pojavi v Pragi, kjer je bil
organist v cerkvi sv. Jana na Pradle (danes je ta cerkev opu¬
ščena). Pisal je izključno zborovske skladbe najrazličnejših
zasedb od troglasja navzgor. Njegovo poglavitno delo je »Opus
musicum«, zbirka motetov za vse nedelje in praznike v cerkve¬
nem letu, izdana v štirih obsežnih knjigah. Nekaj posvetnih
madrigalov obsega zbirka »Moralia«. Doslej je znanih tudi 19
maš, pa še nekaj posameznih motetov in madrigalov. Bil je
zelo upoštevan skladatelj in mnogi ga primerjajo z Lassom
(gl. tam!) in Palestrino (gl. tam!) ter ga uvrščajo z obema ime¬
novanima v trojico največjih komponistov svoje dobe.

GASTOUE Amede, r. 1873 in u. 1943 v Parizu, francoski
muzikolog in pomemben preučevalec gregorijanskega korala;
bil je tudi skladatelj odrskih, simfoničnih in komornih del.

GAUBERT Philippe, r. 1879 v francoskem mestecu Cahors,
u. 1941 v Parizu, virtuoz na flavti in eden najpomembnejših
dirigentov, komponist oper, baletov, simfoničnih skladb, pred¬
vsem pa kompozicij za flavto.

GAVEAU je priimek rodbine francoskih izdelovalcev kla¬
virjev in predhodnikov klavirja. Najbolj znan med njimi je

45

bil fiTIENNE G., (1872—1943), ki je tudi dal zgraditi znano
koncertno dvorano njegovega imena v Parizu.

GAVINIES Pierre, r. 1728 v mestu Bordeaux, u. 1800 v
Parizu, violinski virtuoz, v bistvu samouk, ki si je z veliko
vztrajnostjo povzpel do svetovnega slovesa. Pisal je tudi sklad¬
be za svoj instrument in njegove violinske etude so še danes
v učnih načrtih glasbenih šol.

GAVOTY Bernard, r. 1908 v Parizu, uvaževan kritik, ese¬
jist in pisec knjig o glasbi.

GEMINIANI Francesco Saverio, r. 1680 (ali 1687) v itali¬
janskem mestu Lucca, u. 1762 v Dublinu (Irska), violinist,
komponist in muzikolog, ki je v glavnem živel v Angliji. Bil
je zelo plodovit skladatelj, čigar violinska šola (The Art of
Playing on the Violin) je bila zelo slavna. Kot znanstvenik je
bil avtor slovarja »Dictionnaire harmonique« in več estetsko-
znanstvenih knjig in razprav.

GEORGESCU Georges, r. 1887 v rumunskem mestu Sulina,
dirigent bukareštanske Filharmonije in orkestra »Enesco« ter
nekaj let tudi direktor tamkajšnje opere.

GERBIČ Franjo (često tudi Gerbič ali Gerbic), r. 1840 v
Cerknici, u. 1917 v Ljubljani, prvotno pevec, potlej zelo plo¬
dovit slovenski skladatelj oper, kantat in samospevov, pa tudi
simfoničnih (»Lovska simfonija«) in drugih orkestrskih del.
Po slogu sodi med romantike; nekatere posebno priljubljene
pesmi se pojejo še vedno zaradi svoje poljudne melodike.

GEVAERT Francois-Andrč, r. 1828 v belgijskem kraju
Huysse, u. 1908 v Bruslju, belgijski muzikolog in skladatelj, ki
je napisal mnogo uspelih odrskih del; nato se je popolnoma
posvetil teoretični in praktični, pa tudi zgodovinski glasbeni
znanosti. Posebno znana je njegova knjiga o instrumentaciji
(»Traite general dTnstrumentation«), ki je bila po istoimenski
knjigi H. Berlioza dolgo najbolj upoštevan priročnik s tega
področja.

GERSHWIN George, r. 1898 v Broocklynu (ZDA), u. 1937
v Holywoodu, najbolj popularni ameriški skladatelj. Klasično
izšolan je znal plitvo zabavno glasbo, ki je dotlej prevlado¬
vala, dvigniti na višjo raven in ji dati določen položaj v sve¬
tovnem merilu. Skladba, s katero je prodrl, je »Rhapsody in
blue« (pri nas znana pod — ne popolnoma točnim prevo-

46

dom — »Rapsodija v modrem«, pri čemer pa izraz »blue« ne
pomeni zgolj barvo, temveč svojstveno razpoloženje); nadalje
je zelo znan njegov klavirski koncert, dalje plesna suita »Ame-
rikanec v Parizu«, najbolj pa opera »Porgy and Bess«, ki je šla
prek vseh svetovnih odrov, poleg nje pa številne popevke, ki
so dosti pripomogle k svetovni uveljavitvi posebnega — ameri-
kanskega — glasbenega sloga, ki pa ni jazz.

GHEDINI Giorgio Federico, r. 1892 v italijanskem mestu
Cuneo, spada med najvidnejše italijanske skladatelje naše
dobe. Napisal je sedem oper, bolj pa so znana njegova simfo¬
nična dela in priredbe skladb starih mojstrov.

GIESEKING Walter, r. 1895 v Lyonu, u. 1956 v Londonu,
najslavnejši nemški klavirski virtuoz zadnjih 50 let, čigar
klavirska tehnika je postala zgled uravnovešene klavirske igre.
Bil je specialist za Schumanna, Debussyja in Ravela ter je
skupaj s svojim učiteljem Leimerjem izdal navodila za spozna¬
vanje in obvladanje sodobne klavirske tehnike.

GIGLI Benjamino, r. 1890 v italijanskem mestecu Reca-
nati, u. 1957 v Rimu, za Carusom najslavnejši tenorist sveta,
ki je nastopal po celem svetu in obvladoval 62 glavnih opernih
vlog.

GILELS Emil Grigorijevič, r. 1916 v Odessi, profesor na
moskovskem konservatoriju, eden najvidnejših sovjetskih pia¬
nistov, specialist za skladbe Čajkovskega.

GIORDANO Umberto, r. 1867 v italijanskem mestu Foggia,
u. 1948 v Milanu, plodovit in upoštevan operni skladatelj
(»Andrea Chenier«), po slogu tipičen predstavnik tako imeno¬
vanega »verizma«, ki je gojil predvsem posebno zvrst drama¬
tičnega realizma z močnimi zvočnimi učinki.

GLAZUNOV Aleksander Konstantinovič, r. 1865 v Peter¬
burgu, u. 1936 v Parizu, zelo plodovit ruski simfonični skla¬
datelj in poslednji predstavnik velike ruske kompozicijske
smeri 19. stoletja. Njegova glasbena govorica se sicer oplaja s
folklorno, vendar prevladuje v nji klasična tendenca, ki ga je
obvarovala pred eksperimentiranjem. Napisal je osem sim¬
fonij, sedem simfoničnih pesnitev (najbolj znana je »Stenka
Razin«), ponajveč posvečenih ruskim historičnim osebnostim,
dva klavirska in en violinski koncert, šest godalnih kvartetov
in mnogo manjših klavirskih skladb in samospevov.

47

GLINKA Mihail Ivanovič, r. 1804 v ruskem kraju Novo-
spaskoje, r. 1857 v Berlinu, »oče« ruske umetne glasbe nacio¬
nalne smeri. Po burni mladosti se je šele prilično pozno po¬
svetil resnejšemu študiju glasbe in se tudi na svojih številnih
popotovanjih zgledoval na kompozicijskih dosežkih v tujini.
Vsi kasnejši ruski skladatelji mu mnogo dolgujejo, posebno
kar zadeva uporabljanje tipično ruske folklore. Napisal je dve
operi (»Življenje za carja«, danes preimenovana v »Ivan Su-
sanin«, ter »Ruslan in Ljudmila«, pravljična opera), simfonič¬
no fantazijo »Kamarinskaja«, dosti komorne glasbe, zlasti pa
samospevov, tipičnih ruskih »romansov« (romanc). S potovanja
po Španiji se je vrnil z dvema uverturama (»Jota aragonesa«
in »Poletni večer v Madridu«) ter med rojaki zanetil ljubezen
do španske glasbe, ki so ji tudi drugi potlej posvetili mnogo
pozornosti. Napisal je knjigo spominov, ki nam nudijo značilen
vpogled v takratno rusko glasbeno in družabno življenje.

GLUCK Cristoph Willibald, r. 1714 v nemškem kraju
Erasbach, u. 1787 na Dunaju, eden najuspelejših opernih skla¬
dateljev in »reformator« te glasbene oblike v 18. stoletju. Po
razgibani in uspehov polni mladosti se je slednjič ustalil
v Parizu, ki je postal glavno torišče njegovega kompozicijskega
in glasbeno-organizatoričnega delovanja. S pomočjo takratne
princese, kasnejše kraljice Marije Antoinette, se je znal uve¬
ljaviti in boriti zoper takrat prevladujočo italijansko operno
smer ter novi, francoski, operi pripomoči do veljave. Pri ob¬
činstvu pa je končno zmagal Italijan Piccini (gl. tam!) in že
ostareli Gluck, ki ga je med tem zadelo še dosti drugih nezgod,
se je preselil na Dunaj in se tam predajal melanholiji spominov.
Vsega je napisal 107 oper, med njimi najpomembnejše »Orfej«,
»Armida«, »Ifigenija na Tavridi«, 11 simfonij, nekaj koncertov
in sonat in več baletnih pantomim, v glavnem na klasičnih in
mitoloških predlogah. Cilj njegove operne reforme je bila po¬
globljena dramatičnost, ki jo je bila italijanska smer obšla;
važno pa je bilo tudi, da so bili njegovi libreti francoski, med¬
tem ko so italijanski skladatelji uporabljali le italijanska
besedila.

GODOWSKI Leopold, r. 1879 v Vilni, u. 1938 v New Yorku,
poljski pianist in komponist, naslednik Busonija (gl. tam!) na

48

dunajskem konservatoriju. Bil je tudi plodovit skladatelj, po¬
sebno pa znan kot avtor študij na Chopinove etude.

GOFRILLER Matteo, znamenit beneški goslar iz prve polo¬
vice 18. stoletja; posebno znani so njegovi violončeli; na enem
od njih igra tudi Casals (gl. tam!).

GOLTERMANN Georg (Eduard), r. 1824 v Hannovru,
u. 1898 v Frankfurtu, odličen nemški violončelist in dirigent
ter skladatelj za svoj instrument; njegova didaktična dela so
še danes upoštevana.

GOODMAN Benjamin, r. 1909 v Chicagu, ameriški klari¬
netist in jazzist, ki je vodil razne instrumentalne ansamble,
kjer so prvič sodelovali belci in črnci. Njegov vzdevek je bil
»kralj swinga«, ker je prvenstveno gojil slog »swing«, različek
običajnega sloga jazza. Napisal je tudi knjigo »Kraljestvo
swinga« (»The kingdom of Swing«) in pomembno šolo za
klarinet.

GOOSSENS Eugene, r. 1893 v Londonu, znan dirigent, ki
je prepotoval mnogo sveta in se slednjič nastanil v Sidneyu
(Avstralija), kjer je postal ravnatelj konservatorija. Napisal je
dve operi, dve simfoniji, koncert za oboo, dosti komorne in
klavirske glasbe ter je bil 1955 povišan v viteza. — Njegov brat
Leon G. je znamenit oboist.

GOSTIČ Josip, r. 1900 v Stari Loki, u. 1963 v Ljubljani,
slovenski operni in koncertni pevec (tenor), prvak na ljub¬
ljanski, zagrebški in končno dunajski operi, sodelavec na raz¬
nih festivalih.

GOTOVAC Jakov, r. 1895 v Splitu, eden najpomembnejših
hrvatskih sodobnih skladateljev, ki gradi na folklornih ele¬
mentih, a s sodobnimi kompozicijskimi sredstvi. Napisal je pet
oper (»Ero s onog svijeta«, »Morana«, »Kamenik«, »Mila Goj-
saliča«, »Stanac«; največ svetovnega uspeha je dosegel s prvo-
imenovano), scenično glasbo h Gunduličevemu pastoralu
»Dubravka« in mnogo zelo uspelih zborov. V simfonični glasbi
se je povsod uveljavilo njegovo »Simfonično kolo«, ki je brž¬
čas največ izvajana orkestralna skladba folklornega značaja
pri nas in drugod. Tudi ciklus »Koleda« (za moški zbor in
komorni ansambel) je mnogo na programih. — Njegov sin
Pero G. je upoštevan kot avtor zabavne glasbe.

4 — Glasbeni slovarček

49

GOUNOD Charles (Francois), r. 1818 in u. 1893 v Parizu,
zelo uspešen operni in cerkveni skladatelj, čigar opera »Faust«
(»Margareta«, po Goethejevem Faustu, I. del) je ena največ
igranih oper svetovne literature. Mimo »Fausta« je bil avtor
mnogih oper (»Romeo in Julija«, »Mireille« idr.), ki pa so
danes že skoraj pozabljene. Kot organist in komponist mnogih
cerkvenih skladb se je splošno proslavil; napisal je 13 maš,
dva rekviema, dosti motetov in raznih cerkvenih spevov;
nadalje pa še veliko kopico samospevov, ki so bili dolga deset¬
letja največ pete pesmi.

GRAINGER Percy Aldridge, r. 1882 v avstralskem kraju
Brighton, u. 1961 v White Plains (ZDA), eden prvih avstral¬
skih skladateljev, ki je že kot čudežni otrok-pianist prepo¬
toval pol sveta in postal ameriški državljan. Na njegovo kom¬
pozicijsko usmerjenost je največ vplival prijatelj Edvard
Grieg (gl. tam!), ki ga je napotil k neusahljivemu viru folklore.
Njegova glasba je naozko povezana z avstralsko domovino in
prepletena s folklorno motiviko. Napisal je več simfoničnih
in komornih del, tako (folklorni) suiti »Mock Morris« in »In
a nutshell« (V orehovi lupini), nadalje kantati »The Bride’s
Tragedy« (Nevestina tragedija) in »The Marching song of
the democracy« (Koračnica demokracije).

GRANADOS Enrique, r. 1887 v španskem mestu Lerida,
u. na torpedirani angleški ladji »Lusitania« leta 1916, eden
prvih španskih pianistov in skladateljev, ki je zavestno uvedel
španske folklorne elemente v umetno glasbo (pred njim so
to delali ponajveč tuji komponisti, npr. Glinka — gl. tam!).
Napisal je več oper in tipičnih španskih operet (»zarzuela«),
vrsto zelo uspelih klavirskih skladb, od njih zlasti znano
suito »Goyescas« po slikah znamenitega španskega slikarja
Goye, ki jo je kasneje preuredil v opero, ter polno španskih
plesov. Obenem z Albenizom in de Fallo je najjačji pred¬
stavnik novejše španske glasbe.

GREČANINOV Aleksander Tihonovič, r. 1864 v Moskvi,
u. 1956 v New Yorku, ruski skladatelj umerjene nacionalne
smeri in nadaljevalec teženj »mogočne petke« okrog Balaki-
reva (gl. tam!). Je avtor dveh malo znanih oper, štirih simfonij,
koncerta za violončelo, treh godalnih kvartetov in mnogih
mladinskih skladb za klavir.

50

GRIEG Edvard Hagerup, r. 1843 v norveškem mestu Ber¬
gen in prav tam tudi umrl 1. 1907, je prvi zavestno norveški
skladatelj, ki je privedel norveško folkloro na raven evropske
glasbe. Bil je odličen pianist in zbiratelj narodnega blaga.
Napisal je mnogo klavirskih skladb, od katerih slovejo »Li¬
rične skladbe« v 10 zvezkih. Poleg njih je znan in mnogo
igran njegov klavirski koncert, medtem ko orkestralna dela
bledijo (pogosto se še izvaja scenična glasba k Ibsenovi drami
»Peer Gynt«, medtem ko je glasba k obema Bjornsonovima
dramama »Olaf Trygvason« in »Sigurd Jorsalfar« že skoraj
pozabljena).

GROOT COR de (Cornelius Wilhelmus), r. 1914 v Amster¬
damu, profesor na konservatoriju v Haagu, odličen svetovni
klavirski virtuoz, avtor nekaj klavirskih skladb.

GROTRIAN-STEINWAY, nemška klavirska tvrdka (Stein-
way je angleško ime po nemškem Steinweg), znana po na¬
prednosti v tehniki gradnje klavirjev in drugih glasbil.

GROVE George (Sir), r. 1820 v kraju Clapham, u. 1900
v Sydenhamu (oboje pri Londonu), angleški muzikolog, avtor
najobsežnejšega in najzanesljivejšega angleškega glasbenega
slovarja »Dictionary of Musič and Musicians«, ki ga redno
obnavljajo in dopolnjujejo in obsega v 5. (zadnji) izdaji
9 knjig. Napisal je tudi druge glasbene strokovne knjige in
postal prvi ravnatelj znamenite londonske glasbene šole
»Royal College of Musič«.

GRt)NFELD Alfred, r. 1852 v Pragi, u. 1924 na Dunaju,
pianist svetovnega slovesa in komponist za svoj instrument.
Njegov brat Heinrich G. (1855—1930) je bil slovit violončelist
in profesor berlinskega konservatorija.

GRUMIAUX Arthur, r. 1921 v francoskem kraju Villers-
Pervin, eden vodilnih violinskih virtuozov sedanjosti.

GRtlTZMACHER Friedrich, r 1832 v nemškem mestu
Dessau, u. 1903 v Dresdenu, je spadal k najvidnejšim svetov¬
nim violončelistom druge polovice 19. stoletja in bil upoštevan
skladatelj za svoj instrument. Še danes je v veljavi njegova
»Visoka šola igranja na violončelo« (»Hohe Schule des Violon-
cellspiels«), — Njegov brat Leopold G. (1835—-1900) je bil prav
tako violončelist in skladatelj.

51

GUADAGNINI, rodbinski priimek 15 italijanskih goslarjev
od 18. do 20. stoletja. Najpomembnejši med njimi je bil
Giovanni Battista G. (1711—1786), čigar violine se odlikujejo
z lepim tonom in dovršeno obliko. Sinovi so nadaljevali oče¬
tovo tradicijo in zadnji od njih, Paolo G. (1908—1942) je še
ročno izdeloval gosli po prevzetem vzorcu.

GUARNERI, rodbinski priimek slavnih italijanskih go¬
slarjev 17. in 18. stoletja. Najslavnejši med njimi je bil Gio-
seffo Bartolomeo (ali pa Giuseppe Antonio) G. (1698—1744),
z vzdevkom »del Gesu« po monogramu »I. H. S«, ki ga je vre¬
zal v vsak svoj izdelek. Njegove gosli veljajo danes prav
toliko, kot slovite Stradivarijeve (gl. tam!). Največji violinist
vseh časov, Paganini (gl. tam!) je imel Guamerijeve gosli,
imenovane »II canone« (top), bržkone zaradi krepkega in iz¬
datnega tona.

GUI Vittorio, r. 1885 v italijanskem mestu Fiesole, naj¬
uspešnejši italijanski dirigent v prvih desetletjih našega sto¬
letja, ki se je zelo zavzel za novejšo glasbo in je vodil zname¬
niti festival »Maggio musicale« v Firencah. Komponiral je
predvsem simfonične pesnitve v impresionističnem slogu.

GUILMANT Alexandre (Felix), r. 1837 v francoskem ob¬
morskem mestu Boulogne-sur-mer, u. 1911 v pariškem pred¬
mestju Meudon, eden najslavnejših orglavcev in skladateljev
za to glasbilo. Bil je organist v pariški cerkvi Sainte-Trinite,
kjer so največje in najboljše orgle tega mesta. S skladateljema
Charlesom Bordesom in Vincentom d’Indyjem (gl. tam!) je
ustanovil znameniti pariški konservatorij »Schola cantorum«,
iz katerega je izšlo mnogo francoskih in tujih skladateljev.

GULDA Friedrich, r. 1930 na Dunaju, je eden najvidnejših
sodobnih svetovnih pianistov.

H

HAAS Monique, r. 1909 v Parizu, francoska pianistka
svetovnega slovesa, goji predvsem moderno francosko klavir¬
sko glasbo.

HANDEL Georg Friedrich, r. 1685 v nemškem mestu Halle
an der Saale, u. 1759 v Londonu, eden največjih skladateljev

52

prve polovice 18. stoletja. Rojen je bil v istem letu kot J. S.
Bach (gl. tam!) in v zelo podobnem družbenem okolju, a živel
je povsem drugače, razgibano in podjetno ter svojega velikega
rojaka ni niti poznal. Že zmlada si je v Italiji prisvojih spret¬
nost v komponiranju oper; kasneje je odšel v London in
kmalu zavzel vse ključne položaje v angleški glasbi, zlasti
v operi. Vodil jo je v umetniškem pogledu, pogosto pa tudi
v finančnem, kar ga je često skoraj uničilo. Velik in nad¬
ležen konkurent mu je bila angleška izvirna opera, imenovana
»The beggar’s opera« (Beraška opera), ki jo je zaman skušal
izpodnesti s svojimi operami, napisanimi v italijanskem slogu.
Zato je začel pisati angleške oratorije, nekakšne biblijske
opere, ki še danes privlačujejo angleško občinstvo. Napisal
jih je 32, vsako leto najmanj enega; »Mesija« je še dandanes
vsako leto na londonskih koncertnih sporedih kot posebna slo¬
vesnost. Na starost je oslepel (prav kakor J. S. Bach!) in
operiral ga je isti zdravnik enako brezuspešno. Zapustil je
ogromno skladb za vsakovrstne vokalne in instrumentalne
zasedbe: 40 oper, 22 kantat, 37 sonat, že navedenih 32 orato¬
rijev, 12 orgelskih koncertov in šest posebno znamenitih suit
za godala, imenovanih »Concerti grossi«, ki so še danes stalno
v repertoarju vseh orkestrov sveta.

HAENDEL Ida, r. 1928 v poljskem zaselku Chelm, sodi
med najprominentnejše violiniste sedanjosti; živi v Montrealu
(Kanada) in koncertira po vsem svetu.

HALEVY Jacques Fromental (pravo ime Jacques Levy),
r. 1799 v Parizu, u. 1862 v Nizzi, operni skladatelj in dolgo¬
letni profesor za kompozicijo na pariškem konservatoriju.
Njegove nekoč slavne opere so danes skoraj popolnoma po¬
zabljene, le »Židinja« se še včasih pojavlja na opernih odrih.
Napisal je dosti židovske obredne glasbe, prevedel pa mnogo
teoretskih knjig, med njimi slavni Cherubinijev (gl. tam!)
učbenik kontrapunkta »Traite de contrepoint«, ki že več kot
sto let služi za osnovo te kompozicijske metode.

HALLE Charles (Sir), r. 1819 v nemškem mestu Hagen,
u. 1895 v angleškem mestu Manchester, pianist in dirigent, ki
je — po revoluciji 1848 — živel v Londonu in kasneje usta¬
novil po njem imenovani simfonični orkester v Manchestru.

53

HANDSCHIN Jacques, r. 1886 v Moskvi, u. 1955 v Baslu
(Švica), zelo razgledan in plodovit švicarski muzikolog in orga¬
nist, profesor na muzikološkem oddelku univerze v Baslu.

HANON Charles-Louis, r. 1820 v francoskem kraju Rem-
sur-l’Aire, u. 1900 v mestu Boulogne-sur-mer, francoski orga¬
nist in pianist, čigar klavirsko šolo in etude še danes dosti
uporabljajo pri klavirskem pouku.

HANNIKAINEN Tauno, Heikki, r. 1896 v finskem zaselku
Jivaskyla, violončelist, dirigent in skladatelj, živi v finskem
glavnem mestu Helsinki.

HANSON Howard (Harold), r. 1896 v kraju Wahoo (ZDA),
ameriški skladatelj klasične akademske usmerjenosti, je bil
nekaj časa ravnatelj ameriške Glasbene akademije v Rimu,
potlej pa vodja znamenitega »Eastman School of Musič« v
ameriškem mestu Rochester. Napisal je dve operi, štiri simfo¬
nije, tri koncerte in mnogo vokalnih del, ki jih posebno
v Ameriki mnogo izvajajo.

HARRIS Roy (Ellsworth), r. 1898 v kraju Lincoln Country
(ZDA), prvotno traktorist in farmer, ki je ob prostem času
študiral glasbo, preden se je odločil za strožji študij pri Nadji
Boulanger (gl. tam!) v Parizu. Po slogu je zelo samonikel in
samovoljen; napisal je sedem simfonij ter okoli 40 orkestrskih
skladb in koncertov; ima tudi mnogo v Ameriki zelo priljub¬
ljenih filmskih spremljav in pesmi.

HARTMANN Karl Amadeus, r. 1905 v Miinchnu, nemški
skladatelj novejše ekspresionistične usmerjenosti, organizator
združbe »Musiča viva«. Težišče njegovega ustvarjanja je šest
simfonij, dalje v koncertih za violino, za klavir, za violo, dveh
godalnih kvartetih in v komorni operi »Des Simplicius Sim-
plicissimus Jugend« (mladost S. S.-a).

HATZE (pravzaprav HACE) Josip, r. 1879 in u. 1959 v
Splitu, hrvatski skladatelj in organizator glasbenega življenja
tako doma, kakor tudi — med narodnoosvobodilno vojno —
v tujini. Bil je učenec Mascagnija (gl. tam!) in je v obeh svojih
operah (»Povratak« in »Adel i Mara«) nadaljeval veristično
smer svojega učitelja. Izdal je več zbirk pesmi (»Romance«,
»Melodije«), zborovskih »rukovetov«, partizanskih pesmi, na¬
pisal pa je še tudi več kantat (»Noč na Uni«, »Golemi Pan«),
v katerih se je mestoma naslonil na folkloro.

54

HAYDN Franz Joseph, r. 1732 v gradiščanskem kraju
Rohrau, u. 1809 na Dunaju, prvi (nemški) klasik v glasbi in
velik simfonični ustvarjalec, je izhajal iz preproste podežel¬
ske rodbine; zato izžareva njegova glasba dosti sveže prirod-
nosti in ljudske melodike. Zgodaj je prišel na Dunaj, kjer je
bil zaradi lepega petja sprejet v zbor cerkve sv. Štefana. Rano
je tudi začel komponirati, čeprav je bil skoraj samouk; kasneje
ga je teoretično podkoval brat Mihael H., ki je postal važen
cerkveni glasbenik. V življenju si je pomagal kot korepetitor
pri raznih dostojanstvenikih in grof Morcin ga je nastavil kot
kapelnika majhnega dvorskega orkestra na gradu Lukavcu pri
Plznu na Češkem; od tam je prišel v službo h knezu Ester-
hazyju in je tam ostal 30 let. Tam je tudi napisal — za dvorsko
uporabo — večino svojih orkestralnih skladb: 104 simfonije,
66 manjših skladb za orkester, nekaj oper, okrog 20 klavirskih
koncertov, 77 godalnih kvartetov in 175 skladbic za »baryton«,
posebno godalno zvrst, ki ga je knez rad igral. Upokojen se
je preselil na Dunaj in se odzival mnogim vabilom iz Londona
ter Pariza; za ti dve mesti je napisal nove simfonije, ki štejejo
med njegova najboljša dela. Precej prileten je zložil še dva
koncertna oratorija, »Stvarjenje« in »Letni časi«. Avstrija ga
je prav posebno poveličevala in skomponiral je tudi državno
himno, znano pod imenom »cesarska pesem«.

HEIFETZ Jaša, r. 1901 v Vilni, živi v ZDA, rusko-ameriški
violinist prvega reda. Njegova igra velja kot najpopolnejša
v vsakem pogledu. S pianistom Arturom Rubinsteinom in vio¬
lončelistom Grigorijem Piatigorskem (gl. tam!) je mnogo let
koncertiral v triu.

HELLMESBERGER Joseph, r. 1828 in u. 1893 na Dunaju,
slovit avstrijski violinist, več let ravnatelj dunajskega konser¬
vatorija in ustanovitelj po njem imenovanega slavnega godal¬
nega kvarteta. — Njegov sin Joseph H. (1855—-1907) je bil prav
tako goslač in poleg tega še dirigent in (operetni) komponist.
— Drugi sin Ferdinand H. (1863—1940) je bil violončelist in
dirigent; oba sinova sta sodelovala v očetovem kvartetu.

HELMHOLTZ Hermann von, r. 1821 v Potsdamu (Berlin),
u. 1894 v Charlottenburgu (Berlin), fizik, ki je velik del pre¬
učevanja posvetil akustiki in napisal temeljno delo: »Die Lehre
von den Tonempfindungen als physiologische Grundlage fiir

55

die Theorie der Musik« (Nauk o dojemanju tonov kot fizio¬
loška podlaga glasbene teorije); v tem delu je dokončno raz¬
mejil fizikalno akustiko od glasbene.

HENZE Hans Werner, r. 1926 v nemškem kraju Gtitersloh,
spada med najpomembnejše in najuspešnejše nemške sklada¬
telje naše dobe. Napisal je nekaj privlačnih oper in baletov,
violinski koncert, tri simfonije ter nekaj komornih skladb.
Sprva je bil radikalen modernist, potlej pa se je odklonil od
golega intelektualizma in začel dajati tudi čustvom primeren
prostor v svojih delih.

HERZ Henri, r. 1803 na Dunaju, u. 1888 v Parizu, nemško-
francoski pianist mednarodnega slovesa in obenem lastnik
zelo donosne klavirske tovarne. Kot skladatelj in pedagog je
izdal klavirsko šolo in vrsto etud.

HERZ Talmon, r. 1933 v Tel-Avivu, violončelist in dirigent
v mestu Calgary (Kanada), pomemben organizator glasbenega
življenja v Kanadi.

HESS Myra, r. 1890 v Londonu, vodilna angleška pianistka,
posebno priznana kot interpret Bachovih skladb.

HEYBAL Valerija, r. 1918 v Kamniku, slovita slovenska
operna in koncertna pevka (sopran), prvakinja ljubljanske in
beograjske opere.

HILL & SON, ime dveh angleških tovarn glasbil; prva
izdeluje od 1755 dalje orgle, druga pa od 1760 naprej godala.

HINDEMITH Paul, r. 1895 v nemškem mestu Hanau,
u. 1963 v Frankfurtu (a/M), vodilni nemški atonalni komponist
in eden najpomembnejših skladateljev našega stoletja. Sprva
je bil violist v godalnem kvartetu Amar; ko so nacisti prevzeli
oblast, se je izselil v Ameriko in je predaval o glasbi na zna¬
meniti univerzi Yale; po drugi svetovni vojni pa se je vrnil
v Evropo in se naselil v Švici. Njegovo skladateljsko delo sega
na vsa kompozicijska področja; napisal je opere (»Cardilac«,
»Neues vom Tage« — Dnevne novice, i. p.), simfonije (»Slikar
Mathis« — nanaša se na življenje in delo nemškega slikarja
Matije Griinewalda (Mathis Gothart Neithart), oziroma na
njegov trodelni oltar v Isenheimu) — ta simfonija je prav¬
zaprav simfonični izvleček istoimenske opere; prav tako na¬
slednja, »Harmonia mundi« (Harmonija sveta), ki je posvečena
astronomu Keplerju; poleg teh in nekaj priložnostnih simfonij,

56

ki so po večini nastale iz zunanje pobude, je njegovo delo na
komornem področju enako važno. Hindemith je tudi pobudnik
posebne zvrsti »uporabnostne« glasbe, ki naj bi nadomestila
že zastarelo šolsko glasbeno tvarino, kar pa se ni obneslo.
Hindemith je veljal kot zelo radikalen modernist svetovnega
pomena, ni pa bil pripadnik dvanajsttonske smeri in njenih
naslednikov; zato je danes kljub neosporavani kvaliteti nje¬
govih najbolj dognanih del nekoliko pomaknjen vstran.

HOLST Gustav (Teodor), r. 1874 v angleškem kraju Chel-
tenham, u. 1934 v Londonu, angleški komponist švedskega
porekla, je bil močna in zelo individualistično poudarjena
osebnost, ki je posebno znan postal s simfonično suito »Pla¬
neti«, v kateri prinaša vsak stavek muzikalno izražene značil¬
nosti konec srednjega veka znanih planetov. Poleg te »astro¬
loške« simfonije je napisal še tri velike oratorije, pet oper,
simfonijo z zborom in mnogo manjših orkestrskih skladb.

HONEGGER Arthur, r. 1892 v francoskem mestu Le Havre,
u. 1955 v Parizu, francoski skladatelj švicarskega rodu, ena
najbolj originalnih osebnosti v glasbi našega stoletja. Od 1912
je živel v Parizu ter pripadal znameniti »šestorici« mladih
skladateljev (Auric, Durey, Milhaud, Poulenc, Tailleferre,
Honegger). Njegova glasba sega na vsa področja kompozicije,
vštevši film; njegov slog ni sicer enoten, a vselej zelo izviren
in se prilagaja trenutni muzikalni potrebi — seže tedaj od
predklasike do skrajne moderne, ne da bi bil »atonalen« ali
celo »dodekafonski«. K njegovemu svetovnemu slovesu je
močno pripomogla simfonična slika »Pacific 231« — muzikalna
upodobitev »zunanjega« in »notranjega« življenja moderne
ameriške transkontinentalne lokomotive —, podobno nogo¬
metni oris »Rug'by« i. p. Mnogo njegovih del je mistično raz¬
položenih, tako oratorija »Kralj David« in »Devica Orlean¬
ska na grmadi« (»Jeanne d’Arc au bucher«). Napisal je še
tudi pet simfonij in vrsto poetičnih simfoničnih slik, mnogo
klavirskih in violinskih skladb ter samospevov lirične vsebine.
V »šestorici« je bil najbolj izviren in domiseln, tako po svojih
trpkih harmonijah kakor po drzni melodični invenciji ter
doslednem, precej brezobzirnem kontrapunktu.

HOPKINS John, r. 1927 v angleškem mestu Yorkshire,
angleški dirigent, vodja filharmonije in opere v mestu Sidney

57

(Avstralija). Na svojih evropskih turnejah je nekajkrat obiskal
Jugoslavijo.

HORAK-CAS Hilda, r. 1914 v Lodžu na Poljskem, poljsko-
slovenska pianistka, profesor na Akademiji za glasbo v Ljub¬
ljani, koncertira doma in v tujini.

HORENSTEIN Jaša, r. 1899 v Kijevu, dirigent svetovnega
slovesa.

HOROWITZ Vladimir, r. 1904 v Kijevu, rusko-ameriški
klavirski virtuoz mednarodne veljave, zlasti cenjen kot inter¬
pret skladb Liszta, Čajkovskega, Rahmaninova in Ravela. Nje¬
govo igro odlikujeta nepogrešljiva tehnika in zanositost.

HORVAT Milan, r. 1919 v Pakracu, hrvatski dirigent veli¬
kega slovesa, direktor zagrebške filharmonije, nekaj let vodja
filharmonije v Dublinu (Irska), je na svojih koncertih izvajal
tudi mnogo jugoslovanskih del.

HRISTIČ Stevan, r. 1885 in u. 1958 v Beogradu, je po¬
memben srbski skladatelj novoromantične smeri, ki se je
posebno proslavil z baletom »Ohridska legenda«, kjer mu je
uspelo združiti izvirno folkloro z impresionistično barvitostjo.
Poleg mnogih drugih scenskih muzikalnih spremljav je napisal
več simfoničnih suit, uvertur, violinskih in klavirskih kom¬
pozicij ter samospevov. Bil je mnogo let direktor beograjske
opere, zatem pa član Srbske akademije znanosti in vodja
Muzikološkega instituta pri beograjski univerzi.

HUBAD MATEJ, r. 1866 v Povodju pri Skaručni, u. 1937
v Ljubljani, vodilni slovenski zborovodja in pevski pedagog,
prvi direktor konservatorija v Ljubljani in upravnik ljubljan¬
ske opere ter zgledni vodja zbora Glasbene matice. Vzorna je
njegova priredba slovenskih narodnih pesmi in (druga) izdaja
Pesmarice Glasbene matice. S tem zborom je uspešno nastopal
kot dirigent tudi v tujini. — Njegov sin Samo H. (r. 1917) je
priznan dirigent, ki se je kot vodja orkestra Slovenske filhar¬
monije in RTV Ljubljana uspešno uveljavil doma in v tujini;
pri tem je dovedel mnogo domačih orkestrskih skladb do
krstne izvedbe doma in zunaj; nekaj časa je bil tudi direktor
opere.

HUBAY Jeno, r. 1859 in u. 1937 v Budimpešti, slaven
madžarski violinist, vodja slovitega godalnega kvarteta in zelo
ploden skladatelj oper in simfoničnih del.

58

HUBERMAN Bronislav, r. 1832 v poljskem kraju Čensto-
hova, u. 1947 v švicarskem zaselku Nant-sur-Corsier, eden
največjih violinistov vseh časov. Njegova neprekosljiva teh¬
nična izurjenost, združena z dognano interpretacijo, je pripe¬
ljala do vrhunskih, enkratnih izvedb skladb, izvečine klasič¬
nega, standardnega sporeda. Tik pred drugo svetovno vojno
je ustanovil palestinski (židovski) simfonični orkester, s kate¬
rim je prvič nastopil kot solist pod taktirko Toscaninija (gl.
tam!). Spisal je tudi več knjig in avtobiografijo; v njih se
je najtopleje zavzemal za mir na svetu in za zgraditev Pan-
evrope.

HUMMEL Jan Nepomuk, r. 1778 v Bratislavi, u. 1837 v
Weimaru, znamenit češko-nemški pianist in dirigent ter avtor
številnih, pretežno klavirskih kompozicij v Mozartovem lah¬
kotnem slogu, ki se še danes kdaj pa kdaj izvajajo.

I

IBACH je rodbinski priimek nemških klavirskih izdelo¬
valcev, ki se je od ustanovitelja Johannesa Adolfa I. (1766 do
1848) dalje najuspešneje uveljavila na klavirskem trgu.

IBERT Jacques, r. 1890 in u. 1962 v Parizu, pomemben fran¬
coski instrumentalni komponist zmerno modernistične, z im¬
presionističnimi elementi prepojene smeri. Zložil je več oper
in baletov; najbolj znan pa je po orkestralnih skladbah, kakor
je suita »Escales« (Luke); dalje so pomembni koncerti za razne
instrumente in manjša dela. V francoskem glasbenem življenju
je zavzemal ključne pozicije in je bil med drugim tudi direktor
slovite francoske akademije v Rimu (Villa Medicis).

d’INDY Vincent (Paul Marie), r. 1851 in u. 1931 v Parizu,
ena najvidnejših osebnosti v francoskem glasbenem življenju
polpreteklega časa, učenec Cesarja Francka (gl. tam!) in naj-
vnetejši poznavalec in zagovornik del svojega učitelja. Njegov
slog temelji v klasiki in je prežet z romantično čustvenostjo.
Kot skladatelj se je uveljavljal na vseh glasbenih področjih:
pisal je opere, simfonije in komorno glasbo; svoje globoko po¬
znavanje kompozicijske tehnike je podal v vzornem delu
»Cours de composition musicale« (Tečaj glasbene kompozicije).

59

Mnogo let je vodil pariško glasbeno šolo »Schola cantorum«
ter visoko dvignil njen sloves doma in na tujem.

INFANTE Manuel, r. 1883 v španskem mestecu Osuna pri
Sevilji, u. 1958 v Parizu, španski dirigent in komponist folk¬
lorne orientacije, ki se je posebno zavzemal za sodobno špan¬
sko simfonično tvornost.

INGHELBRECHT Desire-fimile, r. 1880 v Parizu, u. 1965,
francoski dirigent mednarodne veljave, naj verne j ši interpret
skladb Debussyja (gl. tam!). Napisal je več knjig z dirigent¬
skega področja in je bil tudi skladatelj impresionistične
usmerjenosti.

IPAVIC, rodbinski priimek več slovenskih skladateljev iz
druge polovice prejšnjega stoletja, vsi doma iz Šentjurja pri
Celju. Prvi med njimi, Benjamin I., (1829—1909), zdravnik,
avtodidakt in avtor mnogih klavirskih skladb, po večini plesov,
lirične opere »Teharski plemiči« (besedilo A. Funtek), operete
»Tičnik« (po nemškem tekstu Kotzebua), znamenitih samospe¬
vov (»Ciganka Marija«, »Če na poljane rosa pade« i. p.), dalje
prve naše skladbe za godalni orkester (»Serenada«), ki se je
ohranila na koncertnem sporedu do danes, in drugih manjših
priložnostnih skladb. — Gustav L, (1831—1908), brat prejšnjega
in prav tako zdravnik ter zelo priljubljen zborovski skladatelj.
Znani in neštetokrat prepeti so njegovi zbori »Planinska roža«,
»Kje so moje rožice?« in himna »Slovenec sem«. Zapustil je
vsega okoli 60 zborovskih pesmi. — Josip I., (1873—1921), sin
prejšnjega in prav tako zdravnik, avtor prve naše pantomime
»Možiček«, dalje mnogih zborov in samospevov, deloma na
nemška besedila. Slog vseh treh Ipavcev je preprost, ljudski,
tehnična podlaga pa je kljub avtodidaktiki dovolj dognana.

IRELAND John (Nicholson), r. 1879 v angleškem kraju
Bowden, u. 1962 v Sussexu, pomemben skladatelj klavirskih
del in samospevov, izučen klasično, je združeval romantično
čustvovanje z impresionističnimi barvnimi prijemi. Značilen je
njegov klavirski koncert; skladateljev svetovni nazor pa izpri¬
čuje zbor »These things shall be« (Te stvari naj bodo).

ITURBI Jose, r. 1895 v španski Valenciji, pianist, dirigent
in komponist folklorne smeri.

IVANOV Mihail Mihailovič, r. 1849 v Moskvi, u. 1927 v Ri¬
mu, ruski muzikolog, kritik in skladatelj, učenec Čajkovskega.

60

IVANOV-BORECKI Mihail Vladhnirovič, r. 1874 in u. 1936

v Moskvi, ruski muzikolog in skladatelj, avtor več ljudskih
muzikalnih biografij in učbenika harmonije.

IVES Charles (Edward), r. 1874 v Danbury (ZDA), u. 1954
v New Yorku, zelo samonikel ameriški skladatelj, ki ni rad
nastopal v javnosti, zato so njegove novatorske skladbe ostale
skoraj neznane. Bil je poklicni trgovec in muzikalni samouk in
njegova prizadevanja so bila usmerjena v novatorstvo, zato je
vneto iskal nova sredstva in se skušal v še nepreizkušenih
sistemih, kot je npr. mikrofonski. Zapustil je štiri simfonije,
več simfoničnih pesnitev, suit, komorne glasbe in samospevov.

J

JACOB Gordon (Percival Septimus), r. 1895 v Londonu, zelo
plodovit angleški skladatelj, avtor dveh simfonij, štirih sinfo-
niet, štirih suit ter dvanajst koncertov za različne instrumente,
mnogo filmske in scenske glasbe ter slednjič knjig z glasbe¬
nega področja.

JANAČEK Leoš, r. 1854 v moravskem kraju Hukvaldy,
u. 1928 v Moravski Ostravi, mimo Dvoraka in Smetane (gl.
tam!) najpomembnejši češki skladatelj zelo samoniklega sloga.
Njegovo težišče leži v opernem ustvarjanju; tu mu je opera
»Jenufa« (podnaslov: Njena pastorka) malo pred prvo svetovno
vojno prinesla mnogo slave in uspeha; nadaljnja dela te vrste
so komična opera »Izleti gospoda Broučka«, »Kata Kabano-
va«, »Lisica zvitorepka« in slednjič »Zapiski iz mrtvega doma«
(po Dostojevskem). Znamenita sta tudi njegova »Glagolska ma¬
ša« ter simfonična pesnitev »Taras Bulba«; mnogo še izvajajo
njegove orkestralne plese »Lašske tance«, napisal pa je tudi
nekaj komornih del in manjše klavirske skladbe. Zelo velik je
bil njegov vpliv na mlajšo generacijo čeških, k izrabi folklore
težečih skladateljev.

JANIGRO Antonio, r. 1918 v Milanu, italijansko-jugoslo-
vanski violončelist svetovnega formata, tudi dirigent in glas¬
beni organizator, ki je dolga desetletja živel in deloval v Za¬
grebu kot pedagog in vodja znamenitega ansambla »Zagrebški
solisti«, s katerim je obšel malone celi svet.

61

JARNOVIČ Ivo Mane (tudi poitaljanjeno Giornovicchi), ro¬
jen 1745 na ladji pred Dubrovnikom, umrl 1604 v Peterburgu,
violinist in skladatelj hrvatskega rodu. Živel je zelo razgibano
in je napisal 16 koncertov za svoj instrument in dosti komorne
glasbe.

JAKŠlC Dura, r. 1929 v Karlovcu, simfonični dirigent v
Beogradu.

JENKO Davorin (Martin), r. 1835 v Dvorjah pri Cerkljah,
u. 1914 v Ljubljani, eden prvih slovenskih skladateljev in or¬
ganizatorjev glasbenega življenja, avtor himne »Naprej, zasta¬
va slave!« in srbske himne »Bože pravde«. Prvotno jurist in
glasbeni samouk na Dunaju, potlej pa prvi zborovodja pri
srbskem cerkvenem pevskem društvu v Pančevu, kasneje pri
beograjskem pevskem društvu v Beogradu; organiziral in vodil
je tudi vojaško godbo na srbskem kraljevskem dvoru. V teh
poklicih je zložil mnogo budnic in koračnic ter drugih zborov,
ki so postali kmalu zelo popularni. Napisal je še 31 prilož¬
nostnih spevoiger (»Vračara«, »Pobjeda«, »Seoska lola«, »Ko¬
sovo« i. p.), katerih uverture se še danes izvajajo, dalje okrog
200 samospevov ter dosti domoljubnih in romantičnih zborov.

JEPPESEN Knud (Christian), r. 1892 v danski prestolnici
Kjobenhavn, direktor tamkajšnjega konservatorija in avtor
mnogih glasbeno-teoretičnih knjig, preučevalec glasbe iz dobe
renesanse; tudi komponist simfoničnih skladb.

JERAJ Karel, r. 1874 na Dunaju, u. 1951 v Ljubljani, vio¬
linist, komponist ter posebno zaslužen violinski pedagog in di¬
rigent; na Dunaju je bil član znamenite dunajske filharmonije
in opernega orkestra. Po prvi svetovni vojni se je preselil v
Ljubljano, postal profesor na novoustanovljenem konservato¬
riju in vodja Orkestralnega društva Glasbene matice. Kompo¬
niral je predvsem mladinske skladbe, kot specialist v pouče¬
vanju slepih je tudi v Ljubljani vodil glasbeni pouk na Zavodu
za slepo mladino, ki v priznanje zaslug na tem področju nosi
zdaj njegovo ime.

JERITZA Maria (pravo ime Marja Jedlička), r. 1887 v Brnu,
znamenita češka operna pevka (sopran), prvakinja dunajske
dvorne opere in Metropolitan-opere v New Yorku, u. v Holly-
woodu.

62

JEVDJENIJEVlC Nada (Fanika Brandl), r. 1899 v Maribo¬
ru, slovenska violinistka, ki se je uveljavila na koncertnem
odru doma in na tujem. Skozi desetletja je tudi vodila po njej
imenovani klavirski trio (violončelo: Beatrice Reichert, klavir:
Magda Rusy).

JIRANEK Josef, r. 1855 v češkem kraju Ledce, u. 1940 v
Pragi, češki pianist, ki se je posebno odlikoval z didaktičnimi
klavirskimi deli.

JOACHIM Joseph, r. 1831 v avstrijskem mestecu Kittsee,
u 1907 v Berlinu, eden najslavnejših nemških violinistov ko¬
nec prejšnjega stoletja, tudi dirigent in skladatelj, specialist
za klasično glasbo, zlasti Beethovna.

JOCHUM Eugen, r. 1902 v nemškem mestecu Babenhausen,
pomemben nemški dirigent.

JOLIVET Andre, r. 1905 v Parizu, eden najnaprednejših
sodobnih francoskih skladateljev, ki išče nova izrazna pota v
glasbi z uvajanjem novih instrumentov (Ondes Martenot), av¬
tor zglednega klavirskega koncerta v tej smeri.

JOSIF Enrico, r. 1924 v Beogradu, spada med največje
živeče mlajše srbske skladatelje. Napisal je simfonijo, sim-
fonieto, Lirično simfonijo, simfonično skladbo »Sonata antica«,
godalni kvartet, »Profani oratorij« in dosti skladb za vokalni
sestav.

JOVANOVIČ Milan (Brača), r. 1904 v Novem Sadu, jugo¬
slovanski violinski virtuoz, ki je mnogo nastopal na tujem in
je bil profesor na Guildhall School of Musič v Londonu.

JOYCE Eileen, r. 1912 v kraju Zeehan na Tasmanskem oto¬
ku, znamenita avstralska pianistka in klavičembalistka, živi v
Londonu.

JURINAC Sena (Srebrenka), r. 1921 v Travniku (Bosna),
pevka svetovnega slovesa, prvakinja dunajske državne opere.

K

KABALEVSKI Dmitri Borisovič, r. 1904 v Peterburgu, pro¬
fesor za kompozicijo na leningrajskem konservatoriju, eden
najvidnejših sodobnih ruskih skladateljev. Njegov slog je zme¬
ren, utemeljen v ruski folklori in zlahka dostopen. V ospredje
je stopil zlasti z opero »Colas Breugnon« (Mojster iz Clame-

63

cyja) po romanu R. Rollanda. Nadaljnje opere so po večini
povzete iz ruskega življenja; največ izvedb je doživela »Tara¬
sova družina« po romanu »Neubogljivi« pisatelja Gorbatova.
Od njegovih štirih simfonij je najbolj znana tretja, »Requiem«
v Leninov spomin. Napisal je še tudi violinski in violončelski
koncert in tri klavirske koncerte; poslednji je namenjen so¬
vjetski mladini. Poleg tega je še avtor dveh godalnih kvar¬
tetov, treh klavirskih sonat, dosti odrske in filmske glasbe in
mnogo masovnih pesmi.

KABELAČ Miloslav, r. 1908 v Pragi, češki skladatelj in
dirigent.

KAGEL Mauricio, r. 1911, skladatelj najradikalnejše smeri
in glasbeni organizator v Buenos-Airesu, pripadnik elektron¬
skih muzikalnih eksperimentov.

KALKBRENNER Friedrich (Wilhelm-Michael), r. 1785 na
poti med Kasslom in Berlinom, u. 1849 v kopališču Enghien-
les-Bains (Francija), eden največjih nemških klavirskih vir¬
tuozov vseh časov, znamenit po nepogrešljivi tehniki, posebno
v oktavni igri. Izdal je več skladb, pretežno salonskega, pa
tudi instruktivnega značaja.

KALMAN Emerik (Imre), r. 1882 v madžarskem kraju Sio-
fok, u. 1953 v Parizu, eden najsposobnejših avstrijskih ope¬
retnih skladateljev iz prve polovice našega stoletja. Njegov
kompozicijski način je prežet s tipičnimi madžarskimi ritmič¬
nimi in melodičnimi značilnostmi. Od njegovih operet so se
najbolj obnesle in še do danes obdržale na odrih: »Čardaška
princesa«, »Bajadera«, »Jesenski manever«, »Cigani«, »Grofica
Marica«, »Čikaška kneginja«, »Arizona Lady« i. p.

KAMBUROV Ivan, r. 1883 v Leskovcu, najpomembnejši
bolgarski muzikolog, ki je izdal knjige o bolgarski, jugoslo¬
vanski in poljski glasbi in zajeten bolgarski glasbeni slovar.

KAMIENSKI Lucjan, r. 1885 v poljskem mestu Gniezno,
profesor na muzikološkem inštitutu Univerze v Poznanu ter
direktor konservatorija prav tam, kanadski emigrant. Napisal
je več študij iz poljske glasbene zgodovine in s folklornega
področja. Znana so tudi njegova dela za simfonični orkester
in več uspelih odrskih skladb.

KAPP Julius, r. 1883 v nemškem kraju Seelbach, muziko¬
log in avtor mnogih poljudnih biografij velikih skladateljev

64

preteklosti (Wagner, Liszt, Berlioz, Paganini, Weber, Meyer-
beer, Schreker i. p.).

KARAJAN Herbert von, r. 1908 v Salzburgu, avstrijski di¬
rigent svetovnega slovesa, soudeležen na skoraj vseh glasbenih
festivalih sveta, vodja dunajske in berlinske filharmonije, ter
(od 1969 dalje) tudi pariškega simfoničnega orkestra, osrednja
dirigentska osebnost v Evropi.

KARLOWICZ Mieczyslaw, r. 1876 v litvanskem zaselku
Wiszniewo, u. 1909 v zimskem letovišču Zakopane (v Tatri),
poljski skladatelj, prvenstveno simfonik, avtor šestero simfo¬
ničnih pesnitev, programske simfonije »Prerojenje«, violin¬
skega koncerta ter dosti komornih in klavirskih skladb
pretežno liričnega značaja. V »Litovski simfoniji« je obdelal
litvansko in belorusko folkloro.

KARASOVVSKI Maurycy, r. 1823 v Varšavi, u. 1892 v Dres-
denu. Poljski violončelist in muzikolog, avtor prve biografije
o Chopinu.

KELEMEN Milko, r. 1925 v Zagrebu, glavni hrvatski skla¬
datelj najbolj avantgardnih mednarodnih kompozicijskih smeri
prek dodekafonske tehnike. Napisal je mnogo skladb v tradi¬
cionalni tehniki (simfonije, simfoniete, klavirski in violinski
koncert ipd.), še več v atonalni (»Koncertantne improvizacije«,
»Concerto grosso«, »Koncert za fagot z godali«, ipd.), slednjič
pa delu v serialni tehniki deloma s frapantnimi naslovi (»Sim¬
fonična glasba 57«, »Konstelacije«, »Transfiguracije«, »Sko-
lion« i. p.).

KENDALL-TAYLQR Edgar, r. 1905 v angleškem mestu
Sheffield, pianist in profesor na konservatoriju Royal College
of Musič v Londonu. Za našo glasbo je zelo zaslužen, ker je
kot prvi izvajal v tujini dela naših skladateljev.

KERN Jerome (David), r. 1885 v New Yorku, u. 1945 v Be-
verly Hills (ZDA), najznamenitejši ameriški komponist operet,
»musicals« in vobče zabavne glasbe. Njegova prednost pred
drugimi povprečnimi skladatelji zabavnih popevk je v tem, da
je bil temeljito podkovan v teoretičnih glasbenih disciplinah,
kar mu je omogočilo bolj dognano fakturo, kot jo imajo sicer
dela te zvrsti.

KiRIGIN Ivo, r. 1914 v Zadru, u. 1964 v Zagrebu, sodi med
mlajše hrvatske skladatelje, ki se niso niti predali folklornim

5 — Glasbeni slovarček

65

smerem, niti mednarodnim novotarskim strujam. Napisal je
simfonijo, simfonično pesnitev »Kameni horizonti« in suito
»Pet stavkov za godala« ter več manjših komornih in koncert¬
nih skladb, ponajveč vedrega, neobteženega značaja.

KJUJ Cezar (CUI Cesar), r. 1835 v Vilni, u. 1918 v Peter¬
burgu, ruski skladatelj iz skupine »mogočne petke«, avtor že
pozabljenih deset oper in okrog 300 nekoč zelo priljubljenih
samospevov, po poklicu general, pisec odlične teorije o vojnih
utrdbah.

KLECKI Paul, r. 1900 v poljskem mestu Lodž, dirigent,
violinist in skladatelj, vodja liverpoolske filharmonije, avtor
več simfonij in drugih orkestralnih kompozicij ter mnogo
samospevov.

KLEIBER Erich, r. 1890 na Dunaju, u. 1956 v Ziirichu, av¬
strijski dirigent svetovnega slovesa, čigar repertoar je poleg
klasičnih in romantičnih kompozicij obsegal tudi novejša dela.
Bil je dolgo časa v Južni Ameriki in je tam vodil opero na
»Teatro Colon« v Buenos Airesu.

KLEMPERER Otto, r. 1885 v nemškem mestu Breslau (zdaj
Vroclav), nemški dirigent svetovnega slovesa, posebno zavzet
za dela modernih nemških komponistov.

KLENAU Paul (August) von, r. 1883 in u. 1946 v danski
metropoli Kjobenhavn, najpomembnejši danski dirigent, tudi
skladatelj, vodja dosti opernih in simfoničnih orkestrov v Av¬
striji in Nemčiji. Napisal je tudi več opernih in simfoničnih
del v ekspresionističnem slogu.

KLENGEL Julius, r. 1859 in u. 1933 v Leipzigu, eden naj-
slovitejših nemških violončelistov svoje dobe, tudi skladatelj,
pretežno za svoj instrument.

KLINDVVORTH Karl, r. 1830 v Hannovru, u. 1916 v kraju
Stolpe (Nemčija), odličen nemški pianist, prireditelj Wagner-
jevih partitur za klavir, izdajatelj Chopinovih in Beethovno¬
vih klavirskih skladb v kritično pregledanih edicijah.

KLOPČIČ Rok, r. 1933 v Ljubljani, docent na Akademiji
za glasbo prav tam, slovenski violinist in koncertant.

KNAPPERTSBUSCH Hans, r. 1888 v nemškem mestu El-
berfelde, eden najpomembnejših nemških dirigentov iz prve
polovice 20. stoletja, specialist za Wagnerjeve opere.

66

KOBLER-GOLIA Dana, r. 1893 in u. 1929 v Ljubljani,
prva slovenska pianistka-koncertantka v prvih desetletjih na¬
šega stoletja.

KOCZALSKI Raoul, r. 1885 v Varšavi, u. 1948 v Poznanu,
znamenit poljski pianist, specialist za Chopinove skladbe.

KtfCHEL Ludwig von, r. 1800 v avstrijskem mestu Krems,
u. 1877 na Dunaju, zaslužen z izdajo prvega kataloga Mozar¬
tovih del, ki se sedaj označujejo z oznako »K.-V.« (Kochel-
Verzeichnis) Nr....

KOECHLIN Charles, r. 1867 v Parizu, u. 1950 v franco¬
skem kraju Canadel, muzikolog in komponist, pedagog in pisec
teoretičnih knjig s kompozicijskega področja; hkrati pa je bil
zelo viden skladatelj zmerno napredne smeri, z izvirno glas¬
beno govorico.

KODALY Zoltan, r. 1882 v madžarskem mestu Kecskemet,
u. 1967 v Budimpešti, najtehtnejši madžarski skladatelj naše
dobe. Ori in Bela Bartok (gl. tam!) sta posvetila dobršen del
življenja nabiranju in urejanju madžarske folklore, ki pa sta
ji — nekoliko samovoljno — pridejala še lep del slovaške, ru-
sinske in rumunske narodne pesmi. Kot skladatelj se je Ko-
daly sprva močno naslonil na francoske impresioniste, kasneje
pa si je zavestneje izoblikoval svoj osebni slog in ga povezal
z ljudsko glasbeno govorico. Napisal je mnogo odlično uspelih
simfoničnih skladb, počenši z mladostno »Nyari este« (Poletni
večer) pa tja do slavnostnega »Psalmus hungaricus« in sce-
nične glasbe k patriotični igri »Hary Janos«; pravi obnovi tel j
pa je bil na področju zborovske glasbe. Mnogo uspeha so imele
njegove priredbe ljudskih plesov (»Plesi iz Maroszeka« in
»Plesi iz Galante«); njegovo naj večje simfonično delo pa je
»Concerto«, v katerem je uspelo združil klasično obliko s fol¬
klorno obarvano sodobno vsebino.

KOGAN Leonid Borisovič, r. 1924 v Odesi, sovjetski vio¬
linist mednarodnega ugleda.

KOGOJ Marij, r. 1895 v Trstu, u. 1956 v Ljubljani, slo¬
venski skladatelj ekspresionistične smeri, čigar glavno delo je
opera »Črne maske« (besedilo po noveli L. Andrejeva napisal
Josip Vidmar), ki je imela ob novi uprizoritvi jako velik
uspeh. Njegove nadaljnje skladbe so: simfonična suita »Če se
pleše...«, potlej več komornih in klavirskih del in dosti zbo-

67

rovskih skladb in samospevov. Njegov slog daje prednost li¬
nearnemu melodičnemu razvoju, podprtemu z barvitimi har¬
monijami; tako združuje ekspresionistične in impresionistične
slogovne elemente.

KONJOVIČ Petar, r. 1883 v Čurugu, spada med prve srb¬
ske skladatelje. Bil je profesor in kasneje tudi rektor beo¬
grajske glasbene akademije, član Srpske akademije nauka,
osnovatelj in vodja Muzikološkega inštituta pri beograjski
univerzi. Uveljavljal se je skoraj na vseh glasbenih področjih,
napisal je štiri opere, od katerih je najbolj znana »Koštana«,
dalje mnogo komorne glasbe in samospevov ter zborov, nekaj
simfonij in simfonično pesnitev »Makar Cudra« (po noveli M.
Gorkega) ter suito »Triptihon« po glasbi iz »Koštane«. V svo¬
jih delih združuje folklorne elemente s pretežno ekspresio¬
nističnimi prijemi.

KONDRAŠIN Kiril, r. 1914 v Moskvi, je eden najvidnejših
sodobnih sovjetskih dirigentov svetovne veljave.

KONWITSCHNY Franz, r. 1901 v češkem kraju Fulnek, u.
1926 v Beogradu, dirigent velikega slovesa, vodja orkestra
»Gewandhaus« v Leipzigu in državne opere v Berlinu; po¬
gosto je tudi gostoval v Jugoslaviji.

KORNGOLB Erich Wolfgang, r. 1897 v Brnu, u. 1957 v
Holywoodu (ZDA), znamenit kot »čudežni otrok«, ki je z dva¬
najstimi leti skomponiral pravljično opero »Sneženi mož«.
Njegov slog je novoromantičen, področje pa operno, kjer se je
»Mrtvo mesto« (po noveli E. Rodenbacha) najbolj obneslo. V
mladosti je komponiral tudi dosti simfonične in koncertne
glasbe, v Ameriki pa se je posvetil zelo uspešno filmski mu¬
ziki.

KOROŠEC Ladko, r. 1920 v Zagorju ob Savi, slovenski
operni pevec (basist), prvak ljubljanske opere, ki je tudi mno¬
go gostoval v tujini.

KOVAČEVIČ Krešimir, r. 1913 v Zagrebu, muzikolog in
avtor knjig s področja glasbe, skladatelj in zborovodja, pro¬
fesor glasbene akademije v Zagrebu.

KOZINA Marjan, r. 1907 v Novem mestu, u. 1965 v Ljub¬
ljani, slovenski skladatelj, ki uspešno združuje tradicionalno
kompozicijsko tehniko z novoromantično vsebino. Napisal je
več oper, od katerih je imela največ uspeha »Ekvinokcij« (po

68

drami I. Vojnoviča). Na simfoničnem polju je pomembna nje¬
gova simfonija v štirih stavkih, ki nosijo zapored naslove »Ilo¬
va gora«, »Bela Krajina«, »Padlim« in »Proti morju«; vsebin¬
sko se to delo nanaša na osvobodilno borbo, ki se je je ude¬
ležil kot kulturnik. Dalje obsega njegov opus okrog 50 samo¬
spevov, nekaj komorne, klavirske in mladinske glasbe, zbore
in filmsko glasbo. Od poslednje je posebno značilna glasba k
prvemu slovenskemu filmu »Na svoji zemlji«; sem spadajo
še »Kekec« in drugi filmi. Bil je prvi upravnik Slovenske fil¬
harmonije, profesor na Akademijah za glasbo v Beogradu in
Ljubljani, redni član Slovenske akademije znanosti in umet¬
nosti.

KOSA Gyorgy, r. 1897 v Budimpešti, madžarski dirigent
in avtor osem simfonij ter zlasti uspele filmske glasbe.

KOSTELANETZ Andre, r. 1901 v Peterburgu, avtor zelo
uspelih skladb za film.

KREISLER Fritz, r. 1875 na Dunaju, u. 1962 v New Yorku,
eden največjih violinistov iz bližnje preteklosti; sprva goslač,
potlej medicinec in ulanski oficir, nato spet violinist in kompo¬
nist ter vnet zbiratelj starih, dragocenih gosli. Znan je tudi kot
avtor krajših in prikupnih skladb za violino, ki jih je deloma
izdal pod navzetimi ali podtaknjenimi imeni.

KREK Gojmir (dr. Gregor), r. 1875 v Gradcu, u. 1943 v
Ljubljani, slovenski skladatelj in pobudnik revije »Novi akor¬
di«, poklicno jurist in univerzitetni profesor, član Slovenske
akademije znanosti in umetnosti, skladatelj mnogo zborovskih
skladb in samospevov, mentor generacije slovenskih sklada¬
teljev okoli »Novih akordov«, kritik in estet.

KREK Uroš, r. 1922 v Ljubljani, nečak prejšnjega, skla¬
datelj umerjeno moderne smeri, avtor mnogih orkestrskih in
komornih del. Za violino je poleg skladb s klavirjem napisal
tudi tehten »Koncert«, dalje trostavčno »Simfonietto« za orke¬
ster, »Koncertantno glasbo za fagot, harfo in pavke«, »Glasbo
za godalni ansambel«, »Koncert za rog« in drugo, dalje pa
mnogo scenične in filmske glasbe. Od 1968 dalje je docent na
kompozicijskem oddelku Akademije za glasbo v Ljubljani, več
let pa je bil tudi glavni glasbeni urednik pri RTV Ljubljana.

KREN Ciril, r. 1921 v Ljubljani, živi od 1938 v argentinski
prestolnici Buenos-Aires, slovenski zborovodja in skladatelj,

69

esejist in kritik, posebno zaslužen za propagando slovenske
glasbe v Argentini.

KRENEK Ernest, r. 1900 na Dunaju, avstrijsko-ameriški
skladatelj naj ekstremnejše dvanajsttonske usmerjenosti, moč¬
no podvržen vplivu jazza; plod tega je bila opera »Jonny svi-
ra«, ki si je za nekaj let osvojila mnogo svetovnih odrov. Sedaj
živi v Los Angelesu (ZDA) in komponira ponajveč za film. Bil
je zelo plodovit skladatelj, ki je napisal 15 oper, tri simfonije,
osem koncertov za razne instrumente, sedem godalnih kvar¬
tetov in mnogo drugih vokalnih in instrumentalnih del. Izdal
je tudi nekaj teoretičnih del z glasbenega področja, zlasti o
dvanajsttonski (dodekafonski) kompozicijski tehniki.

KREUTZER Rodolphe, r. 1766 v Versaillesu, u. 1831 v Že¬
nevi, slovit francoski violinski virtuoz, čigar etude za violino
so še danes v rabi pri pouku. Beethoven mu je posvetil violin¬
sko sonato op. 47, ki še danes nosi njegovo ime in je bila povod
(pogrešne) Tolstojeve interpretacije ter je s tem zbudila mnogo
pozornosti.

KRIPS Josef, r. 1902 na Dunaju. Svetovno znani avstrijski
dirigent, ki je v sezoni 1938/39 vodil tudi beograjsko opero.
Po drugi svetovni vojni je postal dirigent na dunajski državni
operi in je vodil festivale v Salzburgu. Kasneje je bil šef lon¬
donskega simfoničnega orkestra ter filharmoničnega orkestra
v mestu Buffalo (ZDA).

KRIŽAJ Josip, r. 1887 v Vevčah pri Ljubljani, u. 1968 v
Zagrebu, operni in koncertni pevec (basist), prvak zagrebške
opere.

KRIŽMAN (Krisman) Fran Ksaver, r. 1728 v Rihemberku
na Goriškem, u. 1795 v štajerskem,kraju Rottenmann, slovenski
orgelski mojster, ki je postavil okrog 15 orgel v samostanih
in cerkvah Kranjske, Štajerske ter sploh v Avstriji.

KROMBHOLC Jaroslav, r. 1918 v Pragi, pomemben češki
dirigent, direktor praške opere.

KUBELIK Jan, r. 1880 v kraju Michle pri Pragi, u. 1940 v
Pragi, eden najslavnejših violinskih virtuozov svoje dobe. Ži¬
vel je deloma na svojem posestvu na Slovaškem, deloma v
Opatiji. — Njegov sin Rafael K., r. 1914 v kraju Bychory pri
Kolinu (ČSR), dirigent svetovnega imena, vodja opere Covent

70

Garden v Londonu in Češke filharmonije, gostuje po vsem
svetu kot interpret klasičnega in romantičnega repertoarja.

KUHAČ (Koch) Franjo, r. 1830 v Osijeku, u. 1911 v Za¬
grebu, eden prvih hrvatskih muzikologov in folkloristov, po¬
sebno zaslužen kot zbiratelj in prireditelj jugoslovanskega na¬
rodnega blaga.

KULENKAMPFF Georg, r. 1898 v mestu Bremen (NZR),
pomemben nemški violinist, vodja po njem imenovanega go¬
dalnega kvarteta, živi v Luzernu (Švica).

KUMAR Srečko, r. 1888 v Kojskem (Goriška), u. 1954 v
Portorožu, pianist, pedagog, zborovodja in organizator glas¬
benega življenja na Goriškem. Več let je bil pevovodja pri
ljubljanski Glasbeni matici.

KUNC Božidar, r. 1903 v Zagrebu, u. 1964 v Detroitu (ZDA),
hrvatski pianist in skladatelj za svoj instrument. — Njegova
sestra Zinka Wilfan-Kunc (psevdonim Milanova), r. 1908, ena
naj znamenitejših pevk sveta (sopran), primadona newyorške
opere Metropolitan. Njen prvi nastop je bil v Ljubljani; v
New Yorku pa je od 1937 dalje.

KURTZ Efrem, r. 1900 v Peterburgu, ruski dirigent med¬
narodnega slovesa, vodja simfoničnega orkestra v mestu Hou¬
ston (ZDA), od koder prihaja gostovat tudi v Evropo.

KUSEVICKI Sergej Aleksandrovič, r. 1874 v kraju Višnji
Voločok pri Tveru (ZSSR), u. 1951 v Bostonu (ZDA), svetovno
slaven virtuoz na kontrabasu in dirigent. Vodil je razne sim¬
fonične orkestre v Rusiji in ustanovil glasbeno založništvo;
po oktobrski revoluciji je emigriral v Pariz, kasneje pa se je
naselil v Ameriki.

L

LACH Robert, r. 1874 na Dunaju, u. 1958 v Salzburgu, mu¬
zikolog, specialist za primerjalno glasbeno znanost, ki se je
tudi mnogo ukvarjal z glasbo izvenevropskih narodov; posegel
je tudi v našo folkloro s študijo o petju na Velikem Lošinju.

LAJOVIC Anton, r. 1878 na Vačah pri Litiji, u. 1960 v
Ljubljani, je prvi slovenski glasbenik, ki je dvignil našo glas¬
bo s stopnje priložnostnega amaterstva na višino svetovne rav¬
ni muzikalnega ustvarjanja. Po poklicu je bil pravnik-sodnik,

71

svoje glavno udejstvovanje pa je posvetil posvetni glasbi, ki
jo je obogatil s tehtnimi, v vsakem pogledu dovršenimi vokal¬
nimi in instrumentalnimi deli. K prvim sodijo njegovi zbori
in samospevi, k drugim pa simfonična dela. Napisal je okrog
40 samospevov, prek 20 (moških, ženskih in mešanih) zborov,
dve kantati (»Gozdna samota« in »Psalm 45 in 47«), tri simfo¬
nične pesnitve (»Caprice«, »Capriccio« in »Pesem jeseni« —
njegovo zadnje delo), ki pomenijo mejnike v slovenskem sim¬
foničnem ustvarjanju. Njegov slog je poznoromantičen, jasen,
s posebnim poudarkom na melodiki, ponekod z impresionistič¬
nimi primesmi. Značilnosti bodoče naše glasbe je iskal v sta¬
rejši ljudski pesmi in je izdal tri zvezke zapiskov redkejših
narodnih pesmi (»Večni vir«). Bil je tudi esejist in polemik; bil
je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predsed¬
nik Filharmonične družbe in kot tak ena glavnih gibalnih sil
v slovenskem glasbenem življenju.

LAJOVIC Aleksander, r. 1920 v češkem mestu Tabor, ne¬
čak prejšnjega, profesor in skladatelj v Mariboru, sodi med
vidnejše osebnosti mlajše generacije komponistov. Napisal je
simfonična dela, samospeve in zbore, ki po slogu nadaljujejo
in dopolnjujejo delo Antona Lajovica. Najbolj znana so nje¬
gova dela »Adagio« in »Fantasia notturna« (oboje za orkester)
ter ciklus samospevov »Iz kitajske lirike«, poleg komornih in
klavirskih skladb.

LAURENCIE Lionel de la (Marie-Bertrand), r. 1861 v fran¬
coskem mestu Nantes, u. 1933 v Parizu, muzikolog in avtor
številnih knjig z vseh glasbenih področij, sourednik pomembne
glasbene enciklopedije (»Encyclopedie de musique et Diction-
naire du Conservatoire«), ki obsežno in pronicljivo podaja mu¬
zikalno snov.

LALO (Victor Antoine) Edouard, r. 1823 v francoskem me¬
stu Lille, u. 1892 v Parizu, skladatelj in po slogu predhodnik
impresionizma, avtor več oper, glavna med njimi »Le Roi d’Ys«
in baletov (»Namouna«); še danes sta na sporedih pogostoma
»Španska simfonija« in pa koncert za violončelo.

LAMOND Frederick, r. 1868 v Glasgowu, u. 1948 v škot¬
skem kraju Stirling, pomemben angleški klavirski virtuoz, pro¬
fesor v rodnem mestu; posebno je slovel kot interpret Beethov¬
novih in Lisztovih skladb.

72

LAMOUREUX Charles, r. 1834 v Bordeauxju, u. 1899 v
Parizu, eden najslavnejših francoskih dirigentov v drugi polo¬
vici 19. stoletja, posebno zaslužen za spoznavanje Wagnerjevih
del v Franciji. Po njem sse imenuje eden izmed pariških sim¬
foničnih orkestrov.

LANDOWSKA Wanda, r. 1877 v Varšavi, u. 1959 v kraju
Lakeville (ZDA), slavna poljska pianistka in čembalistka, ob-
noviteljica igre na ta starinski instrument. Ustanovila je šolo
za staro glasbo (»Ecole de musique ancienne«) v kraju Saint-
Leu- la-Foret, ki pa jo je ob nemški invaziji opustila ter odšla
v Ameriko. Napisala je tudi nekaj knjig s svojega področja.

LASSO Orlando di (polatinjeno Lassus), r. 1531 ali 1532 v
belgijskem kraju Mons, u. 1594 v Munchnu, eden največjih in
najplodovitejših skladateljev vseh dob in narodov, s Palestrino
neizpodbitni mojster vokalne polifonije 16. veka. Njegova iz¬
redno razgibana življenjska pot ga je vodila v Pariz, Amster¬
dam, Milano, Anvers (Antwerpen) pa tja do skrajnih točk Lon¬
dona in Palerma, dokler se ni končno umirila v bavarskem
Munchnu, kjer je postal dvorni kapelnik. Število njegovih
skladb ocenjujejo nad 2000; med njimi so cerkvene in posvet¬
ne, moteti in madrigali, obsežne maše in pasijoni, vse za zbo¬
rovsko petje v najrazličnejših glasovnih kombinacijah. Pogo-
stoma je segel v zakladnico ljudske glasbe in se je je po¬
služeval tudi pri nabožnih in obrednih motetih. Njegovo ce¬
lotno glasbeno delo je grandiozen spomenik zborovskega kom¬
poniranja in petja, postavljen na konec razsežne dobe vokalne
polifonije tik pred začetkom razvoja instrumentalne glasbe.

LAVIGNAC Albert (Alexandre-Jean), r. 1846 in u. 1916 v
Parizu, muzikolog in pedagog, tvorec glasbene enciklopedije
(»Encyclopedie de musique et Dictionnaire du Conservatoire«),

LECLAIR Jean-Marie, r. 1697 v Lyonu, u. 1764 v Parizu,
največji francoski violinski virtuoz svoje dobe in komponist
za svoj instrument.

LEHAR Franc, r. 1870 v madžarskem kraju Komarno, u.
1948 v avstrijskem letovišču Bad Ischl, avstro-ogrski vojaški
kapelnik in s Fallom in Kalmanom (gl. tam!) eden najplodo¬
vitejših in najuspešnejših mojstrov operete. Avtor zglednih del
te vrste, kot »Grof Luksemburški«, »Vesela vdova«, »Paga-

73

nini«, »Carjevič«, »Ciganska ljubezen« in končno »Dežela
smehljaja«, ki se še danes pogosto izvajajo v svetu.

LEHMANN Lilli, r. 1848 v nemškem mestu Wurzburg, u.
1929 v Berlinu, pevka svetovnega slovesa (sopran), se je pro¬
slavila zlasti kot dramatična interpretinja Wagnerjevih juna¬
kinj, kasneje pa tudi kot koloraturni sopran v Mozartovih
operah. Napisala je tudi nekaj knjig iz pevske pedagogike.

LEHMANN Lotte, r. 1888 v nemškem kraju Perleberg, slav¬
na pevka (sopran) v operi in na koncertu, specialistka za R.
Straussove opere. Napisala je tudi nekaj romanov, avtobiogra¬
fijo in didaktična dela. S prejšnjo ni v sorodu.

LEIBOWITZ Rene, r. 1913 v Varšavi, dirigent in pisec
knjig, v katerih se močno izpostavlja za dodekafonsko kom¬
pozicijsko smer.

LEICHTENTRITT Hugo, r. 1874 v poljskem kraju Leszno,
u. 1951 v mestu Cambridge v Angliji, pomemben pisec glas¬
benih knjig in estet, profesor na harvardski in newyorški uni¬
verzi, slednjič emigrant v angleškem univerzitetnem mestu
Cambridge. Napisal je mnogo knjig z glasbeno-zgodovinskega
in estetskega področja. V knjigi »Geschichte der Motette« je
prvi pravilno opredelil položaj našega Gallusa-Petelina na vi¬
šku dobe vokalne polifonije (gl. tam!) ter ga tudi analitično
predstavil.

LEINSDORF Erich, r. 1912 na Dunaju, znamenit dirigent
festivalskih koncertov v Firencah, Salzburgu, Tel Avivu in
drugod.

LEONCAVALLO Ruggiero, r. 1858 v Neaplju, u. 1919 v
italijanskem zdravilišču Montecatini, spada med najuspešnejše
operne skladatelje veristične smeri; z opero »Glumači« (»I
Pagliacci«) je dosegel svetovno slavo. Napisal je še druge opere,
ki pa zdaleka niso imele uspeha prejšnje. Mnogo je še njegovih
samospevov in priložnostnih skladb, ki pa padajo polagoma v
pozabo.

LESCHETIZKY Theodor, r. 1830 v kraju Lancut na Polj¬
skem, u. 1915 v Dresdenu, poljski klavirski virtuoz in pedagog,
čigar tehnika velja še danes za nepogrešljivo.

LESKOVIC Bogo, r. 1909 na Dunaju, violončelist, sklada¬
telj ter operni in koncertni dirigent, avtor simfoničnih del
(»Partita«, »Etuda«) in simfonije »Domovina«. V poslednjem

74

delu se je metaforično tudi naslonil na ljudsko pesem; priredil
je tudi B. Ipavčevo »Serenado« (gl. tam!) ter M. Tajčevičeve
»Balkanske plese« (gl. tam!) za orkester. Od 1969 dalje je
direktor ljubljanske opere.

LEVY Lazare, r. 1882 v Bruslju, pomemben francoski
pianist in pedagog, avtor instruktivnih skladb in klavirsko-
tehničnih študij.

LEYGRAF Hans, r. 1920 v Stockholmu, pomemben švedski
pianist, ki je često nastopal tudi pri nas.

LHOTKA Fran, r. 1883 v češkem kraju Vožice, u. 1962
v Zagrebu, profesor in dolgoletni rektor Muzičke akademije
v Zagrebu, zelo uspeli hrvatski operni in simfonični sklada¬
telj. Največ svetovne slave je žel njegov balet »Vrag na vasi«
(koreografija P. Mlakarja); napisal je še druge balete ter operi
»Minka« in »Morje«, simfonijo in simfonične pesnitve ter ko¬
morna, zborovska in samospevna dela. Njegov slog je zmerno
moderen, naslonjen na hrvatsko folkloro. Kot vešč organizator
je mnogo zalegel v hrvatskem glasbenem življenju. — Njegov
sin Ivo Lhotka-Kalinski, r. 1913 v Zagrebu, je operni sklada¬
telj in avtor simfonične pesmi »Jutro«, variacij »Zemlja« ter
suite »Komendrijaši« (po odlomkih iz »Balade Petriče Kerem-
puha« M. Krleže). Uveljavil se je zlasti z operami »Analfabet«,
»Potovanje«, »Gumb« in »Oblast« (poslednja po besedilu Br.
Nušiča).

LIEBERMANN Rolf, r. 1910 v Ziirichu, švicarski komponist
dodekafonske smeri, avtor simfonije, kantate »Une des fins
du monde« (Eden od koncev sveta) po pisatelju A. Giraudouxju
ter oper »Leonora 40-50« in »Penelopa«. Sedaj je direktor
hamburške opere.

LIND Jenny, r. 1820 v Stockholmu, u. 1887 v angleškem
kraju Malvern Hills, svoj čas najslavnejša pevka sveta, »švedski
slavček«, s polnozvočnim, v vseh registrih izenačenim glasom
(sopranom), enako uspešna v operi kot na koncertnem odru.

LIPlNSKI Karol Jožef, r. 1790 v poljskem kraju Radzin,
u. 1861 v Lvovu, znamenit violinski virtuoz iz prve polovice
19. stoletja, Paganinijev (gl. tam!) prijatelj in tekmec. Kot
skladatelj je napisal nekaj hvaležnih violinskih koncertov in
je izdal tudi zbirko poljskih narodnih pesmi.

75

LIPOVŠEK Marijan, r. 1910 v Ljubljani, pianist in skla¬
datelj novejše smeri, avtor simfonije, simfonične pesnitve
»Domovina«, kantate »Orglar«, orkestrskih variacij »Voznica«
in mnogo drugih orkestralnih, komornih in vokalnih skladb;
rektor Akademije za glasbo v Ljubljani, več let pa je bil
direktor Slovenske filharmonije.

LISINSKI Vatroslav (pravzaprav Ignaz Fuchs), r. 1819 in
u. 1854 v Zagrebu, prvi hrvatski operni skladatelj romantične
smeri, avtor dveh oper (»Ljubav i zloba«, »Porin«), osrednja
osebnost hrvatskega glasbenega življenja v prvi polovici
19. stoletja. Za simfonični orkester je napisal sedem uvertur,
več skladb za klavir in orkester, zlasti pa mnogo zborov,
s katerimi je položil temelj hrvatski romantični vokalni glasbi.
Napisal je tudi prek 70 samospevov, ki so bili svojčas zelo
priljubljeni.

LISZT Franz, r. 1811 v gradiščanskem zaselku Raiding,
u. 1886 v Bayreuthu (Bavarska), eden največjih pianistov vseh
časov in zelo plodovit skladatelj simfoničnih in klavirskih
del. Od mlada je živel zelo razgibano življenje, ki ga je
vodilo v vse važnejše evropske kulturne centre. Dolgo je
živel v Parizu, kasneje v nemški kulturni metropoli Weimar,
ki je bila središče modernega glasbenega pokreta, ki mu je
pripadal tudi R. Wagner (gl. tam!). Liszt in Wagner sta skozi
dolga desetletja uravnavala nemško glasbeno kulturo in ji
za trajno vtisnila svoj pečat. Liszt je bil tudi dirigent, ki je
vodil simfonične koncerte in na njih predstavil posebno zvrst
poetično-programskih simfoničnih skladb, imenovanih »sim¬
fonične pesnitve«; poveličevale so pomembne osebe ali do¬
godke, tudi abstraktne poetične ideje. Napisal jih je trinajst;
od njih so nekatere še danes na koncertnih sporedih. Poleg
teh je napisal še dva klavirska koncerta, 19 ogrskih rapsodij
z naslonitvijo na madžarsko ljudsko glasbo, in zelo mnogo
klavirskih del; nekaj oratorijev in vrsto drobnejših, pretežno
klavirskih skladb ter samospevov. Njegova glasbena govorica
je poznoromantična, ponekod že skoraj impresionistična ter
je nekoč veljala kot drzna in revolucionarna.

LJADOV Anatol Konstantinovič, r. 1855 v Peterburgu,
u. 1914 v Novgorodu, najpomembnejši predstavnik mlado-
ruske kompozicijske smeri, izhajajoče od Rimskega-Korsakova

76

(gl. tam!) in ozko opirajoče se na folkloro. Napisal je nekaj
simfoničnih pesnitev, med njimi »Začarano jezero«, »Baba-
Jaga« in »Kikimora«; ta glasba se danes pogostoma uporablja
za baletno, pa tudi filmsko spremljavo. Svojstven poskus,
uvesti ljudsko glasbo v simfonično, je bil ciklus »Osem ruskih
narodnih pesmi« za orkester. Poleg teh del šteje njegov opus
mnogo klavirskih skladb in zborov.

LOCATELLI Pietro Antonio, r. 1695 v italijanskem mestu
Bergamo, u. 1764 v Amsterdamu, eden najslavnejših italijan¬
skih violinskih virtuozov in skladateljev za godala. Poleg
violinskih skladb je napisal tudi violinsko šolo, ki se še danes
v izvlečku kot »Caprici« uporablja pri pouku.

LOEFFLER Charles Martin, r. 1861 v alzaškem mestu
Mulhouse, u. 1935 v ameriškem kraju Medfield, eden pionirjev
samonikle ameriške umetne glasbe. Po kompozicijskem slogu
je bil v glavnem impresionist z mnogimi dodatki novih struj
in jazza. Od njegovih del velja omeniti »Canticum Fratris
Soliš« (Sončna pesem sv. Frančiška), »Tintagelova smrt«, »Spo¬
mini iz mladosti« ter »Poganski poem«.

LOGAR Mihovil, r. 1902 na Reki, profesor na Muzički
akademiji v Beogradu, po rodu Slovenec, ki v svojih kompo¬
zicijah druži folkloro z modernimi harmoničnimi in zvočnimi
sredstvi, avtor oper (»Pokondirena tikva«), simfoničnih del
(»Omladinska simfonija«), kantat (»Legenda o Marku«) ipd.

LONG Marguerite, r. 1874 v francoskem mestu Nimes,
slavna pianistka in vodja lastne klavirske šole v Parizu.

LORKOVIČ Melita, r. 1907 v Županji na Hrvatskem, pia¬
nistka mednarodnega slovesa, profesor na konservatoriju v
Kairu.

LOVEC Vladimir, r. 1922 v Ljubljani, direktor glasbene
šole v Kopru, je skladatelj zmerno moderne smeri na klasični
podlagi. Napisal je »Klasično simfonijo« in koncert za klavir
ter nekaj drugih simfoničnih in klavirskih skladb; komorni
glasbi je prispeval trio za violino, violončelo in klavir ter
godalni kvartet.

LULLY Jean Baptiste, r. 1632 v Firencah, u. 1687 v Parizu,
francoski skladatelj z velikim vplivom na vso evropsko glasbo
svoje dobe. Bil je tipični predstavnik dvorjanske glasbe Lud¬
vika XIV. in kot dvorni kapelnik je vodil orkester in balet

77

ter komponiral zanj. Ko je bila ustanovljena pariška opera
(»Academie royale de Musique et de Danse«), je odkupil patent
direkcije in odprl gledališče s svojo predstavo. Odtlej je vsako
leto zložil eno ali pa tudi več oper, od katerih so nekatere
postale in ostale zelo priljubljene.

LUTOSLAVVSKI Witold, r. 1913 v Varšavi, eden najvid¬
nejših poljskih in svetovnih skladateljev naše dobe, ki v svojih
delih združuje folklorne elemente z novimi harmoničnimi
sredstvi. Od njegovih skladb gre omeniti »Koncert« in pa
»Šlezijski triptihon«, oboje za orkester, »Malo suito« in šte¬
vilna dela za klavir. V spomin Bele Bartoka je napisal mnogo
izvajano simfonijo »Musique funebre«.

LYMPANY Moura (Mary Korn), r. 1916 v mestecu Saltash
pri Londonu, angleška pianistka svetovnega slovesa, posebno
občudovana pri interpretaciji koncertov Griega in Rahmani¬
nova.

M

MAAZEL Lorin, r. 1930 v francoskem kraju Neuilly-sur-
Seine, spada med najbolj znane dirigente našega časa in je
direktor opere v Berlinu (ZRN).

MAC-DOWELL Edward (Alexander), r. 1861 v New Yorku,
u. 1908 prav tam, najpomembnejši ameriški skladatelj pozno-
romantične usmerjenosti, ki se je šolal v Evropi in se šele
zrel vrnil v domovino. Njegova glasba odsvita slovstvene
vplive romantike 19. stoletja in ljubezen do narave. Pisal je
v prvi vrsti za klavir, in sicer dva koncerta, štiri sonate in
mnogo drugih krajših karakterističnih skladb; manj se je
posvečal simfonični glasbi; na tem področju je najbolj znana
njegova »Indijanska suita«.

MACHABEY Armand, r. 1886 v francoskem mestecu Pont-
de-Roide, muzikolog, posebno zaslužen preučevalec srednje¬
veške francoske glasbe.

MAČEK IVO, r. 1914 na Sušaku (Reki), hrvatski klavirski
virtuoz in pedagog, profesor na zagrebški glasbeni akademiji
in član Jugoslovenske akademije nauka i umjetnosti.

MADERNA Bruno, r. 1925, dirigent in skladatelj najno¬
vejših smeri, goji tudi elektronsko glasbo.

78

MAGALOV NIKITA, r. 1912 v Peterburgu, ruski pianist
svetovnega slovesa, živi v Švici.

MAHLER Gustav, r. 1860 v češkem kraju Kališt, u. 1911
na Dunaju, dirigent in skladatelj, ena najbolj prizadevnih in
osporavanih osebnosti v dunajskem glasbenem življenju h
kraju habsburške monarhije. Sprva je bil dirigent-začetnik in
je v tem svojstvu deloval tudi na nemškem gledališču v Ljub¬
ljani; z vztrajnim delom in s podporo prizadevnih prijateljev
se je končno povzpel do tehtnejših položajev in je končno pri¬
spel do vodstva dunajske dvorne (zdaj državne) opere. Kot
komponist je imel zelo visoke cilje, kar ga je gnalo h kompo¬
niranju nesorazmerno proporcionalnih simfonij tako po formi,
kot po uporabljenih instrumentalnih sredstvih (njegova osma
simfonija nosi zato vzdevek »Simfonija tisočerih«, ker terja
skoraj tisoč izvajalcev v zboru in orkestru). Napisal je deset
simfonij, zadnja je ostala nedovršena, ciklus »Pesem o zemlji«
(Das Lied von der Erde, po starokitajskih pesnitvah, za glas
in orkester) ter zelo izvirno in značilno zbirko samospevov
iz zbirke ljudskih pesmi »Des Knaben Wunderhorn«, deloma
po narodnih tekstih. Bil je sicer tipičen novoromantik, a hkrati
z Busonijem (gl. tam!) velik pobornik novejših, zlasti ekspre¬
sionističnih struj, ki so  imele svoj duhovni izvor večidel
v dunajskih secesijskih literarnih in sploh umetniških krogih.

MAINARDI Enrico, r. 1897 v Milanu, eden vodilnih violon¬
čelistov sveta.

MALIBRAN-GARCIA Maria Felicita, r. 1808 v Parizu,
u. 1836 v angleškem mestu Manchester, španska pevka (mezzo¬
sopran), znamenita primadona preteklega veka. Imela je iz¬
redno obsežen glas in je poleg mezzosopranskih vlog pela lahko
tudi visoko dramatične.

MALIPIERO Gian Francesco, r. 1882 v Benetkah, velja
hkrati s Casello (gl. tam!) za prebuditelja italijanske simfo¬
nične in koncertne glasbe. Nanj so vplivale razne struje od
pozne romantike do impresionizma, obenem pa je vneto iskal
stika s staro italijansko glasbeno kulturo. Napisal je nekaj
oper, baletov in drugih scenskih del, težišče njegovega ustvar¬
janja pa je simfonična glasba. Največ se izvajajo simfonične
slike »Pause del silenzio« in »Impressioni del vero«; poleg
tega so uspela dela sedem simfonij, štirje klavirski koncerti,

79

sedem godalnih kvartetov in dosti drobnejših skladb. Po¬
membne so tudi izdaje italijanskih predklasikov Monteverdija
in Vivaldija (gl. tam!).

MALKO Nikolaj Andrejevič, r. 1883 v Brajlovu (ZSSR),
je ruski dirigent, ki je bil nekoč profesor na moskovskem in
na leningrajskem konservatoriju, slednjič pa vodja simfonič¬
nega orkestra v Sidneyu (Avstralija), koder ga je nasledil
J. Hopkins (gl. tam!). Napisal je tudi učbenik dirigiranja.

MANEN Juan, r. 1883 v Barceloni, znameniti španski violi¬
nist in dirigent ter plodovit skladatelj oper in simfonične ter
komorne glasbe; napisal je tudi avtobiografijo in pa več knjig
s področja violinske igre.

MANFREDINI Francesco Maria, r. 1688 in u. 1748 v itali¬
janskem mestu Pistoia, znamenit violinist in komponist, diri¬
gent in organist; zaslovel je kot oratorijski skladatelj.

MANTUANI Josip (dr.), r. 1860 in u. 1933 v Ljubljani,
muzikolog in preučevalec zgodovine slovenske glasbe, posebno
življenja in dela Jakoba Petelina-Gallusa, ki ga je s svojo
izdajo v monumentalni zbirki »Denkmaler der Tonkunst in
Čsterreich« (Spomeniki glasbene umetnosti v Avstriji) tako
rekoč na novo odkril po stoletnem pozabljenju. Prvi je zbiral
podatke o slovenskih glasbenikih in skrbel, da so postali znani
tudi drugod. Bil je nekaj časa kustos (skrbnik) glasbene
knjižnice dunajske univerze, potlej pa direktor ljubljanskega
muzeja.

MARASOVIČ Zdenko, r. 1925 v Splitu, pianist, živi v Beo¬
gradu.

MARCKHL Erich, r. 1902 v Celju, direktor glasbene aka¬
demije v Gradcu, deželni glasbeni direktor Štajerske, sklada¬
telj in organizator glasbenega življenja na Štajerskem. Napisal
je pet simfonij, več kantat in drobnejša komorna dela ter več
knjig z glasbenih področij.

MARJANOVIČ Laza, r. 1911 v Nišu, violinist in profesor
na glasbeni akademiji v Beogradu.

MARKEVIČ (Markevitch) Igor, r. 1912 v Kijevu, ruski
dirigent velikega slovesa, živi v Švici in vodi glasbeni festival
»Maggio fiorentino«. Uveljavlja se tudi kot skladatelj.

MARKOVIČ Vilim, r. 1902 v Zagrebu, hrvatski dirigent
in komponist nacionalne struje, ki je napisal mnogo del s fol-

80

klorno podlago; od njih je največ izvajana »Rapsodija« za
orkester. — Njegov sin Albert M., r. 1929 v Zagrebu, je avtor
simfonije, več kantat in zlasti mladinskih kompozicij.

MAROLT France, r. 1891 in u. 1951 v Ljubljani, uteme¬
ljitelj folklorne muzikologije pri nas in ustanovitelj Glasbeno-
narodopisnega instituta; kot dirigent je mnogo nastopal z
Akademskim pevskim zborom in z njim načrtno gojil našo
ljudsko pesem.

MARTIN Frank, r. 1890 v Ženevi, viden švicarski skladatelj
zmerno moderne in individualno poudarjene smeri, avtor opere
»Vihar;< (po Shakespeareju) in kantat (»Le vin herbe«) ter
oratorijev in dosti simfonične glasbe, koder je imela največ
uspeha »Mala koncertna simfonija«; poleg večjih del je zložil
dosti manjših in komornih del.

MARTINI Giambattista (Padre), r. 1706 in u. 1784 v
Bologni, teoretik in skladatelj, čigar »Storia della mušica«
(Zgodovina glasbe) je na veliko zasnovano delo, ki pa je
dozorelo le v prvem (antičnem) delu. Napisal je več zglednih
teoretičnih učbenikov, pa tudi dosti skladb, simfonij, orato¬
rijev, koncertov in komorne glasbe.

MARTINON Jean, r. 1910 v Lyonu, francoski dirigent in
skladatelj, ki je pogostoma nastopal tudi pri nas.

MARTINC Bohuslav, r. 1890 v češkem mestecu Polička,
u. 1959 v švicarskem kraju Liestal, spada med sodobne češko-
ameriške skladatelje z lastno, značilno glasbeno govorico, ki
je sicer odprta raznim novostrujarskim vplivom, a jim ne
podlega. Živel je dolgo vrsto let v Parizu, fašistični teror pa
ga je pregnal v Ameriko. Napisal je šest simfonij in prav
toliko godalnih kvartetov, več oper, koncertov za razne in¬
strumente in druga simfonična dela; pri tem je črpal pobudo
tudi iz važnih sodobnil dogodkov, kakor so bili poleti Lind¬
bergha in Saint-Exuperyja, pa tudi iz trpljenja češkega naroda
pod okupacijo (»Lidice«).

MARX Joseph (dr.), r. 1882 in u. 1964 v Gradcu, pro¬
fesor dunajske Akademije za glasbo, spada med vodilne
osebnosti sodobne avstrijske simfonične in komorne glasbe.
Njegov močno individualni kompozicijski slog se naslanja na
novoromantiko z impresionističnimi barvnimi primesmi. Za

6 — Glasbeni slovarček

81

nas je posebno zanimiv, ker je bil močno v stikih z našo
Štajersko in njeno ljudsko pesmijo, pa tudi lepo število jugo¬
slovanskih skladateljev je bilo njegovih učencev. Marx je
prvenstveno skladatelj liričnih in kontemplativnih razpoloženj,
zato je podal svoja najboljša dela v samospevih s klavirjem,
deloma z orkestrom. Simfonična tvornost je prišla do izraza
v njegovi »Jesenski simfoniji« in pri »Simfonični trilogiji«;
deli »Romantični klavirski koncert« in suita »Castelli romani«
(Rimski gradovi) za klavir z orkestrom izrabljata možnosti
polno zvočnega virtuoznega klavirskega stavka.

MASCAGNI Pietro, r. 1863 v italijanskem mestu Livorno,
u. 1945 v Rimu, je bil najbolj uspešni operni skladatelj veri¬
stične smeri, čigar opera »Cavalleria rusticana« (Podeželsko
viteštvo) je bila gotovo doslej na svetu največ izvedena eno¬
dejanka. Uspeh tega dela je avtorju omogočil, da je svoj zelo
skromni položaj podeželskega klavirskega učitelja opustil ter
se lahko popolnoma posvetil kompoziciji in dirigiranju; a nje¬
gove nadaljnje opere (»Amico Fritz« i. p.) so daleč zaostajale
za prvim in edinstvenim njegovim delom. »Cavalleria« nada¬
ljuje tradicijo Bizetove »Carmen«, stopnjuje realizem Verdija
(gl. tam!) in izpolnjuje vrzel med deli starega Verdija in
prvimi Puccinijevimi (gl. tam!) ter še danes napolnjuje operne
dvorane sveta.

MASSENET Jules (Emile Frederic), r. 1842 v francoskem
mestecu Montaud, u. 1912 v Parizu, eden najplodovitejših
francoskih opernih skladateljev. Napisal je 15 oper, od katerih
so še danes žive »Manon«, »Werther«, »Thais« in »Don Qui-
chotte«; odlikuje jih lahna, nevsiljiva in prikupna melodika,
ki je temeljito podprta z znanjem iz vseh muzikalnih disciplin
(Massenet je bil odličen kontrapunktik in večletni ravnatelj
pariškega konservatorija). Poleg oper je bil tudi avtor več
orkestrskih suit, pesmi in drugih manjših skladb, ki vse kažejo
odlike njegovega izpiljenega sloga, ki mu dovoljuje tudi rahlo
primes sentimentalnosti.

MATAČIČ Lovro (pl.), r. 1899 na Sušaku (Reki), jugoslo¬
vanski dirigent svetovnega slovesa, ki je že zmlada nastopil
dirigentsko pot v Kolnu, jo nadaljeval v Osijeku, Ljubljani,
Novem Sadu, Beogradu, Zagrebu in Skopju, od tujine pa zlasti
v Nemčiji. Od 1. 1970 vodi Zagrebško filharmonijo.

82

MATIČIČ Janez, r. 1926 v Ljubljani, skladatelj, živi v Pa¬
rizu in dela v institutu za elektronsko glasbo, ki ga vodi
Pierre Schaeffer. Skraja je komponiral v impresionistično-
ekspresionističnem slogu, izvirajočem iz poznih del A. Skrja-
bina (gl. tam!), nato se je nagnil v eksperimentalno smer.
Napisal je simfonijo ter manjše orkestralne skladbe, pa tudi
klavirski koncert in druge skladbe za klavir ter violino.

MATTHEWS Denis, r. 1919 v angleškem mestu Coventry,
prominenten angleški klavirski virtuoz. Živi v Londonu.

MEHUL Etienne (Nicolas), r. 1763 v francoskem kraju
Givet, u. 1817 v Parizu, svojčas zelo slaven skladatelj, ki je
napisal 25 oper. Med francosko revolucijo je zložil več na¬
vdušujočih od in kantat, ki so poveličevale revolucionarnega
duha.

MENDELSSOHN — BARTHOLDY Felix (Jacob Ludwig),
r. 1809 v Hamburgu, u. 1847 v Leipzigu, eden največjih nem¬
ških romantikov v glasbi. Doma v premožni bankirski ži¬
dovski družini je že zgodaj našel pot h glasbi in je začel že
z devetimi leti nastopati kot pianist, s petnajstimi pa kot di¬
rigent; v sedemnajstem letu je že dovršil svoje najbolj do¬
gnano delo, scenično glasbo k Shakespearejevi igri »Sen kres¬
ne noči« (Ein Sommernachtstraum). Od tedaj je veljal kot
vzornik romantičnega glasbenega pokreta in s štiriindvajse¬
tim letom je bil že glasbeni ravnatelj v mestu Diisseldorf; od
tu je kmalu prešel k naj znamenitejšemu nemškemu orke¬
stru »Gewandhaus-Orchester« v Leipzigu. Bil je zelo ploden
skladatelj, pianist in organizator. Napisal je pet simfonij, več
oratorijev in cerkvene glasbe, nekaj uvertur in sceničnih glasb,
po dva klavirska in en violinski koncert ter polno večjih in
manjših del s komornega in vokalnega področja. Njegov slog
je izpiljen in lahkoten in se izogiblje patosu, njegov vpliv na
razvoj evropske glasbe pa je bil ogromen.

MEHTA Zubin, r. 1936 v Bombayu, pomemben indijski
dirigent, ravnatelj izraelske filharmonije v Tel Avivu, je
gostoval že tudi pri nas.

MELICHAR Alois, r. 1896 na Dunaju, muzikolog, borec
zoper Schonbergovo (gl. tam!) dvanajsttonsko kompozicijsko
smer.

83

MENGELBERG Josef Willem, r. 1871 v nizozemskem me¬
stu Utrecht, u. 1951 v švicarskem zaselku Hof Zourt, dirigent
svetovnega imena, dolgoletni vodja slovitega amsterdamske¬
ga orkestra Concertgebouw, kasneje tudi newyorškega sim¬
foničnega orkestra, odličen orkestrski vzgojitelj ter tenko-
slušen interpret klasične in romantične nemške glasbe.

MENOTTI Gian Carlo, r. 1911 v italijanskem kraju Co-
digliano, živi v Ameriki ter je najpomembnejši sodobni ita-
lijansko-amerikanski operni komponist. Njegove najuspelej-
še opere so »Medij«, »Konzul« in »Amelija gre na ples«. Na¬
pisal je tudi prvo televizijsko opero »Amahl and the Night
Visitors« (Amal in nočni obiskovalci), poleg tega pa še dosti
filmske glasbe. Menotti je tudi vodja festivalov v mestu Spo-
leto.

MENUHIN Yehudi, r. 1918 v New Yorku, eden najzna-
menitejiš violinskih virtuozov sedanjosti, solist neštetih kon¬
certov. — Solistično ga po navadi spremlja sestra Hephzibah,
r. 1920 v San Franciscu, odlična amerikanska pianistka.

MESSIAEN Olivier, r. 1908 v nekdanji papeški prestolnici
Avignon (Francija), organist, komponist in profesor za kom¬
pozicijo v Parizu, eden najbolj izvirnih skladateljev našega
časa. Njegova glasba, ki je vsebinsko meditativna in mistično
religiozna, se poslužuje najnovejših kompozicijskih prijemov,
ne da bi zašla v brezizhodno eksperimentiranje. Napisal je
mnogo skladb za cerkev, pa tudi simfonična in solistična in¬
strumentalna in vokalna dela, med katerimi izstopa tako po
dolžini kot po zahtevnosti simfonija »Turangalila«, naslonje¬
na na hindustanske ritmične obrazce. Važni so tudi njegovi
teoretični spisi, ki odkrivajo njegovo kompozicijsko tehniko
in jo zagovarjajo.

MEYERBEER Giacomo (pravzaprav Jacob Liebmann Beer),
r. 1791 v Berlinu, u. 1864 v Parizu, najslavnejši skladatelj
velikih francoskih oper. Podobno kot Mendelssohn (gl. tam!),
je izhajal iz premožne židovske rodbine, ki je zgodaj in iz¬
datno podprla njegovo izredno nadarjenost. Sprva je bil
pianist, nato pa se je odločil za komponiranje oper in je s tem
dosezal velike uspehe. Med njegova najboljša dela štejemo
opere »Vražji Robert«, »Hugenoti«, »Prerok«, »Afričanka«,
napisal pa je tudi nekaj kantat, samospevov in manjših pri-

84

ložnostnih skladb. Sodobnike sta navduševala njegov muzi¬
kalni koncept ter nepogrešljivi instinkt za odrske učinke; da¬
nes so pa njegova dela že dokaj obledela in počasi izginjajo
z opernih desk.

MIHAJLOVIČ Marija, r. 1903 v Kruševcu, violinska vir-
tuozinja in profesorica na Glasbeni akademiji v Beogradu.
Njena sestra Olga M., r. 1909 prav tako v Kruševcu, je pia¬
nistka; obe sestri sta mnogo koncertirali skupaj ali solistično
doma in na tujem.

MIHEVEC Jurij (Georges Micheuz, tudi Micheux), r. 1805
v Ljubljani, u. 1882 v francoskem mestu Mennecy, je bil slo¬
venski pianist in komponist, ki pa je že zgodaj odšel v tujino
ter se končno nastanil v Parizu kot klavirski učitelj. Napisal
je prek 500 skladb, pretežno salonskega značaja, ki so bile
nekoč precej priljubljene. Dalje je zložil več spevoiger (za
dunajska gledališča) in nekaj drobnejših del; med temi je
tudi kantata »Der Wanderer und der Bach« (Popotnik in po¬
tok), ki jo je bil posvetil kmalu po odhodu v tujino ljub¬
ljanski filharmonični družbi.

MILHAUD Darius, r. 1892 v francoskem mestu Aix-en-
Provence, u. 1968 v Parizu kot eden najplodovitejših in naj¬
pomembnejših skladateljev naše dobe. Njegova glasba nosi
tipične poteze sredozemskega lirizma, vezanega z novotar-
skimi stremljenji, ki pa ji ne delajo sile. Ima preko 350
obsežnejših skladb; med njimi so opere kot je južnoameriška
trilogija »Kolumb«, »Maksimilijan« in »Bolivar«, dalje sedem
simfonij, 18 godalnih kvartetov in pet kvintetov, mnogo klavir¬
skih, violinskih in violončelskih skladb, samospevov, klavirskih
suit (najbolj znana od njih je morda plesna suita »Saudades
do Brazil«, nastala ob skladateljevem bivanju v Braziliji),
mnogo baletov in scenske glasbe ter dognane filmske glasbe.
Spričo tolikšne plodovitosti ne preseneča neenakost v vrednosti
skladb, a njegov slog je vselej okreten in ga označuje sam
z obetom: »več subtilnosti v nežnosti in več sile v moči«.

MILOJEVlC Miloje, r. 1884 in u. 1940 v Beogradu, je bil
najpomembnejši srbski skladatelj impresionistične slogovne
usmerjenosti in muzikolog. V svojih delih je spajal značilne
poteze srbske folklore z zvočnimi in barvnimi pridobitvami

85

francoskega impresionizma ter tako ustvaril dela velike mi¬
kavnosti. Mednje spadata »Lirična simfonija« ter simfonična
suita »Pod suncem mog Balkana« ter številne drobnejše vo¬
kalne in instrumentalne skladbe.

MIRK Vasilij, r. 1884 v Trstu, u. 1962 v Ljubljani, skla¬
datelj in zborovodja; prvenstveno se je posvetil zborovskemu
komponiranju in je ustvaril vrsto zelo priljubljenih zborov¬
skih skladb. Poleg tega je komponiral nekaj orkestralnih del,
tako »Simfonično suito«, štiri uverture in nekaj scenične
glasbe, pa tudi več drobnejših klavirskih skladb.

MITROPOULOS Dimitri, r. 1896 v Atenah, u. 1960 v New
Yorku, grško-ameriški dirigent svetovnega slovesa, vodja
newyorške filharmonije in Metropolitan opere. Bil je tudi
komponist oper in simfoničnih skladb.

MISRAKI Paul, r. 1908 v Carigradu, živi v Parizu; znan
je po filmski glasbi in operetah.

MIZERIT Klaro, r. 1914 v Tržiču (Monfalcone, Italija),
dirigent in skladatelj; več let je bil vodja dubrovniške filhar¬
monije; kasneje mu je bila poverjena organizacija Renske
filharmonije s sedežem v mestu Koblenz (ZRN), danes pa vodi
»Atlantski simfonični orkester« v mestu Halifax (Kanada).

MJASKOVSKI Nikolaj Jakovljevič, r. 1881 v trdnjavi
Novo Georgijevskaja pri Varšavi, u. 1950 v Moskvi, zelo plo¬
dovit ruski skladatelj in učitelj več pokolenj sodobnih sovjet¬
skih avtorjev. Napisal je 27 simfonij, od teh 24 po oktobrski
revoluciji in ga smatrajo kot nadaljevalca sloga Čajkovskega
in Glazunova, ki ga je seveda obogatil z novejšimi kompozi¬
cijskimi pridobitvami. Poleg simfonij je še napisal enajst
godalnih kvartetov ter sedem precej obsežnih klavirskih sonat.

MOKRANJAC Stevan, r. 1855 v Negotinu, u. 1914 v Skopju,
skladatelj in zgledni prireditelj srbskih narodnih pesmi, ki jih
je zbral v petnajst »rukovetov«. Poleg tega je napisal mnogo
cerkvene glasbe, samospevov in scenske muzike.

MOKRANJAC Vasilije, r. 1923 v Beogradu, profesor za
kompozicijo na Glasbeni akademiji v Beogradu in član Srpske
akademije nauka i umetnosti v Beogradu, je napisal tri sim¬
fonije ter mnogo komornih del moderne, a ne ekstremistične
smeri.

86

MOLINARI Bernardino, r. 1880 in u. 1952 v Rimu, dirigent
velikega ugleda, specialist za moderno italijansko simfonično
glasbo.

MOLIQUE Bernhard, r. 1804 v Nurnbergu, u. 1869 v Cann-
stattu (ZRN), nemški violinist, ki je napisal mnogo instruk-
tivnih skladb, ki jih še danes uporabljajo pri pouku.

MONACO Mario del, r. 1915, eden najslavnejših italijan¬
skih opernih pevcev (tenor), član velikih odrov Alla Scala
v Milanu in Metropolitain v New Yorku.

MOMPOU Federico, r. 1895 v Barceloni, odličen španski
pianist in skladatelj impresionističnih skladb, predvsem za
svoj instrument.

MONTEMEZZI Italo, r. 1875 in u. 1952 v italijanskem
mestecu Vigasio, operni skladatelj veristične smeri.

MONTEUX Pierre, r. 1875 v Parizu, u. 1968, eden najzna¬
menitejših francoskih dirigentov našega veka, posebno zavzet
za nova, pomembna dela.

MONTEVERDI Claudio, r. 1567 v mestu Cremona, u. 1643
v Benetkah, ustvaritelj italijanske opere 17. stoletja po skrom¬
nih začetkih skladateljev Perija in Caccinija. Bil je prvi
mojster dramatičnega sloga, ki je vplival na operno tvornost
na vsem svetu. Njegove najbolj znamenite opere so: »Orfej«,
»Ariana«, »Odisejeva vrnitev«, »Kronanje Popeje«; snov bese¬
dila je po takratni navadi jemal največ iz grške mitologije
in rimske zgodovine.

MOSCHELES Ignaz, r. 1794 v Pragi, u. 1870 v Leipzigu,
slovit klavirski virtuoz, komponist in dirigent ter odličen
pedagog, čigar instruktivna dela so še danes marsikje v učnem
načrtu.

MOSZKOWSKI Moric, r. 1854 v mestu Breslau (zdaj
Vroclav), u. 1925 v Parizu, poljski pianist in skladatelj mnogih
klavirskih skladb salonskega žanra; njegova opera »Boabdil«
je bila nekoč precej priljubljena.

MOTTA Jose Vianna da, r. 1868 v kraju Sao Thome (v por¬
tugalski Zahodni Afriki), u. 1946 v Lizboni, portugalski pianist
in skladatelj, direktor tamkajšnjega konservatorija in dirigent
simfoničnih koncertov. Komponiral je pretežno za klavir,
spisal pa je tudi nekaj knjig z glasbenega področja.

87

MOZART Wolfgang Amadeus, r. 1756 v Salzburgu, u. 1791
na Dunaju, najbolj izenačeni in uravnovešeni komponist vseh
časov, pravi klasik zaradi popolne skladnosti med kompozi¬
cijskimi sredstvi in muzikalnim izrazom. Bil je že zgodaj zrel
glasbenik in je še zelo mlad, »čudežni otrok«, pianist in kom¬
ponist hkrati, občudovan prepotoval večji del takratnega
kulturnega sveta; kasneje je živel v raznih muzikalnih služ¬
bah, pa tudi kot svoboden umetnik, ki se je preživljal od
izvedb svojih oper ter s koncertiranjem. Konec kratkega živ¬
ljenja je komaj še životaril, boreč se z vsakdanjimi nevšeč¬
nostmi, a neumorno ustvarjajoč vedno bolj dovršena dela.
Po plodovitosti enak vsem drugim glasbenim genijem, ki jih
je po lahkotnosti in naglici ustvarjanja vse prekašal. Napisal
je 20 oper (med temi »Figarovo svatbo«, »Don Juan«, »Čarobno
piščal« in druge, ki so še danes stebri opernega repertoara
po vsem svetu), 50 simfonij, 8 violinskih in 25 klavirskih
koncertov, 26 godalnih kvartetov in mnogo drugih skladb
v komorni zasedbi, 17 klavirskih sonat in ogromno drugih
klavirskih skladb, 15 maš in dosti drugih cerkvenih del, potem
pa nešteto priložnostnih kompozicij, tako vokalnih, kot instru¬
mentalnih. Njegovo zadnje delo je bilo znameniti »Requiem«
(črna maša), ki pa je ostal nedokončan ter so ga dopolnili
drugi. Vse to velikansko delo je bilo dovršeno v 30 letih, ki
so bila mimo tega napolnjena s koncerti, poukom in z razno¬
vrstnimi uslužnostnimi in družabnimi opravki.

MRAVINSKI Jevgenij Aleksandrovič, r. 1903 v Peterburgu,
odličen ruski dirigent, vodja leningrajske filharmonije.

MUNCH Charles, r. 1891 v Strasbourgu, u. 1968 v Parizu,
eden najvidnejših francoskih dirigentov našega časa, zaslužen
zlasti za novejšo glasbo.

MURAI Juriča, r. 1927 v Varaždinu, pianist, profesor na
Glasbeni akademiji v Zagrebu.

MUSORGSKI Modest Petrovič, r. 1839 v ruskem mestu
Karevo, u. 1881 v Peterburgu, eden največjih ruskih sklada¬
teljev v 19. stoletju, po poklicu oficir, kasneje svoboden umet¬
nik, nato ponovno državni uradnik. Bil je najpomembnejši
v skupku »ruske petke« (gl. pod Balakirev!) in prvi med
njimi, ki je ljudsko glasbo postavil v središče ustvarjanja.
Njegovo največje delo, opera »Boris Godunov« je pristna ljud-

88

ska opera, pa tudi drugi dve, »Hovanščina« in pa »Soročinski
sejem«, imata ljudstvo kot nosilca dejanja in temu ustrezno
je tudi glasba vseh treh oprta na folkloro, obravnavano samo¬
stojno in z novimi harmoničnimi in vobče zvokovnimi prijemi.
Poleg oper je napisal še simfonično sliko »Noč na Golem brdu«
za orkester, klavirsko suito »Slike z razstave« (snov je bila sli¬
karska razstava prijatelja Hartmanna) in nekaj ciklov samo¬
spevov. ! S j

MUSULIN Branka, r. 1920 v Zagrebu, hrvatska pianistka,
ki živi in deluje v Nemčiji in vodi klavirski oddelek na kon¬
servatoriju v Frankfurtu.

N

NACHfiZ Tivadar, r. 1895 v Budimpešti, u. 1930 v Lausanne
(Švica), madžarski violinski virtuoz svetovnega slovesa, ki je
večino življenja prebil v Parizu in Londonu, od koder je
mnogo potoval po svetu. Komponiral je nekaj zglednih ma¬
džarskih in ciganskih skladb za svoj instrument.

NAPRAVNIK Edvard, r. 1839 v češkem kraju Bejište,
u. 1916 v Peterburgu, dirigent in skladatelj, zaslužen zlasti
kot prvi izvajalec mnogih novih ruskih opernih in simfonič¬
nih del.

NARDINI Pietro, r. 1722 v italijanskem mestu Livorno,
u. 1793 v Firencah, znamenit violinski virtuoz in komponist
pretežno violinskih skladb.

NAVARRA Andre, r. 1911 v francoskem kopališču Biarritz,
odličen violončelist in profesor na pariškem konservatoriju,
je mnogo koncertiral tudi pri nas in vzgojil nekaj naših vio¬
lončelistov.

NEDBAL Oskar, r. 1847 v češkem mestu Tabor, u. 1930
v Zagrebu, odličen violinist in dirigent, ki je bil več let član
znamenitega Češkega godalnega kvarteta, nato dirigent pri
Češki filharmoniji in slednjič direktor opere v Bratislavi.
Zelo znana je bila njegova opereta »Poljska kri«.

NERALIČ Tomislav, r. 1917 v Karlovcu, operni in kon¬
certni pevec (bas-bariton), član zagrebške, dunajske, berlinske
in slednjič hamburške opere.

89

NEVEU Ginette, r. 1919 v Parizu, u. 1949 v avionski ne¬
sreči nad Azorskimi otoki, ena največ obetajočih violinistk
našega veka.

NEY Elly, r. 1882 v nemškem mestu Diisseldorf, pomembna
nemška pianistka in avtorica glasbenih knjig, u. 1970.

NIKISCH Artur, r. 1855 v madžarskem zaselku Lebeny
Szent-Miklos, u. 1922 v Leipzigu, eden največjih dirigentov
romantike, vodja orkestra Gewandhaus v Leipzigu in gost-
dirigent po celem svetu. Njegovo posebno področje so bili
slovanski skladatelji, zlasti Čajkovski.

NILSSON Birgit, r. 1918 v švedskem kraju Klarup, ena
najslavnejših pevk (sopran) današnjosti.

NIN Y CASTELLANOS Joaqum, r. 1883 in u. 1949 v
Havani na Kubi, pianist, komponist in muzikolog, ki je dolgo
živel v Parizu in izdal več zvezkov iz španske (kubanske)
folklore.

NOČ Ivan, r. 1901 v Ljubljani, u. 1949 v New Yorku, eden
prvih naših klavirskih virtuozov, ki je koncertiral tudi
v tujini.

NOVAK Vitezslav, r. 1870 v češkem kraju Kamenice,
u. 1949 v kraju Skuteč (ČSSR), najpomembnejši češki skla¬
datelj iz polpretekle dobe, ki je v svojih delih združeval
moravske in slovaške glasbene elemente ter jih bogatil s pri¬
dobitvami novoromantičnega in impresionističnega sloga ter
pri tem ohranjeval svojo značilno in zelo izrazito osebno govo¬
rico. Napisal je več oper (najbolj znana je »Karlštejn« z zgodo¬
vinskim libretom), nekaj simfonij (po osvoboditvi nastali:
»Jesenska« in »Majska simfonija«), simfoničnih pesnitev
(»Pan«, »O večne touze«, »Toman a lesni panna«), orkestral¬
nih suit (»V Tatrach«, »Slovaška suita«, »Jihočeska suita«)
ter mnogo klavirskih in vokalnih skladb.

O

ODAK Krsto, r. 1888 v Siveriču (pri Drnišu), u. 1965 v
Zagrebu, je bil eden vodilnih hrvatskih skladateljev, ki je
gradil na folklornih prvinah, obdelanih na sodobni kompozi¬
cijski način. Napisal je več oper, med njimi narodno opero

90

»Dorica pleše«, komično opero »Konec sveta«, radijsko opero
»Majka Margarita«, dosti vokalne glasbe, štiri godalne kvar¬
tete in štiri simfonije ter več orkestrskih in solističnih kom¬
pozicij. Napisal je tudi dva učbenika (»Modulacija« in »Pozna¬
vanje instrumenata«),

OJSTRAH David Fjodorovič, r. 1908 v Odesi, najzname¬
nitejši sovjetski violinski virtuoz sedanjosti, profesor na mo¬
skovskem konservatoriju, posebno zaslužen kot interpret nove
sovjetske violinske tvornosti. — Njegov sin Igor Davidovič O.,
r. 1931 v Odesi, že od zgodnje mladosti koncertira doma in
v tujini kot polnovreden tekmec svojega očeta.

OFFENBACH Jacques (pravo ime: Jakob Wiener), r. 1819
v nemškem mestu Offenbach a/M., u. 1880 v Parizu, zelo
popularen francoski operetni skladatelj, čigar vžigajoči ritem
in prikupne melodije so še danes neizčrpljiva zakladnica za
priložnostno, zlasti filmsko in televizijsko glasbo. Napisal je
102 opereti, med katerimi so mnoge imele (in deloma še imajo)
svetovni uspeh, tako »Orfej v podzemlju«, »Lepa Helena«,
»Pariško življenje« ter (edino) opero »Hoffmannove pripo¬
vedke«.

ONDRlČEK František, r. 1857 v Pragi, u. 1922 v Milanu,
znamenit češki goslač, profesor in končno ravnatelj konser¬
vatorija na Dunaju (on sam ga je ustanovil) in slednjič pro¬
fesor v Pragi; bil je dolgo tudi vodja po njem imenovanega
godalnega kvarteta in kot izkušen pedagog je napisal »Veliko
violinsko šolo« poleg dosti drobnih violinskih skladb.

OREL Alfred, r. 1889 na Dunaju, avstrijski muzikolog in
avtor mnogih knjig iz glasbene znanosti.

ORFF Karl, r. 1895 v Miinchnu, šteje med najpomembnejše
in najvplivnejše nemške skladatelje sedanjosti, avtor mnogih
kantatnih del (»Carmina burana« i. p.), nekaj oper, pravljičnih
in ljudskih iger in gojitelj instrumentalnega sestava (»Orffov
instrumentarij«) kot opore pri mladinskem glasbenem pouku.

ORLOFF Vladimir, r. 1928 v Odesi, znamenit romunski
violončelist, živi v Bukarešti.

ORMANDY Eugen (pravo ime: Eugen Blau), r. 1899 v Bu¬
dimpešti, dirigent svetovnega slovesa, Toscaninijev (gl. tam!)
naslednik pri filharmoniji v ameriškem mestu Minneapolis in
pomočnik Stokowskega (gl. tam!) v Philadelphiji (ZDA).

91

OSTERC Slavko, r. 1895 v Veržeju, u. 1941 v Ljubljani,
skladatelj in pobornik modernističnih slogovnih struj, profesor
za kompozicijo na ljubljanskem konservatoriju. Napisal je
tri simfonije, tri opere-enodejanke, balet »Iluzije«, klavirski
koncert in kantato »Krst pri Savici«. Od njegovih orkestralnih
skladb je imela najtrajnejši uspeh »Suita«, mnogo pa se iz¬
vajajo njegova komorna dela za razne instrumentalne in
vokalno-instrumentalne zasedbe. Njegova kompozicijska šola
je imela velik vpliv na ustvarjalno delo mlajše slovenske
skladateljske generacije.

OSTRČIL Otakar, r. 1879 in u. 1935 v Pragi, viden češki
skladatelj in dolgoletni direktor opere v Pragi. V kompoziciji
je novoromantik po slogu; napisal je več oper, še močneje
pa se je uveljavil kot simfonik; posebno znani sta njegovi
orkestralni deli »Impromptu« in variacije »Križev pot«.

. OTTERLOO Willem van, r. 1907 v holandskem kraju
Winterswijk, dirigent in skladatelj, vodja orkestrov v Haagu
in Utrechtu, avtor orkestrskih in komornih skladb.

OUBRADOUS Fernand-Robert, r. 1903 v Parizu, virtuoz
na fagotu in organizator komorne glasbe za pihala, živi v
Parizu.

OZIM Igor, r. 1931 v Ljubljani, violinski virtuoz med¬
narodnega imena, profesor na Glasbeni visoki šoli v Kolnu,
posebno zaslužen zaradi izvedb mnogih domačih violinskih
skladb.

P

PACHMANN Vladimir von, r. 1848 v Odesi, u. 1933 v
Rimu, znamenit ruski pianist, specialist za Chopinova dela.

PADEREWSKI Ignacy (Jan), r. 1860 v poljskem kraju
Kurilowka, u. 1941 v New Yorku, eden največjih klavirskih
virtuozov vseh časov. Po brezštevilnih koncertnih turnejah
v Evropi in Ameriki je postal direktor konservatorija v Var¬
šavi; po prvi svetovni vojni je bil nekaj časa celo predsednik
nove Poljske, za katero je imel nevenljive propagandne in
finančne zasluge med vojno in poprej.

PAGANINI Niccolo, r. 1782 v Genovi, u. 1840 v Nizzi, naj¬
večji violinski virtuoz vseh časov, po večini samouk. Njegove

92

igre se je držalo nekaj mističnega, nerazložljivega, kar je sam
podpiral z značajno zaprtostjo in mrkostjo. Njegova tehnika
v igri je bila do kraja dognana, blestel je v skoro vratolomnih
težkočah; a že s svojo pojavo je rad zamamljal občinstvo, ki
mu je pripisovalo nadnaravne zmožnosti. Kot skladatelj je
pisal ponajveč virtuozne skladbe, ki še danes sodijo med naj¬
težavnejše v violinski literaturi.

PAHOR Karel, r. 1896 v Trstu, živi v Ljubljani, profesor
na Akademiji za glasbo, je močan borec za osamosvojitev in
sodobno veljavo naše glasbe, ki jo je zlasti bogatil med drugo
svetovno vojno z vrsto budnic in masovnih pesmi, pa tudi
s simfoničnimi deli, kakor so suite »Istrijanka«, »Slovenska
suita« in »Koncertne etude« (»Istrske predigre«); oslonjene so
na značilne istrske tonalne modalitete. Znamenita je njegova
zborovska skladba »Oče naš« (iz Cankarjevega »Hlapec Jernej
in njegova pravica«), napisal pa je še tudi več klavirskih in
drugih instrumentalnih del.

PAJEVIČ Branko, r. 1945 v Beogradu, violinski virtuoz in
vodja orkestra beograjske filharmonije.

PALESTRINA Giovanni Pierluigi da (Palestrina je rodni
kraj), r. verjetno 1525, u. 1594 v Rimu, najslavnejši skladatelj
iz dobe vokalne polifonije. Bil je organist in pevovodja v
domači cerkvi, nato pa vodja vatikanskega pevskega zbora;
zavzemal je razna ključna mesta v rimskem glasbenem živ¬
ljenju in postal bogat in spoštovan. Glavno njegovo muzikalno
področje je cerkvena glasba, vendar je gojil tudi posvetno
zborovsko komponiranje (madrigal). Napisal je mnogo zaradi
slogovne prečiščenosti in zavzetne melodike slavljenih maš in
motetov, ki se še danes mnogo pojejo.

PANUFNIK Andrzej, r. 1914 v Varšavi, pomemben poljski
skladatelj in dirigent, živi v Angliji.

PAPANDOPULO Boris, r. 1906 v nemškem letovišču Hon-
nef a/R., spada med najvidnejše hrvatske skladatelje in glas¬
bene organizatorje; bil je dirigent raznih pevskih društev,
oper in simfoničnih orkestrov, direktor reške opere, publicist
in kritik, član Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti
v Zagrebu. Kot skladatelj pripada slogovno zmerni moderni,
oslonjeni na folkloro. Napisal je tri opere (»Sunčanica«,
»Amfitrion«, »Rona«), več baletov, dve simfoniji, dosti dru-

93

gih simfoničnih del, tri klavirske koncerte, štiri godalne kvar¬
tete in drugo komorno glasbo, sedem kantat (med njimi je
najbolj znana »Stojanka, majka Knežepoljka«), dosti soli¬
stičnih instrumentalnih del in mnogo vokalnih (solističnih in
zborovskih) skladb.

PARISH-ALVARS Elias, r. 1808 v angleškem kraju Teign-
mouth, u. 1849 na Dunaju, znamenit angleški virtuoz na harfo
in plodovit skladatelj za ta instrument.

PARMA VIKTOR, r. 1858 v Trstu, u. 1924 v Mariboru,
naš prvi operni in operetni skladatelj. Napisal je štiri opere
(»Urh, grof celjski«, »Ksenija«, »Stara pesem« in »Zlatorog«;
najbolj uspela je druga z mnogo izvajanim osrednjim »Inter-
mezzom«), več operet (med njimi »Rokovnjači«), spevoiger in
posamičnih orkestrskih skladb manjšega žanra. Od njih je
najbolj popularna koračnica »Mladi vojaki«. Po slogu se je
vključil v takrat modno smer dunajske operete in ni iskal
novih potov. Zaradi svoje zavednosti je bil kot državni urad¬
nik dokaj preganjan in je šele po prvi svetovni vojni prišel
do miru, potrebnega za nemoteno glasbeno ustvarjanje.

PASDELOUP Jules-Etienne, r. 1819 v Parizu, u. 1887 v
mestu Fontainebleau blizu Pariza, znamenit francoski dirigent,
ustanovitelj po njem imenovanega simfoničnega orkestra v
Parizu.

PASTA Giuditta, r. 1798 v italijanskem kraju Saronno,
u. 1865 v kraju Blavio, ena naj znamenitejših italijanskih oper¬
nih pevk (sopran) z izredno obsežnim glasom, za katerega so
mnogi skladatelji namenoma pisali opere.

PATTI Adelina, r. 1843 v Madridu, u. 1919 v angleškem
kraju Craig-y-Nos-Castle, italijanska operna pevka (kolora-
turni sopran), zelo znamenita v svoji dobi.

PATTIERA Tino, r. 1892 v Dubrovniku, jugoslovanski
operni pevec (tenor) velikega slovesa, specialist za Verdijeve
opere.

PAUMGARTNER Bernhard, r. 1887 na Dunaju, voditelj
slavnih salzburških festivalov.

PAVČIČ Josip, r. 1870 v Velikih Laščah, u. 1949 v Ljub¬
ljani, skladatelj, pianist in pedagog. Uglasbil je mnogo zborov
ter samospevov ljudskega značaja; po slogu nadaljujejo čital-

94

niški način, a ga obogatujejo z novejšimi prijemi. Posebno
so znane njegove mladinske pesmi na tekste iz Župančičevega
»Cicibana«, prispeval pa je tudi več zborovskih pesmi k
cerkveni glasbi-

PAVLOVIČ Aleksandar, r. 1932 v Beogradu, violinski vir¬
tuoz in profesor na beograjski glasbeni akademiji.

PEARS Peter, r. 1910 v angleškem kraju Farnham, naj¬
vidnejši angleški koncertni tenorist; bil je že večkrat tudi
pri nas.

PEDRELL Felipe, r. 1841 v španskem mestu Tortosa,
u. 1922 v Barceloni, španski muzikolog in skladatelj, ki je
v številnih knjigah obravnaval špansko glasbeno zgodovino in
folkloro.

PENDERECKI Krysztof, r. 1933 v Varšavi, slovit sodobni
poljski skladatelj, čigar velike vokalno-instrumentalne skladbe
imajo velik odmev v svetovni glasbi.

PERGOLESI Giovanni Battista, r. 1710 v italijanskem kraju
Jesi, u. 1736 v mestecu Pozzuolo, operni in cerkveni skladatelj,
ki je ustvarjal z izredno lahkoto in naglico. Napisal je celo
vrsto resnih in komičnih oper, devet kantat, nekaj koncer¬
tov za violino, violončelo in mnogo cerkvenih kantat, med
katerimi najbolj slove »Stabat Mater«.

PETRASSI Goffredo, r. 1904 v zaselku Zagarolo pri Rimu,
pomemben skladatelj in profesor za kompozicijo na Akade¬
miji sv. Cecilije v Rimu.

PFITZNER Hans, r. 1869 v Moskvi, u. 1949 v Salzburgu,
najjačji predstavnik nemške pozne romantike, dirigent in
profesor za kompozicijo v raznih nemških mestih, nazadnje
na Glasbeni akademiji v Miinchnu. Napisal je nekaj oper (od
teh je najznamenitejša »Palestrina«, glasbena drama iz živ¬
ljenja tega skladatelja — gl. tam!), več simfonij, po dva
koncerta za violino in za violončelo, mnogo samospevov in
komorne glasbe. Napisal je tudi nekaj knjig in borbenih spisov
(pamfletov), ki so v glavnem naperjeni zoper ultramoderne
smeri v glasbi (»Futuristengefahr«).

PIATIGORSKY Gregor, r. 1903 v ruskem mestu Jeka-
terinoslavu, violončelist svetovnega imena, ki živi v Bostonu
(ZDA) in poučuje na konservatoriju.

95

PIATTI Alfredo (Carlo), r. 1822 in u. 1901 v italijanskem
mestu Bergamo, znamenit violončelist in komponist mnogo
instruktivnih violončelskih skladb.

PIERNE Gabriel (Henri Constant), r. 1863 v alzaškem mestu
Metz, u. 1937 v Parizu, organist, dirigent in organizator, ki
se je uveljavljal na skoraj vseh kompozicijskih področjih,
razen na opernem. Se danes igrajo njegove balete, oratorije
in kantate ter številne simfonične in komorne skladbe, ki so
napisane v tipično francoskem, novoromantičnem slogu.

PIRRO Andre, r. 1869 v francoskem kraju Saint-Dizier,
u. 1943 v Parizu, zelo upoštevan muzikolog in strokovnjak za
glasbo 17. stoletja.

PISK Paul Amadeus, r. 1893 na Dunaju, zaslužen muziko¬
log in pisec. Za našo glasbeno zgodovino pomeni lep prispevek
njegova inavguralna disertacija »Das Parodieverfahren in den
Messen des Jacobus Gallus« (Parodijski postopek v mašah
J. G.-Petelina, gl. tam!). Napisal je tudi več skladb za orkester.

PISTON WALTER, r. 1894 v ameriškem kraju Rockland,
važen ameriški skladatelj tradicionalne slogovne smeri. Napi¬
sal je šest simfonij, štiri godalne kvartete in dosti druge
komorne in solistične instrumentalne glasbe in je avtor mno¬
gih glasbeno-teoretičnih knjig in učbenikov.

PIZZETTI Ildebrando, r. 1880 v Parmi, živi v Rimu in je
zelo uvaževan skladatelj, predvsem na področju opere. Napisal
jih je deset, med njimi zelo znano »Fra Gherardo«. Za orke¬
ster je napisal simfonijo in nekaj simfoničnih pesnitev ter
koncert za violino, poleg tega pa še dosti komorne in soli¬
stične glasbe.

PLAMENAC DRAGO, r. 1895 v Zagrebu, živi v mestu
Urbana (ZDA), je pomemben hrvatski muzikolog, specialist na
področju glasbene zgodovine 16. in 17. stoletja, izdal pa je
tudi študije o jugoslovanski folklori in o Lukačičevih motetah.

PLANTE Francis, r. 1839 v francoskem kraju Orthez,
u. 1934 v Mont-de-Marsan, francoski pianist prvega reda.

POPPER DAVID, r. 1843 v Pragi, u. 1913 v mestu Baden
pri Dunaju, češki violončelist in skladatelj, čigar instruktivne
skladbe za violončelo so še danes v rabi.

96

POULENC Francis, r. 1899 in u. 1967 v Parizu, eden od
»šestorice« francoskih naprednih komponistov (gl. pod Auric!),
zelo samonikel in izbirčen v izrazu, najbolj izrazit v samo¬
spevih rahločutnih pesnikov (Ronsard, Apollinaire, Aragon in
Eiuard), avtor dveh baletov in treh oper, več klavirskih kon¬
certov in znanega »Concert champetre« za dva klavirja.

POULET Gaston, r. 1892 v Parizu, violinist in ustanovitelj
po njem imenovanega pariškega simfoničnega orkestra.

PREGER Andreja, dr., r. 1912 v madžarskem mestu Pecs,
pianist, posebno upoštevan kot spremljevalec, živi v Beogradu.

PREMRL Stanko, r. 1880 v Št. Vidu pri Vipavi (Podnanos),
u. 1965 v Ljubljani, skladatelj in regens chori ljubljanske
stolne cerkve, profesor za orgle in kompozicijo na Akademiji
za glasbo, je napisal poleg nabožnih kantat, maš, oratorijev,
zborov in pesmi za cerkvene priložnosti tudi posvetno glasbo
za orkester (»Sinfonietta«, »Dva pastorala«, »Božična suita«),
za komorne ansamble, klavir, violino in samospeve. Bil je
skozi več desetletij urednik glasbene revije »Cerkveni glas¬
benik«, pa tudi esejist in kritik. Po slogu je novoromantik-
lirik, ki temelji na klasični tradiciji. Njegovo najpomembnejše
kantatno delo je »Sončna pesem sv. Frančiška«, v kateri se
je izkazal kot avtor z mnogo smisla za harmonično pestrost.

PREVORŠEK Uroš, r. 1915 v Ljubljani, violinist in diri¬
gent, profesor na Akademiji za glasbo in vodja akademskega
orkestra.

PRICHODA Vaša, r. 1900 v češkem kraju Vodnanice,
u. 1960 na Dunaju, je bil eden najbolj znanih čeških violin¬
skih virtuozov, ki je često koncertiral tudi pri nas.

PRIMROSE VVILLIAM, r. 1904 v škotskem mestu Glasgow,
je najpomembnejši angleški in svetovni violinist sedanjosti,
ustanovitelj lastnega godalnega kvarteta, s katerim je mnogo
koncertiral po svetu.

PROKOFJEV Sergej Sergejevič, r. 1891 v ukrajinskem
kraju Sonzowka, u. 1953 v Moskvi, poleg Stravinskega (gl.
tam!) najbolj upoštevan ruski skladatelj iz prve polovice na¬
šega stoletja. Kot izseljenec je živel 16 let v tujini, ponajveč
v Parizu, in je nanj moderna francoska kompozicijska tehnika
močno vplivala, kakor je tudi on s svojim načinom močno
vplival na mlajšo, zlasti slovansko kompozicijsko generacijo.

7 — Glasbeni slovarček

97

Zapustil je osem oper (od njih so pri nas in v svetu največ
uprizarjali »Ljubezen do treh oranž«, pomembna pa je tudi
»Vojna in mir« — po Tolstoju), sedem baletov (najbolj znan
je gotovo »Romeo in Julija« —• po Shakespeareju), sedem sim¬
fonij, kantat in oratorijev, pet klavirskih in dva violinska
koncerta, več klavirskih sonat ter drobnejših skladb za razne
komorne in solistične zasedbe. V njegovem ustvarjanju tvori
prelom povratek v domovino (1934); medtem ko je bil dotlej
novotar, se je potlej močno umiril. Povsod priljubljena je
otroška pripovedka »Peter in volk«; mnogo pa je napisal tudi
filmske glasbe (»Poročnik Kiže«, »Ivan Grozni« i. p.).

PRUNlBRES Henry, r. 1886 v Parizu, u. 1942 v francoskem
kraju Nanterre, muzikolog, ki je ustanovil in dolgo let vodil
znano glasbeno revijo »La Revue musicale«.

PUCCINI Giacomo (Antonio Domenico Michele Secondo
Maria), r. 1858 v mestu Lucca, u. 1924 v Bruslju, po Verdiju
(gl. tam!) najuspešnejši italijanski operni skladatelj. Njegove
opere so neprekosljivi zgledi verističnega sloga, prekipeva¬
joče v bujni melodiki in dramatične v kar najbolj kleni glas¬
beni govorici. Večina njegovih oper je stalno na sporedu
vseh opernih gledališč na svetu; mednje spadajo »Manon
Lescaut«, »La Boheme«, »Tosca«, »La fanciulla del West« —
pri nas »Deklica z zlatega zapada«, »Madame Butterfly«,
triptih »II tabarro« — »Plašč«, »Suor Angelica«, »Gianni
Schicchi«; poslednja opera enodejanka je njegova edina ko¬
mična opera; in h koncu še »Turandot«, ki je ni več utegnil
dokončati (zaključil jo je Franco Alfano, gl. tam!). Svojemu
verističnemu slogu je skladatelj dodal mnogo impresionistič¬
nih, pa tudi eksotičnih barv ter ga s tem močno približal
sedanjosti.

PUGNANI Gaetano, r. 1731 in u. 1798 v Torinu, slaven
violinist in skladatelj, ki je napisal mnogo skladb za violino,
pa tudi oper in komorne glasbe.

PUGNO Stephan, r. 1852 v francoskem kraju Montrouge,
u. 1914 v Moskvi, znamenit klavirski virtuoz ter upoštevan
skladatelj oper in kantat.

PURCELL Henry, r. 1658 in u. 1695 v Londonu, največji
angleški predklasik, ki je postavil angleško glasbo na lastne
noge. Bil je že kot deček postavljen za dvornega glasbenika

98

in opravljal je vse delo okoli glasbe na dvoru. V svojem krat¬
kem življenju je bil izredno plodovit in je napisal celo vrsto
oper in kantat za razne dvorske priložnosti, poleg tega pa še
(godalne) suite in sonate, klavirske in orgelske skladbe, pred¬
vsem pa tipične angleške pesmi za zbor in samospev, ki se
še danes v Angliji pogosto izvajajo.

R

RADEV Marjana, r. 1913 v rumunskem mestu Constanza,
zagrebška operna solistka (alt) in že od 1940 nosilka glavnih
altovskih opernih vlog.

RADIČ Dušan, r. 1929 v Somboru, spada v mlajšo gene¬
racijo srbskih skladateljev, ki hodi samostojna pota brez iz¬
razite pripadnosti k modnim smerem. Napisal je simfonične
in solistične instrumentalne skladbe, zlasti klavirske (»Suita«,
»Sonata lesta«, »Sonatina«), pevske (kantate »U očekivanju
Marije«, »Prizori sa sela«, »Uspravna zemlja« in samospeve),
opero »Ljubav, to je glavna stvar« in balet »Balada o mesecu
lutalici« ter glasbo za film.

RAHMANINOV Sergej Vasiljevič, r. 1873 v ruskem mestu
Oneg, u. 1943 v kalifornijskem filmskem kraju Beverly-Hills,
eden najznačilnejših in najpomembnejših ruskih skladate¬
ljev po Čajkovskem (gl. tam!), klavirski virtuoz, ki je do¬
bršen del svojega ustvarjanja posvetil klavirski kompoziciji.
Napisal je štiri klavirske koncerte, tri simfonije in tri opere,
vrsto simfoničnih pesnitev, več znamenitih zbirk klavirskih
preludijev in slednjič okoli 80 odličnih samospevov. Njegov
slog je poznoromantičen, poln prekipevajočih in zavzetnih me¬
lodij, včasih tudi sentimentalen; prav zato je mnogo njegovih
melodij prešlo v zabavno glasbo.

RAMEAU Jean-Philippe, r. 1683 v francoskem mestu Di-
jon, u. 1764 v Parizu, komponist, organist in znanstvenik, ki
je prvi preučeval harmonijo in jo dvignil kot samostojen
glasbeni element (dotlej je to mesto zavzemal kontrapunkt).
O njegovem življenju je le malo znano; bil je vase zaprt in
težko pristopen. Napisal je okrog 90 oper, nekaj kantat ter
mnogo klavirskih skladb. Obilo je njegovih znanstvenih, teo-

99

retičnih in polemičnih spisov, s katerimi se je uvrstil med
najbistrejše mislece o glasbenih problemih.

RAJIČlC Stanojlo, r. 1910 v Beogradu, stoji med najvid¬
nejšimi sodobnimi srbskimi skladatelji in je profesor na Mu-
zički akademiji v Beogradu ter član Srpske akademije nauka.
Napisal je šest simfonij, po tri klavirske in violinske kon¬
certe in po en koncert za violončelo in klarinet ter druge
orkestralne kompozicije, opero »Simonide« ter nekaj baletov,
mnogo solističnih vokalnih in instrumentalnih skladb in dva
godalna kvarteta. Njegov slog je prešel različne struje, a se
je slednjič ustalil v zmerni moderni z nekaj folklornimi vplivi.

RAMOVŠ Primož, r. 1921 v Ljubljani, upravnik biblio¬
teke Slovenske akademije znanosti in umetnosti, spada k
mlajši generaciji slovenskih skladateljev, ki je zrasla pod
vplivom neoklasicističnih teženj v nasprotstvu z nadaljevalci
poznoromantičnih prizadevanj. Napisal je več simfonij ter
mnogo drugih orkestrskih skladb, od katerih se mnogo izvaja
»Musique funefore«, koncerte in suite za klavir, violino, tro¬
bento in razne instrumentalne zasedbe, mnogo komorne in
solistične instrumentalne glasbe, deloma v zelo avantgardi¬
stičnem slogu.

RAPP Siegfried, r. 1915 v nemškem mestu Chemnitz (zdaj
Karl-Marx-Stadt v NDR), profesor na Glasbeni visoki šoli v
mestu Weimar, edini živeči enoročni klavirski virtuoz; mno¬
go sodobnih skladateljev je napisalo skladbe nalašč zanj, ki
jih izvaja na svojih turnejah pretežno v Srednji Evropi in v
Sovjetski zvezi.

RAVEL Maurice, r. 1875 v baskovskem kraju Ciboure, u.
1937 v Parizu, po Debussyju najmarkantnejša skladateljska
osebnost v svetovni glasbi. Po slogu je nadaljeval klasici¬
stične slogovne smeri, a je pri tem uporabljal impresionistič¬
na barvna sredstva. Živel je večinoma v Parizu, od koder je
često potoval v tujino kot dirigent lastnih kompozicij. Njegov
muzikalni opus ni sicer posebno bogat, pač pa izrazit in ved¬
no zelo izpiljen. Napisal je komično enodejanko »L’Heure
espagnole« (Španska ura) ter več celovečernih baletov, od
katerih je posebno slaven »Dafnis in Kloe« in nekaj koreo¬
grafskih simfoničnih skladb, kot sta izredno popularni »La
Valse« in »Bolero«. Znamenita sta njegova dva klavirska

100

koncerta; drugi je za samo levico (z orkestrom) in je bil na¬
pisan za enoročnega pianista Wittgensteina. Bogata je nje¬
gova klavirska tvornost, napisana virtuozno in učinkovito.
Pomembna je njegova komorna glasba (godalni kvartet), na¬
pisal pa je tudi okrog 40 zelo značilnih samospevov.

RAVNIK Janko, r. 1891 v Bohinjski Bistrici, skladatelj,
pianist in klavirski pedagog, profesor na Akademiji za glas¬
bo. Njegove ne ravno številne skladbe za klavir in samo¬
spevi so izredno osebno značilni. — Njegov brat Anton R.
(r. 1895 prav tam) je pianist in profesor na ljubljanski Aka¬
demiji za glasbo.

RAWSTHORNE Alan, r. 1905 v angleškem kraju Hasling-
den, spada k vodilnim sodobnim angleškim skladateljem. Na¬
pisal je dve simfoniji in po en koncert za klarinet, oziroma
oboo, po dva pa za klavir in za violino. Njegov slog je zelo
napet in predstavlja skrajni odklon od romantike.

REBIKOV Vladimir Ivanovič, r. 1866 v sibirskem mestu
Krasnojarsk, u. 1920 na Jalti, ruski impresionistični skla¬
datelj, avtor devetih oper in posebne zvrsti melodramatičnih
odrskih del, ki jo je imenoval »melomimika«, poleg tega pa
dveh simfoničnih suit z imenom »muziko-psihološke slike«
in nekaj dramatičnih basni. Njegova glasba je krhka in za¬
radi prepogostne uporabe rafiniranih harmoničnih sredstev
malce dekadentna; tako je postal predhodnik ekstremnih
struj.

REGER Max, r. 1873 v nemškem mestecu Brand, u. 1916
v Leipzigu, je najmočnejša pojava v nemški novoromantični
glasbi. Bil je organist in profesor kompozicije v raznih nem¬
ških mestih, končno pa dvorni kapelnik kneza v Meiningenu.
Visoko so ga cenili kot izvrstnega kontrapunktika, orgelskega
in klavirskega virtuoza ter dirigenta. Zapustil je mnogo, danes
že redkeje izvajanih orkestralnih, orgelskih in klavirskih
skladb ter toplo občutenih samospevov. Najčešče še izvajajo
njegove vzorne »Variacije na Mozartovo temo«.

REINER Fritz, r. 1888 v Budimpešti, u. 1964 v New Yorku,
eden največjih svetovnih dirigentov, ki je leta 1910 začel di¬
rigentsko pot v Ljubljani.

RESPIGHI Ottorino, r. 1879 v Bologni, u. 1936 v Rimu,
eden redkih italijanskih simfoničnih skladateljev impresio-

10 .

nistične smeri. Napisal je vrsto simfoničnih pesnitev, v ka¬
terih je poveličeval svojo domovino (»Le Fontane di Roma«,
»I Pini di Roma«, »Feste romane«), nekaj oper in baletov, pa
tudi odličnih samospevov in komornih del.

RHENE EATON (pravzaprav Baton Rene), r. 1879 v fran¬
coskem kraju Courseuilles, u. 1940 v Le Mansu, pomemben
dirigent in skladatelj, ki je često obiskal tudi Jugoslavijo kot
interpret francoske glasbe. V Parizu je vodil orkestra La-
moureux in Pasdeloup (gl. tam!) in je bil specialist za Wag-
nerjeva dela, ki se dolgo niso mogla uveljaviti v Franciji.
Komponiral je simfonično in klavirsko glasbo, v katero je
uspešno vpletal folkloro svoje bretonske domovine.

RICHTER Hans, r. 1843 v sedmograškem mestu Raaib (zdaj
Gy6r), u. 1916 v bavarskem mestu Bayreuth, eden najzname¬
nitejših nemških dirigentov, specialist za Wagnerjeva dela.

RIEMANN Hugo, r. 1849 v nemškem kraju Gross-Mehlra,
u. 1919 v Leipzigu, vodilni nemški muzikolog, teoretik in zgo¬
dovinar, utemeljitelj zgodovinsko osnovane in kompleksno za¬
jete glasbene znanosti. Odprl je nova pota glasbenim kompo¬
zicijskim disciplinam, kakor sta harmonija in kontrapunkt,
uvajajoč poglobljene delovne metode; s tem je dal podlago
novemu obravnavanju semkaj spadajočih problemov. Njegov
veliki glasbeni slovar (Musiklexikon) še vedno nanovo izhaja
in je nesporno najbolj dognano nemško delo te vrste.

RIHTER Svjatoslav Teofilovič, r. 1915 v ukrajinskem me¬
stu Žitomir, eden najpomembnejših sovjetskih klavirskih vir¬
tuozov sedanjosti, ki gostuje često tudi pri nas.

RIJAVEC Josip (Jose Riavez), r. 1890 v Gradiški na Go¬
riškem, u. 1959 v Beogradu, slovenski operni in koncertni
pevec (tenor), član mnogih domačih in tujih opernih gledališč
in končno profesor na beograjski glasbeni akademiji.

RIMSKI-KORSAKOV Nikolaj Andrejevič, r. 1844 v ru¬
skem mestecu Tihvin, u. 1908 v Ljubensku pri Peterburgu,
najbolj vsestransko izobraženi in edini strokovno temeljito
podkovani član znamenite ruske »petke« (gl. Balakirev!), men¬
tor svojih tovarišev in instrumentator ter izboljševalec nji¬
hovih del, sam zelo plodovit operni in simfonični skladatelj
romantične smeri, čigar umetnost instrumentacije je bila ta¬
krat nedosegljiva. Po poklicu je bil sprva mornariški častnik,

102

kasneje pa je presedlal na konservatorij kot profesor za kom¬
pozicijo in instrumentacijo. Njegova glasba je deloma osno¬
vana na folklori, zlasti orientalski, a podprta s tipično novo-
romantično harmonijo in bleščečo instrumentacijo. Napisal je
vrsto oper (»Sneguročka«, »Carska nevesta«), po ruskih prav¬
ljičnih besedilih, tri simfonije in več simfoničnih pesnitev,
od katerih še danes največ igrajo »Šeherazado« (po pravljicah
iz orientalske zbirke »Tisoč in ena noč«). Poleg velikega šte¬
vila drugih kompozicij je napisal dosti učbenikov, tako
»Nauk o harmoniji« (prvo rusko delo s tega področja) in pa
še danes temeljno delo »Principi orkestracije«. Izredno velik
vpliv je imelo njegovo pedagoško delovanje, saj je šla skozi
njegove roke velika večina mlajših ruskih in mnogo tujih
skladateljev.

RISTIČ Milan, r. 1908 v Beogradu, glasbeni svetovalec
RTV Beograd, član Srpske akademije nauka i umetnosti, skla¬
datelj moderne usmeritve, avtor šest simfonij in več drugih
orkestrskih, komornih in solističnih skladb, dveh baletov ter
nekaj vokalno-instrumentalnih del, deloma z recitatorjem, in
pa obdelav ljudskih napevov.

ROBESON Paul, r. 1898 v ameriškem univerzitetnem me¬
sti Princeton, črnski pevec (basist) mednarodne veljave, po¬
sebno cenjen kot interpret črnskih duhovnih pesmi (Negro
spirituals).

ROBIN Madeleine (vzdevek »Mado«), r. 1918 v Parizu,
operna in koncertna pevka (sopran) z izredno velikim glasov¬
nim obsegom.

RODE Pierre, r. 1774 v francoskem mestu Bordeaux, u.
1830 v kraju Damazan (Francija), slaven francoski violinski
virtuoz in komponist za svoj instrument; njegova didaktična
dela veljajo še danes kot uporabna.

ROLLAND Romain, r. 1866 v francoskem mestu Clamecy,
u. 1944 v kraju Vezelay (Francija), pomemben francoski muzi¬
kolog in znamenit pisatelj, je napisal dosti muzikalnih knjig
in študij, počenši z avtobiografskim romanom »Jean-Chri-
stoph«, za katerega je prejel Nobelovo nagrado.

ROGOWSKI Ludomir, r. 1816 v Varšavi, u. 1954 v Dubrov¬
niku, poljski skladatelj, avtor pet simfonij in simfoničnih

103

pesnitev, ki se deloma nanašajo na naše kraje, tako »Dalma¬
tinska suita«, »Bosanska suita« in »Partizanska suita«.

ROMBERG Bernhard, r. 1772 v nemškem kraju Dinklage,
u. 1841 v Berlinu, znamenit violončelist.

ROSENTHAL Maurycy, r. 1862 v Lvovu, u. 1946 v New
Yorku, zelo slovit klavirski virtuoz in interpret Chopinovih
skladb.

ROSSINI Gioacchino (Antonio), r. 1792 v mestu Pesaro,
u. 1868 v Parizu, eden najbolj uspešnih italijanskih opernih
skladateljev, čigar domiselna melodika (zavoljo nje je ime¬
novan »Labud iz Pesara«), združena z zgledno oblikovno grad¬
njo ga je postavila v prvo vrsto svetovnih opernih tvorcev.
Napisal je okroglo 40 oper; med njimi so mojstrovine, kakor
»Seviljski brivec«, »Kradljiva sraka«, »Pepelka«, »Viljem
Tell«; poslednje delo je napisal leta 1829; nato je nehal kom¬
ponirati in je preostalih 39 let živel lagodno, uživaje dobrine
mladostnega dela.

ROSTAL Max, r. 1905 v češkem mestu Tešin, deluje v
Londonu kot violinski pedagog svetovnega imena; iz njegove
šole je izšla vrsta slovitih goslačev sedanjosti.

ROSTROPOVIČ Mstislav Leopoldovič, r. 1927 v mestu
Baku (ZSSR), ruski violončelist in profesor na moskovskem
konservatoriju.

ROUSSEL Albert, r. 1869 v francoskem mestu Tourcoing,
u. 1937 v mestu Royan, sodi med najmarkantnejše skladatelj¬
ske osebnosti iz prve polovice našega stoletja. Po poklicu je
bil sicer mornariški častnik in se je šele prilično pozno od¬
ločil za kompozicijo. Nekaj časa nato je postal profesor na
znani »Schola cantorum« v Parizu in šele pozno se je mogel
popolnoma predati svojemu pozvanju. Napisal je štiri sim¬
fonije, vrsto simfoničnih pesnitev, dosti komorne in klavirske
glasbe ter nekaj odrskih del, od katerih je imel največ uspeha
balet »Pajkova pojedina« (Le Festin de 1’araignee). Kot pe¬
dagog je imel velik vpliv na mlajšo skladateljsko generacijo.
Njegov kompozicijski slog je naprednjaški in zelo oseben.

RGŽYCKI Ludomir, r. 1884 in u. 1953 v Varšavi, pomem¬
ben poljski operni in simfonični skladatelj iz vrst zmerne
moderne.

104

RUBINSTEIN Anton Grigorjevič, r. 1829 v ruskem kraju
Vehvotinec, u. 1894 v Peterhofu, eden najznamenitejših kla¬
virskih virtuozov in komponist najvišjih prizadevanj, ki je
svoj čas enako slovel kot pianist kakor kot skladatelj. —
Njegov brat, Nikolaj R. (1853—1881), je bil podobno nadarjen,
a se je kmalu posvetil zgolj pedagogiji in je ustanovil mo¬
skovski konservatorij, ki ga je potlej vodil do smrti. Kot di¬
rigent je imel velike zasluge za razvoj ruske glasbe z izvaja¬
njem novih del domačih avtorjev.

RUBINSTEIN Arthur, r. 1890 v Varšavi, eden največjih
klavirskih virtuozov naše dobe, živi v Beverly Hills (ZDA).

RUDZINSKI WitoId, r. 1913 v Lodzu, pomemben poljski
simfonik.

RUPEL Karlo, r. 1907 v Trstu, u. 1968 v Ljubljani, eden
prvih slovenskih violinistov, profesor in večletni rektor Aka¬
demije za glasbo v Ljubljani.

RUŽDJAK Vladimir, r. 1922 v Zagrebu, spada med naj-
uspelejše jugoslovanske pevce (bas-bariton) in je član svetov¬
nih opernih odrov (Zagreb, Hamburg, New York).

S

SABATA Vittorio de, r. 1892 v Trstu, pomemben italijan¬
ski dirigent ter operni in simfonični skladatelj.

SABATINI Renzo, r. 1905 v italijanskem mestu Cagliari,
virtuoz na violo in violo d’amore ter odličen poznavalec rene¬
sančne glasbe.

SACHER Paul, r. 1906 v švicarskem mestu Basel (Bale),
dirigent, ustanovitelj glasbenih ustanov (Collegium musicum,
Schola basiliensis) v Baslu, ki se zavzema prav tako za zgodo¬
vinsko kakor za moderno glasbo.

SACHS Curt, r. 1881 v Berlinu, u. 1959 v New Yorku,
nemški muzikolog, posebno zaslužen za zgodovino in termino¬
logijo glasbenih instrumentov; napisal je mnogo knjig s teh
področij, med njimi pa zgledni »Real-Lexikon der Musik-
instrumente« (Stvarni slovar glasbil).

SACHS Milan, r. 1884 v češkem mestu Liševo, u. 1968 v
Zagrebu, jugoslovanski dirigent in dolgoletni vodja zagreb-

105

ške opere, član Jugoslovenske akademije znanosti i umjet-
nosti; tudi skladatelj orkestrskih in vokalnih del.

SACK Ema, r. 1898 v kraju Spandau pri Berlinu, slovita
pevka (koloraturni sopran) z izredno obsežnim glasom.

SADLO Miloš, r. 1912 v Pragi, slovit češki violončelist.

SAINT-SAENS (Charles) Camille, r. 1835 v Parizu, u. 1921
v Alžiru, eden najbolj proslavljenih francoskih pianistov in
komponistov kraj preteklega stoletja. Njegovo lahkoto in ur¬
nost v komponiranju so primerjali z Mozartovo (gl. tam!), po
slogu nadaljevalec klasično-romantične struje (po lastni iz¬
javi ni ljubil niti Bacha, niti Beethovna, niti Wagnerja, tem¬
več samo umetnost) in eklektik, avtor mnogo pomembnih
opernih (»Samson in Delila«) in simfoničnih del, treh sim¬
fonij, pet klavirskih koncertov in simfoničnih pesnitev, od ka¬
terih najbolj slovi »La Danse macabre« (Mrtvaški ples). Zelo
znani sta tudi deli »Koncert za violončelo« in pa »Labud« (Le
cygne) iz komorne suite »Le Carnaval des animaux« (Živalski
karneval); poslednje delo je zaslovelo zlasti s plesalko Ano
Pavlovo, ki mu je dala globlji pomen.

SALO Gasparo da (pravzaprav Gasparo Bertolotti), r. 1540
v mestecu Salo ob Gardskem jezeru (od tod priimek), u. 1609
v mestu Brescia, eden najznamenitejših italijanskih goslarjev,
izdelovalec violončelov in viol.

SALZEDO Carlos, r. 1885 v francoskem mestu Arcachon,
u. 1961 v kraju Waterville (ZDA), harfist in komponist za
svoj instrument; bil je velik koncertant in pedagog in napisal
je zgledno šolo in dosti učinkovitih skladb za harfo.

SANCAN Pierre, r. 1916 v francoskem kraju Mazamet,
pianist, dirigent, pedagog in skladatelj.

SARAM Rohan de, r. 1939 v mestu Colombo na otoku Cey-
lon, eden najvidnejših sodobnih violončelistov, živi v Lon¬
donu.

SARASATE Pablo de (s polnim imenom Pablo Martin
Meliton Sarasate y Navascuez), r. 1844 v španskem mestu
Pamplona, u. 1908 v francoskem letovišču Biarritz, eden naj¬
pomembnejših violinskih virtuozov svoje dobe. Že deset let
star si je priigral kraljevsko darilo, pristne Stradivarijeve (gl.
tam!) gosli in odtlej je koncertiral po vsem svetu. Mnogo je
tudi komponiral, ponajveč za violino.

106

SARGENT Malcolm, Sir (pravo ime Harold Malcolm
Watts), r. 1895, pomemben angleški dirigent in vodja radij¬
skega (BBC) orkestra v Londonu.

SATTNER Franc (P. Hugolin), r. 1851 v Kandiji pri No¬
vem mestu, u. 1934 v Ljubljani, skladatelj in zborovodja,
avtor prvih slovenskih simfoničnih kantat (»Oljki«, »Soči«)
in opere »Tajda« ter številnih pretežno cerkvenih vokalnih del.

SAUER Emil, r. 1862 v Hamburgu, u. 1942 na Dunaju,
velik klavirski virtuoz in interpret klasičnih in romantičnih
komponistov.

SAVIN Risto (pravzaprav Friderik Širca), r. 1859 in u.
1948 v Žalcu pri Celju, po poklicu častnik, slovenski operni
in koncertni skladatelj. Napisal je tri opere (»Gosposvetski
sen«, »Lepa Vida«, »Matija Gubec«) na zgodovinske oziroma
poetične librete romantične, postwagnerjanske slogovne usmer¬
jenosti. Poleg oper, baletov in drugih odrskih del je zapustil
komorne, klavirske, zborovske in samospevne skladbe, v kate¬
rih se približuje novoromantičnim smerem.

SAX, priimek belgijske družine izdelovalcev instrumen¬
tov, od katerih je najbolj znam Adolphe S. (1814—1894), tvo¬
rec saksofona in drugih pihal in trobil.

SCARLATTI Alessandro, r. 1660 v Palermu, u. 1725 v
Neaplju, započetnik tako imenovane neapeljske kompozicij¬
ske smeri. S svojo prvo opero je prodrl v Rimu, nato pa je
do smrti deloval v Neaplju in izmenoma v Rimu. Ustvaril
je nad sto oper, 20 oratorijev, 600 kantat, 12 simfonij in mnogo
krajših instrumentalnih del. ■—• Njegov sin Domenico S. (1685—
1757) je bil že zgodaj organist in komponist na neapeljskem
dvoru in se je proslavljal kot operni in cerkveni skladatelj.
Končno se je odločil za Španijo in je tu do smrti uspeval kot
organizator glasbenega življenja na madridskem dvoru. Kom¬
poniral je v glavnem za klavir; zanj je napisal celo vrsto
sonat, ki so v našem času vedno pogosteje spet na pianistič¬
nih sporedih.

SCHENK Erich, r. 1902 v Salzburgu, muzikolog in vodja
muzikološkega oddelka dunajske univerze, posebno zaslužen
za preučevanje Mozartovega življenja in dela.

SCHENKER Heinrich, r. 1867 v poljskem zaselku Pod-
hajce, u. 1935 na Dunaju, muzikolog in teoretik, se je mnogo

107

ukvarjal s psihološkim preučevanjem vloge glasbenih disci¬
plin.

SCHERCHEN Hermann, r. 1891 v Berlinu, dirigent, peda¬
gog in pisec mnogih instruktivnih in pobudnih knjig s pod¬
ročja dirigiranja, posebno zavzet za širjenje novih kompozicij.

SCHERING Arnold, r. 1877 v nemškem mestu Breslau
(zdaj poljsko Vroclav), u. 1941 v Berlinu, muzikolog in estet,
pisec mnogih knjig in razprav s področja glasbene zgodovine,
estetike in biografije.

SCHIFFRER-NAVIGIN Fran, r. 1897 in u. 1970 v Ljubljani,
operni in koncertni pevec (bas), profesor in rektor Akademije
za glasbo v Ljubljani.

SCHIPPA Tito, r. 1889 v italijanskem kraju Lecce, zna¬
menit operni pevec (tenor), član raznih evropskih in ameri¬
ških opernih gledališč.

SCHISKE Karl Robert Rudolf, r. 1916 v avstrijskem mestu
Raab (Gradiščanska), skladatelj, živi na Dunaju. Napisal je
pet simfonij, več drugih simfoničnih skladb in kantat in je
zelo uvaževan avstrijski komponist.

SCHMITT Florent, r. 1870 v francoskem kraju Blamont,
u. 1958 v Neuilly-sur-Seine, skladatelj novoromantične smeri,
avtor več baletov (najbolj znan med njimi je »Tragedija
Salome«), simfoničnih pesnitev s skrivnostnimi naslovi in
bogate komorne in klavirske glasbe.

SCHNABEL Arthur, r. 1882 v češkem kraju Lipnik, u.
1951 v švicarskem mestecu Axenstein, svoj čas eden najzna¬
menitejših pianistov sveta, interpret skladb Beethovna, Schu¬
berta in Brahmsa, kot skladatelj pa skrajni novotar.

SCHtJNBERG Arnold, r. 1874 na Dunaju, u. 1951 v Los
Angelesu (ZDA), započetnik in nesporni mojster dvanajst-
tonske (dodekafonske) kompozicijske smeri, ki opušča običaj¬
ni evropski sistem dura in mola ter ga nadomešča s kroma-
tičnim (temperiranim) sistemom, ki ga — po krivem — štejejo
k atonalnosti. Disciplino dodekafonskega sistema je uredil v
knjigi »Metoda komponiranja z dvanajst toni« in ji dal prak¬
tična in estetska navodila, ki so jih potlej njegovi učenci
(zlasti A. Jellinek) teoretično še nadalje razvijali. Danes za¬
vzema ta metoda del srednjeevropske in ameriške glasbene
tvornosti, v Sovjetski zvezi pa se ni udomačila. Njena pred-

108

nost je zlasti v lahki priučljivosti in v dejstvu, da prinaša
novosti v glasbenih disciplinah in jih sprošča starih, deloma
nepravilno postavljenih dogem; njena glavna pomanjkljivost
pa je v odmaknjenosti od prirodnega glasbenega čuta in v na¬
silni konstruiranosti. Schonberg je napisal v tem svojem
sistemu z dokaj svobodno obravnavo opero »Mozes in Aron«,
v poznoromantičnem slogu pa glavnino prejšnjih del, kakor
so znane »Gurre-Lieder« (z orkestrom), znamenito »Komorno
simfonijo« in manjše skladbe; težišče njegovega reformator¬
skega napora pa leži v njegovih teoretičnih in polemičnih
spisih.

SCHCiNHERR Max, r. 1903 v Mariboru, živi v mestu Baden
pri Dunaju, profesor in komponist lažjega žanra.

SCHREKER Franz, r. 1878 v Miinchnu, u. 1934 v Berlinu,
svoj čas znamenit operni skladatelj novoromantične usmer¬
jenosti. Napisal je opere »Der ferne Klang« (Daljni zven),
»Die Schatzgraber« (Kopači zakladov) i. p., ki so bile zelo
cenjene.

SCHUBERT Franz (Peter), r. 1797 v zaselku Lichtental pri
Dunaju, u. 1828 na Dunaju, eden največjih in najbolj univer¬
zalnih skladateljev romantične dobe, po poklicu ljudskošolski
učitelj (Ljubljana je njegovo prošnjo za nastavitev zavrnila),
slednjič svoboden, a reven umetnik, ki je skoraj vse svoje
življenje prebil na Dunaju v družbi prijateljev in maloštevil¬
nih podpornikov. Za življenja je imel en sam koncert svojih
skladb, danes pa je malo koncertov brez njegovega imena.
Napisal je ogromno del: okoli 600 samospevov, devet simfonij,
22 oper, okrog 20 komornih skladb in dosti cerkvene glasbe.
Opere so sicer že popolnoma pozabljene; pač pa živijo še sim¬
fonije in zlasti pesmi, brez katerih bi bila samospevna lite¬
ratura borna. Po slogu ni bil novator ter je sledil Beethovno¬
vim stopinjam; njegov primer potrjuje, da je moč napolniti
stare forme z novo vsebino, če je za to podan osnovni pogoj.

SCHUMAN William Howard, r. 1910 v New Yorku, so¬
dobni skladatelj, ki je napisal osem simfonij in mnogo ko¬
morne glasbe ter je zelo cenjen v Ameriki.

SCHUMANN Robert (Alexander), r. 1810 v nemškem mestu
Zwickau, u. 1856 v zdravilišču Emdenich (Nemčija), si s Schu¬
bertom (gl. tam!) deli mesto vodilnega romantika v glasbi. Bil

109

je odličen pianist in pretežno komponist za ta instrument;
poleg klavirskih skladb pa je napisal štiri simfonije, po en
koncert za klavir, violino, violončelo, opero »Genovefa« ter
okrog 240 samospevov, ki ne zaostajajo za Schubertovimi, Bil
je tudi dirigent in organizator glasbenega življenja ter zboro¬
vodja; še prav posebno pa se je proslavil kot izdajatelj in
glavni pisec glasbene revije, v kateri je dajal neoporečne oce¬
ne in navodila mlajšemu pokolenju skladateljev. — Njegova
žena Clara S. (1819—1896) je bila odlična pianistka, ki je po
moževi smrti oskrbovala vzorno izdajo njegovih del.

SCHUMANN Elisabeth, r. 1885 v nemškem kraju Mer-
seburg, u. 1952 v New Yorku, znamenita pevka (sopran) in
odlična interpretinja Mozartovih in Straussovih opernih likov.

SCHWARZKOPF Elisabeth, r. 1915 v poljskem kraju Ja-
ročin, živi v Londonu, slavna pevka (koloraturni sopran) in
— podobno kot prejšnja — imenitna interpretinja Mozartovih
in Straussovih opernih likov.

SCHWEITZER Adolf, r. 1875 v alzaškem kraju Kayserberg,
u. 1965 v kraju Lambarene v Afriki, znamenit zdravnik in
teolog, Nobelov mirovni nagrajenec, muzikolog in organist,
avtor biografije in ocene dela J. S. Bacha, zgled požrtvoval¬
nega humanizma.

SCOTT Cyril (Meir), r. 1879 v angleškem kraju Oxton,
angleški skladatelj impresionistične smeri, ki je napisal tri
opere in tri simfonije, koncert za klavir, violino, violončelo,
oboo in mnogo klavirskih in komornih del, samospevov in
zborov ter nekatere glasbeno-filozofske knjige.

SEGOVIA Andres, r. 1894 v španskem kraju Jaen, kitarski
virtuoz svetovnega imena; obnovil je tudi staroklasično kitar¬
sko literaturo in mnogo teh del nanovo izdal.

SELVA Blanche, r. 1884 v francoskem kraju Brive, u. 1943
v zaselku Saint-Amande-Tallende, znamenita pianistka in kla¬
virska pedagoginja, ki je napisala tudi več knjig o klavirski
tehniki in glasbi.

SENAILLIE Jean-Baptiste, r. 1690 in u. 1730 v Parizu, slo¬
vit violinist in komponist pretežno violinskih skladb.

SERVAIS Andre-Francois, r. 1807 in u. 1866 v mestu Hal
pri Bruslju, violončelist, ki je bil v svoji dobi čaščen kot

110

»Paganini violončela«. Napisal je tudi mnogo instruktivnih
skladb, ki so še danes v rabi. — Njegov sin Joseph S. (1850—
1885) je nadaljeval njegovo delo kot slavljen virtuoz na vio¬
lončelu ter profesor na bruseljskem konservatoriju.

SEVERAC Deodat de, r. 1873 v francoskem kraju Saint-
Felix-de-Caraman, u. 1921 v kraju Ceret (Francija), skladatelj,
ki je iskal pobudo le v naravi in ni težil k umetnostnim stru¬
jam. Njegov slog je izviren, živahen in barvit. Napisal je ne¬
kaj oper, najbolj svojstven pa je v klavirskih skladbah, v ka¬
terih je prepričljivo podal muzikalni profil pokrajine in ljudi.
Sem spadajo klavirske suite »En Languedoc« (francoska po¬
krajina), »Cerdana« (baskovsko-španska dežela), i. p., kantata
»Le Chant de la Terre« (Pesem zemlje); to so zgledi iz im¬
presionizma izhajajočega ekspresionizma, ki pa ni nikoli skon¬
struiran.

SESSIONS Roger, r. 1896 v mestu Harvard (ZDA), živi v
mestu Princeton, pomemben ameriški skladatelj zelo svojstve¬
nih muzikalnih značilnosti, avtor treh simfonij in dosti ko¬
morne glasbe.

SEVITZKY Fabien, r. 1893 v ruskem kraju Višnji, zna¬
menit virtuoz na kontrabasu in dirigent svetovnega slovesa.

SIBELIUS Jean, r. 1865 v finskem kraju Tavastehus, u.
1957 na svojem posestvu v Jarvenpaa, je prvi in največji
finski svetovno priznani skladatelj. Hitro se je uveljavil v
takrat še malo priznani in razviti finski glasbi, kar mu je
omogočila tudi mlada finska država z dosmrtno izdatno rento,
ko mu je bilo 32 let; to mu je vzelo vso skrb za življenje in
mu zajamčilo potrebno udobnost. Skladatelj je to žrtev obilno
poplačal in po svoje ogromno pripomogel Finski do ugleda
kulturne države, ki je še danes velik. Napisal je vrsto del,
ki opevajo njegovo domovino in je njeno slavo poneslo po
svetu. Med temi je sedem simfonij in enajst simfoničnih pesni¬
tev, katerih poetična snov je vzeta iz finske mitologije, zgodo¬
vine in pokrajine, tako »Finlandia«, »Kalewala«, »Pohjolova
hči«, »Tapiola« i. p. Poleg tega je zapustil čez 130 klavirskih
in 50 violinskih skladb, 85 samospevov in nekaj komornih
del mimo zborov. Njegov slog je novoromantičen, utemeljen
v klasični izobrazbi in prežet s finskim značajem, četudi ni
bil nikoli folklorist.

111

SIEGL Otto, r. 1896 v Gradcu, živi na Dunaju, znan sodobni
avstrijski skladatelj dveh simfonij in drugih orkestralnih in
komornih skladb.

SILOTI Aleksander Iljič, r. 1863 v Harkovu, u. 1945 v
New Yorku, eden najpomembnejših ruskih pianistov svoje
dobe, profesor in dirigent v Peterburgu in Moskvi. Po oktobr¬
ski revoluciji se je izselil v New York in tam poučeval na
uglednem zavodu Juilliard School of Musič.

SINDING Christian, r. 1856 v norveškem kraju Kongsberg,
u. 1943 v Oslu, skladatelj novoromantičnega sloga, ki je sicer
v svetu bolj znan po svojih lahkotnih žanrskih klavirskih
skladbah kot pa po simfoničnih delih. Napisal je dve operi, tri
simfonije, dva violinska koncerta, klavirski koncert in dosti
drobnjarij po načinu E. Griega (gl. tam!); doma so bili tudi
njegovi samospevi (okrog 200) zelo dobro sprejeti.

SKALAR-JOVANOVIČ Sabina, r. 1934 v Beogradu, slo¬
venska violinistka, živi v Ameriki.

SKRJABIN Aleksander Nikolajevič, r. 1872 in u. 1915 v
Moskvi, ena najbolj samoniklih, pa tudi problematičnih oseb¬
nosti v ruski novejši glasbi, simfonik velikega zamaha, mistik
in občudovalec orientalske metafizike, iz katere je izluščil
megleno filozofijo, ki ga je gnala do pretiranih pričakovanj
od samega sebe in človeštva sploh. V svojih zapiskih, ki so
izšli pod naslovom »Prometejske fantazije«, je podal osnove
svojega svetovnega nazora in svojih sanj o »novem človeku«,
ki naj bi se prerodil v velikanski orgiji na pamirski planoti.
Kot glasbenik je bil pomemben pianist in profesor na mo¬
skovskem konservatoriju; toda zgodaj ga je izdatna državna
podpora odrešila vsakdanjih življenjskih skrbi. Skušal je spe¬
ljati takratno rusko glasbo na linijo impresionizma, ki pa je
dobil v njegovih delih nov, filozofski odraz. Napisal je nekaj
simfonij, od katerih so najznačilnejše poslednje: »Le divin
poeme« (Božanska pesnitev), »Poeme de l’Extase« in »Poeme
du feu« (Ognjena pesnitev) ali »Promethee«. Poleg tega je na¬
pisal deset klavirskih sonat in mnogo preludijev in drobnejših
skladb, ki morejo veljati kot študije k simfonijam.

SLA VENSKI Josip (psevdonim za Josip Štolcer), r. 1896 v
Čakovcu, u. 1955 v Beogradu, vodilni hrvatski skladatelj v
prvi polovici 20. stoletja, poprej slaven v tujini kot doma.

112

Zelo zavestno se je naslonil na folkloro, ki jo je znal simfo¬
nično uporabljati v svojih precej modernističnih, a tudi zelo
osebno značilnih skladbah. Napisal je 23 večjih orkestrskih
skladb; med njimi zavzemajo večstavčne simfonije posebno
mesto; tako npr. »Religiofonija« (kasneje preimenovana v
»Simfonijo Orienta«), ki glasbeno označuje razne veroizpovedi
v naši domovini; znamenita je postala »Balkanofonija«, ki
muzikalno predstavlja balkanske narode (po vrsti stavkov
Srbe, Albance, Turke, Grke, Rumune, Hrvate in Bolgare) v
njihovih melodičnih in ritmičnih značilnostih z delno uporabo
folklore in z dokaj individualno pogojenim pogledom. Napisal
je dosti komorne glasbe, in sicer tri godalne kvartete, nekaj
klavirskih in violinskih skladb ter zborov in samospevov.

SLONIMSKY Nicolas, r. 1894 v Peterburgu, muzikolog in
pedagog, izdajatelj znamenitega glasbenega slovarja »Inter¬
national Cyclopedia of Musič and Musicians« ter drugih zgo¬
dovinskih in estetskih glasbenih knjig.

SMAREGLIA Antonio, r. 1854 v Puli, u. 1929 v Trstu,
istrski skladatelj, ki je v svoje opere rad vpletal istrsko fol¬
kloro. Bil je slep in odmaknjen od sveta; postal je znan z
opero »Nozze istriane« (Istrska svatba), napisano v mladoveri-
stičnem slogu.

SMETANA Bedrich, r. 1824 v češkem mestu Litomyšl, u.
1884 v Pragi, češki operni skladatelj in simfonik, ki je poleg
Dvoraka prvi ponesel sloves češke glasbe v 19. stoletju v svet.
Njegova, z rodno grudo neločljivo povezana muzikantska na¬
rava se je združila s temeljitim znanjem in tako je lahko
ustvaril svojstveno glasbeno govorico, ki je bila po slogu
romantična, po zvoku pa tipično nacionalna. Sprva je zlagal
ponajveč ljudske češke plese, med katerimi prevladujejo pol¬
ke; v letu 1848 pa se je priključil revoluciji in pel borbene
pesmi. V to razdobje sodi tudi njegova edina simfonija; na
Švedskem (kamor je šel kot dirigent in organizator glasbenega
življenja) pa je začel ustvarjati simfonične pesnitve, ki po ve¬
čini opevajo domovino. Od teh ima ciklus »Moja domovina«
(Ma vlast) svetovno veljavo. Izmed njegovih številnih oper se
še danes drži »Prodana nevesta«, vzor slovanske komične ope¬
re, medtem ko so patriotične resne opere, kot sta »Libuša« in
»Dalibor«, že nekoliko obledele. Napisal je tudi slavni avto-

8 — Glasbeni slovarček

113

biografski godalni kvartet »Iz mojega življenja« in dosti vir¬
tuoznih klavirskih skladb ter zborov.

SOETENS Robert, r. 1897 v francoskem mestu Montlugon,
violinski virtuoz, ki je cesto obiskal tudi Jugoslavijo.

SOLER Anton (psevdonim Biljenski), r. 1930 v vasi Bilje
na Goriškem, pianist, ki živi in deluje kot klavirski pedagog
v mestu Buenos Aires (Argentina).

SOLU Georg, r. 1912 v Budimpešti, slovit dirigent in pia¬
nist, živi v Londonu.

SORKOCEVlC Luka, r. 1734 in u. 1789 v Dubrovniku,
predklasični simfonik tradicionalnega sloga. — Njegov sin
Antun S. (1775—1841) je bil tudi skladatelj simfonij in ko¬
morne glasbe, v glavnem poklicu pa diplomat in poslanik
dubrovniške republike na Napoleonovem dvoru.

SPITTA Philipp, r. 1841 v nemškem kraju Wechold, u.
1894 v Berlinu, glasbeni zgodovinar in pedagog, avtor po¬
membnih glasbenih knjig.

SPIVAKOWSKI Jaša, r. 1896 v ruskem kraju Smiela, zna¬
menit pianist, živi v Avstraliji. — Njegov brat Toti S., r. 1907
v Odesi, živi kot violinski virtuoz v Ameriki.

SPOHR Ludwig, r. 1783 v nemškem mestu Braunschweig,
u. 1859 v mestu Kassel, slaven nemški violinski virtuoz in
skladatelj; napisal je deset oper, devet simfonij, 17 koncer¬
tov za violino, 33 godalnih kvartetov, štiri klavirske koncerte
in mnogo druge komorne glasbe v zasedbi do noneta.

SREBOTNJAK Alojzij, r. 1931 v Postojni, profesor na
glasbeni akademiji v Ljubljani, spada v mlajšo generacijo
slovenskih skladateljev, ki skušajo spojiti osebno noto z naj¬
novejšimi pridobitvami kompozicijske tehnike. Za orkester je
napisal »Sinfonietto in due tempi«, »Kraško suito« in »Epi¬
zode«, za komorno zasedbo pa »Monologe« in »Antifono« ter
»Fantasia notturna«; dosti skladb je solističnih instrumental¬
nih ali vokalnih, nekaj pa tudi filmske glasbe. Ciklus »Mati«
za glas in komorni orkester zavzema vidno mesto v njegovi
ustvarjalnosti.

STAMIC (Stamitz) Jan Vaclav Anton, r. 1717 v češkem
mestu Nemecki Brod, u. 1757 v nemškem mestu Mannheim,
je bil najslovitejši član široko razpredene družine glasbenikov
v 18. stoletju, ki je bila po rodu doma iz Maribora, pa se je

114

kasneje razpršila po Češki in Nemčiji. Jan Stamic je soustvar¬
jalec klasičnega sloga simfoničnega ustvarjanja, Haydnov
vzornik. Napisal je okrog 50 simfonij, mnogo violinskih kon¬
certov in sonat ter več orkestrskih triov.

STANČIČ Svetislav, r. 1895 in u. 1969 v Zagrebu, pomem¬
ben hrvatski pianist in klavirski pedagog, član Jugoslovenske
akademije nauka i umjetnosti v Zagrebu.

STANIČ Jelka, r. 1928 v Novem mestu, violinska virtuozi-
nja in članica ansambla Zagrebških solistov.

STANFORD Charles Villiers, r. 1852 v Dublinu, u. 1924 v
Londonu, eden prvih zavestno irskih skladateljev, ki se je
uveljavil kot komponist, organizator in učitelj večine angle¬
ških skladateljev naslednjega pokolenja. Njegov slog je bil
novoromantičen; napisal je deset oper, šest simfonij, šest
»Irskih rapsodij«, osem godalnih kvartetov in skoraj nešteto
zborov in samospevov.

STARKER Janos, r. 1924 v Budimpešti, svetovno znan
violončelist.

STEINWAY & SONS, ameriška klavirska firma svetovnega
slovesa. Ustanovil jo je nemški priseljenec Steinweg (1797 do
1871); s šestimi sinovi se je posvetil izdelovanju klavirjev in
dosegel svetoven uspeh in ugled.

STEKL Konrad, r. 1901 v Dubrovniku, skladatelj in diri¬
gent, živi v Gradcu na Štajerskem.

ŠTERN Isaac, r. 1920 v ukrajinskem kraju Kremenec, vio¬
linist prvega reda.

STEUERMANN Eduard, r. 1892 v Lvovu, pianist svetov¬
nega slovesa.

STOCKHAUSEN Karlheinz, r. 1928 v nemškem kraju
Modrath blizu Kolna, kompozicijski avantgardist in eksperi¬
mentator, zlasti elektronske glasbe; živi v Kolnu.

STOJANOVIČ Peter (Laza), r. 1877 v Budimpešti, u. 1957
v Beogradu, violinist in skladatelj oper, operet in baletov, pa
tudi violinskih koncertov in instruktivnih del.

STOKOWSKI Leopold (Boleslavovič-Stanislav-Anton), r.
1887, svetovno slavni dirigent.

STOLZ Robert, r. 1880 v Gradcu, dirigent in skladatelj
operet in popevk, živi na Dunaju.

115

STRADIVARI Antonio, r. 1644 in u. v italijanskem mestu
Cremona, najslavnejši goslar sveta, ki je vsega zgradil 1100
godal; od tega do danes preverjenih nekako 500 violin, 50 vio¬
lončelov ter nekaj viol. Njegovi instrumenti veljajo kot naj¬
popolnejši v obliki in tonu, zato so tudi najbolj dragoceni in
iskani. Obstaja pa tudi dosti potvorb, ki jih komaj ločijo od
originalov; tudi poprečne tvorniške gosli radi gradijo po
Stradivarijevem modelu in vanje vnašajo zadevne oznake,
v pobudo začetnikom.

STRAUSS je priimek družine dunajskih glasbenikov ob
začetku 19. stoletja, ko je začela prav na Dunaju cveteti plesna
in operetna glasba. Najstarejši med njimi je bil Johann (I.) S.
(1804—1849), dirigent in vodja lastnega zabavnega orkestra,
ki je zanj napisal prek 250 valčkov in koračnic ter drugih
drobnih skladb. Njegov sin Johann (II.) S. (1825—1899) je
postal najslavnejši: napisal je mnogo operet, od katerih so
se ohranile v operetnem repertoarju zlasti »Netopir«, »Baron-
cigan«, »Noč v Benetkah«, in pa prek 400 valčkov, med
njimi neumrljivi »Povesti iz dunajskega gozda«, »Ob lepi
modri Donavi«, »Dunajska kri«, »Rože z juga«, »Pomladni
glasovi« i. p. Njegov brat Joseph S. (1827—1870) je tudi za¬
pustil okrog 300 skladb, ki v uspešnosti niso dosti zaostajale
za bratovimi. Tretji brat je bil Eduard S. (1835—1916), harfist
in dirigent, avtor prek 200 žanrskih skladb. Slednjič je bil
Johann (III.) S. (1866—1939), sin prejšnjega, ki je nadaljeval
družinsko tradicijo in jo dopolnil z novimi, uspelimi sklad¬
bami tega žanra.

STRAUSS Richard (Georg), r. 1864 v Miinchnu, u. 1949
v zimskem letovišču Garmisch-Partenkirchen (ni bil sorodnik
prejšnjih), najkrepkejša nemška umetniška osebnost iz dobe
prehoda pozne romantike v realizem, zelo pomemben dirigent
in operni skladatelj, čigar opere »Saloma«, »Elektra«, »Ariadna
na Naksu«, »Kavalir z rožo«, »Arabella«, »Žena brez sence«
(po večini z libreti Huga von Hoffmannsthala) so šle prek vseh
opernih odrov sveta. Kot simfonik je gojil predvsem simfo¬
nične pesnitve in dela, kot so »Till Eulenspiegel«, »Don Juan«,
»Also sprach Zarathustra« (po Nietzscheju), »Smrt in poveli¬
čanje«, »Don Quijote«, »Alpska simfonija« in »Simfonia dome-
stica« so še danes stalno na koncertnih sporedih. Znameniti

116

so tudi njegovi samospevi, ki jih je okoli 150 in nadaljujejo
Brahmsovo tradicijo. Njegova poslednja skladba »Metamor¬
foze« je napisana za godalni orkester in je po fakturi najbolj
strnjena.

STRAVINSKI Igor Fjodorovič, r. 1882 v ruskem kraju
Oranienbaum, zgodnji emigrant in naturaliziran Francoz, po¬
tlej Amerikanec, eden najpomembnejših ustvarjalcev 20. sto¬
letja, sprva folklorist in pripadnik načel ruskih novatorjev,
nato pa preusmerjen proti raznim evropskim modernim slo¬
govnim strujam, ki jih je deloma povzel od drugod, deloma
sprožil sam. Tako se je kmalu odrekel folklornim vplivom ter
se predal novoklasicističnemu načinu; po preselitvi v Ameriko
(Holywood) se je oprijel kozmopolitskega sloga ter se slednjič
vdal tudi dodekafonskemu (dvanajsttonskemu) sistemu kompo¬
niranja. Vsi ti preobrati so veren odsev problematike v glasbi
20. stoletja; Stravinski se je vedno močneje oddaljeval od
rodnih tal in si s tem sam izpodkopaval vire muzikalne inven-
cije; zato je njegov slog bolj zunanje zanimiv kot notranje
bogat kljub virtuoznemu obvladovanju vseh kompozicijskih
disciplin. Napisal je več oper in mnogo zelo uspelih baletov;
mednje sodijo »Ognjena ptica«, »Petruška«, »Pomladno posve¬
čenje«, »Slavec«, »Pulcinella«, »Apollon Musagete«, »Jeu de
cartes«, »Orphee«, »Agon« in drugi. Poleg tega je napisal še
tri simfonije, dva klavirska koncerta in en violinski koncert,
številne klavirske in komorne skladbe ter tudi nekaj vokalnih
kompozicij.

SUCHON Eugen, r. 1908 v slovaškem kraju Pezinok, operni
in simfonični skladatelj nacionalne slovaške smeri. Pomembna
je njegova prva opera »Krutnava«, dalje simfonična suita
»Metamorfoze« in pa »Simfonietta rustica«; znana je tudi kan¬
tata »Karpatski psalm«.

SUK Josef, r. 1874 v češkem (kraju Kfečovice, u. 1935 v
Pragi, za Dvorakom (čigar zet je bil) najpomembnejši češki
skladatelj 20. stoletja. Kot mlad violinist je ustanovil zname¬
niti »Češki kvartet«, s katerim je prepotoval ves kulturni svet
na več kot 4000 koncertih. Kasneje je postal profesor za kom¬
pozicijo na praškem konservatoriju in ugleden pedagog, ki je
imel tudi mnogo jugoslovanskih učencev. Napisal je simfonijo,
mnogo simfoničnih pesnitev, od katerih je posebno pomemben

117

ciklus štirih avtobiografskih simfonij (»Asrael«, »Pohadka
leta«, »Zrani« in »Epilog«). Znamenita je tudi njegova scenska
glasba k dramatični pravljici »Raduz a Mahulena« pisatelja
J. Zeyerja.

SUK Josef, r. 1929 v Pragi, odličen češki goslač.

SUMAC Yma, r. 1923 v perujskem kraju Ycochan, slavna
pevka z največjim glasovnim obsegom na svetu.

SUPIČIČ Ivo, r. 1928 v Zagrebu, profesor na Muzički aka¬
demiji v Zagrebu, ugleden muzikolog in glasbeni estet.

SUPPE Franz von, r. 1819 v Splitu, u. 1895 na Dunaju,
skladatelj operet in spevoiger, ki so imele svojčas mnogo
uspeha; najboljša med njimi, »Boccaccio«, se drži še danes
na operetnih odrih.

SUTERMEISTER Heinrich, r. 1910 v švicarskem kraju
Feuerthalen, viden operni skladatelj zmerno moderne usmer¬
jenosti. Napisal je nekaj oper, kakor »Romeo in Julija«
(po Shakespeareu) in »Razkolnikov« (po Dostojevskem) ter
enako uspele balete; poleg tega pa je avtor simfoničnih del,
ki pa se še niso uveljavila izven domovine.

SVENDSEN Johan Severin, r. 1840 v Oslu, u. 1911 v Kjo-
benhavnu, izrazit norveški skladatelj in simfonik, čigar roman¬
tično usmerjena glasba je prepletena s skandinavsko folkloro.
Napisal je dve simfoniji, štiri norveške rapsodije, po en kon¬
cert za violino in violončelo ter nekaj drobnejših skladb.

SZELL George, r. 1897 v Budimpešti, zdaj ameriški diri¬
gent svetovnega slovesa, živi v Clevelandu (ZDA).

SZERYNG Henryk, r. 1918 v Varšavi, živi v Mexico-City,
je eden najslavnejših violinskih virtuozov naših dni.

SZIGETI Josef, r. 1892 v Budimpešti, živi v kraju Palos
Verdes (ZDA), eden najslavnejših živečih violinskih virtuozov.

SZYMANOWSKI Karel, r. 1882 v ukrajinskem mestecu
Tymoszowka, u. 1937 v mestu Lausanne (Švica), najpomemb¬
nejši poljski skladatelj tega veka in najvidnejša osebnost sku¬
pine »Mlada Poljska«, ki si je bila zadala nalogo, obnoviti in
preroditi poljsko umetnost. Sprva je močno podlegal impresio¬
nizmu; po temeljitem študiju zakarpatske ljudske glasbe je
našel svoj značilni izraz, ki je deloma folklorno pogojen, de¬
loma pa naslonjen na zahodnoevropske slogovne značilnosti.

118

Napisal je štiri simfonije, dve operi, dva violinska koncerta,
nacionalni balet »Harnasie«, kantato »Kmečki rekviem« (»Sta-
bat Mater«), mnogo impresionistično barvitih klavirskih in
violinskih skladb ter nekaj zbirk samospevov.

Š

ŠALJAPIN Fjodor Ivanovič, r. 1873 v Kazanu, u. 1938
v Parizu, največji ruski in svetovni bas-bariton, ki je nastopal
na vseh poglavitnih odrih sveta.

ŠANTEL Saša, r. 1883 v Gorici, u. 1945 v Ljubljani, slikar
in skladatelj-samouk, avtor zelo občutenih samospevov in
komorne in solistične instrumentalne glasbe, oprte deloma na
slovenske, zlasti pa na istrske glasbene prvine.

ŠCEK Ivan, r. 1925 v Vipavi, profesor na Glasbeni šoli
v Kopru, skladatelj zborovskih in mladinskih del ter nekaj
orkestralnih skladb.

ŠEVClK Otakar, r. 1852 v češkem kraju Horaždovice,
u. 1934 v mestu Pisek, slaven violinski pedagog, avtor violinske
šole in številnih instruktivnih violinskih vaj.

ŠIJANEC Drago Mario, r. 1907 v Puli, slovenski dirigent,
živi kot dirigent in profesor univerze v mestu La Plata
(Argentina).

ŠIROLA Božidar, r. 1889 v Žaknju, u. 1956 v Zagrebu,
skladatelj in muzikolog, preučevalec hrvatske folklore, pred¬
stojnik zagrebškega Etnografskega muzeja. Napisal je več
oper, oratorijev in maš ter nekaj komorne in simfonične
glasbe.

ŠIVIC Pavel, r. 1908 v Radovljici, profesor na Akademiji
za glasbo v Ljubljani, pianist in komponist, avtor pretežno
klavirskih skladb v klasični obliki, a z novejšimi zvočnimi
dognanji. Napisal je nekaj orkestralnih del na folklorni pod¬
lagi (»Medjimurska rapsodija in kolo«), »Divertimento« za
klavir (z orkestrom), »Suito« za klavir (z orkestrom), več soli¬
stičnih instrumentalnih suit, številne samospeve in opereto
»O, ta prešmentana ljubezen«; poleg tega mnogo zborov in
drugih vokalnih kompozicij.

ŠKERJANC Lucijan Marija, r. 1900 v Gradcu, profesor
na Akademiji za glasbo in član Slovenske akademije znanosti

119

in umetnosti, skladatelj in avtor glasbenih knjig. Napisal je
pet simfonij, kantato »Sonetni venec« (po Prešernu), štiri uver¬
ture, koncerte za razne instrumente (dva za klavir, od tega
enega za samo levico, violino, violo, violončelo, flavto, klari¬
net, fagot, harfo), pet godalnih kvartetov, po en kvintet za
godala in pihala, dva tria, skladbe za klavir, violino, violon¬
čelo, mnogo samospevov, komorne in scenične glasbe. Napisal
je učbenike za harmonijo, kontrapunkt, oblikoslovje, nauk
o instrumentih, biografije (»Emil Adamič«, »Jurij Mihevec«,
»Anton Lajovic«), obsežno študijo »Kompozicijska tehnika
Jakoba Gallusa-Petelina« ter več esejev in kritik z glasbenega
področja.

ŠKERL Dane, r. 1931 v Ljubljani, profesor na Glasbeni
akademiji v Ljubljani, skladatelj novejše usmerjenosti, avtor
treh simfonij, dveh kantat (»Moj dom« in »Tuga ova pre-
golema«), več orkestrskih suit in drugih orkestralnih skladb,
komorne glasbe in solističnih instrumentalnih del ter filmske
glasbe.

ŠKERLJ-MEDVEDOVA Cirila, r. 1893 in u. 1968 v Ljub¬
ljani, operna in koncertna pevka (mezzosopran), profesor na
Akademiji za glasbo (operna šola), posebno zgledna kot inter¬
pretka samospevov in liričnih vlog.

ŠKRJANEC Ciril, r. 1936 v Ljubljani, violončelist, profesor
na Akademiji za glasbo.

ŠOSTAKOVIČ Dimitrij Dimitrijevič, r. 1906 v Peterburgu,
eden vodilnih sovjetskih skladateljev naše dobe, izredno plodo¬
vit avtor dvanajstih simfonij, v glavnem programskega zna¬
čaja, oper (»Nos«, »Lady Macbeth iz mnzenskega okrožja« i. p.),
več baletov, mnogo komorne (pet godalnih kvartetov, klavir¬
ski koncerti ter po en koncert za violino in za violončelo),
mnogo solističnih instrumentalnih skladb in dosti vokalne
glasbe. Šostakovič je med ruskimi komponisti srednje gene¬
racije najbolj samonikel in izviren in njegova glasbena govo¬
rica je sodobna, ne da bi se spuščala v eksperimentiranje.

ŠPILER Miroslav, r. 1906 v Crikvenici, profesor in tudi
rektor sarajevske Glasbene akademije, skladatelj simfonije in
drugih simfoničnih del, komorne glasbe, vokalnih kompozicij
in masovnih pesmi.

120

ŠULEK Stjepan, r. 1914 v Zagrebu, profesor na Glasbeni
akademiji in član Jugoslovenske akademije znanosti i umjet-
nosti v Zagrebu, eden najbolj izrazitih opernih in simfoničnih
skladateljev, ki gradi na trdnih klasičnih temeljih, z dosežki
pozne romantike. Napisal je štiri simfonije, dva klavirska kon¬
certa in po en koncert za violino, oziroma violončelo, opero
»Koriolan« in tri pomembne »Klasične koncerte« za orkester.

ŠVARA Danilo, r. 1902 v vasi Ricmanje pri Trstu, pro¬
fesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, skladatelj in diri¬
gent. Komponiral je prvenstveno opere »Kleopatra«, »Vero¬
nika Deseniška« (po Župančiču), »Slovo od mladosti« (iz Pre¬
šernovega življenja napisala libreto dr. Ljuba Prenner),
»Ocean« (po noveli L. Andrejeva), pa tudi več simfoničnih
in komornih del. Slogovno se nagiblje k atonalnosti in dodeka-
foniki, vendar v operah ne zametava tradicionalnih prijemov.

T

TAJCE VIČ Marko, r. 1900 v Osijeku, profesor Glasbene
Akademije v Beogradu in skladatelj dognanih vokalnih in
instrumentalnih del folklorne usmerjenosti. Napisal je nekaj
skladb za godalni orkester, več zbirk klavirskih kompozicij
(med njimi je zvezek »Sedem balkanskih igara« dosegel sve¬
tovni sloves) ter zborov in cerkvenih skladb. Uveljavil se je
tudi kot avtor knjig iz glasbene teorije.

TALICH Vaclav, r. 1883 v češkem mestu Kromeriž, u. 1960
v Pragi, svetovno slavni dirigent, ki je ob začetku svoje umet¬
niške poti bil dirigent Ljubljanske filharmonije. Kot vodja
Češke filharmonije je dosezal najvidnejše uspehe.

TANJEJEV Aleksander Sergejevič, r. 1850 in u. 1918 v
Peterburgu, ruski skladatelj romantične smeri, ki je napisal
več oper, tri simfonije in tri godalne kvartete ter dosti klavir¬
skih skladb. — Njegov nečak Sergej Ivanovič T. (1856—1915)
je bil kot skladatelj pomembnejši od prejšnjega in je napisal
štiri simfonije, šest godalnih kvartetov, po eno opero, oziroma
kantato in vrsto izrazitih klavirskih skladb.

TANSMAN Aleksander, r. 1897 v Lodžu in živi v Parizu,
poljski skladatelj zmerne moderne drže, avtor osmih simfonij,

121

štirih klavirskih koncertov in več simfoničnih pesnitev, oper
in baletov, sedmih godalnih kvartetov in mnogo komorne
glasbe.

TAETINI Giuseppe, r. 1692 v Piranu, u. 1770 v Padovi,
znamenit goslač in skladatelj, frančiškan po zelo burni mla¬
dosti, raziskovalec akustičnih pojavov in pedagog. Zapustil
je 140 violinskih koncertov ter 150 sonat za ta instrument;
med temi je sonata, imenovana »Vražji trilček«, najznameni¬
tejša; po lastnem zatrdilu jo je zložil pod vtisom neke čudežne
prikazni v samostanu kraja Assisi.

TERNINA Milka, r. 1864 v kraju Vezišče, u. 1941 v Zagrebu,
slovita operna in koncertna pevka (sopran), članica oper v
Londonu, Bostonu in na Dunaju.

THALBERG Sigismund, r. 1812 v Ženevi, u. 1871 v Neaplju,
eden največjih klavirskih virtuozov vseh časov in komponist
salonskih klavirskih skladb.

; THIBAUD Jacques, r. 1880 v mestu Bordeaux, u. 1953
v kraju Barcelonnete (oboje v Franciji), violinski virtuoz in
koncertant, ki je s pianistom Cortotom in violončelistom
Casalsom (gl. tam!) igral v znamenitem triu.

THOMAS Ambroise (Charles-Louis), r. 1811 v alzaškem
mestu Metz, u. 1896 v Parizu, slovit skladatelj oper (napisal
jih je 23 in še danes eno od njih, »Mignon«, pogosto izvajajo),
vokalno instrumentalnih posvetnih in cerkvenih skladb, teme¬
ljit kontrapunktik.

TIJARDOVIČ Ivo, r. 1895 v Splitu, skladatelj operet »Mala
Floramy«, »Kraljica lepote«, »Splitski akvareli«, pa tudi orke¬
strskih in solističnih skladb in oper (»Marco Polo«), ki se
nanašajo na tipično dalmatinsko obeležje.

TKALČIČ Juro, r. 1877 in u. 1957 v Zagrebu, virtuoz na
violončelu, profesor glasbenih akademij v Zagrebu in Beo¬
gradu.

TOMC Matija, r. 1899 v Kapljišču pri Metliki, skladatelj
simfoničnih del (variacije »Od kneza Marka«, »Belokranjski
scherzo«, »Boj za staro pravdo«), komorne in solistične glasbe,
zlasti pa zborov.

TOMŠIČ-SREBOTNJAK Dubravka, r. 1941 v Dubrovniku,
profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, klavirska vir-
tuozinja, koncertira mnogo doma in v tujini.

122

TORELLI Giuseppe, r. 1658 v Veroni, u. 1709 v Bologni,
violinist in komponist ter dirigent, avtor več violinskih kon¬
certov in sonat.

TORTELIER Paul, r. 1914 v Parizu, pomemben violončelski
virtuoz in skladatelj za svoj instrument.

TOSCANINI Arturo, r. 1867 v Parmi, u. 1957 v New Yorku,
nesporno največji dirigent preteklih desetletij. Sprva je bil
violončelist v raznih operah in postal je dirigent šele, ko je
nekoč slučajno vskočil namesto obolelega dirigenta. Od tedaj
se je popolnoma posvetil dirigiranju in žel največje uspehe
na opernih in koncertnih odrih. Njegov repertoar je temeljil
na klasikih in romantikih in je bil ogromen; bil je tudi eden
prvih, ki je vse dirigiral na pamet.

TOURTE Fran?ois, r. 1747 in u. 1835 v Parizu, najslovitejši
izdelovalec goslaških lokov, ki jim je dal dokončno sedanjo
obliko.

TOVEY Donald Francis, Sir, r. 1875 v Etonu, u. 1940 v
Edinburghu, muzikolog, pianist in komponist, pisec zelo raz¬
širjenih glasbenih knjig in koncertnih komentarjev.

TROST Anton, r. 1889 v Vodicah, vodilni slovenski pianist
in klavirski pedagog, prvi rektor ljubljanske Akademije za
glasbo; sedaj živi na Dunaju. Koncertiral je zlasti pri nas in
v Avstriji ter je pri tem prvič izvedel mnogo novih sloven¬
skih skladb.

TURINA Joaquin, r. 1882 v Sevilli, u. 1949 v Madridu,
pomemben španski pianist in skladatelj, ki se je sicer opiral
na folkloro, a jo je impresionistično uporabljal v svojih kom¬
pozicijah. Napisal je več simfoničnih del, komornih in klavir¬
skih skladb.

U

UKMAR Vilko, r. 1905 v Postojni, profesor na Akademiji
za glasbo v Ljubljani, muzikolog in skladatelj simfoničnih
(»Simfonični poemi«, komornih (trije godalni kvarteti), soli¬
stičnih instrumentalnih skladb (za klavir, violončelo, oziroma
harfo; med njimi izstopajo klavirske »Ekspresije« in »Parte-
niji« ter »Memoari« za harfo), baletov »Lepa Vida« in
»Godec«, scenske glasbe, pesmi in zborov ter številnih muziko-

123

loških knjig in razprav (»Zgodovina glasbe«, »Pota sodobne
glasbe« i. p.).

URAY Ernst Ludwig, r. 1906 v štajerskem kraju Schlad-
ming, avstrijski skladatelj in glasbeni organizator, vodja radij¬
skega glasbenega odseka v Gradcu.

V

VALLAS Leon, r. 1879 in u. 1956 v Lyonu, pomemben
muzikolog, posebno zaslužen s proučevanjem življenja in dela
skladatelja Cl. Debussyja (gl. tam!).

VALLIN Ninon (Eugenie Vallin-Prado), r. 1886 v franco¬
skem kraju Montalieu-Vercieu, u. 1962 v Lyonu, slovita operna
pevka (sopran).

VAUGHAN WILLIAMS Ralph, r. 1872 v angleškem kraju
Down Ampney, u. 1958 v Londonu, najpomembnejši angleški
skladatelj iz prve polovice našega stoletja. Njegova glasba je
monumentalna in bolj intelektualna kot čustvena, čeprav ne
pripada nobeni od novodobnih ekstremnih struj. Rad upo¬
rablja stare tonalitete in prvine prastare folklore, kar dela
vtis odmaknjenosti. Napisal je devet simfonij, nekaj koncertov
za klavir, oziroma za violo in za oboo, mnogo zelo razsežnih
vokalno-instrumentalnih, deloma nabožnih skladb, več oper
in sceničnih glasb, vključno filme, in slednjič mnogo zbo¬
rovskih pesmi.

VARGA Laszlo, r. 1924 v Budimpešti, znan violončelski
virtuoz. — Njegov brat Tibor V. (r. 1921) je prav tako upo¬
števan violinist.

VERDI Giuseppe, r. 1813 v italijanskem kraju Le Roncole,
u. 1901 v Milanu, najuspešnejši operni skladatelj druge polo¬
vice 19. stoletja, čigar dela so šla prek vseh opernih odrov
sveta in so odločilno vplivala na nadaljnji operni razvoj. Po
zelo skromnih začetkih se je le počasi uveljavil in otresel
vplivov prejšnjih opernih tvorcev. Njegova neumorna delav¬
nost se je obilno obrestovala; kmalu so postale njegove opere
zelo priljubljene. Svetovno slavo so mu prinesla dela »Rigo-
letto«, »II Trovatore« in »La Traviata«; besedila za te opere
si je dal napraviti po znanih romanih. Sledile so »Ples v ma-

124

skah«, »Aida« ter poslednji dve »Otello« in »Falstaff«, ki sta
skladatelja prikazali kot neprekosljivega mojstra svoje stroke.
Uspeh je imel tudi z drugimi svojimi deli, tako z znamenitim
»Requiemom« (v počastitev spomina velikega italijanskega
pesnika A. Manzonija) ter z manjšimi zbori, kajti razen enega
godalnega kvarteta ni ustvaril drugih kot operna dela.

VIARDOT-GARCIA Pauline, r. 1821 in u. 1910 v Parizu,
znamenita francoska operna pevka (mezzosopran) in pevska
pedagoginja; tako rekoč mimogrede je tudi komponirala in
preurejevala instrumentalne skladbe v pevske.

VIDMAR Nada, r. 1917 v Ljubljani, operna in koncertna
pevka (sopran), članica ljubljanske opere, specialistka za vloge
v Mozartovih in Verdijevih operah.

VIEUXTEMPS Henri, r. 1820 v belgijskem mestu Verviers,
u. 1881 v alžirskem kraju Mustafa, velik violinski virtuoz in
skladatelj številnih virtuoznih violinskih skladb.

VILLA-LOBOS Heitor, r. 1887 in u. 1959 v Rio de Janeiro,
prvi in najpomembnejši brazilski skladatelj in organizator
glasbenega življenja v brazilski metropoli. Napisal je mnogo
del v neenotnem slogu in tudi neenotne veljave; v njih pre¬
vladujejo folklorni elementi. Napisal je dvanajst simfonij, več
oper in baletov, dosti simfoničnih skladb v posebni obliki, ki
jo je imenoval »Choro« (kar pa ne pomeni »zbor«, temveč
»spev«); v le-teh je skušal združevati brazilske, indijanske in
portugalske značilnosti ljudskega melosa in ritma.

VlftES Ricardo, r. 1885 v španskem mestu Lerida, u. 1943
v Barceloni, slovit pianist, specialist za moderno francosko in
špansko klavirsko glasbo.

VIOTTI Giovanni Battista, r. 1755 v italijanskem zaselku
Fontanetto del Po, u. 1824 v Londonu, znamenit violinist in
komponist violinskih koncertov in drugih komornih skladb.

VIVALDI Antonio, r. 1678 v Benetkah, u. 1741 na Dunaju,
eden poglavitnih italijanskih skladateljev v začetku 18. sto¬
letja, duhovnik in zaradi rdečih las šegavo imenovan »Padre
rosso«, profesor za violino na beneškem konservatoriju (enem
prvih v Evropi), dirigent in operni manager. Poznamo nje¬
govih 554 instrumentalnih skladb, od teh 404 koncerte za
razne zasedbe, 45 oper in 40 obsežnih cerkvenih del ter brez
števila drobnejših. Bil je tako slaven, da je sam J. S. Bach

125

(gl. tam!) za vajo prepisoval njegove partiture in njegova
kompozicijska tehnika je bila za svoje čase vzorna in nepre-
kosljiva.

VLADIGEROV Pančo, r. 1899 v Ztirichu, bolgarski pianist
in skladatelj, živi v Sofiji. Njegov slog je poznoromantičen
in preplet z bolgarskimi folklornimi elementi; njegov glasbeni
opus je bogat in raznolik ter obsega simfonije, klavirske in
violinske koncerte in posamične skladbe, ki upravičujejo
njegov sloves vodilnega bolgarskega komponista sodobnosti.

VUČKOVIČ Vojislav, r. 1910 v Pirotu, u. 1942 v Beogradu,
muzikolog in skladatelj; v svojih muzikoloških spisih je po¬
stavil teze o marksistični spoznavni metodi v glasbi.

VUKDRAGOVIC Mihajlo, r. 1900 v Okučanih, profesor in
prvi rektor Umetniške akademije v Beogradu, komponist in
dirigent, avtor orkestralnih in komornih, zlasti pa vokalnih
del, od katerih posebno izstopa kantata »Vezilja slobode« (po
B. Čopiču).

VURNIK Stanko, r. 1898 v Št. Vidu pri Stični, u. 1932 v
Ljubljani, muzikolog, avtor prve slovenske estetsko-kritične
knjige »Uvod v glasbo«.

W

WAGNER Richard (Wilhelm), r. 1813 v Leipzigu, u. 1883
v Benetkah, največji nemški in svetovni dramatični skladatelj
in pristni reformator opere. Deloval je sprva kot kapelnik
v raznih nemških gledališčih in se mukoma prebijal skozi
življenje, dokler ga ni bavarski kralj Ludvik II. rešil vsak¬
danjih težav in je lahko z raznimi nabiralnimi akcijami odprl
lastno operno gledališče v bavarskem mestu Bayreuth, kjer
še danes izvajajo le njegova dramatična dela (opere). Ce¬
lotno njegovo ustvarjanje je v bistvu in skoraj pretirano
romantično in besedila večine njegovih 13 oper so vzeta iz
starogermanske mitologije (razen »Tristan und Isolde«, ki je
bretonska). Besedila si je napisal sam (hotel je sprva postati
pesnik) v stari nemški pesemski formi s posebnimi notranjimi
rimami (»Stabreim«). Njegov ideal je bil spoj vseh umetnosti
v eno samo umetnino — vizija, ki je tudi on ni mogel povsem
uresničiti. Glavno delo na tem področju je — po začetnih

126

operah »Viie« in »Rienzi« ter že zrelejših »Tannhauser« in
»Lohengrin« — tetralogija »Der Ring des Nibelungen« (Nibe-
lunški prstan); srž svoje muzikalne reformacije pa je podal
v tragediji »Tristan und Isolde«; potlej se je odmaknil od
pretiranega kromatiziranja (ki je postalo temelj vsem novo¬
dobnim strujam in pravi izvor dodekafonije) in se povrnil na
bolj diatonična pota v komični operi »Die Meistersanger von
Niirnberg« — Niirnberški mojstri-pevci); zadnja opera je
versko-svečani »Parsifal«, v katerem je skladatelj poveličal
tako svoj svetovni nazor, kakor svojo kompozicijsko tehniko.
Svoje umetniško gledanje in poslanstvo je znal razkriti in uve¬
ljaviti tudi v estetsko-kritičnih in polemičnih spisih, s čimer
pa si je poleg pripadnikov nabral tudi sovražnike, tako da
je bil svoj živ dan osporavan in problematičen. Njegov vpliv
na razvoj glasbe je neizpodbiten in sega globoko v sedanjost.

WALLFISCH Peter, r. 1924 v poljskem mestu Wroclav,
mednarodno pomemben pianist, profesor Glasbene akademije
v Jeruzalemu, živi v Londonu.

WALTER Bruno (pravo ime Bruno Walter Schlesinger),
r. 1876 v Berlinu, u. 1926 v kraju Beverly Hills (ZDA), diri¬
gent svetovnega slovesa; po začetkih v Hamburgu, Bratislavi,
Rigi, Berlinu in na Dunaju je postal »Generalmusikdirektor«
(GMD) v Miinchnu in Salzburgu ter po nacističnem progonu
dirigent glavnih ameriških orkestrov.

WALTON William Turner, r. 1902 v angleškem mestecu
Oldham, sodi med najizrazitejše današnje angleške skladatelje.
Zanimivo je, da je segal v vsa kompozicijska področja in na
vsakem postavil po eno delo: opero, simfonijo, koncert za vio¬
lino, koncert za violo, balet, godalni kvartet in koncertantno
simfonijo, ki sodi med njegova najboljša dela. Pač pa je ustva¬
ril dosti odlične filmske glasbe, zlasti k dramam Shakespeareja.

WASILIEWSKI Joseph (Wilhelm) von, r. 1822 v nemškem
kraju Grossleesen, u. 1896 v mestu Sondershausen (Nemčija),
znanstvenik, violinist in dirigent, posebno znan po temeljitem
preučevanju starih godal, avtor mnogih tehtnih knjig s tega
področja.

WEBER Carl Maria von, r. 1786 v nemškem mestu Eutin,
u. 1826 v Londonu, operni skladatelj romantične smeri in
pianist. S šestimi leti je že priobčil svoj prvi zvezek klavirskih

127

skladb. Njegovo življenje je teklo zelo razgibano; kot dirigent
je v glavnem vodil izvedbe lastnih del. Napisal je mnogo oper
pravljične vsebine in še danes so vsaj deloma na sporedu
opernih odrov dela »Der Freischiitz« (Čarostrelec), »Euryan-
the«, »Preciosa«, »Oberon« in druga. Poleg oper je napisal
tudi sedem kantat in drugih cerkvenih kompozicij, šest skladb
za klarinet, od teh dva slavna koncerta, ki sta prvi tovrstni
deli sploh.

WEBERN Anton von, r. 1883 na Dunaju, u. 1945 v avstrij¬
skem vojaškem taborišču Mittersill, skladatelj in najbolj do¬
sledni učenec A. Schonberga (gl. tam!), ki je dovedel dodeka-
fonski kompozicijski slog (serialno tehniko) do zadnje konse¬
kvence. Njegova dela so skrajno strnjena in krhka, kažejo pa
oster sluh za zvočnost; izraz je sicer zgoščen, a morda prav
zaradi tega le malo zavzeten in mikaven. Napisal je pet orke¬
stralnih skladb (med temi eno simfonijo), devet komornih del
in okrog 50 samospevov. Njegova glasba je značilna za intelek¬
tualno tvornost, ki se izogiba čustvenosti.

WEILL Kurt, r. 1900 v nemškem mestu Desisau, u. 1950 v
New Yorku, izrazit skladatelj oper in filmskih glasb. Njegova
»Beraška- opera« je imela prodoren uspeh in njene melodije so
prešle v popevke in njegovi tipično ameriški »songs« romajo
med zabavišči vseh kontinentov, so si pa zaradi solidne stro¬
kovnjaške gradnje znali utreti pot tudi na koncertni oder.

WEIN G AKT EN Josef, r. 1911 v Budimpešti, pianist prvega
reda, živi v Londonu.

WEINGARTNER Felix (Paul) von, r. 1863 v Zadru, u. 1942
v švicarskem letovišču Winterthur, eden najpomembnejših
dirigentov polpreteklega časa, vodja konservatorija v Baslu
(Švica) in skladatelj oper in simfonične glasbe.. Izdal je tudi
več strokovnih knjig ter je sodeloval pri kritičnih novih
izdajah del Berlioza, Haydna, Wagnerja in Webra.

WELLESZ Egon (Josef), r. 1885 na Dunaju, muzikolog in
preučevalec stare bizantinske glasbe in skladatelj oper in
simfoničnih del, pripadnik atonalne kompozicijske smeri.
Izdal je mnogo tehtnih področnih knjig in razprav, tudi iz
orientalske glasbe in glasbene zgodovine.

WERCKMEISTER Andreas, r. 1645 v nemškem kraju Be-
neckenstein, u. 1706 v mestu Halberstadt (Nemčija), organist

128

in teoretik, ki je s teoretično-praktično uvedbo tako imenova¬
nega »temperiranega« uglaševanja glasbil s tipkami odprl mož¬
nost skupnega muziciranja ter tako omogočil ogromni razvoj
evropske glasbe od 17. stoletja dalje.

WIENIAWSKI Henryk, r. 1835 v poljskem mestu Lublin,
u. 1880 v Moskvi, velik poljski violinski virtuoz. Napisal je
mnogo violinskih koncertov in drugih instruktivnih skladb
za violino. — Njegov brat Jožef W. (1837—1912) je bil po¬
memben klavirski virtuoz in avtor uspelih komornih skladb.
— Njun nečak Adam Tadeusz W. (1879—1950) je bil skladatelj
in direktor varšavskega konservatorija.

WILHELMJ August, r. 1845 v nemškem kraju Usingen,
u. 1908 v Londonu, zelo znan violinski virtuoz, avtor velike
(in nedokončane) violinske šole in mnogih violinskih priredb
klasičnih del.

WITTGENSTEIN Paul, r. 1887 na Dunaju, u. 1961 v kraju
Manhasset (ZDA), levoroki pianist svetovnega slovesa. Zanj
so napisali koncerte za levico mnogi skladatelji.

WOLF Hugo, r. 1860 v Slovenjem Gradcu, u. 1903 na Du¬
naju, eden največjih avstrijskih skladateljev samospevov po
Schubertu (gl. tam!) in nadaljevalec tradicije, ki jo je rešil
okostenelosti z uporabo Wagnerjevih kompozicijskih prije¬
mov. Zapustil je opero »Corregidor« ter nekaj drobnejših
orkestrskih in klavirskih skladb, predvsem pa mnogo odličnih
samospevov na tekste Goetheja, Morika, Michelangela, Hei¬
neja in Heyseja.

WOLF Johannes, r. 1869 v Berlinu, u. 1947 v Miinchnu,
muzikolog in paleograf (preučevatelj starinskih notalnih za¬
piskov), izdajatelj mnogih pomembnih glasbeno-zgodovinskih
in notacijskih študij.

WOOD Henry, Sir, r. 1869 v Londonu, u. 1944 v mestecu
Hitchin, angleški dirigent, ustanovitelj slovitih »promenad¬
nih« koncertov (»Proms«) v Londonu. Pod privzetim imenom
Paul Klenovsky se je javljal tudi kot skladatelj oratorijskih,
opernih in operetnih del.

WOTQUENNE Alfred, r. 1867 v belgijskem kraju Lobbes,
u. 1939 v francoskem letovišču Antibes, muzikolog, posebno
zaslužen za glasbeno bibliografijo.

9 — Glasbeni slovarček

129

X, Y

XENAKIS, Yannis, r. 1922 v Atenah, eden vodilnih avant¬
gardističnih skladateljev, živi v Parizu.

YEKTA BEY Raouf, r. 1871 in u. 1935 v Carigradu, muzi¬
kolog, raziskovalec orientalske folklore in avtor številnih
razprav s tega področja.

YSAYE Eugene, r. 1858 v belgijskem mestu Liege, u. 1931
v Bruslju, znamenit violinski virtuoz, dirigent simfoničnih
koncertov in skladatelj za violino.

Z, Ž

ZABALETA Nicanor, r. 1907 v španskem letovišču San
Sebastian, eden najvidnejših sodobnih virtuozov na harfo in
prireditelj klasičnih in španskih skladb za svoj instrument.

ZABEL Albert, r. 1835 v Berlinu, u. 1910 v Peterburgu,
slovit harfist in avtor skladb za harfo.

ZAFRED Mario, r. 1922 v Trstu, italijanski skladatelj pet
simfonij (četrta je posvečena Osvobodilni borbi), »Devinskih
elegij« (po R. M. Rilkeju), koncertante simfonije za violo,
koncerta za harfo in drugih simfoničnih del. Znana je tudi
njegova spremljevalna glasba k naprednim in dokumentar¬
nim filmom (»Pozor! Banditi!«, »Pisma na smrt obsojenih
partizanov«, »San Miniato julij 1944« i. p.).

ZAGIBA Franc, r. 1912 v slovaškem kraju Rožnovo, muzi¬
kolog, vodja muzikalnega instituta Akademije znanosti v Brati¬
slavi, preučevalec življenja in dela F. F. Chopina in sodelavec
pri raznih sodobnih leksikalnih delih.

ZAJC Ivan (pl.), r. 1832 na Reki, u. 1914 v Zagrebu, eden
najplodovitejših hrvatskih skladateljev konec 19. stoletja,
dolgoletni ravnatelj zagrebške opere in konservatorija. Na¬
pisal je deset oper, deloma na domoljubne tekste (»Nikola
Šubic — Zrinjski«), 30 operet, 60 kantat in drugih cerkvenih
skladb, nad 250 zborov, pa tudi samospevov in nekaj komor¬
ne glasbe. Njegov slog sledi Verdijevim stopinjam in je pre¬
žet s folklornimi elementi.

130

ZARLINO Gioseffo, r. 1517 v beneškem mestecu Chioggia,
u. 1590 v Benetkah, glavni muzikalni teoretik v 16. stoletju,
začetnik znanstvenega preučevanja harmonije.

ZECCHI Carlo, r. 1903 v Rimu, pianist in dirigent, ki je
že večkrat obiskal tudi naše kraje.

ZEMLIN$KY Alexander von, r. 1872 na Dunaju, u. 1942
v kraju Larchmont (ZDA), dirigent in skladatelj več oper in
simfoničnih del, inspirator Schonbergovih teoretičnih raz¬
mišljanj.

ZICH Jaroslav, r. 1912 v Pragi, skladatelj in vodja glasbe¬
nega oddelka pri RTV Praha, tudi pisec področnih knjig in
razprav.

ZICHY Geza, grof Vasony-Keo, r. 1849 v madžarskem za¬
selku Sztara, u. 1924 v Budimpešti, enoroki madžarski pianist
in komponist, vodja budimpeštanske Glasbene akademije,
operni in komorni avtor.

ZEBRE Demetrij, r. 1912 in u. 1970 v Ljubljani, dirigent
in skladatelj, večletni direktor ljubljanske opere.

131



.

■

.. I

SLOVARČEK STVARI IN POJMOV

A

a: 1. prvotno kot prva črka
abecede izhodiščni znak za
tonsko poimenovanje; danes
6. ton c-durove lestvice. 2. z
označbo a 1  ali a’ (pa tudi a,
v francoski terminologiji la 3 )
izhodiščni ton enotne tonske
uglasitve s 435 dvojnimi (=
= 870 enojnimi) nihaji/sek
(frekvenca). To (akustično)
določbo je izdala 1858 pariška
Akademija za znanost, sploš¬
no pa jo je sprejela večina
kulturnih držav na dunajski
konferenci 1885. Pogosto se
označuje kot »komorni ton«;
v Angliji in ZDA je znatno
višji (440 do 452 nihajev) na
podlagi mednarodne konfe¬
rence 1939, ki pa ni povsod
uveljavljena. 3. italijanski
predlog — k, pri, do, v zvezi
s samostalniki ali pridevniki,
pogost v glasbeni terminolo¬
giji. 4. v oblikoslovju kot »a«
(lahko z raznimi indeksi: a,
a„ ... ali a 1 , a 2 ...) označba
za osnovne oblikovne dele,
kot »A« (prav tako z raznimi
indeksi) označba za večje for¬
malne odstavke z enotnim te-
matičnim materialom. Kot
»A-B-A« označba za trodelno
pesemsko obliko, itd. »Eno-
črtni a« = a’

con abbandono (it.) — zavzeto,
predano

Lfabeille (fr.) — čebela, znana
skladba za violino, ki jo po¬
motoma pripisujejo Franzu
Schubertu (1797—1828), zna¬
menitemu romantičnemu sim¬
foniku, v resnici pa je delo
njegovega imenskega rojaka
Franza Schuberta (1808—1878),
violinista iz Dresdna
absoluten = popoln: 1. absolut¬
na glasba = brez izvenmuzi-
kalne vsebine (nasprotje: pro¬
gramska glasba). Ta označba
velja samo za instrumentalno
glasbo, vokalna glasba je na¬
vezana na besedilo. 2. abso¬
lutni posluh = zmožnost, da
kdo ugotavlja tonske višine
brez pripomočkov (nasprotje:
relativni posluh). 3. absolutna
tonska višina = akustično do¬
gnana in v frekvencah izra¬
žena tonska višina (nasprotje:
relativna tonska višina, izra¬
žena z intervali). 4. absolutna
glasba ' = abstraktna glasba,
oznaki, ki se krijeta ter v
splošnem določujeta glasbo,
ki črpa svojo vsebino zgolj iz
muzikalnih prvin in v skladu
z lastno logiko razvoja
a cappella (it.) = za kapelo, t. j.
za interno rabo, danes označ¬
ba za zborovsko petje brez
instrumentalne spremljave
accelerando (it.) — pospešeno,
pohitevajoče

acciaccatura (it.) — vrsta glas¬
benega ornamenta pri orgel¬
ski igri 17. in 18. stoletja

133

accompagnamento (it.) — sprem¬
ljava; accompagnato — sprem¬
ljano

adagio (it.) — počasi; adagietto
— (oblikovno) mali adagio;
adagissimo — zelo počasi; lah¬
ko tudi kot splošne stavkovne
označbe

Adelaide: 1. samospev L. von
Beethovna na besede F. Mat-
thisona (op. 46). 2. violinski
koncert neznanega avtorja,
podtaknjen W. A. Mozartu; po
posvetilu francoski princesi
A. Capet, hčeri Marije An-
toinette. 3. A. ou le langage
des fleurs, balet M. Ravela
ad libitum (lat.) — po volji, po¬
ljubno

Adriana Lecouvreur — opera,
napisal Francesco Cilea (1866
—1950), prvič izvedena 1902 v
Milanu

a due (it.) —• po dvoje, v dveh;

a tre — po troje
aeolski = eolski, gl. tam!
aerofoni — glasbila z zvenečim
zračnim stebrom (piščali vseh
vrst)

con affetto (it.) = /affctuoso —

izrazito, čustveno
affretando (it.) — pohitevajoče
agevole (it.) — udobno
aggradevole (it.) — prijetno
agilmente (it.) — okretno, živo
agitato (it.) — razvneto
agogika: prvotno vsi pojavi, ki
zadevajo spremembe osnov¬
nih hitrostnih predpisov; da¬
nes v splošnem vse, kar se
nanaša na hitrost izvedbe.
Aida: velika opera G. Verdija
na besedilo, ki ga je po po¬
vesti Mariette Bey v franco¬
ščini napisal C. du Locle, v
italijanščino prevedel A. Ghis-
lanzoni. Verdi je napisal opero
po naročilu egiptskega kediva

za otvoritev opernega gleda¬
lišča v Kairu in tam so jo
prvič izvedli 1871
air (frc. in angl.) = aria (it.)
— arija

ais — z višajem ($) za polton
zvišani ton a; aisis — z dvoj¬
nim višajem (x) za dva pol¬
tona (cel ton) zvišani a
akord — sozvočje najmanj treh
različnih tonov

akustika — nauk o zvoku (fizi¬
kalno); v prenesenem pomenu
tudi prostorninska primer¬
nost zgradb za sprejemanje in
oddajanje zvočnih pojavov
(dobra, slaba akustika prosto¬
rov)

akvarel —• iz slikarstva povzet
izraz za rahle, prozorne, kakor
z vodenimi barvami naslika¬
ne žanrske skladbe za glas¬
bila

Albert Herring: komična opera
angleškega skladatelja B. Brit¬
tna, libreto po noveli G. de
Maupassanta napisal E. Cro-
zier; prva izvedba 1947, Glyn-
debourne (Anglija)
alborada (šp.) — jutranjica,

podoknica

Albumblatt (nem.) — list v al¬
bumu, priljubljena označba za
manjše in nezahtevne prilož¬
nostne skladbe romantičnega
obeležja

Alceste: opera Chr. W. v Glu-
cka, libreto R. de Calzabigija,
prva izvedba 1767 na Dunaju
al fine (it.) — do kraja; da capo
al fine — od začetka do konca
alikvotni toni = višji harmo¬
nični, delni, partialni toni —
pri vsakem tonu sozveneča
vrsta tonov, ki ojačujejo in
barvno opredeljujejo osnovni
ton ter z njim vred delajo
»zven«; ta fizikalni pojav na-

134

Alikvotni toni nad C

stane zaradi tega, ker se vsako
zveneče telo (zvočilo) trese v
celoti in v vseh svojih delih
istočasno. Alikvotni toni so
vrsta tonov, katerih nihajna
razmerja so izražena v narav¬
ni številčni vrsti (1, 2, 3, ...);
tako sta frekvenci dveh tonov,
ki delata interval oktave, v
razmerju 1:2, pri kvinti (duo-
decimi) 2:3 (1:3), kvarti 3:4 itd.
Osnovni ton je 1. alikvotni
ton; število alikvotnih tonov
v višini sicer ni omejeno,
pač pa postanejo polagoma
nezaznavni. Slika kaže pr¬
vih 16 alikvotnih tonov nad
tonom »C«; toni s predznaki
v- oklepaju so »naravni«, t. j.
za naše »temperirano« muzi¬
ciranje nečisti (gl, tempera¬
tura!)

alla (it.) (v zvezi s pridevnikom)
— na način; alla breve —
prvotno štAje po krajših (bre-
vis) notnih vrednostih, da¬
nes splošno označba za dva¬
krat hitrejše izvajanje; alla
turca •— po turško, t. j. ka¬
kor pri turški (janičarski)
godbi (zastarelo); alla zinga-
rese — po cigansko; ali’ ong-
herese — po ogrsko, itd.

allargando (it.) — v hitrosti po¬
jemajoče

allegro (it.) (pravzaprav »vese¬
lo«) — hitro; allegretto —
precej hitro; allegrissimo —
zelo hitro; con allegrezza —
vedro; tudi oblikovna označ¬
ba stavka

allemande (frc.) (prvotno = nem¬
ški) ■—- zmerno hiter ples 17.
stoletja v četverodelnem taktu
in drobnih notnih vrednostih;
kasneje hitrejši ples v trodel-
nem taktu; danes še nemški
in švicarski ljudski ples, raz-
liček valčka

alt — globok ženski pevski glas;

včasih kontraalt imenovan
alto (frc.) = viola; alto (it.) —
visok

aberacija — kromatična spre¬
memba tona (zvišanje ali zni¬
žanje)

alternativo — izmenjaje (v
predklasičnih skladbah)
ambitus (lat.) —■ obseg
An American in Pariš (Ameri-
kanec v Parizu): baletna sui¬
ta G. Gershwina, prva izved¬
ba 1928

ameriške orgle = harmonij;
ameriški kvartet = vzdevek
godalnega kvarteta Antonina
Dvoraka (op. 96), ki je nastal
kot odsvit skladateljevega bi¬
vanja v Ameriki in uporablja
črnske napeve

El Amor brujo (šp.) (Ljubezen-
čarovnik): balet M. de Falle,
prva izvedba 1915
L’Amore dei tre re (it.) (Ljube¬
zen treh kraljev): opera Itala
Montemezzija, libretto S. Be-
nellija, prva izvedba 1913 v
Milanu

amplituda — akustični pojem
pri nihanju, največja oddalje¬
nost telesa od lege v miro-

135

vanju; od amplitude nihaja
je odvisna jakost tona
ancora (it.) — še; npr. aneora
piu mosso — še hitreje
andante (it.) — zmerno hitro;
andantino — (oblikovno) ma¬
li andante; hitreje kot an¬
dante; tudi naziv stavka
Andrea Chenier: opera Umber-
ta Giordana, libreto L. Ulica,
prva izvedba 1896 v Milanu
angleški rog (it. corno inglese)
— različek oboe, gl. tam!
Annees de pelerinage (romarska
leta): ciklus karakterističnih
klavirskih skladb F. Liszta
(v treh zvezkih)

Antar: simfonija (simfonična

suita) N. Rimskega-Korsakova
anticipacija — prehitek (v har¬
moniji)

antifona — odgovorno petje;
antifonal = antifonarij —
zbirka antifon (iz cerkvene
glasbe)

a piacere (it.) = ad libitum
con anima (it.) = animato —
živo, vneto; animando = po¬
življajoče

a poco a poco (it.) — po malem,
polagoma

appassionato (it.) — vneto,

strastno; vzdevek mnogih
skladb, npr. Beethovnove kla¬
virske sonate op. 57, itd.
L’apprenti sorcier (Črnošolec):
simfonična slika P. Dukasa
po baladi J. W. v. Goetheja
Prelude a l’apres-midi d’un fau-
ne: simfonična predigra Cl.
Debussyja k eklogi St. Mallar¬
meja

arabeska — krajša skladba de¬
korativnega značaja, ponaj-
več za klavir

areo (it.) —- lok; colfarco — z
lokom

aria (it.) — arija, spev; arietta
— mala arija; arioso — na
način arije

Ariadne auf Naxos: parodistič-
na opera R. Straussa na be¬
sedilo H. v. Hofmannsthala,
»predstava v predstavi« v
Molierovem »Žlahtnem mešča¬
nu« (Le bourgeois gentilhom-
me), prva izvedba 1912 v
Stuttgartu

L’Arlesienne (Arležanka): odr¬
ska glasba G. Bizeta k A.
Daudetovi igri; prva izvedba
1872

arpa (it.) — harfa, gl. tam!

arpeggio (it.) — označba za iz¬
vajanje akordov na klavirju
kakor na harfi

arrangement (frc.) — priredba
(aranžma)

ars (lat.) —■ umetnost; /ars anti¬
čna (stara umetnost), označba
za glasbo 12. in 13. stoletja v
nasprotju z ,-ars nova (nova
umetnost) v 14. stoletju in
kasneje

A. S. = al segno (it.) — do zna¬
ka

as — z nižajem (i?) za polton
znižani a; ases — z dvojnim
nižajem (M?) za dva poltona
(= celton) znižani a

assai (it.) —- zelo

a tempo (it.) — v predpisanem
tempu (prvotno označeni hi¬
trosti)

atonalna glasba — glasba, ki
opušča harmonično tonalno
oporo in uvaja enakovrednost
vseh (12) kromatičnih polto¬
nov brez harmonične funk¬
cionalnosti, Vsaka dvanajst-
tonska skladba ni nujno ato¬
nalna in prav tako niso vse
atonalne skladbe dvanajst-
tonske. Etimološko je izraz


136

»atonalen« nespretno izbran,
ker pravzaprav pomeni »brez
tonov« in je tedaj nemuzika-
len. Atonalnost je kompozi¬
cijska smer brez strogo dolo¬
čenega sloga, zgolj zaradi na-
sprotstva z načini komponi¬
ranja iz preteklosti in iz pol¬
pretekle dobe tako imenova¬
na. — Atematičen — brez
teme /

attacca (subito) (it.) — priklju¬
či (takoj!)

aubade (frc.) = alborada
avgmentaci.ja — povečanje, raz¬
širjenje; v kontrapunktu svoj¬
stvena obravnava intervalov.
Nasprotje: diminucija — po-
manjšanje, zoženje
avtentičen — prvoten; v harmo¬
niji: avtentična kadenca —
zveza dveh akordov, pri ka¬
teri napravi osnova korak
čiste kvarte navzgor (= čiste
kvinte navzdol)

B

b: 1 . prvotno (kot druga črka
abecede) drugi ton štetja; ta¬
ko še danes v Angliji in v de¬
želah anglosaksonskega kul¬
turnega vpliva; v deželah av-
strijsko-nemškega kulturnega
območja polton med »a« in
»h« = ais (za polton zvišani
»a« = »hes« (za polton znižani
»h«); iz tega sledi, da je an¬
gleški »b« enak nemškemu
(in po njem našemu) »h«-ju.
2. nižaj (p), t. j. znak za pol-
tonsko znižanje

bagatela — malenkost, drobnja-
rija, označba za drobno, malo
zahtevno skladbo
balada ■—• 1 . pesniška oblika s
pripovedno vsebino. 2. prvot¬
no srednjeveška pesnitev z

glasbeno spremljavo; kasneje
vsaka pripovedna pesem in
nato tudi instrumentalna
skladba pripovednega znača¬
ja. Baladna opera: v Angliji
v 18. stoletju zabavna igra s
petjem (»Beraška opera«
Johna Gaya •— besedilo — in
Johna Pepuscha — glasba.)
V novejšem času ponovno
oživljena (1928, Kurt Weill,
Threepenny Opera)

Balalajka

'balalajka — družina ruskih
ljudskih brenkal kitarskega
tipa in trikotne oblike. Ba¬
lalajke so izdelane v petih
velikostih (prim, sekund, alt,
bas in kontrabas) in imajo
navadno po tri jeklene strune.
Igrajo se s kazalcem desnice
ali pa trgajo s trzalico. Dru¬
žijo se v orkestre balalajk in
so v takšnem sestavu znane
tudi izven Rusije
balet — odrska izvedba umet¬
nih plesov z glasbeno sprem¬
ljavo; pri velikih operah ro¬
mantičnega tipa tudi plesni
vložki brez neposredne vse¬
binske povezave z opernim
dejanjem

137

Un Ballo in maschera (Ples v
maskah): opera G. Verdija,
tekst po igri Scriba napisal
A. Somma; prva izvedba 1859
v Rimu

band (angl.) — sodobna označ¬
ba za razne instrumentalne
zasedbe

banjo — brenkalo kitarskega
tipa; trup je bobnič z napeto
kožo ali' pergament, ima 4—9
(ali 2X4)  strun ter pogosto
posebno melodijsko struno.
Instrument izdelujejo v raz¬
nih velikostih, porrajveč pa
kot tenorski banjo; ta se je
posebno uveljavil v jazz-ban-
dih. Banjo je bil najbrž pr¬
votno instrument afriških za¬
morcev, od tam pa je prišel
s sužnji v južne države ZDA.
— Različek je banjolin, s šti¬
rimi strunami (ali štirimi pari
strun), na katerega se igra s
trzalico. — Banjulele je raz¬
liček brenkala ukulele (gl.
tam!)

II Barbiere di Siviglia (Sevilj¬
ski brivec): komična opera
G. Rossinija, tekst po Beau-

marchaisovi komediji napisal
Sterbini; prva izvedba 1816
v Rimu (prvotni naslov: Al-
maviva)

barkarola — spev beneških gon-
doljerov, kasneje instrumen¬
talna skladba lažjega, poziba¬
vajočega značaja
bariton (it.) — 1. glasovna lega
med tenorjem in basom; te-
nor-bariton se nagiba k pr¬
vemu, basbariton k drugemu.
Tudi označba instrumentalne
lege; 2. baritonski ključ = F-
ključ na 3. črti (zastarelo);

3. trobilo v baritonski legi
(pri vojaški godbi)
barok (baročna doba) — izpo¬
sojenka iz umetnostne zgo¬
dovine; v glasbi ni nobene
razvojne faze, ki bi smiselno
ustrezala pojmu baroka. Po¬
dobno je. z označbama »rene¬
sansa« in »rokoko« ter neka¬
terimi novejšimi slogovnimi
smermi, ki časovno sicer so¬
vpadajo z določenimi pojavi
v glasbi, a se po značilnostih
ne krijejo z njimi. Moderna
muzikologija jih je zato za¬
čela opuščati ter iskati nove
izraze, ki bi točneje označili
in opredelili svojstvene glas¬
bene slogovne karakteristike.
Vsi pojavi v glasbi slednjič ni¬
hajo med »klasiko« in »roman¬
tizmom«, kar najbolj ustre¬
za obema prevladujočima zna-
čilnostima te umetnosti: stro¬
gi logični urejenosti in fan¬
tastični izrazni sili; prvo
poudarja klasika, drugo pa
romantika. Oba se pojav¬
ljata bodisi izmenoma ali pa
tudi istočasno v sicer spre¬
menjenih okoliščinah, kar se
kaže v bolj ali manj zaple¬
tenih odklonih od osnovnih
slogovnih potez

138

t- I' -^-z

Violinski, altovski in basovski
ključ

bas (iz lat. bassus = globok) —
glasovna lega, navadno naj¬
globlji vokalni ali instrumen¬
talni glas;, basovski ključ =
F-ključ na 4. črti; okrajšava
za kontrabas; sicer vsak naj¬
globlji instrument
basson (frc,) — fagot (gl. tam!)

= bassoon (angl.)
basso ostinato (it.) — trmasti
(vztrajno ponavljajoči se) bas
basso profondo — zelo globok
bas

Bastien et Bastienne (Boštjan
in Boštjanka): spevoigra W.
A. Mozarta (mladostno delo),
tekst po Rousseaujevem »Le
Devin du Village« napisal F.
W. Weisskern, prva izvedba
1768 na Dunaju

B. B. C. — okrajšava za British
Broadcasting Company (Cor¬
poration), angleška radijska
družba

Beg iz seraja gl. Die Entfiihrung
aus dem Serail!

Bela dama gl-. La Dame blanche!
Bela krajina: 2. stavek simfo¬
nije M. Kozine

bel canto (it.) = lepo petje, ita¬
lijanski pevski način, ki po¬
sveča največjo skrb prikup¬
nemu oblikovanju glasu
bemol (frc.) = bemolle (it.) —
nižaj, npr. la-bemol = »as«
berceuse (frc.) — uspavanka
bergerette (frc.) — francoska
ljudska pastirska pesem ^

bitonalen — pripadajoč dvema
tonalitetama (npr. c-duru in
es-duru)

blues — slog jazza na podlagi
črnskih napevov; izraz se na¬
naša na tipično nizko terco
in septimo, ki se imenujeta
»blue«. Značaj bluesa je oto¬
žen, tempo zmeren. Uvedel
ga je črnski skladatelj W. C.
Handy (1911, Memphis Blues)
bolero ■— španski (ne ljudski!)
ples v trodelnem taktu, zmer¬
ne hitrosti. Bolero —• simfo¬
nična koreografska skladba
M. Ravela

La Boheme: opera G. Puccinija,
tekst po Murgerjevem romanu
»La Vie de Boheme« napisala
Giocosa in Ulica, prva izvedba
1898 v Torinu

Boj za staro pravdo: kantata
M. Tomca

bombardon —- trobilo iz družine
tub, uporabljan zlasti v vo¬
jaški godbi kot bas
boogie-woogie — sprva, vrsta
klavirskega bluesa, kasneje
(1938) ples; podobno »bebop«
(tudi »rcbop« ali »bop«) po 2.
svetovni vojni; ta se je na¬
slonil na moderno harmonijo
in novejše slogovne karakte¬
ristike sodotjnih skladateljev
Boris Godunov: opera (ljudski
prizori) M. Musorgskega po
Puškinu. Prva izvedba 1874,
Peterburg. Po svetu jo izva¬
jajo v izvirniku ali pa v pri¬
redbi N. Rimskega-Korsakova
boston — ples, počasni valček
(v Ameriki neznan izraz)
bourree (frc.) — star klasični
francoski dvorski ples, podo¬
ben gavoti; naziv obstaja še
danes za ljudski ples, ki pa
ni soroden klasičnemu plesu

139

breve (it.) — kratko; brevis
(lat.) (sc. nota) — notna vred¬
nost, pol vrednosti dolge (»lon-
ge« note)

con brio (it.) — z vzgonom, za¬
letom; tudi .brioso
buffo (it.) — smešno, komično,
npr. basso buffo, opera buf-
fa itd.

burla = burleska = burletta

— skladba šegavega značaja

C

c — 1. dandanes izhodiščni ton
za tonsko poimenovanje, os¬
novni ton c-dura; c’ ima ab¬
solutno višino 512 (1024) ni-
hajev/sek. 2. c-ključ a) na
3. črti altovski b) na 4. črti
tenorski ključ

caccia (it.) — pravzaprav »lov«,
tip glasbene oblike v 14. sto¬
letju, navadno dvoglasni ka¬
non

cadenza (it.) = kadenca (gl.
tam!)

calando (it.) — pojemaje (v
moči in hitrosti)
calmo (it.) — mirno
con calore (it.) — toplo = ca-
loroso

calypso — novejši ples, pogo¬
sto spremljan z improvizira¬
nim petjem; doma ob Karib¬
skem morju

cambiata — 'kambiata, gl. nota
cambiata!

camera — komora; da camera

— komorni

campana (it.) — zvon; campa-
nelli — zvončki; La Campa-
nella, znamenita violinska
etuda N. Paganinija, po njej
tudi klavirska etuda F. Liszta
cancan (frc.) — razigran ples,
ki se je pojavil konec pre¬
teklega stoletja

canon (lat.) = kanon (iz grš¬
kega kanon — pravilo), v
kontrapunktu metoda imita¬
cije

cantabile (it.) — spevno; can-
tando — pojoče

cantata (it.) — kantata, gl. tam!
cantilena (it.) — kantinela, spev
cantor (lat.) — kantor, sprva
pevec sploh, nato skrbnik za
cerkveno glasbo

cantus (lat.) — petje, spev, tudi
vodilni glas starejših vokal¬
nih skladb; cantus firmus
(lat.) — dani, predpisani glas
(v kontrapunktu)
canzona (it.) — spev, pesem;
tudi vrsta instrumentalnih
skladb v 16. in 17. stoletju;
canzonetta — mala kancona
capriccio (it.) — instumentalna
skladba šegavega, muhastega
značaja; Capriccio espagnol,
skladba N. Rimskega-Korsa-
kova, op. 34; Capriccio italien,
skladba P. I. Čajkovskega, op.
45

carezzando (it.) — ljubkujoče
carillon (frc.) — mehanični
zvončki v zvonikih, zlasti v
Belgiji in na Nizozemskem;
zvončki kot instrument
Carmen: opera G. Bizeta, tekst
po noveli P. Merimeeja na¬
pisala Meilhac in Halevy,
prva izvedba 1875 v Parizu
carnaval (frc.) — karneval;
Carnaval romain (rimski k.),
skladba (uvertura) H. Berli¬
oza; Carnaval de Venise (be¬
neški k.), skladba N. Paga¬
ninija; Karneval, klavirski
ciklus R. Schumanna; Car¬
naval des animaux (živalski
k.), parodistična skladba C.
Saint-Saensa (vsebuje zname¬
nito točko »Le Cygne« — la¬
bod, za violončelo, znano po
plesu Ane Pavlove)

140

čarnival (angl.) — karneval
carol (angl.) — vesela praznična
nabožna pesem v Angliji
cassa (it.) — boben; gran cassa
— veliki boben = tamburo
(grande)

cassation (frc.) — instrumen¬
talna oblika iz 18. stoletja =
divertimento (it.), divertisse-
ment (frc.)

castagnette (it.) — kastanjete
Cavalleria rusticana: opera P.
Mascagnija, tekst po noveli
G. Verge napisali Targioni,
Tozzati in Menassi, prva iz¬
vedba 1890 v Rimu
cavatina (it.) — kavatina, na¬
pev

cecilijanstvo: gibanje za refor¬
mo katoliške cerkvene glasbe
v 19. stoletju; prezirljiva
označba za omledno glasbo
stroge drže

celesta (it.) = celesta (frc.) —
glasbilo s klaviaturo in jekle¬
nimi ploščicami, iznajdba pa¬
riškega izdelovalca instru¬
mentov A. Mustela (1868)
cello (it.) — pravzaprav pomanj-
ševalna končnica brez določ¬
nejšega pomena, pogosto v
rabi namesto »violoncello«
čembalo (it.), /clavicembalo =
harpsikord — najpogostnejši
predhodnik klavirja med 16.
in 18. stoletjem. Imel je ob¬
liko sedanjega klavirja, stru¬
ne pa so trgale kratke trzalice
(plektra), zvezane s klavia¬
turo. Čembalo je imel to ve¬
liko napako, da s spreminja¬
njem udarca na tipke ni bilo
mogoče spremeniti jakosti to¬
na, saj je bil slej ko prej
enakomerno šibak. Izpodrinil
ga je klavir s kladivci

cent (angl.) — merska enota za
fizikalno določevanje inter¬
valov = stotinka poltona; 100
centov = polton, 1200 centov
= oktava

ces — z nižajem (t?) za polton
znižani »c‘«; ceses — z dvoj¬
nim nižajem (W)  za dva pol¬
tona (= celton) znižani »c«
chaconne (frc.) = ciaconna (it.)

— šakona, klasičen ples v tro-
delnem taktu; kasneje tudi va-
riacijska instrumentalna oblika
chalumeau (frc.) (žveglja) —
globoki klarinetni register
charleston (angl.) — ples foks-
trotne vrste, doma iz mesta
Charleston

chiesa (it.) — cerkev; concerto
da chiesa — cerkveni kon¬
cert, v razliko s /concerto da S
camera — komorni (domači)
koncert

Children’s Corner; otroški ko¬
tiček, naslov zbirke klavir¬
skih skladb Cl. Debussyja
ehinese temple-block (angl.) —
pri jazzu tolkalo iz izvotlje¬
nega kosa lesa

choral — koral, oblika cerkve¬
nega napeva

cis — z višajem ($) za polton
zvišani ton »c«; cisis z dvoj¬
nim višajem (x) za dva pol¬
tona (= 'celton) zvišani ton

»c«

141

Citre

citre — poljudno brenkalo s 30
do 45 strunami; od teh so 4
(ali 5) melodijske strune,
ostale pa spremljevalne. Igra
se s posebno trzalico (melo¬
dijske strune), s prsti levice
pa spremljevalne strune
clarino (it.) — trobenta; clari-
netto — klarinet
clavicordo (it.) — klavikord,

predhodnik današnjega kla¬
virja

cloche(s) (frc.) — zvon(ovi)
coda (it.) — pravzaprav »rep«,
privesek konec skladbe ali
oblike; vcodetta — mala koda
Collegium musicum (lat.) —
družba za gojitev glasbe
coloratura (it.) — /koloratura,
z ozaljški opremljen glas;
posebna spretnost v petju ta¬
ko opremljenih glasovnih par¬
tij

come (it.) — kakor
comes (lat.) —• komes, sprem¬
ljevalec (v kontrapunktu)
commodo (it.) — udobno

concertante (it.) — koncertan-
ten; concerto — koncert (gl.
tam!); concertina — vrsta
(koncertne) harmonike
continuo (it.), sc. basso continuo
— vztrajni, nepretrgani sprem¬
ljevalni postopek, zlasti v
glasbi 17. in 18. stoletja
contrabasso (it.) — kontrabas;
contradanza — staroveški
ples; contrafagotto — kontra-
fagot; 'contralto — alt; con-
trappunto — kontrapunkt (gl.
tam!)

corda (it.) — struna
cornetto (it.) — kornet; corno
rog (gl. tam!)

Cosi fan tutte (Tako delajo
vse): opera . W. A. Mozarta,
besedilo M. da Ponte. 1. iz¬
vedba 1790 na Dunaju
courante (frc.) —• klasični dvor¬
ski ples v trodelni meri, kas¬
neje (2. obvezni) del klasične
suite

crescendo (it.) — naraščajoče
Croix sonore, gl. električni in¬
strumenti!

cuivres (frc.) — trobila

C

Čarobna piščal, gl. Die Zauber-
flote!

Čarostrelec = Der Freischiitz
(gl. tam!)

činele — (tudi rene) medenina¬
sti kovani krožniki oriental¬
skega izvora; udarjajo se po-

Klavikord

142

samic s tolkalcem drugih tol¬
kal ali pa skupaj, kar da zelo
svetal in prozoren zvok brez
določene tonske višine. Ne¬
ogibno potrebno glasbilo za vo¬
jaške in podobne godbe, po¬
gosto v rabi tudi pri operah,
redkeje v simfonični glasbi.
It. piatti (tudi cinelli), frc.
cymbales

Črne maske: opera M. Kogoja,
libreto po L. Andrejevu na¬
pisal J. Vidmar. Prva izvedba
1929 v Ljubljani

Črnošolec — L’apprenti sorcier
(gl. tam!)

D

d: 1 . drugi ton c-durove lestvice,
2. D (v harmoniji) okrajšava
za harmonično funkcijo »do¬
minanta«

da (it.) — od; da capo —• od za¬
četka (okr. D. C.); da capo al
fine — od začetka do konca;
da capo al segno — od za¬
četka do zr/amenja (okr. D. C.
al S.)

La Dame blanche (Bela dama):
opera A. Boieldieuja, libreto
po W.,Scottovih novelah »Guy
Mannering« in »The mona-
stery« napisal Scribe; prva
izvedba 1825 v Parizu

La Damnation de Faust (Fau-
stovo pogubljenje): kantata

(dramatična legenda) H. Ber¬
lioza, besedilo sestavil skla¬
datelj po drami J. W. Goe¬
theja; prva izvedba 1846 (kot
kantata, 1893 kot opera, v
Parizu, oz. Monte Carlu)
danse (fr.) — ples; Danse ma-
cabre (Mrtvaški ples): simfo¬
nična pesnitev C. Saint-Sa-
ensa; danza (it.) — ples
Dante: 1. klavirska sonata F.
Liszta (Fantasia quasi una so¬
nata »Apres une lecture de
Dante«), 2. simfonija F. Liszta
v dveh delih (»Inferno« —
pekel in »Purgatorio« — vice,
po Dantejevi »Božanski ko¬
mediji«) (Divina commedia)
Daphnis et Chloe: balet M. Ra¬
vela po koreografiji M. Fo-
kina

decibel (po fiziku A. G. Bellu)
znanstvena merska enota za
glasnost; glasbeni zvoki imajo
jakostni obseg približno od
25 db (ppp) do 100 db (fff)
deciso (it.) — odločno
decrescendo (it.) — pojemajoče
Dekle z zlatega zapada, gl. La
Fanciulla del West!
delicato (it.) — občutljivo, rahlo
delizioso (it.) slastno, z užit¬
kom

des — z nižajem (It) za polton
znižani »d«; deses — z dvoj¬
nim nižajem (V?)  za dva pol¬
tona (= celton) znižani »d«
Deseti brat: opera M. Poliča,
tekst po Jurčičevem romanu.
Prva izvedba 1951 v Ljubljani
destra (sc. mano) (it.) — desnica
detache (frc.) — ločeno; osnovni
način lokovne poteze pri go¬
dalih

devoto (it.) — pobožno, vdano
diabolus in mušica (lat.) — sred¬
njeveška karakteristika inter-

143

vala zvečane kvarte (= zmanj¬
šane kvinte), v strogem stavku
kontrapunkta prepovedano
diapason (frc.) — uglasitev na
splošno; še posebej normalna
uglasitev glasbil po osrednjem
tonu a (gl. tam!), obseg
diatonika — sedmerostopna (hep-
tatohska) lestvica, ki ima v
obsegu oktave 5 celtonov in
2 poltona; v ožjem pomenu
durova in molova lestvica in
iz njune uporabe izvirajoča
sozvočja (diatonična akordika
v terčnem sistemu); nasprotni
pojem: kromatika (dodekaton-
ska ali dvanajsttonska lest¬
vica, dodekatonika, tudi do-
dekafonija, gl. tam!)

Dies irae (lat.) (dan jeze, sodni
dan) — pesnitev Tomaža Če¬
lana iz 13. stoletja; napev gre¬
gorijanskega korala, ki je po¬
gosto služil skladateljem za
osnovo skladb grozljivega zna¬
čaja, npr. Berliozu v Fanta¬
stični simfoniji, Lisztu v Dan¬
tejevi simfoniji, Saint-Saensu
pri Mrtvaškem plesu, Rah¬
maninovu pri Otoku mrtvih,
idr.

dieze (frc.) = diesis (it.) — oz¬
načba za višaj, npr. la-diesis
= ais itd.

diminucija — pomanjšanje (not¬
nih vrednosti, kompozicijski
prijem v kontrapunktu)
diminuendo (it.) — pojemajoče
dinamika — jakost, moč; dina-
mizem — kompozicijska slo¬
govna smer 20. stoletja, ki je
mnogo operirala z jakostnimi
učinki

di nuovo (it.) — iznova
dis — • z višajem ($) za polton
zvišani »d«; disis — z dvoj¬
nim višajem (x) za dva pol¬
tona (= celton) zvišan »d«

disonanca — »razzvok«; 1. aku¬
stično: razmerje dveh tonov,
izraženo s težko razumljivimi
— iracionalnimi — ulomki
npr. 8/9 i. p.); 2. estetsko raz¬
merje dveh (ali več) tonov, ki
se ne stapljajo v zadovoljivo
enoto. Akustično razlikovanje
je računsko določljivo, vendar
individualno glede »razumlji¬
vosti« in »nerazumljivosti« in¬
tervalov; estetsko vrednotenje
je še bolj nezanesljivo in se
spreminja s časom in z oku¬
som. 3. V harmoniji in teoriji
veljajo določeni intervali (se¬
kunde in septime ter vsi zve¬
čani in zmanjšani intervali)
kot disonančni, ostali so kon-
sonančni

ditiramb (gr.) — slavospev, hval¬
nica

ditirambičen — prevzet, navdu¬
šen

divertimento (it.) = divertisse-

ment (frc.) — posebna oblika
večstavčne instrumentalne
kompozicije v 17. stoletju.
Znan primer: W. A. Mozart,
Eine kleine Nachtmusik (Mala
nočna klasba). Isto pomeni iz¬
raz kasacija

divisi (it.) — deljeni, označba
pri razdelitvi instrumentalnih
skupin (godal) v manjše sku¬
pine. Isto pomeni »a due«,
»a tre« itd.

Dixie’s Land — sprva označba
za polotok Manhattan (ZDA),
nato asociativno za Južne de¬
žele. Prvotno je to bila popev¬
ka D. D. Emmeta (1815—1904),
napisana za črnske pevce;
med secesijsko vojno so se je
oprijele čete Južnih držav
(proti namenu, izraženem v
nji). Danes je to pogost naziv
v jazz-glasbi

144

do — solmizacijska označba za
ton »c« (tudi »ut«), kot prvi
ton vrste do (ut) — re — mi
£a — sol — la — si — (do)

dodekafonija —označba za kom¬
pozicijski slog, zgrajen na
dvanajsttonski (kromatični) le¬
stvici; dodekafonisti — dva-
najsttonei, pristaši tega sloga.
Ta slogovni različek ima svojo
izdelano kompozicijsko teorijo,
ki naj bi v bistvu vsebovala
vse prejšnje kompozicijske
tehnike; za zdaj se še omejuje
na izražanje svojih posebnih,
še ne povsem dognanih za¬
konitosti

dolce (it.) — sladko, nežno,

rahlo; dolcissimo — zelo než¬
no, zelo tiho; con dolcezza —

sladko

dolente (it.) — bolestno; isto po¬
meni izraz »con dolore«

dominanta (okr. D) — v har¬
moniji akordična funkcija 5.
lestvične stopnje, tako imeno¬
vana zaradi svojega »vlada¬
jočega« položaja v melodičnem
in harmoničnem pogledu v
okviru lestvice. Osrednja akor¬
dična funkcija v diatonični
harmoniji terenega sistema se
imenuje tonika (T); domi¬
nanta (D) je kvinto nad njo,
isti interval pod njo pa sub-
dominanta (S)

domra (rus.) — starorusko ljud¬
sko brenkalo s tremi strunami
in z okroglim, bobnu podob¬
nim trupom. Izdelujejo jo v
pet velikostih: pikolo, prima,
alt, tenor in bas, poredko
tudi kontrabas. Domre se dru¬
žijo z balalajkami v tipične
ruske ljudske orkestre, po¬
dobno kot pri nas tamburice
v tamburaške orkestre

Don Carlos: opera G. Verdija,
libreto po drami F. Schillerja

napisala F. J. Mery in C. du
Locle. Prva izvedba 1867 v
Parizu

Don Giovanni (Don Juan): opera
W. A. Mozarta, libreto naDi-
sal da Ponte. Prva izvedba
1787 v Pragi

Don Pasquale: komična opera
G. Donizettija, libreto napisal
skladatelj. Prva izvedba 1843
v Parizu

Don Quichotte: opera J. Mas-
seneta, libreto po Cervantesu.
Prva izvedba 1910 v Monte
Carlu

Don Quijote (tudi Quixote):
simfonična pesnitev R. Straus¬
sa, napisana v obliki intro-
dukcije, teme z variacijami
in finala za violončelo-solo in
orkester

dopo (it.) — nato, kasneje, po
doppio (it.) — dvojno; doppio
mo vimen to = dvakrat hitreje
dorski tonovski način: 1 . staro¬
grški diatonični način, ime¬
novan po grškem rodu; 2. stari
(cerkveni) diatonični način z
začetno noto (»nota finalis«)
»d« in z nadaljnjimi 6 toni,
vzetimi zapored iz c-durove
lestvice (d-e-f-g-a-h-c). Dor-
ska seksta = velika seksta
(d-h)

Dorska tokata in fuga: orgelska
skladba J. S. Bacha, pravza¬
prav v d-molu

double (frc.) — dvojni; zelo po¬
gosten pridevnik v različnih
pomenih, cesto tudi namesto
predpone »kontra« (angl.)
due (it.) —• dve; due corde —
na dveh strunah, a due — po
dva (udarca pri štetju)
duda = meh, ljudsko glasbilo z
usnjenim mehom in z eno ali
več piščalmi dveh vrst: za
melodijo in za brenčeči bas.
Eden najstarejših instrumen-

10 — Glasbeni slovarček

145

tov človeštva, v začetku 17.
stoletja zelo razširjen in gra¬
jen v raznih velikostih. Danes
še v rabi na Škotskem, v
Franciji (»Musette«) in tudi
pri nas, zlasti v Istri
duo = duet: 1 . skladba za dva
glasova ali instrumenta, 2. iz¬
vedba v dvoje

dux = duks — vodja, začetni
(vodilni) glas v kontrapunk-
tičnih oblikah (kanon, fuga)
dumka — severnoslovanska na¬
rodna pesem pripovednega,
često otožnega značaja. V
umetno glasbo jo je vpeljal
A. Dvorak

dur (iz lat. durus) (trd) — eden
od obeh tonskih rodov dia-
tonike (dur-mol) s stalnim po¬
ložajem dveh poltonov med 3.
in 4. ter 7. in 8. lestvično
stopnjo

dvanajsttonski sistem — dode-
kafonija (gl. tam!)
dvojemka — prijem dveh tonov
na sosednjih strunah pri go¬
dalih

dvojkinja — značilno istrsko
ljudsko glasbilo, obstoječe iz
dveh (lesenih) cevk in skup¬
nega ustnika; ena cevka ima
4 luknjice, druga pa 3
dvospev — duet (gl. tam!)
Dynaphone — gl. električni in¬
strumenti!

E

e: 1. 3. ton c-durove lestvice;

2. it. veznik — in
ecossaise (frc.) — (škotski) ljud¬
ski ples, ki je kasneje prešel
v umetno glasbo
eho (echo. eco) — odmev; v kla¬
sični vokalni glasbi posebna
(odmevna) kompozicijska teh¬
nika

Egmont: scenična glasba L. v.
Beethovna k drami J. W. v.
Goetheja; danes se koncertno
izvaja uvertura

eis — z višajem ($) za polton
zvišani »e«; eisis ■—■ z dvojnim
višajem (x) za dva poltona
(= celton) zvišani »e«
ekspozicija — 1 . začetni odsta¬
vek v sonatni obliki; 2. za¬
četni odstavek pri fugi; sploš¬
no formalni odstavek, v kate¬
rem se »predstavijo« pogla¬
vitne misli (teme) skladbe ali
skladbinega stavka
ekspresionizem — slogovna oz¬
načba, izposojena iz likovne
terminologije za opredelitev
novih teženj, prvenstveno kot
nasprotje k impresionizmu,
želi do kraja napolniti glasbeni
tok z izraznostjo in s poglob¬
ljen jem. V svojem bistvu pri¬
pada v glasbi romantičnemu
in čustveno poudarjenemu
razpoloženju; zaradi tega ne
pomeni v glasbi isto kot v
likovni umetnosti, temveč ga
razumemo kot stopnjevanje
novoromantičnih in impresio¬
nističnih teženj
ekspresiven — izrazen
ekstemporiranje = improviza¬
cija, nepripravljeno izvajanje
Ekvinokcij: opera M. Kozine na
besedilo I. Vojnoviča. Prva iz¬
vedba 1946 v Ljubljani

146

Electrochord, gl. električni in¬
strumenti!

elegija — žalostinka, instrumen¬
talna oblika v pesemski formi

Elektra: opera R. Straussa, be¬
sedilo H. v. Hofmannsthala
(po Sofoklejevi drami). Prva
izvedba 1909 v Dresdnu

električni instrumenti: glasbila,
pri kateri so električni va¬
lovi zvočila; tudi glasbila, pri
katerih elektrika sproži (dru¬
ga) zvočila; slednjič tudi pol-
električna (avtomatska) glas¬
bila. Osnovni princip čistih
elektrofonov je uporaba dveh
električnih tokov z bližnjima,
a različnima frekvencama (os¬
cilacija). Vsak posamezen tok
je prehiter, da bi dal zvok;
razlika med sosednjima toko¬
voma (interferenca) povzroči
zvoke. Ustrezni ojačevalci
(zvočniki) so potrebni, da te
zvoke zaznavamo. Prvi instru¬
ment te vrste je bil »sfero-
fon«, sledili so partiturofon,
Tereminovi instrumenti (ete-
rofon, Tereminovox), Traut-
onium, Martenotovi instru¬
menti (Ondes musicales. On-
dium Martenot, Ondes Marte-
not) konstrukcije Obukova
(»Croix sonore« — zvočni
križ), Mellertion, Dynaphone.
Emicon, Hellertion in vrsta
drugih. Med polelektrična
glasbila spadajo električne
kitare, mandoline, klavirji
(Neo-Bechstein, Elektrochord).
Slednjič so elektrofoni orgle
brez piščali (Hammond); foto¬
električne celice uporabljajo
Tereminov Rhythmicon, dalje
Photophon, Photona in po¬
dobni instrumenti. Industri¬
ja ^električnih instrumentov
vseh vrst je v polnem raz¬
mahu in se vsak dan izpopol¬

njuje; nekatere elektrofone
(Ondes Martenot) že tudi upo¬
rabljajo v simfonični glasbi,
druge (Hammond-orgle) v do¬
mači glasbeni reprodukciji

elektrofonska glasba = elektron¬
ska glasba

elektronska glasba —• glasba, ki
poleg normalnih zvočil upo¬
rablja tudi elektronska sred¬
stva in metode vzbujanja
zvokov. Med prva štejejo razni
valovni generatorji, multivi-
bratorji, generatorji šumov in
ropotov, fotoelektrične sirene,
elektronski klavirji in električ¬
na tolkala. Metode ozvočenja
obsegajo različna električna
sita, ojačevalce, odmevnike in
modulatorje; osciloskop urav¬
nava uglaševanje in vodenje
zvokov, ki so tako pridobljeni.
Za kompozicijo te vrste so
na voljo čisti alikvotni toni
višjih vrst, stopnjevana hi¬
trost v tehniki tonskega pro¬
izvajanja, v višino povečani
obseg elektronskih glasbil, ki
obseže zvoke od 16 do 4000.
nih/sek, možnost uporabe mi¬
krofonov (gl. tam!), izrabe
dinamičnih odtenkov, simul¬
tana uporaba zvokov najraz¬
ličnejših frekvenc itd. Pri tem
trpi formalna gradnja kom¬
pozicije, ker je pozornost od
nje odvrnjena in osredotočena
na produkcijo značilnih zvoč¬
nih efektov; zato je elektron¬
ska glasba predvsem upo¬
rabna za dekorativno zvočno
kuliso pri incidentalni (zlasti
koreografski) glasbi, ki ne
terja izrecno muzikalne grad¬
nje

Emicon, gl. električni instru¬
menti !

enigma (gr.) — uganka; (v kon¬
trapunktu) enigmatični kanon

147

— ugankarski (nedoumen) ka¬
non; Enigma-variacije: sim¬
fonična skladba E. Elgarja,
pri kateri so prikrito označeni
značaji nekaterih osebnosti
(mišljeno igrivo)

enharmonija — lastnost tonske
pisave (notacije), ki dovoljuje,
da s primernimi znaki zame¬
njamo ton z njegovim zgor¬
njim ali spodnjim poltonskim
sosedom, npr. ton »a« — »gi-
sis« =■ »heses«. Enharmoničen

— poltonsko zamenjan

Die Entfuhrung aus dem Serail
(Ugrabitev iz ser a j a): spevo¬
igra W. A. Mozarta, tekst po
Bretznerjevi igri »Belmont
und Constanze«. Prva izvedba
1782 na Dunaju

epilog — konec, sklep; zaključni
prizor, poigra

epizoda — dogodek; krajša glas¬
bena oblika z manj pomemb¬
no vsebino

eroico (it.) — junaško; Eroica:
III. simfonija L. v. Beethovna,
domnevno popisujoča juna¬
kovo življenje; pogosten vzde¬
vek raznih instrumentalnih
skladb, npr. Sonata eroica
V. Novaka, ipd.

Ero s onog svijeta: opera J. Go¬
tovca, besedilo M. Begoviča.
Prva izvedba 1935 v Zagrebu

es — z nižajem (i?) za polton
znižani ton »e«; eses — z
dvojnim nižajem (W)  za dva
poltona (= celton) znižani ton
»e«

Espana (Španija): naslov raznih
instrumentalnih skladb z zna¬
čilnim obeležjem, po navadi
z uporabo španske folklore.
Tipičen primer: Espana E.

Chabriera, Espana I. Albeniza
ipd.

espressivo (it.) — izrazito = con
espressione; expressif (frc.)
estinguendo (it.) — zamirajoče
etuda — vaja; pogost naslov
instrumentalnih solističnih
ali skupinskih (orkestralnih)
skladb z enakomernim, često
virtuoznim potekom; simfonič¬
na etuda = orkestrska etuda
Evgenij Onjegin: opera (lirični
prizori) P. I. Čajkovskega, po
romanu A. S. Puškina. Prva
izvedba 1878 v Moskvi
evfonij (euphonium) — globoko
trobilo, največ v rabi pri vo¬
jaški godbi; v simfoničnih
orkestrih ga nadomešča tuba

F

f: 1. 4. ton c-durove lestvice

2. kratica za »forte« (močno)

3. f-ključ na 4. črti, basovski
ključ

fa: solmizacijska označba za

4. ton lestvice (v c-duru = »f«)
fagot — basovsko pihalo tipa

oboe, se intonira z dvojnim
trstnim jezičkom; cev je ko¬
nična in preganjena; ima 5
luknjic in do 22 zaklopk in
obseg od kontra-b (,B) do e”;
glas je nosljajoč, v globini ro¬
potajoč. V simfoničnem orke¬
stru sta navadno dva fagota
v basovski vlogi skupine pihal;
posamič seveda tudi v karak¬
teristični uporabi. Izvor v 16.
stoletju, izpopolnjen v 19. sto¬
letju. It. fagotto, frc. basson,
angl. bassoon. — Kontrafagot
poglablja v nižini njegov ob¬
seg za oktavo

Falstaff: komična opera G. Ver¬
dija, libreto po Shakespearovi
komediji »The merry wives
of Windsor« (»Vesele Wind-
sorke«) priredil A. Boito. Prva
izvedba 1893 v Milanu

148

Fagot

falzet — poseben način tenor¬
skega petja za dosego tonov
prek normalnega obsega. V
stari cerkveni glasbi (do 17.
stoletja) so uporabljali po¬
sebno izvežbane falzetiste, ki
so prevzeli sopranske glasove
(ženske niso smele peti v cer¬
kvi)

La Fanciulla del West (Dekle
z zlatega zapada): opera G.
Puccinija, libreto po drami
D. Belasca. Prva izvedba 1910
V New Yorku

fandango — španski (ljudski)
ples v trodelni meri
fanfara — 1 . poseben sestav
trobil 2. kratka skladba (tudi
samo signal) za trobila
fantazija — 1 . domiselnost 2.
instrumentalna skladba brez
stalne oblike 3. skladba, zgra¬
jena na motivih drugih av¬
torjev. Fantastičen — pogostni

vzdevek del neustaljenega,
živo domiselnega značaja, npr.
Fantastična simfonija H. Ber¬
lioza

farandola — ljudski ples iz
južne Francije v trodelni
meri

Faust: 1. opera Ch. Gounoda,
tekst (po Goetheju) napisala
J. Barbier in M. Carre. Prva
izvedba 1859 v Parizu. 2. uver¬
tura R. Wagnerja. 3. simfo¬
nija F. Liszta v treh ddlih:
Faust, Margareta in Mefisto
Faustovo pogubljenje, gl. La
Damnation de Faust!
fauxbourdon (falso bordone) —
sprva v 15. stoletju označba
posebne kompozicijske zvrsti
v dvoglašju in troglasju; da¬
nes ponekod Označba vzpo¬
rednih postopkov sploh
fermata = korona, zaustavitev
posameznega tona (ali akorda)
prek njegove notirane dol¬
žine, s posebnim znakom (-r)
fermo (it.) — trdno, odločno
= con fermezza
fes — z nižajem (i?) za polton
znižani »f«; feses z dvojnim
nižajem (W)  za dva poltona
(= cel ton) znižani »f«
festival — slavnostna (koncertna
ali sploh glasbena) prireditev
festivo (it.) — svečano
Fidelio ali »Die eheliche Liebe«
— (Zakonska ljubezen): opera
L. v. Beethovna, libreto na¬
pisala Sonnleithner in Treit-
schke. Prva izvedba 1805 na
Dunaju. Prvotni naslov »Le-
onora«; še danes na koncer¬
tih pod tem imenom izvajajo
vse tri uverture k tej operi
Le Nozze di Figaro (Figarova
svatba): komična opera W. A.
Mozarta, libreto po Beaumar-
chaisovi igri »Le mariage de

149

Figaro« napisal da Ponte
(tekst je nadaljevanje vsebine
»Seviljskega brivca«). Prva iz¬
vedba 1786 na Dunaju

filharmonija — 1. družba za
gojitev glasbe, pogosto tudi
pod imenom akademija, npr.
Academia philoharmonicorum
iz 1. 1701 v Ljubljani; 2. orke¬
stralno simfonično združenje;
3. koncertna zgradba, filhar¬
monik — član filharmonije

finale — sklep, zadnji stavek
večstavčne skladbe ali opere

fis — z višajem (Jf)  za polton
zvišani ton »f«; fisis — z dvoj¬
nim višajem (x), za dva pol¬
tona (= cel ton) zvišani ton
»f«

flažolet (flageolet) — alikvotni
toni (gl. tam!), ki jih pri in¬
strumentih s strunami dobimo
z rahlim dotikom strune na
delitvenih mestih (% cele dol¬
žine za 2. al. ton, 1 j»  za 3. al.
ton, itd.), pri pihalih in tro¬
bilih pa s prepihovanjem, t. j.
z razdelitvijo zračnega stebra
v istih delilcih. Flažoletni
toni imajo svojstveno stekleno
barvo. Instrumenti s tipkami
jih ne morejo izvajati, pone¬
kod v klavirskih skladbah
tako označena mesta so ilu¬
zorna. Znak za flažoletni ton
je »0« nad noto ali pod njo;
prav tako tudi sicer označu¬
jejo »prazne« (neskrajšane)
strune godal; pri tem ni ne¬
sporazuma, kajti flažoletni
toni se začnejo šele z 2. ali-
kvotnim tonom

Flatterzunge (nem.) = tremolo,
tj. zelo hitro ponavljanje iste¬
ga tona pri nekaterih pi¬
halih in trobilih. Okrajšava:
Flatt.

Flavta in pikolo

flavta —■ visoko pihalo cilin¬
drične (valjaste) oblike, ki ga
igramo povprek pristavljeno
k ustnicam (zato včasih »preč¬
na flavta« imenovana). Izde¬
lana je iz lesa ali kovine, po
novem tudi iz drugih primer¬
nih snovi (plexiglas ipd.). Sta¬
rejši instrumenti imajo po
šest luknjic in nekako do 14
zaklopk, novejši imajo (po
Bohmovem sistemu) samo za¬
klopke. Obseg od »h« do »c 4 «.
Eden najstarejših instrumen¬
tov sploh, ki se od davnine
pojavlja v raznih tipičnih
oblikah. Glas je prijeten, spe¬
ven, v višini rezek. V simfo¬
ničnem orkestru imamo 2—3
flavte; 3. flavta je pogosto
mala flavta (piccolo), ki na¬
daljuje flavtni obseg v višino
za oktavo. Predhodniki seda¬
nje flavte so kljunaste flavte,

150

ki .so jih delali v raznih ve¬
likostih in so se v našem
stoletju spet pojavile in udo¬
mačile zlasti kot mladinsko
glasbilo (Blockflote nem.). Fl.
je okrajšava za flavto; it.
flauto, frc. flute, angl. flute.
Slovenski izraz je piščal, tudi
žveglja

fiat (angl.) — nižaj, npr. b fiat
= b (hes)

flebile (it.) — tožeče, jokajoče

Der fliegende Hollander (Večni
mornar, včasih tudi okorno
»Leteči Holandec«); opera R.
Wagnerja, libreto napisal skla¬
datelj. Prva izvedba 1843 v
Dresdnu

folklora — narodno blago; tudi
narodopisje

follia (tudi folia) — portugalski
ljudski ples v trodelni meri;
kasneje zelo priljubljena glas¬
bena variacijska oblika s stal¬
no temo. Me4 r^ajbolj znane
skladbe tega naziva spadajo
dela Pasquinija, Vivaldija,
Scarlattijev (obeh), Bacha,
Cherubinija, Liszta, Rahma¬
ninova idr. Pogosto tudi z
razširjenim naslovom »Les
Folies d’Espagne«, z imenom,
presajenim na španska tla, a
z isto melodijo. Pri tem je
kot komponist često pomoto¬
ma naveden A. Corelli, ki pa
je bil le eden od mnogih nje¬
nih uporabnikov.

fonograf — prvotni naziv za se¬
danji »gramofon«. Izumitelj je
bil Th. A. Edison, 1877

Le Fontane di Roma (Rimski
vodnjaki): Prva od treh sim¬
foničnih pesnitev O. Respi-
ghija, ki opevajo Rim. Ostali
dve sta: I Pini di Roma (Rim¬
ske pinije) in Le Feste di
Roma (Rimska slavja)

forlana — furlanski ljudski ples
v trodelnem taktu, tudi uve¬
den v umetno glasbo,,' npr. J.
S. Bach, Suita v C-duru, M.
Ravel, Le Tombeau de Cou-
perin

forte, fortissimo (it.) — močno,
zelo močno; okr. f, ff, tudi
fff

forza (it.) ■— sila; con forza —
silno. La Forza del destino
(Moč usode): opera G. Verdija,
libreto po noveli »Don Al-
varo« A. Pereza napisal F.
M. Piave. Prva izvedba 1862,
Peterburg

fox-trot (fokstrot) -— ameriški
družabni ples iz začetka tega
stoletja, podlaga mnogim mo¬
dernim plesom v dvodelni
meri. Danes je izraz zastarel

Francesca da Rimini: simfo¬

nična pesnitev (fantazija) P.
I. Čajkovskega na podlagi spe¬
va iz Dantejeve »Božanske
komedije«

francoska suita — vzdevek še¬
stih klavirskih suit J. S. Bacha
brez posebnega pomena, mor¬
da zaradi izražene lahkot¬
nosti, ki jih približuje slogu
Couperina in drugih franco¬
skih mojstrov. Podobno istega
skladatelja »angleške suite«,
o katerih menijo, da so bile
napisane za nekega angleške¬
ga plemiča

fraziranje — smiselno podaja¬
nje ritmičnih, melodičnih in
harmoničnih značilnosti neke
skladbe, potrebno za razum¬
ljivost in pravilno učinkova¬
nje

Der Freischiitz (Čarostrelec):
opera C. M. Webra, tekst F.
Kinda. Prva izvedba 1821 v
Berlinu

frigijska tonaliteta — 2. ton cer¬
kvenih tonalitet; začne se s

151

tonom »e« in nato nadalju¬
je po tonih C-dura (e-f-g-a-
h-c-d). Ime po starogrškem
rodu in krivo preneseno v
srednjeveško muzikalno teo¬
rijo obenem z drugimi tona-
litetnimi označbami (dorska,
lidijska, miksolidijska, eolska
in jonska)

fuga (lat.) — monotematična
vokalna in instrumentalna
glasbena oblika z določenimi
deli. Najpomembnejša glas¬
bena forma od 16. stoletja
dalje; prvotno izrecno kontra-
punktična s precej svobodnim
ravnanjem z glasovi, od srede
17. stoletja dalje ozko nave¬
zana na harmonični kadenčni
red, ki se je prav v nji izka¬
zal kot oblikotvoren. V no¬
vejšem času se je pojavila
označba »atonalna fuga«, ki
se namerno odvrača od ka-
denčnega reda, je pa zaradi
tega protislovna. — Fughetta
— mala fuga; fugato — na
način fuge

funebre (it.) — žaloben; Mar-
cia funebre (Marche funebre,
frc.) žalna koračnica

fuoco (it.) — ogenj, žar; con
fuoco — ognjevito

furiant — češki ljudski ples v
trodelni meri. Dvorak in Sme¬
tana sta ga uvedla v umetno
glasbo

futurizem — slogovno gibanje
okrog leta 1910, ki je zahte¬
valo radikalen odstop od tra¬
dicije v vseh umetnostih. Med¬
tem ko je v slikarstvu in lite¬
raturi rodilo presenetljive sa¬
dove, je bil njegov pomen v
glasbi malenkosten in se je
izživel le v nekaterih ekspe¬
rimentih. Nekaj od njih jih
je prevzela v najnovejšem

času konkretna glasba (gl.
tam!)

fz ali sfz — okrajšava za for-
zato (forzando) (it.) ali sfor-
zato (sforzando) — z močnim
poudarkom; tudi stopnjevano
kot »ffz« ali »sffz« ipd. rf
pomeni rinforzato (ali rinfor-
zando) — iznova močno po¬
udarjeno; vendar mnogi skla¬
datelji niso delali bistvenih
razlik med temi označbami,
ki slej ko prej pomenijo iz¬
redno in nenadno poudarja¬
nje

G

g: 1. 5. ton c-durove lestvice;
2. g-ključ na 2. črti: violin¬
ski ključ, s posebnim zna¬
kom

gagliarda (it.) = gaillarde (frc.)
— v 16. stoletju zmerno hiter
ples v trodelni meri, pogo¬
sten tudi v umetni glasbi
gaio (it.) = veselo
galop — konec 19. stoletja ži¬
vahen in razigran ples v dvo¬
delni meri

gamba (it.) — (noga), v prene¬
senem pomenu glasbilo, ki ga
držimo na nogah ali z nogami;
v 17. stoletju družina viol;
danes niso več v rabi. Na¬
sprotje: braccio (roka), npr.
viola da braccio, gl. tam!
gamelan — javanski orkester iz
raznih skupin tolkal (zvonovi,
ksilofoni, bobni ipd.)
con garbo (it.) — vljudno, ele¬
gantno

Gaspard de la Nuit: dobesedno
»Nočni Gašper« — vrag, cik¬
lus treh klavirskih skladb M.
Ravela, zložen na pesnitve
A. Bertranda

gavota — poleg menueta glavni
dvorski ples 17. in 18, stoletja

152

v zmernem dvodelnem me¬
trumu; v umetni glasbi ne-
obligatni (neobvezni) del kla¬
sične suite

generalbas = basso continuo —

vzdržani bas, tj. izvajanje
akordične spremljave na pod¬
lagi posebno označenega ba¬
sovskega glasu, posebno v rabi
v 17. in 18. stoletju; danes
ima le še študijski pomen,
praktično pa pri izvedbi pred-
klasičnih in klasičnih instru¬
mentalnih skladb s klavirsko
spremljavo

G. P. — generalna pavza, v par¬
titurah označba pri skupnem
pavziranju v celem orkestru
gentile (it.) — všečno, prijetno
= con gentilezza
ges — z nižajem (1?) za polton
znižani ton »g«; geses — z
dvojnim nižajem (|?l?) za dva
poltona (= celton) znižani ton
»g«

Gianni Schicchi: komična opera
G. Puccinija, gl. Trittico!
gigue (frc.) = giga (it.) — živa¬
hen ples v trodelni meri iz
17. in 18. stoletja, v klasičnih
instrumentalnih suitah 4. (ob-
ligatni) del, pri suitah J. S.
Bacha kontrapunktično obde¬
lan. Sprva irski in škotski
ljudski ples

giocoso (it.) — igrivo, vedro
gls — z višajem ($) za polton
zvišani ton »g«; gisis — z
dvojnim višajem (x) za dva
poltona (= cel ton) zvišani ton
»g«

giusto (it.) — pravšen, primeren;
tempo giusto — primerna hi¬
trost

glissando (it.) — drse, nagla iz¬
vedba lestvice (ali lomljenega
akorda) s potegom enega ali
več prstov prek strun harfe,
(belih ali črnih) tipk klavirja,

ploščic ksilofona ipd.; tudi
drsanje s prstom po celi stru¬
ni ali po njenem odmerjenem
delu na godalih. Priljubljen
impresionistični barvni efekt
Glockenspiel (nem.) — zvončki,
gl. tam!

Goldbergove variacije — 30 va¬
riacij za klavir J. S. Bacha,
posvečenih pianistu J. G. Gold-
bergu; napisane po določenem
načrtu, deloma v obliki kano¬
nov raznih vrst z zaključkom
»Quodlibet« (po želji) z upo¬
rabo ljudske pesmi
gondoliera (it.) = barkarola

Gong

gong — kovinsko tolkalo kitaj¬
skega izvora, visi na posebnem
podstavku in da zelo prodo¬
ren, dolgo zveneč ton, če ga
udarimo z mehkim tolkalcem.
Gong-gong: orkester gongov.
Včasih so gongi točno uglašeni
na določene tone; neuglašen
gong je tam-tam (gl. tam!)

Gorenjski slavček: sprva ope¬
reta, nato opera A. Foersterja.
Prva izvedba 1872 v Ljub¬
ljani. Kasneje je opero še pre¬
delal K. Jeraj in po njem
M. Polič

Gosli — violina, gl. tam!

Gosposvetski sen: opera R. Sa¬
vina (F. Sirce), besedilo Fr.
Roš in skladatelj. Prva iz¬
vedba 1923 v Ljubljani

153

Gradus ad Parnassum (stopnice
na Parnas): naziv več učbe¬
nikov teorije in instrumentov;
posebna knjiga o kontrapunktu
J. J. Fuxa in zbirka klavir¬
skih vaj M. elementi j a
gramofon = fonograf, mehanično
glasbilo, ki reproducira glas¬
beno izvedbo

gran(de) (it.) grand (frc.) — ve¬
lik; Gran cassa (ali samo cas-
sa) — veliki boben; Grand
Opera — velika opera (osred¬
nje pariško operno gledališče);
grandioso (it.) — veličastno
grave (it.) — počasi, težko
grazioso (it.) — gibko — con
grazia

gregorijanski koral — sred¬
njeveška katoliška liturgična
glasba, enoglasno (monofono)
petje brez ritma, navezano na
besedne poudarke. Tonalna
osnova so cerkveni (stari) to¬
novski načini. Ime po papežu
Gregoriju I. (6. stoletje), na¬
stanek pa bržkone kasnejši.
Se uporablja še danes v ob¬
redju v številnih oblikah in
različkih (responzorij, antifo-
na, maša; gradual — zbirka
mašnih napevov, antifonal —
zbirka antifon, danes oboje
zbrano v knjigi »liber usualis«)
grška glasba — starogrška glas¬
ba nam je bolj znana iz znan¬
stvenih razprav kot iz malo¬
številnih ohranjenih zapiskov.
Tonalna osnova so ji bili te-
trakordi — vrste štirih pada¬
jočih sosednjih tonov v stal¬
nem zaporedju cel ton-cel ton-
polton (npr. a-g-f-e; vse grške
lestvice so bile razvrščene od
zgoraj navzdol). Tako je bil
zgrajen diatonični tetrakord;
poleg njega sta obstajala še
kromatični in enharmonični
tetrakord, vendar ne v današ¬

njem pomenu izrazov (enhar¬
monični je uporabljal tudi
četrttone, tj. polovice pol¬
tonov, toda niti teh v smislu
novodobnih četrttonskih po¬
skusov)

gruppetto (it.) — zvrst orna¬
mentike, ki obsega navadno
4 note, opisujoče osrednji me¬
lodično pomembni ton; izved¬
ba se je često menjavala po
okusu, oz. dobi; v strogem
kontrapunktu je bila podobna
oblika »cambiata«
guitare (frc.) — kitara (gl. tam!)
gusle — jugoslovansko ljudsko
godalo z eno struno in s svoj¬
stveno upognjenim lokom. Gu-
sli so rusko ljudsko brenkalo,
podobno citram; v operno
glasbo jih je uvedel I. M.
Glinka (v operi »Ruslan in
Ljudmila«)

con gusto (it.) — z okusom

H

h —• 7. ton c-durove lestvice; v
tonskem poimenovanju je na¬
domestil (pravilnejšo) označbo
»b« (gl. tam!)

habanera — kubanski ples v
zmerni dvodelni meri in v
sinkopiranem ritmu; od 2. po¬
lovice 19. stoletja se je udo¬
mačil v Evropi in prešel tudi
v umetno instrumentalno glas¬
bo

Haffner-serenada in Haffner-
simfonija, dve skladbi W. A.
Mozarta z rodbinskim priim¬
kom salzburškega župana kot
vzdevkom

Hammerklavier (nem.) — pr¬
votna nemška označba kla¬
virja (s kladivci). L. v. Beetho¬
ven je tako označil svoji so¬
nati op. 101 in 106

154

Harfa

Hammond-orgle — električni in¬
strument (gl. tam!), ki ga je
izumil L. Hammond v Čikagu
harfa —■ prastaro glasbilo s
strunami (kordofon), s triko-
tastim trupom in z okrog 45
strunami, uglašenimi v diato¬
nični ces-durovi lestvici in z
obsegom od ,Ces (kontra-ces)
do ges 4 . Ima 7 pedalov (za
vsak lestvični ton po enega),
ki jih je moč prestaviti v dva
različna položaja poleg osnov¬
nega — dvojno pedalpa harfa;
z vsako prestavo se ton strupe
zviša za polton (ces-c^cis itd.).
Poleg te harfe, ki jo je iz pri¬
mitivnega stanja izpopolnil S.
Erard okoli leta 1810 v Parizu,
obstaja še kromatična harfa
firme Pleyel, ki ima strune
razvrščene navzkriž, tako da
so bele strune na eni strani,
črne pa na drugi strani. Harfo
so v temeljni obliki poznali
že stari Egipčani, v Evropi pa
se prvič pojavi v 8. stoletju
na Irskem. Danes je harfa ne¬
pogrešljiv instrument operne¬
ga in simfoničnega orkestra,
pa tudi solistično se vedno

močneje uveljavlja. It. arpa,
frc. harpe

harmonij — instrument s kla¬
viaturo in z omaro, podobno
pianinu. Zvočila so kovinski
jezički, ki jih poseben meha¬
nični sistem spravlja v niha¬
nje. Harmonij je konstrukcija
A. Debaina v Parizu iz leta
1840; njegovi predhodniki in
različki so bili aeolina, fishar-
monika, aerofon, serafin, me-
lafon idr.

harmonija — sozvok (najmanj
treh) različnih tonov, akord.
Temelj dojemanja harmonije
je naravno podan v vrsti ali-
kvotnih tonov; akordi so tem
laže razumljivi, čim bližji so
akordičnemu prototipu, ki ga
v alikvotni tonski vrsti pred¬
stavljajo prvi trije različni
toni te vrste (1. = 2. = 4.,
3. = 6. in 5.: osnovni ton z
oktavo in 2. oktavo, terca ter
kvinta z duodecimo). Drugi
akordi so bodisi tem akordom
analogni ali pa se dopolnju¬
jejo z alikvotnimi toni višjih
vrst: različni trozvoki, četve-
rozvoki, peterozvoki itd. / V
diatoniki je najbogatejši zvok
sedmerozvok, ki obsega vseh
sedem lestvičnih tonov (v ne-

155

kem vnaprej določenem zapo¬
redju, od katerih je v naši
harmoniji najbolj navaden
tereni sistem); v kromatiki
zavzema to mesto dvanajstero-
zvok (zanj je treba 12 gla¬
sov ali pa instrumenti, pri
katerem se lahko oglasi 12 raz¬
ličnih tonov hkrati). V najšir¬
šem pomenu besede pomeni
harmonija »blagozvočje, ubra¬
nost«; v prenesenem pomenu
označimo s harmonijo tudi
kompleks instrumentov, pred¬
vsem pihal in trobil. Nauk o
harmoniji obravnava smiselno
gradnjo in spajanje akordov
ter njihov odnos nasproti dru¬
gim muzikalnim elementom
(melodiji, ritmu ipd.). Kot tak
spada h kompozicijski tehniki
obenem s teorijo, kontrapunk¬
tom, oblikoslovjem ipd. —
Harmoničen — 1. k harmoniji
spadajoč; 2. ubran, skladen. —
Harmonična analiza — raz¬
člemba skladbe glede na nje¬
ne harmonične pojave. — Ato¬
nalna harmonija — akordika
neterčnih harmoničnih siste¬
mov, npr. kvartni harmonični
sistem. — Pojmovanje in do¬
jemanje harmonije kot muzi¬
kalnega elementa je lastno
samo narodom evropskega
kulturnega kroga; drugim kul¬
turam (arabski, indijski, ki¬
tajski itd.) je nedostopno. Tudi
v evropskem krogu harmonija
ni primaren pojav, temveč se
je šele polagoma razvila iz
sozvenenja sočasno odvijajo¬
čih se melodičnih linij (diafo-
nija, heterofonija, polifonija),
zato je njen nastanek in raz¬
voj podan v zgodovini harmo¬
nije. V tem smislu je prešla
do danes različne razvojne
stopnje in bistveno vplivala

na slogovne usmeritve. Vsako
stilistično opredeljeno obdobje
ima svojo tipično harmonijo,
tj. značilne harmonične pri¬
jeme, po katerih se loči od
drugih. Posebno značilna so
v tem smislu obdobja glas¬
bene klasike, romantike, novo¬
romantike in impresionizma;
nekatera obdobja so močno
izoblikovala harmonično glas¬
beno govorico, medtem ko so
druga krepkeje razvijala dru¬
ge glasbene prvine
harmonika — instrument z me-
,hom in s prenihavajočimi ko¬
vinskimi jezički, ki jih zrak
spravlja v nihanje. Harmonika
ni ljudski instrument (kot se
pogosto meni), temveč kon¬
strukcija berlinskega izdelo¬
valca glasbil F. Buschmanna
okrog leta 1822. Zaradi svoje
lahke priučljivosti in vsiljive
zadirčnosti se je hitro udo¬
mačila po vsem svetu in
izpodrinila dotedanje, po grad¬
nji in zvoku plemenitejše
instrumente, kot so bila razna
godala, pihala in brenkala.
Prvotno je imela (pod ime¬
nom »Handaoline« — ročna
eolina) na obeh stranicah, ki
obdajata meh, več vrst gum-;
bov in je bila narejena bodisi
diatonično ali pa kromatično
z obsegom dveh do treh oktav.
Takšna je še sedaj v primi¬
tivni obliki (navadna harmo¬
nika). Kasneje so jo močno iz¬
popolnili in so se pojavili raz¬
ni konstrukcijski sistemi. Med
njimi so se obdržali akordeon
— harmonika s klavirskimi
tipkami, priljubljen solistični
instrument v najrazličnejših
velikostih in cenah, koncer-
tina —■ nekoliko bolj dovršena
primitivna harmonika, bando-

156

nion — zelo izboljšana navad¬
na harmonika idr. Propagira¬
nje harmonike kot ljudskega
instrumenta nima s pristnim
narodnim muzikalnim občut¬
kom nič opraviti, temveč pri-
.pomore, da smisel za pravo
ljudsko muziciranje zamira
tako pri nas kot drugod. V
raznih zasedbah plesne in za¬
bavne glasbe je postala nepo-
■ grešljiv instrument, v nekdaj
zelo priljubljenih »salonskih«
orkestrih pa je nadomestila
harmonij in z njim pihala
nasploh

hautbois (frc.) — oboa (gl. tam!)

Heckelfon — instrument tipa
oboe (gl. tam!)

helikon (gr.) — globoko ko¬
vinsko trobilo, uporabljeno v
vojaških godbah. Podobna in¬
strumenta sta bombardon in
eufonium in pogosto so vsa
tri imena istovetna. V bivši
Avstriji se je helikon imeno¬
val »cesarski bas«. Navadno
ga nosijo obešenega okrog
vratu

heksakord — v stari teoriji kon¬
trapunkta strogega stava vrsta
šestih zaporednih lestvičnih
tonov s poltonom med 3. in 4.
stopnjo. Heksatonska lestvica
— -šesterostopna (celotonska)
lestvica (npr. c-d-e-fis-gis-ais)

Hellertion, gl. električni instru¬
menti!

hemiola (hemiolija) — v teoriji
15. in 16. stoletja razmerje
notnih vrednosti 3:2,  tj.
metrični prestop iz dvodelne
v trodelno mero (ali obratno)
heptatonska lestvica ■ — sedme-
rostopna lestvica, ki vsebuje
5 celtonov in 2 poltona, kjer
koli ju uvrstimo med celtone
hes — z nižajem (I?) za polton
znižani ton »h« (= »b«); heses
z dvojnim nižajem (H?) za
dva poltona (= celton) zni¬
žani ton »h« (često tudi ozna¬
čen z »bb«)

heterofonija — »raznozvočje«;
v moderni muzikologiji po¬
meni izraz dvoglasno ali več¬
glasno muziciranje (petje) na
isto melodijo; pri tem se
drugi glas na nekaterih me¬
stih narahlo spremeni ali or-
namentira osnovno melodijo.
V širšem pomenu besede po¬
meni heterofonija sočasno od¬
vijanje dveh ali več med seboj
tujih melodičnih linij (= kon¬
trapunktov). Heterofonija je
osnovni način mnogoglasja
pri azijskih in afriških naro¬
dih, ki ne dojemajo vertikal¬
nih sozvočij kompleksno
himna — slavospev; v katoliški
liturgiji posebna zvrst koral¬
nih napevov, v protestant¬
skem obredju četveroglasni
korali s primernim besedilom,
ki ni vzeto iz sv. pisma
hiper — (gr.) — nad, hipo — pod;
predpone pri označitvi lege
starih lestvic (sedaj zastarelo);
npr. hiperjonska lestvica —
za kvinto navzgor transponi-
rana = hipojonska lestvica —
za kvarto navzdol transponi-
rana jonska listvica, itd.
his — z višajem (Jf) za polton
zvišani ton »h«; hisis — z
dvojnim višajem (x) za dva

157

poltona (= celton) zvišani ton

»h«

Hlapec Jernej in njegova pra¬
vica: opera množic M. Bravni¬
čarja, po I. Cankarju napisal
libreto F. Delak. Prva izvedba
1941 v Ljubljani. Kasneje iz¬
vajana tudi kot oratorij (kan¬
tata)

Hoffmannove pripovedke (Les
Contes d’Hoffmann): fantastič¬
na opera J. Offenbacha, be¬
sedilo z uporabo grozljivih
povesti E. T. A. Hoffmanna
sestavila J. Barbier in M.
Carre. Prva izvedba 1881 v
Parizu

homofonija — istoglasje; v šir¬
šem pomenu besede tudi
spremljana melodija, pri ka¬
teri izstopa samo en glas
(spremljana monodija). /Ho-
mofon — enoglasen, se upo¬
rablja tudi v drugem smislu
v nasprotju s polifonijo (mno¬
goglasjem)

hopak —■ živahen ruski ljudski
ples v dvodelnem metru; v
umetno glasbo so ga uvedli
ruski »novatorji«, med njimi
zlasti M. P. Musorgski

horn (angl. in nem.) —.rog (gl.
tam!)

hot (angl.) — »vroči« (divji)
sc. jazz; izraz ne pomeni iz¬
recno posebne oblike jazza,
temveč se (podobno kot izra¬
za >ystraight jazz« in »sweet
jazz«) nanaša na nač& iz¬
vedbe

Hovanščina: opera M. P. Mu-
sorgskega, besedilo skladate¬
ljevo. Prva uprizoritev 1886 v
Peterburgu. (Delo je dokončal
N. Rimski-Korsakov)

humoreska —• instrumentalna
oblika veselega, šegavega zna¬
čaja in manjše (pesemske)
forme

I

Iberia (lat. za Španijo) — na¬
slov mnogih skladb španskih
skladateljev, posebno zbirk,
ki se naslanjajo na špansko
folkloro

idee fixe (frc.) — vodilna misel,
ki naj (po misli H. Berlioza)
veže stavke simfonije med se¬
boj

idila — krajša muzikalna obli¬
ka pastoralne ali kontempla-
tivne vsebine

idiofoni — samozvočniki, sku¬
pina instrumentov, ki so sami
po sebi (s svojo tvarino) zvo¬
čila (nekatera tolkala i. p.)

Idomeneo, re 'di Creta: opera
W. A. Mozarta, libreto napi¬
sal G. B. Varesco. Prva iz¬
vedba v Miinchnu, 1781

Ifigenija: dve operi Chr. W. v.
Glucka, in sicer Ifigenija v
Avlidi in Ifigenija na Tavridi
(libreta po Evripidovih dra¬
mah). Obe prvi izvedbi v Pa¬
rizu 1774 oz. 1779

Knez Igor: opera A. P. Boro-
dina, besedilo skladateljevo
(delo sta dokončala N. Rim¬
ski-Korsakov in A. Glazunov).
Prva izvedba 1890, Peterburg.
Koncertno izvajajo »Polovske
plese«, baletni vložek te opere

Ilova gora: 1. stavek simfonije
M. Kozine

Images (Slike) — impresionisti¬
čen naslov instrumentalnih
skladb, ki naj predočujejo sli¬
kovite prizore; Debussy ima
dva cikla del s tem nazivom

imitacija — posnemanje, po¬
seben kompozicijsko-tehnični
postopek, pri katerem zapored
vstopajoči glasovi posnemajo
drug drugega ali pa osnov¬
no glasbeno misel (temo, mo¬
tiv, tudi subjekt imenovano),

158

Takšno ravnanje prihaja zla¬
sti v poštev pri kontrapunk-
tičnih prijemih in oblikah
(kanon, fuga)

impetuoso (it.) — viharno, za¬
nosita = con impeto

impresionizem — umetnostno
slogovno gibanje konec 19.
stoletja, sprva v slikarstvu,
kasneje povzeto tudi v glasbo.
Namen mu je bil podajanje
vtisov, impresij, od tod ime
(od početka zasmehljivo rab¬
ljeno od kritike). V glasbi je
nadaljevanje romantike, od
nje je prevzel in nadalje raz¬
vijal harmonična sredstva.
Glavna pozornost velja barv-
nosti in osvetljevanju, pa tudi
kratkotrajnim čustvenim pred-
očenjem, ki so sicer ponaj-
več prikrita. Impresionizem
ne ljubi dramatike in epike,
pač pa stopnjuje liričnost do
preobčutljivosti; s tem odpira
glasbi — kot izrazito lirični
umetnosti — nova področja iz¬
raznosti. — Impresionizem je
v glasbi nastal po dveh lini¬
jah; francoski in ruski impre¬
sionizem. Najvidnejši pred¬
stavnik prvega je Cl. Debussy,
drugega A. Skrjabin. — Post-
impresionizem je njegovo na¬
daljevanje v današnje dni,
pri tem je pa odpadlo mno¬
go prvotnih impresionističnih
značilnosti in je namesto
rahle oblikovane povezanosti
često nastopila strožja kla¬
sična orientacija (Ravel, De-
lius, Ibert, Roussel i. dr.)

impromptu (frc.) — nevezana
instrumentalna oblika, veči¬
noma v tradicionalnih pesem¬
skih formah; beseda se na¬
naša na improvizacijo, a ne
sovpada z njo

improvizacija — (= ekstempo-
riranje) igranje ali petje brez
priprave; v višjem besednem
pomenu tudi načrtna, a ne¬
napisana gradnja. Zmožnost
improviziranja je vselej do¬
kaz glasbene nadarjenosti; v
prejšnjih stoletjih je bila vi¬
soko cenjena in glasbeniki so
jo močno gojili; odkar je pre¬
šla na področje zabavne glas¬
be, se omejuje na toge in vna¬
prej vtirjene tehnične roč¬
nosti brez globljega izraza in
pomena. — V oblikovnem
smislu se beseda »improviza¬
cija« pogosto uporablja za
krajše skladbe, ki niso izde¬
lane v navadnih oblikah in se
navadno zadovoljijo z moti-
vičnim ponavljanjem. Pri za¬
htevnejših improvizacijah se
postopek razlikuje od izdela¬
ne umetnine zgolj po tem, da
nastaja sproti v zaželenem
in planiranem redu, a ni no-
talno fiksiran (napisan)
incalzando (it.) — stopnjujoče
(v agogiki in dinamiki)
instrument — glasbilo; instru-
mentacija —- postavitev mu¬
zikalnih misli za določeno
glasbilo ali skupino glasbil;
izraz v prenesenem pomenu
uporabljajo tudi za postavi¬
tev skladbe za enega ali več
pevcev (zbor). Nauk o instru-
mentaciji (na kratko »instru-
mentacija«) obravnava tehni¬
ko instrumentiranja. Instru-
mentiranje se je v raznih slo¬
govnih smereh menjavalo ter
vsakemu kompozicijskemu
slogu ustreza samo njemu
raven instrumentacijski slog.
Instrumentacija se je po eni
strani zavoljo napredovanja
instrumentalne tehnike (grad¬
nje glasbil in njihovega ob-

159

vladovanja), po drugi strani
pa zaradi naloge, ustrezno iz¬
raziti kompozicijski slog, od
vseh muzikalnih disciplin naj¬
več spreminjala in se še zdaj
razvija

interludij — medigra; tudi krat¬
ka samostojna instrumentalna
oblika brez vezne funkcije

intermezzo (it.) — medigra, vlo¬
žek; tudi^ kratka samostojna
instrumentalna oblika z istim
značajem kot interludij

Internacionala: gl. narodne

himne!

interpretacija — način podaja¬
nja. Glasbena umetnost je na¬
vezana na posredovanje od
zapiska do živega prednaša-
nja; zato je interpretacija ze¬
lo važen člen med kompo¬
nistom in poslušalcem in od
nje je odvisen dobršen del
skladbinega učinka. Interpret
je po eni strani strogo vezan
na zapisek skladbe, po drugi
strani pa na svojo spretnost
podajanja; ta pa sestoji iz
njegove ročnosti (tehnike) in
pa zmožnosti podoživljanja
(prednašanja)

interval — višinska razdalje od
enega tona k drugemu; aku¬
stično se izraža v nihajnih
razmerjih, na primer a’ : a“ =
435 :870, muzikalno pa v
stopnjah diatonične lestvice
z latinskimi vrstilnimi štev-
niki, npr. prima (= oba pri¬
merjana tona sta višinsko
enaka), sekunda (= tona sta
sosedna v diatonični lestvici),
terca (med obema je sekun¬
da), kvarta, kvinta, seksta,
septima, oktava, nona, decima,
undecima itd. Sami vrstilni
števniki določajo zaporedje,

tj. kvantiteto intervala: kva¬
liteto označujemo s pridev¬
niki: čisti, veliki, mali, zmanj¬
šani; čisti intervali so lahko
samo prime, kvarte, kvinte in
oktave; ostali so lahko le ve¬
liki ali mali, vsi pa so lahko
zvečani ^li zmanjšani. Nauk
o intervalih spada v glasbeno
teorijo

intonacija — uglasitev; intoni-
ranje — podajanje skupne
uglasitve v zboru ali orkestru
pred začetkom izvedbe za¬
voljo ubranosti

intrada —• vstopna skladba, na¬
vadno krajša instrumentalna
skladba brez določene oblike
introdukcija — uvod, predigra
invencija — 1 . domiselnost

2. krajša instrumentalna
skladba brez določene oblike
inverzija — obrnitev, poseben
kompozicijsko-tehnični posto¬
pek pri kontrapunktu, ki upo¬
rablja intervalno zaporedje v
nasprotni usmeritvi (kjer sto¬
pajo v osnovi toni v smeri
navzgor, jih inverzija prinese
navzdol, i. o.)

ironieo (it.) — posmehljivo
Istrska lestvica — značilna šest-
tonska (heksatonska) lestvica,
v kateri so zložene istrske
ljudske pesmi in ki je ni mo¬
goče urediti v temperiranem
sistemu. V celem obstajajo 4
takšne lestvice, po dve za
»tanka« in »debela« so pila;
v splošnem črpajo vse štiri
iz ozkega izreza kromatične
lestvice

Ivan Susanin; opera M. J. Glin¬
ke, besedilo napisal G. F. Ro¬
sen. Prva izvedba (pod naslo¬
vom »Življenje za carja«)
1836 v Peterburgu

160

»Iz novega sveta«: simfonija

'A. Dvoraka, op. 95, napisana
pod vtisi skladateljevega bi¬
vanja v Ameriki

izoritmika — vsi pri skladbi
udeleženi glasovi imajo enak
ritmični obrazec; nasprotje:
poliritmika

jazz (angl.) — amerikanski in¬
strumentalni izvajalski slog,
»improvizirana amerikanska
glasba, ki uporablja evropske
instrumente in elemente ev¬
ropske harmonije, evro-afri-
kanslce melodike in afrikan-
ske ritmike« (M. W. Stearns).
Izvor je v obliki »rag-time«,
obsega pa razne zvrsti, kot so
»blues«, »swing«, »jive«, »be-
bop«. Prvotno pomenja plesno
glasbo v dvodelni meri z moč¬
no sinkopiranimi ritmičnimi
okreti. Kot melodične instru¬
mente uporablja zlasti pihala
in trobila (klarinet, saksofon,
trobento in pozavno), kot rit¬
mične pa klavir, kitaro, kon¬
trabas in tolkala vseh vrst.
Različni tipi jazza so nastali
zlasti pod vplivom črnske
glasbe, tako v kompoziciji
(Negro spirituals) kakor v iz¬
vajanju. Posebna določila, kot
so »hot«, »straight«, »sweet«,
»cool« veljajo bolj izvedbi kot
pa muzikalnemu značaju glas¬
be. Karakteristike jazza so
neposredno odločilno vpliva¬
le na sodobno plesno glasbo,
izpodrinile stare plese in
uvedle nove; posredno so prek
zabavne glasbe razširile svoj
vpliv tudi na simfonično in
operno delovanje, ki je prav
s tem dobilo nove, za našo
dobo značilne poteze

Jeftejeva prisega: kantata

H. Sattnerja na Gregorčičevo
odo

Jenufa (Jeji pastorkyne — Nje¬
na pastorka): opera L. Janač¬
ka, libreto napisala G. Preis-
sova. Prva izvedba 1904 v
Brnu

jeu (frc.) — igra; plein jeu ali
grand jeu (pri orglah): polne
orgle, tj. vsi registri (vse pi¬
ščali) odprte; jeu de timbres
ali jeu de clochettes — zvon¬
čki (instrument); Jeu de car-
tes — balet I. Stravinskega
Jevgenij Onjegin — Evgenij
Onjegin, gl. tam!
jig (angl.) = gigue (frc.), gl. tam!
jodlanje — petje v falzetu, brez
besed, v navadi v alpskih de¬
želah

jota (Špan.) ■—■ hiter aragonski
(španski) ljudski ples v tro-
delni meri; v umetno glasbo
sta ga uvedla M. I. Glinka
(Jota aragonesa) in F. Liszt
(Španska rapsodija)
Jupiter-simfonija — vzdevek
zadnje simfonije W. A. Mo¬
zarta, nanašajoč se bržkone
na svečani uvod k I. stavku.
Ime se je pojavilo kasno po
skladateljevi smrti in ga pri¬
pisujejo pianistu in založniku
J. B. Cramerju

K

kadenca — danes splošno vsaka
zveza dveh akordov; nekoč
akordične zveze, značilne za
konec skladbe ali del skladbe.
V tem smislu sp v nauku o
harmoniji ločili popolne ka¬
dence od nepopolnih. Danes
ločimo kadence po intervalu,
ki ga napravi akordična osno¬
va pri zvezi dveh akordov; ni
potrebno, da je ta osnova v
basu, pač pa je kadenca
z osnovama v basu okreplje-

11 — Glasbeni slovarček

161

na. Po tem intervalu ločimo:
avtentično kadenco (osnova
napravi korak kvinte navzdol
= kvarte navzgor); plagalno
kadenco (korak je kvinta na¬
vzgor = kvarta navzdol; pla-
galna kadenca je obrnitev av¬
tentične kadence); mediantno
kadenco (osnova ima korak
terce navzgor = sekste na¬
vzdol ali terce navzdol =
sekste navzgor) in sekundno
kadenco (korak je sekunda
navzgor = septima navzdol
ali sekunda navzdol = sep¬
tima navzgor)

kakofonija — neubranost, sla-
boglasje

kanon (iz gr. kanon = zakon,
pravilo) — stroga, tj. dosled¬
na imitacija, kontrapunktična
spretnost, ki dovoljuje uporab¬
ljanje istega motiva za daljšo
skladbo ali skladbin del; ne¬
ogibno potreben pri zlaganju
kontrapunktičnih vokalnih in
instrumentalnih form; študij
kanona spada v nauk o kon¬
trapunktu

kantata — skladba za petje (v
nasprotju s sonato — skladbo
za igranje na instrument);
tudi obsežna muzikalna for¬
ma, ki uporablja pevske gla¬
sove, navadno z instrumen¬
talno spremljavo

Kastanjete

Kitara

kantilena — spevna melodija
kastanjete — dve ali tri lesene
školjke, ki udarjajo druga ob
drugo in so zvezane v lese¬
nem ročaju. Uporabljajo jih
za označevanje španskega
obeležja in kot spremljevalni
instrument pri španskih ljud- ^
skih plesih; kastanjete so brž¬
kone orientalskega izvora
KB ali CB —■ okrajšava za
»kontrabas«;' podobno Kfg ali
Cfg za »kontrafagot« i. sl.
kitara — brenkalo s ploskim
trupom in dolgim vratom ter
6 strunami, uglašenimi na
tone E-A-d-g-h-e’. Prastaro
glasbilo in nekoč prav tako
kot zdaj zelo priljubljeno za
spremljavo k petju. V stolet¬
jih so' se razvili različni tipi
kitar, od teh je veliki špan¬
ski najboljši. — Havajska ki¬
tara = ukulele (gl. tam!).
Prototip seddnje kitare je
starogrška kithara s 7 ali več
strunami in v obliki črke »U«.

It. guitarra, frc. guitarre,

, angl. guitar

162

klarinet — pihalo z enojnim
trstnim jezičkom, konstruira¬
no v 18. stoletju in potlej iz¬
popolnjeno tako, da šteje dru¬
žina klarinetov zdaj različke
z velikim glasovnim obsegom
' (mali klarinet, srednji, nor-
malrn klarinet, basovski kla¬
rinet in še‘ več malo znanih
podzvrsti). Klarinet delajo v
raznih uglasitvah, spada torej
med instrumente, ki transpo-
nirajo (gl. transpozicija!). —
Običajne uglasitve so v A, B
in C, {>ri malih klarinetih D
in Es, basovski klarinet pa
je navadno le v B. Klarinetna
tehnika je izredno gladka in
tekoča, zato je instrument v
orkestru zelo uporaben tako
za spevna kakor za virtuozna
mesta. It. clarinetto, frc. cla-
rinette, angl. clarinet. —
Heckelclarina je klarinetni
^različek’ tvrdke Heckel. —
Enak ustnik kot klarinet ima
tudi saksofon (gl. tam!), ki ga
lahko imamo za oddaljenega
sorodnika klarineta. V simfo¬
ničnem in opernem orkestru
se je klarinet • pojavil šele v
3. desetletju 18. stoletja; od
tedaj pa je njegov nepogreš-.
ljivi sestavni del, ki se je v vo¬
jaški godbi povzpel do vodil¬
nega melodičnega mesta. V
današnjem simfoničnem or¬
kestru imamo redno najmanj
po dva klarineta. Obseg je od-j
e do c 4  (v notaciji)
klasika v glasbi: kompozicijski
sl6g od srede 18. do srede 19.
stoletja, navadno slog slrfada^
tel jev Mozarta, Haydna in
Beethovna (»dunajska, klasi¬
ka«), V ostalem ta izraz upo¬
rabljajo v različnih pomenih;
z njim pogosto označujejo tu¬
di (notranjo) vrednost sklad-

Klarinet

be in v nepravilni rabi ga po¬
stavljajo nasproti »ljudski«
(popularni) glasbi. V najšir¬
šem besednem pomenu ozna¬
čujemo tako vse polnovredne
umetniške skladbe nekako od
konca 16. do srede 18. sto¬
letja. Klasični lepotni ideal v
glasbi je bilo »ravnotežje med
vsebino in izrazom«, kar pa
je pravzaprav namen vsake¬
ga normalnega umetnostnega
snovanja in ne more biti ome¬
jeno na neko določeno raz¬
dobje

klasicizem — poskus ponov¬
nega oživljanja klasike ali
klasičnih lepotnih idealov

klavecinisti — 1 . skladatelji

skladb za klavecin (frc. ela-
i,večin — čembalo, glej tam!),
2, virtuozi na ta. instrument;
oboje v Franciji v 17. in 18.
stoletju

klavicimbal = harpsikord, it.
čembalo, gl. tam!

163

klavir — kordofon s tipkami,
najbolj razširjeno domače in
koncertno glasbilo, ki ga je
kot »gravicembalo col piano
e forte«, tj. ' klavičembal, ki
lahko igra tiho in glasno (kar
prej ni bilo možno) prvi kon¬
struiral B. Christofori okrog
leta 1709 v Firencah. Od tedaj
se je klavir nenehno razvijal
in izpopolnjeval ter pri tem
menjaval mere in strukturo
(mehaniko) prenosa udarca
s tipk na strune. Po tej zna¬
čilnosti še danes ločimo »du¬
najsko« mehaniko od »an¬
gleške«. Pri prvi je prenos
udarca neposreden, pri drugi
pa posreduje udarec na strune
poseben sistem vzvodov in 4 e
udarec enakomernejši in po¬
trebuje manj sile. Današnji
koncertni klavirji imajo po
veliki večini »angleško« me¬
haniko; ta se ni omejila zgolj
na opisano izboljšanje, tem¬
več je prinesla mnogo korist¬
nih novosti celemu instru¬
mentu. — Desni pedal omogo¬
ča, da toni zvenijo dlje kot
traja udar, levi pa premakne
klaviaturo, tako, da kladivce
udari samo na dve ali celo le
na eno struno (ton postane s
tem šibkejši; v srednji legi
so po tri strune uglašene
enako — zbor strun, najglob¬
lje strune pa so enojne). Kla¬
viatura ima 88—90 tipk; bele
tipke so za diatonično c-dur
lestvico, črne za vmesne kro-
matične tone, v razmerju 7:5.
— Po gradnji ločimo koncert¬
ne, salonske in male (mignon)
klavirje od pokončnih klavir¬
jev (pianinov), ki imajo svoj¬
stveno (repeticijsko) mehani¬
ko, podobno angleški. Mnogi
starejši klavirji so imeli

(srednji) 3. pedal, ki je kla¬
divca tako odmaknil od
strun, da jih je bilo komaj
slišati. Nekateri koncertni
klavirji newyorške firme
Steinway imajo še (3.) p,ro-
longacijski pedal, ki lahko
izolirano podaljša zven zaže¬
lenega tona. Obseg klavirja je
od ”A (subkontra-a) do c 5 ,
nekateri instrumenti imajo
nelcaj tonov v globini več,
manjšim instrumentom manj¬
ka nekaj tonov zgoraj. —
Klavirska literatura je naj-
bogatejša v glasbi, v skladu
z dognano klavirsko tehniko
in vsesplošno uporabljivostjo
tega instrumenta

Kleopatra: opera D. Švare, li-
berto napisal skladatelj. Prva
uprizoritev 1940 v Ljubljani

kolo — jugoslovanski ljudski
ples v dvodelni meri; v umet¬
no glasbo ga je uvedel J. Go¬
tovac s skladbo »Simfonično
kolo«

koloratura — virtuozno orna-
mentiranje pevskega glasu,
prav posebno soprana; kolo-
raturni sopran — zmožnost
koloratur, prihaja v poštev
zlasti za izvedbo klasičnih in'
predklasičnih opernih in kon¬
certnih vlog

komična opera — opera z za¬
bavno, veselo vsebino: v

Franciji posebna zvrst lah¬
kotno zgrajenih oper, ki niso
nujno vedre (opera comique)

komorna glasba — izvajanje
glasbe v ožjem krogu, doma,
in v manjših skupinah (duo,
trio, kvartet, kvintet). Sklad¬
be, namenjene takšni izvedbi,
v nasprotju z javno izvedbo
na koncertu ali — zgodovin¬
sko — v cerkvi. Od tod raz-

164

Klaviatura

lika »Concerto da camera« in
»Concerto da chiesa« i. p.
koncert 1 . javni solistični ali
skupinski nastop, 2. glasbena
oblika, ki obravnava igro po¬
sameznika — solista ali manj¬
ših solističnih skupin v so¬
igri s spremljevalnim instru¬
menti ali z orkestrom Iz¬
hodišče mu je predklasična
oblika »Concerto grosso« (ve¬
liki koncert) z najmanj tremi
stavki, napisan za godala. —
koncertino- (Concertino) — mali
koncert (bodisi vsebinsko ali
po številu izvajalcev). Pri
predklasičnih skladbah tudi
skupina solistov v koncertu.
— Koncertanten — izstopajoč
kot solist

konkretna glasba — modna slo¬
govna zvrst sodobne glasbe,
ki daje prednost šumom in
zvokom predmetne snovi (ki
se v takem pomenu imenuje
»konkretna«) pred izrecno mu¬
zikalnim sredstvom, kakor so
toni in njihove raznovrstne
kombinacije. Seveda se takšno
nizanje zvočnih pojavov brez
umetniškega sodelovanja iz¬
ogiba formalni rasti kakor
tudi vsakršnim čustvenim
emocijam ter se omejuje na
sortiranje in spajanje časovno
točno odmeri j ivih zvokov, ki
jih montirajo s pomočjo kom¬
pliciranih električnih in elek-
troakustičnih postopkov
konsonanca — 1 . akustično: so¬
zvočje dveh (ali več) tonov,
katerih nihajna razmerja se
dajo izraziti s preprostimi
ulomki (npr. 1 /i =  prima,

V* = oktava, 2 /3 = kvinta,
itd.). Konsonančnost pada v
razmerju, kakor se ulomek
oddaljuje od prvih številk na¬

ravne številčne vrste ter pola¬
goma (ne na določenem
mestu) prehaja v disonanco.
2. muzikalno: vrednotenje je
ozko naslonjeno na akustično
definicijo, podvrženo pa je
razvoju in stopnji glasbene
dojemljivosti in izobraženosti.
Potemtakem so najčistejše
konsonance najpreprostejša
(nihajna) razmerja ter konso¬
nance postopoma prehajajo v
disonance, podobno kot pod
1. V tem smislu so nekoč raz¬
likovali popolne in nepopolne
konsonance; dolgo časa je ve¬
ljala tudi kvarta za pogojno
disonanco, t. j. v določenih
razmerjih k sočasno nastopa¬
jočim tonom. Današnja glasbe¬
na teorija še deloma vzdržuje
to vrednotenje, četudi je pra¬
ksa pokazala, da intervalom ne
pritiče samim po sebi, temveč
nastajajo konsonančni in diso-
nančni vtisi v glasbi na psiho¬
loški ravni. 3. estetsko: dolgo
je veljalo, da konsonance zve¬
ne »ugodno, prijetno« ali sploh
»lepo«, disonance pa — kot
nasprotje konsonanc — »ne¬
ugodno, neprijetno, grdo«. To
vrednotenje je subjektivno in
se ne opira na nobeno razloč¬
ljivo lastnost intervala; ver¬
jetno so konsonance kot aku¬
stični pojavi (gl. pod 1) laže
razumljive in torej slušnemu
dojemanju pristopne j še kot
disonance

konstruktivizem — splošna umet¬
nostna modna slogovna zvrst,
ki je zaznavna v glasbi, čeprav
je globlje posegla v tvornost
pri likovnih umetnostih. Zara¬
di svoje suhoparnosti in raz¬
vojne omejenosti se konstruk¬
tivizem v glasbi ni mogel ob-

166

nesti, pač pa je okrepil spo¬
znanje, da za ustvarjanje
trajnih umetnih ne zadoščata
nadarjenost in emocija, tem¬
več mera racionalnega pre¬
udarka

kontrabas — najgloblje godalo
s štirimi strunami, uglašenimi^
v kvartah (g-d-A-E), temelj”
godalnega orkestra. Spada
med instrumente, ki transa
ponirajo (gl. tam!), ker zve¬
nijo toni za oktavo niže od
notacije. V simfoničnem or¬
kestru igra 6—8 k6ntrabasov.
Okr.: KB ali CB

kontrabasovska tuba — naj¬
globlje trobilo z obsegom od
kontra-D do d’, v rabi v vo¬
jaškem orkestru, redkeje v
simfoničnem in opernem or¬
kestru. Okr.: CBT

kontrafagot — najgloblje piha¬
lo, podaljšuje fagotov obseg
za oktavo navzdol. Okr.: Kfg
ali Cfg

kontrapunkt (iz srv. lat. punc-
tus contra punctum = nota
proti noti) — kompozicijska
metoda samostojno vodenih, a
ubrano zvenečih glasov. Do
kraja 17. stoletja je bil kon¬
trapunkt edini nauk o kom¬
poziciji; kasneje se mu je
pridružil nauk o harmoniji z
ostalimi kompozicijskimi di¬
sciplinami. Nauk o kontra¬
punktu uči metodo kontra-
(  punktičnega dela s postopno
uporabo dveh in več glasov,
dalje posebnosti kontrapunk-
tičnega sloga (dvojni kontra¬
punkt) in postopek pri grad¬
nji kontrapunktičnih oblik
kanona in fuge. Historično
ločimo strogi kontrapunktični
stav od prostega; prvi upo¬
rablja stare tonalitete in iz-
njih izvirajoče posebnosti,
drugi pa sodobne. Kot kom-
pozicijsko-tehnična metoda je
kontrapunkt nepogrešljiv del
kompozicijskega študija
koral — srednjeveški cerkveni
napev; koralne lestvice —
stare (cerkvene) lestvice
kordofoni — instrumenti s stru¬
nami

koreografija — načrtovanje in
vodenje baletnega nastopa,
tudi sestava knjige (libreta,
scenarija) zanj

korepetitor — uvežbalec, po¬
možni dirigent

kornet — različek trobente, v
orkestru trobil melodijski in¬
strument. It. cornetto, frc. cor-
net a pistons. V avstrijskih
in poznejših vojaških an¬
samblih ga nadomešča krilni

167

9

Kornet

rog (nem. Fliigelhorn, it. fli-
eorno), podoben instrument

krakovjak — po mestu Krakovu
imenovan poljski ljudski ples
v dvodelni meri, deloma upo¬
rabljen tudi v koncertni
glasbi (Chopin!)

Kreutzerjeva sonata: L. v. Beet¬
hovnova violinska sonata op.
47, posvečena violinistu R.
Kreutzerju, ki je pa ni nikoli
izvajal. L. N. Tolstojeva no¬
vela tega naslova ni komen¬
tar k sonati, temveč samo¬
voljno tolmačenje, za katero
imenovano delo ne daje v ob¬
jektivni presoji nobenega po¬
voda

kromatika — (prvotno »barva-
nost«): 1. v diatonični lestvici
vmesni polton 2. dvanajst-
tonska vrsta, sestoječa iz sa¬
mih poltonov — kromatičen
— poltonski

Ksenija: opera V. Parme, libre¬
to dr. F. Gosti in skladatelj.
Prva izvedba 1897 v Ljub¬
ljani

ksilofon — idiofon (tolkalo), ki
sestoji iz razvrščenih lesenih
ploščic, na katere udarjamo
z dvema lesenima žličkama.
Danes obstaja več vrst ksilo¬
fonov z različnimi obsegi; ne¬

kateri imajo električne reso¬
natorje (ojačevalce); to so
marimbe in nabimbe, prvotno
primitivni južnoameriški ali
mehiški instrumenti, ki pa
jih je kasneje izpopolnil ame¬
riški iznajditelj Deagarn (ma-
rimbaphone, marimbaxy!opho-
ne itd.). It. silofono, frc. xylo-
phone — iz grškega (»xylos«
— les)

kujawiak — poljski ljudski ples
v trodelni meri; tudi v umet¬
ni glasbi poljskih skladate¬
ljev

kvadrilja — družabni ples iz
18. stoletja, ki obstoji iz pet
poddelov, izmenoma v trodel¬
ni in dvodelni meri; tudi.ka-

drilja

kvarta — interval 4. stopnje
lestvice (od lat. quartus —
četrti). —■ Kvartet — sestav
štirih glasov- ali glasbil: go¬
dalni kvartet — 2 violini,
viola in violončelo; pihalni
kvartet — flavta, oboa, klari¬
net in fagot (drugi sestavi so
možni s pritegnitvijo trobil);
klavirski kvartet — tri godala
in klavir; nadaljnje podobne
kombinacije štirih instrumen¬
tov nimajo stalnih nazivov;
pevski kvartet — sopran, alt,
tenor in bas, pa tudi drugi
sestavi: kvartet sestavljajo

slednjič tudi štirje istovrstni
glasovi ali instrumenti, npr.

168

(moški) pevski kvartet: po

dva tenorja in basa; kvartet
violončelov — štirje violon¬
čeli, kvartet rogov = štirje
rogovi itd. — Kvartola —
skupina štirih not nameVto
treh ali šestih. — Kvart-
sekstakord — druga prestava
trozvoka, s kvinto v basu
kvinta — interval 5. stopnje
lestvice (od lat. quintus ■—
peti). — Kvintet — sestav
petih glasov ali instrumentov.
Godalni kvintet: godalni kvar¬
tet, pri katerem je viola ali
violončelo podvojen ali pa go¬
dalni kvartet s kontrabasom;
klavirski kvintet: če imamo
pri skupini štirih instrumen¬
tov (godal ali pihal) klavir;
pihalni kvintet: flavta, oboa,
klarinet; fagot in rog ali po¬
dobno sestavljena zasedba.
Pevski kvintet: ansambel pet
poljubno izbranih glasov. —■
Kvintola — skupina petih not
namesto štirih ali šestih
kvodlibet = quodlibet, poljub¬
no sestavljena skladba

L

ta — 6. solmizacijska stopnja,
npr. v c- duru »a«

Labodje jezero: balet P. I. Čaj¬
kovskega, koreografija M. Pe-
tipe in L. Ivanova
Lady Macbeth mzenskega okrož¬
ja: opera D. Šostakoviča, be¬
sedilo napisal A. Preis po ro¬
manu Leskova. Prva izvedba
1934 v Moskvi
lagrimoso (it.) — jokajoče
lamentatio (lat.) — žalostinka;
lamentoso (it.) — objokujoče,
tožeče

languido (it.) — željno, hrepe¬
neče

largo (it.) — počasi, široko;

larghetto -— malo hitreje kot
largo; larghissimo — zelo po¬
časi; allargando — zaustav¬
ljajoče; lahko tudi naslov ali
podnaslov skladbe
legato (it.) — vezano; non legato

— nevezano, osnovni način
klavirskega igranja; legatissi-
mo — zelo vezano, osnovni
način orgelske igre

legenda •—• naslov skladbe, ki
teče v pripovednem, legend-
nem načinu

leggero (tudi leggiero) (it.) —
lahno, spretno; leggerissimo

— zelo urno, zelo spretno =

con leggerezza

legno (it.) — les; col legno — s
palico loka (pri godalih)
Leitmotiv (nem.) — vodilna mi¬
sel, posebno pri Wagnerjevih
operah, kjer določeni motivi
stalno spremljajo nastopajoče
osebe ali dogodke
Leningrajska simfonija: naslov
7. simfonije D. Šostakoviča
(op. 60); skomponiral jo je
(odsoten) 1941 med oblega¬
njem Leningrada
lento (it.) — počasi; rallentando

— zaustavljajoče

Leonora: prvotni naslov L. v.
Beethovnove opere »Fidelio«;
3 uverture k tej operi, ki se
pogosto izvajajo tudi na kon¬
certih

Lepa Vida: opera R. Savina
(F. Širce), besedilo dr. R. Bat-
ka. Prva izvedba 1909 v Ljub¬
ljani, potlej več predelav
libretto (it.) — operno in ora¬
torij sko (kantatno) besedilo
Libuša: opera B. Smetane, be¬
sedilo J. Weniga. Prva izved¬
ba 1881 v Pragi

169

licenza (it.) — svoboda, dovo¬
ljenje; con licenza — svo¬
bodno

lidijska lestvica — 4. stara
(cerkvena) lestvica, zgrajena
v diatoničnem c-duru na
tonu »f«

Lied (nem.) — pesem: Lied

ohne Worte — pesem brez be¬
sed, pogostna označba za
krajše lirične instrumentalne
skladbe; Lied von der Erde
(Pesem o zemlji) — simfo¬
nični ciklus (simfonija) G.
Mahlerja na 6 starokitajskih
pesnitev

ligatura — skupina med seboj
zvezanih not v menzuralni
notaciji

linearno — vodoravno; linearni
kontrapunkt — metoda dela,
ki posveča prvenstveno pozor¬
nost melodiji in pri tem za¬
nemarja harmonično dogaja¬
nje; nasprotje: vertikalno
lirico (it.) — lirično; frc. lyri-
que kot značilno razločilo pri
operah: Opera lyrique — li¬
rična opera, Opera comique
— komična opera (gl. tam!)
lira — 1 . starogrško glasbilo,
podobno kitari; 2. pri vojaški
godbi na stojalo obešeni
zvončki; 3. violinski različek
v 15. in 16. stoletju
l’istesso tempo (it.) = lo stesso
tempo — ista hitrost
liuto (it.) — lutnja (gl. tam!)
Ljubezen-čarovnik, gl. El Amor
brujo!

Ljubezen do treh oranž: ko¬
mična opera S. Prokofjeva,
besedilo po Gozzijevi fanta¬
stični pripovedki napisal skla¬
datelj. Prva izvedba 1921 v
Chicagu

Ljubezen treh kraljev, gl.

L’Amore dei tre re!

loco (it.) — mesto, označba za
preklic znaka »8«, ki predpi¬
suje igranje za oktavo više
(zastarelo)

Lohengrin: opera R. Wagnerja,
besedilo skladateljevo. Prva
izvedba 1856 v Weimaru
lokrijska lestvica — jonska
lestvica, stara (cerkvena) le¬
stvica na tonu »c«
londonske simfonije: 12 simfo¬
nij, ki jih je napisal F. J.
Haydn za londonskega kon¬
certnega podjetnika Salomona
leta 1795

lontano (it.) — daljno; da lon-
tano — iz dalje

Louise: opera G. Charpentiera,
besedilo skladateljevo. Prva
izvedba 1900 v Parizu
Lovci biserov, gl. Pecheurs de
perles!

loure (frc.) — normanski ljud¬
ski ples v trodelnem taktu;
loure — ljudsko godalo za
spremljavo k plesu loure.
Lucia di Lammermoor: opera
G. Donizettija, libreto napisal
Cammerano po povesti W.
Scotta. Prva izvedba 1835 v
Neaplju

Ludus tonalis (lat.) — igra to¬
nov, klavirska suita P. Hinde-
mitha, sestavljena iz 12 fug,
11 preludijev ter predigre, ki
obrnjena zaključi ciklus kot
poigra

lugubre (it.) — žalobno, mrko
Lulu: opera A. Berga, besedilo
po dveh igrah Wedekinda se¬
stavil skladatelj. Prva izved¬
ba 1937 v Ziirichu
lungo (it.) — dolg; lat. longa
pomeni (dolgo) notno vred¬
nost v menzuralni notaciji
lusingando (it.) •— prikupno,

priliznjeno

170

I

i

Lutnja

lutnja — srednjeveško brenkalo
hruškaste oblike s 6 strunami,
ki je bilo splošno razširjen
domači instrument, posebno v
16. stoletju. Tedaj je obsega¬
la družina lutnje mnogo raz-
ličkov, med njimi so bile naj¬
bolj znane teorbe in mandore.
Za lutnjo je obstajala poseb¬
na notacija, tablatura. It. liuto,
frc. luth, nem. Laute (slov.
tudi plunka)

M

m —■ 1 . okrajšava za (it.) mano,
(frc.) main —■ roka, pri instru¬
mentih, ki se igrajo dvoročno
(klavir, harfa, orgle itd.);
2. kratica za »manual« pri or¬
gelski igri; 3. MM — kratica
za (Malzlov) metronom, pri¬
pravo za točno in enakomerno
štetje števnih enot pri izvedbi
skladb (izum J. N. Malzla,
Beethovnovega prijatelja)

ma (it.) — toda; (allegro) ma
non troppo — ne preveč
(hitro), i. p.

Madama Butterfly (Gospa Me¬
tuljček): opera G. Puccinija,
besedilo sestavila Giacosa in
Ulica po noveli L. Longa in
drami D. Belasca. Prva upri¬
zoritev 1904 v Milanu
madrigal — srednjeveška oblika
vokalne glasbe, sprva dvo¬
glasna, kasneje mnogoglasna
(polifona), prvenstveno na po¬
svetno besedilo. Poznamo
mnogo madrigalskih različ-
kov, kakor so kanconeta,
pastorale i. p., pa tudi arije
in celo baleti so bili včasih
komponirani kot madrigali.
Po deželi nastanka in uporabe
se ločijo italijanski in flamski
madrigal (v 14. stoletju) in
angleški madrigal (v 16. sto¬
letju); kot najbolj razširjena
oblika (nespremljane) vokalne
polifonije posvetnega značaja
pa je bil madrigal doma v
vseh kulturnih deželah
maestoso (it.) — veličastno
maestro (it.) —• mojster, danes
v evfemističnem pomenu na¬
ziv za vodilne glasbenike in
godbenike sploh
maggiore (it.) — večji, označba
za »dur«; pri klasičnih va¬
riacijah pomeni dursko va¬
rianto v nasprotju z molsko
(minore) (frc.) majeur —
mineur)

magnificat (lat. »poveličuje«) —
liturgični slavospev, v glasbi
skladba po cerkveni pesmi
»Magnificat anima mea Do-
minum«; tudi večstavčna
kantata s to vsebino
malaguena (šp.) — španski ljud¬
ski ples iz okolice mesta Ma¬
laga, različek fandanga

171

Mandolina

Ma Mere l’oye (Moja mati gos):
orkestralna (baletna) suita
M. Ravela po Perrauitovih
pravljicah

mandolina — italijanski ljudski
instrument tipa lutnje s štiri¬
mi dvojnimi strunami, ki ga
igramo z roženinasto trzalico;
po zvoku podobna naši tam¬
burici. Izdelujejo jo v raznih
velikostih; oktavo nižja je
mandola. Mandolina je ne¬
apeljskega izvora; druga vrsta
je bila milanska mandolina
s petimi pari strun, vendar
se je ta skoraj povsod umak¬
nila neapolitanski mandolini

Manfred: 1. spremljevalna glas¬
ba R. Schumanna (op. 115) k
Byronovi pesnitvi; 2. simfo¬
nična pesnitev (simfonija) P.
I. Čajkovskega (op. 58) na isto
pesnitev

mannheimska šola: kompozicij¬
ska slogovna smer iz srede 18.
stoletja, ki so jo začeli v
Mannheimu; njeni najbolj
vidni predstavniki so bili čla¬

ni družine Stamic (Stamitz).
Razlikovali so se od predhod¬
nikov (Bach, Handel) posebno
v tem, da so začeli gojiti homo-
fonijo (melodijo s spremljavo),
medtem ko je bila. prejšnja
doba izrazito polifona (kontra-
punktična). Tej šoli pripisuje¬
jo tudi uvedbo močnih in ne¬
nadnih dinamičnih kontrastov
mano (it.) — roka, frc. main;
mano destra — desnica, mano
sinistra — levica (frc. main
droite, main gauche), okr.:
m. d. in m. s.; a due (tre,
quattro) mani — dvo-, tro-,
štiriročno, frc. a deux, trois,
quatre mains)

Manon; opera J. Masseneta, be¬
sedilo po Prevostovem roma¬
nu »Histoire de Manon Les-
caut« napisala Meilhac in Gil-
le. Prva uprizoritev 1884 v Pa¬
rizu. — Manon Lescaut: ope¬
ra G. Puccinija, besedilo se¬
stavili Oliva, Praga in Ulica
na isto snov. Prva uprizori¬
tev 1893 v Torinu
manual — pri orglah klaviatura
za roke

maracas — kubansko ljudsko
tolkalo iz sušenih školjk; vanj
zaprti bob ali fižol daje po¬
seben, klokotajoč zvok
marcato (it.) — poudarjeno, iz¬
razito

marimba — vrsta ksilofona (gl.
tam!)

Mariage de Figaro — Figarova
svatba — Le nozze di Figaro,
gl. tam!

La Marseillaise — marseljeza,
uradna francoska državna
himna, tekst in melodijo na¬
pisal Rouget de Lisle 1792.
Ime po polku iz mesta Mar¬
seille, ki je z njo prikorakal
(1792) v Pariz

172

marš (it. marcia, frc. marche)
— koračnica; marcia funebre
—- marche funebre — žalna
koračnica

Marta: komična opera F. v. Flo-
towa, libreto napisal F. W.
Riese. Prva uprizoritev 1847
na Dunaju

martele (frc., it. martellato) —
oznaka poudarjene oblike lo-
kovanja detaehe (gl. tam!) pri
godalni igri

massimo (it.) — največji, naj¬
bolj —; npr. con massima
forza — z največjo silo; con
massima intensita — kar naj¬
bolj intenzivno

maša — oblika obredne glasbe
z obveznimi deli Kyrie, Gloria,
Čredo, Sanctus (in Benedic-
tus, ali pa ločeno), Agnus Dei.
Lat. in it. missa, frc. messe.
Črna maša — missa pro de-
functis, pogosteje requiem
imenovana, ima namesto de¬
lov Gloria in Čredo stavek
Dies irae. Velika maša —
missa solemnis, vsebuje po¬
leg obveznih delov še druge
speve; sicer pa je v številu
delov mnogo različkov. —
Parodistična maša je bil v 16.
stoletju priljubljen način, ki je
V napeve mašnih delov vpletal
napeve drugih avtorjev, pa tudi
takšne iz narodnih ali pona¬
rodelih popevk. Med mašami
imamo še mnogo različkov,
kakor missa ad fugam (kon-
trapunktična, fugirana maša),
missa brevis (kratka maša),
itd.

Mathis der Maler (Slikar Ma¬
tevž): opera P. Hindemitha na
lastno besedilo iz življenja
nemškega slikarja Mathiasa
Griinewalda (1460—1530). Prva
izvedba 1934 v Zurichu. —

Skladatelj je združil posamez¬
ne stavke iz opere v simfonič¬
no suito pod istim naslovom
Matija Gubec: opera R. Savina,
besedilo Fr. Roša in sklada¬
telja. Prva izvedba 1936 v
Ljubljani

Ma vlast (Moja domovina): na¬
slov cikla 6 simfoničnih pesni¬
tev B. Smetane, poveličujejo
češko pokrajino in zgodovino
Mavra: opera I. Stravinskega,
libreto napisal B. Kohno po
Puškinovi povesti »Hišica iz
Kolomne«. Prva uprizoritev
1922 v Parizu

mattinata (it.) — jutranjica
maxixe (port.) — braziljski ljud¬
ski ples v dvodelni meri
Mazeppa: simfonična pesnitev

F. Liszta po epu V. Hugoja,
poveličuje upor in smrt ukra¬
jinskega hetmana Mazeppe
mazurka —- poljski ljudski ples
v trodelni meri; v umetno
glasbo jo je uvedel F. F. Cho¬
pin

medianta — tretja stopnja dia¬
tonične lestvice

Mefistofele: opera A. Boita na
lastno besedilo po Goetheje¬
vem Faustu. Prva uprizoritev
1868 v Milanu. — Mephisto-
Walzer: dve simfonični in dve
klavirski skladbi F. Liszta,
deloma na podlagi pesnitve
N. Lenaua

megafon — vrsta zvočnega oja¬
čevalca; Edisonova iznajdba
za poslušanje na veliko da¬
ljavo

mehanični instrumenti — glas¬
bila, ki zvenijo brez izvajalca.
Že od 14. stoletja dalje so po¬
skušali ustvariti mehanične in¬
strumente; najprej zvonove,
ki so jih posebno uspešno me¬
hanizirali na Nizozemskem in

173

v Belgiji (carillon, igre zvo¬
nov), nato razne vrste orgel,
lajn, avtomatičnih klavirjev,
godal in pihal, orkestrionov.
Zanje so pisali skladbe tudi
veliki skladatelji: Mozart (Mu-
sik fiir eine Orgelwalze),
Beethoven (Wellingtons Sieg
oder die Schlacht bei Vitto-
ria) i. dr. Še dandanes obsta¬
jajo razne iznajdbe in dovr¬
šeni primeri mehaničnih in¬
strumentov

Die Meistersanger von Niirnberg

•—• Mojstri pevci iz Niirnberga,
komična opera R. Wagnerja
na lastno besedilo. Prva upri¬
zoritev 1868 v Miinchnu

Mellertion, gl. električni instru¬
menti !

melodija — smiselno in oblikov¬
no zaokrožena vrsta tonov, ki
napravlja enoten in značilen
vtis. — 'Melodičen — ustrezen
tem pogojem; melodična mo-
lova lestvica —• vrsta molovih
lestvic (gl. tam!). — Melos —
melodična vsebina melodije
ali skladbe

melodrama — spevoigra, v Ita¬
liji tudi izraz za opero

membranofoni — instrumenti z
napeto ustrojeno kožo kot zvo¬
čilom

meno (it.) — manj; meno mosso

— počasneje; nasprotje: piu

— več, bolj

menzuralna notacija — notacij-
ski sistem od 13. do 16. sto¬
letja. — Glasba v tej notaciji
se imenuje tudi menzuralna
glasba

menuet — francoski dvorski ples
17. in 18. stoletja, v trodelni
meri (it. minuetto). Kasneje
stavek v sonati (simfoniji) v
obliki M-T-M (menuet-trio-
menuet), pri čemer je vsak

člen za=e napisan v trodelni
pesemski obliki (A-B-A)

La mer (morje): naslov več sim¬
foničnih pesnitev, od katerih
je najbolj znana Debussyjeva
Mesija: oratorij G. F. Handla,
libreto po sv. pismu napisal
C. Jennens. Prva izvedba 1742
v Dublinu

messa di voce (it.) — (pravilna)
postavitev glasu pri pevskem
pouku

mesto (it.) — žalostno, turobno
metamorfoza — sprememba, no¬
vejši naziv za (podobno gra¬
jene) variacije
metronom — gl. MM!
Metropolitan Opera: osrednje

newyorško operno gledališče,
najpomembnejša in najboga¬
tejša opera sveta
metrum (gr.) — mera, osnovna
razporeditev težkih in lahkih
dob v skladbi; / metrika —
nauk o taktu

mczza voce (it.) — polglasno

4

?

ot

t

T

t

t

1 Maxima

2  Longa
5 Brevis

4 Semibrevis

5 Minima

6 Scmiminima

7  Fusa

8 Scmifusa

Menzuralna notacija

174

,mf = mezzoforte (it.) — polglas¬
no, mp =, mezzopiano
mi — 3. lestvična stopnja v sol-
mizaciji

Mignon: opera A. Thomasa, be¬
sedilo po Goetheju napisala
M. Carre in J. Barbier. Prva
uprizoritev 1866 v Parizu
Mikrokosmos: zbirka 153 kratkih
klavirskih skladb JB.  Bartoka
mikroton — interval, ki je manj¬
ši od poltona, npr. četrtton
miksolidijska tonaliteta — 4. av¬
tentični ton starih (cerkvenih)
načinov; obseg od g do g’ v
c-durovi lestvici

mimodrama = i pantomima (gl.
tam!)

Minnesinger (edn. Minnesanger)
(nem.) — -nemški pesniki-pev-
ci od 12. do 14. stoletja. V
15. stoletju so njihovo tradi¬
cijo nadaljevali mojstri-pevci
(Meistersinger)

minore (it.) — manj, izraz za
»mol«; frc. mineur. Tudi vari¬
acija v molu

minstrels (stfr.) — prvotno po¬
klicni godbeniki v fevdalnem
redu, danes ameriški podjet¬
niki za črnske godbenike
miniatura — drobna instrumen¬
talna skladba nedoločene ob¬
like

minutni valček — vzdevek Cho¬
pinovega valčka op. 64/1, ki
naj bi trajal 1 minuto
Miroirs (zrcala): zbirka klavir¬
skih skladb M. Ravela
mirliton — glasbilo-igrača, pri
katerem izvajalec z brenča¬
njem trese membrano (opno)
misterioso (it.) — skrivnostno,
pritajeno

misura (it.) — mera, takt, mi-
surato —• (strogo) v taktu (frc.
mesure)

Moč usode, gl. La Forza del de-
stino!

modalno — mersko; v določe¬
nem tonovskem načinu
moderato (it.) — zmerno hitro;
= moderatamente (frc. mo-
dere)

modinha (port.) — brazilska sen¬
timentalna popevka
modulacija — prehod iz ene to¬
nalitete v drugo (pri harmo¬
niji)

mol — tonski rod s karakteri¬
stično lego poltonov; harmo¬
nični mol ima poltone med 2.
in 3., 5. in 6. ter 7. in 8. le¬
stvično stopnjo; melodični mol
ima poltona med 2. in 3. ter
7. in 8. stopnjo pri stopanju
navzgor, med 5. in 6. ter 2. in
3. med stopanjem navzdol;
naravni mol ima poltona med
2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo;
naravni in harmonični mol sta
enaka v obeh smereh
molto (it.) — zelo; di molto —
zelo zelo

monodija — samospev, napev
brez spremljave, enoglasje
monofonija — enoglasje, na¬
sprotje: polifonija — večglasje
monotematika — izraz za obli¬
kovanje z eno samo glasbeno
mislijo (temo); nasprotje: poli-
tematika — izraz za gradnjo
z več temami

monoton — 1. v gregorjanskem
koralu recitacija na enem sa¬
mem tonu; 2. enoličen
modus (lat.) — način, splošna
označba za tonovski način,
posebno v stari glasbi; in mo¬
do (it.) — na način
monokord — enostrunik, stara
priprava za merjenje interva¬
lov (ni bila glasbeni instru¬
ment)

175

moment musical (frc.) — glas¬
beni trenutek, utrinek, kraj¬
ša instrumentalna oblika brez
določene forme

morbitlo (it.) — bolestno = con

morbidezza

mordent — vrsta tonskega or¬
namenta (v stari slov. termi¬
nologiji »grizec«)
morendo (it.) — umirajoče, iz¬
ginjajoče

mormorando (it.) — mrmrajoče,
brenčeče

mosso (it.) — razgibano
motet — najvažnejša srednje¬
veška vokalna polifona forma.
Med 13. in 17. stoletjem po¬
zna motet mnogo različkov;
zdaj ločimo navadno srednje¬
veški motet od renesančnega.
Motet je bil komponiran na
liturgično ali nabožno besedilo
in se je včasih le po tem raz¬
likoval od madrigala. Po de¬
želah, kjer so gojili motet kot
kompozicijsko panogo in kot
izvajalski način (motetno pet¬
je), razlikujemo motetne kom¬
pozicijske šole ali smeri, tako
nizozemsko, belgijsko, fran¬
cosko, italijansko šolo in med
temi še po mestih, npr. be¬
neško in rimsko smer. Do 17.
stoletja je bil motet brez in¬
strumentalne spremljave, kas¬
neje pa so k izvedbi priteg¬
nili instrumente, najprej or¬
gle. Besedila velike večine
motetov so bila latinska; v
poznem motetu se pojavijo
tudi teksti v drugih jezikih
motiv — najmanjša samostojna
oblikovna enot^ glasbe; vsa¬
ka skladba sestoji bodisi iz
nanizanih različnih motivov
z variantami ali brez njih ali
pa iz ponovitev istega motiva

Morana: opera J. Gotovca, be¬
sedilo napisal Ahmed Murad-
begovič. Prva uprizoritev 1950
v Zagrebu

moto (it.) — gibanje; con moto
—• razgibano; moto perpetuo
= perpetuum mobile (lat.) —
naziv za instrumentalne
skladbe, ki vseskozi vzdrže
enako hitro ritmično gibanje
motto — geslo; značilna glas¬
bena misel, podana v začetku
skladbe, se večkrat ponovi v
toku skladbe

movimento (it.), mouvement
(frc.) — gibanje; lo stesso
movimento — enako hitro; v
romanski terminologiji tudi
označba za »stavek« (v sonati
ali simfoniji)

Možiček: baletna pantomima

Jos. Ipavca (nemški naslov:
Der Hampelmann, 1901)
multitonalnost — številno me¬
njavanje tonalnosti v skladbi
multimeter — merski obrazec,
v katerem se mera pogosto
menjava, npr. 2 ji  in 3 /i  takt;
posebno v zvezi z multitonal-
nostjo v nekaterih slogovnih
smereh prvih desetletij naše¬
ga stoletja

musette (frc.) — duda, meh; od¬
stavek v plesni suiti, kjer se
oponaša značilno brundanje
dude

mušica ficta (lat.) — praksa
uporabljanja kromatičnih to¬
nov v razdobju od 10. do 16.
stoletja

mušica mundana (lat.) — po¬
svetna glasba; z izrazoma
mušica humana in mušica in-
strumentalis sestavlja kozmo-
logično, nabožno trilogijo, v
kateri pomeni prva »sferično
harmonijo« (po Platonu), dru¬
ga »duševno harmonijo« in

176

tretja pravo, zvenečo glasbo.
Vse tri izraze je v prenese¬
nem pomenu uporabil P. Hin-
demith za svojo simfonično
suito (simfonijo) »Harmonia
mundi«. Musiča (it.), musique
(frc.) — muzika, glasba; tudi
označba za skladbe brez ob¬
vezne oblike (npr. Musique
funebre — Žalna glasba)

mutacija — 1. sprememba v
prestopu človeškega glasu iz
otroške dobe v mladeniško;
2. strokovni izraz za prestop
iz prvega heksakorda v cjrugi
heksakord v nauku o kontra¬
punktu strogega stava

muzikalna drama — izraz, ki ga
je izbral R. Wagner za ozna¬
čevanje svojih oper, da bi jih
ločil od navadnih del te vrste

muzikologija — glasbena zna¬
nost

N

nabimba — vrsta ksilofona, gl.
tam!

narodne (nacionalne) himne:

pesmi, ki so jih narodi ali
države sprejeli kot službene
napeve za slovesne priložno¬
sti. Večina držav ima svojo
himno; zgledna je bila avstrij¬
ska »cesarska« pesem, ki jo
je zložil F. J. Haydn. Seda¬
nje uradne himne so: Avstrija
— Land der Berge (Dežela
gora), tekst Pavla Preradovič
(sic!), glasba posneta po neki
Mozartovi kantati. Anglija —
God save the queen (Bog va¬
ruj kraljico), avtor teksta in
glasbe neznan. Francija — La
Marseillaise — gl. tam!. Nem¬
čija — Einigkeit und Recht
und Freiheit (Enotnost in pra¬
vica in svoboda), tekst H. v.

Failersleben, melodija po
Haydnovi cesarski pesmi. So¬
vjetska zveza — Himna sovjet¬
ske zveze, tekst Mihajlov in
Registan, glasba A. Aleksan¬
drov. Združene države Ame¬
rike — The star-spangled
banner (Z zvezdami posuti
prapor), tekst F. S. Key, na¬
pev J. S. Smith. Češkoslovaška
—■ Kde domov muj (F. Škro-
up). Poljska — Jeszcze Pol-
ska nie zginila (star napev),
itd. Nekatere države nimajo
lastnih himen, temveč se za¬
dovoljujejo z izposojenimi;
tudi naša uporablja poljski
uradni napev. Mnogo pa jih
nima službeno določenih tek¬
stov, oziroma melodij, in si za¬
torej pomagajo priložnostno.
Veliki revolucionarni pokreti
so vselej imeli svojo himno;
taka je »internacionala«, ki h
je tekst napisal E. Pottier, na¬
pev pa A. de Geyter; v to
vrsto gre šteti tudi marseljezo,
varšavljanko i. dr.
neapeljska seksta — poseben
interval in po njem akord
(neapeljski) v kadenci, kate¬
rega so prvič uporabljali A.
in D. Scarlatti v Neaplju
negro spirituals (angl.) — črn¬
ske duhovne pesmi
Neo-Bechstein, gl. električni in¬
strumenti !

neoklasicizem — slogovno giba¬
nje v našem stoletju, ki je bilo
naperjeno proti pretiravanjem
pozne romantike in se je pri-
poznavalo k idealom starih
klasičnih mojstrov, zlasti ti¬
stih iz 18. stoletja
neoromantika — nova romanti¬
ka, označuje slogovno smer
poromantične (po Wagnerju)

12 — Glasbeni slovarček

177

dobe, stopnjujoč izrazna sred¬
stva romantike

nevme (gr.) — srednjeveški no-
tacijski znaki

Der Ring des Nibelungen (Nibe-
lunški prstan): operna tetra¬
logija (4 večeri) R. Wagnerja,
na lastni tekst, svobodno po¬
snet po nemškem ljudskem
epu Das Nibelungenlied. Ve¬
čeri so: 1. Das Rheingold

(Rensko zlato), 2. Die Walkiire
(Valkira, božanska deklica),
3. Siegfried, 4. Gotterdamme-
rung (Somrak bogov). Prva
celotna izvedba 1876 v Bay-
reuthu ob posvetitvi posebne¬
ga festivalskega gledališča
ninna-nanna (it.) — zazibalka,
uspavanka

Nižava (Tiefland): gl. tam!
neobarok — novi barok, slogov¬
na smer v 20. stoletju, ki želi
navezati na kompozicijsko pra¬
kso 17. stoletja

neoprimitivizem — smer moder¬
ne glasbe, ki išče pobude iz
elementov glasbene govorice
primitivnih narodov
nizozemska šola — kompozicij¬
ska smer 15. in 16. stoletja, ki

so jo prav posebno gojili moj¬
stri burgundskega, flamskega
in valonskega porekla, delujo¬
či na Nizozemskem. Od tam
je prešla tudi v druge dežele,
posebno v Italijo
nobile (it.) — plemenito, vzvi¬
šeno

Nobilissima visione — balet P.
Hindemitha, tudi orkestrska
suita

Les Noces (frc., slavja, poročna
slavja) — balet I. Stravinske¬
ga, koreografija B. Nižinskega
Noches en los jardines de Es-
paha (Noči v španskih vrto¬
vih) — suita za klavir in or¬
kester M. de Falle
Noč na Golem brdu (Noč na Lisi
gori) — simfonična slika M. P.
Musorgskega po Gogoljevi po¬
vesti, prvotno z zborom »Noč¬
na Triglavu« namenjena operi
»Soročinski sejem«; se običajno
izvaja koncertno v priredbi
N. Rimskega-Korsakova
nokturno (it. notturno, frc. noc-
turne) — nočna razpoloženj¬
ska slika, označba za instru¬
mentalno skladbo ustrezne
vsebine in kolorita, brez stro¬
go vezane forme, navadno v
eni od razširjenih pesemskih
oblik (npr. A-B-A) ,
nona — 9. interval: nonakord
— peterozvok z nono kot okvir¬
nim intervalom

nonet — skupina 9 izvajalcev;
instrumentalna skladba za 9
instrumentov, npr. godalni
kvartet in pet pihal, i. p.
non (it.) — ne; non troppo —
ne preveč; isto pomeni .non
tanto

Norma: opera V. Bellinija, tekst
F. Romani. Prva izvedba 1831
v Milanu

178

nota cambiata (lat.) — menjal¬
na nota, posebna oblika treh,
štirih ali petih tonov kot ce¬
lota pri strogem stavku kon¬
trapunkta

notacija — zapisovanje zvokov
z notami; današnja notacija
ima za fiksiranje zvoka pete-
ročrtni (notni) sistem (črtov-
je) in mnogo posebnih zna¬
kov: ključe, note (znake za
tone in znake za pavze), takt-
nice, merske predpise, pred¬
znake itd. Predhodnik sedanje
notne pisave je notacija v nev-
mah; obstajajo pa še drugačna
zapisovanja zvokov (tablatu-
re). Vzporedno z ustalitvijo
sedanje notacije tečejo števil¬
ni poskusi reforme, ki pa se
doslej še niso mogli uveljaviti
spričo obsežne pevske in in¬
strumentalne literature, noti-
rane običajno

novakord — elektrofonsko glas¬
bilo, podobno elektronskim
orglam

noveleta — instrumentalna ne¬
vezana oblika kramljajočega
značaja

Le Nozze di Figaro — Figarova
svatba (gl. tam!)

nuove musiche (it.) •— nova glas¬
ba, označba za pojav glasbene
kompozicijske reforme začetek
16. stoletja (Ars nova), poskus
renesanse, ki pa je zašel dru¬
gam zaradi nepoznavanja an¬
tične glasbe ter jč ;  odprl pot
novejši glasbi

O

ob(b)ligato (it.) — obvezno; v
oblikoslovju nujen, bistven del
neke večstavčne (ciklične) for¬
me, npr. v suiti allemande,

1. suitni stavek; v salonskem
orkestru 2. violina
Oberon: opera C. M. v. Webra,
besedilo J. R. Planche. Prva
izvedba 1826 v Londonu
oboa (it., frc. hautbois — visoki
les): pihalo z dvojnim jezič¬
kom, 6 luknjicami in najmanj
13 zaklopkami. Obseg od »b«
do »g 3 «. Prastaro glasbilo, v
starem veku znano kot »aulos«
(gr.) — piščal, še danes v rabi
kot ljudsko glasbilo. Družina
oboj obsega še tudi različek
»angleški rog« (it. corno in-
glese, frc. cor anglais), prav¬
zaprav altovska oboa, uglaše¬
na kvinto niže od navadne
oboe (transponira za kvinto
navzdol); pridevnik »angleški«
je najbrž popačen iz prvotne¬
ga francoskega »angle« —
oglat, ker je prvi tip imel
spognjeno cev. V 17. stoletju
sta obstajala še tudi različka
»oboe da caccia« (lovska oboa)

Oboa in angleški rog

179

in »oboe d’amore« (ljubavna
oboa, tako imenovana zaradi
nežnega zvoka), ki ju skušajo
obnoviti. — Semkaj spada
tudi Heckelphon (gl. tam!);
fagot je v bistvu basovska
oboa. Okrajšava: ob
oda — hvalnica, slavospev, tu¬
di glasbena oblika s petjem
Oedipus Rex: opera I. Stravin¬
skega; latinsko besedilo J.
Cocteauja in A. Danielouja po
Sofoklovi drami. Prva izved¬
ba 1927 v Parizu

Ofikleid

ofikleid — danes opuščeno tro¬
bilo, ki so ga še v preteklem
stoletju izdelovali v treh veli¬
kostih (alt, bas in kontrabas);
sedaj ga je popolnoma izpod¬
rinila družina tub
L’Oiseau de feu (Ognjena ptica,
Žar ptica): balet I. Stravin¬
skega, koreografija A. Fokina.
Prva izvedba 1910 v Parizu
okarina — poljudno pihalo iz
plastičnega materiala, jajčaste

Okarina

oblike z več luknjicami (ime
od it. oca = gos)

oktava — 8. stopnja diatonične
lestvice; it. ottava

oktet — 1 . sestav 8 pevcev ali
izvajalcev 2. skladba zanj

Oljki: kantata H. Sattnerja na
Gregorčičevo odo

Ondes Martenot — gl. elektron¬
ski instrumenti!

op. — okr. za' opus (lat.) — delo,
običajna označba pri oštevil¬
čenih skladbah

opera —• drama z glasbo; po zna¬
čaju ločimo opere v resne in
šegave (opera seria in opera
buffa); vendar je to označe¬
vanje zelo splošno in mnogi
avtorji se ga ne drže. Neka¬
tere opere imajo govorjene
dialoge (tako prvotno Bizetova
»Carmen«), druge recitirane na
nekaterih tonih' (recitativi); do
srede 19. stoletja imajo opere
ločene glasbene točke, novejše
so po navadi komponirane v
enem toku (prekomponirane).
Mnogo naporov gre v ponovno
oživljanje starejših operskih
tipov, ker je prekomponirana
opera postala pretežavna za
povprečno operno občinstvo. —
Opereta (pravzaprav »mala
opera«) — glasbeno odrsko
delo lažjega značaja; spevo¬
igra je odrsko delo s prilož¬
nostnimi glasbenimi vložki

oratorij — celovečerno glasbeno
delo za petje in orkester na
nabožni tekst

180

organ — glas; organo (it.) —
orgle

orgle — aerofon z več klavia¬
turami za roke (manuali) in
vsaj eno klaviaturo za noge
(pedal) in nedoločenim števi¬
lom piščali raznih vrst. Stari
Grki so že poznali hidravlič¬
ne orgle (na vodni pogon); ka¬
sneje so postale obredni in¬
strument. Danes imamo cer¬
kvene in koncertne orgle (lo¬
čeno po prostoru, kjer so po¬
stavljene). Glede na dovajanje
zraka in sproženja igralnega
sistema ločimo pnevmatične
in elektropnevmatične orgle.
Poslednje so bolj sodobne. Or¬
gelski registri združujejo pi¬
ščali enake barve tona; neka¬
teri registri imajo drugo funk¬
cijo, npr. dinamično (forte,
fortissimo itd., pleno — vse
orgle = tutti). Orgle so naj¬
bolj komplicirani instrument
in imajo lastno veliko litera¬
turo. — It. organo, frc. orgue
organum (lat.) — 1. tip mnogo¬
glasnega petja od 9. do 13. sto¬
letja 2. orgle (gl. tam!)
orglice — pihalo s prenihajočimi
jezički, ki ga igramo z usti.
Orglice so raznih velikosti in
izdelave; izumil jih je F. Busch-
mann 1821 v Berlinu
Orfej: več oper tega imena, naj¬
bolj znamenite so: 1. Orfeo,
opera C. Monteverdija, libreto
A. Striggio. Prva izvedba 1607
v Mantovi. 2. Orfeo ed Euri-
dice, opera Chr. W. Glucka,
libreto Calzabigi. Prva izved¬
ba 1762 na Dunaju. 3. Orphee
aux enfers (Orfej v podzem¬
lju), opereta J. Offenbacha,
tekst H. Cremieux in L. Ha-
levy. Prva izvedba 1858 v Pa¬
rizu

Orglar: kantata M. Lipovška po
Prešernu

orkester — sestava raznih in¬
strumentalnih skupin. Danes
obstajajo razni tipi orkestrov;
vsi pa obsegajo zastopnike
vseh instrumentalnih zvrsti,
t. j. kordofonov, aerofonov,
membranofonov in idiofonov.
Orkestracija —■ instrumenta-
cija. Orkestrion — mehanično
(avtomatično) nadomestilo za
orkester

ornamentika — vse, kar spada
k tonskemu omamen tiran ju
(olepšanju)

ossia (it.) — ali

ostinato (it.) — trmasto, vztraj¬
no; naziv za poseben kompo¬
zicijski postopek, pri katerem
se ton ali tonska fraza neneh¬
no ponavlja

Otello: opera G. Verdija, tekst
priredil A. Boito po Shakes¬
pearovi drami. Prva izvedba
1887 v Malinu

ouverture (frc.) — predigra, uver¬
tura

oxfordska simfonija: Haydnova
simfonija št. 92, ki jo je zlo¬
žil v zahvalo za častni dokto¬
rat te univerze

P

p — okrajšava za »piano« —
tiho; pp — pianissimo — zelo
tiho; ppp — zelo zelo tiho
(piano pianissimo)

Pacific 231 — tip ameriške tež¬
ke lokomotive, simfonična pe¬
snitev (simfonični stavek) A.
Honeggerja

Padlim: 3. stavek simfonije

M. Kozine

padovana (paduana) (it.) — ita¬
lijanski ples iz 16. stoletja,
podoben pavani

182

Partitura: L. M. Škerjanc, Gazele, str. 84

I Pagliacci (Glumači): opera

R. Leoncavalla na lastno be¬
sedilo. Prva izvedba 1892 v
Milanu

pandiatonika — slogovna smer
v 20. stoletju, ki uporablja
diatonični lestvični material,
a ga obravnava svobodno in
brez povezanosti s terčno har¬
monijo

pantomima — gestična drama
brez govora z glasbeno sprem¬
ljavo

parafraza — svobodna obrav¬
nava ali obdelava tuje ali
lastne skladbe, nevezana in¬
strumentalna oblika
paralelizem — vzporedno kora¬
kanje akordičnih sklopov,
istosmerno v vseh glasovih;
paralelni intervali — isto¬
smerno stopajoči enaki inter¬
vali

pariške simfonije: 6 Haydnovih
simfonij (št. 82—87), ki jih je
skladatelj napisal za koncer¬
te framazonske združbe »la
Loge 01ympique« v Parizu
parlando (it.) — govoreče
parodija —• satirična imitacija
resnega dela; v glasbi pozne¬
ga 16. stoletja kompozicijski
način, pri katerem je sklada¬
telj uporabil tuje teme
Parsifal: zadnja opera R. Wag-
nerja na lastno besedilo na
podlagi srednjeveške legende.
Prva uprizoritev 1882 v Bay-
reuthu

part -— del, posamezni vokalni
ali instrumentalni glas
partialni toni = alikvotni toni
(gl. tam!)

partita — instrumentalna oblika,
podobna suiti; ime so pogosto
uporabljali v različnem po¬
menu v začetku 18. stoletja
partitura — zapisek vseh glasov
ali instrumentov ene skladbe;

sočasno zveneči glasovi so za¬
pisani točno drug pod dru¬
gim. Partiture za orkester na¬
vadno pišejo v določenem re¬
du, in sicer najprej aerofone
(pihala in trobila), nato mem-
branofone in idiofone in na
dnu partiture kordofone; go¬
dala po skupinah I. in II. vio¬
line, viole, violončela in kon¬
trabasa. Mnogo modernih del
odstopa od te razvrstitve in
uporablja po preudarku takš¬
ne, ki najbolj ustrezajo sestavi
orkestra

Partiturofon, gl. električni in¬
strumenti !

pasaža — označba za prehodne,
bolj tehnično kot izrazno po¬
membne odstavke v instru¬
mentalnih skladbah; pojem je
zelo širok in se da uporabljati
v raznih pomenih brez točne
opredelitve

pasijon — uglasbitev križanja
v krščanskem obredju po
tekstu evangelijev. V velike
pasijone so vnesene tudi
druge nabožne pesnitve in na¬
stopajo osebe kot udeleženci
dramatičnega dogajanja. Pri¬
mer: Bachov »Matevžev pa¬
sijon«

passacaglia (it., pasakalja, slov.)
— instrumentalna variacijska.
oblika s temo v trodelni meri.
Razlika med pasakaljo in ša-
kono (gl. tam!) se je polagoma
izgubila, ako je sploh kdaj
obstajala

passepied (frc.) — francoski
ljudski ples iz 17. stoletja v
trodelni meri (tudi v triolah)

pastorale (it.) (pastirsko) — vo¬
kalna ali instrumentalna
skladba bukoličnega razpolo¬
ženja. — Pastoralna sonata:
Beethovnova klavirska sonata

184

op. 28. — Pastoralna simfo¬
nija: Beethovnova simfonija
op. 68

patetico (it.) — patetično; Pa¬
tetična sonata: Beethovnova
klavirska sonata op. 13. Pate¬
tična simfonija: P. I. Čajkov¬
skega op. 74

pavana — dvorski ples 16. sto¬
letja v dvodelni meri in sve¬
čanega značaja

pavke — membranofon z ustro¬
jeno kožo, napeto nad kot-
last trup. V orkestru imamo
po več pavk, ki so različno
velike in uglašene (velike,
srednje, male pavke). Podob¬
ne so po zvoku bobnu, raz¬
likujejo pa se po tem, da dajo
točno uglašene tone. Pavke
so staro azijsko tolkalo. It.
timpani, frc. timbales (v vseh
jezikih pl. t.)

pavza — prestanek zvoka, za¬
znamovan s posebnimi znaki
v notaciji

pedal — 1 . pri klavirju pripra¬
va, ki podaljša zvok — desni
pedal, ali pa ga utiši — levi
pedal; 2. pri orglah: klavia¬
tura za noge; 3. pri kompozi¬
ciji: ležeči ton v basu

Pecheurs de perles (Lovci bi¬
serov): opera G. Bizeta, bese¬
dilo napisala M. Carre in
P. E. Cormon. Prva izvedba
1865 v Parizu

Peer Gynt: dve orkestralni suiti
E. Griega po scenski glasbi
k Ibsenovi istoimenski igri
Pelleas et Melisande: opera

Cl. Debussyja na besedilo
M. Maeterlincka. Prva izved¬
ba 1902 v Parizu
pentatonika — peterostopna le¬
stvica, npr. c-d-f-g-a ali pa
lestvica črnih klavirskih tipk.
Mnogo primitivnih in kultur¬
nih narodov pozna samo pen-
tatonske lestvice
perdendosi (it.) — izgubljajoče
se

pesante (it.) — težko
Peter Grimes: opera B. Brittna,
besedilo M. Slater po pesnitvi
Crabbeja (The Borough). Prva
izvedba 1945 v Londonu
Peter in volk: otroška glasbena
pripovedka za pripovednika
in orkester, napisal S. Pro¬
kofjev, op. 67

Petruška: balet I. Stravinskega,
koreografija M. Fokina. Prva
uprizoritev 1911 v Parizu.
Koncertno izvajajo tudi suito
iz točk baleta
pezzo (it.) — kos
PF — okrajšava za pianoforte
— klavir; svoj čas tudi obrat¬
no: FP (fortepiano); »pf« —
dinamična označba za nepo¬
sreden prestop iz »p« (piano)
v »f« (forte); tudi obratno
»fp«

Phonola — mehanični klavir
Photophon, gl. električni instru¬
menti!

a piacere (it.) — poljubno; isto
kot ad libitum (lat.)

185

pianoforte — klavir; pianino —
pokončni klavir z lastno, pla¬
ninsko mehaniko
Pianola — mehanični klavir
piangendo (it.) — jokaje
piatti (it.) — činele; gl. tam!
piccolo (it.) — majhen, mali; v
rabi pri vseh instrumentih, ki
so sorazmerno majhni (npr.
tamburo piccolo — mali bo¬
ben). Piccolo (slov. pikolo) —
navadno naziv za malo flavto
(namesto flauto piccolo)
pieno (it., pleno, lat.) = tutti
pri orglah: vse piščali odprte
pikardijska terca (po francoski
pokrajini Pikardiji) — pri
končnih akordih cerkvenih
tonalitet velika terca, kjer bi
bilo pričakovati malo terco
Pierrot lunaire: 21 pesnitev

A. Girauda; za pripovedni
glas in komorni orkester jih
je komponiral A. Schonberg,
op. 21

Pikova dama: opera P. I. Čaj¬
kovskega, libreto po Puškinu.
Prva izvedba 1890 v Peter¬
burgu

piston (frc.) — ventil (pri tro¬
bilih), priprava za podaljša¬
nje zračnega stebra v cevi in¬
strumenta

piu (it.) — bolj, več; piuttosto
precej, dokaj

pizzicato (okr. pizz, it.) — trga¬
no s prstom (pri godalih)

Pk — kratica za »pavke«
plagalna kadenca: zveza dveh
akordov, pri kateri koraka os¬
nova kvinto navzgor (= kvarto
navzdol). Piagalen — stran¬
ski, izveden; plagalne lestvice
— glavnim (avtentičnim) le¬
stvicam ustrezne stranske le¬
stvice pri starih tonalitetah,
npr. hipodorska lestvica — dia¬
tonična lestvica, ki leži kvarto

pod osnovno dorsko lestvico,
ima pa sicer iste tone kot le-ta
plain-chant (frc., plain-song,
angl., cantus planus, lat.) —
gregorijanski koral, monofono
(enoglasno) petje sploh
Planeti: simfonična suita G.

Holsta s stavki, naslovljenimi
po planetih
Plašč, gl. Trittico!
plektrum (iz gr. Plektron) —
trzalica, s katero igramo ne¬
katera brenkala

Ples v maskah, gl. Un Ballo in
maschera!

poco (it.) — malo; a poco a poco

— polagoma; pocchissimo —
prav malo; pomanjševalnice
tudi pocchetto, pocchetino

pochette (frc.) — mala (žepna)
violina, ki so jo svojčas upo¬
rabljali plesni učitelji
poem — pesnitev; Poeme —
Chaussonova skladba za vio¬
lino, op. 25; Poeme divin in
Poeme de 1’ extase — dve sim¬
foniji A. Skrjabina
Pohujšanje v dolini šentflorjan¬
ski: opera M. Bravničarja na
istoimensko Cankarjevo farso.
Prva izvedba 1930 v Ljubljani
poi (it.) — nato

polacca (it.) — poloneza, sveča¬
ni poljski viteški ples, uveden
še pred Chopinom v umetno
glasbo, z njim pa stopnjevan
v kompozicijsko idealizirano
formo z rahlo povezanostjo z
osnovnimi značilnostmi. Frc.

— polonaise

poli — grška predpona = mno-
^  go; polifonija — mnogoglasje,
večglasje; polikoral — sklad¬
ba, ki obsega več koralov;
poliritmika — sočasna upora¬
ba dopolnjujočih se ali pa
konfliktnih ritmičnih obraz¬
cev, tudi sinkopiranje; poli-

186

tonalnost — sočasna uporaba
raznih tonalitet; politematika
— mnogotematičnost
polka — češki ljudski ples v
dvodelni meri; Smetana in
Dvorak sta ga uvedla v umet¬
no glasbo,

poloneza — gl. polacca!
ponticello (it.) — mostiček (pri-
godalih); sul ponticello — ob
mostičku: lok teče bliže mo¬
stičku kot ubiralki
Porgy and Bess: opera G. Gersh-
wina, libreto: Ira Gershwin po
igri »Porgy« pisatelja Du Bose
Heywarda. Prva izvedba 1935
v Bostonu (ZDA)
portamento (it.) — glissando,
pri petju in instrumentih
drsenje od enega tona k dru¬
gemu

portato (it.) — neseno, izvajal¬
ski način med legatom in
staccatom

portativ — male prenosne sred¬
njeveške orgle; pozitiv —
trdno postavljene, vzidane or-
. gle; oboje danes zastarelo
pos. —- okrajšava za 1. pozicijo
(pri igri na godalih); 2. za po¬
zavno

possibile (it.) — možno; kolikor
mogoče; npr. piano possibile
kar se da tiho
postludij — poigra
potpuri (potpourri, frc.) —• raz¬
novrstni stavki, melodije, na¬
nizane v eno skladbo brez do¬
ločne oblike

pozavna — trobilo z dolgo, pre¬
pognjeno cevjo in s širokim
odmevnikom, nadaljevanje
trobente v globino. Po meha¬
niki ločimo pozavno na poteg
od pozavne z ventili. Obseg je
od kontra-B do es 2 . Pozavna
se je pojavila v 15. stoletju in
je v obliki ostala od tedaj do

danes ista. Pozavne so razne
velikosti; največ uporabljajo
kombinirano tenorsko-basov-
sko pozavno. Obseg pozavne
nadaljuje v globino tuba (gl.
tam!). V simfoničnem orke¬
stru imamo po navadi tri po¬
zavne (it., frc., angl. trombone,
nem. Posaune)

pozicija — položaj (pri godalih
in pozavni)

precipitando (it.) — (navzdol)
prehitevajoče

preghiera (it.) — molitev, sklad¬
ba pesemske oblike in nabož¬
nega značaja

preludij —- predigra; navadno
označba monotematične in¬
strumentalne skladbe, ki je
lahko samostojna ali pa kot
uvod h kateri koli drugi for¬
mi. Chopinovi preludiji obse¬
gajo 24 krajših, romantično
navdihnjenih skladb, razpore-

u

Pozavna

187

jenih po tonovskih načinih in
po zgledu J. S. Bachove zbir¬
ke »Das wohltemperierte Kla-
vier«. Podobno, samo prosteje,
so zgrajeni preludiji A. Skrja-
bina, medtem ko imajo Debus-
syjevi preludiji programske
naslove. Preludij je tudi in¬
strumentalna predigra ali med¬
igra pri sceničnih delih in
stoji namesto dlje razpredene
uverture (npr. Verdi: Tra-

viata, Aida). So pa lahko tudi
dokaj izdelane samostojne
skladbe, npr. Debussy, Pre-
lude a l’apres-midi d’un faune.
— Les Preludes: simfonična
pesnitev F. Liszta na podlagi
Lamartinove pesnitve

presto (it.) — hitro; prestissimo
—- zelo hitro

prima — 1 . prvi interval — po¬
novitev istega'tona; 2.. prima-
donna — prva, vodilna pevka
nekega ansambla (npr. ope¬
re) ; 3. prima vista na prvi
pogled, brez priprave; 4. prima
volta — prvič; 5. primo —
prvi, npr. violino primo —
prva violina itd.

Prodana nevesta: komična ope¬
ra B. Smetane, tekst K. Sa¬
bina. Prva izvedba 1866 v
Pragi

programska glasba — glasba,
ki z muzikalnimi sredstvi po¬
daja ali posreduje vtise izven-
muzikalnega dogajanja ali zu¬
nanjih in notranjih predstav.
Te so navadno nakazane z
naslovom ali pa izpovedane z
dodano razlago. Npr. Čaj¬
kovskega »Svečana uvertura
1812« (naslov pove, da delo
popisuje in opeva dogodke
leta 1812, tj. borbo ruskega
naroda proti Napoleonu in
končno zmago); Arnič, »Ples

čarovnic«, programu dodani
komentar izpove skladateljev
namen, prikazati ljudsko baj¬
ko z muzikalnimi sredstvi.
Programska glasba je v vseh
stoletjih tekla vštric s svojim
nasprotjem — absolutno glas¬
bo; pri tem se je večkrat
menjavala priljubljenost obeh
glavnih zvrsti muzikalnega
izražanja. Poslednji vrh pro¬
gramskega komponiranja je
dosegel novoromantični slog
s prevladovanjem simfoničnih
pesnitev in karakternih skladb
nad vezanimi formami, h ka¬
terim se je nato spet povrnil
neokl^isicizem

prolog — predigra, posebno v
operah scenični uvod pred 1.
dejanjem

Prometej: v glasbi pogosto upo¬
rabljen lik, npr. Promete¬
jeva bitja: balet L. v. Bee¬
thovna, op. 43. Prometej: sim¬
fonični poem A. Skrjabina

Proti morju: 4. stavek simfo¬
nije M. Kozine

psalm — obredni napev, tudi
samostojna vokalna skladba.
Simfonija psalmov: liturgična
kantata I. Stravinskega po
treh svetopisemskih psalmih

psalterij — 1 . obredna knjiga
psalmov; 2. srednjeveško
brenkalo

Psalterij

188

pult — stojalo za note; v or¬
kestru štejemo godala navad¬
no po pultih = po dva in dva
godalca

punta d’arco (it.) — lokova ost,
označba igranja blizu loko-
vega konca (pri godalih)

Q

(juanto (it.) — koliko(r); alquan-
to — nekoliko

quasi (it.) — kakor; sonata qua-
si una fantasia — fantaziji
podobna sonata

quattro (it.) — štiri; a quattro
— na štiri

quick (angl.) — hitro; quick
step — hitri korak (pri korač¬
nicah)

quieto (it.) — mirno

quodlibet (lat.) — kar ugaja,
skladba, sestavljena iz pri¬
ljubljenih melodij; približno
isto kot potpuri

R

ragtime (angl.) — slog ameri-
kanske poljudne glasbe konec
19. stoletja z bogato uporabo
sinkopiranih ritmičnih obraz¬
cev

Rakoczi-marš: poljuden ogrski
napev komponista J. Biharja,
posvečen princu Ferenczu
Rakocziju, vodji upora zoper
Avstrijo. Simfonično sta ga'
uporabila H. Berlioz v »Fau-
stovem pogubljenju« in F.
Liszt v 15. ogrski rapsodiji
rallentando (it.) — zadržujoče
(v hitrosti); okrajšano rali.
Isti pomen: ritardando (ritard.)
in ritenuto (rit.)

rapsodija — samostojna instru¬
mentalna skladba brez dolo¬
čene oblike, uporablja ljud¬
sko motiviko ali predočuje
karakteristično ljudsko atmo¬
sfero; tako F. Liszt v »Ogr¬
skih razpsodijah«, Ravel v
»Španski rapsodiji« idr.
re = 1 . druga stopnja v solmi-
zaciji (frc. re); 2. Sinfonia di
tre re: simfonična skladba

A. Honeggerja, ki h koncu
trikrat ponovi ton »d« (it. re);
3. Amore dei tre re: (Ljube¬
zen treh kraljev — (re it. =
kralj): opera I. Montemezzija,
gl. tam!

realni odgovor — pri kompozi¬
ciji fuge 2. nastop teme, če
so podani pogoji, da je enak
točnemu prenosu 1. nastopa'
■teme, tj. če se intervali uje¬
majo po kvantiteti in kvali¬
teti. Če ni teh pogojev, je od¬
govor tonalen, tj. intervali
se v tonaliteti ujemajo

recital (fr., angl.) — .javen so¬
listični nastop

recitativ — vrsta deklamirane¬
ga govornega petja pri starej¬
ših operah med posameznimi
opernimi točkami. Ločimo
recitativo secco (it., suhi reci-
- tativ), pri katerem je bila
spremljava poverjena klavirju
in skopo akordična, in pa reci¬
tativo accompagnato (sprem¬
ljani recitativ), kjer je bila
spremljava orkestralna in
vestneje izdelana

record (angl.) — gramofonska
plošča; reeorder (angl., frc.
flute a bec, nem. Schnabel-
flote, slov. žveglja) — tip
kljunaste flavte, delane v
raznih velikostih in zelo raz¬
širjene v 17. stoletju

189

refren (frc. refrain) — kratka,
ponavljajoča se fraza konec
kitic pri pesmi

register — 1 . pri orglah: vrsta
piščali enake barve ali jakosti
tona, npr. principal — glav¬
ni orgelski register; 2. pri
glasu in glasbilih: deli ob¬
sega z isto barvo tona. w Regi¬
stracija — izbira in razpore¬
ditev registrov pri orglah
rekviem (it., frc. in angl. re-
quiem iz ak. lat. requies) —
črna maša, po uvodnih bese¬
dah »requiem aeternam dona
eis«. Gl. maša! V prenesenem
pomenu žalna pesem ali glas¬
ba sploh

religioso (it.) — pobožno
relativni posluh — razlikovanje
intervalov med seboj, ne gle¬
de na akustično višino tonov;
nasprotje: absolutni posluh,

gl. tam!

renesansa (iz frc. renaissance)
— ponovna oživitev, prero-
jenje, posebna duhovna smer
15. in 16. stoletja; v glasbi je
ta pokret komaj opazen in
prevladuje sodba, da je alasba
renesančno obdobje preskočila
repeticija — ponovitev
resonanca — sozvenenje, ojači¬
tev zvoka s tresenjem telesa,
ki je na zvočilu pritrjeno ali
pobliže z njim povezano. Re¬
sonator — priprava, ki naj
sozveni; tako ima vsaka plo¬
ščica ksilofona lasten resona¬
tor (kovinsko cevko, ki visi
pod njo). Resonančno dno —
deska, dno pri godalih in pri
klavirju, ki ima namen s so-
zvenenjem ojačiti ton glasbila
retardacija — zadržek (harmo¬
nično tuj ton v nauku o har¬
moniji)

Revolucionarna etuda neizpri-
čani vzdevek Chopinove etu¬
de op. 10, št. 12.

rigaudon (frc.) — provansalski
ljudski ples iz 17. stoletja, ka¬
sneje sprejet v klasično suito;
mera je dvodelna ali četvero-
delna

Rienzi, der letzte der Tribunen

(Zadnji tribun): opera Richar¬
da Wagnerja na lastno bese¬
dilo po romanu Bulwer-Lyt-
tona. Prva izvedba 1842 v
Dresdnu

Rigoletto: opera G. Verdija, be¬
sedilo po Hugojevi drami »Le
roi s’amuse« sestavil F. M.
Piave. Prva izvedba 1851 v
Benetkah

Der Ring des Nibelungen — gl.

pod N!

ritardando (it.) — zadržujoče
= ritenuto = rallentando

ritem (iz gr. rhythmos) — giba¬
nje, menjava poudarkov z ne-
poudarki; v osnovi obstajata
le dva ritmična obrazca, bi¬
narni (dvodelni) in ternami
(trodelni) in vsi večdelni ob¬
razci so bodisi vsote ali pa
zmnožki teh dveh. Glasbeni
ritem se ne ujema povsem s
poetično metriko, ima pa z njo
mnogo skupnosti. Ritmično
gibanje štejemo od ene enote
k drugi, lahko pa združimo
več tonov v ritmično enoto
ter nato štejemo od ene enote
k naslednji (ali k dvema na¬
slednjima enotama). Takt ni
izraz ritma, temveč mere
(metruma), lahko pa se ujema
z njim. Ritem je enakomeren,
če se isti ritmični obrazec
(npr. poudarek — dva ne-
poudarka) venomer ponavlja
npr. pri plesni glasbi); raz¬
giban je. če se ritmični obraz-

190

ci menjavajo. Sinkopirani ri¬
tem prestavlja poudarke z
metrično težkih dob na lahke
dobe; ritmični občutek, ki po-
, udarke pričakuje, se bije z
njihovim dejanskim nasto¬
pom. Ritem je najprimitivnej-
ši glasbeni element ter neo¬
gibno potreben za (ljudsko in
umetno) glasbeno ustvarjanje.
— Ritmika — vsi ritmični
pojavi v glasbi. Aritmika —
odsotnost ritma ali njegova
redukcija na najmanjše enote.

ritornel (it. ritornello) — označ¬
ba za kratke instrumentalne
končnice, ki se rade ponav¬
ljajo. Podobno refrenu, a brez
teksta

rog — krožno zavito trobilo s
tremi ventili, ponavadi ugla¬
šeno v F (tj. transponira
kvinto navzdol). Zvok je me¬
hak, tipično romantičen, obseg
od kontra-Fis do c 3  (po pi¬
savi). V orkestru imamo na¬
vadno po štiri rogove. Narav¬
ni rog — rog brez ventilov,
zdaj zastarel. It. corno, frc.
cor, angl. horn, nem. Horn

rokoko (iz. frc. rocaille — školj¬
ka) — umetnostna slogovna
smer v 18. stoletju, ki je ne¬
koliko odjeknila v glasbi sa¬
mo kot »galantni« vslog pri
francoskih klavecinistih in
angleških virginalistih

Rokovnjači: spevoigra V. Parme
na tekst F. Govekarja

romanca — lirični spev, v glas¬
bi kasneje tudi instrumental¬
na oblika pesemske forme, v
kateri je poudarjena čustve¬
nost

romantika — umetnostna smer
v 19. stoletju, prevladujoča v
glasbi. Kot slogovna smer je
romantika glasbi najbližja in
se v nji docela razpne, tako
da jo poznajo v vseh dobah
glasbene umetnosti in osnov¬
no razpoloženje ljudske (pa tu¬
di zabavne) glasbe je v bistvu
romantično. Po razdobjih lo¬
čimo pravo romantiko od neo-
romantike, ki je njeno nada¬
ljevanje v našem stoletju;
impresionizem in ekspresioni¬
zem sta končni fazi romanti¬
ke. Po številu glasbenikov in
kompozicij romantične smeri
daleč presegajo vse ostale slo¬
govne različke ter so najbolj
stopnjevale glasbeni izraz;
nekatera področja (klavir, or¬
kester) so se v romantiki moč¬
no razvila v tehničnem in iz¬
raznem pogledu

Romeo in Julija: Shakespearo¬
va drama, ki je dala pobu¬
do številnim opernim, balet¬
nim in simfoničnim sklad¬
bam, med temi 1. simfoniji
H. Berlioza, op. 17; 2. fanta¬
stični uverturi (pravzaprav
simfonični pesnitvi) P. I. Čaj¬
kovskega; 3. operi Ch. Gou¬
noda; 4. operi H. Sutermei-

191

stra; 5. baletu S. Prokofjeva,
op. 64, iz katerega so tudi od¬
lomki v dveh suitah pogosto
na koncertnih sporedih

rondo (iz frc. rondeau — kolo)
— sprva ples s petjem, nato
instrumentalna glasbena for¬
ma, ki je poleg sonatne oblike
najbolj razširjena. Zanjo je
značilno, da se posamezni od¬
stavki lahko tudi po večkrat
ponovijo in po številu in
gradnji takšnih odstavkov lo¬
čimo razne tipe rondoja. Naj¬
bolj izdelan tip je sonatni ron¬
do, ki kombinira rondojsko
formo s sonatno. Večina zad¬
njih stavkov klasičnih sonat
in simfonij je zložena v
eni od rondojskih form

Der Rosenkavalier (Kavalir z
rožo): komična opera R.

Straussa, libreto H. v. Hof-
mannsthal. Prva izvedba 1911
v Dresdnu

rubato (it.) — oropano, tj. brez
stroge mere; svobodno modi-
ficiranje tempa (hitrosti) iz¬
vedbe v namenu, poudariti
vsebinsko ali čustveno stran
skladbe. Izraz velja prven¬
stveno pri izvajanju klavir¬
skih skladb romantične smeri
(Chopin), se pa uporablja vob-
če pri vsakem izvajanju, dasi
ga ni mogoče predpisati

Rugby: simfonični stavek A.

Honeggerja, inspiriran od
športa

rumba — kubanski ljudski ples
s poudarkom na ritmu; po
izvoru je črnski, udomačil pa
se je po svetu kot družabni
ples

Rusalka: opera A. Dvoraka, be¬
sedilo J. Kvapila. Prva izved¬
ba 1901 v Pragi

Ruslan in Ljudmila: opera I. M.
Glinke, besedilo po Puškinu
sestavila V. F. Sirkov in K. A.
Bakturin. Prva izvedba 1842
v Peterburgu

S

S — okr. za »subdominanta« v
nauku o harmoniji; v notaciji
tudi 1  okr. za »segno« — znak
Le sacre du printemps (Pomlad¬
no žrtvovanje): balet I. Stra¬
vinskega, koreografija I. Ni¬
žinski. Prva izvedba 1913 v
Parizu, se pogosteje izvaja
kot simfonična suita
Salome: opera R. Straussa, li¬
breto H. Lachmanna po igri
O. Wilda. Prva izvedba 1905
v Dresdnu

el Salon mexico: simfonična

skladba A. Coplanda, uporab¬
lja meksikanske ljudske na¬
peve

saltando (it.) — odskakujoče =
saltato; označba 1. za način
igranja; 2. za način lokovne
poteze

saltarello (it.) — italijanski

ljudski ples v trodelni meri iz
16. stoletja, kasneje prevzet v
umetno instrumentalno glasbo
samba — brazilijanski ljudski
ples v dvodelni meri, soroden
plesoma maxixe in tango
Samorastnik: simfonija B. Ar¬
niča s programsko vsebino po
noveli Prežihovega Voranca
Samson et Delila: opera C.

Saint-Saensa, libreto F. Le-
mairea. Prva izvedba 1877 v
Weimaru

sarabanda — dostojanstven
španski ples v trodelni meri,
prevzet v klasično instrumen¬
talno glasbo kot (3.) obligatni
del suite

192

sardana — poskočen španski
ljudski ples

sarrusophone — kovinsko piha¬
lo z obojskim ustnikom; kon¬
struiral ga je francoski kapel¬
nik Sarrus in izdelujejo ga v
raznih velikostih. V francoski
in italijanski vojaški godbi
jih uporabljajo skupinsko in
posamič

S. A. T. B. — okrajšave za so¬
pran, alt, tenor, bas (v naslo¬
vih zborovskih skladb)
saudade (port.) — otožna bra¬
zilska plesna pesem
saxhorn —•' trobilo v francoskih
vojaških godbah, konstrukcija
A. Saxa

saxophon (slov. saksofon) —
najbolj splošno uvedeno ko-
vinasto pihalo s klarinetnim
ustnikom, konstrukcija A.
Saxa. Saksofone izdelujejo v
raznih velikostih in uglasit¬
vah ter uporabljajo solistično
in skupinsko; prvo v simfo¬
ničnih orkestrih, drugo pa
zlasti v jazzbandu. Saksofon
je prvenstveno melodijski in¬
strument in po zvoku najbliž¬
ji človeškemu glasu >■

Teatro alla Scala — osrednje
milansko operno gledališče
(scala, it. — stopnica, stop¬
nišče); scala (it.) — skala,
lestvica

scherzo (slov. skerco) (it.) —
šala; samostojna instrumental¬
na oblika v veliki trodelni pe¬
semski formi (A-B-A); v so¬
nati in simfoniji 2. ali 3. sta¬
vek, naslednik prejšnjega
menueta. — scherzando,
scherzoso — šaljivo, nagajivo,
vedro

scordatura (it.) — razglaševa-
nje strun pri godalih, nekoč
priljubljeno za olajšanje igra¬
nja

Saksofon

scorrendo (it.) — gladko tekoče

= scorrevole

secco (it.) — suho, suhljato; re¬
ci tativo secco — gl. recitativ!
secondo (it.) — drugi; violino
secondo — skupina 2. violin;
seconda volta — drugič (pri
ponavljanju istega odseka
skladbe)

segno (it.) — znak; da capo al
segno — od začetka do zna¬
menja

segue (it.) — sledi
seguidilla (šp.) — španski ljud¬
ski ples v trodelni meri; v
opero ga je uvedel Bizet s
»Carmen«, v instrumentalno
glasbo španski komponisti Al-
beniz, Granados in de Falla.
Seguidille: zbirka samospevov
J. Ravnika na besede O. Žu¬
pančiča

seksta (iz lat. sextus — šesti) —
šesta lestvična stopnja; sekst-
akord — 1 . prestava trozvoka
(s terco v basu); sekstet —
skupina šestih glasov ali glas¬
bil; sekstola — skupina šestih
not namesto štirih

13 — Glasbeni slovarček

193

sekvenca — ritmična, melodič¬
na, harmonična in redkeje
oblikovna ponovitev obrazca,
intervalne Vrste, akorda ali
oblike v spremenjenih okoli¬
ščinah

šemi — pol, npr. semitono (it.)
— polton

semplice (it.) — preprosto
sempre (it.) >— vedno; npr.

sempre piu mosso — vedno
hitreje

sentito (it.) — občuteno; / con
sentimento — z občutkom
senza (it.) — brez
sep.tima (iz lat.) — 7. lestvična
stopnja; septakord — četvero-
zvok s septimo kot okvirnim
intervalom; septet — skupina
sedmih glasov ali glasbil;
septola — skupina sedmih to¬
nov namesto šestih
serenada — podoknica; več¬
stavčna instrumentalna obli¬
ka, podobna divertimentu
sekunda (iz lat.) — 2. lestvična
stopnja, interval

serija — v dodekafoniji osnov¬
na tonska vrsta, ki obsega
vseh 12 tonov; serialna glas¬
ba — dvanajsttonska glasba,
ki uporablja serijo
sereno (it.) — vedro
serpent — zastarelo pihalo ka¬
časte oblike

Sestra Angelika, gl. Trittico!
Seviljski brivec, gl. II Barbiere
di Siviglia!

sferofon — elektronski instru¬
ment (gl. tam!)

sfz — sforzato (it.) — poudar¬
jeno; stopnjevano sffz — zelo
poudarjeno

shimmy — ples, ki je bil v
Ameriki priljubljen v razdob¬
ju med obema vojnama; v
umetno glasbo ga je uvedel
P. Hindemith v ' »Suiti • 1922«
si — 7. solmizacijska stopnja;

v c-duru ton »h«
siciiiano (it.) — sicilijanski ples;
v umetni glasbi plesna oblika
pastoralnega značaja v dvo¬
delnem triolskem ritmu
simfonija — največja večstavč¬
na orkestrska oblika; od stav¬
kov je vsaj eden (navadno
prvi) v sonatni formi. Nastala
je sredi 18. stoletja in je še
danes najpomembnejša in naj¬
bolj zahtevna instrumentalna
oblika. V romanskih deželah
so uporabljali ime »simfonia«
ali sinfonia« tudi namesto
izraza »uvertura« (operni
uvod). Zgodovina simfonične¬
ga ustvarjanja je hkrati zgo¬
dovina razvoja glasbe v 19. in
20. stoletju

simfonična pesnitev — poetič¬
na programska skladba svo¬
bodne oblike. — Simfonične
etude — skladbe simfonične
drže s poudarkom na tehnič¬
nih prvinah. — Simfonične
variacije — orkestralne varia-

( .

A

194

cije. Simfonični orkester —

ansambel instrumentalnih
skupin, ki obsega po več pri¬
merkov vsakega orkestralne¬
ga glasbila; velikost simfonič¬
nega orkestra sicer ni določe¬
na, po tradiciji pa se je v sto¬
letjih izoblikovala stalna or¬
kestrska zasedba, v kateri so
pihala zastopana po dvoje,
trobila v troje ali četvero,
tolkala in brenkala posamič,
godala zborovsko. Osnova
simfoničnega orkestra so go¬
dala

sirnile (it.) — podobno, slično;

pri ponavljanju = enako
sinistra (sc. mano, it.) — levica;
okr. m. s.

sinfonietta (it.) slov. 1  simfonieta
—■ mala simfonija
Siegfried: 3. večer tetralogije
»Der Ring des Nibelungen«;
Siegfried-Idyll: orkestralna

skladba R. Wagnerja, v kate¬
ro so vpleteni motivi iz nje¬
govih oper

sinkopa —■ gl. ritem! V klasič¬
nem kontrapunktu tudi = za¬
držek (gl. tam!)

con slancio (it.) — z vzgonom
slargando (it.) — pojemaje v
hitrosti

Slovo od mladosti: opera D.
Švare, besedilo Lj. Prennerje-
ve. Prva izvedba 1954 v Ljub¬
ljani

smorzando (it.) — pojemaje v
jakosti in hitrosti
Sneguročka: opera N. Rimskega-
Korsakova, libreto skladate¬
ljev po igri Ostrovskega. Prva
izvedba 1882 v Peterburgu
soave (it.) — sladko
Soči: kantata H. Sattnerja na
Gregorčičevo odo
sol — 5. solmizacijska stopnja,
v c-duru ton g .

solo (it.) — sam; solamente —
samo = soltanto

solfeggio (it.) — glasbena teo¬
rija, vežbanje v solmizacij-
skem petju

solmizacija — sistem poimeno¬
vanja lestvičnih stopenj z zlo¬
gi iz himne 8. stoletja: UT
queant laxis REsonare fibris
Mira gestorum FAmuli tuo-
rum SOLve polluti LAbii rea-
tum Sancte Johannes — torej
ut - re - mi - fa - sol - la
- si; prvotni ut je kasneje
nadomestil zlog »do«. Iznajdi¬
telj te metode je bil Guido
iz Arezza okoli 1. 1000. Ro¬
manski narodi še danes upo¬
rabljajo solmizacijo, ki je
prav posebno praktična zaradi
možnosti transponiranja. Vob-
če pa se danes solmizacijski
zlogi krijejo s toni c-durove
lestvice (do - c, re - d, mi - e,
fa-f, sol-g, la-a, si-h); iz¬
raza »diesis« in »bemolle«
»fa diesis« = fis, »sol bemolle«
označujeta višaj in nižaj, npr.
»fa diesis« = fis, »sol bemolle«
= ges.

sonata (sprva v nasprotju s kan¬
tato) — splošno igranju na¬
menjena skladba; v stoletjih
je nastala trdna sonatna obli¬
ka, ki je (načelno) bitematična
(t. j. ima dve osnovni misli)
in najmanj tri med seboj lo¬
čene ali pa povezane oblikov¬
ne dele: ekspozicijo, izpeljavo
in reprizo. V sonatni obliki je
komponiran vsaj en stavek
sonate (simfonije); ostali stav¬
ki imajo lahko druge forme.
Sonata je vsesplošna instru¬
mentalna oblika večje raz¬
sežnosti in velja tako za soli¬
stične instrumente (klavir),
kakor za instrumentalne, ko-

195

morne in orkestralne sestave.
Navadno ima več (3—4) stav¬
kov; obstajajo pa tudi eno-
stavčne sonate. — Sonatina —
mala sonata

Sonetni venec: kantata L. M.

Škerjanca po F. Prešernu
sopra (it.) zgoraj, nad; pri kla¬
virski tehniki =, križanje leve
roke prek desne (ali obratno)
sopile (roženice) — značilno istr¬
sko pihalo tipa oboe s 6 luk¬
njicami v različni razdalji.
Sopile delajo, v dveh veliko¬
stih: ^.tanke« in »debele« so¬
pile

sopran — visok ženski glas; pri
instrumentih visoka glasovna
lega; sopranino — naj višja
instrumentalna visoka ' lega,
po kateri so poimenovani in¬
strumenti (npr. sopranino-sa-
ksofon, najvišji različek sakso¬
fonov)

sordino (it.) — dušilec; con sor-
dino — s sordihom, t. j. z na¬
stavkom na strune godal, ki
ovira svobodno nihanje in s
tem zmanjša nihajno ampli¬
tudo. Tudi trobila imajo last¬
ne dušilce

Soročinski sejem: komična ope¬
ra M. Musorgskega, besedilo
skladateljevo. Prva uprizori¬
tev 1917 v Peterburgu
sostenuto (it.) — zadržano; —
sostenendo — zadržujoče
sotto (it.) — pod; sotto voce —
pridušeno, pritajeno
sousaphone — globoko trobilo, ^
poimenovano po kapelniku
J. P. Sousi; v rabi pri voja¬
ških godbah in pri jazzu. Zna¬
čilen zanj je velik, lijast od¬
mevnik

spiccato (it.) —■ poseben način
igre z lokom pri godalih, vrsta
lahnega stakata

spirituoso (it.), con spirilo —-

zanosito

staccato (it.) (stakato) — krat¬
ko, odtrgano; staccatissimo —
zelo kratko

subjekt — glavna misel (pri
kontrapunktičnih oblikah)

subreta — prva pevka v ope¬
retah

suita — vrsta krajših, ponajveč
plesnih oblik (sosledje); ena
najvažnejših predklasičnih in¬
strumentalnih cikličnih (t. j.
več stavkov obsegajočih) glas¬
benih oblik. Nekateri teoreti¬
ki omejujejo posebej klasično
suito (pravilneje: predklasič-
no), ki je imela stalne (obli-
gatne) in priložnostne (neob-
ligatne) dele. K prvim šteje¬
jo 1. allemande, 2. courante,
3. sarabande, 4. gigue; neob-
ligatni deli so- bili poljubno
izbrani. Suite so lahko soli¬
stične, komorne in orkestral¬
ne; nosijo tudi lahko dopol¬
nilne, namenske ali poetične
naslove (npr. lirična suita).
Moderna suita ni več nujno
sestavljena iz plesnih form,
temveč nanizava poljubno
oblikovane in naslovljene
skladbe manjše razsežnosti in
v peodrejenem številu ter raz¬
vrstitvi

svving (angl.) — poseben slog
jazza, nastal po 1. 1935, ne
velja toliko za plesno kot za
koncertno glasbo

8

Šeherezada (tudi Šeherazada):
simfonija N. Rimskega-Kor-
sakova, s programsko vsebi¬
no, zajeto iz zbirke »1001 noč«

196

X

X — okr. za toniko (v harmo¬
niji)

tabatiere a musiquc (glasbena
tobačnica): mehanični instru¬
ment, škatlica, ki lahko od¬
vije zveneč zvitek in zaigra
eno ali več skladbic; tudi na¬
slov instrumentalne skladbe,
ki oponaša takšno glasbo
tablatura (ali tabulatura) —
splošna označba za notacijo,
ki ne uporablja not, temveč
druge znake (črke, slike) za
tone; v razdobju od 15. do 17.
stoletja je mnogo instrumen¬
tov imelo lastne tablature,
danes pa jih poznajo le še
nekateri poljudni instrumenti,
kakor ameriške citre, uku-
lele i. p.

tacet (lat.) — molči; notacijska
opazka, ki pove, da tisti glas
ali instrument skoz ves odsta¬
vek (ali stavek) molči
Xa.jda (Komposteljski romarji):
opera H. Sattnerja na bese¬
dilo I. Preglja. Prva izvedba
1927 v Ljubljani
takt -h  notacijska razdelitev
skladbe tla (mersko) enake
dele v skladu z metričnim
predpisom; taktovi načini —
izrazi za raznovrstne mere;
notirajo se z ulomki, ka¬
terih, števec je število narav-
„ ne številčne vrste, imenovalec
pa enota vrednosti. Predpis
% torej pove, da so v enem
taktu tri četrtinke; pravilnejši
bi bil izraz 3 . Vt ; ta &e tudi
ponekod (v romanskih deže¬
lah) uporablja. (Ulomek %  je
enak zmnožku 3.14.) Taktni-
ce so črte, ki omejujejo takte
ter s tem povečajo pregled¬
nost; postavljene so načelno

tako, da neposredno za njimi
stoji poudarek. Priporočljivo
je vzeti za števec ulomka kar
najbolj preproste številke
(2, 3, 4 = 2.2, 5 = 2 +'3, itd.);
izjema sta že udomačena 4
in 6, ki stojita kot nadome¬
stek za 2.2, oz. 2.3 ali' 3.2 i. p.
Nesmiselno je uporabljati
večje številke (npr. 11, 13,
16 itd.), ker-jih moremo vedno
razčleniti v vsote ali zmnož¬
ke manjših števil. Izjema je
tu 12, kadar gre za 4 triole
(torej za takt 4 / 4 > v  katerem
obsega vsaka četrtinka 3 os-
minke = triolo)

tamburica — . jugoslovansko
ljudsko brenkalo v različnih'
velikostih. Najmanjša 1  je. bi¬
sernica, nato slede kon mi¬
šica (alt), bugarija (tenor),
brač (bariton 1 ) in berile (bas).
Tamburaški orkester združuje
po več primerkov vsake veli¬
kosti; njegova literatura je
precej bogata, zlasti v folklor¬
ni glasbi. Večkrat se tudi po-

Tamburica

197

Mali boben in tamburin

samezni glasovi dele v manj¬
še skupine, n. pr. bugarija I.
in bugarija II. i. p.

tamburo (it., frc. tambour) —
boben, tolkalo z obročem, ki
ima napeto ustrojeno kožo
(membranofon). Veliki boben
(tamburo grande, cassa; frc.
grosse caisse) ima samo eno
kožo, mali boben (tamburo
piccolo, tambour clair) pa dve
(po eno na vsaki strani obro¬
ča). Višina zvoka se ne da
točno določiti, razume pa se,
da ima veliki boben votlejši,
globlji ton kot mali boben.
Pri poslednjem so prek opne
še napete žice, kar povzroča
značilno rožljanje. Bobne vseh
vrst igramo s posebnimi tol¬
kalci. — Tamburin je ozek
obroč, v katerega so vdelani
kraguljčki, ki se tresejo in da¬
jo cingljajoč zvok. — Primi¬
tivni narodi imajo mnogo vrst
bobnov; v klasičnem simfo¬
ničnem orkestru pa jih niso
še uporabljali in so jih uved¬
li šele z naraščajočo kolori-
zacijo orkestrskega zvoka v
novejših, poromantičnih slo¬
govnih smereh. Okrajšava za
boben v partiturah: tb

tam-tam (malajsko »gozd«, mno¬
žina od »tam« — drevo) gl.
gong!

tango — argentinski ples v dvo¬
delni meri, ki je v našem sto¬
letju postal družabni ples,

sprejet tudi v resno instru¬
mentalno glasbo
Tannhauser oder der Sanger-
krieg auf der Wartburg (T.
ali tekma pevcev na gradu
W.): opera R. Wagnerja na
lastno besedilo. Prva uprizo¬
ritev 1845 v Dresdnu
tanto (it.) — toliko; non tanto
—• ne zelo, n. pr. allegro non
tanto — ne preveč hitro, i. p.
tarantella (it.) —■ neapolitanski
ples v hitrem dvodelnem
metru s triolami; ime od kra¬
ja Taranto (ne od strupenega
pajka, katerega pik naj bi
ozdravil)

tarbuka — makedonski boben-
ček, najbrž orientalskega iz¬
vora (uporabil ga je že Ber¬
lioz v plesu sužnjev v operi
»Trojanci«) •

tasto (it.,. = tastiera) — ubiral-
ka; sul tasto (sulla tastiera)

— nad ubiralko, t. j. poteza-
nje loka pri godalih bliže ubi-
ralki (kot pa mostičku), kar
da svojstveno barvo tona
(= flautato)

tedesco (it.) — nemški; tedesca

— nemški ples v trodelni me¬
ri, podoben kmečkemu valč¬
ku (Landler); alla tedesca —
kakor nemški ples

tema —• glasbena misel, ki ima
odrejeno in značilno obliko
in enoten izraz; v monotema-
tičnih skladbah (fuga i. p.)
glavna misel. Tematično delo
—- obravnavanje in obdelava

198

(glavne) misli. Tematika —
število in vrsta tem
temperatura — enakomerna
uglasitev; postopek, ki ga je
uvedel A. Werckmeister (1691)
za izenačenje mnogoterih, ta¬
krat razlikujočih se uglasitev.
Njegova matematična metoda
uglaševanja izhaja od (nena¬
ravne) postavke, da se okta¬
va razdeli na 12 med seboj
enakih poltonov. Slušno je
pri tem čista samo oktava
kot akustično razmerje 2:1;
vsak drug ton je zmnožek fre¬
kvence nižjega poltona s ko¬
eficientom 12 (/1T (= 1,06). Na
primer a 1  = .435’, b 1  = 435.
12 |/ 2  = 461,1’. (To se da prak¬
tično le približno doseči). S
temperaturo v tem smislu je
mogoče enako muzicirati v
vseh tonovskih načinih, k,ar
je bil njen glavni namen. Da¬
nes se skupno muzicira le
temperirano (ne čisto!) ter so
vsi instrumenti s stalno ton¬
sko višino (klavir, orgle, pi¬
hala in trobila) tako uglašeni;
v orkestru se jim morajo pri¬
lagoditi godala, ki bi sicer
lahko igrala netemperirano,
t. j. akustično čisteje
tempo (it.) — hitrostna mera;
a tempo — z (osnovno) hit¬
rostjo. Tempo se določuje
1. absolutno, t. j. po številu
merskih enot v časovni enoti
(sek); takšno merjenje omo¬
goča metronom. Metronom
kaže število not v minuti;
znak MM. = 120 torej po¬
meni, da pride 120 četrtink na
minuto. 2. relativno, t. j. po
občutku, ki ga izražamo z ita¬
lijanskimi pridevniki (= pri¬
slovi); le-ti so v stoletjih do¬
bili precej točen pomen; tako

npr. lento — počasi, allegro
— hitro itd. Metronom ima
zapisane (približne) meje, do
katerih segajo posamezni iz¬
razi za tempo, vendar se skla¬
dateljeva označba ravna tudi
po značaju skladbe in je ig¬
ranje po metronomu pravza¬
prav manj zanesljivo kot ob¬
čutljiv in izvežban smisel za
pravo (t: j. intencionirano) hi¬
trost skladbe

tenebroso (it.) — mrko, mračno
tenor — visok moški glas; v
predklasični vokalni glasbi
vodilni zborovski glas (od lat.
tenere — držati). Kot pridev¬
niško dopolnilo k imenu in¬
strumenta nakazuje tudi nje¬
govo lego, npr. tenorska po¬
zavna; v tem smislu tudi te¬
norski ključ, c-ključ na 4. črti
tenuto (it.) zadržano; posamezni
toni zadržani prek svoje ve¬
ljave

teorba — lutnja, gl. tam!
teorija — prva stopnja znanst¬
vene obravnave glasbenih po¬
javov; nauk o teoriji obsega
osnovne pojme notacije i. dr.
terca (iz. lat. tertius — tretji) —
3. lestvična stopnja; terc-
kvintakord — trozvok v osnov¬
nem položaju (s primo v ba¬
su) ; tercet — skupina treh
enakih glasov ali instrumen¬
tov

Tereminovox, gl. električni in¬
strumenti!

ternaren — trodelen; gl. ritem!
tetrakord — vrsta štirih zapo¬
rednih tonov, osnova staro¬
grškega tvorjenja lestvic; zdaj
zastarelo

tetralogija — skupina štirih,
med seboj dopolnjujočih se

del

199

Thais: opera J. Masseneta, be¬
sedilo po A. Franceu napisal
L. Gallet. Prva izvedba 1894
V v Parizu

Das Tiefland (Nižava): opera
E. d’Alberta, besedilo R. Lo-
tharja. Prva izvedba 1903 v
Pragi

timbales — (frc.) pavke
timbre (frc.) — barva tona, po
kateri se razlikujejo glasbila
con timore (it.) — strahoma
timpani (it.) — pavke
Tod und Verklarung (Smrt in
poveličanje); simfonična pes¬
nitev R. Straussa, op. 24, s
(kasneje napisanim) besedilom
A. Rittra

tokata — (tbccata) — svobodno
oblikovana ' skladba za glas¬
bilo s tipkami, običajno mo-
notematična in etudnega zna¬
čaja

tombeau (frc.) — grob; skladba,
napisana v spomin. Le tom¬
beau de Couperin —■ klavir¬
ska (kasneje instrumentalna)
suita M. Ravela

tom-tom — indijanski (morda
orientalski?) boben, ki ga ra¬
di uporabljajo v jazzu
ton — zvok določene višine (fre¬
kvence), barve, jakosti in tra¬
janja. Tonaliteta — vsi har¬
monični pojavi v skladbi. To¬
nalnost — pripadnost k od¬
rejenemu harmoničnemu ob¬
močju; ože vzeto je tonalnost
privrženost določenemu to¬
novskemu načinu, iz katerega
izhaja in se vanj povrača.
Tonalen — pripadajoč dolo¬
čeni tonaliteti; pri kompozi¬
ciji fuge: tonalni odgovor

teme je njena točna ponovitev
v zgornji kvinti, ki pa ohra¬
nja intervalne korake le v
skladu s tonaliteto

tonika — osrednja harmonična
funkcija akorda v tonaliteti,
akord na 1. lestvični stopnji
Tosca: opera G. Puccinija, li¬
breto napisala Giacosa in Uli¬
ca. Prva uprizoritev 1900 v
Rimu

tr (okrajšava za trillo, it.) —
1. trilček, t. j. hitra menjava
tona s (spodnjim ali zgornjim)
, menjalnim tonom, t. j. s (spod¬
njo ali zgornjo, malo ali ve¬
liko) sekundo; 2. kratica za
tremolo, t. j. hitro ponavljanje
istega tona

transcendenčen — nadčuten, ču¬
tom nedostopen, prekomeren;
v prenesenem pomenu teh¬
nično (ali izrazno) zelo za¬
hteven, n. pr. Lisztov ciklus
klavirskih etud »Etudes d’exe-
cution transcendante«
transformacija — preuredba —
metamorfoza : formalni izraz
20. stoletja, ki označuje glob¬
ljo in podrobnejšo tehniko
variiranja, tako da tematično
gradivo dodobra »spremeni
svojo osebnost« v toku sklad¬
be

transkripcija — prepis, prired¬
ba, prenos skladbe z enega
izvajalskega področja na dru¬
go, npr. z violine na klavir
tranquillo (it.) — mirno
transpozicija — prestava iz ene
tonalitete v drugo; transponi-
rajoči instrumenti — glasbila,
ki sama transponirajo, npr.
pri instrumentih, Uglašenih za
cel ton niže, kot je normalno
(= ki so uglašeni v B), ,zveni
napisani c-dur kot b-dur, t. j.
vsaka nota zveni cel ton niže
od zapiska. Transpoziciji po¬
dobno je pisanje v različnih
ključih, kar spada tudi k teh-

200

l

ničnim olajšavam igre in no¬
tacije

trattenuto (it.) — zaustavljeno,
zadržano

Trautonium, gl. električni in¬
strumenti!

La Traviata: opera G. Verdija,
besedilo napisal F. M. Piave
po romanu »La dame aux ca-
melias« A. Dumasa ml. Prva
izvedba 1853 v Benetkah
trepak — ruski ljudski ples v
hitri dvojni meri
trilogija — troje skupaj spada¬
jočih del

trikot (triangolo, it.) — v enem
kotu odprt jeklen trikotnik,
ki ga udarjamo, s kovinsko
palčico in da svetel, po višini
nedoločljiv zvok
trio — 1 . sestav treh različnih
glasov ali glasbil; 2. kompo¬
zicija zanj; 3. klavirski . trio
— violina, violončelom klavir
4. osrednji poddel pri korač¬
nicah, nekaterih plesih (me-
nuet s triom) in pesemskih
oblikah (n. pr. skerco s triom).
Obstajajo tudi skladbe z dve¬
ma trioma

triple (frc. triplo, it.) — trojni;
n. pr. trojni kontrapunkt, troj¬
ni koncert — t. j. koncert za
tri instrumente (Triple-con-
certo) i. p.

triola — skupina treh not na¬
mesto dveh

Tristan und Isoldc: opera R.

Wagnerja na lastno besedilo
po srednjeveški keltski legendi.
Prva izvedba 1865 v Munchiiu
Trittico: (= triptih) tri opere
G. Puccinija, ki se igrajo na
en večer. Dela so: II tabarro
(Plašč), libreto napisal G. Ada¬
mi (po noveli Didiera Goulda:
La Houppelande); Soror An¬
gelica (sestra A,.), libreto
G. Forzano; Gianni Schicchi,
libreto G. Forzano. Prva iz¬
vedba 1918 v New Yorku
tritonus (lat.) — vrsta treh celih
tonov, n. pr. f-g-a-h (z zve¬
čano kvarto ali zmanjšarto
kvinto kot okvirnim interva¬
lom). V kontrapunktu stroge¬
ga stavka prepovedan kot
zaporedje in kot sozvok in
razglašen kot »diabolus in
mušica« (vrag v glasbi). Da¬
nes je prepoved, zastarela in
velja le pri vajah v strogem
stavu iz slogovne obveznosti
trobenta — 'sopransko trobilo z
ventili. Obseg od fis do c 3
(in prek). V vojaški godbi in
pri plesnih ansamblih vodeči,
melodijski instrument; tro¬
bentači v jazzbandu so teh¬
niko trobente dovedli do vir¬
tuozne stopnje. V simfoničnem
orkestru imamo 2—3 trobente,
ki se po navadi družijo s po¬
zavnami v skupino »težkih«
trobil. Trobente izdelujejo v
raznih velikostih in uglasit¬
vah (oba izraza se krijeta),
od katerih so najbolj običajne
v C (ne transponira), v. B
(transponira cel ton niže) in
v A (transponira poldrug ton
niže). It. tromba, frc. trom-
pette (slov. trompeta je spa¬
čenka). — Trobentin obseg

201

Trobenta

nadaljuje v globino pozavna
(gl. tam!) *

tromba (it.) = trobenta; trom¬
bone = pozavna
troppo (it.) — preveč; non

troppo — ne preveč
trozvok (ali .trizvok) — akord
(najmanj) treh različnih tonov;
v terčnem harmoničnem siste¬
mu, ki gradi akorde po ter¬
cah navzgor, sestoji trozvok
iz osnovnega tona, njegove
terce in njegove kvinte ter se
zato tudi imenuje terckvint-
akord (zastarano)
il Trovatore (Trubadur); opera
G. Verdija, libreto napisal S.
Cammarone po stari španski
igri. Prva izvedba 1853 v Ri¬
mu

trubadurji — srednjeveški fran¬
coski pesniki-pevci; od počet-
ka so se imenovali trouba-
dours (od tod naš naziv), kas¬
neje tudi trouveres. Ohranilo
se je okrog 6000 pesnitev in
2000 melodij, ki so jih sprem¬
ljali z nekaterimi solističnimi

instrumenti, potujoč iz kraja
v kraj. Nekateri trubadurji
so bili zelo znameniti sklada¬
telji, tako npr. Adam de la
Halle, i. dr.

tuba — najgloblje trobilo svoj¬
stvenega tipa, z močnim, pro¬
dornim tonom in obsegom od
kontra-D do d’ (pri najglob¬
ljem različku, kontrabastubi).
Tube delajo v različnih veli¬
kostih in oblikah; v simfonič¬
nem orkestru je v rabi basov¬
ska tuba, prav poredko kon-
trabastuba. Posebna zvrst so
Wagnerjeve tube v tenorski,
basovski in kontrabasovski le¬
gi; to je skupina zase ter jo
le prav redko nahajamo v
simfoničnem orkestru. Tuba je
nastala okoli 1800 iz serpenta
in ofikleida. Nekatere vrste
tub imajo lastne nazive kot
helikon, bombardon, itd., po¬
sebno v vojaški godbi. i

tubafon — tolkalo ksilofonske-
ga tipa, pri katerem kovinske
cevke nadomeščajo deščice;

202

zvok je zato svetlejši, prijet¬
nejši, podoben zvončkom

Turandot: zadnja opera G. Puc¬
cinija, libreto po Gozzijevi
lutkovni igri napisala Adami
in Simoni. Prva izvedba 1926
v Milanu

tutti (it.) — vsi; nasprotje od
solo — (en) sam, soli — posa¬
mezniki

U

u. c.' — okrajšava za »una cor-
da« — na eni struni, označ¬
ba za igranje na klavirju z
levim pedalom, ki povzroči,
da kladivce udarja samo na
eno struno v tisti glasovni
legi, kjer so toni zastopani s
tremi strunami; preklic izra¬
za »u. c.« se označi s »t. c.«
— tre corde (tri strune).
Vmesni položaj pedala izzove
igranje na dve struni — due
corde

ukelele (ali ukulele) — majhna
havajska kitara s štirimi stru-

Vkulele

nami; za notacijo uporablja
posebno tablaturo
ultimo (it.) — zadnji; ultima
volta — zadnjikrat
con umore (it.) — dovtipno, še-
gavo

unisono (lat.) — enoglasno
Urh grof celjski: opera V. Par¬
me, tekst A. Funtka. Prva
uprizoritev 1895 v Ljubljani.
Prva (prekomponirana) slo¬
venska opera (predhodnici:
Gorenjski slavček A. Foer¬
sterja in Teharski plemiči B.
Ipavca sodita k spevoigram,
oz. k operetam)

ut — prva solmizacijska stop¬
nja = do

utilitaristična glasba — uporab¬
na glasba, za vsakdanjo rabo

V

valček — eden najpriljubljenej¬
ših družabnih plesov v tro-
delni"'meri; prav tako pogo¬
sta kompozicijska plesna in
idealizirana instrumentalna
oblika, ki se je pojavila v za¬
četku prejšnjega stoletja in
preplavila ves svet. Nekateri
valčki so dosegli veliko teht¬
nost in simfonično obliko. It.
walzer, frc. valse, iz ' nem.
Walzer. — La valse — koreo¬
grafska simfonična pesem M.
Ravela. Valse triste — kon¬
certni valček J. Sibeliusa iz
scenične glasbe k igri »Kuo-
lema«. Valses nobles et sen-
timentales — suita valčkov za
orkester M. Ravela, sestav¬
ljenih za balet »Adelalde ou
le langage des fleurs« (A. ali
cvetna govorica). — Mephisto-
Walzer — gl. pod M!

variacija — sprememba; stalna
kompozicijska oblika, ki spa-

203

da od 17. stoletja dalje med
najvažnejše. Po navadi se¬
stoji iz »teme« ter niza spre¬
memb, V njih se tema počasi
odmika od prvotne forme ta¬
ko v tehničnem kot izraznem
pogledu, obdrži pa nekatere
spoznavne značilnosti. Po ob¬
ravnavi tematičnega materia¬
la poznamo več variacijskih
tipov, ki so se v stoletjih raz¬
vili in izpopolnjevali. Vari¬
iranje se lahko loti vsakega
glasbenega elementa in na¬
čina dela, zato imamo na
splošno ritmične, melodične,
harmonične, oblikovne, kon-
trapunktične in karakterne
variacije. Tipični variacijski
obliki sta šakona (chaconne)
in pasakalja (passacaglia, gl.
tam!) — Varianta — različek
vaudeville (frc.) — kratka sati¬
rična pesem z dopadljivo me¬
lodijo (ki je po navadi vna¬
prej komponirana); tudi krat-
pa spevoigra v zabaviščih
Večni mornar, gl. Der fliegende
Hollander!

veloce (it.) — urno, brzo^Velo-
cissimo — zelo urno
ventil —- (pri trobilih) priprava
za podaljšanje zračnega stebra
v cevi instrumenta, odvod;
(pri orglah) zapornica za zrak
verizem — italijansko operno
slogovno gibanje, odsev lite¬
rarnega realizma konec 19.
stoletja; podlaga so mu bila
besedila iz vsakdanjega živ¬
ljenja namesto prejšnjih mi¬
toloških ali zgodovinskih do¬
gajanj. Med prve veristične
opere spada Mascagnijeva
»Cavalleria rusticana«; pred¬
hodnik je Bizetova »Carmen«
Veronika Deseniška: opera D.
Švare, po O. Zupančiču in

J. E. Tomiču napisal sklada¬
telj. Prva izvedba 1940 v
Ljubljani.

via (it.) — proč; označba »via
sordino« pomeni,, da odvza¬
memo (poprej nataknjene)
glušilce s kobilice godala ali
iz cevi trobila

vibrafon — idiofon tipa marim-
be z električno napajanimi
vibratorji; zvok se močno tre¬
se, vibrira (od tod ime)

VI — DE — notacijska označ¬
ba za del skladbe, ki naj se
pri izvedbi izpusti; VI — se
postavi na začetku, — DE na
koncu v poštev prihajajočega
odstavka

viola — altovska violina, proto¬
tip godal, v 17. in 18. stolet¬
ju najbolj razširjen. Današ¬
nja viola ima 4 strune, ki so
uglašene za kvinto niže od
violinskih strun. V simfonič¬
nem orkestru dela skupino,

204

ki veže violine z violončeli; v
glasovnem stavku zavzema
srednji glas (alt in tenor). —
Violist — svirač viole. Pred¬
hodniki in različki navadne
viole so: viola da braccio

(ročna viola); neposredni
predhodnik sedanje viole (od
tod še sedaj nemško ime za
violo: Bratsche) (NB: nima
zyeze s tamburaškim bra-
čem!); viola da gamba (nož¬
na viola), ki so jo držali na
kolenih; viola d’amore (lju-
bavna viola), v 18. stoletju
zelo uporabljena viola s sim¬
patičnimi, tj. sozvenečimi
strunami, ki so bile napete
pod igranimi; viola pomposa
(razkošna .viola), večja pe-
terostruna viola. Frc. alto
violina (it. violino, frc. violoh)
— gosli, najpomembnejše in
danes najbolj razširjeno go¬
dalo s štirimi v kvintah ugla¬
šenimi strunami (e” — a’ — d’

in g). Violina je član violske
družine, od katere se je pola¬
goma ločila in se osamosvo¬
jila. Potlej ni doživela mno¬
go izpopolnitev, zato so še
danes najbolj iskane stare
violine iz 16. in 17. stoletja.
Izdelovanje violin je šlo iz
roda v rod in zgodovina po¬
zna nekaj zelo slavnih rodbin
goslarjev: Amati, Stradivari,
Guarnieri idr. V orkestru
imamo violino v dveh velikih
skupinah: I. in II. violina;
seveda te skupine lahko de¬
limo še v manjše skupine do
posamičnih gosli (solo). Polo¬
žaj violine je sopranski in
pritičejo ji v glavnem visoke
lege in izpostavljene melodije
violoncello (it., slov. violončelo),
včasih na kratko, a krivo sa¬
mo »cello« imenovan. Violon¬
čelo je naslednik viole da
gamba in je tenorsko-basov-
ski instrument godalnega

205

kvarteta. Njegove strune so
za oktavo nižje od violskih
(a-d-G-C); prva je izrazito
spevna, zadnja pa zvočno ba¬
sovska. Večina znamenitih
goslarjev je izdelovala tudi
violončela, samo manj kot
violin, zato so stara violon¬
čela še bolj iskana in drago¬
cena kot violine

violone (it.) — star naziv za
kontrabas (gl. tam!). — Kra¬
tica za violino je »vi«, za vio¬
lo »vla« in za violončelo
»vic«; violone je imel kra¬
tico »vne«; sedanja kratica
»vni« pomeni »violini« (mn.
od violino)

Violetta — drugo ime za opero
»La Traviata«

vivace (it.), vivo — živahno, vi-
vacissimo — zelo živahno

virginal (od »virga«, lat. trn) —
različek čembala (gl. tam!), ki
so ga od 16. stoletja dalje go¬

jili v Angliji in je imel obliko
prizme ali trapecoida. Virgi-
nalisti — izvajalci ali sklada¬
telji skladb za virginal
virtuoz —• posebno bleščeč teh¬
nik v instrumentalni igri
voce (it.) — glas; mn. voci
vokaliza — glasovna vaja;, vo¬
kalna glasba — skladbe za
petje

volta (ti.) — 1. »krat« npr. pri-
ma volta — ■ prvič; 2. (imp.)
— obrni, npr. volta (ali vljud-
neje »volti«) subito — obr-
ni(te) takoj (list)
vuota (sc. corda, it.) — prazna
tj. neskrajšana (struna); tu¬
di v pomenu »batutta vuota«
(skr. »vuota«) — prazen takt,

,  isto kot GP (gl. tam!)

W

Waldhorn (nem.) — gozdni rog;
predhodnik sedanjega roga
brez ventilov

Waldstein-sonata: Beethovnova

klavirska sonata op. 53
, Wagnerjeve tube, gl. tuba!

Walz — valček

Das wohltemperierte Klavier —

zbirka 24 preludijev in fug
J. S. Bacha za klavir, prvo
obsežnejše delo, ki je upo¬
števalo »temperaturo«
wood-block (angl.) — izdolbena
lesena plošča, idiofon brez
določene višine tona, uporab¬
ljen v jazz-bandu. Zanj so v
rabi tudi druga .imena, kakor
Chinese block, temple block
ter Chinese temple block

X, Y

XyIophone — ksilofon, gl. tam!
xylorimba — amerikanska zvrst
marimba (gl. tam!)

206

Yankee doodle (angl.) — pri¬
ljubljena in šaljiva ameri¬
ška pesem, ki je bila mnogo¬
krat uporabljena kot tema h
karakterističnim variacijam.
Tekst in melodija sta nezna¬
nega izvora

Z

zapateado (šp.) — španski ljud¬
ski ples v trodelni meri
zarzuela (šp.) — španska ljud¬
ska opera ali opereta, neka
zvrst spevoigre

Die Zauberflote (Čarobna pi¬
ščal): opera W. A. Mozarta na
tekst E. Schikanederja. Prva
izvedba 1791 na Dunaju
alla zingarese (it.) — po cigan¬
sko

Zlatorog: opera V. Parme, be¬
sedilo R. Brauer. Prva izved¬
ba 1921 v Ljubljani
zvonovi — v opernem in sim¬
foničnem orkestru uporablja¬
jo nadomestila za zvonove, ki
jih je več vrst. Najboljše so
viseče kovinske cevi, ki jih
udarjamo s posebnim mehkim
kladivom, da dobimo dolgo
doneč zvok, podoben cerkve¬
nim zvonovom. Ti zvonovi

donijo navadno za oktavo više,
kot so napisani (za globoke
zvonove bi ' morale biti cevi
daljše). Obstajajo tudi ročni
zvonovi, položeni na mizo;
takšne igra lahko tudi po več
izvajalcev hkrati. Elektrofon-
ski zvonovi so v tonu zanes¬
ljivejši, a jih je šele malokje
dobiti. — Zvončki obstajajo
ponajveč v dveh tipih: 1. s
klaviaturo, 2. brez klaviature;
v vsakem primeru pa so to
kovinske ploščice, na katere
udarjajo ustrezna tolkalca.
Tudi »Celesta« je neka vrsta
zvončkov s klaviaturo. —
Zvon: it. campana, frc. cloche;
zvončki: it. campanelli, fr.

Glockenspiel (iz nem.)

/

207

VIRI

Jugoslovenska muzička enciklopedija, 1959
Slovenski biografski leksikon, I—X 1925—1967

Larousse de la Musique, I/II 1957
Encyclopedie de la Musique, I/III 1961
Cande, Dictionnaire de Musique, 1961

A. Jacobs, A New Dictionary of Musič, 1958

P. A. Scholes, The Oxford Companion to Musič, 1960

Grove’s Dictionary of Musič and Musicians, 1954

The International Cyclopedia of Musič and Musicians, 1946

Who’s who in Musič, 1969

The Harvard brief Dictionary of Musič, 1961

H. Riemann, Musiklexikon, X., 1922
H. Riemann, Musiklexikon, XII., 1961
A.. Einstein, Das neue Musiklexikon, 1926
Kleine Enzyklopadie: Musik, 1929
Fischer-Lexikon: Musik, 1957

in druga predmetna literatura

KNJIŽNICA KOZMOS * UREJA UROŠ KRAIGHER * SESTI ZVEZEK «
LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC * GLASBENI SLOVARČEK * DRUGA,
PREGLEDANA IN IZPOPOLNJENA IZDAJA * OPREMIL BRANKO SIM¬
ČIČ * LEKTOR: AVGUŠTIN PIRNAT * IZDALA MLADINSKA KNJIGA
V LJUBLJANI * ZA ZALOZBO ZORKA PERŠIČ * NATISNILA TISKARNA
LJUDSKA PRAVICA V LJUBLJANI