— -.C...— - Iz pravosodne prakse. A. C i v i 1 n o p r a v o. a) Odškodninsko poroštvo je pogodba, ki se mora tolmačiti v prvi vrsti po splošnili načelih o pogodbah, Glavni dolžnik je A; upnik je B; plačnika in poroka sta C in D; odškodninski porok poroka C je E. 76 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Stvarni položaj je nastopen: Upnik B je A-u na dvoje zadolžnic leta 1906. posodil najprej 550K, potem še 150 K. K obema posojiloma sta C in D pristopila kot poroka in plačnika. Po B-u iz-toženi A ni v poravnanem roku plačal nič, izvršba je ostala brez uspeha, pri čemur je bilo stroškov 13 K 60 h in 1 K 62 h, in nesporno je, da nima A prav nobene.ga premoženja. B je bil potem tožil poroka C in D. ž njima vred pa tudi A-ovo ženo E. Toda v nerazdelno plačilo obeh posojil sta bila obsojena le poroka C in D s sodbo, ki je dosodila glavnico 678 K 61 h s 6""/ obrestmi od 1. januarja 1912 in s ()>' zamudnimi obrestni od polletno naprej plačljivih obrestnih obrokov, počenši od 1. januarja 1912 po meri ča.sa in zapadlosti, pravdne stroške glavnega dolžnika A v znesku 27 K 30 h, izvršilne stroške 13 K 60 h in 1 K 62 h in naposled lastne pravdne stroške 43 K 35 h. A-ova žena E pa je bila temeljem pripoznave obsojena le v nerazdelno plačilo zneska iz druge zadolžnice po 150 K s pripadki, dočini je bil tožilni zahtevek v ostanku zavrnjen. E je tole terjatev B-u tudi popolnoma poplačala. Še preden je prišlo do tega, je B vložil proti poroku C izvršilni predlog s stroški 22 K 65 h, ter je izposloval za terjatev 678 K z vsemi pripadki izvršilno zastavno pravico na C-ova zemljišča. Kot tožnik vloži sedaj C proti A-ovi ženi E tožbo, ki je predmet te odločbe. Zahteva plačilo 674 K 08 h s stroški. Da bi se rešil na-daljnih izvršb, trdi, da je bil prisiljen B-u ponuditi nov aranžma, ki ga je dosegel s tem, da je B-u poplačal v gotovini stroške 27 K 30 h, 13 K 60 h, 1 K 62 h, 43 K 35 h in 22 K 65 h, skupaj 108 K 52 h, ostanek glavnice prvega posojila 528 K 61 h, obresti 35 K 24 h in zamudne obresti 1 K 71 h. torej skupaj 565 K 56 h, pa je utrdil v novo lastno zadolžnico tako. da mu je B z zadolžnico od 10. februarja 1913 (tožbo je C vložil 19. aprila 1913) »posodil« posojilo 550 K s pr., hkrati pa A-a popolnoma oprostil plačilne zaveze. Toženka E je od glavnega dolžnika A-a dobila vse prvo posojilo 550 K, ne pa samo — kakor ona trdi — le drugo posojilo 150 K; saj je A prvi dolg kontrahiral le v to svrho, da E sezida hišo na svojem zemljišču in E je torej za toženi znesek obogatena (tožnik C se pri tem sklicuje na določbo § 878 o. d. z.). Drugi razlog, da mora toženka plačati, je pa ta. ker je proti tožniku prevzela odškodnin.sko poroštvo za obe posojili v znesku 700 K, kajti tožnik C je od upnika B prinesel drugo posojilo 150 K na dom toženke, pa ga jej izročil le proti izjavi, da ona jamči njemu za obe posojili soproga. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 77 Toženka E je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka na stroške tožnika C, ugovarjajoč, v prvo, da je A njej izročil le drugo posojilo 150 K, prvo pa je sam pozapravil, v drugo, da je ona, toženka, prevzela dobrostojstvo za C-a le za drugo posojilo 150 K, ki .ga je tudi pošteno prejela in plačala, in v tretje, da tožnik škode glede glavnice in obresti sploh še ni zatrpel, ker B-u še ni plačal, ako pa je plačal pravdne in izvršilne stroške v gotovini, tedaj se odškodninsko poroštvo ne sme razširiti ne na obrestne obresti, niti na pravdne in izvršilne stroške. Pri drugi sporni razpravi, pri kateri so se dokazi provedli. je tožnik C predložil izknjižbeno pobotnico B-a, slovom katere je C I'-a brž po prvi razpravi poplačal tudi za glavnico z obrestmi vred. Prvo sodišče je izreklo sodbo: >^I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi, da ima toženka plačati tožniku znesek 674 K 08 h s pr. in pravdne stroške, in sicer bodi: a) zavrnitev glede osnovne terjatve 528 K 61 h in obresti od 1. januarja 1912 do 10. februarja 1913 v znesku 35 K 24 h, skupaj 563 K 85 h s pr. začasna; b) zavrnitev glede zneska 110 K 23 h s pr., v katerem so zapo-padene obrestne obresti v znesku 1 K 71 h, potem pravdni in izvršilni stroški 2 7K 30 h. 13 K 60 h, 1 K 62 h. 43 K 35 h in 22 K 65 h. slednjič pa tudi glede pravdnih stroškov tega spora dokončna, II. Tožnik je dolžan, da plača toženki na 25 K 40 h določene pravdne stroške.« Razlogi. Tožbeni zahtevek je oprt v prvi vrsti na odškodninsko poroštvo ali poporoštvo, pri čemer oznamenuje izraz »poporoštvo« nepravi pomen, ker govorimo o pravem poporoštvu tistikrat, kadar se kdo glavnemu upniku — tukaj tega ni — z dobrostojstvom za poroka podveze. Odškodninsko poroštvo pa je tistikrat {§ 1348 o. d. z.), ako se je kdo podvezal poroku za slučaj, da bi imel porok s poroštvom priti do škode, torej za izpolnitev glavnemu dolžniku naprtene regresne dolžnosti (iidejussor indemnitatis). Rešiti je najprej to, ali se je toženka E tožniku C kot poroku in plačniku A-ovega prvega posojila po 550 K podvezala za odškodninsko porokinjo. Pri presoji 78 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. dokazil pride najprej znak, ki govori za tožnikovo trditev, ta, da je toženka iz tega posojila za stavbo hiše porabila nekaj denarja, okoli 80 K za ostrešni les, 9 K 60 h za konjiče in 6 K 40 h za enega delavca in da je A le ostanek pozapravil; da C drugega po.sojila 150 K ni hotel izročiti A-u, ampak le toženki, ker, je ona prepisana lastnica zemljišča. Zelo verjetno je zategadelj že ob samih teh okoliščinah, da je tožnik toženki stavil pogoj, da se njemu podveze za prvo posojilo, inače pa drugega ne izplača. Ce potem žena in otroci tožnikovi in tožnik sam kot stranka za dokaz izpovedujejo, da je toženka izrekla »ne bojte se, saj imam posestvo in s čim plačati, saj vi niste s tem oškojeni«. in da je tožnik domačim velel »sedaj čujte, kaj je rekla«, ter da je potem šele odštel 150 K, je s tem dognano, da je toženka s tožnikom zares pri tej priliki sklenila odškodninskoporoško pogodbo, in je upoštevno tudi še dejstvo, da je toženka v pravdi najprej trdila, da se o prvem posojilu tistikrat niti govorilo ni, pri dokazilnem zaslišanju pa, da se je morala popraviti v toliko, da ji je tožnik res rekel, da se boji, a ona da je odvrnila »se bo že plačalo, saj on obresti odrajtuje.« Sodišče je o resničnosti tožnikove trditve prepričanost vdobilo kar brez prisežnega zasliševanja. Pravno pa je s tem pribito, da se je toženka napram tožniku kot poroku (sopro-govemu) obvezala za škodo, ki mu bo nastala iz poroštva (§ 1348 obč. drž. zak.). Seveda pa je vprašanje, v kolikšnem obsegu je toženka to dolžnost prevzela. Zakaj tožnik zahteva povračila glavnice 528 K 61 h, obresti 35 K 24 h, obrestnih obresti 1 K 71 h in vseh poprejšnjih stroškov 108 K 52 h. Občni državljanski zakon stoji na tem, da se morajo izjave porokov strogo tolmačiti, in zlasti se ne sme poroštvo širše razlagati, nego se je porok izrecno izjavil (§ 1353 o. d. z.). Le tedaj, ako je jamstvo izrecito prevzel, jamči porgk za zamude glavnega dolžnika, za proti temu nastale pravdne in izvršilne stroške, za zamudne obresti, za zamudo poroka, za pravdne in izvršilne .stroške njegove. Take toženkine obveze ni, se tudi ni mogla zgoditi; zakaj toženka leta 1906. vendar ni vedela, kake tožbe se bodo leta 1912, 1913 pojavile. Toženka jamči tudi le za škodo, in v tem oziru velja i po splošnih odškodninskih propisih i po določbi § 1362 o. d. z., da sme porok od odškodninskega poroka le tistikrat zahtevati odškodnine, ako si škode ni provzročil po lastni krivdi. Sledi, da je toženka odgovorna le za glavnico in obresti, nikakor pa ne za zamudne obresti ter za pravdne in izvršilne stroške v vkupnem znesku Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 79 110 K 23 h. Zato se je tožbeni zahtevek v oddelku I. b) dokončno zavrnil. Čeprav pa je hkrati ustanovljeno, da je toženka tožniku odgovorna za glavnico in obresti, ker je zgol ta znesek ali pa samo en del njegov tista škoda, ki je tožniku po poroštvu nastala, vendar pa tožbeni zahtevek niti v tem oddelku še ni gotov, marveč tožba je prezgodaj vložena. Pustimo pri tem v nemar. ni - li škoda šele potem dokazana, ako je bila tudi še sodna pomoč regresa C-a proti A-u zaman, denimo, da zadostuje trditev, ki se je kot nesporna zabeležila, da A nima sploh nikakega premoženja, vendar pa stoji kot dognano, da ob izvršilnem predlogu B-a proti tožniku C-u kot obsojenemu poroku škoda še ni bila ekzistentna, in dalje to, da škoda še ni bila nastopila z dnem 10. februarja 1913, ko je tožnik C napram upniku B-u izjavil, »da prevzame dolg na svoje ime«. Kajti po izpo-vedbi tajnika B-ovega je dokazano, da je tožnik pri upniku glavnico in obresti poplačal stoprav dne 18. maja 1913, ko je B-u izročil na svoje ime potegnjeno zadolžnico. Ce potem toženka tožbi, dne 19. aprila 1913 vloženi, očita prezgodnjost. se mora tej trditvi kar pritegniti, ker v tej pravdi ni upošteven po vloženi tožbi spremenjeni ali dopolnjeni stvarni položaj (proti § 406 civ. pr. r.). Odtod izrek pod I. a) sodbenega reka, da se zahtevek začasno odbije. Dotakniti se je le še trditve, da je toženka za iznos 550 K obogatena. V doka-zilnem oziru se mora ta trditev za nedokazano proglasiti, ker kvečjemu to stoji, da je toženka — največ 96 K od tega posojila porabila za hišo. A tudi če bi se bil dokaz popolnoma posrečil, pa pravne podlage za naslov obogatitve tožnik nikakor nima. Le mimogrede, da je klic po § 878 obč. drž. zak. popolnoma pogrešen, ker govori ta paragraf zgolj o objektivni nemožnosti dajatev. Pravno razmerje je nastopno. Spričo dejstva, da je A glavni dolžnik B-ov, kateremu sta poroka C in D, bo imela toženka E kot C-ova odškodninska po-rokinja plačati C-u le tisto škodo, ki jo bo C naposled zatrpel. to pa stoprav po regresu proti A-u in po razdelitvi z D-om. E z A-om torej nima ne najmanjšega posla, s C-om pa zgolj na temelju odškodninskega poroštva. C ne more imeti pravno možnega obogatitvenega naslova proti E, izvzemši slučaj, da bi bil A ugotovil takšen naslov proti nji in da bi bilo pravno mogoče, da A C-u odstopi svoje ugotovljene pravice. To pa je izključeno že zategadelj, ker E od A-a za obogatitev sploh tožena ni bila. Izrek o stroških je po S 41 c. p. r. 80 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Prizivno sodišče je deloma ugodivši prizivu tožnika prvo sodbo v izreku pod 1. a) spremenilo tako, da naj toženka E plača tožniku C delni znesek 281 K 92 h s 6% obrestmi od 10. februarja 1913, ostali delni znesek 281 K 93 h z enakimi obrestmi pa je začasno zavrnilo. V ostalem, — točki 1. b) in II. reka —, je bila sodba potrjena. Toženka je bila obsojena, plačati prizivniku tretji del na 117 K 59 h odmerjenih stroškov prizivnega postopanja. Razlogi. Glede stvarnega položaja se sklicuje prizivno sodišče na ugotovitve prvega sodnika, pridava pa ugotovitev, da je tožnik na drugi ustni sporni razpravi trdil, da je med prvo in drugo razpravo dne 8. maja 1913 poplačal B-u glavnico z obrestmi zadevne terjatve in da toženka te trditve ni zanikala, dalje, da je prvi sodnik to trditev smatral za nepomembno, ker se je dejanstvo izvršilo prepozno. Prizivno sodišče pa upošteva to dejanstvo in je ima za resnično (S 267 civ. pr. r.), ker je ta utemeljitev pravnopomotna (§ 406 civ. pr. r.) in ker toženka dejanstva ni zanikala. Ce pa je tožnik to storil, potem ima pravico zahtevati od toženke kot odškodninske porokinje povračilo dotičnega zneska, za katerega je bil on po svojem poroštvu oškoden (§ 1348 obč. drž. zak.). Vknjižba zastavne pravice na tožni-kovih zemljiščih ni še škoda, tem manj, saj tožnik ni niti trdil, niti dokazal, da bi bil prišel upnik B pri eventualni dražbi do pokritja. Ker pa je po izvršilnih spisih dognano, da A ne poseduje nobenega imetja, in ker s tem .stoji, da morata C in D terjatev nerazdelno poplačati, pri čemer ima C regresno pravico do polovice napram D-u in obratno (§§ 1355, 896, 1359 obč. drž. zak.), je pač gotovo, da ima tožnik C kot plačnik cele terjatve po zmislu § 1348 obč. drž. zak. pravico, da od toženke E zahteva povračilo polovice terjatve pod I. a) prvosodnega reka kot tiste škode, katero dejansko že sedaj trpi. Ker mu je prosto, poslužiti se pravice S 1359 obč. drž. zak. proti soporoku D — če to opusti, je sam odgovoren (§ 1362 obč. drž. zak.) — in ker niti ne trdi, da je to pravico zaman doganjal, sedaj pač ne gre ugotavljati in soditi, bode-li tožnik moral tudi drugo polovico iz svojega trpeti kot odškodenje. Da bi se bila toženka zavezala tožniku povrniti vso škodo, če A ne izpolni .svoje dolžnosti, nikakor ni dognano. Tožnik je sam trdil, da je zahteval odškodninsko poroštvo zgolj za obe posojili, toženka pa je na to odvrnila: »Kaj se Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 81 6 bojite za to, kaj jaz nimam toliko posestva, da jaz plačam teh 550 K«, oziroma: »Nič se ne bojte, jaz imam posestvo, bom že jaz plačala«, odnosno: »Kaj se bojite, da ne bi jaz vrnila, kaj nimam jaz toliko veljave, da bi plačala teh 550 K. Saj vi ne boste oškodeni v tem nič.« Iz teh izjav toženke nikakor še ne sledi, da je toženka izpustila iz dolžnosti po S 1359 obč. drž. zak. soporoka D, ki o njem še govor ni bil, marveč izhaja iz njih, da je toženka prevzela le tisto škodo, ki jo bode zgolj C trpel. Njena zaveza se preko tega ne da raztegniti (§ 1353 obč. drž. zak.). Proti izreku, da se na določbo § 878 obč drž. z. ne more sklicevati, se prizivnik sploh ne pritožuje. Izrek prvega sodnika pod I. b) sodbe je pravilen po §§ 1353, 1362 obč drž. zak. V izjavi toženke »saj vi ne boste oškodeni pri tem nič« — to izjavo je potrdila le ena priča — ne tiči nič drugega (oba stavka sta celota, o .stroških pa ril nobene besede), kakor to, da je toženka obljubila, da tožnik »pri tem« — pri plačilu 550 K — ne bo nič oškoden. Izjava je jasna in določna. Tožnik se nima sklicevati na § 1295 obč. drž. zak. Ker je bila tožba ob času vložitve popolnoma neutemeljena, prezgodnja, bila bi se morala v celoti zavrniti, ako ne bi bil pri zadnji razpravi nastopil pogoj § 406 civ. pr. r. Zavoljotega se morajo to-ženki prisoditi vsi prvostopenjski stroški, oziroma pustiti se mora dotični izrek prvega sodnika nespremenjen. Glede na končni uspeh priziva se je tožniku prisodil tretji del prizivnih stroškov (§ 43 civ. pr. r.). Vrhovno sodišče je z odločbo z dne 18. novembra 1913 opr. št. Rv VI 606/13-1 revizijo tožnika (toženka ni revidirala) v glavni stvari zavrnilo, ugodilo pa je reviziji v stroških in je v ostalem v veljavi puščeno sodbo prizivnega sodišča v toliko spremenilo, da ima toženka tožniku plačati tudi tretjino prvostopenjskih stroškov (53 K 65 h) in revizijskih s t r o š k o v 15 K. Razlogi. Na revizijski razlog pomotne pravne presoje oprta revizija je neopravičena glede gjavne stvari. Tudi odškodninsko poroštvo jc pogodba, in sicer tista pogodba, pri kateri se drugi poroku za škodo zaveže, ako bi škoda poroka zadela (§§ 1348, 1362 obč. drž. zak.). Kaj obsega povračilna dolžnost, daje mero po splošnih načelih najprej izjava odškodninskega poroka, ki se mora razbirati po propisih o pogodbah (§§ 865, 869, 914, 915 obč. drž. zak.). Te propise je pri- 82 Iz pravosodne prakse.^jCivilnoJjpravo. zivno sodišče pravilno uporabilo. Izjava toženi^e, ki jo prizivna sodba poudarja, se ob uporabi razbornih propisov pač drugače ne da razbrati kakor tako, da se je toženka vdolžila za škodo, ki bi jo tožnik zatrpel pri izterjavi svoje regresne terjatve napram glavnemu dolžniku A glede zneska 550 K, in da ni prevzela širših zavez, posebno ne zamudnih obresti ter pravdnih in izvršilnih stroškov. Radi-tega nikakor ni zmotna v prizivni odločbi potrjena percmtorična od-bitev tožbenega zahtevka glede delnega zneska 110 K 23 h, še manj pa dilatorična zavrnitev glede delnega zneska 281 K 92 h. saj tožnik za to vsoto še ni oškoden. V tem oziru mora ostati pri utemeljenih razlogih napadene sodbe. Prav pa se tožnik pritožuje za stroške, kajti toženka se je upirala zoper celotni zahtevek. Tožba je bila potrebna, da se je naposled dosegel deloviti uspeh. Toženka mora v razmernem delu trpeti stroške, ki jih je tožniku provzročila (§ 43. civ. pr. r.). Za stroške revizijskega rekurza se je tožniku oripoznal znesek, ki bi se moral izdati za uspešen stroškovni rekurz 41, 43, 50 civ. pr. r.). Izrek o nasprotniških stroških odpade, ker revizij-skega odgovora ni bilo. Dr. F. G. b) O zastaranju služnosti radi nerabe. Zaščitni predpis § 432 civ. pr. r. nalaga sodniku, stranki dati potrebna navodila za obavo pravdnih činov, ne nalaga mu pa dolžnosti, iskati stvarno važnih okolščin in dokazov. Prvi dve stopnji sta priznali tožniku zmago v konfe-sorični tožbi, ki je bila naperjena, da ima toženec po svojem dvorišču trpeti gospodarsko vožnjo za več tožnikovih parcel. Toženec je bil pripoznal, da je to starinsko breme s posestvom prevzel. Dokazano pa je bilo, da je vožnja trajala tudi še do leta 1886., da se potem ni izvrševala 19 let, da se je v letih 1905 do 1909 zopet redno vozilo, da je tožnik v letih 1909 do 1913 dvakrat vozil, naposled, da radi vozenja ni bilo do leta 1913. nikdar nobenega prepira, zlasti pa, da se toženec vožnji prej ni nikoli zoperstavil. Ker tožencu ne hasne določba § 1488 o. d. z. z zastaralno dobo treh let, obstoji služnost še, saj bi prominula po nerabi stoprav po 30 letih (§ 1479 o. d. z.). Vrhovnosodiščejes sodbo od 3. decembra 1913 opr. št. Rv VI 649/13 zavrnilo revizijo toženca, ki je postopanju očital nepopolnost zato, ker ni bilo puščeno, po.globiti vprašanje, ali se ni res Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 83 vzajemno vozilo po medsebojnih dvoriščih, in ker se ni bil pripustil dokaz po pričah in strankah o tem, da so tožnikov! spredniki smeli čez toženčevo dvorišče voziti v prid druge domačije, med tem časom prodane, in pa pod pogojem, če in dokler trpijo sami vožnje toženca po njihovem dvorišču; ta dokaz je bil sicer šele na prizivnem sodišču ponuden, a prepozno po krivdi prvega sodnika, ki je nezadostno toženca pravno poučil. Toda pritožniku ni jasno, da zaščitni predpis S 432 C. pr. r. sodniku veli, da mora prava nevešči stranki nuditi potrebna navodila za obavo pravdnih činov, ne nalaga pa sodniku dolžnosti, iskati morebitnih stvarno odločilnih okolščin in dokazov, katere je mogel poznati le spornik, ne sodnik, in ki jih je oni tudi res poznal, kakor priziv govori. Prizivno sodišče ni imelo vzroka, da bi bilo postopanje prvega sodišča spopolnjevalo radi pomanjkljivega pravdovodstva sodnikovega, marveč je po pravici in slovom predpisa § 482 C. pr. r. v nemar dalo novo trditev priziva. Tudi ni bilo potrebe, obravnavati vzajemno izvrševanje vožnje, ker se je le-to tikalo druzega gospodujočega zemljišča, ne parcel, ki so v pravdo zapletene; bilo je torej brez pomena. Tudi ni upravičen očitek o ne-pravalni pravni presoji. Nepobitno je utrjeno, da so tožnikovi spredniki iz rodbine A preko toženčevega dvorišča od pamtiveka pa do leta 1886. vozili izpred svoje hiše očito brez zaprek v prid obdelovalnih parcel, ne pa v svrho gospodarstva druge svoje hiše ali tamošnje stavbne parcele; potem, da to toženec priznava, rekši, da je starinsko breme že po očetu prevzel; naposled, da so nasledniki rodbine A—, B in /.a let 1886—1905 opustili vožnjo, ker so neposredno imeli dostop do njiv izpred svoje hiše. da pa je tožnik kot njihov naslednik za let 1905—1913. in sicer tudi še pred odprodajem hiše, gospodarsko vozarenje do njiv ponovil, tudi leta 1909. najmanj dvakrat, toženec pa da je stvar pustil pri tem. Kot pravnozmotno se ob tem položaju ne sme oznameniti po prvem sodniku izraženo in po prizivnem sodišču potrjeno mnenje (§S 1460, 524, 1479, 351, 52.30 o. d. z.), da so bili A-ovi sporno služnost že leta 1886. priposestovali na korist kultur; da neraba pota v letih 1886—1905 za dobe B-a in C-a pogina pravice ni provzročila; ter da mora toženec provajanje trpeti in služnost priznati tožniku kot nasledniku A-ov in kot lastniku gospodujočih zemljišč. Te primerne utemeljitve sprednjih stopenj ne podre revizija z izvajanji, ki se oddaljujejo od dejanskega stanu. Po § 504 C. pr. r. neupoštcven je bil v reviziji naveden prigovor, da pred- 6* 84 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. posestniki iz rodbine A spričo služnostne vzajemnosti niso mogli posedovali volje, kot nepogojno pravico terjati uporabo nasprotnikovega dvorišča, ter da sta se predposestnika B in C služnostni pravici odpovedala s tem, da vozne poti nista rabila. Zato je morala revizija propasti. Dr. F. G. c) Stroški predloga na predznambo zastavne pravice po zmislu dvornega dekreta z dne 24. oktobra 1806 št. 789 z. j. z. — vpisnina. V izvršilni zadevi c. kr. erarja zoper B je okrajno sodišče v Radovljici (spis E 1025/13) dovolilo predznambo zastavne pravice na zavezančevo zemljišče v zavarovanje davčne globe v znesku 78.664 K, obresti ter stroškov predloga vštevši vpisnino. Na zavezancev rekurz je deželno kot rekurzno sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep toliko izpremenilo, da je predlog glede stroškov z vpisnino vred zavrnilo, sklicevaje se na to, da po besedilu dvornega dekreta z dne 24. oktobra 1806 z. j. z. št. 789 ni moči zahtevati zavarovanja stroškov, nastalih šele pri sodišču, kakor tudi ne zavarovanja vpisnine, ki jo je šele odmeriti in predpisati. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 18. novembra 1913 o p r. št. R VI 362/13 revizijskemu rekurzu zahte-vajočega upnika ugodilo glede stroškov predloga, ne pa glede vpisnine iz nastopnih razlogov: Res govori dvorni dekret z dne 24. oktobra 1806 št. 789 z. j. z. le o zavarovanju terjatev, o katerih pristoji preiskava in odločba samo političnim oblastvom, vendar se s tem ugotavlja le kakovost terjatve, glede katere je sodišču na goli predlog upravnega oblastva ukreniti izvršitev zavarovanja. Vprašanje o stroških zavarovanja v dvornem dekretu ni rešeno. O tem je odločiti le temeljem določb izvršilnega reda, na kar kaže tudi odstavek drugi čl. III. uvod. zak. k izvrš. redu. Tukaj je odrejeno, da veljajo, kolikor se sodno postopa radi zavarovanja ali izterjanja v prvem odstavku označenih zahtevkov in izvršitve izvršbe ali zavarovalnega postopanja določbe izvršilnega reda. Temeljem določb izvršilnega reda je pa zahtevek na predznambo zastavne pravice za stroške zavarovalnega predloga popolnoma upravičen. Po § 74 izvrš. reda mora namreč zavezanec povr- Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 85 d) V pravdi propali konkurzni masi je naložiti pravdne stroške po zmislu §§ 11., 29. in 160. konk. reda. — Očitna huda krivda sodišča po zmislu § 51., odst. 2. C. pr. r. Upravnik konkurzne mase A. je tožil ženo kridarjevo pri okrajnem sodišču, ker se je bil protivil, da bi bilo izkupilo, doseženo na izvršilni sodni dražbi premičnin prezadolženca, izdano ženi, in ker je bil zavrnjen na pot redne pravde. Prva in druga stopnja sta razsodili, da ni upravnik aktivno legitimiran z tožbo. Obe sta obsodili tožnico konkurzno maso A., da mora plačati toženki pravdne stroške v 14. dneh pod izvršb o. Upravnik se je pritožil v prizivu tudi radi tega izreka o plačilu pravdnih stroškov. Prizivna instanca je potrdila prvo sodbo v celem obsegu, ni pa utemeljila svoje odločbe glede plačila pravdnih stroškov »v 14. dneh pod izvršbo« niti z besedico. Na revizijski rekurz zaradi izreka prizivne sodbe glede plačila pravdnih stroškov je vrhovno sodišče izdalo dne 19. avgusta 1913 opr. št. R VIII 135/13 naslednji sklep: Ugodi se revizijskemu rekurzu, izpodbijana sodba prizivnega sodišča, kolikor prvostopno sodbo potrjuje v izreku o stroških, se niti zahtevajočemu upnii^u vse le-temu povzročne, za uresničbo pravice potrebne strošl