Jožko Matko
Dva popotnika
Dva popotnika sta hodila po svetu. Ko sta že dolgo potovala, sta opazila, da jima je pošcl že skoro vcs živež, JNičesar drugega nista imela več v torbi kakor samo še pečenega kokotka, ki je bil pa tako majhen, da bi se ž njim ne bil mogel niti eden nasititi. Ker se nista mogla zediniti, kako bi si razdelila peče-nega kokotka, sta se naposled dogovorila tako: Ko pojdeta spat, se jima bo gotovo kaj sanjalo. Kateri bo imel lepše sanje, tisti naj dobi kokotka. h  Res ležeta oba in zaspita.
Proti jutru se zbudi prvi popotnik in vpraša svo-jega še napol zaspanega tovariša, naj pove, kaj se mu je lepega sanjalo.
»Povej ti prej!«  mu je odgovoril tovariš.
»Jaz še napol spim.«
»Meni se je sanjalo, da sem videl lepo zlato ko-šaro. V tej košari so spravljali angeli popotnike v ne-besa. Tudi jaz sem sedel v tisto košaro in sem prišel srečno pred božji prestol.«
»Čudno!« je rekel drugi. >Meni se je ravno to sa-njalo. Ko sem pa videl, da so se nebeška vrata zaprla za teboj, sem si mislil: lačen itak ne pride.š iz nobes. Zato seui brž vstal in sem kokotka že ponoči pojedcl.«