40 Prekmuriana dr. Andrej Hozjan Najstarejši zapis privilegija trga Dolnja Lendava iz leta 1595 S tem zapisom želimo opozoriti na obstoj za da­ našnje mesto Lendava zelo pomembnega vira. To je najstarejši danes znan in ohranjen zapis privi­ legijske listine za trg Dolnja Lendava iz leta 1595. Da bi bralci lahko razumeli njeno pomembnost, je potrebno najprej razjasniti izraze glede statusa sta­ rejših − srednjeveških meščanskih naselbin v de­ želah svetoštefanske krone in posebej v prostoru Kraljevine Madžarske. V slovensko­jezični in mad­ žarski (madž.) strokovni in poljudni literaturi se je pred nekaj desetletji pojavila trditev o nekdanjem mestu Murska Sobota, medtem ko je za srednjeveš­ ko Dolnjo Lendavo to izrecno trdil dr. Ivan Zelko. 1 Pomeni, da je treba začeti s pojasnilom o madžar­ 1 Sumarni citat: Jožef Smej: Pregled srednjeveške zgodovine Murske Sobote. Predstavitev novega mestnega grba. Zgodovin- ski časopis, letnik 44, 1990, str. 547–551; Jožef Smej: Prizade- vanje Sobočanov za mestne pravice od 1366. Vestnik, leto 41, št. 12, 29. 3. 1990, str. 11, št. 13, 5. 4. 1990, str. 8, in št. 14, 12. 4. 1990, str. 8; Benczik Gyula, Bilkei Irén, Andrej Hozjan, Kapil- ler Imre, Franc Kuzmič, Molnár András, Mukicsné Kozár Mária: Források a Muravidék történetéhez − Szöveggyűjtemény. 1. kö- tet, 871−1849/ Viri za zgodovino Prekmurja. Zbirka dokumentov. 1. zvezek, 871−1849, Szombathely−Zalaegerszeg, 2008, št. 19 – str. 77–78, in št. 26 – str. 93–94 (dalje: Források a Muravidék); Ivan Zelko: Lendava – srednjeveško mesto. V: Novak, Vilko (ur.) Zgodovina Prekmurja. Murska Sobota, 1996, str. 308–309. sko­jezičnih, v zgodovinopisju znanih strokov ­ nih pojmih város in mezőváros: prvi v slovenskem (slov.) prevodu pomeni »mesto«, drugi pa dobese­ dno »podeželsko mesto«. Madžarski zgodovinar­ ji so v prejšnjem stoletju temeljito preučili procese nastajanja in razvojne poti starejših urbanih krajev – mest in trgov − v omenjenem prostoru. Med naj­ boljše poznavalce teh procesov je spadala dr. Vera Bácskai. 2 Temeljito jih je opisala že v svoji doktor­ ski disertaciji in se nato v toku svoje znanstvene ka­ riere vedno znova rada vračala k tem temam. Na podlagi njihovih spoznanj in pa primerjav z dognanji drugih zgodovinarjev (npr. avstrijskih in slovenskih) je možno zapisati naslednje: madž. pojmu város vsekakor direktno odgovarja slov. iz­ raz mesto, medtem ko moramo pojem mezőváros enačiti z izrazom trg oz. še natančneje: utrjen trg. Tako v madž. kot v slov. jeziku so temeljni izrazi za formalni statusni položaj starejših krajev znani. Poznamo v bistvu tri osnovne slovenske: vas – trg – mesto, kar se v madžarščini enači s pojmi falu (oz. v starejših virih falva, falua) − mezőváros – város, in v hrvaščini s pojmi selo (kajkavsko: ves) − trgovište − grad. V latinščini, jeziku starejših zgodovinskih virov (največkrat so to bile listine), so bili ti trije osnovni izrazi običajno zapisani kot villa − oppidum − civitas. 2 Bácskai Vera: Magyar mezővárosok a XV. században. Érte- kezések a történeti tudományok köréből. Akadémiai kiadó, Bu- dapest, 1965; Vera Bácskai / Bácskai Vera: Mestna zgodovina na Madžarskem po letu 1945. Kronika, letnik 30, 1982, št. 1, str. 46–50, z obsežno bibliografijo monografij in člankov madž. av- torjev o tej temi do leta objave. 41 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino O nadaljnjih posebnostih statusnih položa­ jev starejših urbanih krajev v prostoru kraljevi­ ne je pisanje na tem mestu odveč. Predvsem se ne more zaiti v obširno razlago res pomembnih razlik med mestom in podeželskim mestom oz. trgom. Slednji je recimo lahko postal mesto le po volji in na podlagi ukaza svetoštefanske krone (kralja), kraljice, nadškofa ali škofa – vsak od imenovanih je tedaj nujno moral biti njegov lastnik. Zadostuje sklep, da je velika večina slov. etničnega prosto­ ra stoletja dolgo živela v državno­pravnih okvir­ jih Svetega rimskega cesarstva, medtem ko je bilo Prekmurje oz. tukajšnji prostor med rekama Rabo in Muro od dobe kralja sv . Ladislava I. (1077−1095) do leta 1919 v okvirju omenjene kraljevine. To sta bila dva medsebojno zelo različna si državno­prav ­ na sistema, zato so v obeh nastale kar očitne razli­ ke in posebnos ti tudi glede statusno­položajne situ­ acije meščanskih krajev. Nekaj pa jim je vendarle bilo in ostalo enako: principi lastnine nad posamič­ nim krajem na tej ali oni strani državne meje niso poznali razlik. Prav o lastnini nad krajem Dolnja Lendava in z njo povezanim privilegijem trga oz. trškim privilegijem bo govor v članku. Za celovito razumevanje vsebin se ne smemo iz­ ogniti temu pojmu. Kakemu bralcu je morda neja­ sno, kaj pomeni beseda privilegij v primerjavi z iz­ razoma sejemska pravica in sejemski dan. V slov. jeziku se lahko vse tri izraze razloži kot prednost (namreč pred drugimi oz. okoliškimi kraji) ali tudi posebna milost. Upoštevajmo pa važen dodatek: se­ jemsko pravico oz. sejemski dan so nekemu kra­ ju kot celoti lahko podelili le svetoštefanska krona (beri: kralj), cerkveni dostojanstveniki (nadškof, škof) in fevdalni lastnik kraja – plemič ne glede na dejstvo, da je bil kraj v trenutku podelitve vas, trg ali mesto. Ta prednost je pomenila pravico svobod­ nega, se pravi do podelitelja ali krone nezavezujo­ čega oz. neobdavčenega trgovanja v kraju na ta dan in še dva dni pred in po njem. Krajevno vodstvo pa je hkrati lahko od vseh trgujočih zahtevalo trgov­ sko pristojbino, npr. plačilo za postavitev stojnice, zakupljenega prostora itd. Posamičen isti kraj (vas, trg, mesto) je lahko pridobil enega ali kar več se­ jemskih dni naenkrat, in jih je imel tudi do osem – devet v enem letu, pač po volji trenutnega lastni­ ka ali krone (kralja). V primeru ugotovljenih ne­ pravilnosti glede sejemskega dogajanja pa se je lah­ ko zgodil celo odvzem te sejemske pravice s strani dodelitelja. T emu nasprotno pa je bil trški privilegij kot po­ sebna milost podelitelja kraju − pravilneje vasi, skupnosti vseh ali le dela v njej živečih ljudi, dodel­ jen le enkrat in nepreklicno za zmeraj. Podelil ga je lahko izključno konkretni takratni lastnik te vasi: fevdalni gospodar – plemič ali nadškof oz. škof, če pa je vas pripadala kroni, pa sama krona (kralj). Predstavljal je spisek pravic, ki jih je podelitelj na­ menil kraju na podlagi dobljenih prošenj njegovih prebivalcev – vaščanov. Pravice (prednosti) so jim odtlej bistveno spremenile, se pravi izboljšale nji­ hovo vsakdanje življenje v primerjavi z vsemi dru­ gimi okoliškimi vasmi oz. vaščani. Slednji so traj­ no živeli v osebno podložnem razmerju do svojega 42 Prekmuriana gospodarja. Novopečeni prebivalci trga, tržani, so sicer še naprej živeli v podložnem razmerju, a z bis­ tveno manjšimi obvezami do gospodarja kot osta­ li. Trški privilegij je moral v privilegijski listini kot pravno zavezujočem dokumentu natančno našteti in opisati vse dolžnosti in obveze tržanov do njiho­ vega lastnika. Že samo to dejstvo – natančen zapis obvez, kar so tržani lahko shranili in po potrebi uveljavljali pred sodiščem – je predstavljal res posebno milost. Medtem so morali vsi ostali vaški podložniki svo­ jemu gospodarju še naprej oddajati in poravnava­ ti vse, kar je od njih zahteval in kar največkrat ni bilo nikjer zapisano. Urbarji tukajšnjih zemljiš­ kih veleposesti so bili vsaj do konca 16. stoletja na Madžarskem prej redka posebnost kot pa običaj­ ni popisi obstoječih podložnih kmečkih enot. Tudi če je gospodar v poznejših časih imel izpisan urbar svoje zemljiške lastnine, ga podložnikom ni kazal oz. dovolil javno prebrati, saj bi si s tem omejil mož­ nosti njihovega neomejenega izkoriščanja. Raje kot to jih je držal v nevednosti. Še v zgodnji dobi kral­ jice Marije Terezije, sredi 18. stoletja, podložniki v Prekmurju niso imeli pojma o obstoju njihovega zemljiškega urbarja; mnogi sploh niso vedeli, kaj naj bi ta izraz pomenil. Trški privilegij je bil od trenutka podelitve traj­ na in formalno­pravno neodtujljiva pravica trga. Po uveljavljenem pravu si niti sam lastnik trga, kaj šele kdo drug, ni smel drzniti storiti kaj take­ ga. In vendar se je prav to v zgodnjenovoveški dobi (16.−18. stoletje) dogajalo v mnogih primerih, tudi v Prekmurju. Z zanikanjem oz. odpravo trških pra­ vic so si lastniki obetali/hoteli spremeniti tržane nazaj v običajne kmečke podložnike, enake osta­ lim, od katerih bi lahko odslej dobivali več prihod­ kov in materialnih dobrin kot od tržanov. To je bil razlog neštevilnim prošnjam in pritožbam na ob­ lasti, predvsem na madž. kraljevi dvor, kot tudi mnogim sodnim procesom, ki so jih tržani sprožali zoper početje svojih lastnikov . Obe pravici, sejemski dan in trški privilegij, bi sčasoma lahko utonili v pozabo. Zato so ju krajev­ ni oz. trški voditelji ob nastopu novega krajevnega last nika običajno ponudili le­temu v potrditev . T a je pravice potrdil ali pa jih na vztrajne prošnje kraja/ trga še izboljšal oz. dodal nove ugodnosti. Obratno je svojevoljno oz. z upravičenimi razlogi seveda lah­ ko tudi spremenil zapisane pravice v manj ugodne in tako tržanom otežil bodoče življenje. Poglejmo sedaj na kratko konkretno situacijo kraja (Dolnja) Lendava in njegovega statusnega po­ ložaja do pridobitve trškega privilegija ter po njej. Najprej je očitno, da se je kraj v ohranjenih srednje­ veških listinah izredno redko omenjalo; običajno so z imenom (Dolnja) Lendava zapisovali obstoječi grad nad vasjo. Dejansko sploh najstarejši znan za­ pis krajevnega imena in hkrati prvi trden dokaz o obstoju posebej kraja sploh je v znameniti listini iz leta 1322, ki je ohranjena v prepisu iz 1335. V njej je že omenjen kot trg (opidum Lyndwa), kar je vero­ dostojno in pomeni, da je oz. naj bi pridobil trški privilegij vsaj že malce prej, v zgodnjem 14. stolet­ ju. Zelo težavno je namreč o tem trditi le na pod­ 43 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino lagi tega prvega oz. posamičnega zapisa. Naslednje omembe tukajšnjega trga pa so iz let 1379, 1403 in 1411 in potrjujejo sklepanje, da je kraj vsekakor dobil privilegij najpozneje do sredine 14. stoletja. Vendar sta hkrati prav iz te dobe znani tudi dve omembi kraja kot mesto (latinsko civitas) iz let 1389 in 1409. V obeh primerih je to bila zagotovo napaka sestavljalcev in pisarja listine. Tovrstne napake so bile v poznosrednjeveških virih kar pogoste – nekaj jih je znanih tudi za Mursko Soboto, in v enem pri­ meru tudi za Dobrovnik (!). 3 Sklep: poznosrednje­ veške in tudi poznejše Dolnje Lendave se ne more razglašati za mesto, saj konkretnejših dokazov za to ni. Vera Bácskai jo je na karti urbanih krajev v kral jevini v 15. stoletju označila kot trg. Znana je tudi listina iz leta 1366, ki govori, da je madž. kralj Ludvik I. bratoma Štefanu in Janezu, sinovoma umrlega bana Nikolaja (Dolnje) Lendavskega (poznejši Baniči, madž. Bánffyji) tak­ rat podelil vsakoletni sejemski dan na njunem po­ sestvu (Dolnja) Lendava (ad possessionem Lyndva). 4 Predvidevamo oz. le sklepamo lahko, da se je po­ delitev krajevno nanašala na takratni trg (Dolnja) Lendava, kar bi hkrati lahko pomenilo najstarejši znan podatek o obstoju tukajšnjih sejemskih dni – a to ni zatrdno dokazilo sejma prav tu, v tem kraju. 3 Sumarni citat za vse navedbe virov iz istega dela: Ivan Zel- ko: Prekmurje do leta 1500. Historična topografija Slovenije I. Murska Sobota, 1982, za Dolnjo Lendavo str. 56–59: za 1389: … … civitas Lyndua …, za 1409: Alsolyndua … in civitate Lyndua vocata …, za Mursko Soboto str. 18 in 66, za Dobrovnik str. 31. 4 Glej prav tam, str. 56; več o tej listini prim. v Források a Muravidék, št. 13 – str. 63–65. Podelitvene izvirne listine trškega privilegija za trg Dolnja Lendava ni. Očitno so jo izgubili, odnesli drugam, je izginila v požaru oz. je morda bila celo ukradena (?). Zagotovo je izginila šele enkrat po koncu 16. stoletja – do takrat pa so jo nujno imeli. Tako se mora sklepati na podlagi ohranjenega za­ pisa privilegijske listine iz leta 1595. Poznamo ga iz prepisa le­te listine s konca 17. ali iz začetka 18. sto ­ letja, ki ga je dal v eno od rokopisnih protokolnih knjig 5 zapisati takratni novi lastnik trga in celot­ ne združene veleposesti Dolnja Lendava – Nempty (danes Lenti), član knežje družine Esterházy. Zato ga danes hranijo v rodbinskem arhivu te druži­ ne na gradu Forchtenstein (madž. Fraknó) na Gradiščanskem (Burgenland). Vsebina dokumen­ ta je res zanimiva za krajevno zgodovino današnje Lendave, zato jo navajamo v celoti. Listino so na dan sv. Jakoba apostola (25. juli­ ja) 1595 na gradu Dolnja Lendava izdali trije čla­ ni rodbine Baničev/Bánffy Dolnjelendavskih: Gašper, mlajši brat že umrlega gospodarja vele­ posesti Nikolaja Baniča, in dva Nikolajeva sino­ va, brata Jurij in Krištof. Razlog izdaje je bil prav Nikolajeva smrt dve leti poprej (1593). Z dogovorom so si stric in oba njegova nečaka razdelili njim pri­ padajočo celotno posest rodbine, zato tudi sam trg Dolnja Lendava, na sorazmerne dele. Ob njih treh sta manjše deleže posesti – s tem tudi hiš v trgu − 5 Eszterházy Archiv Burg Forchtenstein, Herrschaften−Amt- sprotokolle, Prot. 6982 (za leta od 1699 do 1750): Protocoll va- riae Litterae privilegiales, et inscriptionales Dominiorum Lendva und Nempthy. Nr. 1, str. 7–8. Prepis je izpisan v posebnem ko- pialnem rokopisu. 44 Prekmuriana dobila še oba Nikolajeva zeta, tedaj znamenita ple­ miča Franc (Ferenc) Nádasdy in Franc Dersffy. Po državnem popisu vseh podložnih hiš v kraljevini iz leta 1598 je v kraju, ki je torej takrat imel kar pet solastnikov , stalo 84 podložnih hiš. Trije omenjeni Baniči so jih imeli v lasti 65 oz. tričetrt trga. Zanje so tega dne na njihovo prošnjo izdali novo privile­ gijsko listino, s katero pa niso direktno potrdili dot­ lej veljavnega in obstoječega privilegija, temveč so jim že uveljavljene pravice in obveze prikrojili po svoje oz. jih spremenili na slabše. Poglejmo vse toč­ ke listine (prevod po izvirniku): 1. Redni davek se plača od vsake hiše ali kme­ tije po en madž. forint na jurjevo in po en na mihaelovo. 2. Od prve nedelje po binkoštih do mihaelove­ ga morajo stalno in brez zadržkov prevažati in prodajati vino svojega gospoda, kateremu pač pripadajo, za kar velja pravičen obseg dela gle­ de na hišo. Upoštevajoč pa revščino nekaterih se le­te glede na svoje (manjše) potrebe voženj dodeli drugemu gospodu. 3. Vsak teden morajo tržani svojemu gospodu po potrebi nuditi v uporabo en voz za pot dolži­ ne dveh milj (do približno 20 kilometrov, op. A. H.), ne glede na časovno trajanje poti; če ni take potrebe, so oproščeni te dolžnosti. 4. Vsako leto morajo svojemu gospodu, kateremu pač pripadajo, pripeljati deset veder vina na dolnjelendavski grad. 5. Mostove in mostiče postavljajo ter zanje skrbijo tako tu živeči plemiči kot neplemiči. Obrambne (obzidne!) okope, ki stojijo znotraj vodnih jar­ kov, torej znotraj obsega trga, pa glede na svo­ jo posest delajo in vzdržujejo samo neplemiči, živeči tako znotraj trškega obzidja kot tudi v predmestju (izven obzidja!). Brez izgovorov se jih mora utrjevati in povezovati. 6. Kmetje – moški morajo, kolikorkrat se to od njih zahteva, svojemu gospodu prenašati pisna sporočila. Zmeraj jih morajo odnesti v določen kraj in jih tam izročiti. Vdove kmetice mora­ jo vsak teden, naj bo pozimi in poleti, brez iz­ jeme vse očistiti/presejati po eno mero žita. Brezdelne (vdove) ali upirajoče se sejanju pa morajo delati na zasejanih vrtovih svojih gos­ podarjev , kjer morajo stalno okopavati plevel. 7. Pobiranje obvez in prihodkov je bilo v času na­ ših prednikov vse do njihove smrti prepuščeno trgu, tako da so to delo opravljali trški vratar­ ji pri vratih. Temu nasprotno pa zdaj podreja­ mo pobiranje dohodkov naši oblasti. V teh iz­ redno nevarnih časih odslej nastavljamo naše zaupanja vredne stražarje in vratarje, ki bodo skrbeli za pravilno izpolnjevanje naših določil. Kljub temu pa ostajajo nadzor nad trgovskimi ali sejemskimi pravili tako na ulicah, vrtovih kot na sejemskem prostoru – tržnici, kontro­ la vozov , vseh prispelih trgovcev in kupcev vse­ ga blaga kot tudi nadzor in pobiranje pristojbin na bregu Mure še naprej, kot običajno, v rokah tržanov . 45 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 8. Pravica in resnica sta zagotovo najboljša temel­ ja dobre in poštene uprave vsake skupnosti. Zato najresneje določamo prebivalcem našega trga, da nam predlagajo tiste našega spoštovan­ ja vredne ljudi (gotovo za člane trške samou­ prave), ki bodo znali še kako in s pravo mero oceniti vsakdanje delo pekov , tehtalcev in dru­ gih merilcev, pa tudi delavcev in rokodelcev, njihovo prizadevnost in skrbnost. Izdajatelji so kot podlago zapisa dokumenta nedvomno imeli pred seboj še izvirno listino ali vsaj njen nekaj mlajši prepis, saj se v nasprotnem ne bi mogli sklicevati na čase njihovih prednikov, kot tudi ne bi mogli vedeti, kakšne obveze tržanov je vsebovala. V tukajšnjem zaključku so poudarili, da so tržani − razen v njej navedenih obvez − oproš­ čeni vseh drugih dajatev, obvez in dolžnosti z izje­ mo kronskih davkov , na katere le­ti niso imeli vpli­ va. Privilegij je bil glede na prvotne oz. dotedanje pravice tržanov , najkrajše zapisano, skupek novih, dodatnih bremen zanje. Vendar nam prav nič ne pove, koliko tedenskih in letnih sejmov je kraj tak­ rat ali po novem imel. Očitna je bila tudi težnja la­ stnikov trga imeti večjo kontrolo nad tukajšnjimi dogajanji in sploh nad tu prisotnim denarjem. 6 6 Bistveno več o tej problematiki kot tudi o samem privilegiju glej v: Andrej Hozjan: K problemu novoveških privilegijev za- hodnoogrskih utrjenih trgov/podeželskih mest: privilegij Dolnje Lendave iz leta 1595. Studia Historica Slovenica, letnik 5, 2005, št. 1–3, str. 197–213. 46 Prekmuriana Bibliografija Druga literatura Bácskai Vera: Magyar mezővárosok a XV. század- ban. Értekezések a történeti tudományok köréből, Akadémiai kiadó, Budapest, 1965. Vera Bácskai/Bácskai Vera: Mestna zgodovina na Madžarskem po letu 1945, Kronika, letnik 30, 1982, št. 1, str. 46–50. Andrej Hozjan: K problemu novoveških privilegijev za- hodnoogrskih utrjenih trgov/podeželskih mest: pri- vilegij Dolnje Lendave iz leta 1595. Studia Historica Slovenica, letnik 5, 2005, št. 1–3, str. 197–213. Jožef Smej: Pregled srednjeveške zgodovine Murske Sobote. Predstavitev novega mestnega grba. Zgodovinski časopis, letnik 44, 1990, str. 547–551. Ivan Zelko: Lendava – srednjeveško mesto. V: Novak, Vilko (ur.) Zgodovina Prekmurja Murska Sobota, 1996, str. 308–309. Časopisni viri Vestnik, leto 41, 1990. Arhivski viri (kot v sprotnih opombah) Eszterházy Archiv Burg Forchtenstein, Herrschaften− Amtsprotokolle, Prot. 6982 (1699−1750): Protocoll vari- ae Litterae privilegiales, et inscriptionales Dominiorum Lendva und Nempthy. Nr. 1. Benczik Gyula, Bilkei Irén, Andrej Hozjan, Kapiller Imre, Franc Kuzmič, Molnár András, Mukicsné Kozár Mária: Források a Muravidék történetéhez – Szöveggyűjtemény. 1. kötet, 871−1849/Viri za zgodovi- no Prekmurja. Zbirka dokumentov. 1. zvezek, 871−1849, Szombathely−Zalaegerszeg, 2008 Ivan Zelko: Prekmurje do leta 1500. Historična topogra- fija Slovenije I. Murska Sobota, 1982.