I': ... ^t gotovini Ljubljana, £2. januarja 1?42-XX DOMOVINA in KNETSHI LIST Upravništvo In uredništvo »DOMOVINE«, Ljubljana, . . . fl - Pucclnljeva ulica št. 5, EL. nad., telefoni od 31-22 do 31-26 lZIUKia VSAK 160611 Račun Poštne hranilnice, podruž. v Ljubljani St. 10.711 * Naročnina za tuzemstvo: Četrtletno 4.50 L, polletno 9.- L, celoletno 18.- L; za inozemstvo: celoletno 30.40 li Posamezna številka 50 cent. Pregled vojnih | In političnih dogodkov Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil je objavil 19. januarja nasledno vojno poročilo: Sovražne izvidniške oddelke so napadle in razpršile v zapadni Cirenaiki letalske sile, ki so pričele znova močno napadati s strojnicami in bombami kolone sovražnih motornih vozil in oskrbovalna oporišča. Čeprav je še nadalje vladalo slabo vreme, so skupine nemških letal ponovno napadle naprave in letališča na Malti. Angleška letala so napadla Augusto in Sirakuzo ter so povzročila nekaj požarov, ki so bili pa takoj obvladani. Žrtev ni bilo. Vrhovno poveljništvo nemške vojske je objavilo 19. t. m. vojno poročilo, iz katerega posnemamo: Pod vrhovnim poveljstvom pehotnega generala Mannsteina so nemške in rumunske čete v sodelovanju s skupinami letalskih sil pod poveljstvom letalskega generala Riharda Greima po hudih bojih, ki so trajali več dni, vrgle sovjetske sile, ki so se izkrcale na južni obali Krima, nazaj in z odločnim napadom znova zavzele mesto Feodozijo. Na vsem doneškem bojišču je sovražnik napadel z močnimi silami. Boji se še nadaljujejo. V srednem in severnem odseku bojišča so bile sovražniku pri njegovih nadaljnih napadih prizadete znova hude izgube. Letalske sile so na morju pred Murmanskim z bombami poškodovale veliko tovorno ladjo. Bojna letala so bombardirala pristaniške naprave ob južnovzhodni obali Anglije. Bombe so zadele skladišče streliva na Shetlandskem otočju. Iz Rima poročajo: Dne 18. t. m. je bila v Berlinu podpisana vojaška pogodba med Nemčijo, Italijo in Japonsko, s katero se določajo smernice za skupne operacije proti skupnemu sovražniku. Iz Berlina poročajo: Neki vojni dopisnik piše v listu »Berliner Zeitung«, da so zdajšne operacije na vzhodnem bojišču značilne krajevne borbe za ureditev položajev, ki so bili doseženi v prejšnem velikem napredovanju, pa zdaj naravno ne morejo tvoriti spričo ruske zime nove defenzivne črte. Nemške čete nadaljujejo v raznih odsekih svoje ofenzivno delovanje kljub hudemu mrazu, da bi dosegle neogibno potrebno krajevno izboljšanje omenjenih položajev. V drugih odsekih so bile umaknjene napadalne kolone, ki so vdrle globoko v sovražno ozemlje, kajti ne gre za to, da se drži sleherni prej zasedeni kraj, temveč za to, da se olajšajo četam zimske defenzivne naloge, da lahko čete izkoristijo mir v teh mesecih. Iz Rio de Janeira poročajo, da je tjakaj prispel podtajnik ameriškega zunanjega ministrstva Welles, ki je bil določen za predsednika vse ameriškega posveta, ki se je začel 15. januarja v brazilskem glavnem mestu Rio de Janeiru. Po prihodu Wellesa na čelu velikega odposlanstva, je bil v glavnem že določen program vse-ameriškega posveta, ki se ga udeležuje 20 držav Južne Amerike. Program posveta vsebuje Izredne podpore za kmetijsko pridelovanje v naši pokrajini Visoki komisar je glede na izredni pomen kmetijstva v celotnem gospodarstvu naše pokrajine in glede na precei zaostalo zdajšno stanje kmetijstva odločil naj se da izredna podpora milijon lir za izvedbo naslednih del v izbolišanje in povečanie kmetijskih pridelkov v pokrajini: A Podelitev podpor do največ 50 odstotkov stroškov, ki jih imajo mali ali sredni posestniki in najemniki zemljišč, bodisi posamezno, bodisi v skupnosti za izvedbo izboljše-valnih del. ki so: preoranie ureditev zemlje, izravnavanje. izkoDavanie grmovja in skalovja, kopanje jarkov, odvajanje vode, na splošno vsa dela ki pripravljajo zemljo za kmetiistvo. in gradnia nobskih cest. B Podelitev podpor malim kmetom in najemnikom do naiveč 40 odstotkov stroškov za nakup orodia zlasti kmetiiskih strojev. Prednost pri tem bodo imeli tisti, ki bodo kupovali seiavnike C. Podelitev podpor za povečanje reje kuncev. D Nagradno tekmovanje za pridelovanje semenskega krompiria tistih vrst. ki najbolj ustrezaio vsem pogojem v pokrajini. E. Nagradno tekmovanje za zidanje gnoj-ničnih iam. F. Ustanavljanje poskuševališč in vzornih nasadov za pridelke, ki naj se v pokrajini povečajo. Tako bo uspešno okrepljeno kmetijsko pridelovanje v pokrajini, in to posebno v krajih, ki so pobude najbolj potrebni. Podeljevanje podpor za izboljševalna dela je namenjeno zlasti lastnikom travnikov v čr-nomeljskem okrožju, kjer bi bilo mogoče zelo obsežna zemljišča zlahka spremeniti v žitno polje, a so danes neobdelana. Tisti, ki se mislijo okoristiti s podporami za izboljševalna dela, naj vlože prošnje na kmetijski oddelek pri Visokem komisariatu in naj navedejo v njih tole: Priimek, ime. očetovo ime in bivališče prosilca, kraj. kjer leži zemljišče ,ki naj se izboljša. površino zemljišča, domnevne stroške za delo čas, v katerem bo delo izvedeno. V okviru določenih zneskov bodo podeljene podpore ki bodo-ustrezale izpolnienemu delu in popreišni ugotovitvi dela. Za podporo nri nakupu kmetijskih strojev je treba kmet1'!-skemu oddelku poslati prošnjo in ji priložiti račune ?a stroje. Za podpore pri poveča i reje kuncev in za tekmovanje v pridelovan u semenskega krompirja in zidavi gnojmčr i jam bodn v kratkem objavljena potrebna navodila. Spremembe v prometu potniških vlakov Od 19. januarja so začele veljati nasledne spremembe v prometu potniških vlakov: 1. Na progi Ljubljana—Vrhnika trg vozita spet dnevno redno mešani vlak št. 8034. z odhodom z Vrhnike trga ob 9.26 in s prihodom v Ljubljano ob 10.01 in mešani vlak št. 8033 z odhodom iz Ljubljane ob 11.15 in s prihodom na Vrhniko trg ob 11.50. 2. Na progi Novo mesto—Straža Toplice vozita spet dnevno redno mešani vlak štev. 9536. z odhodom iz Novega mesta ob 14.40 in s prihodom v Stražo Toplice ob 14.58 in mešani vlak št. 9537. z odhodom iz Straže Toplic ob 15.27 in s prihodom v Novo mesto ob 15.45. Izostaneta pa na tej progi mešani vlak št. 9540. z odhodom iz Novega mesta ob 19.50 in s prihodom v Stražo Ttplice ob 20.08 in mešani vlak št. 9541. z odhodom iz Straže Toplic ob 20.2-2 in s prihodom v Novo mesto ob 20.40. 3. Na progi Ljubljana—Zalog vozita snet dnevno redno potniški vlak št. 636 z odhodom iz Ljubljane ob 7 40 in s prihodom v nasledne glavne točke: 1. vzporeditev skupne obrambe, 2. gospodarsko sodelovanje vse celine (Severne in Južne Amerike), 3. oskrba Zedi-njenih držav s surovinami, 4. vprašanje konvojev in ladij posameznih ameriških držav, 5. plovba južnoameriških ladij skozi Panamski prekop, 6. nadzorstvo političnega in trgovskega delovanja tujcev v posameznih državah, 7. preučevanje skupnih vprašanj za vzpostavitev svetovnega reda. Zalog ob 7.55 in vlak št. 630. z odhodom rs Ljubljane ob 14.20 in s prihodom v Zalos o > 14.35. V obratni smeri voz;ta dnevno red: 3 vlak št. 637 z odhodom iz Zaloga ob 8.05 i prihodom v Ljubljano ob 8.20 in vlak št. 613 z odhodom iz Zaloga ob 14.41 in s prihodom v Ljubljano ob 14.53. Na navedeni oro-gi izostaneta potniški vlak št. 624.b z odhodom iz Ljubljane ob 8.05 ;n s prihodom v Zalog ob 8 19 in vlak št 625 b z odhodom iz Zaloga ob 8.26 in s prihodom v Ljubljano ob 8.41. X 25nadstrop»i nebotičnik so prepeljali. Pa ne v New Yorku, kakor bi morda kdo na prvi mah mislil, temveč v argentinski prestolnici Buenos Airesu. Za njegov prenos so se Mlo-čili zato, ker bi bili sicer ne mogli razširiti cesto, ob kateri je stala zgradba Nebot so enostavno dali na kolesa in začeli vso to mogočno stavbo počasi premikat1. "> sprva mogli premakniti le za en meter vsak dan, pozneje pa je šlo že nekoMko 1 3 delavci in seveda tudi inženirji lahko postavili že z dvema metroma. Vsega skupaj so ga po maknili za 60 metrov. Najzanimivejše m ^3 pri vsem tem dejstvo, da se pri prevozu nebotičnika ljudem, ki so v njem stanovali, ni bi,o treba prav nič seliti. X Silna zima na Švedskem. Iz Stockholma poročajo, da je nastopila na Švedskem zima z vso svojo neizprosnostjo. Toplina je padla ponekod na 25 stopinj pod ničlo. To naposled še ni toliko, če pomislimo, da ie Švedska visoko gori Ba severu. Varujmo se uši, ki prenašajo pegavi legar Pri nas veljajo uši že od nekdaj za največjo sramoto. Narod namreč nadvse ljubi snago, prav tako se pa zdaj tudi zaveda, da mrčes prenaša kužne bolezni. Zaradi t°ga je uš gotovo najnevarnejši mrčes, ker edino uši prenašajo kužni pegavec ali pegavi legar. Ta grozna bolezen je do 18. stoletja večkrat praznila tudi naše vasi, predvsem pa mesta. Posebno hudo pegavo kugo so naši kraji prestali ob koncu 16. stoletja ob času škofa Hrena. Za najostrejši boj proti kugam so tedaj Ljubljančanii postavili »zdravstvene skrbnike«, ki so se latinsko imenovali »provisores sani-tatisc. V splošno korist so imeli diktatorsko moč, da so lahko čisto zaprli in zaplankali ne samo posamezne hiše, temveč tudi dele mesta. Ob neki kugi je bilo več *ednov zaplan-kano vse šentpetrsko predmestje. Ker se župan ni hotel pokoriti strogim odredbam zdravstvenih skrbnikov, so ga enostavno zaprli. Ti možje so v skrbeh za življenje občanov zmerom tvegali tudi svoje življenje, zato jih je pa prebivalstvo spoštovalo, podpiralo in ubogalo. Ob kužnih časih nikdo ni smel v mesto ali iz mesta. Kadar pa v mestu ni bilo kuge, je za popotovanje vsakdo moral imeti zdravstveno spričevalo, ki so jih izdajali zdravstveni skrbniki in so veljali za potne liste. Da bi prosili Boga milosti in prizanesljivosti ter varstva pred kugo, so ljubljansk trgovci ustanovili bratovščino Odrešenika sveta (Redemptoris mundi), ki je prirejala slavne pasijonske oro-cesije ob velikih petkih prav zaradi molitve za odvrnitev kužnih bolezni. Podobico te bratovščine ljubljanskih trgovcev smo lani spoznali z velikonočnega voščila ljubljanskega župana ter čitali več o zdravstvenih skrbnikih in spričevalih. Že ti zdravstveni skrbniki so z vsemi mogočimi sredstvi preganjali mrčes, čeprav še niso vedeli, da pegavi legar prenašajo samo uši. Pegavec se namreč ne naleze po zraku, ne z obleko, ne s hrano in ne z dotikom drugih reči, temveč samo tedaj, če uš z bolnika pride na zdravega človeka in ga uje. 2e v starih časih so pa bile na mejah urejene karantene, kjer so ljudi, obleko in celo pisma razkuževali z vročino. Tako postajo za razkuževanje (desinfekcijo) smo imeli tudi na meji v Metliki, kjer so popotniki iz drugih dežel morali po več tednov ostajati v karanteni, pošta je pa morala dajati vsa pisma tej postaji. Pisma in obleko so okajevali na žerjavici, kjer so sežigali razne močno dišeče rastline in druge snovi. Vsako tako prekajeno pismo je bilo označeno z napisom ali posebnim žigom v italijanskem jeziku: Netto fuori e dentro. S tem žigom označenih pisem je prišlo prav mnod Nagnovcem na »jagre« in da sta bila oba od" "ena takoj nanje streljati, kakor hitro ii se približali na strelno razdaljo. Oče da mu ie še posebej zabičal, da mora. ako se pokaže gozdar J., posebno dobro pomeriti, da bo že enkrat dal »gmah«. Ko sva nato sedela s tovarišem pri čaši piva »Pri roži« v Gorici, me je ta potegnil za rokav in pomenljivo rekel: »Slutnje in sanje so tudi včasih kaj vredne! Vidiš, če bi se tačas ne oziral nanje, Bog vedi, če bi danes sedel tukaj in pil pivo.« »Najbrže ne ti, ne jaz,« sem mu odvrnil, kajti predobro sva poznala oba lovska tatova in njuni puški, ki se nikdar nista oglasili zaman. V. Med zapuščino, ki sem jo moral prevzeti v novem gozdnem okolišu, je bila tudi stara Meta. Ta ženska je bila nekak revirni inventar. Zato so jo zaposljevali po večini v gozdni drevesnici in v nasadih, včasih pa tudi pri kakem kmetijskem delu. Poleg obilice slabih lastnosti je imela to dobro stran, da je bila molčeča in zmerom zatopljena v misli. Nekega jesenskega jutra smo napravili lov. Pred gozdarsko hišo je bilo zbirališče lovcev. Ob napovedani uri je bilo pregledano število lovcev, določene so bile številke stojišč posameznim lovcem in nato smo odkorakali k lovišču. Nismo bili niti na pol pota, ko nam pride nasproti stara Meta in nam zaželi dobro jutro in obilo sreče. če bi bila ženska tiha, no, bi bili lovci še nekako zadovoljni. Krepko bi bili še enkrat potegnili iz svojih čutaric, pa bi bil »urok stare ženske panan«. Toda želela nam je srečo, kar pomeni v lovski babjevernosti višek smole. Konec lovske jeze je bil ta, da se je lotilo nekaj lovcev, ki so bili o bližajoči se nesreči povsem prepričani, stare Mete in jo začelo obdelovati s pestmi. Še cucki so se zaganjali v ubogo žensko. Meta je prestregla nekaj ba-tin, in le nagli tek jo je rešil iz območja hudih možakov. Ob usodnem trenutku pa je bila padla iz Metinih rok cula, v kateri je imela zavito svoje siromašno kosilce. Da bi ne bila prišla cula v zobe sestradanim cuckom, sem jo pobral, poklical Meto in ji šel naproti, da ji izročim njeno lastnino. Starka se je jokala. Vzela je svojo culo, a jaz sem jo poučil, naj se v bodoče izogiblje lovcev in naj jih nikar ne ogovarja, češ, da je naravnost izzivanje, če starejši ljudje voščijo srečo lovcem. Meta pa je samo pokimala, si obrisala z dlanjo debele solze in rekla: »Nesrečo boste imeli danes. Da pa bi ublažila to, kar se bo zgodilo, sem vam voščila srečo. Pazite se!« Zasukala se je in odšla. Prvi pogon sem zastavil in dal znamenje za začetek. Nič ni potekalo prav. Psi so sicer lovili in gonili, a vse je šlo nazaj ali pa jo je drla divjačina tako neugodno skozi strelce, da so le-ti samo vrtali luknje v prazno. Uspeh prvega in po naše najboljšega pogona je bil: dva obstreljena psa. Pri drugem pogonu je streljal neki nepreviden nedeljski lovec po strelski črti. Strel je bil navdan. Izstreljene šibre liso pogodile lisice, pač pa dva lovca; enemu je zdrobilo na nosu ščipalnik in ranilo oko tako, da je takoj izteklo, drugemu pa je priletela šibra v koleno in smo ga morali odnesti. Sam bi jo bil najbrž še huje izkupil, če bi ne bil previden. V trenutku namreč, ko sem videl, da je vrgel lahkomiselni lovec puško k licu, sem se hitro vrgel na tla. Komaj sem se dotaknil tal, je že počil strel in ves izstrelek je siknil preko mene. Če ne bi bil že ležal na materi zemlji, bi me bil zadel strel v polno. Po nič kaj prijaznem razgovoru z neprevidnim strelcem in po njegovi takojšnji odslovitvi smo sklenili, da lov prekinemo in da ga ponovimo pozneje. Vsa nesreča se je seveda pripisovala Meti in vsakdo je vedel povedati kako zgodbo, ki je bila v zvezi p srečanjem stare ženske. Pa to še ni bilo vse. Ogorčeni lovci so se vrgli z vso jezo v najbližnjo gostilno, kjer so uničili precej božje kapljice. Okajeni so se potem spravili na voz, da se odpeljejo domov. Ker pa je bil voznik tudi precej nakresan, je bilo docela v redu, da ni vozil samo po cestnem tiru. Tam pa, kjer je bila priložnost najlepša, jih je seveda vse skupaj zvrnil preko pobočja v precej veliko žabjo lužo. Ranjeni so bili bolj ali manj vsi. In spet so preklinjali staro Meto. Ko sem pa nato pregledoval drevesnico in omenil Meti našo lovsko nesrečo, je rekla resno: »Kaj hočem, saj sem že v naprej vedela, kaj se bo zgodilo. Pa vam lovcem kaj praviti, pomeni isto kakor lisici nastavljati zanjko tako, da bi se vjela za rep. Ej, tudi stare babe kaj vemo in marsikaj že v naprej vidimo, pa... Nagnila se je nad leho in njeni prsti so začeli jezno grebsti med plevelom. VI. Odpravil sem se, da prikličem pred cev kakega srnjaka s pomočjo »ljubezenske piščalke«. Med potjo sem stopil še v drevesnico, kjer je delala stara Meta. Preden pa sem šel, sem še vprašal Meto v šali: »No, Meta, ali bo danes kaj ?« »Danes? Nič ne bo, ker bo že drug pred vami. Toda jutri zjutraj dobite dva. Se priporočam za jetra.« Smeje sem sam šel svojo pot. Kaj pa ve ta stara Meta! Piskal in klical sem tako presunljivo na najboljših točkah, da bi moral ganiti najtrše srnjakovo srce, a zaman. Na blatni gazi pa sem naletel na odtis čevljev, ki so se mi videli zelo sumljivi. Ko sem ogledoval sled, je počil strel nedaleč od mene. Jadrno sem tekel proti smeri, odkoder sem slišal pok. Kajpak, že naslednji trenutek sem naletel na našega preljubeznji-vega soseda, ki se je pogosto zmotil in ni vedel, kje poteka meja lovišča. Reči nisem smel nič, kajti gospod sosed je bil ugleden veljak, in če se mu je zamerila kaka uboga para, stoječa v državni službi nekdanje Avstroogr-sk, potem je ta para lahko pričakovala, da dobi lepega dne brzojavko, da je po potrebi službe odslovljena ali upokojena. Pa sva sa razšla z obrazi najodličnejšega me lsebojnega spoštovanja. Jezilo me je in klel sem kakor istrski jesi-har, vendar toliko tiho, da me ni slišal gospod. Naslednje jutro, ko se je pomiril vihar v mojih prsih sem imel v resnici veliko srečo. Plazil sem se ves čas ob meji mogočnega soseda in mu izpulil s svojo čarodejno piščalko dva krasna rogovilarja. »No kaj pravite moji napovedi? Ali se boste še norčevali iz mene?« me je vprašala Meta, ko sem jo poklical v gozdarsko hišo. »Vaše slutnje so doW~e, Meta! Želel bi, da bi mi še večkrat tako lepo prerokovali,« sem ji odvrnil in praktikant ji je nabasal v košaro drobovine, da jo je komaj odnesla. »Boh lonaj,« so bile njene zadne besede. Ves teden nato je Meta cvrla, ne da bi bila prišla v tem času na dnino. Prerokovala mi je še večkrat in priznati moram resnici na ljubo, da je skoro vsakikrat zadela v črno zlasti takrat kadar je napovedala smolo. Silvester Važno obvestilo Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino obvešča, da so glede na dogovore, sklenjene med italijansko in nemško vlado, pooblaščeni likvidirati svoja premoženja na ozemlju bivše Jugoslavije, zdaj priključenem Nemčiji, in prenesti čisti izkupiček Slovenci: a) ki so dne 1. aprila 1. 1941-XIX. bivali na ozemlju bivše Jugoslavije, zdaj priključenem Italiji;. b) ki so se tukaj rodili in ki so bili dne 1. aprila 1. 1941-XIX. semkaj pristojni, pa so se pred 10. decembrom 1. 1941-XX. preselili v Italijo iz pokrajin bivše Jugoslavije, zdaj priključenih Nemčiji, in so izjavili pred pristojnimi italijanskimi oblastvi, da si želijo •ustanoviti svoje stalno bivališče v Italiji pod pogojem, da jim bo pozneje priznano državljanstvo. Osebe, ki nameravajo uveljaviti svoje pravice glede premoženj na podlagi zgoraj navedenega dogovora, morajo v roku eneca meseca, a najkasneje do 30. januarja 1. 1942-XX. poslati Visokemu komisarju za Ljubljansko pokrajino izjavo v dveh enakih izvodih, potem ko ie župan občine njihovega bivališča na samih izjavah potrdil točnost priiavlienih osebnih podatkov. Tiskovine za izjavo dobijo prosilci pri mestnem poglavarstvu v Ljubljani in pri okrajnih glavarstvih, pri katerih lahko do-biio tudi potrebna pojasnila. Ljubljana. 20. decembra 1. 1941-XX. Visoki komisar Emilio Grazioli iT" Mavrvjevai ^^ 9 i« o m a n Živa in mrtva »Ubogi Andrej,« je vzkliknila Beatrica. »Preživel je hude dneve, a upajmo, da je po vaši zaslugi pozabil nanje. A kako se razumeta z gospo Opravilovo?« je naglo vprašala. »Doslej še nisem imela dosti opravka z njo; maice se je bojim.« »To Vam rada verjamem,« je prikimala Beatrica. »Na vašem mestu bi se držala čim dalje od nje. Nadajmo se, da se bo sčasoma spametovala. Strahovito je ljubosumna.« »Čemu bi naj bila ljubosumna?« se je začudila Irena. »Zdi se mi, da Andreju ni preveč pri srcu ...« »Ljubi otrok, ne gre za Andreja! Da boste bolje razumeli: že sama misel, da ste tu, ji je neznosna. Oboževala je Rebeko.« »Zdaj mi je seveda vse jasno,« je odvrnila Irena. »A tu so naši gospodje!« je zaklicala Beatrica proti možem, ki so prihajali za njima. Frank Pelhani se je poslovil, ostali pa so posedli pod košat kostanj. Veter je potihnil in nastalo je tiho, dremavno popoldne. V košatem vrhu kostanja so brenčale čebele. Čez travnik je priletel drozd in sedel na dišečo vejo magnolije-vega grma. Naposled se je poslovila tudi Beatrica in Viktor. Irena in Andrej sta gledala za njima, dokler jima ni avtomobil izginil izpred oči »Hitro si pojdi po plašč, pojdeva se sprehajat,« je rekel Andrej. Bil je bled in utrujen. Šla sta preko travnika in zavila v gozd. Ja-sper je nemirno tekal pred njima z gobcem pri tleh. Zavila sta po ozki poti na levo in Andrej je dejal: »Tu bova prišla do zaliva, o katerem sem ti bil pripovedoval, in tam boš čutila, kako diM neko cvetje.« In kar naenkrat sta stala na robu gozda, steza se je vila naprej proti zalivu in tla so bila na gosto posejana s cvetjem. Zrak je opojno dišal, vseokoli je bila tišina, in ko je Andrej izpregovoril, je bil njegov glas tih in topel: kraj imenujemo Blaženi zaliv.« Dolgo sta molče in polna občudovanja gledal?. na dišeče cvetove, ko pa sta se ozrla okoli sebe, ni bilo nikjer več psa. Klicala sta ga in mu žvižgala, a zaman. Šla sta naprej proti zalivu in Ireni se je zazdelo, da sliši od nekod izza skale, ki se je dvigala na desnem bregu zaliva, kratko, ostro lajanje. Naglo je krenila po polzkem produ proti skali. »Pojdi nazaj! Kam greš? Pusti psa, naj sam skrbi, kako bo prišel nazaj!« je zaklical za njo Andrej. A Irena ga ni hotela slišati in je šla naprej proti mestu, odkoder se je slišalo lajanje. Ko je prišla na vrh skale, je s strahom opazila pred seboj drugi zaliv, v katerem je bil zgrajen majhen valolom. Tam je stal moški, morda ribič, in pes je nemirno skakal okoli njega in lajal nanj. »Jasner, pridi sem!« je zaklicala Irena s skale. Ozrla se je, a Andreja ni bilo nikjer videti. Sama se je spustila po skali proti novemu zalivu. Ko jo je moški zagledal, je dvignil glavo in Irena je videla njegove majhne, idiotske oče in okrogla usta, iz katerih se je cedila slina. »Iščem školjke, že od jutra jih iščem,« je rekel norec. »Pridi. Jasper, pozno je že, domov morava,« je klicala Irena psa, ki se ni niti zmenil zanjo. »Imate kos vrvice?« ja vprašala norca. »Kaj ?« »Vprašam vas, ali imate po naključju kos vrvice, da privežem psa,« je ponovila vprašanje. Norec pa je odkimal: »Nobenih školjk ni, že od jutra jih iščem ...« / Na bregu je stala koliba in Irena je stopila vanjo v nadi, da bo tam našla kos vrvi. Prostor, sredi katerega se je znašla, je bil lepo opremljen, kakor bi nekdo tu prebival. A tla, pohištvo in vsi predmeti so bili pokriti z debelim slojem prahu. Ko je našla kos vrvi, se je vrnila na breg, kjer je še vedno stal norec. »Ona ne hodi več tja,« je blebetal norec. Irena se je s psom vrnila k Andreju, ki jo je še zmerom čakal na istem mestu v Blaženem zalivu. Krenila sta nazaj proti domu. Andrej je z dolgimi in hitrimi koraki stopal po strmini navzgor. »Za božjo voljo, stopi vendar hitreje!« je zaklical Ireni, ki je s težavo vlekla psa za seboj. »Ti si kriv če zaostajava; čemu pa tako hitiš,« je odvrnila. »Če bi me bila ubogala in ne bi ko nora plezala po tisti skali, bi bila zdaj že doma.« »Mislila sem, da boš prišel za menoj, ko sem šla iskat psa.« »Čemu neki bi se moral še jaz utrujati zaradi tega bedastega psa!« »To praviš zato, ker nimaš nobenega boljšega izgovora!« »Dragica, čemu pa, misliš, bi se moral izgovarjati?« »Morda zato, ker nisi šel za menoj čez skalo.« »A kaj misliš, kakšen vzrok naj bi imel, da nisem hotel k drugemu zalivu'« »Kako naj jaz to vem Andrej? Saj ti ne vidim v srce! Vem le, da nisi hotel tja. Videla sem ti to na obrazu.« »Kaj si mi videla na obrazu?« »To, kar sem ti pravkar rekla. A pustiva to neumno prerekanje!« »Tako pravijo vsi ženske, kadar jih razum pusti na cedilu. Dobro, vedi torej, da zares nisem hotel k drugemu zalivu! Je zdaj tvoja dušica mirna? Če bi imela ti takšne spomine, kakor jih imam jaz, bi se prav tako izogibala teh krajev.« S pepelnatosivega obraza so mu strmele izbuljene, uboge oči, polne tistega čudnega izraza kakor takrat, ko ga je bila prvič srečala. Prijela ga je za roko: »Andrej, nočem te gledati takšnega! Ne j smeš biti takšen! Preveč me to boli. Odpusti ! mi___« »Morala bi bila ostati v Italiji. Nikdar se ne bi bila smela vrniti sem v Dubravico. Moj, Bog, kakšen bedak sem bil, da sem se vrnil semkaj!« Molče sta šla čez travnik proti hiši. Andrejev obraz je bil trd in brezizrazen. Šel je naravnost v knjižnico in naročil južino. Ko je Irena vstopila, je že sedel na stolu s časopisom v roki. A ni čital. Stopila je k njemu in mu položila glavo na rame: »Ne jezi se več name, prosim te!« »Saj se nate sploh ne jezim,« je dejal utrujeno. »O, pač! Vznemirila sem te, in to je isto, kakor če bi te bila razjezila. Čutim, da je vse v tebi ena sama rana, ena sama bolečina. Ne prenesem tega. Tako zelo te ljubim.« »Res?« je rekel. »Zares?« Objel jo je in njegove temne, nezaupljive oči, podobne očem trpečega, prestrašenega otroka, so jo izpra-ševale isto. * * * Dolgo Irena ni mogla pozabiti prestrašenih oči, ki jih je imel Andrej tistega popoldneva, ko sta se bila vračala s sprehoda iz Blaženega zaliva, ni mogla pozabiti njegovega vzklika: »Boj Bog, kakšen bedak sem bil, da sem se vrnil sem!« Nekega dne se je vračala z obiska od gospe generalove. Ko je avto zavil v park pred gradom, je zagledala pred seboj tajnika Pelha-nija. Zaklicala je šoferju, naj ustavi. »Izstopila bom in šla peš z gospodom Pelha-nijem,« je rekla. »Ste bili na obisku, rospa Paštrovičeva ?« jo je vljudno vprašal Frank. »Da, Frank. Bila sem v mestu pri gospe generalovi, in ta bi na vso moč rada vedela, kdaj bomo v Dubravici spet priredili pustni ples. Nisem vedela, da ste imeli v dvoru vsako leto maškarado.« Ni ji takoj odgovoril. Imela je občutek, da I ga je spravila v zadrego s svojim vprašanjem. »Da, da,« je dejal nato, »pustni ples v Dubravici je bila velika in sijajna prireditev.« »Zanjo so bile pač potrebne velike in dolgotrajne priprave?« »Da.« »Mislim, da je glavno skrb pri tem ležale na Rebekinib ramenih,« je dejala na videz malomarno. Gledala je vstran, in vendar je opazila, kako jo je Frank naglo pogledal. »Vsi smo imeli polne roke dela,« je dejal trenutek nato mirno. Zdaj, ko je končno na glas izgovorila Rebe-kino ime, je začutila nepremagljivo potrebo, da bi ga spet in spet izgovarjala. »Reči, ki so v kolibi v majhnem zalivu, so Rebekine, kaj ne?« je naglo vprašala. »Da.« »Zakaj ji je služila ta koliba? Ali je bila pogosto tam7« »Da, zelo pogosto. Ob mesečini je prirejala tam družabne sestanke.« Kako zabavno,« je veselo vzkliknila Irena, »sestanki ob mesečini! Ste se jih vi tudi kdaj udeležili ?« »Enkrat ali dvakrat.« »Čemu pa je v zalivu tista boja?« »Za njo je bil privezan čoln.« »Čigav čoln?« »Njen.« Čudna razburjenost se je polastila Irene. Na vsak način je morala kaj več izvedeti! »In kaj se je zgodilo z njim? Je bil to tisti čoln, s katerim se je vozila po morju, ko je utonila ?« »Da, tisti,« je mirno odvrnil Frank. »Kako velik je bil?« »Imel je okoli tri tone in na njem je bila majhna kabina.« »Zakaj se je prav za prav prevrnil?« je iz-praševala dalje. »Morje je včasih v tem zalivu zelo divje.« »Ali ji nihče ni mogel priti na pomoč?« »Nihče je ni videl. Nihče ni niti slutil, da je šla na morje,« je rekel Pelhani. »Doma so vendar morali vedeti, kje je,« je presenečeno vzkliknila Irena. »Doma niso ničesar vedeli. Zelo pogosto je hodila sama na morje. Vračala se je, kadar se ji je zahotelo, in če je bilo pozno, je prespala noč v kolibi na bregu.« »In se ni bala?« »Ta? Ne, ta ni poznala strahu.« »Kaj pa, ali Andrej ni imel nič proti temu, da je tako sama odhajala na morje?« Frank je molčal, kakor bi razmišljal, na koga naj vrže temno senco. Potem je rekel kratko in odločno: »Ne vem!« »Torej je utonila, ko se je čoln prevrnil in je skušala priplavati k bregu?« »Da.« »In čez koliko časa so jo našli?« »Šele čez kakšna dva meseca v nekem kra„u, šestdeset kilometrov oddaljenem od tod.« »In kako so mogli po tako dolgem času ugotoviti, da je to ona?« »Andrej se je odpeljal tja in jo je spoznal.« Naenkrat je Irena izgubila voljo izpraševati naprej. »To je morala biti pač huda ura za vse vas,« je dejala. »Vem, da Vam ne more biti prijetno, govoriti o tem. Hotela sem le vedeti, ali bi se dalo kaj ukreniti zaradi pohištva in opreme, ki propada tam v kolibi.« Frank je molčal. Nastal je trenutek mučna napetosti. Potem je začela Irena naglo govoriti: »Frank, prav dobro vem, kaj si mislite o meni! A Vi ne veste, čemu sem Vas vse to iz-praševala. Mislite, da sem zoprna redovednica. A verjemite mi, da to ni res. Res je, da... da se mi včasih zdi, da ne stojim na pravem mestu. Ko moram vračati ljudem obiske, kakor na primer danes, se mi zdi, da me ljudje radovedno ogledujejo od pet do glave in močno dvomijo, da se bom kdaj privadila svojemr >-vemu okolju. Slišim v duhu njihove začudene vzklike: ,Kaj za Boga vidi Andrej na njej!' In včasih se mi zdi, da se nikdar ne bi ti'a smela poročiti z Andrejem in da nikdar ne bova srečna drug ob drugem. Vem, kaj si mislijo vsi ljudje, s katerimi se srečujem. Mislijo si namreč, kako malo, malo sem podobna Re-beki.« (Dalje) Malo kramljanja © govejem mesa Današnji čas terja od gospodinje, da s čim skromnejšimi sredstvi pripravi okusno in izdatno jed, toda kljub temu mora paziti, da jedilnik ni enoličen. Zdi se mi, da bo vsaka gospodinja z zanimanjem prebrala nastoD-na navodila, kako na najrazličneiše načine la^^o pripravimo' goveje meso, da ne bo mo~ žieek godrniaie v sobotah in redeVah <••. dal za mizo- »Vedno foved:n? ved«"1 "o^i s:t sem ga že!« Res ie oač vsaj delno, da gre ljubezen skozi želodec! Ker mesa ne dobiš brez kosti, bi svetovala, da skuhaš juho za dva dneva. Če oa dobiš tudi malo jetrc. pridaj prepražpne iuh\ ki si io prihranila za drugi dan: s tem ii boš sijaino izboljšala okus in hranilno vrednost. Iz prekuhanega mesa nato lahko pripravljaš najrazličnejše jedi. Morda se bodo oriliub'-li tvoji družinici ocvrti hlebčki. Takole jih naredi: Zmletemu me.»u pridni v slani vodi skuhan krompir, eno iajce. na masti prepra-ženo čebulico in peteršilj ter česen, vso zmes pepopraj in csoli ter naredi maihne zrezke Če ti razmere dopuščalo pol'i zrezek z jajcem in jih potresi z drobtin'cami. nato pa jih ocvri Prav dobri pa so 'ud; le nečeni S hlebčki postrezi družini enkrat, drugič t pa naredi mesne zavitke, ki jim pravimo tudi petelinčki. Pripravi prav tako zmes. ki io uporabliaš kot nadev, le namesto krompiria deni v mleku namočen kruh Ko si pripravila nadev, naredi testo kakor za rezance ga razvaljaj na tanko krpo in nareži v enake kvadrate. Nato položi v vsak kvadrat žlico nadeva in ga pokrii s testom Te zavitke skuba< v slani vodi ter kuhane zabeli z drob-tir:c?mi. Prihodnjič pa naredi krompirjevo testo ter razvaliano namaži z enakim nadevom, zavii ga. položi v krpo in skuhaj Videla boš da so tudi mesni štruklji poleg solate izdatno in dobro kosilo. Če ti je ostalo še kaj svežega mesa. pa pripravi iz niega jed po temle navodilu- Na masti praži precej zrezane čebule, dve zrni česna, ščepec rdeče paprike, nato prideni na majhne kose zrezano goveje meso. Ko se je dobro prepražilo, zreži na rezance zeleno papriko in paradižnik, vrzi v kožico in duši dalje, pol ure pred obedom pa dodaj nekaj riža. — V poletnem času pa tole jed pripraviš lahko malo drugače. Ko si prepražila meso na čebuli in masti, prideni rdečo papriko in kuhan grah ter nekaj časa duši, nato ,ja vrzi v kozo kuhane makarone, dobro premešaj in jih s solato serviraj. Prav dober nadomestek graha so karfiola, zelena paprika ali zelje. Nekosa povabi možiček nenadno na kosilo. V zadregi si, s kuhano govedino ne moreš postreči. Brž razreži govedino na tanke rezine, na masti pa opraži precej čebule, ščepec česna, paradižnik, rdečo papriko, vse skupaj potresi z moko, in ko malo zarumeni, zali j z juho ali vodo ter pretlači skozi sito. V pripravljeno omako daj meso in žličko smetane. Nato pusti da malo povre. V najkrajšem času si napravila izvrstno omako, ki ti jo bodo vsi pohvalili. V enako omako lahko položiš tudi že prej opečene zrezke iz svežega zmletega mesa. Čemu ne napraviš nikdar segedinskega golaža? Verjemi mi, tudi iz govedine je zelo okusen. Če ti je dal mesar posebno lep košček mesa, pa naredi enkrat zrezke takole: meso razreži na tanke rezine, ki jih temeljito stol-češ, posoli, popoprai in odrgni s česnom, nato pa polii z jajcem, potrosi z drobtinicami in speci. Hčerka ali sinko ima god. pa želiš pripraviti boljše kosilo. Daj, prevleči goveje meso s slanino, .ki jo morda še imaš. in daj ga v kvašo Kakor divji zajček bo dobro! Ves trud. ki ga boš imela s pripravljanjem različnih jedil, ti bodo poplačali srečni in zadovoljni obrazi tvojih dragih, ko bodo sedli k belo pogrnjeni mizi če greš zgodaj spat, potrebuješ manj spanja Nemški zdravnik dr. Stockmann. pravi, da naj bi odrasel človek spal sploh samo pred polnočjo. Omenjeni zdravnik navaja v svoji knjižici več poskusnih oseb, ki jim je bilo dovolj spanja do polnoči, ostali del noči in ves dan do šestih zvečer pa so opravljali svoja dela. Taka razmestitev časa za spanje in bedenje, kakor je zdravnik sam ja sebi preskusil, zelo pospešuje zmožnosti -a delo in krepi živce. Ljudje, ki se držijo take razdelitve časa, izvršijo prav posebna dela. Seveda so mnenja glede take razdelitve časa zelo različna. Kdo si tudi tnore privoščiti, da bi šel zvečer že ob osemnajstih spat? Kdo bi se hotel odreči pomenku z domačimi in s prijatelji in kdo bi se odrekel večerni zabavi? A omenjeni zdravnik navaja z imenom nekaj oseb, ki vendarle tako živijo. Med drugimi je neka glasbena umetnica, ki se drži »naravnega časa«. Če ni na kakšnem potovanju zaradi svojih koncertov, gre ob osemnajstih spat in vstane, kakor hitro se zbudi, čeprav je še tako zgodaj ponoči. Ta način spanja, pravi sama, ji prija mnogo bolj kakor prej-šni. Pisec navaja še zgled neke pisateljice in zdravnice, ki je spisala svoje odlične knjige v ranih jutrnih urah. Ta pisateljica in zdravnica je mati četvorice otrok in vodi obsežno gospodinjstvo, a je spisala v sedmih letih poleg vsega dela še mnogo znanstvenih in leposlovnih del. »Kako ste mogli vse to storiti ?« jo* včasih kdo vpraša. Na tako vprašanje odgovori: »Ker hodim zgodaj spat in zgodaj vstanem.« Če nima kaj prav izrednega, gre s svojimi otroki vred v mraku v posteljo in sedi že vsa naspana najkasneje ob treh zjutraj pri svoji pisalni mizi. Kljub različnim oviram, ki jih imamo v svojem poklicu, je vendar mogoče razdeliti si čas tako, da spimo pretežno pred polnočjo, kakor je za naše telo in dušo najbolj zdravo. Za kuhinjo Pecivo v vojnem času. V nedeljo za pribolj-šek ali v petek naredi pecivo po temle navodilu: Na desko deni 34 dkg enotne ali turščične moke in zreži vanjo žlico masla tli masti ter nastrgano limonovo lupinico. Potem dobro zdrobi z nožem maslo r-ied moko, prideni pecivni prašek in napravi z rokami drob-tinasto testo. Tej tvarini pridaj pet velikih žlic mleka in eno jajce. Testo dobro pogneti in ga pusti pol ure počivati. Pekačo malo namaži, testo razdeli na dva dela in ju razvaljaj v obliko pekače. En del testa položi v pekačo, pomaži z marmelado ali nadevaj z jabolki, nato pa ga pokrij z drugim testom. Ko je pečeno, ga nareži v primerno velike rezine. Kali repe so nadomestek za solato. Če imaš repo v kleti na prsti in v kleti ni prehladno, začne poganjati kali, ki se razvijejo v nežno brstje. To brstje se da pripraviti v prav dobro solato. Treba ga je samo lepo očistiti, prevreti v vodi in osoliti. Ohlajeno pripraviš potem ko solato. Okus je dober. Nekateri uživajo to brstje v solati neprekuha-no. Seveda mora biti čisto mlado. Mnogi pa ga imajo rajši pripravljeno kot prikuho, kar kor dušen ohrovt. Če imaš kaj repe zakopane v kleti, porabi repne kali. Turščični narastek. Turščični zdrob ali moko kuhaj v mleku bolj redko kakor polento. Ko je na pol kuhano, odstavi in pusti ohladiti. Posebej zmešaj en do dva rumenjaka, malo smetane (ali košček sirovega masla), dve žlici sladkorja, malo soli in pecilni prašek. To primešaj ohlajenemu testu, iz beljakov stolči sneg in ga tudi rahlo vmešaj. V pekači raztopi žlico masti, nadevaj v pekačo vso zmes in speči. » Praktični nasveti Kako prihranim milo. Bralka našega lista nam piše: Ze več let si pripravljam umivalno snov, ki jo uporabljamo kot izvrsten n;; 'o-mestek mila jaz, moja deca in mož, ko pride z dela z umazanimi rokami. Zmes pripravim takole: v lonec dam osminko zrezanega mila, prilijem prav malo vode, da se razpusti, dodam peska ali mivke, pol zavitka »Zore«, »Persila« ali »Ženske hvale«, žlico sode, luga in »Vima«, zmes dobro premešam in nadevam v pločevinasto škatlo. Pri uporabi dam na dlan le majhno količino in si z njo dobro otareni roke in umijem z vodo. Svilene rute se perejo v krompirjevi vodi. Svilene kose lahko pereš brez mila v krompirjevi vodi, ki si jo pripraviš tako, da poliješ sirov olupljen in nastrgan krompir z vrelo vodo, s katero ga dobro premešaš. Nato postaviš to mešanico še toplo za nekaj časa na stran štedilnika in ko se tekočina izčisti, jo še toplo precediš skozi platno. Takšno krompirjevo vodo med pranjem enkrat ali dvakrat odliješ in jo nadomestiš z drugo. Potem izplak-neš svilene reči najprej v topli potem v mrzli vodi, ki ji dodaš malo kisa. Nato razobesiš rute na senčnem kraju kje na prostem ali v kakem toplem prostoru. Pobereš jih, ko so še vlažne, in likaš narobe. x Vsem Nemcem mora biti Hitler za zgled. Vodja nemške delovne fronte dr. Ley je dal nemškemu ljudstvu oklic, v katerem pravi: »Vsi Nemci, brez razlike sloja ali vere, se morajo zavedati svoje ogromne odgovornosti v tej vojni, v kateri je v igri ne le obstoj vlade ali stranke, temveč življenje vseh 85 nili-jonov Nemcev. Naši sovražniki in njihovi šoki vci so brez usmiljenja sirovi. 2idie hočejo uničiti in poklati ves nemški rod. Kapitalizem in boljševištvo sta krvnika v njihovi službi. Po končani vojni bodo delavci lahko razpravljali, kolikor bodo hoteli. Zdaj naj opuste vse, kar ni v skladu s strogostjo zdajšnega časa. Po zmagi se bodo delavci lahko zabavali in se veselili po svoje, pa bomo tedaj rade volje zamižali z očesom, tudi če bodo prekoračili meje. Tudi delodajalci, obrtniki in kmetje se morajo zavedati brezpogojne zapovedi zdajšnega trenutka in disciplinirano dati vse neizogibne žrtve. Velik greh je, da je Nemčija 'iripravila vsa sredstva in načrte za osrečenje človeštva ir da nam plutokratski starec Churchill ne daje časa, da bi jih uresničili. Nemški industrij-ci morajo zdaj postaviti vse na razpolago za vojno: stroje in pobude. Ako bo katera tvor-nica porušena, jo bomo po vojni na novo zgradili. Anglija, Zedinjene države in Moskva bodo vse stroške poravnale. To velja tudi za državne in na pol državne urade in ustanove stranke. Vojne ni mogoče dobiti v javnih uradih in je zato brez pomena, ali so pisarne povsem v redu in ali se zadeve dovršeno rešujejo. Danes potrebuje Nemčija predvsem vojakov in delavcev. Vsem Nemcem mora biti Hitler za zgled. Ena izmed največjih njegovih osebnih značilnosti je, da zna osredotočiti vse svoje sile na najvažnejše naloge. On zdaj misli in dela samo ra vojno in zmpgo Pnrsvnaiie naročnino!!! Križanka Vodoravno: 1. Glavno mesto Koroške. 7. Žensko krstno ime. 8. V zadregi človek to dela. 9. Z njim lepiš kose lesa. 10. Skoro isto kakor gozd, vendar navadno gozd z nižjim drevjem. 11. Veznik. 13. Črka v abecedni izgovorjavi. 15. Osebni zaimek. 16. Na ramah ga nosiš, a tudi žival ga nosi in vozilo ga pelje. 19. Tekmovanje z drugo besedo. 21 V morje štrleč kos obale. 22. Črka v abecedni izgovorjavi. 23. Eden izmed vzrokov nagle smrti. 25. Oblika glagola imeti. 26. Dejanje s tujo besedo+prestol s tujo besedo. 27. Zvok z drugo besedo. Navpično: 1. Mesto ob Savinji. 2. Žensko ime v domači rabi; če pa narobe obrneš, dobiš tisto, kar ima vsak človek, da ga lahko pokličeš. 3. Kameli sorodna žival, a tudi budistične opate v Tibetu tako imenujejo 4. Zelo v srbohrvaščini. 5. Moško krstno ime v skrajšani obliki, kakor je pri nas v rabi. 6. Pripadnik potepajočega se naroda, ki nam je včasih v hudo nadlego. 12. Obrtnik. 14. Oznaka bankovca, izvirajoča od števila. 15. Kaj delamo na njivi s plugom. 17. Oznaka za zvezo Italije in Nemčije. 18. Osebni zaimek. 19. Reka na Dolenjskem. 20. Spretnost in naglica obenem (s tuio besedo). 24. Mesto ob Dravi na Spodnem Štajerskem. 25. Država, ki meji na Turčijo. Posetnice Simo Pačnik Krčovlje Cenek čurič Savlje Prvi je gospodar-obrtnik, druga dva pa sta pri njem uslužbena. Ugani jih! Izpopolnilnica sdrpkgkppszktž laeureoorearel veeatšaoteenaz asknaarlarcaka V navpičnih vrstah postavi na pikah prave črke, pa boš dobil po sredi vodoravno domače ime starega slovenskega pisatelja. čarobna kvadrata 1. a a a a 2. č k m m 3. o o r r 4. s s t t 1. 2. 3. 4. Vodoravno in navpično: 1. važno živilo, 2. bog ljubezni, 3. reka v Julijski krajini, 4. zelo ozka in dolga tkanina. 1. a a a a 2. e i i 1 3. 1 n n r 4. s t t z 1. 2. 3. 4. Navpično in vodoravno: 1. Reka na Koroškem. 2. Država ob Turčiji 3. Beseda, ki ima podoben pomen kakor posest. 4. Krajša oblika Antona, ki je zelo v rabi na Hrvatskem. Skrit pregovor Zavrč, Gregor, kvota, Diderot, okleščen, Anvers, ščene. ubijalec, jeza. Iz vsake besede vzemi po tri zaporedne črke v začetku ali na koncu besede. V zadni besedi vzameš le dve črki. Dobiš znan pregovor. Rešitve ugank iz zadne številke. Križan- k a: vodoravno: 1. Gadova peč, 9. osem, 10. pero, 11. dopis, 13. pa, 15, tih, 16. in, 17. ara, 19. srp 20 smrt. 22. dama, 23. Venera + dar. 24. eni, 25. moč, 26. tek, 27. Ida, 28. Aca, 29 rar; navpično: 1. Gospa sveta, 2. as, 3. ded, 4. omot, 5. Apih. 6. pes. 7. er, 8. čoln + par + čar, 12 piš, 14 Armenec, 16. Irma + oda, 18. arnika, 19. sad + mir, 21. te, 22. da. — Številčni stolp: petek, ra-ben. sijaj. Kreta, sraka, bitka. Ne praskaj se, kjer te ne srbi. — Čarobni kvadrat: 1. Mura, 2. Ural, 3. rana, 4 Alah. — Izpopolni 1 n i c a: Dragotin Kette. Domači zdravnik Kaj je prehlad in kako se ga varujemo V tem mrazu se množe primeri lahke hripe. Dobrodošel nam je zdaj vsak nasvet, kako bi se ubranili prehlada kot enega izmed največjih sovražnikov našega zdravja. Za prehlad je posebno nevaren čas, ko se toplina hitro menja. Če se hočemo zavarovati proti boleznim v zvezi s prehladom, moramo vedeti, kaj je prav za prav prehlad. Tako zvane prehladne bolezni namreč tudi povzročajo bacili in morali bi torej bolj skrbeti za to, da bi se obvarovali takega okuženja, kakor pa da se varujemo mraza. Proti bacilom je pa najboljše zaščitno sredstvo dober zrak. Da je važno pozimi zadostno in redno zračiti vse prostore, zlasti take, kjer dela ali prebiva več ljudi, je zdaj pač že splošno znano. Mnogi zdravniki pa poleg tega trdi- jo, da se pozimi pretoplo oblačimo, kar velja zlasti za uioške. Moški navadno obleče toplo perilo in zimsko obleko kakor hitro zadiši po mrazu. S tem pa trpi škodo koža, ki mora opravljati toliko za zdravje neogibno potrebnih opravil. Dvema izmed teh opravil moramo posvečati posebno pozornost, kadar govorimo o prehladu. Prvo je dihanje, ki je sicer samo v jporo delovanju pljuč, pa je vendar velikega pomena. Če kožno dihanje ni v redu, morajo pljuča, ki jih koža pri tem opravilu samo podpira, delati več in so zato pogosto preobremenjena. Topla debela obleka in perilo, ki zadržujeta zrak, da ne more do kože, ovirata s tem kožo pri njenem dihanju. Pljuča in sapnik morata opravljati tako rekoč nadure in v slabem zraku v zaprtih prostorih se pljuča zelo utrudijo, zlasti če ne more do človeškega telesa dovolj sončnih žarkov. S tem je dana bacilu večja možnost, da povzroči na oslabljeni a organih obolenje (katar). Druga važna naloge kože je, vzdrževati v telesu enakomerno toploto, kar se doseže s krčenjem v mrzlem in širjenjem v toplem vremenu. Pri našem spremenljivem podnebju je koža v navadnem stanju v neprestanem menjavanju krčenja in širjenja, da se tako ohrani kri pri redni toploti. Debela topla obleka pa zmanjša raztegljivost kože, tako da ta postane počasi podobna gumiju, ki svojo raztegljivost povsem izgubil. Taka koža je mnogo bolj izpostavljena učinkom mraza in s tem se zniža toplina vsega telesa. Tudi to je dobro došlo bacilom, ker se zmanjša odpornost telesa proti njim. Pretirano topla obleka in perilo dosežeta torej navadno prav nasprotni učinek, kakor ga pričakujemo: ne obvarujeta nas prehlada, temveč ga povzročita. Seveda pa ni dobro, če je človek, predvsem neutrjen človek, preslabo oblečen. Če imaš na primer na nogah volnene nogavice, ti je toplo, četudi so luknjičave, da ima zrak dostop do kože. Razkuževanje z alkoholom je počasno Mnogi mislijo, da dosežejo razkužitev že s tem, da pomočijo kos vate v alkohol in po • • SgL r*; V i |...... C- V a - | ml" i L i . r , J^ m*' .......t . • •» o 'i. I * t r--------\ i*| s \\ \ \ \ ---------- S | / i -JaL__ ——JL J Gotovo ste v večini pogodili, da je pot od hišice do cerkvice takšna, kakršno nam kaže slika mi šotori in čolni iz kraja v kraj — gorje vsakemu Čiroku, ki jim je prišel v pest! Gorje pa tudi šavanski šotorski vasi, če jo je odkril sovražni oglednik. Brž naslednje dni se je približal sovražnik v štirikratni ali petkratni premoči in tedaj je mogel Savane rešiti le nagel beg čez reko Ohajo. Zadni dve poletji se je pa stanje nekoliko izpremenilo. Kornstalku je že dvakrat uspelo ukaniti Čiroke. Prepričani so bili, da imajo pred seboj en sam šavanski oddelek. In ko so se Savani pognali v beg, so sovražniki hiteli za njimi ter poleteli naravnost v zasedo, ki jim jo je bil postavil prebrisani Kornstalk. Iznenada so planili od vseh strani skriti oddelki Šavanov. Le redki Čiroki so se lahko rešili. Poslej je bilo v Kentukiju nekaj mirnejše, toda vse je kazalo, da je to le tišina v soparici pred nevihto. Zdajci je treščila strela! Kornstalk je v isti mah prejel dve nesrečni novici. Z juga so mu sporočili, da so se Čiroki maščevali na čisto poseben način, tako da to nikakor ni bilo več viteško. Doslej so se tudi Čiroki ravnali po pravilih, ki so veliala v vojnah med rdečimi rodovi že cela stoletja, ne da bi bila od kogarkoli napisana. Prvikrat so Savani spoznali belega moža, kajti belec je bil tisti započetnik umazanosti. Poslužil se je papirja. Če je le imel papir podpisan od nekaterih indijanskih poglavarjev s podobami njihovih častitljivih živali na ščitih, če je le spodaj bilo videti totemsko znamenje nekaterih indiianskih rodov, na primer bober ali fazan ali medved, puran ali želva — tedaj je belec že imel svojo »pogodbo« in je že znal tudi poskrbeti, da se ie pogodba izpolnila. Vsega tega Savani takrat še niso vedeli, stali so nemi in nevedni pred zago-netko. Je bil to način boievnikov? Samo Kornstalk je v svojem bistrem razumu izostrenem v dolgotrajnih skrbeh za lastni rod, spoznal, da se ie poiavil nepoznan pajdaš. Zdaj ne bo tekel obračun le s Čiroki. Kaj se je zgodilo? Čiroki so kratko in malo prodali deželo Kentuki. ki sploh ni bila njihova last; prodali so lovsko deželo — domovino Šavanov — nekemu bogatemu mogočnemu belokožcu Prodali so jo za nekaj sodčkov preklete ognjene vode (žganjice) za nekaj zavojev toplih odej in za nekaj pušk, ki sipljejo ogenj in smrt. Čirokom je bilo lahko prodajati, kar ni bilo njihovo. Na žalost se je starim sovražnikom pridružil nov — in vedeti je treba, da je beli mož neizprosen sovražnik. Onih pet Indijancev, ki so bili privedli Gašperja in Lenko v Kornstalkovo taborišče, pa je prineslo še mnogo hujšo novico. Angleški poglavar onkraj visokih gozdnatih hribov je bil sklical veliko zborovanje vseh indiianskih rodov. Tudi Savani so odpravili tja svoje odposlance. Celo zapadni Sju so prišli na zbor in tudi Katavbi z juga. In tam so nastopili Irokezi kot vrhovni gospodarji vseh indijanskih rodov, živečih med slanim morjem in Misisipijem. Pokazali so vampume, na katerih je bilo čitati, da so njihove trditve pravične — toda vampumi so bili ponarejeni. Nadalje so tisto veliko pogodbo, katero so bili sklenili z rodom Leni Lenape, razlagali čisto po svoje. Leni Lenape so divje nasprotovali, toda angleški poglavar je pač sodil, da bo najpametnejše, če verjame besedam Irokezov. In Irokezi so bili še velikodušnejši kakor Čiroki na jugu. Či- roki so Kentuki »samo« prodali, Irokezi pa so Kentuki angleškemu poglavarju naravnost — poklonili To so storili tako. kakor da se da cela dežela preprosto podariti kakor tuli za puščice. To je torej bila tista čudna novica, ki jo je prineslo pet Indijancev z vzhoda. Zatorej so tako brzeli navzdol po Ohaju, da niso utegnili vrniti Gašparja in Lenke njunim staršem, zato so bili v čolnu tako nasajeni in so včasih tako grdo pogledovali — in zato se je poglavar Kornstalk že naslednjo jutro posvetoval s starešinami, ko so se fantiči igrali na bregu. Toda Irokezi in Angleži so daleč, želodec pa je blizu in indijanska naselbina je potrebovala mesa. Zato je Kornstalk razmišljal še o tem, da povpraša svoje sle, mar niso na svojem potovanju videli divjačine. Sli so povedali, kar so vedeli, javili so Kornstalku, da je ogromna čreda bivolov šla čez Ohajo na jug. Kornstalk je poskočil na obe nogi in se je hudo razsrdil, češ: zakaj mu niso sli tega že takoj prejšni večer povedali. Toda brž se je obvladal, pogleaal je naokrog po zbranih Indijancih, pomignil je nekaterim mlajšim bojevnikom, in ko so stali ob njem, je zapo-vedal slom, naj o divjačini natančno poročajo. Mladi bojevniki so pozorno poslušali. Vedeli so, kaka naloga jih čaka. Komaj je bilo poročilo končano, so se mladi bojevniki napotili v svoje šotore. Osedlali so konje, brž so si še dali postreči z jedili, vzeli so vsak svojo orožje in so pojezdili iz taborišča proti vzhodu. Stalno sta jezdila po dva vštric. Niso še bili izven vasi, ko je že vstopal glasnik z velikim bobnom od vigvama do vigmama in oznanjal, naj se ljudje pripravijo, kajti na- (Pravu ljubezen S tiho žalostjo je Marička na sveti večer postavljala pastirce po zelenem mahu. Ko je končala jaselce, je prižgala d-obno lučko za hlevčkom, da je zasijala rdeča luč skozi papirnato okence na Božje dete in Marijo. Tokrat je postavila jaselce -amo zase. Zefa, stara nadložna dekla, je dremala na peči, hlapec Tine je šel tudi to noč vasovat. Ostala je čisto sama in zapuščena. Nikogar ni bilo, s komer bi se mogla veseliti svetega večera, še pred letom je ob jaselcah čebljal njen otrok. Zdaj pa še trije meseci niso minili, odkar je šel za očetom in bratcem, ki že več let spita ob cerkvi sv. Jerneja. Vse, kar je bilo zanjo lepega na svetu, je izgubila. Pred desetimi leti sta se imela s Roparjevim Poldetom rada. Polde ni bil bogat. Ko je njen oče izvedel za njeno ljubezen, jo je pretepel in rekel: »Ženina ti Dom že sam poiskal, bajtarski ni za naš grunt!* Pri tem je ostalo. Očetu je bil po volji Mra-kov France, ki je bil petičen. Vzela je njega, ker je vedela, da oče ne bo odnehal. Ta je prav za prav niti vprašal ni, ali ga ima rada ali ne. Pa je tudi Franceta ljubila, saj ji je bil dober mož, toda tako ga ni mogla rada imeti kakor Poldeta. Polde je šel po svetu, še preden se je orno-žila, in potem ni več ničesar slišala o njem. Ta ča3 pa je pokopala očeta, moža in dva otroka. Zdaj ji ni od mladosti ostalo nič drugega kakor žalosten spomin in tisti donar v hratiilnici, za katerega jo je oče prodal. Pogosto je zdaj, ko je bila vdova, mislila na Poldeta. Preveč rada ga je imela nekoč, da bi ga mogla pozabiti. Kje je zdaj? Ali ie srečen? Morda si je v daljnem svecu poiskal drugo dekle in se oženil z njo. Morda sta tudi ona dva nocoj postavila jaselce in okrasila božično dtevesce. Prižgala sta na njem svečice, zdaj pa sedita z roko v roki ob mizi in poslušata čebljanje svojih otrok. Matička se je naslonila na n.izo in si zakrila obraz z rokami. Zamišljena ni slišala, kako so se čisto tiho odprla vrata in da je stopil v sobo mlad mož. Ko je zaglsdal Ma-ričko pri mizi, je obstal pri vratih. >: Sveti večer je nocoj,« si je mislil mož, »pa je tako sama.« Tiho je stopil do nje in jo ooklical oo imenu. Predramila se je in ga prestrašeno po- sledno jutro se bo napotil ves rod proti vzhodu, kjer so se pojavile bivolje črede. Kornstalk pa se je dalje posvetoval s starešinami svojega rodu, kaj je treba storiti. V taborišču je bival samo rod Mze-pase. in to se imenuje po naše puma ali gorski lev. Kornstalk je bil vrhovni starešina tega rodu in obenem njegov mirovni poglavar. Toda bil je še nekaj več: po svojem divjem pogumu, po drznih junaških bitkah in po številnih skalpih, ki so viseli v njegovem vigvamu, je bil neoporečeno tudi vrhovni poveljnik v vojni, če je on klical na boj, se ni potuhnil nihče, ki je le mogel nositi orožje, kajti če je Kornstalk povedel svoje junake v borbo, tedaj se je obetala zmaga in z njo slava in plen. Ce je že v mirovni dobi bila njegova beseda najvplivnejša, potem je na bojnem pohodu veljala njegova volja za zakon, zoper katerega ni trpel ugovora. Posledek posvetovanja je bil ta, da je še dopoldne zapustilo tabor osem starih in izkušenih mož, katerih naloga je bila, da skličejo ostale šavanske rodove k velikemu ljudskemu zborovanju na tistem prostoru, ki ga je določil Kornstalk. Iskat bivolje črede je poslal mlade bojevnike, toda sklicati rodove se je spodobilo samo starejšim borcem. * * * Tekumze je taboril s svojimi tovariši, še truden od jutrnih iger, na običajnem prostoru, tam, kjer je bil dan prej tekmoval z Gašperjem. To vam je bila zadovoljna fantovska druščina, pripravljena za vse porednosti, kar si jih le more izmisliti mladostna domišljija. Seveda so si nadeli tudi svoj vzdevek. Imenovali so se »rod mladih gorskih levov«. To je bilo ne mine gledala. Spomnila se je, da ui bila zaklenila veznih vrat. *Ka bi radi?« je vprašala. »Marička, ali me več ne poznaš?« -ie je začudil. Pogledala mu je v obraz, ki se ji je zdel tano znan, pa vendar ni vedela, ali je pravi ali ne. Naposled je le rekla: »Polde si.« čeprav ui verjela, da bi moglo biti res. »Seveda sem,« je rekel. »Ni še dolgo, ko sem izvedel, kako je s teboj, pa sem te prišel obiskat.« Potem sta si po dolgih letih spet podala roke. Od vsepovsod je zvonilo k polnočnicam, Polde in Marička pa sta se^pls mizo in se pogovarjala. Mnogo sta si imela za povedati. Polde je pravil o Ameriki. O delu v rudnikih in tvornicah, o sreči, ki se mu je nasmehnila L Gori za vasjo so peli fantje vesele pesmi v tiho noč. Izza gore jih je radovedno pogledala luna. Bila je velika in rdeča kakor roža sredi vrta in smejala se jim je. Na vasi je zalajal pes. Pritekel je iz hišice in hud je bil, ko sem stopal po tvojem vrtu, draga. »Ne bodi hud!« sem mu dejal prav tiho ; spoznal me je in žal mu je bilo... V tvojem oknu je brlela luč v lice rdeči roži, ki se je smejala zaničljivo njenim siromašnim žarkom. Vtrgal sem kraj steze cvet, pa sem ga vrgel k tebi skozi okno. Pogledala si me, a tvoj pogled je bil otožen pramen pla-kajoče duše. Daleč gori za vasjo so peli fantje vesele pesmi, ko sva šla po stezi kraj potoka, kakor dvoje bolečin skozi tiho noč. Bolestni trenotki slovesa. Molčala sva, a cvetlice so šepetale tajno in potok je šumljal besede v tanko meglico okrog stezic. Tisoče je bilo cvetlic okrog naju, na eno izmed njih je kanila tvoja solza. Odprla se je cvetlica in je vsrkala kapljico. Utrgala si to cvetlico. Z neba je gledala luna; bila je bleda in ni se več smejala. Tanka meglica je prekrila njeno belo lice, da ne vidi naju v brezmejni boli. lepo in pravilno ime, kajti vsi so pripadali rodu gorskega leva in njihov vodja Tekumze je imel ime, ki se je s tem pravilno skladalo, kajti Tekumze pomeni »gorski lev, pripravljen k naskoku«, ali »lovski lev na preži«. Kjerkoli najdete v indijanskem imeniku črko »z«, vam to pove, da je dotičnik iz rodu gorskega leva. Dvojni orel je bil Kornstalkov sin, Mali lovec je bil sin rodovega glasnika Vzhajajočega solnca — v njegovem šotoru je tudi prebivala Gašperjeva sestrica Lenka in je bil Mali lovec na to ponosen. Volčji sin in Fantič z drevesa sta bila bratca, zato sta se ob vsaki priliki pretepala in se divje borila — toda gorje tistemu, ki se je v prepire vmešal ali se zavzel za katerega izmed njiju. Takoj sta složno planila po njem, po vsiljivcu. Tekumze je bil na zelo preprost način dosegel, da sta ta dva bratca vsaj tedaj varovala premirje, kadar je bil rod mladih gorskih levov zbran. Tekumze je bil nekoč Volčjega sina potegnil nazaj, ko je brez pravega povoda planil po Fantiču z drevesa, ki je bil manjši in mlajši. To je bilo še prav početka, ko rod mladih gorskih levov še ni bil tako čvrsto združen kakor pozneje. Oba bratca sta glupo gledala in sta potem neusmiljeno pretepla vodjo Tekum-zeja, da tako pač še nikoli ni bil tepen. V dvoje sta pač bratca bila močnejša kakor sam Tekumze. Ob prihodnih priložnostih, ko sta se pretepaška bratca brez vsakega pravega povoda in prav za prav le iz golega dolgega časa spet cenkala in nenadno planila drug na drugega, je Tekumze namignil ostalim tovarišem — in tedaj sta jih izkunila Volčji sin in Fant z drevesa ... To se je nekajkrat ponovilo in naposled sta oba bratca spoznala, da nasproti Tekumzeju ne moreta ničesar doseči in kar čez noč. Ob hudi prometni nesreči je rešil otroka bogatega tvorničarja, ki ga je za to bogato poplačal. Tudi Marička je povedala vse. Ko je končala svojo žalostno povest, se je Polde sklonil k njej in ji rekel: »Glej, zdaj ni nikogar več, ki bi ti mogel braniti, da bi bila moja iena.« Pogledala ga je, kakor bi ga ne bila prav razumela, potem pa je rekla skoro žalostno: »Kaj boš z menoj, zdaj nisem več ne mlada ne lepa. Če se hočeš oženiti, boš prav lahko dobil boljšo in lepšo kakor sem jaz.« »Ne govori tako!« je rekel Poldne. ■»Ali misliš, da bi prišel od tako daleč, če bi te na ljubil več?« »Saj te imam tudi jaz še zmerom rada,« je rekla in se ni branila, ko jo je objel. Drugo jutro sta šla skupaj k maši. Ljudje so gledali za njima in se čudili. Tisti, ki so Poldeta poznali, so tiho govorili: »Glejte, po tolikih letih je spet prišel k njej. Prava ljubezen ne mine ... « Lojze Takrat sem te poljubil zadnikrat... Zašu-meli so lesovi, list se je boječ oklenil lista, in potok je glasneje zapel proti nebu pesem svojo. Ko so utihnili fantje in se je skrila luna za meglice, sem šel, šel sem s solzno tvojo cvetlico v daljni svet... n. Spet je priskakljala bela in vsa razigrana iz dalje vigred v tvoj zapuščeni vrt. Zasme-jala se je vijolica vijolici, trobentica pozdravila trobentico v grmovju, ki si je zaspana še mela oči, in zvonček je cingljal zaspanemu bratcu kraj sebe, naj že vendar vstane, da bo pomagal zvoniti. Vstajenja dan. Vigred. Vse se smeje, vse se ljubi. Cvet za cvetom kliče čebelo, a ona že godrnja, ker ne more vseh uslišati. Preveč jih je. Pa pride čmrlj in tolaži z nizkim basom cvet do cveta. Med njimi pa metuljček tiho krade in se poigrava s cvetjem. Z veje na vejo je skočila ptica in se skrila za mladim listjem. Skrila se je, potem pa zapela. Skozi okno si pogledala ti. Tvoje oči so bile kalne, iskale so jo. Pa je zapela ptica še enkrat, razprostrla peruti in zletela k tebi na se zatorej'nista več pretepala. Pač pa sta poslej silno spoštovala Tekumzeja, bodi že, ker se ju je njegovo ravnanje tako močno dojmilo, ali pa, ker poslej nista imela več toliko ran in prask in lis po životu kakor do tistih dob. Seveda, tu in tam jima je le še padlo na um, če jima je bila sloga med mladimi gorskimi levi preveč dolgočasna — da sta se na lepem spopadla, samo da sta bila od svojih tovarišev te-pena. To se je reklo, da hočeta zoreti za bojevnika. Danes je bil spet tak sumljiv dan. Prvič je bil ves rod mladih gorskih levov silno enoten. Tekumze je razen tega bil videti hudo len, nič več mu ni bilo do kake igre. In pa gosta so imeli, Gašperja, ki mu je vendar treba pokazati, kaj je »tomavakl«. Tole bledo lice si utegne sicer domišljati, da so se mladi Indijanci zgolj po pomoti rodili kot fantiči in da prav za prav spadajo med dekline. Seveda je prvi začel oni mlajši, Fantič z drevesa. Sunil je Gašperja s komolcem in vprašal: »Ali si že čul, kako zavija Volčji sin?« Ničesar hudega sluteč in presenečen je pogledal Brzonožec ter odgovoril: »Ne vem, kaj misliš.« »Tedaj potrpi do večera. Ko bo vzhajal mesec, bo Volčji sin poskočil za njim, ker bi rad ujel tistega zajčka, ki čepi v mesečevem licu.« Tekumze je po malem namršil obrvi. Dvojni orel pa se je že razkoračil in se smejal, da se mu je obraz kar razlezel. Mali lovec se je na svoj način pripravljal, da poseže vmes, in si gladil roke. Povsod so bili sami napeti obrazi. Takoj se mora nekaj zgoditi. Samo Gašper, ta nesrečni neumnež, ni opazil ničesar. Vprašal je: »Zakaj pa tuli Volčji sin?« (Dalje) S cvettem vred te cvenela ©kno. Dvignila je kljunček in proseče gledala v tvoj umirajoči obraz. Se enkrat ti je zacvr-čala, a ti ji nisi odgovorila ne z roko, ne z besedo. Molčala si, pogled je bil tvoj kalen. Pa je odletela ptica na zeleno vejo sredi vrta. Ni te razumela, med potjo je veselo pela, a tvoje oko je ostalo solzno. Pod tvojim oknom je cvetela kakor ena sama roža tvoja njiva. Tvoja vela roka je šla v ta cvetoči vrt, stegnila se je in je molče iskala cvetko, toda ni je bilo. Ni bilo cvetke med tisoč cvetkami v vrtu, ki bi hotela v jutru življenja umreti. Bila si sama umirajoča med življenjem in si iskala sestro, a ni je bilo, čeprav je tvoja vela roka s prošnjo poljubila vsak cvet. Tedaj je nad teboj zapela ptica. Zapela je otožno, saj je videla cvetlico sredi vrta, ki umira med tisoč cvetkami. Tedaj je tvoja roka zagrabila cvet na tvojih prsih, oveneli cvet, moj cvet, ki sem ti ga vrgel skozi okno kraj brleče luči. Lahno si dahnila vanj, ustnice so ti vztrepetale. Vetrc je zamajal posušene listke in osuli so se... Pomlad se je smejala,, sredi nje si stala in jo gledala s kalnimi očmi. III. Spet je bila jasna noč. Luna se mi je smejala, stopal sem po trati. Iz hišice je zalajal pes z znanim glasom, ko je zaškripal kamenček na tvoji stezi. Spoznal me je in ni več lajal nad menoj. Tvoj vrt je bil slekel cvetni plašč. Nič več lučke v njem! Samo luna se je nanj smejala zmagoslavno. Utrgal sem kraj steze zapoznel cvet in ga vrgel v tvoje okno. Nič. Vem. Z drugimi cvetovi v vrtu si umrla, a na veji ti je ptica pela vesele pesmi, pela ti je, ker te ni razumela. Vse mirno. Mrtva samota. Samota. Tam gori za vasjo so peli fantje, Dvaintrideseta vaja Pridevniki Pridevniki se v italijanščini končujejo v ednini kakor samostalniki na -o za moški spol, na -a za ženski spol, nekateri pa na -e za moški in ženski spol. Prvi se v množini končujejo na -i za moški in na -e za ženski spol, drugi pa na -i za oba spola. Pridevniki na -co, -ca in na -go, ga se končujejo v množini na -chi, -che in -ghi, -glie, da jim ostane prvotni glas črke c, ki bi se sicer brez h pred i in e glas spremenil. Trizložni in večzložni pridevniki na -ico tvorijo množino po večini na -ici. Torej glas spremenijo: -ico se se izgovarja -iko, -ici pa -iči. Pridevniki na -io tvorijo množino tako, da odpahnejo končni -o. Nekaj stavkov za vajo Di chi e quella časa bianca sul monte? E' la villa d'una famiglia tedesca molto ricca. Chi e quella signora col vestito rosso? E' una celebre cantante del nostro teatro. Nostro cu-gino ha i capelli neri, gli occhi scuri, la fronte da se pomlad že povrne. Vrni mi umrli cvet, pomlad! »Ne,;< se je oglasila zemlja, »ona je za zmerom moja!? Z neba je razsipala luna hladne žarke in se je smejala v te nno okno. Gori daleč za vasjo so peli fantje pesmi, tam pod našo lipo so jih peli in jaz sem zbežal k num in sem z njimi pel vso dolgo mrzlo noč. alta, il naso regolare, i baffi castagni. Quella bandiera rossa, bianca e verde e italiana. I vecchi lodano sempre i tempi passati. — Prevod: Čigava je ona bela hiša na gori? Je vila neke nemške, zelo bogate družine (pazi na red besed!) Kdo je ona gospa v rdeči obleki? Je slavna pevka našega gledališča. Naš bratranec ima črne lase, temne oči, visoko čelo, pravilen nos in kostanjeve brke. Ona zastava rdeča, bela in zelena , je italijanska. Stari (ljudje) zmerom hvalijo minile čase. — Razlaga besed: bianco, -a = bel, -a; il monte = gora; la villa = vila; la famiglia = družina; ricco, -a = bogat, -a; il vestito = obleka; rosso, -a — rdeč, -a; celebre — slaven, -a; la cantante = pevka; il cugino = bratranec; i capelli = lasje; 1'occhio = oko; scuro, -a = temen, -na; la fronte = čelo; alto, -a = visok, -a; il naso = nos; regolare — pravilen, -na, reden, -na; i baffi = brki; castagno, -a = kostanjev, -a, rjav, -a; la bandiera — zastava; verde = zelen, -a; vecchio = star, -a (i vecchi = stari, namreč: stari ljudje); lodare = hvaliti; il tempo = čas; passato, -a = minil, -a (deležnik glagola passare). prinesti na ogled kakemone, to so ri«be s ru-šem na rižev papir in napete na svilo. Na njih so bili upodobljeni gora Fudžijama t vseh mogočih strani, slavčki na cvetovih lilij, opice pri igri, bori v snegu in drugo. Zadno pozornost mi je moi gostitelj izkazal tem, da je poklical umetnika, ki je pred ria-ma naslikal dva kakemona in poslikal eno pali-! liačo. Sivolasi mož ie slikal kleče na blazuii. Pri slovesu so mi vse tri reči stisnili v roke. Japonci hodijo zgodaj spat, zato sem se že ob desetih poslovil.« čsifEji z raztegljivimi petami Neki Američan je iznašel nekaj, kar je med ameriškim ženskim svetom zbudilo veliko pozornost. Izumii je takšne pete pri čevljih, ki se dado poljubno uravnavati. Lahko se stisnejo, da so čisto nizke lahko pa jih tudi raztegneš, da so poljubno visoke. Za moške ta najnovejši izum ne pride dosti v poštev, kajti moški še nismo na tem, da bi se še s petami pri čevljih spakovali. Ženske bo ta izum bolj zanimal, saj je tudi res praktičen., Zlasti manj premožnim ženskam, ki imajo dostikrat v zalogi le dober par čevljev, pride zelo prav, če lahko poljubno raztegujejo pete na svojih čevljih. * X Z jadrnico okrog Afrike. V Las Palmas je te dni priplula jadrnica »Ruetli«. Vodi jo švicarski državljan, ki z njo čisto sam jadra čez morja. Mož pripada švicarski družbi za pospeševanje trgovine in se je napotil v Afriko z namenom, da bi tam delal propagando za švicarske izdelke. Svojo pot po širnem morju je začel v portugalski prestolnici Lizboni. Do-zdaj se je ustavil že v Tangerju, Casablanci in Puerto Luzu in je odtod namenjen v Dakar ob zapadni afriški obali. Iz Dakarja bo odjadral proti Belgijskemu Kongu, od tam pa okrog Afrike spet nazaj domov. Računa, da bo njegovo potovanje trajalo tri leta. X Ko se je vrnil domov, je bral uradno obvestilo o svoji smrti. Nekaj izrednega se ie te dni primerilo nekemu francoskemu kmetu. Iz svoje domače vasi Hericouta je za. nekaj časa neznano kam odpotoval. Ko pa se te vrnil, je videl, da so ga med tem že uradno proglasili za mrtvega. Obvestilo o nie^o"' • -ti bilo nalepljeno na občinski deski. Kmeta je to seveda nemalo osupnilo. Odšel ie hitro na jbči-no, da povpraša, kako je z njim. Povedali SO mu, da je takšno izjavo podal na uradu njegov sin. Izkazalo se je, da se je sin za ta nenavaden korak odločil zato, ker je Ml v denarni stiski in bi rad postal čim prej dedič očetovega premoženja. Seveda so tega prepodjetnega fanta vtaknili pod ključ zaradi lažnive izjave oblastvom. €2 le Marsikateri Evropec, ki že leča in leta živi na Japonskem, nima sreče, da bi bil povabljen v goste v ugledno japonsko hišo. Običaj je namreč, da povabiš japonskega prijatelja navadno v hotel, on pa te povabi potem v japonsko gostilno. Da bi te povabil v lastno hišo, se Japonec le težko odloči. Vzroki temu so: tesno družinsko življenje, v katerem bi bil tujec le v napotje, dalje postrežba, ki jo terja olika, in naposled tudi strah, da ne bi bil gospodar osumljen vohunstva, če bi opazili pri njem tujca. »Med izletom v hribe sem se seznanil z nekim Japoncem, ki me je potem povabil v goste,« piše na Japonskem bivajoči Evropec, »da, povabil me je na večerjo. ,Kako naj se ve-dem?' sem vprašal svojega tolmača. ,Če vas ves mesec poučujem,' mi je ta odgovoril, ,in če bi tudi pazljivo poslušali, bi se še zmerom ne vedli, kakor to terja japonska olika. Toda tujcem marsikaj odpuste. Zato naj vam zadostujejo nasledna pravila: Ne dotaknite se nobene posode, če ne nameravate iz nje vse pojesti. Prosite trikrat, da vam napolnijo posodo z rižem in ne zahtevajte ničesar, kar ne stoji na mizi. Drugače pa občudujte vse, kar vidite.' Popoldne je prišel pome avtomobil in me odpeljal v goste. Ko sem se pripeljal skozi preprosta bambusova vrata, sem videl, da nisem povabljen v kakšno preprosto hišo, ampak v grad. Dobra dva kilometra smo se vozili skozi grajski park. Pod drevesi so cvetele cele njive rož, iz umetnih skalnih skladov je žuborela voda in se v slapovih stekala v zavite ribnike. Sredi parka je stal griček, natanko podoben slavni japonski gori Fudžijami. Ta park je moral veljati več milijonov. Tudi grad je bil razkošen. Šest služabnikov v modrih platnenih kimonih z gručo svetlo oblečenih mladih služabnic nas je sprejelo z globokim, nemim poklonom. Gospodar je nosil temno moder svilen kimono s črnimi progami, čisto podoben onemu, v katerem sem ga videl v gorah na izletu. Odlični Japonci se enkrat za vselej odločijo za določeno barvo in kroj in tega ne spremene vse življenje. na vecsfjo Peljali so me skozi park, katerega ponos sta gaj prastarih češenj in vrsta kamnitih svetilk. Ko mi je zamenjal služabnik čevlje s slamnatimi sandali, sem si ogledal notranjost hiše: 23 velikih sob, pokritih s preprogami in s poii-ranim stropom, v vsaki slika v vodenih barvah in vaza s cvetlicami. Naposled smo se znašli v veliki sredni dvorani, ki je bila za svečane obede. Tudi ta prostor je skoro brez pohištva. Mahagonijasta miza in dva stola sta bila gotovo le zaradi mene postavljena v sobo. Premične stene te dvorane so bile prevlečene z zlato peno in okviri črno pološčeni. Strou je bil pokrit z vložnim lesom. Po navodilu tolmača sem občudoval strop in stene. .Premične stene so iz nekega templja,' je pojasnjeval moj gostitelj, lakirani okviri so stari 800 let. Krizanteme na bronastih ročajih kažejo, da je vse to poklonil templju cesar. Les na stropu je iz tisočletnega hribovskega hrasta.' Večerjala sva sama. Najodličnejša ženska v družini, gospodarjeva mati, je stregla meni, njemu pa žena. Služabnice so nosile jedila, toda niso prihajale do mize, temveč so kleče podajale posode obema ženama. 14 različnih jedi z nevštetim dušenim rižem, ki je spadal k vsaki jedi in slaščici. Ribe so prišle na mizo različno pripravljene z gobami in sladkim stročjem; nato so sledili zdrobljeno svinjsko meso, ostrige, bambusovi poganjki, ki imajo okus po presnih lešnikih, pečeno meso v kosih in pomočeno v sirovo jajce in še vse polno drusrih jedi. Vse so bile prinesene na mizo v rdečih ali črnih loščenih posodah. Večerjala sva samo eno uro. Ves ta čas nista mati in žena mojega gostitelja spregovorili niti besedice. Po večerji so mi predstavili otroke. Bili so plahi in se niso upali govoriti. Po večerji sem napravil hudo napako. Menda je bilo vino vzrok, da sem pozabil pouk svojega tolmača. Prosil sem za cigaro. Cigar pa niso imeli, temveč le cigarete. Moja želja je zakrivila veliko zmedo. Z mnogimi pokloni sta se gospe opravičili. Gospodar je bil ves nesrečen. Razpoloženje se je šele vrnilo, ko so mi tudi s cigarami postregli. Po čaju brez sladkorja je gospodar ukazal IV! fpre&etiietia materina tjutie$en Povest »ru luueia poidern,« ie odločno, vendar pa prijazno, a hkratu tudi zaskrbljeno odgovorila Hmeljačka Lizika je dobro začutila, da je bilo v njenih besedah tiho. skoro ponižno vabilo, naj poide tudi ona z njo. Morda kot posredovalka, da bosta obe potolažili Toneta, ki bog-ve kje zdai divja z divjim novim konjem in ki ves strt v duši zdai morda kje sedi v gostilni. Hmeljačka je bila prepričana, da se na sodišče ni odpeljal. Če pa ie že šel tja, je gotovo ukrenil vse tako. da ne oo še treba nadaljnjih poti Obe ženi, Hmeljačka in njena snaha Lizika, sta zdaj napregli enega izmed dveh konj, ki sta še bila v hlevu, in sicer hitrejšega izmed obeh Mudilo se jima je. Čimprej morata naiti Toneta. Ko je bil konj vprežen na voziček, ki se je navadno uporabljal za prevažanje žita v mlin, sta se obe ženi odeli s toplima rutama in pognali. Vaieti je držala v rokah Hmeljačka. češ da je bolj vajena konj. Vozili sta se že četrt ure v divjem diru, ne da bi bili spregovorili besedico. Obe sta mislili samo na to, kje je Tone in kai počenja Ali ni morda napravil česa nepopravljivega? »Lizika." je zdajci odločno rekla Hmeljačka »vem, da sem ti delala krivico .. .« >Sai ni bilo nič takega,« se ie branila Lizika v svoji skromnosti, vendar pa io ie kliub skrbi za Toneta veselilo, da ie s1iša1a od tašče to priznanie, ki ie kazalo na to. da bo Hmeljačka vendarle začela nasproti niei postopati drugače » pi vsega ne razumeš Drav. Prevelika je Ho a ljubezen do Toneta,« ie nadalievala Hme liačka »a veš. v tehle trenutkih trepetanja za sinom sem šele začela razumevati, da ima Tone pole« tega tudi neomejeno nravico do lastnega družinskega življenja. Presebična sem bila. vem. Rada pa bi imela, če bi se mogel današni dan v nas vseh pozabiti. Ni prav. kar sem mu napravi1 a . . Samo. da bi s; Tone kai ne naredil .. . Strašno me to peče « ■Gotovo se bo vse srečno izteklo.« ie meni a Lizika, vendar nien glas ni izražal popovega oreoričania. ^oet sta umolknili. Koni ie drvel in obe ženi sta napeto zrli v noč v nadi, da bosta zdai zdai zagledali voz s Tonetom. Oas je potekal in strah za Tonetom je naraščal pri obeh enako. Kot skesana grešnica je sedela Hmeljačka tesno ob Liziki, priganjala konja in strmela v temo. Nikjer nič. Srečali nista niti kakega tuiega vozila, da bi vprašali po Tonetu. Pogledali sta pri vsaki gostilni ob cesti, a Toneta nista našli nikier. Šele v predmestni gostilni kjer se po navadi ustavljajo ljudje z dežele, kadar imajo opravke v mestu. Sta na dvorišču opazili domači voz. Obe je pri tem prešinilo veliko razburjenje. Strah se je mešal pri obeh z veseljem. Ali je tudi on zdajle v gostilni? Ali pa ni morda samo tukaj pustil konja in voza, a sam blodi bogve kod? Stopili sta oklevaje in skoro omahovaje v gostilno. Pogledali sta po vseh gostilniških sobah in naposled sta zagledali Toneta v majhni sobi, v kateri ni bilo mnogo gostov, sedečega za mizo in podpirajočega si z obema rokama glavo. »Tone,* ie vzkliknila Lizika in je naglo stopila k njemu, da so jo tuji gostje začudeno pogledali. Tone je vzdignil glavo in jo pogledal. Iz njegovih oči sta šinila vi^jo takšen obup in takšna žalost, da se je Lizika kar stresla. »Tone,« je zaklicala Lizika znova, medtem ko je mati Hmeljačka stala pri vratih in čakala trepetaj e, da bo sin kaj spregovoril. »Kaj želiš. Lizika?« je rekel Tone, ki mu je bilo na prvi mah videti, da se ni bil napil, čeprav je sedel v gostilni. Lizika je sedla k njemu. »Čuj, Tone, mami je tako zelo žal... Moraš ji oprostiti, gotovo ni tako hudo mislila...« mu je rekla skoro šepetaje. Tonetu se je obraz malo zjasnil, vendar megle še niso izginile z njegovega obraza. Videlo se mu je. da ga je krivica, ki mu jo ie bila storila mati, pekla do dna duše, da se je v njegovi duši nekaj prevrnilo, kar je spet treba postaviti pokoncu. da se ne zara-se v njem v nepravi legi. »Lizika, ti si zelo dobra,« je rekel z ljubeznivim glasom »Za svojo dobroto si preveč trpela« »Vse to sem pozabila, ko sva se peljali po tebe in mi je mama vse povedala, kako je z njo... Glej, pri vratih naju še zmerom čaka ... Plačaj, Tone, in pojdiva!" Tone se je šele zdaj ozrl proti durim in zagledal mater vso skrušeno. Takšne še ni videl. Zabolelo ga je. Ne, njenega ponižanja ne mara. Poklical je natakarja, plačal, se skoro sunkovito vzdignil, stopil proti vratom in brez besede dal roko materi. Ko so se vsi trije peljali na Tonetovem vozu, en voz in konja so bili pustili kar v gostilničarjevem varstvu, je spet mati vodila konja, a Tone in Lizika sta sedela zadaj. Luna je svetila in zdelo se ie, da se ie prizanesljivo smehljala trem potnikom, ki jim je moral šele hud dogodek odpreti oč! n omehčati srca k sreči. KONEC Grozna borba s ti Tri smrtne žrtve, preden se Jim je posrečila ustreliti tigrovski par Med največjimi sibirskimi tigri, kar so jih imeli kdaj v ujetništvu, je bil samec, ki je veljal pred leti za prvaka med živalmi živalskega vrta v Leipzigu. To je bila v resnici lepa žival, ki je segala v višino hrbta sredno velikega konja, po dolžini pa ga je prekašala za cel meter. Kot mladiča so ga ujeli v Altaju v Sibiriji, toda ta plen je veljal tri človeška življenja. Dva kalmiška hribovca sta nekega dne še pred prvo svetovno vojno sporočila kozaški postaji v pustih gorah, da biva v skalnm soteskah Altaja dvojica tigrov, ki je postala 3 svojimi roparskimi napadi prava šiba božja za vse ozemlje. Poveljnik postaje Vazimirov je bil takoj pripravljen prirediti lov na nevarni živaii. Sestavil je lovsko odpravo in je nekoliko Kalmikov poslal naprej, da ugotovijo njuno bivališče. Ti ogleduhi so se vrnili raz-merno kmalu s poročilom, da sta se tigra utaborila v jami sredi neprehodne soteske in da samica pravkar doji mladiče. Oficir se je pri tej vesti takoj odločil, da se mladičev polasti živih. 2e nasledni dan se je lovska odprava napotila na lov. Štela je poleg Vazimirova kozaškega podoficirja Jabikova in nekega drugega kozaka in pet izkušenih kalmiških lovcev. Dva domačina sta pa odšla naprej na oglede. Po šesturni naporni ježi po gorovju so našli enega izmed ogleduhov, ki ga je bil tiger s šapo hudo ranil po roki. Povedal je, da je s svojim tovariišem splezal do jame, v katero je držala le ozka razpoka. Tovariš je ostal na straži, sam pa je zlezel v jamo. V njej je razločno slišal cvilenje mladih tigrov, a nenadno se je oglasilo tudi renčanje starke. Nato da je pobegnil. Komaj je pritekel pred jamo, je videl, kako se je ogromni samec pognal kakor rdeč blisk na tovariša in mu z enim samim udarom šape zdrobil glavo. Nesrečnikovo telo, ki je še drgetalo, je izvlekel tiger v jamo. Mimogrede je zver možu, ki je pribežal iz jame, razmesarila roko. Ko so ranjenca okrepčali in obvezali, so možje sklenili, da počakajo ob vhodu v sotesko do noči, ko bi obe odrasli živali odšli na rop, Jabikov naj bi tedaj z dvema Kalmikoma poskusil polastiti se mladičev in jih vtakniti v pripravljene" vreče. Kmalu pa so možje ob vhodu v sotesko spoznali, da sta obe živali neopazno izginili iz jame. Zato so se odločili, da ju bodo zasledovali. Med tem je Jabikov z obema spremljevalcema splezal do jame in vanjo tudi zlezel. Svoje dolge puške, ki bi jih ovirale, so možje pustili zunaj. V svitu gorečih bakel so kmalu dospeli v precej prostorno skalno dvorano, ki so ji bila tla posuta z velikimi skalami, a ostanki krvavih tigrovskih obedov so širili strašen smrad. Ostre kalmiške oči so v nekem kotu zagledale tri mladiče. Niso bili večji od mačk, a s praskanjem in cviljenjem so se na vso moč otepali lovcev, ki so jih le z veliko težavo spravili v vreče. Cviljenje je bilo trajalo le nekoliko sekund, a je zadostovalo, da je imelo za lovca strašne posledice. Tenki sluh tigrice je moral namreč kljub daljavi ujeti te glasove ogroženih otrok, zakaj nenadno so možje zaslišali pred jamo besno rjovenje starke. V svojem obupnem položaju so skušali lovci z največjo naglico zadelati ozek vhod jame s skalami. Kj^sj i je to uspelo, se je starka z vso silo pognala proti tej pregradi. Skozi luknjo med skala, i so zagledali njen s peno pokriti gobec, a iz njenega rjovenja so lahko spoznaL, ca je i . -pravljena za rešitev svojih mladičev t v.:i vse. Strel iz pištole Jabikova jo je za trenutek sicer pognal nazaj, toda v naslednem treuu. i se je zagnala s še večjo silo v skalno ba ! t.-do. Možje so spoznali, da ta barikada pod njenimi silnimi sunki ne bo zdrlala. Teiaj pa j zaslišali tudi rjovenje druge odrasle in Se večje živali, samca, ki je prihajal samici na pomoč. Z vso silo eta si zveri skušali odpreti pot v jamo. Edino upanje mož, ki so bili zaprti v njej, je bilo to, da jim bodo prišli ostali tovariši še pravočasno na pomoč. V tem obupnem položaju si je eden izmed kalmiških lovcev brikone na podlagi prazno-vernih naziranj svojeg?. plemena izmislil nekaj blaznega. Povedal je dve, tri besede svojemu rojaku in preden je mogel Jabikov stopi d vmes, sta planila moža na vreče z mladimi tigri, potegnila vsak po eno živalco na dan, jo ubila in pomolila skozi odprtino v pre^ra.. r -raslima živalima pod gobec. Jabikov je komaj še utegnil rešiti tretjega mladiča. Učine . janja, ki sta ga izvršila Kalmika, pa je bil vse drugačen, kakor sta menila, zakaj po k -kem presledku, med katerim sta tigra obvo-hala in oblizala mrtva otroka, sta zveri zarjaveli s še strašnejšim glasom in se pognali v pregrado. Ta se je začela pod njiju silovitimi navali vdajati. Toda v trenutku skrajne sile so jeknili zunaj streli. V naslednem trenutku je cvileče renčanje obeh tigrov opozorilo može v jami, da sta se živali morali lotiti tudi nasprotnikov z druge strani. Strel za strelom se je oglašal in nenadno je eden izmed tigrov silno zarjovel. Vazimirovu se je bilo posrečilo, da e smrtno zadel velikanskega samca. Tigrica je tedaj v skrajnem besu planila proti lovce,a, ki so se bližali jami. Z enim samim udarcem šape je ubila enega izmed psov, ki so jih imeli s seboj, in Kalmika, ki je psa vodil na jermenu, z drugim udarcem pa je enemu izmed koza kov razmesarila ramo in roko na takšen način, da se je mož zgrudil nezavesten in je pozneje umrl. Šele tedaj se je Vazimirovu z vsemi desetimi streli, ki jih je imel v puški, posrečilo usmrtiti tudi to pošast. Možje v jami so lahko zlezli ven. Ubita tigra so odrli. Odprava se je kljub uspehu žalostna vrnila domov. Ta lov je terjal tri človeška življenja in za to ceno je prišel preostali mladi tiger pozneje v živalski vrt ▼ Leipzigu. * Države, ki so v vojni z Italijo. Rimski uradni list je objavil tole sporočilo predsed-nTštva ministrskega sveta: V smislu veljavnih zakonov je treba smatrati, da je Italija V vojni z naslednjimi državami: s Panamo, San Salvadorom, Hondurasom, Haitijem, San Domingom, Kostariko in Nikaraguo. * Zatemnitev od 19. do 7. Ker je smatral za potrebno, da se določi nov čas za zatemnitev je Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino glede na svojo naredbo z dne 6. junija 1941/XIX. in z dne 2. decembra 1941 /XX. odredil, da se morajo do nove odredbe upoštevati predpisi o zatemnitvi od 19. do 7. ure. Drugi predpisi, ki jih obsega naredba z dne 6. junija 1941/XIX., ostanejo nespremenjeni. Ta naredba je stopila v veljavo 18. januarja. * Vodnikova družba za leto 1942. prinaša v svojem obširnem koledarskem delu pratiko s priljubljenimi Gasparijevimi podobicami in letošni koledar, zato je Vodnikova pratika najboljši nadomestek za stenske koledarje m žepne koledarčke, ki jih letos nismo prejeli. Poleg drobne koledarske vsebine (domnevno vreme, prazniki, mrki, vremenski ključ itd.) prinaša Vodnikova pratika tudi »Slovenski kulturni koledarček« in zbirko ljudskih letin-skih in vremenskih prerokb. Sezite brž po letošnjih Vodnikovih knjigah, ker bodo v kratkem razprodane! * Ureditev dela po pekarnah. Na prošnjo prizadetih združenj je ministrstvo korporacij vnovič preučilo zakonsko določilo, ki prepoveduje nočno delo po pekarnah. Spričo dejstva, da so pri zdajšnem načinu peke potrebni razni novi procesi proizvodnje in je z njimi v zvezi potrebno tudi podaljšanje delovnega časa, je ministrstvo odločilo, da je dovoljeno tudi nočno delo v pekarnah, kadar so dani nujni pogoji zanj. S tem v zvezi bodo prefekti dostavili posameznim korpo-rativnim inšpektoratom podrobna navodila o tem, v katerih primerih se dovoljenja lahko izdajajo, v nobenem primeru pa se nočno delo ne sme začeti pred 1. V enakem smislu bodo dovoljene tudi spremembe dnevnega delavnika, vendar se dnevno delo ne bo smelo raztezati preko 13 ur, če ne gre za oskrbo voiske s kruhom. * Letošnjih Vodnikovih knjig, ki zelo ugajajo članom, je še nekaj izvodov na razpolago. Prav kmalu pa bodo pošli. Opozarjamo vse, ki še niso prejeli knjig (Pratika za leto 1942. in Jarčeva povest »Jalov dom«), naj se takoj javijo v knjigarni Tiskovne zadruge, Šelenbur-gova 3, ali pa v pisarni Vodnikove družbe, Puccimijeva 5, poslopje Narodne tiskarne, prvo nadstropje, desno, ali pa pri svojih poverjenikih. * V Rimu je drugič snežilo. Izreden mraz v tej zimi ni prizanesel niti Rimu. Te dni je V Rimu že drugič snežilo. Tokrat sneg ni povzročil posebnih prometnih ovir. * Obsodba na 10 mesecev zapora zaradi poneverbe. Nedavno se je vršila pred okrožnim sodiščem razprava proti bivšemu aktivnemu poročniku Ostoju Vokiču in njegovi ženi Olgi, pristojnima v Ljubljano. Vokič je bil obtožen, da je vzel aprila lani v Novem mestu na škodo bivše kraljevine Jugoslavije z orožniške postaje, kjer je bila blagajna štaba dravske divizije, 13,500.000 dinarjev, da sta on in njegova žena denar prikrivala in uporabila v skupno korist znesek nad 750 tisoč dinarjev. Po dalje časa trajajoči obravnavi je bil Vokič spoznan za krivega, da je kot državni uslužbenec, ki mu je bil poverjen denar, uporabil, odnosno dal v uporabo od tega denarja 340.000 din. Obsojen je bil na 10 mesecev zapora, na povračilo stroškov kazenskega postopanja in plačilo povprečnine v višini 200 lir. V kazen se mu šteje preiskovalni zapor od 15. maja preteklega leta. Glede nctale?a zneska se oprošea. da bi ga vzel z namenom pridobiti si protipravno imovinsko last. Vokič Olga se opro-šča popolnoma. Proti razsodbi je državni tožilec vložil revizijo glede kvalifikacije dejanja obeh obtožencev in priziv glede višine kazni. * Klopotače ugonabljajo s kačami. V Braziliji živi kača, ki je prišla zavoljo neke posebne lastnosti do velikega ugleda. Raziskave so namreč pokazale, da je ta kača, ki meri okrog 2 m in je lepe kovinskosive barve, smrtna sovražnica klopotač in drugih nevarnih kač. Ponoči se spravlja na lov in nikoli ne podleže v borbi s svojimi nevarnimi sorod*iicami, ki jih s slastjo požira.' Oblastva so aiato poskrbela, da se brazilski zemljiški .astniki seznanijo s to kačo in jo vzamejo v zaščito, Trieste—Gorlzla Odlikovanje mornarjev. Z najnovejšim ukazom je bila odlikovana dolga vrsta mornarskih oficirjev, podoficirjev in mornarjev, med katerimi so drugi vodja-radiotelegrafist Valter Šuligoj iz Gorizie (vojni križec), podporočnik Roman Fonda s Fiume (bronasta kolajna), poročnik Marijo Prosen s Fiume (bronasta kolajna), kurjač Daniol Furiani iz Mug-gie, topničar Adalbert Stare iz Contovella, torpednik Furlan iz Buie v Istriji, topničar Viktor Kinek iz Gorizie in drugi vodja-meha-nik Ivan Maragoj iz San Pietra d'Isonzo (vojni križec)). Izpopouitev triestejske cestne železnice. V kratkem bo Trieste doživel nekatere pomembne izpopolnitve v električnem cestnem prometu. Prihodne dni prispe 16 novih električnih avtobusov, s pomočjo katerih bo proti koncu februarja začela poslovati nova prometna proga št. 10. Hkratu pa se bo znatno izboljšal tudi promet na progi št. 4, obenem pa bo proga št. 5 predelana na električne avtobuse. Tekmovanja za izboljšanje krušne peke. Korporacijski pokrajinski svet v Trieste ju želi izboljšati peko kruha. Razpisal je že dve tekmovanji med peki triesteiske občine in obliu-bil tistim, ki njih izdelke oceni posebna komisija za najboljše, visoke nagrade. Zdaj je razpisano že tretje tekmovanje. Nagrade znašajo za pekovske mojstre: prva 10.000 lir, druga 7000 lir, tretja 3000 in 14 po 600 lir; za pekovske pomočnike pa: prva 5000 lir, druga 3000, tretja 2000 in 14 nagrad po 400 lir. Tretje tekmovanje bo zaključeno 15. marca. Smrt v izredno visoki starosti. V Auremi-anu pri Divaccii je umrl 93-letni železniški upokojenec in posestnik Anton Rapotec. Pokojni je bil do zadnjega čil. Navzlic visoki starosti, je zmeraj kaj delal. Njegovo zdravo telo je premagovalo z lahkoto vse življenjske napore, dokler ga ni starost priklenila na postelj. Bil je skrben družinski poglavar. Odlikoval ga je kremenit značaj. Vest o smrti najstarejšega v kraju se je naglo razširila po vsej lepi tamkajšnji dolini, kjer je bil pokojni Rapotec povsod dobro znan. Poleg sorodnikov so se udeležili pogreba tudi znanci iz raznih drugih bližnih krajev. Vrlega moža bomo ohranili v najlepšem spominu. Žalujočim sožalje! Smrt upokojenega bančnega ravnatelja. V Gorizii je umrl ravnatelj Kmečke banke v pokoju g. Matija Komac. Pokojnemu blag spomin, žalujočim iskreno sožalje! Za poškodbami umrl v bolnišnici. V Trstu se je ponesrečil 691etni vrtnar Avgust Pečar s Catinare. Na vrtu neke vile je namreč obrezoval drevje, pa se mu je lestev prevrnila, da je padel na tla. Kmalu po prevozu v bolnišnico je umrl. Smrtna nesreča na ladji. Na nekem parni- ku, ki se je ustavil v triestejskem pristanišču. je kurjač Nikola Vuhov iz Triesteja padel s krova skozi odprtino v notranjost ladje. Poškodoval se je tako, da ie kmalu umrl. Iz Gorenjske Novi vodja Koroške tujskoprometne zveze. Državni tajnik za tujski promet v Nemčiji Hermann Esser je kot predsednik Državne tujskoprometne zveze razrešil dozdajšnega vodjo Koroške tujskoprometne zveze vladnega svetnika Pawlovskega. Na njegovo mesto je postavljen pokrajinski uradni vodja dr. Pogatschnigg. Pouk na višji šoli za mladeniče v Kranju (na prejšni državni realni gimnaziji) se je začel v sredo 21. t. m. Pouk je dopoldne in popoldne. Nova grobova. V Kranju je umrl znani zdravnik g. dr. Globočnik, v visoki starosti 85 let., V Rakovci je pa umrl ugledni gostilničar g. Alojz Intihar. Blag jima spomin! Iz Spodnje štajerske Velika kmetijska razstava v luariuoru. Od 1. do 8. februarja bo v Gotzovi dvorani v Mariboru prirejena velika kmetijska razstava. Lani je bila taka razstava v Celju. V Mariboru bo še izpopolnjena. Sadjarska in vinarska šola v Mariboru bo prikazala na razstavi sadjarstvo in vinarstvo Spodnje Štajerske. Razstavi bo priključen tudi vaški kino z mnogimi poučnimi in zabavnimi filmi. Zborovanje udeležencev prve svetovne vojne v Ptuju. V dvorani Nemškega doma v Ptuju se je zbralo te dni nad 800 udeležencev prve svetovne vojne. Mnogi so prišli z odlikovanji na prsih. Vodia Blasch ie eivoril o velikih žrtvah, ki so jih doprinesli vojaki v prvi svetovni vojni, zlasti v bitkah pred Verdunom in na Marni Njihove žrtve pa niso bile zaman. Iz te borbe ie vstal mož ki je združil nemški narod v veliko in moaočno državo. S počastitvijo vseh v svetovni vojni padlih ie bilo zborovanje zaključeno. Zaprisega mladega učiteljstva. Dne 5. t. m. je prispelo v Celje 22 mladih učiteljev in 21 mladih učiteljic, da nastopijo službo na posameznih šolah celjskega okrožja. Spreiel jih je komisar Dorfmeister, ki jim je pred-očil bodoče naloge Nato je govoril šolski poverjenik Dukar. Prerana smrt v Celju. Nedavno so pokopali na celjskem okoliškem pokopališču gimnazijsko šestošolko gdč. Dragico Pajkovo, hčerko znanega celjskega industrijca g. Karla Pajka. Umrla ie za vnetjem slepiča. Na zadni poti so jo spremljali sošolci in mnogo liudstva. Hudo prizadeti družini iskreno sožalie! Smrtna obsodba zaradi ronarskega umora. V božični noči je bil v Smolniku pri Rušah zavratno umorjen gozdni delavec Friderik Jurešič. Po treh dneh so izsledili roparskega morilca v osebi 261etnega brezposelnega Martina Hameršaka. Zdaj je bil Hameršak pred sodiščem obsoien na ?mrt. Iz Hrvatske V državno službo sta bila prevzeta: profesor Mirko Sevnik na državno gimnazijo v Sisku in Fran Ravnikar na gimnazijo v Sarajevu. Zagreb ima 14 župnij. Z novim letom so dobili v Dubravi na področju Zagreba štirinajsto župnijo. Vodstvo župnega urada opravljajo kapucini. 10 dekagramov sirovega masla na mesec. Urad za razdelitev mleka in mlečnih izdelkov v Zagrebu ima za tekoči mesec na razpolago 23.475 kg masla. Ker se je za maslo prijavilo 230.000 oseb, ga bo vsak nrosi1-- dobil po 10 dkg. Iz Srbije Nova upravna razdelitev Srbije. Te dni je bil od vlade izdan zakon, po katerem se Srbija razdeli v 14 okrožij. Sedeži okrožij so nastopni: Petrovgrad. Beograd. Valjevo, Za-ječar, Kragujevac. Kraljevo, Kruševac, Le-skovac. Kosovska Mitrovica, Čuprija, Niš, Požarevac, Užice in Šabac Postavljeni so bili tudi istočasno že okrožni načelniki. Predsednik srbske /lade okrožnim načelnikom. Na vse okrožne načelnike ie imel predsednik srbske vlade Nedič daljši govor. v katerem je najprej govoril o važnih nalogah, ki jih bodo okrožni načelniki imeli v Srbiji. Znova je naglasil dejstvo, da je spričo treznosti srbskega naroda zdaj komunizem čisto zatrt. Dalje je govoril o važnosti občinskih odborov in še prav posebej poudarjal, da se morajo novi okrožni načelniki pobrigati za številne begunce. Glavno načelo naj jim bo: Vse za Srbe, vse za srbski narod, ničesar proti njemu. Nove srbske znamke. V kratkem pridejo v Srbiji v promet nove portovne znamke in pisemske znamke s sliko samostana Ziča. Begunci v Srbiji bodo dobivali mesečno denarno pomoč. Uredba, ki je izšla te dni, pravi, da bodo dobili redno mesečno denarno pomoč vsi državni in banovinski uslužbenci in upokojenci in njihove družine, uslužbenci imovinskih občin, mestnih in občinskih uprav kakor tudi te vrste upokojenci in njihove družine. Uredba velja za vse, ki so bili primorani, da se nastanijo na srbskem upravnem področju. Višina denarne mesečne pomoči je brez ozira na draginjski razred, v katerem je kdo bil, določena takole: od I. do III. položajne skupine mesečno 2500 din; za IV. ni V skupino 1750 din; za VI. in VII. skupino 1500 din; za VIII., IX. in X. skupino 1500 din; za služitelje 800 din. Poleg tega pripada vsakomur še mesečno po 300 din za vsakega begunskega zakonskega ali pozakonjenega otroka do 16 let starosti. S tem bo gotovo mnogim zelo pomagano. Mož, ki se pozimi koplje, je policijski narednik Crnjanski iz Beograda. Gre se vsak dan v Savo kopat. Številni gledalci ga občudujejo. Ce pomislimo, da je zadnje čase toplina stalno pod ničlo in da mož ostane v vodi po celih 20 minut in potem leže v sneg, je gotovo občudovanja vreden. Crnjanski je znan športnik. 2ivela sta nekoč lep mladenič in brhko dekle. Silno rada sta se imela in morala bi se v kratkem poročiti. Toda med tem je nastala vojna; mladenič je moral opasati sablo in odriniti z drugimi na vojno. Poslavljajoč se je svojo obljubo na kolenih zaprisegel, da ga bo čakala sedem let in sedem tednov. Vojna je končala s srečnim koncem in dekleta so veselo pozdravljala vrnivše se izvoljence. Tudi Hanka je prihajala na prag čakat svojega Janka. Toda dragi Janko ni prišel. V zli slutnji je povpraševala vračajoče se vojake, toda nihče ni vedel o njem ničesar povedati. Ubožico je trla silna žalost, često jo je bilo videti objokanih oči. čas je potekal in dekleta so se druga za drugo omožila, le Hanka ni niti mislila na možitev. Številne snubce je po vrsti odbila in čakala le svojega ženina. Počasi je minilo sedem let, toda njenega ljubega še ni bilo nazaj. Spet so prihajali snubci, a ona se še ni odločila, kaj naj bi storila. Imela je in ni imela volje omožiti se, kajti mislila si je: »Če vzamem tega ali onega, zatem pa pride lahko moj pravi, bo to hudo. Če pa se odrečem vsem snubcem in moj ljubi ne pride, tudi ne bo dobro.« V tej razdvojenonsti se je zatekla k stari vedeževalki. »Bog vam daj dober večer, stara mati!« se je lepo poklonila vedeževalki. »Bog daj, Bog daj!« se je odzvala starka. »Kaj te je privedlo k meni, dekle?« »Povejte mi, ali bom še kdaj videla svojega milega. Ko je odhajal v vojno, me je zaprisegel na kolenih, da ga moram čakati sedem let in sedem tednov. Le, če se do takrat ne vrne, se lahko omožim z drugim. Zdaj je sedem let že minilo, tudi teh nekaj tednov bo kmalu konec. Povejte mi, ali naj ga še čakam?« Starka je poslušala, naposled pa jo je vprašala: »Ali imaš res rada svojega dragega?« »Rada ga imam,« je vzdihnilo dekle. »No, rada ga imaš,« je zamrmrala. »Ali bi ga rada še videla?« »Rada, prav rada!« »Dobro,« je dejala starka, »lahko ti pomagam. Tam na starem pokopališču na desni strani pod zidom leži človeško rebro; pojdi, Božičnica v Zaječaru. V Zaječaru živi neka] nad 100 Slovencev, med njimi 18 učiteljskih rodbin. Ponašanje prebivalstva do Slovencev je vse hvale vredno. Kolikor le dopuščajo razmere, jim pomagajo dobrodušni Za-ječarci. Predsednik mestne občine arhitekt g. Ilija Djordjevic ima posebno razumevanje za želje in potrebe. Zavoljo skupne pomoči so Slovenci osnovali svoje društvo in izbrali odbor Predsednik je g. Sirk Albert, slikar po rodu iz Trsta. Kot tajnik uspešno vodi svoje posle g. Jaka Slokan iz Braslovč. Pod njunim vodstvom so rojaki utrdili svoj položaj v Zaječaru. Nezaposleni se hranijo v skupni kuhinji, ki jo vzdržuje mestna občina. Božič so rojaki v Zaječaru praznovali v omenjeni ku-h?nji. S pomočjo mestne občine in z lastnimi dinarji so imeli precej polno mizo dobrot. Prfd umetniško izdelanimi jaselcami (delom gg. Miloša Lojka in Franca Hribernika) so v zboru zapeli »Sveto noč«. Otroci so deklamirali več ganljivih pesmic. Nekaj teh je spisala gdč. Metka Rainerjeva. Šolski upravitelj g. Metod Pcžar je krepko poživil spored z vrsto slovenskih narodnih pesmi. Pestri spored je zaključil predsednik g. Albert Sirk s podelitvijo spominske zahvalne slike (njegovo delo) g. županu. Hud mraz v Srbiji. Tudi iz Srbija prihajajo poiočila o nenavadno ostri zimi, ki znatno ovi-ic< vsak promet. Zaradi hudega mraza to omeji;; število vlakov, v nekaterih krajih pa so zaprli tudi šole, ker ne morejo dobiti dovolj po-t -benega kuriva za ogrevan je prostorov. Te dni so zaprli tudi niško gimnazijo in se bodo učtnci morali odslej sami učiti na 3voiil; do-nVAih, od časa do časa pa jil. bodo obiskovali profesorji in jim posamezne predmete na domu razlagali, kjer jih bodo tudi izpraševali. dekle, po tisto rebro. Zatem stopi k reki, zaj-mi trikrat vode, vsuj v lonec tri prgišča peska in ga pristavi k ognju. Dodaj še tri prgišča kaše in to zmes mešaj potem s človeškim rebrom od enajste ure do polnoči. Tedaj se ti prikaže on, dekle moje, prikaže se, četudi je že pod zemljo.« Hanka je šla naravnost na pokopališče. Pod zidom je uzrla človeško rebro. -Srce ji je glasno utripalo, mraz jo je spreletaval po životu, vendar se je opogumila, pobrala rebro, ga zavila v bel robček in zbežala z njim proti domu. Tu je vzela lonec, se napotila k reki, zajela vodo in nasula vanj peska. Ob enajstih je zakurila v ognjišču, nasula v lonec kaše, nato lonec pristavila k ognju in mešala zmes s človeškim rebrom. Ogenj je prasketal, kaša je vrela, ona pa je mešala brez prestanka. Zdajci se je začul iz lonca glas: »Pojdi, pojdi, pojdi!« Njen ljubi, pokopan v tujini, je to slišal, skočil iz groba, zajahal belca in zdrvel kamor ga je klical glas. Hanka je vztrajno mešala, a kaša je žlobudrala: »Pojdi, pojdi!« Zdajci je Anka zaslišala pred hišo udarce kopit in njen ljubi je potrkal na okno: »Odpri, ljubica, ljubemu!« Hanka je osupnila in rekla: »Pozdravljen! Oh, kako težko sem te čakala. Stopi v hišo!« Veter je cvilil in treskal z okni. Ljubi pa ji je dejal: »Obleci se dobro, ljuba, dolga pot je še pred nama.« Ona pa ga je zaprosila: »Pomudi se nekoliko, vsaj do jutri!« Janko pa je le poudarjal svoje, češ da se mora do polnoči vrniti nazaj. Nekaj časa je oklevala, nato pa si je ogrnila plašč, stopila iz hiše in sedla k njemu na konja. Belec se je spustil v dir; kot vihra je drvel nezadržno čez hribe in doline. Med potjo se je ljubi okrenil k svojemu dekletu: »Mesec žalostno blešči, duša pa leti. Zvezde tožno svetijo, dušo kličejo. Hanka, ali te ni strah?« štev. 4 MBMMBMBTMftMlHI Ii lllžž. a »Oh, Janko moj, česa naj se bi bala, saj si ti pri meni!« Vendar je Hanko spreletaval nekak mraz. Drvela sta dalje čez hribe, čez vode in čez skale. Pa se spet oglasi Janko: »Mesec žalostno blešči, duša pa leti. Zvezde tožno svetijo, dušo kličejo. Hanka, ali te ni strah?« »Oh, Janko moj, saj sem pri tebi, česa naj bi se bala?« In zatrepetala je po vsem telesu kakor listič. Drvela sta in drvela dalje, a veter jima je cvilil okrog glave. Janko je še enkrat zaklical: »Mesec žalostno blešči, duša pa leti. Zvezde tožno svetijo, dušo kličejo. Hanka, ali te ni strah?« »Oh, ne bojim se, ne bojim se!« in še tesneje se ga je oklenila. Drvela sta divje, zato se je bala, da bi je veter ne vrgel raz konja. Pred njima se je pojavilo pokopališče. Belec je preskočil nizko ograjo in izginil izpod njiju ko megla. Ljubi z deklico je obstal pred odprtim grobom. Hanka je osupnila, zobje so ji zašklepetali. Ljubi ji je pokazal grob in rekel: »Zdaj sva doma, moja ljuba, vlezi se v posteljo, s katere si me zbudila.« »Vlegla se bom,« je rekla, »vlogla se bom, toda prvi pojdi ti, da bom vedela, na katero stran naj se vležem.« Hop! je skočil on prvi v grob, a ona je vrgla za njim svoj plašč, nato pa planila v noč in bežala z vso silo svojih mladih nog. Ko je predirjala že precejšen kos pota, se je hotela malce odpočiti, kajti bila je vsa zasopla. Obleka je visela od nje vsa raztrgana in noge so ji krvavele. Kakor hitro pa je sedla, je začula za seboj peketanje konjskih kopit, da se je zemlja tresla. Hitro je vstala in se ponovno pognala v beg. Na srečo je uzrla iuč v neki kc-či. »Le hitro noter!« si je rekla in treščila vrata za seboj. Toda strah in groza! V hišici ni bilo žive duše, le mrlič je ležal sredi sobe na dveh belih deskah — in ta je bil znan čarovnik. Mraz jo je prešinil po vseh udih. Hitro plane na peč in se potuhne v kotu. Kmalu se je pojavil ljubi na belcu in potrkal s pestjo na vrata: »Odpri, mrtvi, mrtvemu, prihajam po živega!« »Potrpi, naj vzdignem nogo!« se je oglasil na deskah ležeči in stegnil nogo k tlom. Hanka je spoznala glas mrtvega in mraz jo je stresel. »Odpri, mrtvi, mrtvemu, prihajam po živega!« je potrkal ljubi zunaj še srditeje. »Potrpi, naj vzdignem tudi roko!« se je odzval mrtvi in vzdignil roko. »Odpri, mrtvi, mrtvemu, prihajam po živega!« je zagrmel tretjič, da se je koča zazibala ->Potrpi, naj vzdignem še glavo!« je rekel mrtvi. Zatem je začel dvigati glavo, nato se je polagoma spravil na noge in šel odpirat, a Hanki so stopale potne srage na čelo. Zdajci so se odprla vrata, ta hip je že tudi ljubi z drugim mrličem zapraskal po peči. Še trenutek in doseže jo. Toda zdajci je zapla-hutal petelin s krili in zapel glasno svoj kikiriki. Ljubi se je zgrudil, a čarovnik se je raz-lil v smolo. Toda tudi Hanko je tako prevzel strah, da so jo zjutraj našli mrtvo. Pokopali so jo z njenim ljubim v en grob. A. H. Škulfetjr X Mož, ki ima nad sto sinov, hčerk, vnukov in vnukinj. V slovaški vasi Tupesu živi lončar Franc Uredniček, ki mu pomaga pri delu 22 otrok. Še številnejša je pa družina drvarja Vincenca Dvoračka v Dačicu na Mo-ravskem. Mož je že tretjič oženjen in s svojimi tremi ženami je imel 29 otrok, ki so vsi živi. Večina je že davno poročena in ima že mnogo otrok. Dvoraček ima že 75 vnukov in vnukinj. Njegova rodbina šteje torej nad 100 članov. Star je 85 let, pa je še vedno čil in krepak. mMtl*tG0 Majlina riba, a najbojevitejša med ribami Na splošno so majhne ribe miroljubne živali. Živahna, ne več ko osem centimetrov dolga ribica, ki živi v sladkih vodah Vzhodne Indije, pa je pravo nasprotje miroljubnih živali. Prav pogosto kaže svojo bojevitost in se s svojim nasprotnikom spopade tudi do krvi, če je treba. Človek pa je tudi v tej izredni lastnosti male ribe poiskal svoj vir dohodkov. Kakor na primer prirejajo petelinje boje, da se na njih naslaja občinstvo, tako uprizarjajo v Siamu boje tudi med ribami, boje, ki zanje vlada med občinstvom izredno zanimanje. Tudi stav, katera ribica bo zmagala, ne manjka. Nekateri gredo pri tem tako daleč, da zapravijo na teh stavah vse svoje premoženje in jih pamet sreča šele tedaj, ko so jih te presnete ribice spravile že čisto na beraško palico. Betta pugnax, kakor se imenuje ta živalca z latinskim imenom, je res čudna ribica. Po svoji zunanjosti ni nič kaj posebnega. Celo zelo skromna je na pogled in medlosvetle barve. Kadar pa napade svoj plen ali se drugače bori za obstanek, naenkrat svojo barvo ci o spremeni. Kakor da bi se preoblekla v živo pisano svatovsko obleko, tako vsa žari. Oči številnih gledalcev se pasejo na teh bojevitih tekmovalcih v steklenih posodah, na teh ribicah, ki imajo vsaka svojo značilno pisano barvo, d1 jih ljudje vedno lahko ločijo, ko je boj med njimi v polnem teku. Predstave pa niso vse enake. Ravnajo se po tem, koliko se zanje plača in kolikšne so stava Najnavadnejša predstava je tedaj, kadar de-nejo dva takšni ribici vsako v svojo stekleno posodo, postavljeno drugo tik druge. Ko se obe nasprotnici opazita, kar zažarita od medsebojnega sovraštva in začneta naskakovati druga drugo, seveda skozi steklo. Za zmagovalko razglase tisto, ki od besnosti dobi lepšo barvo. Včasih si privoščijo tudi to zabavo, da pred razjarjeno ribico v stekleni posodi postavijo zrcalo, in se neumna živalca potem neusmiljeno zaletava v svojo podobo v zrcalu. Dostikrat pa takšne predstave kažejo resničen boj. Po dve takšni bojeviti ribici spuste v stekleno posodo, da se borita na življenje in smrt. Boj traja tudi po več ur, preden katera izmed njiju ne omaga. Dostikrat se tudi zgodi, da bojeviti nasprotnici zapičita svoje ostre zobe druga v drugo in da obe obležita ra bojišču. Življenje rastlin in živali je različno Dolgost življenja posameznih rastlin in živali se giblje v nenavadno širokih mejah. Nekaterim rastlinam je namenjeno silno kratko življenje, tako da si njih rojstvo in smrt tako-rekoč sledita neposredno drug za drugim. Poznamo pa na drugi strani spet takšne rastline, katerih življenje je izredno dolgo. Med rastline, ki jim je usojeno najkrajše živi jen je,, spadajo alge, gobe, razna zelišča in žita. Med tistimi, ki dosežejo izredno visoko starost, ie zlasti tako zvana oriaška sekvoja, ki doseže visokost 12 metrov in obod debla pri tleh 10 m. Stara pa postane tudi do 5000 let. Smreka, bor in cipresa dočakajo včasih starost do 400 let. Bukve brez posebnih težav dočakajo 90 let. Nekatere vr-«te hrastov dočakajo dostikrat tu:-- celih 1000 let. Prav tako različna je življenjska doba raznih živali. Največjo starost dočakajo menda pla?.ilci in dvoživke, med njimi zlasti želve. Do *50( let stara ž.tlva ni nikakn posebnost. Med sts-alci dožive najvišjo starost menda sloni (do 2fU let), med rtiči jastreb (103 let), orel '104 le<'i) sokol, velika uharica, papiga, labod in kiokar (100 let). Zavidljivo visoko starost do- čakajo tudi gosi (80 let), štorklja (70 let), gokb, galeb, žerjav in raca (do 50 let). Prav tako stari so lahko tudi kon), osel, medved m kamela. Največ 40 let dočaka med sesalci povodni konj, od plazilcev in dvoživk pa krokodil in krastača. Kvečjemu 30 let živi severni je'en, do 25 let lev, tiger, bober, cebra, krava in divji prašič, do 20 let domači uasič, kokoš in številni majhni pi či. Kanarček doseže včasih celo 25 let starosti. Življenjsko najod-pcmejši pa je med malimi ptiči vrabec, ki do-živi tudi do 60 let. Nekoliko krajše življenje je usojeno volku (15 let), lisici (do 10 let), veverici (do 12 let), malim plazilcem (do 12 let), psu in močeradu (do 12 let), zajcu (do 8), mački (do 10), in domačemu kuncu (do 7 let). V primeri s temi živalmi pa ;e "ivljenjska dol>» rib dosti daljša. Ugotovljeno je, da razne ribe dosežejo starost nad 100 let. Najdaljše življenje je, kolikor je doslej dognano, usojeno ščukam, krapom, jesetrom in kitom. Zelo malo časa žive žuželke. Tako je na primer tako imenovanim muham enodnevnicam usojeno živeti le nekaj ur. Mnogo vrst metuljev živi tudi le nekaj dni in navadno pogine že, ko zleže jajčeca, žuželke v splošnem žive le v toplejših letnih časih in nekatere odne-seio že prve mrzle sane P*-av maln ie iziem med žuželkami, ki bi preživele eno ali več zim. Do 15 let ostanejo pri življenju le samice nekaterih vrst mravelj. Pet let živistuai matica pri čebelah in pri termitih, medtem ko čebele delavke žive komaj šest mesecev. Trotje^ pa še toliko časa ne. Razmerno zelo dolgo žive mrhobrbci (do 11 let). Pijavke se drže pri življenju tudi do 27 let, trakulja pa celo do 35 let. Pijavke spadajo torej med izredne tr-doživke. Nevarno je iskanje biserov v morju Kdo se spomni ob pogledu na zlat prstan črncev, ki se dan za dnevom mučijo v globokih rovih zlatih rudnikov, kjer po praških zbirajo zlato! Ali je komu, ki nosi iglo z diamantom, mar za ljudi, ki za goli obstanek vse življenje rijejo po kimberleyških pustinjah ? Se mar katera dama z biserno ogrlico zaveda, koliko neizmernega truda je veljal vsak droben dragulj iskalce biserov? Med dragulji pripada posebno mesto biserom. Biseri so že od najstarejših časov dragocenost, ki si jo lahko privoščijo le premožnejši ljudje. Razen tega se pa biserom pripisujejo razne skrivnostne lastnosti in zagonetni vplivi na usodo, kar še bolj množi njih dragocenost. Biseri so dragocen zaklad. Ne opevajo se zaman v indijskih in perzijskih pesmih biserne orglice in diademi kraljev in maha-radž, ki se ne dado odkupiti z milijoni zlata. Biserne ogrlice imajo že od nekdaj privlačno moč tatov. Draguljarji razlikujejo več vrst biserov: bisere z otoka Tahitija, med katere spadajo vsi biseri, nabrani v Oceaniji, potem japonske bisere, bisere s Ceylona in kalifornijske nisere. Vsi ti biseri imajo v pretežni večini okroglo obliko. Za najlepše veljajo čisto beli, mnogo pa je med njimi sivih ali modrih. Vseh vrst biseri pa se seveda na debelo ponarejajo in često prav odlično. Umetno jih goje Japonci. Čeprav ti biseri hitreje nastajajo, so vendar tudi zelo lepi. Obilna najdišča umetno gojenih biserov so v zalivu Agu. Iskanje teh biserov je poklic domačink, tako imenovanih »hčerk morja«, ki so vse izvrstne plavalke. Najlepše je opazovati iskalce biserov na otoku Thursdayju med Novo Gvinejo in^ Avstralijo. Zunaj ob obrežju plavajo nešteti čolni, zlasti okrog velikih stebrov, ki označujejo naj-izdatnejša najdišča. V morje se potapljajo Polinezijci, Melanezijci, najvztrajneši med njimi pa so Japonci. Nekateri iščejo bisere na lastno roko, drugi, ki so v službi velikih podjetij, pa za stalen zaslužek. Vsi so izvrstni pla-vači in še boljši potapljači, ki lahko ostanejo po 70 sekund do poldruge minute pod vodo. Ta čas zadošča, da nabere potapljač kakšnih 30 bisernih školjk in jih "ostavi v košarico, ki jo tovariši z vrvjo potegnejo iz vode. Potapljači so razmerno dobro plačani ljudje, ker je njihov posel zelo naporen in nevaren. Često poči kateremu bobnič v ušesu zaradi vodnega pritiska ali pa mu stisne pljuča, da začne bljuvati kri. Potapljači pa so tudi v večni veliki nevarnosti pred morskimi psi. Nabrane biserne školjke takoj odpro in preberejo. Iskalec ima pravico do tretjine vseh biserov, ki jih je dvignil iz morja. Vendar pa ti preprosti ljudje ne znajo ceniti dragocenosti. Za vse napore m prestane nevarnosti jim ostanejo manj vredni biseri, dragocenejši pa romajo na svetovne trge, kjer se trga zanje imovitejši ženski svet. *** X Na vzhodnem bojišču je padel nemški generalni major Rihard Hermann, brigadni vodja oboroženih oddelkov SS. Ze v prvi svetovni vojni je bil odlikovan z železnim križcem prve in druge stopnje. To odlikovanie se je v tej vojni ponovilo. Razen tega ie preiel vojni zaslužni križec. Padel je 27. decembra pri nekem napadu sovjetskih čet na njegovo postojanko. X Tuji delavci v Nemčiji. Število tujih delavcev, ki so zaposleni v Nemčiji, znaša, kakor* poročajo iz Berlina, 2,139.553, med njimi je 72 odstotkov moških. Po narodnosti so na prvem mestu Poljaki, ki jih je 1,007.610; sledijo Italijani, ki jih je 271.667, iz Češko-Moravske je 140.052 delavcev, iz Belgije 121.501, iz bivše Jugoslavije 108.791, iz Holandske f<2.9'j5, iz Slovaške 80.037, iz Francije 48.567, iz Madžarske 34.000, iz Danske 28.895, iz Bolgarije 14.578, ostalih 189.919 pa je iz Norveške in Španske. X Pet milijonov let staro drevo, ki pa sevn petek brezmesni dnevi V r.nnedeliek ho prejjo-vt-oana prodaja svinjsk-ga telečiega in jvo;e-£a mesa Torek ostane v vseh gos'i.*čih ;ian kosila iz enega lonca V bodoče bo-ta samo s« bota in nedelja brez omejitev. [V-"' čina 13 peri tnina sta dr voljena vse dni v tei^-u X Petletni otrok že četrto ielc brt-z pristanka spi. Marija Helena Reardon iz Chicaga zdaj že četrto leto neprenehoma spi Vsa štiri leta so se zdravniki vneto ukvarjali s tem primerom, pa čudno uganko še niso mogli razložiti. Skoro vsi brez izjeme so- preoričani, da se deklica ne bo nikdar več prebudila Stara je zdaj šele pet let. Zaspala je že 1 1938. Razume se. da ji morajo umetno dajati hrano. PRIJATELJICI V sili žre vrag muhe NFIVAREN LED Vlomilec iz Sing-Singa ie ušel in v beg na polje slepo poletel. Le kam v obleki takšni naj zbeži da ga oko postave ne dobi? Valpurga: »Ti se vse preveč pudraš, draga Kunigunda.« Kunigunda: »Kaj hočeš, če pa moški ne marajo neposlikane resnice!« SVIDENJE Neža: »Gospa Jera, kako ste se vi izpre-menili ta tri leta, odkar vas nisem videlal Komaj sem vas spoznala.« Jera: »Jaz sem vas pa takoj spoznala po vaši obleki. .« Miha: »Kje pa si se seznanil s svojo ženo'.« ftašper: »Na drsališču.« Miha: »Da, icd je zmetom nevaren ..