Poštnina plačana v gotovini.	Izhaja	vsak	petek.	Leto	V.	št.
SLOVENIJA
Uredništvo: Ljubljana, Tvrševn cesta št. 1?Ljubljana, 12. novembra 19S7.	Upravništvo: Ljubljano, Tyrseva cesta 1.
Naročnina četrtletno 15 din	I	Poštnočekovni račun:
za pol leta 30 din	)iC	Ljubljana štev. 16.176
za vse leto 60 din	'W'	W	Rokopisov ne vračamo
V zamejstvo celoletna naročnina 90 din
S
Posamezne številke 1.50 din	m	mm	■	Oglasi	po tarifu	...
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Poglavje o velikem duhu
»Jutro« od prezadnje nedelje prinaša zopet nekaj državniških premišljevanj o zagrebškem sporazumu. »Jutro« seveda tudi, kakor zmeraj, natančno ve, kaj bi se bilo moralo storiti, pa bi bila rešena mila domovina in seveda unitarizem z njo. Napaka je bila v tem. da niso ljudje poslušali modrih predlogov »velikega duha« Žerjava.
C) tem »velikem duhu« je pokojni dr. Tavčar izrekel svojo dni tisto znano drastično sodbo. Danes, ko leži Žerjavovo delo v vseh svojih, za slovenski narod pogubnih nasledkih razpoloženo pred nami, vidi lahko vsak, da je bila Tavčarjeva ■sodba prej premila, kakor preostra. In če nam je kaj v tolažbo, nam je upanje, da bo 1 avčarjeva sodba pravilna tudi glede na dejanski uspeh Žerjavovega dela... Razvoj stvari nam to upanje potrjuje.
Kaj je sploh ta veliki duh naredil, kar je prišel, na slovensko nesrečo, v politiko? Če odštejemo njegovo predvojno delo, ki je obstajalo poglavitno v tem, da je napravil veliko gospodarsko polomijo z Agro-Merkurjem, vendar ni delal drugega, ko da je gonil centralizem, in sicer centralizem do skra jnosti in do zadnjega. Da pa ne bo nihče mislil, da kaj pretirujemo, navajamo njegove besede s seje ustavnega odbora dne 14. februarja 1931:
Še so sredobežni elementi, še je občutje plemenskega separatizma, ki se ga je treba bati... Najvažnejše v teni pogledu je, da zagotovimo enotno gospodarsko življenje.
Prisluhnila jo j ugoslovenska nacionalna car-šija ob teh besedah in takoj razumela: gospodarska enotnost, to pomeni seveda finančno enotnost, ta finančna enotnost pa pomeni centralizacijo vsega denarja v Belgradu, to se pravi v njenih rokah. Gospodarska enotnost pomeni torej, da bo spolnjeno nekaj, česar si je sicer želela iz dna •svojega kupčijskega nacionalnega srca, na kar je Pa komaj mogla upati. Kajti da pride slovenski človek in ji bo ponujal upravo slovenskega in hrvaškega denarja kljub temu, da so bile njene gospodarske in finančne metode že dovolj znane 7~ ne, tega res ni pričakovala. Še več, »veliki« Jugosloveilsj.j duh dr. Žerjava je že takoj vnaprej zaznamoval kot sovražnika narodne in državne •torcj kot nekakega veleizdajalca vsa-,.efa\ l,.' bil zoper to. da bi srbska čaršija upravlja a uc i slovenski in hrvaški denar.
so se
Zato-si lahko plav živo predstavljamo, kako se reza t tiste dni med štirimi očmi razni orien-
.11.	,	..	.""i	tiitu Miruui ut uu i ciaiii ui
ta s i a \ g”1 ji, ko so poslušali govor »velikega duha« dr. Žerjava, edinstvenega tudi v slovenskempomenu besede. A spretni, kakor so bili, so se takoj znašli. Kmalu so odmevali po njihovih shodih ste ii klici državotvornega edinstvenega ogorčenja zoper Slovence in Hrvate, ki se jim ni moglo zdeli prav, da se njihov denar rabi za stvari, od kaiei ih nimajo oni nobeno koristi, po večini pa še veliko škodo.
Res, čaršija je bila »velikega duha« Žerjava lahko in po pravici vesela.
No, in danes vidijo tudi slepci, da ,se je posrečilo žerjavu in tovarišem uresničiti jugoslovensko gospodarsko enotnost, ki nam je do danes požrla že nad 17 milijard in ki nam še zmeraj leto za letom odžira po % milijardo!
Delo velikega duha!
Dalje je govoril dr. Žerjav prav takrat:
... la država mora trdno držati kontrolo v rokah.
I udi to trdno roko čutimo, pa. še pošteno čutimo, zlasti pri praktičnem uveljavljanju enotnega gospodarskega življenja, namreč pri iztirje-vunju davkov.
Potem je Žerjav pobiial hrvaškega poslanca Laginju, ki se mu je zdel premalo centralističen,
^aginj
ceš:
G. Laginja pravi: Mi vam dajemo vojsko in diplomacijo, in to je dovolj, jaz pa mislim, da moramo dati državi tudi naše otroke in da dela država v svojih šolah v duhu države, ker je šola glavno sredstvo za zedinjenje. Tu vabim vse, ki ljubijo to državo, ki jim mora biti skrb, da ne dado šole nekakšnim pokraji-nam, ker se bo šola tam razvila v separatistično sredstvo zoper državo.
Tudi v tem pogledu je nacionalna čaršija natančno izvršila: Žerjavove zahteve v veliko svojo korist in še večjo našo škodo. Po zaslugi tega Žerjavovega centralizma je prišlo tako daleč, da so metali sestavke najboljših slovenskih pisateljev iz slovenskih učnih knjig, namesto njih pa uvajali knjige, ki prikazujejo popolnoma napačno slovensko kulturno življenje, namesto lepih, domoljubnih setavkov slovenskih pisateljev pa so naši mladini vsiljevali razne turške zgodbe z Balkana.
Še na nekaj naj opozorimo pri tem Žerjavovem govoru, kako namreč imenuje prezirljivo od zgoraj Slovenijo »nekakšno pokrajino« in kako svari državo, namreč srbsko čaršijo, kar naravnost pred Slovenci in Hrvati, ki da bodo šolo razvili v separatistično sredstvo zoper državo. Kakor da bi ne bili prišli Slovenci in Hrvatje v to državo popolnoma. prostovoljno! A tisti, ki je prišel prostovoljno v državo, vendar ne bo silil iz nje, razen če bi se mu trajno godila krivica! Za vsakega, ki jugoslovene pozna, pa je očitno, kaj je mislil in nameraval ta »veliki duh«: čutil je, da se ne Slovenci ne Hrvatje ne bodo odrekli osnovni pravici vsakega naroda po popolni gospodarski m kulturni samoupravi. Zato je hotel o pravem času zaznamovati to našo naravno pravico za izdajalsko.
Tudi to se mu je dodobra posrečilo! Vsak človek je bil zapisan takoj kot protidržaven, če je le malo podvomil nad zveličavnostjo unitarističnih gesel.
Po Radičevem umoru se je menda celo politično tako kratkovidnemu Žerjavu zasvetilo, da je centralizem v nevarnosti. Treba je bilo torej rešiti, kar se je še rešiti dalo. pa čakati boljših časov. Po državnem udaru od 6. januarja 1929 je zato. kakor pripoveduje »Jutro«, prevzel dr. Žerjav nalogo, da sestavi ustaven načrt »na osnovnem načelu narodne in državne enotnosti«, torej seveda centralističnega, ter »na načelu čim bolj daljnosežne decentralizacije«, ki naj napravi centralizem užitnega za naivne ljudi. lakšenle je bil ta Žerjavov načrt, kakor beremo v »Jutru«:
Dr. Žerjav je menil, ,da je federativni sistem za naš narod nevaren, videl pa je tudi v širokih samoupravah pomanjkljivosti. Zato je skušal najti kombinacijo, v kateri bi se državna oblast in samouprava tako spopolnjevali, da bi v največji meri zadovoljili na eni strani zahtevo po enotni državni volji, na drugi pa zahtevo pokrajin, da enakopravno sodelujejo na skupni njivi, med tem ko na svoji sami gospodarijo. To kombinacijo je videl dr. Žerjav v skupni organizaciji državne in samoupravne oblasti, v veliki pokrajini, ki bi imela svoj »sabor« z zakonodajno oblastjo v vseh samoupravnih zadevah, ali bi preko tega sabora vršila tudi posvetovalno kontrolo in sodelovalno kompetenco v državni upravi. Pokrajinske zakone bi moral ravno tako sankcionirati kralj, kakor državne, s čimer bi bila zagotovljena istosmernost celokupnega razvoja v državi. Lnotnost države bi bila zavarovana tudi z uvedbo ustavnega načela, da je državni zakon močnejši od deželnega.
Ni treba biti pravnik, da lahko takoj vsak presodi notranjo vrednost tega jugosiovenskega ustavnega načrta, tudi se ne bomo ustavljali pri Žerjavovem zatrjevanju, da je federalizem »za naš narod« nevaren, kajti značilno je, da zatrjujejo to jugosloveni sicer že 19 let, da se pa doslej še enemu ni zdelo, da bi nam na primerih iz zgodovine ali politike vsaj skušal dokazati osnova-
Izjava ..Slovenskega društva"
Na prošnjo priobčujemo tole izjavo1 upravnega odbora »Slovenskega društva«, ki je bila sprejeta na seji dne 10. novembra 1.1.:
Sestavki, ki jil ie priobčil tednik »Slovenija« ob ustanavljanju »Slovenskega društva«, so našli v javnosti razne samovoljne razlage in ponekod celo zbudili mnenje, da služi »Slovensko društvo« zbiranju in oblikovanju nove politične skupine.
Opozarjamo zato. da je smer društvenega dela določena po pravilih in po sklepih ustanovnega občnega zbora, ki izključujejo vsako tako namero.
Naloga našega društva je služiti misli slovenske skupnosti in zbirati preko političnih opredelitev zavedne slovenske razumnike, da sporazumno rešujejo naloge, ki so vsem Slovencem skupne.
nost te trditve. Samo na zadnji odstavek zgoraj-šnjega navedka naj pokažemo posebej, ko namreč hoče Žerjav, da bi naj bil »državni zakon močnejši od deželnega«.
Najprej naj tu opozorimo na dejstvo, da je celo v Avstriji veljal deželni zakon prav toliko kakor državni. In Avstrija je bila res dovolj centralistično upravljana. Prav zaradi njenega centralizmu, ker ni hotela dati svojim nai*odom nobene samouprave, jo je tudi odpihal vihar svetovne vojne.
Sicer pa pomislimo' samo na praktične nasledke tega Žerjavovega načrta. Kajti zakon nekega zakonodajnega telesa, ki ga drug zakon, sklenjen izven tega zakonodajnega telesa, lahko vsak trenutek razveljavi, sploh ni noben zakon več, ampak samo še neke vrste navedba. Poskušali bomo biti jugoslovansko nazorni. Pokrajinski zbor za Slovenijo bi recimo sklenil uvesti kake nove davke za svoje potrebe. Skupščini v Belgradu bi se pa; zazdelo, da so ti novi davki tako izdatni, da bi jih ona rabila zase in za južne pokrajine. Pa bi sklenila zakon, da se donos teh davkov centralizira in razdeli po takšnem ključu, da bi večji del šel doli na jug. Slovenski zbor bi pa lahko razmišljeval, če bi sc še kje drugje dalo kaj iztisniti iz našega oslabelega gospodarskega telesa — dokler bi se pač zgdrajšnja ravnava ne obnovila.
Sicer pa — vse to smo že doživeli pri tisti znameniti samoupravni »oblasti«, ki je vendar pristna j ugoslovenska tvorba v smislu Žerjavovega »velikega. duha«.
Nadalje izhaja tudi iz »Jutrovega« pripovedovanja samega, ki pripoveduje o prevzeti nalogi za sestavo unitarističnega ustavnega načrta, da Žerjav ni bil za kako novo državno ureditev, ker bi bil sprevidel, da je centralizem že nekaj na sebi slabega, protiljudskega. nasilnega, a, zlasti nekaj, kar je Slovencem škodljivo. To je bilo Žerjavu prav vseeno. Ali videl je, da se je z Radičevim umorom zamajala centralistična stavba prav do svojih nacionalnih podstav. Žerjavov načrt je torej hotel rešiti centralizem za vsako ceno, a da zvedo ljudsko mišljenje s prave sledi, mu je moral dati nekaj samoupravnih prilastkov, ki bi pa naj ostali brez vsake stvarne moči. Zato tudi Žerjavovega načrta ni šteti drugam, kakor druge poskuse centralistov, da rešijo centralizem in sebe s kakšno novo krinko:	enkrat dekoncentracija,
enkrat unitarizem, enkrat široka samouprava, potem spet poudarjanje gospodarskih in socialnih potreb pred ustavnimi in avtonomističnimi. Kako so vse te prazne besede in obljube centralizmu dobro dele, kako je iz njih zajemal samo nove pobude in moči. nam dokazuje to. da še ni bil nikoli tako močan kakor danes, in da po drugi strani še ni šlo Slovencem nikoli tako slabo, kakor danes.
Samo površno branje Žerjavovega načrta je torej moglo zbuditi ponekod mnenje, da gre res za neki resnejši samoupravni načrt in da se ukvarjajo z njim več kakor ima pomena in smisla.
Kdor torej pretehta dejansko vsebino te Žer-
javove centralistične preosnove, se mu mora zdeti gola potrata časa tisto prerekanje in prekljanje »Jutra« z nekaterimi hrvaškimi listi o njenem pomenu in namenu. In še bolj odveč se mu mora zdeti, če »Jutro« z vso moralično ogorčenostjo brani ta Žerjavov načrt pred nekim — menda bolj umišljenim kakor resničnim — očitkom zagrebške »Nove riječi«, ko da bi šlo za nekakšno potvorbo načrta. Ne, za potvorbo gotovo ne gre! Kajti kakor Žerjav sam. tako je tudi objavljeni načrt tako pristno jugoslovensko-nacionalen, to se pravi centralističen, da res ne razumemo, zakaj in odkod
dvom nad njegovim očetovstvom. In mi. ki poznamo Žerjava, a prav tako tudi »Jutro«, ta najbolj viden sad njegovega »velikega duha«, lahko mirno priporočamo »Novi riječi« in Vilderju, naj se kar zaneseta na avtentičnost besedila, kakor ga je priobčilo »Jutro«.
Naša slovenska pot pa vodi, prav kakor hrvaška, mimo in čez Arse jugoslovenske načrte do prave enakopravnosti, ki pa more biti smo v popolni finančni samoupravi in taki zakonodajni moči, ki jo popolna finančna samouprava zahteva in rabi.
Koledar dveletke po uradnih obvestilih
(Dalje)
27. 12. 1936: Stavba nove železarne v Zenici na državne stroške napreduje z izredno hitrico. Samo že zgrajena mehanična delavnica meri 450 m2 in je tri nadstropja visoka. — V Kraljevo je spet pretep med Ljotičevci in pripadniki Združene opozicije.
29. 12. 1936: »Slovenec« prinaša nepodpisan uvodnik pod naslovom »Centralizem in siroma-ščina«, »Jutro« beležko o sestavku »Samouprave«,
v	katerem se zavrača očitek, da bi JRZ v Sloveniji imela z zadružništvom kake posebne namene, »Piccolo« pa objavlja dva članka Maria Nordia o'bogastvu in redu v Jugoslaviji ter o nastroje-nju za zbližan je s fašistično Italijo, tako »da bosta Mussolini in dr. Stojadinovič srečno končala delo, katero sta pred 12 leti začela Mussolini in Pašič«.
K sklepu leta se pojavi v javnosti predlog, da bi se »Slovenski narod« preimenoval skladno s svojo pisavo in slogom v »Jugoslovenski narod«. Kakega mnenja so nakupovalci starega časo-
pisja, se m znano.
V rokodelskem domu
dr. Korošca po radiu prinašajo bežigrajski listi dobesedno v cirilici. Pečal se je z uspešnimi občinskimi volitvami, izvedenimi v popolni svobodi, s splošno krizo morale in z borbo proti komunizmu.
3. 1. 1937: V zvezi s pravkar omenjenim znamenitim govorom dr. Korošca razmotriva »Slovenec« položaj slovenskega jezika in ugotovi, da je prva in glavna slovenska politična zahteva po prvenstvenosti slovenskega jezika v Sloveniji in po njegovi enakopravnosti po vsej državi. — Senator Smodej priobčuje v »Samoupravi« razpravo
o	Nikoli Pašiču. ki ga pozna pisec precej od blizu.
8. 1. 1937: »Slovenec« posveča zopet uvodnik dr. Korošču kot notranjemu ministru in poudarja njegovo obzirno notranjo politiko,Iki dovoljuje, tla potuje dr. Dragoljub Jovanovič mirno po državi, najsi je policija odkrila stike njegove skupine s komunisti, tla se Adam Pribičevič (prav Milan
Najboljši šivalni stroji in kolesa
>ADLER<
po izredno nizkih
cenah pri tvrdki
Hotip Peteline, Ljubljana
za vodo (blizu Prešernovega spomenika)
Večletno jamstvo!
Pouk v umetnem vezenju brezplačen!
Pribičevič) lahko mirno zdravi na Golniku, kjer ga Jovanovič obišče in odkoder se »mimogrede« poda na sestanek z dr. Lončarjem, dr. Načinom, Vidmarjem in drugimi, ne da bi bil kdo'zato pognan v internacijo. Doba, v kateri se v naši držaivi čuti srečna roka not ranjega ministra, kaže doslej ne veliko znan način vladanja, ki je ljudski in demokratičen v najširšem smislu, kakor je dr. Korošec znan in priljubljen po vsej Jugoslaviji.
10. L 1937: Banovinski odbor JRZ zaseda v Celju in izda resolucijo, katere dejanski pomen in resnična vsebina — glede uredbe o likvidaciji kmečkih dolgov in katastrofalnega položaja kreditnih zadrug — sta pokrita z drugačnim besedilom.	(Nadaljevanje	prih.)
Ljubljani je ustanovni občni zbor »županske zveze«, ustanovljene v nadomestilo razpuščene »županske zveze, ki je bila ustanovljena v nadomestilo razpuščene »zveze slovenskih županov«. Udeležuje se ga nad 200 — po »Slovencu« — svobodno izvoljenih županov (predsednikov občin) in občinskih odbornikov. Zborovalce pozdravi osebno ban dr. Natlačen. Sklenejo se številne resolucije, od katerih pojde v tisk le izvleček. — »Samouprava« se zgraža nad »listi neke sorodne in prijateljske države, katerih članki se izražajo o naših notranjih razmerah po tonu in tendenci deplasirano«. — Nekaj dni pred božičem v Ljubljani ustanovljena privilegirana kmečka banka ima na tiskovinah oznamenilo »Pri-vilegovana agrarna banka a. d. Filiala u Ljubljani«, — Po odredbi prometnega ministrstva sme izdajati vozne rede za uradno in zasebno uporabo odslej samo prometni oddelek generalne direkcije državnih železnic v Belgradu.
31. 12. 1936: Za Silvestra se spreta »Slovenec« in »Jutro« zaradi novega državnega bednostnega sklada. »Slovenec« zavrača zbadljaje »Jutra« in pravi: »Radovedni smo, kakšne nasvete nam bo dalo »Jutro« glede na odpravo centralizma kar po sedanji ustavi, ki je bila vendar uveljavljena v varstvo centralizma. Odpor JNS proti centralizmu je torej papirnat in nič več.« Po takratnem mišljenju »Slovenca« centralizma po sedanji usta-
vi	sploh ni mogoče odpraviti. — V Banjaluki izjavlja finančni minister Letica časnikarjem, da morajo biti državni uradniki po mnenju vlade dostojno plačani in da se tudi med moškimi in ženskimi nameščenci ne smejo delati razlike pri
filači. V zvezi s tem napove revizijo v jeseni eta 1935. izvršenega zmanjšanja plač in takrat tudi uveljavljenega načela razlike plačevanja moških in ženskih. Po končnem razgovoru si voščijo minister in časnikarji srečno novo leto 1937.
1 1. 1937: Za Novo leto razmišlja »Slovenec« približno takole: Pomirjen je, red in gospodarska okrepitev so znamenja dela sedanje vlade. V ospredju stojijo vprašanja, katerih skupno ime ji »spor za notranjo ureditev države«. V tok dogodkov poseza najbolj JRZ zaradi bivših političnih skupin, iz katerih je sestavljena, m zaradi voditeljev, spričo kakovosti katerih je dobila pri občinskih volitvah večino. Ob JRZ stoji koalicija hrvaške kmečke stranke in samosto jno-demokrat-ske stranke. Ta koalicija se je doslej največ pogajala s srbijansko združeno opozicijo, ki je pa bolj klub opozicionalnih politikov, in zato se javlja novi pogodbenik, JRZ. ki je bolj upravičena govoriti v imenu države. Sporazum med KDK in JRZ je torej neizogiben. Po zaslugi sedanje vlade se nemodri zakoni uporabljajo na moder način. — Tudi minister dr. Krek je vzradoščen nad uspehi vlade. S prepričanjem gleda v novo leto poln upanja in vere. Za malodušje nima razloga. — »jutro« pa trdi, da mora ob zatonu leta ugotoviti, da naša notranja konsolidacija ni napredovala tako. kot so nekateri napovedovali, drugi pa pričakovali. Kljub temu, da je preteklo leto prineslo nacionalnim ljudem v Sloveniji marsikatero razočaranje, jih ni strlo, niti pahnilo v malodušje. List je stal tudi v preteklem letu —-kot vsekdar — na braniku svobodoumnosti, ljudskih pravic in življenjskih koristi socialno šibkejših, stal je pa tudi — in sicer neomajno na straži in izvrševal nalogo čuvanja Jugoslavije, ki jo bo čuval tudi v bodoče. — Polnočni govor
D. L.:
Iz poljske zgodovine
(Nadaljevanje)
Prišlo je znamenito leto 1848.. ki je prineslo ali hotelo dati evropskim narodom svobodo. Francoska revolucija je odstavila kralja in izklicala republiko. Francoski primer je grozil tudi Nemcem v Berlinu in Habsburžanom na Dunaju.
Politika pruskega kralja je bila zelo premišljena. Mislil si je, da bo najboljše, da obrne misli svojega naroda v drugo smer in ga zaposli z drugimi skrbmi. Hotel se je pokazati, da je svobodoljuben; zato je takoj napovedal vojsko najhujšemu despotu v Evropi, ruskemu carju. Ta je bil po mnenju pruskih diplomatov največja ovira za svobodoljuben razvitek evropskih narodov. Ker so bili v Berlinu mnenja, da se Poljakom najboljše godi pod Prusi, a jih Rusi najbolj tlačijo, so jih skušati pridobiti na svojo stran, da so jim obetali razne politične olajšave in svoboščine v veliki kneževini Poznanjski, ako se bodo hrabro borili proti Rusom. Da, še celo poljske polke so dovolili. Seveda, ko je nesrečna revolucija I. 1848. izginila brez hudih nasledkov za vladajoče dinastije v Berlinu in na Dunaju, je pruski kralj pozabil na vse obljube, ki jih je dal v težkih dneh, ko se mu je majal prestol; Poljaki so začeli živeti zopet isto življenje, kakršno jim je naklonila pred nevarnostjo dobra berlinska vlada, samo da je bilo vedno hujše in da so vedno bolj gledali na te nevarne, »nehvaležne« in puntarske Poljake. Da je bilo prvo. kar so sklenili, razpršitev poljske vojske, je samo ob sebi razumljivo.
V	Galiciji, zlasti v obeh prestolnicah, v Krakovu in Lvovu, so razni odbori sestavili prošnjo na cesarja, naj da kmetom in galicijskim Poljakom pravico, da se bodo mogli narodno in kulturno razvijati. Toda še preden je prišel cesarjev odgovor, so odbori poklicali vse državljane, naj prostovoljno oproste kmeta, naj odpravijo nadvlado graščakov nad kmeti in desetino. S tem so hoteli pokazati kmetom, da plemiči niso njih sovražniki. Tako naj bi tudi izginilo tisto sovraštvo do plemstva, katero je podžigalo v kmetu avstrijsko uradništvo po nesrečni vstaji I. 1846.
Vlada pa ni hotela, da bi se videlo, da so Poljaki sami sprevideli, da morajo biti vsi stanovi enaki, da so sami dali kmetom svobodo. Niso hoteli ti dobri dunajski diplomati in politiki, da bi vladal med narodi in stanovi mir. ker se je v kalnem vedno dalo dobro ribariti. Sicer pa ne smemo nikdar pozabiti, da je Avstrija vedno bila zadnja v pravilnem pojmovanju svobode, a tudi tega ne. da je 1. 1848. sploh našlo avstrijske narode. da ne pozabim Slovencev, nepripravljene, in da je bilo prav lahko, da je za temi lepimi marčnimi dnevi prišla reakcionarna Bachova doba.
Cesar je osvobodil kmeta, vendar se je moral za svojo svobodo odkupiti in plačevati poseben davek. Seveda so imeli uradniki nalogo, da so ljubim »podložnikom razlagali cesarjevo dobroto, da je (‘dino cesar dal kmetu vso prostost, a da so graščaki zahtevali od cesarja, da morajo plačevati tako drago odkupnino. Ljubi kmetje pa naj bodo predobremu cesarju hvaležni za tako veliko dobroto, saj on pač od njih nič drugega ne zahteva, kakor nezlomljivo vdanost. In sovraštva med graščakom in kmetom ni bilo konec, zlasti ker so kmetje še vedno v svoji zaslepljenosti in zapeljani pasli po prepovedanih travnikih in sekali
les v graščinskih gozdovih. Prišlo je večkrat do sporov, a tisti, ki je pri vseh teh nesrečah plačal račun, je bil seveda kmet.
Avstrijsko vojaštvo je iskalo prask z meščani, ki seveda niso ostali dolžni napadalcem. Tako se je zgodilo, da so se morali v Krakovu avstrijski vojaki umakniti na V uvel, stari kraljevski grad, odkoder so začeli bombardirati mesto ter uničevati stare palače in cerkve. Ker se je revolucijski odbor bal; da bodo avstrijski vojaki popolnoma strli mesto, se je vdal in tako rešil krakov.
Po gričih v okolici Lvova so tudi postavili Avstrijci svoje baterije in streljali na mesto. Škoda je bila še večja kakor v Krakovu, ker so med drugim pokončali starodavni rotovž, bogato univerzitetno knjižnico in druge dragocenosti; tudi človeških žrtev je bilo mnogo.
Sicer pa vse žrtve niso bile zastonj. Četudi se ni doseglo, kar se je hotelo, je vendar v pruskem in avstrijskem delu bivše Poljske vzrastla pa-triotična misel, ki so jo bili zlasti v Prusiji že skoraj potlačili. Zlasti je oživela na Šlonskem (Šle-zija), ki je bila razdeljena med Pruse in Avstrijce.
V	avstrijski Šleziji je širil poljsko misel Peter Stalmach, ki je imel predavanja o poljskem jeziku	in	poljski	zgodovini	in	izdajal časopis
C1.	•____I .	'___'	’ c.	 1-	.	______
»Gvviazda C ieszynska« (»Češinska zvezdu«).
Podobno je deloval v pruski šleziji Jožef Lumpa, organist, pozneje učitelj in občinski pisar. Ravno tako je navduševal Poljake tudi Karel Miarka.
Med Kašubi pa je deloval dr. Stanislav Ojno-vva, ki je v Gdansku izdajal kašubske narodne pesmi in pregovore.
Tako so razni domoljubi po vseh krajih zasedene Poljske vzdrževali narodno misel, mnogokrat pod zelo težkimi pogoji. (Nadaljevanje prih.)
Edinstveno dravobanstvo
Pucova »Slovenska beseda« ,se je sedaj postavila kar očitno v vrste nasprotnikov slovenstva. Morebiti se hoče usposobiti za čimprejšnji sprejem v kako jugoslovensko centralistično' stranko, kar smo mi tako njej kakor njenemu zapovedniku že večkrat priporočili.
Dne 5. I. m. je priobčila namreč sestavek o narodni enotnosti, ali kakor ona lepo po jugoslovensko pravi, o narodnem »edinstvu«. Pucova »Beseda'. je seveda zanj. Še več, kdor se bori zanj. se mora po njenem uvodnem geslu »boriti za svobodo in demokracijo, ki edini vodita k cilju«.
Nam se je sicer zmeraj zdelo, da vodita te dve lepi lastnosti vprav v nasprotno smer in da sta bili javno zato vsem. jtigoslovenskim stapljačem tako neprijetni. No. to pri Pucu ne pomeni dosti, saj je vodil peloniajske volitve in zato natančno ve. kaj je svoboda in demokracija. Svoboda je namreč priložnost, da svobodno voliš tako, kukoi ti ukazuje od zgoraj postavljena oblast. Ukazuje ti pa zato, da te obvaruje pred raznimi skušnjavi i, ki hodijo okrog kakor rjoveči levi in skusajo, da bi ti obesili kakega slabega kandidata za < o nc^a. S tem ti prihrani mnogo dvomov in nepotrebnega
premišljevanja, pa še sitnosti z gosposko, kar ve zlasti tir. Puc iz lastnih skušenj. Demokracija, ali po slovensko ljudska vlada, je pa prav za prav vlada nad ljudstvom in sicer taka, da ljudstvo nima pri tej vladi nobene besede, s čimer se zelo uspešno preprečuje, da ga kdo ne zapelje na kriva pota.	_
Pucova »Beseda« modruje dalje iz globin svojega zgodovinskega in sociologičnega spoznanja:
»Gotovo je narodno edinstvo cilj, li kateremu stremijo vse države, ker predstavlja po svoji vsebini ne le dejansko, marveč tudi duhovno zedinjenje naroda.
Jugoslovani imamo gotovo podane vse pogoje, da ustvarimo en narod in da uresničimo tudi na duhovnem polju svoje edinstvo. V daljnih časih smo prišli iz daljnih severnih krajev kot en narod v naše prijetne domove na jugu.«
Da si prizadeva mnogo držav za tako narodno enotnost, to je že res, a prav tako je res, da so med takimi državami samo centralistične in fašistične. Kajti poznamo države, ki prav nič ne »stremijo : k takemu edinstvenemu cilju, kakor na primer Švica, in človek bi rekel, da bi naj nam bila demokratična in svobodoljubna Švica raje in prej vzor,
da bi j i li — po jugoslovenskem nacionalnem zgledu! — čim prej stopila v en narod. Izvirna je tudi trditev, da smo prišli sem doli na jug Jugoslovani kot en narod. Tudi če bi bilo to res, bi to še ne pomenilo, da smo zaradi tega tudi ostali en narod. Naj vsak samo primerja severne Slovane ali celo Romane, pri katerih je nastanek iz enega naroda vse bol j dognan. 1 udi ob Holandcih in Anglosasih bi lahko vsak jugoslo-venar nekoliko premišljeval in ugibal, če ni njegov edinstveni nauk kje preveč počen. I o vse pa ni odločilno važno. Važno in odločilno je dejstvo, da so danes na jugu štirje slovanski narodi, da nobeden od njih ne misli pretopiti se v kakega drugega — tudi Srbi so za enotnost samo pod pogojem, da je srbščina in srbstvo tisto, v čigar znamenju naj se stapljanje zvrši — in da bi bilo tako stapljanje ne samo nemogoče, ampak tudi velika neumnost. Kajti če bi kak južnoslovanski narod res bil tako malodušen in prepričan o svoji jnalovrednosti, da bi bil pripravljen zatajiti svojo lastno bit, potem se bo vendar raje vtopil, recimo.
Po tem modrem poletu v zgodovino in primerjajoče narodoslovje postaja dr. Puc političen prerok :
»Toda etnografsko smo ostati eno. Tudi jezik nam je skupen- Kreposti in slabosti imamo iste. Socialni ustroj nam je enak. Gospodarsko smo navezani drug na drugega, živimo v isti državi po večini med seboj tako pomešani, da se ne dajo med nami potegniti meje. Pa tudi sovražnike imamo iste. Podani so torej
gotovo vsi pogoji, da, kolikor ne bi bili enoten narod, enotnost lahko v primeroma kratkem času dosežemo.«
Da imamo skupen jezik, da bi bili torej na primer slovenščina in bolgarščina isto, kar srbščina in hrvaščina, to razodetje se sicer res že precej dolgo ponavlja. Pametno ali resnično zaradi tega ni nič bolj postalo. Sicer pa, bolj ko prerekanje so zgovorna dejstva. Zakaj vendar Puc že davno ne izdaja svoje »Besede« v tem »skupnem jeziku. Kajti .slovenščine pač nimajo niti Srbi niti* Hrvatje za svoj »skupni« jezik. Moral bi jo torej pisati v knjižni srbohrvaščini, ki jo vsa j doneklej priznavajo na jugu za skupno.
Ker ni Puc več Jevtičev zaupnik za dravsko banovino, je seveda vnet za svobodo in ljudske pravice. Kakšna pa je ta njegova vnema, kadar ima priložnost, pokazati jo v dejanju, to so pokazale petomajske volitve in sploh vse njegovo ba-novan je v službi »nacionalnega edinstva;«. Na. drugem mestu mu bomo poklicali v spomin njegovo pristno jugoslovensko svobodoljubje. Samo navesti hočemo njegove najnovejše nazore v tem pogledu. bolj zaradi mikavnosti, kakor da: bi bilo vredno pobijati napačnost njihovih miselnih podstav.
Takole zaključuje namreč svoje prerokovanje: ....pot do narodnega edinstva ne vodi skozi silo in bajonete, marveč skozi svobodo in demokracijo. Le v svobodi in s pomočjo svobode se dajo uskladiti interesi celine z interesi posameznih delov. Kadar so posamezni deli zadovoljni, bo tudi skupnost jačja. Sodelovanje v svobodi pri skupnih poslih celine bo tudi privedlo do okrepljenega občutka solidarnosti in duhovne skupnosti. Kadar bomo pa to dosegli, tedaj tudi ideal edinstva ne bo več daleč. Oni, ki si resnično želi in hoče narodnega edinstva, mora zaradi tega delati in se boriti za svobodo in demokracijo, ker nas edino te lahko privedeta do tega cilja.«
Škoda, stokrat škoda, da je obšlo dr. Puca to spoznanje šele danes. Če bi bil delal pred dvema letoma tako, kakor nam danes razlaga za edino pravilno, namreč brez sile in orožniških bajonetov, in če bi ne bil pestil podrejenih uradnikov, naj »vodijo« volitve za Jevtiča, če bi se bil torej boril za svobodo in demokracijo takrat, ko mu je bila dana priložnost, kakor se mu ne bo več povrnila — tedaj bi bili po lastnih besedah vendar tisto zaželeno narodno enotnost že davno lahko dosegli.
Tako se mora pa dr. Puc še zmeraj pehati za njo.
Sicer mu pa samo spet kedaj priporočamo, da prekrsti svoj list v pravilno »Dravobansko besedo«. Kajti prilastek slovenski je prav za prav naravnost zoper narodno enotnost, n jegovo obnovljeno spoznanje. Potem naj pa potrka — skupaj z dr. Marušičem — pri dr. Kramerju. Temu že tako preveč uhajajo. Tembolj bo vesel njega, neomajnega. kot dober pastir zgubljene, a spet najdene ovčice.
Opazovalec
Odmevi od zunaj o nas
»Le tribune des Nations« je prinesla v svoji predzadnji številki članek »Zunanji nasledki demokratične obnovitve«. Napisal ga je znani časnikar Pierre Dominique in utegnil bi zanimati tudi naše bralce.
»Francija je bila zelo srečna, ko je sprejela g. Stojadinoviča in obnovila za pet let prijateljsko pogodbo, ki jo veže z Jugoslavijo. 'J oda resnični problem za Francoze ni v podpisovanju te pogodbe, marveč v razvoju jugoslovanske notranje politike, ki usmerja tudi zunanjo politiko te dežele.
V	resnici stoji Stojadinovičevi vladi močna opozicija nasproti. Te opozicije ne sestavljajo le Hrvati in Slovenci, marveč tudi skoraj vse stare srbske stranke, posebno kmečke stranke. 9. oktobra t. I. so te srbske in hrvaške stranke razglasile sporazum, ki so ga bile podpisale dva dni poprej, la sporazum terja redno izvajanje parlamentarne demokracije v okviru dedne in ustavne monarhije. Zahteva predvsem, da novo ustavo sprejme ne le večina jugoslovanskih državljanov, marveč večina Srbov, večina Hrvatov in večina Slovencev v Jugoslaviji. Opozicija se torej zavzema za neko vrsto federalizma. Zanimivo je, da so najbolj centralistične srbske stranke sprejele to stališče. Še več, kaže,
Hrvatje in Slovenci so bili nekoč v resnici ena najboljših sil Avstro-Ogrske.
ni mogoče brez nevarnosti potisniti' v opozicijo. Predstavljajo namreč pomembno množico, ki je ni mogoče posrbiti. Policijska in birokratska sredstva so se dala uporabljati na Hrvaškem 18 let, toda vsaka stvar ima svoj konec in tudi konec policijskega in birokratičnega režima se približuje.
Ali jugoslovanska država ne bo_ obstala in se bo razbila — kar želijo njeni sovražniki — ali pa se bo preuredila na federalistični podlagi. Gotovo je Srbija mnogo storila za Jugoslavijo'. Zmage 1912-13. mogočni odpor 1914-15. mučeništvo srbske vojske v albanskih gorah, njeno vstajenje na Krfu, njena sijajna dela pri Manastirju in ofenziva 1918 — vsega se še spominjamo. Če govorimo po vojaško, je Jugoslavijo osnovala Srbija. Toda čisto nemogoče je prezreti dejstvo, da zelo kulturni Hrvati predstavljajo 40 odstotkov jugoslovanskega prebivalstva in da Srbi niso v večini niti tedaj,	Belgrad
ne more vedno dalje ravnati s Hrvati in Slovenci kot z zavojevanima, narodoma. Treba je najti način izravnave, kar ni težavno, saj obstoji kraljestvo, in zato se zveza jugoslovanskih narodov lahko ustvari v kraljevi osebi.
Čutimo dobro, da so Srbi vedno sanjali, kako bodo igrali v Jugoslaviji vlogo Prusov v Nemčiji. Toda 1932 položaj v Belgradu ni bil isti kot v Nemčiji pred več kot 60 leti. Prusija je našla poleg sebe le državice, še več, Nemci in Prusi so si bili med sabo mnogo bližji, kot so si Hrvatje in Srbi ali Slovenci in Srbi. Pametno bi bilo posneti zgled angleškega cesarstva, s tem razločkom v korist jugoslovanski državi, da so razni deli Jugoslavije spojeni in morajo v lastni prid ostati skupaj.
Nemčijo in Italijo gotovo vznemirja ta demokratična obnovitev v Jugoslaviji. Oni dve priporočata diktaturo. Mislita namreč, da bosta najlaže potegnili Jugoslavijo v svoje politično območje, če jo potegneta najprej v svoje idealoške zveze. Priznati je treba, da sta v tem pogledu dosegli nekaj uspehov. Jugoslavija se je dovolj jasno
hkrati ko se je približala Rimu in Berlinu. Napovedano gibanje v smeri demokracije in nekega federalizma pa bi jo nasprotno ločilo od Rima in Berlina ter jo vnovič naslonilo na zahodne sile in ČSR. 1°, gibanje bo Jugoslavijo zavzelo prej ali slej. Zakaj. (_e s o italijanske ambicije na Balkanu mujno omejene, so pa nemške velikanske in lahko izpolnjive. Brž ko se bo Nemčija polastila Avstrije, s čimer bo Češkoslovaška napol obkrožena, Madžarska pa v stiku z Nemčijo, bo tudi Jugoslavija sama ogrožena. Da se izogne tej nevarnosti — edini veliki nevarnosti, ki ji more groziti — more storiti Jugoslavija le eno: povzeti staro politiko Male zveze, toda okrepljeno s pristopom Avstrije in Madžarske.
Ni dvoma, da se bo jugoslovanska opozicija usmerila v tem smislu, če prevzame vlado. Po našem mišljenju je to edino gibanje, ki more zagotoviti jugoslovanskemu narodu varnost, in brž ko bo zbližan je z Bolgarsko napredovalo, tudi veličino. Joda zakaj ne bi tega začela vlada gospoda Stojadinovičair Tako delo bi je bilo vredno.«
AH ste poravnals naročnino?
Osnutek sporočila somišljenikom Slovenske ljudske stranke
Priobčujemo radi izjavo znanega pripadnika bivše Slovenske ljudske stranke, kot zanimivo listino današnje dobe, ko iščemo Slovenci pota i/. zagate. A seveda dajemo vso odgovornost za vsebino piscu.	Uredništvo.
Kot petošolec sem se 1. 1892. udeležil I. slovenskega katoliškega shoda in spremljal ž njim za-poceto gibanje slovenskega naroda ne samo kot opazovalec, ampak tudi kot borec na gimnaziji. \isoki soli in ves čas poklicnega življenja. Z Janezom Lv. Krekom, učiteljem in prijateljem, sem ras tel in zorel, njegovo zamisel o gospodarski, prosvetni in politični organizaciji slovenskega naroda sem pomagal uresničevati na Goriškem. Med zgodovinska dela vekovite vrednosti Janeza Ev. Kreka spada tudi ustanovitev Slovenske ljudske stranke, ki je prav Krekova veleumna preroditev prejšnje zastarele Katoliško-narodne stranke v novodobno stranko s posebnim poudarkom ljudskosti.
Zgodovina SLS je se kratka, a častna za Slovence prej v Avstriji in zdaj v Jugoslaviji. »Slovenski narod se je po pretežni večini oklenil SLS kot svoje vodilne stranke, ( elo v dobi diktature Se je SLS po svojih zastopnikih izjavljala za sa-mostojnost in samovladnost slovenskega naroda, I'1 v'(|' na kraljev poziv na zboru zaupnikov pred 'Uglasitvijo diktatorske ustave 1. 1931. in drugič na kraljev migljaj v znamenitih punktacijah 31. grudna 11)32.
Nadaljnje podrobnosti so še v živem spominu vseli, prav tako dogodki po volitvah 5. maja 1935. Nevzdržne notranje in zunanje razmere naj bi uredila nova. ^tojadinovič-Korošec-Spaliova vlada. Napetost se jc Polegla. Nova vlada, ki smo jo imeli za združbo (reli P°btienih skupin, je začela organi/hali po v/orCgU •' n,v11011,0 stranko J KZ. Vidni predstavniki ol-o \ JKZ so zagotavljali somišljenike SLS. da gre samo za zunanjo obliko: odločilni Voditelji J HZ poudarjajo, da gre za pol n h mi. nenasilno, a vendar neizogibno stapljanje z vodilnim srbskim narodom.
Navzlic temu treba priznati sedanji vladi širo-kosrčnost, da je omogočila bratovskemu hrvaškemu narodu silen razmah njegove samozavesti, da je dovolila zbiranja in posvetovanja srbskih strank in da je celo pustila sklepanje sporazuma med hrvaškimi in srbskimi vodilnimi politiki. Zdi se, da hoče sedanja vlada na ta način razčistiti notranji položaj in ustvariti podlago za zadovoljivo preureditev države.
Prišel je čas, da tudi Slovenci javno povedo svoje zahteve glede bodoče ustave
Našim prijateljem!
Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list t varno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo.
Naslove novih naročnikov naj pošiljajo naši prijatelji na naslov: UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA«, LJUBLJANA, TYRšEVA CESTA 17.
Uprava tednika »Slovenija«
jll—Tl«'-------------------------■—| mul_____________
Za se pripominjam, da ostanem pripadnik Slovenske ljudske stranke tudi še nadalje.
Dr. Anton Brecelj
Stran 4
Pucovo gradivo
Zadnjič smo- ponatisnili iz »Slovenske vasi« neko izjavo, v kateri to glasilo opozieionalne kmečke in delavske politike v Sloveniji prav tako razločno kakor odločno odklanja tiste politike v Sloveniji, ki hočejo ob spremenjenem političnem položaju nastopati v imenu srbske združene opozicije za svobodo in demokracijo, ki pa so bili doslej predstavniki protislovenske in proti ljudske politike.
Dr. Puc se je Seveda čutil s to izjavo zadetega v dno svojega edinstvenega in doslednega srca. Gotovo po pravici. Saj je »Slovenska vas« še v drugem sestavku kar naravnost in imenoma zaznamovala dr. Puca kot tistega, ki je najmanj poklican, da uči slovensko ja vnosi doslednosti.
Dr. Puc je zato na »Slovensko vas« — pa gotovo tudi na nas — na takšenle način hud:
»Če kdo izjavlja, da je sicer sporazum Hrvatov z Združeno opozicijo lepa stvar, da pa n. pr. radikali v Sloveniji nimajo pravice nastopati, je to pač skrajna ozkosrčnost, da ne rečemo kaj drugega. Če hoče kdo biti po sili diktator, naj to poskuša med svojimi ljudmi; naši skupini ne bo nihče diktator, nam ne bo nihče nekaj ukazoval, ne prepovedoval, zlasti ne, kdo naj bo ali ne naš pripadnik. Danes nismo več osamljeni. Naš pokret se širi, naj je komu prav ali ne. Ni pa naša navada, spuščati se v osebne borbe, in tega ne bomo delali, dokler nas ne prisilijo. Če bo pa treba, naj gospodje vedo, da imamo gradiva dovolj, da operemo vsem skupaj in vsakemu posamezniku glave prav pošteno!«
Dvoje je pri vseh teh besedah zanimivo. Prvič, da označuje dr. Puc že za borbo zoper njegovo osebo to, če kdo pravi, da ni poklican, učiti Slovence doslednosti in prave ljudske in demokratične politike, potem ko je z delom pokazal in dokazal, da je stal zmeraj v službi tistih, ki so vodili protiIjud.sk o in protidemokratično politiko. Po tej Pucovi logiki bi torej ne smel nihče izreči sodbe o njem in njegovem delu, pa če bi bilo to še tako neločljivo povezano z njegovo osebo in še tako škodljivo za naš narod. Drugič pa res ne pznamo dr. Puca od njegove »obzirne« strani, ko talko zatajuje svoje »gradivo«, s katerim bi menda lahko z vsakim »osebnim« nasprotnikom kar pometel. Samo to ga še vprašamo, ali misli, da je mogoče sploh še hujša obsodba, kakor jo je izrekla »Slovenska vas«?
Kar se pa tiče »gradiva«, naj pa le potrpi. Samo pri nas ga bo še dosti bral!
In upamo, da ga bodo brali tudi gospodje od belgrajske Združene opozicije. Kajti samo v korist jim bo, če spoznajo svoje najnovejše pripadnike od vseh strani.
Pravica naroda do svobode
Pod naslovom »Sporazum in hrvaška suverenost« piše na Sušaku izhajajoči hrvaški tednik »Istina, list za katoličku prosvjetu i socijalnu pravdu« tudi tole:
»Samo kolikor vidi hrvaški narod v njem (namreč v sporazumu, ur.) dejstvo, da je druga stran priznala osnovno točko, brez katere ne more biti niti govorjenja, namreč posebno hrvaško, slovensko in srbsko individualnost, za toliko vidi hrvaški narod v njem nekaj pozitivnega. Kar se tiče
Erocedure za rešitev hrvaške pravice, ta ni tako istvena. Lahko je takšna ali drugačna. To je bol j stvar razmer in priložnosti. Za Hrvate ni tako važno, na kakšen način (četudi niti to ni brez pomena) pridejo do svojega cilja in pravice, ampak je bistveno in glavno, kar bodo dosegli; ni važno, če je dosega tega cilja težka ali lahka, ampak je stvar v tem, da imajo Hrvatje pravico in dolžnost na vse tisto, kar gre suverenemu narodu. Vedeti je treba, da je hrvaški narod popoln narod, a ne kakšen na pol narod, in iz tega izhaja, da ima on pravico na .svojo svobodo in neodvisnost, da ima pravico in dolžnost biti popoln gospodar v svoji niši. In te pravice mu ne more nihče jemati in zanikavati, pa niti sam narod nima pravice, da se tej pravici odpove, kajti narod nima pravice, da se odpove naravni pravici do svobode, a popolna svoboda je dosegljiva samo takrat, kadar je narod gospodar v svoji hiši.«
Kaj vse vedo
Berlinska »Borsenzeitung«, seveda nacionalističen list. si da poročati iz Belgrada o sporazumu med dr. Mačkom in Združeno, opozicijo. Že zgolj zgoraj povedano je za razsodnega človeka dovolj, da dalje ne bere, razen če je radoveden na najnovejšo fašistično modrost. Kajti kako naj poroča fašističen list, torej list, ki zastopa avtoritarnost in diktaturo, o sporazumu, ki prav diktaturo in fašizem izrecno odklanja in ki se zavzema za njihovo najbolj živo nasprotje, za demokracijo.
Seveda pa je »Slovenski narod« takoj z veseljem pobral ta dopis fašističnega lista, naperjen zoper demokratični sporazum. Da bi navajali celo vsebino, res ni vredno, saj vsakdo ve, kaj more tak list o taki stvari reči. Dva stavka naj pa le
navedemo, da se bo videla vsa zanesljivost nacionalnega poročanja. Glasita se:
»Združena opozicija je napravila veliko napako, ker je svoj načrt objavila prav na dan smrti kralja Aleksandra. Da ga je objavila prav na dan njegove siniti, se šteje za provokacijo.... tudi v Ljubljani...«
»Slovenski narod« izhaja v Ljubljani. Lahko bi bil torej malo pomislil in se ogledal, kje in k do ima to objavo za izzivanje. Saj so se še njegovi najožji bratci v jugoslovenstvu delali, kakor da bi se sporazuma vsaj v načelu veselili, navzlic temu, da so seveda pristavljali zmeraj nekaj svojih državniških državotvornosti.
Pa je seveda vse zastonj. Kakor je vzdihnil že pokojni Petrič: »Ata ostanejo ata!«
Namreč tisti ata, čigar politični razvoj je nehal tam nekje v BIeiweisovih časih, pred 80 leti.
Vprašanje zase
V »Neodvisnosti« beremo pod naslovom »Naša temeljna vprašanja« tudi tole pravilno gledanje na bistvo slovenskega vprašanja v južnem slovanstvu:
V slovenski narodni samostojnosti ni niti enega samega ne temeljnega ne postranskega elementa, ki bi bil glede na opredelitev samobitnosti dvomljiv ali celo le sporen. Nas Slovencev ne izenačuje ,s Srbi ne zgodovina ne narodna 'bitnost (narodni značaj), ne vera ne kultura, ne jezik ne pisava in celo ne gospodarska in socialna struktura, medtem ko nas zbližujeta s Hrvati samo vera in pisava.
I	oda vera im pisava nas v enaki meri zbližujeta tudi s Čehi, mimo tega pa še zgodovina, zahodna kultura in sorodnost iz vsega tega izvirajočega narodnega značaja. Zato smo si Slovenci dejansko bližji s Čehi kakor s Srbohrvati (razen po jeziku), pa vendar ni padlo še nikoli na um ne nam ne Čeh om, da bi načeli vprašanje o naši narodni »edinosti«.
Ker sem dokaze o različnosti vseh temeljnih bitnosti med nami in Srbi ter skoraj istotako Hrvati že prej določneje opredelil, razen glede na gospodarski in socialni položaj, je treba, da se tu dotaknem vsaj mimogrede še tega. Srbi in Hrvati so izrazit agrarni narod, mi Slovenci pa to nismo več. Statistika nam dokazuje — in v tem oziru je zopet poučljiva tudi že omenjena Melikova »Slovenija« in Uratnikova študija »Pogledi na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije« — da kmet v našem narodu ne tvori več absolutne večine, ako pojmujemo pod pojmom kmeta tistega agrarnega producenta, ki sam sebi zadostuje, to se pravi, da more živeti le od svojega kmetijstva in ni obenem navezan na agrarno dnino ali zaslužek v industriji, obrti, trgovini, sezonskem delu itd. Ako seštejemo vse industrijske in poljske delavce, viničarje, kočarje ter ljudi neagrarnih poklicev. se nam odkrije, da smo Slovenci že danes bolj delavski in meščanski kakor kmečki narod.
Da smo bili torej tudi mi Slovenci po nepotrebnem vpleteni v ta mučni srbsko-hrvaški spor o enem ali o dveh (z nami o treh), smo — kakor omenjeno — krivi v zelo veliki meri tudi mi sami, ker nismo znali ali hoteli Srbom in Hrvatom pravočasno dokazati svoje popolne neudeleženosti v tem vprašanju. Našli so se nasprotno celo med nami samimi ljudje, ki so nas namenoma ali ne-namenoma vmešavali in nas še vmešavajo, kakor Pilata v »Čredo«. Pr,vi so politični ali bolje povedano strankarski špekulanti, ki si kujejo z našim vmešavanjem svoj trenutni žalostni kapital, drugi »so pa hejslovanski slepci, ki ne morejo ali ne znajo vnikniti v stvarno bistvo obstoječega vprašanja.
Naloga poštenih in poučenih Slovencev je zato poskrbeti, da se Slovenci iz tega srbsko-hrvaškega trenja umaknemo ter prepustimo njim samim, da ga rešijo po svoji pameti in vesti. Rešujejo pa naj ga pod edino pravo firmo, to je pod firmo srbo-hrvaštva, ne jugoslovanstva, ker obsega to kot geografski in politični pojem tudi nas Slovence in Bolgare, ki v srbsko-hrvaški spor ne spadamo in v njem nismo neposredno zainteresirani! Naj ga
pa že rešujejo in rešijo kakorkoli, da ostanejo razdvojeni ali zedinjeni, nas Slovence ta odločitev v nobenem primeru ne more vplivati: mi smo bili, smo in hočemo ostati Slovenci, to se pravi samostojen slovenski narod z vso svojo slovensko bit-nostjo, jezikom, kulturo, gospodarstvom, socialnimi prizadevamii itd., zaradi tega pa seveda državljani skupne države Jugoslavije, kakor Srbi in Hrvati, zraven pa še z iskreno željo po priključitvi Bolgarov.
Dvogovor pod tepko
Pod staro tepko je stal jugosloven v uniformi ter je rohnel nad slovenskim človekom, vpijoč: »Jaz hočem biti del velikega naroda, ne pa plemena, ki se mu pravi Slovenci', plemena, ki ga več. ni! Jaz hočem biti del 14 milijonskega naroda! mti Slovenec, je neumnost, in sc pravi, ostati pri-( ikav ec, nalašč majhen in nalašč ničla!« Zdelo se je, kakor da bi se bil hotel jugosloven potegniti vsaj za 14 cm, tako se je repenčil in pretegoval, ko je bd širši ko daljši.
Slovenski človek, naravne rasti in podobe, se mu je pa premeteno nasmehnil, rekoč: »jaz pa sem m ostanem Slovenec, sem del naroda, ki sicer nima: niti dveh milijonov duš, sem pa kot Slovenec tudi del >00 milijonske evropske skupnosti, in zato večji, kakor ce bi bil del naroda, ki bi imel dvakrat 14 milijonov ljudi, ne pa samo enkrat 14 milijonov.«
Ko je jugosloven nehal, je otresla tepka zadnje jesenske liste v bnrjo.
Mali zapiski
Prepovedani časopisi.
Minister za notranje stvari je prepovedal uvar-žati. in širiti v naši državi tele časopise:
L »Osterreichische Korrespondenz fiir volks-deutsčhe Arbeit«, ki izhaja na Dunaju.
2. »Ostraumpressedienst«, ki izhaja v Berlinu.
3. »Freies Deutschland«, ki izhaja v Bruslju.
Prepovedan Sienkiewiczev roman.
Nemci so prepovedali razširjanje in prodajo Sienkiewiczevega romana »Križarji« v Nemčiji. Ta roman je precej znan tudi pri nas. Opisuje posilnost in okrutnost nemških križarjev ter kako so jih premagali Poljaki pri Grunewaldu. Zlasti to zadnje pa seveda nemškim nucionalcem ne more biti všeč. po znanem nacionalnem gselu: raje prijetno laž, kako neprijetno resnico.
Geslo., ki je menda vsem nacionalcem skupno, a jugoslovenskim gotovo še prav posebno všeč.
Slovenski izselniki.
V	listu »Naša moč« beremo.:
Danes bivajo Slovenci v večjem številu po naslednjih državah:
Severna Amerika .... 310.000 Slovencev
Južna Amerika.................. 60.000
Kanada ........................ 20.000
Francija....................... 40.000
Belgija....................... 5.000	„
Holandija..................... 3.000	„
Nemčija........................50.000
Avstrija....................... 40.000
Egipt..........................10.000
Poleg omenjenih držav je še razkropljenih po raznih evropskih državah, Palestini, Kitajski, Japonski in celo v daljni Avstraliji nad 70.000 Slovencev. Poleg tega pa imamo 120.000 Slovencev na Koroškem m nad GOO.000 na Primorskem. Tako imamo danes že nad en milijon Slovencev izven naših državnih meja.
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.
NOVA ZALOŽBA V L3UBL3ANI r. z. z o. z. KONGRESNI TRG
Priporoča
Ivana Cankarja zbrane spise
20 zvezkov z uvodi in opombami Iz. Cankarja
Ti spisi niso samo naš najobšlrnejšl narodni tekst, ampak so najpogumnejša izpoved slovenskega duha
Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zveskov); Fr. Stelč, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; Jak. Kelemina, Literarna veda.
Poseben oddelek za pisarniške potrebščine