Glasilo Zveze sindikatov Slovenije,
glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorna urednica: Majda Žlender
DELAVSKA ENOTNOST
UMRL JE TOVARIŠ TITO
V vsem, kar je Jugoslavija danes — je Titovo delo
BEOGRAD, 4. maja (Tanjug) —Danes ob 18. uristapredsedstvo CK ZKJ v imenu centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije, na seji obeh predsedstev sprejeli ob smrti predsednika republike in predsednika Zveze komunistov Jugoslavije Josipa Broza Tita naslednji razglas:
Delavskemu razredu,
delovnim ljudem in občanom,
narodom in narodnostim
Socialistične federativne republike Jugoslavije
Umrl je tovariš Tito.
Dne 4. maja 1980. leta ob 15.05 je v Ljubljani prenehalo biti veliko srce predsednika naše Socialistične federativne republike Jugoslavije in predsednika predsedstva SFRJ, predsednika Zveze komunistov Jugoslavije, maršala Jugoslavije in vrhovnega poveljnika oboroženih sil Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita.
Huda bolečina in globoka žalost pretresata delavski razred, narode in narodnosti naše države, slehernega našega človeka, delavca, vojaka in bojnega tovariša, kmeta, intelektualca, slehernega ustvarjalca, pionirja in mladinca, dekle in mater.
Vse življenje je Tito borec za koristi in zgodovinske cilje delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, za najplemenitejše ideale in hotenja naših narodov in narodnosti. Tito je naš najljubši tovariš. Sedem desetletij je izgoreval v revolucionarnem delavskem gibanju. Šest desetletij je krepil vrste jugoslovanskih komunistov. Več kot štiri desetletja je na najžlahtnejši način opravljal najodgovornejšo dolžnost v naši partiji. Bil je herojski voditelj v velikem narodnoosvobodilnem boju in v socialistični revoluciji. Tri in pol desetletja je stal na čelu naše socialistične države in povedel našo državo in naš boj za novo človeško družbo v svetovno zgodovino, se izkazoval in potrjeval tudi sam kot naša največja zgodovinska osebnost.
države v boj proti močnejšemu in do zob oboroženemu sovražniku. Naša partija kot razredna in nacionalna sila se je tudi v tem boju poistovetila s hotenji in interesi ljudstva, pripravljena, da tudi v teh najtežjih trenutkih do konca deli usodo z njim.
Medtem ko je bila zasužnjena vsa Evropa, fašizem pa je bil na vrhuncu svoje moči, medtem ko so armade Hitlerjeve Nemčije prodirale čedalje globlje na vzhod, je narodnoosvobodilna vojska na čelu s Titom ustvarila sredi zasužnjene Evrope svobodno ozemlje. Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije so vezali na desetine fašističnih divizij in s svojim bojem postali močan sestavni del splošne fronte protifašističnih zavezniških sil.
V najusodnejših obdobjih našega obstoja in razvoja je Tito smelo in dostojno nosil proletarsko zastavo naše revolucije, vztrajno in dosledno povezan z usodo naroda in človeka. Boril se je z vsem svojim življenjem in delom, živel z žarom in humanizmom velikega revolucionarnega delavca in narodnega voditelja.
Tito ni bil le vizionar, kritik in razlagalec sveta. Odkrival je objektivne pogoje in zakonitosti družbenih gibanj, spreminjal velike ideale in misli v akcijo milijonskih ljudskih množic, ki so, z njim na čelu, dosegle epohalne napredne družbene spremembe. Njegovo revolucionarno delo bo za vse čase vpisano v zgodovino jugoslovanskih narodov in narodnosti, v zgodovino vsega svobodoljubnega človeštva.
V najtežjih časih stare Jugoslavije, preganjan in zaprt, je bil Tito zgled neomajnega revolucionarja. Prebrodil je vse težave rasti naše partije. Organiziral je partijske vrste in množične organizacije, vodil stavke, politične borbe in akcije. Boril se je proti sektaštvu, frakcionaštvu in oportunizmu. Usposabljal je komuniste za delo v množicah. Posvečal je posebno pozornost mladini in delu komunistične mladine Jugoslavije. Vedel je, da našega komunističnega gibanja ni mogoče voditi od zunaj, prav iz nobenega mednarodnega središča. Prepričan je bil, da lahko le samostojna in enotna partija izpolnjuje dolžnosti do svojega delavskega razreda in do svojega naroda. Uspel je reorganizirati, okrepiti in mobilizirati maloštevilno partijo v času porajajočega se fašizma, pri Čemer je opozarjal, da se lahko samo partija, ki je široko zasidrana v množicah, skupaj z njimi bori za socialistične ideale. Jugoslovanski komunisti so si, sledeč Titovi poti, pridobivali zaupanje ljudstva, bili so v prvih vrstah borcev proti reakcionarnemu hegemonističnemu režimu stare Jugoslavije in proti fašizmu.
Ko je fašistični imperializem postal neposredno nevaren, ko je bila naša država zasužnjena, ko je šlo ne le za usodo Jugoslavije, marveč tudi za prihodnost človeštva, tovariš Tito ni niti za hip omahoval. Pod njegovim vodstvom je centralni komite Komunistične partije Jugoslavije novedel narode in narodnosti naše
V tem boju je zrasla naša slavna narodnoosvobodilna vojska, ki je v končnih operacijah za osvoboditev naše domovine štela 800.000 borcev. Svet je občudoval podvig Titove prekaljene armade, svet se je spraševal, kako je bilo mogoče, da je nekaj deset tisoč komunistov in revolucionarnih mladincev potegnilo za seboj tako široke množice jugoslovanskih narodov v njihov največji zgodovinski boj.
Naša partija in tovariš Tito sta že od vsega začetka temu boju dala vse značilnosti narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije. Tovariš Tito je vedel, da je za takšen boj in zmago potrebna široka fronta ljudskih množic.
Narodnoosvobodilni odbori na osvobojenem ozemlju in Antifašistični svet ljudske osvoboditve Jugoslavije so postavili temelje nove Jugoslavije. Do končnega formiranja demokratične ljudske federativne skupnosti je prišlo na 2. zasedanju AVNOJ v Jajcu. Jugoslovanski narodi so z odločilnim bojem v osvobodilni vojni prevzeli svojo usodo v lastne roke. Brez njihove udeležbe ni bilo mogoče delati nikakršnih načrtov o njihovi prihodnosti.
V narodnoosvobodilni vojni se je vsak naš narod in vsaka narodnost borila za lastno nacionalno osvoboditev in za novo Jugoslavijo, svobodno skupnost bratskih in enakopravnih narodov in narodnosti. Sedanji in bodoči rodovi ne bodo pozabili, da sta bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti zavezujoča opredelitev naše revolucije in tovariša Tita. Boril se je proti politiki nacionalnega zatiranja v bivši Jugoslaviji. Upiral se je poskusom, da bi državo razdrobili. Vedno je bil trdno prepričan, da naši narodi in narodnosti lahko ohranijo svoj obstoj in neodvisnost, da lahko svobodno in nemoteno gradijo socialistične samoupravne odnose, le če se opirajo na socialistično skupnost, solidarnost in povezanost. Tovariš Tito je poudarjal, da je naš skupni življenjski interes ohraniti in krepiti enotnost ter graditi Socialistično federativno republiko Jugoslavijo kot skupnost enakopravnih narodov in narodnosti. Vedel je, da nas k temu vodi usodna povezanost, medsebojna zgodovinska bližina, stoleten boj
proti tujim zavojevalcem, kot tudi občutek, da mora biti vsakdo gospodar v svoji hiši. Ravnal se je po marksističnih načelih nezlomljive povezanosti med razrednim in nacionalnim. Neomajno se je boril proti nacionalizmu in šovinizmu, proti nestrpnosti, proti nadvladi in hegemoniji enega naroda nad drugim. Boril se je proti vsem pojavom unitarizma in separatizma.
Naša trdna socialistična enotnost, ustvarjena v boju in revoluciji, je trajno jamstvo za našo prihodnost. Usoden pomen bratstva in enotnosti je Tito vselej poudarjal kot največjo revolucionarno pridobitev, ki jo je treba čuvati kot punčico očesa.
Tovariš Tito je vrhovni poveljnik in tvorec armade, ustvarjene v boju z velikanskimi človeškimi žrtvami. Začel je narodnoosvobodilno vojno, pa ni imel niti orožja niti vojaških šol niti zaledja niti tovarn. Obsta jala pa je jasna linija zveze komunistov, trdna volja in odločnost, domoljubje širokih ljudskih množic, ki niso hotele sprejeti zasedbe, suženjstva in razkosanja naše domovine.
Tito je tvorec strategije in taktike naših oboroženih sil, vodja, navdiho-valec in neposredni voditelj vseh njihovih bitk in zmag. Združil je svobodnjaške težnje in revolucionarna stremljenja ljudskih množic ter ustvaril v narodnoosvobodilni vojni koncepcijo in doktrino splošne ljudske revolucionarne obrambne vojne, v kateri je sleherni državljan vojak in sleherni vojak državljan. Pod neposrednim Titovim vodstvom so postale naše oborožene sile v povojnem času del socialističnega samoupravljanja in zanesljiva opora zaščiti svobode ter celovitosti Socialistične federativne republike Jugoslavije. Tito je postavil temelje in začrtal smeri razvoja splošne ljudske obrambe in vojaške znanosti, ki jo v osnovi preveva njegova misel: »Tujega nočemo, svojega ne damo!«
Po takšnih revolucionarnih izkušnjah je bila uresničena Marxova zamisel o oboroženem narodu, po kateri sta borbena pripravljenost oboroženih sil in homogenost njihovih vrst jamstvo za našo svobodo in neodvisnost, za ohranitev bratstva in enotnosti, za enakopravnost naših narodov in narodnosti in za nemoten razvoj našega socialističnega samoupravljanja.
Tovariš Tito je iskal globlje in bolj vsestransko bistvo in resnico o socialistični družbi. Verjel je v ustvarjalno moč delavskega razreda in delovnih ljudi. Bil je prepričan, da mora biti socializem v interesu delovnega človeka, da mora biti njegovo delo, da mora v državi delavskega razreda imeti odločilno vlogo razred sam, ne pa kdo v njegovem imenu.
Ves naš boj se je opiral na široke delovne sloje in črpal iz njih svojo moč, iz katere je vzniknila ljudska fronta kot plod najširšega zbiranja vseh, ki so jim pri srcu pridobitve naše neuvrščene, samoupravne socialistične skupnosti bratskih narodov in narodnosti. Iz takšne zamisli in izkustva v narodnoosvobodilnem boju se je z ustvarjalno uporabo marksizma rodilo socialistično samoupravljanje. Tovariš Tito se je nenehno zavzemal za to, da bi samoupravno organizirani delovni ljudje upravljali sredstva in pogoje dela, tokove družbene reprodukcije in. po delegatskem sistemu, družbo v celoti. Spominjamo se besed tovariša Tita, da »tovarne delavcem, zemljo kmetom« ni nekakšna abstraktna propagandistična parola, marveč cel program socialističnih odnosov.
S tovarišem Titom smo si pridobili samoupravljalsko izkušnjo treh desetletij. Naša praksa je pokazala, da je socialistično samoupravljanje spodbudilo procese za odpravljanje vseh oblik razredne vladavine, osvobajanje dela in popolno uveljavitev človeške osebnosti. Spodbudilo je ustvarjalnost in iniciativo ljudstva in omogočilo hiter družbenoekonomski in kulturni razvoj naše skupnosti, pospešilo širjenje socialistične demokracije in preraščanje birokratsko-
etatističnih odnosov na vseh področjih družbenega življenja. Socialistično samoupravljanje je postalo nezamenljiva pridobitev našega delavskega razreda, naših narodov in narodnosti, temelj nadaljnje graditve socialistične družbe.
Za vodilo so nam Titove besede, da mora naša revolucija ostati neomajna v temeljnih opredelitvah, humana v prizadevanju, da nenehno širi območja človeške svobode in da je nespravljiva z vsemi, ki bi hoteli ogroziti njene pridobitve in preusmeriti njene tokove.
Socialistično samoupravljanje hkrati zahteva tudi veliko odgovornost, solidarnost, globok smisel za skupnost, ohranjanje in razvijanje kolektivnega dela in odgovornosti. To je eno zadnjih sporočil, ki jih je zapustil tovariš Tito.
Zunanja politika Titove Jugoslavije je sestavni del najnaprednejših političnih opredelitev svobodnega sveta. Tovariš Tito se nikoli ni umikal pritiskom in katerimkoli mednarodnim nasiljem, ki so bili zasnovani le na pravici močnejšega. Jugoslavija se je vedno odločno borila proti imperializmu, nacionalnemu zatiranju, proti nadvladi in vsakršni hegemoni-
Tito se je močno uprl blokovski delitvi sveta. Tito je eden od ustanoviteljev politike in gibanja neuvrščenosti. Miroljubni svet je politiko neuvrščenosti sprejel kot edino alternativo blokovski razdelitvi in tekmovanju okrog sfer interesov in vplivov. Tovariš Tito je vedno upošteval, da je po poti neuvrščenosti in v pogojih miru mogoče doseči najzanesljivejšo osnovo za uspešen boj ljudstev in držav za nacionalno neodvisnost, samostojnost in splošen družbeni napredek v svetu.
JL11V7	V CII I4.JCI1U.
velik delež k mednarodnemu uvi Ijavljanju socialistične Jugoslavij Bil je neutruden graditelj enaki pravnih političnih in gospodarski odnosov med narodi in državam Prav njegovi zavzetosti gre zahva za to, da ima Jugoslavija prijateljsl odnose in razvito sodelovanje z m rodi in državami na vseh celina! Vidni državniki so Tita počastili z n< zivom »državljan sveta«. Voditel držav in vlad neuvrščenih držav so n šesti vrhunski konferenci v Havani posebno resolucijo soglasno izrek globoko hvaležnost tovarišu Titu 2 njegovo 20-letno neutrudno delo p uveljavljanju in razvoju politike i gibanja neuvrščenosti.
Tudi miroljubna mednarodna javnost je tovarišu Titu nenehno izrekala priznanje za njegovo odločnost in doslednost pri razvoju neuvrščenosti in ohranjanju njenih izvirnih načel.
Tito je postal simbol našega časa, časa narodne in ljudske osvoboditve, ko vedno bolj stopajo na svetovno prizorišče novo osvobojene in neodvisne države in narodi.
Tito je bil stanoviten in zanesljiv prijatelj vsem narodom in osvobodilnim gibanjem, ki so se borili za svojo nacionalno osvoboditev. Pod njegovim vplivom smo vselej dosledno pomagali in podpirali narodnoosvobodilna in druga napredna gibanja povsod po svetu.
Jugoslavi ja bo tudi v prihodnje odločno stopala po tej Titovi poti.
Tovariš Tito je bil odločen zagovornik pravice slehernega naroda in revolucionarnega gibanja do lastne, izvirne, neodvisne poti pri izgradnji socializma. Odločno se je boril za to, da je treba politično linijo vsake partije oblikovati v skladu z lastnimi nacionalnimi pogoji. Hkrati je poudarjal, da lahko internacionalistična so lidamost temelji samo na osnovah popolne enakopravnosti, neodvisno sti in samostojne odgovornosti vsake partije svojemu delavskemu razredu in svojemu narodu.
Sporočilo
zdravniškega konzilija
4. maja 1980 se je v zgodnjih popoldanskih urah še hudo poslabšalo splošno zdravstveno stanje Josipa Broza Tita. Navzlic vsem neo gibnim medicinskim ukrepom so polagoma ugašale vse življenjske funkcije, tako da je predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije, predsednik Zveze komunistov Jugoslavije in vrhovni poveljnik oboroženih sil SFRJ maršal Jugoslavije Josip Broz Tito preminil ob 15.05.
Tovariš predsednik je vrsto let bolehal za sladkorno boleznijo. Kot njena posledica so se razvile hujše arterosklerotične spremembe na krvnih žilah nog, živčno-mišične okvare nog z motnjami hoje in okvare ledvic.
Prvi znaki motenega pretoka krvi skozi krvne žile na levi nogi so se pokazali ob koncu decembra leta 1979.
Ko se je navzlic intenzivnemu konservativnemu zdravljenju stanje slabšalo, je bila opravljena ar-teriografija leve noge, ki je pokazala, dasta zamašeni površinska arterija stegna in končni del golenske arterije.
Zaradi neugodnih možnosti za uspeh rekonstruktivnega operativnega posega je bilo sklenjeno, da se nadaljuje intenzivno konservativno zdravljenje. O tem so se posvetovali tudi z dvema znanima tujima strokovnjakoma.
Kljub intenzivnemu zdravljenju pa so se pokazali znaki gangrene. V tem položaju, ko je postajala neogibna amputacija noge, je bilo ob vsem soglasju s tovarišem predsednikom sklenjeno, da se poskusi rešiti ogrožena noga z operativnim posegom.
Sredi januarja 1. 1980 je bila opravljena načrtovana operacija, katere neposredni rezultat je bil dober. Kmalu potem pa so nastale splošne komplikacije v krvnem obtoku, ki so tako skazile učinek operacije, da je bilo sedem dni pozneje s privolitvijo tovariša predsednika treba amputirati levo nogo.
Tovariš predsednik je obe operaciji zelo dobro prenesel. Neposredno po drugi operaciji se je začela rehabilitacija in tovariš predsednik je začel delno opravljati svoje predsedniške zadeve.
V	nadaljnjem so ledvice povsem prenehale delovati, kar je bilo posledica poprej omenjene ledvične okvare in infekcije. Ker se ledvična funkcija navkljub storjenim ukrepom ni obnovila, so bile uporabljene umetne ledvice (hemodiali-za), in sicer vsak dan.
V	nadaljnjem poteku bolezni so nastajale številne komplikacije, ki so čedalje bolj oteževale zdravstveno stanje tovariša predsednika: sepsa, večkrat ponovljena pljučnica, motnje v zvezd s strjevanjem krvi in z občasnimi hudimi krvavitvami zlasti v želodcu, črevesju in pljučih, naposled pa huda okvara jeter, ki sta jo spremljali močna zlatenica in koma.
Večkratne hude infekcije in dolgotrajna visoka temperatura se ob ledvični insuficienci, okvarjenih jetrih, srčni slabosti in motnjah v krvnem obtoku kljub vsem tera-pevtičnim ukrepom progresivno izčrpale splošne moči predsednika, tako da so polagoma ugašale življenjske funkcije in je nastopila smrt.
Pri zdravljenju so ves čas sodelovali osebni zdravniki tovariša predsednika.
Prav tako je bilo angažiranih ali začasno konzultiranih več strokovnjakov raznih specialnosti.
Zdravniški konzilij:
Prof. dr. Bogdan Brecelj Dr. Mioljub Kičič Dr. Miro Košak Dr. Predrag Lalevič Dr. Stanislav Mahkota Dr. Djordje Popovič Dr. Jovan Ristič Osebni zdravniki:
Dr. Zvonimir Dittrich Dr. Radosav Djordjevič Dr. Svetislav Čelikič Dr. Damir Hrani lovič Dr. Mladen Radmilovič Dr. Milomir Stankovič
Tito je odločno terjal, da odnosi med komunističnimi partijami in delavskimi strankami ter gibanji temelje na enakopravnosti, nevmešava-nju, samostojnosti, odgovornosti vsake partije pred svojim ljudstvom in pred svojim delavskim razredom. Socializem se lahko razvija kot svetovni proces samo, če se osvobodijo vse sile napredka in sprejmejo različne poti boja za socializem kot objektivne zakonitosti. To je bil Titov prispevek k mednarodnim odnosom in h krepitvi delavskega in naprednega gibanja nasploh.
Narodi in narodnosti Jugoslavije, delavci, delovni ljudje in občani, pripadniki oboroženih sil. mladina, v vsem, kar je Jugoslavija danes, na kar smo ponosni, kar razvijamo in kar smo trdno odločeni braniti z vsemi silami — je Titovo delo: socialistična federativna skupnost enakopravnih narodov in narodnosti, bratstvo in enotnost, socialistično samoupravljanje, neuvrščenost, naša neodvisnost, napredek in graditev naše države, trdnost naše armade, splošna ljudska obramba in družbena samozaščita. V vsem je Titov revolucionarni in ustvarjalni genij.
Bil je pogumen, vztrajen, pravičen in človeški. Vsi smo ponosni na Titov zgodovinski lik. Tito ni samo heroj osvobodilnega boja in tvorec socialistične graditve, temveč je veliko več —• simbol — navdih, zgled, ki spodbuja in hrabri. Tito je neusahljiv vir revolucionarnega navdiha.
Komunisti Jugoslavije,
obvezujejo nas Tito, naše in njegovo delo, narodi in narodnosti, de-
lavski razred, delovni ljudje in občani Jugoslavije, napredni ljudje in prijatelji po svetu, zgodovina!
Samo z enotnostjo, okrepljenim kolektivnim delom, odgovornostjo in popolno pripravljenostjo zveze komunistov lahko zapolnimo velikansko vrzel, ki je nastala v naših vrstah s smrtjo tovariša Tita.
Državljani Jugoslavije,
Josip Broz Tito, delavski borec, vojak revolucije, sin ljudstva, držav-Ij an sveta, je v polni meri, kot revolucionar in kot človek, nosil v srcu delavski razred, narod in človeka.
V naši domovini, v tem trenutku slovesne tišine, bijejo srca, ki jih je ljubil in ki ljubijo njega, utripljejo z njegovim zanosom, z njegovo človeško plemenitostjo.
Čast je pripadati revoluciji in času, v katerem je deloval tovariš Tito, pripadati skupnosti, ki smo jo z njim ustvarjali na bojnem polju in jo gradili v miru. Čast je pripadati državi, ki jo je tako sijajno zastopal. Čast in ponos je imeti v svoji zgodovini Tita.
Častno je bilo boriti se in živeti s Titom.
Današnji in prihodnji rodovi, globoko hvaležni tovarišu Titu, bodo nadaljevali njegovo nesmrtno delo.
Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije
Predsedstvo
Socialistične federativne republike Jugoslavije
Častno je bilo
boriti se in živeti s Titom
Bila je množica, taka kot je v Ljubljani vedno pričakala Tita, ljudi ni bilo ne več, ne manj, Tita je vedno čakala in ga pozdravljala vsa Ljubljana, pa vendar je bila danes drugačna: obrazi vseh tisočev so bili resni, korak upočasnjen, v mestu je bila tišina. Slišal se je škrbet dežja, pa koraki ljudi, namenjenih pred skupščino, na žalostni kilometer zadnje poti vzdolž Titove ceste do železniške postaje. Nekateri so v rokah nosili cvet, rdeč nagelj, prvič ne več v pozdrav, temveč v slovo. V slovo Ljubljane, tisočev brezimnih Ljubljančanov, delavcev in otrok, žena in dijakov, rdeč nagelj za slovo od Tita. Dragega Tita, vedno nam vsem najijubšega in najbolj spoštovanega tovariša.
Dež, ki danes vztrajno pada, je začel rositi v nedeljo popoldne — morda celo ob uri, ko je v Kliničnem centru v Ljubljani ugasnilo veliko, največje Titovo srce.
Novica. Sinila je po žicah, planila skozi eter. šla od ust do ust, od srca k srcu, bila je novica, kot bi z rezilom zarezal: umrl je tovariš Tito.
Bila je bolečina, ki je bila najprej ostra bolečina srca, ki je razum ni sprejel — ne, saj ni mogoči*' — bolečina, ki je postala topa, ki je omrtvila srce in duha, da je dih zastal, se ustavila noga v koraku in roka v gibu, bila je bolečina, ki je zajela vsakogar in vse.
Pritekla je prva solza, zajokal je otrok, ki je videl, da je mamica Žalostna, in očeta, da v nemoči stiska pest. Utrnila se je druga solza, zajokal je mož, odločnega obraza in žuljavih rok, ki mu težko kladivo vsak dan poje v roki, kot bi otrok dvigal ljubo igračo. Zajokali smo vsi in nihče ni skrival bolečine in se sramoval solz.
Prvi Ljubljančani so se na Trgu revolucije in železniški postaji, kjer smo tolikokrat radostni vzklikali ljubemu gostu, začeli zbirati že včeraj zvečer, kmalu zatem, ko je bilo sporočeno, kje se bo Ljubljana poslovila od tovariša Tita. Padal je dež.
ljudje pa so vztrajali. Bila je ura deset zvečer, dvanajst ponoči, tri in šest zjutraj, ljudi pa je bilo vedno več in do sedmih zjutraj so bili Trg revolucije, ulice okoli njega in železniška postaja polni. Polni ljudi, ki so čakali, da se še zadnjič poslove od dragega Tita.
Nekaj pred osmo uro so se razprle rdeče zastave, ki so prekrivale vhod v skupščino, vojaki so stopili v poslednji pozdrav, šest visokih častnikov Jugoslovanske ljudske armade pa je iz skupščine prineslo krsto in jo položilo na rdeč katafalk. Pokrili so jo z jugoslovansko zastavo, simbolom naše države, narodov in narodnosti, za katere je polnih šest desetletij živel in gorel naš Tito. Zadonela je himna. Tisoči dežnikov so se zaprli, že tako tiha množica je povsem onemela.
Potem je punčka, majhna kot zrno, rekla očetu: »Kajne očka, da ni Tito umrl, saj ne more umreti!«
»Ne, punčka, in tudi ti moj fantek. Tito ni umrl. Tito živi v srcih vseh, v vajinih srčkih, deklica ih fantek, ki hodita v enega od ljubljanskih vrtcev, pa v srčkih vseh otrok, od Triglava tja do daljne Gevgelije, Tito utriplje v srcih nas vseh, ki smo že veliki in smo vsi skupaj Titova Jugoslavija, utriplje v srcih milijonov ljudi po svetu, tistih, ki so od sonca črni in Žive v daljni Afriki, drugih pod vročim soncem Azije in visokih planinah južne Amerike: povsod Tito — Tito, Tito — Tito...
Takole smo porekli svojim otrokom, ki so nas videli žalostne. Vest, ki je zarezala v srce, mahoma ni bila več brezmejna, bolečina, ki je stiskala srce, je popustila in solze so se posušile.
»Čast je pripadati revoluciji in času. v katerem je deloval tovariš Tito, pripadati skupnosti, ki smo jo ustvarjali z njim na bojnem polju in jo gradili. Čast je pripadati državi, ki jo je tako sijajno zastopal. Čast in ponos je imeti v svoji zgodovini Tita. Častno je bilo boriti se in živeti s Titom«.
Sedemdnevno splošno ljudsko žalovanje
Ob smrti predsednika Josipa Broza Tita je zvezni izvršni svet sprejel sklep o sedemdnevnem splošnem ljudskem žalovanju v dneh od 4. do 10. maja letos. Med splošnim ljudskim žalovanjem na vseh državnih in javnih poslopjih vise zastave na pol droga, odpovedane pa so tudi vse javne manifestacije, kulturne, zabavne, športne in druge prireditve v državi.
Tako sta v razglasu napisali predsedstvo CK ZKJ in predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije, tako smo začutili in vsak trenutek še bolj čutimo vsi. ki smo se v Ljubljani poslovili od predsednika Tita. tako je dejal tudi Marjan Rožič, ko se je v imenu Ljubljane, Ljubljančanov in vse Slovenije poslovil od dragega maršala.
»Naš dragi tovariš Tito je bil delavec in delaven, ustvarjalen, borben, odločen in nadvse priljubljen človek in je prav zato, ker je bil in ostal delavec — ker je zrastel iz delavskega razreda — ostal komunist najvrednejših kvalitet. Vedno je razumel problem delavcev, borcev, kmetov, žena, mladih in starejših. Razumel in upošteval je realnost in vsakdanjost življenja, dela in naporov v tovarnah, na vasi, v šolah med znanstvenimi delavci — povsod, kjer uspešno tečejo neusahljivi tokovi ustvarjalnega boja za socialistično samoupravljanje, za resnično oblast delavcev. Bil je z nami in med nami. ko smo razreševali naše dnevne
probleme dela in življenja, v najtežjih trenutkih je z njemu svojstveno prepričljivostjo, jasnostjo in odločnostjo ponudil in uresničeval edino možne rešitve, hkrati pa povezoval ideje in poti socialističnega razvoja, dajal najpomembnejši prispevek k razreševanju odprtih vprašanj so-dobnega^veta ter mu s politiko neuvrščenosti utiral in uresničeval edino možno pot, pot k miru, socializmu, miroljubnemu sodelovanju in sporazumevanju. Tito, njegovo delo in ideje so najvišji zgled revolucionarnega duha in boja, Titova osebna najplemenitejša podoba, Tito — kovač svobode, velikan demokratičnega socializma, borec, strateg in ideolog, ki ga upravičeno prištevamo v,vrh velikanov socializma — Marxa, Engelsa in Lenina,« je med drugim dejal Marjan Rožič.
Na ploščadi pred železniško postajo so se od svojega komandanta med narodnoosvobodilno borbo med drugimi poslovili še zastavonoše s petdesetimi zasta-
vami, prekaljenimi v štiriletnem partizanskem boju proti okupatorju, za novo. našo, Titovo Jugoslavijo.
Nekaj minut pred deveto uro je z ljubljanske železniške postaje odpeljal vlak. ki so mu Ljubljančani vedno tako radi mahali. Danes pa so stali nemo, Tita. nam vsem tako dragega Tita ne bo nikoli več v Ljubljano, v mesto, ki mu je predsednik heroj prvemu v državi podelil visoko odličje mesta heroja.
Zatulile so sirene: oglasile so se z vseh koncev, zapiskali so vlaki, zadoneli zvonovi, predir-
ljivi zvoki so se zlili v skupno bolečino nas vseh, v slovo slovenskih delavcev in občanov od Tita.
Pred dnevi so bila drevesa še vsa odeta v cvetje. Cvetje se je osulo, brstje pa se napenja.
Tito ni umrl! V nas živi, v naših srcih in z vsakim utripom smo z njim močnejši in bogatejši.
Vse, kar je Tito doslej gradil z nami, bomo naprej gradili in Zgradili sami.
S Titom v srcu, Titom, ki ni umrl, ker ne more umreti!
Da, častno je bilo boriti se in živeti s Titom!
Matjaž Vizjak
Lazar Koliševski — predsednik predsedstva SFRJ
Na podlagi 328. člena 6. odstavka Ustave SFRJ je predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije na seji 4. maja 1980 sprejelo
SKLEP
o prevzetju funkcije predsednika predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije.
1.	S prenehanjem funkcije predsednika republike funkcijo predsednika predsedstva SFRJ v skladu z Ustavo SFRJ prevzame Lazar Koliševski, dosedanji podpredsednik predsedstva SFRJ.
2.	Ta sklep začne veljati takoj.
h besede predsednika CK ZKS Franceta Popita na žalni seji v skupščini SRS
Nikdar ne bomo skrenili s Titove poti
»Trajen spomenik Titu, človeku, revolucionarju, mislecu in državniku je njegovo delo; to je socialistična Jugoslavija, katere narodi in narodnosti so si z njim izbojevali svobodo in pravico, da sami odločajo «) svojem delu in življenju; to je neuvrščena, neodvisna iii v svetu vplivna ter ugledna Jugoslavija, ki so jo ustvarile in jo bodo varovale široke delavske in ljudske množice z Zvezo komunistov na čelu!« je dejal France Popit.
Več kot 4U let' je bil naš tovariš Tito kot prekaljen borec proletarske revolucije na čelu jugoslovanskih komunistov, nenehno in najtesneje povezan z ljudstvom. Pobudnik, organizator in usmerjevalec boja za uspešni spopad s starim svetom in njegovimi vrednotami, z vsem tistim, kar se je postavljalo po robu novim silnicam v življenju naših narodov, je bila prav Partija, ka-
kršno je s svojimi sodelavci že v razmerah globoke ilegalnosti gradil tovariš Tito kot vodilni strateg v oblikovanju in razvijanju njene misli, boja in njenega praktičnega družbenega delovanja.
Delo in vpliv tovariša Tita sta vtkana tudi v revolucionarno pot slovenske partije in v slovensko delavsko gibanje. Tito je razmere v Sloveniji vedno poznal zelo dobro in skupaj z Edvardom Kardeljem, Borisom Kidričem in drugimi revolucionarji je oblikoval nadaljnjo strategijo našega revolucionarnega boja z njeno narodnoosvobodilno razsežnostjo vred.
Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov je ena temeljnih pridobitev narodnoosvobodilnega boja. Tovariš Tito je neprestano poudarjal to vrednoto kot eno najdragocenejših pridobitev socialistične revolucije in
jamstvo za svobodno življenje in razvoj vsakega človeka in vsakega naroda in narodnosti posebej. Tovariš Tito je bistveno pripomogel k temu, da smo uspeli najti v vseh obdobjih revolucije našim razmeram najbolj ustrezne rešitve razvojnih in drugih problemov; rešitve, ki so upoštevale, dejanske razmere, možnosti in odnos družbenih sil ter se oplajale z revolucionarno teorijo in socialistično vizijo.
Doseženi uspehi jugoslovanskih narodov in narodnosti v osvobodilni vojni, v revoluciji pri obnovi dežele in razvoju socialističnega samoupravljanja so bili trdna opora v Titovem in našem boju proti pritiskom dogmatskih. etatistično-biro-kratskih. stalinističnih sil, ki so ogrožale našo neodvisnost in samostojen socialistični razvoj. Tako kotže tolikokrat poprej, je tovariš Tito s svojimi sodelavci, z
vsemi, s katerimi je krčil steze revoluciji, tudi v tistih težkih dneh, ko so napadali naše vodstvo in razvojno usmeritev, zaupal v akcijo množic, ki težijo k vse bolj svobodnemu življenju. Izhajal je iz marksističnega spoznanja, da je osvoboditev delovnih ljudi in dela stvar njih samih.
Razgledan marksist z bogatimi revolucionarnimi izkušnjami je bil tovariš Tito pobudnik naporov jugoslovanskega partijskega in državnega vodstva za kvalitativne spremembe v razvoju naše družbe.
Tovariš Tito je na vsej razvojni poti naše družbe utrjeval kontinuiteto revolucije: od povezovanja partije z delovnimi množicami do njihove neposredne oblasti.
Dve odločitvi sta, je dejal
Popit, ki bistveno opredeljujeta sistem socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. To je razmerje med državo in družbeno lastnino in razmerje med državo in partijo. Pojmovanje, da je državna lastnina proizvajalnih sredstev najrazvitejša oblika socialistične lastnine, je postalo osnova biro-kratsko-etatističnemu sistemu. S Titovo odločnost jo smo šli po drugi poti. Gradimo socialistično samoupravno družbo kot neposredno oblast delavskega razreda in vseh delovnih ljudi na temelju dela na proizvajalnih sredstvih v družbeni lastnini. Gradimo politični sistem, ki nasprotuje zraščanju zveze komunistov z državno oblastjo in njeni birokratizaciji. Zveza komunistov prevzema nalogo, da skupaj z drugimi organiziranimi subjektivnimi silami, zlasti s socialistično zvezo kot najširšo
UV/1IIAS LIG IV/ V lil 11 1JUU1, U J l V tli J«
pogoje, v katerih postajajo de lovni ljudje na osnovi lastnil spoznanj, do katerih prihajajo vsakodnevnih bitkah med starin in naprednim, gospodarji svo jeg življenja. Sami uravnavajo pogoje, v katerih ustvarjajo in odločajo o rezultatih svojega dela Prav tako je tudi zaščita tegž njihova neodtujljiva pravica ii dolžnost.
»,.. Bolečina, ki nas prežem; ob izgubi največjega človek« naše revolucije, je neizrekljiva Toda Tito nam zapušča z vsen svojim življenjem in delom revolucionarno sporočilo, ki je tako zavezujoče, da je slehernemu med nami jasno, kake bomo šli naprej po poti socialistične samoupravne neuvrščene in neodvisne Titove Jugoslavije Zate) se ob težkem slovesu ponovno zavezujemo: nikdar ne bomo skrenili s Titove peiti.«
TITO: »Mi smo socialistična država, v kateri
delo pomeni dostojanstvo za človeka«
Ne en človek, temveč ves kolektiv
Konec leta 1937je Tito odpotoval v Moskvo, kjer je po odločitvi kominteme prevzel vodstvo KPJ. Novi generalni sekretar je kmalu ustvaril iz KPJ močan in enoten borbeni odred delavskega razreda.
»Kako sem sprejel to ponudbo?« — je kasneje dejal Tito. — Nisem imel ambicij, da bi prevzel vodstvo partije in nikoli nisem mislil na to. Toda, želel sem, da bi bilo vodstvo močno, čvrsto in revolucionarno... Zame je bilo najbolj pomembno, da je kolektiv čvrst, da je vodstvo čvrsto: ne en človek, temveč ves kolektiv.«
Kolektivno delo in odgovornost sta vrednoti, ki sta lastni političnemu sistemu socialističnega samoupravljanja. Pri tem velja še zlasti opozoriti na vedno znova aktualno misel tovariša Tita, kako pomemben je živ stik vodstev družbenopolitičnih organizacij in skupnosti s članstvom in občani.
»Takšna praksa se mora nadaljevati tudi v prihodnje, še intenzivneje,« je dejal tovariš Tito na lanski oktobrski seji predsedstva CK ZKJ v Kara-djordjevem, ko je govoril o nalogah predsedstva in centralnega komiteja ZKJ in dodal: »Naša partija je zmeraj gojila ta živi, neposredni stik s partijskim članstvom, celo v času ilegale, ko to ni bilo lahko, da sploh ne omenjam naše prakse med narodnoosvobodilno vojno. Danes to ni nič manj potrebno, čeprav imamo razvit sistem informiranja. Komuniciranje s papirji — na to sem zmeraj opozarjal — je treba v organizaciji kakršna je Zveza komunistov, skrčiti na zares neizogiben obseg. Čimveč je treba delati konkretno in nastopati v raznih okoljih.«
Prav tako klene, jasne in odločne so bile besede tovariša Tita slabo leto dni prej — na 8. kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije — ko je delegatom spregovoril o nadaljnjem razvoju samoupravne socialistične demokracije ter o kolektivnem delu in odgovornosti. Med drugim je takrat dejal:
»Delegatski sistem in nadaljnji razvoj socialistične samoupravne demokracije terjata, da v vseh samoupravnih in državnih organih, v delegatskih skupščinah, forumih in organih družbenopolitičnih organizacij popolnoma uveljavimo in spodbujamo kolektivno delo... Mislim, da nas k takšnemu načinu dela obvezuje s svojim bistvom naš samoupravni sistem. Takšna metoda in oblike organizacije izvirajo posebej iz potrebe, da delegatski sistem nemoteno deluje in se izpopolnjuje. Zato bi se morali že zdaj lotiti pretresanja takšnih metod in oblik ter postopoma preiti h kar najširšemu uresničevanju vsega tega.
O teh vprašanjih sem veliko razmišljal. Trdno sem prepričan, da bi tak način dela še bolj uveljavil kolektivno delo in odgovornost, da bi pripomogel k nadaljnji demokratizaciji dela vseh samoupravnih in političnih organov in preprečil uveljavi ian je Hderskih in drugih
nezravin ambicij. Z eno besedo, delo bi postalo učinkovitejše, odnosi med ljudmi pa boljši in bolj človeški...«
Kolikšen pomen morata imeti ti dve prvini našega samoupravnega življenja, je razvidno tudi iz novoletne poslanice, ko je med drugim še posebej poudaril:
»Zato nas čakajo resne naloge v boju za kar najbolj učinkovito delovanje našega sistema in zato, da ga obvarujemo deformacij, ki mu grozijo. V tej zvezi bi želel tudi tokrat poudariti pomen uvajanja ko-
Samoupravljanje se v Jugoslaviji ni pojavilo nenadoma, pač pa predstavlja kontinuiteto socialistične revolucije, krono njene ustvarjalnosti. To je praktičen izraz Titove smeri v boju za socializem. Samoupravljanje je najbolj življenjska značilnost socializma kot svetovnozgodovinskega procesa in ima realno osnovo, korenine in začetek v oboroženi revoluciji, kakor ima teoretično osnovo v delih klasikov marksizma, v praksi pariške komune, v praksi sovjetov iz leninskih let socialistične graditve v Sovjetski zvezi. Ko je govoril tovariš Tito o samoupravljanju, je poudarjal, da ta ideja ni ... »neko naše epohalno odkritje v nadaljnjem razvoju znanosti marksizma in leninizma, nekakšen naš novi eksperiment na poti graditve socializma ... Ta znanost vsebuje bistvo našega samoupravljanja. Toda to dejanje je epohalnega pomena predvsem zato, ker mu marksistična znanost pripisuje enega najbolj bistvenih, če že ne najbolj bistveni pomen v spremembi odnosov v proizvodnji in delitvi v družbi, pa tudi zato, ker se uresničuje prvič v zgodovini... v neki majhni in zaostali državi, kakršna je naša«.
Titova misel o samoupravljanju je pomenila nastanek nove strani v zgodovini socialistične graditve. To je bila vizija socializma, katerega osnovni subjekti
samoupravnih oblik, nove, še bolj samoupravne vsebine. Iz ogromne zakladnice njegovih misli, ki nam bodo še dolgo napotilo za akcijo, naj omenimo samo nekatere.
V ekspozeju na prvem izrednem zasedanju ljudske skupščine FLRJ, 26. julija 1950, je o predlogu temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji po delovnih kolektivih med drugim dejal:
»Ta naš zakon o izročitvi tovarn, podjetij itd. v upravljanje delovnim kolektivom je logična posledica razvoja socialistične graditve naše države. To je dosledno nadaljevanje vrste ukrepov, ki jih izdaja naša ljudska oblast na svoji nezadržni poti v socializem... Morda kdo misli, da bo ta zakon prezgoden, da delavci ne bodo mogli obvladati zapletene tehnike upravljanja tovarn in drugih podjetij. Kdor tako misli, se moti. Tako gledanje na to vprašanje bi pomenilo, da nimamo zaupanja v naše delovne ljudi, pomenilo bi, da ne vidimo, kakšne ogromne ustvarjalne sile bo razvilo prav to upravljanje, kajti ta zakon bo našim delovnim ljudem še bolj odprl perspektivo njihove bodočnosti, bodočnosti vse naše skupnosti... Prav v procesu upravljanja, v neprekinjenem procesu dela in upravljanja, si
likanske in zgodovinske naloge in preden bodo toliko sposobni, da bi jih izvedli. Povedati moram, da sem srečen, da je bil moj strah nepotreben in da so delavci pravilno razumeh te naloge ter pokazali veliko aktivnost in ustvarjalno sposobnost prav v upravljanju tovarn in pri gradnji industrije v naši državi.«
Najbolj humana oblika družbenih odnosov
Že od vsega začetka je tovariš Tito poudarjal, da je samoupravljanje najbolj humana oblika družbenih odnosov in nas učil, da moramo v svojem samoupravnem prizadevanju predvsem zagotavljati tovariške odnose med ljudmi. »Zdaj je treba vztrajno delati, dobro gospodariti, treba je upoštevati vsakega človeka, potrebno je biti tovariš, sodelavec in učitelj, ne pa komandant,« je dejal ob obisku v Glini, 27. julija 1952. »Da pa boste lahko učitelji, se morate tudi sami učiti. Socialistična vzgoja in delo za prevzgojo ljudi sta nujen pogoj za razvoj socializma.«
Skupini ameriških javnih delavcev pa je 28. julija istega leta pojasnjeval: »Mi sodimo, da brez ekonomske demokracije, ki
stičnega sistema. Na zasedanju zvezne skupščine je, 29. januarja 1954, med drugim dejal:
»... Na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev in načel samoupravljanja delovnega ljudstva v gospodarstvu, politiki in na drugih področjih družbenega življenja je z ustavo določen in potrjen nov sistem, ki v praksi temelji na samoupravnih komunah. Proizvajalci in drugi državljani naše države pri tem vedno bolj sodelujejo, neposredno in po svojih predstavniških telesih, ne zgolj pri sprejemanju zakonov in političnih sklepov, pač pa tudi pri upravljanju drugih družbenih zadev. Izbojevali smo najpomembnejšo politično zmago, zmago nad silami in prizadevanji državnega kapitalizma in birokratizma. Naš najpomembnejši in, povsem opravičeno lahko rečem, zgodovinski korak v tem obdobju je v tem, da nismo zgolj premagali teh sil in prizadevanj, temveč tudi postavili temelje stalnemu in doslednemu procesu, v katerem se človeška družba osvobaja administrativnega šabloniziranja, etatistične togosti in birokratične samovolje.«
Predsednik Tito nas je v preteklosti neštetokrat opozoril, da dobro samoupravljanje terja tudi učinkovito dejavnost družbenopolitičnih organizacij.
Te misli so danes še prav tako žive in aktualne kot takrat, ko jih' je izrekel naš predsednik. Isto velja tudi za njegovo misel, povedano na VII. kongresu ZKJ, 22. aprila 1958, v Ljubljani:
»Zveza komunistov Jugoslavije in njeni člani kot posamezniki morajo biti zavestni pobudniki nenehnega razvoja socialistične demokracije. Ne smejo dovoliti, da bi birokratske metode in razne lokalistične težnje zavirale pravilni in normalni razvoj družbene skupnosti kot celote. Interese posameznikov in lokalnih gospodarskih ter drugih enot morajo usklajevati z interesi vse skupnosti. Komunisti ne smejo dovoliti, da bi kaka gospodarska organizacija ali enota zaradi svojih sebičnih ciljev povzročala škodo drugim organizacijam in gospodarskim enotam. Odnosi med posameznimi gospodarskimi podjetji in drugimi proizvodnimi organizacijami, kakor tudi ustanovami, morajo temeljiti na medsebojni koristi in medsebojni pomoči.«
Izredni uspehi
osvobojenega
proletariata
Te nauke tovariša Tita je naša socialistična praksa izoblikovala
deli smo, da je večina našega delavskega razreda mlada ... toda videli smo, da so naši mladi delavci pokazali občudovanja vreden polet in zmožnost, osvojiti si tehniko proizvodnje raznih zamotanih strojev, opreme za nove tovarne in električne centrale. Problem, kako šolati in vzgajati nove sposobne kadre, ki jih je nagla industrializacija čedalje bolj terjala, je bilo mogoče rešiti prav s tem, da izročimo tovarne in podjetja v upravljanje delavskim kolektivom, ki so, kakor se je pokazalo, v tstn pogledu dosegli izredne uspehe.«
Na prvem mestu — človek
Delavsko samoupravljanje, ki je ustvarilo pogoje za spreminja-
mora biti v socializmu na prvem mestu človek, proizvajalec in ustvarjalec, ne glede na nacionalno pripadnost,« je zapisal 1. decembra 1969 v Borbi. »Socializem je tudi zgodovinski proces socialne in nacionalne osvoboditve osebnosti, kar mora pripeljati do tega, da postane človek dejanski gospodar svojega življenja in dela ... Globok humanizem je preveval naše delavsko gibanje s KPJ na čelu v predvojnem obdobju, v revoluciji in mirnodobni gradit vi, razodeval pa se je tako v ciljih, ki smo jih postavili, kakor tudi v metodah boja in ustvarjanja nove družbe. Vodila nas je resnična skrb za človeka, zato smo med narodnoosvobodilno vojno sprejemali sklepe in uporabljali metode, ki so bile s stališča klasičnih vojaških doktrin
lektivnega dela in odgovornosti. To je ena bistvenih značilnosti naše samoupravne demokracije, za našo večnacionalno skupnost pa tudi enega izmed temeljev njene stabilnosti. Kolektivni način dela pomeni enotnost misli in akcije, kar je še posebej pomembno za delovanje ZK.«
Vsem tistim pa, ki menijo, da uvedba predsedujočega z enoletnim mendatom ogroža kontinuiteto in stabilnost razvoja, je že v Karadjordjevem odgovoril:
»Kontinuitete- in stabilnosti ne zagotavljajo posamezniki, marveč politika, ki jo določajo Zveza komunistov in njena vodstva in ustrezno ravnanje vodilnih ljudi. To, kar bi lahko spodkopavalo stabilnost, je ustvarjanje ozračja karierizma in medsebojnega boja za oblast in osebne pozicije. Mi pa smo s takšno našo usmeritvijo ustvarili pogoje za to, da tudi te nevarnosti odvrnemo.«
V.
in graditelji so samoupravno organizirani neposredni proizvajalci. Govoriti o samoupravljanju je Titu zmeraj pomenilo govoriti o demokraciji, o oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. S samoupravljanjem kot ogrodjem Titove revolucionarne misli in dejanj so neposredno povezana tudi njegova plodna razmišljanja o vseh drugih vidikih boja za socializem.
Zaupanje v ustvarjalno moč delovnih ljudi
V minulih tridesetih letih, odkar smo v Jugoslaviji izvolili prve delavske svete, je socialistično samoupravljanje postalo neločljiv sestavni del našega življenja in vsega družbenega delovanja delovnih ljudi, doživljalo pa je tudi številne spremembe in dopolnitve, napake in slabosti. Tovariš Tito je ves ta čas usmerjal naš samoupravni razvoj, spodbujal iskanje novih, še bolj
bodo vsi delavci pridobili potrebne izkušnje. Spoznali bodo ne samo proces dela, temveč tudi vse probleme svojega podjetja... Od delovnih ljudi v mestih in na vasi je odvisno, kako hitro bodo dočakali srečno prihodnost, pa tudi od njihove prizadevnosti, od tega, da bo čim manj tistih, ki stoje ob strani in da bo vsakdo dal vse od sebe, v vsakdanji borbi za izpolnitev petletnega plana, za povečanje produktivnosti dela in za proizvodnjo več in boljših potrošnih predmetov, ki jih potrebujejo državljani naše socialistične države«.
Dve leti kasneje je predsednik Tito v Niški Banji govoril:
»Delavce smo osvobodili prejšnjega sistema ukazovanja in zdaj ni potrebno, da bi jim takšen sistem znova vsiljevali, ker so naši delavci pokazali zelo veliko zrelost. Tedaj, ko sem imel pred skupščino poročilo o delavskem upravljanju v gospodarstvu, sem se še zmeraj nekoliko bal, da bomo imeli še mnogo težav, preden bodo delavci razumeli te ve-
jo danes zelo smelo uresničujemo, ni politične demokracije; politične demokracije pa v državi, ki je bila zaostala in v kateri je mnogo predsodkov, ni mogoče ustvariti čez noč, z dekreti. Razvijati se mora postopno, ker je še mnogo nazorov, ki bi utegnili ovirati družbeni razvoj. V tujini ne upoštevajo tega elementa prevzgajanja, potrebe, da morajo ljudje polagoma priti do spoznanja in da je nujna tudi določena mera — da se tako izrazi m — prisile, dokler tega spoznanja ne osvojijo. Prisila mora biti, ker gre za revolucijo, ki nikoli ni bila lahka zadeva. Revolucija je rojstvo, vsako rojstvo pa je, kakor tudi umiranje, bolečina. Tudi rojstvo nove družbe ni brez bolečin. Trudimo se, da bi ga čim lažje obvladali, da bi bila ta bolečina čim blažja in da bi našli najboljšo pot za celotni družbeni razvoj.«
Tovariš Tito je tudi nenehno poudarjal, da je samoupravljanje družbeni proces in da si morajo vse zavestne družbene sile prizadevati za izpopolnjevanje oblik in vsebine našega sociali-
predvsem Zveze komunistov in sindikata.
Še kako potrebujemo partijo in sindikat
V pogovorih z delegacijo 3. kongresa Zveze sindikatov Srbije je, 11. februarja 1954, dejal:
»Jasno je, da so sindikati potrebni in je njihova vloga zelo velika, saj so najpomembnejši dejavnik delovnih ljudi, ki je odgovoren za pravilno funkcioniranje samoupravljanja delavskih kolektivov v podjetjih, za šolanje in spodbujanje socialistične zavesti. dejavnik, ki mora ustvarjati koordinacijo v proizvodnji, sodelovati pri pravilni razdelitvi dohodka itd. Naša država je bila zaostala, imela je le maloštevilen proletariat in še danes dopolnjujejo delavski razred ljudje z vasi, ljudje, ki imajo še mnogo ostankov starega. Tem ljudem še vedno manjka zavesti in smisla za organizacijo, ki ju ima industrijski delavec — in zato jih je treba pač vzgajati...«
v konkreten program dejavnosti j samoupravljalcev in njihovih ' družbenopolitičnih organiza cij. Delovni ljudje so vse bolj razvijali svoje ustvarjalne zmožnosti in samoiniciativo — torej tiste zmožnosti, ki jih je zaviralo centralistično upravljanje. O teh naših uspehih je govoril predsednik Tito na I. kongresu delavskih svetov, ki je bil 25. junija 1957 v Beogradu.
»Te dni mineva sedem let od tedaj, ko je bil sprejet zakon o izročitvi tovarn in podjetij v upravljanje proizvajalcem, delovnim ljudem naše države. To je bilo eno najpomembnejših, lahko rečemo eno izmed zgodovinskih dejanj v razvoju naše socialistične družbene ureditve ... Takrat je vladalo še nezaupanje, ali bo naš mladi delavski razred sposoben za tako zamotano vlogo, kakor je upravljanje tovarn in podjetij. Mi pa nismo dvomili o našem delavskem razredu, ko smo sprejemali zakon. Kajti že tedaj smo se lahko v praksi prepričali o njegovih ustvarjalnih zmožnostih. Da, ve-
nje državne lastnine v družbeno lastnino in za, preseganje etatističnih odnosov, je v proizvodne, družbenoekonomske ter politične odnose v celoti vneslo revolucionarne spremembe ter hkrati omogočilo, da se je na vseh področjih življenja razvilo tudi družbeno samoupravljanje in se uveljavilo kot temelj naše celotne p>olitične in družbene ureditve. Tovariš Tito je ves ta čas z izjemno pozornostjo usmerjal in spodbujal ta razvoj, ogromno vero v delovnega človeka, grajal slabosti in odklone ter kazal pot v prihodnost. »Pred seboj imamo zanesljivo perspektivo — komunizem,« je dejal v Valjevu 18. maja 1967. »Govoriti danes o komunizmu ni več utopija. Ne glede na vse scile in karibde zanesljivo korakamo proti cilju, ko bodo ljudje živeli človeka vredno življenje, ko se bodo v bratski skupnosti, na katero bomo jx>no-sni, osvobodili vsega, kar jih je nekoč omejevalo. Že danes smemo biti ponosni, že danes nas po svetu občudujejo.«
In hkrati je opozarjal:
»Zmerom smo poudarjali, da
nerazumljive. Znano je na primer, da smo v najtežjih ofenzivah dajali prednost boju za reševanje ranjencev. Z vizijo novega položaja osvobojenega človeka smo uničili star družbeni sistem ter gradili novo socialistično družbeno ureditev. Ena izmed bistvenih značilnosti naše socialistične graditve je bila ravno v tem, da nas ni obremenjeval dogmatizem in da nismo dovolili, da bi nam velike težave, na katere smo zadevali, zameglile pogled v prihodnost in omajale naše zaupanje v ustvarjalno moč delavskega razreda.«
Iz vseh govorov, člankov in referatov predsednika Tita v minulih tridesetih letih našega samoupravnega socializma nenehno veje stara delavska težnja po učinkoviti oblasti združenega dela. Nič kolikokrat je poudarjal:
»Brez odločilne vloge delavskega razreda na vseh področjih družbenega razvoja ni samoupravnega socializma.«
Tozaupanje v ustvarjalno moč delavskega razreda je tudi temeljni kamen naše nove ustave
in kasnejšega zakona o združenem delu. Leto dni po sprejemu nove ustave, 4. marca 1975, je tovariš Tito dejal:
»Bistvene spremembe v družbenih odnosih ne izhajajo iz nove ustave same po sebi. Lahko so rezultat samo vztrajne in vsakodnevne aktivnosti delovnih ljudi in vseh družbenopolitičnih dejavnikov... Resda smo v skladu z ustavo oblikovali nov mehanizem družbenega odločanja, v katerega so tako ali drugače vključeni vsi ljudje, ki živijo od dela. Toda v temeljnih organizacijah združenega dela, v interesnih skupnostih in dograjevanju delegatskega sistema se prepočasi uveljavlja kakovostno nov odnos in je še vedno mnogo ostankov starega ... Nepretrgap. boj s problemi in protislovji, ki se zmerom znova pojavljajo, in nepretrgano iskanje novih rešitev ob krepitvi kohezi je in enotnosti socialističnih sil in predvsem Zveze komunistov Jugoslavije — to je potemtakem revolucionarnost. V nasprotju s tem pa neodgovorno kritizerstvo ali demago-ške fraze spodkopujejo enotnost in s tem tudi akcijsko sposobnost tiste družbene sile, ki je nosilec napredka’naše družbe. V zvezi z uspešnim delovanjem novega družbenoekonomskega in političnega sistema nas čakajo še velike naloge. Uresničevanje teh nalog terja, da vsi družbenopolitični, državni, samoupravni in
spomnimo na prva povojna leta. To so bila leta nečloveških naporov naših ljudi, predvsem mladine pri obnovi in graditvi poru-" šene države, pri utrjevanju nove ljudske oblasti. Pri tem ustvarjalnem poletu in samopožrtvo-valnosti nas ni moglo nič zavreti — niti pomanjkanje sredstev in strokovnih kadrov niti odpor notranjih in zunanjih sovražnikov. Z enakim poletom smo stopili v etapo razvoja naše družbe na novih samoupravnih socialističnih temeljih. Prav letos minevata dve desetletji in pol od revolucionarnega sklepa o ustanovitvi prvih delavskih svetov. V tem času se je samoupravljanje razvijalo in prenašalo na druga območja družbenega življenja. Delavski razred se je v čedalje večji meri in na čedalje širših področjih družbene reprodukcije odločal o'pogojih, sredstvih in rezultatih svojega dela, to je skupnega družbenega dela. Zato smo v celotnem materialnem in družbenem razvoju dosegli tako velike usjjehe.«
Titova misel o samoupravljanju je torej misel našega delavskega razreda Predsednik Tito je s svojo revolucionarno prakso v svojih vizionarskih razmišljanjih o naši samoupravi in njenem nadaljnjem razvoju dokazal, da je tudi najbolj zapletena teoretična vprašanja mogoče povedati jasno in razumljivo — kot da bi
drugi organi ter organizacije še bolje delujejo in sodelujejo. Vsakdo mora biti popolnoma odgovoren za tisti del zadev, ki mu jih je zaupala družba ... Morda je dobro, da se tudi danes
delavski razred sam spregovoril o sebi, o svoji družbi, o svoji prihodnosti — iz globine svoje družbene biti, in to odkrito, brezkompromisno, iskreno in pošteno.
Pred nami so danes naloge pri uresničevanju našega novega družbeno ekonomskega in političnega sistema. V središču tega sistema, kakor smo si ga zamislili in postavili, so človek, njegova svoboda in sreča, njegove pravice kot proizvajalca in samouprav Ijalca, njegovi neposredni in dolgoročni interesi. Prav to pa je smisel in namen revolucionarnega boja našega delavskega razreda in njegove komunistične avantgarde.
Idejnopolitična in akcijska enotnost zveze komunistov na podlagi demokratičnega centralizma bo tudi v prihodnje, tako kot doslej, -poroštvo naših uspehov in zmag. To je poglaviten pogoj za nadaljnji raz voj socialistične samoupravne družbe in za krepitev enakopravnosti, bratstva in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije.
Zveza komunistov se mora posebej stalno bojevati proti tistim, ki si z izkoriščanjem objektivnih težav in protislovij našega razvoja prizadevajo onemogočiti usklajevanje različnih interesov po demokratični poti. Kajti s tem v bistvu oporekajo enakopravnost narodov in narodnosti in odločilno vlogo interesov delavskega razreda.
Komunist se mora čutiti svobodnega, enakopravnega in potrebnega delavskemu razredu. Ustvarjalni dialog lahko poteka samo v ozračju demokratičnih in tovariških odnosov med ljudmi, ki svobodno izražajo svoje mnenje o vsakem problemu, da bi skupno izoblikovali stališča in začeli akcijo.
Komunistom je nujno potreben vsakodnevni dialog in dogovor z drugimi delovnimi ljudmi neposredno na delovnem mestu, na zboru, sindikalnem sestanku, delavskem svetu ipd. Tukaj, ne pa za zaprtimi vrati, je treba odkrivati bistvene probleme svojega okolja, odgovorno sprejemati stališča in najti boljše rešitve.
Politika zveze komunistov je tudi izraz interesov in hotenj mladih rodov, ki vidijo svojo bodočnost v socialističnem samoupravljanju in ki pripravljeni prevzemajo odgovornost za njegov nadaljnji razvoj. Delavski razred je nosilec socialistične revolucije in zato je nujno, daso v vrstah njegove avantgarde v večini neposredni proizvajalci.
V sodobnem tehnološkem procesu proizvodnje je tudi doktor znanosti tako kot delavec za stružnico — neposredni proizvajalec.
(Poudarki iz govora tovariša Tita na XI. kongresu ZKJ)
stran 6
5. maja igg0
Vselej povezan z delavskim razredom in ljudstvom
»... .Nam, Titovim sodobnikom je težko vsestransko oceniti ves objektivni pomen njegovega dela. Kot priče Titove besede in akcije od njegovih prvih zgodovinskih korakov pa vemo, da sta le-ti bili gibalna sila mnogih naših poglavitnih odločitev na usodnih družbenih prelomnicah. Zato je Titovo delo eden tistih zgodovinskih pojavov, ki bodo trajno navdihovali socialistično in vsako napredno misel in akcijo naše družbe.«
»V zgodovini človeške družbe so se zmerom pojavljali vizionarji, ki so sanjarili o tem, kako bi morala biti prihodnost rešena tegob sedanjosti. Mnogi filozofi so po svojem subjektivnem pojmovanju razlagali svet in mnogi kritiki so odkrivali njegove napake. Mnogi razredi in družbene skupine so se trudili spremeniti svoj podrejeni družbeni položaj. Zmerom znova so se formirale nove idejne konstrukcije, modeli etičnih in humanističnih načel o odnosih med ljudmi, da bi svet postal bolj pravičen in boljši. Večina jih je po svoje, v večji ali manjši meri, prispevala k razvoju družbene zavesti. Svet pa so mogla dejansko spreminjati le tista gibanja in tisti razredi, ki so se za spremembo družbe borili s pravimi sredstvi in potmi, ki so ustrezale globljim spoznanjem resnice, izvirajoče iz objektivne nujnosti, kot tudi tisti ljudje, ki so znali svoja gibanja in razrede oborožiti s takimi sredstvi in s takimi spoznanji in ki so se bili zoper stihijne nujnosti zmožni boriti prav z njihovimi lastnimi zakoni in sredstvi.
Nobeni objektivni pogoji sami po sebi ne morejo spremeniti družbe, če človeška misel in spoznanje ne postaneta zavesten ustvarjalec in uresničevalec sprememb. In nasprotno, zmaguje samo tisto gibanje, ki je sposobno spoznavati nujnost ter iskati v n je j izhodiščno osnovo za revolucionarne spremembe.
Prav tu se začenja velika Titova vloga v zgodovini delavskega razreda in narodov Jugoslavije. Zakaj Tito je tista vodilna ustvarjalna osebnost našega revolucionarnega delavskega gibanja, ki je komunistično partijo Jugoslavije oborožila z največ spoznanji in sredstvi, kar ji je zagotovilo uspehe in zmage.
Da bi lahko razumeli uspehe, ki so jih dosegli delavski razred in narodi Jugoslavije v zadnjih treh desetletjih, moramo imeti pred očmi medsebojno povezanost zlasti treh dejavnikov: vse večji in vse bolj zavesten odpo'r delavskega razreda, kmečkih množic in vseh drugih demokratičnih in antifašističnih sil jugoslovanske družbe po uvedbi še-stojanuarske diktature leta
1929; nadalje pozitivne procese v razvoju idejne in politične situacije partije in njene notranje politične strukture, kar je ustvarilo pogoje za konec frakciona-ških bojev; in končno dozorevanje in utrditev pogojev za notranjo enotnost partije na podlagi premagovanja neživljenjskega doktrinarnega frakcionaštva, oportunističnega kot tudi sek-tašnega tipa, in nagla krepitev notranjih sil v partiji, se pravi ljudi in njihove zavesti, ki so bili sposobni nositi te procese v partiji, kar je dobilo svojo končno afirmacijo s Titovim prihodom na čelo Komunistične partije Jugoslavije.
Prihod Tita na čelo partije in formiranje novega vodstva sta pomenila za našo partijo predvsem uveljavljanje dveh načel, ki sta odigrali v usposabljanju partije za bližnje revolucionarne bitke odločilno vlogo.
V nasprotju s prejšnjim prevladujočim doktrinarnim in formalističnim načelom discipline in enotnosti, ki pa kljub svoji krutosti vendarle ni moglo preprečiti frakcionaštva, se je partija konsolidirala na podlagi dejanske enotnosti v boju za aktiviranje revolucionarnih energij ljudskih množic, se pravi na bazi take enotnosti, ki je zrasla iz enotnih spoznanj partijskih organizacij in članstva v odnosu do tekočih nalog revolucionarnega boja in iz sposobnosti partijskega vodstva, da doseže tako enotnost spoznanj. Tito, ki je stalno vztrajal na monolitnosti partije in na discipliniranem izpolnjevanju sklepov, je zmerom znova poudar jal, da mora temeljiti na enotnosti pogledov in koncepcij. Taka
enotnost pa se doseže samo z nenehnim preverjanjem politike partije v akciji ljudskih množic, ne pa s spopadanjem od teh množic ločenih frakcij elite.
In drugič, prav zato je Titov prihod na čelo partije pomenil tudi končno uveljavljanje naslednjega načela vodilne vloge partije v določanju metod in poti boja za dolgoročne revolucionarne cilje delavskega razreda: boriti se za množice in v množicah z bitkami za njihove vsakodnevne zahteve in cilje, s konkret-
nimi vsakodnevnimi akcijskimi zvezami in sodelovanjem, z vsemi družbenimi silami in gibanji ali celo kratkomalo z enostranskim podpiranjem takih gibanj in političnih sil, ki so v danih okoliščinah lahko in ki so objektivna opora ali zaveznik delavskega razreda v boju zoper obstoječi družbeni sistem ali določeno politiko revolucionarnih virov. To je bila koncepcija »partije množic« v nasprotju s koncepcijo partije kot doktrinske sekte.
Tako resnično marksistično in
leninsko koncepcijo partije je mogel v naših razmerah formulirati in se zanjo boriti samo človek, ki je bil sam vselej povezan z delavskim razredom in ljudstvom in ki je imel izreden talent, da čuti in da najbolj ustrezno formulira njihove težnje in zahteve, pri tem pa ne pride pod vpliv oportunizma, ki so mu dostikrat podlegali ljudje s pretvezo taktičnega manevriranja, prakticizma in boja za vsakdanje zahteve. Pred takimi odkloni je Tita varovalo to. da je bil njegov pogled vedno uprt v prihodnost, v dolgoročne revolucionarne naloge delavskega gibanja, v prizadevanju, da partija s svojo akcijo in svojim idejnim ter političnim vplivom poveže boj delovnih množic za vsakdanje zahteve in neposredne cilje socialne, demokratične, kulturne in napredne narave sploh prav s.temi dolgoročnimi revolucionarnimi cilji delavskega razreda.
Tisto, za čemer so težili jugoslovanski komunisti s Titom na čelu. je bila torej revolucionarna partija marksistično-leninskega tipa, ki pa je bila hkrati sodobna in originalna tvorba jugoslovanskega delavskega gibanja, vsestransko prilagojena danim potrebam in pogojem boja delavskega razreda in naprednih sil Jugoslavije.
Samo taka partija je lahko v usodnih zgodovinskih dilemah tik pred drugo svetovno vojno pokazala prave poti, sile. sredstva in zaveznike v boju proti najmočnejšemu razrednemu in nacionalnemu sovražniku, ki so se z njim delavski razred in narodi Jugoslavije kdaj spopadli. Samo taka partija je bila sposobna povezati boj za nacionalno osvoboditev z ljudsko demokracijo in socialistično revolucijo ter stihije; destruktivno moč revolucionarnih množic spremeniti v revolucionarno družbeno ustvarjalnost...«
Iz govora Edvarda Kardelja na slovesni seji CK ZKJ dne 28. decembra 1967
Mika Špiljak
Srečanja s Titom
S tovarišem Titom sem se večkrat srečal. Vedno mi je ostal v spominu enak vtis: Tito je osebnost, ki osvaja s svojo neposrednostjo, enostavnostjo; o najpomembnejših stvareh je govoril tako prepričljivo, jasno in pristno, da ga je lahko vsak razumel.
Prvič sem se srečal s tovarišem Titom v Zagrebu 1940. leta na šesti pokrajinski konferenci SKOJ.
Takrat smo se ilegalno zbralj v menzi vojvodinskih študentov v Gajevi ulici. Drugi dan zasedanja, v nedeljo popoldne, je predsedoval Ivo Lola Ribar. Naenkrat je pogledal na uro in odšel iz dvorane. Ko se je vrnil, je prišel z njim lepo oblečen človek, ki ga nisem poznal. Njegova osebnost me je vznemirila, ker je s svojo eleganco izstopal od ostalih. Videl sem, da so podobno občutili tudi drugi. Presenečenje je bilo toliko večje, ko je ta ponosni človek
prevzel besedo. Govoril je o nalogah mladine, o obnovljeni skojevski organizaciji. Iz besed je bilo razbrati, da je odlično informiran o vsem. Govoril je tako enostavno, jasno, da smo ga vsi zelo dobro razumeli in nepremično požirali vsako njegovo besedo.
Ob koncu konference je govoril Ivan Milutinovič. Ko je nekaj pojasn jeval, je dejal;
»Tako kot je rekel tovariš generalni sekretar naše partije...«
Presenečenje je bilo takrat popolno, vsi prisotni so bili skoraj zbegani, počutili so se nelagodno, ker je bil v naši sredi generalni sekretar Komunistične partije Jugoslavije, tisti človek, ki ga je na konferenco pripeljal ivo Lola Ribar. Na mah je bilo jasno, od kod je tako dobro poznal stvari, govoril o skojevskem gibanju, o aktualnih nalogah mladine v tistem času, ko je vojna vihra tresla Evropo, ko je fašistična nevarnost neposredno grozila naši domovini. Hkrati pa smo bili ponosni, da je bil med nami generalni sekretar naše partije, ta preprost, neposreden in prisrčen človek.
Tega srečanja s tovarišem Titom ne bom nikoli pozabil, za vedno mi bo ostalo v spominu, vtisi, ki sem jih dobil, pa so se potr jevali na vsakem kasnejšem srečanju z njim. Teh srečanj je bilo še mnogo, posebno v obdobju po osvoboditvi.
Moja povojna srečanja s tovarišem Titom so bila, glede na dolžnosti, ki sem jih opravljal, bolj ali manj pogosta. Kot sekretar Mestnega komiteja KP Zagreba sem se, takoj po vojni, zelo pogosto srečeval. ko je tovariš Tito prišel v glavno mesto Hrvaške.
Zbranim je govoril o boju za priznanje nove Jugoslavije, za njeno mednarodno uveljavitev in sploh o razvoju mednarodnega položaja. Posebno so nam bile dobrodošle njegove pripombe v zvezi z izgradnjo našega novega družbenopolitičnega sistema. Vedno sta me navduševali preudarnost in daljnosežno^ njegovih opažanj, globoka upravičenost vseh nj ivih pripomb. Tako nas je nehote privedel do resnic, ki so se nam potlej zdele same po sebi razumljive. Sam ni ukazoval, temveč je napotil ljudi, naj sami poiščejo najboljšo rešitev v določenem obdobju razvoja. V tem je bila Titova moč; s
Kakršni smo bili s Titom, bomo tudi poslej
Tito. Gradila sta ga Partija in boj za uveljavljanje pravic delavskega razreda. Kalil se je v ■ brezštevilnih revolucionarnih akcijah, dozoreval v konsolidaciji KPJ in zgradil lik komunista, ki je postal pojem preudarnosti, revolucionarnosti, humanosti...
Ustvaril je lik novega revolucionarnega voditelja in državnika. Ta lik komunista je gradil v vseh letih svoje revolucionarne in državniške aktivnosti. Gradil ga je v dejanjih, zgodovinskih dejanjih, v vseh obdobjih svojega političnega delovanja, v predvojnem času in kasneje, ko smo postavili temelje nove Jugoslavije in uresničevali vizijo osvobojenega delavca — samoupravljavca, na temeljih pridobitev narodnoosvobodilnega boja, ko so jugoslovanski narodi izoblikovali edino možno medsebojno vez — bratstvo in enotnost. Vselej je verjel le v moč ljudskih množic in niso se mu izneverile, ker so čutile pravilnost in daljnosežnost njegovih odločitev.
Te pa so izoblikovale našo današnjo stvarnost, ki jo sprejemajo, zanjo žive in delajo vse generacije. Treba je reči, da smo skupno z Zvezo komunistov in Titom tako v oboroženi vstaji in
povojnem razvoju socialistične, samoupravne in neuvrščene Jugoslavije izvojevali svoje številne najplemenitejše zmage, sedanja mlada generacija pa se bo še bojevala in nadaljevala pot, ki jo je začrtala skupaj s svojo revolucionarno avantgardo — Zvezo komunistov in njenim prvim borcem — tovarišem Titom.
Za mladino, ki je neločljivi del in porok za kontinuiteto naše revolucije, je naša večnacionalna socialistična in samoupravna skupnost izraz njenih najbolj naprednih teženj, za katere se je bojeval in jih uresničil Tito s soborci — revolucionarji in ki so postale samoumevni del naše stvarnosti. Pravzato mlada generacija s svojo vsakodnevno aktivnostjo dokazuje in potrjuje svojo neomajno pripravljenost nadaljevati odločen boj za revolucionarno preobrazbo naše družbe po poti, ki sta jo začrtala Zveza komunistov Jugoslavije in Tito.
To pa je tudi najboljši porok, da bo naša socialistična samoupravna neuvrščena skupnost enakopravnih narodov in narodnosti tudi v prihodnje napredovala in ostala Titova Jugoslavija. Tito je zapustil delo trajne vred-
nosti, ki je postalo last vseh naših narodov in narodnosti, slehernega izmed nas. Vpleteno je v vse naše bivanje, neizbrisno je vtkano v naše življenje, oblikovalo je mlado generacijo. Tito je bil vselej in povsod velik prijatelj naše mladine, vanjo je verjel, spodbujal njeno kritičnost in ustvarjalni nemir, hkrati pa je bil in ostal njen vzor, njen učitelj. Njegov lik in dejanja so izraz najnaprednejših teženj vseh naših delovnih ljudi, narodov in narodnosti, simbol boja proti nacionalnemu, ekonomskemu in kulturnemu hlapčevanju.
Njegovo ime in delo sta neločljivo povezana z rastjo in utrjevanjem 'avantgarde delavskega razreda, KPJ in ZKJ. Kot je ob neki priložnosti izjavil sam, ga je partija sprejela kot neukega mladeniča in ga vzgojila. Toda zaradi njegovih izjemnih osebnih sposobnosti, predanosti partiji in njeni ideji, je iz njega ustvarila revolucionarnega voditelja, ki ga je potrebovala, da bi lahko z njim in z njegovim vizionarskim vodstvom uspešno izvedla svojo revolucionarno zgodovinsko vlogo, vodila jugoslovanske narode v boju za nacionalno in socialno osvoboditev, k preseganju umetno razpihovanega nacionalnega sovraštva ter jim na široko odprla pot svobodnega,
neodvisnega, enakopravnega in dostojanstvenega razvoja v svetu, ki jo obkroža. S takšnim delavsko-razrednim programom
kot izhodiščem za reševanje nacionalnega vprašanja, vzpostavljanjem in utrjevanjem enakopravnosti, bratstva in enotnosti, sta postala partija in Tito gibalna sila našega napredka, hkrati pa sinonim za Jugoslavijo.
Celotno izjemno bogato ustvarjalno Titovo delo, njegova kristalno jasna in brezkompromisna programska usmeritev niso postali le stvarnost jugoslovanskih narodov in narodnosti, temveč tudi simbol za napredne težnje številnih drugih narodov, ki se bojujejo za svojo svobodo, neodvisnost in napredek. Ugled, ki ga uživa, je Tito dosegel s svojim neutrudnim, požrtvovalnim revolucionarnim delom, z globoko vero v ustvarjalne moči delavskih množic in s smislom za vzgojo in ustvarjalno angažiranje stotisočev novih revolucionarnih kadrov pri skupnem delu. Ugled doma in v svetu si je utrdil tudi zato, ker se je znal vedno pravilno odločiti, predvideti pravilno pot, ker je deloval odločno in načelno. Tako je KPJ, jugoslovanske narode in narodnosti ter ZKJ vodil skozi preizkušnje in mimo številnih čeri, ob čemer smo se naučili braniti svojo neodvisnost in krepiti notranjo trdnost.
Vselej in povsod pa je deloval kot pravi humanist z globokim razumevanjem za človeka, njegove tegobe in slabosti. V vseh dejanjih so ga vodili interesi na-
šega delavskega razreda, socialističnega samoupravnega razvoja, želje, interesi in potrebe naših narodov in narodnosti.
Zaradi njegovega revolucionarnega delovanja in izjemne državniške modrosti spoštujejo Titovo osebnost ne le njegovi prijatelji. temveč tudi nasprotniki. Prav zato, ker je s Titom in ob njem zrasla in raste vrsta družbenopolitičnih delavcev, ki v najodgovornejših kolektivnih telesih povezujejo steze in usmerjajo nadaljnjo pot našega socialističnega samoupravnega razvoja, ' imenujemo Titovo delo hkrati delo Zveze komunistov, našega delavskega razreda ter vseh naših narodov in narodnosti. Titovo delo je pot, po kateri bodo tudi v prihodnje nadaljevali svojo revolucionarno ustvarjalnost naši narodi in narodnosti, združeni v trdni in bratski Jugoslaviji.
Takšna bo tudi prihodnost naše socialistične samoupravne in neuvrščene Jugoslavije, ki ji je dalo Titovo delo svoj neizbrisen pečat, ki pa je nesporno tudi rezultat naših skupnih prizadevanj za bogatejše, še bolj humane odnose med narodi in narodnostmi Jugoslavije ter za srečnejše in boljše življenje vseh narodov sveta, ki se še bojujejo za svojo ekonomsko ali nacionalno osvoboditev. Taki smo bili s Titom, taki bomo tudi poslej.
Franc Šetinc ^
poglobljeno analizo obstoječega in doseženega ter z nepobitnimi dokazi je znal pridobiti ljudi za svojo opredelitev. Temeljito znanje marksistične teorije družbenega razvoja pa mu je bilo opora za iskanje prave akcijske smeri. Pri tem ni slepo sledil teoriji in je s tem svojim odnosom vplival tudi na vse, ki so z njim delali.
Iz teh časov se spominjam, ko nam je pripovedoval, da sta izgradnja države in razvoj našega družbenega in gospodarskega sistema naša osnovna na-iogp. Poudaril je, da se bodo morali partijski kadri pri tem bolj angažirati in prevzeti vso odgovornost.
Ko govorim o mojih stikih s tovarišem Titom, lahko povem, da sem z njim najtesneje sodeloval, ko sem bil predsednik Zveznega izvršnega sveta. To je povsem razumljivo, če upoštevamo, da so bila to leta našega zelo viharnega razvoja, leta družbene in gospodarske reforme 1967 in 1968. S tovarišem Titom sva takrat imela pogovore o najrazličnejših vprašanjih in dilemah našega razvoja in vedno znova me je navduševala njegova pronicljivost, vedno je znal najti pravo razlago za navidez nera-
zumljiva gibanja v naši družbi, znal je opozoriti na možne rešitve tudi pri navidez najbolj zapletenih vprašanjih. Znal je svetovati, vendar je tudi vedno prisluhnil sobesedniku, da bi v pogovoru z njim preveril svoja stališča.
Kosem se leta 1974 spet vrnil v Zvezo sindikatov Jugoslavije in bil izvoljen za predsednika Sveta, sem se večkrat srečal s tovarišem Titom. Pri vsakem od teh srečanj sem se lahko ponovno prepričal o Titovi izjemni osebnosti. Srečanja so bila nova spodbuda pri uveljavljanju temeljnega principa našega samoupravnega socialističnega razvoja, v borbi za boljše življenje delovnega človeka, za odločilno vlogo delavskega razreda, v izgradnji vsega tistega, kar Jugoslavijo uvršča med edinstvene dežele sveta. Tito je z enakim zanimanjem spremljal ključna sistemska vprašanja našega razvoja in
mesto ter vlogo sindikata pri tem, kakor tudi navidez drobne stvari, od katerih je bil odvisen položaj delovnega človeka v družbi. Spominjam se, na primer, kako se je razjezil, ko smo govorili o počasni gradnji objektov za otroško varstvo. Vztrajal je pri
tem, da moramo prav v sindikatih doseči, da se bodo sredstva uporabila res za omenjene ustanove in ne za kaj drugega.
Rad bi se spomnil še na dve srečanji s tovarišem Titom. Prvo je povezano z uresničevanjem njegove zamisli o kolektivnem delu in odgovornosti v Svetu Zveze sindikatov Jugoslavije. Marca 1979. leta sem povedal tovarišu Titu. da smo opravili vse potrebne priprave za konkretno uresničitev njegove ideje v našem svetu, vključno z izvolitvijo predsednika za leto dni. Vprašal sem ga, če naj takoj začnemo uresničevati tak način dela ali pa naj počakamo, da podobno delo opravijo tudi drugje.Tovariš Tito mi je odgovoril: »Ne čakajte nikogar! Vaš kongres je tako sklenil in vas zadolžil, da vzpostavite kolektivno delo in odgovornost. Storite tako!« Za nas je bila to ohrabritev in že čez mesec dni, aprila 1979, smo Titovo idejo o kolektivnem delu in odgovornosti tudi v praksi uresničili v Svetu Zveze sindikatov Jugoslavije.
Zadnjič sva se s tovarišem Titom videla decembra 1979 v Karadordevem. Ob tej priložnosti sem
ga seznanil s pripravami za svetovno sindikalno srečanje »Sindikati in vprašanja razvoja«. Tovariš Tito je že tudi prej vedno podpiral zamisel o tem srečanju, ker je menil, da gre za zelo aktualna vprašanja sodobnega sveta, in da so sindikati in delavski razred dolžni reči svojo besedo pri iskanju odgovora. Ob tej priložnosti je v Karadordevem, poleg nekaj napotkov, povedal tudi mnenje, da skupaj s sindikati drugih dežel, ki ne stoje ob strani, nadaljujemo s pripravami za to srečanje.
Med pogovorom mi je tovariš Tito dal idejo za nov kongres samoupravljavcev Jugoslavije. Zanimalo ga je, kako na to gledamo v sindikatih in kakšno je moje osebno mišljenje o tem. Gre za značilno Titovo potezo, da se posvetuje o svojih idejah * s sodelavci. To posebnost sem pri njem opazil že pri številnih prejšnjih srečanjih. Ko je poslušal moje napovedi in nekatere pomisleke o nujnosti takega kongresa je dejal, da razlogi za razmišljanje in opozorila pravzaprav so, vendar je dokaj določno vztrajal, da do takega kongresa samoupravljavcev mora priti. »Tudi sam bi rad govoril na kongresu,« , je dejal.
Uspešno zunanjo politiko lahko izvajamo samo pod pogojem, da stalno izboljšujemo socialistične družbene odnose na podlagi samoupravljanja in nadaljnjega razvoja socialistične demokracije.
V vsakem pogledu so naši delovni ljudje gospodarji svoje usode in samostojnega razvoja. Toliko bolj so zato videti nesmiselna razna ugibanja o prihodnosti Jugoslavije. Ostaja takšna, kakršno so zgradili in kakršno gradijo njeni narodi in narodnosti.
Stalna rast produktivnosti dela je edina resnična podlaga za celoten gospodarski vzpon, za krepitev materialnega in socialnega položaja vsakega posameznika in za uspešno reševanje številnih bistvenih vprašanj družbenega razvoja.
Z graditvijo socialistične samoupravne družbe si ne prizadevamo, da bi uresničili nekakšne nedosegljive, zamišljene cilje in naloge, temveč želimo, da človek sebi zagotavlja življenjske razmere, ki ustrezajo stopnji družbenega in materialnega razvoja, da vsestransko razvija ustvarjalne sposobnosti in da resnično živi kot človeško bitje.
Republike in pokrajini, gospodarsko in politično enakopravne, sodelujejo med seboj ne samo kot državne skupnosti, temveč tudi kot samoupravni subjekti. Za njihove medsebojne odnose je vse bolj značilno prav tisto, kar je bistvo samoupravljanja sploh — svoboda, enakopravnost, soodvisnost, odgovornost in solidarnost.
Delovni ljudje in občani samoupravljala sami organizirajo svojo obrambo in samozaščito v delovnih in družbenopolitičnih skupnostih, na družbene, za to posebej organizirane ustanove, kot so jugoslovanska ljudska armada in varnostne službe, pa prenašajo samo nujne skupne zadeve. Tako v praksi zagotavljamo po-družbljanje obrambne funkcije, ki je v drugih družbenih sistemih odtujena od delovnega človeka. To je praktično uresničevanje marksističnega koncepta oboroženega ljudstva.
Za uspešno delovanje in nadaljnji razvoj našega sistema socialističnega samoupravljanja so izjemnega pomena družbenopolitične in druge organizacije, ki v okviru socialistične zveze sestavljajo fronto socialističnih sil na čelu z zvezo komunistov.
Zdaj gre za to, da praktično delo komunistov in članov socialistične zveze in drugih organizacij prilagodimo razmeram delegatskega sistema in da odpravimo zastoje in pomisleke, do katerih je prihajalo. Kajti prav takšna dejavnost je bistvena za razvoj naše socialistične samoupravne demokracije in socialistične družbe sploh.
'map
(Poudarki iz govora tovariša Tita na XI. kongresu ZKJ)
Smo dediči bogate dediščine
Tovarniške dvorane, šole, krajevne skupnosti, družbenopolitične organizacije je ogrnila žalost ob poslednjem slovesu od ljubljenega Tita. Žalne seje so se sinoči, danes zjutraj in dopoldne zvrstile po vsej Sloveniji.
V pretresljivem molku so delavci kamniškega Titana obudili spomin na velikega borca za ideale delavskega razreda, ki je del revolucionarne poti prehodil tudi v tem kolektivu. V Titanu se je kot mlad kovinar zaposlil leta 1911. Delavci so v sožalno brzojavko predsedstvu SFRJ zapisali, da je smrt Tita nepopisna izguba, njegovo delo in misel pa nam bosta vodnika in trden opornik v nadaljnjem boju za gradnjo naše samoupravne družbe.
V Ajdovščini so se na žalni seji zbrali v dvorani, v kateri je bila prav na današnji dan pred 35 leti ustanovljena prva slovenska vlada. Dan, ki je bil prejšnja leta praznik, so tokrat slavili v bolečini — pa tudi ponosno, saj je bil ta dogodek ena najbolj slavnih zmag, ki jih je slovenski narod izbojeval s Titom na čelu.
Tako je bilo po vsej domovini — žalne seje, molk, žalost, bolečina. Delovni ljudje in občani so se poslavljali od največjega sinu naših narodov z žalostjo, ki pa jo prevevajo tudi pogum, trdna volja nadaljevati Titovo veliko delo in pa misel — Jugoslavija je Tito, Tito je naša bodočnost, naše življenje, njegova pot je naša pot.
Doseženi razvoj socialističnih samoupravnih odnosov in proizva-| jalnih sil države nam daje možnosti, da gremo še bolj uspešno naprej. Imamo vse možnosti, da naprej razvijamo naš družbenoekonomski in politični sistem, da gradimo moderno gospodarstvo in da vse višje dvigamo življenjsko raven naših ljudi.
Zdaj delavci v združenem delu čedalje bolj celovito in uspešno uresničujejo položaj svobodnih in enakopravnih upravljalcev svojega dela ter pogojev in rezultatov svojega dela. Ustava in zakon o združenem delu sta postala močno orožje v njihovem boju proti še vedno navzočim odporom razvoju samoupravljanja, proti tehnokratizmu in birokratizmu ter drugim podobnim težnjam in pojavom, nasprotnim samoupravljanju in družbeni lastnini. Zdaj se ti odpori, težnje in pojavi lažje in uspešneje premagujejo, samoupravni položaj delavcev pa se stalno krepi.
Stalna rast produktivnosti dela je edina resnična podlaga za celoten gospodarski vzpon, za krepitev materialnega in socialnega položaja vsakega posameznika in za uspešno reševanje številnih bistvenih vprašanj družbenega razvoja. Naš samoupravni sistem, dosežena raven tehnične opremljenosti dela ter sposobni kadri so dajali vse možnosti, da pri tem dosežemo večji napredek. Toda" tega nismo izkoristili, česar pa v prihodnje ne smemo več dovoliti. Kajti zastoj pri dvigu produktivnosti dela postaja zavora za nadaljnji vsestranski napredek.
Delavci v temeljnih organizacijah bodo morali prav tako v svojem in splošnem interesu združevati svoje delo in sredstva z delom in sredstvi v drugih organizacijah. Toda tudi odločanje o skupnem delu in združenih sredstvih mora ostati v njihovih rokah. Tudi tu je nujno, da na samoupravni podlagi urejajo medsebojne pravice, dolžnosti in odgovornosti.
V zadnjih štirih letih se je industrijska proizvodnja povečala za tretjino, tako da danes v enem mesecu da več kot pred tridesetimi leti v celem letu. To so stalno spremljale spremembe v smeri čedalje bolj sodobne tehnike ir tehnologije ter čedalje bolj kvalificiranega in strokovnega dela. Danes izdelujemo kakovostne in raznovrstne proizvode, ki krijejo , vedno večje potrebe naših ljudi,^ z dobršnim delom pa tudi zahteve svetovnega tržišča.
Še naprej veliko investiramo, kar je dobro. Ni pa dobro to, da so tudi nerentabilne naložbe, ki ne obetajo uspeha na domačem in tujem tržišču. Do neupravičenega podvajanja zmogljivosti in do drugih nesmotrnih investicij prihaja ponavadi takrat, ko se odloča mimo delavcev, torej tistih, ki bodo v bistvu neposredno in najbolj čutili posledice tega. V takšnih razmerah ni čudno, da so zmogljivosti premalo izkoriščene, da imajo nekatere organizacije probleme s prodajo svojih izdelkov, da poslujejo z izgubo, kopičijo zaloge in podobno. Vse to zmanjšuje produktivnost celotnega družbenega dela in možnosti za naš celotni napredek.
Razumljivo moramo v prihodnje posvečati vso potrebno pozornost tudi vprašanju zaposlovanja. V tem pogledu so opravljene osnovne naloge, ki smo si jih zastavili na desetem kongresu. Toda nezaposlenost je še naprej resen gospodarski, socialni in politični problem, ki ga moramo organizirano in sistematično reševati. Možnosti za to imamo. Toda te možnosti moramo predvsem izrabiti za zaposlovanje proizvodnih delavcev, ne pa za večanje števila administrativnega osebja, kakor se to dogaja zlasti v zadnjem času. Posebno pozornost je treba nameniti zaposlovanju mladih kvalificiranih delavcev in strokovnjakov.
Iz govora predsednika Tita na XI.
kongresu ZKJ
Naša temeljna naloga je torej, da se v praksi čimbolj celovito uresniči takšen samoupravni položaj delavcev, kakršnega smo z ustavo in zakonom o združenem delu določili kot temelj našega celotnega socialističnega samoupravnega sistema. Uresničitev tega in odločno premagovanje vseh odporov mora biti predvsem delo samih delavcev, komunisti pa morajo biti na čelu boja.
Delavci v temeljnih organizacijah morajo resnično obvladovati celoten dohodek. To pomeni tudi njihov odgovoren odnos do dohodka kot družbene lastnine in samoupravno sporazumevanje z delavci drugih temeljnih organizacij o skupnih osnovah in merilih za pridobivanje in delitev dohodka. Pri tem mora v interesu vsega delavskega razreda imeti pomembno vlogo sindikat kot spodbujevalec in udeleženec tega sporazumevanja in kot nosilec razredne politike na tem področju.
Da bi dosegli večjo produktivnost dela. nas čaka pomembna naloga, da izboljšamo sistem delitve po delu, tako da bo postal glavna spodbuda za produktivnost in tudi za uspešnejše upravljanje in učinkovitejše poslovanje sploh. Zdaj se s tem precej ukvarjamo. Toda tudi tu moramo bolj odločno premagovati odpore in odpravljati slabosti. Ne smemo dopustiti uravnilovke, prav tako pa ne smemo dovoliti neupravičenih razlik, za katerimi ni ustreznega delovnega prispevka in ki se spreminjajo v privilegije na račun drugih. Takšne težnje in pojave moramo preprečiti.
V prihodnje moramo strogo upoštevati to. da osebna, skupna in splošna poraba ostanejo v mejah naših možnosti, da ne gredo na račun reprodukcijske sposobnosti gospodarstva. To nalogo bomo reševali toliko' lažje, kolikor bolj bo rast dohodka temeljila na povečanju produktivnosti dela.