708 A. A. SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH Esej Andreja Inkreta Poezija in resnica je v prevodu Gojka Janjuševiča in Pavle Popovič objavljen v dvojni (3—4) številki cetinjskega časopisa Ars. To je uvodno predavanje na lanskem mednarodnem srečanju PEN na Bledu. Zanimiva sta še sestavka Sretena Zekoviča o fenomenu starih Črnogorcev in Vojislava Nikševiča o nastanku etnonimov Duklja-ni, Zečani in Črnogorci. To sta prispevka, ki skušata utrditi prepričanje o Črnogorcih kot samosvojem in samobitnem narodu. V peti številki reškega glasila Dometi so objavljene razprave, v katerih se prepletajo klasični in novi pristopi k razisko- 709 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah vanju jezika in spoznavne teorije. Tako Arne Markusovič razlaga, kaj je to naturalistična epistemologija, in navaja nekatere težave pri sprejemanju in predloge za njihovo rešitev. S klasično teorijo spoznanja se ukvarja tudi Darko Polšek v članku Spoznavne aporije, kjer obravnava aporetiko kot filozofsko metodo v delu Nicolaia Hartmanna. Damjan Bo-adžijev pa v prispevku z naslovom Računalniško razumevanje jezika prikazuje zamisli na podlagi umetne inteligence in informacijskih pristopov. Na podoben način obravnava ta predmet Mario Ra-dovan v sestavku z naslovom Jezik in logično programiranje. * Prispela je prva številka bratislavskega časopisa Slovenskč pohl'ady in v njem prikaz knjige z naslovom Literarna teorija, ki jo je v Novem Sadu napisal Michal Harpan. Milan Šutovec piše o širšem pomenu tega dela ne le za slovaško književnost v Jugoslaviji. Peter Zajac je napisal esej o ustvarjalnosti literature. Burko z naslovom Slovaški poker objavlja Dušan Mitana. Novelo Krilce iz Vrbova je napisal Vincent Šikula. * Trojna številka varaždinskega časopisa Gesta (26-27-28) kot temo številke objavlja drugo nadaljevanje primerjalnega raziskovanja jugoslovanskih književnosti. Janko Kos je prispeval poskus tipologije južnoslovanskih književnosti. Janez Vrečko objavlja prispevek o Srečku Kosovelu in Zenitu. Cvjetko Milanja primerja tematsko plat ustvarjalnosti Janka Poliča Kamova, Ivana Cankarja in Bori-sava Stankoviča. Zvonimir Bartolič se ustavlja ob metodoloških osnovah za primerjalno raziskovanje hrvaškega in slovenskega protestantizma. Med drugim ugotavlja: »Za slovstvene zgodovinarje in raziskovalce južnoslovanskega jezikoslovja je vsekakor tudi zelo zanimivo vprašanje medsebojnih vezi med sloven- skimi in hrvaškimi protestantskimi pisci, ker je očitno, da je bil protestantizem zelo široko prizorišče za kroženje medsebojnih vplivov. Trubarjev krog slovenskih protestantskih piscev je večstransko deloval na hrvaške protestantske pisce, pa tudi krog slovenskih protestantskih piscev, kot je znano, ni bil brez vpliva posameznih hrvaških protestantskih piscev, konkretno, brez vpliva Matija Vlači-ča. V nizu podatkov, pomembnih za metodologijo raziskovanja hrvaške in slovenske protestantske književnosti, je mogoče omeniti tudi vpliv, ki gaje imela hrvaška kajkavska književnost na prekmursko krajevno književnost, znotraj te književnosti pa tudi na protestantskega pisca Štefana Kuzmiča (1723-1779). Poleg tega je za književno življenje Hrvatov in Slovencev pomembno še eno spregledano dejstvo. V dobi protestantizma opažamo tudi prve sistematične medsebojne prevode hrvaških in slovenskih besedil, s tem v zvezi pa tudi naletimo na prve slovensko-hrvaške in hrvaško-slo-venske prevajalce,« piše med drugim Zvonimir Bartolič. Objavljena je še okrogla miza na to temo, v kateri je sodeloval tudi Janko Kos. * Tu je še dvojna številka sarajevske Književne revije (5-6), v kateri se spet oglaša Andjelko Vuletič, in sicer na odmeve, ki jih je sprožil njegov zapis iz druge številke. Rubriko Postavantgarda, retrogarda, alternativna gibanja polni tokrat Aleš Erjavec s prispevkom Modernizem/avantgarda - postmodemizem; prevedla ga je Damjana Baškot. Josip Osti je za celo stran časopisa izbral in prevedel pesmi treh mladih slovenskih pesnikov: Braneta Mozetiča, Maje Vidmar in Braneta Bitenca. Endi Poškovič presoja razstavo slik Dušana Piriha in Iztoka Osojnika v Sarajevu. Med drugim je zapisal: »Ta dva umetnika, samouka, slikarja brez formalne akademske kvalifikacije, se opirata na medsebojno prijateljsko kritiko in sodelovanje. Ker si pri- 710 A. A. zadevata uresničiti medsebojno prvinsko intuitivno razmerje do zamisli in motiva, ker skušata doseči potrebno poenostavitev, delata hitro in skoncentrirano v različnih prostorih (večina del je nastala v prostorih Cankarjevega doma in ŠKUC v Ljubljani). Dejanski videz stvari ni zanikan, vendar so zabeležene le prvotne značilnosti. Ob tem odmišljanju se opaža tudi posebno stališče do prostora in atmosfere, tako da je pravi lom svetlobe nadomeščen z močnimi kolorističnimi učinki in zelo izrazito linearno risbo. Barve so malone čiste, sugestivne, polne dinamike, toni izrazni, ploskve pa obrobljene z močnimi obrisi, v čemer se vidi velik vpliv nemškega ekspresionizma. V salonu dominira slika Rex historiae, ki ima vlogo velike freske, v kateri Dušan Pirih HUP razvija svoj monumentalni slog »statično gibljivih« volumnov. Ru-stikalna preprostost likov, izrazito poudarjen kolorizem, poteze »in paste« kažejo na prizadevanje slikarjev, da bi izrazila naravo ljudi, krajin, kakor tudi ves svet, v katerem umetnik živi in ustvarja. Ljubljanska umetnika sta se predstavila z dvema opusoma, ki sta nastala v zadnjih petih letih njunega skupnega dela, velika raznolikost pa je vidna v malem formatu, neki vrsti kontinuirane naraci-je, duhovite vsebine, banalnega in nesmiselnega, vendar zelo senzualnega in nevsiljivega«, piše med drugim Endi Po-škovič v Književni reviji. Druga številka Književne revije, ki je pred kratkim začela izhajati v Sarajevu, začenja z nizom prispevkov o postavant-gardi, retrogardi in alternativnih gibanjih. Za uvod so zbrali prispevek Tarasa Kermaunerja o Neue Slowenische Kunst. Za njim piše Matej Bogataj o postavantgardi — z vprašajem. V polemičnem zapisu z naslovom Vsakdanja in neodvečna knjiga presoja Andjelko Vu-letič zbirko Klasiki avantgarde, ki jo je pripravil Zdenko Lešič, in pesniško zbirko Vojislava Maksimoviča Predeli, katero ugodno ocenjuje. Peta številka časopisa Socijalistička Čehoslovačka, ki izhaja v Beogradu, poroča o praški razstavi ob dvestoletnici rojstva Vuka Stefanoviča Karadžiča. Ludmila Bajerova piše o Karadžičevih vezeh s Prago in predstavniki češke kulture. Jan Hrobaf piše o popotovanju člana vodstva Komunistične partije Češkoslovaške Jana Šverma prek Jugoslavije v Pariz pred vojno, o čemer je dala nekaj podatkov tudi Pepca Kardelj. Dr. Olga Kotikova nadaljuje s članki o Češko-slo-venskih odnosih v likovni umetnosti. To pot piše o Juriju Šubicu v zvezi z zaveso v praškem Narodnem divadlu. Med drugim je zapisala: »Tisti čas je Hvnais, ki je bil stalno nastanjen v Parizu, opravljal v tem »mestu svetlobe« tudi vsa pripravljalna dela za zaveso. Skice za zaveso je v njegovem pariškem ateljeju izdelal Jurij Šubic (mlajši brat Janeza Šubica, slikarja fresk po Aleševih in Ženiškovih predlogah v foverju Narodnega divadla). Svojemu tesnemu prijatelju Juriju Subicu je Hvnais že prej ponudil, da bi mu ta v Parizu pomagal pri uresničevanju načrta za praško Narodne divadlo. To ponudbo je Jurij zelo rad sprejel. Spolnila se mu je želja, da bi spoznal Pariz, prijatelj mu je rad pomagal v slabem denarnem položaju in v veliki meri izzval občutek zadovoljstva, da je Jurij Šubic lahko vsaj po tej poti sodeloval pri krasitvi češkega »hrama ponovnega rojstva«, kakršnega tisti čas v njegovi rodni Sloveniji še niso mogli zgraditi. V Parizu je Šubic stanoval v Hvnaisovem ateljeju na Montmartru. V začetku ni dosti prihajal v stik s pariškim umetniškim življenjem, le v ateljeju je pospešeno pripravljal Hvnaisove slike. Takrat je imel Hvnais veliko naročil, roki za dela za Narodne divadlo pa so bili tako kratki, da ni mogel biti brez pomočnika. Jasno je, da Jurijev delež ni bil samo prispevek pomočnika, ampak dejanskega enakopravnega sodelavca. Sledovi Jurijevega sodelovanja se vidijo predvsem na sliki Pomlad iz niza slik za budoar kraljevske lože Narodnega divadla. Jurij je v Parizu ves ta niz za Hvnaisa * 711 skiciral, še preden so Hynaisu zaupali delo za zaveso«, piše med drugim Olga Kotikova v Socijalistički Čehoslovački. * Devetindevetdeseti zvezek graškega časopisa Manuskripte prinaša Sliki Draga Jančarja v prevodu Fabjana Hafnerja. Ta je tudi prepesnil nekaj poezije Tomaža Šalamuna. Pripovedni zasnutek z naslovom Odsotnost je spod peresa Petra Handkeja. Gunther Freitag objavlja krajšo prozo z naslovom Miniaturi. • Dvojna številka pariškega časopisa Magazine littčraire (252-253) je posvečena pregledu zasebnih zapiskov književnikov od Michela de Montaigna do Petra Handkeja. Francpis Poire objavlja pogovor z začetnikom nove kritične misli Ge-orgesom Pouletom. Evelvne Pieiller z naslovom Bizarni Hazarji piše o francoskem prevodu Hazarskega besednjaka, ki ga je napisal srbski književnik in profesor slovanskih književnosti Milorad Pavič. Njegov roman v obliki leksikona je v francoščino prevedla Maria Bezanov-ska. Hazarski besednjak, je med drugim zapisala Evelvne Pieiller, je čudovit izvr-žek, ki ima nekaj bizantinske šaljivosti, pustolovskega romana in mistične pesnitve. Te značilnosti v besednjaku so enakovredne, pri čemer si v ničemer ne nasprotujejo. Z abecednim redom, kakor je treba, učinkuje najlepše. Hazarski besednjak preverja in preletava. * Z veliko zamudo smo dobili četrto številko varšavskega časopisa Literatura na švviecie. Posvečena je judaizmu, talmudu in značilnim navadam judovskega prebivalstva. Sicer pa objavlja tudi dela slovenskih in drugih jugoslovanskih književnikov. Joanna Pomorska je Dragu Jančarju prevedla pripoved z naslovom Smrt pri Mariji Snežni in esej Terra incognita. Božena Ostrom§cka-Fraczak in Tone Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah Pretnar sta prevedla sedem pesmi Vena Tauferja in pesnitev Crngrob spod peresa Nika Grafenauerja. Šest pesmi so objavili tudi Tomažu Šalamunu v prevodu Joanne Pomorske, ki je napisala tudi esej o teh treh pesnikih. V prevodu Katarine Šalamun - Biedrzycke se z Imeni smrti pojavlja Aleš Debeljak. Joanna Pomorska je prispevala tudi posmrtni zapis o Francetu Vodniku, našem prevajalcu iz poljščine in sestavljalcu poljsko-sloven-skega slovarja. » Spet z opravičilom za veliko zamudo poročamo o 1. številki newyorškega časopisa Staten Island Review. V njem nastopajo trije Jugoslovani. Tomaž Šalamun objavlja štiri pesmi v prevodu Sonje Kra-vanje Gros. Pesmi objavlja tudi Nina Ži-vančevič, kratke zgodbe pa David Alba-hari. * Tomaž Šalamun je v tretji številki Middleburvjskega časopisa New England Review and Bread Loaf Quarterly kratko predstavljen kot eden najbolj proslavljenih mlajših jugoslovanskih pesnikov. V tej ameriški literarni reviji so mu objavili tri pesmi, ki sta jih prevedla Michael Biggins in John Engels. Henry H. Roth se predstavlja s krajšo prozo (Začetki). Poleg novih prevodov iz Katula in Hora-ca je med drugim objavljen sestavek Stanforda Pritcharda Igralec v simfoniji o odzivanjih v igranju Spenglerjeve Simfonije v g molu. • V zelo ugledni družbi se v 58. številki newyorškega časopisa Antaeus, ki ga dobivamo z veliko zamudo, oglaša Tomaž Šalamun s sedmimi pesmimi. Prepesnil jih je pesnik in slikar srbskega rodu Charles Simic, ki v tej številki objavlja tudi nadvse zanimivo, za nas pa predvsem vznemirljivo pričevanje z naslovom 712 A. A. V začetku... V njem popisuje svoj ponesrečeni preboj v Slovenijo in naprej iz zavzetega Beograda, kjer se je kot otrok z mlajšim bratom in materjo znašel po sili razmer, in svoj križev pot prek Pariza do srečanja z očetom v New Yorku ter dosedanjo življenjsko pot. Umetniški prijem življenj epi snega osnutka, ki bi ga morali prevesti tudi Slovenci. Šalamunova ugledna družba pa so med drugim še Witold Gombrovvicz, Czeslavv Milosz, Pablo Neruda, Marina Cvetajeva in Adam Zagajevvski. * Skupaj z Eugeniom Montalejem, Oc-taviom Pazom in Adamom Zagajewskim ter drugimi pesniki se z dvema pesmima v newyorškem časopisu The Pariš Revi-ew pojavlja tudi Tomaž Šalamun. Pre-pesnil ju je Michael Biggins, ki pripravlja cvetnik sodobne slovenske poezije v angleščini. * V tretji številki hattiesburškega časopisa Mississippi Review 45 naletimo na drobec iz poezije Tomaža Šalamuna, ki jo je prepesnil predavatelj na koledžu Knox Michael Biggins. Otok svinj je naslov pripovedi, ki jo je podpisal Charles Marvin. Sestavek Shelbv Hearon ima naslov Zanzibarski bazarji. * Skupaj s pesmimi Marine Cvetajeve in s poezijo, ki se navdihuje tudi pri tej pesnici in še pri Ani Ahmatovi, in katero je prispevala Gillian Conolev, se v che-nevskem časopisu Willow Springs s svojo poezijo pojavlja tudi Tomaž Šalamun. Za to literarno revijo, ki izhaja v ameriški zvezni državi Washington, je pesmi prevedel Michael Biggins, poleg njega pa še s pesnikovo pomočjo Michael VValtuch. » Lani junija je bil v majhnem slikovitem mestecu Savidenta'nedaleč od Pulja jugoslovanski simpozij na temo Polemika na jugoslovanskem književnem področju. Literarna revija Istra je v svoji najnovejši, letošnji dvojni številki (1-2) objavila celotno gradivo s tega srečanja, referate, razmišljanja in polemiko, ki se je razvila med udeleženci simpozija. Večina prispevkov je tudi zdaj, po enem letu, tik pred novim srečanjem v Savičenti, še živih in zanimivih, med njimi tudi prispevki vseh treh slovenskih udeležencev simpozija, Toneta Pavčka ter Cirila in Jasa Zlobca. « Najnovejša številka (aprila 1988) najstarejšega literarnega časopisa v Jugoslaviji, Letopisa Matice Srpske objavlja med drugim tudi dva slovenska avtorja, Gojko Janjuševič je prevedel pet pesmi Kajetana Kovica, Tone Pavček pa objavlja svoje Srečanje z Brodskim v Leningradu, ki ga je prevajalec Stojan Treča-kov povzel po objavi v Sodobnosti.