PRlZNANJA OF
Jožica Zoroja
Učiteljico Jožico Zoroja naši bralci že dob-ro poznajo po njenih prispevkih v našem gla-silu. O priznanju OF, ki ga je dobila, pravi: »Cloveku je prijetno takrat, kadar njegova ho-tenja in misljenja v družbi naletijo na ugoden odmev. Srebrno pniznanje OF je torej potrdi-tev naših dejanj in hkrati zagotovilo, da na-šim ciljem sledimo tudi v bodoče. To ni pri-znanje posamezniku, to je pravzaprav prizna-nje vsemu družbenemu življenju, ki utripa v socialistični družbi.
Vsa leta že sodelujem z odborom ZB na terenu Milana Majcna in Hinka Smrekarja. Odborniki so izredno marljivi. Z vsemi člani je delo pnijetno, saj z ljudmi, ki imajo za se-boj dobo borbe in povojno organizirano delo, kaj hitro najdemo skupno govorico za deja-nja, ki nam jih nalaga sedanjost«
Poleg drugih zadolžitev v javnem življenju je osnovni poklic tovarišice Zorojeve delo z mladino. To delo je zelo odgovorno in v tem času posebno težko in naporno. Vendar v raz-red kljub temu nikoli ne stopi z nejevoljo. Ra-da ima mladino in rada z njo sodeluje v raz-redu in izven šole.
»Z mladimi je vedno treba tesno sodelova-ti, jim vcepljati dompljubje in samozavest,« pravi. »V povojnih letih smo prepuščali to najpomembnejšo dolžnost šoli in še to brez iz-recnega usmerjanja in nadzora, namesto da bi za vzgojo mladine skrbela vsa naša družba in bi s oilji šole in šolnikov utripalo vse okolje in vse življenje naše dežele.
Mladi so v svoji notranjosti dovzetni za vse dobro in pošteno, premalokrat pa pomisli-mo, da so tudi dobri opazovalci in kritiki. To, kar smo dosegli v naši družbi, so bile v NOB le daljne, daljne sanje. To široko sproščenost demokracije in ljudske volje premalo cenimo. Ne zavedamo se, kako dobro živimo in prema-lo spoštujemo lastno deželo. Nekatere prevza-mejo luči in blišč velemest v kapitalističnih državah, ki ne morejo nikoli obsijati revne četrti njihovih predmestij, kjer vlada lakota,
revščina in nesnaga nezaposlenih. Boli me in-diferentnost nekaterih naših ljudi do vsega našega javnega in političnega življenja. Le ka-ko bi uspela, namesto v delovni program neke organizacije, napisati raje v srca naših ljudi tele besede: »Spoštuj svojo deželo, ljubi jo in bodi ponosen nanjo!«
Jože Kos
Kot mladinec je bil Jože Kos leta 1942 se-kretar mestnega komiteja SKOJ v svoji rodni Idriji, že leta 1944 pa je postal član izvršnega komiteja SKOJ za Severno primorsko okrožje. Kot naprednega mladinca so ga Italijani veli-ko zapirali, tako da je bil do odhoda na spe-cializacijo v ZSSR leta 1944 v 11 fašističnih zaporih po Italiji. Leta 1947 se je vrnil kot po-močnik komandanta polka. Po demobilizaciji je bil vrsto let odbornik občinske skupščine Ljubljana-Center in kakor pravi, >>večni« predsednik delavskega sveta in upravnega od-bora Avtonabave, kjer je zaposlen kot šef skla-diščne službe. Dvanajst let že živi v Dravljah in do nedavnega je bil predsednik SZDL v svoji krajevni organizaciji in občinskem izvrš-nem odboru, vendar je te funkcije zaradi bo-lezni moral opustiti.
Priznanja OF je bil zelo vesel in sam pra-vi: »Za priznanje ni nikoli prepozno. Če člo-vek dela, dela brez posebnih pričakovanj, je zadovoljen, če je njegovo delo uspešno. Seveda problemov, ki jih je vedno več, ne moremo re-šiti naenkrat. Pri akcijah, ki jih imamo, žal mladina ni preveč zavzeta.«
Julija Kunc
Julija Kunc že 30 let dela v socialnem skrb-stvu v svoji krajevni skupnosti in naši šišen-ski oboini. Med vojno je bila sekretar AFŽ za občino Tijesno, ki leži med Šibenikom in Bio-gradom, kjer jo je zatekla zadnja vojna. Leta 1943 je bila tudi delegat na pokrajinski kon-ferenci AF2 za srednjo Dalmacijo.
Po svobodi se je v Ljubljani takoj vklju-čila v terensko delo kot sekretarka AF2 kra-jevne skupnosti Milan Majcen, kjer je bila tu-di soustanoviteljica vrtca na tem terenu in vzgojiteljica.
Za priznanje OF pravi: »To odlikovanje tni veliko pomeni, nisem pa delala za priznanje. Delala sem iz notranje potrebe, ker sem ved-no veliko čutila do sočloveka. V veselje mi je, če lahko komu pomagam. Mislim, da bi mo-rali k delu na terenu pritegniti več mladih, ker se mi iz leta v leto bolj staramo. Bolj množično naj bi se vključevali — na social-nem področju, v društva prijateljev mladine ali v SZDL. Na našem terenu se vsi dobro ra-zumemo in po uspehih gotovo nismo med zad-njimi.«
O predlogih na svojem terenu in v naši ob-čini nam je tovarišica Kunc dejala: »Na na-šem terenu bi bilo vsekakor nujno potrebno razširiti otroški vrtec zaradi vedno večjih po-treb in pritožb, da ta ali oni otrok ni dobil
mesta v vrtcu. Materam otrok do tretjega leta starosti bi morali dati večjo podporo, kakor tudi nuditi zdravstvene usluge na domu, ker je materi težko nositi bolnega otroka v zdrav-stveni dom. Rešiti bi morali stanovanjski pro-blem socialno ogroženih družin, uskladiti po-kojnine in čimprej zgraditi večji dom upoko-jencev v Siški, ker bi na ta način dobili tudi stanovanja za mlajše družine.«
Vinko Weis-seisen
»Delo aktivistov na terenu občani premalo cenijo, zato mi priznanje pomeni predvsem zahvalo za delo prd Rdečem križu«, je pričel svojo pripoved Vinko Weisseisen ter z grenko-bo dodal, da borci niso deležni pozornosti, ki jo zaslužijo. »Moram priznati, da so na Hrva-škem naše delo veliko bolj cenili«, je še do-dal.
V NOB se je vključil leta 1941. Ze v no-vembru 1942 so ga zaprli ter ga obsodili na 15 let ječe. Do decembra 1943 je bil v politič-nih zaporih v Parmi, nato so ga Nemci pre-peljali v Wiirzburg, odkoder sta s prijateljem Mlakarjem iz Senčurja pobegnila. S solzami v očeh se spominja teh dni, saj sta se teden dni skrivala po gozdovih in živela od šipka in želoda in končno izčrpana leta 1945 uspela priti domov. Po vojni se je zaposlil pri želez-nici in od leta 1949—64 služboval v Osijeku.
»Ne morem pozabiti krivice, ki se mi je zgodila v Ljubljani leta 1965, ko bi moral prevzeti delovno mesto nadzornika vozovnih preglednikov. Zaradi zavisti in očitkov, češ, da imam lepo novo hišo, me niso sprejeli, kljub temu, da sem imel vse pogoje. Zaradi tega imam ca. 500 dinarjev nižjo pokojnino.«
Vinko je znan predvsem kot organizator krvodajalskih akcij v krajevni skupnosti Po-dutik, kjer sicer opravlja delo tajnika. Sam je 24-krat dal kri, v Valpovem pa je sam or-ganiziral krvodajalsko akcijo. Ob 20-letnici krvodajalstva je dobil priznanje in plaketo.
»Moja želja je, da bi vsak šofer, ko na-pravi vozniški izpit, namesto v gostilno zavil na Zavod za transfuzijo krvi in dal kri, saj največ krvi porabijo ponesrečenci s cest.«
Franci Šušteršič
»Priznanja sem vesel, saj vidim v njem priznanje za dolgoletno delo v družbenopoli-tičnih organizacijah«, nam je dejal prijazni sogovornik, ki smo ga zmotili pri kuhanju ko-sila. Upokojeni vinarski inšpektor se je z od-hodom v pokoj posvetil kuhanju in po zatrje-vanju soproge Kamile je zelo dober kuhar.
V mladih letih je telovadil pri Sokolu. V NOB se je vključil leta 1942 in deloval na raz-ličnih področjih, predvsem v gospodarskih odsekih PNOO za Slovensko Primorje. Mesec dni pred koncem vojne je bil ranjen v nogo, tedaj mu je žlica v nahrbtniku rešila življe-nje, opešal mu je sluh. Po vojni je delal na številnih odgovornih delovnih mestih v Litiji in Ljubljani. Nekako »na silo« je bil leta 1965 upokojen, čeprav bi še rad delal. Ve, da se mu
je takrat godila krivica, toda, tudi to je moral preboleti.
»Na terenu Sercerjevo sem bil sedem let predsednik socialno zdravstvene komisije Zveze borcev, toda letos so me na občnem zboru »odstranili« zaradi naglušnosti, čeprav bi še rad delal.
Vse prepočasi oživljajo hišni sveti, saj bi lahko odigrali povsem drugačno vlogo. »Dom« prepočasi rešuje vloge za popravila dotraja-nih delov opreme in nastaja še večja škoda,« nam je žalosten pripovedoval.
Postavlja se vprašanje, zakaj se otepamo delavoljnih, zaslužnih družbenopolitičnih de-lavcev? Ob mrtvilu, ki vlada v prenekateri družbenopolitični organizaciji, bi take občane še kako potrebovali, ali ne? »Zlati očka«, kot pravi Franciju soproga Katnila, bi z veseljem spet poprijel za delo ...
Martin Kos
»Priznanja sem bil vesel, saj ga ob ostalih odlikovanjih visoko cenim,« nam je povedal Martin, ko smo ga obiskali na domu. V nje-govi hiši je bila leta 1939 okrožna partijska konferenca.
V NOB se je vključil leta 1941 v Rašiško četo, leta 1942 je bil komandir Roške čete, na-to komandant Dolenjskega bataljona, inštruk-tor Gorenjskih enot in v letu 1943 organizator OF v rojstnem kraju. Leta 1941 je bil sekre-tar okrajnega komiteja KPS Medvode. Po končani vojni je bil na številnih odgovornih delovnih mestih v vojski, kjer mu je opešal sluh. Bil je tudi živčno preutrujen, zato je bil invalidsko upokojen.
Martin je prejel številna odlikovanja: je nosilec Spomenice, Ordena Bratstvo jedinst-vo, Red hrabrosti, zaslug za narod II. in III. stopnje, Ordena za vojne zasluge, Partizanske zvezde.
»Vedno sem bil tam, kjer je bilo treba naj-bolj garati. Kar drugi niso mogli narediti, tam sem bil določen jaz. Vedno sem rad delal, saj me še danes delo drži pokonci,« nam je dejal.
Vseskozi je bil aktiven v družbenopolitič-nih organizacijah, bil je član komiteja občine Sentvid, član predsedstva SZDL v Šiški, se-kretar partije, sedaj predsednik Zveze borcev terena Gameljne, Rašica in vodja štaba civil-ne zaščite.
»Treba bo poživiti delo družbenopolitičnih organizacij v občini, vključiti v delo krajev-nih skupnosti ljudi iz tovarn, saj vemo, da je na relaciji Krajevna skupnost—tovarne vse premalo sodelovanja,« nam je za konec po-vedal Martin.