ASO XXXVI (30) štev. (No.) 16
BSLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES 21. aprila 1977
22. Slovenski dan - Ni delovanja brez združevanja
Bll Je lep dan
Dr. J. Ev. Krek — buditelji slovenskega narodu
(Misli iz govora g. J. Košička)
O Evangelistu Kreku naj govorim, tako so mi naročili oni, ki so vas sklicali na Slovenski dan. Menda zaradi tega, ker sem verjetno edini med vsemi, ki smo tu, da sem ga še poznal, videl in poslušal. Letos 8. oktobra bo minilo 60 let od njegové prezgodnje smrti.
Kaj naj vam v teh kratkih minutah povem o možu, ki je oblikoval eno dobo slovenskega življenja in ki mora biti njegovo delo v domovini skoro pozabljeno, med nami pa, žalibog, dostikrat nepoznano?
Lepo bi bilo našim mladim povedati, kako je dr. Ev. Krek in mladi rod tiste čase študiral, v revščini, v šolah, kjer je vladal tujec, in na tujih univerzah, ker lastne še nismo imeli. Krek je dokončal svoje študije z doktoratom na Dunaju, kot eden najbolj nadarjenih kandidatov.
Dalo bi se veliko govoriti o tem, kako je Krek še vedno dalje študiral: jezike, poleg svojega je obvladal popolnoma še hrvatski, srbski, bolgarski, slovaški, češki, posebno pa poljski in ukrajinski. Povrhu tega še nemščino, francoščino, angleščino in italijanščino. Svoj lastni jezik je obvladal kot pisatelj, pesnik, časnikar in govornik kot malokdo. Prav, da to vedo naši mladi rojaki, ki morajo črpati življenja modrost v jeziku, ki ni jezik naših mater, čeprav je lep, a imajo že velike težave, da bi razumeli vse lepote, ki jih je um in srce slovenskega pisatelja zapisalo v naši besedi.
Rajni ravnatelj Ivan Dolenec in med nami živeči učeni raziskovalec Krekovega dela, dr. Vinko Brumen sta si edina v tem, da ga je ne le neverjetna nadarjenost njegova, ampak še bolj neugnano delo na vseh področjih slovenskega javnega življenja v onih časih postavilo na tako vidno mesto, da ga bo zgodovinar našel vedno v prvih vrstah borcev za srečo slovenskega naroda.
Ni bil le profesor, pisatelj, pesnik in časnikar, ampak je postal organizator neoblikovane mase slovenskih ljudi, zlasti kmetov, obrtnikov, delavcev, bajtarjev. Največji odstotek ljudi je živel na kmetih, pozabljen od onih v uradih in po mestih, neveden, zadolžen tako, da so „zelenaši“ rušili slovenske grunte, ali jih kupovali tujci-Nemci, zlasti na Koroškem in Štajerskem. Dr. Krek, ki je poznal te razmere in tudi veliki svet, je prišel z idejo, dotlej neznano, da je kmeta treba organizirati in njegovo gospodarstvo postaviti na zdrave temelje. Sad Krekovega študija tega vprašanja so bile „Črne bukve kmetskega stanu“, kjer se nam razgrinja v vsej goloti o-bupni položaj slovenskega kmeta. Kmeta je bilo treba rešiti glavnih njegovih sovražnikov: dolga in oderuhov na visoke obresti, nevednosti in starokopitnosti in nezaupanja v lastno moč.
Skrbel je za vse stanove in poklice
Postal je buditelj predvsem slovenskega kmečkega ljudstva. Začelo se je gibanje v naši deželi, kakršnega niti naj večji optimisti niso pričakovali:
Slovenci smo se čez noč spremenili v narod zadrugarjev. V nekaj letih je nastalo po naši deželi stotine hranilnic in posojilnic, ki so ljudem pomagale varčevati in za majhne obresti pomagale, kadar je grozil propad gruntov. Ob denarnih zadrugah so zrasle zadruge ljudske samopomoči: Konzumna društva, kmečke nabavne in prodajne zadruge in njim sorodne sadjarske, mlekarske, čebelarske, živinorejske itd.
Slovenski obrtnik je tudi prišel v težave, ki jim skoro ni bilo rešitve: Nova pogonska sila, stroj in s tem nastajajoča industrija je delala hitreje in ceneje, čeprav ni dosegla kvalitete ročnih izdelkov. Krek je organiziral slovenskega obrtnika, zavedajoč se, da bo le v skupnosti mogoče' dobiti zanj re-
šitev: nastajale so mizarske zadruge, usnjarske, žebljarske in še druge, ki so marsikje celim krajem ohranile vsakdanji kruh.
Krek je kot mislec in opazovalec kaj kmalu spoznal, da z industrializacijo nastaja tudi v kmečki Sloveniji nov stan: delavstvo. Industrijsko razvite dežele, zlasti Anglija in Nemčija so že bile v središču tega pojava. Marxova ideja je znala pritegniti rastoče delavske mase tako, da je začelo veljati pravilo: Kdor je delavec je marksist, z vsem, kar ta beseda pomeni: materialist, ateist, sovražnik bogatih, revolucionar, internacionalec.
Krek je doumel problem delavstva v naši domovini, ki je dotlej poleg trboveljskih rudarjev, jeseniških fužinar-jev in še kaj malega tu in1 Lam, bilo v brezpomembni manjšini, ki pa je že bilo okuženo z marksistično ideologijo. Da bi ne le delavcem, ampak narodu sploh pokazal, kaj je marksizem, je napisal znano sociološko delo „Socializem“, kjer poljudno razloži vzrok, nastanek, pomen in zlo te moderne doktrine. Kot praktično posledico teh idej je Krek organiziral delavstvo po krščanskih načelih Leonove enciklike.
Organizator prosvetnega delovanja
Kreka je zlasti bolela kulturna zaostalost njegovih rojakov, ki niso imeli ne primernega branja, ne prostorov, kjer bi se izobraževali. Kmalu je nastala Prosvetna zveza, ki je od kraja pod drugim imenom začela organizirati prosvetno življenje po kmetskih in delavskih središčih. Marsikje so oklevali, češ, pri nas ne bo šlo. Krek je vedno odgovarjal: Začeti je treba, v tem je vsa umetnost. In res je šlo: Začeli so s predavanji, igrami, knjižnicami: od kraja pod farovškim kozolcem ali v skednju, čez par let pa že v prosvetnem domu, kjer je poleg dvorane in odra bil prostor za knjižnico, za seje in kmalu tudi za telovadbo.
Glavno oporo je imel vedno v kmečkem stanu, ki je bil jedro njegove politične stranke in ta je največ storila za dvig tega stanu.
Ali je vse to delo opravil Krek sam?
Nikakor ne! A bil je videc in organizator.
Najprej se je sam poglobil v študij slovenskih problemov. Veliko je bral, veliko potoval in opazoval doma in po tujem in tako prišel do teoretičnih načel in sklepov, ki jih je bilo treba spraviti v življenje.
Postal je organizator najprej tistih, ki naj bi mu pomagali organizirati na veliko. Kot izredno priljubljen profesor v semenišču in pozneje, je znal vzgojiti skupine mladih duhovnikov, ki so bili prežeti Krekovih idej in pripravljeni začeti z delom. Iskal je dobrih ljudi med dijaki v srednjih in visokih šolah, jim predaval, prirejal tečaje in jih bodril k delu. Istotako je našel med delavci, obrtniki in kmeti dovolj brihtnih in resnih ljudi, katerim je lahko zaupal vodstvo slovenskih občin, zadrug, in vseh mnogoštevilnih ustanov, ki so delovale vsaka v svojem delokrogu in v smislu Krekovih idej.
Izreden govornik in plodovit pisec
A ni ostal pri tem. Hotel je, da bi bila organizirana ne le vodilna plast, ampak ves narod. V ta namen je imel na razpolago dve sredstvi, ki ju je znal mojstrsko uporabljati: svoj izredni govorniški talent in pa dar pisanja, razumljivo ne le za učene, ampak tudi za najbolj preproste. Strokovnjaki, ki so se posvetili raziskovanju Krekovega dela, pravijo, da je v 25 letih svojega javnega delovanja vsaj 3000 krat govoril in napisal vsaj 6000 člankov v časopise. To se pravi: tri govore in šest člankov na teden. In vsaka njegova bese-
da je užigala in vsaka napisana črka je veljala.
Namen Krekovega organizacijskega dela je bil ustvariti v naši deželi družino ljudi jasnih načel v verskem, narodnem, socialnem, gospodarskem in političnem pogledu, ki jo bo vodila skupina sorojakov, ki jih bodo množice izbrale, jim sledile in jim, borečim se v prvih vrstah, nudile vso oporo. V dobrih 20 letih je Krek to dosegel.
Kolikšna sprememba v naši deželi tiste čase: Duhovni gospodje so so zakopali v delo v društvih, rajfajznov-kav, zadrugah, v sejah in sestankih z vsemi organiziranimi stanovi. Ponehavalo je posedanje mladih po gostilnah in polnile so se telovadnice, gospoda že ni več videla v delavcu propalice in v kmetu zabitega tepca, in ona dva sta se zavedala svoje veljave: v društvih sta se naučila javno nastopati in povedati svoje mnenje vsakomur. Pomlad v polnem cvetju.
Ogromno je bilo storjeno, a ne vse.
Prva svetovna vojna in nje posledica moralna kriza je Krekovemu delu napravila nepopravljivo škodo. Še hujšo škodo pa so napravili tisti, ki so začeli rušiti Krekovo delo od znotraj. Krščanske delavske skupine in del mlajše inteligence so hoteli na svoje. Iskali so oblike novodobnega krščanstva in se začeli približevati marksizmu, kjer so končno pristali. Drugam niso. mogli. Žalostna usoda vseh, ki rušijo enotnost organizacij!
Mi stari, kolikor nas je še, smo na lastne oči videli nastanek ali vsaj razvoj. in posledice Evangelistovega dela in spoznali veljavo njegovega izreka, da ni delovanja brez združevanja. Bili smo na pravi poti.
Naše naloge
Slovenski dan v Argentini je v skromni, reducirani obliki to, kar so bila nekdaj v naši svobodni domovini naša velika narodna zborovanja: verska, telovadno-prosvetna, politična, kjer je narod pokazal sad svoje organiziranosti: vzgojo, disciplino in navdušenje, da so se nam sosedje čudili, kako to zmoremo. Sedaj je na nas, da Krekovo delo v svobodi nadaljujemo in izpolnjujemo, nam v korist in bratom v verigah v zgled in tolažbo.
Naloga prehaja z ram utrujenih borcev na mladi rod. S tem mora mladi rod prevzeti tudi vso odgovornost za bodoče čase. To ne bo lahko! Vsi vemo, da morajo ostati Slovenci tudi tisti, ki so rojeni izven naše domovine. Vsi smo edini v tem, da je naš svetovni nazor isti, ki ga je Kristus učil in ga nam naša Cerkev razlaga. Moramo prav tako ostati brez kolebanja na stališču, da med brezbožnim materializmom, ki ima danes obliko komunizma, in med vernim Slovencem ni kompromisa. Ta norma bi morala veljati tudi, če bi ne bilo med nami in onimi morja prelite krvi in neprtrgane verige krivic, ponižanj in obrekovanj.
Bodočnost naše male narodne skupine bo zagotovljena le tedaj, če vsi skupaj držimo. V edinosti je moč. Vsako cepljenje naših sil je nepopravljivo zlo. Le priznajmo, da se je v tem pogledu naša enotnost marsikje zrahljala. Ta napaka vodi brezpogojno na stransko pot in v nedelavnost in otopelost.
Ne pustimo, da bi se za nas ubijali le nekateri naši rojaki, vzgojeni po Krekovih načelih žrtvovanja, mi pa bi od daleč opazovali, kako oni garajo, od časa do časa pohvalno zaploskali, še raje pa pokritizirali, če se nam zdi, da so ga polomili.
Vsi, zlasti mladi rod, imamo pravico do kritike. Imamo celo dolžnost, da si odkrito povemo napake, ki jih ima vsak človek in vsako človeško delo. Tudi Krek je imel svoje napake, tudi njegovi načrti so bili včasih premalo premišljeni in posledice zaradi tega zelo
Tako kot si ne moremo predstavljati Velikega tedna brez velikonočnih o-bredov v 'Slovenski hiši, si tudi ne moremo zamisliti Bele nedelje brez Slovenskega dne. Društvo, ki nas povezuje in predstavlja, Zedinjena Slovenija, je tudi letos in sicer že dvaindvajsetič pripravilo to „manifestacijo vzjemnosti Slovencev Velikega Buenos Airesa,“ kot je omenil v svojem govoru predsednik sanmartinskega Doma. Kajti letos je prišla vrsta na Slovenski dom v San Martinu, da se v njegovih prostorih zberejo obiskovavci Slovenskega dne. Prireditev je bila pod geslom: „NI DELOVANJA BREZ ZDRUŽEVANJA.“ Ta izrek je misel našega vodnika dr. Janeza Evagelista Kreka, katerega 60-letnico smrti obhajamo letos.
BELA NEDELJA
Lep dan je bil. V zgodnjih jutranjih urah je bilo vreme sicer precej dvomljivo. „Pa je veter potegnil, meglice razvel... “ in pokazalo se je sonce, ki je spremljalo prireditev ves dan.
Sveta maša, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, msgr. Anton Orehar, je bila v kapeli zavoda Sagrado Corazón (nasproti Doma). Liturgično opravilo je spremljalo petje sanmartinskega pevskega zbora pod vodstvom g. Klemenčiča ter veliko število narodnih noš in rojakov iz vseh delov Vélikega Buenos Airesa. Pri pridigi je msgr. Orehar omenil:
MISLI MSGR. A. OREHARJA v pridigi za 22. slovenski dan
Ob zgledu Jezusovem pomislimo, kako bomo ohranili globino našega dela in naših prireditev, da nam ne ostanejo samo zunanje parade.
Jezus se je temeljito pripravil na svoje delovanje v tihoti Nazareta in s postom v puščavi, z veseljem delo začel, zbral okrog sebe apostole, ki bodo njegovo delo nadaljevali.
Če hočemo ohraniti našo slovensko skupnost zdravo, versko in narodno, moramo z veseljem in odgovornostjo delati vsi. Funkcije je treba sprejeti z dobro voljo, se za njih izvrševanje pripraviti in imeti čut za čas, v katerem hočemo delo opraviti.
Imeti moramo vedno pred seboj jasen cilj svojega dela osebno in v ustano-
neprijetne. Vedno bo moralo med nami vladati vzdušje zaupanja in popolne odkritosti.
Velike rane so našemu pokretu prizadejali oni, ki so trdili, da je vse delo za narod v minulih časih bilo velika zmota, polna neuspehov, ki so jih krivi nezmožni in nerazgledani voditelji. To je ena najcenejših kritik onih, ki mislijo, da je treba le spremeniti par oseb in par krilatic, pa bo stvar v redu.
Naša bodočnost bo srečna, če bo dobila na vodilnih mestih ljudi, ki bodo doumeli do dna osnove slovenske bodočnosti v vseh panogah. Nevednost o naši preteklosti je lahko podlaga za celo vrsto usodnih napak.
Delo za skupnost je žrtev. Spoštujmo tiste brate, ki se žrtvujejo za našo blaginjo. Tiste, ki vzgajajo naše najmlajše, ljudi ki vodijo naše organizacije: verske, prosvetne, gospodarske, kulturne, politične. Ali se zavedamo, da nam je tudi politična organizacija potrebna? Spoštujmo tiste, ki nam pojejo, igrajo, predavajo, prirejajo tečaje, če hočete oddihe in zabave. Hvalo dajmo tistim, ki pišejo našo besedo v pesmih, knjigah, revijah, časopisih. Bojim se, da bo kmalu zmanjkalo ljudi, ki nam bodo znali kaj po naše napisati, tako da bo imelo dobro vsebino in bo lepo zvenelo. Koliko jih je med nami, ki imamo srednje in visoke študije, ki imamo polno glavo misli, načrtov in nasvetov, pa še nismo napisali našim rojakom niti
vah, pripraviti načrt dela na vseh stopnjah in zbrati primerna sredstva, ki se spreminjajo.
Pripraviti je treba tiste, ki bodo za sedanjimi predstavniki delo vodili, ker je ohranitev življenja v skupnosti odvisna ne le od tistih, ki danes delajo, ampak tudi od tistih, ki bodo za njimi delo sprejeli ali odklonili, če niso bili za sprejem pripravljeni. Cankar je rekel ob Krekovi smrti: „Vojskovodja je padel, armada bo zmagala v njegovem imenu in pod njegovim praporom.“
Kot so dolžni dosedanji delavci o-praviti svojo dolžnost, tako imajo svojo dolžnost mlajši, da za njimi delo sprejmejo in pripravijo.
V tem naj bo zgled dr. Janez Ev. Krek, katerega se danes na Slovenskem dnevu spominjamo in zaradi dela spoštujemo kljub pomanjkljivostim, katerih nihče ni prost, tudi med nami ne.
Po končani sv. maši je vsa množica odšla v Dom, kjer je bilo že vse pripravljeno za opoldanski obed. Obiskovavci so hitro zasedli prostore in seveda takoj opazili nov oder in nad njim napis in sliki: geslo dneva „Ni delovanja brez združevanja“, risan portret dr.
J.	Ev. Kreka in oris slovenskega ozemlja z važnimi mesti Markota Jermana, mladega likovnega ustvarjavca, katerega talenti so razvidni iz njegovih del in o katerem upravičeno moremo pričakovati, da bo v bližnji prihodnosti dosegel lepe uspehe na umetniškem polju.
POPOLDANSKI PROGRAM
Ob 16. uri je stopil na oder kulturni referent ZS lic. Stanko Jerebič in napovedal prihod delegacij slovenskih Domov s svojimi zastavami. Cvet mladine s slovenskimi zastavami je dajalo lep okvir akedemiji. Nato je povabil občinstvo, da stoje zapoje argentinsko in slovensko himno.
Sledil je odrski nastop, ki ga je po zamisli Antona Pauliča pripravila v režiji Nataše Smersujeve sanmartinska srenja. Dekleta v narodnih nošah pristopajo in s pesmijo na ustih „Sem deklica mlada, vesela“ pozdravijo vse navzoče ter vso slovensko zemljo. Nato prihajajo, vsak s svojo pesmijo in karakternim orodjem ali opremo: Gorenjec z nahrbtnikom in cepinom (Po jezeru bliz’ Triglava), Korošec z grab-(Nad. na 2. str.)
ene črke o tem, kaj mislimo, človek, ki ni zmožen nekaj po naše napisati, se kaj rad spremeni v godrnjača in zagrenjenca in kmalu krene na svojo pot, stran od skupnosti. In zagrenjenih kritikov imamo med nami kar preveč. Kritika zagrenjenca je vedno razdiralna. Rušenje našega obstoječega položaja je greh proti •— skupnosti. Potrebuje pa naš rod konstruktivne kritike: to je tiste, ki ne pove le, kaj ni prav, ampak ki jasno pove tudi, kako bi se dala kaka narodu koristna zadeva bolje urediti. Te vrste kritikov nam manjka.
Skrbeti nas mora bodočnost našega tiska. Inflacija in tej sledeče cene onemogočajo vsako kalkulacijo. V krizi ljudje navadno najprej opuste kulturne dobrine, knjige, revijo, časopis, zabava pride zadnja na vrsto, če nam usahne naš tisk, bomo usahnili kmalu tudi mi. Izginil bi s tem skoro edini glasnik resnice o tem, kaj se je dogajalo pri nas v času revolucije in kaj se tam še danes dogaja. Ne naredimo sovražniku tega veselja. Bodi eden prvih praktičnih sklepov tega slovenskega dne ta, da ne bomo imeli nobene žrtve za preveliko, kadar gre za obstoj in okrepitev našega tiska.
Dragi rojaki, začenjamo novo dobo našega narodnega življenja. Bog daj, da bi čez eno leto lahko z veseljem u-gotovili, da smo Slovenci še vedno, kakor smo bili, ostali zvesti svojim idealom in s pogledom uprtim v srečno prihodnost.
22. Slovenski dan
(Nad. s 1. str.)
ljami (N’mav čez izaro), primorski ribič z veslom in mrežo (Soča voda je šumela), dolenjski furman z uzdo in bičem (Moj očka ima konjička dva), Štajerec z ličnim in ropotajočim klopotcem (En hribček bom kupil); vsak je opeval lepoto zemjle in vrline ljudstva svoje pokrajine. Tudi otroci pridejo s pesmijo Marko Skače in na ves glas zakličejo: „Mi, mladi, smo up tega dneva.“ Končno se predstavi še Ljubljančan s svojo Prelepa je trnovska fara; predstavnik mesta, ki povezuje tako s svojo zemljepisno lego kot v drugih ozirih vse pokrajine v enoto Slovenije, in vsem vzklikne: „Naj gre čez ves svet naš klic in naša pesem: Slovenec sem!“
Zanimiva zamisel in lepa uprizoritev. V dvorani seveda ni bilo nikogar, ki bi prihajajočim predstavnikom ne „pomagal“ s svojim petjem. Želeti je, da bi talente Antona Pauliča v bodoče mogli večkrat občudovati, saj je do sedaj malokdo poznal njegove tovrstne zmožnosti.
GOVOR FRANCA ZORCA
Pred mikrofon je stopil predsednik Slovenskega doma v San Martinu Frane Zorec in pozdravil navzoče:
iSpoštovani! Letos je bil Slovenski dom v San Martinu počaščen s tem, da mu je bila zaupana izvedba Slovenskega dne, ki je naša največja vseslovenska prireditev v Argentini. Z zadovoljstvom smo sprejeli to nalogo, da se tako letos v našem sanmartinskem domu manifestira vzajemnost Slovencev v Vélikem Buenos Airesu.
Iz srca pozdravljam vas vse, ki ste danes prihiteli semkaj. V posebno veselje mi je, da morem v naši sredi pozdraviti vodilne funkcionarje organizirane slovenske skupnosti: predsednika Narodnega odbora za Slovenijo Miloša Stareta, delegata slovenskih dušnih pastirjev msgr. Antona Oreharja, predsednika Zedingene Slovenije Marjana Lobodo, današnjega slavnostnega govornika g. Jožeta Košička. Dalje iskreno pozdravljam vse zastopnike slovenskih Domov, zastopnike in zastopnice vseh slovenskih organizacij in ustanov, vse gg. slovenske dušne pastirje — in s prav posebnim veseljem pozdravljam številno navzočo slovensko mladino.
Rekel sem, da se danes tukaj manifestira vzajemnost vseh Slovencev. In to je potrebno. Kajti so stvari, ki nas vse povezujejo, na katere enako gledamo in skušamo in moramo skupno reševati. To so naši veliki verski in narodni cilji, katere moramo znova poudariti in glede katerih moramo znova napraviti trdne sklepe, da jih bomo skušali dosegati s skupnimi napori, v edinosti, prijateljskem sodelovanju in medsebojni pomoči.
Da damo pravi pomen dnevu, nam služi misel Evangelista Kreka: Organizirati se! Ako bi on danes živel, bi nam pomagal, razmeram potrebno.
Slovenci rojeni v raznih deželah moramo vedeti, da pripadamo rodu, ki ima nekaj zelo dobrih lastnosti, to so: delavnost, poštenost, pridnost in zvestoba. Ni je dežele, ki bi takih ljudi ne potrebovala, zato se moramo držati skupaj, da bomo te čednosti medsebojno gojili. Da bodo naši ljudje boljši v šolah, tovarnah, v uradih in v politiki. V državah, v kateri so rojeni, naj bodo med najodličnejšimi državljani in spoštovanimi prebivavci. Da pa to dosežemo, moramo biti vedno skupaj, da ne postanemo masa ljudi, katero vsak izkorišča in se z njo igra. Imamo dovolj dokazov.
Veliki učenjak Einstein je takole odgovoril, kot sem nekje bral. Vprašali so ga: „Kako to, da se vi, Judje, tako vzdržite?“ Odgovoril jim je: „Kadar se porodi kakšna nova misel ali ideja, se mi, Judje, zberemo in pretehtamo, v čem bi se dalo to podpreti. Vi, „Goji“ (to je, vsi ne-Judje), pa ste kakor naši farizeji za časa Kristusa in s tem sami sebi zavirate dobro.“ — Mladi čas prihaja. Naša generacija mora vam izročiti narodna izročila. Vi ste klicani in dolžni, da poprimete, mi pa, dokler bomo mogli, naj vam bodo naše izkušnje in naša pomoč v nasvetih — vaš uspeh.
Zavedajte se: Sedanjost je sad preteklosti in je temelj bodočnosti.
Močno ploskanje je govorniku pritrdilo.
Na oder so prišli otroci slovenske šole dr. Gr. Rožmana iz San Martina. Pod vodstvom ge. Marjete Boltežarjeve so mladi pevci zapeli: Tam, kjer beli so snežniki, Ko dan se zaznava in Pobratimila. Dvorana jih je vzpodbudno nagradila z aplavzom in si mislila: „še bomo peli!“
GOVOR MARJANA LOBODE
Predsednik društva Zedinjena Slovenija je spregovoril na tej prireditvi, ki se vrši vsako leto pod njenim okriljem:
Slovenci! Slovenke!
Vsi prisrčno pozdravljeni v imenu društva Zedinjena Slovenija, pod katere okriljem je ta 22. slovenski dan! I-skrena hvala odboru in članom Slovenskega doma v San Martinu, da so pogumno sprejeli težko nalogo pripraviti letošnji Slovenski dan v tem Domu! Hvala vsem slovenskim Domovom, ki so posvojili močeh podprli to našo skupno prireditev! Hvala vsem nastopajočim in vsem, ki ste na ta naš praznik prihiteli v našem prelepem narodnem oblačilu! Hvala delegatu msgr. Oreharju za slovesno mašo in globok nagovor, Hvala g. Košičku, da je radevolje sprejel slavnostni govor! Hvala vsem, ki ste se v tako lepem številu odzvali vabilu Zedinjene Slovenije in mnogi z nemajhnimi žrtvami prišli na to prireditev. Dovolite, da se zahvalim vsem znanim in neznanim sodelavcem, ki so pripomogli, da danes tako lepo praznujemo ta naš dvaindvajseti slovenski dan. Saj če ne bi imeli med nami ljudi, ki teden za tednom posvečajo ure in ure skupnemu delu po sejah, sestankih, šolah in vsem mogočim umskim in ročnim opravkom v naši skupnosti, bi Slovenci v Argentini danes, 30 let po prihodu v to deželo, ne pomenili nič. Tako pa danes lahko s ponosom gledamo na toliko lepih sadov, kot so naše šole, Domovi, tisk, vse naše lepo razgibano versko, kulturno, športno in družabno življenje.
A kljub lepim uspehom, si ne zakrivamo oči pred napakami in težavami, ki grozijo našemu organiziranemu življenju. Naša organizirana skupnost stopa v odločilno etapo svojega življenja. Vedno pogosteje se dogaja in se bo še dogajalo, ko bodo utrujeni in izgarani vedno številnejši odlagali svoje delo v skupnosti, pa z vedno večjo zaskrbljenostjo gledamo kdo bo stopil na njihovo mesto. Tu je naša šibka točka, tu moramo začeti zdraviti! Nenehno je treba poudarjati in si zapomniti: Skupnost je potrebna vsakemu od nas, obstoj skupnosti je zadeva nas vseh! Tu ni izgovora: Bodo že drugi! Nas je premalo, da bi si lahko privoščili to komod-nost! Skupnost bomo ohranili, če bomo v njej vsi aktivno sodelovali! Kdor se temu delu odteguje, skupnost nevarno slabi! Dela je za vse dovolj! Vsak naj poprime po svojih močeh! Vzemimo si za vodilo besede pesnika Gregorčiča: Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! Vsak naj pošteno sam zase presodi, kolik je njegov delež, kje je njegovo mesto v skupnosti!
Tridesetletni obstoj naše organizirane skupnosti dokazuje našo voljo do ohranitve kot Slovenci in našo življenjsko silo. Smo ena tistih slovenskih skupin v svetu, ki lahko popolnoma svobodno in brez strahu pove, kaj misli in kaj hoče. To je naša velika sreča, pa tudi velika odgovornost. Oboje moramo znati prav ceniti in čuvati. Ohraniti moramo ta privilegij svobodnega izražanja. Govoriti in pisati moramo, kar drugi ne morejo ali si ne upajo. Ostati moramo živa vest komunistični diktaturi v Sloveniji! Zdržali smo 30 let navkljub režimu idoma, navkljub nevarnostim zmaterializiranega okolja. Ne eden ne drugi pritisk se ne manjša, raje veča. Obstali bomo le, če bomo trdno med seboj povezani. Poslanstvo slovenske politične emigracije še ni končano in ne bo toliko časa, dokler si slovenski narod ne bo mogel v vsej svobodi „prosto volit’ vero in postave,“ kot pravi pesnik Prešeren. Do tedaj moramo obstati! To terja od nas zvestoba
slovenskemu narodu iz katerega izhajamo in kateremu dolgujemo ljubezen in spoštovanje, kakor otrok svojim staršem. To terja od nas zvestoba našim mrtvim domobrancem in drugim protikomunističnim borcem, ki so dali svoja življenja za to, „da Slovenc bi prost bil vsak.“
Zedinjena Slovenija, ki je naše osrednje društvo, na današnjem slovenskem dnevu poziva in vabi vse naše Domove, organizacije in ustanove, da utrdijo in izpopolnijo svoje delovanje, da pritegnejo k delu vse rojake, ki morda iz tega ali onega razloga še stoje ob strani in da podprejo našo kampanjo o potrebi aktivnega sodelovanja vseh v organizirani skupnosti! Ne smemo popustiti, moramo vzdržati! Združeni, organizirani, bomo uspeli! Tako nam Bog pomagaj !
Besedam Marjana Loboda so vsi navdušeno ploskali.
Otroška folklorna skupina iz Slomškovega doma pod vodstvom ge. Eme Kessler-Blejčeve in harmonikarja Cirila Loboda je zaplesala narodni ples, kateremu so gledavci z zanimanjem sledili in ga ob koncu nagradili z aplavzom.
Prišel je trenutek, ko je napove-dovavec predal besedo slavnostnemu govorniku g. JOŽETU KOŠIČKU.
Njegove misli objavljamo posebej.
Tudi plesna folklorna skupina s Pristave se je predstavila in dokazala, da tudi zanjo leta obstoja ne tečejo v prazno. Zaplesali so naslednje folklorne plese: Hruške, jab’ke, slive, Lepa Anka, Korošec, Potrkan ples, Podegajga in Dopasi. Njih vodja je Jure Ahčin, harmonikaš pa Marjan Pfeifer.
Drugo pevsko tečko je prispeval dekliški oktet iz San Martina, katerega vodi prof. Ana Marija Klanjšček. Dekleta so lepo zapele: Oj, ta mlinar, Kaj se ti, fantič, v nevarnost podajaš in Po gorah je ivje. V zahvalo za lepo petje so se poslušavci oddolžili s toplim a-plavzom.
Plesna skupina iz Slovenske vasi, ki jo vodi Bogo Rozina in spremlja harmonikarski duet Magdalene in Anči Koprivnikar je nastopila s svojim programom prostih variant na narodne plese. Tudi óni so bili deležni pohvalnega ploskanja.
Ob koncu popoldanskega programa je kulturni referent lic, Stanko Jerebič predlagal navzočim, da bi s tega Slovenskega dne poslali pozdrav vsem slovenskim svobodoljubnim publikacijam po širnem svetu. Predlog je bil sprejet z mogočnim aplavzom.
Sledil je družabni del večera. Ob zvokih vesele glasbe so se eni zavrteli, drugi pa v prijetnem okolju pokramljali s prijatelji.
Bil je lep dan, ki je končal z lepim večerom.
ŠAHOVSKA SIMULTANKA
Na predvečer Slovenskega dne, v soboto 16. aprila, je bila organizirana šahovska simultanka. Pod vodstvom Franca Lobnika je 19 .šahistov iz različnih Domov odigralo simultanko z inž. Marijem Leskovarjem iz mesta Cipolleti v Rio Negro, prvakom provinc Rio Negro in Neuquén v tej razumski igri, katere ne moremo prišteti ravno k špor-
tu.	Inž. Leskovar je dokazal, da ne nosi zastonj naslova provincijskega prvaka in bil zmagovavec 17 dvobojev, pri ostalih dveh pa je delil točko z nasprotnikom. Potrebno je, da poudarimo disciplino med odigravanjem iger: molk je spremljal poteze in s tem še povečal uspeh tega večera. Sodil je Miha Smersu. — Organizatorji hočejo s to simultanko (kdaj je bila zadnja?) postaviti precedenčni primer, ki naj bi se v naslednjih letih ponovil na predvečer Slovenskega dne in povezoval vsaj enkrat na leto igravce te znanstvene igre.
GB
„iVeizpposen bo] proti nasilju“
Na pogrebu Siegfrieda Bubacka, za-hodnonemškega vrhovnega državnega tožilca, ki ga, je ubila zahodnonemška komunistična gverila, je zahodnonem-ški kancler Helmut Schmidt v poslovilnem govoru napovedal „neizprosen boj proti nasilju“ in poudaril, da „gverilci ne bodo nikdar dosegli namena izzvati divjo, nekontrolirano reakcijo, ki bi jim omogočila proglasiti Zahodno Nemčijo za fašistično diktaturo.“
Bubacka so skupaj z njegovim šoferjem Volbankom Göbelom in osebno stražo Jurijem Wusterjem ubili gverilci marksistične skupine Baader-Mein-hof, ki terorizira predvsem glavna zahodnonemška mesta. Buback je bil eden
najodločnejših preganjalcev teh marksističnih teroristov.
Pogreba v mestu Karlsruhe se je u-deležila velika množica ljudi, ki je tri krste, zavite v zahodnonemško zastavo, spremljala v grobni tihoti.
Opazovalce zanima, kaj mislijo za-hodnonemški socialisti ob tem zadnjem marksističnem gverilskem umoru v njihovi državi v zvezi z vprašanjem človekovih pravic in preganjanjem teh morilcev moderne dobe. Ni namreč še dolgo tega, ko so protestno deklaracijo proti argentinski vladi, ki preganja morilce istega kova, podpisali tudi zahod-nonemški socialisti.
Las voeaciffines
Con motivo de la Jomada Mundial de las Vocaciones el papa Paulo VI en-vió un mensaje de la cristiandad, en cuya parte final dice:
Nuestra reflexion sabre el Evangelio se convierte en oración. Pidamos, con las palabras de los Apóstoles para que el Senor “acreciente la fe” (cf Le 17, 5) en nuestras comunidades cristianas y particolarmente en aquellos que El ha que-rido y querrà llamar a su servicio.
Pidamos con las palabras del Apóstol Pablo, para que la “caridad de Cristo” (cf 2 Cor 5, 14) despierte la divina llamada a muchos y óptimos jóvenes, asi corno en otras almas nobles y generosas, impulse a los vacilantes a tornar una decision y sostenga en la perseverancia a aquéllos que ya han hecho su elección.
Pidamos para que todos sean fuertes y estén dispuestos, corno Cristo do-liente, a haeer no la propia, sino la voluntad del Padre (cf. Le 22, 42), cuando El quiere o permite que el peso del sacrificio se una al don exaitante de su llàma-da. Que en todo momento los conforte el gozo pascual de Cristo Resucitado.
Sodelovanje med ZDA In Latinsko Ameriko
CARTERJEVE OBLJUBE IN ZAGOTOVILA
Severnoameriški predsednik Carterje minuli četrtek v glavnih obrisih definiral novo severnoameriško politiko do latinske Amerike. Ob priliki proslav Vseameriškega dne, ki so dosegle višek na zborovanju v dvorani Medameri' ške organizacije v Washingtonu in ki se ga je udeležil tudi Carter, je severnoameriški predsednik najprej naznanil, da “odpravlja vse ovire za prosto potovanje izven ZDA tudi vsem rezidentom v ZDA, ki (še) nimajo ameriškega državljanstva, kakor je to bil storil sredi marca za vse ameriške državljane.“ Carter je popolno svobodo potovanja navezal na določila Listine ZN o človekovih pravicah in na zadevna določila helsinškega dogovora, vse z namenom, da bodo ZDA na bližajoči se pripravljalni helsinški belgrajski konferenci sredi junija t. 1. lahko odkrito zahtevale takšne ukrepe tudi od komunističnih režimov za njihove državljane in nedržavljane.
V svojem govoru je Carter pozval vse države latinske Amerike pridružiti se ZDA v njihovem boju za človekove pravice in jim zagotovil, da bodo ZDA stale ob strani vsaki državi, ki bo to storila. Zagotovil je tudi vsem latinskoameriškim državam, da bodo ZDA minimizirale trgovske omejitve, sklepale pogodbe za stabilizacijo njihovih gospodarstev, se resno zavzele za rešitev vprašanja panamskega prekopa in poskušale normalizirati odnose s Kubo.
Carter v svojem govoru ni niti z besedico omenil vojaških vlad v latinski Ameriki, prav tako ni omenil omejitve vojaških kreditov Argentini in Urugvaju zaradi dozdevnih kršitev človekovih pravic. Kakor je znano, sta Argentina in Urugvaj iz protesta odpovedali za letos vse ostale ameriške kredite, tema pa so z enako odpovedjo sledili Brazil, El Salvador in Gvatemala.
V	svojem napisanem govoru pred predstavniki Medameriške organizacije je Carter zatrdil, da je osnovni element severnoameriške politike do latinske Amerike „spoštovanje za individualnost in suverenost vsake države na ameriški polobli.“ Drugi element pa je „spoštovanje človekovih pravic, kar je del latinskoameriške tradicije.“
Zatem je Carter odkrito popravil svoje začetne zunanjepolitične spodrsljaje do latinskoameriških držav, ki se borijo za ohranitev svobode in demokracije proti mednarodni komunistični gverilski zaroti, ko je poudaril: „Naše vrednote in vaše zahtevajo od nas, da se borimo proti zlorabam svobode posameznika, vključno proti tistim, povzročenim po političnih, socialnih in ekonomskih krivicah. Naša skrb za te vrednote bo seveda vplivala na naše odnose z državami na tej. polobli in po vsem svetu. Bomo pa z vsem srcem stali ob strani tistim narodom, ki spoštujejo človekove pravice in pospešujejo demokratske vrednote.“
V	zvezi s sklepom o poskusu normalizacije severnoameriških odnosov s Kubo je Carter dejal, da „normalno vodenje mednarodnih zahtev in zlasti pogajanja o razlikah zahtevajo komunikacijo z vsemi državami sveta.“
Po zatrdilu o nujnosti rešitve problema panamskega prekopa v obliki u-stvaritve povsem nevtralnega prekopa, odprtega za vse države in o potrebi zmanjšanja potrošnje za oboroževanje na ameriški polobli, je Carter na koncu svojega govora zagotovil latinskoameriškim državam, da se bo ameriška vlada vedno posvetovala z njimi, pred-no se bo odločila za večje gospodarske ali zunanjepolitične ukrepe, ki bi imeli kakršne koli neposredne posledice zanje.
Iz MvSJeiiaja m sfi®gs&J»®ja v Arge»tlsal
Vojaška raziskava v zvezi z afero Graiver, o kateri smo pisali v zadnji številki našega lista, je s tako silo pritegnila pozornost javnosti, da so stopili v ozadje vsi ostali dogodki, med njimi sestanek guvernerjev, nagovor predsednika države na tem sestanku in govor gospodarskega ministra, v katerem je podal pregled storjenega dela v enem letu vlade.
Najbolj zanimivo je dejstvo, da v tem tednu skoraj ni bilo novosti glede omenjene raziskave. Novice skoraj nikdar niso bile potrjene, le dvoje uradnih objav je prišlo v javnost. Zato pa so se toliko bolj širile govorice in časnikarska raziskavanja, ki so včasih dobila izgled pravih romanov.
Iz vsega objavljenega in govorjenega bi lahko posneli sledeče: mrtvi (?) David Graiver, glavni obtoženec procesa, je bil povezan z raznimi političnimi strujami. Tako je bil še za časa predsedništva generala Lanusseja podtajnik na ministrstvu za socialno skrbstvo in eden svetovalcev ministra Man-riqueja. Temu je tudi financiral predsedniško volilno kampanjo, istočasno pa krepko sodeloval s peronisti. V posesti ogromnih količin denarja (imel je v lasti banke, gradbene družbe, razna podjetja) je silno želel dobiti tudi politično moč. Tako se je v določenem trenutku tesno povezal s peronistično gverilo in prevzel v oskrbo njene finance. Takrat, ko je bilo nekaj izgleda, da bi ti lahko prišli na oblast, se je o njem govorilo kot o bodočem gospodarskem ministru marksistično-peronistične levice.
S tako različnimi političnimi zvezami ni čudno, da so v afero zapleteni kaj raznovrstni krogi; mnogi od njih nimajo nič opraviti s peronizmom niti z gverilo, a njih sodelovanje s človekom take dvojne morale, kot je bil David
Graiver, jih spravlja v kaj slabo luč. Sedaj se mnogo govori o nemorali, ki je leta vladala v Argentini. Z najvi-šjih mest se zagotavlja, da bo preiskava šlo do konca, da je treba enkrat za vstelej moralizirati argentinsko javno življenje. To je tudi potrebno, a slabo bi bilo, če bi se pri tem pozabilo na še druga področja, ki jih je prav tako treba moralizirati, zlasti trgovske zveze, prekupčevanje, dobičkarstvo.
V torek 19. t. m. je predsednik gen. Videla na časnikarski konferenci obrazložil celotno delovanje gverile in zatrdil, da bo temeljita preiskava Graiver jeve afere častna zadeva oboroženih sil. Sodbo tistih, ki so v njo vpleteni, bo imelo na skrbi vojaško sodišče.
Kot smo omenili, je afera popolnoma zakrila ostalo dogajanje v Argentini. Tako so kaj malo pozornosti ljudje posvetili spremembam, ki se kuhajo predvsem v ministrstvu za vzgojo, in bodo prišle na vrsto tudi v ostalih ministrstvih. (Ob zaključku redakcije je prišla v javnost novica, da je odstopil minister za vzgojo prof. Bruera.) še več, pretekli teden so v določenih krfogih vztrajno krožile govorice, da je skoraj gotova zamenjava samega predsednika. Te govorice so potem potihnile. Bile so le „pobožne želje“ tistih političnih krogov, ki bi radi čim-prejšen konec sedanje vlade, da bi znova ribarili v kalnem.
Ko že govorimo o ribarjenju v kalnem: pred dobrimi desetimi dnevi so se sestali predstavniki radikalne stranke in peronistov (tistih, ki niso pozapr-ti, torej imajo — baje — mirno vest), da preučujo, kako bi lahko skupno pripomogli k čimbolj hitremu izhodu iz krize. Neverjetno, a resnično. Nekdo je humoristično komentiral, da bi najbolje pomagali, ako bi ostali lepo pri miru; saj so tako naredili že preveč škode.
SLOVENCI V ARGENTINI
/tffifrh	ix SSK&wcBnSf«
LJUBLJANA — Popisa živine ni bilo v Sloveniji že od leta 1971. Od tedaj ugotavljajo število živine s posebno anketo, ki jo izvedejo vsako leto 15. januarja. Tako so letos ugotovili, da se je v zadnjem desetletju znižalo število konj za 60 odstotkov, jih je le še 25.939. Govedi je bilo letos 548.203, kar je za 2 odstotka manj kot lani. Zvišalo pa se je število prašičev, ki jih je bilo januarja 1977 455.098 ali 3 odtotke več kot lani. Vedno manj pa je v Sloveniji ovc, samo 14.965 jih je, 9 odstotkov manj kot 1976, dočim so jih leta 1931 našteli še 61.000. število pada kljub temu, da so lani veliko razpravljali o koristnosti in gospodarnosti teh živali.
LJUBLJANA — Problemi o „kultnih“ zgradbah v Ljubljani in Sloveniji so precej veliki, piše Delo 24. marca, ker je bilo vedno veliko nerazumevanja in nestrpnosti. V nekaterih primerih so „verske skupnosti“ morale čakati na odgovor tudi — 15 let. Urbanisti pa v svojih načrtih sploh ne upoštevajo potreb po „kultnih“ zgradbah. Za „kultno“ zgradbo — mošejo — je zaprosil tudi ljubljanski odbor islamske verske skupnosti. Po „politični in strokovni“ oceni, soglasju vseh petih ljubljanskih občin, naj bi mošejo postavili za Bežigradom. Toda izvršni svet skupščine te občine je prošnjo za lokacijo zavrnil oziroma postavil popolnoma nesprejemljive pogoje. Sedaj bodo postavili mošejo v Mostah.
LJUBLJANA — Geofizikalni zavod je 22. marca zabeležil potresne sunke na Gorjancih, ki pa niso povzročili škode, čeprav so bili na območju Črnomlja po jakosti med 4. in 5. stopnjo po Mer-calijevi lestvici.
IDRIJA — Idrijski rudnik živega srebra bodo „konservirali“ vsaj do leta 1981, ko predvidevajo, da bodo znova začeli s produkcijo. Od 713 zaposlenih, jih bo ostalo pri rudniku letos 315, do leta 1981 pa jih bo ostalo 212. Nekaj rudarjev so že prekvalificirali v novi tovarni in livarni (93), 75 jih bo dobilo delo pri izdelavi betonskih mešalcev, za 245 oseb pa še iščejo delo.
LJUBLJANA — Tednik „ITD“, ki izhaja v precej veliki nakladi, prinaša že dalj časa razpravo Antona Berlota o Etruščanih, katere je pisec naredil celo za prednike Slovencev. Pravijo pa, da je razprava neznanstvena; za Berlotovo teorijo o selitvi Etruščanov na sever k Visli zaenkrat ni nobenih zgodovinskih dokazov.
SEMIČ — V Semiču so pripravili prvo razstavo belokranjskih vin. Obiskovalci, ki jih ni bilo malo, so mogli pokusiti kar 103 vzorce vin; največ! zanimanja je seveda bilo za prvonagra-jeno vino Martina Pluta iz Drašičev.
CELJE — Celjsko bolnišnico bodo modernizirali. Predstavniki šestih občin — Celje, Žalec, Laško, Slovenske Konjice, Šentjur in Šmarje pri Jelšah — so podpisali dogovor o financiranju za modernizacijo. Po tem dogovoru bodo občine do leta 1980 prispevale po 33 milijonov dinarjev, po nekaj milijonov bosta prispevala še regionalna zdravstvena skupnost in zdravstveni center.
ORMOŽ — 22 podjetij je podpisalo pogodbo o financiranju sladkorne tovarne. Gradnja bo trajala tri leta.
UMRLI so od 22. do 27. MARCA 1977:
LJUBLJANA — Ludvik šosterič; Marija Uhan vd. Marinčič r. Zupančič; Ana Goljar r. Novak; Božena Vilhar
r.	Klepec, up. učit.; Marija Južnič r. Puš. Francka Rodež r. Milavec; Andrej Lavrič, 84, kmet; dr. Ivan Bizjak, pravnik; Anica Prelovšek r. Košak; dr. Mavrici j Rus, up. zdravnik, 98; Vekoslav Muc; Anica Žnidaršič; Mara Fabjan r. Mlakar, up. učit.; inž. Dani Pe-stotnik; Vera Mencinger r. Beretič. Jože Dolenšek, up.; Marija Kryzanovski; Zora Orel r. Iskra; Ludvik Virant, mizar in sadjar v pok.; Anton Hoenigs-man, up.; Frančiška Juh r.. šprohar; Pavla Mencej r. Javornik, 78; Matija Kafol. Anton Križman; Janez Lavrič; Frančiška Sajevic r. Lukati; Ferdinand Reja, up., borec za sev. mejo.
RAZNI KRAJI — Ivan Fišter, up. gostilničar, 76, Brezovica; Vela Jelšni-kova, up. učiteljica, Kostanjevica na Krki; Katarina Sušnik, up., Poljšica; Ivan Gubina, kmet, kor. borec, Srebrnik pri Bistrici ob Sotli; Franc Gostič, Šentvid pri Lukovici; Anton Mavretič, Boldraž pri Treh farah; Matevž Žakelj, 83, Klobučarjev ata, Nova vas pri Žireh; Stane Murn, Novo mesto. Marija Košar, Sevnica; Andrej Kavčnik, up., Brezovica; Angela Sosič r. Pergar, Vevče; Franc Turk, 72, Lazeč; Miha Povše, A3, delavec, Novo mesto; Franc Stanonik, pečar, Poljane; Friderik Anzi, škrjancevo; Janez Zarobec, Stožice-Lj.. Amalija Kramar r. Razpotnik, 78, Orehovica; Klara Majcen r. Sterger, Zgornja Velka; Mihaela Cimerman r. Krč, Zalog; Franc Godnov, mesarski in brivski mojster, 91, Tržič, Ivana Mešič, Vransko, Marija Novljan, Men-calova mama, Višnja gora; Helena Gračnar r. Brilej, 73, Trbovlje; Sonja Jerič r. škoda, Krmelj ; Sla vka Mahne
r.	Malavašič, Kranj ; Adolf Martinčič, Griže; Celesta Plahuta r. Remec, Batuje. Ivan Kovačič, monter, Zagorica; Jože Jurečič, posestnik, Lipe na Ljubi jiànskem Barju; Anton Krištof, up. š upravitelj, Radomlje.
Osebne novice:
Poroka. Poročila sta se v soboto 16. aprila v Slovenski cerkvi Marije Poma-magaj Milan Edo Perklič in gdč. Irene Beatriz Miraglia. Za priči so bili ženinovi starši Edo in ga. Vera Perklič in nevestini starši Atilio Ernesto in ga Maria Ida Miraglia. Poročil ju je delegat msgr. Anton Orehar. čestitamo!
Rojstvo. V družini Jožeta Gerkmana in njegove žene Angele roj. Bedek, se je rodila hči prvorojenka. Srečnim staršem naše iskrene čestitke !
RUDOLF HISCHEGGER — 68-letmk
V slovenski skupini v Mendozi je prazno val pred kratkim svojo 60-let-nico g. Rudolf H i rsehegger, na splošno med svojimi sodelavci in vsemi, ki živijo mendo-ško skupnostno življenje, poznan kot g. Rudi.
Človek kar težko verjame resničnosti številk, so rekli Mendoščani, ko ga imamo stalno pred očmi od vsega prihoda pa do danes v njegovi nespremenjeni in neutrudljivi agilnosti. Vendar te svoje razgibane delavnosti na zunaj ne kaže, ker mu je njegov umirjen korak vedno enak.
G.	Rudi Hirschegger se je rodil 10. aprila 1917 v Vevčah pri Devici Mariji v Polju. Oče mu je bil uradnik v vevški papirnici. Po končani trgovski šoli je od 1. 1935 služboval na domači občini. Od vseh svojih mladostnih let pa je bil vnet član in sodelavec v katoliških in prosvetnih organizacijah; v domačem Katoliškem prosvetnem društvu, tudi kot odbornik in režiser. Odrska režija je bila in je ostala vse do danes njegov drugi „življenjski“ poklic. Saj se ji je z vso vnemo in resnostjo posvetil in svoje sposobnosti razširil na dveh režiserskih tečajih naše osrednje organizacije Prosvetne zveze ter svoje možnosti poglobil pod vplivom dveh priznanih ržiserjev slovenske Drame Edvarda Gregorina in Milana Skrbinška.
L. 1936 je bil izvoljen za predsednika okrajnega odbora mladinske Jugoslovanske radikalne zajednice. Ob pričetku rdeče revolucije se je pridružil vaškim stražam in nato domobrancem. Tudi v tej dobi je neomajno ostal zvest svojim načelom in se brez pomislekov ali bojazni predal dovolj tvegani dejavnosti v borbi proti krvoločnemu brezbožnemu komunizmu, ki ga je že v svojem domačem okolju imel priložnost dodobra prepoznati za najhujšega sovražnika vere in naroda. Z vso neustrašenostjo se mu je postavil v bran in tvegal vse, tudi življenje.
Polna najtežjih preskušenj je bila tudi njegova pot skozi leta begunstva. A kakor toliko drugih, tudi on ni odnehal in se v najtežjih okoliščinah ter nevarnostih posvečal ter žrtvoval v begunskih taboriščih prosvetnemu delu na odru, ker se je zavedel, da je naš človek tudi v tistih najbednejših časih in razmerah potreboval za svoje reševanje duševne hrane.
Ko je zdomsko življenje pričel v Argentini, se je za stalno naselil v Mendozi. Skupno z ostalimi rojaki je tudi on začel z najtežjo borbo za ž Ijenjski obstanek družine ob ženi gej.
govora je bil, da je maršal Aleksander takoj nato 4. junija 1945 izdal odločitev, da ne bodo vrnili nobene osebe več v Jugoslavijo, ki bi tega ne želela.
V	knjigi je sicer omenjen akt (164), ki je rešil tudi toliko tisočev Hrvatov in Srbov, ni pa poudarjeno, da ga je izdal maršal Alexander po osebnem zaslišanju Slovenca dr. Meršola, ki ima zato neminljivo zaslugo za rešitev emigrantov iz Jugoslavije. Nihče mu tega ne odreka. Vendar je nekaj okoliščin, ki jih prav tako ne kaže negirati.
Dr. Meršol je večkrat sam napisal svoje srečanje s feldmaršalom Alexan-drom in svoj veliki uspeh. Toda na dva stavka dr. Meršolove izjave bi ob 'tej priložnosti še opozoril: 1. „Za NO in za vse nas pa je postalo popolnoma jasno, da so Angleži poslali slovenske in srbske vojake v Jugoslavijo, ko se je 30. maja vrnil dr. Janež“ in 2. „Kakor morem naknadno sklepati, je prišel maršal Alexander s posebnim namenom, da bi govoril z menoj kot zastopnikom slovenskih beguncev. Moral je biti že prej precej obveščen o nas in o naših težavah. Imel sem vtis, da želi, da mu sam povem, kaj nas teži in kaj želimo...“ (Koledar Svob. Slov. 1951, 55).
V	istem Koledarju pa piše dr. Krek: „V aprilu 1945 sva skupno dr. Živko To-palovič in jaz nekako uradno posredovala in prosila za bodoče begunce iz Jugoslavije pri zveznem oficirju maršala Alexandra v Rimu, Colonelu De Salis. Obširno sva popisala, kaki ljudje beže iz vzhodnih delov Jugoslavije pred Titovimi bandami in kaki ljudje bodo še bežali,
Marici. Danes s svojima družabnikoma vodi keramično podjetje C.A.C.E.S., ki žanje zaradi solidne kakovosti svojih izdelkov sloves daleč po Argentini.
Od vsega početka de danes pa je tudi v mendoški skupnosti s svojo neod-jenljivo in neutrudljivo delavnostjo ter požrtvovalnostjo duša slovenskega odra in eden od še redkih najstarejših članov pevskega zbora.
Oder v Slovenskem domu v Mendozi je — lahko bi rekli — po zamisli, zgradbi in fukcionalnosti, odgovarjajoč našim skromnim razmeram, njegovo delo. In skoro je ni prireditve, ki gre preko odra, da bi pri njej ne bila udeležena roka g. Rudija.
Je član gledališkega odseka Slovenske kulturne akcije in sodeluje tudi pri slovenski krščanski demokraciji v zdomstvu kot član zaupniškega zbora.
Vsestransko pozornost posveča tudi slovenskemu tisku, ker se zaveda, kako važno vlogo ima slovenski tisk med izseljenci.
Dasi je tu navedeno jubilantovo bogato življenjsko delo le v kratkih obrisih, bi bilo pomanjkljivo, če ne bi ob tej priložnosti pokazali tudi na njegove ilegalno delo med okupacijo in revolucijo. Saj je znano, kako je rešil in skrival ameriškega pilota Maurica Brasha in večkrat tvegal tudi svoje ivljenje, ko je reševal slovenske ilegalne delavce proti okupatorju in podpiral njihovo delo.
Za mladi rod, ki danes hoče poznati dogajanje iz dobe okupacije in revolucije, pa je eden pomembnih dokumentarnih doprinosov njegov članek, ki je bil pod naslovom „Resnica o naši borbi“ objavljen v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1966.
Jubilantu so ob strani njegove žene ge. ^Marice in peterih otrok Marije por. Mežnar, Davorina, Marte por. Pujol, Anke in Helene, ob šestdesetletnici čestitali Mendoščani in se mu zahvalili za vse dobro, kar je naredil, katerega ni malo.
Čestitkam se pridružujejo številni prijatelji, ne le v Argentini, ampak iz vseh dežel, kjer prebivajo slovenski izseljenci. Prav iskreno mu čestita tudi Svobodna Slovenija in se pridružuje vsem, ki cenijo idealizem in požrtvovalnost z vzklikom: G. Rudi, še na mnoga leta!
OBČNI ZBOR KREDITNE ZADRUGE “SLOGA”
V soboto 2. aprila t. 1. je imela Kreditna zadruga SLOGA svoj 21. občni zbor.
Najprej so se vsi navzoči z molitvijo spomnili članov, ki so umrli v preteklem letu. Nato je predsednik Franc Hrovat podal splošen pregled poslovne dobe v letu 1976.
Predsednik je v svojem poročilu poudaril, da kljub še vedno trajajočim težkim gospodarskim razmeram, ki niso bile naklonjene varčevanju, Sloga ni poznala pobega članov ali kapitala. Vpisalo se je skoraj 100 novih članov in kapital se je dvignil sorazmerno z inflacijo. Denar je vedno na razpolago v prvi vrsti članom za osebna posojila, potem pa slovenskim podjetnikom za razvoj njihovih podjetij. Za ostali denar se poišče druge varne naložbe, podprte po solidnih industrijskih družbah. Ponudil je slovenskim podjetnikom, naj se v večji meri posluži jo posojil Sloge, saj je postopek veliko bolj enostaven, kot pri drugih finančnih ustanovah. Vloge v Slogi se morejo primerjati samo s takozvano „Čaja de
ko Tito zasede zapadne dežele države in Slovenije. Popisala sva takozvane oborožene formacije, četnike in slovenske domobrance. Poudarjala sva, da so se ti borili samo proti komunistom doma, da se z ničemer niso pregrešili proti zaveznikom, da pa jih zato komunisti strašno sovražijo in bodo pomorili vse, ki jih dobe v roke. Zagotavljala sva, da so bodoči begunci prijatelji zapadnih zaveznikov in takoj pripravljeni, da se bore na njihovi strani. Predlagala sva... da se vsi moški formirajo kot edinice zavezniške vojske... da se uporabijo pri nadaljnjih akcijah proti nacistom... da jih sprejmejo v zavezniška taborišča ... predvsem pa sva naglašala, da noben begunec ne sme biti proti svoji volji vrnjen nazaj v Jugoslavijo, ker tam komunisti ubijajo svoje nasprotnike. ..“
„Colonel De Salis je vse beležil, kar sva povedala. Prečital je najini izjavi, kakor jih je napisal. — Vem, da je poslal predstavko isti dan Glavnemu stanu maršala Alexandra“ (str. 49).
Verjamem, da bi se dala dobiti zveza med tema izjavama dr. Meršola in dr. Kreka.
Po dokumentih, ki jih Hrvati podajajo v tej zanimivi knjigi, je vidno, da je bil maršal Alexander razočaran nad Titom, katerega je obiskal v Belgradu, in se tedaj nekako izjavil o njem, da je „hujši kot nacisti1* (str. 164) ter da je bil na liniji anglo-ameriškega dogovora glede vojakov iz Jugoslavije kot vojnih ujetnikov. Ukaz o vračanju teh je izdal njegov šef štaba gen. Morgan
TOLMIN — J,Glasilo tolminskih župnij“ je spet izšlo konec februarja. „Glasilo“ je začelo izhajati že pred štirimi leti, toda od lanskega potresa, ki je prizadel precejšnjo škodo na Tolminskem, ni do februarja izšla nobena številka. Poleg uvodne pesmi Ljubke Šorlijeve „Tolmin“ in urednikove besede prinaša najrazličnejše verske članke in zapise. Poleg tega omenja še letošnja biseromašnika Alojza Kodermaca, upokojenega župnika na Vipol-zah in Ivana Semiča, upokojenega župnika in dekana v Kanalu, ki sta bila ob začetku svoje duhovniške poti tudi kaplana v Tolminu.
Tine Debeljak
(38)
Med knjigami in revijami
OB PLIBERŠKI TRAGEDIJI HRVAŠKEGA NARODA
IV. (nadaljevanje)
Očitanju pisca, da Narodni odbor ni dobil — po svoji nemarnosti in nesposobnosti seveda —- nobenega stika z višjimi angleškimi oficirji, naj postavim samo tale citat iz te hrvaške knjige (168): „Potrebno je naglasiti, da so britanske oblasti odbijale vsak stik s predstavniki hrvaške države in vojske, razen v Pliberku, kjer so se omejili samo na to, da so zahtevali brezpogojno predajo... Niso hoteli slišati za hrvaško vlado, razen da predajo predsednika in ministre... ne za demokratične predstavnike (dr. Mačka)... ne cerkvene (škofa šariča)... niti s predsednikom Rdečega križa, dasi je hrvaški Rdeči križ pristopil k ženevski konvenciji 1. 1943 in so bile o tem obveščene vse države članice mednarodnega Rdečega križa... Sprejet ni bil niti odposlanec hrvaške vlade — ne v Celovcu ne v Caserti, noseč s seboj Memorandum hrvaške vlade... “ Kdo od Slovencev naj bi v takih razmerah prišel v stik z generali? Z višjimi častniki je dobila zvezo le skupina ob Millstädt-skem jezeru, a ji to ni pomoglo. Edini stik Hrvatov z generali je bil v Pliberku, da so zahtevali od njih predajo. E-dini stik NO z generalom, ta sramotni Papirček ukaza generala Murraya generalu Krenerju. Zanimivo bo zatega-
delj, kaj je trideset let kasneje pisal isti gen. Murray v Londonskem The Temps (7. 12. 1974) ob priložnosti izida Bethlenove knjige o predaji Rusov, ki jo je tudi on vodil: „Britanski generali so enostavno izvrševali ukaze od zgoraj, ne da bi se vprašali, ali je etično, človeško in vojaško — uporabljati silo proti golorokim beguncem... premisliti bi morali naredbe, ki prihajajo od politikov; kajti tu so v vprašanju živi ljudje in ne košček papirpja.“ (401) Ali ni to aluzija na vetrinjski papirček? Grizenje vesti vseh 30 let!
Pisec očita poveljstvu, da je nasilno zadrževalo domobrance v disciplini, čeprav je bilo pravočasno opozorjeno na vračanje in bi moglo z razpustom rešiti mnogo ljudi. Ne imenuje pa vrnitev vojaškega zdravnika dr. Janeža, ki je bil prva verodostojna priča vračanja. Takoj nato je gen. Krenner razpustil domobrance. Pa kljub temu je šel zadnji transport prostovoljno za drugimi v smrt. Edini svetli žarek je piscu dr. V. Meršol, ki je našel razumevanje pri Angležih. Toda ne omenja, da tudi on ni šel s prošnjo k feldmaršalu ob obisku taborišča, temveč, da ga je feldmar-šal Alexander dal poklicati k sebi z gotovim namen, da ga zasliši o težavah Slovencev v taborišču. In uspeh raz-
ahorro“ v bankah, ki so pa pri tej vrsti varčevanja, ko je denar vedno na razpolago za dvig, plačale v preteklem letu polovico manjše obresti, kot jih je plačala Sloga. Omenil je tudi razno drugo delovanje Sloge v kulturnem pogledu in pa v prid mladini. Na koncu svojega poročila se je predsednik zahvalil odboru, uradnikom zadruge in vsem članom za izkazano zaupanje tekom njegove predsedniške dobe. Povabil je vse, da to zaupanje v isti meri izkažejo tudi novo izvoljenemu predsedniku.
Tajnik Marjan Pograjc je poročal o poslovanju upravnega odbora. Ta je imel v pretekli poslovni dobi 25 sej. Ožji odbor je na 49 sejah pripravljal predloge in tvarino za seje upravnega odbora. Tekom leta je bilo sprejetih 98 novih članov, umrlo jih je 20 in tako se je poslovna doba zaključila s številom 1924 članov. Med novimi člani je večina mlajših ljudi, kar je zelo razveseljivo za bodočnost Sloge. Če bi se vsi poročeni člani zavedali, da morajo včlaniti tudi svoje žene in otroke, bi to število članov še veliko narastlo. Družinski člani namreč v Slogi niso avtomatično včlanjeni, kot je navada pri drugih organizacijah. Tudi posmrt-ninsko zavarovanje za družinske člane teče šele, kadar postanejo člani Sloge. Zadruga je tekom leta izplačala 36 milj. starih pesov za svojo propagando v slovenskih časopisih in radijski uri, kar je gotovo pomemben prispevek za vzdrževanje naših glasil. Sloga je omogočila obširen pregled slovenskih podjetnikov v Argentini, ki je izšel v zadnjem Zborniku Svobodne Slovenije. Vrsta gospodarsko-prosvetnih predavanj v zadrugi je imela tak odziv, da je upati, da se bo letos nadaljevala.
Blagajnik Janez Amon je poročal o denarnem poslovanju zadruge. Vpis novih delnic in prepis nedvignjenih dividend h kapitalu je tekom lanskega leta potrojil obratni kapital zadruge. S tem se je izboljšala rentabilnost, kajti upravni stroški zadruge so se istočasno dvignili v manjši meri. Zato se je moglo razdeliti večjo dividendo, kot pa je bila predvidena na polletnem sestanku v San Martinu. Seveda je moral odbor hudo slediti gibanju obresti na trgu in je zato moral trikrat spremeniti obrestne mere tekom leta. Blagajnik je nato razložil navzočim članom posamezne postavke bilance. Za lažje razumevanje in boljšo predstavo se je bilanca in pa razne primerjave s prejšnjimi leti prikazala na platnu z diapozitivi, kar je članom zelo olajšalo sodelovanje pri ocenjevanju bilance.
U delovanju zadružne pisarne je poročal poslovodja Marjan Loboda. V teku leta je bilo postreženih preko 3000 strank. Denarni promet se je povoljno razvijal z istim številom uradnikov. Nato je zelo nazorno razložil, kakšen je postopek naložbe in posojila v zadrugi. Poleg v naprej določenih obresti, se koncem leta razdeli med; člane tudi dobiček po višini njihovih delnic. Letos se je članom njihov denar, ki so ga imeli naloženega skozi vse preteklo leto v Slogi, več kot podvojil. Z letošnjim letom se ves denar obrestuje od dneva naložbe, že lansko leto se je začelo obračunavati obresti polletno. če član obresti ne dvigne, se te začnejo takoj po polletju ali po koncu leta obrestovati. Na ta način se je Sloga zelo približala bančnemu poslovanju. Glede dviga denarja je razložil, da je vedno na razpolago članom, vendar je priporočljivo, da se za večje vsote preje obvesti. Tako ne leži preveč denarja po nepotrebnem v bankah, kjer ne donala obresti. Postopek za o-sebna in trgovska posojila je veliko krajši in lažji kot v bankah in je žele-
(Nad. na 4. str.)
protipostavno, in nekje sem celo bral, „da morda brez vednosti maršala Alexandra.“
Odlično delo je članku priložena razpredelnica „Sinoptični pregled pokolov
11.751 Slovencev v juniju in juliju 1. 1945, ki jih je izvršil jugoslovanski komunistični režim,“ kjer so skoraj do nemogočih potankosti navedeni kraji, kje so . in koga in koliko pomorili, katerega dne in v katerih jamah. Pregled je terjal mnogo dela in mnogo poznanja slovenskega domobranstva in njegove usode.
Mislim, da je ob tej hrvaški knjigi postalo jasno, da je usoda slovenskih domobrancev bila odločena že pred 3. majem 1945. Rešili bi še morda samo tako, da bi obenem z orožjem odložili tudi uniforme ali pa se pravočasno razbežali. Pa še kot civilisti bi ne bili zunaj nevarnosti. Nekateri poudarjajo, da bi se rešili, ko bi bežali v Italijo, kajti omenjeni dogovor, ki ga je 27. aprila sprožil Stevenson, se nanaša na umik tja. Toda Omrčanin tudi prinaša dokaz, da je bil dogovor z dne 3. maja mišljen nasploh, brez ozira na kraj, namreč: brzojav Joint Staff Mission vsem vojnim oblastem v Evropi dne 31. maja 1945 (Hr, 32). Vemo, da v Italiji amerikanski poveljnik ni izpolnil ukaza, dočim ga avstrijski je in po 30 letih priznava, da ni delal po vesti.
Narodnemu odboru se more očitati samo, da je bil „naiven“, v kolikor ni bil -kos zavezniški perfidnosti. Podcenjevanje NO za Slovenijo, kakor se kaže (Nad. na 4. str.)
SLOVENCI V ARGENTINI
(Nad. s 3. str.)
ti,	da bi se jih zadrugarji še bolj posluževali. Poročal je o zavarovalnem skladu Sloge, ki je verjetno najcenejše in najenostavnejše življenjsko zavarovanje, ki pomaga članom in pomaga tudi do večje moči naši skupni zadružni ustanovi. Pokojninska posvetovalnica je delovala vsako sredo popoldne v u-radnih urah in je mnogo naših članov našlo v njej rešitev za svoje pokojninske zadeve.
O	upravljanju kinte je poročal Feliks Urankar. Odbor se je držal dosedanjega načela, da se mora kinta vzdrževati z lastnimi dohodki, da ne bo v breme članom, ki je ne obiskujejo. To se je tudi doseglo, saj je ostal za prihodnjo sezono majhen prebitek, čeprav so se na kinti tekom leta izvršila razna popravila in izboljšave, ki veljajo tudi za prihodnja leta.
Po prebranih poročilih je občni zbor na predlog dr. Antona Šimenca odobril bilanco in poslovanje odbora za preteklo poslovno dobo.
Pri volitvah, ki so nato sledile, so bili izvoljeni štirje novi odborniki na mesta tistih, katerim je potekla njihova poslovna doba. Novi odbor kreditne
zadruge Sloga je sestavljen takole: predsednik Janez Amon, podpredsednik Albin Kočar, tajnik Marjan Pograjc, namestnik tajnika Avgust Horvat, blagajnik Franc Lobnik, namestnik blagajnika javni računovodja A. Kovačič, svetovalci: Ivan Ašič, Prane Hrovat, Nace Grohar, Anton Kastelic, Rajko Urbančič, namestnika svetovalcev: Rudolf Gričar in Stanislav Mehle, nadzornik dr. Anton Šimenc, namestnik nadzornika Avgust Jeločnik, poslovodja Marjan Loboda.
Po občnem zboru se je vršilo nagradno žrebanje za vse člane, ki so imeli 31. marca t. 1. izpolnjene pogoje za 'posmrtnin?.ko zavarovanje. V tem zavarovani’,.! so člani razdeljeni na 3 starostne dobe in za vsako od teh se je žrebalo milijon ‘starih pesov. V mlajši skupini je žreb izbral gdč. Marijo Kristino Makovec, v srednji skupini go. Jožico Škrbec, v starejši skupini pa Valentina Malavašiča.
Nato so člani Sloge še posedeli pri pogrnjenih mizah v prijetni dvorani Slomškovega doma v Ramos Mejia, kjer se je vršil ta občni zbor.
Odbojkarska reprezentanca-
„Zedinjena Slovenija“ (Naši odbojkaši)
Naši prošnji za prispevke v fond za odbojkarske opreme so se tudi ta teden odzvali z velikodušnimi darovi spodaj navedeni rojaki. Za njihovo razumevanje se prav lepo zahvaljujemo. Prvotni naziv moštva „Naši odbojkašS“ smo spremenili v Odbojkarska reprezentanca „Zedinjena Slovenija“ in s tem tudi formalno nakazali, da delujemo in nastopamo pod okriljem in za naše matično društvo Zedinjena Slovenija.
Štefe Jernej $ 3.000; N. N., R. Mejia $ 1.000; Žgajnar Jože $ 2.000; In-dihar Matko $ 1.000; N. N., R. Mejia $ 10.000; Makovec Janez $ 2.000; Jeločnik Avguštin $ 1.000; N. N., R. Mejia $ 3.000; Krajnik Tone $ 2.000; Lobnik Franc $' 2.000; Fajfar Franc $ 2.000; N. N., San Justo $ 10.000; Rovan Anton $ 3.000; Remic Frane ? 4.000; N. N., Castelar ? 1.000; N. N., Hurlingham ? 2.000; N. N., Hurlingham $ 3.000,
IZZA ŽELEZNE ZAVESE
„Pravijo, da dajejo sovjetske krave 25% več mleka kakor kapitalistične.“
„Že mogoče: v Sovjeti ji temeljito molzejo.“
:.iaigaiER*(iHinnMMnaiWRMMUMnnMnuMiaiaanM
MED KNJIGAMI (Nad s 3. str.)
v tem vojaško odličnem članku, se mi ne zdi pravično, kajti eno bo ostalo v zgodovini: prav v dneh, ko sta se Churchill in Roosevelt — 2. maja 1945 — dokončno dala prepričati Titovim komunistom, da je domobranstvo „kvizlinška vojska“ in sta jo postavilo v „isto vrsto z ustaštvom“, ter je 3. maja angleški zastopnik v Caserti Macmillan javil zunanjemu ministrstvu, da je maršal Alexander dal ta dan (3. maja) povelje 15-ti armadni skupini v Italiji, da je „smatrati Hrvate (ustaše) za razoroženo sovražno skupino“ (HR, str. 32), prav tega dne zvečer je v Ljubljani NO za Slovenijo, ki se je na to pripravljal že od oktobra 1944, skušal javno zavrniti od domobranstva slednji sum kvizlinštva in ga razglasiti za — zavezniško vojsko. To bo ostalo v zgodovini. In če ni uspel, je bil eden glavnih vzrokov v tem, ker je bilo že — prepozno. Mislim, da je to iz teh najnovejših dokumentov, ki jih jemljem iz hrvaških virov, precej razvidno. Naj dodam k temu še tale — da ostanem pri hrvaških virih — citat, kot ga je za letošnjo čikaško Danico, kateri nikakor ni mogoče odrekati simpatij do ustaštva, napisal Zlatko Markus, ko govori o podobnem poskusu min. Vokača in Lorkoviča pri Hrvatih: „Zgodovina je pokazala, da so oni, ki so Hr-
PO ŠPORTNEM SVETE
„ČUDEŽNA“ REŠITEV? Jugoslovanska hokejska reprezentanca je vendarle ostala v skupini B svetovnega hokejskega prvenstva na ledu, ki se je zaključilo 21. marca v Tokio. Z zmago nad Poljaki 6:4 in s porazom Nizozemske s Švico z 2:3 je s 5 točkami zasedla Jugoslavija rešilno 7. mesto. V skupino C sta padli Nizozemska in Avstrija; prvo mesto je pripadlo NDR z osmimi zmagami, drugo Poljski s 6 zmagami in dvema porazoma.
Jugoslovanska reprezentanca je na tem tekmovanju izgubljala s tesnimi rezultati proti Nemški demokratski republiki, Norveški in Švici kljub dobrim igram. Mnogi dvomijo v „čudež“, saj doslej jugoslovanska ekipa še nikdar ni premagala Poljakov, ki so razen proti Jugoslaviji izgubili le s prvouvrščeno ekipo.
švicarski dnevnik „Neue Zuericher Zeitung“ je naravnost zapisal, da je Poljska podarila zmago Jugoslaviji, da bi jo rešila izpada iz skupine „B“. In menda so na zaključnem banketu ostale reprezentance izžvižgale poljsko in jugoslovansko ekipo.
O nastopu ekipe, v kateri igrajo razen treh igralcev sami Slovenci, in predvsem o igri s Poljaki ni dosti pisanja v časopisju. Stane Aljančič, tajnik hokejske zveze, je dejal, da „smo lahko zadovoljni, kljub temu, da ni ekipa igrala tako, kot smo računali.“ Proti močnejšim so igrali dobro, popolnoma pa so odpovedali proti šibkejšim, predvse proti Madžarom. To je mnenje napovedovalca TV Eda Mohorka, ki je še dodal, da so v zadnji tekmi Poljaki „bržkone računali na ugodnejši sprejem pri publiki na prihodnjem prvenstvu skupine B, kjer bodo startali na pivo mesto, „kajti Vzhodna Nemčija bo igrala že v prvi skupini...
ROMUNIJA je v kvalifikacijski tekmi , jza uvrstitev na Svetovno nogometno prvenstvo, ki bo leta 1978 v Argentini; v Bukarešti 26. aprila premagala Španijo z 1:0. V isti skupini tekmuje tudi Jugoslavija, ki je v prvi tekmi v Sevilli izgubila s Španijo 1:0, Romuni so bili vseskozi boljši, a niso imeli sreče pri zaključnih potezah. V naslednji tekmi, ki bo 8. maja, se bosta pomerili v Belgradu Jugoslavija in Romunija. Tekme pa bodo še: 26. oktobra Španija : Romunija; 13. novembra Romunija : Jugoslavija in 30. novembra Jugoslavija : Španija.
je Geisel vpeljal v ustavo 14 sprememb, ki se nanašajo na volitve predsednika države, guvernerjev in pravosodne spremembe ter člen o ukinitvi dvotretjinske večine za spremembo ustave, ki jo je zamenjal za absolutno večino.
BRITANSKI ZUNANJI MINISTER v Rodeziji skuša najti kakšno skupno točko za rešitev južnoafriških problemov. Toda strokovnjaki za ta predel ne dajejo Owenovemu obisku kakega posebnega izgleda za uspeh.

Mesfes&rstdiii testen
BELGIJSKA KRŠČANSKO SOCIALNA STRANKA, ki jo vodi dosedanji ministrski predsednik Leo Tinde-liiitns, je dobila na nedeljskih votttv&n sedem poslancev več, kot jih je imela do sedaj. Toda s 79 poslanci bo morala stranka le iskati ustvaritev koalicijske vlade. Socialisti so dobili 60 mandatov (dosedaj 59, liberalci so ohranili dosedanjih S3 poslancev, Ljudska zveza bo imela dva manj — 20, komunisti so ohranili svoje štiri mandate, prav tako Valonsko združenje — tri poslance, dočim je Demokratska fronta francosko govorečih izgubila kar osem mandatov in hp imela v novem parlamentu le 14 sedežev,
BRAZILSKI PARLAMENT SPET ODPRT. Po štirinajstih dnevih je predsednik Geisel znova odprl parlament, potem ko ga je z dekretom zaprl, ker ni opozicijska stranka hotela glasovati za spremembo nekaterih ustavnih členov, za kar je bila potrebna dvotretjinska večina. Med zaprtjem parlamenta

vaško hoteli obrniti na drugo stran, i-meli prav.“ (Danica, 17. 1. 1977) Hrvati se ne boje zapisati take sodbe; mi zanjo še nismo dozoreli...
S tem bi sklenil to poročilo o tej obširni in vestno sestavljeni hrvaški knjigi o Pliberškem pokolu hrvaške vojske. Koncem uvoda urednika tudi sprašujeta, kdo je kriv tega „Superkatyna“: Britanska politika, gotovo; ne pa ame-rikanska, o kateri je rekel Eden: „Nikdar ni bila navdušena nad našo pro-titovsko politiko, vedno smo jo z največjimi težavami vlekli za seboj, ker so se ji upirali“ (str. 27). Odgovorno je tudi hrvaško politično in vojno vodstvo: Maček in Pavelič bi morala delati sporazumno, igrati podeljene vloge. Kriva je bila diktatura poglavnika, ki je bil eden in vse... „Največja odgovornost pa pade na — komuniste, ki so obsodili narod na smrt, izvršili pa to uničenje maja 1945...“
Hrvaška knjiga o Pliberški (Blei-burški) tragediji, ni samo knjiga o hrvaški tragediji, temveč ima mnogo gradiva tudi o slovenski. In tega sem skušal strniti v to poročilo v prepričanju, da bo mnogim marsikaj pojasnilo in morda pospešilo tudi tako znanstveno grajeno zgodovino — slovenske tragedije medrevolucijskih let.
Cena knjige: 17 dolarjev.
OBVESTILA
PETEK, 22. aprila:
Politični seminar SKAD-a v Slovenski hiši ob 20.30 uri: dr. Marko Kremžar (Argentina): Politične skupnosti izven Slovenije.
SOBOTA, 23. aprila:
V	Slomškovem domu ob 20. uri redni občni zbor Slomškovega doma.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
ob 20. uri: „Naša Pesem“. Pevski nastop skupine „Mladina“.
NEDELJA, 24. aprila:
Mladinski izlet. Vabita zvezna odbora SDO in SFZ.
Sestanek staršev Prešernove šole na Pristavi bo 15.30. Na sporedu predavanje gdč. Kati Cukjati: Korist dveh kultur.
ČETRTEK, 28. aprila:
Politični seminar SKAD-a v Slovenski hiši ob 20.80 uri: kritično-študijski večer.
PETEK, 29. aprila:
Politični seminar SKAD-a v Slovenski hiši ob 20.30 uri: kritično-študijski večer.
SOBOTA, 30. aprila:
V	Slomškovem domu „Gorenjski ve-čer‘‘ pri pogrnjenih mizah. Vabi ramo-ški odsek Zveze slov. mater in žena.
V	Našem domu v San Justo se bodo predstavili slovenski skupnosti „Naši odbojkaši“, kjer se bo odigral turnir.
ZAHVALA
Odbor Zavetišča dr. Gregorija Rožmana se lepo zahvaljuje vsem dobrotnikom in vsem, ki so na kakršenkoli način pomagali pri našem prijateljskem snidenju na cvetno nedeljo. Posebna zahvala gre našemu članu g. Kržišniku za podarje-jj nega voliča t Hvala tudi vsem prijali teljem, ki so Zavetišče v tako véli-' kem številu obiskali.
Odbor pa prosi vse prijatelje in člane za razumevanje, če je bila postrežba nezadostna. Naš nedo-statek bomo skušali prihodnjič popraviti.
Politični seminar SKAD-a: Zaključki seminarja v Rožmanovem zavodu v Adroguéju. Celodnevni program od 9.30 do 18.
NEDELJA, 1. maja:
V	Carapachayu proslava 17. obletnice tastanovitve Doma s celodnevno prireditvijo.
Občni zbor SKAD-a v Rožmanovem zavodu ob 15. uri.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi bo ob 19 vzgojno predavanje za žene. Govoril nam bo g. Jože Mejač CM o vlogi slovenske žene v Kanadi.
SREDA, 4. maja:
Sestanek Zveze slovenskih mater in žena v Slovenski hiši ob 17. uri. Predavala bo ga. Iva Vivod o pisatelju Ivanu Cankarju.
NEDELJA, 8. maja:
Vseslovensko romanje v Lujàn.
DRUŠTVEN IOGLASNIK
Seja šolskega odseka ZS bo v sredo
27.	aprila v Slovenski hiši. Vsi lepo vabljeni!
Na rednem občnem zboru društva Zedinjena Slovenija, 27. marca t. L, je bila določena od 1. aprila 1977 dalje naslednja članarina: 200.— pesov mesečno za posameznika; 250.— mesečno za zakonca; 300.— pesov mesečno za družino z otroki pod 18 letom. Prav tako se zviša posmrtninska podpora od
1.	aprila dalje na 10.000.— pesov. Pravico do posmrtnine ima član, ki na dan smrti ni bil v zaostanku s članarino več kot 90 dni. Kot doslej, je tudi za novo posmrtnino doba tri mesece.
.TATST NOTAR

f€IS €ASC/

gScrifeaaa Pft&lic«
>. «agallo 1642 Buenos A It*® Pta. baja, atic. a
T.	E. 35-8827
ESLOVENIÀ LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare
Redaceión y Administración : Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
FRANQUEO PAGADO j Concesión N’ 5775
TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual^ N’ 1.362.266
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1977
za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (360.000) ; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 U!SA dol.; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
Talleres Gräficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
Pr©«, «is*. JUAN
J'ESUS HUASNIM.
\	i
Specialist za ortopedijo I	ht travasatalesrHo
«	i
: ;
jj Marcelo T. de Alvear 1441, p ta. kija ]
Capital Fedenti !	Tal. 41-1413
s	I
■ Ordinira v torek, četrtek in soboto i « od 17. do 20. Zahtevati določitev ] i ure na privatni telefon 628-4188.	!
zanrrxaxr^ew
Pozdrav vsem Slovencem po svetu iz 22. slovenskega dne v Buenos Airesu.
SLOVENKE IN SLOVENCI V ARGENTINI, ZBRANI POD GESLOM DR. JANEZA EVANGELISTA KREKA. „NI DELOVANJA BREZ ZDRUŽEVANJA“, POŠILJAMO IZ SLOVENSKEGA DOMA V SAN MARTINU, OB PRILIKI SLOVENSKEGA DNE, VSEM ROJAKOM ŠIROM ZEMELJSKE OBLE TOPEL IN ISKREN POZDRAV Z ŽELJO, DA BI IZ NAŠIH VEDNO TESNEJŠIH VEZI PORASLA MOGOČNA SVOBODNA SLOVENIJA V SVETU.
Buenos Aires, 1|7. aprila 1977.
■miiainniuii
Brat — bratu! SLOMŠKOV DOM,
SOBOTA, 30. aprila, ob 20
VESELI
GORENJSKI VEČER
Pester kulturni program in „gorenjska“ večerja. Dobrodelno prireditev prireja in vabi nanjo odsek Zveze žena in in mater v Slomškovem domu.
Vstopnice po 1.500 pesov na razpolago pri odbornicah.
Vsi rojaki lepo vabljeni!
SLOVENSKA VERSKA IN NARODNA SKUPNOST V CARAPACHAYU IN OKOLICI bo praznovala v nedeljo, 1. maja 1977
4
BMetmice ustnovitve društva iia blagoslovitve Borna
s celodnevno prireditvijo
Spored:
Ob 11.15 dviganje zastav in nato sv. maša za žive in mrtve člane Doma
Ob 13.00 skupno kosilo
Ob 16.30 kulturni program z govorom Staneta Jerebiča Po programu bo prosta zabava ob spremljavi
Slovenskega instrumentalnega ansambla
Rojaki in prijatelji našega Doma, prav prisrčno vabljeni!
i ■
a
Z
s
■ ■■■■■■■■■■■nHaHBAHRaaaBiaaaRHcicaKaaBiisiiaMRaaBKaiiacBiHaflia
Vabimo na letošnji jesenski modni prikaz, ki bo v prostorih “Asocia-ción pro Ayuda del Quemado”. — Kraj: Cuba 1930, Buenos Aires. Čas: ob 17.30 uri, dne 30. aprila 1977.
OCCHI — LUČKA OSTERC
asaanaaaaKaaaaoaaBKaaaaj:BBaaBnBaBBaaanaBaaaaaaaBaBaaaBaaaaBaaa*aBaaaaaaBi
S©, aprila S977
Odbojkarski turnir med štirimi ekipami
v Mašera. Domu v Ssm J mstw
KJER SE BO PREDSTAVILA SLOVENSKI JAVNOSTI
odbojharsha reprezentanca „Zedinjena Slovenija“ (Maši odbojkaši)
Program :
15.30: Začetek s himnami vseh nastopajočih moštev (argentinska, slovenska, armenska in nemška)
16.00: Tekma med Sociedad Alemana de Gimnasia de Villa Ballester (nemško moštvo — 3. kategorija) in Huracän de San Justo (argentisko moštvo — 4. kategorija)
17.30: Tekma med Odbojkarsko reprezentanco ‘‘Zedinjena Slovenija“ (4. kategorija) in Union General Armenia de Cultura Fisica (armensko moštvo — 4. kategorija). Pred to tekmo bo naslovil nekaj besed prof. Tine Vivod.
19.00: Finala med zmagovalcema prve in druge tekme.
V slučaju slabega vremena se bodo tekme odigrale v klubu Huracan de San Justo (Dr. Ignacio Arrieta 2967, 2. nadstr., San Justo).
Po turnirju bo PROSTA ZABAVA
Sodelujeta: SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ANSAMBEL in
Disc-Jockey LET POPPO MUSIC
VSI ROJAKI, STAREJŠI IN MLADINA, PRISRČNO VABLJENI!
[BBBBaiB*8BBBBBBRBBBBBBBBBBRBHBBBBBBBBBI*BnillJ*:ouHRBB»IRRRBBBBHBBaBBBBBRRBRRBBBBBRBBBBBBBBBBBBBBBBBBRRRBBBB