850 Zdrav Vestn 2007; 76
Njena aktivnost je zgodovinsko pomembna za stro-
kovno in organizacijsko delo pri preučevanje parti-
zanskega zdravstva v NOB. Nastal je obširen strokov-
ni arhiv partizanskih izkušenj.
Sekcija in njeno dolgoletno predsedovanje je združi-
lo in povezalo partizanske zdravnike. Spodbudilo je
tudi primorske rojake, ranjence, invalide in njihove
svojce k obujanju in ohranitvi spomina na pot reševa-
nja ranjencev in invalidov iz bolnice Pavla in Franja
na letališče na Notranjskem in dalje z zavezniškimi
letali v urejene bolnice v Italijo.
Dr. Pavla ni nikoli pozabila na svoje ranjence, ki so v
poznih letih iskali pomoč. Našla je čas za obisk in po-
govor z bolnikom in zdravnikom in tako dala pogum
in moč trpečim. Imela je široko srce, ki bije tudi za
druge, poznane in nepoznane.
Dr. Pavla je vse po vojni nosila v sebi željo, da vse to
bogato življenje, ki ga je doživljala v partizanski bol-
nišnici, opiše v knjigi o življenju ranjencev in njiho-
vih rešiteljev.
S srčnostjo in trudom je napisala knjigo, tudi s pri-
spevki ranjencev in osebja, z naslovom – Partizanska
bolnišnica v Trnovskem gozdu. Knjiga je bogat pri-
spevek k zgodovini partizanske sanitete na Primor-
skem.
Druga njena dolgoletna želja je bila, da se postavi, tam
kjer je stala partizanska bolnica sredi Trnovskega go-
zda, spominsko obeležje bolnici Pavla. Želji za posta-
vitev spominskega obeležja je prisluhnila občina Idrija
in Zveza borcev. Dr. Pavla ga je odkrila avgusta 1999
ob navzočnosti številnih prijateljev Kluba bolnice Pa-
vla in Franja, še živečih ranjencev in njihovih svojcev,
primorskih rojakov in borcev.
Veder in vesel obraz naše Pavle o izpolnitvi njenih
želja so vsi navzoči prisrčno pozdravili.
In še zadnjič, bila je že v letih, ko je naša Pavla aktivno
podoživljala prehojeno pot, pot po poteh trnovskega
gozda, v katerem je zdravila in reševala ranjene parti-
zane, jim vračala zdravje, mir in zavetje.
Izpolnila je svoje poslanstvo, svoje želje in hrepene-
nja. Izmučeno telo je mirno zaspalo.
Za njene zasluge v NOB je bila proglašena za častno
občanko občin Idrija in Logatec, bila je nosilka spo-
menice 1941 in številnih državnih in družbenih odli-
kovanj.
Dr. Pavla je imela moč, pogum, vztrajnost in široko in
polno srce ljubezni do drugega, čigar življenje je bilo
ogroženo in potrebno pomoči.
PRIM. DR. MILORAD GRUNČIČ
Božo Kralj
V sredo, 14. novembra 2007, smo se na ljubljanskih
Žalah poslovili od prim. dr. Milorada Grunčiča, veli-
kega zdravnika-ginekologa in porodničarja, velikega
človeka in strokovnega učitelja ter dolgoletnega zdrav-
nika na Ginekološki kliniki Kliničnega centra v Ljub-
ljani.
Ob slovesu je trenutek, ko se zazremo v preteklost in
obudimo ter zberemo spomine na pokojnega prim.
dr. Grunčiča. Spomine, ki so vezani na njegovo stro-
kovno pot in delo, ter spomine, ki so vezani na prim.
dr. Grunčiča kot učitelja in človeka.
Prim. dr. Grunčič se je rodil leta 1921 v Zrenjaninu.
Medicino je študiral na Medicinski fakulteti v Beogra-
du. Študij medicine je zaključil leta 1949. Bil je odli-
čen študent, pravi predstavnik znane srbsko-beograj-
ske medicinske šole, ki jo je vodil svetovno znani pa-
tolog profesor Šahović ter evropsko pomembni pro-
fesor ginekologije in porodništva profesor Tasovac,
pri katerem je leta 1954 tudi opravil specialistični iz-
pit iz ginekologije in porodništva.
Od leta 1951 do 1961 je bil zaposlen kot specializant
in nato specialist-ginekolog v Glavni pokrajinski bol-
nišnici Novi Sad.
Leta 1961 je prim. dr. Grunčič kot izkušen ginekolog
prišel na Ginekološko kliniko v Ljubljano. Postal je
vodja oddelka za pooperativno ginekologijo. Kot no-
vi vodja za pooperativno ginekološko zdravljenje je
pooperativni oddelek reorganiziral in uvedel nove na-
čine zdravljenja po hudih ginekoloških operacijah.
Kmalu po prihodu v Ljubljano je odšel v Bari (Italija),
da bi od tam prenesel še nekatere nove metode po-
operativnega zdravljenja po radikalnih operacijah na
Ginekološko kliniko v Ljubljano. Leta 1968 je postal
primarij.
Prim. dr. Grunčić se je kljub sprva obetajoči in blešče-
či karieri v Novem Sadu odločil za nadaljevanje stro-
kovne poti v Ljubljani, da se je izognil njemu nena-
klonjenim razmeram. Hitro se je vživel v novo okolje.
Takoj nas je sprejel kakor tudi mi njega, saj je bil velik
človek, priznan strokovnjak in prijazen zdravnik in
sogovornik. Za specializante je bil je dober učitelj. Kot
izkušen ginekolog je svoje znanje in izkušnje nese-
bično predajal kolegom, zlasti mlajšim sodelavcem.
Spoštovali smo njegovo preudarno odločanje in tre-
zno presojanje, njegovo neposrednost pri posredo-
vanju znanja. Pri hudih zapletih smo se obračali nanj.
Po kratkem teoretičnem razpravljanju je sam nepo-
sredno rešil hud zaplet, z zanj značilnim »Saj vendar
to ni bilo nič posebnega«. Svoje strokovne izkušnje je
opisal v številnih strokovnih in znanstvenih člankih.
Leta 1973 se je odločil za delo v Nemčiji. Leta 1976 se
je vrnil na Ginekološko kliniko in ponovno prevzel
vodstvo pooperativnega oddelka.
851
Primarij Grunčič je bil pri svojem delu zelo resen in
odgovoren, pri tem prikrito hudomušen in veder. Bol-
nice je znal pomiriti in jim je vlival voljo za ozdravlje-
nje.
Leta 1987 se je prim. dr. Grunčič upokojil. Kljub temu
se je še vedno zanimal za dogajanje na kliniki in na-
predek stroke – to je ginekologije in porodništva. Do-
kler mu je zdravje dopuščalo, je redno hodil na se-
stanke Združenja ginekologov in porodničarjev Slo-
venije.
Prim. dr. Grunčič je bil skrben in ljubeč do svoje dru-
žine, otrok in vnukov, kar sem še posebno občutil ob
obiskih pri njem, ko je bil že v pokoju.
Poslovili smo se torej od človeka, zdravnika, ki je svo-
jim bolnicam omogočal hitro okrevanje in je bil mno-
gim med nami učitelj in iskreni prijatelj.
Nove knjige
PRIKAZ
Zdravljenje odvisnosti
Verena in Andrej Perko: Poletje je dalo na glavo
klobuk. Samozaložba, Ljubljana, 2006.
Letnica pove, da knjiga ni več nova. A kolegicam in
kolegom bi jo rada predstavila prav v času, ko pote-
kajo burne razprave o tem, kako reševati občutljivo
področje zdravljenja t. i. psihiatričnih bolezni.
V knjigi na skoraj 500 straneh zakonca Perko pred-
stavljata svojo zanimivo in izjemno poučno življenj-
sko zgodbo. On, »faliran« študent psihologije, zapo-
slen kot »zapit« skladiščnik. Ona, globoko nesrečna
žena in mati treh malih otrok, čeprav z diplomo v
žepu.
On, danes uspešen, moder in srečen mož, oče in de-
dek, predvsem pa odličen terapevt za vse vrste ljudi v
stiski. Ona, danes razgledana in kritična znanstvenica
in pesnica ter ljubeča žena, mama in babica.
Kaj pa vmes? Vmes je prek dvajset let trdega dela na
sebi v enem najbolj zahtevnih programov urejanja lju-
di v stiski. V programu, ki je zagotovo edinstven na
svetu, saj mu pečat izjemnosti daje človek, ki se je za
izjemnost nedvomno odločil.
Knjiga precizno in tenkočutno predstavlja mučen, za-
pleten in dolgotrajen proces celjenja duševnih ran, ki
jih v ljudeh zapušča travmatično otroštvo. Zato je lah-
ko kot izjemno dragoceno strokovno branje še pose-
bej zanimiva za vse tiste, ki se neposredno srečujemo
s tako ali drugače bolnimi ljudmi.
Kljub temu da me je knjiga s svojo iskrenostjo in ne-
posrednostjo močno prevzela, se morda le ne bi odlo-
čila pisati o njej, če me ne bi tako globoko nagovorila
prav po strokovni plati: kot zdravnico pediatrinjo in
kot zdravnico iz programa za zdravljenje bolezni od-
visnosti od prepovedanih drog. Gospa Verena namreč
nekje pri koncu zapiše tudi tole: »… upam, da jih je
vsaj nekaj dojelo strahoto uničenja, ki ga alkoholizem
zadaja bližnjim.« … »Toda alkoholizem ni javni terori-
zem. Ne more biti javno prepoznan in razkrinkan, ker
je udeleženih preveč pomembnih ljudi. Še najbolje
je, če ga označimo za cunami. Med stotisoči žrtev je
daleč največ otrok. In žrtve se pokažejo šele, ko zač-
no trohneti, ko opozorijo okolico nase s svojim ne-
znosnim smradom ob skoraj že dokončanem proce-
su razpadanja.«
Strašljiva resnica, ki je ne bi smeli spregledati!
In ne pozabiti, da se umetnost zdravljenja tako priza-
detih ljudi skriva v terapevtovi sposobnosti, da za vso
to trohnobo in smradom vidiš in nagovoriš Človeka.
Toliko bolj je prav to naloga psihiatrije.
Zaključni komentar dr. Janeza Ruglja je popotnica, ki
knjigo zgodovinsko in vsebinsko umesti na polico do-
kazov o izjemni uspešnosti edinstvenega programa
za doseganje in preseganje človekovih potencialov
samouresničevanja.
Za vse potencialne bralce res dober kamenček v mo-
zaiku razumevanja življenja.
Jasna Čuk-Rupnik
PRIKAZ
Zgodovina medicine
Fran Viljem Lipič: Bolezni Ljubljančanov. Padova,
1836. 9. Pintarjevi dnevi.
Fran Viljem Lipič: Bolezni Ljubljančanov. Padova,
1836. Uredila Zvonka Zupanič-Slavec. Prevedel Matej
Hriberšek. Izdal Inštitut za zgodovino medicine
Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Založila
Založba ZRC in Znanstveno društvo za zgodovino
zdravstvene kulture Slovenije, Ljubljana 2007. Izdajo
knjige so podprli Javna agencija za raziskovalno
dejavnost RS, Avstrijski znanstveni inštitut, Lek, d. d.,
Novartis, d. d. 418 strani, od teh faksimile 161 strani.
Vsebina knjige
Bolezni Ljubljančanov, ki jih je leta 1828 opazoval Fran
Viljem Lipič, doktor medicine, poprej zdravnik ordi-
narij mesta Ljubljana, sedaj na univerzi v Padovi redni
profesor medicinske prakse.
Za uvod v prevedeno knjigo sta napisala spremno be-
sedo kot predgovor urednica doc. dr. Zvonka Zupa-
nič-Slavec, dr. med. – Veliki Evropejec F. V. Lipič
(1799–1845) in njegova ljubljanska trilogija ter preva-
jalec asist. dr. Matej Hriberšek, profesor latinščine in
grščine – K prevodu Lipičevih Bolezni Ljubljančanov.
Spremne študije pa so prispevali prim. mag. France
Urlep, dr. med., višji svetnik – Današnji pogled zdrav-
nika splošne medicine na Lipičevo prakso in njegove
bolnike, prof. dr. Aleš Krbavčič, mag. farm. – Bivanj-
ske razmere in zdravljenje Ljubljančanov v letu 1828
in univ. dipl. etnol. Senta Jaunig – V objemu množič-
nih morilk – o pogledih na bolezen skozi epidemije
Nekrologi