o KORENINAH »CVETOČEGA HALTŠTATA- IVO PIRKOVIČ Čeprav nam dajejo zgodovinski, filološki in arheološki viri za proučevanje Ilirov in halš- tata dovolj solidno gradivo, smo si z neizčiš- čenimi teorijami, kot so pojmi »protoiliri« in »etnogeneza Ilirov« na Balkanu, precej zame- glili jasne poglede, v čemer nam tujci skoraj- da ne sledijo. O predilirskem železarstvu v Vzhodnih Alpah se že nihče ne upa govoriti. O vzrokih »cvetočega halštata« razpravljamo z nedopustnimi pojmi moderne ekonomike, kot je »hiperprodukcija« in podobno, česar v halštat in tudi še v poznejše dobe prav go- tovo ne smemo vnašati. Danes, bi se hotel omejiti prav na vprašanja o koreninah »cve- točega halštata«, ker nam obljubljajo razčiš- čenje nekatterih osrednjih arheoloških prob- lemov, kot so nerešene uganke: odkod strmi vzpon halštatskega železarstva v 6. in 5. sito- letju pr. n. š.; odkod razcvet njegove este- tike; kje iskati delavnice situlske umeitnosti, konkretno, ali izvira stičenska siitula iz hal- štatske kovačnice ali halštaitska iz stičenske, in še kaj? POMEN KLIMATSKIH NIHANJ ZA STUDU ARHEOLOGIJE Ze razširitev študija o topografiji antičnih mest in cest v rimski Savii na proučevanje klimatskih nihanj mi je pomagala do neka- terih bistveno novih spoznanj, ki ne bi bila mogoča sicer po nobeni drugi poti. Pokazalo se je, da se z domnevnim 400-letnim klima- tološkim ciklom dobro skladajo velika prese- ljevanja ljudstev in menjavanja kultur vsa- kih 400 let. Stiristoletno periodo klimatskega ritma sestavljata, grobo vzeto, vselej dve hla- dnejši in deževnejši stoletji, ki jim sledita dve toplejši in sušnejši. Deževnejša veka sta ugodnejša za nomadsko živinorejo, sušnejša za poljedelstvo. Tako sta bili 8. in 7. stoletje pr. n. š. mokri in hladni. Ilirska ljudstva so bila takrat po naših nižinskih pašnikih ob re- kah s svojo kulturo žamih grobišč še pretež- no pastirska. To velja v najsplošnejšem ok- viru tudi za druga indoevropska ljudstva v halštatski Evropi. Da sita 6. in 5. stoletje suhi in toplejši, ugodni torej za poljedelstvo, do- kazuje že pridelovanje vina, ki ga izpričuje situlska umetnost in pivski pribori v halštat- skih grobovih. To so bili torej celo odlični pogoji, da se je v cvetočem halštatu močno razvilo poljedelstvo tako pri naših Ilirih kot tudi v drugih halštatskih deželah. Razvilo se je celo v toliki meri, da so se znašla indo- evropska ljudstva v hudi krizi. Pretiran de- lež poljedelske hrane je namreč za človeka strupen, zdravilo pa si je indoevropski polje- delec našel v — kuhinjski soli. Že stari zgodovinarji so slutili, da je pri- nesel močnejši razvoj poljedelstva po koncu ledene dobe diluvialnemu lovcu in živinorej- cu neko fiziološko krizo, ki je zgodovinarji niso razumeli. Danes vemo, za kaj je šlo. ZDRAVILO ZA STRUPENOST POLJEDESKE HRANE Kalij in natrij moraita biti v človeškem or- ganizmu v določenem ravnovesju. Kalij je koncentriran bolj v celicah, natrij zunaj njih, v krvi. V zadnji svetovni vojni so zdravniki na zahodnih bojiščih odkrili, da prihaja pri težkih ranjencih do vdora kalija iz uničenih celic v kri, kar vodi do krize, ki jo napak označujemo kot »živčni šok«. V resnici pomeni zasitrupitev s kalijem. (Ze smo' brali o za- strupljanju otrok s špinačo, bogato kalija, zlasti če je še gnojena s kalijevimi gnojili.) Nagel dodatek natrija krvi v obliki raztop- ljene kuhinjske soli pospeši izločitev kalija iz krvnega obtoka, kar prepreči ali vsaj olaj- ša »živčni šok«. Z nekaj litri zelo slane vode so na zahodnih bojiščih reševali do 90 od- stotkov takih težkih ranjencev, ki so v prvi svetovni vojni že podlegali smrti zaradi živč- nega šoka. Poljedelska hrana dovaja človeškemu or- ganizmu večje količine kalija, kot pa hra- na lovcev in živinorejcev. Evropska ljudstva so se zato z močnim premikom iz živinoreje v poljedelstvo v 6. stoletju začela usodno za- 81 stična, halštatska gomila ob železniški progi (današnjipremer ca. 40 m, ohranjena višina ca. 4 m); 6.-5. stoletje stare ere. Gomila, ici je zasnovana okrog prvotnega groba legendEirnega prednika, vsebuje grobove iz neliaj za- porednih generacij ene same družine v širšem smislu. Foto Narodni muzej strupljati. Zdravilo so si našla nagonsko v kuhinjski soli, ki so jo začela dodajati rast- linski hrani. Nove poljedelske dodatke k me- su so imenovali »solate«, kar pomeni »soljene jedi«. V francoščini tiči koren »sal« razen v ►vsalade« tudi »sauce«, v nemščini razen v >>Salat« tudi v »Sülze«. Da začno indoevrop- ska ljudstva nekako isti čas iskati sol in poz- najo vsa solate, kaže, da gre sredi starejše železne dobe res za splošen močan premik iz živinorejskega v agrarno gospodarstvo hkrati na vsem halštatskem kulturnem področju. VELIKA REVOLUCIJA EVROPSKE ZGODOVINE Uvajanje rabe soli sredi halštata ne pomeni torej nekega novega razkošja rastoče člove- kove življenjske ravni; ne pomeni samo iz- boljševanja okusa hrane z neko novo začim- bo, ampak gre tudi za usodno vprašanje hal- štatskega človeka, kako preživeti. Ta nuja je vodua v eno največjih zgodovinskih revolu- cij evropske kulture, kar jih poznamo. Prej so se ljudstva spopadala s sosedi samo za bo- ljše pašnike in ropanje tujih čred. Splošnih mednarodnih evropskih problemov ni bilo. Sedaj preprežejo iskalci soli celino z novimi, tako imenovanimi »solnimi cestami«, ki jih včasih morda napak štejejo med starejše jan- tarske«. Sled za njimi je »via salaria« iz stare Ostie v deželo italskih Sabinov. V Rim so karavane s soljo prihajale skozi »porto sa- lario«. Nastajajo naselja z besednim korenom »sal« in »hal«, ki štejejo med najstarejša. Pred halštatskimi ljudstvi vstaja vrsta no- vih, sedaj mednarodnih problemov: bohoten razvoj celinske trgovine s soljo, ki opušča sta- rejše plačevanje z govedom (pecunia iz pe- cus) prejšnjih živinorejcev z novim menjal- nim sredstvom, železom. To prinaša nova vprašanja sporazumevanja in določanja me- njalnih vrednosti, vzdrževanja cest, varno- sti proizvodnje in prometa. V Hallstattu je 26 odstotkov grobov vojaških. Novi red v mednarodnih odnosih pomeni v bisttvu pora- janje običajnega (nenapisanega) mednarod- nega prava, ki pa ga poznamo bolje na mor- skih kot celinskih cestah. Agrarna družba razvije tudi svojo lastno mednarodno kulturo: astronomijo in elemen- tarno matematiko v službi koledarja polje- delskih sezon; praznovanja sončnih obratov, setve in žetve; razne agrarne mite in kulte, kot jih vidimo v halštatski Byči skali na Moravskem in v situlski umetnosti (žrtvene živali, scene praznovanj). Morda životari ne- kaj te kulture že prej kot ostanek iz starejših agrarnih dob, saj pozna žita že neolitski člo- vek. Halštatska agrarna kultura pomeni v ritmu klimatskih nihanj le nov vzpon, ki po- veže razkroj eni nomadski svet v kulturno enotno družbo. vzpon halStatskega železarstva v tej luči je treba sedaj poudariti, da je »cvetoči halštat« nekaj čisto novega in kako- vostno različnega od prve polovice starejše železne dobe. Druga polovica ni v svojih bi- stvenih potezah zrastla iz prve morda organ- sko in samo zato, ker je stari halštatski me- talurg izpopolnil svojo tehnologijo ter začel zaradi svoje hiperprodukcije iskati kupcev zunaj svojih ozemeljskih meja, kakor danes precej splošno menijo. Prav nasprotno: ne- odložljive in kar usodne življenjske potrelbe, vprašanje, kako preživeti, so halštatskega že- lezarja prisilile, da je svojo železarsko tehno- logijo izpopolnil in proizvodnjo povečal v to- likšnem obsegu, da ni pokrival več le potreb svojega poljedelstva, lovstva in vojske, am- pak lahko tudi izvažal za plačevanje soli. Tu nas čakajo sedaj bistveno nova spozna- nja. Ker nimamo v naših deželah razen jan- tarja nobenih arheoloških dokazov za trgovske stike s severom, s Hallstattom, pač pa opa- žamo vplive iz sevemoitalskih kulturnih sre- dišč, napak sklepamo, da si je utirala ilirska trgovina poti samo na zahod, ne pa na sever.^ Zopet prav nasprotno: ilirski izvoz je šel od vsega začetka zunanje trgovine samo na sever in samo za sol, ki ni mogla pustiti arheoloških sledov. Za to novo potrdbo vsega ljudstva so Smarjeta (Šmarješke Toplice), halštatska nekropola: leva naličnica bronaste čelade iz 5. stoletja stare ere (višina = H,3 cm). Pridevek iz groba bojevnika. Hrani Narodni muzej. Foto Narodni muzej Mokronog, keltska nekropola: simbolično uničen že- lezni keltski meč (dolžina = 87 cm). Pridatek v grobu bojevnika iz 3. stoletja Iz stare ere. Izkopano v drugi polovici 19. stoletja. Hrani Narodni muzej. Foto Na- rodni muzej morali Iliri znatno dvigniti proizvodnjo že- leza. Ce pa pomislimo na silne napore, koliko več rude je bilo treba odtlej taliti, koliko že- leza prekovarti in obdelati v uporabne pred- mete ter jih nenehoma nositi čez gorate de- žele in reke na daljni sever, bomo kar po- dvomili, da bi zmogli istočasno začeti razvi- jati (razen za kakšen knežji luksus) trgovino tudi z zahodom. Zanjo ne vidimo nobene življenjske potrebe, saj ostaja ilirsko gospo- darstvo, če izvzamemo sol, še naprej izrazito avtarkično: proizvaja vse, kar potrebuje de- žela. Sedaj lahko z gotovostjo rečemo, da izvira halštatska situla iz dolenjske delavnice, ne stičenska iz halštatske. Torej so pomembne delavnice situlske umetnosti res v naši ožji domovini, česar na primer Otto-Herman Frey še ne more zanesljivo trditi.* Estenski in bolonjski arheološki vplivi ne pomenijo nujno, da je naša dežela s severno Italijo trgovala. Na halštatskem tržišču so šli hitreje in ugodneje v zamenjavo za sol teh- nično boljši in estetsko lepši izdelki. Zato so začeli mojstri dolenjskih halštatskih delavnic posnemati nekatere kvalitetnejše italske vzorce, katerih lepota se je oplajala iz sta- rejših in bolj razvitih sredozemskih kultur. Tako posnemanje poznajo vse dobe človekove zgodovine. Halštatsko tržišče soli je bilo tudi pomemben mednarodni vzorčni sejem, ki je spodbujal proizvodnjo vsega halštatskega kul- turnega področja in ga selekcijsko usmerjal v enovit okus, v tako imenovano »situlsko umetnost-K. 83 KONEC CVETOČEGA HALSTATA Ko keltski vdor v Severno Italijo razruši tamkajšnje halštatsko gospodarstvo, se v ilir- ski ekonomiki, to se pravi, njenem železar- stvu, nič ne spremeni. To dovolj jasno go- vori o tehnološki in ekonomski neodvisnosti našega halštata od zahoda. Šele poznejši pri- hod Keltov tudi k nam pomeni konec našega cvetočega halštata. Novo ljudstvo prinaša novo gospodarstvo in nov okus. Karavane ne odhajajo z železnimi izdelki nič več na daljni sever po kameno sol. Dežela se oskrbuje od- tlej z morsko soljo iz solarn, kot je pri mestecu Halietum, kjer stoji danes Izola. Halietuma niso ustanovili Rimljani, ki pra- vijo soli »sal«, ampak še pred Rimljani Kelti, ki so sol imenovali »hal« in dal'i ime tudi Hallstattu. Kelti plačujejo sol z drugačnim izvozom in prvič tudi z denarjem. Gospodarstvo dežele ne visi več izključno na železarstvu, čeprav se na latobiškem področju (prej ne!) skoraj čez noč močno razvije. Rimljani še bolj spreminjajo strukturo go- spodarstva v naMh deželah in Iliriku. Zlasti po panonskem uporu se polaste vsega našega in ilirskega železarstva za oboroževanje bal- kanskih in orientalskih armad. V izvozu na- ših dežel na rimski trg, ki ga omenjata Stra- bo in Plinij, pa slovi med živinorejskimi, po- ljedelskimi in prdrodnimi artikli zlasiti še »noriško železo«, za katerega lahko danes do- kažemo, da so ga proizvajali tudi po vsej Kranjski tja do noriških mej na Gorjancih. OPOMBE 1. Crucium, Situla 10. Ljubljana 1968, str. 71— 74. — 2. F. Stare, Vače. Ljubljana 1954, str. 151. — 3. Otto-Hermann Frey, Krieger und Salzherren, 1970, p. 87. 84